IZ VSEBINE-^ SAMOZAVEST ZA NEKOl MESTO N \ \ AUTOCOSOENZA PER ONA CITTA DAVITNDICE: OOLTURA E SPNTIMENTO NAZIONALE \ KIATURA IN NAhODNA ZAVES* MIT \N SLOVENSKI LJUDSKI PESMIN IL MITCNNELLA CANZ&NE popolar1 SLOVENE. \ JEZIKOVNE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI IN ZAMEJSTVU Z GOSPODARSKEGA \lDIKA \ \ LINGUISTIC MINORITIES OF \ YUGOSLAVIA ANDVVDJACENT AREAS FROM ECONOMIC PERSPECTIVE \ EVROPSKI SOCIALIZEM\ IN JUGOSLOVANSKI KOMUNIZEM SOCIALISING EUROPEO \ E COMUNISMO JUGOSLAVON ZAKAJ NI ŠELNJADRAN V B L>GO? UREDNIŠKI ODBOR: Gino Brazzoduro, Aleš Lokar (glavni urednik} in Vladimir Vremec (odgovorni urednik). Za podpisane prispevke odgovarja avtor. Registrirano na sodišču v Trstu s številko 6/64 RCČ dne 25. maja 1964. Uredništvo in uprava: 34136 Trst, Cedassamare 6 - Italija. Cena izvodu 3.000 lir, letna naročnina vključno poštnina 6.000 lir, plačljiva na poštni tekoči račun 11/7768 A. Lokar, Salita Cedassamare 6 - Trst; za inozemstvo 10 dolarjev. Oprema: Studio CLAK - arh. Marino Kokorovec in Ruggero Ruggiero. Tisk: Tiskarna Villaggio del Fanciullo. Poštnina plačana v gotovini. II. semester 1983. COMITATO Dl REDAZIONE: Gino Brazzoduro, Aleš LoKar (direttore) e Vladimir Vremec (direttore responsabile). L'autore risponde degli scritti firmati. Registrazione al tribunale di Triste con il numero 6/64 RCC del 25 maggio 1964. Redazione ed amministrazione: 34136 Trieste, Salita Cedassamare, 6 - Italia. Prezzo del fascicolo: 3.000 lire, abbonamento annuale, compresa la spedizione: 6.000 lire, pagabile su c/c postale 11/7768. A. Lokar, Salita Cedassamare, 6 - Trieste; per l’estero 10 dollari. Copertina ed impostazione grafica: Studio CLAK - architetti Marino Kokorovec e Ruggero Ruggiero. Stampa: Tipografia Villaggio del Fanciullo. Sped. in abb. postale, Gr. IV. Il semestre 1983. VSEBINA INDICE Gino Brazzoduro str. 138 - SAMOZAVEST ZA NEKO MESTO pag. 139 - AUTOCOSCIENZA PER UNA CITTA’ str. 152 - KULTURA IN NARODNA ZAVEST pag. 153 - CULTURA E SENTIMENTO NAZIONALE Alenka Goljevšček str. 170 - MIT V SLOVENSKI LJUDSKI PESMI pag. 171 - IL MITO NELLA CANZONE POPOLARE SLOVENA Ivan Mrak pag. 196 - IL SOMMO SACERDOTE CAIFA Toussaint Hočevar str. 208 - JEZIKOVNE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI IN ZAMEJSTVU Z GOSPODARSKEGA VIDIKA: OBDOBJE MED VOJNAMA pag. 209 - LINGUISTIC MINORITIES OF YUGOSLAVIA AND ADJECENT AREAS FROM ECONOMIC PERSPECTIVE: THE INTERWAR PERIOD Taras Kermauner str. 234 - EVROPSKI SOCIALIZEM IN JUGOSLOVANSKI KOMUNIZEM pag. 235 - SOCIALISMO EUROPEO E COMUNISMO JUGOSLAVO Gino Brazzoduro str. 252 - PESMI pag. 253 - POESIE G. Br. str. 256 - SVETOST IN OBLAST V ITALIJI PROTIREFORMACIJE pag. 257 - SANTITÀ’ E POTERE Dl FRONTE NELL’ITALIA DELLA CONTRORIFORMA Aleš Lokar str. 270 - ZAKAJ NI ŠEL JADRAN V B LIGO? samozavest za neko mesto Gino Brazzoduro 1 - »Trst - obmejna identiteta« je naslov knjige-eseja Angela Are in Claudia Magrisa, ki ji je že in upamo, da ji bo še sledilo živahno in resno kritično soočanje — dejali bi, izčrpna samoanaliza — ne le posameznih delov tržaške kulture, ampak splošneje, celotne civilne družbe tega mesta. Tehtno razglabljanje o preteklih dogodkih kulturne in politične zgodovine bo namreč dalo svoj prispevek k večji jasnosti, ki si jo bomo pridobili po ponovnem odkrivanju globine, v skladu z Nietzschejevim rekom »smo globoki, postanimo zopet jasni«, ki ga je prevzel naknadno Saba. Knjiga je po naši sodbi uspešen poskus, da bi natančneje orisali tržaško dušo, čeprav ne moremo mimo dejstva, da pohvalnim nameram, ki jih izražata avtorja, ne odgovarja vedno zadovoljiva informacija o slovenskem deležu v tržaški kulturi. Še posebej opažamo, da manjkajo imena kot Bartol in Černigoj, ki sta vendarle imela nek svoj določen pomen, tudi zato, ker si nista dovolila zastreti pogleda od krajevnih razmer, ampak sta usmerila na izviren način svojo radovednost in iskanje v širše prostore evropske kulture. Manjka še nekaj pomembnih imen; sploh pa se ne posveča pozornosti glasbeni umetnosti: na primer se ne omenja tako zanimiva osebnost kot Smareglia. To omenjamo tudi zato, ker ni mogoče izrisati podobe neke kulture omejujoč se na samo »literaturo«, pač pa je potrebno upoštevati tudi druga pričevanja, tako tista iz upodabljajočih umetnosti, glasbe, arhitekture, itd. Kar pa zadeva pomanjkljivosti pri opisovanju deleža slovenske kulture, naj nam bo dovoljeno dodati še željo, da bi čimprej izšel Lokarjev rokopis, ki ga v eseju avtorja večkrat citirata, tako da bi slika tržaške kulture postala bolj verodostojna, popolna v vseh svojih resničnih in legitimnih sestavinah. Nedvomno pa že te strani dajejo bistveno podobo mesta in njegovih kulturnih pojavov ter nam posredujejo na učinkovit autocoscienza per una città Gino Brazzoduro I - «Trieste - Un’identità di frontiera» è il titolo di un libro-saggio di Angelo Ara e di Claudio Magris che è già riuscito e che ci auguriamo riesca ancora a promuovere un profondo riesame critico — vorremmo dire: un’esauriente autoanalisi — non solo da parte delle componenti della cultura triestina ma, più in generale, da parte di tutta la società civile di questa città. Una meditata riflessione sulle vicende passate della storia politica e culturale non potrà, infatti, non contribuire ad una maggiore chiarezza conquistata dopo la rinnovata esplorazione in profondità, secondo il detto di Nietzsche «siamo profondi, ridiventiamo chiari» fatto proprio da Saba. II libro è un tentativo — secondo noi riuscito — di definire l’anima di Trieste, anche se non possiamo non rilevare come alle lodevoli intenzioni pur manifestate dagli Autori non corrisponda sempre un’adeguata informazione sulla cultura slovena triestina. Notiamo in particolare l’assenza di nomi come Bartol e Černigoj che pure hanno avuto una non trascurabile importanza, anche perché non sì sono chiusi in un’ottica locale ma hanno spinto la curiosità del loro sguardo ed hanno approfondito la loro ricerca nei più ampi spazi della cultura europea con una loro originalità. E nell’aggiungere il nome di Pavle Merkù notiamo anche una forse non adeguata attenzione al mondo musicale: per esempio non è neppure citata una figura certamente interessante come Smareglia. Diciamo questo anche per sottolineare che il profilo di una cultura non è identificabile con la sola «letteratura», ma deve necessariamente comprendere anche le altre testimonianze reperibili nelle arti figurative, la musica, l'architettura, ecc. Per quanto riguarda più specificatamente le carenze d’informazione sugli apporti complessivi da parte della cultura slovena, non possiamo che formulare l’auspicio che quanto prima possa vedere la luce il manoscritto ancora inedito di Lokar, per altro più volte citato nel saggio, in modo che l’immagine della cultura di Trieste risulti più vera, completa di tutte le sue reali e legittime componenti. način njegove najznačilnejše poteze, kakor so se oblikovale v času, pri čemer se avtorja skušata spustiti, če naj nam bo dovoljeno se tako izraziti, po rodovniku do izvirov zapletenega in mučnega rojevanja omenjajoč pri tem povezave in sočasnosti med dogodki in najbolj značilnimi pojavi tržaškega duha in kulture. Raziskano obdobje se nanaša približno na zadnji dve stoletji, še posebej pa na dogodke, ki so se odvijali od zadnjih desetletij devetnajstega stoletja do kronike današnjih dni. Tržaška zgodovina je tolikanj povezana z evropsko, da se lahko vprašamo, ali ni duša tega mesta, kakor jo zaznavamo danes, celo značilen ali mogoče značilni proizvod te zgodovine, in na nek način njen eksemplaričen rezultat. Gre za paradigmatičen primer splošnejših eksistencialnih okoliščin sedanjega človeštva. Pri tem so prav gotovo odigrali svojo vlogo posebni dejavniki krajevne resničnosti; na vsako posploševanje moramo torej gledati z določeno opreznostjo, da se ne bi ujfeli — morda nehote — v zanke iztirjevalnih shem in modelov; toda, tako se nam vsaj zdi, lahko se v glavnem strinjamo z avtorjema, da brez nadaljnjega vzamemo ta najbolj pristen obraz tega mesta in torej njegovo dušo in obenem »bolezen« — ki pa io postavljajo na laž prikrita sredstva in življenjske energije — za precej verodostoien primer širše resničnosti, ki se razprostira veliko dlje od obzorja zaliva in planote za njim. Če prav gledamo, se potemtakem »primer« Trsta postavlja le navidezno znotraj ožin njegovih fizičnih in političnih meja, ker gre pravzaprav za resničnost, ki je polna pomenov in značilnosti, ki gredo preko krajevne posebnosti. 2 - Umestno se nam zdi pokazati — med mnogimi točkami vrednih razmišljanja, katerih je ta esej poln — prav posebno na eno: v mislih imamo besedo »endogamija«, ki se večkrat pojavlja v tekstu in ki predstavlja nekakšno sled, »rdečo nit«, ki povezuje odločilne vozle ter jih zaznamuje — čeprav v različnih časih — z nezamenljivim odtisom. Zdi se nam, da ta pojem učinkovito označuje vso razvojno črto tržaške kulture in predstavlja — tudi v bistvenih vrhuncih — mejo, ki se je ne zna osvoboditi. Značilen je v tem oziru primer skupine, ki se je zbirala okoli Slataperjevega lika takrat, ko je »Trst začel svojo pravo kulturno zgodovino in istočasno dokončal svoje najbolj živo zgodovinsko odboje«. Tisti »neznaten krog ljudi« predstavlja usodni »endogamski vozel klana«. Če naj to razumemo kot »model sveta in njegovega domotožja po enotnosti«, predstavlja po drugi strani obsodbo pred zapiranjem, pred samoomejevanjem svojih človeških in kulturnih obzorij, znotraj kroga svoje ošabne in Queste pagine tracciano, infatti, un ritratto essenziale della città e delle sue espressioni culturali cogliendone efficacemente i lineamenti più caratteristici quali si sono andati formando nel tempo, tentando di risalire, per così dire, l’albero genealogico fino alle ascendenze di quei caratteri per individuare le ragioni di una genesi complessa e tormentata o restringendo, più semplicemente, connessioni e coincidenze fra eventi e manifestazioni più significative dello spirito e della cultura triestini. Il tempo esplorato riguarda all’incirca gli ultimi due secoli, ed in particolare le vicissitudini a partire dagli ultimi decenni dell’ '800 fino alla cronaca di questi giorni. La storia di Trieste è talmente connessa alla storia d’Europa, che ci si può chiedere se l'anima di questa città come ci appare oggi non sia addirittura un — o forse «il» — prodotto tipico di questa storia, fino a rappresentare un esito in qualche modo esemplare. Un caso paradigmatico, insomma, della più generale condizione esistenziale dell’umanità contemporanea. Ora, certamente hanno giocalo fattori peculiari della realtà locale, ed ogni generalizzazione va presa con le dovute cautele per non restare — magari inavvertitamente — prigionieri di schemi e di modelli fuorviami; ma, d’accordo con gli Autori, ci sembra che, almeno nella sostanza, il volto più autentico di questa città, la sua anima, anche la sua «malattia» — contraddetta però da dissimulate risorse e da latenti energie vitali — possa costituire un caso abbastanza rappresentativo di una realtà più vasta che spazia ben oltre gli orizzonti del golfo e del retrostante altopiano. Sicché, a ben guardare, il «caso» Trieste si colloca solo apparentemente entro l’angustia dei suoi confini fisici e politici, per presentarsi invece come una realtà ricca di valenze, di significati e di interessi che trascendono la sua particolarità locale. 2 - Ci sembra importante cogliere — fra i tanti spunti di riflessione di cui è ricco questo saggio — uno in particolare: ci riferiamo al termine «endogamia» che ricorre più volte nel testo e che costituisce quasi una traccia, un «filo rosso», che collega i nodi decisivi marcandoli — pure in tempi diversi — con un’impronta inconfondibile. Ci sembra che questo termine descriva efficacemente una caratteristica che contrassegna tutta la linea di sviluppo della cultura triestina e ne rappresenti — anche nei culmini essenziali — un limite dal quale non riesce mai a liberarsi. E' il caso tipico del gruppo aggregatosi intorno alla figura di Slataper, al tempo in cui «Trieste iniziava la sua vera storia culturale e contemporaneamente concludeva la sua stagione storica più vitale». Quella «limitatissima cerchia di persone» costituisce fatalmente un «groviglio endogamico di clan». Se questo può essere interpretato come «modello del mondo e della sua nostalgia di unità», rappresenta d’altra parte una condanna a chiudersi, ad autolimitare določene gotovosti. Takšno stanje nujno onemogoča sprejemanje in razumevanje novega in različnega v morju odprtega, nepredvidenega in nepričakovanega, ki se sprosti ob vsaki ključni točki. To pa je še neprimerno slabše v obdobju hitrih sprememb, ko je vse še bolj odvisno od naše sposobnosti določiti in spoznati pravočasno »vijuge«, ki dajejo drugačen potek razvoju duha in časa. Tista endogamija se tako po lastni usodi spreminja v tavtologijo, v nezmožnost, da bi izhajal iz samega sebe, in, v skrajnem primeru, do samouničenja. To posebno diagnozo tržaške kulture — ali vsaj neke njene komponente — najdemo ponovno v pronicljivem opisu okoliščin, ki so se pojavile v letih po priključitvi Italiji po prvi svetovni vojni, ko se najboljši in najbolj pošteni del tržaške kulture pomakne v osamljenost in v spoštovanja vredno a ozko osebno moralnost: je to »beg v senco«, zakrit in obziren beg v zasebnost, skratka to je »duhovna ilegala«: značilen je v tem oziru primer Giottija. Konec koncev je to umik samozagledanosti, ki se bo v drugem povojnem obdobju spremenil tudi v »samopoveličevalno avtarhijo« in ki bo pogostokrat prekoračil prag, onkraj katerega se »združevanje v blok« in »popredmetenje samega sebe« spreminja v »simbol provincialnosti«. 3 - V knjigi se omenja »povezovalna funkcija«, ki naj bi jo med srednjeevropsko in italijansko kulturo opravljala »tržaška četa« v Firencah na začetku stoletja v okviru čevije »Voce«. Zdi se nam bolj umestno govoriti o poročanju in širjenju, ki je bilo usmerjeno v pretežni meri k germanski in nordijski kulturi, ki ji je bila bolj sozvočna in bližja, saj ni, kot zgleda, kazala kakega posebnega zanimanja in občutka afinitete — ali vsaj duhovne radovednosti — do tega, kar je tedaj zorelo prav na Dunaju. Ne bi dejali torej, da ima endogamska zaprtost kaj skupnega z »dunajskim duhom« — v mislih imamo oporečniški Dunaj Macha, Musila, Brocha, Wittgensteina, da omenimo le nekaj imen. Ti »vocianski« Tržačani in njihovi neposredni dediči baje niso zavohali velike »kopernikovske revolucije«, ki je nastajala v senci žezla zadnjega Ptolomeja in v podzemljih njegovega cesarstva, kjer se je nemirno vrtelo strašilo ločitve in mnogoterosti. Ne zdi se, da bi bili izvirno obdelali tisto novo vrenje; oziroma lahko sumino, da so ostali tuji in malo prizadeti ter občutljivi za tisto« temeljno revolucijo v sodobni književnosti, to se pravi členitev celote«. To občutje pa je nasprotno imel Svevo, kakor jasno prihaja do izraza v eseju. Še enkrat se torej Svevo kaže kot izjema. Bivanjski relativizem, »mrak osebka«, občutek za »boleča razglasja sveta« in za »njegove osvobajajoče razlike«, jim je v i propri orizzonti umani e culturali entro il perimetro della propria orgogliosa certezza precostituita. Una tale situazione comporta inevitabilmente l’incapacità a cogliere ed accettare il nuovo ed il diverso nel mare aperto dell’imprevedibile, dell’inatteso che spira da ogni punto cardinale. E questo è tanto più grave in un’epoca di rapide trasformazioni, quando è ancora più importante percepire e riconoscere con anticipo i «punti di flesso» che imprimono un corso diverso all’evoluzione dello spirito del tempo. Quella endogamia tende così fatalmente a diventare tautologia, incapacità ad uscire da sé, fino al limite estremo dell'autodistruzione. Incontriamo ancora questa diagnosi peculiare della cultura triestina —o almeno di una sua componente — nella penetrante descrizione della condizione venutasi a creare negli anni successivi all’annessione dopo la prima Guerra Mondiale, quando la parte migliore e più onesta della cultura di Trieste si isola, si ritira entro una rispettabile ma angusta moralità personale: è una «fuga nell’ombra» appartata e discreta, del privato, «clandestinità spirituale»: tipico al riguardo il caso di Gioiti. In definitiva un ripiegamento narcisistico che, nel secondo dopoguerra, diventerà anche «autarchia autocelebrativa», spesso varcando il limite oltre il quale il «fare blocco» ed il «farsi oggetto di se stessi» diventa «la sigla della provincialità». 3 - Nel libro si accenna ad una «funzione mediatrice» ad opera della «pattuglia triestina» calata a Firenze e gravitante nell'orbita della «Voce» agii inizi del secolo, per quanto riguarda la cultura mitteleuropea nei confronti della cultura italiana. Forse saremmo tentati di parlare piuttosto di trasmissione o di divulgazione, e comunque prevalentemente indirizzata verso la cultura germanica e nordica più consonante e congeniale al gruppo, che non pare abbia dimostrato un particolare interesse ed un’affinità — o magari solo una curiosità intellettuale — per quanto stava maturando invece proprio a Vienna. Non ci pare, insomma, che un atteggiamento di chiusura endogamica possa avere molto in comune con lo «spirito di Vienna» — intendiamo la Vienna dell’antipotere, quella di Mach, di Musil, di Broch, di Wittgenstein, tanto per fare qualche nome. Questi triestini vociani ed i loro eredi diretti non sembrano aver fiutato la grande «rivoluzione copernicana» che stava nascendo all'ombra dello scettro dell'ultimo Tolomeo e nei sottosuoli del suo impero dove si aggirava lo spettro inquietante della scissione e della multilateralità. Essi non sembrano aver proposto una elaborazione originale di quei nuovi fermenti; quanto meno si può sospettare che siano rimasti sostanzialmente estranei e poco interessati e sensibili per quella «fondamentale rivoluzione della letteratura moderna, ossia la disarticolazione della totalità». Una sensibilità che fu invece della coscienza di Svevo, come viene messo in evidenza in questo saggio. Svevo, dunque, si conferma una volta di più come resnici tuj in takšen bo ostal še dolgo za večino tržaške kulture — vsaj za tisto bolj ali manj »uradno«, ali pa bolj sprejeto in priznano. Ni niti tako dolgo od tega, ko smo dobili končno resno analizo srednjeevropskega »mita«, ki je razpršila megle nesporazumov, in to po zaslugi Magrisovega temeljnega dela »Habsburški mit v srednjeevropski literaturi«, Turin, 1963, sedaj v Reprints Einaudi štev. 71. Tista tržaška kultura, tako rekoč iz enega kosa in trdna v enkratnosti svoje posebnosti, sploh ni opazila — niti s strani njenih najbolj naprednih delov, ki so vendarle brali Kafko in Freuda! — tistega, kar se je dogajalo v bližnji okolici, na slovenskem »podeželju«, kjer je cvetela velika Kosovelova poezija, in niti tistega, kar je zorelo znotraj samega mestnega obzidja, kjer je Bartol že snoval svoje vznemirjujoče upodobitve o takrat še neslutenih strukturah totalitarnih oblastev. Ta kultura ne napravi nobenega resnega poskusa, da bi se skušala približati temu »drugačnemu«, ki je vendarle živelo tik ob njej; namesto da bi obrnili uho in pozornost do tega bližnjega sveta, so ga raje zaklinjali in neupoštevali — kadar ga niso ostro napadali — zviška svojega utrjenega večvrednostnega »predsodka«. Lahko bi dejali, da Trst noče živeti duhovne nelagodnosti sodobne civilizacije, da ne sprejema moralne — prej kot intelektualne — odgovornosti za edino verodostojen človeški položaj: zavest krize, zavestno sprejemanje mnogoterega in protislovnega, zavest o samostojni vrednoti in bogastvu skritem v vsakem drobcu, v katerem se pojavlja abstrakcija Vsega. 4 4 - Osrednji problem Trsta — kulturni prej kot politični — je razmerje do slovenske komponente in, splošneje, do slovanskega svieta. To vprašanje skušajo rešiti na ozek način prepuščajoč ga stihiji asimilacije: od grobega Timeusovega »ali mi ali oni« do Quarantotti Gambinija, ki je očital fašizmu radikalizacijo spopada, kar naj bi onemogočilo mirnejšo in manj bolečo pot vsrkanja »drugojezičnih«! Ta trdovratna vizija monolitnega in totalizirajočega italijanstva — ki ga je fašistična neumnost privedla do skrajnih in usodnih posledic — glede na »narodno obrambo« / naj opazimo statično in krčevito strategijo, ki tiči v vsaki zamisli čiste »obrambe« / kot na »edino upoštevanja vredno vrednoto, ki jo je torej treba zoperstaviti drugim narodnostim«. Takšno osnovno stališče se v tistih letih pojavlja kot neke vrste stalnica in ki prav zato usodno pogojuje ves nadaljnji razvoj in usodo mesta, in to preko čisto kulturnega obsega. Ni slučaj, da je izhod — še sreča, da ni edini — za tržaško literaturo tisti, ki ga označujejo kot »literatura na kvadrat«, kakor je učinkovito opisano na zadnjih straneh knjige. un'eccezione isolata. Il relativismo esistenziale, il «crepuscolo del soggetto», la percettività per le «dolorose dissonanze del mondo» e delle «sue diversità liberatorie» è, in realtà, estranea e tale resterà ancora a lungo per la maggioranza della cultura triestina — almeno per quella più o meno «ufficiale» o comunque più accettata e riconosciuta. Bisognerà attendere tempi relativamente recenti per un’indagine finalmente rigorosa del «mito» della Mitteleuropa che dissipi le nebbie degli equivoci, grazie al fondamentale lavoro di Magris («Il mito absburgico nella letteratura austriaca moderna», Torino 1963 - Ora in Reprints Einaudi n. 71). Quella cultura triestina resta tanto compatta e chiusa nell'unicum della propria orgogliosa specificità, da non accorgersi — nemmeno da parte delle sue componenti più avanzate che pure leggevano Kafka e Freud! — di quanto stava maturando nei più immediati dintorni, nel «contado» sloveno dove fioriva la grande poesia di un Kosovel e neppure entro le stesse mura della città dove Bartol già prefigurava gli inquietanti scenari delle inedite strutture dei poteri totalitari. Questa cultura non compie un serio sforzo per cercare di avvicinare quel «diverso» che pure le viveva accanto; anzi che prestava orecchio e attenzione a questo mondo contiguo, si preferì esorcizzarlo e ignorarlo — auando non combatterlo con durezza — in base ad un consolidato pregiudizio di «superiorità». Si può dire che Trieste non accetta di vivere il disagio dell’anima nella civiltà moderna, non accetta la responsabilità morale — prima che intellettuale — di condividere la sola condizione veramente autentica.: duella della crisi, della consapevole accettazione del molteplice, della contraddizione, del valore autonomo e della ricchezza nascosti in ogni, particolare in cui si orticola l’astrazione del Tutto. 4-11 problema cruciale di Trieste — culturale prima ancora che politico — è. anello del rapporto con la componente slovena e, più in generale, col mondo slavo. Questo problema tende ad. essere-risolto in termini riduttivi di sostanziale assimilazione: dal rozzo «o noi o loro» di Timeus all'atteggiamento di un Quarantotti Gambini che rimprovera al fascismo la radicalizzazione dello scontro e con ciò l’aver precluso la via più pacifica e indolore dell’assorbimento degli «alloglotti»! Questa pervicace visione monolitica e totalizzante dell'italianità — portata alle estreme e funeste conseguenze dall’insania fascista — considera «la difesa nazionale» (e si noti la ridut-trice strategia statica insita in qualsiasi concetto di pura «difesa.») quale unico valore da prendere in considerazione e da sovrapporre, sia pure pacificamente, alle altre nazionalità». Questa impostazione costituirà una costante dominante negli anni e rappresenta una seria limitazione destinata a pesare su tutti gli sviluppi futuri del Kulturnemu življenju mesta je tako usojeno, da beleži množico komponent, ki so medsebojno ločene, pravzaprav, ki ne komunicirajo med sabo: ne le Italijani in Slovenci, ampak v samem italijanskem območju bodo še naprej živele skupaj v medsebojnem tujstvu fašistična uradnost /in njeni epigoni, dediči liberalnonacionalnega tabora /, meščanska inteligenca na-šičena z duhom preporoda in Mazzinija, pa avantgardne smeri in končno še judovska nit ter komunistična in socialistična opozicija, ki korenini v proletarijatu; vse loči ponos razrednih in narodnostnih pregrad. 5 - Morda ni slučaj, da v eseju nastopa drug »močan« izraz, ki učinkovito prikazuje dramatično ločenost med mestnim življenjem in kulturo, med intelektualci in družbo: v mislih imamo definicijo, kot je »vrh neobstoječe ledene gore«. Slataper, Svevo, Saba, Benco ipd. so ostali v bistvu osamljenci, njihova kulturna produkcija se ni razširila, ni splezala »z vej«, da bi prepojila življenje, se ni spremenila v življenjski stil družbe, ni torej postala miselnost, navada, duhovna drža, »okus«. Mesto ni vsrkalo tiste kulture, ki je pa vendarle bila visoka in velika kultura evropskega diha, ni asimiliralo njenih usmeritev, saj je ostalo »kulturno in politično neliberalno«, zaradi česar avtorja govorita upravičeno o »bistvenem neskladju z mestno resničnostjo«. To je beg, ki teži za tem, da se umakne soočanju s trdno resničnostjo, da ubeži pred sprejemanjem družbenih odgovornosti v stanje, ki je objektivno zapleteno in težavno, v katerem se je treba, v nasprotju s tem, pogumno odpirati, imeti določeno gibčnost, biti brez predsodkov. Samo tako bi se lahko odprli življenjskim tokovom, kot zahteva pluralistični in raznoliki značaj resničnosti. Niso tortej bili zmožni, da bi opazili potencialna bogastva in možnosti plodne in izvirne ustvarjalnosti. Tako so opustili zamisel, da bi iz mesta napravili »vrata«; raje so zanj izbrali »utrdbo«. Lahko rapravljamo in raziskujemo, ali se mesto ni »pustilo vzgojiti« in ni znalo ali hotelo vsrkati določene kulture, ali pa izobraženci niso znali z njim komunicirati in mu posredovati svojih vrednot; morda pa je oboje res. Končni Tezultat je vsekakor pred nami. 6 6 - To nekomunikativnost izraža delo visoke literarne vrednosti: to je »Skrivnost« avtorja, ki se je pojavil kot Anonimo Triestino, ki je torej ostal brez imena: Več kot 400 strani neusmiljene izpovedi, nadrobne kronike čustvenega poloma. Patološka mizoginija — jasnega in izpovedanega vveiningerjanskega izvora —, ki jo nosi v sebi glavna oseba, podedovana nezmožnost ljubiti, ni nič drugega kot opis tiste osušitve, v kateri se posa- destino della città, ben oltre l’ambito puramente culturale. Non a caso, crediamo, uno sbocco — per fortuna non l’unico — della letteratura triestina è quello definito come «letteratura al quadrato» efficacemente illustrato nelle ultime pagine del libro. La vita culturale della città è destinata, così, a registrare un insieme di componenti fra loro staccate, praticamente incomunicanti: non solo italiani e sloveni, ma entro la stessa area italiana continueranno a convivere quasi estranee una all’altra l’ufficialità fascista (e poi i suoi epigoni, eredi del blocco liberalnazionale), l’«intelli-ghentzia » borghese di tradizioni risorgimentali e mazziniane, le correnti d'avanguardia, il filone dell’ebraismo e l’opposizione comunista e socialista radicata nel proletariato; tutte divise e separate da orgogliose barriere di classe oltre che nazionali. 5 - Non a caso, forse, nel saggio compare un’altra espressione «forte» che rende conto con efficacia icastica del drammatico distacco, della separatezza fra cultura e vita cittadina, fra intellettuali e società: ci riferiamo alla definizione di «punta di un iceberg inesistente». Gli Slataper, gli Svevo, i Saba, i Benco, ecc. sono rimasti sostanzialmente degli isolati, la loro produzione culturale non si è diffusa, non è scesa «per li rami» fino a permeare la vita, a tradursi in «Lebensformen» della società, farsi, cioè, mentalità, costume, atteggiamento spirituale, «gusto». La città non ha assorbito quella cultura che pure fu spesso alta e grande cultura di respiro europeo, non ne assimilò gli orientamenti, e rimase, almeno per buona parte, una città «culturalmente e politicamente illiberale», per cui gli Autori parlano a buon diritto di «sostanziale scompenso con la realtà cittadina». E’ una fuga che tende a scansare l’impatto con la realtà soda, ad eludere la responsabilità dell’impegno in una situazione obiettivamente complessa e difficile che avrebbe richiesto, all’opposto, doti di coraggiosa apertura, di mobilità, di spregiudicatezza per manovrare in campo aperto, in sintonia col carattere pluralistico e composito della realtà. In questo carattere sì fu incapaci di scorgere le potenziali ricchezze e le prospettive di una feconda originalità creativa. Così si rinunciò a fare della città una «porta» e si scelse il «baluardo». Si potrà discutere e indagare se sia stata la città a non «lasciarsi educare», a non saver o non voler assorbire quella cultura, o se sia stata invece l’«intellighentsia» a non saper comunicare e trasmettere i suoi valori alla città; o forse entrambe le cose. Il risultato globale, comunque, è sotto gli occhi di tutti. 6 - Un documento di alta dignità letteraria esprime questa incomunicabilità: è «Il segreto» di Anonimo Triestino; sono oltre 400 pagine di impietosa confessione, di minuziosa cronaca di un fallimento sentimentale. La patologica misoginia — di evidente meznik izmika življenjski resničnosti. Na teh jasnih in bolečih straneh je opisano bivanjsko preizkušanje svevovske »nezmožnosti življenja«, izrabljene do dokončnga propada. A tisto lju-domrzništvo je obenem tudi pronicljiv strah pred soočanjem z resničnostjo, pred merjenjem na preizkušnjah, tisto absurdno spolno odrekanje je prepoved in bojazen pred nagonskim življenjem in pred sproščanjem čustev, kar je metafora na družbeno in politično odrekanje, na strah do otipljivosti in nepre-vidljivosti resničnosti. Knjiga je pomembno pričevanje o nezmožnosti dialektičnega razmerja med življenjskim izkustvom (ki ga je tu občutiti skoraj kot »nujno zlo«) in intelektualno obdelavo, ki jo duh metabolizira iz pojavne resničnosti. V bistvu prihaja do izraza odpoved zgodovini, ki ločuje in zapira osebek znotraj solipsističnega egotizma. Tu je torej smrtni greh »skrajnega meščanskega individualizma«, v katerem je osebek obsojen na postopno puščobo, na neplodnost, na tragično eksistenčno samoto, iz katere ni sposoben rešiti se in končno spremeni to osebo v »živega mrtveca«. Radikalna strogost asketizma, ki bi se rad ohranil neokužen pred posvetnim zlom, se kaže kot intelektualni napuh in meščanska oholost, ki ne sprejema »okužitve« zaradi »toplega življenja« in se odtujuje valovom zgodovine. 7 - Končno se nam zdi primerno še enkrat ponoviti misel o Trstu kot emblematični »priliki« splošne resničnosti sodobnega človeškega življenja, tisti, ki jo kaže izgubljenost tujstva, sodobne odtujene in razcepljene duše, ki se zrcali v heterogenih drobcih raznolikega, ki ga ni moč več strniti v otipljivo in vodljivo enotnost; ni jih moč združiti v splošno sintezo, ki bi bila skladna in razrešljiva. Obrisi sedanjega stanja tržaške kulture lahko izgledaj o kot zmešana in zapletana množica — »kup dračja«, kot ga označujeta avtorja — »neupogljiva nasprotja in narazen bežeče posameznosti..., ki v zmanjšanem obsegu prikazujejo sodobni Babilon«, ki je slika in prilika »nepomirljivega pluralizma sveta v neredu«. Trst, torej, simbol «splošne krize istovetnosti«, čigar protislovja in večpomenskosti — pogostokrat dvoumnosti — najbolj zavedne meščanske kulture so prikazane brez ponaredb in zamolčevanj. Trst kot »živeči oksimoron«, protislovje vseh protislovij in zato torej »razdraženo ogledalo splošnih okoliščin naše civilizacije«. Po končnem zatonu »trdnih, čeprav tragičnih gotovosti« iz preteklosti je potrebno izdelati kulturo, ki naj ne kloni pred obsegom in ostrino resničnih vprašanj, ki se pojavljajo od vseh strani in nam nudiio vsakodnevni izziv. Mislimo, da je treba delati za kulturo, ki se bo znala izogniti vplivu »regresivne ascendenza weiningeriana, per altro dichiarata — del protagonista, la sua congenita incapacità di amare, altro non è che la descrizione di quell’aridità che allontana il soggetto dalla realtà vitale. In queste pagine, lucide e dolorose, viene registrata la sperimentazione esistenziale della sveviana «inettitudine a vivere» consumata fino al fallimento totale. Ma quella misoginia è anche l’acuta paura di affrontare la realtà, di misurarsi con l’esperienza, e quell'assurda astinenza sessuale, l’inibizione e la fobia per la vita istintiva e per le stesse ragioni del sentimento, è anche una metafora dell’astinenza sociale e politica, della fobia per la concretezza e l’imprevedibilità del reale. Questo libro è una significativa testimonianza dell’impotenza a realizzare un fecondo rapporto dialettico fra esperienza di vita (sentita qui quasi un «male necessario») ed elaborazione intellettuale che lo spirito metabolizza dalla realtà fenomologica. In definitiva traspare il rifiuto della storia, che isola e serra l’io entro l'angusto egotismo solipsistico. Ecco, dunque, il «peccato mortale» dell'esasperato individualismo borghese che condanna il soggetto al-l’inaridimento progressivo, alla sterilità, alla tragica solitudine esistenziale dalla quale è incapace di riscattarsi, fino a trasformarlo in un «morto vivente». La radicale severità di quell’ascetismo che vuole preservarsi incontaminato dal male del mondo, ha il volto dell’orgoglio intellettuale e della presunzione borghese che non accetta di «contaminarsi» con le ragioni della «calda vita» e si estranea dai flutti della storia. 7 - Ci sembra, infine, opportuno ritornare ancora al concetto di Trieste come «parabola» emblematica di una realtà più generale della condizione umana contemporanea, quella dello smarrimento, dello spaesamento dell’anima moderna alienata e divisa, rifratta nelle schegge eterogenee del molteplice, non più riconducibili ad unicità afferrabile e dominabile; non suscettabili di comporsi in una sintesi generale armoniosa e risolutrice. Il panorama attuale della cultura triestina può apparire un insieme aggrovigliato e caotico — un «affastellamento», viene definito dagli Autori — «di opposti irriducibili e particolari in fuga... che, su scala ridotta riproduce la Babele moderna» a immagine e somiglianza della «pluralità inconciliabile di un mondo in disordine». Trieste, dunque, simbolo «della crisi generale d’identità» rivelata senza falsificazioni e reticenze dalle contraddizioni e dalle ambivalenze — talora dalle ambiguità — della cultura borghese più consapevole. Trieste, cioè, «ossìmoro vivente» dì tutte le contraddizioni e perciò «specchio esasperato di una condizione generale della nostra civiltà». Tramontate definitivamente la «salde anche se tragiche certezze» del passato, occorre elaborare una cultura che non sia ìmpari alla dimensione ed all’intensità dei problemi reali che incalzano da ogni občinske zaprtosti« ter se upreti skušnjavam sterilnega samozadovoljstva in neproduktivnega samoobjokovanja. To je kultura, ki ne teži za iskanjem zagovorov za tisto, česar ni znala izpolniti, in ki ne zagovarja svoje negibnosti, ki pa se tudi ne zapira v zaklonišča in si pri tem dela prazne upe o mirnem toku dogodkov. Enkrat se bo treba podati na odprto morje in sprejeti resničnost problemov, kakršni so, treba se bo postaviti pred mnogoterost, ne da bi jo hoteli strniti v eno in ji vsiliti nadvlado ene absolutne vrednote: svoje. Cilj te kulture naj ne bo kaka najvišja »velika sinteza«. Prav nasprotno, treba je sprejeti sobivanje različnih, čeprav nasprotujočih si vrednot in se z njimi spoprijemati v vsakodnevni primerjavi. Zaradi tega nas »dunajski duh« lahko zares še nečesa nauči, vsaj tega, kako se otepsti starih in novih monolitizmov in »urejenih« ter pomirjujočih centralizmov. V tem primeru bo kaotično »dračje« postalo lahko nekaj več od slučajnostnega seštevanja nepovezanih dejavnikov in omogočilo svobodno igro medsebojnih življenjskih vplivov. Žčlimo skleniti s precej primernim citatom, ki smo ga vzeli iz Mittnerjeve Zgodovine nemške literature: to so besede, s katerimi je veliki reški germanist sklenil svoje veličastno delo in ki jih občutimo bolj kot kdajkoli za svoje: «...vsako veliko duhovno delo temelji na zunanjih spodbudah, ki so toliko bolj plodne, kolikor bolj so oddaljene od kulturnega kroga, ki mu je avtor na začetku pripadal. Vsako bogatenje je tudi in predvsem razjasnitev v samem sebi«. lato e propongono la loro sfida quotidiana. Crediamo occorra lavorare per una cultura che sappia sfuggire alle suggestioni di una «regressiva chiusura municipale» sottraendosi alle tentazioni di uno sterile autocompiacimento e di un’improduttiva autocommiserazione. Una cultura non incline a cercare alibi per le proprie inadempienze e per la propria inerzia, che rifugga dal cercare riparo sottovento nell’illusoria quiete della stasi. Occore finalmente uscire in mare aperto e accettare la realtà dei problemi per quelli che sono, porsi di fronte alla molteplicità senza la pretesa di ridurla ad unum, piegandola all’egemonia di un valore assoluto: il proprio. Meta di questa cultura non può essere qualche suprema «grande sintesi». All’opposta, occorre invece accettare la compresenza di valori diversi, anche contraddittori, e con essi misurarsi in un confronto quotidiano. Per questo lo «spirito di Vienna» può davvero ancora insegnare qualcosa, almeno a sbarazzarsi dei vecchi e nuovi monolitismi e degli «ordinati» e rassicuranti centralismi. Allora il caotico «affastellamento» potrà diventare qualcosa di più di una casuale addizione di elementi irrelati e potrà dar luogo ad un libero gioco di interazioni vitali. Vogliamo concludere con una citazione quanto mai pertinente tratta dalla Storia della Letteratura Tedesca di Ladislao Mittner: sono parole con le quali il grande germanista fiumano suggella la sua opera monumentale e che noi sentiamo più che mai nostre: «... ogni grande opera dello spirito suppone incitamenti esterni, che sono tanto più fecondi, quanto più sono estranei alla sfera culturale a cui l'autore inizialmente apparteneva. Ogni arricchimento è anche e soprattutto autochiarificazione». kultura in narodna zavest Gino Brazzoduro 1. Predgovor Za Italijana, ki se je rodil in živel v Julijski krajini v obdobju med obema svetovnima vojnama, je bilo srečanje s slovenskim svetom zelo skrivljeno in pod globokim vplivom prevladujoče uradne kulture, kulture države, oblikovane v «fašističnem stilu». Krajevni establishment se mu je pridružil ne samo z radostjo, ampak lahko rečemo, da so določene krajevne sile celo bistveno prispevale najprej pri inkubaciji in potem pri potrditvi tega reda. Gospodujoča «moč», vrh vsega polna predsodkov, je bila osnovana na čaščenju narodnosti, izražena s surovostjo neolikanega in topoumnega nacionalizma, ki je razglašal superiornost italijanskega naroda nad drugimi narodi in kulturami, ki jih je imel za manjvredne. Le splošna neinformiranost in ignoranca nista dopuščali, da bi zaničevanje ostalih kultur ocenili za smešne in neutemeljene. »Manjvredne« kulture so bile celo zanikane in razglašene za neobstoječe. Opora te narodnostne «moči» je bila struktura totalitarne fašistične države, ki je od vsega začetka izoblikovala zlonosno enačbo oziroma istovetnost med italijanstvom in fašizmom, kot vrhovno obliko utelešenja in u-resničenja narodnostnih vrednot. Posledice te blodnje so se nato zvalile prav na Italijane, tudi na tiste, ki so bili manj krivi ali celo nedolžni, kot se vedno zgodi v hrušču zgodovine. Kajti mnogi so istovetili antifašizem z antiitalijanstvom. In kot vemo, je prišlo do dodatne tragedije. Med kulturami so jugoslovansko kulturo imeli za še bolj manjvredno, najnižjo, bolje rečeno celo neobstoječo. Na novo jugoslovansko državo so gledali kot na nesmiselno muhavost, porojeno v Versaillesu, brez vsakršne narodnostne upravičenosti. V njej so videli državo, ki si je nezakonito prisvojila zgodovinske pravice na obeh jadranskih obalah navzočega italijan- cultura e sentimento nazionale Gino B razzoduro 1 - Prologo Per un italiano, nato e vissuto nelle province della Venezia Giulia fra le due guerre mondiali, l’incontro col mondo slavo è stato profondamente influenzato e distorto dalla cultura ufficiale dominante, quella dello stato plasmato dallo «stile fascista». Ad esso aveva aderito l'establishment locale non solo con esultanza, ma si può ben dire che determinate forze locali avevano fornito un contributo sostanzioso all'incubazione prima ed all’affermazione poi di quell’ordinamento. Il «valore» sopra tutti dominante, anzi, pregiudiziale, era costituito dal culto della nazionalità espresso nei termini brutali di un rozzo ed ottuso nazionalismo che si traduceva nella proclamazione della «superiorità» della civiltà italiana (anzi «italica») su altre civiltà e culture considerate «inferiori». Queste culture erano disprezzate con argomenti che solo la disinformazione e l’ignoranza dilagante non permettevano di valutare come assolutamente risibili prima che inconsistenti. Tali culture «inferiori» venivano addirittura negate e decretate come inesistenti. Supporto di questo valore «nazionale» era la struttura dello stato totalitario fascista che fin dalle origini aveva posto la nefasta equazione, anzi identità, fra italianità e fascismo come suprema forma di incarnazione e realizzazione dei valori nazionali. Le conseguenze di tale aberrazione si sarebbero poi riversate proprio sugli italiani — anche quelli meno colpevoli o addirittura estranei, come succede sempre nel tumulto della storia. Molti, infatti, furono portati ad identificare antifascismo con antiita-lianità. E fu altra tragedia, come sappiamo. Fra le altre culture, quella slava era considerata più che inferiore, infima; anzi praticamente inesistente. Il nuovo stato jugoslavo era considerato un assurdo capriccio nato a Versailles, privo di qualsiasi legittimità civile prima che giuridico-politica. Questo stato, anzi, veniva considerato usurpatore dei diritti storici della presenza della civiltà italiana su entrambe le coste adriatiche, legittimata dal leone alato di S. Marco. Insomma una stortura evidente della storia, cui skega naroda, pravice, ki mu pripadajo neposredno od krilatega leva sv. Marka. Skratka, očitna izkrivljenost zgodovine, katero bi bilo treba čim prej in radikalno popraviti. Takšno je bilo takratno ozračje. Omejen, utesnjen razgled; pokvarjen in dušljiv zrak. Zaznavalo se je trajno navzočnost «meje» v njenem najbolj zaprtem in najtršem pomenu, kot omejenost in ločenost. Prej moralna in duhovna kot pa fizična mreža. Izključevalna pregrada do «drugega» sveta, katerega obstoj se je le slutil. Kaj je bilo dejansko tam, proti vzhodu, onstran tiste meje? Vendar je nekaj te slovanske nevidne in «neobstoječe» prisotnosti pronicalo skozi toge in goste zanke «standardne» uradne kompaktne stvarnosti. Na nek način je razumelo to razliko, ki je bila nekam vznemirljiva in skrivnostna. Podobno kot skrivnostna in bežna navzočnost Židov, ki so živeli med nami kristjani. Istočasno domači in tuji. Morda nekje zavidani zaradi «nečesa odveč», zaradi njihove dvojne narave v primeri z našo medlo in enolično enodimenzionalnostjo, zaradi česar je bil njihov svet neotipljiv in nedostopen. Do drugih svetov, ki so nam bili zaprti, smo prihajali prek razpršenih drobcev in nerazločnih zaznavanj. Bili smo še dečki in mladeniči, a že v žalostnih srajcah in vojaških uniformah, in, kar je bilo še huje, v šolah so nas ovili z lažno vedo, ki ni dajala odgovorov na ponavljajoča se vprašanja. Naučili so nas, da nismo postavljali vprašanj. Bleščeča luč, ki je bila projicirana na življenje, je bila umetna. V težkem somraku samote smo s težavo iskali pravo jasnost. Prišli so zmagoslavni «žareči dnevi», v katerih je eksplodirala obnovljena «afriška bol». Naša višja civilizacija si je naprtila nalogo, da bo odrešila in pomagala črnim barbarom. Medtem so naši zlatolasi tovariši, toliko bolj učinkoviti od nas br-cavih latincev, širili s strogo in načrtno metodo svojo ’Kultur’ prepirljivi in razpadajoči Evropi. In začeli so prav pri sivih in oddaljenih vzhodnih slovanskih deželah. Novi Red se je danil nad svetom. V majhnem krajevnem mikrokozmu so se Slovani in Židje vedno bolj nagibali k izgnanstvu, k razkropitvi. Njihova navzočnost, ki je bila že itak nesmiselna, se je očitno izkazala za odvečno in smešno, v nasprotju s tekom Nove Zgodovine. Dokler nam niso nekega jasnega junijskega popoldneva oznanili, da smo stopili v vojno proti celemu svetu. Propadlo je krhko premirje, v katerem so zrasli mladeniči vnaprej name- si sarebbe dovuto porre rimedio al più presto e con metodi radicali. Questa era l'aria che si respirava. Un panorama ristretto, angusto; un’aria viziata e soffocante. Si percepiva una presenza del «confine» nel suo significato più chiuso e duro, come limitazione e separazione. Reticolato morale e spirituale prima che fisico. Barriera escludente rispetto ad un «altro» mondo di cui si intuiva vagamente l’esistenza. Ma cosa c'era effettivamente là, verso oriente, oltre quel confine? Eppure qualcosa di questa invisibile ed «inesistente» presenza slava filtrava fra le maglie rigide e fitte della compatta realtà ufficiale «standard». Si captava in qualche modo questa diversità un poco inquietante e misteriosa. Quasi come quella degli ’ebrei, che vivevano in mezzo a noi cristiani, presenza enigmatica e sfuggente. Familiari ed estranei ad un tempo. In fondo forse anche invidiati per un «qualcosa di più», per quella loro seconda natura che possedevano rispetto alla piatta e monotona unidimensionalità nostra, che rendeva il loro mondo sfuggente e inacessibile. La coscienza arrivava così, a partire da sparsi frammenti e da indistinte percezioni, ad avvertire l’esistenza di «altri» mondi a «noi» preclusi. A noi, ancora fanciulli e adolescenti già infagottati con lugubri camicie e divise militari e, peggio ancora, dalle scuole infagottati in un falso sapere che non forniva risposte a tante domande affioranti. Anzi: ci si insegnava proprio a non porci domande. La luce abbagliante che veniva proiettata sulla scena della vita era artificiale. Nella difficile penombra della solitudine si cercava con fatica una vera chiarezza. Vennero le trionfali «radiose giornate» in cui esplose un rinnovato «mal d’Africa»: la nostra superiore civiltà si avviava a redimere e beneficare i barbari neri. Intanto i nostri biondi camerati — tanto più efficienti di noi, scalcinati latini — estendevano con metodo rigoroso e pianificato la loro Kultur ad una riottosa e «decadente» Europa. E proprio a cominciare dalle grigie e remote regioni orientali slave. Un Nuovo Ordine albeggiava sul mondo. Nel piccolo microcosmo locale, slavi ed ebrei tendevano sempre più a scomparire, a dissolversi. La loro presenza, già assurda, stava dimostrandosi palesemente superflua e ridicola, in contrasto col corso della Nuova Storia. Finché un luminoso pomeriggio di giugno ci annunciò che eravamo in guerra con tutto il mondo. Scadeva la fragile tregua in cui erano cresciute quelle adolescenze predestinate ed allevate per gli orrori della guerra. A milioni sui rami d’Europa e del mondo la bufera gelava giovani gemme non ancora schiuse, strappava fiori che non avrebbero mai dato frutti. Poi nell'aprile del ’41 quel sempre più fragile confine cadde, e l'onda della guerra vera, non quella retorica dei discorsi e delle odi, njeni in vzgojeni za strahote vojne. Vihar je v Evropi in v ostalem svetu zamrznil na milijone še neodprtih poganjkov ter iztrgal cvetove, ki ne bi bili nikoli obrodili. Nato je aprila leta 1941 vedno bolj krhka meja padla in val prave vojne, nikakor ne vojna retoričnih govorov, je vstopil v vsako hišo, v vsako vest. Bil je to nenaden in rezek preskok. Naenkrat je vse postalo izredno jasno in očitno. Ničesar se ni dalo več prikriti, ponarediti. Pseudo-kultura je proslavljala lasten propad. Besede kot «slovan-komunist». «Žid», «partizan», «bandit» po zidovih vseh ulic, so razkrile nove pomene, nove življenjske resnice. V kratkem so postale znak novih protislovij, novih upov za tiste mlade ljudi, ki so bili neoboroženi talci in ujetniki neke «kulture», ki se je navsezadnje izkazala za tisto, kar je v resnici bila: prevara in laž, prostaška prevara. Začelo se je dolgo obleganje. Vsi so vedeli, kako se bo končalo, čeprav tega mnogi niso hoteli priznati. Le nekateri so resnično hoteli razumeti zakaj. Bilo je le vprašanje časa. Neusmiljeno sta sovraštvo in nasilje zastrupljala vsako stvar, oskrunila vsako vest. Dokler ni nekega dne vihar razpršil odtrgane liste rastline. Zmedeno so se vrtinčili vsi skupaj v kupu, prevrnjeni od vetra, ki mu pravimo zgodovina, ki ne pozna prizivov in ki je brezbrižna do usode posameznikov. 2 2. Odmor Prikaz dejstev, ki izhaja iz krajevnih razmer in ki upošteva stališča ene in druge strani, nam omogoča sicer opis dogodkov, vendar vse to ne zadostuje, da obrazložimo, zakaj se je vse to zgodilo, da izsledimo razloge in njihove daljne korenine, da razumemo vzroke dogodkov. Predvsem se danes, po tolikem času, ne moremo omejevati na posamezne dogodke in pričevanja, ampak je treba znati izluščiti globlji smisel zgodovine. Razumeti bi morali, zakaj je bilo toliko mladih ljudi poslanih v smrt na Balkan in drugam. Poslanih zatirati druge narode z masko okupatorja in s tem zvabiti nase sovraštvo in neprijateljstvo drugih borcev, ki so se borili za osebno svobodo, predvsem pa za duhovno, in to še pred politično, svobodo. Borili so se tudi za osvoboditev okupatorjeve vesti. Kajti to je bila poglavitna nova dramatična značilnost zadnje vojne: nikoli poprej ni moč duhovnega in kulturnega orožja tako prevladala nad jeklenim orožjem in nad pisarniškimi zvijačami. Bolj kot boj med državami in vojskami, je bil to boj med idejami in načeli. Ne-prijemljive sence so padale prav do dna vesti. Patrulje prikazni, nevidne nočne obhodne straže so prehodile vesti in pu- entrò spietata in ogni casa, in ogni coscienza. Fu uno scatto brusco e secco. D’un tratto tutto divenne estremamente chiaro, evidente. Nulla potè più venire nascosto, falsificato. Quella pseudo-cultura celebrò il proprio fallimento. Sui muri, ovunque per le strade, parole come «slavocomunista», «ebreo», «partigiano», «bandito», rivelarono improvvisamente nuovi significati, nuove verità di vita. In breve divennero segni di nuove contraddizioni, di nuove speranze per molti di quei giovani che erano stati ostaggi e prigionieri inermi di una «cultura» che si era alfine rivelata per quel che era: inganno e menzogna, volgare mistificazione. Era cominciato ormai il lungo assedio; tutti sapevano come sarebbe finita, anche se molti ancora si rifiutavano di ammetterlo. Pochi cercavano onestamente di capire perché. Ma era solo questione di tempo. Una spietata morsa di odio e di violenza avvelenava ogni cosa, contaminava ogni coscienza. Fin che un giorno la bufera disperse le foglie staccate dalla pianta: turbinarono tutte insieme confuse nel mucchio, travolte da quel vento che è la storia: inappellabile e indifferente al destino dei singoli. 2 - Intermezzo Una rappresentazione «locale» dei fatti — visti da una o dall’ altra parte — consente di descrivere che cosa accadde: ma non basta a spiegare perché, a rintracciare ragioni magari lontane di quegli eventi, ad afferrarne le cause. Oggi soprattutto, a tanta distanza di tempo, non ci si può limitare a vicende e testimonianze individuali, ma occorre saper cogliere le ragioni più profonde di quella storia. Capire perché masse di giovani erano stati mandati a morire in Balcania o altrove, ad opprimere altri popoli con la maschera dell’occupante, attirando su se stessi l'odio e l’inimicizia di altri combattenti per la libertà propria e, in definitiva, per la liberazione morale, prima che politica, anche delle coscienze degli stessi oppressori. Perché questa è stata in fondo una caratteristica nuova e drammatica dell'ultima guerra: la forza delle armi morali e culturali ha potuto soverchiare quella delle armi di acciaio e le astuzie delle cancellerie, come mai prima era accaduto. Oltre e più che lotta fra stati ed eserciti, era lotta d’idee e di princìpi. Ombre inafferrabili si proiettavano fin dentro te coscienze. Pattuglie di fantasmi, invisibili ronde notturne, attraversavano le strade lasciando segni rossi sui muri. Un nuovo apprendimento, una nuova iniziazione educava quelle coscienze. Maestri di quel nuovo insegnamento erano gli slavi, gli ebrei, i banditi, gli «inesistenti», i reietti. I senza storia. E tutte quelle morte. Non c’era filo spinato che potesse tener lontani quei fantasmi. Perché? ščale za sabo rdeče sledove po zidovih. Nova razumevanja, nova odkritja so vzgojila te zavesti. Učitelji tega novega poučevanja so bili Slovani, Židje, banditi, neobstoječi, zavrženci. Tisti brez preteklosti, zgodovine. In vse tiste smrti. Ni bilo bodeče žice, ki bi lahko zaustavila in zadržala prikazni. Zakaj? 3. Zakaj Pred kolonizacijo ostalih ljudstev je bilo treba prej kolonizirati italijansko ljudstvo. Pred zatiranjem in izkoriščanjem drugih narodov je bilo treba prej zatajiti in izkoriščati Italijo. Preden so lahko zatajili ostale civilizacije, je bilo treba najprej posuroviti veliko tradicijo italijanske kulture in proizvesti «kulturo», ki bi služila kolonializacijskim načrtom in bila navzven ekspanzivna. V resnici je bil prav fašizem ta potreben inštrument. Vendar ni bil fašizem v italijanski zgodovini slučajen «incident». Fašizem je bila rastlina, katere korenine so se hranile v posebni zemlji, ki je bila zanje obdelana in pripravljena. Sile, ki so delovale že iz preteklih časov, je bilo mogoče razvideti. To so bile različne sile, in, kot se po navadi zgodi v zapleteni človeški stvarnosti, včasih tudi med seboj konkurenčne ter večkrat celo nositeljice pozitivnih vidikov. Poglejmo italijansko zgodovino zadnjega stoletja Risorgimen-to je privedel k narodnemu združenju Italije, vendar kot vemo, ni bila to zasluga velikih množic, čeprav sta bili vedno prisotni pomembni komponenti demokratov in republikancev. Obe sili sta bili nasprotnici monarhične oblasti, ki je bila pobudnik združenja. Italija je bila razdeljena na številne države in državice, v katerih so gospodovali in vladah princi in tuje rodbine. V središču Italije se je nahajala nazadnjaška teokratska papeška država, ki je lomila polotok na tri dele. Piemontska kraljevina in Cavourjeva spretna zunanjepolitična igra sta privedli do tega, da je prišlo v nekaj desetletjih do političnega in državnega zedinjenja. Demokratičnoljudska komponenta z republikanskim navdihom, s svojima svetovno znanima predstavnikoma Mazzinijem in Garibaldijem, je imela važno in bistveno vlogo, vendar je podlegla monarhični komponenti, ki je demokrate spretno izkoriščala in nadzorovala. In ko je bilo videti, da se bo republikanski prestiž povečal in da se bo njegov vpliv razširil ter tako postal nevaren zmemokonservativni hegemoniji, so monarhisti brez obotavljanja posredovali in odločno zatrli demokratsko gibanje, ne meneč se za dosežene zasluge na bojišču. Zedinjenje Italije je bila v bistvu le popiemontizacija. Kamorkoli so prišli, so monarhisti želeli le obnoviti, «mutatis mutandis», obstoječe uredbe, in si pridobiti privolitev za novo državo. Tako Prima di colonizzare gli altri popoli, era stato necessario colonizzare il popolo italiano. Prima di opprimere e sfruttare altre nazioni, era stato necessario opprimere e sfruttare l'Italia. Prima di negare le altre civiltà era stato necessario imbarbarire la grande tradizione della cultura italiana, producendo una «cultura» che fosse funzionale ai progetti di colonizzazione e di espansione verso l'esterno. Il fascismo fu, in realtà, questo strumento indispensabile. Ma il fascismo non è stato un «incidente» più o meno casuale e imprevedibile della storia italiana. Fu una pianta con radici nutrite da un certo terreno che era stato coltivato per accoglierla. In realtà è possibile riconoscere le caratteristiche delle forze, che hanno agito fin da tempi remoti. Si tratta di forze anche diverse, talvolta anche in concorrenza fra loro, spesso anche portatrici di aspetti positivi, come sempre accade nell’intreccio della realtà umana. Proviamo a dare uno sguardo alla storia italiana dell'ultimo secolo. Come noto, il Risorgimento che portò all'unità nazionale l’Italia, non fu il risultato dell’azione di larghe masse, anche se fu sempre presente una notevole componente democratica e repubblicana antagonista verso l'iniziativa del potere monarchico. L’Italia era divisa in tanti stati e staterelli retti da prìncipi e casati stranieri, con al centro lo stato pontificio, una pesante e retrograda teocrazia che spezzava la penisola in tre tronconi. L’unificazione politica e statuale avvenne ad opera del regno di Piemonte e si compì in pochi decenni grazie ad un abile gioco di politica estera, sotto la regia di Cavour. La componente democratico-popolare di ispirazione repubblicana, riassumibile nei nomi universalmente noti di Mazzini e Garibaldi, svolse un ruolo importante ed essenziale, ma in definitiva risultò soccombente rispetto alla componente monarchica, dalla quale fu abilmente sfruttata e controllata. E quando parve che il prestigio dei repubblicani aumentasse e la loro influenza potesse estendersi costituendo un pericolo per l’egemonia moderata-conservatrice, non si esitò ad intervenire con decisione e a reprimere, senza riguardo per i meriti acquisiti sui campi di battaglia. In fondo, l'unificazione dell'Italia era stata sostanzialmente una «piemontesiz.zazione»: ovunque arrivarono, i monarchici si preoccuparono di ricostituire, «mutatis mutandis», i blocchi d’ordine esistenti e di organizzare intorno ad essi il consenso al nuovo stato. Sicché il mutamento, più apparente che sostanziale, fu ridotto al minimo, preoccupandosi di conservare intatte le reali strutture portanti delle società locali, adeguando solo le forme alle nuove esigenze. Al seguito degli eserciti unificatori calò una repressione je sprememba, bolj navidezna kot realna, in skrčena na minimum, obdržala nespremenjene temelje stvarne strukture krajevne družbe in prilagodila obliko novim zahtevam. Zedinjeval-nim vojnam je sledilo strogo in slepo zatiranje, predvsem na burbonskem jugu. Znan je primer Bronte v Siciliji, kjer je bilo zatiranje nezaslišano kruto. V bistvu je nova oblast pridobila vladajoči krajevni razred in mu zagotovila starodavne privilegije proti, v bistvu, slabotnemu napredku in demokratskim reformam. Vsako prizadevanje v tej smeri je bilo ostro prekinjeno ne samo z zatiranjem, ampak, in kar je še hujše, s podkupovanjem. Iz te izkušnje podkupovanja izvira poniževalen pridevnik «gattopardesco», iz znanega romana Giuseppeja Tomasi di Lam-pedusa, ki označuje malomarno in konservativno preobrazbo «treba bo nekaj spremeniti, da ne bo prišlo do sprememb». Prizadevanje Garibaldija in demokratov pa je bilo vse nekaj drugega. Odtlej se je začela tvoriti neozdravljiva dihotomija med oblastjo in ljudstvom, med dejanji vlade in aspiracijami demokratskega gibanja. Ta oddaljitev, ta ločitev bo s časom postala vedno bolj jasna in dramatična. Skupaj bosta živeli dve med sabo tuji in sovražni Italiji, brez medsebojnih stikov. Dve različni kulturi. Ena učena in akademska, v bistvu pa omejena na prevzetnost in domišljavost aristokracije. Druga podrejena, kultura izključenih in zatiranih, na katere se bo zvalilo vsakovrstno nasilje v trenutkih, ko bodo streljali topovi Bove Beccaris v milanskih uporih konca stoletja. Da ne govorimo o roparskih davkih, ki so obubožali izčrpano ljudstvo. Sedanja zgodovina Italije nosi globoke brazde med vlado in ljudstvom. Dve paralelni Italiji. Vendar uspe vedno zmagati tisti Italiji, ki ima oblast in zna vsiliti svojo izbiro celotnemu narodu v glavnem napačno, ki pa jo uveljavlja na račun ostale Italije, ki je prisiljena plačati odločitve druge Italije z davki in krvjo. V zadnjih desetletjih osemnajstega stoletja so se nove gospodarske strukture in nova finančna osredotočenja naglo utrdila, predvsem po protekciji «močnih vlad», ki so pospešile izredno zatiralsko notranjo politiko. Dovolj da pomislimo, kaj je pomenila zloglasna taksa na mletev. Za uveljavitev nepremišljene in cunjarske imperialistične zunanje politike je premisa nujno slonela na notranji politiki. Iz tega izvira nesrečna pustolovščina v Afriki, ki se je tragično končala s porazom v Adui leta 1896 in odprava v Libiji leta 1911. Te odprave so terjale od ljudstva kri in revščino, vendar je to samopoveličavni politiki dovolilo, da je podpirala nastajajočo industrijo z državnimi naročili in gotovimi dobički. To je bil klasičen mehanizem, ka- ferrea e cieca, soprattutto nel meridione già borbonico (celebre il caso di Bronte, in Sicilia, dove si arrivò ad una repressione di inaudita ferocia). In sostanza i ceti dominanti locali furono acquisiti al nuovo potere, garantendo loro la conservazione degli antichi privilegi contro ogni velleità di sostanziale progresso e di riforme democratiche. Ogni aspirazione in questo senso fu duramente stroncata non solo con la repressione, ma — quel che è ancora peggio — con la corruzione. Da quell’esperienza corruttrice deriva l’avvilente aggettivo «gattopardesco» — dal grande romanzo di Giuseppe Tornasi di Lampedusa — per denotare il trasformismo indolente e conservatore del «bisogna che qualcosa cambi perché niente cambi». Ben altra era stata l’ispirazione di Garibaldi e dei democratici. Da allora prese corpo una dicotomia insanabile fra potere e popolo, fra azione di governo e aspirazioni del movimento democratico. Un distacco, una separazione che diventerà sempre più netta e drammatica. Due Italie conviveranno estranee e ostili, incomunicanti. Due culture anche: una dotta e accademica, sostanzialmente chiusa nella torre dell'arroganza e della presunzione elitaria; l’altra, subalterna, degli esclusi e degli oppressi, sui quali pioveranno ogni sorta di angherie, quando non le cannonate di Bava Beccaris nei moti milanesi di fine secolo. Per non parlare della rapace fiscalità che impoveriva masse stremate. Tutta la storia recente d’Italia è segnata da questo solco profondo fra governanti e popolo. Due Italie parallele. Ma è la prima, quella del potere, che riuscirà sempre a imporre a tutta la nazione le sue scelte — generalmente sbagliate — ed a far prevalere i propri interessi a spese dell’altra, costretta a pagare con esosi tributi e col sangue. Le nuove strutture economiche e le nuove concentrazioni finanziarie si consolidarono rapidamente negli ultimi decenni dell’800, protette da «governi forti» che promossero una politica interna duramente repressiva (si pensi per esempio a ciò che significò la famigerata tassa sul macinato). Questa politica interna costituì la premessa indispensabile per imporre al paese una politica estera di avventure sconsiderate, da «imperialismo straccione». Ecco quindi l’infausta avventura in Africa, conclusasi con la tragica disfatta di Adua del ’96, e poi l’impresa di Libia nell’ll. Imprese che costarono sangue e miseria alte masse popolari per una politica megalomane che però consentiva di alimentare la nascente industria con commesse statali e sicuri profitti. Un meccanismo classico, di cui i popoli hanno fatto da sempre le spese, con il miraggio del bottino da strappare al «nemico» e di altrui terre da coltivare, come alternativa al fatale destino dell’emigrazione. O soldati o emigranti. E’ evidente che una tale politica nulla aveva in comune con gli ideali e con lo spirito risorgimentale della componente democra- terega je ljudstvo na lastne stroške preiskusilo, kajti bilo je zaslepljeno s plenom, ki ga je bilo treba le iztrgati «sovražniku», in s tujo obdelovalno zemljo. Ta dva plena sta bila alternativa za vnaprej usojeno izselitev. Ali vojaki ali izseljenci. Taka politika ni imela očitno nič skupnega z ideali in z duhom Risorgimen-ta demokratskoljudske komponente. Duh Risorgimenta ni bil samo postavljen na stran, ampak spačen v razuzdan nacionalizem. Italijanski garibaldinci se niso bojevali le za neodvisnost in zedinjenje Italije, temveč so priskočili na pomoč vsem narodom v boju za svobodo in neodvisnost po svem svetu. Pomagali so Poljakom in Grkom, Francozom, Srbom in Črnogorcem, celo daljnim borcem v Južni Ameriki. Mladi italijanski vojaki so odhajali v boj in v smrt v tujino iz drugih razlogov, in sicer so se bojevali za druge narode, ne pa proti njim. Z zavrnitvijo teh idealov je stopila v ospredje nova kultura, ki je temeljila na mitu nacionalizma, «romanizma» in tradicije. To naj bi bil cement, ki bi združil različne sile, ki so težile k ekspanziji in k napadalnosti. Osnova za potrebno privolitev in realizacijo teh ciljev. Balkan je poleg Afrike predstavljal drugi pol za razmah italijanskega imperializma, vabljiv trg za gospodarski prodor in zanesljiv dobavitelj surovin. Močni nasprotnici in tekmeci Italije sta bili Avstro-Ogrska in Nemčija. Igra je bila dolga in zamotana, z izmeničnimi pripetljaji, ki so pripeljali že na začetku stoletja do določene privilegirane «vplivne cone» v Albaniji. Italija je tako lahko zavzela le Afriko, oziroma to, kar je od Afrike še ostalo. To naj bi bila «primerna poravnava» za neizogibne izgube na Balkanu. Že takrat sta se začeli oblikovati vodilni sili italijanskega neoimperializma: Afrika in Balkan. Odločbe italijanskega ekspanzionizma niso mogle zadobiti dostojnega videza zaradi surovosti očitnih interesov. Potrebna je bila torej neka «kulturna» prevleka, ki so jo dosegli predvsem s privolitvijo dvigajočih se srednjih slojev, kadrov nove države in bodočih častnikov vojske. Treba jih je bilo zaplesti in jih pridobiti v prikupno kulturo in z ideali, na katere bi se spoznali in za katere bi se borili. Kaj bi lahko bilo bolj primerno od napadalnega nacionalizma, ki se je istovetil z mitom nesmrtnega Rima ter z višjimi življenjskovažnimi interesi države? Porodila se je in razvila nova intelektualna struja, osnovana na vrednotah nasilnega vitalizma, ki so bile le na videz obnoviteljice in «revolucionarne» brez predsodkov glede na stari provincializem in konformizem «Italiette». To je bil le nejasen in gobezdav napredek, ki je speljal od dejanskega obnovitvenega dela tudi plemenite sile. Vrvež je pretresel in zmedel italijansko inteligenco, seveda tico-popolare. Quello spirito non solo fu accantonato, ma stravolto mutandolo in sfrenato nazionalismo. I garibaldini italiani si batterono non solo per l’indipendenza e per l’unità d’Italia, ma accorsero ovunque nel mondo accanto ad altri popoli in lotta per la libertà e l’indipendenza: dalla Polonia alla Grecia, dalla Francia alla Serbia e al Montenegro, fino al lontano Sudamerica. Con ben altre motivazioni quei giovani andavano a combattere ed a morire in terra straniera: per quegli altri popoli, non contro. Il ripudio di questi ideali lasciò il posto ad una cultura fondata sul mito del nazionalismo, della «romanità», e della tradizione: era questo il cemento che doveva unificare forze diverse tese alla espansione e all’aggressione base del consenso necessario a realizzare gli obiettivi. Oltre all'Africa, la regione balcanica rappresentò l’altro polo per l’espansione dell’imperialismo italiano, un allettante mercato per la penetrazione commerciale e per assicurarsi rifornimenti di materie prime. Ma c'era l’antagonismo con VAustria-Ungheria e con la Germania, una concorrenza difficile. Fu lungo ed intricato gioco con alterne vicende che comunque portò, già a cavallo del secolo, a delineare una certa «zona di influenza» privilegiata in Albania e che sancì il diritto ad «adeguati compensi» per le inevitabili rinun-cie, offrendo come sfogo quel che restava da prendere in Africa. Ecco che fin d'allora si configurano le due direttrici del neoimperialismo italiano: Africa e Balcania. Questo espansionismo non poteva naturalmente presentarsi decentemente col volto brutale degli interessi reali che lo determinavano: occorreva una certa copertura «culturale», soprattutto accattivandosi il consenso dei ceti medi emergenti, quadri del nuovo stato e futuri ufficiali dell’esercito. Occorreva coinvolgerli e motivarli offrendo una cultura gratificante e ideali in cui si riconoscessero e per cui si impegnassero. Cosa poteva servire meglio allo scopo, che un nazionalismo aggressivo identificato col mito di Roma immortale e con gli interessi vitali e supremi della patria? Nacque e si sviluppò una corrente intellettuale fondata su questi valori, su un vitalismo violento, che si presentava apparentemente come rinnovatrice e spregiudicatamente «rivoluzionaria» rispetto al vecchio conformismo provinciale dell' «Italietta». Naturalmente si trattava di un progressismo velleitario e parolaio, nel quale trovarono sfogo anche generose energie, deviate così da un'opera di effettivo rinnovamento. Un turbine sconvolse e smarrì l’intelligenza — anche se non tutta — dell’Italia, illusa di rinnovare il mondo con riti vecchi e decadenti. Si pensi solo a cosa rappresentò nel resto dell’Europa l’impetuosa fioritura della multiforme cultura dell’espressionismo in tutti i campi dell’arte e del pensiero, mentre in Italia ci si esaltava per oscuri miti tardoroman-tici presi seriamente per autentiche novità. Imperava una cultura ed uno stile di vita ancora ben radicati nell’800. ne vso, ki se je slepila, da bo obnovila svet s starimi in propadlimi navadami. Pomisliti moramo le, kaj je predstavljal v Evropi silovit razcvet mnogolične ekspresionistične kulture na vseh področjih umetnosti in razuma, medtem ko so se v Italiji navduševali za mračne poznoromantične mite, katere so resno smatrali za pristne novosti. Kultura in življenjski stil, ki sta vladala, sta bila še močno zakoreninjena v 18. stoletju. Italija je vstopila v vojno z valom vstaj, ki jih je povzročilo nasilje interventistov in pri tem enostavno preskočila mnenje parlamenta, ki je bil v večini za nevtralnost. Pravcati državni udar z jamstvom monarhije, očitna protiustavnost. Pripomniti je treba, da je bila med interventisti tudi plemenita manjšina pristnih demokratov, ki so v vojni videli ne samo zadnje dejanje nacionalnega preporoda, ampak pravcato antiimperialistično vojno, ki bi odrešila vse narode, ki so bili podložni živemu fosilu, Avstro-Ogrski. Podložni narodi bi morali skleniti med seboj zavezništvo in se boriti proti politični gospodovalnosti in socialni zaostalosti velike monarhije. Tem plemenitim silam, ki so bile zveste Mazzinijevemu spoznanju in Garibaldijevemu duhu, je bilo spet usojeno podleči drugim konservativnim in antidemokrat-skim komponentam, ki so navdihovale nacionalizem in zaščito ustavnih interesov. Tudi v krajevnem merilu, v Trstu, je bila plemenita demokratična iredentistična struja, ki je težila k sodelovanju in k razumevanju slovanskega sveta. Pomislimo na ljudi, kot so bili Foschiatti, Sestan, Vivante, in tudi Slataper v prvem obdobju do leta 1910. Bali so se, in to skoro preroško, posledic ultranacionalne in antislovanske struje, ki je bila poleg tega tudi protisocialistična. Vsem narodom, ki se nahajajo v geopolitičnem področju in so deležni vpliva italijanske države, je desetletja predstavljal žareči 24. maj leta 1915 merilo in vzor, oziroma do 8. septembra leta 1943. Od 24. maja dalje bomo prisostvovali odmotavanju serije notranjih in zunanjih dogodkov, povezanih z neizprosno a v bistvu skladno «logiko», katero bo samo pekel 2. svetovne vojne ustavil, vendar ne dokočno premagal. Prva svetovna vojna, tako imenovana Velika vojna, je bila okrutna drama za kmečko ljudstvo, ki je bilo dobesedno poslano v pokol na omrežju vzdolž Soče in Alp. Ta prevrat je za komaj oblikovano, a še ne utrjeno državo predstavljal dramatično preizkušnjo, predvsem zato, ker je poudaril neuravnovešeno strukturo in notranja protislovja. Fašizem je bil sad burnega in zmedenega povojnega obdobja, raztrganega od globokih nasprotij in silnih napetosti, zaznamovanega od bližajočih se novih problemov in prisotnosti novih socialnih sil. To je preteklost. Vedno iste dvigajoče sile so prevzele po- La prima guerra mondiale fu dichiarata sull’onda dei tumulti di piazza scatenati dalla violenza degli interventisti scavalcando il Parlamento notoriamente a maggioranza neutralista. Un vero e proprio colpo di stato avallato dalla monarchia, una patente illegalità. Va osservato che fra gli interventisti v’era pure una nobile minoranza di democratici sinceri che vedevano nella guerra non solo l’ultimo episodio del risorgimento nazionale, ma una vera guerra antimperialista di liberazione di tutte le nazionalità soggette a quel fossile vivente che era l'A.U. Quest’ultime dovevano essere fra loro naturalmente alleate contro la subalternità nazionale non meno che contro il dispotismo politico e l’arretratezza sociale della grande monarchia. Ma queste forze generose, fedeli all’intuizione mazziniana ed allo spirito garibaldino erano ancora una volta a soccombere di fronte alla spregiudicata e massiccia azione delle altre componenti più conservatrici e antidemocratiche, ispiratrici di un nazionalismo aggressivo a copertura degli interessi costituiti. Anche localmente, a Trieste, vi fu una nobile corrente di irredentismo democratico aperta alla collaborazione ed alla comprensione verso il mondo slavo: pensiamo ad uomini come Foschiatti, Sestan, Vivante, ed anche al primo Slataper (fino al 1910). Essi paventavano — quasi profeticamente — le conseguenze di una affermazione della corrente ultranazionalistica e antislava, oltre che rabbiosamente antisocialista. Quel «radioso» 24 maggio del '15 costituirà un riferimento per decenni, non solo per la nazione italiana, ma per gli altri popoli di un’area geopolitica interessata all'influenza dello stato italiano, fino all’8 settembre del ’43. Da quel 24 maggio assisteremo al dipanarsi di una serie di eventi — interni ed internazionali — concatenati da una implacabile «logica» sostanzialmente coerente, secondo una continuità di tendenze che solo il baratro della seconda guerra mondiale potrà fermare, ma non ancora sconfiggere definitivamente. La prima guerra mondiale — chiamata la Grande Guerra — fu un dramma atroce per le masse contadine mandate letteralmente al massacro sui reticolati lungo l’isonzo e sulle Alpi. Un tate sconvolgimento rappresentò una prova traumatica per una nazione appena formata ma non amalgamata; ne accentuò gli squilibri strutturali e le contraddizioni interne. Il frutto di un agitato e confuso dopoguerra, lacerato da profondi contrasti e da viotente tensioni e contrassegnato dall'affacciar si di problemi nuovi e dalla presenza di nuove forze sociali, fu il fascismo. E’ storia di ieri. Ripresero iniziativa e vigore le forze egemoni dello stato — quelle di sempre. Si saldò l'alleanza con la chiesa cattolica per assicurarne il sostegno e la correità alle future imprese, ad evitare che potesse ripetersi il caso di un papa che, come Benedetto XV nel '17, si rivolgesse alte masse contadine in armi parlando di «inutile strage» fra i popoli. Vennero così benedette altre inutili budo in moč v državi. Zavezništvo s katoliško cerkvijo se je okrepilo za podporo in sokrivdo v nadaljnjih podvigih. Zavezništvo pa se je okrepilo predvsem, da bi se izognili primerom, kot je bil pripetljaj s papežem Benediktom XV. leta 1917, ki se je obrnil na ljudstvo v vojnem stanju ter govoril o «nepotrebnih pokolih» med narodi. V poizkusu, da bi kolonializirali druge narode in da bi okradli druge zemlje, so blagoslavljali nepotrebne pokole v Etiopiji, Španiji in na Balkanu. Zaradi tega so priključili 39. provinco Ljubljano in zasedli Hrvaško. To je bilo zadnje dejanje načrta, kajti njihov cilj so prekrižali Nemci, germanski «Drang nach Osten», ki mu je po priključitvi Dunaja in osvojitvi Češkoslovaške šlo za uresničitev velikopoteznega gospostva v jugovzhodni Evropi s sistematičnim prodorom ekonomije in kapitalov kapitalističnega Reicha. Načrt, ki naj bi v mirovnem času služil preskrbi z živežem, v vojnem obdobju pa kot potencialna zaloga vojske, ki bo napadla SZ. «Grossraumv/irtschaft», ki je bila v mirnem obdobju spretno zakrinkana, vendar se je v vojni pokazala za zverinski načrt, je bila načrtovana kot ekonomski rop, kot sistematično izčrpavanje vseh človeških in materialnih sredstev v prostoru od Poljske preko Češkoslovaške, od Srbije do Grčije. Prava in resnična kolonializacija celine, ki se je osredotočila predvsem na slovanske narode, je predpostavljala absolutno pokornost germanski hegemoniji. Poleg tega je morala biti Jugoslavija pokorna tudi Italiji, ki je bila zaveznica Nemcev. Kolonializacija ni priznavala samostojnega kulturnega in državljanskega razvoja oziroma je zanikala in zatajevala samostojne narodnostne osebnosti. Kot slepilo se je posluževala «kulturne» propagandistične opore, oziroma priklicala je na površje zmeden in dvoumen pojem Mitteleurope. Obujala je spomin nekdanje Avstro-Ogrske, ki je bila še prisotna v nekaterih slojih «Danaurauma». Tako je pseudokultuma potegavščina spet omogočila zmedo in prevaro ter zapeljala vesti. Cilj je bil priskrbeti najbolj nizkotno privolitev, sodelovanje pri zasedbi in kolonialnemu ropu ter si tako ustvariti sokrivce. Ponovno so kulturo upognili, predelali in ponaredili kot sredstvo za uresničevanje koristi najbolj nazadnjaških sil. 4 4. Iz preteklosti v prihodnost Vsi poznamo konec italijanske pustolovščine na Balkanu, od Slovenije do Grčije. Še dandanes merimo učinke skrivljenega nastanka narodnostnega problema v mejah izrecnega tekmovanja in nasprotja, ki je moralo usodno dovesti do raznarodova- stragi in Etiopia, in Spagna, in Balcania, nel tentativo di colonizzare altri popoli, di rapinare altre terre. Ecco, dunque, perché fu annessa la «novantatreesima provincia di Lubiana» e fu occupata la Croazia. Estremo punto d’arrivo di una linea che partiva da lontano e che da ultimo si intersecò con il «Drang nach Osten» germanico, rinvigorito dopo VAnschluss di Vienna e dopo il dissolvimento della Cecoslovacchia. Si trattava di realizzare il «Grossraumwirtschaft» nell’Europa sudorìentale, inteso come infiltrazione e sistematica penetrazione economica e di capitali — e quindi come potenziale riserva logistica ( materie prime, agricoltura, manodopera, ecc.) — del capitalismo di stato del Reich in tempo di pace, in previsione di farne retrovia di sussistenza in tempo di guerra, soprattutto in funzione del programmato assalto decisivo all’URSS. Fu comunque — mascherata più o meno abilmente in pace, brutalmente palese in guerra — un’opera pianificata di rapina economica, di sistematico drenaggio di ogni risorsa umana e materiale, che si estese dalla Polonia alla Cecoslovacchia fino alla Serbia e alla Grecia. Naturalmente questa vera e propria colonizzazione continentale di cui erano chiamati a far le spese principalmente i popoli slavi, presupponeva un’assoluta subalternità di questi all’egemonia germanica (e, per la Jugoslavia, all'alleato italofascista) che implicava la rinuncia ad un autonomo sviluppo culturale e civile e quindi la negazione — e il rinnegamento — della propria personalità nazionale. Di più, quale supporto «culturale» — o meglio propagandistico — a questa operazione politica-economica-militare, fu evocato anche un fantasma: venne infatti rilanciato un confuso ’e ambiguo concetto di Mitteleuropa, rispolverando reminiscenze ex-A.U., presenti magari come nostalgia in qualche strato sociale del «Donauraum». Così ancora una volta una mistificazione pseudo culturale contribuì alla confusione ed all’inganno fuorviando te coscienze. Scopo: procurare il più abbietto dei consensi, il collaborazionismo complice dell’occupazione e della rapina coloniale. Ancora una volta la cultura fu piegata, manipolata e falsificata per servire gli interessi delle peggiori forze regressive. 4 4 - Dal passato al futuro La conclusione dell’avventura italiana in Balcania, dalla Slovenia alla Grecia, la conosciamo tutti. Ancora oggi misuriamo gli effetti di una distorta impostazione del problema nazionale in termini di puro antagonismo e contrapposizione, che doveva fatalmente portare alla snazionalizzazione. Certo, non saremo davvero così ingenui e utopisti da raffigurarci rapporti idillici tra componenti etniche così diverse, distribuite «a pelle di leopardo», nella regione Giulia al momento del crollo nja. V trenutku padca Avstrije bi bili naivni in utopistični, če bi verjeli v idiličen odnos med razkropljenimi etničnimi skupinami v Julijski krajini. V tem zapletenem geopolitičnem in zgodovinskem vozlu, je bilo logično in neizbežno, da bo prišlo do napetosti, polemik, ostrih nasprotij in do tekmovanja. Toda eno je tekmovanje ali pa celo kulturni in državljanski spopad v tako težkih razmerah, nekaj povsem drugega pa je raznorodovanje, povezano z gospodarskim zatiranjem in politično diskriminacijo. Vse to nima nič skupnega s tekmovanjem različnih kultur. Nacionalizem te vrste je s svojimi miti žal vpletel tudi osebnosti visoke kulture, ker niso bile zmožne kritično preveriti verodostojnosti teh mitov. Vse to dokazuje, kam nas lahko privede, če nismo zmožni sprejeti in se odpreti vrednotam, ki so različne od naših. Konec koncev je to največji greh. Izrecno kulturni greh, iz katerega izhajajo vse ostale pogubne posledice. Vnaprej odklanjati dialog ter bati se soočenja z nekom je greh. Predvsem je greh, če izgubimo intelektualno radovednost, ki nas bi morala nagonsko pritegniti k novemu, drugačnemu, oddaljenemu, ki nas bi vodila preko vnaprej določenih mej, da bi dobili zdravo vročično željo po spoznavanju, naravno potrebo po dopolnitvi, željo po novih izkušnjah brez predsodkov, po neprestanem pregledovanju lastnega položaja. Ni primernejšega trenutka od tega za citiranje par vrstic velikega moža, ki ima svojo kulturo zakoreninjeno v najboljši italijanski tradiciji. To je Rečan Ladislav Mittner, germanist evropskega slovesa. Citiral bom zadnje vrstice, ki zaključujejo pet tisoč strani dolgo Zgodovino nemške literature. Poslednje pričevanje imenitne vzgoje in zgledne kulturne službe: «...vsaka velika duhovna doba predpostavlja zunanja spodbujanja, ki so toliko bolj plodna, kolikor bolj so tuja kulturnemu območju, kateremu je avtor pripadal v začetku. Vsako bogatenje je tudi in predvsem samorazjasnjevalno». Zaradi tega moramo čutiti neizrekljivo grozo spričo vsega, kar nas omejuje in siromaši, ker nas dreveni in preprečuje prosto pretakanje naših misli. Iz tega razloga je treba premočrtno in odločno varovati kulturno svobodo, ki naj bo res svoboda vseh kultur. Kultura, ki naj bo dom človeka in to vsakega človeka. dell'Austria. Sappiamo bene che tensioni, polemiche e rivalità anche aspre erano inevitabili e che la competizione in quel complesso nodo geopolitico e storico era nella logica delle cose. Ma un conto è, appunto, la rivalità o anche lo scontro culturale e civile in una situazione così difficile, e tutt’altra cosa è l’azione snazionalizzatrice con predeterminata violenza, insieme all’oppressione economica e alla discriminazione politica. Tutto questo con la competizione fra culture diverse non ha proprio niente a che vedere. Questo tipo di nazionalismo purtroppo ha coinvolto anche personalità e uomini di cultura rimasti impigliati in quei miti che non hanno saputo sottoporre con la necessaria lucidità ad una seria verifica critica su basi culturali più aggiornate e rigorose. Tutto ciò dimostra dove può portare l’incapacità di accettare ¡’«altro da se», di aprirsi a valori diversi dai propri. E’ questo alla fin fine, il peccato sommo: un peccato eminentemente culturale dal quale derivano tutte le altre rovinose conseguenze. E’ la rinuncia preconcetta al dialogo, la paura del confronto; soprattutto la perdita di quella «curiosità» intellettuale che dovrebbe attrarre istintivamente verso il nuovo, il diverso, il lontano, oltre ogni confine prestabilito, per diventare salutare febbre di conoscenza, bisogno naturale di complementarietà, desiderio spregiudicato di nuove esperienze in una continua revisione delle proprie posizioni. Non possiamo, a questo punto, non citare queste poche righe di un grande uomo di cultura radicato nella migliore tradizione italiana: il fiumano Ladislao Mittner, germanista di fama europea. Sono esattamente le ultime quattro righe che concludono le quasi 5.000 pagine della sua monumentale Storia della Letteratura Tedesca. Estrema testimonianza, lascito di un altissimo insegnamento, di una esemplare militanza culturale. Eccole: «... ogni grande epoca dello spirito suppone incitamenti esterni, che sono tanto più fecondi, quanto più sono estranei alla sfera culturale, a cui l'autore inizialmente apparteneva. Ogni arricchimento è anche e soprattutto autochiarificazione». Per questo dobbiamo provare un orrore indicibile per tutto quanto può limitarci e impoverirci, per quanto può rattrappire e anchilosare il nostro pensiero. Per questo va difesa coerentemente e con fermezza una cultura di libertà che sia davvero libertà di tutte le culture. Una cultura che sia la casa dell’uomo. Di ogni uomo. mit v slovenski ljudski pesmi Alenka Goljevšček I. Trojna boginja Ob srečanjih s folkloro, torej tudi z našo ljudsko pesmijo, se pogosto vedemo na dva načina: ali jo brez rezerv sprejemamo in ob vsem «starem» vzklikamo od nostalgičnega navdušenja, ali pa ravnamo nasilno in imperialistično, to pomeni, da sebe postavimo za merilo, s katerim samoumevno merimo vse ostalo; zato se nam bo «staro» seveda pokazalo kot «divje», «primitivno», «zaostalo» itn., torej kot nerazvita oblika nas samih. Zavzemam se za drugačen odnos. Vsaka kultura je celota simbolnih sistemov: jezika, ekonomskih in socialnih odnosov, pravil obnašanja, mišljenja in čustvovanja itn., kar pomeni, da ni družbe brez kulture. Arhaične (folklorne) družbe torej niso «zaostale», «nerazvite» in pod., ampak so ustvarile specifičen kulturni model, ki je bil v nekaterih bistvenih točkah organiziran drugače od našega. Edino smiselno je, da poskušamo ta model razumeti v njegovi drugačnosti. Na hitro bom opredelila tisto razliko, ki je za našo temo bistvena. Moderno mišljenje je organizirano po principu logike identitete: A = A. Logika identitete stremi za tem, da bi vsako stvar natanko opredelila (identificirala), kar hkrati pomeni, da to stvar ločuje od vsega drugega. A torej ni ne B, ne C, ne D itn. Ker pa je treba stvari povezovati — sicer jih ne moremo ne razumeti ne obvladati — išče logika identitete v množici posameznega zmeraj nek enoten princip, počelo ali načelo, na katerega bi lahko zvedla vse posamezno. To Eno ima lahko kaj različna imena, deluje pa zmeraj enako: posamezne stvari niso več povezane med seboj neposredno, ampak posredno, preko tega Enega, ki je zato zmeraj višje od posameznega. Zato je logika identitete izrazito hierarhična: od posameznega stremi k splošnemu, ki ji je višje in vrednejše, vsemu posameznemu nadrejeno (mo- Pričujoči tekst je avtorica prebrala na predavanju, ki ga je imela v letu 1981 v Slovenskem Klubu v Trstu in ki je povzetek nekaterih problemov, ki jih obravnava v knjigi »Mit in slovenska ljudska pesem«, ki je izšla pri Slovenski Matici leta 1982. il mito nella canzone popolare slovena Alenka Goljevšček I. La dea trina. Quando ci accostiamo al folclore, e quindi anche alla canzone popolare slovena, ci comportiamo spesso in due modi: o l’accettiamo senza riserve e ci lasciamo prendere da nostalgico entusiasmo per tutto quanto vi è e sà di «vecchio», oppure assumiamo un atteggiamento di violenza «imperialistico», cioè poniamo noi stessi come metro di confronto e con tale metro, conseguentemente, misuriamo ogni cosa. Partendo da questo secondo assunto, il «vecchio» diviene per noi sinonimo di «selvaggio», «primitivo», «arretrato» ecc., una dimensione non compiuta di noi stessi. Propendo per un diverso atteggiamento mentale. Ogni cultura è un insieme unitario di sistemi simbolici: lingua, rapporti economici e sociali, norme di comportamento, modi di pensare e di sentire ecc., il che significa che non esiste società senza una propria cultura. Le società arcaiche (folcloristiche) non sono quindi «superate», «in via di sviluppo» o cose del genere, ma hanno saputo realizzare, invece, un loro modello culturale specifico, organizzato in alcuni punti fondamentali, in modo diverso1 dal nostro. L’unico atteggiamento razionale da assumere, quindi, sta nel tentare dì comprendere tale modello nella sua diversità. Evidenzierò qui, senza dilungarmi troppo, tale dissimilitudine, essenziale per il nostro tema. Il ragionamento moderno si basa sul principio della logica dell’identità: A — A. La logica dell’identità tende all’esatta identificazione di ogni cosa, il che allo stesso tempo significa la distinzione netta e precisa di questa stessa entità da ogni altra. A, quindi, non è né B, né C, né D, ecc. Poiché, tuttavia, le singole entità vanno collegate — altrimenti non possiamo né comprenderle né padroneggiarle —> la logica dell’identità ricerca, sempre, nella massa dell’individuale un principio unitario, principio o inizio, sul quale poter ridurre l’individuale. Tale principio unitario, tuttavia, pur potendo assumere differenti denominazioni, si comporta sempre allo stesso modo: le singole entità non sono più collegate tra loro in maniera Il Il presente testo è stato oggetto di una conferenza tenutasi nel 1981 allo Slovenski Klub di Trieste e rappresenta una sintesi di alcuni argomenti trattati nel libro «Il mito e la canzone popolare slovena», edito dalla Slovenski Matica nel 1982. Arhaično mišljenje se ravna po drugačnem modelu: po logiki analogije (podobnosti). Išče podobnosti, povezuje, ne izključuje; plete neskončno mrežo odnosov med posameznimi stvarmi, zlahka prenaša red enega sistema v drug sistem. A torej ni samo A, pač pa tudi B, C, D itn., nobena stvar ni do konca določljiva in izmerljiva, vsaka ostaja odprta, večplastna in mnogopomenska, nosi v sebi zmeraj nove možnosti povezovanja. Ali drugače: vsaka stvar je vozel v analogični mreži, križišče, kjer se prepletajo in od koder izhajajo niti na vse strani — dobiva simbolično vrednost. V simbolu se osredotoča mnoštvo pomenov, ki se ne dajo izvesti na eno samo potezo ali en sam pomen. Zato je logika analogije poudarjeno nehierarhična, zanjo so vsi nivoji enakovredni, še več, mešajo se in razpršujejo drug v drugega (smrt-življenje, preteklost-prihodnost, vzrok-posledica, človek-svet itn.). To razliko se mi je zdelo nujno izpostaviti, če se hočemo stvari lotiti na pravi način. Seveda ne gre samo za razliko med dvema modeloma mišljenja. Človek misli tako, kot živi, torej za to razliko stoji še cela vrsta drugih razlik: v načinih produkcije in družbovanja, v pravilih vedenja, v sistemih vrednosti. Zato sem v začetku govorila o kulturnem modelu kot celoti. Omenila bi samo še tole: ne imejmo logike analogije za preteklo, dokončno mrtvo in pokopano; za nekaj, kar nima z nami nobene zveze več. Starost človeštva je danes, če upoštevamo najstrožje raziskovalce, cenjena na miljon let; logika identitete pa ni starejša od dobrih 2000 let. Torej je človeštvo večino svojega časa mislilo po logiki analogije, ostala je v slehernem od nas, omejevana in potiskana, pa kljub vsemu še zmeraj trdovratno živa. Zdaj pa že lahko pustimo do besede našo ljudsko pesem samo. Za začetek poslušajmo pesem Tri žene iztrgajo mladeniču srce. Mladenič na paši zagleda «ženske peršone tri»: «Oj sinek Dominek, kaj ta prva delava?» «Preluba moja mati, kri z mene pila je.» «Oj sinek Dominek, kaj ta druga delava? diretta, ma indirettamente, attraverso questo principio unitario, questo Uno, che si troverà, quindi, sempre in una posizione di superiorità rispetto all’individuale. Per questi motivi, la logica dell’identità è spiccatamente gerarchica: dall'individuale tende al generale, superiore in tutto all’individuale (scienza moderna, idea dell’uomo). Il ragionamento arcaico si basa su di un modello differente: sulla logica dell’analogia. Ricerca le analogie, collega, non separa; tesse una rete infinita di rapporti fra le singole entità, trasferisce senza difficoltà l’assetto di un sistema in uno diverso. A, quindi, non è soltanto A, ma anche B, C, D ecc., nessuna entità è definibile e misurabile fino in fondo, ma, invece, rimane aperta, a più livelli e a più significati, e contiene in sé sempre nuove possibilità di collegamento. In altre parole: ogni entità è un nodo in una rete analogica, crocevia in cui s’intrecciano e da dove partono fili per ogni dove — assumendo in tal modo un valore simbolico, di simbolo. Nel simbolo converge una massa di significati, non riducibili ad un tratto solo o ad un significato solo. Per tutti questi motivi, la logica dell'analogia è accentuatamente non gerarchica, per lei, tutti i livelli si equivalgono, anzi, si uniscono e confondono uno nell’altro (morte-vita, passato-futuro, causa-effetto, uomo-mondo ecc.). Mi sembrava doveroso evidenziare tale differenza, se vogliamo affrontare la materia in modo serio e ponderato. Naturalmente, non si tratta solamente di una differenza tra due modelli di modi di pensare. L’uomo pensa come vive, quindi a monte di tale differenza possiamo ritrovarne tutta una serie di altre: nei modi di produzione e di aggregazione sociale, nelle norme di comportamento, nei sistemi di valori. Per questo motivo, ho parlato all’inizio di modello culturale come di un insieme uintario. Vorrei aggiungere soltanto quest'altra considerazione: non permettiamoci assolutamente di considerare la logica dell'analogia come un qualcosa di superato, morto e sepolto, un modello di pensiero che non ha più nessun rapporto con noi. L'età dell'uomo, attenendoci agli studi più seri, è stimata attorno al milione di anni; la logica dell’identità non supera di molto i duemila anni. Quindi, l'umanità ha pensato per la maggior parte della propria esistenza, secondo il modello della logica dell'analogia e tale atteggiamento mentale, pur circoscritto e soffocato, nonostante tutto continua a vivere, testardamente, in ciascuno di noi. A questo punto, possiamo dare la parola alla nostra canzone popolare stessa. Per prima, ascoltiamo la canzone «Tri žene iztrgajo mladeniču srce»(I>. Un giovane al pascolo vede tre personaggi di sesso femminile: «Oj sinek Dominek1 (2) che cosa faceva la prima?» (1) «Tre donne strappano il cuore ad un giovane». (2) «Oh figlioletto Domenichino». «Preluba moja mati, srce z mene trgava.» «Oj sinek Dominek, kaj ta treka delava?» «Preluba moja mati, mil se je jokava.» «Oj sinek Dominek, kera ta prva bla?» «Preluba moja mati, vi ste bli.» «Oj sinek Dominek, kera ta druga bla?» «Preluba moja mati, sest er ca moja.» «Oj sinek Dominek, kera ta treka bla?» «Preluba moja mati, moja zvesta lubica.» Pesem je, milo rečeno, čudna. Če jo hočemo razumeti, moramo potrpežljivo razplesti mrežo analogike, v katero je vpeta; do odgovorov bomo prišli le po precejšnjih ovinkih. Ko so naši predniki začeli prodirati v Evropo in na Balkanski polotok, niso naleteli na prazen prostor, ki bi ga lahko brez boja poselili, z bokalom medice v roki in ob brenkanju na plun-ko. Bili so divje in bojevito ljudstvo, organizirano na način vojaške demokracije, in niso prav nič zaostajali za drugimi plemeni, ki so ob istem času vpadala na ozemlje umirajočega rimskega imperija. Stare prebivalce so delno pobili, s preživelimi pa so se zlili v celoto — tem laže, ker se njihova verovanja, ki so jih prinesli iz pradomovine, po strukturi niso kaj dosti razlikovala od verovanj, značilnih za ves indoevropski prostor. Osrednje mesto v teh verovanjih je zavzemalo češčenje bo-ginje-matere z mnogimi imeni. Velika boginja je bila nesmrtna «Madre mia adorata, beveva il sangue da me». «Oj sinek Dominek, che cosa faceva la seconda?» «Madre mia adorata, strappava il cuore da me». «Oj sinek Dominek, che cosa ti ha fatto la terza?» «Madre mia adorata, piangeva dolcemente». «Oj sinek Dominek, chi era la prima?» «Madre mia adorata, eravate voi». «Oj sinek Dominek, chi era la seconda?» «Madre mia adorata, la sorellina mia». «Oj sinek Dominek, chi era la terza?» «Madre mia adorata, il mio fedele amore». La canzone è, usando un eufemismo, perlomeno strana. Se vogliamo comprenderla, dobbiamo pazientemente dipanare la rete di analogie nella quale si trova avvolta; arriveremo a delle risposte soltanto dopo sforzi non proprio indifferenti. Quando i nostri avi cominciarono ad avanzare in Europa e nella penisola balcanica, non vennero a contatto con uno spazio vuoto da popolare senza incontrare la minima resistenza, con un boccale di idromele in mano e al suono del liuto. Erano, i nostri avi, popolazioni barbariche e combattive, organizzate secondo i principi della democrazia militare e presentavano lo stesso grado di evoluzione delle altre genti che, nello stesso periodo storico, irrompevano sul territorio dell’impero romano al tramonto. Gli abitanti autoctoni in parte vennero uccisi, mentre gli altri si fusero con i conquistatori in una nuova entità — grazie anche al fatto che le credenze dei nuovi venuti, portate dalla patria originaria, ancestrale, non differivano poi tanto dalle credenze peculiari di tutto lo spazio indoeuropeo. Un posto centrale in tali credenze spettava al culto della dea-madre dalle molte, diverse denominazioni. La grande dea era immortale e onnipotente, i suoi simboli celesti erano il sole, e ancor di più la luna. Le fasi lunari — primo quarto, plenilunio ed ultimo quarto — ricordano le tre fasi dello sviluppo della donna: la fan- in vsemogočna, njen nebeški simbol je bilo sonce, predvsem pa mesec. Mesečeve mene — prvi krajec, ščip in zadnji krajec — spominjajo na tri obdobja v razvoju žene: deklištvo, zrelost in starost, podoben pomen pa so začele dobivati tudi spremembe letnih časov; pomlad je spominjala na dekle, poletje na nimfo in zima na starko. Tako se je velika boginja polagoma izenačevala z razcvetom in propadom natumih sil, tj. z materjo Zemljo. Njena trojnost je dobila še dodatne pomene: dekle = zrak, nimfa = zemlja ali morje starka = podzemni svet (Selena-Afro-dita-Hekata). V teh mitskih analogijah je ohranjena svetost števila 3, Mesečeva boginja pa se je razširila na število devet, da bi se vsak od njenih treh likov potrdil v triadi. Kot vsi mitski liki je tudi Mesečeva Boginja večpomenska. Po eni strani je vitaliteta kot taka, večna in neuničljiva, neskončno rojevajoča in hraneča, je Velika mati, kolikor je človek njen del, kolikor ga omogoča, fasciniran strmi vanjo, poln češčenja njene obnavljajoče roditeljske moči. Kolikor pa ga njena neobrzdana vitaliteta zgroža in ogroža, vdira v njegov svet kot zla in uničujoča sila, je Strašna mati, simbol smrti in kaosa, krvoločna gospodarica podzemlja, bolezni, lakote, povodnji, pogubne slabosti. Njeni kulti so orgiastični in krvavi, v slepi in okrutni razdivjanosti ubija in žre lastne otroke. Oba aspekta se prepletata in zamenjujeta, eden ni mogoč brez drugega. Človekov svet torej ni trden in dokončno varen, v njem delujejo graditeljske in uničevalne sile. Človekova naloga je, da vzpodbuja prve in zavira druge, da plačuje davek za red v kozmosu. Ta davek je sveta žrtev, sveti kralj, njegova kri oplodi svet in mu podeljuje moč za nov ciklus. Smrt svetega kralja je torej za obnovo sveta nujna. Polagoma je sovpadla z naturnim kroženjem letnih časov in se z razvojem poljedelskih družb zmeraj tesneje navezovala na gibanje sonca. Sonce je začenjalo svoj obhod v najkrajšem zimskem dnevu, torej v trenutku, ko se začno dnevi daljšati, kar je bilo znak njegove prebujajoče se moči in zmagovitega boja s silami teme. Sveti kralj je zato običajno umiral v tem času, njegovo telo pa so trgale in jedle svečenice raztrgale na kose. S smrtjo je postal simbol plodnosti, smrt svetega kralja je bila kaj različna, pogosto so ga podivjane svečenice raztrgale nakose. S smrtjo je postal simbol plodnosti, nesmrtni heroj, ki je prebival med blaženimi predniki; znamenje njegove usodne izbranosti je bilo jabolko. Po tem ovinku se že lahko vrnemo k naši pesmi. Pomagal nam bo droben, a pomenljiv podatek: V Predgrađu (Bela krajina) pojo to pesem kot plesno, je torej balada v prvotnem po- ciullezza, la maturità e la vecchiaia, il medesimo significato assunse, con il tempo, pure il mutare delle stagioni: la primavera richiamava alla mente una ragazza, l’estate una ninfa e l’inverno una vecchietta. Così la grande dea, con il tempo, incominciò a identificarsi con il fiorire e il decadere delle forze naturali, cioè con la madre Terra. La sua trinità assunse, con il tempo, anche altri, ulteriori significati: ragazza = aria, ninfa — terra o mare, vecchietta — mondo sotterraneo (Selene, Afrodite, Ecate). In queste mitiche analogie, si è conservato il carattere sacro del numero tre, mentre la dea della Luna si amplia fino al numero nove, in modo che ognuno dei suoi tre aspetti esteriori possa riconfermarsi in una triade. Così come ogni altra figura mitica, anche la dea della Luna reca in sé più significati. Da un lato, rappresenta la vitalità come tale, eterna e indistruttibile, generatrice e nutrice all’infinito; è la Grande Madre, per quanto l’uomo si riconosce parte di lei, per quanto gli dà la vita. Egli la guarda affascinato, in profonda riverenza davanti alla sua capacità generativa sempre rinnovantesi. Nella misura in cui, invece, la sua vitalità irrefrenabile lo inorridisce, lo minaccia e penetra nel suo mondo come una forza maligna e distruttiva, è la Madre Terribile, simbolo di morte e di caos, sanguinaria padrona degli inferi, delle malattie, della fame, delle inondazioni, del piacere fatale. Il suo culto è orgiastico e cruento, nella sua furia cieca e crudele uccide e divora i suoi propri figli. Entrambi gli aspetti s’intrecciano e si confondono, l’uno non è concepibile senza l'altro. Il mondo dell’uomo non è quindi un’entità immutabile e assolutamente sicura: vi agiscono, infatti, forze costruttrici e distruttrici. Compito dell’uomo è di favorire le prime e scoraggiare le seconde, di pagare un tributo per l’ordine del cosmo. Questo tributo è rappresentato dalla vittima sacra, dal re sacro: il suo sangue feconda il mondo e gli restituisce le forze per un nuovo ciclo. La morte del re sacro è quindi necessaria per il rinnovamento del mondo. La sua morte, con il tempo, è venuta a coincidere con l’avvicendarsi delle stagioni e, con il progredire delle società agricole, si è andata sempre più collegando al corso del sole. Quest’astro iniziava il suo corso nel giorno più breve dell'inverno, quindi nel momento in cui i giorni cominciavano ad allungarsi, il che era inteso come il segno del risveglio della forza che aveva in sé e della lotta vittoriosa contro le forze delle tenebre. Il re sacro, quindi, di solito moriva in questo periodo dell’anno, mentre il suo corpo veniva fatto a pezzi e mangiato dalle sacerdotesse, che portavano maschere raffiguranti cavalle, lupe o scrofe. La morte sacrificale del re sacro presentava notevoli differenze, molto spesso le sacerdotesse, nel loro sacro delirio, lo facevano a brandelli. Con la morte diveniva il simbolo della fertilità, l’eroe immortale che viveva tra gli antenati; il segno della sua scelta fatale era rappresentato dalla mela. menu besede, edini primer svoje vrste v Sloveniji. Plešejo jo počasi, svečano, v belih nošah in le enkrat na leto, za Anževo (27. dec.), ko s plesi na prostem proslavljajo zimski kres. — Da se je pesem kot plesna balada obdržala, je morala imeti zelo globoke korenine v ljudskem čustvovanju in verovanju. Zimski kres je ena najvažnejših prelomnic koledarskega leta, sveti čas, v katerem se sproščajo ustvarjalne in uničevalne kozmične sile. Po prastarem običaju so se vsa sakralna dejanja odvijala na prostem, da so blagodejne kozmične moči laže sodelovale v človeškem dejanju in nehanju. Tudi bele noše so zanimive, saj je bila bela barva za vsa slovanska plemena v tesni zvezi s podzemskimi silami in kultom mrtvih. Prav mogoče je, da nam pesem prinaša ostanke starega obredja v čast Velike/Strašne matere. Tri bele žene, ki na paši trgajo mladeniču srce iz prsi, bi bile aspekti Trojne boginje: sestra = dekle, ljubica = žena in mati = starka, mladenič pa njena obredna žrtev. Precej sledov kaže na to, da so naši predniki ob svetih časih doprinašali človeške žrtve; ljudi so polagoma nadomestile živali in hrana, dokler se ni žrtveni obred sublimiral v simbolično zauživanje mesa in krvi žrtve, kakor se to še danes dogaja v katoliški liturgiji. Tudi v našem primeru bi od starega obrednega žrtvovanja ostala le še pesem, ki govori o žrtvi, in ples, ki naj zagotovi rodovitnost sveta. Ostala bi torej prastara mitična zveza smrti in rojstva, kar je tudi bistvena opredelitev Trojne boginje. Isto pomensko zvezo nam odkriva tudi pesem o Svetem Štefanu. Svetnik pojoč slavi rojstvo novega kralja, ki je čez vse kralje, tudi čez kralja Herodeža. Herodežka pesem sliši in sklene Štefana umoriti: «Gor, li gori, hlapci moji! Ujamite Štefana, ujamite ga, z vezite ga, peljite ga v zeleni gojzd, k eni bukvi ga perveiite. Perdirjal bode divji konj, ujedel bode Štefana; ker je že ujedel mnoziga, bode Štefana ubožiga.» Štefan ukroti divjega konja, prijezdi pod grad in znova za- Dopo queste digressioni possiamo ritornare alla nostra canzone popolare. Ci soccorrerà un dato apparentemente trascurabile, ma significativo: a Predgrad (regione della Bela krajina) questa canzone viene cantata e ballata, si tratta quindi di una ballata nel senso originale del termine, unico esempio del genere in Slovenia. Si balla lentamente, con solennità, in costume bianco e soltanto una volta all'anno, il 21 dicembre (festa di S. Giovanni) quando con balli all’aperto si fa festa attorno ai falò d’inverno. Per essersi conservata come ballata, questa canzone deve aver avuto radici profonde nel sentire popolare e nelle sue credenze. Il falò d’inverno è uno dei momenti più importanti dell’anno civile, un periodo di tempo sacro durante il quale si liberano le forze costruttrici e distruttrici del cosmo. Secondo una consuetudine antichissima, tutte le manifestazioni sacrali si svolgevano all'aperto, in modo da permettere alle forze cosmiche favorevoli d’intervenire più facilmente nel lavoro e nell’opera dell’uomo. Pure il colore bianco dei costumi popolari è interessante se teniamo conto del fatto che il colore bianco, per tutte le genti slave, era strettamente correlato con le forze degli inferi ed il culto dei morti. E’ quasi certo che questa canzone contenga in sé tracce dell’antico rituale in onore della Grande Terribile madre. Le tre donne, vestite di bianco, che, al pascolo, strappano al giovane il cuore dal petto, rappresenterebbero aspetti della Dea trina: sorella = ragazza, amante = moglie e madre = vecchietta, mentre il giovane rappresenterebbe la loro vittima sacrificale. Abbiamo elementi sufficienti per poter ritenere che i nostri antenati, durante le funzioni rituali, sacrificassero vittime umane; offerte di cibo ed il sacrificio di animali presero il posto dei sacrifici umani con il passare del tempo, finché il sacrificio non venne sublimato nell’assaggio simbolico della carne e del sangue della vittima, come avviene ancor oggi nella liturgia cattolica. Anche nel nostro caso, dell’antico rito sacrificale sarebbero rimasti soltanto la canzone che ci parla della vittima ed il ballo, volto alla conservazione della fertilità della terra. Si sarebbe conservato quindi il collegamento mitico tra la morte e la nascita, elemento caratterizzante essenziale della dea trina. Lo stesso collegamento significante può essere colto nella canzone su Santo Stefano. Il santo glorifica con il canto la nascita del nuovo re che «supera tutti i re» anche il re Erode. Erodiade ode la canzone e decide di assassinare Stefano: «Presto, presto, miei servi! acciuffate Stefano, acciuffatelo, legatelo, conducetelo nel verde bosco, legatelo ad un faggio. poje svojo pesem. To pot ga Herodežka vrže v turen teman: «Tam so gadje, kače, kušarji, jedli bodo Štefana: ker so že ujedli mnoziga, tud bodo Štefana uboziga.» Ko pa tudi to ne pomaga, ker Štefan spremeni gnusne plazilce v ribice, ptičice in zvezdice, ukaže Herodežka hlapcem, naj ga kamenjajo do smrti. Kamnita groblja nad svetnikom se spremeni v kapelico in «kamnito sol». Ne bo nam težko ugotoviti, da je Herodežka smrtni aspekt Velike-Strašne matere, mogočna, po vsej Evropi znana boginja kobilje glave. Konji in kače so stalen atribut te boginje, obe živali imata v mitologijah mnogih narodov močan simboličen pomen. Zvita, v krog sklenjena kača je Življenje, neprekinjeno kroženje Časa, večno vračanje enakega; v tem pomenu ovija svet, ga hrani in varuje. Iztegnjena kača je smrt, nevarnost, zlo. Kača je kraljica podzemnega sveta, hrani ključe do zakladov, daje preroški dar. Kače so zemeljski demoni in v tesni zvezi s kultom rodovitnosti. Kače poznajo vse zdravilne trave, tudi «travo življenja», ki daje nesmrtnost. Posebno mogočna je bela kača; kdor ujame in poje skuhano belo kačo, bo poznal zdravila za vse bolezni in razumel govorico živali in rastlin. Kača je tudi hišni demon, prebiva pod pragom ali pod ognjiščem, daje plodnost, varuje pred nesrečami, oznanja prebivalcem bodoče dogodke. Če ubiješ hišno kačo, bo umrl gospodar. Tudi ta je ponavadi bela, torej utelešenje prednikov in povezana z mrliškim kultom. Itn. Po vseh svojih dimenzijah je kača odlikovana žival Velike-Strašne matere. Pa tudi boginjina zveza s konji je v evropskem izročilu neštetokrat potrjena. Za vso Evropo je bil konj demoničen, v tesni zvezi s podzemskim in zagrobnim svetom, obdarjen s skrivnostnimi, magičnimi močmi. V pomladnih obredih pogosto nastopajo konjske maske, ki se vedejo poudarjeno seksualno. Konji svetujejo, pomagajo, gledajo v prihodnost, napovedujejo smrt. Konjska lobanja in podkev odganjata od hiše in hleva zle sile, pomagata pri preprečevanju različnih bolezni (kuge, mrzlice, more), tudi porod bo lažji, če bo nosečnica dala konju zobati iz predpasnika. In tako naprej. Arriverà veloce un cavallo^ selvaggio, afferrerà Stefano; mordendolo; dato che ne ha già morsi molti, morderà anche il povero Stefano». Stefano riesce a domare il cavallo selvaggio, ritorna cavalcandolo sotto le mura del castello e ricanta la sua canzone. Questa volta Erodiade lo fa gettare in una torre buia: «Laggiù ci sono vipere, serpenti, lucertole, che mangeranno il povero Stefano: dato che ne hanno già morsi molti morderanno anche il povero Stefano». Poiché non riesce a raggiungere i suoi scopi, dal momento che Stefano trasforma i rettili ripugnanti in pesciolini, uccellini e stelline, Erodiade ordina ai suoi servi di linciarlo a morte. La tomba di pietre sul corpo del santo si trasforma in una cappelletta ed in «sale di pietra». Non è difficile comprendere che Erodiade è l’aspetto mortale della Grande-Terribile madre, una dea possente dalla testa di cavalla, conosciuta in tutta Europa. I cavalli ed i serpenti sono gli attributi costanti di questa dea, entrambi presenti, con una forte carica simbolica, nella mitologia di molti popoli. Il serpente ricurvo, avvolto in un cerchio conchiuso è la Vita, il trascorrere ininterrotto del Tempo, l’eterno ritornare dell’eguale: in quest’ordine d’idee avvolge il mondo, lo nutre e protegge. Il serpente allungato, invece, è la morte, il pericolo, il male. Il serpente è il re degli inferi, conserva le chiavi del tesoro, concede il mitico dono della profezia. I serpenti sono i demoni della terra, strettamente collegati al culto della fertilità. I serpenti conoscono ogni erba medicinale, anche «l’erba della vita», che dona l’immortalità. Particolarmente possente è il serpente bianco; colui che lo cattura e ne mangia la carne dopo averla cucinata, conosce la medicina per ogni malattia e comprende il linguaggio degli animali e delle piante. Il serpente è anche il demone della casa, abita sotto la soglia o sotto il focolare, dà la fertilità, protegge dalle disgrazie, rivela il futuro agli abitanti della casa. Se uccidi il serpente di casa, il padrone morrà. Anche il serpente di casa è generalmente di colore bianco, quindi incarnazione degli antenati e collegamento con il culto dei morti ecc. Per tutti questi aspetti, il serpente è l’animale d’onore della Grande-Terribile madre. Pure la correlazione tra la dea e il cavallo trova conferma infinite volte nella tradizione europea. Per tutta l’Europa, il cavallo rappresentava qualcosa di demoniaco, strettamente correlato con il mondo degli inferi e dell'oltretomba, dotato di forze magiche, misteriose. Durante i riti di primavera, compaiono spesso maschere Naša Herodežka je po motivu sorodnica Herodiadi, ki je zase terjala glavo Janeza Krstnika, obe pa se vsebinsko navezujeta na stare grške zgodbe o Glauku, Likurgu, Diomedu, Hipo-litu; prav gotovo pa so tudi Grki podedovali te zgodbe iz še starejših dob. Njihova vsebina ima značilne stične točke z našo legendo o sv. Štefanu. Glaukova zgodba je npr., v osnovnih obrisih takale: Glaukos, posmehujoč se Afroditini moči, ni dovolil, da bi se njegove kobile žrebile, češ da bodo zato ognjevitejše na tekmah z vozmi. Užaljena Afrodita je ponoči kobile napojila v svojem posvečenem studencu, naslednji dan pa so razbesnele kobile vrgle Glavka z voza, ga ujetega v vajeti vlekle po tleh in ga končno živega pojedle. V luči teh analogičnih zvez se nam Štefan pokaže kot sveti kralj, ki mora umreti, ko se «rodi» novi kralj; vemo, da so bili konji pogosti ubijalci svetih kraljev. Svetnikova smrt omogoči plodnost sveta. Vrsta običajev in verovanj, ki jih je ljudstvo navezalo na praznik sv. Štefana in ki z življenjem tega svetnika nima nobene zveze, to prav lepo dokazuje. God sv. Štefana je 26. decembra, torej spet skrivnostni čas zimskega kresa. Na ta dan se je blagoslavljala voda in sol, ki so jo nato trosili po poljih in vinogradih, da bi bili varni pred hudo uro in bi dobro obrodili. Sol na koščku kruha je dobila tudi živina, dajali so jo v shrambo ali med denar, uporabna je bila pri previden ju na smrt bolnega in pri zdravljenju različnih bolezni. Iste moči je imela tudi na ta dan blagoslovljena voda. Na Štefanovo so hodili ponekod polažarji in koledniki, ki so za hišo prosili «takšnega prašiča kak naša peč, takega bika, kak naša parna», zase pa kak majhen dar. Omembe vredna je tudi raba jabolka, za katerega smo že omenili, da je ljubezensko-smrtni dar Trojne boginje («lučanje sv. Štefana» v Boljuncu, «jabolčna kanonada» v Ljubljani, Šmarje pri Celju). Po protestih Cerkve in prepovedih pijanskih izgredov v čast sv. Štefanu vemo, da je bilo sestavni del starih poganskih svečanosti obredno pitje do pijanosti, kar spet kaže na ostanke orgiastičnega kulta Velike-Strašne matere. V tej zvezi je pomenljiv tudi podatek, da je He-rodiada na Nemškem vodnica divje jage, strašnega sprevoda mrtvih, pogubljenih in demonov, ki v temnih nočeh vrši po nebu. Da je Štefan res sveta žrtev, nam naše izročilo kar naravnost pove; tako npr. pesem Sv. Štefan žrtva iz Bele krajine: Knjigo piše sam Jezus z nebesa i jo šalje Marku preko morja, raffiguranti il cavallo, con atteggiamenti accentuatamente sensuali. I cavalli consigliano, aiutano, vedono il futuro, predicono la morte. II teschio del cavallo e il ferro di cavallo tengono lontane le forze del male dalla casa e dalla stalla, concorrono a superare malattie di varia origine (pestilenze, febbri, incubi); pure il parto riuscirà meglio se la gestante darà da mangiare al cavallo dal suo grembiule. E si potrebbe continuare ancora. La nostra Herodežka (Erodiade) slovena si riallaccia alla figura di Erodiade, che volle per sé la testa di Giovanni Battista; entrambe a loro volta, si ricollegano, dal punto di vista dei contenuti, alle antiche storie greche di Glauco, Licurgo, Diomede, Ippolito; certamente anche ai greci, a loro volta, queste storie erano giunte da epoche ancor più remote. Ci sono caratteristici punti di contatto tra quelle storie e la nostra leggenda di Santo Stefano. La morte di Glauco, nelle linee generali, avviene in questo modo: Glauco, irridendo le arti di Afrodite, non permetteva che le cavalle figliassero, asserendo pretestuosamente che in tal modo sarebbero state più focose durante le corse con i carri, Afrodite, offesa, fece abbeverare, di notte, le cavalle alla sua sacra fonte; esse, il giorno seguente, infuriate, gettarono Glauco dal carro, lo trascinarono per terra impigliato nelle redini e infine lo divorarono vivo. Alla luce di queste correlazioni analogiche, Stefano appare come il re sacro che deve morire, nel momento in cui «nasce» il nuovo re; ci è noto che molte volte il cavallo uccideva il re sacro. La morte del santo permette la fertilità del mondo. Una lunga serie di costumanze e credenze legate dalla tradizione popolare alla festa di Santo Stefano e che non ha proprio nessuna attinenza con la vita del santo, conferma ampiamente questo assunto. La festa di S. Stefano cade il 26 dicembre, quindi di nuovo nel periodo misterioso dei fuochi d’inverno. In tale data, si benedivano l’acqua ed il sale, che veniva poi cosparso nei campi e nei vigneti, contro i temporali e per assicurare buoni raccolti. Pure al bestiame veniva dato un po' di sale su di un pezzetto di pane, oppure veniva posto nella dispensa o tra il denaro; inoltre veniva impiegato per amministrare i sacramenti ad un ammalato in punto di morte e per curare varie malattie. Pure l’acqua benedetta in quel giorno aveva gli stessi poteri. Il giorno di Santo Stefano, in qualche località, i polaiarji ed i koledniki ai passavano di casa in casa, chiedendo per la famiglia «takšnega prašiča kak naša peč, takega bika, kak naša parna» <2> per sé, invece, solo qualche spicciolo. E’ degno di nota anche l’impiego della mela, che abbiamo già ricordato quale dono di amore e di morte della dea trina (il «lučanje» cioè lancio di S. Ste- 1 2 (1) Polazar è colui che viene in visita, al mattino, per Natale; Kolednik è invece colui che canta canzoni di Natale o di Capodanno. (2) «Un maiale come la nostra stufa, un toro come il nostro fienile». da mu spravlja gospocko večero: da ne kolje janca niti prasca, nek Štefana, sina jedinoga, malo dete od leta sedmoga. V predstavi žrtve kot hrane se je ohranila sled prastarih obnovitvenih obredov, ki so bili skupni vsem arhaičnim ljudstvom Starega in Novega sveta. Kanibalska obredja so poznali tudi naši predniki; vemo, da so človeške žrtve polagoma nadomestili z živalskimi: božični puran, Martinova gos, koline itn. so bled odmev obrednega jedenja žrtve. Kljub dolgim stoletjem, ki so minila, se je spomin na sakralni kanibalizem ohranil še v kakšni naši pesmi, npr. v tejle romarski: Romari jen romarce, k večeri ste povabljeni, večerja je pripravljena: samo sveto resno telo, za pit je pripravleno sama sveta resna kri. Romanja so bila na Slovenskem izredno priljubljena kljub pogostemu nasprotovanju duhovnikov. Posebej protestantizem in razsvetljenstvo sta strogo obsojala nerednosti, ki so se med romarji večkrat dogajale. Primož Trubar je z ogorčenjem pisal: «Od take hudobe, lotrije, goljufije, malikovane inu tudi od te velike kurbarije, pijanstva, uboja inu vse žlaht pibirije, kir so se per tacih cerkvah s tem rumanjem, s križihojenjem zgodile inu se še zdaj gode, bi mi mogli ene velike bukvi, katere bi ne mogel oben rimski osel nesti, napisati.» Pod preobleko krščanske pobožnosti so se prikrile mnoge poganske prvine, utemeljene v stari mitični predstavi o svetosti določenih časov in krajev. Mnogo romarskih cerkva je nastalo na krajih, kjer so v davnini stala stara poganska svetišča, marsikateri romarski običaj pa je nosil v sebi ostanke starih obredij. Naj izrazitejši primer pri nas je bil «romarski vrtec», strogo obredni ples ali igra, ki so ga romarji pojoč plesali zmeraj ob mraku, v bližini pokopališča, s prižganimi svečami in ovenčani z rožami. Magični vtis takega množičnega plesa je opisal Prežihov Voranc: fano a Bagnoli della Rosandra (Boljunec), oppure la «jabolčna ka-nonada» cioè la «cannonata delle mele» a Lubiana e a Šmarje pri Celju). Dalle proteste delle autorità ecclesiastiche e dalla proibizione di disordini dovuti all’alcool in onore di S. Stefano, veniamo a sapere che il bere sacrale fino all’ebbrezza era parte integrante degli antichi riti pagani, il che è un’ulteriore conferma del persistere di aspetti del culto orgiastico della Grande-Terribile Madre. Al riguardo, è significativo il fatto che Erodiade, in Germania, guida uno spaventoso corteo di morti, dannati e demoni, che nelle notti senza luna passano nel cielo. Che Stefano sia veramente una vittima sacra, ci viene detto a chiare lettere dalla nostra tradizione popolare: così, ad esempio, dice la canzone della Bela Krajina «S. Stefano vittima»: Il libro lo scrive Gesù stesso dal cielo e lo manda a Marco oltre il mare, perché gli mette in disparte una cena da signori: non ammazzi però né l’agnello né il maiale, ma Stefano, figlio unico, fanciullino di sette anni. Nella rappresentazione della vittima nelle vesti di cibo si è conservata traccia degli antichissimi riti di rinnovamento che erano comuni a tutte le popolazioni arcaiche del Vecchio e del Nuovo Mondo. Anche i nostri antenati conoscevano riti cannibaleschi; sappiamo inoltre che le vittime umane vennero sostituite nel corso del tempo con vittime animali: il tacchino di Natale, l’oca di S. Martino, la macellazione del maiale sono la pallida eco della consumazione sacrale della vittima. Nonostante il lento passare di secoli e secoli, il ricordo del cannibalismo sacrale si è conservato in qualche nostra canzone, ad esempio in questa canzone cantata solitamente da pellegrini: Pellegrini e pellegrine, a cena siete invitati, la cena è pronta: il corpo santo stesso, per bere è preparato il santo sangue stesso. / pellegrinaggi erano molto diffusi in Slovenia, nonostante la frequente opposizione del clero. Particolarmente i protestanti e gli illuministi condannavano duramente le irregolarità che accadevano spesso durante i pellegrinaggi. Primož Trubar bollò tali fatti con queste parole: «Di queste scelleratezze, giochi d’azzardo, imbrogli, grandi e piccole azioni di meretricio, atti d’ubriachezza, assassina «Podoba je bila, kakor da je vso množico zagrabil sv. Vida ples. Duhovnika ni bilo nikjer videti. Množica je pela strastno, zateglo, hrepeneče. Ženske so nosile goreče sveče. Petje je postajalo vedno gostejše, vedno bolj omotično, dokler ni odmeval v noč en sam odmev enolične melodije tisočerih grl brez kakega razločnega besedila». Ta razvezujoči, ekstatični izbruh pobožnosti se je ob koncu vrtca prelil v nič manj razvezujočo svobodo mnogih parov, ki so se v temi porazgubili po hosti. Petje in ples, noč, prižgane sveče, bližina pokopališča, opominjanje na stalno prisotnost smrti, ekstatično vzdušje, spolna svoboda — vse to so elementi, ki naš romarski vrtec povezujejo s poganskimi misteriji, katerih vsebina je bil obnovitveni obred: smrt svetega kralja, raztrganje in jedenje njegovega telesa in vstajenje od mrtvih, skozi katero se dogaja preroditev sveta. V teh zvezah se nam naša romarska pesem šele pokaže v pravi luči: izpod sublimirane, s katoliško liturgijo usklajene preobleke seva mnogo starejša plast v vsej svoji nazorni neposrednosti. Sledove obrednega kanibalizma najdemo tudi v pesmi, ki je zanimiva še po marsičem: Sv. Andrej drugič rojen. Svetnik se pregreši zoper zapovedani post in se mora hudo pokoriti: On se je od njih pobral tje na zeleno gmajnico. Nanosil je na kup grmadico, na vseh štirih voglih jo je zažgal. On se je v sredo notri podal. Grmadica gori svetlo, angelci v lufti lepo pojo, k se Andrejeve pokore vesele. Kadar jogri mem pridejo, germadico zagledajo: vse sožgano Andrejevo telo, oserčje je na frišno blo. Kadar jogri okol stoje, Andrejevi smerti se vesele, Jezus tudi zraven stoji, jogre trošta in veseli. e azioni nefande di ogni genere, accadute e che accadono tuttora presso queste chiese a causa di questi pellegrinaggi, potremmo scrivere un grande libro, che nessun asino di Roma sarebbe in grado di trasportare». Sotto la veste della devozione cristiana rimasero molti elementi pagani, che traevamo origine nell’antica concezione mitica della sacralità di determinati luoghi e momenti. Molte chiese, meta di pellegrinaggi, sono sorte là, dove nei tempi più antichi già sorgevano antichi templi pagani, molti comportamenti tradizionali durante i pellegrinaggi portano in sé tracce di antichi riti. L’esempio più probante di tale asserzione era rappresentato, da noi, dal «romarski vrtec» o giro-tondo del pellegrino, un ballo rigidamente sacrale, che i pellegrini ballavano cantando, sempre al crepuscolo, nelle vicinanze di un cimitero, con candele accese in mano e fiori tra le vesti. L’impressione magica di un tale ballo collettivo ci è stata tramandata da Prežihov Voranc: «Sembrava che tutta la folla fosse stata presa dal ballo di S. Vito. Il prete era scomparso. La folla cantava appassionatamente, allungando le parole, con trasporto. Le donne tenevano in mano candele accese. Il canto diveniva sempre più pieno, più inebriante, finché nella notte non si potè udire altro che un’eco sola di una melodia monotona di migliaia di voci che non dava la possibilità di cogliere un testo comprensibile». Questo prorompimento liberatorio ed estatico di devozione si tramutava, alla fine del «romarski vrtec», in un atteggiamento non meno liberatorio di molte coppie che, nel buio, si disperdevano nei boschi limitrofi. Il canto e il ballo, la notte, le candele accese, la vicinanza di un cimitero, il richiamo alla presenza continua della morte, l’atmosfera fortemente estatica, la libertà sessuale, sono tutti elementi che collegano il nostro «romarski vrtec» con i misteri pagani, il cui momento centrale era rappresentato dal rito del rinnovamento: la morte del re sacro, la lacerazione e la consumazione del suo corpo e la resurrezione dai morti, per mezzo della quale avviene la rigenerazione del mondo. Soltanto alla luce di tali correlazioni possiamo tentare una lettura della nostra canzone dei pellegrini nella sua vera luce: sotto la patina sublimata, data dalla liturgia cattolica, emerge una realtà molto più antica in tutta la sua evidente immediatezza. Tracce di cannibalismo rituale sono riscontrabili anche in un’altra canzone, che presenta anche altri punti d'interesse: «S. Andrea risorto». Il santo ha trasgredito il comandamento di rispettare il digiuno e deve espiare il proprio peccato: Egli si è allontanato da loro dirigendosi verso un pezzo di terra incolta. Si è preparato una pira Prav de: «Andrej spet moj joger bo, če glih vse soigano je telo!» Osrčje v ruto zavežejo ino ga s sabo nesejo. Začne se noč perhajati, kamur predeleč pridejo, k eni mladi birtinji, birtinja je imela eno mlado hčer. Ondi za jerperge prosijo. Deklica komaj čakala, da so jogri začeli spati. Ni se mogla premasati, mogla je serčja pokusiti. Kakor hitro ga pokusila, tako hitro je občutila, de je svetega Andreja znosila. Osrčje (drobovina: srce, jetra, pljuča) je po starem mitičnem razumevanju tisti del telesa (osebe), kjer je zelo pogosto središče življenjske moči; zato ima skoro pri vseh ljudstvih odlikovan pomen. Iz drobovine zaklanih živali so vedeževali tako-rekoč povsod. Za Homerja in grško tradicijo je bilo srce sedež junaške duše, herojskega besnila (thymos). Platon center poželjive duše, ki prevladuje pri neumni množici, postavlja v diafragmo (trebuh, vamp), center pogumne duše, ki odlikuje vojščake, v srce. Tudi v Dionizovi (Zagrejevi) in Prometejevi zgodbi igrajo srce, oz. jetra osrednjo vlogo. Razumljivo je, da so s tako «močnim» delom telesa zelo pazljivo ravnali. Obredni kanibalizem je imel zmeraj več ana-logično povezanih pomenov: po eni strani je bil izraz strahu pred vrnitvijo mrtveca, neštete pripovedke o vampirjih in volkodlakih dokazujejo, da je bil ta strah splošno razširjen. Po drugi strani je omogočal prisvojitev mrtvečevih lastnosti: poguma, moči, zvitosti,izkušen j. Zato je bil splošna praksa vseh arhaičnih narodov, tudi pri nas je prozno izročilo o njem zelo bogato: torklje, kvatrnice, krivjopete itn. so strašna bitja, ki človeka oglodajo do kosti, če dobijo nad njim oblast zaradi kršitve določene zapovedi ali prepovedi (tabuja). e le ha dato fuoco a tutti e quattro gli angoli. Quindi è entrato dentro la pira. Il rogo brucia mandando chiarore, gli angioletti in cielo cantano armoniosamente. Felici dell’espiazione di Andrea. Quando i cacciatori passano di là vedono improvvisamente la pira: il corpo di Andrea è tutto bruciato, il cuore invece è ancora fresco. Quando i cacciatori stanno attorno si rallegrano della morte di Andrea, anche Gesù è loro vicino, li consola e li rasserena. Dice così: «Andrea sarà nuovamente un mio cacciatore anche se il suo corpo è tutto bruciato!». Depongono il cuore in un fazzoletto e lo portano con sé. Comincia a farsi notte, e camminando e camminando, arrivano da una giovane ostessa, l’ostessa aveva una giovane figlia, qui chiedono di un giaciglio. La fanciulla non vede l’ora che i cacciatori si addormentino. Non poteva trattenersi, doveva assaggiare il cuore. Appena lo assaggiò, si rese conto che aveva concepito San Andrea. I I visceri (cuore, fegato, polmoni) erano, nella concezione mitica antica, la parte del corpo (della persona) nella quale si trovava il centro della forza vitale; per questo motivo, presso quasi tutte le genti ha un significato eccelso. Dai visceri di animali uccisi si traevano auspici per il futuro per così dire dappertutto, in qualsiasi cultura. Al tempo di Omero e della tradizione greca, il cuore era la sede dell’eroismo, del furore eroico (thymos). Platone, invece, pone il centro dell'anima bramosa, della bramosia che spadroneggia tra le masse sciocche, nello stomaco; il centro dell’anima eroica, che contraddistingue i guerrieri, invece, nel cuore. Anche nelle storie di Dionisio e di Prometeo, il cuore e il fegato giocano un ruolo di primo piano. E’ dunque comprensibile che con una parte del corpo dotata di poteri così forti, il comportamento dei nostri progenitori fosse Po vsem tem je naravno, da je od zgorelega svetnika samo osrčje ostalo «frišno». Naša pesem jasno kaže, da je Kristus za svojega jogra sam izbral ali vsaj odobril kanibalsko pot pre-rojenja: ostanki svetnika so bili takorekoč podtaknjeni dekletu v hiši, kjer je Kristus s svojimi spremljevalci prenočeval. Ti ostanki so nemudoma pokazali svojo magično življenjsko moč: dekle se ni moglo premagati, da jih ne bi pojedlo, kar je povzročilo zanositev in ponovno rojstvo svetnika. Obenem pa imamo v dogajanju sledove splošno razširjenega poganskega parte-nogenetskega izročila iz starodavnih časov, ko zveza med spolnim aktom in zanositvijo ni bila zanimiva in se je oploditvena moč pripisovala različnim rečem ali naravnim pojavom; na bodočo mater je ta moč lahko prešla s pogledom, dotikom, duha-njem, pokušanjem itn. Na podoben partenogenetski način tudi Marija — seveda v naših ljudskih pesmih — spočne Jezusa, ko poduha rožo, popije požirek vode ali poje grozd: Sviet Jožef Mariji prniesu en grozdek vinarski. Marija ga je zavžila, znosila je Jezusa. Pesem o sv. Andreju je torej le ena od mnogih različic starega mitičnega modela: zgodba svetega kralja, njegove smrti in prerojenja. V tem smislu je naš Andrej (ter poleg njega in seveda Jezusa še marsikateri svetnik) bližnji sorodnik Dioniza-Zagreusa, umirajočega in zmeraj spet rojevajočega se božanstva, dar, ki zagotavlja obnavljanje življenjske sile kozmosa. Da gre v resnici za svetega kralja nam s svoje strani osvetljujejo običaji, vezani za svetnikov god. Po ljudski veri je Andrej zaščitnik rodovitnosti; na njegov praznik so ponekod hodili polažarji od hiše do hiše in za svoje voščilo dobivali darove, kar je — kot ob vseh podobnih priložnostih — porušen ostanek nekdanjega žrtvovanja, vrnjeni dar. Na ta dan so predvsem dekleta vedeževala, da bi v sanjah zagledala svojega bodočega moža, v večini primerov so se morala pred tem postiti. Post je prastaro, po vsem svetu razširjeno sredstvo, da se dosežejo preroške sanje; post očiščuje, vzpostavlja zvezo s svetim, odkoder se člo- estremamente prudente. Il cannibalismo rituale presentava sempre delle significazioni collegate analogicamente: da un lato era espressione del terrore del ritorno del defunto, un numero infinito di racconti di vampiri e di lupi mannari sta a significare che questo terrore era molto diffuso dappertutto. Dall'altro, invece, permetteva l’appropriazione delle qualità del defunto: il coraggio, la forza, la furbizia, le esperienze. Perciò il cannibalismo rituale era una pratica diffusissima presso tutte le popolazioni arcaiche; pure da noi la tradizione popolare in prosa, al riguardo, è molto ricca: le torklje, le kvatrnice, le krivjopete ecc. sono esseri spaventosi, che divorano gli esseri umani fino all’osso, se riescono ad averli in loro potere per aver trasgredito determinati comandamenti o determinati tabù. A questo punto è comprensibile come soltanto il cuore sia rimasto «fresco», mentre il corpo del santo è bruciato tra le fiamme. La nostra canzone ci fa intendere chiaramente che Cristo stesso ha scelto per il suo cacciatore, o per lo meno ha acconsentito ad una sua rigenerazione per via cannibalesca: i resti del santo vengono, per così dire, gettati tra le braccia della ragazza, nella casa in cui Cristo con i suoi accompagnatori passa la notte. Questi resti evidenziano immediatamente la loro magica forza vitale: la fanciulla non può fare a meno di cibarsene, mettendo in tal modo in moto il meccanismo del concepimento e della rinascita del santo. Al tempo stesso, sono presenti nel racconto tracce della tradizione pagana partenogenetica largamente diffusa e risalente ai tempi più antichi, quando il rapporto fra l'atto sessuale e il concepimento non era ancora compreso e la forza concepitiva veniva attribuita a varie cause o a fenomeni naturali; questa forza poteva fecondare la madre con lo sguardo, il contatto, l'olfatto, l'assaggio ecc. Così, per partenogenesi, anche Maria — naturalmente nei nostri canti popolari — concepisce Gesù, annusando una rosa, bevendo un sorso d’acqua o mangiando un grappolo d’uva: San Giuseppe portò a Maria un grappolo da vino. Maria lo mangiò e concepì Gesù. Il canto o la canzone su S. Andrea è quindi una soltanto delle numerose varianti dell’antico modello mitico: la vicenda del re sacro, della sua morte e resurrezione. In questo senso il nostro Andrea (ed oltre a lui ed a Gesù naturalmente qualche altro santo ancora) è parente stretto di Dionisio (Zagreus) divinità morente che rinasce continuamente, assicurando così la rigenerazione della forza vitale del cosmo. Che si tratti veramente del re sacro, ci viene confermato indirettamente dalle usanze legate alla celebrazione del giorno onomastico del santo. Secondo la tradizione popolare, San Andrea è il patrono della fertilità; in occasione della sua festa, un veku odpira vpogled v prihodnost. Na Andrejevo so veljali posebni, na prvi pogled nerazumljivi tabuji: ženske, ki so bile še zmožne roditi niso smele na ta dan ne presti ne tkati ne šivati. Iz konteksta, ki smo ga opisali, se nam ponuja smiselna razlaga: predenje, tkanje in šivanje ni mogoče brez vozlov, vozli, pa imajo v našem izročilu močan magičen naboj. Z «živim» vozlom, ki so ga trikrat zapored zavezali in razvezali nad bolnikom, so pregnali od njega uroke; na večkrat zavozlano nit so odštevali prisad, uroke in vride. Po starem analogičnem pojmovanju so vozli ovirali potek dogajanja, bodisi v pozitivnem ali v negativnem smislu: preprečevali so razvoj bolezni ali vdor zlih demonov, po drugi strani pa otežili ugoden tok dogajanja, posebno poroda. Vozlanje vozlov bi žensko «zavezalo» in povzročilo, da bi težko rodila, ko bi prišel njen čas. Iz smrti svetega kralja se rodi svet, zato je treba olajšati porod kot tak, rodovitnost sveta je v neposredni analogični zvezi s posamezno sposobnostjo porajanja in obratno. Podobno kot Štefan in Andrej je še marsikateri svetnik v naši ljuldski pesmi prevzel poteze svetega kralja. Sv. Lovrenca je odnesla huda hudoba in ga skrila v pušpanovo drevo, sama pa legla v njegovo zibelko. Zapuščenega je našel «en gospod», ga vzgojil in izšolal; ko je Lovrenc odrasel, je šel po svetu, prišel do hiše svojih staršev in izgnal hudobo. Starši, ki niso prepoznali ne njega ne hudobo, so se ustrašili njegove moči, ga vrgli v ogenj in ga kot nevarnega coprnika sežgali. Mučeniška smrt je zagotovila rodovitnost sveta, stiske ni več, saj je hudoba, ki je vsak dan požrla «sedem peči kruha», pregnana. Hudoba je ne-rodovitnost, pustota, zlohotna sila, ki uničuje rast in ki jo svet-nik-junak prežene, kot to stori sv. Eražem: «Čakaj, čakaj hudoba ti, jest bom tebi že dal, kako se srotam jemlje kreh, kterga težko perdelujejo!» Vpregel je hudobo v železen pleg, v roko vzel je železno gajželco. Gnal je hudobo v skalovje, pečovje, tempo, i polazarji passavano di casa in casa, ricevendo doni per gli auguri che portavano, il che rappresenta — come in tutte le manifestazioni di questo tipo — il ricordo oramai scomparso del sacrificio di un tempo, il dono restituito. In questo giorno, le ragazze specialmente, vaticinavano, credendo di vedere in sogno il volto del futuro marito; nella maggioranza dei casi dovevano anche osservare il digiuno. Il digiuno è un mezzo antichissimo, diffuso presso qualsiasi cultura, per raggiungere sogni divinatori; il digiuno purifica, rende possibile il collegamento con il sacro, dal quale si apre all'uomo lo sguardo sul futuro. Per il giorno di S. Andrea vigevano tabù particolari, incomprensibili ad una prima analisi: le donne ancora in grado di procreare, ad esempio, non potevano né filare, né tessere, né cucire. Dal contesto di cui ci stiamo occupando, ci viene la risposta logica: non è possibile filare, tessere e cucire senza fare dei nodi, ed i nodi hanno nella nostra tradizione popolare una forte carica magica. Con un nodo «vivo» che veniva fatto e sciolto tre volte di seguito sopra il paziente, veniva allontanato da lui il malocchio; su di un filo dai molti nodi contavano la cancrena, gli incantesimi e così via. Secondo l'antica concezione analogica, i nodi impedivano l'evolversi di eventi, sia in senso positivo che negativo: impedivano raggravarsi delle malattie o bloccavano l'influsso degli spiriti del male, al tempo stesso tuttavia ritardavano la felice conclusione di un evento, in modo particolare del parto. L’azione di fare nodi, avrebbe «legato» la donna impedendole di partorire senza difficoltà, quando fosse giunto il momento. Il mondo nasce dalla morte del re sacro, quindi bisogna facilitare il parto come tale, dal momento che la fecondità del mondo è correlata direttamente, in modo analogico, con la capacità del singolo di procreare e viceversa. Analogamente a Stefano e Andrea, più d'un santo, nella nostra produzione poetica popolare presenta le caratteristiche del re sacro. S. Lorenzo è rapito dalla «huda hudoba» (grande malignità o malvagità) che lo nasconde in un cespuglio di bosso mentre lei stessa prende il suo posto nella culla del santo. Un «signore» ritrova il bambino, lo alleva e gli dà un’istruzione; quando Lorenzo cresce, gira il mondo finché arriva alla casa dei genitori e scaccia la malvagità. I genitori, che non riconoscono né lui né la malvagità, spaventati dai suoi poteri, lo gettano nel fuoco bruciandolo vivo come uno stregone. Il martirio permette la fertilità della terra, le strettezze scompaiono dal momento che la malvagità che divorava ogni giorno «sette forni di pane» è vinta. La «hudoba» simboleggia l’infecondità, la desolazione, la forza malvagia che annulla la crescita, che viene vinta dal santo-eroe, come fa S. Erasmo: «Spetta, spetta malvagità, ti farò vedere io kjer črni petelinčki ne pojo, kjer žegnan zvonovi ne zvono. V nasprotju s hudobo svetnik zmeraj širi okrog sebe rodovitno in bujno rast; smrt pognoji in oplodi zemljo. Ravnotežje kozmosa sveta se vzpostavlja v nenehnem boju med «hudobo» in «svetnikom»: je ciklično utripanje, v katerem se obračljivo menjavata rojstvo in smrt, vrt in pustota, porajajoče in uničujoče sile: Koder svetga Šnklavža barka plava, vse ba njo rumeno: lepe rože rasejo, rdeče, plave, rumene. Koder hudoba plava, vse za njo rujavo: nobena rožca ne cveti, nobena ptica ne zleti. Amen. (se nadaljuje) come si toglie ai poverelli il pane che si procurano con tante fatiche!». Attaccò la malvagità ad un aratro di ferro, prese in mano un frustino di ferro. Spinse la malvagità verso un terreno roccioso, rupestre, dove non cantano galli neri, dove non suonano le campane dei cimiteri. Contrariamente alla malvagità, il santo diffonde sempre attorno a sé una crescita rigogliosa; la morte concima e feconda la terra. L’equilibrio del mondo si basa sulla lotta incessante tra la «malvagità» ed il «santo»: è un pulsare cìclico, nel quale si alternano, di volta in volta, la nascita e la morte, il giardino e il deserto, le forze della crescita e quelle della distruzione: Dove passa la barca di San Nicola lascia dietro di sé tutto giallo: crescono fiori belli, rossi, azzurri, gialli. Dove naviga la «malvagità», lascia tutto grigio dietro a sé: nessun fiore fiorisce, nessun uccello spicca il volo. Amen. (continua) il sommo sacerdote caifa Ivan Mrak IL SOMMO SACERDOTE CAIFA Tragedia in due crescendo PERSONAGGI: PONZIO PILATO: procuratore romano della Giudea CLAUDIA PROCULA: sua moglie ANNA: sommo sacerdote destituito e presidente del Sinedrio CAIFA: sommo sacerdote NATANIELE: levita del tempio CENTURIONE LEVITI CRESCENDO PRIMO (Giardino dietro il castello di Ponzio Pilato. Ponzio, Anna, Caifa). PONZIO: Signori, prima di continuare a discutere, guartatevi bene l’uomo! ANNA: Io non guarderò nessuno! CAIFA: Placherai il tempio solo con la sua morte. PONZIO: Signori, la nostra giustizia non è mera invenzione. ANNA: Anche se lo volessimo, non possiamo e non dobbiamo ritrattare la condanna. CAIFA: Non pensiamo di approfondirci ancora sui casi di quest’uomo. ANNA: La decisione dell’Alto Sinedrio non è ritrattabile. ANNA: Eri presente? PONZIO: Tra le cose di nostra comprensione nulla è meno ritrattabile della morte. CAI FA: Il Signore stesso ci ha scoperto il suo viso senza forma. Cos'è mai la paura dei demoni in confronto al terrore che il Dio d'Israele emana ed espande? PONZIO: Se ho dato l’ordine di flagellarlo, gli dei mi sono testimoni, — non ne ho colpa! CAI FA: Con ciò non hai consolato ancora colui che non ha forma né nome. PONZIO: Come voi siete contro di me, così io sarò contro di voi. ANNA: Tutto ciò che ci rifiuterai nel futuro, non sarà nulla in confronto di ciò che confermerai oggi. PONZIO: Confermerò? Io confermerò? ANNA: L'uomo di Nazareth ha osato toccare l'Intoccabile! CAIFA: Da quando Geova ci ha parlato attraverso Mosè, nessuno ha peccato in modo più osceno! ANNA: L'uomo di Nazareth tenta di distruggere con le sue falsità e bestemmie il patto che Adonai ha stipulato con il popolo eletto! PONZIO: Se egli si dice figlio di Geova, è cosa vostra. CAIFA: Ti abbiamo avvertito, quindi attenzione! PONZIO: Qui Roma non c'entra. ANNA: Si spacciava per Messia! PONZIO: Messia?! Messia! Di nuovo una delle vostre fantasie religiose. ANNA: Il Messia, secondo le nostre Scritture, annienterà i pagani e darà ad Israele il potere su tutto il mondo! PONZIO: Un re giudeo? ANNA: Qui l’ironia è fuori posto. PONZIO: Insistete perché io condanni a morte il vostro re? ANNA: Non abbiamo altro re, tranne l'imperatore. PONZIO: Eppure il vostro rabbi non ha svegliato dalla morte un certo Lazzaro? PONZIO: Ho molti resoconti sulla sua attività e sui suoi insegna-menti. ANNA: Un miracolo, allora? CAIFA: Un miracolo dubbio, secondo me. PONZIO: Un mio ex compagno d'armi mi ha riferito dell’insolita guarigione di un suo servo. Il taumaturgo l'ha guarito senza vederlo. ANNA: Ha aiutato un pagano! Se non c'è qui lo zampino di Satana? CAIFA: Chi oltraggia il tempio non ha legami con Dio! ANNA: Il tempio è verità! CAIFA: La verità è il nostro Dio! PONZIO: La verità? I fatti sono verità. Roma ha in pugno forza e potere. Questa è verità, non ce ne sono altre. CAIFA: Non bestemmiare! ANNA: Non chiamare la dannazione su di noi! PONZIO: Il nostro potere riposa anche su piccole verità, — il diritto romano. Pretendete che, in nome delle vostre verità, io calpesti la legge con la quale imperiamo sul mondo? ANNA: Tra le mura di Gerusalemme vige la nostra legge. PONZIO: Nel caso vostro, è più giusta la vostra legge del codice romano? CAIFA: Per le ingiurie rivolte a Dio sono pertinenti i precetti delle nostre sacre scritture. Spetta a loro giudicare. PONZIO: Mi hai sviato, sommo sacerdote. Per quanto poco conosca gli insegnamenti del taumaturgo, si tratta di nobili pensieri. Dottrina che non minaccia né voi né noi. Gli ateniesi hanno costretto Socrate ad avvelenarsi. Se obblighiamo alla morte il vostro profeta, può facilmente accadere che la storia ci metta in cattiva luce, come i giudici di Socrate. ANNA: Temi piuttosto il Signore che l’opinione degli uomini! PONZIO: La storia è un giudice severo. ANNA: Se agli occhi di Dio la grazia divina è possibile per un pagano, con questa condanna te la meriterai. PONZIO: Io, impetrare la grazia da Geova? ANNA: Sei superbo, romano. PONZIO: Troppo spesso dimenticate chi è padrone della Giudea. Dimenticate con quale benevolenza siete protetti dalla grazia dell'imperatore e dal diritto romano. ANNA: Non scordare, Ponzio Pilato, che hai violato la nostra legge quando, per la prima volta, hai toccato il suolo di Gerusalemme. PONZIO: Minacci, sacerdote? ANNA: Gerusalemme ti ha fronteggiato per cinque giorni e cinque notti. Nessuno ha lavorato né riposato, finché non avete tolto le immagini idolatre. Lo sdegno d’Israele era tale da arrivare fino a Roma. CAI FA: Se si calpesterà la decisione del sinedrio, forse si leverà una tempesta che nemmeno il tempio potrà domare. ANNA: Il grido d’Israele arriverà alle porte dell’imperatore. CAIFA: Io stesso andrò da Vitellio, rappresentante dell’imperatore. PONZIO: Vitellio d'Alessandria? In Giudea rappresenta l'imperatore Ponzio Pilato. CAIFA: E non lo vedi che si sta proclamando re, malgrado l'imperatore? PONZIO: Pura invenzione. ANNA: All'Alto Sinedrio rinfacci la menzogna, e credi a un vagabondo e ribelle che non ha dove posare il capo? Vuoi costringere l’imperatore a sostituirti? PONZIO: Sacerdote, credi che si possa dimettere Ponzio Pilato, come ha dimesso te dal trono di sommo sacerdote il mio predecessore Valerio Grato? ANNA: Maledetto sia Valerio Grato! CAIFA: Si sprofondi nelle tenebre! PONZIO: Non esiste chi possa sostituire Ponzio Pilato! ANNA: Noi non cediamo. CAIFA: Scompaia piuttosto Israele dalla crosta terrestre. ANNA: Anche senza di te peroreremo la sua morte! CAIFA: Se sarà necessario, contrariamente al tuo volere! PONZIO: Contro il volere di Ponzio Pilato? All'infuori di me, nessuno concederà diritti in Giudea. Da procuratore ho ascoltato e giudicato. Numi, quest’uomo è innocente! Voi esigete ostinati la sua morte! E va bene. Per le vostre insistenze? Non me ne importa delle vostre minacce. Mi è però stato affidato l'incarico di salvaguardare l’ordine nella Giudea. Se il prezzo di questa pace è la morte del rabbi taumaturgo, non mi rimane altro che pagarlo. Io non l’ho inventato, questo prezzo. Voi lo avete fissato. Qualsivoglia sia il peccato, non ne sono colpevole. Ho sempre considerato e rispettato le decisioni del Sinedrio e i desideri del tempio. Oggi faccio lo stesso. Se il profeta ha trasgredito alle leggi, merita la morte. ANNA: Osanna, Ponzio Pilato! CAIFA: Mai Roma ha detto qualcosa che ci stesse più a cuore. PONZIO: Ad ogni modo, non ho colpa di questo sangue. ANNA: Ricada il suo sangue su noi e sui nostri figli! CAIFA: Ricada il suo sangue su noi e sui nostri figli! IL POPOLO (davanti al castello): Ricada il suo sangue su noi e sui nostri figli! CLAUDIA (entra): Pilato! Che sento? Hai deciso? E’ vero ciò che grida la canaglia? Nulla contano le mie raccomandazioni? Che io dorma, che io vegli, che mi occupi di futili o grandi cose, di continuo divampano immagini mai viste davanti ai mei occh inorriditi. Gli dei mi hanno abbandonata, il demonio si è impossessato di me! E dietro a tutte queste orrende visioni, da lontananze infinite, mi sorride l'uomo che tu mandi sulla croce! PONZIO: Non avresti dovuto vedere i condannati. CLAUDIA: La vista del rabbi mi ha pervasa di sgomento e, nello stesso tempo, di dolcezza. L’immagine del sogno è realtà. E tu, Pilato, hai permesso che lo flagellassero! Perché? Dovrò chiedermelo forse fino alla fine dei giorni? I sogni mi tessono indovinelli e mi spingono di labirinto in labirinto. Il mondo mi si mostra scisso a metà. Ponzio Pilato, non spingermi in paure peggiori, non moltiplicare le mie pene! PONZIO: Claudia Procula, qui sono io procuratore e giudice romano. CLAUDIA: Tutti i titoli sono vuoti, tutti gli uffici sono nulla di fronte agli orrori veduti! PONZIO: Signori, prima delle feste sono solito graziare uno dei condannati. ANNA: Non penserai di rompere la parola data? PONZIO: A voi la scelta fra i due condannati. CAIFA: Hai pronunciato la condanna. CLAUDIA: Pilato! Amico! Marito mio! PONZIO: Che il popolo decida. ANNA: Il popolo? Il popolo? PONZIO: Chi devo graziare? Barabba è stato arrestato per aver ucciso un nostro legionario in una sommossa di piazza. Egli ha pure abusato di una ragazza minorenne israelita. Si merita la morte secondo le vostre leggi e secondo le nostre. ANNA: Barabba? Barabba...? PONZIO: Un ignorante, un bruto. CAI FA: Tanto più ha bisogno della nostra pietà. PONZIO: Mi sembra più equo che io liberi Gesù di Nazareth, che a nessuno ha mai torto un capello. Un uomo che, vagando, annunciava la sua dottrina. In tutta la Giudea si parla delle sue miracolose guarigioni. ANNA: Dacci Barabba! CAIFA: Barabba! Barabba! PONZIO: Lo chiederò al popolo. ANNA: Riceverai la stessa risposta. PONZIO (a Claudia): Mi è stato detto che Gesù di Nazareth è caro e vicino alla gente semplice. Dietro il furore che scatena la folla sta nascosto il Sinedrio. Claudia, mi sono deciso per l'ultima possibilità. (Prima di uscire): Sta al popolo di pronunciare il verdetto. (Ponzio Pilato e Claudia Procula escono) CAIFA: Con che rabbia infieriscono! La loro furia legherà le mani a Ponzio Pilato, così non oserà più contraddirci. NATANIELE (entra): Se tu lo vedessi, se tu lo sentissi, signore! CAIFA: Di chi parli? NATANIELE: Di lui. CAIFA: Ha offeso il tempio! NATANIELE: Egli? CAIFA: Ha incantato anche te? NATANIELE: Quando rispondeva a Ponzio, quando senza dir parola sopportava la gragnola delle percosse, dagli occhi gli è colata una pioggia di sangue. Il mondo sotto i miei piedi si scosse. Non avrei sofferto tanto al suo posto! Purché non lo colpissero! CAIFA: Ti ha invasato lo spirito maligno? NATANIELE: Ed io ho dato il segnale? Oh, queste urla! VOCI DAVANTI AL CASTELLO: Crocifiggilo! Crocifiggilo! CAIFA: Pilato è entrato nell’atrio. Adesso li interroga, adesso si decide. NATANIELE: Quando la finiranno? Mi viene da impazzire! Io ho provocato questa valanga. CAIFA: Stasera mi accompagnerai fin sulla soglia del Santissimo. E quello là ha bestemmiato che del tempio non sarebbe rimasta pietra su pietra. NATANIELE: Come posso accompagnarti? Sono indegno, lebbroso, impuro! Un fulmine guizzerà dal cielo e mi folgorerà. Scegliti uno più degno, signore. CAIFA: Quest'anno sei tu l’eletto, il chiamato. NATANIELE: Il suo sguardo mi perseguita. CAIFA: Sarai stimato e invidiato dalla gioventù d’Israele. NATANIELE: Durante il trionfo mi accompagnerà il suo sorriso. CAIFA: Ti inginocchierai davanti alla cortina che separa il Santissimo dalle sale del tempio. NATANIELE: Io nella gloria, ed egli flagellato e oltraggiato. CAIFA: Mi accoglierai per primo, quando annuncerò al popolo di Israele: Adonai non ha tradito il suo popolo. NATANIELE: E se invece leggerò nei tuoi occhi che ci ha ripudiato, che ha abbandonato il tempio? CAIFA: Sei levita? Dove hai udito questo dubbio? Lacera le tue vesti, ricopriti di cenere! Non chiamare insanamente le sue maledizioni su Israele! ANNA: Ordina di frustarlo, figlio. Vattene, sparisci, indemoniato! Hai profanato l’onore dei leviti. Sei ancora un ramo dell’albero eletto? Vattene! Vattene! NATANIELE: Mi sento meglio. Suvvia, ingiuriami pure, ordina di frustarmi. Adesso gli sono più vicino. Cede l'orrore che mi stava soffocando. Una vaga dolcezza mi pervade. ANNA: Vattene, essere immondo! NATANIELE: Dove? Dove? La traccia del sangue mi indicherà il cammino. (Esce) CAIFA: Hai sentito, padre? Quest’uomo deve morire. In nome suo un giovane puro si oppone al tempio. Un levita! Un eletto! Rafforzavo la mia fede al fervore intenso di Natamele. Ed ora? Non lo turba nemmeno la vergogna. Egli medesimo si offre sotto la frusta. URAGANO DI VOCI DAVANTI AL CASTELLO: Dacci Barabba! Dacci Barabba! Dacci Barabba! Sulla croce Yeshua! Crocifiggilo! Crocifiggi Yeshua! ANNA: Israele ha parlato e condannato Yeshua! Gloria ad Israele! CAIFA: Il tempio ha vinto. Israele è libero! Osanna! PONZIO (entra): Avete voluto che io condannassi alla croce il vostro re, ho posto il verdetto nelle mani del popolo. ANNA: Lui, lui, nostro re! PONZIO: Centurione! CENTURIONE (entra): Domine. PONZIO: Conduci alla crocifissione il condannato. CENTURIONE: E l’iscrizione? PONZIO: Gesù. Nazareno, re dei Giudei. CAIFA: Re dei Giudei? Non offenderci! PONZIO: Che volete di più? CAIFA: Egli si spacciava per re. PONZIO: Voi stessi lo avete imputato di aspirare al trono regale! Lo avete trascinato davanti al seggio del giudice quale individuo che si proclama re in opposizione all’imperatore. CAIFA: Nessuno gli ha creduto. ANNA: Noi stessi lo abbiamo condotto davanti al tuo seggio di giustizia! PONZIO: Ciò che ho detto, ho detto. CENTURIONE: Domine. (Esce) CAIFA: Così rechi infamia a Israele. PONZIO: Non ritiro la mia decisione. Di questo sangue sono innocente, di questa condanna mi lavo le mani. Gli dei sopra di noi sanno: di questo sangue non sono colpevole. (Esce) ANNA: Come Salomone canterai davanti all'arca dell'alleanza. CAIFA: Io? ANNA: Non sei felice? CAIFA: Giuda Simone di Keriot mi ha suggerito qualcosa... ANNA: Il Signore ci ha aiutato a piegare il superbo romano. CAIFA: Non questo, non questo, ciò che sta dietro i fatti mi preme. ANNA: Per il mondo e per la gente vale il fatto. Non cercare nel retroscena delle realtà. Confida in Geova e negli angeli. CAIFA: Giuda Simoneo mi ha ricordato... So che Yeshua è stato condannato secondo giustizia, so che minacciava il tempio e preparava la fine d'Israele. Tuttavia, com’è in realtà questa storia? ANNA: Interroghi in modo strano. CAI FA: Perché non è fuggito, perché non si è nascosto? Allora ha imboccato volontariamente il cammino della croce. Perché? Donde e quale è la verità che confermerà con il suo sangue? Ti sentiresti di fare la sua stessa strada? ANNA: Taci! CAIFA: Come mi comporterei di fronte a me stesso, di fronte al mondo, se strappassero dalle mie spalle la mia dignità? Se mi frustassero e mi condannassero a morte, in nome di quale verità mi lascerei crocifiggere volontariamente? ANNA: Non tergiversare su cose che nessuno è riuscito a spiegare. CAIFA: Egli sa spiegarle. ANNA: Egli? Egli, chi? CAIFA: Facilmente avrebbe potuto sfuggire al Sinedrio. Nelle mani non avevano nulla di solido. Sterili sono le confessioni dei pochi testimoni racimolati. Con persuasione e forza ripeteva in faccia all'Alto Sinedrio: sono il Figlio di Dio! ANNA: Questo è un peccato che il mondo non ne conosce uguali! E' peccato ricordare quelle bestemmie. CAIFA: Pronunciate da un uomo che conosce le leggi, e si rende conto della temerarietà delle proprie parole. Deliberatamente ci si oppone! Ci ha provocato! ANNA: Dimentichi che nel Sinedrio, in gran segreto, lo abbiamo condannato a morte già molto tempo fa. CAIFA: In breve, egli stesso ha confermato la nostra decisione. ANNA: L’ha provocata e sigillata con le sue azioni. CAIFA: Hai ragione, ci diventava sempre di maggiore impiccio. Ad ogni modo, davanti al popolo, non avremmo potuto giustificare la nostra condanna, se egli non lo avesse voluto. ANNA: Voluto? Egli voluto? CAIFA: Sottostando al nostro volere, in fondo ci ha disarmati, condannandoci, a quanto pare, alla più completa inefficienza, presente e futura. Sconfitto, coperto di vergogna, condannato a morte, è rimasto intoccato davanti al Sinedrio. In un momento simile, un patriota sente tutta la nazione dietro di sé. Se qualcuno sventatamente si è esposto per il tempio, sa che il Sion, sa che Mosè, sa: tutto Israele piange per me! Egli invece ha accettato una morte terribile, malgrado tutto e tutti. Sa qualcosa, sa qualcosa! C'è in lui una convinzione di fronte alla quale il nostro onore, il potere, la nostra stabilità non reggono... ANNA: Strane parole, strane parole... Prima Natamele... Che demo- nio vi ha invasi? Nel collegio dei sommi sacerdoti sono il più vecchio, servo fedele del Signore, guardiano spietato del tempio. Temete, ravvedetevi, altrimenti divento un cane rabbioso! Adonai stesso mi ha incatenato all'entrata del tempio! Geova mi ha insegnato a latrare, Geova mi ha affilato le zanne! CRESCENDO SECONDO (Sala nel tempio. Anna e Caifa). CAIFA: Sono io l’accusato e il condannato? ANNA: Turpi pensieri ti agitano, come se a insinuarteli fosse il maligno. CAIFA: Il mondo è un mostro deforme? Cosa ne sarà di me, quando dovrò comparire al suo cospetto, come lo esige la legge, la promessa, il giuramento e la mia posizione? ANNA: Io, cane del tempio, faccio la guardia. CAIFA: Ed io? Vago senza meta per deserti oscuri! I salmi dei profeti, la loro santa ira, le grida d'Israele, i colpi incessanti sulla porta del cielo: ma io, io? La nostra continua ricerca del Signore che è Signore da sempre, si è trasformata nel mio intimo in menzogna. Chi mi ha svalutato e annientato davanti a me stesso? ANNA: Colui che si opponeva al tempio, colui che si diceva figlio di Dio! CAIFA: Egli è salito volontariamente sul colle del teschio, ma io? Sono stato defraudato della risposta? La desidero veramente? Ne ho paura? La evito? Dove posso nascondermi? Nella notte che nulla chiede e nulla pretende? ANNA: Non ti conformi alle leggi, se chiami la morte nel tempio. CAIFA: Migliaia e migliaia di pecore belano. Le sacre lame scintillano tra le mani dei sacerdoti officianti. Il fuoco, mugghiando, divora gli olocausti. Io che sono eletto e designato perché consacri, sorvegli, rafforzi ed esalti l'ordine del tempio, io mi sento soffocare dalla nausea. ANNA: Di che farnetichi? CAIFA: Di lui! Di lui! Mentre lo interrogavo e i presenti lo insultavano, qualcuno — per farmi cosa grata — gli ha sputato in faccia. Chissà, forse era uno che giorni fa gli ha cantato osanna, proclamandolo Messia. Dopo, un altro gli ha sferrato un pugno in viso e al rabbi è colato il sangue. Il rabbi? Un ignoto vagabondo che macchinava contro il tempio! Che io lo giudichi in qualsiasi modo, coperto di sputi e sanguinante, mi ha sorriso pietosamente. Ha previsto? Ha osato avere pietà di me, sommo sacerdote! ANNA: Tutto si aggiusterà per il meglio, quando solennemente ti avvolgeranno nei sacri drappi. CAIFA: Si aggiusterà? Per il meglio? ANNA: C'è una strana magìa nelle vesti che lo stesso Adonai ha prescritto a Mosè. CAIFA: Come se l'eternità fosse piombata tra l’ieri e l'oggi... ANNA: I leviti entreranno di momento in momento. CAIFA: Non sono pronto. ANNA: Canterai osanna, come il mondo non ha ancora sentito nè mai sentirà! (I leviti in corteo portano le vesti sacre). CAIFA: Io? Io? ANNA: Grande è questa notte, infinita è la gloria del tempio! CAIFA: Via! Chi vi ha chiamato? Dappertutto si sono addensate le ombre. Sono l'ombra di queste ombre? Mi offrite una corazza d'oro? Nessun muro ti protegge dal nulla. La sua pietà corrode qualsiasi scudo. ANNA: Non ascoltatelo, per bocca sua parla un altro. CAIFA: Crocifiggilo! In onore di chi abbiamo assolto questo rito? ANNA: La voce dei dannati? E’ stato compromesso il corso delle stelle? Anche un sommo sacerdote è inerme di fronte a Satana? CAIFA: Muta mi fissa la volta celeste! Il gelido bagliore degli astri mi brucia il cuore. ANNA: Elohim! Elohim! Infondi in me la forza di Sansone! Che io sia la pietra angolare del tempio! Anche a dispetto di Roma, io, il vecchio Anna, varcherò la soglia sacra. (Al cenno di Anna i leviti lo avvolgono nei sacri drappi). ANNA (nelle vesti sacre): Elohim medesimo mi chiama al cospetto del suo viso! (Ai leviti): Su, via! (I leviti se ne vanno). Sei un Sadduceo, un eletto. Elohim ci ha affidato gli uffici dell'altare. Ti ha intossicato Roma? Hai praticato troppo i pagani? Tu per primo hai dichiarato che è necessario cancellare Yeshua dalla superficie terrestre. CAIFA: Io? Chi sono io? ANNA: Minava le fondamenta ai Sadducei, ai sommi sacerdoti e farisei. Ci copriva di vergogna, ci spingeva nel disprezzo gene- rale. Tu stesso hai ordito il piano per attirarlo in tranello senza rumore. CAIFA: Mondo di vuoti sogni... ANNA: Il tempio, Israele, sono per te una mera visione? CAIFA: Dal nulla totale e assoluto non c’è via d'uscita. ANNA: Figlio, figlio! CAIFA: Non è possibile sondare né vincere il vuoto, né qui né altrove. ANNA: Oltraggi Dio nel tempio! CAIFA: Cos'è mai la pena del figlio di Simone che si è appeso a un albero, in confronto alla mia che sono condannato alla forca universale del nulla infinito! ANNA: Disgraziato, maledetto, maledetto! CAIFA: Maledetto... in eterno. ANNA: Elohim, Elohim, mistero di tutti i misteri, cancella da me le bestemmie, fammi sentire la tua presenza, quando varcherò la tua soglia. (Esce) CAIFA: Non è questo l'indescrivibile e assurdo disordine che regnava prima della creazione, prima del giorno in cui hai detto: Sia? Guardo, medito, voglio, non riesco ad afferrare nulla, nessuna forma. Sono scivolato fuori dallo spazio, nel vuoto? Per me non ci sono più ore, né giorni, né anni! Sono ombra tra ombre, un nulla aleggiante, sorto dal nulla. Il respinto mi ha prestato le ali? Dove mi porterà questo orribile volo? Elohim, anche se mi spingi nel baratro, purché tu mi faccia risentire la solidità della terra sotto i piedi! Riaccendimi l’ora solare! L’uomo non è fatto per strisciare insensatamente nel disordine, per vagare nel caos delle ombre non create! Un filo d'erba, uno solo per appiglio! Lo osserverei senza fine, senza stancarmi mai, mi concentrerei in esso! Saprei alfine che regna l’ordine, le cose hanno senso e scopo. Se mi inchiodassero sulla croce, la sofferenza riuscirebbe ad illuminarmi? Mi rischiarerebbe il riflesso delle verità esistenti? Nelle sale del tempio gli inni delle ombre morte echeggiano e si smorzano invano. Il nulla vortica in una ridda sempre più malefica. Il tempio? Un nascondiglio, un meandro! Questo è il fremito delle tue ali? Ho sfidato Elohim? Io — sostituirmi a Dio? Essere Dio è questo? Dove andare? Che via scegliere? Qualunque strada prenda, cozzerò nel vuoto. Mi ha irretito la pace di Satana. Che io sia maledetto. Maledetto, maledetto... jezikovne manjšine v jugoslaviji in zamejstvu z gospodarskega vidika: odbobje med vojnama Touissaint Hočevar Univerza v New Orleansu V pripravi okvirja za preučevanje jezikovnih manjšin v Jugoslaviji in zamejstvu se bom oslanjal na analitične smernice, ki nam jih ponuja ekonomska teorija. Čeprav izraza «etnična manjšina» in «jezikovna manjšina» pogostokrat izmenjujemo, je tu poudarek na jezikovnih manjšinah, saj je jezikovna značilnost z ekonomskega stališča pomembnejša kot ostale značilnosti, ki določajo etnične skupine. Komunikacije so namreč zvezane s stroški in prav njih razporeditev med jezikovnimi skupinami daje manjšinski problematiki gospodarske dimenzije(I). Diskusija, ki sledi, se bo v glavnem vrtela okoli teh stroškov. NASTANEK JEZIKOVNIH MANJŠIN Analitski pristop Pojem manjšine kot družbene skupine izhaja iz njenega razmerja do večine, a gre za razmerje moči, pri čemer velja manjšinska oznaka šibkejši oziroma podrejeni skupini. Podrejenost se kaže v izključevanju manjšinskega jezika iz nekaterih funkcijskih področij, na primer, iz javne uprave, šolstva, itd. Prav to pa ima za posledico tudi manj kot sorazmerno zaposlenost manjšine v dejavnostih, kjer manjšinskega jezika ne uporabljajo a). * 1 2 Referat o 14. nacionalni konvenkciji ameriškega združenja za pospeševanje slovanskih študij. Washington, D.C., 14.-17. oktobra 1982. (1) Za pregled literature o ekonomiki jezika, glej François Vaillancourt, «The Economics of Language and Language Planning», Cahier 8222, 1982 - Department de sciences économiques et Centre de recherche en dévcloppment économique, Université de Montréal. (2) Cf. Toussaint Hočevar and Aleš Lokar, «Ekonomskopolitični aspekti diferencirane zaposlitvene strukture Slovencev in Italijanov v Trstu», Ekonomska revija, 25/4, 1974, 374-378. linguistic minorities of Jugoslavia and adjecent areas from economic perspective: the interwar period Touissaint Hočevar University of New Orleans In attempting to provide a framework for the study of linguistic minorities within Yugoslavia and peripheral areas, I shall proceed along conceptual lines suggested by economic theory. Although the terms «ethnic minority» and «linguistic minority» are often used interchangeably, the focus here is on linguistic minorities since in terms of economic significance the linguistic attribute generally outweighs other attributes which define ethnic groups. After all, communications involve substantial costs, and it is precisely the distribution of these costs between linguistic groups which gives the minority status its economic dimension a>. The subsequent discussion hinges in part on these costs. THE MAKING OF LINGUISTIC MINORITIES The Analytical Approach The concept of a social group designated as minority is definable in relation to its opposite, the majority. An analytically viable criterion of distinction derives from the power relationship, where the minority — the less powerful group — is found to be dominated by the majority. In the case of linguistic minorities the specific form the dominance takes is the exclusion of the minority language from certain functional domains, for example, public administration and/or education. This in turn often implies below average participation of the minority in occupations linked to the excluded domains <2>. In order to treat the historical evolution of linguistic minorities 1 2 Paper presented at the Fourteenth National Convention of the American Association for the Advancement of Slavic Studies - Washington, D.C., October 14-17, 1982. (1) For a survey of literature in the economics of language see François Vaillancourt, «The Economics of Language and Language Planning», Cahier 8222, 1982 (Departement de sciences économiques et Centre de recherche en développement économique. Université de Montréal). (2) Cf. Toussaint Hočevar and Aleš Lokar, «Ekonomskopolitični aspekti diferencirane zaposlitvene strukture Slovencev in Italijanov v Trstu», Ekonomska revija, 25/4 (1974), 374-378. Zato, da bi obdelali zgodovinski razvoj jezikovnih manjšin na v naslovu označenem ozemlju, predlagam dve gospodarski paradigmi: (1) načelo izenačevanja mejnega donosa proizvodnih dejavnikov — ekvimarginalno načelo — in (2) načelo minimizacije stroškov pri uporabi jezikovno alternativnih komunikacijskih sistemov. Prvo načelo nam pomaga razlagati nastanek manjšine, drugo pa njen nadaljnji obstoj v razmerah stacionarnega ravnotežja, ali pa, namesto tega, njeno oddaljevanje od manjšinskega stanja. To zadnje se zgodi bodisi po poti asimilacije, to se pravi na podlagi jezikovnega zlitja z dominantno skupino, ali pa po poti emancipacije, to se pravi, z ustvaritvijo jezikovne avtonomije, oboje v razmerah gospodarskega razvoja. Uporaba prve paradigme, oziroma ekvimarginalnega načela se navezuje na preseljevanje prebivalstva med jezikovnimi predeli. Spominjamo na dejstvo, da so na podlagi ekvimarginalnega načela viri — resursi — optimalno razdeljeni tedaj, ko je mejni fizični donos vseh virov določene vrednosti izenačen tako med podjetji, kakor tudi med deželami. Će so možnosti za medde-želne trgovine in z njo povezano specijalizacijo omejene, tedaj mejni fizični donos teži za tem, da se izenači med deželami na podlagi prenosa oziroma preseljevanja virov. Populacija je tak vir. Druga paradigma, ki sem jo podrobno obdelal v eni prejšnjih razprav(3), upošteva alternativne možnosti pri naložbah povezanih z vključevanjem manjšinskih članov v dejavnosti oziroma funkcijska področja, na katerih manjšinski jezik ni upoštevan. Pod prvo alternativo tisti, ki vstopajo v te dejavnosti, vlagajo v učenje večinskega jezika. Pod drugo alternativo pa družba vlaga v vire, ki so potrebni za vpeljavanje manjšinskega jezika v dejavnosti, v katerih ni upoštevan. Če agregatni stroški, ki jih nosijo tisti, ki se morajo učiti večinskega jezika — prva alternativa — prekašajo stroške funkcijske razširitve manjšinskega jezika — druga alternativa —, je to zadnje gospodarsko upravičeno. Kritična spremenljivka je potencialno število manj-šincev v dejavnosti, ki izključujejo manjšinski jezik, kar pa ne odvisi le od celotnega obsega manjšinskega prebivalstva, ampak tudi od ravni gospodarskega razvoja: strukturne spremembe povezane z razvojem zahtevajo prehod manjšinkega prebivalstva iz tradicionalnih dejavnosti v poklice in panoge, ki so značilne za moderno industrijsko družbo. (3) «Les aspects économiques de la dynamique fonctionelle des langues», Référât na simpo-ziju «Langue et économie», Montréal, 1978. V tisku v Language Problems and Language Planning. within our purview I propose two economic paradigms: (1) the principle of equimarginal returns to factors of production and (2) the principle of cost minimization as applied to linguistically alternative communication systems. The first of these paradigms helps to explain the making of a minority and the second her subsequent persistence under conditions of a stationary equilibrium or, alternatively, her evolution away from the minority status. The latter occurs either through assimilation, i.e., linguistic merging with the dominant group or through emancipation, i.e., assertion of linguistic autonomy, both under conditions of economic development. The applicability of the first paradigm, that of equimarginal returns, derives from the observation that the emergence of a linguistic minority can generally be traced to the migration between linguistic territories. I recall that according to the equimarginal principle resources are optimally distributed when the marginal physical product of resources of a given value is equalized between firms as well as between regions. If opportunities for interregional trade and associated specialization are limited, then the marginal psysical product tends to be equalized inter regionally through migration of resources, the population being one such resource. The second paradigm, developed fully in one of my earlier contributions (3>, focuses on alternative investment choices associated with the entry of minority members into functional domains from which the minority language is excluded. Under the first alternative, entrants into excluded domains invest in the learning of the majority language. Under the second alternative, the collectivity invests in resources necessary for the introduction of the minority language into excluded domains. If the aggregate cost incurred by learners of the majority language (first alternative) exceeds the cost of enlarging the functional scope of the minority language (second alternative), the latter is economically justified. The critical variable is the number of potential minority entrants into excluded domains, which in turn depends not only on the total size od the minority population, but on the level of economic development as well: structural changes linked to development require occupational and industrial mobility, implying that increased numbers of the minority are drawn into activities which correspond to the domains from which their language is excluded. In an agricultural environment external communication requirements are likely to be minimal. Hence the linguistic identity of 3 (3) «Les aspects économiques de la dynamique fonctionelle des langues», Paper presented at the symposium «Langue et économie», Montreal, 1978. In print in Language Problems and Language Planning. V agrarnem okolju so zahteve po zunanjem komuniciranju navadno minimalne. To pomeni, da se v razmerah stacionarnega gospodarstva jezikovna identiteta agrarne manjšine lahko ohranja. Ko se pa začne proces gospodarskega razvoja, tedaj kmetijska tehnologija, ki prihranja delovno silo skupaj z demografsko ekspanzijo povzroča, da postane del agrarne delovne sile odvečen in se začne prelivati v naraščajoči nekmetijski sektor, kjer so komunikacije bolj intenzivne in raznolike kakor v agrarnih panogah. Če se jezik, ki ga uporabljajo v kmetijskih dejavnostih, ločuje od jezika, ki ga govori kmečko prebivalstvo, tedaj se ta del prebivalstva znajde v podrejenem položaju, čeprav pomeni morda številčno večino v neki deželi. V takih razmerah deluje jezikovna asimilacija kot ovira za prehod manjšinjskega prebivalst-stva v poklice, ki so na zgornjem koncu zaposlitvene lestvice, kar zmanjšuje sicer zaželeno zaposlitveno mobilnost. Tisti, ki se ne zmorejo jezikovno asimilirati, se zaposlijo kot nekvalificirani delavci, ker so v tem poklicu komunikacijske zahteve omejene, ali pa ostanejo kot presežna delovna sila v kmetijstvu. Nedo-minantna jezikovna skupina postane tako nekak residuum ob robu modernega sektorja. So pa primeri, kjer zadosten prehod kmečkega prebivalstva v kmetijski sektor spremeni neprevladujoči jezik v prevladujočega, s čimer se smer asimilacije sprevrže. Pritek kmečkega prebivalstva v nekmečke dejavnosti je v tem primeru večji na vseh zaposlitvenih ravneh, kar pospeši spreminjevalne procese, ki pozitivno vplivajo na gospodarski razvoj in rast<4). Ker sodijo jugoslovanske in zamejske manjšine v glavnem pod enega gornjih modelov, je moč njihov razvoj obravnavati pod dvema osnovnima temama. Prvič bom obravnaval zunanjo migracijo, to se pravi doseljevanje na neko jezikovno področje. Znotraj te kategorije bom ločeval med agrarno kolonizacijo, in zunanjo migracijo v urbani sektor. Drugič bom obravnaval notranjo migracijo, namreč migracijo domačega kmečkega prebivalstva v urbana središča. Časovno gledano je do zunanje migracije prišlo pred močnim prehodom agrarnega prebivalstva v kmetijske, urbane dejavnosti in jo bom zato obravnaval najprej. Agrarna kolonizacija Zgodovina naselitve številčno najmočnejše, nemške manjšine 4 (4) Cf. Toussaint Hočevar, The Structure of the Slovenian Economy, 1848-1963, New York: Studia Slovenica, 1965. a rural minority can be preserved as long as conditions of a stationary economy prevail. However, once the process of economic development has begun, laborsaving agricultural technology coupled with demographic expansion causes a part of the agricultural labor force to become redundant, forcing it into the growing nonagricul-tural sector, in which communications tend to be more intense and varied than in the agricultural environment. If the language used in nonagricultural activities differs from that spoken by the agrarian population, this part of the population is placed in a subordinate position, even though numerically they may represent the majority in a given region. Under such conditions the need for linguistic adaptation acts as a barrier to entry of the nondominant-language group into occupations within the upper range of the occuptional hierarchy, slowing down the occupational mobility. Those unable to assimilate linguistically move to menial occupations in whic communication requirements are limited or continue crowding the agricultural sector. The nondominant-language group is placed into the position of an underprivileged residual, in all outward appearance impregnable to modernization. There are nevertheless where sufficient transfer of agrarian population into the nonagricultural sector transforms the nondominant language into the dominant language, reversing the direction of assimilation. The inflow of rural population into nonagricultural activities accelerates at all occupational levels, speeding up the transformation processes associated with sustained economic development and growth 141. Since the minorities of Yugoslavia and adjacent areas generally fit one of the above models, their evolution will be treated under the following topical headings: (1) external migration, i.e. migration from outside the linguistic region, within which category I shall distinguish between (a) land colonization, and (b) external migration into the urban sector; and (2) internal migration, specifically the migration of the agrarian papulation into urban centers. Historically external migration preceded massive transfer of agrarian population into nonagricultural, urban activities, and it will be therefore treated first. Land Colonization The history of settlement of the numerically strongest, German minority in interwar Yugoslavia confirms the operation of the equimarginal principle, since the migration was directed toward the re- 4 (4) Cf. Toussaint Hoicvar, The Structure of the Slovenian Economy, 1848-1963, New York: Studia Slovenica, 1965. v medvojni Jugoslaviji potrjuje delovanje ekvimarginalnega principa, saj je bilo to naseljevanje usmerjeno proti dokaj naredko naseljenim področjem, kjer izgleda, da je mejna produktivnost dela prekašala tisto, ki je prevladovala v bolj gosto poseljenih področjih, iz katerih so prihajali naseljenci. Do sistematičnega naseljevanja nemških kmetov je prišlo najprej v srednjem veku, potem pa še v osemnajstem in devetnajstem stoletju. V srednjeveškem obdobju je področje vzhodnih Alp, ki leži približno med Donavo in tržaškim zalivom in ki je bilo poseljeno s Slovenci, delovalo kot magnet za germansko kolonizacijo, tako da so se po vključitvi slovenske države Karantanije v Frankovsko cesarstvo sredi osmega stoletja, začeli Bavarci preseljevati na področje vzhodnih Alp. Na področju, ki leži z izjemo celovške kotline severno od Drave, je novoprišle-kom uspelo asimilirati manj številčno slovensko prebivalstvo (5) 6, južneje pa so se nemški kmetje, ki so jih naseljevali fevdalni gospodje, kaj hitro asimirali v slovenstvo. V štirinajstem stoletju pa so naselili turingijske in frankovske kmete na nesajenem, gozdnatem kočevskem področju, in je tako prišlo do nemškega jezikovnega otoka, ki se je ohranil do leta 1941, ko so kočevske Nemce preselili na področje, ki si ga je prisvojil nemški Reich po zasedbi Jugoslavije <6). Med osemnajstim in devetnajstim stoletjem se je nemško naseljevanje premaknilo proti vzhodu na takrat prazno področje današnje Vojvodine. V tistem času so habsburške sile potisnile meje otomanskega cesarstva daleč nazaj do Beograda. V nasprotju s prejšnjim naseljevanjem avstrijske strani turške meje z brambovci, ki so jih novačili med srbskimi pribežniki, je naselitev Vojvodine v osemnajstem stoletju služila predvsem gospodarskim ciljem; vojaški vidik so upoštevali le posredno, saj so pričakovali, da bodo kolonisti oskrbovali vojsko z žitom. Gospodarski razlog kolonizacije je imel svoje korenine v habsburški politiki, tako imenovanem populacionizmu, ki naj bi povečal obstoječo davčno osnovo. Namen je bil ta, da bi zvišali z dodatno delovno silo produktivnost nizko izrabljenih virov. Istočasno so hoteli zvišati produktivnost dela z izboljšanjem agrarne tehnologije in delovne spretnosti. Oba vidika sta za- (5) Cf. Aleš Lokar, «Nemci in Slovenci. Nekaj misli o kompleksnem odnosu skozi stoletja», Most, no. 33-34, 1972, zlasti str. 55. (6) Za zgodovinsko bibliografijo o kočevskih Nemcih, glej Gospodarska in drulbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek: Agrarno gospodarstvo, Ljubljana: SAZU - Državna založba Slovenije, 1970, str. 81. Za podrobnosti v zvezi z italijansko nemško pogodbo o preselitvi kočevskih Nemcev, glej Helga H. Harriman, Slovenia under Nazi Occupation, 1941-1945, New York Studia Slovenica, 1971, zlasti str. 40-41. Od 12.400 kočevskih Nemcev jih je 11.756 optiralo za Reich. latively thinly settled areas, where the marginal productivity of labor appears to have exceeded that prevailing in the more densely settled home areas of the migrants. The systematic settlement of German peasants occured first during the Middle Ages and then again during the eighteenth and nineteenth centuries. During the medieval period the region of the Eastern Alps, situated roughly between the Danube and the Gulf of Trieste and settled by the proto-Slovene population acted as a magnet for German colonization: following the inclusion of the Slovene State of Karantania into the Frankish Empire around the middle of the eighth century, the Bavarians began to move into the territory of the Eastern Alps in a southerly direction. In the area to the north of the Drava River, with the exception of the Klagenfurt Basin, the newcomers succeeded in assimilating the less numerous Slovene population ,s>. Farther to the south, German peasants imported by individual feudal landlords over the course of the centuries were readily assimilated by the Slovenes. However, the fourteenth century settlement of Thuringian and Franconian peasants in the practically uninhabited, forested Kočevje (Gotschee) area was important enough to create a German linguistic enclave, which remained intact until the 1941 resettlement of the Kočevje Germans to the territory which had been annexed by the German Reich following the occupation of Yugoslavia (th During the eighteenth and nineteenth centuries German settlement occured farther to the east in the largely deserted territory of modern Vojvodina. By that time the Habsburg forces had pushed the border of the Ottoman Empire as far back as Belgrade. In contrast to the earlier settlement of the Austrian side of the Turkish border with military guards recruited from the ranks of Serbian refugees, the eighteenth century settlement of Vojvodina served primarily the economic purposes; the military aspect came into play only indirectly, since the colonists were expected to make deliveries of grain to the army. The economic motive of colonization had its roots in the Habsburg mercantilist policy referred to as populationism, which aimed at enlarging the existing tax base. The objective was to raise the productivity of underutilized natural resources by combining them with additional labor. At the same time the productivity of labor 5 6 (5) Cf. Aleš Lokar, «Nemci in Slovenci. Nekaj misli o kompleksnem odnosu skozi stoletja», Most, no. 33-34 (1972), esp. p. 55. (6) For a historical bibliography on the Kočevje Germans see Gospodarska in druibena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek: Agrarno gospodarstvo, Ljubljana: SAZU-Državna založba Slovenije, 1970, p. 81. For details of the 1941 Italian-German resettlement treaty applicable to Kočevje Germans see Helga H. Harriman, Slovenia under Nazi Occupation, 1941-1945, New York: Studia Slovenica, 1971, esp. pp. 40-41. of the 12,400 Kočevje Germans, 11,756 opted for the Reich. znavna pri poselitvi Vojvodine. Z naselitvijo nemških in drugih kolonistov so povečali obdelano področje. Po drugi plati je uvedba natriletnega kolobarjenja s praho pomenila produktivnejšo metodo obdelovanja kot pa nadveletno kolobarjenje s praho, ki so ga uporabljali v turških predelih. Med 1740 in 1770, so habsburžani privabili 43.000 nemških priseljencev na področje, ki je obsegalo današnjo jugoslovansko Vojvodino in bližnji romunski Banat s tem, da so jim nudili posestva in šestletno oprostitev davkov. Med vladanjem Jožefa II — 1780 in 1790 — se je tem priseljencem pridružilo še 40.000 novih. Pri izboru, ki ga je vršila dunajska kolonizacijske komisija so upoštevali kmetijske in občne spretnosti ter pismenost. Razen Nemcev, so naseljevali še Srbe, Romune, Hrvate ter Madžare kakor tudi Slovake. Ni čuda torej, da je leta 1787 prebivalstvo tako Bačke kot Srema naraslo na preko 20.000, prebivalstvo obsežnejšega Banata, čigar severni del se nahaja zdaj v Romuniji, pa se je približevalo 300.000, kar predstavlja desetkratno povečanje od začetka stoletja, na podlagi podatkov, ki jih navaja John R. Lampe <7). Priseljenci, ki so se prej ukvarjali z živinorejo, so začeli uporabljati nemški način žitne pridelave s sejanjem več pridelkov in uporabo železnega pluga. Razen pšenice so sejali še konopljo in lan, sadili so tudi murve. Večino obdelovalnega področja so pridobili iz prejšnjih močvirji z izsuševanjem. Lampe<8) meni, da so bili ti dosežki možni ne le zaradi habsburške kolonizacijske politike, ampak tudi zaradi njihovih naporov, da bi odvrnili madžarsko plemstvo od zasužnjevanja priseljencev. Toda, ko sta leta 1799 celotni Banat in Bačka razen Vojne krajine prišla pod madžarsko oblast, se je madžarskemu plemstvu posrečilo, da je uveljavilo stare fevdalne pravice na posestvih, ki so si jih ponovno prisvojili. Priseljevanje v Vojvodino se je nadaljevalo v devetnajstem stoletju. V tem času so bili priseljenci v glavnem Madžari in Nemci iz Madžarske. Nemci so uvajali artezijske vodnjake, ki so omogočili obdelavo bogatejših ilovnatih tal — prej se je obdelovanje omejevalo na revnejša aluvionalna tla vzdolž rečnih bregov. Na podlagi štiri — in pet — njivskega sistema so dokončno ukinili praho. V sredini devetnajstega stoletja so nemški priseljenci v Banatu imeli v posesti več zemlje kakor vse ostale skupine. 7 8 (7) Balkan Economic History, 1550-1950: From Imperial Borderlands to Developing Nations, Bloomington, Ind.: Indiana University Press, 1982, str. 64*65. (8) Ibid., str. 66. was to be increased by promoting improved technology and skills. Both aspects are in evidence in the settlement of Vojvodina. Through the importation of German and other settlers the area under cultivation was increased. On the other hand, the introduction of the three-field system represented a more productive method of cultivation than the twofield system in the Turkish areas. Between 1740 and 1770 the Habsburgs lured 43,000 German immigrants into an area which comprised the present Yugoslav Vojvodina and the adjoining Romanian Banat by offering them free houses and a sixyear tax exemption. During the reign of Joseph II (1780-1790) these settlers were joined by another 40,000 immigrants. Eligibility criteria used by the Vienna colonization agency included skills in farming or in some craft and literacy. In addition to Germans the inflow of settlers included Serbians, Romanians, Croats, and Hungarians as well as Slovaks. No small wonder that by 1787 the population of the Bačka and Srem each exceeded 20,000 and that of the larger Banat, the northern part of which is now under Romania, approached 300,000, a tenfold increase since the beginning of the century according to John R. Lampe <7 8>. Immigrants formerly engaged in livestock raising adopted German grain cultivation techniques of sowing several crops and using an iron plow. In addition to wheat they planted hemp, flax, and some mulberry trees. The predominant part of the cultivated area had been reclaimed from former swamps through drainage. Lampe<8> points out that these accomplishments were possible not only because of active Habsburg policies of promoting German colonization, but also because of their efforts of keeping the Hungarian nobility from moving in to make serfs of the assorted immigrants. However, when in 1799 all of Banat and Bačka, with the exception of the Military Border, came under the Hungarian jurisdiction, the Hungarian nobility succeeded in reasserting old feudal rights on the estates they acquired. The immigration into Vojvodina continued into the nineteenth century. During this period the immigrants consisted of Hungarians and Germans from Hungary. The Germans introduced artesian wells which allowed richer, clay soils to be cultivaded (Formerly the cultivation had been limited to poorer alluvial soils along the river banks). Through four-and five-field systems of cultivation the fallowing was ultimately eliminated. By the mid-nineteenth century German immigrants owned more land in the Banat than any other group. (7) Balkan Economic History, 1550-1950: From Imperial Borderlands to Developing Nations, Bloomington, Ind: Indiana University Press, 1982, pp. 64-65. (8) Ibid., p. 66. Zapadno slovanske etnične skupine v Vojvodini so prihajale iz preobljudenih Karpatov: iz Tater so prišli slovaški dninarji, ki so jih privedli Madžari, medtem ko je rusinska veja Ukrajincev prišla iz Zakrpatja <9). Vojvodina ni edino področje, kjer lahko navzočnost manjšin povežemo z obilico zemlje. Izgleda, da je doseljevanje albanskih muslimanov proti severu v Staro Srbijo, še posebej na področju Kosova, povzročil veliko večji delež obdelovalnega ozemlja na Kosovu, kakor v Albaniji. Pritok Albancev je narastel po velikem srbskem preseljevanju leta 1690 in se kaj kmalu razlil preko Stare Srbije. Vendar je v teku devetnajstega stoletja mlada srbska država postopoma potiskala svojo mejo proti jugu, to pa je prisililo albansko prebivalstvo, da se je umaknilo nazaj na ozemlja, ki so jih upravljali Turki, medtem ko se je srbsko prebivalstvo iz teh področij selilo na osvobojeno ozemlje. Posledica je bilo osredotočenje albanskega prebivalstva na Kosovu in bližnjih področjih <10). Ostale migracije vključujejo hrvaške družine, ki so bežale pred turškim naskokom. Že na koncu petnajstega stoletja so si ustanovile nove domove v Zapadni Madžarski in Nižji Avstriji. Tako je nastala sedanja hrvaška manjšina v avstrijski deželi Gradiščansko. Gradiščanski Hrvatje so se naselili na zapuščenih ozemljih, ki so bila last ogrskih magnatov. Omogočili so, kakor trdi nek sodobni avtor, «racionalno poljedelstvo» . V Somogyiskem okrožju (megye) na Madžarskem, tam, kjer se zlivata Mura in Drava, so leta 1718 dali v najem zemljo skupini naseljencev iz severozahodne Slovenije 9 10 11 (12) 13. Na njihove slovensko govoreče naslednike je leta 1948 naletel profesor Vladimir Murko <13). Poudarjam, da je treba to skupino ločiti od Po-rabskih Slovencev, ki so živeli v komitatih Vaš in Zala še pred prihodom Madžarov v Panonsko kotlino. Zunanje naseljevanje v urbani sektor Manjšine, ki so tipično zaposlene v nekmetijskih dejavnostih, dolgujejo svojo navzočnost v Jugoslaviji dvema različnima, čeprav v neki meri povezanima pojavoma, namreč politični obla- (9) Ibid., str. 67. (10) L. M. Kostić, Nacionalne manjine u srpskim predetima: Demografsko etnografska studija, Toronto: Srpski kulturni klub «Sv. Sava», str. 63. (11) Josef Brcu, Die Kroatensiedlungen in Burgenland und den anschliessenden Gebieten, Dunaj, 1970, str. 15. (12) M. Slavič, Prekmurje, Ljubljana: Slovenska krščansko-socialna zveza, 1921, str. 18. (13) «O neznanih in pozabljenih Slovencih na Madžarskem», Bogo Grafenauer, urednik Prekmurski Slovenci v zgodovini, Murska Sobota: Pomurska založba, 1961, str. 90-102. The Western Slavic ethnic groups who moved into Vojvodina came from the overpopulated Carpathians: from the Tatra Mountains Slovak landless peasants were brought in by the Hungarians, while the Ruthenian branch of the Ukrainians moved in from their sub-Carpatian homeland ,9>. Vojvodina is not the only area where the presence of minorities can be traced back to the availability of land. It appears that the migration of the Albanian Moslems northward into the Old Serbia, particularly into the Kosovo area, was induced by a much higher ratio of productive land to the total land area in Kosovo than in Albania. The inflow of Albanians gained momentum following the Serbian Great Migration of 1690 and it soon spilled beyond the Old Serbia. However, as during the nineteenth century the young Serbian State gradually expanded its southern boundaries, Albanian population was forced back into the Turkish administered areas, while the Serbian population from these areas moved into the liberated territory. The consequence was a concentration of the Albanian population in Kosovo and adjacent areas.. Migrations elsewhere included the Croat families fleeing the Turkish onslaught. They founded new homes in Western Hungary and Lower Austria as early as the end of the fifteenth century. The present Croat minority in the Austrian province of Burgenland owes its origin to these movements. The Burgenland Croats were settled on depopulated lands owned by Hungarian magnates. According to a recent author, this allowed for «rational cultivation» In the Somogyi district (megye) of Hungary, at the confluence of Mura and Drava, land was leased to a group of settlers from northeastern Slovenia in 1718,,2>. Their Slovene speaking descendants were found there, in 1948, by Professor Vladimir Murko <13>. I note that this group should be distinguished from the Slovenes in the Hungarian districts of Vds and Zala, who settled there prior to the arrival of the Hungarians into the Pannonian Basin. External Migration into the Urban Sector Minorities typically engaged in nonagricultural pursuits owe their presence in Yugoslavia to two distinct yet somewhat related phenomena, namely, to the political rule by outside powers and to 9 10 11 12 13 (9) Ibid., p. 67. (10) L. M. Kostić, Nacionalne manjine u srpskim predelimo: Demografsko etnografska studija, Toronto: Srpski kulturni klub «Sv. Sava», 1961, p. 63. (11) Josef Breu, Die Kroatensiedlungen in Burgenland und den anschliessenden Gebieten, Vienna, 1970, p. 15. (12) M. Slavič, Prekmurje, Ljubljana: Slovenska krščansko-socialna zveza, 1921, p. 18. (13) «O neznanih in pozabljenih Slovencih na Madžarskem», in Bogo Grafenauer, ed. Prekmurski Slovenci v zgodovini, Murska Sobota: Pomurska založba, 1961, pp. 90-102. sti zunanjih sil in pa visoki medregionalni mobilnosti oseb v kmetijskih dejavnostih, kakor sta trgovina in obrt. V stoletjih so zunanji politični vplivi segali od germanskih in beneških do turških, madžarskih in italijanskih. Na med-juž-noslovanskem nivoju imamo obdobja srbskega prevladovanja na Kosovu ali pa srbskega oz. bolgarskega prevladovanja v Makedoniji. Bistvena točka pri proučevanju jezikovnih manjših je ta, da je na področjih pod tujim političnim vplivom jezik vladajoče plasti postal dominanten v določenih dejavnostih, čeprav je večina prebivalstva govorila domač jezik. V upravnem sektorju so tuje jezike širili vladajoči fevdalni plemenitaši s pomočjo uradnikov osrednje vlade, ki so jih novačili zunaj domačega jezikovnega ozemlja. To skupino so še večali z domačini, ki so vlagali v učenje dominantnega jezika in so se polagoma asimirali v dominantno skupino. Dejanske okoliščine so se razlikovale med deželami. V slovanskih deželah je nemški jezik prevladoval v dejavnostih višjih družbenih razredov, čeprav so zadnje raziskave pokazale, da je imela slovenščina med višjimi sloji pomembnejšo vlogo, kakor so mislili prej(14) 15. Na Hrvaškem in v Slavoniji je stanje spominjalo na tisto v Sloveniji, čeprav so tam razen nemščine uporabljali še v veliki meri latinščino. Razen tega pa so bili v teh deželah vsaj delno uspešni še Madžari(,5). V Srbiji, kakor tudi pod otomansko oblastjo, je osrednja uprava uporabljala turščino. V Srbiji pa so po Balkanskih vojnah uveljavili srbščino kot edini uradni jezik na v glavnem albansko govorečem Kosovu in v Makedoniji. Italijanščino pa so uveljavili po letu 1918 na prej avstrijskem primorskem in istrskem ozemlju, kjer so prebivali Slovenci na severu in Hrvatje na jugu. Med drugo svetovno vojno so uporabljali bolgarščino kot uradni jezik v Makedoniji, medtem ko so imeli jeziki drugih okupacijskih sil podobno vlogo drugje. Razen po politčni poti so se v nekaterih mestnih dejavnostih širili tuji jeziki vsled priseljevanja tujih trgovcev in rokodelcev. Tu je na mestu rek, da trgovina sledi zastavi, čeprav je bilo vsaj v enem primeru sosledje obratno. Do italijanskega naseljevanja v obmorskih mestih je namreč prišlo še pred širjenjem benečanske oblasti vzdolž jadranske obale. To sosledje se (14) Prim. nedavno odkrito slovensko korespondenco med dvema grofinjama, izdal Pavle Merku pod naslovom Slovenska plemiška pisma, Trst, Založba tržaškega tiska, 1980. (15) Pred prvo svetovno vojno je bilo nemogoče kupiti znamko v poštnem uradu na Reki, če nisi vprašal po ogrsko. Cf. A. J. P. Taylor, The Habsburg Monarchy, 1815-1919: A History of the Austrian Empire and Austria Hungary, London: Macmillan and Co., 1942. the high interregional mobility of persons in nonagricultural industries such as trade and crafts. Over the centuries the external political influences ranged from Germanic and Venetian to Turkish, Hungarian, and Italian. On an inter-South Slav level there were periods of Serbian dominance in Kosovo and of the Serbian or Bulgarian dominance in Macedonia. The salient point for the study of linguistic minorities is that within areas under foreign political influence the language of the ruling elite became dominant in certain activities, even though the bulk of the population spoke the indigenous language. In the administrative sector the non-indigenous languages were propagated by the ruling feudal nobility and later by assorted public officials of the central government recruited from outside the lin-guisitc region. This group was augmented by local individuals who had invested in the learning of the dominant language and who in time assimilated with the dominant group. The actual conditions varied between regions. In the Slovene lands, the German language dominated the activities of the upper social strata, even though recent research shows that the role of Slovene outside of the peasant sphere had been greater than was previously held(I4>. In Croatia and Slavonia, the situation resembled that in Slovenia, althoug in addition to German, Latin was used to a greater extent. Moreover, the Hungarians were at least partially successful in imposing Hungarian in these areas . In Serbia and in other areas under the Ottoman rule, Turkish was used by the central administration. The Serbs in turn imposed their language as the only official language in the predominantly Albanian speaking Kosovo and in Macedonia following the Balkan wars. Italian was imposed, after 1918, in the formerly Austrian Coastland, inhabited by Slovenes in the north and by Croats in the south. During World War II Bulgarian served as the administrative language in Macedonia, while the languages of other occupying powers held a similar status elsewhere. Besides the implantation of non-indigenous languages by political fiat, in certain urban activities their use was promoted through external in-migration of traders and craftsmen. Here the adage that trade follows the flag is generally applicable, although at least in one case the sequence was in the opposite direction, namely, the Italian urban settlement preceded the extension of the Venetian 14 15 (14) Cf. recently discovered Slovene correspondence of two countesses published by Pavle Merku under the title Slovenska plemiška pisma, Trieste. Založba tržaškega tiska, 1980. (15) Before World War I it was impossible to buy a postage stamp in the post office of Rijeka/Fiume without requesting it in Hungarian. Cf. A.J.P. Taylor, The Habsburg Monarchy, 1815-1918: A History of the Austrian Empire and Austria-Hungary, London: Macmillan and Co., 1942. zdi potrjeno z dejstvom, da je bilo celo v mestni državi Dubrovniku italijanščina pomembna kot trgovski jezik. V Srbiji je prevladovala grščina, ker so bili trgovci bodisi Grki bodisi hele-nizirani lokalni Cincarji, ki so opustili romansko narečje podeželskih Cincarjev ali Vlahov (16). Skratka, zaradi dominantne vloge tujih jezikov v urbanem sektorju ,je moralo domače prebivalstvo daleč tja v devetnajsto stoletje in ponekod celo v dvajseto, pridobiti znanje jezika tuje dominantne jezikovne skupine, če je hotelo v razne nekmetijske dejavnosti, posebno še v tiste, ki so bile na zgornjem delu poklicne lestvice. Notranje selitve spremene smer asimilacije Okrepljena politična vloga krajevnega prebivalstva oziroma njegovo pospešeno preseljevanje v urbani sektor kot posledica gospodarskega razvoja, sta povzročila postopno zamenjavo tujih dominantnih jezikov v urbanih dejavnostih z domačini. To je postavilo prej dominantne jezikovne skupine v stanje manjšin in obrnilo smer asimilacije. Italijansko prebivalstvo v Dalmaciji in helenizirani Cincarji v Srbiji so takšni primeri. Z gospodarskim zatonom Benetk in pridobitvijo beneškh področij s strani Avstrije se je italijanski jezikovni vpliv zmanjšal, še posebej, ko je odstotek južnoslovanskega prebivalstva v urbanih dejavnostih narasel na vseh zaposlitvenih ravneh. V Srbiji je z letom 1830 princ Miloš Obrenovič začel krčiti trgovinske privilegije Grkov, kakor so bili trgovski potni listi in državna naročila. Čeprav so se Cincarji znali izogniti tem omejitvam s tem, da so sprejeli srbske trgovske družbenike, pa je bilo povezano z zamenjavo njihovega sprejetega grškega jezika s srbščino, kar je pospešilo proces srbizacije (l7). V slovenskih deželah je razvoju domačega podjetništva okoli sredine devetnajstega stoletja — npr. Fidelis Terpinc — sledila ustanovitev domačih finančnih zavodov (občinske in zadružne posojilnice in hranilnice, pozneje pa banke). Te domače inštitucije so bile bistvenega pomena za uvajanje slovenščine v moderni gospodarski sektor. Upiralo pa se je temu procesu nekaj velikih zunanjih družb, na primer, Južna železnica, ki je trdovratno vztrajala pri izključni uporabi nemščine do konca prve (16) Cf. D. J. Popovič, O Cincarima: Prilozi pitanju postanka našeg gradjanskom društva, Beograd, 1973. Od istega avtorja tudi «Cincari kao trgovci», Bankarstvo, 5/2, 1982, str. 81-85. (17) John R. Lampe in Marvin R. Jackson, Balkan Economic History, 1550-1950: From Imperial Borderlands to Developing Nations, Bloomington, Ind.: Indiana University Press, 1982, str. 118. rule to towns along the Adriatic Coast. This sequence seems to be confirmed by the fact that even in the city-state of Dubrovnik (Ra-gusa) Italian held an important place as a language of commerce. In Serbia, Greek was dominant in import and transit trade because traders were either Greeks or Hellenized local Tsintsars who had abandoned the Romance dialect spoken by rural Tsintsars, or Vlachs <*». In short, as a result of the dominant role of non-indigenous languages in the urban sector, well into the nineteenth century and in some areas until the beginning of the twentieth century, the indigenous population had to assimilate with the foreign, dominant language group in order to gain entry into various non-agricultural pursuits, especially at the higher occupational levels. Internal Migration and the Reversal in the Direction of Assimilation The strengthened role of the indigenous population in the political sphere and/or their accelerated mobility into the urban sector under the impact of economic development caused the gradual replacement of existing dominant languages in urban activities by indigenous regional languages. This placed the formerly dominant linguistic groups into the position of minorities, reversing the direction of assimilation. The Italian population in Dalmatia and the Hellenized Tsintsars in Serbia are cases in point. With the economic decline of Venice and the acquisition of Venetian territories by Austria, the Italian linguistic influence waned, especially as the proportion of South Slavic population in urban activities at all occupational levels increased. In Serbia, starting in the 1830’s Prince Miloš Obrenović began restricting the commercial privileges, such as trade passports and state orders, of the Greeks. Although the Tsintsars were able to avoid these restrictions by accepting Serbian business partners, this was coupled with the substitution of their adopted Greek language with Serbian, which speeded up the process of Serbianization . In the Slovene lands, the expansion of indigenous entrepreneur-ship around the middle of the nineteenth century was followed by the establishment of indigenous financial intermediaries (cooperative and municipal savings banks and later commercial banks). These indigenous business institutions were instrumental in the Slovenization of the business sector. Resisting the process were a few large outside companies, for example, the Southern Railroad, 16 17 (16) Cf. D. J. Popovič, O Cincarima: Prilozi pitanju postanka našeg gradjanskog društva, Belgrade, 1937. Also, by the same author, «Cincari kao trgovci», Bankarstvo, 5/2 (1982), pp. 81-85. (17) John R. Lampe and Marvin R. Jackson, Balkan Economic History, 1550-1950: From Imperial Borderlands to Developing Nations, Bloomington, Ind.: Indiana University Press, 1982, p. 118. svetovne vojne. Vendar, niti jezikova politika zunajih podjetij, niti organizirano naseljevanje nemško govorečih delavcev s strani nemških nacionalistov nista uspela obrniti ravnotežja v korist nemščini. Na področju javne uprave je bila slovenizacija povezana s politično demokratizacijo, ki se je pričela leta 1848. Vendar pa je bila relativna politična moč precej različna med pokrajinami, odvisno od narodnostnega sestava: za Slovence so bile najboljše razmere na Kranjskem, najslabše pa na Koroškem. Marsikje se je jezikovna asimilacija v urbanem sektorju obrnila v prid slovenščine šele ob prelomu stoletja (18). Pregled obdobja med vojnama Obdobje, ki je sledilo letu 1918, lahko imamo kot tisto, v katerem se je uporaba obeh glavnih domačih jezikov medvojne Jugoslavije, srbohrvaščine in slovenščine razširila na vsa področja družbenih dejavnosti znotraj njunih jezikovnih območij. Čeprav so ta proces pospešila politične okoliščine po letu 1918, je trba osnovni razlog za jezikovne spremembe iskati v spremembi gospodarske strukture in z njo povezano modernizacijo. Ker je bilo treba povpraševanje po človeških virih, ki je izhajalo iz razvijajočega se nekmetijskega sektorija, zadovoljiti z domačim, kmečkim prebivalstvom, je prišlo do naravne težnje po jezikovnem prilagojevanju inštitucij. Ker pa je modernizacija imela daljšo tradicijo v severno — zapadnih kot južno — vzhodnih deželah Jugoslavije, to ekonomsko pogojeno pot do jezikovne prilagojenosti lahko zgodovinsko najjasneje zasledujemo v Sloveniji in na Hrvaškem. V Srbiji, ki je pridobila politično neodvisnost že v devetnajstem stoletju, kaže, da je uvedba domačega upravnega aparata odločilno vplivala na jezikovno rabo, torej bolj kakor pa gospodarske okolnosti. Končno, je v Makedoniji in na Kosovu manjkalo bodisi političnih, bodisi gospodarskih predpogojev za funkcijsko razširitev domačih jezikov, kar pomaga razložiti, da sta ti ozemlji postali plen srbske jezikovne hegemonije. Kaže, da so se znotraj Jugoslavije, kakor tudi v zamejstvu nasprotja, ki jih je povzročilo uvajanje tujih jezikov, stopnjevala v odvisnosti od ravni gospodarskega razvoja: za množico v glavnem kmečkega in nepismenega albanskega prebivalstva je bilo to, da so uradniki, s katerimi so prihajali v stik, uporabljali srbohrvaščino, omejenega pomena. Druga skrajnost pomeni Pri- (18) Cf. Toussaint Hočevar, «Economic Determinants in the Development of the Slovene National system». Papers in Slovene Studies, 1975. which clung tenatiously to the exclusive use of German until the end of World War I. However, neither the linguistic policy of outside firms nor the organized implantation of German speaking workers by German nationalists succeeded in tipping the balance in favor of German. In the administrative domain the Slovenization was linked to the political democratization, which started in 1848. Nevertheless, the relative political power varied considerably between provinces, depending on their ethnic mix: for the Slovenes the most favorable conditions existed in Carniola, and the least favorable in Carinthia. In most areas the linguistic assimilation in the urban sector was reversed in favor of Slovene by the turn of the century . The Interwar Period: An Overview The period following 1918 can be viewed as one during which the use of the two principal indigenous languages of interwar Yugoslavia, Serbo-Croat and Slovene, was extended to all domains of social activity within their respective territories. Although this process was favored by political conditions which emerged after 1918, the basic rationale for the change is to be sought in the transformation of economic structure and associated modernization. Since the demand for human resources originating in the expanding non-agricultural sector had to be met by the indigenous, rural population, there was a natural tendency for linguistic conformity between that population and the language used in urban activities. Because modernization had a longer tradition in the northwestern than in the southeastern regions of Yugoslavia, this economically determined path to linguistic conformity can be traced historically most clearly in Slovenia and in Croatia. In Serbia, which had attained political independence already during the nineteenth century, the establishment of an indigenous administrative apparatus appears to have had a determining influence on the linguistic use, rather than economic impulses. Finally, Macedonia and Kosovo lacked both political and economic preconditions for functional expansion of regional languages, which explains why these areas fell prey to Serbian linguistic hegemony. It seems that within Yugoslavia as well as within peripheral areas the friction produced by the implantation of non-regional languages varied directly with the level of economic development: to the bulk of largely rural and illiterate Albanian population the fact that a few officials with whom they came in contact used Serbo-Croat was of limited consequence. On the other hand, in the 18 (18) Cf. Toussaint Hočevar, «Economic Determinants in the Development of the Slovene National System», Papers in Slovene Studies, 1975. morska, kjer je bil visok odstotek aktivnega prebivalstva zaposlen v nekmečkih dejavnostih in je bila pismenost skoraj popolna. Tukaj je izključitev slovenščine iz šol, zamenjava slovenskega uradnega osebja z italijanskim, in zatrtje slovenskih zadrug ter drugih ustanov, naletelo na vseljudski odpor. Strošek jezikovne zamenjave je bil visok, če upoštevamo, da so v desetletjih pred italijansko upravo Slovenci razširili uporabo svojega jezika na večino urbanih dejavnosti. Sedaj je bilo treba to, kar so vložili v domače gospodarske in kulturne ustanove, brisati na podlagi italijanskih predpisov, podkrepljenih z brutalnim nasiljem Mussolinijevih črnosrajčnikov. Ni čudno, če so se Slovenci ne glede na politično ali ideološko usmerjenost uprli fašizmu prej kot katerakoli druga skupnost v Evropi(19). Na avstrijskem Koroškem so ponemčevalne težnje še okrepili pod prvo republiko, čemur je pod tretjim Reichom sledil fizični teror, obenem z izselitvijo slovenskih kmečkih družin v notranjost Nemčije ter izvajanjem smrtnih obsodb z obglavljanjem (20) 21. Na drugih obmejnih področjih z Jugoslavijo se zdi, da se je dejanski pritisk na južnoslovanske manjšine spreminjal v odvisnosti z ravnijo gospodarskega razvoja in represivnostjo političnih režimov. V mislih imam Hrvate na Gradiščanskem, Slovence na Madžarskem, Srbe v Romuniji in Makedonce v Bolgariji, Grčiji in Albaniji. Sleherna teh skupin bi zahtevala posebno obravnavo, naloga, ki gre preko ciljev tega referata. Da bi določili manjšinsko stanje v Jugoslaviji, je poučno primerjati številčno moč manjšin in njihovo zemljepisno porazdelitev, kakor kaže to tabela 1. Nemška manjšina, ki je dosegala pol milijona, je bila osredotočena v Vojvodini, to se pravi znotraj Donavske in Savske banovine. Edina druga teritorialna nemška skupina je bila na Kočevskem. Ostali Nemci so živeli razpršeni med urbanim prebivalstvom. Njihovo število je vključevalo Žide nemškega jezika, še posebej na Hrvaškem pl). Madžari, Rusini in Slovaki so bili osredotočeni podobno kot Nemci v žitorodni Vojvodini. Poudarjam, da so v češko-slo-vaški skupini prevladovali Slovaki, vsaj kar se tiče Vojvodine. (19) Cf. Tone Ferenc in drugi, Slovenci v zamejstvu: Pregled zgodovine 1918-1945, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974. Že leta 1930 so po spektakularnem procesu ustrelili štiri Slovence v Trstu. (20) Cf. Koroška v borbi: Spomini na osvobodilno borbo v Slovenski Koroški, Celovec (Kla-genfurt): Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške, 1951. (21) Cf. Ljubomir Kosier St., Statistika Jevreja u Jugoslaviji i Bugarskoj, Zagreb, «Bankarstvo», 1930. Slovene Coastland, where a large percentage of the population was engaged in nonagricultural activities and literacy was nearly universal, the exclusion of Slovene from schools, the replacement of Slovene administrative personnel by Italians, and the supression of Slovene cooperatives and other institutions gave rise to deep popular frustration. The cost of linguistic adaptation was high in view of the fact that during the decades which preceded the Italian administration the Slovenes had extended the use of their language to most urban activities. Now their investment in indigenous economic and cultural institutions had to be written off by Italian edict accompanied by brutal repression through Mussolini's blackshirts. No wonder that Slovenes, regardless of their political or ideological orientation, rebelled against fascism before any other group in Europe 1191. In Austrian Carinthia the Germanizing tendencies were strengthened under the first Republic, to be followed under the Third Reich by physical terror which included the deportation of Slovene farm families to the interior of Germany and carrying out of death sentences by decapitation <20>. In other areas bordering on Yugoslavia the effective pressure on South Slavic minorities appears to have varied directly with the level of economic development and the repressiveness of the respective political regimes. I have in mind the Croats of Burgenland, the Slovenes of Hungary, the Serbs of Romania, and the Macedonians of Bulgaria, Greece, and Albania. Each of these would deserve separate treatment, a task beyond the scope of this paper. In order to evaluate the minority situation within Yugoslavia, it is instructive to examine the relative numerical strength of the minorities and their geographical distribution as shown in Table 1. The German minority, which numbered one half million, was concentrated in Vojvodina, that is within the Danube and Sava administrative units, or banovina’s. The only other localized German community was in the Kočevje area of Slovenia (Dravska banovina). The remaining Germans were scattered among the urban population. Their number included the Jews of German language, particularly in Croatia 121 >. The Hungarians were concentrated in the same general area as the Germans, i.e. in the grain-rich Vojvodina, as were the Ruthen-ians and the Slovaks. I note that the latter predominate in the statistical rubric «Czech or Slovak», at least as far as the area of 19 20 21 * (19) Cf. Tone Ferenc et al., Slovenci v zamejstvu: Pregled zgodovine 1918-1945, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1974. As early as 1930, four Slovenes were executed following a show-trial in Trieste. (20) Cf. Koroška v borbi: Spomini na osvobodilno borbo v Slovenski Koroški, Celovec (Kla-genfurt): Zveza bivših partizanov Slovenske Koroške, 1951. (21) Cf. Ljubomir Kosicr St., Statistika Jevreja u Jugoslaviji i Bugarskoj, Zagreb. «Bankar- stvo», 1930. Albanci in Turki so živeli predvsem v Vardarski, Zetski in Moravski banovini. To področje je ostalo najdlje pod otomansko oblastjo in je služilo kot pribežališče za islamsko prebivalstvo, ki se je prek več stoletij dolgo obdobje pojemajoče otomanske moči umikalo iz severnih predelov. Romunska jezikovna skupina je bila sestavljena iz prebivalstva, ki je živelo vzdolž romunske meje in iz Vlahov, ki so živeli v notranji Srbiji in Makedoniji. Kakor za Romune, mislijo tudi za Vlahe ,da so nasledniki romaniziranega prebivalstva, ki je živelo na Balkanu že pred prihodom Slovanov. Romunska rubrika utegne vsebovati tudi nekaj Ciganov, saj je izpričana njih blizkost z Romuni(22). Končno je kakih 12.000 Italijanov živelo v mestih vzdolž jadranske obale, ne da bi upoštevali Zadar in Reko, ki sta bila med dvema vojnoma pod italijansko upravo. Po določbah Senžermenske pogodbe med glavnimi zavezniškimi silami in združenimi silami ter državo Srbov, Hrvatov in Slovencev so jezikovne manjšine imele pravico, da uporabljajo svoje jezike v privatnih šolah in družbenih inštitucijah. V mestih in na območjih, kjer je neka manjšina pomenila dokajšen delež prebivalstva, je morala vlada zagotoviti osnovno šolstvo v manjšinskem jeziku in dodeljevati primeren delež javnih sredstev za vzgojne namene manjšine. Prav tako pa je bilo treba ukrepati, da so člani lahko uporabljali svoj jezik, tako ustno kot pismeno, pred sodišči. Podobne možnosti so vsebovale pogodbe sklenjene med Italijo in Jugoslavijo. Pri vrednotenju vpliva medvojne jugoslovanske jezikovne politike na rabo manjšinskih jezikov moramo upoštevati dejstvo, da je več jezikov, ki so po letu 1918 prišli v položaj manjšinskih jezikov, imela prej vlogo dominantnih jezikov, to predvsem nemščina in madžarščina. Erozija njihove funkcijske vloge je torej delno povezana s spremembo mednarodnih meja oziroma oblasti. Razen tega pa se je dobršno število upravnega osebja, ki je prej širilo uporabo dominantnih jezikov, na koncu prve svetovne vojne preselilo v svoje domače dežele (Avstrija, Madžarska), s čimer so zmanjšali število tistih, ki so govorili te jezike, še posebej po mestih. Čeprav jugoslovanska vlada ni sprejela zakonskih ukrepov, ki bi zaščitili jezikovne manjšine skupinsko, pa tudi ni sprejela (22) Cf. Kostić, op. cit., str. 74. Vojvodina is concerned. The Albanians and the Turks lived principally in the southeastern banovina’s of Vardar, Zeta, and Morava. This area had remained longest under the Ottoman domination and served as a catch basin for the Islamic population retreating from the areas to the north during more than one century of waning Ottoman power. The Romanian linguistic group was made up of the population along the Romanian border and of Vlachs living in the interior of Serbia and in Macedonia. Like the Romanians the Vlachs are believed to descend from the Romanized population present in the Balkans prior to the arrival of the Slavs. The Romanian rubric may also include some Gypsies, whose affinity with the Romanians has been documented<22>. Finally, some 12,000 Italians lived in towns along the Adriatic coast, not including Zadar/Zara and Rijeka/Flume both under Italian administration during the interwar period. Under the provisions of the Treaty of Saint-Germain between the Principal Allied Powers and Associated Powers and the Serb-Croat-Slovene State, the linguistic minorities had the right to use their languages in private schools and other social institutions. In towns and districts where a given minority represented a considerable proportion of the population the government was obligated to provide primary instruction in the minority language and to appropriate an equitable share of public funds for educational purposes of the minority. Also, facilities had to be provided for the minority members to use their language, either orally or in writing, before the courts. Similar provisions were contained in the interwar treaties concluded between Italy and Yugoslavia. Any assessment of the extent to which linguistic usage and assimilation were promoted by Yugoslav interwar linguistic policies or by absence of such policies would have to take into account that several languages which after 1918 emerged as minority languages had previously occupied the position of dominant languages, especially German and Hungarian. The erosion of their functional role has to be therefore attributed in part to the change in international borders. Moreover, a substantial number of the administrative personnel who promoted the use of dominant languages migrated to their home countries (Austria, Hungary) at the end of World War I, thus reducing the number of speakers of their respective languages, especially in towns. Although the Yugoslav government failed to take any statutory measures which would have provided for protection of linguistic minorities as groups, no negative laws were promulgated, as was 22 (22) Cf. Kostid, op. cit., p. 74. negativnih zakonov, kakor je to storila Italija. Nemška in madžarska skupina sta se od časa do časa pritoževali zaradi pičle uporabe njihovih jezikov na šolskem področju. Razen tega so se Madžari pritoževali, da so pri razdeljevanju zemlje v okviru jugoslovanske agrarne reforme imeli prednost Srbi(23). Pripominjam, da so z zakonoma o agrarni reformi z let 1919 in 1921 razglasili proti odškodnini posestva s prek 300 ha obdelovalne površine. Ista meja je veljala v Makedoniji in na Kosovu, medtem ko je bila nižja za ostale pokrajine. Do diskriminacij je prišlo, ker so imeli prednost pri razdeljevanju zemlje Srbi(24). Tako so okrepili srbsko navzočnost ne le v Vojvodini, ampak tudi na Kosovem, kjer cenijo, da so naselili na prej javnih zemljiščih 40.000 srbskih družin (25). SKLEP Raznolikost jezikovnih manjšin v Jugoslaviji in zamejstvu med dvema vojnoma odseva zgodovinski vpliv zunanjih političnih sil. Zunanja kolonizacija potencialno produktivne kmetijske zemlje je imela za posledico nastanek kmečkih manjšin, medtem ko je migracija trgovcev in obrtnikov, kakor tudi tujega upravnega osebja, povzročila mestne enklave, kjer so gospodarili tuji jeziki. Tisti, ki so te jezike govorili, so dobili manjšinski značaj, ko je v teku gospodarskega razvoja domače prebivalstvo uvedlo svoj jezik v pretežno urbane funkcije. Po letu 1918 so mestne jezikovne manjšine še dalje izginjale, tako zaradi izgube svoje prejšnje politične moči, kakor tudi zaradi nadaljnjega gospodarskega razvoja. V zamejstvu se je dominacija nad južnoslovanskimi manjšinami nadaljevala še po letu 1918. Na prej avstrijskem Primorskem in v delu Kranjske je relativno dobrohotna habsburška politika zamenjala neposredno italijansko zatiranje. Pa tudi stanje pod avstrijsko republiko se je izkazalo za neugodnejše kot pa je bilo ono pred habsburško monarhijo, še posebej, ker je državna meja sedaj ločevala koroške Slovence od Slovencev v Jugoslaviji. (23) Cf. Sir Robert Gower, The Hungarian Minorities in the Succesion States, London: Grant Richards, 1973. (24) Prim. L. M. Kostić, Srpska Vojvodina i njene manjšine: Demografško-etnograf sko studija, Toronto: Srpski kulturni klub «Sv. Sava», str. 55-57. Med drugo svetovno vojno so Madžari srbske priseljence izgnali z okupiranega ozemlja. (25) Peter R. Pribty, Socialist Albania since 1944: Domestic and Foreign Developments, Cambridge, Mass.: The MIT Press, 1978, str. 228. the case in Italy. Occasional complaints of German and Hungarian groups concerned the use of their languages in the educational sector. Also, the Hungarians complained that in the distribution of lands under the Yugoslav agrarian reform Serbs were favored as compared to Hungarians<23>. I recall that through the agrarian reform laws of 1919 and 1921 cultivable land in excess of 300 ha far any single holding was expropriated agaiust compensation. The same maximum applied to holdings in Macedonia and Kosovo, while for other regions the maxima were set at lower levels. The discrimination derived from the fact that Serbian war veterans were given preference in the distribution of expropriated lands,24>. In this way Serbian presence was increased not only in Vojvodina, but in Kosovo as well, where it is estimated that nearly 40,000 Serbian families were settled on lands formely in the public domain,25>. CONCLUSION The variety of linguistic minorities found in Yugoslavia and adjacent areas during the interwar period reflected the historical impact of outside political forces on the region. External colonization of potentially productive agricultural land resulted in the emergence of rural minorities, while the migration of traders and craftsmen as well as of outside administrative personnel produced urban enclaves in which foreign languages dominated. Their speakers assumed minority character when in the course of economic development indigenous population became preponderant in urban functions. After 1918 urban linguistic minorities continued to dwindle both because of the loss of their former political dominance and because of continued economic development. In the peripheral areas outside of Yugoslavia the dominance over South Slavic minorities continued past 1918. In the former Austrian Coastland and in a portion of Carniola, the relatively benign Habsburg policies were replaced by outright opression by the Italians. Moreover, the conditions under the Austrian Republic appeared more adverse than those of the Habsburgs, a fortiori because of the state border which now separated the Slovenes of Carinthia from those of Yugoslavia. 23 24 25 (23) Cf. Sir Robert Gower, The Hungarian Minorities in the Succession States, London: Grant Richards, 1937. (24) Cf. L. M. Kostid, Srpska Vojvodina i njene manjine: Demografsko-etnografska studija. Toronto: Srpski kulturni klub «Sv. Sava», pp. 55-57. During world War II the interwar Serbian settlers were expelled from Hungarian occupied parts of Vojvodina. (25) Peter R. Pribty, Socialist Albania since 1944: Domestic and Foreign Developments, Cambridge, Mass.: The MIT Press, 1978, p. 228. Banovina ¿4 x/i B o Z zi C 3 rt c cu rt 'A 3 rt (Odstoki so označeni v kurzivu) Dravska 40.920 8.1 14.426 3.1 103 0.0 31 0.0 237 0.2 2.932 2.5 34 0.1 336 2.3 701 5.6 752 1.1 Savska 59.953 11.9 51.648 11.0 578 0.1 346 1.1 279 0.2 39.548 34.2 1.995 7.9 2.858 19.4 4.644 37.0 4.432 6.3 Vrbaska 8.3% 1.7 880 0.1 109 0.0 802 0.3 70 0.0 2.763 2.4 7.964 31.5 9.708 65.8 1.174 9.4 998 1.4 Primorska 1.241 0.2 105 0.0 % 0.0 74 0.0 60 0.0 540 0.5 12 1.0 1% 1.3 3.552 28.3 763 1.1 Drinska 31.579 6.2 11.033 2.4 493 0.1 2.834 1.2 186 0.1 5.550 4.8 4.472 17.7 975 6.6 663 5.3 10.181 14.6 Zctska 452 0.1 88 0.0 67.128 15.3 211 0.1 5.232 3.5 334 0.3 18 0.0 74 0.5 1.110 8.8 1.821 2.6 Donavska 344.136 68.0 385.526 82.4 893 0.2 79.621 34.5 291 0.2 60.968 52.8 11.084 43.8 340 2.3 249 2.0 11.752 16.8 Moravska 774 0.2 281 0.1 58.404 13.3 135.998 5 8.9 2.490 1.7 552 0.5 7 0.0 42 0.3 182 1.4 10.921 15.6 Vardarska 252 0.0 157 0.0 311.432 10.8 9.451 4.1 140.982 93.8 201 0.2 8 0.0 27 0.2 34 0.3 24.379 34.9 Beograd 18.047 3.6 3.514 0.8 421 0.1 700 0.3 495 0.3 2.144 1.9 21 0.1 208 1.4 244 1.9 3.879 5.5 Skupno 505.790 100.0 467.658 100.0 439.657 100.0 231.068 100.0 150.322 100.0 115.532 100.0 25.615 100.0 14.764 100.0 12.553 100.0 69.878 100.0 Vir: Kraljevina Jugoslavia, Opšta državna statistika, Statistički godišnjak, Knjiga 1, 1929, Beograd, 1932, str. 69. Banovina e 5 O e c .2 '5 - £ < C .2 'c - E o ai n > o un c 2 "c o £ 3 BS JZ in O — -C O (Italics indicate percentages) Dravska 40.920 8.1 14.426 3.1 103 0.0 31 0.0 237 0.2 2.932 2.5 34 0.1 336 2.3 701 5.6 752 1.1 Savska 59.953 11.9 51.648 11.0 578 0.1 346 1.1 279 0.2 39.548 34.2 1.995 7.9 2.858 19.4 4.644 37.0 4.432 6.3 Vrbaska 8.396 1.7 880 0.1 109 0.0 802 0.3 70 0.0 2.763 2.4 7.964 31.5 9.708 65.8 1.174 9.4 998 1.4 Primorska 1.241 0.2 105 0.0 96 0.0 74 0.0 60 0.0 540 0.5 12 1.0 196 1.3 3.552 28.3 763 1.1 Drinska 31.579 6.2 11.033 2.4 493 0.1 2.834 1.2 186 0.1 5.550 4.8 4.472 17.7 975 6.6 663 5.3 10.181 14.6 Zetska 452 0.1 88 0.0 67.128 15.3 211 0.1 5.232 3.5 334 0.3 18 0.0 74 0.5 1.110 8.8 1.821 2.6 Dunavska 344.136 68.0 385.526 82.4 893 0.2 79.621 34.5 291 0.2 60.968 52.8 11.084 43.8 340 2.3 249 2.0 11.752 16.8 Moravska 774 0.2 281 0.1 58.404 13.3 135.998 58.9 2.490 1.7 552 0.5 7 0.0 42 0.3 182 1.4 10.921 15.6 Vardarska 252 0.0 157 0.0 311.432 70.8 9.451 4.1 140.982 93.8 201 0.2 8 0.0 27 0.2 34 0.3 24.379 34.9 Belgrade 18.047 3.6 3.514 0.8 421 0.1 700 0.3 495 0.3 2.144 1.9 21 0.1 208 1.4 244 1.9 3.879 5.5 Total 505.790 100.0 467.658 100.0 439.657 100.0 231.068 100.0 150.322 100.0 115.532 100.0 25.615 100.0 14.764 100.0 12.553 100.0 69.878 100.0 Source: Kraljevina Jugoslavia, Opšta državna statistika, Statistički godišnjak, Knjiga 1, 1929, Belgrade, 1932, p. 69. evropski socializem in jugoslovanski komunizem Taras Kermauner (drugi del) Vsaka generacija ima opraviti s svojim Prepeluhom. Javoršek se ne more pohvaliti s številnimi prijatelji; da je na to ponosen in obenem žalosten, piše sam. Med redke sodi. Adbitusov sin Marko Prepeluh; je tudi Javorškov advokat. Upam, da bo bravec presenel še eno mojo zastranitev; pravzaprav pa, kot bo videl, niti ni tako v stran vodeča pot. Prejšnji teden, ta tekst vnašam pri popravljanju rokopisa, sem dobil poziv, naj se kot priča zglasim na sodišču. V tožbi Alenka Pirjevec, Ahačeva hčerka, contra Jože Javoršek gre za to, da je v Nevarnih razmerjih Javoršek Pirjevca obrekoval, me je Javorškovo zastopstvo predlagalo za pričo. Tega, kaj sem pričal, kaj so me spraševali, bravec žal ne bo izvedel; obravnava je bila tajna, opozorjen sem bil na kazenske sankcije, ki me bodo zadele, če bom tajnost kršil. Ker sem dober Evropejec, sem zakonu rade volje pokoren. Smem pa pripovedovati o sebi in o svojih občutkih. Kaj je hotela doseči Javorškova skupina, da me je predlagala kot svojo pričo? Ker sem pričakoval, da me bodo spraševali, o tem, kaj sem o Pirjevcu in Javoršku zapisal v Pirjevčevem zborniku, v svojem eseju Srečanje z Dušanom Pirjevcem, sem se seveda pripravljal na to in knjižico prinesel celo s sabo na sodišče, jo držal v roki — kot Maovo rdečo knjigo. Posvetoval sem se s prijateljem advokatom, kaj smem — moram — reči in česa ne; kaj je dovoljeno in kaj kažnjivo. Pričakoval sem pač, da me želi kdo spraviti v šlamastiko. Zraven pa sem užival, saj sem, sicer menih, le redkokdaj igravec v tako izvrstni komediji (v kateri, kot v vsaki, komediji, nastopajo dobri in slabi). Sicer pa mi je pravniški duh domač. V moji mladosti so se vsi radi izražali pravniško. Stric, s keterim sem preživel dolga leta, je bil sodnik; od provincialnega delivca pravice v Cerknici do ljubljanskega socialismo europeo e comunismo jugoslavo Taras Kermauner (seconda parte) Ogni generazione ha da fare con il suo Prepeluh. Javoršek non può gloriarsi di avere molti amici; di esserne fiero e contemporaneamente triste lo dice da solo. Tra i pochi c’è il figlio di Adbitus Marko Prepeluh, che è pure il suo legale. Spero che il lettore sopporterà un’altra mia divagazione; ad ogni modo, come vedrà, non si tratta nemmeno di una via che porti molto lontano da quella maestra. La settimana passata (inserisco questo testo al momento della correzione del manoscritto) ho ricevuto l'invito di presentarmi come testimone in tribunale. Nella causa di Alenka Pirjevec (la figlia di Ahac) contro Jože Javoršek si discuterà se nei «Nevarna razmerja» (Relazioni pericolose) Javoršek ha diffamato il Pirjevec, e i rappresentanti dello Javoršek hanno proposto che io facessi da testimone. Ciò che dissi, ciò che mi fu chiesto, il lettore non lo saprà; si è trattato di un processo a porte chiuse e sono stato avvertito di possibili sanzioni penali in caso violassi il segreto istruttorio. Siccome sono un buon europeo, mi sottometto volentieri alla legge. Ma posso raccontare di me stesso e dei miei sentimenti. Che cosa ha voluto ottenere il gruppo di Javoršek per avermi proposto a testimone? Mi aspettavo di essere interrogato su ciò che avevo scritto su Pirjevec e Javoršek nel «Pirjevčev zbornik» (Raccolta di Pirjevec) nel mio saggio «Srečanje z Dušanom Pirjevcem» (Incontro con Dušan Pirjevec); mi ero preparato a ciò portandomi addirittura in tribunale il libretto, tenendolo in mano — come il libretto rosso di Mao. Mi ero consigliato, con un amico avvocato, su quanto potevo — dovevo — dire e su ciò che non potevo; su quanto che era consentito e ciò che era punibile. Attendevo che qualcuno volesse tendermi una trappola. Nel contempo godevo. In genere sono un monaco, e mi trovo raramente nella veste di attore in una commedia tanto gustosa (nella quale, come in ogni commedia, vi sono i buoni ed i cattivi). E poi lo spirito legale mi è vicino. Nella mia gioventù tutti si esprimevano in termini giuridici. Lo zio, con cui ho vissuto per lunghi anni, era giudice e fece la sua carriera, Vrhovnega sodišča. Spominjam se, kako je oče tik pred vojno zahajal na sodišče kot odvetniški pripravnik. Babica, vdova po advokatu, se je izražala sila natančno; nikoli ni rekla: to je laž, ker vsebuje juridični pojem laži že namerno govorjenje neresnice; ostajala je pri zmuzljivem izrazu: to je neresnica, je pa zato tega tem rajši uporabljala. In kaj ima s tem opraviti Marko Prepeluh? Pač le to, da je Javorškov advokat. Prepeluh stanuje v isti hiši kot moj prijatelji Dimitrij Rupel; le nadstropje nižje. Lični izvesek vabi v njegovo odvetniško pisarno. Hiša je sploh zelo imenitna. Že dlje časa jo nameravajo podreti in na njenem izpraznjenem prostoru sezidati novi CK; a se zmerom umeša med lepe načrte kaka ekonomska kriza, najvišji partijski organi pa ne morejo biti zgled nepotrebnega razsipanja. Stopnice v tej še estetski hiši so še lesene, a vsak dan — vsak teden? — sveže pološčene; takšnih se spominjam iz predvojnih meščanskih hiš — po vojni je postala tovrstna higiena znamenje reakcionarnosti, kot da bi bilo proletarsko okolje le tedaj pristno, če je umazano. V zgornjem nadstropju je po tleh celo preproga. Med zidovi počiva prijeten vonj po kruhu in pecivu, ušel je iz bližnje javne pekarne. V takšnem okolju stranka res zaupa svojemu odvetniku in prijatelj svojemu pisatelju. S Prepeluhom se večkrat na stopnišču srečava, se vljudno pozdraviva, si še vljudneje seževa v roke. Pokramljava, včasih, dve tri besede, in vsak po svojih opravkih naprej. Lani pa me Marko, ima Javorškova leta, čez šest križev prenaša, povabi v svojo pisarno. Pokorno mu sledim, prepričan, da bo kaj v zvezi z najinim skupnim znancem Jožetom; morda mi bo celo napovedal tožbo zoper mene. Že si manem roke, češ moj sogovornik (ali bolje: sozmerjavec) je le ugriznil v nastavljeno zastrupljeno jabolko. Že mi domišljija nariše sto prelestnih slik. Vendar sem se zmotil. Skoraj sem razočaran. Prepeluh me je vprašal, če se strinjam, če bi poskušali ponovno izdati skupno knjigo najinih očetov Pripombe k prevratni dobi. 0 hudiča, si pravim, to je pa drugačen ton. Seveda veselo kriknem: takoj sem za to. In ugotovim, kar je Evropejcem že več stoletij znano: odvetnik mojega sovražnika ni moj sovražnik. Še jasneje se mi posveti: celo prijatelj mojega sovražnika ni nujno moj sovra- a partire dalla posizione di un distributore di giustizia provinciale a Cerknica, fino alla Corte suprema lubianese. Ricordo ancora come mio padre, poco prima della guerra, andasse in tribunale come aspirante avvocato. La nonna era vedova di un avvocato, e si esprimeva in modo estremamente preciso. Non diceva mai: questa è una menzogna (dato che il concetto giuridico di menzogna include anche il parlare intenzionale della nonverità); lei ricorreva sempre alla più scivolosa espressione: questa è non verità, che usava con grande frequenza. Che cosa ha da fare con ciò Marko Prepeluh? Soltanto il fatto che si tratta dell’avvocato di Javoršek. Prepeluh abita nella stessa casa del mio amico Dimitrij Rupel; un piano più in basso. Una bella targa invita ad entrare nel suo ufficio. E, nell’insieme, si tratta di una nobite casa. E’ già da un po’ di tempo che la vorrebbero abbattere per costruire al suo posto il nuovo CK (Comitato Centrale); ma i piani vengono sempre sovvertiti da una crisi economica od altro, ed i più alti organi del partito proprio non possono dare l’esempio di inutili sprechi. Le scale in questa casa «estetica» sono ancora in legno, ma vengono lucidate di fresco ogni giorno — forse ogni settimana. Mi ricordo di ciò dalle case borghesi d’anteguerra: dopo la guerra un’igiene siffatta è diventata segno reazionario, quasi che l'ambiente proletario per essere genuino debba risultare sporco. Nel piano superiore, c’è sul pavimento persino un tappeto. Fra le pareti riposa un piacevole profumo di pane e di dolci proveniente dal vicino panificio pubblico. In un ambiente del genere l'imputato confida veramente nel suo avvocato, come pure l'amico nello scrittore. Con il Prepeluh c'incontriamo spesso su questa scala; ci salutiamo educatamente e ci stringiamo la mano in modo ancora piò educato. Chiacchieriamo un po', due, tre parole e proseguiamo ognuno per i propri affari. L’anno scorso invece it Marko (che ha gli anni dello Javoršek e porta dunque sulle spalle già oltre sei croci) m'invitò nel suo ufficio. Lo seguii sommessamente, convinto che si sarebbe trattato di qualcosa che poteva riferirsi al nostro comune conoscente Joze; forse egli avrebbe preannunziato una causa contro di me. Già mi stropicciavo le mani, contento che il mio interlocutore (piuttosto: il mio oltraggiante) avesse morsicato finalmente la mela avvelenata, che avevo preparato per lui. La fantasia mi proiettava già cento stupende immagini. Ed invece ho avuto torto. Prepeluh mi ha chiesto se ero d'accordo nel tentare di pubblicare nuovamente il libro dei nostri due padri «Pripombe k prevratni dobi» (Osservazioni su un’epoca sovversiva). Diavolo, dico a me stesso, questo è un tono diverso. Certamente, esclamo allegramente: sono d'accordo e subito. E mi accorgo di ciò che gli europei sanno da secoli: l’avvocato del mio ne- žnik. Če je vsak od nas avtonomna oseba, so odnosi med nami lahko vznemirljivo zapleteni; šele to je prava, netotalitarna, neekskluzivna družba. Linija obujanja slovenske, svetovne in socialistične tradicije me veže z Markom Pepeluhom, Jožetom Javorškom, Albinom Prepeluhom, Henrikom Tumo in Dušanom Kermaunerjem; tudi z Edvardom Kardeljem. Vsi smo v istem loncu, čeprav sem jaz «neobelogardist», Javoršek pa neofit. Torej je prav, da Javorškovo nemalo konstruktivno pismo v rubriki Pisma bralcev pohvalim in podprem. Saj ne bo postalo belogardistično, če mu ploskajo reakcionarji... mojega tipa? Se zmerom obujam slovensko gledališko izročilo. Da bi se slovensko, ne le nacionalno, ampak tudi kulturno-civilizacijsko-politično izročilo obnovilo, si prizadevam tudi sicer; načrtno. Pred nekaj leti sem v Kranju za okroglo mizo ob Tednu slovenske drame kot uvodničar zastavil kar cel program, v katerem sem predvidel odrske postavitve malo znanih, malo uprizorjenih ali sploh še ne uprizorjenih dram starih slovenskih avtorjev; za kopico tekstov povprečna slovenska kulturniška publika še slišala ni, nekateri so celo nenatisnjeni. (Tudi to prizadevanje in skrb za slovensko izročilo naju z Javorškom druži; takšne usmeritve gledališč moj strašni antipod javno redno hvali). Ker je bil govor, ki sem ga pravkar omenil, eden mojih prvih javnih nastopov po prisilnem odmoru v 70. letih in ker mnogim kulturnim politikom, ki so v varnem zatišju pisemskega obdobja pozabili uporabljati svoje vohalne aparate, še ni bilo jasno, da se začenja družbeno politično nihalo spet polagoma obračati v drugo stran, so me eni zamolčevali (v prvem dnevniku to zgodbo popisujem, ko — najbrž pretirano — obračunavam z Novakom), drugi pa so me ironizirali. Znani tedanji voditelj Kulturnih diagonal, diagonalno se opotekajoče se oddaje na ljubljanski televiziji, na katero slovenski ustvarjavec pač ne more biti ponosen, me je naokrog sramotil kot zaostalega in reakcionarnega zagovornika pijanega farja Antona Medveda in drugih slovenskih literarnih ponesrečencev. Mož ni predvideval, kako se bo položaj premenjal. V nekaj letih je slovenizacija slovenskih gledališč tako napredovala, da je danes že marsikomu, ki se je delal včeraj za narodnega zastopnika, zrasla čez glavo; jih moti v tem slovenska avtonomnost? Eden izmed slovenskih kulturo-kratov Jože Volfand, kulturni urednik Dela in s tem eden urad- mico non è necessariamente mio nemico. E la cosa mi diventa ancora più chiara: addirittura l’amico del mio nemico non è necessariamente mio nemico. Se ognuno di noi è una persona autonoma, i rapporti tra di noi possono essere complessi in modo inquietante; soltanto questa è una vera società non-totalitaria, non-esclusiva. La linea del revival della tradizione slovena, mondiate e socialista, mi collega a Marko Prepeluh, Jože Javoršek, Albin Prepeluh, Henrik Tuma e Dušan Kermauner; anche ad Edvard Kardelj. Ci troviamo tutti nella stessa «pignatta», quantunque io sia un «neo-belogardista» mentre Javoršek è un neofita. Ed allora, è giusto che 10 lodi ed appoggi la non poco costruttiva lettera di Javoršek nella rubrica «Pisma bralcev» (Lettere dei lettori). Essa non diventerà per caso belogardistica se riscuote il plauso dei reazionari della mia tempra? Continuo a sollevare il ricordo sulla tradizione teatrale slovena. In genere mi sforzo di rinnovare la tradizione slovena, non solo quella nazionale ma anche quella cultural-civile e politica; lo faccio programmaticamente. Qualche anno fa a Kranj, in occasione di una tavola rotonda organizzata per il «Teden slovenske drame» (La settimana del dramma sloveno), ho esposto, come introduttore, un intero programma, in cui ho previsto le rappresentazioni di drammi poco noti, poco rappresentati, oppure mai rappresentati, di antichi autori sloveni; il pubblico di media cultura non ha mai sentito parlare di alcuni di questi testi, altri non sono mai stati stampati. (Anche questa cura per la tradizione slovena mi lega al Javoršek; questi indirizzi teatrali vengono regolarmente lodati in pubblico dal mio terribile antipodo. E siccome il discorso, cui ho appena accennato, è stato uno dei miei primi interventi pubblici, dopo la forzata pausa degli anni '70, ed inoltre, dato che molti politici della cultura, nel calmo riparo del periodo della lettera, avevano dimenticato l'uso dei propri apparati olfattivi, non comprendendo che il pendolo socio-politico cominciava a ritornare in direzione opposta, di modo che alcuni di essi mi passavano sotto silenzio (descrivo questa storia nel primo diario in cui — probabilmente con esagerazione — faccio i conti con Novak), mentre altri facevano dell’ironia sul mio conto. 11 noto direttore di «Kulturne diagonale» (Diagonali culturali) di allora (la rappresentazione diagonalmente inclinata alla televisione di Lubiana, della quale uno scrittore sloveno certamente non può dirsi fiero), mi diffamava in giro corrie l'arretrato e reazionario difensore del prete ubriaco Anton Medved e di altri letterati sloveni falliti. Costui non prevedeva come sarebbe in breve cambiata la situazione. In alcuni anni la slovenizzazione dei teatri sloveni è così avanzata da sembrare eccessiva a molti, che si consideravano fino a ieri dei rappresentanti del popolo. Sono essi disturbati in ciò dall'autonomia slovena? Uno dei culturocrati sloveni, Jole Volfand, il nih deformatorj'ev dejanskih informacij o slovenski kulturi, že opozarja gledališča naj pazijo, saj svoj repertoar preveč opirajo na slovenska dela; moti ga, da so izgubila pravo mero. - Ne vem, kaj stoji - ali grozi - izza tega opozorila. Osebna piščeva dez-orientacija? Strah pred preveliko in preVeč pospešano samobitnostjo slovenske - analogno s tem tudi srbske itn. - kulture, strah, da začenja njen pomen izrivati politiko? Nezavedna želja, da bi bili tudi v kulturi tako odvisni od kletega zunanjega sveta, kot smo v gospodarstvu? Imajo nekateri birokrati, ki jim je predvsem do monopola lastnega položaja, rajši realiteto polko-lonializma, kot pa da bi dopustili pluralizacijo avtonomij? A Volfandove javne intervencije zaenkrat niso učinkovite. Ravno kranjsko amatersko gledališče si je zelo zvečalo ugled, ker v vsaki sezoni krsti starejše slovensko delo. Matija Logar ve, kaj dela. Lani so recimo uprizorili Zupanovo Stvar Jurija Trajbasa dramo iz leta 1940, ki so jo slovenski ideologi leta 1947, ko je prvič izšla, pričakali z nožem. Z ideološko «estetskimi» napadi so pripravljali javno mneje na Zupanovo aretacijo, ki je že visela v zraku in tudi kmalu sledila. — Je imel res glavno besedo pri tem Boris Ziherl; me spomin ne vara? Mu nista sekundirala Ivan Potrč, ki je bil v tistih letih strokovnjak za izganjanje ideoloških hudičev, in povsem po nepotrebnem Marja Boršnik? O, ko bi smeli te grde plati slovenske zgodovine preg-rniti s prtom pozabljenja! Pa ni mogoče. Če bosta lepo in nemarno dejanje deležni enakega spoštovanja, je kakršna koli (samo) vzgoja k boljšemu zaman. Smem ne biti etik, če se vnemam za to, da vrnemo človekovi osebi njene izvirne pravice? — Še ta podatek za sladokusce. Na procesu je javni toživec navajal stavke, ki jih izgovarjajo liki v drami, in jih pripisoval, če so bili moralno negativni, Zupanu. Pisalo se je leto 1948. Pronicljivo branje literature, kaj ne? Sicer pa povsem v skladu s stalinističnimi zahtevami, ki jih je določena politika (od Ziherla do Bore Drenovca, od Potrča do Puniše Peroviča in Jere-miča) postavljala — še nekaj let kasneje — pred literaturo; da služi našim narodom itn.; kaj pa je interes naših narodov, določa agitprop. Dramatik je moral res paziti, da pri socialno razredno političnem opredeljevanju negativnih likov ni bil dvoumen; moralna baraba je sodila k liku belogardista, požrtvovalni poštenjak k stahanovcu; vmesnih — psihološko bolj problematičnih — figur pa se izogibaj, kdor nisi storil križa čezse! Kdor ni bil dovolj pazljiv ali celo hote izzivavski, kot Zupan, redattore culturale del «Deio» (e con ciò uno dei deformatori ufficiali delle effettive informazioni sulla cultura slovena) sta dando segni di avvertimento ai teatri, di far attenzione a non appoggiare troppo il proprio repertorio su opere slovene; egli è disturbato perché avrebbero perso la giusta misura. Non so cosa ci sia — o minacci — dietro questo avvertimento. Il disorientamento personale dello scrivente? Il timore di fronte ad un’autonomia troppo grande e troppo accelerata della cultura slovena (ed analogamente anche di juella serba ecc.) o il timore che la sua importanza cominci a soppiantare la politica? Il desiderio inconscio di dipendere anche in campo culturale dal maledetto mondo esterno, come ciò avviene nell’economia? Alcuni burocrati, interessati soprattutto al monopolio della propria posizione, preferiscono forse la realtà del semicolonialismo alla pluralità delle autonomie? Ma gli interventi pubblici di Volfand per il momento non hanno efficacia. Proprio il teatro di amatori di Kranj ha incrementato la stima che porta rappresentando in ogni stagione una delle opere slovene piu vecchie. Matija Logar sa quel che fa. L’anno scorso, ad esempio, hanno rappresentato la «Stvar Jurija Trajbasa» (La cosa di Giorgio Trajbas), una commedia di Zupan dell'anno 1940, che era stata accolta con i coltelli dagli ideologi sloveni del 1947, quand’era apparsa per la prima volta. Per mezzo di attacchi ideologico «estetici», essi stavano preparando la pubblica opinione all’arresto di Zupan, già nell’aria a quel tempo e seguito subito dopo. E non ha avuto in ciò la prima parola Boris Ziherl, se non mi tradisce il ricordo? E forse che non è stato assecondato da Ivan Potrà (che era in quegli anni il tecnico dell'esorcismo al diavolo ideologico) e da Marja BorSnik, senza alcun senso? Ah se potessimo coprire questi brutti aspetti della storia slovena con il lenzuolo dell’oblio! Ma non è possibile. Se l'atto bello come quello trascurato saranno partecipi di eguale considerazione, è inutile qualsiasi (auto)educa-zione verso il meglio. Posso non essere un etico, se m’impegno a rendere alla persona umana i suoi diritti originali? Ed ancora il seguente fatto accertato, per le buone forchette: al processo, il pubblico accusatore aveva citato frasi espresse dai personaggi del dramma ascrivendole al Zupan solo quand’esse erano moralmente negative. Si trattava del '48. Una profonda lettura della produzione letteraria, non è vero? Ma dirò — alcuni anni dopo — in accordo con le richieste stalinisfe di una certa politica (da Ziherl a Bora Dre-novec, da Potrà a Punisa Perovià e Jeremic): prima della letteratura ciò che serve ai nostri popoli viene determinato dall’agitprop. Il drammaturgo doveva veramente star attento nel discriminare i personaggi negativi dal punto di vista classista, politico-sodate, senza essere ambiguo; un barabba morale si adattava al personaggio del belogardista, l’onestuomo che si sacrifica a quello dello stacanovi- je z idejami, ki jih je položil v usta nedoločljivim junakom, karakteriziral in ovadil sebe. Kakšno izročilo obujam, ko pripovedujem te obskurne zgodbe? Predlanskim so Kranjčani uprizorili Govekarjevega Grča (iz leta 1910). S tem smo skušali vsaj deloma rehabilitirati tako osranega Cankarjevega tekmeca; podobno kot predstava Trajbasa je bila tudi ta precej uspešna, pri publiki in pri kritiki. Ko sem gledališču pomagal najti ta komad, sem užival; na račun je prišel moj »bolestni« nonkonformizem. Ob njunem času je bil Cankar »prekleti« pesnik, bohem, marginalnež in Govekar občinski uradnik, Tavčarjev novinar (hlapec), kulturni ideolog ene od vladajočih strank. Po Cankarjevi smrti, še za Govekarjevega življenja, pa se je položaj obrnil — kot se ponavadi: ime Govekar je obveljalo za sramotno. (Sam sem mu kot otrok pravil Govedar, ko sem prebiral njegove ljubeznive in rahlo abotne kritike v Slovenskem narodu). Se res spodobi, da je danes Cankar tako konvencionaliziran? Trudim se, da bi ga bral drugače, subverzivno. (Junija sem predaval o Nini, njegovem najmanj razumljivem tekstu, na mednarodnem slavističnem simpoziju v Ljubljani. Ne vem, če sem koga prepričal — a razpravo štejem med svoje najboljše). Obenem pa mi je do tega, da bi v Govekarju odkrili kaj, kar razdira njegovo utrjeno podobo. In sem našel tega Grčo, ki ga je izdal pod psevdonimom v Gorici, cenzura pa je prepovedala uprizoritev. Drama je sicer moralistična agitka, a tako upravičeno antitotalitarna (antikle-rikalna), da najde današnji gledavec v nji vse polno aluzij na stalinizem. Nekateri dogodki, v katere potisnejo glavnega junaka, moralno neupogljivega, svetovno nazorsko liberalnega, politično strpnega, predvsem pa avtonomijo osebe in prepričanja zagovarjajočega zdravnika, kot da so vzeti iz življenja, v katerem se prerivam že nekaj desetletij. Historia magistra vitae est, smo se učili v prvi latinski šoli. Totalitarizem ni uvožen iz Azije; ima globoke domače korenine. Letos nameravajo Kranjčani postaviti na oder Vošnjakovega Doktorja Dragana (iz leta 1890), inteligentno dramo o usodi slovenskega politika in popularnega nacionalističnega pesnika Lovra Tomana, nekoč v dunajskem parlamentu tako znamenitega, da so njegovi nasprotniki Kranjsko, ki jo je zastopal kot poslanec, imenovali kar Tomanija. Nesrečni politik je propadel sta; di figure intermedie — psicologicamente più problematiche — bisognava tenersi alla larga, se non volevi fare una croce su te stesso! Chi non stava sufficientemente attento (o addirittura diretta-mente provocante come Zupan), con le idee che poneva sulla bocca di eroi indefinibili, accusava e caratterizzava se stesso. Quale tradizione viene rinnovellata quando si raccontano queste vicende oscure? Due anni fa, quelli di Kranj hanno rappresentato il «Grča» (Nodo) di Govekar (del 1910). Con ciò abbiamo cercato di riabilitare almeno parzialmente il già così infangato competitore di Cankar; analogamente alla rappresentazione di «Trajbos», anche «Grča» ha avuto un certo successo di pubblico e di critica. Mentre cercavo di riesumare questo vecchio pezzo per il teatro, godevo; lo faceva il mio nonconformismo «patologico». Ai loro tempi è stato Cankar il poeta «maledetto», il bohémien, il marginale; mentre Govekar era un impiegato comunale, articolista di Tavčar (suo servo), ideologo culturale di uno dei partiti di governo. Dopo la morte di Cankar, ancora nel corso della vita di Govekar, la situazione si è rovesciata — come si verifica spesso: il nome di Govekar ha avuto una nomea infamante. (Io stesso da ragazzo lo denominavo Govedar — animale — nel leggere le sue gentili e un po’ sempliciotte critiche nel «Slovenski narod - Popolo sloveno). Si addice veramente che oggi Cankar sia così convenzionalizzato? Cerco di leggerlo diversamente, sovversivamente. (A giugno, ho tenuto una conferenza su «Nina» — il suo testo meno comprensibile — al simposio slavistica internazionale di Lubiana. Non so se sono riuscito a convincere qualcuno: io considero questo saggio tra i miei migliori). Nel contempo mi piacerebbe trovare qualcosa in Govekar che potesse abbattere la sua immagine consolidata. Ed ho trovato questo «Grča» (Nodo), pubblicato a Gorizia sotto pseudonimo, che la censura aveva proibito di rappresentare. Il dramma è un’opera da agit-prop moralistico, ma così giustificatamente antitotalitario (anticlericale), da far trovare in essa, allo spettatore odierno, tutta una serie di allusioni allo stalinismo. Alcuni eventi, in cui viene spinto l’eroe principale, un medico moralmente inflessibile, liberale per Weltanschauung, politicamente tollerante, che difende l’autonomia della persona e delle sue convinzioni, sono tali che sembrano presi dalla vita in cui facciamo ressa già da alcuni decenni. Historia magistra vitae est, abbiamo studiato nella prima classe di latino. Il totalitarismo non è stato importato dall’Asia: ha profonde radici in casa nostra. Quest'anno quelli di Kranj vogliono rappresentare sulla scena il «Doktor Dragan» di Vošnjak (del 1890), un dramma intelligente sulla sorte del politico e poeta popolare nazionalista sloveno Lovro Toman, un tempo famoso nel parlamento viennese, tanto che i suoi nemici chiamavano la Corniola, che egli rappresentava, semplice- zaradi ogromne denarne koncesije, ki jo je sprejel kot osebno nagrado, ker je s slovenskimi poslanci glasoval za dualizem; koncesija je bila za gorenjsko železnico. Drama odpira nelahko dilemo: ne sprejeti koncesije in s tem ogroziti železnico, ki je v nekaj desetletijh v temelju spremenila podobo Gorenjske, prestrukturirala njeno gospodarstvo iz avtarkično obrtniške v konkurenčno industijsko? Sprejeti jo, si kupiti grad in si pridobiti problematično ime mešetarja? Sprejeti jo, jo deliti s svojo stranko, jo izročiti dobrodelnim ali narodno koristnim društvom? Najbrž bi bila ta odločitev prava. Bogve, kaj se je vse kuhalo v tem nadarjenem, a požrešnem politiku, ki ni znal obrzdati svojega apetita, preden je izbral — neposrečeno — pot? Narodno življenje je bilo v 60. letih še neorganizirano, manjkale so trdne moralno politične navade, stranke so se šele oblikovale — naj naštejem vsaj nekaj olajševalnih okoliščin za tega narobe junaka. Vošnjak žal ni zmogel pogledati dovolj globoko vanj; zapletel ga je v ljubavno intrigo, ga pokazal kot nasilno žrtev fevdalnih spletkarjev. Pa je socrealistična literatura, ki pripisuje vso diaboličnost intrigantstvu sovražnega razreda, kaj manj naivna, čeprav se sklicuje na znanost in na težo zgodovine? Predlagal sem, da bi ob krstni uprizoritvi organizirali majhen simpozij. Z nekaterimi vrhunskimi slovenskimi strokovnjaki za literaturo in narodno zgodovino sem že govoril; obljubili so mi sodelovanje. Pa je ideja preveč drzna za provincialne kranjske razmere. Kulturokrati se je otepajo. Jugoslavija nekaj bleja o slovenski spretnosti, iznajdljivosti, smislu za organizacijo. Kako se moti! Kdor gleda to glajzlarijo od blizu, vidi, kako obupno smo oddeljeni od velikopoteznosti, od tveganja! Mar je velika revolucija rodila res tako skromne bobke? Lamentacija o kulturi in o možnosti preživetja. Vidmarjevo edicijo Znamenitih Slovencev rad prebiram; prebral sem vso. Nekatere biografije so odlične; inteligentne, analitične, z novimi podatki in svežini sodbami, sintetičnim orisom in psihološkim poglabljanjem v slovenske nacionalne junake. Med te sodijo Snojev Murn, Kmeclov Levstik, Martinovičev Kette, Mušičev Plečnik, Kosov Čop, Kalanov Linhart, Pogačnikov Kopitar, Cvetkov Davorin Jenko, Bernikov Simon Jenko itn. Nekatere so povprečne in znane: Moravčev Cankar, Koširjev Prešeren. Redke so slabe, brez duha in minimalne potrebne pronicljivosti, recimo Janežev Levec. Če bi bila nacionalna kulturna politika mente come Tomania. Lo sfortunato politico decadde a causa di un’enorme tangente in denaro accettata come premio personale per aver votato con i deputati sloveni per il dualismo; la provigione era stata data per la ferrovia della Gorenjska (Carniola superiore). Il dramma pone un dilemma non facile: non accettare la provigione — e con ciò minacciare la realizzazione della ferrovia, che in qualche decennio ebbe il potere di mutare radicalmente la faccia della Gorenjska, cambiando la struttura della sua economia da artigianale ed autarchica in industriale e competitiva — od accettarla, comperarsi un castello ed acquisire la nomea di sensale? Accettarla, dividerla all’interno del partito, consegnarla alle società di beneficenza ed utilità popolare? Forse qucst'ultima decisione sarebbe stata quella giusta. Chissà che cosa si macerava nell’animo di questo politico dotato, ma ingordo, che non ha saputo limitare il suo appetito, prima di prendere una decisione sbagliata? La vita nazionale nel '60 era ancora poco organizzata, vi era una carenza di rigide abitudini politico-morali e i partiti si stavano appena formando — tanto per enumerare alcune circostanze attenuanti per questo eroe alla rovescia. Purtroppo Vošnjak non è stato in grado di scrutargli nell’animo con sufficiente profondità; l’ha inserito in una vicenda amorosa, presentandolo come vittima violenta di intrighi feudali. Ma la letteratura socialrealista, che ascrive tutta la diabolicità agli intrighi della classe nemica, è forse meno ingenua di questa, sebbene faccia riferimento alla scienza ed al peso della storia? Ho proposto che si organizzi un piccolo simposio in occasione della prima teatrale. Ho parlato già con alcuni sloveni studiosi di alto livello per la letteratura e per la storia nazionale: essi mi hanno promesso la loro collaborazione. Ma l’idea è troppo ardita per le circostanze provinciali carnioline. I culturocrati la respingono. In Iugoslavia si blattera qualcosa sull'abilità degli sloveni, sulla loro arte dell’arrangiar si, sul loro senso dell'organizzazione. Quanto sbagliano! Chi osserva questo affannarsi, da vicino, vede quanto siamo disperatamente lontani da ogni cosa in grande stile, da un po' di rischio! La grande rivoluzione ha generato veramente solo delle «favette» così modeste? Lamentazione sulla cultura e sulle possibilità di sopravvivenza. Provo piacere nel legge l'edizione vidmariana degli «Sloveni famosi»; l'ho letta tutta. Alcune biografie sono eccezionali; intelligenti, analitiche, corredate di dati nuovi e giudizi freschi, schizzi sintetici ed approfondimenti psicologici degli eroi nazionali. Tra questi si distinguono il «Murn» di Snoj, il «Levstik» di Kmecl, il «Kette» di Martinovié, il «Plečnik» di Mušič, il «čop» di Kos, il «Linhart» di Kalan, il «Kopitar» di Pogačnik, il «Davorin Jenko» di Cvetko, il «Simon Jenko» di Bernik ecc. Alcune sono mediocri e note: il «Cankar» di Moravec, il «Prešeren» di Košir. prisebna in umna, kar ni, bi to ali takšno zamisel razširila; za takšno nacionalno kulturno propagando ne bi smelo zmanjkati denarja, modra nacija to vključuje v svoj program. Vendar o načrtnosti na področju kulture (gospodarstva, morale, zavesti) danes v Sloveniji — verjetno tudi v Jugoslaviji — ni mogoče govoriti; še politika se je sprivatizirala in demoralizirala. Planska kulturna delovanja so le sporadična, prepuščena osebni iznajdljivosti ljubiteljev. Kot da je vsesplošno prevladala stihija, prepuščanje vetrovom, naj nas nesejo, kamor hočejo, le da ohranimo svoje položaje in preprečimo kakšno koristno spremembo: izpraznjujoč se prostor med stalinizmom in liberalizmom. Nekoč, kot da je tega že cela večnost, je socializem zmag(ov)al z obljubo, do bo napravil brezglavo družbo za načrtno in odstranil kapitalistični kaos; kapitalizem je bil simbol za kaos. Od te obljube je ostalo le malo. (Še najVeč na izmišlje-vavskem področju ideologije, ki je zato postala le magična gesta, zunanje geslo, ki pomaga pri korupcijskem uveljavljanju). V zahodnih evropskih deželah, posebno v severnih in v manjših, odkupujejo knjižnice pretežni del pomebnejše nacionalne knjižne naklade; a tem omogočajo izhajanje knjig, spodbujajo pisateljsko delo in širijo med že visoko omikano ljudstvo še dodatno omiko. Eden glavnih dokazov zame in za predvojno generacijo, da je kapitalizem slab, je bil podatek, da v Braziliji mečejo kavo v vodo, da bi ji obdržali visoko ceno. Danes Zahod subvencionira svoje kmetijstvo, da bi se cene pridelkov še znižale; presežne količine hrani v zalogah. Cene jugoslovanskih poljščin se dvigajo, ne da bi to zakrivilo svobodno tržišče, ki ga ni. Vrtoglavo se dvigajo tudi cene knjig. Obenem pa beremo v časopisju — podatek je krasila fotografija! — da vozijo razkošne in drage knjige (iz zbirke Muzeji sveta) v papirnico Vevče, v mline. Navajam novinarjev posmehljivi in cinični komentar: »Človeku se milo stori, ko vidi kup dragocenih knjig, največje družbeno dobro, na dežju in spripravljenih na mletje, pa še to mu povedo, da jih ne more kupiti. Škandal pa ni tako grozovit, so povedali v tiskarni Mladinske knjige. Knjige so namreč last založnika, nekaj je pokvarjenih, nekaj pa je višek — presežek — proizvodnje. Pogodbe med tiskarnami in založniki pa so še ob raznih avtorskih pravicah takšne, da teh knjig tiskarna ne more in ne sme ceneje prodati ali celo darovati, v skladišču, kjer je treba plačevati za prostor, pa tudi ne morejo celo več- Alcune, poche, sono mal fatte, senza lo spirito necessario e un po' di penetrazione; ad esempio il «Levec» di lanci. Se la politica culturale nazionale fosse assennata ed intelligente, ciò che non è, potrebbe allargare questa impostazione ad un'altra simile; non dovrebbe mancare danaro per una siffatta propaganda cultural-nazio-nale. Una nazione saggia inserisce queste cose nel suo programma. Ma oggi in Slovenia — forse anche in Jugoslavia — non è possibile parlare di programmazione nel campo della cultura (economia, etica, coscienza); la stessa politica si è privatizzata e demoralizzata. Le attività culturali pianificate sono soltanto sporadiche, lasciate all'inventiva personale degli amatori. Sembra quasi che sia subentrata dappertutto la disorganizzazione, il lasciarsi andare ai venti che ci portano dove vogliono, attenti soltanto a mantenere i posti, impedendo qualsiasi cambiamento utile: in uno spazio vuoto fra stalinismo e liberalismo. Un tempo, sembra che sia passata un'eternità da allora, il socialismo vinceva e vinse con la promessa di fare di una società priva di testa, una società programmata, eliminando il caos capitalistico; il capitalismo era il simbolo del caos. Poco è rimasto di questa promessa. (Più di tutto nel campo inventivo dell'ideologia, che si è perciò trasformata in gesto magico, in parola d’ordine esteriore, che aiuta il predominio della corruzione). Nelle terre europee occidentali, soprattutto in quelle settentrionali ed in quelle minori, le biblioteche acquistano la massima parte della tiratura dei libri più rilevanti dal punto di vista nazionale; ciò ne favorisce la pubblicazione, incentivando l'attività letteraria e promuovendo una maggiore cultura aggiuntiva tra una popolazione che è già di elevato grado culturale. Una delle più importanti dimostrazioni, per me e per la generazione d’anteguerra, sul cattivo funzionamento del capitalismo era fornita dal fatto che, in Brasile, una certa quantità di caffè veniva gettata a mare per mantenere elevato il livello del suo prezzo. Oggi l'occidente sovvenziona la propria agricoltura per ridurre i prezzi dei prodotti; le quantità eccessive vengono conservate nei magazzini. 1 prezzi dei prodotti agricoli jugoslavi s'incrementano, ma ciò non è provocato da un mercato libero, che non esiste. Crescono terribilmente anche i prezzi dei libri. Nel contempo però leggiamo sulla stampa — il dato è ornato da una foto — che libri lussuosi e costosi (della raccolta «Muzeji sveta» - Musei del mondo) vengono portati alla cartiera di Vevce per il macero. Annoto il commento ironico e cinico del giornalista: «Uno si commuove nel vedere una massa di libri preziosi, il massimo bene sociale, sotto la pioggia, preparati per essere macinati; soprattutto se gli viene detto che non li può comperare. Ma lo scandalo non è poi così terribile, gli fu spiegato nella tipografia della "Mladinska knjiga” (Il libro dei giovani): i libri sono infatti proprietà dell’editore; alcuni nost ležati. Da ne bi ceneno zalagali trga in sebi odžirali dela oziroma pljuvali v lastno skledo, je jasno, da tiskarji knjige oddajo v najkoristnejšo smer, v mline... Torej ni vzroka za razburjenje...«. Učinkovite časnikarjeve spremne besede ne razkrivajo le ene izmed mnogih deformacij, ampak naravo današnjega sistema, ki nima s kapitalističnim tržiščem nobene zveze, saj bi, po podatkih iz istega časnika, iz Dela, v Jugoslaviji propadlo 80% industrije, če bi čez noč uvedli realni tečaj dinarja in tako razbistrili odnose, da bi se videlo, kdo je dejansko svetovno konkurenčen in kdo ne. To zakrivanje realitete, ki je katastrofalna, pogaja tip ideologije in narobe. Hranimo se s slepili in plešemo po robu propada, obenem pa v imenu načelnega Dela realno delo uničujemo. Vladajo grabežljivi skupinsko lastniški odnosi, ki družbe ne upoštevajo. Pravo ščiti te monopoliste. Založbe hočejo politiki še skrčiti, še skoncentrirati v truste, da bi preprečili celo sled konkurence; dogovarjanje med subjekti se spreminja v dogovore med monopolisti in hegemoni. Kaj bi tu s socializmom kot s sistemom, ki dopušča spodbudo vseh, ki daje vsem enake možnosti, od teh vseh pa jih vsak po svoje — v skladu s svojim darom, voljo, užitkom, moralo — razvije, medtem ko družba najboljše dosežke in najbolj ambiciozne delavce stimulira in načrtno pazi, da se ne bi v medsebojnih trkih zablokirali! Kaj bi tu s kulturo in literaturo, ki ljudem odpira oči, jih seznanja z resnico, z mnogimi vidiki resnice, z mnogimi predlogi za resnico, z analizami dejanskega stanja, ki razkrinkujejo gospodarska, politična, ideološka slepila! Nekaj starih miljard na leto, ki jih institucije zapravljajo na vseh koncih in krajih, bi zadoščalo, da bi dobila slovenska literatura — filozofija, zavest — zagon in bi se ji odprla pot do ljudi. Realiteta kaže, da takšna misel izdelovavcem megle ni pri srcu; da je zanje najbolj nezaželena. Socializem je na Slovenskem zmag(ov)al z obljubo, da bo prinesel bistveno več kulture, da bo družbo s kulturo pregnetel; vladajoči kapitalizem je bil pri nas akulturen. Dogodilo se je, da se je vizija, ki je ljudi prebujala in usmerjala, sesula. Populistični ideologi dajejo miljarde za športne spektakle, za napihovanje kvazistandarda, ne pa za načrtno vzdigovanje ljudske kulturne sprejemljivosti; nezaslepljeno ljudstvo bi, če bi razvilo kulturne potrebe, kmalu nagnalo nezmožne vodnike, ki so se mu vsilili na čelo. Težko me bo kdo prepričal, da posebna iz- sono rovinati, altri rappresentano l'eccedenza — il supero — di produzione. I contratti fra tipografie ed editori sono fatti in modo (tenendo conto dei diritti d’autore) da impedire alla tipografia la loro vendita a prezzo di sconto o la loro donazione; d'altra parte essi non possono venir tenuti eternamente in magazzino, dato il costo dello spazio. Per non rifornire il mercato a prezzi stracciati, per non ridurre le proprie possibilità di lavoro, ovvero sputare nella propria "pignatta", è evidente che i tipografi forniscono i libri nella direzione più utile, verso i mulini... Quindi non c'è ragione per agitarsi...». Le efficaci parole di commento del giornalista non svelano soltanto una delle deformazioni, ma la stessa natura dell'attuale sistema; essa non ha nessun legame con il mercato capitalistico, dato che, secondo i dati dello stesso giornale «Deio» (Lavoro), in Jugoslavia fallirebbe l'80 per cento di tutte le industrie qualora s'introducesse in una notte il tasso reale del dinaro, chiarificando così i rapporti, per stabilire in effetti chi è competitivo sui mercati mondiali e chi no. Questo coprire la realtà, che è catastrofica, condiziona il tipo di ideologia e viceversa. Ci alimentiamo con inganni danzando sull'orlo del baratro e, nel contempo, in nome del Lavoro teorico distruggiamo quello reale. Siamo dominati da rapporti rapaci di proprietà di gruppo, che non tengono conto della società nel suo insieme. La legge tutela questi monopolisti. I politici vorrebbero ridurre e concentrare le case editrici in trust per eliminare ogni traccia di concorrenza; le intese fra soggetti si trasformano in intese fra monopolisti ed egemoni. Che cosa c'entra in tutto ciò il socialismo, sistema che prevede invece lo stimolo di tutti? Sistema che fornisce a tutti le stesse possibilità, affinché ognuno riesca a svilupparle a suo modo — in accordo con i propri talenti, volontà, gusto, etica — mentre la società stimola i migliori risultati e i lavoratori più ambiziosi, curando che essi non si blocchino l'uno con l’altro in collisioni reciproche! Che cosa facciamo per la cultura e la letteratura che aprono gli occhi alla gente, informandola della verità, con le analisi delle situazioni reali che smascherano gli inganni economici, politici, ideologici! Alcuni vecchi miliardi all'anno, spesi comunque dalle istituzioni, sarebbero sufficienti per far avere alla letteratura slovena — alla filosofia, alla coscienza — la spinta che le apra la strada verso la gente. La realtà dimostra che questa idea non sta a cuore ai produttori di nebbia; per loro è il male peggiore. Il socialismo vinceva ed ha vinto in terra slovena promettendo che avrebbe portato essenzialmente più cultura, rimpastando sia la società che la cultura stessa; il capitalismo dominante da noi era aculturale. Invece si è verificata la circostanza che la visione che risvegliava ed indirizzava la gente è crollata. Gli ideologi populisti danno miliardi per gli spettacoli sportivi, per il gonfiaggio di un bira realnih osnovnih vrednostnih ciljev (stopnjevanje individualno zasebnega trošenja predmetov itn.) ni zaželena; polbar-barski vodniki niso zmožni stalinizmu postaviti za alternativo nobene druge realitete; ta je v skladu z njihovo lumpenprole-tarsko nenasitnostjo. Nekaj let vrtoglavega opoja v vsesplošnem žretju pocukrane slame je morda lahko pomota, hipen napačen korak, posledica delovanja nekaj primitivcev in popuščanja primitivnemu v nas. A ko kulturna, nekorumpirana javnost desetletja opozarja na to in kaže na visoke evropske zglede, položaj pa se ne le ne zboljša, ampak tonemo v blato, je očitno, da je ta kratkoročni primitivizem programatski. Naj zapišem, da je usklajen s tistim duhom usmerjenega izobraževanja, ki po črki fanatično zahteva enakost, realno pa jo še bolj odpravlja, a hierarhično različnost kulturnih dosežkov zamenjuje z razlikami v velikosti nenasitnih želodcev in s kopico malih privilegijev, ki izvirajo iz grupno privatnega nepotizma. O enakosti naj zabeležim le ta strokovno analizirani in potrjeni uradni podatek. Studija o možnostih, ki jih imajo otroci, poškodovani v nesrečah, da preživijo, je pokazala, da ima v ljubljanskem Kliničnem centru deca premožnejših in po statusu višje stoječih staršev zaradi drugačne nege v samem Centru 60% večjo možnost preživetja. Ker sodim, tudi na podlagi empiričnih indicov in realnih odnosov v različnih sredinah, da je ljubljanska bolnišnica v tem pogledu manj nagnjena k priva-tističnemu kvazielitizmu kot druge jugoslovanske, med sebi podobnimi je tudi na najboljšem glasu, lahko sklepam, da je strašljivi in realnost socializma odkrivajoči podatek le odsev celotne družbene realitete. Kdo od nas ima manj šans, da preživi? Na račun koga in česa bomo preživeli, če bomo preživeli? finto livello di vita, ma non per l'innalzamento programmatico dell'accettabilità popolare culturale; il popolo non accecato, sviluppati i propri bisogni culturali, ben presto caccerebbe le guide incapaci, intruse al suo vertice. Ben difficilmente qualcuno mi convincerà che una particolare scelta di mete basilari di valori reali (graduazione della spesa individuale privata di oggetti ecc.) non è desiderata; le guide, per metà barbariche, non sono in grado di porre come alternativa di fronte allo stalinismo riessun’altra realtà; ciò è in accordo con la loro voracità lumpenproletaria. Alcuni anni di ubriachezza, da far girare il capo nel generale divorare di paglia zuccherata, può essere un errore, un passo sbagliato istantaneo, conseguenza dell’attività di alcuni primitivi, condiscendenza al primitivismo che sta in noi. Quando invece il pubblico colto, non corrotto da decenni, fa presenti questi fatti, indicando elevati esempi europei (e la situazione non migliora, ma si affonda nella melma), allora è chiaro che si tratta di un primitivismo programmatico. Scriverò che esso è in accordo con quello spirito di educazione orientata, che richiede fanaticamente l’eguaglianza nella lettera, ma nella realtà l'elimina ancora di più, scambiando la differenza gerarchica dei risultati culturali con le differenze nelle dimensioni di stomaci insaziabili e con una moltitudine di piccoli privilegi, che discendono dal nepotismo di gruppi privati. Circa l'eguaglianza, annoterò soltanto questo dato analizzato e verificato ufficialmente. Uno studio sulle possibilità che hanno i bambini, danneggiati in incidenti, di sopravvivere ha dimostrato che nel «Centro clinico» di Lubiana i figli dei genitori più benestanti, ed aventi uno status più elevato, hanno una probabilità di sopravvivenza del 60 per cento superiore agli altri, per il trattamento diverso nel «Centro» stesso. E siccome ritengo, anche sulla base di indizi empirici e rapporti reali nei diversi ambienti, che l'ospedale lubianese è meno incline al quasielitismo privatistico, rispetto ad altri ospedali jugoslavi, possedendo la miglior nomea tra i suoi simili, posso conhcluder'e che questo dato temibile svela una realtà del socialismo che è soltanto un riflesso di tutta la realtà sociale. Chi di noi ha meno probabilità di sopravvivere? A spese di chi o di che cosa sopravviveremo, se sopravviveremo? pesmi Gino Brazzocluro STONEHENGE Na salisburyski ravnini slovesne modre kamne si zbral v krog človek da bi premeril neznano ureditev zvezd. Zvezde svoje iznajdljivosti si zbral da bi neznanca sebe premeril. NEGOTOVOST 80 Kakor žival vzdigujem gobec na vse vetrove nemirno ovohavam zrak že poznam nezaznavno valovanje potresa nikjer ni nobenega zatočišča več tu bom počakal ob ugaslem ognjiščnem ognju brez doma tukaj je obsodba že zanesljivo podpisana v ranah iz preteklosti poesie Gino Brazzoduro STONEHENGE Nella piana di Salisbury solenni pietre azzurre in circolo hai adunato uomo per misurare l'ordine degli astri ignoto. Gli astri nel tuo ingegno hai adunato per misurarti ignoto. PRECARIETÀ' '80 Come un animale alzo il muso ai quattro venti inquieto annuso l’aria già conosco Tonda impercettibile del terremoto non c’è più luogo dove riparare attenderò qui accanto al fuoco spento del focolare senza casa la condanna certa è qui già segnata nelle piaghe del passato naša okamnela sedanjost zora je nedosegljivo upanje TRANS1TUS Življenje negotovi prehod odkod in kam ni važno ubežati senci zalezovati senco dan neprestano prepel ju je z brega na breg lušči janter bleščečih sanj in bridkosti zora in zahod ena in ista svetloba do globokega osrčja mirne snežne noči posute z zvezdami skrivnostna tišina dihanje spokojnost ZGODNJI VEČER Na visokem nasipu večera leži molk sveta. Zadnja perutnica misli sledi oblake iz luči. Poslušam nevidno glasbo modro reko dni. Na vejah že trepeta krhka lunina senca. nostro presente pietrificato l'alba è irraggiungibile speranza TRANSITUS Vita transito malcerto da dove verso dove non conta fuggire l’ombra inseguire l’ombra incessante il giorno traduce da una all'altra sponda sgrana ambre splendenti di sogni e d'angosce alba e tramonto una stessa luce fino al cuore fondo d'una notte calma di neve di sfelle leggera segreto silenzio respiro quiete PRIMA SERA Sull’argine alto della sera riposa il silenzio del mondo. L'ultima ala dei pensieri insegue nuvole di luce. Ascolto il fiume azzurro dei giorni invisibile musica. Già trema sui rami un’esile ombra di luna. recenzije: Svetost in oblast v Italiji protireformacije Fulvio Tomizza La finzione di Maria Editore Rizzoli «Za pravo stranjo pulta» se nahaja cerkveno sodišče Sv. Ofici-ja: to je Moč. Utelesi ga generalni preiskovalec menih Agapito, «doktor in učitelj svete teologije». Na drugi strani pulta, očitno na «zgrešeni» strani: življenje. Ponižni in ponižani, podložniki, ki so stalno prepuščeni največjemu in najmanj odkupnemu grehu: prekršek, lahko naraven in nenameren, verjetno zaradi preobilne pravovernosti, subjektivno dojete in izvajane. Premaganci zakonov vseh časov s težavo in s tesnobo šepajo kot izgubljeni, vodi jih nejasno brlenje vesti v iskanju samih sebe. Kakšenkrat kroži med njimi ovaduh, dvoumna varianta. Vsi so v strahu pred tem redom, vendar so z njim močno povezani in podvrženi. Jasna meja deli oba dela s te in one strani pulta: meja, ki ju pa stočas-no veže v dvomljivi sokrivdi, ki kakšenkrat postane bolj krhka, negotova, valovita. Agapito, to je «organski intelektualec», v službi oblasti protireforme, oblasti, ki jo je tridentinski koncil po Lutrovem potresu trdno obnovil in predlagal nove razsežnosti v razmerju človeka do Boga in ki je tako zmedel srce politične Evrope, razburil duše in vznemiril vesti, dokler ni tudi obliznil papeške Italije. Agapito je dobro zaprt v trdnem oklepu nauka: svojo vlogo opravlja natančno in s prizadevnostjo, pri tem pa najde oporo v «Malleus malefica-rum», to je v «natančnem priročniku» o postopkih, ki jih je treba sprejeti proti krivovercem vseh vrst. Razodene se za spretnega in zvitega v pripravljanju pasti in v prikrivanju zank, v katere «ulovi» obtožence: pripravljen je zasačiti vsako boječnost in neodločnost ter izkoristiti vsako protislovje. Neprevidnim pritrditvam nepripravljenih odgovori s tanko ironijo ali z neupogljivo trdnostjo, skrbno razstavi majave argumente. Ko se mu zdi, da je psihološko vzdušje ugodno, postane gibčen in skoraj očetovski ter tako pospeši vdajo. Je prepričljiv, laskav, izkušen po- recensioni Santità e potere di fronte nell’Italia della Controriforma «La finzione di Maria» di Fulvio Tomizza Ed. Rizzoli «Dietro la parte giusta del banco» è assiso il tribunale ecclesiastico del Sant’Uffizio: cioè il Potere. Lo impersona l'inquisitore generale fra' Agapito, «dottore e maestro di sacra teologia». Dall’altra parte, evidentemente quella «sbagliata»: la vita. Gli umili ed umiliati, i sottomessi perenne-mente in balìa del peccato più grave e meno redimibile: la trasgressione, magari spontanea e involontaria, magari per eccesso di ortodossia soggettivamente intesa e praticata. Essi, i vinti dai codici di tutti i tempi, arrancano con fatica e con angoscia, come smarriti, guidati da un incerto barlume di coscienza alla ricerca di sé. Talvolta fra di essi si aggira — obliqua variante — il delatore. Tutti, comunque, timorati di quell'ordine e ad esso, in fondo, ben saldamente integrati e sottomessi. Un confine netto e duro divide le due parti al di qua e al di là del banco; un confine, però, che allo stesso tempo li unisce quasi in ambigua correità, che alle volte si fa più labile, incerto, fluttuante. Agapito è T«intellettuale organico» per eccellenza al potere della Controriforma, un potere saldamente ripristinato col concilio tridentino dopo il terremoto luterano che aveva proposto una nuova dimensione del rapporto dell’uomo con Dio ed aveva sconvolto il cuore dell’Europa politica, aveva agitato le anime e inquietato le coscienze fino a lambire l'Italia pontificia. Agapito è ben chiuso dentro l'usbergo rigido della dottrina; fa la sua parte con scrupolo e zelo, appoggiandosi al «Malleus maleficarum», «un circostanziato manuale» di procedura contro eretici d'ogni risma. Egli si rivela abile e scaltro nel costruire trappole e dissimulare trabocchetti per «incastrare» i malcapitati accusati; pronto a coglierne ogni timidezza e titubanza, a sfruttare ogni contraddizione. Ribatte con sottile ironia o con inflessibile fermezza le incaute affermazioni degli sprovveduti, ne smonta con cura i vacillanti argomenti. Dà prova di duttilità e quasi di paterna comprensione quando la situazione psicologica gli sembra inclinare in suo favore, per sollecitarne la resa; suadente, insinuante, esperto cono- znavalec človeške duše, zlohoten v pravi meri. Brani ga skepticizem nevernih zagovornikov vseh ver, katerim je tuja neprevidlji-va resničnost globokih uporov, ki vznemirjajo srca in vesti ter povzročajo nepričakovana in «nesmiselna» dejanja, če jih merimo z nepremičnim merilom osušenih pravil in norm, ki pa postane bolj elastičen, ko gre za zaščito obstoječega reda. Dobro se zaveda, s kom ima opravka, predvsem, ali je primerno, da gre zadevi do dna. Dobro pozna cilj svojega urada: ne zanima ga grešnik, ampak nekaj resnejšega: njegova naloga je strogo in nepopustljivo kaznovati vsak odklon od načel ustavnega reda. Obtoženci: čudna trojica ubežnikov, nekam razpadli, pregnanci iz bergamaskovskih hribov, skoraj na meji s protestantskemu krivoverstvu zapadlo — in nato odrešeno — Valtellino, blizu območja, kjer se je odvijala zgodba Manzonijevih Zaročencev le eno generacijo pred to — resnično in neliterarno zgodbo. V ospredja je ona, Marija. Absolutna junakinja, stara šele 20 let, revna kmetica, ki «nevtralno prede volno»; lepa po opisu, trdno odločena v svojem svetem poklicu in pritegnjena od robate očarljivosti duhovnika. On, duhovnik Peter, duhovnik hribovcev, nekoliko razvnet, na nek način različen od ostalih duhovnikov v o- krožju, katerim odvzema vernike in pri katerih vzbuja sočutje zaradi čudodelne očarljivosti svojega pogleda: predstavljamo si, da so drugi duhovniki otopeli od rutinskega dela, premagani verjetno od surovosti negostoljubnih in revnih krajev. Na zadnjem mestu je klasična «tretja oseba», nadležnež, ki se je spretno postavil med učitelja in učenko, ki koprni po svetosti. Tudi njega — Petra Palazzija — pritegne čudovit in tekmovalen duh skrivnostne in asketske bratovščine, pri čemer se zaveda svoje podrejene vloge, «zaljubljenec, ki je predvsem pripravljen živeti brez upanja», a ki je vseeno vnet od pustolovskega vzdušja čudne pobude, ki je cilj Marijino posvečenje. Prevzame vlogo pisatelja dnevnika. Trojica je neke vrste naravna in avtonomna celica «svoboden in nenadziran samostanski red». Obzorje revne gorske vasi se jim zdi preveč tesno in gluho, da bi lahko zadržala nevzdržen nemir. Podajo se na pot, najprej v Rim in nato v Benetke, v trdovratnem zasledovanju samih sebe. «Trije pritepenci, brez uporniških namenov, le nekam neredni», približni v svojih komaj za-čutenih utemeljitvah, iskreni in naivni, neprevidni in nepripravljeni, v obdobju, ko ni bila dovoljena nobena individualna rešitev, niti v imenu svetosti, izbra- settore dell’animo umano, malevolo quanto basta. E’ a riparo del solido argine dello scetticismo degli increduli difensori di ogni fede estranei all'imprevedibile realtà dei moti profondi che inquietano i cuori e le coscienze e determinano comportamenti inattesi e «assurdi» se misurati col metro inalterabile della regola e della norma dissecata, piegata a pura difesa dell'ordine esistente. Egli sa bene con chi ha a che fare, e soprattutto sa andare al sodo. Ha ben presente lo scopo del suo ufficio: non è, in fondo, il peccato che lo interessa, ma qualcosa di ben più grave: la deviazione di principio dall'ordine costituito che spetta a lui difendete con rigore e intransigenza. Gli accusati: una strana triade di fuggiaschi, un po' scalcinati, esuli dalle montagne bergamasche, quasi ai limiti di quella Valtellina già toccata — e poi recuperata — dall'eresia protestante, e non tanto lontano dal teatro della vicenda dei Promessi Sposi manzoniani che precede questa — reale e non romanzata storia — di appena una generazione. Innanzitutto lei, Maria. Protagonista assoluta, giovane poco più che ventenne, contadina povera «instancabite nel filare la lana»; bella, secondo le descrizioni dei testi, fermamente determinata nella sua vocazione alla santità e attratta dal ruvido fascino del prete. Lui, don Pietro, prete di montanari, un po’ «rabberciato», evidentemente non troppo forte in dottrina, un po' esaltato forse, in qualche modo diverso dagli altri preti del circondario, ai quali sottrae fedeli e simpatie per quel certo fascino taumaturgico che balena nel suo sguardo acceso; gli altri li immaginiamo spenti nella pratica ripetitiva del quotidiano, forse vinti dalla durezza di quei luoghi inospitali e miseri. Ed infine il classico «terzo incomodo» in questo rapporto perfettamente sublimato fra maestro e allieva aspirante alla santità. Anche lui — Pietro Palazzi — viene attratto dall'ammirazione e dall’ emulazione spirituale in quel sodalizio mistico e ascetico, consapevole del suo ruolo in subordine, «innamorato disposto innanzitutto a non aver speranze», e pur preso nell'avventura di quella strana impresa, tutta imperniata sull'ansia di edificante santificazione di Maria, della quale si fa anche diarista. Questo terzetto è una specie di cellula spontanea e autonoma di una «libera e incontrollala regola monastica» sui generis; a costoro l'orizzonte del povero villaggio di montagna si rivela troppo angusto e sordo per trattenere un’in-contenibite inquietitudine. Scelgono dunque di tentare altre vie, prima a Roma e poi a Venezia, in un ostinato inseguimento di se stessi. «Tre sbandati, non ribelli ma soltanto irregolari», un poco candidi e ingenui, un poco incauti e sprovveduti e approssimativi nelle loro appena intuite motivazioni, in un'epoca in cui non era ammessa alcuna soluzione individuale, neppure nel nome della santità ricercata con un «eccesso di devozione e di rigore». ne v trenutku «preobilne pobožnosti in togosti». Razlikovali so se od protestantske trdne in prepričane zahteve, ki pa so se ji na nek način nenamerno približali. To so trije hribovski predstavniki preprostega, pračlove-škega in nezgodovinskega ljudstva: «slabo hranjena in onemogla množica», na robu družbe, podložna in podrejena. Majhen vzorec preprostih, skoraj analfabetov, ki imajo le idejo o dejanski stvarnosti sveta, v katero so neizbežno vključeni. Za red skrbi vtepeno nagnjenje k pokornosti, ki pa verjetno obstaja že od rojstva. Pri najmanjšem iskanju individualnih rešitev so jim to nevarno težnjo zatrli s svarilom ali, v primeru, da ni zadostovalo, z nasiljem. Zatiralska stran se hrani predvsem iz neobvladljive notranje težnje po begu v iracionalnost, v fanatizem, ne pa iz potrebe po ravnotežju. Človeška narava poveličuje lastne blokirane in brezuspešne težnje. Takrat se odprejo nebeški scenariji in prikažejo bleščeči prividi, ali pa odmaknejo zavese, ki razkrijejo podzemeljske svetove, katere razgibajo zlobne skušnjave. Medsebojno se krepijo in hranijo s sunkovitimi boji, z mističnim terorjem, s slepim zanosom, ki se konča v odrešujoči histeriji. Temu sledi, da postanejo gozdovi zatočišče samotarjev, čarovnic in obsedencev. V predmestjih pa so le bežno prisotni vedeževalci, ob- sedena bitja, čarovnice, čudodelniki, zaklinjevalci prekletstev ter vseh mogočih vedeževanj. Pred razkošno gospodovalno baročno zmagoslavno ustanovo lahko najde prepirljiv in trdovraten posameznik zatočišče v privlačni samoti krivoverstva ali v fantastičnih blodnjah izobčenca odklona. V «antični» zgodbi iz 17. stoletja prikaže Tomizza dogodke in osebe s tankovestno zvestobo in le tu pa tam doda kak poudarek ali komentar. Pri branju čutimo vznemirljivo aktualnost in «novost» teksta. Spretna pripovedna montaža, ki pripomore k učinkovitejšemu in neposrednemu branju, nosi tudi njegov pečat. Predvsem se mi zdi, da je dobro opisal splošno vzdušje okolja, ki služi kot ozadje zgodbi: zaselja v bergamaskovskih dolinah, kjer ni upanja, da bi se ljudje osvobodili, mrgoleče beneške ulice, polne nezadržane življenjske sile. Resnično ljudstvo, ljudje, ki se s trudom preživljajo, ki poživljajo kraje v kaosu trgovanja, poklicev, strasti in sanj. Naletimo na najboljšo plat Tomizze, prav genialen je kot tolmač pristne z zemljo živeče duše in miselnosti. Opazuje te ljudi, sledi jim s pozornim in radovednim očesom, raziskuje njihove reakcije in kretnje. Razkrinkana slabost, podčrta še tako skromno vrlino, z zadovoljstvom poudari majhne zvijače in resno prikliče k stvarnosti; naravna je In fondo ben diversi dalla salda e convinta rivendicazione dei protestanti cui inconsapevolmente in qualche modo si avvicinano. Sono tre rappresentanti di quel «popu-lazzo» quasi «subumano», ancora «astorico», di montanari; «moltitudine malnutrita, più o meno acciaccata» ed emarginata, da sempre ligia e subalterna. Un piccolo campione di un mondo di «semplici» senza dottrina, appena al di qua dell'analfabetismo, con conoscenze e idee approssimative sulla realtà effettuate del mondo in cui si trovano inglobati senza scampo e mantenuti in riga dal-l’inculcata — e forse innata — predisposizione all’obbedienza; e ove non bastasse, pungolati e richiamati dall’ammonimento e dalla repressione sempre pronta a scattare ad ogni accenno di pericolose tentazioni di ricerca di soluzioni individuali. Ma il risvolto di ogni repressione di ciò che sappiamo essere in realtà incoercibile aspirazione interiore, è sempre stata l'evasione nell'irrazionale, nel fantastico, per il bisogno di un compenso riequilibrante. La natura umana crea i transfert e le sublimazioni delle proprie aspirazioni bloccate e frustrate. Ecco allora aprirsi scenari celesti di abbaglianti visioni oppure spalancarsi velari che scoprono misteriosi mondi sotterranei in cui si agitano conturbanti tentazioni diaboliche. Luna cosa rinforza l'altra ed entrambe si alimentano di squassanti lotte, di mistici terrori, di estasi allucinate fino al liberante sfogo dell'isteria. Ecco allora i boschi diventare rifugio di eremiti e di streghe, di invasati, mentre nei borghi si diffonde la sfuggente presenza di indovini, di creature spiritate, di maghe, taumaturghi, attori di malefìci e scongiuri e di ogni genere di sortilegi. Di fronte alla sontuosa magnificenza barocca dell'Istituzione trionfante, per il singolo riottoso e irriducibite c'è rifugio solo nell'affascinante solitudine dell’eresia o nel delirio fantastico della devianza emarginata. Di questa storia «antica» del pieno '600 — e che pure ad ogni pagina sentiamo così inquietante per la sua attualità e «modernità» — Tomizza ci rende con scrupolosa fedeltà e discrezione fatti e personaggi, aggiungendovi di suo solo qualche sottolineatura, qualche commento. Suo è anche l'abile montaggio narrativo che ne rende più efficace e immediata la lettura. Ma soprattutto ci sembra vada apprezzato il ritratto dell’ ambiente che fa da sfondo alla storia, del clima generale di quel mondo: i borghi di quelle vallate bergamasche senza speranza di riscatto umano, le formicolanti calli di Venezia piene di una vitalità incontenibile. E il popolo vero, la gente che si arrabatta per campare, che anima quei luoghi con il caotico disordine dei traffici, dei mestieri, delle passioni, dei sogni. Ritroviamo il miglior Tomizza, congeniale interprete dell'anima e della mentalità autenticamente terragna. Osserva quella gente, la segue con occhio sempre attento e incuriosito, ne scruta le reazioni, gli atteggiamenti. Ne smaschera ogni mali- njihova težnja k hlapčestvu in trmoglav ponos vztrajati v začeti poti. Kmečka duša nima zanj skrivnosti ali presenečenj. V teh pokrajinah se počuti udobno, čeprav so oddaljene in različne od njegove bajne Istre. Tomizza se ne ustavi pri opisovanju okolja: poglobi se v raziskovanje vzroka pustolovščine čudne trojice, ter hoče razumeti utemeljitve, ki izhajajo iz najgloblje plasti bivanja, o katerem se le bežno zavedajo. Kaj jih vodi, da se podajo po svetu, ki se jim odpira na koncu vasi in da vzamejo s sabo le mulo z bednim sedlom? Gotovo občutek njihove podlosti? Trdno so odločeni v svoji trdovratni nepokorščini, vendar jim je usojen neizogiben poraz in brezpogojna vdaja. Neizprosen preiskovalec bo z neuklonljivo trdnostjo razstavil-po-drl njihove razloge ter jih preklical — pri čemer bo prišel do očitnega navskrižja z odvetniki — v trenutku brezpogojne podreditve in vrnitve k pokori. S čim se je hranil plamen skoraj pet let? Brezmejen občutek manjvrednosti, ki je v njih, jih priganja, da se podajo iskat zadoščenje in to ne zunaj, ampak znotraj Cerkve. Mehanizem v njih se sproži verjetno zato, ker so izključeni od normalnega in postopnega vzpona. Upajo, da bodo izjeme in da jim bodo nebesa naklonjena. Imamo občutek, da se pravica, ki jo pričakujejo, nahaja zunaj škofije Bergama. Nekje drugje. Daleč stran. Čakajo na «končno nagrado», na «posebno milost», na znak zahvale, ki bi jih poplačal za temno, bedno vsakdanjost, katere se ne morejo otresti. Oddolžiti se hočejo «notranjemu hlapčevstvu», ki jih zadržuje v mejah čutnosti in ki jih vodi k skrajnem istovetenju z Bogom. Dvigati glavo iz nagona, v dobi, ko je že znanje branja bila neka dobrina, znak razlike, ki je odpiral špranjo, skozi katero se je neposredno zaznavalo druge svetove. Počasi se v njih porodi stava, načrt «direktnega pohoda v Nebesa». To bi omogočila proglasitev Marijine svetosti na zemlji, to pa zaradi privilegija, da se hrani že leta samo s hostjo, njena «nebeška večerja». Torej «edino mogoče zavetišče je vera, večkrat vir novih razočaranj». Smo «v dobi, v kateri nekdo postane svetnik bolj zaradi previdnega in neoporečnega vedenja kot pa zaradi posebne nadarjenosti (in Marija je naredila le čudeže)», grenko razsodi Tomizza. Svetost urejene birokracije... Toda preiskovalec ne more dovoliti temu vprašanju bolj neposrednega stika z božjim, ne da bi se pri tem obrnil na uradnega odposlanca; ne more sprejeti zia, ne sottolinea ogni modesta Virtù, rie rileva compiaciuto le piccole furberie e il sodo richiamo alla concretezza; la naturale disposizione al servilismo e il cocciuto orgoglio di ostinarsi a battere la propria strada. Non ha davvero segreti nè sorprese per lui l'anima contadina. Egli si trova a suo agio in queste province pur così lontane e diverse dalla sua mitica Istria. Ma Tomizza non si ferma al ritratto d'ambiente: da qui muove per ricercare il perché dell'avventura di quella strana triade e coglierne le motivazioni che sgorgano dal profondo substrato esistenziale, e di cui hanno forse solo incerta coscienza. Cosa, dunque, li muove ad «andar per il mondo», un mondo che «si spalanca al limitare del paese», portando con sé oltre al misero basto caricato sulla mula, certamente «il senso della loro pochezza?» Sono ben determinati in quella loro ostinata insubordinazione, votati inevitabilmente alla sconfitta e alla resa incondizionata. L'implacabile inquisitole smonterà con tenacia inflessibile le loro ragioni — da ultimo in evidente collusione con gli avvocati — fino alla ritrattazione, all'atto di sotto-missione incondizionata ed al rientro all'obbedienza. Qual’è stato, dunque, il combustibile che ha alimentato questa fiammata solitaria per quasi un lustro? E' proprio quello «sconfinato senso di inferiorità che si portavano addosso» che li spinge a cercare — e non fuori, ma proprio dentro la Chiesa — «una rivincita alle loro ambizioni frustrate». Quel meccanismo scatta forse perché «esclusi da un'ascesa normale 'e graduale, puntano sull’eccezione... sperando in un favoritismo di marca celeste... Loro, non avendo da offrire che asservimento e rinuncia condotti all'estremo, non potevano che mirare a un privilegio divino». Hanno l’oscura sensazione che «la giustizia che si aspettano risiede altrove che nella diocesi di Bergamo». Altrove. Lontano. Eccoli, dunque, in cerca di un «premio finale», di una «grazia speciale», di un gratificante segno che li compensi di quella opaca, misera quotidianità che non riescono a scrollarsi da dosso; in cerca di una rivincita dalla «interna servitù» che li trattiene ai limiti dell’animalità, puntando all'identificazione estrema in Dio. E' l’istinto di alzare la testa, in un'epoca in cui già il saper leggere rappresentava un bene, un segno di distinzione ed apriva qualche spiraglio da cui si potevano intuire altri mondi. Nasce così a poco a poco la scommessa, il progetto di una «diretta scalata al Paradiso», magari attraverso il riconoscimento della santità in terra in virtù del Privilegio di Maria di nutrirsi per anni solo dell' eucaristia, la sua «Cena Celeste». Dunque «unico rifugio possibile, quello della fede, spesso nuova fonte di frustrazione». Ma siamo in un'era nella quale anche santi si diviene più per comportamento cauto e irreprensibile che per doti straordinarie (e Maria non ha che da esibire miracoli)», tesnobnega občutka ob spoznanju pristne verske izkušnje, ki avtomatično izhaja iz osebne in-timitete, zunaj hierarhične ustanove, ki je predlagala, da bi jo upravljali po zakonu. Smo na robu nevarnega in nedopustnega tveganja okužbe osnovnega pojma Reforme, proti kateri je tridentinski koncil pripravil učinkovito obrambno orožje. Dogmo je treba varovati in individualne nevidne poti vesti lahko ostanejo puste. Tako sledimo dolgi kalvariji izpraševanj Marije, ki je obtožena lažnive svetosti, proti predvidljivemu koncu. Dekle trdovratno kljubuje preiskovalcu z neko nagonsko spretnostjo. Primerjava je neenaka. Sledimo pojemanju sreče skozi postopno spreminjanje znamenja križa, s katerim ugovarja koncu zapisnikov: najprej z «velikim in mirnim križem, kot med dnevi prošnje, ko mašnik blagoslovi polja», nato znamenje «začne viseti na eno stran, kot leseni križi na starih podeželj-skih pokopališčih», in nazadnje «postane njeno znamenje križa na zapisniku iks». Za preiskovalcem «stoji slepa vera v višjo pravdo», vsekakor močnejša in bolj bistvena od zakona ljubezni in spoštovanja življenja. Marijo je morda «zapeljal s prepričanjem, da se v preiskovalcu vedno skriva dober duhovnik». Preiskovalec se na koncu ne obotavlja zaradi težavnega zbiranja prepričljivih dokazov ter ji grozi, da «tisto, kar ni hotela priznati do sedaj, bo že priznala... ker jo bodo strogo kaznovali... ter, da bodo pri nadaljnjem izpraševanju uporabljali mučenje, da bi iz nje izvlekli resnico». Po obsodbi sledi preklic: smo pred «samozatajitvijo, ko so vsi ne le obsojeni, ampak tudi užaljeni v svoji veri ali izdani v zaupanju». Usoda treh hribovcev po obsodbi ni ista: medtem ko oba moža spustijo na prostost, ker je nekdo položil jamstvo zanju, Marijo pomilosti cerkveno sodišče, ki odloči, da bo morala ostati «osamljena v ječi, dokler ne bo S. Oficij drugače odločil». Tako pride Marija v varstvo «pobožnega Bivališča beračev», oziroma v «bedno zavetišče zapuščenih», ki je morda slabše in bolj ponižujoče od zapora. Do tega pride, ker nima Marija ne prijateljev ne sorodnikov, je brez zaščitnikov, ki bi lahko jamčili zanjo. Tomizza grenko zaključi: «bila je ženska, simbol vseh izobčencev». Ona, «ki je jedla najmanj od vseh velikih svetnikov, ki so prišli iz puščave», je resnična poraženka. Njena velika lakota po svetosti so z odlokom zanikali. Knjiga se sooča s kočljivim sentenzia amaramente Tomizza. La santità di un'ordinata burocrazia... Se non che l'inquisitore non può consentire a questa domanda di un più intenso contatto diretto col divino, senza il tramite delegato a officiarlo; non può ammettere quest'ansia di riconoscersi in un'esperienza autenticamente religiosa ricavata autonomamente nella propria intimità personale al di fuori della gerarchia istituzionale preposta ad amministrarla secondo la regola. Siamo infatti al limite di un pericoloso e inammissibile rischio di contagio dei concetti basilari della Riforma, contro i quali il Concilio Tridentino aveva predisposto efficaci strumenti di difesa. Il dogma va salvaguardato con rigore ed i sentieri invisibili delle coscienze individuali possono ben restare deserti. Seguiamo così il lungo calvario degli interrogatori di Maria, accusata di finzione di santità, fino al prevedibile esito. La ragazza tiene testa ostinamente all'inqui-sitore, anche con una Certa abilità forse istintiva. Ma il confronto è ìmpari. Seguiamo la sua declinante fortuna attraverso il graduale modificarsi del segno di croce che appone in calce ai verbali: dapprima «una croce grande e ferma come durante le roga-zioni il celebrante si volge a benedire i campi»; poi il segno «pende da un lato come le croci in legno di certi vecchi cimiteri di campagna»; e da ultimo «il suo segno di croce sul verbale è divenuto una ics». Dietro l'inquisitore sta «la cieca fede nella causa superiore», certamente più forte e sostanziale della legge dell'amore e dello stesso rispetto per la vita. Maria sarà forse «indotta a convincersi che dentro all’inquisitore si mortificasse sempre il buon sacerdote». Egli non esita, alla fine, di fronte alla difficoltà di raccogliere prove convincenti, a minacciare che «quello che ora non vuol confessare con le buone, bisognerà lo confessi col rigore... si castigherà severamente... oltre che si useranno li tormenti per cavarne la verità». E dopo la condanna, l’abiura: siamo all'«autorinnegamento, ne escono tutti, oltre che condannati, offesi nella loro fede oppure traditi nella fiducia». Il vero fine, dopotutto, è ben quello «più diretto a ferire la coscienza». Ma i destini dei tre montanari non sono uguali dopo la condanna: mentre i due uomini trovano chi versa una fideiussione e tornano liberi, Maria viene graziata autonomamente dal Tribunale eclesiástico, che aveva stabilito dovesse rimanere «isolata in carcere sino à tanto che dal S. Officio sia altrimenti determinato»; viene affidata al «pio Luogo dei Mendicanti», cioè uno squallido «ricovero per derelitti» forse peggiore e più mortificante di una prigione. Non aveva amici né parenti, né protettori che garantissero per lei. Conclude amaramente Tomizza: «era solo una donna». Ossia il simbolo stesso dell’emarginazione. E’ lei, che comunque «ha mangiato meno del più grande problemom, ki je star kot zgodovina človeštva in je še sedaj nerešen. Odnos med posameznikom in ustanovo: «sistemom», redom, hierarhijo, socialno obliko in ustrojem, v tem primeru zastopani od Cerkve in Protireformacije. Ze nekaj stoletij (nekje od leta 1100) je bila v teku kriza sistematično totalizirajoče miselnosti sholastike in širilo se je neko novo zanimanje za «posebnosti». V verskem območju je to spodbujalo k novim oblikam občutljivosti, ki se je nagibalo k temu, da se zvesto razmerje do Boga spremeni v bolj «osebno razmerje. V Italiji je dovolj, da se spomnimo na Kalabrijca Goac-china da Fioreja (1130-1202), na Abruci jevca Pietra Angelerija, bodočega Celestina V. (1215-1296), na samega sv. Frančiška Asiškega (1182-1226) in na red «fraters spirituales», ki so bili najbolj nepopustljivi, in ki so nasprotovali zmernejšemu redu «fratres dc communitate»; na Pietra da Fos-sombroneja (P-1337), na Jacopo-na da Todija (?-l 306). Moralna strogost, eshatološka tesnoba, e-vangelijsko asketstvo, ponižni in revni ideali so bili lastnosti teh mož ter mnogih gibanj in sekt, ki so bili še vedno razširjeni v 12. stoletju. Vendar hraber odpor proti klerikalni vladi Kostan-tinovega značaja, gnus in odklon vsakega kompromisnega oportunizma s stoletno vlado; ideali enakopravnosti in komunizma. To je bil intenziven in bujen razcvet, ki pa so ga preganjali prav tako bojevito in trdo ter brez obotavljanja. Glavne predstavnike so cerkvena sodišča obsodila kot heretike, prisilili so jih v pregnanstvo, vtaknili v ječe in izobčili. Neenak boj upornikov proti zasužnjevanju in potrdilu «sistema». Niso hoteli biti manipulirani inštrumenti za podkupljene cilje absolutne oblasti. To je bilo uveljavljanje pravic ekstremnega in trdnega upanja, ne-odstranljivega in nikoli iztrganega iz globokih plasti verne ljudske duše. To obujanje posameznikove vesti, njegove avtonomne duševnosti in idealov, se je moralo neizogibno srečati — takrat, v stoletjih, ki so sledili in tudi danes — z logiko ustanov: naj bo to Cerkev ali cesarstvo. Pri tem ne moremo pozabiti na neko plemenito osebnost, zelo občutljivo za to problematiko, ki se vedno izlije v neozdravljivo in nerešljivo dilemo in zaradi tega konča tragično. Ignazio Si Ione, neoporečen in skladen partizan trajnega krivoverstva proti tistemu, kateremu pravi «zobovje sveta»; proti ideološkim dogmam, ki jih je ustvarila kultura vseh «zaprtih» družb in skupnosti. Iz «L’avventura di un povero cristiano» (Dogodivščina ubogega kristjana) do posmrtne «Severine» (Severina) je Silone razvil in poglobil to tematiko v vseh dei santi usciti dai deserti», la vera sconfitta. La sua grande fame di santità è stata negata per decreto. Questo libro ripropone un problema cruciale, un nodo antico quanto la storia umana e tuttora irrisolto: il rapporto fra il singolo e l'istituzione: «sistema», ordine, gerarchia, forma e struttura sociale. In questo caso rappresentata dalla Chiesa della Controriforma. Già da qualche secolo almeno (grosso modo dal 1100) era in atto una crisi del pensiero sistematico totalizzante della Scolastica e serpeggiavano fermenti di un nuovo, vivace interesse per il «particolare». In campo religioso ciò stimolava nuove forme di sensibilità fendenti a mettere il fedele in rapporto diretto, piu «personale» con Dio. Per rimanere in Italia basterà ricordare il calabrese Gioacchino da Fiore (1130-1202), l'abruzzese Pietro Angelerio, futuro Celestino V (1215-1296), lo stesso San Francesco d'Assisi (1182-1226) ed il ramo dei «fratres spirituales» più intransigenti che si opponevano alla corrente più moderata dei «fratres de communitate»; Pietro da Fossombrone (7-1337), Jacopo-ne da Todi (7-1306). Rigorismo morale, ansia escatologica, ascetismo 'evangelico, ideali di umiltà e povertà erano caratteristiche di questi uomini e dei numerosi movimenti e sette, ancora diffusi nel '300. Ma anche una strenua opposizione al potere clericale di marca costantiniana, l'avversione ed il rifiuto di ogni opportunismo compromissorio col potere seco- lare; ideali ugualitari e comunistici. Fu una fioritura intensa e rigogliosa, combattuta e duramente perseguitata senza esitazioni, i principali esponenti condannati come eretici dai tribunali ecclesiastici, costretti all’esilio, imprigionati, colpiti da scomunica. Una lotta ìmpari di ribelli ad ogni asservimento e omologazione nel «sistema», il rifiuto di essere strumenti manipolati dai fini corruttori del potere assoluto. E’ la rivendicazione di una estrema, tenace speranza, insopprimibile e mai sradicata dagli strati profondi dell'anima religiosa popolare. Questo risveglio della coscienza del singolo, della sua autonomia spirituale e ideale, doveva invevi-tabilmente scontrarsi — allora, e nei secoli futuri ed oggi ancora — con le ragioni dell'Istituzione: Chiesa o Impero che fosse. Non possiamo qui non ricordare una nobile figura, particolarmente sensibile a questa problematica che sfocia sempre in un dilemma insanabile e insolubile; e perciò tragico. Ignazio Silone, intemerato e coerente partigiano della perenne eresia contro quello che definisce «l'ingranaggio del mondo»; contro il dogma-ideologia prodotto dalla cultura di ogni società-comunità «chiusa». Da «L’avventura d'un povero cristiano» al postumo «Severina», Silone ha sviluppato e approfondito questa tematica in ogni sua opera. E' possibile esercitare il potere senza venir meno ai dettami della morale? Chiesa profetica o Chiesa politica? Fede o ragion di stato? Che cosa diventa il potere della svojih delih. Je mogoče izvajati oblast, ne da bi se pri tem izneverili moralnim navodilom? Kot odgovor temu skelečemu vprašanju se nam zdi, da slišimo posmehljiv odgovor ciničnega in nevernega nasprotnika vseh časov: in kaj je svetost brez oblasti? Današnjih primerov, v tem stoletju, tragičnih potnih prtov in upov, je veliko in so zelo očitni. V vseh kotih sveta so in zaradi tega ne potrebujejo jasnih poročanj. Povsod pride v imenu «skupne pravde» do nenavadnih odločitev. Toda na drugem pobočju je truma «neoboroženih prerokov», ki jih redno premagajo in ki pričajo o tragičnosti dile- me, ki kot senca spremlja človeško zgodovino skozi stoletja. Tomizza je dobil originalne dokumente tega procesa skoraj naključno, ob priliki njegovih raziskav in preučevanj pravoverskih gibanj — in zadevnih procesov — v Istri, v drugi polovici 14. stoletja. Lahko upamo, da se bo s tem srečnim in nepričakovanim prestopkom vrnil na svojo zemljo, ter nas natanko obvestil o tistih daljnjih dogodkih. Tudi zato, da se bomo spomnili, da so se od vedno, v vsakem kraju, spopadali z reformami in proti-reformami in da je zgodovina prisostvovala že tisočim takim procesom, in tudi hujšim. G. Br. BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE S.p.A. TRŽAŠKA KREDITNA BANKA TRST • UUCA FABIO FILZI 10 • TELEFON 61446 - TELEX 46264 UPRAVLJANA SREDSTVA: NAD 15 MILIJARD UR Sprejemamo vsakovrstne hranilne vloge Nudimo raznovrstne kredite, kakor; Q Kontokorentni in eskomptni krediti, menična in obrtniška posojila (ESA) in hipotekama petletna posojila O Raznovrstne bančne storitve, krožni čeki — neprekinjena blagajna — varnostne skrinjice — plačila davkov, ACEGAT, SIP itd 0 Kupoprodaja tujih valut po dnevnem tečaju 0 Zavod je z januarjem usposobljen za blagovno in devizno poslovanje s tujino z nazivom ' BANCA DOPISNIKI PO VSEJ ITALIJI AGENTE Chiesa senza la santità? E a questa domanda bruciante ci par di udire di rimando la beffarda risposta dell'antagonista cinico e incredulo di tutti i tempi: e che cos'è mai la santità senza il potere? Gli esempi attuali, in questo secolo, tragico sudario di speranze, sono tanti e tanto evidenti in ogni angolo della terra, da non richiedere espliciti riferimenti. O-vunque, in nome della «causa generale» si prendono decisioni abnormi. Ma sull'altro versante, una schiera di «profeti disarmati» regolarmente sconfitti, testimonia la tragicità del dilemma che come un'ombra accompagna la storia dell'uomo nei secoli. Tomizza è pervenuto ai documenti originali di questo processo quasi per caso, in occasione di sue ricerche e studi sui movimenti ereticali — e relativi processi — nell'Istria della seconda metà del '500. Non possiamo che augurarci che dopo questa felice, imprevista digressione ritorni nella sua ferra per ragguagliarci su quelle antiche vicende. Anche per ricordarci che da sempre, in ogni luogo, si sono affrontate Riforme e Controriforme e che la storia è passata per mille e milte processi come questo, e anche ben peggiori di questo. G. Br. BANCA DI CREDITO DI TRIESTE S.p.A. TRŽAŠKA KREDITNA BANKA TRIESTE • VIA FABIO FILZI 10 - TELEFONO 61 446 TELEX 46264 MEZZI AMMINISTRATI: PIÙ 01 15 MILIARDI DI LIRE Accettiamo depositi a risparmio di ogni tipo Offriamo crr diti var. quali ^Crediti di contocorrente e di sconto, prestiti cambiari ed artigianali (ESA), prestiti ipotecari quinquennali 0 Servizi bancari vari, assegni circolari - cassa continua cassette di sicurezza - pagamento delle tasse. ACE-GAT. SIP. ecc. # Vendita ed acquisto di valute estere al cambio giornaliero £ Con gennaio l'Istituto è in grado di svolgere servizi valutari e merceologici con l'estero con l'appellativo "BANCA AGENTE" CORRISPONDENTI IN TUTTA ITALIA zakaj ni šel jadran v B ligo? Aleš Lokar (Ali esejček o naši stvarnosti) Nj prvič, da sc naša revija ukvarja s pojavom sodobnega športa, ker smo mnenja, da je le-ta pomembna oblika človekove ustvarjalnosti in uresničevanja. Skupno zamejsko košarkarsko moštvo Jadran je pojav vreden razpravljanja iz več, dovolj samoumevnih razlogov; piscu tega zapisa gre predvsem za to, da bi moštvu omogočili doseči še nadaljnje uspehe in zadoščenje, ki si ga nedvomno zasluži. Članek, ki je priložnostnega značaja in ki zato ne more zajeti celotne, nedvomno kompleksne problematike vrhunskega športa v zamejstvu, hoče le spodbuditi k širši in temeljiti razpravi o prihodnosti Jadrana. Časa za ukrepanje ni ravno več dosti. Sredi tiskanja revije smo z veseljem zabeležili okroglo mizo, ki jo je priredil Primorski dnevnik o Jadranu, na kateri se je razvil pogovor o vrsti problemov moštva in košarkarskega športa v zamejstvu. Prav bi bilo, da bi kdaj drugič posvetili nekoliko več pozornosti prav vprašanju, ki ga načenja sledeči zapis. Tradicionalna kultura in politika sta omalovaževali šport, češ da je neresna igra brez zveze z resnim življenjem. Temu je bilo še posebej tako pri nas Slovencih, ki smo vsled naše zgodovine v dokajšnji meri kulturniško pogojen narod. Takšen odnos do športa pa se je začel v zadnjih časih dokaj hitro spreminjati: v mednarodni areni, kjer postajajo, vsaj na nekaterih področjih, vojne vse manj možne, zaradi zablokiranosti nasprotnih si obrambnih sistemov in grozovitega uničujočega orožja v skladiščih, zadobiva šport prekosorazmemo važnost kot sredstvo uveljavljanja neke skupnosti, podobno kot so jo imele v preteklosti manjše in večje vojne, spopadi, viteški turnirji, ipd. To je bil pač šport takratnih časov, le, da si takrat z zmago ubil nasprotnika in si priboril polovico kraljestva in kraljevo hčerko, čeprav danda-našji dohodki posameznih športnih zvezd niso tako daleč od takšnih in podobnih dobitkov in nagrad. Šport torej kot resna zadeva, kakor nam kažejo vsakodnevni primeri: predsednik Pertini sedi na štadijonu, kjer Italijani zmagujejo svetovni pokal v nogometu, Furlani skušajo dvigniti svoje kotiranje v svetovnih javnih občilih z nakupom slavnega Žica, v realnem socializmu je šport predmet državnega načrtovanja. Zanimiv je furlanski primer tudi zato, ker nam je blizu: furlanski zemlji je pred tem uspelo doseči in zaseči stolpce javnega mnenja v svetovnih občilih ob dokaj nesrečni in žalostni priložnosti, ob hudem potresu leta 1978. Pomoč je prišla, rane so zaceljene, s tem pa se je tudi povečala nevarnost izginotja iz svetovnih javnih občil, nevarnost, ki se zdi kot padec nazaj v kak... pekel brezimnosti (*). Takšna razlaga dogodkov zveni nekoliko omejevalno, a kanček resnice je vendarle v njej. Če je torej danes šport tako važen pri večjih narodih, kaj naj bi šele bil pri nas Slovencih in še posebej, zamejcih. Pri nas je šport lahko bistveno sredstvo ne le afirmacije, ampak celo obstoja, saj sta obe plati med seboj povezani. Vprašanje Jadrana, njegovih uspehov in neuspehov, zato ne more biti le predmet razprav ljubiteljev, ampak zanimanja celotne skupnosti. To pa se kaže tudi v velikem številu gledalcev na tekmah, posebno, kadar je moštvo uspešno. Zakaj razpravljati prav o Jadranu in ne o kakem drugem moštvu? Mar ne delamo pri tem krivice številnim skromnim in prizadevnim športnikom? Naj bo jasno, da ni tu vprašanje Jadrana kot Jadrana, ali košarke kot košarke, isto bi bilo s katerimkoli drugim moštvom in panogo. Jadranu je v prejšnjih letih z vrsto nepričakovanih uspehov uspelo prebiti se iz množične brezimnosti v vrh kvalitete in zanimanja. Če bi to uspelo komu drugemu, bi verjetno pisali o tem drugem. Seveda, ta vrh je treba razumeti kompleksno: košarka je panoga, za katero vlada v Italiji in tudi v Sloveniji relativno precejšnje zanimanje, vsled česar je tudi tekmovanje ostrejše in relativni uspehi tu več pomenijo kot kje drugje. Ves ta splet razlogov in morda še kak dodaten, kakor recimo, relativna politična neodvisnost moštva, ustvarjajo okološčine, v katerih je Jadran med manjšino postal dokaj priljubljen. V njem se člani manjšine v precejšnji meri identificirajo, ne glede na svoje politično prepričanje. Po znanih, hudih ločitvah duhov iz preteklosti, to ni malo! Zato pa je tudi Jadran postal družben pojav. Njegovi problemi preraščajo iz ozkega okvira društva ali ožje skupine v problem skupnosti. Morda to komu ni po godu, a tako je. Dejstva so dejstva. Kakšni so pa Jadranovi problemi? Ti so znani: po več letih izrednih uspehov in zaporednega napredovanja iz lige v ligo, se je to gibanje ustavilo na meji med Ci in B ligo, kjer je moštvo obtičalo po dveh za las neuspelih poskusih napredovanja. Napredovanje v B ligo pa bi bil uspeh ne le za moštvo, ampak za našo skupnost v celoti. Morda to ne bi bil takšen uspeh, kakršne- (*) Ta članek je bil že napisan, ko smo zvedeli iz časopisov, da je furlanska delegacija, sestavljena iz najvidnejših politikov in gospodarstvenikov, obšla pol sveta, predvsem pa Južno Ameriko, da bi širila »življenjski prostor« svojemu gospodarstvu. ga so doživeli Furlani z Zicom, uspeh pa bi bil le, saj bi s tem nekako celotna manjšina napredovala v višjo «ligo», imela bi boljše možnosti, da jo spoznajo na vsedržavni ravni, kar bi seveda imelo «feed-back» učinke na skupnost samo z odpiranjem novih ciljev, novih možnosti, aspiracij, povpraševanj. Kvaliteten napredek ni sam sebi namen: človeka, skupino, skupnost postavlja pred nova vprašanja, ki jim je kos, le če pri tem zori. Bistvo vsakega življenja je v premagovanju težav pri rasti. In tu postavljam svojo tezo, ki bo morda marsikoga presenetila: mnenja sem, posebej še zato, ker se je to dvakrat brezuspešno ponovilo, da tega cilja nismo znali doseči, ne le zaradi športne sreče ali nesreče, ampak predvsem zato, ker mu v širšem družbeno-poli-tičnem pomenu besede nismo bili kos. Oglejmo sl to točko nekoliko podrobneje: športni rezultati na določeni ravni prehajajo iz amaterskega v polprofesionalni in profesionalni status. Nekateri ljudje pri nas mislijo, da je ta element poljuben, da se to lahko poljubno spreminja; trdijo, da je samo amaterski šport pravi šport, profesionalizem pa, da je v bistvu slab, nemoralen. Toda takšno gledanje ni več v skladu z dejstvi. To na svoji koži najbolj občuti mlad fant, ki igra: ostro tekmovanje med moštvi na vsaki tekmi, ko se s komolci poriva za prostor pod soncem (dobesedno, pod košem), stalna zahteva po visokih učinkih, kar vleče za sabo vedno pogostejše in trše treninge, iskanje novih sil, ki bi izpolnile vrzeli in izpopolnile moštvo, to so dejstva znotraj katerih živi skupina, njen trener, vodstvo. Tu ni kaj diskutirati, ali je to prav ali ne: ali zmagujemo in naprednjemo, ali pa izgubljamo in propadamo. To je zakon tekmovanja, življenja. Tu se dejstvom lahko samo uklonimo (če smo religiozno nastrojeni se jim lahko celo «poklonimo»), ali pa zapustimo panogo in se preselimo kam drugam. Morda v kak «paradiž», s kakršnimi se Slovenci radi ubadamo že celo stoletje. In tu nam skušnjavec prlšepetava: zadovoljimo se s kako mirnejšo vlogo in panogo, saj jih je na pretek. Tam je kompeticija manjša, zahteve prav tako, življenje mirnejše, svojih časopisov pa tudi imamo kar precej na razpolago, kjer vsak povprečen uspeh lahko pri priči razglasimo na več kolonah za pravo zlato. Toda, ali se lahko tako neodgovorno igramo z eksistencami tako prizadevnega dela naše skupnosti, naših mladih športnikov, ki predstavljajo njen up in cvet!? Ali se ne bi raje nekoliko potrudili in jim priskočili na pomoč vsaj z idejami in koncepti, če že ne moremo z njimi na igrišče? Pomudimo se še enkrat pri vprašanju in skušajmo izluščiti nje- govo jedro: zdi se mi, da je bistvo v tem: iz amaterizma je treba prerasti v višjo stopnjo profesionalizma, kakor ga zahteva višje okolje, katero bi Jadran rad dosegel. Po navadi takšna vprašanja zbanaliziramo na vprašanje sredstev: denarna sredstva so potrebna za boljše nagrajevanje igralcev, od katerih ni več moč zahtevati brezplačnega napora, izgube časa, karijere in kar je še temu takega, sredstva pa so potrebna tudi za tehnične in organizacijske okoliščine ter delo (v nasprotnem primeru tvegamo, da se ponovijo dogodki iz prejšnje sezone, ko so igralci prihajali vsled prehudega varčevanja na pol prespani na tuja igrišča in izgubljali tekme), za širjenje in bogatenje kroga igralcev, ipd. Toda dejal bi, da je tudi vprašanje sredstev drugotnega pomena, prvo je, po mojem mnenju, vprašanje programa, koncepta, iz tega pa izhaja vprašanje sredstev. Enostavno povedano: najprej je treba vedeti, kaj hočemo z Jadranom doseči, potem pa premisliti, ali smo to sposobni doseči in v pritrdilnem primeru, določiti kako. Kaj hočemo doseči, je razvidno že iz tega, kar smo doslej dejali: hočemo napredovanje v višjo ligo, nekoliko težje pa je seveda odgovoriti na drugo vprašanje, kako se da to doseči, še posebej na opisani točki razvoja med Ci in B ligo. Na to bi sicer morali znati odgovoriti ljudje, ki se z moštvom ukvarjajo dan na dan. Mnenja sem namreč, da je bil osnovni koncept, na katerega smo se opirali namreč še vedno naš tipični slovenski: tradicionalno-populistično-solidamostno-amaterski; to, kar se od nas zahteva, pa je, da ga obogatimo z elementi novega-specialistično-pridobitniško-profe-sionalnega. Doslej smo menili približno tako: kar je ekipa po pomenu skupnostna, naj zanjo prispeva skupnost. In ker ima skupnost banke, ki zbirajo njena sredstva, naj priskočijo na pomoč prav banke. Takšen argument sem slišal še pred kratkim iz ust člana Jadranovega vodstva. Toda s kakšnim duhom podpirajo banke Jadran? V glavnem z istim, s katerim podpirajo izdajo koledarjev, pratik, slikarskih razstav, skavtov in tabornikov in kar je še temu takega. Pač po načelu, da moramo biti solidarni z vsakim ljubiteljskim udejstvovanjem, ki se rodi sredi našega naroda. To je sicer lepo in prav in tudi samo na sebi ni kaj takega, kar se bi dalo kritizirati. Vprašanje je pri tem drugo: kakšne perspektive ima klub s takšnim načinom podpiranja? Že smo dejali, da se ne moremo igrati z eksistencami mladih, pri katerih je perspektiva zelo važna zadeva, skoraj vse. Menim, da bi se dalo mnogo Jadranovih uspehov in neuspehov razložiti z večjo ali manjšo perspektivnostio, ki so jo občutili posamezni igralci na posameznih tekmah. Na kratko: če hoče ekipa napredovati, si mora zadati cilje in metode postopne profesionalizacije. Pravi koncept za takšne in podobne probleme so iznašli že dolgo pred nami naši večinski sodržavljani s sponsorizacijami. Sponsori-zacija namreč ni miloščina, ampak povezava dvojnih interesov: nekega podjetja, ki si preko športa dela reklamo in moštva, ki zato prejema sredstva, ki so mu potrebna za profesionalni razvoj in delo. Po mojem mnenju je sponsorizacija tem boljša, čim ožja je povezava med tekmami oziroma občinstvom ter proizvodnim programom sponsorja. Takšen koncept je veliko boljši od običajnega, solidarnostnega. Zakaj ga ne uresničimo? Ugovor, ki ga navajajo, je sledeč: za manjšinsko ekipo je težko dobiti primernega sponsorja. Naše gospodarstvo blagovno ni tako široko, da bi med proizvodnimi panogami našli ugodno, z večinskim sponsorjem pa bi ekipa izgubila svoj manjšinski značaj. Že ta ugovor se mi ne zdi do konca tehten: lahko pa bi dobili nekega mednarodnega sponsorja, in našli z njim obliko, da bi ekipa kljub temu še naprej ohranila tudi svoje ime. Toda, tu imamo še drugo, boljšo možnost: morda pa se da onkraj meje najti podjetje, ki bi ga zanimalo italijansko tržišče košarkarskih gledalcev v Ci ter v B ligi? To bi bilo tudi zelo ugodno iz stališča obmejnega sodelovanja, celjenja jugoslovanske plačilne bilance, ustvarjanja boljšega vzdušja ob meji, dviganja ugleda naše narodnostne skupnosti, ki raste in pada z ugledom matične domovine. To bi bilo veliko bolje od podpor bank (čeprav ne gre niti teh zametavati), ki niso in ne morejo biti dinamično povezane s športnim razvojem, ker mladi navijači pač niso najbolj priljubljeni odjemalci bančnih uslug. Prišli smo torej na konec naše teoretične razprave. Od tu naprej je pogovor podjetniški. Zato ne bom nadaljeval več s teorijo, mislim, da smo v tem pogledu premleli vse, kar je bilo treba. Nadaljeval bom podjetniško, s primerom, kakršne delamo na podjetniških šolah. Seveda, v reviji tudi ne moremo stvari poimenovati s pravim imenom, saj hi drugače uganjali komercialno propagando. Recimo, da tik onkraj meje obstaja industrijsko podjetje LO-MOS, ki proizvaja motorje in mopede za mladino in, ki bi rado ta artikel izvažalo v Italijo. V podjetju prav gotovo razmišljajo, kako bi ta cilj dosegli. Italijansko tržišče je namreč precej zanimivo, dokaj obširno, precej bogato, kar dokazuje če ne drugega dejstvo, da se zanj tepejo močnejši in večji od jugoslovanskih podjetij. Denimo, da bi lahko svoj cilj dosegali prav preko Jadrana, ki bi LO-MOSU koristil že v Ci ligi, veliko bolj pa še v B ligi. Glede Ci lige nudi Jadran LOMOSOVEMU podjetju sledeče podatke (kot primer): vsako Jadranovo tekmo na tujem obišče povprečno 1000 gledalcev, na domačem terenu pa jih je 2000. Seveda, to so števila, ki jih do- sežemo, če se borimo za B ligo, drugače so manjša, v sami B ligi pa so števila še znatno večja in tudi publika je boljša. Recimo, da zračunamo celotno srednjo prisotnost svežih gledalcev na kakih 30.000 za celo sezono (moramo namreč upoštevati, da se doma gledalci v glavnem ponavljajo). Ce bi uspelo z odgovarjajočimi sredstvi prepričati 3 gledalce od 100, da si kupijo LOMOSOV moped, bi to zneslo 900 mopedov na leto za povprečno ceno 1.000.000 Lir, kar bi zopet zneslo 900 milijonov do 1 milijarde lir. Že 10% te vsote mislim, da bi moštvu dovolilo speljati, skupaj z opisanimi solidarnostnimi podporami dokaj dober program profesionalizacije ter sestaviti solidno perspektivo za prihodnost mladih ljudi, ki v moštvu igrajo. Tu so seveda še vprašanja tehnične narave: kako doseči, da bi LOMOSOVA propaganda najbolje delovala. Tu lahko damo tek fantaziji: moštvo bi moralo igrati z velikim LOMOSOVIM napisom, podobni napisi bi se zgrinjali po italijanskih dvoranah ob Jadra-novih igrah, prav tako bi bilo treba hvaliti LOMOSOVE produkte po zvočniku s prijetno glasbo, morda pa bi si izmislili še kaj specialnega, kakor poseben avtobus, ki bi z ogromnimi LOMOSOVIMI napisi vihral po Italiji, v njem bi se Jadran vozil na tekme, istočasno pa bi v njem lahko bila tudi LOMOSOVA potujoča razstava, kjer bi sprejemali tudi naročila za mopede in motorje in še cela vrsta drugih oblik pritegovanja pozornosti usmerjenih v to, da bi potencialni odjemalci postali pozorni na proizvod. To pa bi bil tudi res pravi uspeh vseh nas zamejcev in matice, vsi mi bi začeli še konkretneje igrati tisto pozitivno in dejavno vlogo mostu, ki je sploh najboljša usoda, ki si jo lahko želi kaka manjšina. Vemo pa, da dejanski svet ni tako racionalen, kakor bi si želeli, zato bom končal nekoliko pesimistično: imamo sploh podjetnike, ki bi imeli interes za takšen podvig? Mar se ne utaplja vse skupaj v birokratskem čakanju kakega Godota (ki pa je v tem primeru navaden malik), ki nas bo «deus ex machina» vlekel iz težav, v katerih smo obtičali? Mar ni birokratska lenoba in strah pred tveganjem postala naša najprisrčnejša značilnost? Kje je komu še sploh kaj mar? In če bi komu postalo nenadoma mar, ali ne bi bil takoj upravičen sum, da to ni dobronamerno, ampak, da je to zaradi tega, ker se pripravljamo na ponovno obširno politično inštrumentalizacijo, ki si bi želela požreti in paralizirati vsakršno iniciativnost, od koder koli prihaja? Će je temu tako, potem je bolje, da se pri Jadranu raje nič ne spremeni. Takšen kot je, brez kakih posebnih perspektiv, je boljši in simpatičnejši od kakega ponovnega razočaranja. Aleš Lokar cassa di risparmio di trieste GLAVNI SEDEŽ IN RAVNATELJSTVO V TRSTU Ulica Cassa dl Risparmio 10, tel. 7366, telex 46053 Tricassa 46403 Estcassa AGENCIJE V MESTU IN OKOLICI PODRUŽNICE V GRADEŽU. TRŽIČU, MILJAH IN SESLJANU- DEVINU NABREŽINI Tržaška Hranilnica izvršuje na področju, kjer je pristojna, osnovno in nenadomestljivo funkcijo in sicer tako glede zbiranja krajevnih sredstev kot glede kreditne podpore, ki jo nudi gospodarskim operaterjem, javnim ustanovam ter privatnim državljanom. S "Kreditom na delo’ nudi uslužbencem in profesionistom posebne kreditne ugodnosti v razmerju z dohodkom in po možnosti tudi s prihranki pri naši ustanovi. S "Specialno karto” deluje v prid odjemalcem, širi bančni ček in razvija podjetništvo. cassa di risparmio di trieste FONDATA NEL 1842 SEDE CENTRALE E DIREZIONE GENERALE IN TRIESTE Via della Cassa di Risparmio 10, tei. 7366, telex 46053 Tricassa 46403 Estcassa AGENZIE IN CITTÀ E NEL CIRCONDARIO FILIALI A GRADO, MONFALCONE, MUGGIA E SISTIANA DUINO-AURISINA La Cassa di Risparmio di Trieste svolge, nella zona dì sua competenza, una funzione primaria Insostituibile per quanto riguarda sia la raccolta delle risorse locali sia il sostegno creditizio offerto agli operatori economici, agli enti pubblici ed al privati cittadini. Con il "Credito al lavoro" offre a lavoratori dipendenti ed a professionisti particolari facilitazioni creditizie in proporzione al reddito ed eventualmente al risparmio effettuato presso l'Istituto. Con la "Specialcarta" opera In favore della clientela per la diffusione dell'assegno bancario e per lo sviluppo degli affari.