PoHnina plačana \ gotovini ILUSTRIRANI LIST ZA MESTO IN DEŽELO Cena 2 din DRUŽINSKI TEDNIK Sreča je nemara psevdonim Boga, kadar se noče izdati. ANATOLE FRANCE, francoski romanopisec 1844—1924) Leto X. V Ljubljani, 25. avgusta 1938. štev. 34. »DRUŽINSKI TEDNIK« Izhaja vsak četrtek. Uredništvo In uprava v Ljubljani, Gregorčičeva ul. 27/111. Telefon St. 33-32. PoStni predal St. 345. Račun Poštne hranilnice v Ljubljani St. 15.393. — NAROČNINA: ca */« teta 20 din, */s leta 40 din, 1/i leta 80 din. V Italiji na leto 40 lir, v Franciji 50 frankov, v Ameriki 2*/s dolarja. Naročnino Je treba plačati vnaprej. ROKOPISOV ne vračamo, nefrankiranih dopisov ne sprejemamo, za odgovore Je priložiti za 3 dinarje znamk. — CENA OGLASOV: med besedilom stane vsaka enostolpčna petitna vrstica ali njen prostor (višina 3 milimetre in širina 55 milimetrov) din 7*—. Med oglasi stane vsaka petitna vrstica din 4*50. — Notice: — vsaka beseda din 2’—. Mali oglasi: vsaka beseda din 0*50. Oglasni davek povsod Se posebej. Pri večkratnem naročilu primeren popust. Danes: Mož, ki je izgubil svetovno vojno, in mož, ki jo je dobil (Gl. str. 4) Kraljevski namestnik admiral IIorthy je pismo •ova kava RAZGLED PO SVETU Madžari v osprediu Pomen blejskih sklepov. — Vzroki Horthyjevega potovanja v Nemčijo V Ljubljani 24. avgusta. Med vsemi državami, ki so bile leta 1918. na strani premagancev, je nedvomno največ izgubila Madžarska. Nemcem so zavezniki vzeli samo Alza-cijo-Loreno in del Vzhodne Prusije ter malenkostne predele ob belgijski in danski meji — vse na podlagi narodnostnega načela. Avstrija je sicer res razpadla na nasledstvene države, toda saintgermainski mir in poznejši plebisciti so njeno narodnostno ozemlje pustili skoraj nedotaknjeno, izvzemši Južno Tirolsko, ki jo je dobila Italija. Madžari so izgubili skoraj J/i svojega nekdanjega zgodovinskega ozemlja; ta izguba se resda zreducira na mnogo manjši obseg, če pomislimo, da so bile pred letom 1914. pod Štefanovo krono vsa Hrvatska s Slavonijo, vsa Slovaška in Erdeljska — torej dežele, ki so bile narodno vse prej ko madžarske; kljub temu je dejanska izguba strnjenih madžarskih predelov, ki jih je trianonska mirovna pogodba prisodila Češkoslovaški, Romuniji in Jugoslaviji, delno tudi Poljski in Avstriji, še zmerom precejšna, tako v absolutnem kakor v relativnem merilu. Današnja okrnjena Madžarska šteje približno 8‘U milijona prebivalcev, med njimi 90% Madžarov, 7°/« Nemcev, 2°/o Slovakov in ca. 80.000 Hrvatov, Srbov in Romunov, češkoslovaški republiki je morala Madžarska prepustiti (po peštanskih podatkih) 1 milijon svojih rojakov, Romuniji 1 'h milijona in Jugoslaviji 1h milijona, skupaj torej 3 milijone ljudi, Z madžarskega stališča je tedaj razumljivo, da se peštanska vlada vsa ta povojna leta ni mogla sprijazniti z mislijo, da se pobota s svojimi sosedami in tako prizna upravičenost določil mirovnih pogodb. Madžarsko zagrenjenost bomo še mnogo laže razumeli, če se vživimo v vlogo, ki jo je nekoč igrala samostojna Ogrska v av-stroogrski monarhiji. Madžari so ponosen, vase zaljubljen narod, ki je zviška gledal na svoje narodnostne manjšine; znan je njihov oholi rek: Extra Hungariam non est vita, et si est vita, non est ita (Zunaj Madžarske ni življenja, in če je življenje, to ni pravo življenje). Toda samo od ponosa in spominov nihče ne živi. Tako so morali tudi ponosni Madžari začeti misliti na to, kako bodo svoja zunanjepolitična -stremljenja spravili v sklad z realnimi življenjskimi zahtevami. Pred anšlusom je to še nekako šlo; v zavezništvu z Avstrijo in Italijo se jim ni bilo treba bati, da bi njihov revizionizem zadrgnila mrzla realnost življenja. Po an-šlusu se je pa položaj temeljito spremenil; brutalna resničnost je kar čez noč potisnila lepe sanje o bližnji izpolnitvi madžarskih nacionalnih želja daleč v ozadje. Resda je misel na revan-šo proti ČSR dobila nove hrane; toda noben realen madžarski politik si obenem ni mogel prikrivati spoznanja, da je soseščina mogočne dinamične dr- žave za majhen narod vse bolj kočljiva kakor mejaštvo z državico lastne velikosti. S tem spoznanjem se je začel preobrat madžarske zunanje politike. Treba si je zavarovati hrbet in prsi obenem; treba je urediti razmerje i z Malo antanto — ali vsaj (in to bi bilo Pešti vsekako ljubše) z vsako njeno članico posebej, v prvi vrsti z Jugoslavijo in morda tudi z Romunijo — i z Veliko Nemčijo. V to smer gre dejansko peštanska politika zadnjih dni. Dogodki na Bledu to potrjujejo, še vidnejše potrdilo nove madžarske politike je pa pravkaršnji obisk ogrskega kraljevskega namestnika admirala Hor-thyja v Nemčiji. Pertinax piše v pariški reviji »Eu-rope Nouvelle«, da so trije vzroki napotili admirala Horthyja v Nemčijo. Prvi vzrok je protižidovskega značaja. V nekdanji Avstro-Ogrski, ko so Madžari gospodovali nad slovanskimi manjšinami in ukazovali na Slova- škem, na Hrvatskem, v Slavoniji in v Transilvaniji, se madžarska mladina ni dosti menila za svobodne poklice; dobro vedoč, da so zanje rezervirane ugledne službe v državni službi, so mladi madžarski intelektualci prepuščali te poklice Zidom. Zdaj, ko je zaradi okrnitve dežel svetoštefanske krone na razpolago mnogo manj služb v državni upravi in je mladim Madžarom šla blesteča kariera po vodi, jim seveda ne kaže drugega, kakor da se odločijo za nekdaj prezirani odvetniški in zdravniški poklic. Tu jim pa Židje zastavljajo pot; zatorej proč z njimi! V drugi vrsti je Madžarom pred očmi možnost razkosanja CSR. Izkuš-njava je prevelika, da ne bi človek mislil nanjo. Slovaška, tako dolga leta sestavni del svetoštefanske krone, bi se utegnila izmuzniti svojim sedanjim gospodarjem iz rok: priložnost bi bila prelepa, da bi jo kazalo zamuditi. Tretji moment je siromaštvo madžarskega kmeta. Na Ogrskem pride samo 62 kmetov na 1 km! (v Italiji 90, na Poljskem 91) in kmetsko prebivalstvo se tu ne množi tako hitro kakor v omenjenih dveh državah. Toda tretjina madžarske zemlje je last veleposestnikov; mizerija ogrskega kmeta je tolikšna, da ji najbrže ni primere v Srednji Evropi in Vzhodni Evropi, morda niti v Južni Evropi ne; življenjski standard madžarskega poljedelca je več ko šestkrat nižji od standarda njegovega francoskega, angleškega, danskega in holandskega tovariša. Lahko si predstavljamo, kolikšen vpliv more imeti v takšnih razmerah narodno-socialistična propaganda o socialnem izenačenju ljudstva. Tako si razlaga Pertinax nemško orientacijo madžarske politike. Njegova izvajanja naših ne pobijajo; narobe, oboja se dopolnjujejo. Nauk čangkufenga Politično-vojaški urednik »Europe Nouvelle«, Bernard Valery, priobčuje v uglednem pariškem tedniku daljši članek pod gornjim naslovom. Svoja izvajanja zgoščuje v tele ugotovitve: Rusko-japonski spopad za Cangku-feng, ki je imel pokazati moč obeh nasprotnikov, nam ni prinesel nobenega senzacionalnega ali nepričakovanega nauka. I Rusi i Japonci kažejo zadovoljstvo, toda zadoščenje je po našem neizmerno bolj upravičeno v Moskvi kakor v Tokiu. Kajti čeprav bi japonsko zadržanje utegnilo na zunaj pomeniti, da so Japonci pripravljeni boriti se tudi na dve fronti, in čeprav se jim je najbrže posrečilo svoje ljudstvo prepričati o tem, je neizpodbitno da jih možnost vojne z Rusijo navdaja z grozo. In Rusija? Njej se je ne samo posrečilo podpreti Cangkajška, temveč je tudi dokazala, da je kljub pogubonos-ni »čistilni akciji« v svoji armadi slej ko prej zelo resen sovražnik, ki si zna i na bojnem polju i v diplomatskih pogajanjih priboriti spoštovanje. In to so najvažnejši nauki incidenta pri čangkufengu. O. Uicibki MOŽ S ČRNO KRINKO Dogodki na Daljnem vzhodu so živ-ljenjepisce maršala Bliicherja navdahnili z bujno domišljijo., Skoraj ne mine dan, da ne bi brali v tem ali onem časopisu kakšne nove verzije o bajni karieri skrivnostnega sovjetskega vojskovodje. Vsaka verzija si kajpak lasti izključno verodostojnost, in ker po možnosti druga drugo pobija, zmedeni bralec na koncu ne ve, komu bi verjel. Zaradi popolnosti naj še mi postrežemo z novo varianto, prepuščajoč cenj. bralcem, naj ji verjamejo ali ne. Povzemamo jo iz pariškega tednika »Europe Nouvelle«: V splošnem so si vsi Bliicherjevi življenjepisci edini, da je bil maršal njega dni preprost delavec, ki ga je šele revolucija postavila v ospredje. Toda veliko vprašanje je, ali to drži. Njegovi prvi vojaški nastopi kažejo, da je imel mož tako presenetljivo taktično in strateško znanje, da bi ga človek težko pričakoval pri siromašnem samarskem kovinarju. In kako naj si razložimo, zakaj je bodoči maršal imel v državljanski vojni vselej črno krinko na obrazu, kadar koli je prišel v bližino tujih ujetnikov? Naj se zdi ta okoliščina še tako romantična in dišeča po pustolovskih romanih, resnična je vendarle; tudi več čsl. legionarjev jo je potrdilo. Najverjetnejše so torej verzije, ki slikajo maršala Bliicherja kot častnika, ki je leta 1917. dezertiral iz armad centralnih držav. Težkoča je le v tem, kako naj izmed toliko pogrešanih avstrijskih in nemških častnikov najdemo pravega, tistega, iz katerega naj bi se bil prelevil poznejši maršal. Nekateri mislijo, da je bil sedanji vrhovni poveljnik rdečih armad na Daljnem vzhodu nekoč adjutant polkovnika Bauerja, šefa nemškega vohunstva v Rusiji; drugi trde, da ni BlUcher nihče drugi ko major Titz, eden izmed najsposobnejših članov avstrijskega generalnega štaba. A vse to so zgolj domneve. Edino kar drži, končuje »Europe Nouvelle«, je to, da najskrivnostnejši vojak sovjetske armade ni tisti, ki pravi, da je. (»Europe Nouvelle«) PAPEŽEVA IZJAVA »Na svetu je dovolj prostora za zmeren in mil nacionalizem. Varujte se pa pretiranega nacionalizma; takšen nacionalizem je pravo prekletstvo. Zdi se, da nam nesrečni dogodki vsepovsod dajejo pravico govoriti o pravem prekletstvu, kajti to prekletstvo ustvarja razkole, prepire in skoraj celo vojno...« Iz papeževega nedeljskega nagovora tia mlade misijonarje. SCHUSCHNIGG — SLOVENEC V zagrebškem > J utam jem listin beremo: Praga, 20. avgusta. Župni urad v Kamniku na Gorenjskem je dobil prošnjo bivšega avstrijskega kanclerja Kurta v. Schuschnigga, naj mu pošlje krstna lista njegovega deda in pradeda. Najbrže mora dr. Schuschnigg dokazati svoje arijsko poreklo. Njegova družina izvira iz Lukovice v kamniškem okraju. Tam se je bivšemu avstrijskemu kanclerju rodil njegov praded; bil je Slovenec in se je pisal šušnik. KITAJSKA JE NEPREMAGLJIVA Nemški major Lindemann, še nedavno Čangkajškov vojni svetovalec (pred nekaj tedni ga je Hitler skupaj z generaloijj Falkenhausnom in drugimi nemškimi vojaškimi inštruktorji odpoklical s Kitajskega) je te dni na poti domov izjavil Reuterjevemu dopisniku v Colombu (na otoku Ceylonu), da je japonska invazija na Kitajsko podobna Napoleonovemu pohodu na Moskvo in da bo doživela tudi podobno neslaven konec. Dalje je_ major napovedal strahotno revolucijo na Japonskem, že se Japoncem ne posreči, izvojevati odločilno zmago v prihodnjih 18 mesecih. HisUučni \Jclt Neki učen Američan je zapisal, da je na svetu čedalje manj normalnih iJ1-.’ Izračunal je celo, kdaj bo pri-zmo napočil čas, ko bo razmerje ed duševno zdravimi in bolnimi )uanii nekako obratno enako sedali ernu. Po njegovem nam ne bo treba la to čakati niti sto let. Takrat na-P°ci norcem zlati vek: nič več ne °ao ležali v prisilnih jopičih za za-rezenimi okni in prežali na prilož-kdaj bi se izmuznili svojim paznikom iz rok, temveč bo zadeva ravno o?-o6e: norci postanejo pazniki, paz-lki pa norci. In da jim bo lepše 'Minil čas za zamreženimi okni, se bodo pridružili še zdravniki in dotedanji pametnjalci, s poli-, 1 in državniki na čelu. In menda 0 tudi najbolj prav tako: še zme-. °.ni> kar pomni zgodovina, je večina ladala nad manjšino, v diktaturah tako kakor v demokracijah, le malce drugače. Učeni Američan prav prerokuje: aanašnje človeštvo res plove z razpetimi jadri v zlati vek norcev. Za 'J spoznanje ti m treba biti psihia-}erA °elo brez zdravniške diplome ahlco zapišeš to diagnozo. Treba je 80 hiš, last revnih planšarjev in živinorejcev, je pogorelo do tal. Kolesarja je podrl avto trgovskega zastopnika Slavka Molana v Za vodni pri Celju. Na nekem ovinku sta se zadela in pri lem je kolesarja, krojaškega mojstra Stanka Gračnerja, vrglo na tla, da se je precej pobil. Strela je zažgala domačiji posestnikov Štefana Pečovnika in Ivana Mot- Hlitn&pcede... Drage dame in gospodične, dovolite, da vam nekaj povem na uho. Zadnjič ste bili tako lepo oblečeni; ko ste šli po ulici, sc je marsikdo ozrl za vami. Imeli ste nogavice iz čiste svile, modeme čevlje in obleko — o, marsikatera bi si jo želela. Marsikatera vam je zavidala in marsikdo vas je pogledal. Da, bili ste očarljivi, a draga damica, poslušajte: samo dotlej, dokler niste sedli na klopico. Tedaj ste pa izgubili ves čar. Nič več vas niso občudovali, nič več zavidali, samo spogledovali so se. Zakaj neki? Zaupno vam povem, da se je videlo, kje se vam končujejo nogavice in njihove zaponke. A videle so se tudi vaše — bele, debele noge. Ko bi vedeli, kako nelepo se je to videlo! Na mah je vse na vas izgubilo svoj čar. Upam, da boste odslej bolj pazili, kako boste sedli na klopico. Veste, kratka krila niso kar tako. Tudi vi, mlada gospodična, ste imeli lepo obleko, bila je kratka, modema; a pozabili ste si s/crajšati kombinežo in obleči dolge nogavice. Pomislite, kakšna smola! Videla so se vam najprej kolenčka, potlej kombi-neia in nato obleka. Prav nič niste bih mični. Drugič se skušajte malo skrbneje obleči, da bi se vam kdo ne posmehoval. Breda la v Šmartnem na Pohorju. Gospodarski poslopji sta zgoreli do tal, z njima vred pa vsi stroji in ves pridelek krme in stelje. Prizadeta gospodarja trpita veliko škodo. Rejci malih živali iz vseh krajev Slovenije, združeni v Zvezi društev rejcev malih živali e sedežem v Ljubljani, in rejci iz ostalih banovin pri-rede v času jesenskega velesejma od 1. do 12. septembra 1938. svojo I. Zvezno banovinsko razstavo vseh vrst malih živali in produktov iz te reje. Prireditve v teni obsegu Ljubljana še ni videla. Vsa prireditev bo obsegala do malega polovico velesejma in bo pokazala nazorno sliko požrtvovalnega dela za povzdig našega malega gospodarstva. V nedeljo dne 4. septembra bo v Ljubljani tudi I. kongres rejcev malih živali, kjer se zbero rejci iz vseh krajev države in celo iz tujine. Na programu so razna predavanja, tečaji, ekskurzije. Vse priprave za prireditev s strani rejcev malih živali kažejo, da bo naše občinstvo na jesenskem velesejmu deležno spet novih senzacij. Tovorni avto je podrl v Slovenskih Konjicah svetovnega potnika Beera Alfreda VVilliama iz države Illinois (USA). Hotel se je umakniti na levo slran ceste, pri tem je pa prišel pod vozilo, ki mu je šlo e kolesom čez nogo. Prepeljati so ga morali v bolnišnico in ne bo mogel s svojim tovarišem Noelom Adolfom Vogejem iz Frei-burga prej na pot. dokler ne okreva. Vlak je povozil motociklista Ivana Kuclerja iz Velike Ligojne pri zloglasnem Drenovem griču blizu Vrhnike in ga dobesedno prerezal na dvoje. Na ostrem ovinku zapira razgled hiša in tako motociklist ni mogel videti prihajajočega vlaka in je treščil naravnost vanj. Znamenitosti Splita bodo v 6likah razstavljene na svetovni razstavi v Ne\vyorku. Ta razstava bo še večja, kakor je bila pariška. Na Triglavu se je ponesrečil 731etni učitelj v pok. Rajko Justin iz Ljubljane. Bil je vnet turist in botanik. Sleherni dan se je povzpel na Šmarno goro, nekajkrat v letu jo je pa mahnil na Triglav. Tako tudi to pot, a malo pod vrhom ee mu je zvrtelo v glavi in je omahnil v globočino, kjer je izdihnil. »Naši gostje« je naziv desete gospodinjske razstave Zveze gospodinj ter obravnava sprejem gostov v dveh glavnih delih: sprejem gostov v domačem krogu in v gostinskih obratih. Dodana so gospodinjska navodila za skrbno nego in pravilno spravljanje gospodinjskega inventarja, ki predstavlja kapital, ki se vsak dan obrestuje. Čim skrbnejše je ravnanje z njim. tem bolje in tem dalj časa se obrestuje. Žrtev nesrečnega naključja je postal 201etni Marijan Bolaffio, ki ga je po nesreči ustrelil njegov inštruktor in prijatelj. Bila sta pri krojaču v Mo-škanjcih, kjer je bil Marijan doma, inštruktor se je pa ukvarjal z revolverjem, ker ni vedel, da je nabit. Iznenada se je samokres sprožil in krogla je zadela nesrečnega mladeniča v glavo, da ee je na mestu zgrudil mrtev na tla. Tujski promet se v severni Dalmaciji razvija prav povoljno. Vsak dan obiskujejo naše primorske kraje velike skupine iz tujine. V zadnjih dneh je posebno živahno v Biogradu. Zla-rinu in Silbi, zlasti pa v Šibeniku. Najstarejši letalski potnik je v Jugoslaviji nedvomno 841etni polkovnik v pok. in kraljev častni adjutant Sava Paunioviž iz Beograda. Če ima na izbiro letalo in vlak, se vselej odloči za letalo. Ustrelil sc je 181etni Rudolf Majcen, sin šolskega sluge iz Maribora. Vzrok samomora še ni znan. Našli so ga na nekem nasipu blizu Kalvarije. Žalostna usoda je zadela tri naše sezonske delavce iz Prekmurja. Pr®** nekaj meseci 60 odpotovali v Nemčijo na sezonsko delo, a so zboleli in 60 jih nemške oblasti izgnale v domovino. Avto je povozil 561etnega delavca Jožeta Lorberja iz Maribora. Peljal se je s kolesom in se je na cesti umaknil nekemu avtomobilu, za njim je Pa prišel drugi in ga podrl. Strlo mu je j desno nogo. Neki motociklist je i-'a ! podrl 641etno Elizabeto Pofič iz Studencev in jo precej nevarno pobil. Epidemija griže in trebušnega leganja se je pojavila v lendavskem okraju-Terjala je že veliko žrtev, veliko s° 1 jih pa tudi prepeljali v bolnišnico v Murski Soboti. Omejitev bolezni ovirajo ljudje sami, ker nočejo javiti bolezni zdravnikom. ! Ljubljana v jeseni, jesenska prire' ditev Ljubljanskega velesejma, bo letos od 1. do 12. septembra. Za to prireditev je Generalno ravnateljstvo drz. železnic dovolilo polovično voznino, I in sicer za potovanje v Ljubljano o<» 27. avgusta do 12. septembra, za vrnitev pa od 1. do 17. septembra. odhodni železniški postaji je treba kupiti poleg celega voznega listka <1° Ljubljane še rumeno železniško izkaznico za din 2'—. Na to izkaznico bodo v Ljubljani na velesejma dali potrdilo o obisku in izdali velesejemsko legitimacijo, nakar ima obiskovalec brezplačen povratek. Jesenski velesejem bo pokazal mednarodno razstavo fotografije in filma; državno razstavo plemenskih psov dne 1. in 2. septembra; umetnostno razstavo; razstavo »Naši gostje«, ki jo priredi Zveza gospodinj; razstavo industrijskih in obrtnih izdelkov, med njimi tudi razstavo pohištva. Posebno velika bo razstava poljedelskih strojev, avtomobilov in motornih koles ter radijskih aparatov in pa razstava živilske industrije. Tekma harmonikarjev za prvenstvo Jugoslavije in prehodni pokal za 1. 1938-i39. bo 11. septembra. Obiskovalcem bo n* razpolago tudi prijetno zabavišče in variete s prvovrstnim atrakcijami. Suša in nevihta sta povzročili velik0 škode v našem Primorju. Uničen j® skoraj ves pridelek koruze in pšenice, glavne hrane naših Dalmatincev. Vinogradi obetajo bogat pridelek, a ponekod je toča uničila tudi trto. Ko je stopila na rodna tla, se j® zgrudila mrtva na tla žena našega izseljenca iz Boke Kotorske g. Vas® Barbiča, ki je doslej živel v Port Sai-du (Egipt). Za svoj domači kraj je daroval že skoraj pol milijona din, zato so ga slovesno pričakovali. Njegova žena je bila tako razburjena, da jo je zadela kap. Utonil je 161etni France Prešeren, sin strojevodje državnih železnic i® Maribora. S tovariši se je kopal v Dravi blizu Mariborskega otoka. Med plavanjem ga je sredi toka najbrže prijel krč, da je obupno zavpil in izginil v globini. Osebne vesdi Poročili so se: V Ljubljani: g-Danilo Ferjančič, uradnik drž. statistike v Beogradu, in gdč. Stanka Kovačeva, učiteljica. V Mariboru: Martin Šmid, usnjar, in Zofija Sonc, posestnica; Ludvik Kranjc, zidar, in Justina Krtelj, zasebnica. V Rušah: zdravnik dr. Adolf Zorec in gdč. Zora Stanijeva iz Ruš. — Iskreno čestitamo! Umrli so: V Ljubljani: Jož® Drenovec, žel. uradnik v pok.; Ivanka Knifičeva, vdova po trg. in pos.; Franc Gnezda, višji žel. kontrolor; Marija Pokovčeva, žena pos.; 291etni Gorči Koželj, trg. in gost. iz Zagradca pri Stični.V Celju: 671etni Ernest Bar-tolini iz Dobriše vasi, vrtnar; 161 etna rudarjeva hči Angela Razpotnikova Presečnika pri Laškem; 381etni posestnik Matija Založnik iz Lindeka pri Frankolovem; 581etni dninar Jože Ko-res iz Dobovca pri Rogatcu. V Šmartnem pri Slovenjem Gradcu: 701etna Frančiška Barletova, žena učitelja v pok. Na Golem brdu pr1 Preski : 831etni Franc Premože, posestnik. V št. Vidu nad Ljubljano: 261etna Ivica Koroščeva, roj-Brovc, žena pek. mojstra. V Postojni : 421etni Matija Pelan, gostilničar. V Lokah pri Mariji Nazarje : Anton Klančnik, lesni trgovec in pos. V Vitanju: 731etna Jožefa Musijeva, zasebnica. V Gaberju pri Celju: 581etna delavčeva žena Helena Leskovškova. V Kozjem : 771etni Franc Guček, pos. in gost. ^ Ptuju: mg. ph. Bogo Orožen. V Hrastniku : 661etna Amalija Štrausov a, žena pos.; Marija Privškova, rudarjeva vdova. V št. Petru pr* Mariboru: Slletni dr. Jožef Mar-cius. Na Vrhniki: Valentina Kočevarjeva, vdova po trg., pos. in gost-Na Polulah pri Celju: 721etna Frančiška Semlakova, vdova po nad-oficialu. — Naše iskreno sožalje! Specialni atelie za okv/renie sJik in gobelinov JULIJ KLEIN LJUBLJANA, Wolfova ul. * Iznajdljiv parček Noderna londonska sfinga »Kako se kaj imaš, dragec? AH se me nič ne spomniš ?...« (V) London, avgusta. Vsct Anglija se smeje originalnim trikom prebrisane sleparske dvojice, ki jih je izvrševala več mesecev v mnogih angleških velemestih. Ti triki so jima toliko nesli, da sta lahko neskrbno živela. Oblastem pa se njuno početje ni zdelo kdo ve kaj zanimivo, in zato so ju zalezovali na vse krtplje, dokler se jim nazadnje ni posrečilo, aretirati ju in ju postaviti pred sodišče. .Trik gospoda Martina Kelloga ln ujegove pajdašice je prav tako ne-vsakdanji kakor preprost. Kljub temu au pa morda prav zato, ga je sprem-lai sijajen denarni uspeh. Medtem ko K ?. izk,uP^kom svojega »dela« gospod Kellog živel prav po baronsko, je miss "hn Morris stanovala v razkošnem tanovanju v najbolj mirnem in priletnem londonskem okraju. In kadar j® Pri belem dnevu miss Ann srečala gospoda Kelloga na ulici ali v •takšni boljši trgovini, je šla mimo njega, kakor da ga ne bi bila še živ “an nikoli videla. Tudi gospod Kellog jn z ničemer izdal, da ima z mlado, elegantno damo tesne kupčijske stike. Kadar je legel mrak... »Meglenega, mračnega večera sem se vračal po končanem delu iz svoje pisarne v središču mesta domov,« pripoveduje neki starejši, skrbno nego-Van gospod, ki so ga poklicali za pričo v zadevi Martina Kelloga in Anne Morrisove. »Na nekem križišču sem na •epem začutil, kako sta dve nežni, orokavičeni ročici zakrili moje oči. ■Hkrati me je vprašal prijeten glasek: jH°w do you do, my dear? Kako se Raj imaš, dragec? Ali me poznaš? No, Povej, kdo sem?‘ Glas se mi je zdel znan, ugibal sem sem in tja in imenoval imena nekaterih znank. ,še zda-lec ne‘, mi je venomer odgovarjala da-®a. ki mi je tiščala oči. ,Ali si me res ?e tako zgrešil, da ne poznaš niti mojega glasu več?‘ Brskal sem po spojku. ijčoč med svojimi mladimi znan-kami in prijateljicami: zaman, ni bila ne Mary, ne Ruth, ne Claire. Nazadnje nie je dama le izpustila. Zagledal sem smejoči se obrašček mlade, očarljive, elegantne dame.« Pri teh besedah se je priča obrnila m se vljudno priklonila proti zatožni klopi, ki je na njej sedela miss Ann Morrisova. Potlej je pripovedoval sodniku zgodbo še naprej. »Sicer mi je bila Pa dama čisto neznana. In tudi ona je spoznala svojo zmoto. Njen nasmeh je izginil in namesto njega je nastopila mučna zadrega. Vsa prestrašena je Potlej dejala: ,Lepo vas prosim, gospod, oprostite mi zmoto. Mislila sem, da ste moj bratranec Thomas!" Kajpak sem jo potolažil in odhitel proti domu. Vso pot sem se moral smejati ?voji izredni pustolovščini. Doma sem aele opazil, da ni nikjer ne moje zlate Ure in ne denarnice.« Thomas spozna svojo »sestrično« Toda vsaka pesem je le nekaj časa l«Pa. Prevejanca sta svoj posel oprav- ljala predolgo na enem in istem kraju. Ko je nekega večera Ann Morrisova spet položila svoje nežne ročice na oči starejšega, dobro ohranjenega gospoda in ga priliznjeno vprašala, jo je gospod zgrabil za roke in jo pridržal, češ: »How do you do? Kajpak, da te poznam, saj si vendar moja sestrična! Jaz sem namreč detektiv Thomas Bratley!« Miss Ann svojega pajdaša ni utegnila več posvariti, kajti v istem trenutku, ko jo je detektiv zgrabil za roko, je prijel tudi Kellogovo roko, ki je že segala v žep dozdevne žrtve. šele pred sodiščem si je dični parček spet videl iz oči v oči. Sodišče je dalo Martinu Kellogu štiri leta, Anni Morrisovi pa tri leta časa, da bosta v ječi lahko razmišljala o kakšnem novem originalnem triku. Praznoverni filmski igralci Hollywood, avgusta. Filmski igralci, ki ne bi bili prav nič praznoverni, so zelo redki. Tako Judy Garland noče nikoli peti z orkestrom, ki pri njem sodeluje rog z bakrenim batom. Una Merklova pa vsaj enkrat v vsakem filmu obuje par starih čevljev — spomin na njen prvi nastop. Elegantna Rosalinda Russello-va prvi teden filmanja pri vseh svojih filmih nosi neko staro domačo obleko, ki jo je imela še pri gledališču. Robert Taylor ima navado, da vrže klobuk na posteljo in trdi, da mu to najbolj zanesljivo prinese srečo... Norma Shearerjeva za vse na svetu ne bi hotela druge toaletne mizice, kakor tisto, ki jo je imela takrat, ko je prišla prvič v filmski atelje. Fanny Briceva kljub stari gledališki navadi ne more prenesti, da bi v njeni loži žvižgali. Fernard Grave nikoli ne začne vrteti filma, če je petek in še trinajstega povrhu. Joan Crawfordova ne mara druge lože, kakor tisto, ki so ji jo dali, ko je postala filmska igralka. Denis O’ Keefova ne gre nikoli prej pred kamero, preden se ni prepričala, da je dolar, ki ji prinaša srečo, varno shranjen v njenem žepu. Ta dolar ji je dala njena mama, ko je šla prvič na deske. Čigava je ura, najdena v kravjem želodcu? (v) Budimepšta, avgusta. Zlata ura je vzrok svojevrstnega procesa, ki bo očitno prizadejal ogrskim sodiščem še precej dela. To uro so našli v želodcu neke krave, ki so jo ubili v budimpe-štanski klavnici. Uro so najprej »zaplenili« klavniški delavci, ki so jo našli, ko so odprli želodec. Klavec pa, ki je zvedel o najdbi, je zahteval naj-denino zase, češ da jo je izročil klavnici s kravo vred. Krog onih, ki so zahtevali uro zase, pa se ni omejil le na klavca in klav-niške delavce. Ko se je stvar razvedela, se je namreč prijavil prekupčevalec, ki je kravo prodal klavcu. »Pro- dal sem kravo«, je dokazoval, »a ne ure. Ura je še zmerom moja last.« To zahtevo je pa klavec odločno zavrnil. »Kako moremo trditi o neki stvari, da je naša,« je vzkliknil, »če še slutili nismo, da sploh obstoji!« Da se je stvar še bolj zamotala, je nazadnje stopil na plan še lastnik travnika, ki se je krava na njem pasla. »Delavci v klavnici niso našli ure,« je pisal v svojem pismu sodišču, »temveč krava jo je našla. Glede na to, da je krava našla uro na mojem travniku in jo tam požrla, imam jaz edini pravico do nje.« Sodišče še ni izreklo zadnje besede in je najbrže še lep čas ne bo. Nemke imajo nov pozdrav Iz Berlina sporočajo, da so uvedli nov pozdrav za Nemke za slovesne priložnosti, kakor pri sprejemih pri voditeljih stranke i. sl. Kajpak bodo morale kakor vsak Nemec dvigniti desno roko, a samo do višine ramen, hkrati bodo pa lahno priklonile glavo. Novi »dvorni pozdrav« bodo prvič preizkusili ob obisku ogrskega regenta Horthyja. Ukrotil je štiri podivjane konje — in padel mrtev na tla (v) Budimpešta, avgusta. Ob mlačvi v Csabbiju pri Pečuhu je hotel neki 161etni fant s štirivprežnim vozom priti do mlatilnice. Konji so se pa splašili, vrgli fanta na tla in divjali proti 120 prestrašenim delavcem. V zadnjem trenutku se je pa zavihtel na kozla evangeljski duhovnik Aleksander Horvath, pravi orjak po postavi, in je živali, ki so se trikrat zagnale proti delavcem, po skoraj enourni divji vožnji izčrpal, da so se pomirile. Ko so se ljudje hoteli duhovniku zahvaliti, se je zgrabil za srce in padel mrtev po tleh. Nadčloveški napor je bil tudi za njegovo orjaško moč prehud. Glavna kolektura Državne razredne loterije SAGR1N, družba zo.lv Ljubljani se je preselila s Krekovega trga štev. 10 v Frančiškansko ulito št. 6 (poleg trgovine „Jelka“) valo po samotni ulici. Neki stražnik je postal pozoren in je vlomilca prijel. Gledališka igralka je izjavila, da ni še nikoli igrala bolj razburljive vloge. Vlomilec, 321etni Frank Hulbert, se je že drugi dan moral zagovarjati pred naglim sodiščem. Dobil je devet mesecev ječe; mladi igralki je pa sodnik sam čestital k njenemu pogumu. Zn bofniiin: j^ekateie s paradižniki Dober tek I Pogumno dekle (v) London, avgusta. Hrabra dekleta in žene poznamo iz zgodovine in iz sedanjosti. Vsekako je vredno vsega priznanja tudi pogumno dejanje mlade angleške igralke Diane Manwaringove. In takšno priznanje je tudi javno doživela. Diana Manwaringova stanuje s svojim očetom v hiši neke mirne londonske ulice. Nekoč jo je ponoči zbudil krik njenega očeta; klical jo je na pomoč. V stanovanje je bil vdrl neki vlomilec, ki je očetu grozil s samokresom. Diana se je tolovaju odločno postavila po robu in posrečilo se ji je, da ga je pognala v beg. S tem pa še ni bila zadovoljna. Tekla je za njim in je tako kričala, da je kar odme- ČUDNI LIUDJE • ČUDEN SVET Največje zasebno trgovsko učilišče. Znani državno priznani »Chri-stofov učni zavod«, Ljubljana, Domobranska cesta 15, je letos znatno razširjen, najmodemeje opremljen. Posebnost bodo učilnice za pisarniške vaje in strojepisnica. To bo edinstveni zavod te vrste v državi, potrjen tudi od ministrstva. Učence odn. učenke pripravlja za vsakovrstno pisarniško službo, po polletni praksi lahko odpro tudi lastno trgovino, kar je važno zlasti za otroke trgovcev in obrtnikov. Poučujejo prvovrstne učne moči, profesorji. Kdor želi podrobne informacije, naj piše na ravnateljstvo za brezplačni prospekt s slikami. Mesečna šolnina 180 din. Vpisovanje vsak dan. Lani je zavod obhajal 351etnico obstoja, je najstarejši in naj večji te vrste. K napredku mu iskreno čestitamo in ga najtopleje priporočamo. »Stanleg Baldivin« in pW in st on Churchill« — brez službe! (v) London, avgusta. Stanley Bald-win in Winston Churchill sta te dni dobila svoji izkaznici o brezposelnosti. Samo da tokrat ne gre za bivšega ministrskega predsednika in ne za bivšega konservativnega ministra. Na Angleškem je namreč 37 ljudi z imenom Stanley Baldvvin vpisanih v imenik brezposelnih in dva z imenom Winston Churchill. V istem imeniku je vpisanih 48 Charlijev Chaplinov, 153 Johnov Bullov, 793 Walterjev Scottov, 170.000 Williamsov, 180.000 Brownov, 305.000 Jonesov in 406.500 Smithov. (»Intran«) Širom po svetu Nemško letalo »Condor« je preletelo Atlantik iz Berlina proti Ameriki v 25 urah, za vrnitev je pa rabilo samo 20 ur. — 3 dni 20 ur in 42 minut je vozil iz Amerike v Evropo največji parnik sveta »Queen Mary«; dosegel je nov hitrostni rekord. — Stara granata je ubila pet otrok na polju pri Lucku v Voliniji na Poljskem. — 108-letna Angležinja Ann Stansellova je umrla. Bila je najstarejša ženska na Angleškem. — Nad Badnom na nemško-francoski meji je treščilo na zemljo češkoslovaško potniško letalo, ki je vozilo na progi Praga—Pariz. Vseh 17 potnikov in pilotov se je ubilo. — V Siraču v daruvarski okolici v Srbiji so podrli 187 let staro pravoslavno cerkev, ker niso imeli denarja za njeno obnovo. — Z maskami proti plinskim napadom so opremili Angleži v Londonu telefonistke v centrali. — 12.000 turških kmetov bo jeseni zapustilo romunsko Dobrudžo in se preselilo v Anatolijo v Malo Azijo. — Največji morski svetilnik na sveta gradijo na otoku Quessantu, 25 milj od francoskega pristanišča Bresta. Svetilnik bo imel svetilnost 500 milijonov sveč; njegove svetlobne žarke bodo videli v jasnem vremenu 80 km daleč. — Spomenik Napoleonu Bonapartu so odkrili Francozi v Ajacciu na Korziki. — Ameriški raziskovalec Lincoln Ellswor-worth je že pripravljen za potovanje na Južni tečaj, kjer ostane ekspedicija do januarja prihodnjega leta. — Pristaniški delavci v Franclji stavkajo; pomorski tovorni promet zato zelo trpi. — 40 milijonov plinskih mask je dala angleška vlada v naročilo za svoje civilno prebivalstvo. — Dva Angleža sta našla način, kako se da žito in moka stisniti v zmes, ki zavzema komaj desetino prvotne prostornine in se ne pokvari. — Na Angleškem bodo podrli tri zgodovinske kaznilnice, namesto njih bodo zgradili stanovanjske hiše. — 391etni profesor češke realne gimnazije v Olomoucu Karel Pehoc se je zastrupil z neznanim plinom pri eksperimentiranju z žabami. Bilanca pretelelega leta neke velike fmeriške zavarovalnice kaže, da male neprevidnosti vse pogosteje kakor s» utegnemo misliti, zakrivijo dan za doiem različne bolezni in tudi smrt. Pako je lani umrlo 9 ljudi in zastru-Pdo se jih je Si, ker so oblizovali robove pisemskih ovojev in si ranili Ustnice. Ker o pravem času niso izključili elektrike iz likalnika, jih je umrlo 30, poškodovalo se jih. je pa loe< zraven je pa nastalo A17 poža-r°v. 189 smrtnih primerov in 8SG Poškodb je nastalo zaradi vlivanja bencina ali špirita v ogenj. Umrlo je dam, 32 se jih je pa poškodovalo, ker so se šminkale za volanom svojega avtomobila. Ker so hoteli odstraniti zajedalce iz ušes, nosu ali °d, je umrlo 6 ljudi, Si se jih je pa runilo. Naposled je zaradi neprevidnosti umrlo ali pa nevarno obolelo uec deset tisoč ljudi, ki so dobili hripo in sploh niso legli v posteljo, a« so pa prezgodaj vstali po bolezni. * * * V Edlesboroughu v buckinghamski £r°fiji na Angleškem sta v pičle pol ^re umrla brata George in Harold n°xell. George je imel 74, Harold Pa 60 let. že od mladosti sta si bila herazdružljiva prijatelja. Vse svoje Oljenje sta se ogibala žensk, le f, .k° sta se družila s prijatelji; |*ajrajši sta bila še sama. Niti na misel jima ni prišlo, da bi se kdaj Poročila. Ostala sta samca, zato so J>ma znanci in sosedje vzdeli priimek iruta devičnika«. 1 ,i*>rec* nedavnim sta oba hkrati zbo-eia za hripo. Kljub vsem zdravilom 'e je bolezen čedalje bolj obračala na ...................................... slabše in tako sta lepega dne oba izdihnila. Pokopali so ju v skupen grob, da bosta tudi po smrti skupaj, kakor sta bila vse življenje. * * * Mladi zaljubljenci so pogosto zelo lahkomiselni in trmasti, kar z glavo hočejo skozi zid. Ko ne bi bili tako vihravi, bi svojcem prihranili mnogo žalosti, sebi pa prezgodnjo smrt. Saj skoraj vsak dan beremo o kakšni ljubezenski tragediji. Parižanka Helena Denanova — imela je komaj šestnajst let — je bila do ušes zaljubljena v devetnajst letnega Marcela Vallesanta. Kajpak je to bila njena prva ljubezen, in ta je, kakor veste, zmerom najbolj vroča. Po vsaki ceni se je zaljubljena Helena hotela poročiti z mladeničem, in sicer kar takoj. Starši so ji dokazovali, da še nista zrela za poroko, in niso na noben način hoteli ustreči njeni želji. To je pa mlado razvajenko tako potrlo, da je skočila v Seino in utonila. »Ni vse zlato, kar se sveti.« Ta pregovor menda vsi dobro poznate, zato vam pa svetujem, da si ne izbirate previhravo svojih izvoljencev, kajti primerilo bi se vam lahko tako, kakor se je gospe Conroyevi v Oma-hi( Nebraska, USA). Ta dama in njena prijateljica sta se hkrati namreč zaljubili v lepega Jamesa Con-roya. Da bi napravili konec svoji ljubosumnosti, sta prijateljici žrebali za ljubimca. Domenili sta se, da bo ljubimca dobila tista, ki bo potegnila višjo karto. Sreča se je nasmehnila sedanji gospe Conroyevi, ki se je ta- koj poročila _ z izvoljencem. A kaj kmalu se je pokazalo, da nista ustvarjena drug za drugega. Razočarana žena je namreč že vložila tožbo za ločitev zakona. V Barandovu na češkoslovaškem so že dolgo občutili potrebo po dobrih aparatih za uprizarjanje filmskih trikov. Ta mesec se je njihova želja izpolnila, kajti kupili so najmodernejši aparat na svetu, znamke »Truct, izdelek neke francoske tovarne. S tem aparatom bodo v bodoče uprizarjali vse mogoče zapletene filmske trike in jih razmnoževali z veliko hitrostjo. Razen Hollgivooda imajo zdaj v ČSR največji aparat te vrste. Z novo pripravo je češkoslovaški film mnogo pridobil. Zaljubila se je na prvi pogled, pogosto slišimo in beremo. A pravijo, da je takšna ljubezen ko slama, ki se hitro vname in tudi hitro ugasne. Vselej pa to le ne drži. Dokaz: Miss Wates iz Birme je prišla v London in se je v velemestu kaj kmalu izgubila. Nekaj časa je tavala po ulicah, potlej je pa ustavila nekega 23letnega mladeniča, da bi ji povedal, kje prav za prav je. Miss Phillis se je na prvi pogled zaljubila v mladega lepotca, tudi njemu je ugajala mlada dama in čez mesec dni sta bila že srečen zakonski par. Toda miss Phillis je že imela moža, preden je prišla v London. Ko je pa spoznala simpatičnega inženirja Johna Marynela, se je takoj ločila od prvega moža. ALI STE SE RODIL11859-1930? Citatelje tega časopisa, Ul so se rodili v letili 1859—1930, prosimo, naj napišejo svoje ime in točen datum rojstva. Imeniten astrolog, čigar znanstve. ne napovedi so žele obča priznanja in obsežna obravnavanja v vseh časopisih, se je odločil, da bo bralcem tega lista postregel s senzacionalnimi prerokbami, ki bodo na njih podlagi lahko generacije, rojene med 1859. in 1930. letom popravile svojo življenjsko pot ln dosegle srečo v vsakem pogledu. Ta objava Je največje važnosti in nudi bralcem edinstveno priložnost, da dosežejo svojo življenjsko srečo. Nezmotljiva jasnovidnost grafolopije in astrologije Vam bo tole objasnila: 1. Vaš značaj, njegove prednosti, njegove pomanjkljivosti. 2. Vaše Sanse v ljubezni. 3. Vaše šanse v Spekulacijah Ib trgovini. 4 Vaše Sanse glede na dedovanje. 5. Dolgost Vašega življenja. 6. Vaše prijatelje in Vaše dobrotnike. 7. Vaše sovražnike in krive obtožbe. 8. Potovanja In spremembe v bi« vanju. 9. Družinske razmere. 10. Vse, kar želite vedeti o uspehih v loteriji. Ta Imenitni astrolog, znameniti dobrotnik Človeštva, dobiva za svoje delo vsak dan nešteto priznanj. SPODNJE NI TISTO, KAR TRDIMO Ml, AMPAK NASPROTNO TISTO, KAR TRDIJO ONI, KI SO MERODAJNI: »Naredili ste mi veliko uslugo. Zahvaljujem se Vam za horoskop...« ».. izkazali 6te mi veliko uslugo.« Madame B. S. »Vse se je zgodilo tako, kakor ste mi bili povedali.« G. D. »Očarana sem ob resničnosti Vaših besedi.« Gospodična L. »Moje najgloblje priznanje za VaS modri nasvet...« Madame Anne B. »Zdi se mi, da se mi je danes vrnila sreča...« Gospodična J S »Uspelo ml je, da sem rcSi) kapital, ki sem zanj mislil, da je že izgubljen...« J. M. »Moj horoskop mi Je najdragoce* nejši vodič...« Gospodična B. V. »Vse spremembe so se zgodile, kakor ste mi jih razložili...« I. B. IZVLEČKI IZ DRUGIH PISEM: > »...to je zares odlično delo«...« M. M. »...dokaz Vašega daru pogoditve...« M. R. »...Neomejene usluge...« A. N. »...Nobenega vzroka nimam več, da bi dvomil v astrologijo...« H. V. »...Žal ml je, da Va« nisem prej poznal...« I. C. »...vse, kar ste m| pisali, Je res...« O. A. »...spet sem dobil dobitek...« »...mogel sem nastopiti službo po Vaših nasvetih...« C. H. »...Vse Je res...« D. F. »...moj horoskop Je čudovito resničen...« P. P. »...mislim, da je nemogoče napraviti bolje...« A. G. »...blagoslavljam dan, ko sem Vam pisal...« P. 8. »...V korist Vašega podjetja...« A. B. »Ugotavljam, da Je Vaša metoda dobra in da vsi tisti, ki kupujejo samo na slepo srečo, ničesar ne vedo Mednje sem spadal tudi jaz, dokler nisem spoznal Vas.« Gospod Janko Popovič, industrijec Iz Beograda, se zahvaljuje njegovemu tovrstnemu nasvetu in ga Je bogato nagradil, ker je po njegovem nasvetu zadel v loteriji 100.000 dinarjev. Izpolnite tudi Vi Se danes, brez odlašanja spodnjo naročilnico in pošljite aa stroške za Izdelavo in ekspedicijo Vašega življenjskega horoskopa samo din 50*— na poštni čekovni račun štev. 14.999. Hkrati naj opomnim, da nimam v službi nikakšnih zastopnikov ali agentov In da je to moj edini in točni naslov FRANC TERŽAN, CELJE, poštni prodal 25 NAROČILNICA ki a njo naročam posebni življenjski horoskop, samo za din 50*—, ki jih pošiljam po čekovni položnici štev. 14.999 hkrati • to naročilnico. Dan vplačila J;.-r,„r................... -______ Ime in priimek .... ,... ------------------------- —......... Poklic .... —______________________ Dan, mesec in leto rojstva Barva oči ___________________ las Naslov, ki želite, da Vam nanj pošljemo diskretno Vaš posebni življenjski horoskop K incidentom na Daljnem vzhodu: ruska pehota pred napadom na japonske postojanke PO 24 LETIH. Za vsak prispevek v tej rubriki plačamo 20 din ki je zapravil svetovno vojno, mož, ki jo je dobil Žalostno, a resnično! V Ljubljani imamo družbo z omejeno zavezo, zelo premožno; svoje • podružnice ima po vsej Sloveniji. V Ljubljani ima tudi nekaj stanovanjskih hiš. ' V eni izmed teh hiš tam nekje na ‘Glincah je okrog trideset let stano- Tragika mladega Nemca, ki Je 29. oktobra 191 A. na straži zaspal Newjork, avgusta. Pred kratkim je ameriški mesečnik ; »The Atlantic Monthly« pisa) o člo-Iveku, ki je izgubil svetovno vojno, in ; o človeku, ki jo je dobil. Po njegovih : ugotovitvah je svetovno vojno dobil ■vala poštena družina, ki vsa leta Mt'tneki Bradman, izgubil jo je pa Gun-prizadejala gospodarju nobenih sit- {nar Bechtel... Ugotovitve ameriškega nosti. Letos je pa ta družina nepri- { mesečnika slone na podatkih britan-iakovano dobila odpoved stanovanja, {skih in belgijskih vojnih arhivov in Vprašali se boste, zakaj? G. urednik, j imajo tole realno ozadje: ^pomislite, samo zato, ker je pri njih ? Anglež Bradman je bil pred sve-zajokal — nezakonski otrok! Torej\ tovn° vojno britanski vohun in je deta nebogljeni črviček je vzrok, da ?loval tudi v Berlinu; tam se mu je mora poštena družina na cesto! Go- ♦ med drugim posrečilo iztakniti skrivne »podarji hiše so izjavili, da je sra- j načrte o utrdbah na otoku Helgo-moUi za hišo, če pod njeno streho živi { landu. Ko je počila vojna, je povelje-nezakonska mati. ♦ val britanskemu rušilcu »Firedraku« ► in patruljiral v Severnem morju. Nem- ► ci so bili naglo zavzeli skoraj vso ► Belgijo, zasedli Anvers in so stali že [pri Nieuportu ob Rokavskem prelivu, [še nekaj dni takšnega bliskovitega ; prodiranja pa bi presekali najkrajšo ; zvezo med Anglijo in Francijo in ta->ko dobili Pariz v svoje roke. Na tem Vprašam vas, gospod urednik, ali vi potrebna za takšno dejanje neka posebna vrsta srčne kulture in socialnega čuta? M. S. »Šport...« Nedelja je bila. Peljal sem se z vlakom v Ljubljano. V kupeju sem J frontnem odseku jim je bila belgijska prišel v pogovor s tujci, z Nemci, ki 2 armada, edina resnejša ovira, in še ta so v naših krajih na počitnicah in J je od dne do dne bolj popuščala in se so me spraševali to in ono. Na neki {umikala pi-ed zmagujočimi nemškimi postaji se vlak ustavi in na lepem { oddelki. Kljub neizmernim žrtvam je zaslišimo divje rjovenje in »petje«.{prišla že do skrajnega roba dežele in Stopim k oknu in zagledam v svojo {na konec svojih moči. največjo sramoto — koga? Našel V tej najhujši sili — bilo je 28. ok- športnike-nogometaše. Prihajali so od {tobra 1914. ponoči — je sklical bel-tekem, pijani od prvega do zadnjega,*gijski kralj Albert vojni svet. Toda da so komaj stali pokonci. S hru-1 nihče iz njegovega štaba -ni videl re-ščem so navalili ravno na naš vagon, tšitve. Nazadnje se je oglasil k besedi Že od daleč je udaril v nos duh po|neki dragonski polkovnik; menil je, alkoholu. Kvantali so in kleli, a pra- ♦ da bi poskusili poslati kakšilo majhno va sreča je bila, da jih tujci niso »patruljo v morski zaliv. Njena naloga razumeli. .... J bi bila, presenetiti tamkajšnjo nem- Kaj so si mislili vsi, ki so videli fško stražo, jo pobiti in nato signalizi-to pijano drhal? Skrajni čas je, da trati na visoko morje — morda so kje pometemo s takimi »športniki«. Samo J v bližini Angleži, da bi s svojimi tež-kje naj dobimo tisto močno metlo ?{kimi ladijskimi topovi posegli v boj. V. M. | Kralj je na obupni načrt pristal. ♦ Tako se je kmalu nato jela v varstvu »VljlldllOSt« j teme plaziti proti morju patrulja Pred nekaj dnevi sem se razgovar-jala z neko gospo, ki mi je povedala tole: Svojima otrokoma sem imela na- osmih mož, pripravljena ubiti vsakogar, ki bi ji prišel na pot. Patrulja je res trčila ob stražo, toda mož je... spal. Na lesenem brunu, ki , .... ... . _ jga je bilo morje vrglo na suho, je men, kupit, plaščke za zimo. Stopila |sedel mlad nemški 0, saj sem ze vnaprej | ogenj vzplamenel, so od časa do časa vedela da ne boste nic kupili.« | vrgli vanj nekaj smodnika. Nekateri^ uslužbenci ljubljanskih* Tisto noč je »Firedrake« slučajno trgovin kažejo na res vljuden način Xkrižaril v bližini obaie Ponoči ob enih svojo trgovsko izobraženost in na-Xje ladijska straža opazi]a čudnj klonjenost do svojih strank. fna obrežju in je o tem obvestila po- S. K. Jveljnika Bradmana. Radoveden, kaj r, v, . , znaj ogenj pomeni, je Bradman velel OpOSLOVanje starosti Jkrmarju, naj obrne ladjo proti obali. Kako so nekateri ljudje surovi, ka-Jf^J^drake« Je pristal nekoliko južneje dar mislijo, da jih nihče ne vidi, naj{111 Biadman je krenil z 12 možmi proti vam pove tale zgodba: {ognju. Po poti, držeči čez hrib, je sto-!, Se mkdar v živlien-iu ni angleški pala stara ženica in nesla na plečih ? ka?ltal\, vid,el ve«eea veselJa kator veliko butaro suhih drv. Za njo sta{v trenutku. ko so Belgijci spoznali bri-privozila dva kolesarja, moški in | tanfk° Patruljo Od samega veselja ženska, oba še precej mlada. Moški Xso lzclPane vojake oblile solze in več je na vso moč zvonil in uboga ženica n* nihče od njih mogel spre- se jima je umaknila na kraj poti. A predrznikoma še ni bilo dovolj. Hotela sta se peljati vštric. Moški je na ves glas zavpil nad starko: »Baba stara, umakni se, ali te pa povozim!« Ubojca ženica se je tako prestrašila, da je kar odskočila vstran in stopila z eno nogo v blato cestnega jarka, da ji je padla butara na tla. Kolesarja sta pa lepo nadaljevala svojo pot in »dama« se je svojemu kavalirskemu spremljevalcu prav sladko nasmehnila! L. K. »Glejte, da izginete...« Inštruirala sem za malo maturo nekega dijačka, sicer nadarjenega, a lenega in raztresenega. Trudila sem se z njim, hotela sem mu dati več kakor samo golo znanje v tem ali onem predmetu. Fante pa ni ubogal. Ni se učil in zdi se mi, da so ga doma podpirali, češ kaj se boš učil, saj imaš inštruktorico. Prišla je mala matura. Fant je padel iz dveh predmetov. Bilo mi je težko, a vedela sem, da sem jaz storila svojo dolžnost. Ko sem pa prišla po honorar, me je sprejel fantov oče nekako takole:* »Saj ste brali, da je paglavec cep-{ nil, pa se še upate priti po denar?{ , Glejte, da izginete!« In dejstva? { * * Učila sem ga vsak dan, hkrati sem| £e morala pa še sama pripravljati za{ veliko maturo. Ko bi fantovi starši? ► * ne bili premožni, ne bi nič rekla —♦ * tako? Maturantka govoriti besedice. Prvemu se je razvezal jezik belgijskemu majorju: hlastno je narisal v pesek potek nemške in belgijske fronte in jel prepričevati Angleže, da je vse izgubljeno, če drugo jutro ne posežejo v boj angleški ladijski topovi; kajti Anglija dotlej še ni poslala večjih armad čez Rokavski preliv. Bradman je odgovoril, da razpolaga samo s topovi majhnega kalibra in da jim zato ne more učinkovito pomagati. Vsi obupani so belgijski vojaki pobesili glave. Prav takrat je Bradman zagledal zvezanega Nemca na tleh in kakor blisk ga je prešinila neka misel. Pogled na zavihane hlačnice ga je namreč spomnil na uniformo škotskih vojakov. Ali nima mar 180 škotskih uniform na svojem rušilcu? Od misli do drznega načrta je bil le kratek korak. Kako bi bilo, če bi se Belgijci preoblekli v škotske uniforme in podtaknili Nemcem domnevo, da so se Angleži izkrcali na belgijski obali? Z načrtom so bili vsi zadovoljni in tako so ga še tisto noč izvedli. In zgodil se je čudež! Prodirajoči Nemci so v svojo osuplost videli same »angleške« vojake in so se ustavili, kakor bi bili trčili ob zid, vzrasel iz tal. Ko so spregledali svojo zmoto, je bilo že prepozno; takrat so bili Belgijci že razdrli nasipe reke Ysere — in nemška armada je za cela štiri leta obtičala na tej točki, vse do konca svetovne vojne. S tem pa naše zgodbe še ni konec. Bradman je prišel deset let po tem dogodku, torej oktobra 1924., v Belgijo, hoteč si ogledati zaliv, kjer se je tisto usodno noč pred desetimi leti izkrcal in raztovoril škotske uniforme. 29. oktobra je večerjal v nekem skrom-;; nem hotelu v mestecu Nieuportu; ra-; zen njega je prenočeval v hotelu samo še en gost, neki Nemec; predstavil se mu je za Gunnarja Bechtla. Pozno ponoči je krenil Bradman sam v zaliv, a v svoje veliko začudenje je tamkaj zagledal nekega moža, sede RADENSKO ZDRAVILNO KOPALIŠČE zdravi z dobrim uspehom bolezni srca. ledvic, živcev, nervozo, želodec, jetra^zenske katare, spolne motnje, notranje žleze. Ako trpite od katere teh bolezni ali sploh obiskujete zdravilišče, zahtevajte našpr©' spekt, v katerem imate mnogo koristnin navodil o zdravju. Uprava Radenskega zdravilnega kopališča SLATINA RADENCI Direktni vagon za zdravilišče SLATINA RADENCI odhaja iz Ljubljane ob 8.00 ter prihaja v RADENCE ob 14.42. AmUcL&U Zlobni Tycho de Brahe Tyeho de Brahe, slavni danski astro-TO61wol „.™„, nom, se ni prav dobro razumel z dan- čega na naplavljenem brunu — prav{sk™i plemenitaši, ti so pa nanj gledal* tako kakor je pred desetimi leti uteg-{^ut^ bolj zviška. Nekoč je sedel z enim nil sedeti oni nemški vojak. Ko je {izmed njih pri kralju na večerji. Neki Bradman prišel bliže, je spoznal v j plemič je tedaj pokazal na mnogo-nočnem gostu — svojega hotelskega {številna odlikovanja navzočnih in g® sostanovalca. Anglež je prisedel, si i vprašal: trema Lloyd George pripoveduje v svojih spominih na mirovno konferenco, ki jih bodo priobčili v *Daily Telegra-phu«, neko epizodo, ki je — čeprav se zdi nepomembna — igrala važno vlogo pri pariški mirovni konferenci. Glavni junak te zgodbe je grof Brock-dorff-Ranzau, ki je bil tedaj voditelj nemškega poslanstva. Na prvem zasedanju, ki so se ga udeležili Nemci, je predsednik konference, Clemenceau, vstal in je Nemce kratko, a prijazno nagovoril. Vsi so pričakovali, da bo Brockdorff-Ranzau vstal in odgovoril. Namesto tega je pa obsedel in nervozno se igraje s prsti začel s kljubovalnim glasom čitati neki rokopis. Njegovo vedenje je bila žalitev za ves zbor, posebno še za Clemenceauja. Vsi obrazi so postali trši. Predsednik Wil-son je dejal: »To je prav njim podobno, kajne?« »Nekaj let na to,« pripoveduje Lloyd George, »sem zvedel pravi vzrok. Brockdorff-Ranzau je bil tedaj tako nervozen, da ni mogel vstati. Poskušal je, a ni se mu posrečilo. Kolena so mu odpovedala. To je bila težka preizkušnja za moža, ki dotlej ni ni-kojli govoril pred občinstvom, pred sovražnim pa še celo ne. To je bilo zanj preveč. Kar so imeli takrat za predrznost, je bila v resnici samo trema.« prižgal cigareto in se začel s tujcem! pomenkovati. Nazadnje ga je vpra-! šal, kaj neki ga je v tem mrzlem je-! senskem času napotilo v dolgočasno! belgijsko gnezdo. Videč, da Bechtel ne I more prav z besedo na dan, mu jel Bradman povedal svoj doživljaj v tem! kraju in končal z besedami: »Kakor vidite, gospod Bechtel, sem; tu dobil svetovno vojno.« Tedaj je Nemec žalostno položil Angležu svojo roko na ramo in s težavo j izdavil: »Veste, kdo sem jaz? — Mož, ki je; tu izgubil svetovno vojno: jaz sem! namreč tisti nemški vojak, ki sem tu! na straži zaspal.« Deset let je nosil ta s greh«, kakor < ga je sam imenoval, na svoji vesti. J leta se poročiti ne kaže po štiridesetem Mislil je, da se mu bo še zmešalo, ta-{je pa že prepozno.« ko ga je grizel in pekel njegov »zlo-1 čin«. Za vse kar se je zgodilo od ti- { Domišljava ntadame de Staelova stih dob, je sebe dolžil odgovornosti, { Med gospo de Staelovo in lepo goža nesrečni konec vojne, za lakoto in {spo Recamierjevo je nekoč sedel T stisko ob prevratu, za obubožan je svo- {parku Clichyju Adrien de Montmor-je propadajoče domovine — za vse, {rency, ki je bil pozneje kot princ Laza vse. Vsak dan se je zbudil s pekočo {val poslanik in minister Karla X. mislijo: Vsega tega si samo ti kriv. { Da bi damama kaj prijetnega pove-Da nisem takrat zadremal, bi božiče-vali v Parizu in bi bili vojno dobili. Tako ga je pekla zavest njegove krivde, da se ni mogel več premagati: m o r a, še enkrat mora videti kraj onega tragičnega preobrata. Tako sta se v drugo srečala moža, ki sta obrnila tok dogodkov v naj- { »Ali niste nič zmedeni zaradi tolikih zvezd, ki jih tu vidite?« Tycho de Brahe je pa odgovoril: »Nekoliko že, kakor vselej, kadar j® vidim na napačnem kraju.« Strupeni Schopenhauer V neki družbi so dame vprašale Schopenhauer ja, kdo je pametnejšii ženske ali moški. «2enske,« je odgovoril modrijani »kajti te se poroče z moškimi, mošfci, pa — z ženskami!« Duhoviti Voltaire Voltairja je nekoč vprašal neki gospod, kdaj naj se človek prav za praV poroči. »To ni tako težko odgovoriti,« se j® Voltaire namuzal, »do štiridesetega dal, je Montmorrency dejal: »Kako sem srečen, da lahko sedim med duhovitostjo in lepoto!« Gospa de Staelova, ki ni bila posebno lepa, se je užaljeno namrdnila: »Tak za omejeno me imate!« Zagovorjeni Quin Slavni angleški igralec Quin jo je stiašnejši vseh vojn, kar jih pozna • nekoč mahnil na deželo in si tam na-zgodovma: mož, ki je svetovno vojno {jel stanovanje. Svojega konja je pa pu- dobil, in mož, ki jo je izgubil. Počasi! in nemo sta se vrnila v hotel: premo-! gočno je stal doživljaj v njuni duši. ! Od takrat sta se moža notranje zbli- J žala. Leto za letom sta si dopisovala, J vse do leta 1927. Bechtel je bil v službi J v neki livarni v Dortmundu. Pozimi J stil na bližnjem travniku, da se je pasel. Nekega dne je pa na lepem izginil in Quin ga je dolgo zaman iskal. Pri tem je srečal nekega kmeta in ga vprašal, ali se ne klatijo morebiti v okolici konjski tatovi. »Ne,« je odgovoril kmet. »Tukaj leta 1927. je pa Bradman dobil iz {smo sami pošteni ljudje. Pač pa se Nemčije nekam skrivnostno pismo. {že nekaj dni klati tod okrog neki ko-Bechtel je takrat ležal v dortmundski {mediant iz Londona, neki Quin. More-bolnišnici in je prosil svojega angleške- {biti vam ga je ta ukradel.« trn rvriint.plin nai rtrirte v nnvtmnnrt rio T Gledališka ga prijatelja, naj pride v Dortmund da mu izkaže majhno uslugo. »Samo prgišče pepela bo, v majhni skrinjici,« je v pismu namignil mladi Nemec. In Bradman je svojemu prijatelju izpolnil poslednjo željo. Vzel je s seboj žaro z Bechtlovim pepelom, se odpe-lal z njo v Belgijo in jo zakopal na samotni obali — tam, kjer je Bechtel tako tragično na straži zaspal. Poravnajte naročninoJ Pri nekem gledališkem ravnatelju, ki se je pisal Peter, je pel kot gost pevec z imenom Petelin. Ze prvi večer ni napravil na poslušalce nobenega posebnega vtisa, še bolj se mu je pa ponesrečilo pri drugem nastopu. Pri tretjem nastopu je bila zasedena le še četrtina dvorane. Edini časopis tistega mesteca je drugi dan napisal pri oceni pevčevega gostovanja: »Ko je Petelin tretjič zapel, je šel Peter ven in se je zjokal.« Lenbachovo maščevanje Nekega večera je slikar Lenbach sedel sam za svojo stalno mizo v kavarni in čakal prijatelje. Na lepem sta pa prišla dva zakonca in sta tako glasno klepetala in se smejala, da je bil Lenbach že kar jezen. Na zunaj je sicer ostal miren; vzel je svojo ski-cirko in začel z velikim zanimanjem risati, gledajoč zdaj damo, zdaj v ski-cirko. Zakonca sta postajala čedalje tišja — bližala se je nevihta. Iznenada se je mož, ki Lenbacha ni poznal, vstal in zakričal: »Prepovedujem vam, da bi slikali mojo ženo!« »Vašo ženo?« je osupnil in pokazal možu svojo skicirko. »Ali je to vaša žena?« V velikih obrisih je bil naslikal — I { gos- Imenitnejši gospod Bavarski kralj Maksimilijan je bil zelo priljubljen vladar. Nekoč ie vprašal župana nekega majhnega kraja: »No, prijatelj, kako vam gre?« Mož, se je čutil zaradi predomačega vladarjevega nastopa nekoliko užaljen in je pikro odvrnil: »Veste, Veličanstvo, jaz sem imenitnejši gospod, kakor ste vi!« »Kako je pa to mogoče?« »Vidite, Veličanstvo, če vi nekaj ukažete, se takoj zgodi; jaz moram pa desetkrat ukazati, da se nekaj zgodil torej moram veliko ukazovati in kdor več ukazuje, je imenitnejši gospod!« zenico na nt na rokuI e. imeli. N, a sre vice, posvedrane pete, zmršene, neurejene lase, ali pa lase z navijači, pripovedovanje, ki mu ni konca in ne kraja o otrocih, o kuhinji in o leni Micki, površnost v govorjenju, površnost v pripravljanju jedi, preslano juho (premalo slano utegneš še dosoliti), jok in urejevanje njihove pisalne mize — vseeno ali jo urejujete vi ali pa ,lena Micka*. (n) UMETNOST POTOVANJA Potovanja se veselim, a tudi majceno, majceno bojim. Strah me je Vreil sopotniki in nič manj pred so-Potnicami, hkrati mi pa srce hitreje ®*je, če pomislim, da bom videla to-0. norih krajev in toliko zanimivosti, ki se mi o njih zdaj še ne Kanja ne. Samo slutim vso lepoto w veselim se je. Stari ljudje radi pravijo, kako je ato njega dni vse drugače, vse lepše VL Prijetnejše, ,v tistih lepih starih , Brrrr, kako mladina guba ico na Markovem trgu z golobom na rokah. Rekli boste: slab okus e, moji ljubi! Bili smo srečni. Bilo je ganljivo... /l/!’ prosim, ne razorožite me s rojim porogljivim nasmeškom, a Priznali mi boste, da je prav poto-](lh umetnost. Ne gre samo za hi-jost, da drvimo iz enega kraja v 'rogega, da lahko potlej naštevamo, Je vse smo bili! Gre tudi za to, da 0] lepega vidimo, da ponesemo do->iov lepe spomine, da združimo tempo 'dnušnjega časa s poezijo ,nekdanjih dni Se že nekoliko bolje razumemo, 'J ne? Zdaj vidite, da nisem čme-v a oboževalka zaostalega stoletja, samo nekoliko modrosti mi je osta-od tistih dni, soli, ki je današnja mladina nima, ne more imeti. Prejle ste me vprašali, zakaj se potovanja 'ojim. Prvič: zaradi sopotnikov in sopotnic. Težko je potovati starejši 'tanii, ne da bi jo srbel jezik, da bi Povedala raznim zelencem, pa tudi Kaznim ,komaj se razcvetim popkom* svoje pošteno mnenje. Najbolj so mi Zoprne živčne mlade damice, ki odhajajo na svoj poletni dopust. Videla sem jih že večkrat in ne samo enkrat, zato dovoli, da ti jih popišem, da se boš vedela ravnati in da ne boš zabredla kdaj v takšno živčnost, ki gre vsem na živce! Ko vlak še stoji, se damica poslavlja. Od svoje mame, morda s estre, a pogosto tudi od svojega psička. Naročil, pozdravov, naukov, dežuje z vseh strani. Nato vlak potegne. »Joj, hitro mi daj še dežnik in ne pozabi Fifija vsak dan okopati in Ančki povej, da...* Škoda, vlak je že zavil za ovinek, mlada, damica razočarano sede in prične prezirljivo švrkati svoje sopotnike. Slučajno se spomni na vozni listek. Kam neki ga je založila? Voznega listka ni, pozabili so ga ji dati — ona ni ničesar pozabila! — ah, ti ljudje, saj pravim! Ves oddelek prične, iskati vozni listek. Kmalu bo sprevodnik tu, Le brž, le brž... V kovčegu ga ni, med, žemljami z gnjatjo ga tudi ni, morda je v škatli za klobuk? Nak, ni ga. Strašno! In to naj bo pričetek dopusta! Damici silijo solze v oči. Potegne iz ročne torbice robček, da si jih obriše — in glej, iz robčka pade na tla tolikanj iskani vozni listek. Kajpak, v ročno torbico spravimo vozne listke, kako vendar, da se poprej ni tega domislila ? In potlej damica sede. Pride sprevodnik, vse je v redu, tudi s sopotniki se že pozna, saj so ji velikodušno pomagali iskati vozni listek. Krasno! Prične se pogovor. Silno duhovit pogovor. Kam se peljete? Ali ste že bili tam? Moja. tetka Julka je bila in je plačala toliko in toliko. Ali poznate Gernačeve? In Mirtičeve? In gospo Murnovo? Da, tisto, ki se je te dni ločila. Pogovor obstane pri usodni gospe Murnovi, ki se je ločila bi ki ima tako rada mlade gospode, Uf! Kako je gospodična škodoželjna! Ne more razumeti gospe Marnove. Tako lepega moža je imela in dobro plačo je imel njen mož. Da, takšne so že liske danes, jaz pa... In tedaj se spet vsuje ploha besed, tokrat ne o gospe Murnovi, ampak o gospodični sami. Kako je študirala, v katerem zarodu je bila, katere sošolke je imela. A vse s prizvokom kritike, stroge neizprosne kritike — za druge. Nikoli se takšna damica ne ozre skozi okno, ne zanimajo je lepi kraji. Kako naj torej spoštujem današnjo mladino, današnja dekleta, ki niti potovati ne znajo? Res treba bi bilo napisati celo knjigo o umetnosti potovanja, a nimam dovolj denarja in ne časa, da bi jo napisala, A vi že veste, na kaj sem mislila. Ne gre samo za hitrost, ampak tudi za užitek, za kar najčistejši, najlepši užitek pri prvem pogledu na vse novo in lepo. In tiste zoprne damice tudi ne boste posnemale, kaj ne da ne? Saška koliko čebule, obrni zrezke in jih opeci še na drugi strani, prilij majhen kozarec juhe, duši jih še nekaj časa in jih daj z omako oblite na mizo. ‘Raca s svežim zeljem: Skuhaj v slani vodi lepo zelnato glavo, jo odcedi in zreži na več delov. Raco pa tudi kuhaj v slani vodi z zelenjavo, kakor jo pripraviš za juho; ko je mehka, jo zreži, daj na krožnik, ob kraju naloži zelje, potresi povrhu kruhovih drobtin in oblij raco in zelje s tole omako: bledorjavo prežganje za-lij z nekaj zajemalkami juhe. pridaj še 8 žlic kisle smetane, malo dušenih gob, drobno sesekljanega zelenega pe-teršiljčka in soli. Ko to nekajkrat zavre, je omaka gotova. Oblito raco postavi za nekaj časa v pečico, da lepo zarumeni. •Telečja pašteta: Zmelji v mesoreznici dvakrat do trikrat 'h kile teletine, primešaj ji tri rumenjake, nekoliko najboljše ledvične masti, prav drobno stolčenih zelenjav in dišav za paštete, soli, popra ali nastrganih limonovih olupkov in pol v mleku namočene žemlje. Vse to prav dobro zmešaj in daj vrsto nadeva v model, obložen z maslenim testom, kakršno pripravljamo za paštete. Že nekaj ur poprej pa pripravi več rezin telečjega mesa, potolci jih, posipaj s soljo, poprom in sesekljanim lukom in pokapaj z limonovim sokom. Fokrij nato vrsto nadeva s takšno telečjo rezino in daj vrhu rezine spet telečjega nadeva. Tako izmenično, dokler ni model poln. Pokrij pašteto še kakor navadno s testenim kolačkom in jo kuhaj v sopari 2—3 ure, ali jo pa peci v pečici. •Sirova gibanica: Pripravi mehko testo približno iz dveh bolj velikih kozarcev bele moke, enega beljaka, mlačne, a ne prevroče vode in malo soli. Zgneti ga dobro, da bo gladko, potresi z moko in pokrij z gorko skledo, da se počije. Takšno testo imenujemo vlečno testo. čez pol ure pre-grni mizo s prtom, potresi ga z moko, daj testo nanj in ga le malo razvaljaj, potem pa polij z gorkim maslom in ga okrog zvleci z rokama. Zmešaj malo manj ko četrt kile kravjega sira, 4 rumenjake, skledico kisle smetane, malo presnega masla, soli in sneg štirih beljakov. Namaži s tem nadevom vlečno testo, zvij ga rahlo in speci v namazani kozi ali na plošči, po vrhu ga namaži s razmotanim jajcem ali z mlekom. Ali ga pa zavij v prtič in skuhaj, kuhano odcedi, zreži na kosce in zabeli s presnim maslom in drobtinami GOSPODINJSKI PREDPASNIK Naša kuhinja kaj bo ta teden na mizi? Četrtek; Goveja juha z vlivanci, du-?eno goveje meso', krompirjev pire, kumarice v solati. — Zvečer: Go-VeJi golaž. Petek: Nadevane telečje prsD, krom-Ph' v masleni omaki’, zelnata solata. Zvečer: Krompirjevi svaljki s Solato. Sobota: Možganova juha, kolerabice omaki, krompirjev pire. — Zvečer: Ko.štrunovi zrezki v zelenjavni omaki.« Nedelja: Raca s svežim zeljem5, solata, pečen mlad krompirček; kompot. ~~ Zvečer: Mrzel narezek, telečja Pašteta*. Ponedeljek: Zelenjavna juha, siro-'’a gibanica7, kompot. — Zvečer: »anipi s polento in parmskim sirom. Torek; Zdrobovi žličniki v mleku, kumarična omaka, krompirjev pire. — ? v e č e r : Ohrovt v omaki, craven aganci. Sreda: Krompirjeva juha, stročji nžol v solati, pečen krompirček. — Zvečer: Ledvičke s polento. Pojasnila ‘Dušeno goveje meso: Potolci lep kos Sovedine od križa ali iz sredine stegna Pri kožnem vnetju in izpuščajih dojenčkov, pri razpokanih in razbolelih prsih mater čudovito učinkuje pravo rastlinsko mazilo OKAMA Okaina mazilo se dobi v lekarnah in drogerijah, skat. din 8*-. Razpošilja profl predhodnemu nakazilu din 10* . LEKARNA Mr. JOŽE OBLAK Št. Vid nad Ljubljano s kladivom in ga nasoli. Potem nareži v kozo čebule, zarumeni jo prav malo. da bo v sredi še bela, pridaj nato na kocke zrezane slanine in malo pozneje nasoljeno meso, Koieninico peteršilja, nekaj zrn popra, lovorjev listič in malo narezanega korenja. Nato prilij toliko juhe ali vode, da bo pokrila meso. Duši pokrito kakšni dve uri in ga včasih obrni, da se ne prime kozice. Ko je meso mehko, odcedi sok in napravi iz njega močno rjavo omako. S to omako polij na kosce zrezano meso in ga obloži z dušenim rižem ali z makaroni s praženim krompirjem ali špageti. •Nadevane telečje prsi: Loči telečjim prsim meso od reber, tako da dobiš nekakšen podolgast žep, odprt na široki strani. Tako pripravljeno pečenko nasoli, že prej pa zamešaj precej velik kos presnega masla, 1 jajce, malo drobno sesekljanega peteršilja ali drobnjaka, v mleku namočeno žemljo in osoli. Ta nadev nadeni z žlico v prsi in jih potlej zašij. Toliko nadeva imaš za pol prsi. Prsi peci kakor drugo pečenko; ko so pečene, potegni nit iz njih in jih zreži z ostrim nožem na kosce, a pri rezanju moraš paziti, da ti nadev ne zdrkne iz kosov. •Krompir v masleni omaki: Operi in popari precej zelenega peteršilja, zaveži ga v platneno krpico in ga znova operi, da izgubi tudi duh; daj v kozo 10 dkg presnega masla, soli, popra, pol žlice limonovega soka in pripravljeni peteršilj in postavi posodo na štedilnik. Ko se presno maslo nekoliko omehča, prilij skodelico juhe, pusti omako nekaj časa vreti, odstrani peteršilj in daj nato v omako kuhanega, olupljenega in na rezine zrezanega krompirja. Ko se krompir dobro segreje, ga daš lahko na mizo. JKoštrunovi zrezki z zelenjavo: Odreži s koštrunovega stegna prst debele rezine, potolci jih, podrgni s soljo in poprom, pomoči v stopljenem presnem maslu in jih posipaj s peteršiljem, kre-buljo, materino dušico, timijanom, pehtranom in lukom. Vzemi od vseh teh zelišč enak del in jih poprej kajpak sesekljaj. Zrezke peci 4 minute, j pridaj strok sesekljanega česna in ne- Ali si znate predstavljati pravo gospodinjo brez tradicionalnega gospodinjskega predpasnika? Jaz ne. In najbrže tudi vi ne. A vendar stavim, da ne veste, da je moral tudi ubogi predpasnik preživljati svojo »krizo«. To je bilo tiste dni, ko se je pričelo žensko gibanje za osamosvojitev. Na smolo so se nekatere pobornice ženskega gibanja obregnile tudi ob gospodinjski predpasnik, kajpak samo simbolno, a mnenje, da gospodinjski Zn firučlno : pekaleie * paradižniki Dober tek. J predpasnik ni prava in primerna obleka za sodobno žensko, se je tako hitro razširilo, da je marsikatero mlado dekle tiste dni odložilo predpasnik, češ ne bom več nosila te zastarele »uniforme«... Pozneje, ko se je to gibanje pravilno usmerilo in umirilo, je tudi gospodinjski predpasnik dobil svojo staro veljavo. In prav je tako, saj ga potrebujemo na vseh koncih in krajih, za štedilnikom, pri urejevanju sob, pri brisanju prahu — samo pri gostih ne. Zdaj smo nekoliko prerešetali zgodovino gospodinjskega predpasnika, vrnimo se torej v naše dni in po- glejmo, ali je današnji predpasnik še zmerom gospodinji tako potreben kakor njega dni. V času ženskega gibanja so se posebno mladenke otepale pravega gospodinjskega predpasnika na vse kriplje. Celo kuharica je zavihala nosek, če ji je gospodinja ukazala, naj steče čez cesto k mesarju v predpasniku. Skratka, predpasnik je prišel ,v slab glas*... In danes? Poglejmo v šole, poglejmo v urade! Povsod sede dekleta v ličnih temnih ali pa svetlih predpasnikih, ki jim varujejo obleke. Zelo primerni so predpasniki v šoli. Ko sem jaz pričela hoditi v šolo, je ravno zajel svet odpor proti gospodinjskim predpasnikom. Tedaj bogata dekleta niso hotela nositi predpasnikov, da so lahko pokazala svoje lepe obleke. I.ahko si mislite, kako je bilo nam revnejšim pri srcu... Danes ni več te neenakosti v šoli. Vse učenke so oblečene v enake temne predpasnike in nobeni ni treba zardevati, a tudi nobena se ne more bahati z novo obleko, tako da bi njeno revnejšo tovarišico bolelo. Predpasnik je pa še bolj zmagovito prodrl v vse sloje. Le poglejmo v bolnišnice! Vsi zdravniki imajo lepe bele halje. Kajpak, nam se zdi to čisto razumljivo, a bili so časi — in ni tako dolgo tega — ko zdravniki niso imeli posebne obleke za svoj poklic — časi, ko so bolniki kar na debelo mrli za zastrupljenjem, ker so zdravniki na svojih navadnih oblekah prinašali toliko umazanosti in prahu s ceste. Predpasnik je pa vselej čisto opran in svež. Pridobil si je torej tudi zasluge za človeštvo. A vrnimo se k pravemu gospodinjskemu predpasniku. Kakor smo že Jesenska moda priporoča črno bele sestave JO '1/eaiur PHOF/VOl) — IX J ON — ZACKHH Ljubka jesenska oblekca iz volnenega jerseja rekli, si je predpasnik tudi v gospodinjstvu spet pridobil svojo zasluženo veljavo. Zdaj ga gospodinja menda ne bi mogla več pogrešati, posebno zato ne, ker se zdaj ne suči več samo okrog štedilnika, ampak mora navadno voditi vse gospodinjstvo. če hoče biti zmerom čedna in čista, mora imeti predpasnik, če hoče prihraniti denar in obleko, mora spet imeti — predpasnik. Kakšen predpasnik naj pa nosi praktična gospodinja? Za mlade, vitke postavice je kaj primeren svetel, rožnat predpasnik iz kretona; zavežemo ga zadaj, ali ga pa imamo na naramnice. A takšen predpasnik ne more nikoli docela nadomestiti pravega predpasnika, z rokavi. Takšen predpasnik, v obliki haljice, je najbolj priporočljiv. Najbolj varuje obleko, pozimi nas greje, poleti ga pa lahko oblečemo kar čez perilo in zavihamo rokave, tako da nam ni prav nič vroče. Pozimi, kadar pridejo gosti, ga hitro snamemo in se pokažemo v obleki, poleti pa — poleti gredo gostje navadno tako na počitnice in kopanje. Predpasnik mora biti kajpak pralen, le tako ima svojo vrednost. Važno je tudi, da ga vsaj dvakrat na teden menjamo, kajti umazan predpasnik ni primeren za gospodinjo, posebno za pravo, praktično gospodinjo ne. Če namreč gospodinja z umazanim predpasnikom meni, da bo prihranila denar, čas in milo, če ga ne bo vsak teden oprala, se zelo moti. Predpasnik se prej obrabi, če je tako umazan in masten, da ga ,v žeht-i* komaj očistimo, a tudi nič kaj okusno ni, če se s takšnim grdim predpasnikom sklanja gospodinja nad lonce, ki v njih vre kosilo... Pralni predpasniki so kar najprak-tičnejši iz pisanega pralnega blaga, pa tudi iz klota. če so čedno ukrojeni, s pasom in z majhnim ovratnikom, ti lahko popolnoma nadome-ste kakšno drugo obleko, posebno če jih dvakrat na teden preoblečeš in jih lahko obdržiš tudi tedaj, kadar se oglase ,poluradni* gostje pri vas. Simona Moški Imajo radi — moški sovražijo Moški imajo radi parfum. Toda biti mora pravi. Kako hitro preveč sladkobno diši, jih prične glava boleti in si žele, da sploh ne bi uporabljali parfuma. Moški imajo radi vitke ženske. A samo vitke in ne suhe. Hkrati pa nič radi ne poslušajo, kaj vse je treba storiti in čemu se je treba odpovedati, da postaneš tako vitka. So pač idealisti... Moški imajo radi lep glas, ne samo pri petju, ampak tudi pri govorjenju. Doma. pri telefonu, povsod jim je všeč temnobarven, tih, mil glas. Dekle z visokim in hreščečim glasom naj bi pazila, da svojemu ljubemu ne bo telefonirala, ali naj pa pri slušalki zniža glas. Sicer bi utegnila ljubega spomniti, kako lepe barve glas ima — neka druga... In za spremembo: Moški sovražijo slabo napete noga- , ne- ureju-(n) Šesti čut? Ali je moči slutiti prihodnost? O stvareh, ki si jih človeška učenost ne zna razlagati Angleške posebnosti Vprašaj - odgovoril ti bom! Poglavje o angleški zapetosti, angleški radovednosti in angleški zaupljivosti Po članku Pierra Devauxa v pariškem »Gringoirju« Vsak človek ima v življenju slutnje, hude ali dobre, slutnje, ki se pozneje uresničijo. Slišali smo tudi že govoriti o medijih, a kar nič pravega si ne moremo predstavljati pod tem pojmom. Morda zatemnjeno sobo, v njej pa okrog lesene mizice nekaj ljudi, ki kličejo duhove — špiritizirajo. Ti ljudje imajo v sredi medija. Kakšen je ta medij in zakaj ima prav on vodilno vlogo, pa ne vemo. Medij je nekako isto kakor jasnovidec. Nekateri mediji — a ti so zelo redki — imajo magično moč, da lahko s svojo voljo premikajo predmete, na primer opravo, dado nam slišati udarce po zidu, ne da bi si jih mogli razložiti. Takšni mediji so bili Home, Eusapia Paladino in Rudi Schneider. Kakor smo že rekli, je pa takih medijev prav malo in če odkrije ta ali oni izmed naših bralcev pri sebi to magično moč, naj kar prične javno nastopati; čaka ga lepa kariera. Poznamo pa še druge medije, ki so sicer manj udarjeni na efekt, a so za splošnost skorajda bolj koristni. To so vedeževalci, vražarji, takšni, ki uganejo, kje so skrite kakšne stvari; takšne jasnovidce ima policija v Združenih državah, pa tudi v Evropi jih nekaj pomaga roki pravice. Posebno pripravni so ti jasnovidci za generalne štabe, da jim napovedo gibanje sovražnih čet. Ena veja teh jasnovidcev so posebno jasnovidni mesečniki in prerokovalci iz kart, kajpak ne vsi, ampak res samo tisti, ki imajo od narave ta mistični dar jasnovidnosti. Ne smemo pa misliti, da je dovolj, ako buljimo v kavino goščo, vlivamo svinec ali pa polijemo listič papirja s črnilom in strmimo vanj, ali pa gledamo v stekleno kroglo. Popolna jasnovidnost je silno težavna; treba je dosti vaje in volje, da jasnovidec vidi pred svojimi očmi dogodek, kakor bi ga gledal v filmu. Narobe imajo pa nekateri ljudje iz vsakdanjega življenja spoštovanja vredne darove intuicije in instinkta; pravimo, da imajo dober nos. Uganejo, kaj nameravamo reči, slutijo, kaj se bo prej ali slej zgodilo, in jim je tesno pri srcu, če se bliža kakšna nesreča. Pravimo, da so kakor radijske antene zvezani z nevidnim svetom. »Ustavita! Ustavita!« Naj vam povemo dve zanimivi zgodbi, kako je tehtno svarilo z »drugega sveta« rešilo nekemu gospodu vid in neki družini življenje. Ponoči, v svinčenem polsnu sanja gospa D., da vidi avtomobilsko nesrečo. Dva avtomobila sta trčila drug v drugega in steklo ščitnika, ki varuje šoferja pred dežjem in vetrom, je nevarno ranilo po obrazu nekega njenega znanca. Ko j nato se gospa zbudi, steče k telefonu in pokliče tistega znanca. Zabič! mu, da si mora drugi dan pri vožnji dobro zavarovati obraz. Znanec jo je ubogal in pokazalo se je, da je prav storil. Se tisti večer se je namreč s svojim avtom res zaletel v drugega in ako se ne bi bil bliskovito spomnil na gospejino opozorilo in zavaroval oči z roko, bi ga bilo steklo ščitnika tako ranilo, da bi najbrže oslepel... Znani so primeri, ko je takšno »svarilo« doživelo tudi več ljudi. Francoski kipar Duprč se je vračal z vozom z obiska pri svoji bolni hčerki po zelo nevarni cesti. Prav ko je vozil ob nekem prepadu, sta zaslišala z ženo krik: »Ustavita! Ustavita!« Res sta zavrla voz in izstopila... in videla, da je bila os pri enem kolesu nalomljena. Ker je šla cesta nizdol in ob globokem prepadu, bi bila katastrofa neizogibna. Slutnja, ki ubij* Tudi takšni primeri niso redki. Pogosto jim pravimo .spomini'. če slišimo ali vidimo .spomin1, potlej »vemo«, da bomo kmalu umrli mi ali pa kdo od naših dragih in bližnjih. Zdi se, da biva v dnu naše podzavesti še neko bitje, ki ve za vse stvari, tudi za bodočnost, in zdi se, da se to bitje včasih silno trudi, da bi nam prišlo na pomoč. Toda ta naS tovariš ne govori istega jezika kakor ml in zato nas lahko posvari in opomni samo s simboli. Precej takšnih simbolov poznamo. Nekakšna vesoljna abeceda je to in na tihem smo se je vsi priučili. Križ nam pomeni smrt, mlad obraz, ožarjen s plameni, pa življenje. Nekateri simboli so strašnejši: sanjamo o pogrebih, o krsti, ki je na njej napisan dan in mesec smrti.., čigave smrti? Včasih nam pa ta notranji poslanec odgrne zaveso bodočnosti nenavadno nežno in ljubeznivo. Tako je neka gospa videla v sanjah, kako je velika senca stala ob gredi Šmarnic. Benca se je sklonila in utrgala z grede tri cvetlice. Ko se je gospa zbu- dila, je menila, da pomenijo tiste tri cvetlice smrt njenega moža in ene njene hčerke — oba sta že umrla — tretjo cvetlico je pa prisodila sebi in je to tudi povedala svojim bližnjim. Toda zmotila se je. Pozabila je na svojo drugo hčer, še zdravo in cvetočo, ko je sanjala njena mati usodne sanje. Nekaj dni nato je njena hči umrla za srčno oslabelostjo... Ta notranji glas je pa tako nežen, tako rahel, da ga človek pogosto ne razume in da se zmoti, misleč, da ga mora tako ali tako ubogati. Pri piscu gornjih zgodb dr. Frangoisu Moutierju beremo tudi tole nenavadno grozotno zgodbo, ko človek svoje slutnje ni prav razumel. Neki učitelj iz Clermot-Ferranda, pameten in resen človek, je sanjal neko noč, da vidi, kako ga je povozil vlak. Ko se je zbudil, se je spomnil, da namerava njegova žena priti z ju-trnjim brzcem v Clermont, hkrati se je pa spomnil tudi na svoje nenavadne sanje. »Zmotil sem se,« si je mislil, »najbrže ni mene povozil vlak, pač pa je moja žena v nevarnosti!« V naglici se je oblekel in tekel na želetzsniško postajo. Le težko so ga tamkaj prepričali, da ni bilo na progi nobene nesreče. Nekoliko pomirjen je nesrečni učitelj pričakoval prihoda vlaka in je — še zdaj nihče ne more uganiti, kako se je to zgodilo — ostal na progi, ko je vlak že voail na postajo. Lokomotiva ga je zagrabila, mu zdrobila hrbtenico in ga strašno razmesarila. Nesrečnež je utegnil le še povedati svoji ženi, kako se je vse zgodilo, potlej je pa izdihnil... »Nemogoče si je predstavljati krutejšo zlo usodo. Vse se je odigralo tako, kakor da je hotela usoda tega nesrečnika po vsaki ceni ubiti in kakor da mu je nalašč poslala usodne sanje o smrti, nato mu pa vsilila napačno razlago nočnega privida... Usoda se zabava V vsakdanjem življenju doživimo dosti takšnih slutenj, sanjamo pogosto kakšne sanje, ki se pozneje uresničijo, a vsemu temu ne pripisujemo posebnega pomena. Kaj pogoste so sanje o pismih ali pa sanje, da nas bo kdo drugi dan poklical po telefonu. Gospa D. je v neki družbi povedala, da se ji je sanjalo, da ji bo neka prijateljska družina iz Indokine te dni pisala. »Nemogoče se mi zdi to,« je pristavila, kajti pošta iz Indokine je že prišla pred petimi dnevi.« Drugi dan je gospa res dobila pismo od znane družine, a ne iz Indokine, ampak z Madagaskarja, kamor so se preselili, ne da bi bili njej kaj sporočili. Takšne šale si dovoli naš skrivnostni notranji tovariš, vodeč nas za nos kakor dvoumna stara Šibila; pogosto hkrati vseeno pravo ugane, čeprav se zdi, da brije norce iz nas. Neka gospodična mi je prerokovala, da bom lepega dne nekam odpotoval in da bom tam videl vihrati angleško zastavo, na vrhu belega mlaja, stoječega na zeleni trati, še sanjalo se mi ni, da bi hodil na Angleško, in vendar sem res dva meseca nato videl v Bur-gesu v Belgiji, kako je na visokem belem mlaju na zeleni trati plapolala 30. nadaljevanja Nastal je kratek molk. Potlej je spregovoril doktor: »Ve5, Rihard, nekaj eem ti hotel zamolčati, pa ee vendar bojim, da boš slej ko prej zvedel iz časnikov... Saj se menda še spomniš nekdanjega Ar-nikovega tajnika?« »Petrovskega misliš? Seveda. Orodje v gospodovih rokah. Izvrševalec višjih ukazov.« »Povrh pa lopovi Štiri leta pozneje ga je Arnikov odpustu. Šlo je za nekakšne denarne transakcije banke, strogo tajne seveda t In vendar so interesenti zvedeli zanje. Nekdo je izdal skrivnost, nekdo jo je prodal. Da bi zadeva ne dvignila še več prahu in da bi je ne obešali na veliki zvon, so uredili vse brez sodišča. Petrovskij je še o pravem času pobegnil, po višjem ukazu seveda, pa se od tistih dob menda ni več prikazal v Petrogradu. Mož je bil kajpak ob eksistenco.« Brunold je stal ob oknu in poslušal prijateljevo pripovedovanje brez vidnega zanimanja in brez sledu razburjenja. Zaradi vljudnosti je menil, ko je Eckard utihnil: »Zdi ee, da si natanko poučen.« »Zmerom sem bil o vsem poučen, kar se je pozneje zgodilo. Saj menda britanska zastava, ki so jo razobesili Belgijci angleškim gostom na čast... Majhni in veliki ,spomini‘, ,prst božji1, ki nas na lepem opomni, kaj naj storimo in česa ne, vsakdanje slutnje, ki o njih slišimo ali jih sami doživimo — vse to so neizpodbitna svarila iz podzavesti — a vendar jih ne moremo razložiti. Pričajo pa, da sega duh neskončno iz telesa in da utegne zaznati resnico, ne da bi posredovali naši čuti. V materializiranem življenju, ki ga danes živimo, ima takšno spoznanje svojevrstno vrednost. Promet na Holandskem Napisal J. A. Bat’a v zlinskem »Pio-nierjuc Kamorkoli se obrnemo na Holandskem, z juga na sever, z vzhoda na zahod — povsod grade nove avtomobilske ceste. V to cestno omrežje je vključeno sleherno mesto, ki ima vsaj 60.000 prebivalcev. In s kakšnimi težavami je zvezana gradnja teh cest! Graditi jih morajo po peščenih tleh, ali pa kar počez preko močvar, kamor morajo zabiti kar cele gozdove kolov, da dobijo podlago za trdna tla. Kljub vsem tem oviram pa grade na Holandskem zelo veliko cest. Vse imajo po dve cestišči in vsako je tako široko, da se lahko srečajo trije vozovi hkrati. Daleč naokrog ne vidiš nobenega kamna. Le predstavljate si to! Holandci pa radi povedo, kako si tudi brez kamna pomagajo. Iz blata, ki nastane v rečnih strugah, žgejo ko kamen trdo in trpežno opeko. Iz teh opek grade avtomobilske ceste. Za podlago uporabljajo cement iz grobozrnatega peska, ali pa tudi zgolj iz valjanega peska. Vozimo se skozi kraje, kjer na mnogih krajih tečejo vštric prekopi, železniške proge in avtomobilske ceste. Recite, kako ne bi bila takšna dežela bogata in srečna? Kako naj si razložimo to, da je na primer Jugoslavija, ki ima vendar daljšo morsko obal kakor Holandska, tako siromašna — kljub temu, da ima morje in Donavo in da je tako bogata z zemeljskimi zakladi? In zakaj je naša dežela (CSR) tako revna? Prekopi, železnice in avtomobilske ceste kajpada še niso vse. Nesposoben narod se najbrže tudi tedaj ne bi povzpel, če bi imel vsa ta prometna sredstva že zgrajena. A brez prometnih sredstev tudi sposoben narod ne doseže bogastva in blagostanja. In če ni blagostanja, kako naj se kultura razvije? Kultura ni poceni, če bi kdo premišljeval, ali bi dal poslednjih 20 dinarjev za dobro kosilo ali za knjigo, najbrže ne bo dolgo premišljal. Za knjigo se gotovo ne bo odločil, čeprav bi bil ta sestradanec še tako slaven pisatelj. Prometne žile so vir blagostanja na Holandskem. Le na njih so mogle zrasti in vzcveteti obrt, industrija in poljedelstvo in ustvariti podlago holandski kulturi. Ceste, železnice, prekopi. Nekam čudno se zdi in sliši, da bi bili od njih odvisni kultura in blagostanje kakšne države. In vendar je tako. (ba) Največji svetilnik na svetu se bo dvigal na otoku Quessantu, na vzhodni obali Bretanije, na Francoskem. Svetilnik — upajo, da ga bodo dogradili do 1. 1939. — bo visok 40 m, svetilka bo pa visoka 12 m. Žarki, ki jih bosta odbijali dve skupini leč, bodo svetili z močjo 500 milijonov sveč. veš, da sva si z založnikom .Nemškega petrograjskega lista* prijatelja. Toda k stvari 1 Ta Petrovskij torej se je zdaj po desetih letih kar na lepem prikazal v Berlinu. Ničvrednež je menda še zmerom ostal, sicer bi ne segal po slehernem, še tako umazanem zaslužku. Zdaj se mu seveda še ne sanja, kdo je ta Aleksej, zakaj zate misli, da si 2e zdavnaj v krtovi deželi, toda ta zvitorepec gotovo le predobro pozna veljavo, ki jo ima Arnikova vdova v tukajšnji družbi. »Ali je nemara že pri njej poskusil z izsiljevanjem in ga je morda zavrnila, sicer ne vem, toda našemu .Praporu* je ponudil članek z .Odkritji o prvem in drugem zakonu gospe Arni-kove1. Pikantno in ničvrednol Morda se je zanašal na najino mladostno prijateljstvo, pa je menil, da mi bo dobro došlo sleherno maščevanje tvojega mu-čeništva.« »In kaj si storil?« »Ni dvoma, da sem gospodu vrnil članek z ogorčenim protestom, hkratu pa s primernim poukom, da ,Prapor* ni smetišče za nizkotnosti. Toda v Berlinu je marsikateri časnik, ki ima vrata slehernemu škandalu na stežaj odprta. In bojim se, da bo gospod Petrovskij našel takšna vrata.« (v) London, avgusta. Angleži so čuden narod. Prav res, včasih so že kar malo preveč čudni. Pred nekaj meseci je hotel minister za ljudsko zdravje sestaviti statistiko o nekaterih dednih boleznih. Pri tem je imel pošten in dober namen in kot minister za ljudsko zdravje se je čutil odgovornega za to, da se vsaj enkrat napravi pregled o dednih boleznih. Ker je svoje Angleže dobro poznal, je načrt tega zakona pripravljal kar se da oprezno. Zakon bi določal diskretno poizvedovanje, vprašani bi ostali neimenovani, izpraševali bi jih pa zapriseženi uradniki. Toda vlada je morala načrt tega zakona kmalu preklicati, ker so Angleži dvignili strahovit vihar proti vmešavanju v svoje zasebno življenje, češ da naj vlada raje v svoje lastno blato vtika svoj nos. No, v tem utegnemo videti samo posebnost britanskega svetovnega nazora; na koncu koncev spada k liberalnemu pojmovanju življenja, če vidijo Angleži v svojih boleznih zgolj svojo zasebno zadevo. Kdor pa misli, da je s tem odkril temeljno stran angleškega značaja, bo doživel razočaranje, če bo s tem »spoznanjem« stopil v angleško vsakdanje življenje. Angleška zapetost nasproti samemu sebi in nasproti drugim se kaj kmalu spremeni v radovednost na eni in v zaupljivost na drugi strani. In zgodba o dveh gospodih, ki sta 35 let skupaj hodila v isti klub, a se še po imenu nista poznala, se vam bo kaj kmalu videla pristno angleška posebnost. Kdor opazuje angleško vsakdanje življenje, bo hitro spoznal, da v nobeni deželi na svetu ljudje ne zadajajo toliko vprašanj in tudi toliko ne odgovarjajo na sploh ne zadana vprašanja. Ce le morejo, izrabijo priložnost, da se pobahajo s svojim znanjem in izkustvom in tako potrde svojo tehtno šolsko izobrazbo. V tem je vsekako nekoliko tipično angleškega snobizma. Ali veš? Zelo zabavno in poučno je, prebirati londonske nedeljske časopise; skoraj v slehernem izmed njih, tudi v najbolj resnih, boš našel rubriko pod naslovom »Ali veš?« ali kaj podobnega. V tisočih družinah so ta vprašanja prvo, kar pri zajtrku poiščejo v časopisih. Pri tem se nič manj ne vesele tega izpraševanja in odgovarjanja samega kakor lastnega znanja. Res je, ta vprašanja so zelo nedolžna, ker so neosebna in niso niti zdaleč v sorodu z nameravanimi indiskretnimi poizvedbami ministra za ljudsko zdravje. Mnogo drugače je pa že z vprašanji, ki imajo tako rekoč znanstveno ozadje in naj bi na psihoanalitični podlagi razodela značaj tistega, ki nanje odgovarja. čisto slučajno sem si pred nekaj tedni izstrigel vrsto takšnih vprašanj iz nekega časopisa in od takrat jih v dnevnem tisku stalno zasledujem. Minila pa ni niti ena nedelja in le malokateri delavnik, da ne bi mogel svoji zbirki priložiti novega izrezka. Plačilo kreposti »Ta vprašanja ti bodo pokazala,« beremo v nekem naslovu, »kakšen človek si.« če pa ta vprašanja dobro premisliš, boš hitro razumel, da jih je sestavil britanski zavod za industrijsko Rihardavo čelo se je mrko nagubalo, toda okamenela vnemarnost se vendar ni umaknila z njegovega obraza. »Hvala ti, Evgen! Bolje je, da sem zvedel to iz tvojih ust. Sredstva, ki bi Petrovskemu zamašilo usta, pa menda ni!« »Denar! Toda midva pač nimava vzroka, da bi kupila njegov molk. Ti bi bil z objavo resnice samo maščevan, zakaj tvoja vloga je zgolj vloga mučenika. Ona, ona hi pač bila onemogočena. Tu in v Petrogradu in menda povsod, kamor koli bi se zatekla.« »Naj bo, česar odvrniti ne moreva! Jaz sem se zaklel, da bom molčal, Liziki na ljubo, toda če spregovori kdo drugi, mu tega pač ne morem in ne smem prepovedati.« Eckard je stopil k njemu in mu položil roko na ramo. »Ubožec, Rihard! 2e spet novo razburjenje k vsem drugim. Kako boš le vse to prenesel?« Rihard 6e je trudno nasmehnil. »Morda mi niti ne bo treba več tega prenesti. Bolje zame!« * Drama, ki jo je za nocojšnji večer napovedal spored Lessingovega gleda- psihologijo, in sicer za to, da spozna značaje in olajša ljudem izbiro poklica. Na nobeno vprašanje ne moreš gladko odgovoriti z da ali ne; toda če kdo odgovori z da ali pa z ne ah pa če se ne more odločiti, ga že to izd* za sistematika ali dogmatika, za omahljivca ali razglabljalca, za površneža ali ravnodušneža. Stavek: »Sreča j« plačilo kreposti«, ali: »Vsi ljudje 50 enaki«, pa že terja, da zavzameš neko stališče — in tako je moči izreči sodbo o tebi. Iz cele vrste takšnih vprašalnih poj bi prav tako lahko izbral katero koli drugo, a odločil sem za gornjo, ker pobija trditev, da ni treba nikomur na ta, v časopisu zadana vprašanja javno odgovoriti. Kajti ta vprašalna pola n1 izšla samo v časopisu, temveč so j° obenem poslali na sto moških in sto žensk vsakega izmed štirinajstih različnih poklicev: nanje je odgovorilo nič več in nič manj ko 95"/« ljudi. Nazaj je prišlo več ko 2600 izpolnjenih vprašalnih pol, opremljenih z natančnimi naslovi in imeni vprašancev. Komaj eden izmed dvajsetih se je sramoval, poslati podatke o svojem značaju docela tujim in neznanim ljudem. Prvi poljub Da pa zavrnem ugovor, da je vendarle razlika med temi vprašanji in vprašanji ministra za ljudsko zdravje, moram seči po najnovejšem in naj-poučnejšem izrezku iz svoje zbirke. Na tej vprašalni poli berem: »Kako se začne ljubezen?« Vprašanja veljajo V prvi vrsti ženskam: kdaj, kako in kje se je začela njihova prva ljubezen, kdaj in v kakšnih okoliščinah so dobile prvi poljub? Ali se je iz tega poljuba rodila zaroka ali celo poroka in kdaj se mu je pridružilo še drugo in tretje ljubezensko doživetje? še druga vprašanja, kakor o možnosti platonskega prijateljstva, o docela osebnih občutkih in o denarju v razmerju med dvema zaljubljencema, zaokrožujejo sliko, ki bi jo vpraševalec rad dobil. če se spomniš, kakšen val ogorčenja je zajel Angleže proti ministru za ljudsko zdravje, boš mislil, da je ta vprašalna pola in z njo vred časopis, ki si jo je upal priobčiti v angleških hišah, romala v peč. V resnici pa ta list od tistih dob skoraj dan za dnem prinaša »ljubezensko« rubriko. V tej rubriki najdeš vse: odgovore na vprašanja, ime in naslov in nazadnje še sliko lepe dame, ki je poslala časopisu svoje odgovore. Na vprašanje n. pr.. »Kakšna je bila vaša reakcija na prvi poljub?« je odgovorila neka mlada Londončanka iz veleugledne družine: »Zelja, da bi se najini telesi docela strnili.« In na vprašanje, ali se jim zdi možno platonsko prijateljstvo, odgovarjajo vse brez izjeme, da jim je spol še zmerom prekrižal račune. Od teh vprašanj pa do najbolj intimnih je kajpak le še kratek korak in tudi tega so že storili — res da ne na Angleškem, ampak v Ameriki. Na stotine žensk je odkrito priznalo, V katerih letih in v kakšnih okoliščinah so se prvič zavedele, da so ženske. Amerika je torej v tem pogledu še bolj anglosaška kakor Angleži. In zato najbrže tudi še bolj nenavadna od tega že tako dovolj nenavadnega naroda. (Po »Berliner-Morgenpost«) lišča, ni zbudila kakšnih posebnih pričakovanj pa tudi ne posebnega zanimanja. Komaj je kdo poznal pisatelja. Mož pač ni bil znana osebnost kakor Ervin Brankov! Aleksej, Aleksej! In ponavljaj si to ime tisočkrat, tisočkrat ti ne pove nič drugega kakor samo rusko krstno ime. Res je ,Prapor* pogosto priobčeval njegove novele in krajše prigodnice in res so se čita-telji razvnemali ob branju njegovih spisov, toda kdo ve kako tega pisatelja niso cenili, saj ga nihče ni poznal in tudi po rojstvu in družabnem položaju ni bil znan ne slaven. Vse, kar so ljudje vedeli o njem, je bilo to, da je nemški Rus, da že nekaj časa v Berlinu živi in da ga ni nikjer videti, ker je čudak in se ogiblje ljudi. Ti podatki niso bili nič kaj privlačni za .visoko publiko*. Malce je občinstvo morda zanimal nenavadni naslov drame: ,Drevo krvi*, toda tudi obenj so se že obregovali, češ da ga je izbral pisatelj bržčas samo zaradi senzacionalnosti. Nemara še prave zveze nima z vsebino! Malce so se zanimali za delo zato, ker se je gledališki ravnatelj obotavljal z uprizoritvijo, boječ se odklonitve po cenzurni oblasti- Edini, ki je bil res navdušen, je bil Torwald, morda nekoliko tudi zato. ker je bila njegova vloga res imenitna in vso dramo obvladajoča. Drugi igralci so skomigali z rameni, češ tvegan® je uprizarjanje takšne temačne in divje stvari. Menili 60 celo, da utegne občinstvo dramo kratko in malo za-vrniti. Lessingovo gledališče je bilo v navadnem premierskem razpoloženju-Časnikarji in kritiki so bili navzoEnii MIGLJAJ USODE | . ■ j j 1 Po nemškem izvirniku priredila K. literarne osebnosti so prišle, kakor sel zanje spodobi, občinstvo se je pa zbra-! o izrazito iz vret tistih, ki po navadi! zmerom le premiere obiskujejo —! Jli v 60 navzočni ljudje, ki so! Poklicani, da obsojajo novo delo ali' ga pa .sprejmejo s priznanjem. Od njih J po navadi odvisna usoda vsakega ’ odrskega dela. Predstava se je začela. Stara ruska; P 'Povedka, ki je dala drami naslov,; | -i *a v uvodu samo skicirana, zakaj! •' ie zgolj simbol te tragedije uklete; ujete duše, ki kliče odrešenika. Ni-; Jers ni bilo niti slutiti romantike že; avno minulih časov. Pisatelj je bil; P enesel dejanje prav v središče seda-J m! n i 06ve*il S a je z žarko in ostro; Vit -°- ^neva- Dejanje je bilo silo-; l0, niti za hip ni popuščala pisatelje-; j® energija. Vse je bilo izpolnjeno,; 5i„"I?.ano 'n izklesano. In ljudje, ki so; sredi tega dogajanja, ki so tr- PREPOVEDANA LJUBEZEN LJUBEZENSKI ROMAN DVEH PO NEMŠKEM IZVIRNIKU PRIREDILA R. L. MLADIH LJUDI Peli kako ln se borili, vsi ti so bili živi; pl ,°r, v ^ničnem življenju. Sleherni! ve 1 *e ol3^ut'*> da govori iz ust; gika 066 resn‘ea *n Poživljena tra-; ..Lsoda i'n bolečina vsakega posamez-; s*a oznanjevali usodo in bolečino; m e^8 nar°da in vsega človeštva. Ob-; Pnvat’ !l!'e.Penei?e ie vpilo človeštvo po; * ostosti in pravičnosti, po sproščeno- vp J 'n ere®b ki !e nekoč menda udar prebivala na zemlji, kakor pripoveduje stara povest. 1,’^on so bil; neizrekljivo lepi, bede povezane v blagoglasno pesem, i se je zdela prenesena iz pravljičnih b«°V) ~ ‘n ver*dar je bila sleherna. ®da, je bil sleherni prizor plameneči P10test, strašna obtožba zoper oblast-! ost in krivico, zoper vse nesrečonos-i e sile, ki še zmerom vladajo na svetu. d I°-Wald’ k' ie bil središče vsega; opajanja, je nocoj samega sebe pre-osil. Vse svoje mojstrsko znanje, vso '°Jo geniahio silo je nocoj vtelesil v j . i glavnega junaka. Zdelo se je, da aete v fantastične višine, da doseza J®V6ka in pol. Vse soigralce je prav Klel in sleherni izmed njih je po-y.e*'l igri vse svoje znanje. Uprizo-itev je i)jia dostojna umetniške do-’i'«eno6ti dela samega. Ze v prvi pol ure se je občinstvo Popolnoma predalo uživanju pesnitve " °1> menjavi prizorov je igralce in;; Pisatelja s priznanjem nagradilo grom-"° Ploskanje z vseh strani. Na koncu drugega dejanja je občinstvo že kar Nestrpno klicalo pisatelja na oder. ^oda Brunold 6e ni hotel pokazati. Zahteve občinstva so postajale čedalje glasnejše in vnetejše, dokler se ni naposled prikazal višji režiser, da se:; v imenu ,odsotnega* pisatelja zahvali ?a priznanje. Občinstvo je bilo osuplo ln razočarano, zakaj videti je hotelo mojstra. In nerazumljivo se je zdelo vsem, da se pisatelj za svojo dramo toliko ne zmeni, da bi si jo prvič Veaj na svoje oči ogledal. Potlej se je bližala drama vrhuncu, lonvahl je zrasel res takšen, kakor ga J® Ocenil Brunold: »Človek, ki ne igra, *-iovek, ki doživlja... in prisili druge, "a doživljajo z njim!« In re6 so vsi, Prav V6i do poslednjega doživljali to ®tr«h zbujajočo mešanico resnice in Pesnitve, toda vsi so hkrati čutili, da Govori z njimi pesnik od božje milosti poslan mednje. >No, zdaj smo vendar dobili tolikanj pričakovanega pesnika bodočno-® ''' je menil v odmoru glavni ured-n,k vodilne revije za kritiko, sin tega nioža ste nam tako dolgo zatajevali, 5-okard! Vi ste vendar edini človek, ki ga bliže poznate. Vi ste zanj vlo- dramo pri teatru, njega samega ,ni pa celo Se danes skrivate. Na P*«!« z njim!« ti&kard se je nasmehnil, toda hkrati * nasmeškom je grenak prismeh sle- okoli njegovih ustnic, ko je ured-Blk omenil ,pesnika bodočnosti'. _ s?a sedanjost ga imamo,« je odgo-^■il Eckard. »Saj 6em gospodo že ®Pozoril, da je mož čudaške nravi in ®e Ogiba in boji ljudi.« »Boječnosti in bojazni se bo menda otroseJ, zdaj ko doživlja tolikšne ?*Pehe! Zdaj mora na beli dan iz srvo-skrivališča. In če se nocoj ne {Jtfkaže, *e bo pa koj jutri, ko bo pre-Oraj kritike. Tokrat bodo vse soglasne • svojih 6odbah. Dotlej pa sporočite . niu netopirju, da mu vsi v en elas ftrekamo najvišje priznanje.« ^Ne bom pozabil, toda zdaj mi opro-?“te, zakaj brž moram še z ravnateljem spregovoriti nekaj besed.« Po teh besedah se je doktor Eckard nekam sumljivo naglo umaknil. Kri-,Prapora1 je zrl za njim, meneč: ^di se mi, da se gredo skrivalnice z nami, Ta Aleksej je prav gotovo v gledališču, samo pokazati se noče.« Beži, beži. kako bi le mogel str-P?ti v skrivališču, če mu tako viharno Ploskajo!« je modroval neki časnikar iže v glavnem odmoru se mi je .dno zdelo, da je Eckard koj izginil j\?e je vrnil šele, ko so že ugaševali .Uci. In fuvaf l>ri odrskem vhodu mi povedal, da ga na odru ni bilo °> naj t>o, saj >e ves nocojšnji večer nekaj --1-1 prav posebnega.« Zvonec je začel klicati v dvorano, uokior Eckard je pa zavil po nekem 'iranskem stopnišču k majhni, temni Ozi tik ob oo stvari se bom še pogovoril z vami in morda skupaj s svojo hčerjo. Moram pa reči, da to ni slaba misel; hči in njen mož sta že pogosto obžalovala, da Vili nima nobenega tovariša, lburg ima zdravo leuo, gimnazija je pa znana kot star. odličen zavod. Da ie naš zet zelo ljubezniv človek, veste vi prav tako dobro kakor mi.« »Kajpak!« sem mu segla v besedo. »Sicer ne bi o tem govorila. č'e ste si torej o lem na jasnem, boste Jurija kmalu obiskali, kajne?« »To ne bo šlo tako gladko,< je menil in si popravil svojo črno čepico, »posebno, če pomislim na gospo Karlo.« Ko sem prišla v družinsko sobo, je pastorjeva hči ravno pogrinjala mizo. »Saj dovolite,« je ljubeznivo vprašala, »da bo Jurček gost našega Vilija. Dečka sta tako vesela, če sta skupaj.« »Seveda, Jurčka bom že opravičila pri starših, gospa pastorjeva. Kje pa sta zdaj?« »Helena Nordmannova nas je pravkar obiskala. Zdaj je šla z Jurčkom malo »a vrt, moja mama bo pa medtem preoblekla Vilija.« Šla sem na vrt in tam našla Heleno in Jurčka tesno objeta v skoraj goli ■uti. Jurček je imel glavo naslonjeno na Helenino ramo in je pretresljivo ihtel; vso bolečino, ki jo je malček nosil s seboj, je v bližani tetke Helenice izlil iz svojega trpečega srca. Ko sem ju videla, eem se obrnila in sem šla skozi mala vrtna vratca na pokopališče; nisem ju hotela motiti. Ko je udarila ura pol ene, je prišla Helena po srednji poli na pokopališče in v njenih očeh sem brala žalostno vprašanje: Kaj ste napravili z otrokom? Rekla je pa le: »Jurček je tako bled; kaj je z njim, Ana?« Preslišala sem in vprašala: »Ali smem danes k vam na kosilo?« Ko mi je prikimala, sem jo prijela pod roko in šla z njo proti Mali ZUlli. Govorila sem o tem in onem, samo da ne bi bilo treba govoriti o tem, kar je Jurčka užalostilo. Helena pa ni popustila. »Ni mi hotel povedati, ljuba Ana, a od tebe moram zvedeti. Hočem to vedeti!« »Da, da, otiok moj, popoldne bove govorili o tem,« sem prosila, »na cesti to ne gre. No, majhna krivica se mu je zgodila. Naš Jurček je precej ponosen hkrati pa tudi precej mehak, potlej je pa dvakrat hudo.« »Karla!« je rekla tiho. »Kdo drugi ga trpinči kakor ona? Moj Bog, Ana...« Umolknila je. Ko sem ji po kosilu v njeni sobi vse razložila in ji povedala o načrtu, ki sva ga skovala s pastorjem Brinkman-nom, je bila precej zadovoljna. »To bo moja rešitev, če bom vedela, da je pri dobrih ljudeh, Ana,« je rekla, ;:saj ga tako in tako ne vidim ali pa le malokdaj, potlej bom pa vsaj vedela, da je daleč stran od vseh teh neprijetnosti, ki ga obdajajo. Pravo si uganila, teta Ana.s Pastor Brinkmann očeta ni našel tako pripravljenega, kakor je bila Helena, ki ni mogla ničesar več izgubiti. Ko sem okrog pete ure prišla domov, mi je Friderik povedal, da je gospod pastor že pol ure pri gospodu Juriju in da ima tudi Karla obisk. Prišla ie gospa iz Neuhofa in njene hčere. Služkinja je pravkar nesla zvrhan krožnik sveže pečenih slaščic v jedilnico. Odšla sem v svojo sobo. Sedela sem v nedeljski tišini stare hiše in imela pred seboj knjigo. Hotela sem brati, a nisem mogla. V lončeni peči je tlelo sveže poleno, Friderik mi je pa prinesel skodel;co čaja. »Že dolgo vem, da gospodična Meissnova beži pred damami iz Neuhofa.1: je menil, sa čaja ne sme po-grešati in za Jurčka sem prihranil nekaj peciva, saj mora kmalu priti.« Čez kakšno uro je potrkalo in vstopil je pastor Brinkmann. Res je imel trdo delo. »Gospodična Ana, pojdite k njemu in govorite še vi; v glavnem se strinja, a zdaj pride na vrsto Karla.« Tisto popoldne sem dolgo sedela zgoraj pri ubogem možu in videla, kako je v njem kljuvalo; nazadnje je pa dejal: »Vem, da je potrebno, in razumem, da se mora zgoditi, a kako bom živel brez Jurčka, tega še ne morem razumeti, draga Ana. Bil je moj sončni žarek, moje edino veselje, minute sem štel do časa, ko je imel priti k meni v sobo... a zdaj?« »Saj bo imel počitnic«, gospod Ju- Mladost ne more pogrešati moje pomoči! f I Prav za zdravje Vašega otroka je sonce nujno potrebno. Toda za nežno otroško kožo je lahko' škodljivo. Zato namažite poprej celo telo s kremo Nivea ali z oljem Nivea. Na ta način se okrepi mlado kožno stanicje, koža porjavi hitro in enakomerno, a nevarnost sončnih opeklin se zmanjša. Ce namažete otroka, ga s tem varujete tudi prehlajenja. > e o rij. in če ste zdaj šteli minute, boste odslej pač morali dneve in tedne, o počitnicah bo pa lahko vse dni pri vas.« »In vi? Ali boste tudi vi šli?« je žalostno vprašal. »Le v Malo Ziillo, gospod Jurij, in kadar koli boste želeli in hotela, bom prišla dn vi mi boste narekovali pisma — kajne?« »Prosim vas, «je rekel, »vsak dan pridite! Enega človeka, ki z menoj misli in čuti, le enega edinega, moram vendarle imeti.« »Da!« sem mu obljubila. »To lahko zahtevate. < Potlej je ubogi mož molčal in dolgo časa sedel globoko zamišljen. Hotela sem oditi, a me je pridržal. »Ostanite, samo eno vprašanje »e, draga Ana.« Njegov glas je bil hripav. »Se nekaj moram povedati. Ko je bil namreč zadnjič pri meni Brei-tenfeld, je nekaj dejal, kar me je prestrašilo. Ko sva tukaj sedela in govorila o starih časih, me je na lepem vprašal: Jurij, ne bodi užaljen, a povej mi vendar že: — ali je bila takrat s konjem res slučajna nesreča, ali si pa nalašč drvel vanjo?* Takoj eem ga razumel, ker sem vedel, da je vzel iz mojega žepa prepis oporoke, ko sem ležal nezavesten. Vedel je, da nekaj v mojem življenju ni v redu, tudi slutil je že dolgo, kajti natanko sva se poznala — saj sva preživela vse leto vsako minuto skupaj v tujih deželah in sva se navadila brati misli drug drugemu iz oči. Tukaj ga je pa njegova preudarnost pustila na cedilu. Vedel je le, da nekaj je, in me je tudi nekajkrat vprašal, zakaj eem izgubil veselje do življenja, a ni dobil odgovora. Na vprašanje, ki mi ga je zadal pred tremi dnevi, sem mu odgovoril, da je bil zgolj slučaj, ki je napravil iz mene pohabljenca za vse življenje — in verjel mi je. Morebiti ste celo vi, draga Ana, dvomili o tem in celo Helena? f’e je bilo tako, potlej vas prosim, da mi verjamete, da nisem nikoli mislil, naj sem bil še tako razdvojen in nesrečen, narediti konec svojemu življenju. Nesreče sem kriv le v toliko, kolikor sem z grozo mislil na življenje, ki me je čakalo od naslednjega dne, in pri tem eem pozabil paziti na vajeti. Strahopetec nisem in da bi se v trenutku iztrgal dvojici oči, ki so s strahom in bolestjo hrepenele v domovino, v trenutku, ko bi moral objeti svojega otroka — tega mi vi in Helena pač ne bosta prisodili. Zdaj sem pač le še naspol človek, a kljub temu živim in bom živel, dokler...« Umolknil je. »Upanja ne bom izgubil, ljuba Ana,« je nadaljeval, »še zmerom mislim, da bo Karla popustila in sprevidela, da mi ne sme braniti, da ue bi dal Heleni to, kar ji gre — svoje ime. Zmerom mi zagotavlja, kadar jo hočem poslušati, da se ni poročila z menoj iz ljubezni in da je njena ljubezen zmerom veljala le Veliki Ziilli. Z neverjetno odkritostjo mi venomer pripoveduje in zato ho ostala, ne pozabi nikoli pristaviti. Enkrat bo pa vendarle morala spoznati — ali ne?« Nisem mu hotela vzeti upanja in sem prikimala. Komaj sva najin razgovor končala, ko je potrkalo in je vstopila Karla; v mraku sem komaj razločita njene švigajoče oči in žareči obraz, »Tako, zdaj si spet vse na glavo postavil,« je rekla razdraženo svojemu možu, . najprej si hotel domačo vzgojo in zdaj — sicer se moram pa zato vam zahvaliti?« se je obrnila proti metu. Jurij je odgovoril namesto mene: VSAK TEDEN DRUGA K Vsaka stvar ima svojo senčno in sončno stran Novela »Družinskega tednika^ življenje m ISEN Nemški napisala Myra Gruhenbergova Takrat ko se je v mladostni vihravosti in prebujeni ljubezni začelo, oba mlada zaljubljenca še opazila nista ovir, ki so se jima postavljale na pot. »Moja mati,« je pripovedovala Marija na er.em tistih neskončnih sprehodov po mirnih predmestnih ulicah, »hoče po vsaki ceni bogatega zeta.« »To se pravi torej...« je rekel žalostno Karel in globoko pobesil glavo. »Nič se ne boj,« ga je tolažila Marija, »saj imam tudi jaz besedo pri tem. Na srečo imam šele osemnajst let in se mi še prav nič ne mudi. Ti boš kmalu dobil kakšno službo in potlej si bova lahko uredila skromno ognjišča. Važno je le, da vse dotlej ostane najina ljubezen tajna in da naju nihče ne zaloti skupaj...« »Včeraj sem te pa videla,« je drugi dan rekla Mariji njena soseda, gospa Distlova. Marija je prebledela ko zid. »Da ti kar naravnost povem,« je nadaljevala gospa, »prav nič mi ni všeč, da hodiš s tem zelencem, ki se mu od daleč vidi, da nič ni in da nič nima.« »Gospa!« »Samo trenutek še, draga moja! Saj veš, da ti hočem samo dobro. Poznam te že, odkar si na svetu; in tvoja mati je moja prijateljica, Kaj pa vendar ona pravi k temu?« Marija je molčala. »Zdi se mi, da prav nič ne ve o tem. A zapomni si, če ji ne boš povedala ti, ji bom pa jaz odprla oči.« »Zakaj vendar, gospa?« »Ker nočem nositi odgovornosti.« >. Kakšne odgovornosti?« s Da boš s svojo lahkomiselnostjo in otroške prešernostjo zapravila svojo srečo. Tvoja mati mi je pravila, da se bogat tovarnar poteguje za tvojo roko.« »Sreče mi ni treba šele iskati, kajti svojo srečo že imam.« »Draga moja, ti še ne poznaš življenja. Verjemi, kaj kmalu nam zabriše vse sanje in ideale. Storila bom svojo dolžnost, pa me obsojaj potlej kolikor hočeš.« Mariji. Našel jo je vso obupano. Od vsestranskih bojev je bila čisto izčrpana in otopela. In tako je takoj privolila, ko jo je tovarnar prosil, naj postane njegova žena. Da bi jo odvrnil od žalostnih misli, jo je tovarnar prosil, naj izbere in oskrbi opremo bodočega doma. To je bil zelo pameten domislek, kajti to nalogo je z veseljem sprejela; saj je dobila najlepšo priložnost, da uveljavi svoj okus in druge sposobnosti, spoznala bo pa tudi prednosti, ki jih daje bogastvo. »No, ali nisem imela prav?« je zadovoljno vprašala gospa Distlova. Vsa bleda in trudna je Marija pritrdila, a iz njenega glasu se je težko razbralo, kako je prav za prav mislila; »Da, vi poznate življenje. S časom se zabrišejo vse sanje in ideali. A to za enkrat še ni najhujše.« »Temveč?« je negotovo vprašala gospa Distlova. Marija je zaprla oči. Kje je bilo pravljično kraljestvo njene ljubezni? »Da, zdaj že vem,« je skoraj neslišno rekla, »ali bolje, zdaj še vem, da je najbolj žalostno to. da s časom čisto pozabimo, kaj smo izgubili.« (ba) TRETJI... Madžarski napisal J. Pasztor i. Timar je ljubeznivo pogledal mlado damo, ji vljudno ponudil stol in dejal: »Milostljiva, naj vas nered v našem stanovanju prav nič ne moti. Nelly se je komaj pred dobre četrt ure vrnila.« »Vem,« je rekla Liana. »Nelly mi je o vsem pisala in tudi to, kdaj se vrnete. Nikar se ne bojte, ne bom vas dolgo motila. Saj vem, da si imata po štiritedenskem razstanku marsikaj povedati. Povejte odkrito, dragi Timar, ali niste bili malo v skrbeh zastran Nelly?« Timar se je nejevoljno nasmehnil. »Seveda sem se bal zanjo. Vedel sem tudi, da je bilo mnogo naših znancev v gorskem letovišču. Nelly mi je pisala vsak dan, s kom se je tam srečala. Mislim, da ga ni zakonskega moža na zemlji, ki ne bi kdaj pa kdaj podvomil v ženino zvestobo, če še tako zaupa vanjo. Dobro vem, da so se okrog Nelly precej smukali moški. Saj mi je sama pisala, da so bili Sar-lay, Gero in Bartha tam. Vem, da so vsi trije oboževali mojo ženo, ko je bila še dekle. Vsi trije so moji prijatelji, potemtakem imajo malo več pravice do dvorjenja. Nelly bom vse vprašal, vi mi boste pa svetovali, kateremu izmed teh treh gospodov naj pokažem vrata. Velja?« II. V svoji prešernosti in vihravi ljubezni sta se zaljubljenca dotlej kaj malo menila za vse ovire. »Odslej se bova morala pač skrbneie skrivati pred ljudskimi jeziki,« je sklenila Marija. Zato sta si zaljubljenca za svoje sestanke zbrala oddaljeno predmestno kavarno. A gospa Distlova je bila na preži in je na vse pretege zalezovala mladi parček; in tako je lepega dne spoznala, da njeno svarilo ni nič zaleglo. Zato je svojo grožnjo izpolnila. Marijina mati je bila dobrodušna gospa, ki je čisto zaupala svoji hčerki, saj jo je vzgojila za samostojno dekle. Toda zdaj, ko je bila njena avtoriteta po sredi, je morala izvršiti svojo dolžnost. Tako je prišlo do prepira med materjo in hčerko, ki ni prinesel za-željenega uspeha. Marija je rekla, da rajši umre, kakor pa da bi se odrekla svojemu Karlu. Ta odločnost je popustljivo mater presenetila, a vztrajala je pri svojem, kljub temu da ni vedela, kako bo zadevo izvedla. Stvar se je le v toliko spremenila, da je mati odslej vedela, kdo čaka Marijo, kadar je odšla z doma. To je dalo povod za vsakdanji prepir. Večni prepiri so Marijo tako potrli, da je začela počasi popuščati in sestanki s Karlom so začeli izgubljati svoj čar. Temu se je pa pridružilo še marsikaj drugega: vsi Karlovi poskusi, da bi dobil službo, so bili zaman. Poprej sta le preveč površno gledala na vso stvar, a zdaj sta spoznala vso bridko resničnost in težave življenja in sta izgubila pogum. Karel si ni vedel pojasniti, zakaj je bila Marija zmerom tako slabe volje, ni mogel verjeti, da so temu vzrok samo materini očitki. Iskal je vse mogoče vzroke in je začel, najprej previdno, potlej pa vse silneje trpinčiti ubogo Marijo s svojimi ljubosumnimi in nadležnimi vprašanji. Zadnje čase se je njeno življenje zelo spremenilo. Poprej je čez dan živela v pričakujočem hrepenenju in zvečer je bila polna blaženosti, zdaj pa revica ni vedela, kaj naj stori; doma so vztrajali pri svojem, vsak dan je morala poslušati iste pridige, zvečer jo je pa Karel mučil s svojo ljubosumnostjo. Dobra gospa Distlova je v svojem neutrudljivem čutu odgovornosti prosila vse znance, da bi ji vsak, ki je lahko vtaknil nos v to stvar, pomagal v njenem boju proti Marijini neumnosti. Marija "se je začela spraševati, ali so mučni sestanki s Karlom res toliko vredni, da bi se zaradi njih morala braniti pred ljudmi. Gospa Distlova je namignila tovarnarju, da je napočil ugoden trenutek za njegovo snubitev. Le-ta je z veseljem sprejel njen nasvet in odhitel k Drugo jutro je Timar smeje se vprašal svojo ženo: »No, dušica, kakšne pustolovščine si doživela?« Zenico je zalila rdečica. »Ah, žal prav nobene. Komaj dva dni sem bila tam, ko mi je Sarlay poslal velik šopek ciklam in popoldne me je tudi že obiskal.« »Doma?« »Da, saj je bila mama pri meni. Ko sva se slučajno drugi dan srečala na poti, ki drži k Marijinemu gričku, se je meni nič tebi nič pridružil.« Mož je zgrabil Nelly za roko. »Vem, da je Sarlay velik ženskar.« »Kajpak.« Gospa se je malomarno zasmejala. »Vesel je bil, da te ni bilo zraven, in mi je razodel svojo ljubezen.« »In ti?« »Zasmejala sem se mu v obraz. Nekaj časa se me je ogibal, potlej me je pa vselej zelo spoštljivo pozdravil.« »In Gero?« Gospa je nabrala obrvi. »Ne smeš biti hud!« »Zakaj?« »Ce ti bom vse po pravici povedala. Ne bi rada. da bi se vidva sprla... Gero me je meni nič tebi nič poljubil na tilnik... Kar mirno sedi... Nikar se ne razburjaj... Odkrita bom...Ves teden mi je bil za petami, a kljub temu ni našel priložnosti, da bi se mi približal... Nekega večera sem šla v svoji svetli svileni obleki z globokim hrbtnim izrezom po praznem hotelskem hodniku. Na lepem sem na tilniku začutila poljub. Bil je Gero. Za svojo predrznost je dobil zasluženo plačilo!« »Takšna nesramnost!« je kriknil mož. Gospa je nežno pobožala njegova zaripla lica. »Nikar se ne razburjaj. Je pač tak ptič... Bil je precej iz sebe in se je opravičeval, češ da se ni mogel premagati, ko je videl tako krasen tilnik; dejal je, da se to ne bo več zgodilo.« »Dalje! In Bartha?« »Ta je bil edini, ki sem se z njim lahko mirno zabavala. Bartha je res častivreden mož. Veliko priložnosti je bilo, ko bi se mi lahko približal, a izkazoval mi je le veliko spoštovanje in pozornost. Tudi tebe zelo ceni. Pogosto sva govorila o tebi. In kako je bil ustrežljiv! Mamo je seznanil s svojo ljubeznivo teto; stari dami sta se prav dobro razumeli med seboj. Posojal nam je knjige. Za izlete nam je priskrbel vodnika, pred našim odhodom nam je kupil vozne listke In poskrbel za našo prtljago. Bil je res pozoren in brezhiben kavalir. Sicer naju bo pa tako in tako obiskal.« Timar je zmajeval z glavo: »Ta Gero mi ne gre iz glave. Takšna predrznost...« Gospa je prisrčno poljubila svojega moža. »Dovolj o tem,« je rekla nežno. »Pozabi tega tepca. Zakaj sem bila vendar tako odkrita?« IH. Popoldne je prišla Liana. Ker se je Nelly baš oblačila, jo je sprejel Timar. »Nelly mi je vse povedala,« je rekel. »Res? No, in?« je radovedno vprašala Liana. »Ta Gero! Kaj pravite vi k temu?« je razdraženo vzkliknil Timar. »Nič,« je smeje se odgovorila dama, »Prosim vas'... In potlej ta Sarlay... Kaj pa pravite k temu?« »Nič.« »Nič? Povem vam, da ta dva ne bosta več dolgo moja prijatelja. Odkrito povejte, kaj bi vi storili na mojem mestu?« »Barthi bi odrekla prijateljstvo.« »Kako? Barthi? Zena mi je vendar pravila, da je bil...« »Ustrežljiv, pozoren, vljuden in spoštljiv.« »Da. Vedel se je ko pravi poštenjak.« Liane se je porogljivo zasmejala: »Da! Kaj mislite, kaj neki snuje mož, ki je štiri tedne preživel ob strani lepe, mlade, očarljive dame in je ostal ves čas ustrežljiv in pozoren mož-poštenjak?... Verjemite mi: naj-spretnejši izmed vseh treh je Bartha!« »Ali morda veste še kaj več?« je rekel mož nervozno. »O, ne... Le stvar gledam z ženskimi očmi... Ce pride Bartha, mu pokažite vrata — prijateljsko vam to svetujem. Druga dva gospoda tako in tako ne bosta prišla.« (ba) Hu mor dobro milo! Slabo milo uniči tkanino! Zato |e treba pri izbiri mila paziti zlasti na kakovost. Dobro Schichtovo terpentinovo milo temeljito odpravi vso nesnago in podaljša trpežnost perila. SCHICHTOVO TERPENTINOVO MILO pere bleščeče ! Pozor, nevarnost! Alenka je samostojna, ponosna deklica. Mati jo je zmerom učila, naj bo kar se da energična, posebno v ljubezni. Lepega dne pride Alen.ka razburjena domov. »Mama,« pravi, »mama, na stopnicah me je hotel neki neznanec poljubiti...« »No, in?« meni mama radovedno. »Zdravnik je dejal, da bo ostal pri življenju,« meni Alenka skromno. Mrzla prha ,On‘ in ,ona‘ sedita pri kaminu. »Ljubček,« vpraša na lepem ona, »kaj naj ti kupim jutri za god?« »Nič,« zakriči mož in poskoči, ko da bi ga kača pičila. »Prav včeraj sem plačal zadnji obrok za darilo, ki si mi ga podarila lani.« Zmešnjava »Ali poznate onole damo, ki venomer pogleduje k naši mizi?« »Trenutek prosim, da si jo pobliže ogledam. Pač; klobuk moje žene, obleka moje hčerke, plašč moje svakinje in obraz — naše kuharice!« Račun in tujci »Ali je gospod iz sobe številka 18 kaj pripomnil k računu?« »še ne, pravkar lista po besednjaku, da bi dobil pravi izraz.« Ubogi ptič! »Ali vam vaš sin iz Brazilije nikoli ne pošlje kakšno darilo?« »O, lani nam je poslal papigo, a bila je tako trda, da je nihče ni mogel jesti.« To je pa že preveč Knjigovodja prihiti ves razjarjen v pisarno najmlajšega uslužbenca in zarohni: »To je pa že preveč! Ni dovolj, da ves čas spite namesto da bi delali, zraven še tako smrčite, da zbudite gospoda šefa, ki sedi v pisarni in dela!« Spreten opomin »Ali je dekle, ki je pri vas v službi, ljubka in poštena?« je vprašal trgovec svojega soseda krojača. »Ljubka je že, to moram že pri znati, a da je poštena, to pa ne bom trdil! Pred tednom dni sem jo poslal k vam z računom za vašo novo obleko, a še do danes mi ni prinesla denarja!« Opomin Gospod Zaplotnik je vljuden mož. A stranka, ki zlepa ne poravna svojih računov, spravi naposled človeka le iz ravnotežja. Tako je torej pisal gospod Zaplotnik: »Spoštovani gospod! Kdo je naročil pri meni cele skladovnice blaga in ni nič plačal? Vi. Kdo mi je obljubil, da bo v treh mesecih poravnal svoj dolg? Vi. In kdo še po šestih mesecih ni nič plačal? Vi. Kdo je slepar in ničvrednež? Vaš vdani Zaplotnik.« Pri skušnji Profesor: Kako je pa to, gospod kandidat, da niste izdelali?« Kandidat je pomenljivo pogledal svojega profesorja in odgovoril; »Ker je lažje spraševati kakor odgovarjati.« Na smrtni postelji Gospod Mrmolja je pred smrtjo poklical svojo ženo, da bi se ji izpovedal in lahke vesti odšel na drugi svet. »Poslušaj Neža, priznati moram, da sem te dvakrat prevaril. Enkrat s sosedo in enkrat s tajnico.« Neža je vsa v solzah priznala: »Tudi jaz sem te dvakrat preva-rila. Enkrat z vrtnarjem in enkrat s tvojim tajnikom.« Za kaj je dobro oslovsko mleko? Neka skrbna mati je mučila zdravnika z neprestanim spraševanjem, kaj bi še utegnilo okrepiti njenega sinčka. Tudi najbolj potrpežljivemu človeku bi zavrela kri. Zdravnik ji je nekaj časa potrpežljivo in vljudno odgovarjal. Ko ga je pa gospa še vprašala: »Povejte, gospod doktor, zakaj naj bi bilo pa dobro oslovsko mleko, ki ga zdaj tako priporočajo?« se je kratko odrezal: »Za mlade osle.« To je pa že od sile Knjigovodja je stopil v sobo najmlajšega uradnika in zarobantil: »Ni vam dosti, da spite v pisarni, seveda še smrčati morate tako glasno, da ste zbudili šefa, ki dela v svoji privatni pisarni!« tiki ■ 20.30: Plošče ■ 21.00: Prenos Puccinijevih enodejank iz Rima ■ Konec ob 22. uri. NEDELJA, 28. AVGUSTA 8.00: Salonski trio ■ 9.00: Napovedi, poročila ■ 9.15: Plošče ■ 10.00: Prenos bojevniške prireditve z Brezij J II.00: Plošče ■ 11.30: Otroška ura ® 12.00: Opoldanski koncert radijskega orkestra ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Plošče ■ 14.00: Napovedi ■ 17.00: Kmet. ura ■ 17.30: Koncert ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ® 19.50: Koncert radijskega orkestra ® 21.00: Koncert ■ 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.15: Kmečki trio ■ Konec ob 23. uri. PONEDELJEK, 29. AVGUSTA 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ® 13.00: Napovedi ■ 13.20: Opoldanski koncert radijskega orkestra ■ 14.00: Napovedi ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Zanimivosti ■ 20.00: Plošče ■ 20.10: Zdravniška ura ■ 20.30: Lahka glasba ® 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.15: Radijski orkester ■ Konec ob 23. uri. TOREK, 30. AVGUSTA 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Opoldanski koncert radijskega orkestra ■ 14.00: Napovedi ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac ura ■ 19.50: 10 minut zabave ■ 20.00 Plošče ■ 20.10; Ob dvajsetletnici dobrovoljskega gibanja, III. ■ 20.30: Koncert ■ 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.15: Prenos lahke glasbe iz kavarne Nebotičnik ■ Konec ob 23. uri. SREDA, 31. AVGUSTA 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Plošče ■ 14.00: Napovedi ■ 18.00: Narodne pe6nii ■ 18.40: Opazuj in poskušaj ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Plošče ■ 20.30: Koncert vojaške godbe ■ ■'22.00: Napovedi, poročila ■ 22.15: Harmonika ■ Konec ob 23. uri. Radio Ljubljana od 25.do 31.avgusfa1938. ČETRTEK, 25. AVGUSTA 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Opoldanski koncert radijskega orkestra ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: 10 minut zabave ■ 20.00: Plošče ■ 20.10: Slovenščina za Slovence ■ 20.30: Koncert lahke glasbe ■ 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.15: Sornov šra-mel-kvartet ■ Konec ob 23. uri. PETEK, 26. AVGUSTA 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Opoldanski koncert radijskega orkestra ■ 14.00: Napovedi ■ 19.00: Napovedi, poročila ■ 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Zanimivosti ■ 20,00: Plošče ■ 20.10: Ženska ura ■ 20.30: Operni napevi ■ 22.00: Napovedi, poročila ■ 22.30: Angleške plošče ■ Konec ob 23. uri. SOBOTA, 27. AVGUSTA 12.00: Plošče ■ 12.45: Poročila ■ 13.00: Napovedi ■ 13.20: Plošče ■ 14.00: Napovedi ■ 18.00: Akademski pevski kvintet ■ 18.40: Konjske dirke pod Gorjanci ■ 19.00: Napovedi, poročila ® 19.30: Nac. ura ■ 19.50: Pregled sporeda ■ 20.00: O zunanji poli- VELIKA IZBIRA KANDIDATOV: Inženir, dr-žavni uradnik, 34 let rinkt. — Profesorji 52, 36 in 57 let. — Učitelji 33, 38 let. — Vpoko-jenci, državni, vdovci 65, 62, 57 let. — narski in orožniški naredniki 32 in 30 let. — Strojni inženir 35 let. — Slovenec drž. uradnik. Velika in prvovrstna izbira obrtnikov, posestnikov in raznih drugih kandidatov, "Ponudbo pošiljamo proti deset dinarjev v i^amkah diskretno. FIDES, Zagreb, Tkalčičema 4. FR. P. ZAJEC IZPRAŠAN OPTIK IN URAR LJUBLJANA - STARI TRG O Velika izbira vsakovrstnih naočnikov, povečevalnih slekel, daljnogledov, toplomerov, baiometrov, barolermometrov. hvgrometrov itd. - Raznovrstne ure. zlatnina in srebrnina. - Ceniki brezplačno Lahka letna oblačila, vetrne suknjiče, perilo itd. prodaja najceneje Presker Ljubljana, Sv. Petra c. 14 Izdaja za konsorclj »Družinskega tednika« K. Bratuža, novinar; odgovarja Hugo Kem, novinar; tiska tiskarna Merkur d. d. v Ljubljani; za tiskamo odgovarja O. Mihalek — vsi v Ljubljani