Jola Škulj
VPRAŠANJE ZGODOVINSKOSTI IN STIČIŠČA Z BAHTINOM
Zaradi izrečenih izjav, da Piijevec s svojim delom v okviru literarne vede nekje po letu 1964 opušča raziskovalni interes za literarnozgodovinsko problematiko, se zdi potrebno opozoriti na drugačen pogled in stališča, ki naj razkrijejo, da je Piijevčev interes za zgodovinsko dimenzijo ves čas v samem središču vsega njegovega (samo)spraševanja o literaturi oziroma o umetnosti. Vprašanje o literaturi je Piijevec vedno povezoval z vprašljivostjo samih umetnostnih, torej tudi literarnih znanosti, predvsem pa z aktualnim stanjem literarne vede, njenih metodoloških osnov in rezultatov na Slovenskem. Stanje v literarni vedi je v bistvu nasilje nad literaturo, kot je to deklarativno označeval, zato je smisel resnične literarne znanosti istočasno prepoznaval predvsem v tem, da ta hkrati razbija oklepe, ki jih sama gradi okrog poezije in življenja. Umetnostna znanost je zanj hkrati spodnašanje same sebe, to pa je, kot je poudarjal, nujno zato, da bi umetnost sploh lahko obstajala. Vprašanje o predmetu raziskovanja in konstantno postavljanje samovprašljivosti raziskovanja je vezano pri Piijevcu na prepričanje o historični določenosti ne le predmetov raziskovanja, ampak tudi samega odpiranja vprašanj. Že to stališče, oprto na Heideg-gra, jasno priča, da zgodovinskost ostaja v središču Pirjevčevega interesa na izrazito ekspliciten način. IYav takšna osredinjenost na zgodovinskost - in tega se je tudi sam zavedal - je apriorno usmeijala njegov raziskovalni interes k vprašanjem romana. Ko je pojasnjeval, zakaj seje od Goldmannovih pogledov na izhodišča te pripovedne forme moral ozreti nazaj k Lukacsu, je opozoril tudi na tezo Michela Zeraffaja v Roman et sedete (Pariz 1971), daje bistvena lastnost romana v tem, da se v njem uveljavlja ne le socialnost človeka, ampak njegova zgodovinskost, pri tem pa podčrtal, da se zdi, da tega druge zvrsti nimajo, zaradi česar naj bi bil tudi njegov raziskovalni interes apriorno usmeijen na roman. Prav zaradi stališča o romanu kot zvrsti, ki je možna šele s tistim trenutkom v zgodovini evropske literature, ko je v človeku navzoča zavest o zgodovinskosti, se je tudi pri Piijevcu morala vzpostaviti navezava na Bahtinove poglede na roman, čeprav so se ti pogledi v določenem smislu gibali v povsem drugih koordinatah kakor Pirjevčevi.
Piijevčevo odprto razmeije do Bahtina veijetno ni izhajalo iz dejstva, da je bil v središče literarno-raziskovalnega interesa obeh avtoijev postavljen prav roman kot specifična historična forma, pač pa je to afiniteto očitno morala globlje določati problematika, ki jo odpira ta forma na zgodovinski ravni in ki je hkrati takšna, da na "usodnejši" način (kot je to rad imenoval Piijevec) zaznamuje in opredeljuje tudi estetsko skušnjo sodobnega dogajanja literature. Kakor Bahtina je tudi Piijevca zanimal (1) problem bistva romana in (2) problem konkretnega bivanja ali dogajanja romana, tj. historične okoliščine za eksistenco te pojavne oblike umetnosti. Toda obstaja še ena raven afinitete, ki jo je Piijevec tudi sam nakazal, tj. nova usmeijenost literarne vede glede razumevanja bistva literature oziroma umetnosti, kakršno je impliciralo
tudi Bahtinovo raziskovalno delo (prim. Pirjevčeva predavanja iz strukturalne poetike 1973/74).
V predavanjih z naslovom “Estetika literature: Ustroj in razvoj evropskega romana" (1972/73) Piijevec Bahtina še ni omenjal, čeprav seje tisto leto sistematično skliceval na vrsto stališč (in imen) ruskega formalizma in strukturalizma. Pač pa ga je omenjal po letu 1973 v uvodu v Don Kihota v zbirki Sto romanov, v predavanjih o strukturalni poetiki, predvsem pa v posebnem seminaiju, v katerem je nameraval soočiti Bahtinove teoretske poglede na roman s svojo teorijo, formulirano ob Cervantesovem romanu. Število teh seminarjev je bilo skrčeno na komaj nekaj ur, vendar pa je takšno soočenje stališč opravil, opozoril pri tem na nekatere identične ravni svojega in Bahtinovega gledanja na roman, izrekel pa tudi nekaj kritičnih pripomb, kot npr., da Bahtin z inferiornostjo obravnava epski svet, kakor da ne bi poznal zgodovinske komponente. Ta sklicevanja na Bahtina grejo v čas, preden sta izšli knjigi Voprosy literalwy i estetiki (Moskva 1975) in Estetika slovesnogo tvorčestva (1979), ki sta v sintetični obliki predstavili v različnih časovnih obdobjih nastale in objavljene, pa tudi neobjavljene spise, pravzaprav pa omogočili bolj ustrezen in konsistenten pogled v avtoijevo precej fragmentarno formuliranje stališč. Piijevec se je v svojem soočenju z Bahtinovimi izpeljavami skliceval predvsem na deli Problemy poetiki Dostojevskogo (Moskva 1963), ne da bi omenjal, daje to druga popravljena izdaja in daje delo prvič izšlo 1929, in na Tvorčestvo Francois Rabelais (Moskva 1965). Poznal je še razpravi Epos i mman (iz revije Voprosy literatuiy 1970) in v srbohrvaškem prevodu Reč u poeziji i reč u prozi (objavljeno v Trečem programu Radia Beograd, jesen 1972), ki sta 1975 izšli v knjigi. Opozaijal je še na J. Kristevo, kije Bahtina povzemala v poglavju Le mot, le dialogue et le roman v knjigi Semeiotike (Pariz 1969) in v delu Le texte du roman (Haag - Pariz 1970), in pa na spis Davida Haymana Au-dela de Bakhtine v reviji Poetique 1973, št. 13 (prim. uvod k Cervantesu, str. 25). To pomeni, da Pirjevcu ni mogel biti razviden celoten sklop Bahtinovih razprav o romanu, ki so izšle zbrane v knjigi 1975 in ki v svoji komplementarnosti kljub njegovemu izrazito fragmentarnemu stilu predstavljajo avtorjeve teoretske poglede na to vprašanje dosti bolj pregledno in celovito. Prav tako Piijevec ni upošteval dela Marksizem in filozofija jezika (1929), ki je izšlo pod imenom Vološinova in Je ključnega pomena za Bahtinova metodološka stališča, za razumevanje vprašanja znaka ter izjavnih form, katerih ena je tudi roman, predvsem pa je važno za pojem dialoga in dialoškosti. Ker velja to delo za ostro polemiko s saussurovskimi stališči, ki so odmevala v strukturalizmu - o njem pa je Piijevec predaval v istem študijskem letu - je seveda tisti čas branje Bahtinovih izpeljav o bistvu romaneskne izjave lahko predstavljalo nemalo zadreg pa tudi nesporazumov.
V eksplicitni obliki se Piijevec k Bahtinu ni vrnil niti v uvodu k romanu Robbe-Grilleta Videc (1974) niti v uvodu k romanu Bratje Karamazovi (1976), pa čeprav bi ob Dostojevskem pričakovali tesnejše soočenje, to pa se je očitno moralo zgoditi zato, ker so ga zaposlovale njegove lastne, povsem samosvoje izpeljave. Bahtinova stališča so tu samo posredno navzoča v Piijevčevi izjavi, da “namreč celote ni" (prim. uvod v Vidca, str. 68).
Vendar pa je mogoče kljub skromnemu številu izpričanih mest, kjer Piijevec omenja Bahtina, opozorili, da obstaja vrsta konvergentnih stališč o romanu pri obeh avtorjih.
1)	Oba razumeta roman kot pesništvo, vendar pa obema pomeni roman umetniško nekaj višjega glede na liriko. Po Bahtinu je beseda v
poeziji preiskava možnosti izrekanja stvari, medtem ko beseda v romanu upošteva tudi različne poglede na izrekanje tega predmeta, tj. dialogizira poglede na predmet oziroma različnost njegovega izrekanja. S tem v zvezi je tudi (samo) kritičnost romaneskne zvrsti, kar trdita tako Piijevec kot Bahtin.
2) Oba poznata stališče o de(kon)strukcijski naravi romaneskne zvrsti. Piijevec na to opozaija v izjavi, da roman uprizaija problematičnost resnice kot identitetne strukture biti in bistva, Bahtin pa v izpeljavah o romanu kot “demokratični" zvrsti, ki problematizira sleherno hierarhičnost razmerij.
3) Stičišča med Bahtinom in Piijevcem so tudi v izjavah, daje roman kot spoznavanje, tj. kot forma nevedenja, možen šele v določenem zgodovinskem trenutku, tj. v času “zgodovinskega obrata” ali “zgodovinske inverzije" (Bahtin), oziroma v času zasnutka človeka kot animal rationale, zametkov znanosti in začetka gnoseološke estetske orientacije (Piijevec).
4) Konvergirajo tudi izpeljave o eksistencialnem pomenu umetnosti in poudarki o romanu kot formi, ki je samopremislek človekovega obstajanja, smisla eksistence.
5) Stičišča je mogoče ugledati tudi v ključnih pojmih za estetskost romana, ontološki diferenci (Pirjevec) in dialogu (Bahlin), skozi katera vsak na svoj način izpeljujeta vprašanje o eksistencialnem pomenu lepega.