posebno, da so naslovi posameznih listov nekam bistveno in nujno navodilo za motrivevo fantazijo, da se predale ne zgubi od tiste osnovne rte, ki je bila umetniku vana in ki te odlomke obsenega filma zopet povee v celoto.
Maleev .risarski nain, ki je nekako absolutno risarstvo, ki pa je kljub navidezni in hoteni primitivnosti neizreeno rafinirano in kultivirano, mono spominja na nekatere sodobne prake risarje, a je postal e tako svojski Maleu, da o kakem naslanjanju ne moremo govoriti, ampak ga moramo ponovno priznati za Maleevim stremljenjem adekvatnega. Frst.
Stanko Vurnik: Uvod v glasbo. I. Sistematini del. Ljubljana, Nova zaloba, 1929. V 176 straneh obsegajoi lini knjiici je Stanko Vurnik izdal mono preurejen in deloma dopolnjen svoj Uvod v glasbo, ki je prvi izel v naem listu leta 1928. Knjiica pa ni samo vaen pojav nae glasbene literature s te strani prepuamo oceno drugim ampak kot nameravan in oividen pendant k Cankarjevemu Uvodu v razumevanje likovne umetnosti obenem vaen in zanimiv pojav nae sploino umetnostne literature. Sistem, ki ga je C. logino izpeljal v imenovanem! Uvodu, je bil Vurniku, ki je Cankarjev uenec, izhodie in vodilo za ta Uvod v glasbo. Izrabiti ga je hotel v glasbeno spoznavne svrhe, a obenem tudi preizkusiti, e osnovna spoznanja, ki jih je fiksiral C. za vse panoge likovne umetnosti, veljajo tudi za druge stroke, posebno za glasbo. Vurnikov sistem je ta dokaz v precejnji meri tudi prinesel, in tako je ta knjiica obenem vaen pojav v nai domai znanstveni literaturi in dokaz, kako se morejo sorodne stroke s svojimi izsledki plodonosno oploditi. Poudarjam pa tudi pri Vurnikovi knjiici, kakor sem svoj as pri Cankarjevi, da po svojem velikem konceptu in dalekosenosti svojih izsledkov spada pred iri kakor je domai forum in bi ele tam mogla najti pravi odmev in v posameznostih tisti korektiv, ki je vsakemu velikemu konceptu neobhodno potreben. V interesu slovenske znanosti in njene propagande je, da ena kakor druga vsaj v skrajani obliki postane dostopna svetovnemu forumu zadevnih strok.
Doim se C. v svojem Uvodu pea samo s stilno sistematiko in njenimi osnovami, gre V. v svojem delu preko tega okvira in seznanja itatelja predvsem z elementi, s katerimi operira glasba. Mimogrede povedano bi bil tudi za likovno stroko tak elementarni uvod kot dopolnilo Cankarjeve sistematike za iroko obinstvo skrajno potreben in bi ravno Vurnikov uvod lahko to pot obratno sluil za vzor.
Tako se deli Vurnikova knjiga vsebinsko, eprav zunanje ne tako strogo, v dva dela, v elementarni uvod v glasbo in njene naine in v stilno sistematiko v ojem zmislu. V prvem je samostojen, v drugem pa mono odvisen od Cankarja, kar pa njegovemu delu kot samostojnem pojavu ne le ne koduje, ampak mu posel olajuje. Po drugi strani pa je njegovo delo v III. glavnem delu (Estetska [umetnostna] vsebina glasbe) naravnost preskunja Cankarjevega sistema na glasbenem materialu in v svojih izsledkih njegova apologija. Stopil pa je Vurnik preko Cankarja na par vanih mestih s tem, da je poskusil iiporabiti in svoje izsledke nasloniti tudi na rezultate moderne psiholoke estetike, kakor jo je pri nas formuliral Fr. Veber. Tako v poglavju Psiholoko-estetski ustroj glasbenega
i uinka, dalje v poglavju Estetska, umetnika kvaliteta v glasbi in dalje deloma v vpraanju stilne naper-jenosti v poglavju Stil v glasbi. Kakor se uti, so pri tem poskusu zdruitve izsledkov znanosti o likovni umetnosti z izsledki psiholoke estetike precejnje tekoe, ki jih je V. dokaj spretno premostil, etudi e vseeno uinkujejo dotina mesta kot nekaka tuja telesa, s katerimi e ni konnega soglasja. Vendar ta poskus odkrito pozdravljamo, ker smo prepriani, da znanost o likovni umetnosti dela sama sebi kodo, ako se zapira pred napori psiholoke (!) estetike, posebno kolikor operira z izsledki, pridobljenimi eksperimentalnim in ne samo aprioristino spekulativnim potem in pa pred dejstvi iz ustvarjajoe prakse in teorije umetnikega ustvarjanja, ki so gotovo pristna, etudi poveini ne pravilno siste-mizirana in neposredno znanstveno porabna. Tako pomenja Vurnikova knjiga tudi z druge strani plod priznanja vredne kooperacije s sorodno stroko in je tako tembolj res doma znanstven proizvod.
Tvarino je V. razdelil v tiri glavne dele: 1. Formalna vsebina glasbe, kjer itatelja seznanja s tonskim materialom in njega oblikovan jem; 2. Predmetna vsebina glasbe, kjer razpravlja o duevnih podlagah in doivetju v glasbi in njih pojavih v glasbenih formah; 3. Estetska (umetnostna) vsebina glasbe, kjer ugotvalja estetski organizem tonskih in predmetnih podlag. To poglavje je s stalia umetnostne teorije in sistematike najvaneje in najsamostoj-neje. Vurniku se posrei ugotoviti glavne tri stilske kategorije, idealizem, realizem in naturalizem, tudi v glasbi; 4. Stil v glasbi, kjer razloi tesno naslonjen na Cankarjeve osnovne misli pojem stila, stilni razvoj in stilni sistem. Konni sklep glede cilja njegovega uvoda se glasi, da se pravi razumeti glasbeno umetnino, sprejeti tonske in predmetne podlage in njih estetski uinkujoe likovno soglasje, umetnostno lepoto na temelju, e mogoe pristne, adekvatne, e ne pa vsaj historino objektivne stilne konstela-cije, kar pomeni dojeti skladbo po njeni potencialni in aktualni kvalitetni stopnji.
Stvarno in imensko kazalo mono olajuje porab-nost knjiice.
Sistem uvoda v likovno in glasbeno umetnost, kakor sta ga izoblikovala Cankar in Vurnik, je posebno v Vurnikovi formulaciji za svoj namen resnine praktine vrednosti in s te strani zaslui polno priporoilo in pohvalo. Njegova kritika pa bi spadala, poudarjam e enkrat, pred irok strokovni forum, kjer bi edino tudi mogel najti svoj korektiv, ki je v zaprtem krogu slovenske znanosti nemogo. Frst.
Dr. Gottfried N i e m a n n : Einfiihrung in die Bildende Kunst. Anleitung zum Betrachten von Kunst-werken. Freiburg i. Br., Herder & Co, 1928. V osmih poglavjih uvaja Niemann itatelja v razumevanje likovne umetnosti. V 1. poglavju se pea najprej s postankom umetnosti, poudarja njeno globoko sorodstvo z religijo (prim. v zvezi s tem zanimivo Me-trovievo izjavo o tem, kakna naj bo nameravana hrvaka splona zgodovina umetnosti, v Hrvatski Reviji!), za katere sluabnico jo smatra in proglaa za jezik due v nasprotju z vsakdanjim jezikom razuma. V 2. poglavju ugotovi razliko med ustvarjajoo in rokodelsko umetnostjo, na osnovi katere v tem
157
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si