314                                                                 Listek.
v., beloben, collaudare; češki: pochvaliti, v., billigen, gut heissen, sich ge-fallen   lassen.*   —-  Vidite   torej,   da mi ta beseda   ne rabi brezi razloga.
15.   Kadar Istrijanca, proživevšega toliko stoletij pod beneško vlado, prašaš, kako da se zove, pove ti ne samo svoje ime in priimek, temuč pristavi ob enem ime svojega otca in sicer še živega ali pokojnega, n. pr. a) Giovanni di Giovanni Smoljan, ali b) Giovanni del fu (ali quondam) Gi-ovanni Smoljan. Prvi njegov odgovor dal bi se lepo sloveniti tako: Ivan Ivanov Smoljan, drugi po ruskem običaji pa tako: Ivan Ivanovič Smoljan. Ta lepi rusizem, prešedši celo v nemške knjige, dal bi se pri nas kaj lahko uvesti, kajti, ako se je isterski Slovan priučil tujemu, italjanskemu di, del fu (ali quondam), priuči se tem leže slovanskej govorici. Smrten greh to menda venderle ni!
16.   Naročil sem bil pri krojači v Trstu novo suknjo. Prišedši k njemu nekoliko dan pozneje, prašal sem ga, da li je gotova. »E, tako nisva vgla-vila*  odgovoril je krojač,   »vglavila sva,   da si jo pridete   poprej pomerit.*
v
Skoda bi bila, da se ta lepa beseda izgubode, in da se otme pozabljivosti, napisal sem jo enkrat na prikladnem mestu in prepričan sem, da nisem s tem pri nikomer graje  zaslužil.
(Konec prih.)
LISTEK.
Poezije. Zložil Jožef Pagliaruzzi-Krilan. I. zvezek. Založil Anton Klodič-Sabladoski. V Gorici 1887. Cena nevezanemu zvezku 1 gld., vezanemu 1 gld. 5° kr. — Se se ga živo spominjam bledega, tihega, ljubeznivega mladeniča, ki je leta 1873. sedel v goriške gimnazije tretjem razredu na konci prve desne klopi. Niti dihati se ni upal, niti treniti z očesom, katero je imel neprestano uprto v učitelja, kakor bi se bal, da bi mu ne ušla kaka beseda njegova. Neumorno priden in lepega vedenja bil je vsem sošolcem vzgled in vzor. Mnogo sem imel učencev v petnajstih letih svojega učiteljevanja, a nobenega, ki bi bil vzglednejši nego ta! In kako mu je žarelo njegovo lepo oko, kadar sem bral v šoli kako lepo narodno balado, ali srbske narodne pesmi. Da, tudi te! Slovenščina takrat ni imela nobenega učnega načrta; za ta učni predmet se ni brigala nobena šolska oblast. Učitelj si počel v šoli, kar ti je bilo drago. In ko smo završili slovniški pouk ter prebrali šolsko knjigo, tedaj smo prebirali narodne pesmi, srbske in slovenske. In nihče jih ni poslušal in prebiral verneje nego Pagliaruzzi. Da je talent, znali smo vsi; a da je tudi pesnik, zvedeli smo pozneje. Nisem ga videl nič več od leta 1873., a veselil sem se, ko sem čul, kako lepo je vspeval pozneje na gimnaziji in na vseučilišči; prav od vsega srca pa sem bil vesel njegovih prvih pesmij v Stritarjevem »Zvonu« 1. 1878. in nekoliko let pozneje njegovih prelepih romanec in balad v »Ljubljanskem Zvonu«. Nov pesnik se nam je rodil ob Soči zeleni, v resnici Dei gratia pesnik! A komaj je blagi mladenič storil prvi korak v življenje, komaj je Slovencem poklonil dične prvence divne svoje Vile, vzame nam 1. marcija 1885. nemila smrt njega, od katerega se nam je bilo še toliko nadejati! In danes z mešanimi čutili jemljemo v roke njegove  »Poezije«,
Listek*
315
katere je z redko ljubeznijo in pijeteto uredil pokojnega pesnika sorodnik, preblagorodni gospod deželni šolski nadzornik Anton vitez Klodič-Sabladoski. Veseli smo knjige, o kateri smo preverjeni, da zaradi čistega zlatega pesniškega zrnja, katero hrani v sebi, postane narodu našemu prava svetinja; a žali nas misel, da je moral v cvetoči dobi svojih let umreti pesnik, predno mu je bilo dano doseči vrhunec svojega delovanja in svoje umetnosti.
Prvi zvezek zbranih spisov Pagliaruzzijevih obseza samo" prvo polovico njegovih liričnih in pripovednih pesmij; drugi zvezek nam prinese njegove spise v prozi in tretji nam poda" drugo polovico njegovih poezij. Dasiravno na podlagi tega prvega zvezka ni še možno pregledati in oceniti vsega književnega delovanja Pagliaruzzijevega, in nam bode celotno sliko njegovo podati šele takrat, ko bodemo vso literarno ostalino njegovo imeli v rokah, vendar nam že tudi ta, prvi, zvezek njegovih »Poezij« podaje najznačaj-nejše črte njegovega pesniškega bitja.
Neki posebno   dobrodejen   elegičen   ton   preveva prve,   najmlajše pesmi njegove.
Pesnik ni še ukusil sadu" spoznanja,   vendar ve", koliko trpi človek,   rodni mu brat in ne
veseli, ne mika ga svet.
Kako bi mogel mirno zreti Jaz brata svojega gorje} Kako veselo mogel peti, Ko njemu bol mori srce?
Duša njegova hrepeni po domači vasi, po lepem zelenem polji, po prijaznih gorah in glasnih vodah. »Da tukaj bi živel in spal nekdaj«, to so mu »edine želje«, resnik je pravi gorski sin, in te čute svoje lepo izraža v pesmih »Srcu«, »Slovo« in »Na planine« !
Le imejte krasne svoje,
Vi ravnine in vrte,
Dajte mi planine moje,
Dajte moje mi gore!
*
Ne sili, ne sili mi v svet, srce, Ki z bleskom mamljivim te vabi, Zaduši v sebi te silne želje In svet, srce, mi pozabi '.
Ta tihi, samotni. gorski kot, Srce, bivališče ti bodi, Ne sili, ne sili, srce, od tod, V neznani svet mi ne hodi!
V to domotožnost, v to željo po tihem srečnem »gorskem kotu« se vriva globoka žalost zaradi smrti predrage matere.
Kako vesel bi bil, ko vi, Kako bi živel z vami, Ko srce žalost mi polni, Po moji dragi mami r
Toda žalosti njegove ne umejo ljudje, zatorej  se jih ogiba :
Kako priljubljena si ti, Prijazna, tiha mi samota ! Iz hrupa glasnega ljudi • Bežim sem k tebi jaz, sirota.
A živo mu bije srce za teptano slovanstvo, zlasti za nesrečno rajo, in s krepkimi
besedami  slavi   pogum  slovenskih   vojakov v daljni Bosni ter  zavrača  nasprotnike naše,
delujoče na to,
Da rajo zopet pest Turčina Brezsrčnega davila bi ! Da vse zastonj trpljenje bilo, Zastonj ves trud in boj in kri, Da toliko zastonj v gomilo Junaških leglo je ljudi f! —
316                                                                  Listek:
Molčfte vi, ljudje, molčite, Kaj vpitje vam pomaga to J Ce še tako se nam grozite, Nikdar več rob Slovan ne bo!!
Pesnik je človek s čutečim srcem; zatorej se tudi njemu bliža plemenita, zorna ljubezen.  In kako nežno nam to pripoveduje  -»V cerkvi« :
V nedeljo sem v cerkev šel                                         I petje s čarobno močjo
In stopil sem v kot teman ;                                         Pretreslo mi je srce,
Po cerkvi slovesno donel,                                             Prip6gnil sem na tla nogo
Z višave je zbor glasan.                                              In sklenil pobožno roke.
Na bledo lice ok6                                                          A nisem jaz zase prošnje
Točilo je vroče solze,                                                    Goreče pošiljal v nebo,
Molitev goreče v nebo                                                  Da mine mi v prsih gorjč,
Pošiljalo je srce.                                                             Zvedri se oko temno ;
Jaz prisil iz vsega srca
Boga sem, da mojih nadlog,
Da mojega hranil gorja
Bi tebe dobrotni Bog.
Ako pa te lirične pesmi, vsaj nekatere, spominjajo nekoliko na Stritarjev in Gregorčičev vpliv, kaže se nam pesnik samostalnega umetnika v prelepih romancah in baladah svojih. Že pri dijaku Pagliaruzziji sem opazoval, kako rad je poslušal in kako pridno prebiral narodne pripovedne pesmi, bodisi slovenske, bodisi si srbske. In od obojih se je dosti naučil. Po narodnih pesmih slovenskih je posnel vso tisto krasno frazeologijo in tisti dobrodejni kolorit, s katerimi se odlikujejo njegove balade; Vukova zbirka pak ga je naučila, kako mora pesnik pripovedovati. In v resnici izreden dar pripovedovanja je lasten Krilanu, lastna mu je neka posebna prozorna in vendar krepka plastika. Njegove balade in romance so umetni, s pravo narodno poezijo navdahnem proizvodi in baš to jim daje v našem slovstvu stalno vrednost. »Mi ne poznamo« (pisal je g. dr. Strekelj že leta 1885. v našem listu) »v vsi novejši naši pojeziji pesmi, ki bi bila vseh v ozirih tako napojena z narodnim duhom, kakor je Pagliaruzzijeva romanca »Zakaj ni mogla šivati«. Da bi se mladim našim pesnikom smelo kaj svetovati, opomnili bi jih radi na to, naj posnemajo v tem oziru pokojnega Krilana ter opuste prazno lirično sofistiko, ali kako naj zovemo tako popevanje, ki je vseh misli in čutov tešče«. In kakor omenjeni romanci, tako gre med Krilanovimi baladami prvenstvo pesmi »Na bojišči«. »Brez vsega fanta'tienega pri-zorovanja je sezidana na podlagi čistega realizma; jezik ji je čist, tekoč, mnogovrsten in čvrst, izraževanje neprisiljeno.«
A romancam in baladam, ki so bile doslej natisnene v »Ljubljanskem Zvonu« 1. 1881 —1883., in katere je ocenil v našem listu že g. dr. Strekelj, dodal je gospod izdavatelj še desetorico krajših in daljših pripovednih pesmij Krilanovih, ki nas živo spominjajo velike izgube, katera je zadela narod naš s Pagliaruzzijevo smrtjo. Mladi naš pesniški zarod je ves vtopljen v subjektivno liriko ter opeva večkrat ponarejene in do-mišljevane, nego resnične čute. A kako ljubezniv, zdrav in resničen pesnik je Krilan! Pesem mu izvira globoko iz sred, zato pa seza globoko v srce! Resnično, lepa knjiga so njegove  »Poezije«, kakor je bila lepa duša, ki jih je porodila!
Konečno zvršujemo samo" svojo dolžnost, ako omenjamo, 'da je g. izdavatelj »Poezijam« dal tudi tako vnanjo obliko, s kakeršno Slovenci nismo baš razvajeni. Popir, črke, tiskovna okrasba — vse je lepo in ukusno. Nadejamo se, da se tudi ndrod na"; obema,  dragemu Krilanu, kakor izdavatelju njegovih  »Poezij«,  izkaže hvaležnega!
»Triglav.« Slovenske pesni. Za samospev s spremljanjem klavirja uredil Ant. Foerstcr. I. Zvezek. V Pragi, nakladatel Fr. Urbdnek, česky knihkupec. Velika 8. Cena(?). Tako je naslov dvanajsterim najmičnejšim, deloma narodnim, deloma že v Slovencih zdavnaj priljubljenim napevom, kakor so: I. »Saj sem pravil mnogokrat.« —-2. »Rožmarin.« ¦—¦ 3. »Zdra-vijca.« — 4. »Moj spominek.«  — 5. »Planinar.«  (Besede in napev  zložil B. Potočnik.) —