študentska 2.X.I978,letnikXvHIJubljanayštevilka2>cena3din usm izobr in razr boj) TRIBUNINUVODNIK USMERJENO IZOBRAŽE VANJE IN RAZREDNI BOJ (Legalizacija obstoječega? ) (UVODNIK Programi univerzitetnih družbeno-političnih in drugih (tudi VTDO) organizacij v zadnjem času kar ,,cveto" spričo naslovov, ki bralcu zagotavfjajo, da na Univerzi ni (ali pa ne bo) problemov v zvezi z uveljavljanjem stcer še ne sprejetega, zato pa nič manj propagiranega (v zadnjem času sicer manj) zakona o usmerjenem izobraževanju. Spričo tako očitne vestnosti izvajalcev zakonskih določb skorajda ne bi smeli posumiti v načrtovane dokumente in njih vmesnost. Kljub temu smo se jih lotili in izkazalo se je ne le to, da so se načrtovalci načrtovanih dokumentov slabo in neresno lotili, ampak tudi to, da tej neresnosti pot utira nekaj vnaprej zam&tjenih potez, ki končno privedejo do spoznanja, da je ta neresnost pravzaprav zelo resna in čisto razredna. To bomo skušali v tem Tribuninem uvodniku tudi dokazati. Najprej je tu štipendijska politika, ki smo ji že v lanski zadnji številki posvetili dokaj kritičen komentar, ki bi, resnici na Ijubo, veljal še danes, saj se stanje do danes ni prav nič spremenilo. Še več. Zapisati moramo nekaj novih. sicer neprijetnih a resničnih dejstev. Postalo je namreč očitno, da namen štipendiranja ni več odpravijati socialnih razlik, marveč zagotoviti rešitev kadrovskih potreb našega gospodarstva, t.j. združenega dela. Torej ukinjjanje socialnih štipendij in prehod na »načrtno kadrovsko štipendijsko politiko". Nedvomno je taka štipendijska politika lahko pravilna, vendar najpravilnejša te v čisto določenih pogojih in odnosih, ki vladajo v produkciji — v pogojih svobodne asociacije proizvajalcev. V nasprotnem taka Stipendljska politika zgolj kratkoročno odpravlja probleme združenega dela, dokjoročno pa konzervira družbeno, t.j. razredno strukturo, kar se jasno vidi tako na področju izobraževanja, kakor tudi na področju tega, kar imenujemo združeno delo (pridobivanje kadrovskih štipendij po t.i. ,,vezah in poznanstvih"; posledica tega je reprodukcija določenih poklicev znotraj družine, npr. ,,dohtarske familije"; kam to vodi, vemo). Da tako štipendiranje ne rešuje problemov, temveč le reproducira (v vedno bolj ekstremni obliki) družbena protislovja, dokazuje tudi sedanji trenutek v slovenski ,,načrtni kadrovski štipendijski poiitiki", ko je naenkrat zbranih dovoij sredstev za kadrovske štipendije — povpraševanja po njih, prosilcev pa ni!!! To je lep primer ,,trgovske načrtnosti", ki poleg tega, da je najbolj prizadel prav tiste, ki že itak ne zmorejo izdatkov za ,,brezplačno" šolanje. dokazuje tudi, da neposredni vpliv tistih, ki združujejo sredstva za štipendiranje še vedno ni zagotovljen, da delavski razred le poredkoma ve, koga Sola s sredstvi, ki mu jih je on zagotovil. 0 tem pa, da lahko delavski razred aktivno poseže v štipendijsko politiko in si preko nje zagotovi usposabijanje večine ali celega razreda, pa skorajda ne moremo govoriti, kajti ukinitev socialnih štipendij mu je v teh osamosvojitvenih prizadevanih zaprla vrata pred nosom. (Posledice tega akta so zelo evidentne tudi v izseljevanju ,,neuspešnih" študentov iz študentskega naselja, kjer se nihče ni vprašal po raztogihte ,,neuspešnosti"; več o tem na naslednjih straneh te številke). Eno je torej najpomembnejše. Rešitev ni iskati v štipendijski politiki, vsaj ne v taki kakršno imamo danes. Rešitve so globalne in segajo v nedrje naše družbe, v združeno delo, v način produkcije in odnose, ki se tam porajajo. Eden izmed načinov, ki pa ne prestopa okvirov štipendiranja, pa jeTitov sklad za štipendiranje delavcev in delavskih otrok v Jugoslaviji, ki je zagotovil že nekaj desettisočem delavcem in njihovim otrokom kvalitetnejšo izobrazbo. Poleg problemov, ki jih imajo delavci, prosilci za štipendije, od izredno ostrih pogojev, ki segajo od izrednega povprečja znanja (ki se ugotavlja s povprečjem ocen? !) do zahtevane angažiranosti v družbeno-političnem življenju (po nekaterih podatkih morajo štipendisti aktivno delovati na osmih — 8 — področjih: v delovni organizaciji, šoli, v vseh družbeno-političnth organizacijah, krajevni skupnosti, itd.) pa se ob tem postavljajo tudi drugačna vprašanja. Vprašati se moramo namreč, ali Titov sklad res zagotavlja tak sistem izobraževanja, ki bo nudil delavskemu razredu prepotrebno znanje in usposobljenost, da jo bo lahko izkoristil v svojih prizadevanjih za osvoboditev, prizadevanjih za uveljavitev delavskega samoupravljanja. Resnici na Ijubo in v prid razrednemu boju s pozicij proletariata (torej tej resnici!) moramo ugotoviti, da predstavlja Titov sklad največkrat zgolj nekakšna vrata, ki omogočajo najbolj sposobnim iz vrst delavskega razreda, da si s pridobivanjem družbeno priznane izobrazbe zagotovijo višji socialni status in samo ,,kapnejo iz velike luže v lepšo skledico". Da je takih res le malo dokazujejo statistična poročila, ki za SR Slovenijo pravijo, da je bilo v času od 1974 do 1978 odobrenih 285 (dvestopetinosemdeset) štipendij delavcem in njihovim otrokom. Poleg tega, da se le malo delavcev tako izobrazi lahko ugotovimo tudi to, da se (tudi zaradi nizkega števila štipendistov) nemalo posameznikov, delavcev odtuji prizadevanjem delavskega razreda in zaradi objektivnih družbenih razmer postane del družbene skupine, ki zaradi monopola nad znanjem in informacijami ter s tem monopola nad odločanjem v prizadevanjih za uresničitev svojih, parcialnih interesov, postane ceto razredni sovražnik. Kadrovska politika, za katero je ,,usmerjenost" izobraževanja ie drug izraz tudi tu ne izpolnjuje tiste osnovne naloge, ki ji tudi pri štipendijski politiki ni kos, namreč zagotoviti neposredno odločanje delavskega razreda. Naslednji problem, ki je neposredno vezan na predhodna, s katerima tvori nekakšno celoto v totaliteti usmerjenega izobraževanja, je — izobraževanje ob delu. Še mesec in pol in preteklo bo leto dni, odkar smo v Tribuni kritično analizirali tudi ta ,,fenomen". Vendar moramo ugotoviti, da se tudi tu ni veliko spremenito. Zakon o visokem šolstvu je sicer to obliko izobraževanja opredelil kot sestavni del nalog Univerze, vendar samo opredelil. Tisti, ki se šolajo ob delu, še vedno plačujejo šolanje trikrat — najprej, kot prispevek iz svojih bruto osebnih dohodkov, drugič, kot del sredstev, ki jih v ta namen izdvaja organizacija združenega dela in tretjič, ko plačujejo visoke šolnine, kar je, mimogrede povedano — protiustavno. Prav področje izobraževanja ob delu nam dokazuje, kako malo smo storili na področju uveljavljanja ,,novih družbeno-ekonomskih odnosov na Univerzi", uveljavljanja, ki je bilo začrtano z Zakonom o visokem šolstvu. Še enkrat je postalo očitno, da delavski razred ne obvladuje tega področja družbene reprodukcije. Celo obratno. Namesto, da bi se Univerza dogovarjala s tem, česar imamo vsi polna usta — z združenim delom, mu s pobiranjem visokih šolnin zabija nož v hrbet. Pa ne le to. Temu ,,leviatanu" — Univerzi je prav malo mar, da petinsedemdeset odstotkov študentov ob delu (pa ne le teh), študira družbene vede in le petindvajset odstotkov naravoslovne in tehnične, ki jih združeno delo mnogo bolj potrebuje. Ona kasira dalje! Naj se ustavimo še ob uresničevanju Zakona o visokem šolstvu. Tripartitna sestava samoupravnih organov, ki upravljajo visokošolske organizacije je ena bistvenih novosti tega zakona, vendar moramo ugotoviti, da delegacije uporabnikov (ki naj zagotovijo uveljavljanje interesov združenega dela) v velikih primerih delujejo na predstavniškem in ne delegatskem načelu. Odločanje delavskega razreda torej tudi tu ni v popolnosti zagotovljeno! PESNIKI, PISATEUI, DRAMATIKI, PUBLICISTI, SKRATKA PISUNI VSEH VRST IN KVALITET V uredn&tvu vlada precejšnja ,,suša" glede vseh vrst takoimenovane le-poslovne literature pa tudi publicističnih prispevkov nimamo ravno za odmet. Zatorej takoj, ko boste prebrali tole notico, pograbite velikanske kupe popisanih in porisanih papirjev in papirčkov, pesmic, črtic, novel, romanov, dram, esejev in esejčičev, kritičnih zapisov ob raznoraznih kulturnih dogodkih itd. ter jih prinesite (ali pa pošljite) na Trg osvoboditve 1, drugo nadstropje, soba 86. Za plodno sodelovanje: kulturna urednika ŠTUDENTSKI KULT URNI CENTE R ODPIRA SVOJE PROSTORE Študentski kulturni center iz dolgoletnega navdušenja in Ijubiteljstva korači v nove prostore, v drugačne možnosti. Naše pretekle izkušnje, naj so bile še tako uspešne ali zmotne in jalove, ne ustrezajo več. Novi prostori obvezujejo vse nas, tako tiste, ki so tako ali drugače pripomogli k njihovemu odprtju, kot vse tiste, ki boste (bomo) prestopili njihov prag. Vse doslej želje, zamisti, naloge in obveznosti niso bile dokončne ihzavezujoče. Na eni strani smo bili sodelavci ŠKUC-a, ki smo se trudiJi ali ne, delali ali ne, uspeli ali ne, na drugi strani pa občinstvo, gledalci, poslušalci, obiskovalci. Vsakršna akcija je ležala na naših ramenih, vsi ostali pa ste neobvezno izbirali ali ne. Zdaj so se stvari korenito spremenile. Pet prostorov bo iz dneva v dan neusmiljeno pričalo o vsem, kar bo narejenega, vsak dan znova, sedem dni na teden, naj bodo ali mrzli ali topli, se bo v njih kaj dogajalo ali bodo samevali kot zapiiščeni labirinti. Škucovci se ne moremo več sestajati in delati načrtov za kulturno skupnost, brez konca in kraja moramo vdihovati življenje dvestopetdesetim kvadratnim metrom. In dela, ki ga ne bomo storili mi, ne bo opravil nihče namesto nas. Novi prostori Študentskega kulturnega centra pa tudi vse vas, ki bereteta razglas in vas bo pot zanesla na Stari trg, postavljajo v nov, drugačen prostor. Dovolj je bilo jadikovanja o meščanski kulturi, o zaprtih, okostenetih ustanovah, ki ne puste živi misli življenja. Dovolj kritike vsega v imenu lastne samozadostnosti. Komur ni kaj všeč, naj tu pokaže svojo protivoljo, protihotenje, protimisel, protiakcijo. Teoretske sfere kontrakulture ostajajo Naj strnemo. Ugotovili smo . da niti sedanja štipendijska politika, ki postaja »kadrovska" in ,,usmerjena", ne Titov sklad, ne pospeševanje izobraževanja ob delu in ne uveljavljanje Zakona o visokem šolstvu ne daje zadovotjivih rezultatov, zadovoljivih v smislu, ki zagotavljajo delavskemu razredu tak intelektualni razvoj, ki bi omogočil kvalitetno družbeno preobrazbo. Kaj torej lahko pričakujemo od usmerjenega izobraževanja? Veliko! Toda usmerjenega izobraževanja, ki ne bo zgolj korektiv trgu, kanalizator potrebnega števila ,,fahidiotov z zakritimi očmi furmanskega konja," ki bodo vteki naprej (nazaj), ne da bi videli, kaj se dogaja ob njih in z njimi. Dvomljivo, ne dvomljivo, zagotovo pa je, da usmerjeno izobraževanje v pogojih, ko delavskemu razredu še ni zagotovljeno neposredno odločanje tudi na tem področju, zmore samo kaj več kot to, da postane korektivtrgu. Preobrazbe načrtovane z zakonom o usmerjenem izobraževanju (katerih ..vnaprej zamišljeno potezo" predstavlja spremenjena štipendijska pofftika), ki jih moramo povezati z uveljavljanjem zakona o visokem šolstvu, so popolnoma jalove, celo reakcionarrne, če hkrati ne preobražamo združeno delo, t.j. način produkcije in produkcijske odnose vsebovane v načinu produkcije. Kajti zagotavljati izobraževanje po potrebah združenega dela in pri tem ne odpravljati temeljnih nasprotij, je isto kot prisiliti delavca, da skrbi za svoje življenje tako, da se usposoblja za prodajo svoje delovne sile pač tam, kjer jo združeno delo najbolj potrebuje. Delavca (pa čeprav intelektualnega) na ta način spreminjamo v privesek, ki dela za to ker mora, če hoče preživeti, ne pa zato, ker to želi. Tako delo ne osvobaja! Združeno delo postane tako samo detovna združenost, ali drugače, postane kolektivni kapitalist, ki s pomočjo koncepta usmerjenega izobraževanja in za krinko neke imaginarne združenosti ,,v korist vseh" določa vsakemu svoje mesto v družbeni reprodukciji ter mu na podlagi tega izpl?čuje določeno mezdo. Na tak način se lahko tudi v združenem delu reproducirajo razredni odnosi, ki omogočajo ozki skupini Ijudi, da odloča o vseh najpomembnejših družbenih zadevah in onemogočajo široki družbeni bazi, delavskemu razredu — odločanje o najpomembnejših in vseh družbenih zadevah. Vedeti moramo namreč, da je ,,nadarjenost", ki se bo po novem zakonu ugotavljala na koncu osnovne šole in bo odločala o posameznikovi prihodnosti, v največji večini primerov posledica materialnih in eksistenčnih ter drugih družbenih pogojev v kateriH živi posameznik. Tako bo novi zakon pač odredil ne več prihodnost posameznika, temveč prihodnost povprečij posameznikov in s tem prihodnost razreda. In prihodnost delavskega razreda, v pogojih reproducirajočih se temeljnih družbenih nasprotij, nam je znana brez novih zakonov! Usmerjenega izobraževanja, ki takih družbenih odnosov ne bo odpravljalo, NE POTREBUJEMO! Ne bo pa jih toliko časa, dokler ne bod< odpravljeni eksistenčni pogoji razredne družbe. Dokler ne bo odpravljeno razlikovanje med fizičnim in umskim delom, ki obrača kadrovsko politiko na glavo in trem četrtinam študentov predava družbene vede, delavcem v neposredni proizvodnji pa daje za 1000 dinarjev nižje povprečne osebn« dohodke kot tistim v negospodarskih dejavnostih, bodo sredstva zbrana za kadrovske štipendije še prinašala obresti v naših (? > bankah. In usmerjeno izobraževanje, če ga bomo uveljavljali samega zase in ločeno od prizadevanj delavskega razreda in njegove avantgarde, bo zgolj reproduciralo obstoječa nasprotja, ki še ne dovoljujejo intelektualnega razvoja delavskega razreda da stopnje, ki bo omogočila družbeno preobrazbo, do stopnje, ki bo omogočila uveljavitev delavskega samoupravljanja in dalje komunizma. NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJA! Uredništvo bled papir, če jih nihče ne udejanji. Gnev proti elitni kulturi ostane zasebru sapica, če se ne izkriči v socialnem prostoru. Bodi delavec bodi študert bodi lumpenproletarec bodi kmet, tu je možnost, izkoristi jo. Nikakršni garači ne bomo, ki bi ti omogočali Ijubke in manj Ijubke predstave, dogodke in happeninge, tiprinasbi gledal v vlogi modrega razsodnika. Te vloge nočemo in ne moremo sprejeti. Odprtje prostorov ŠKUC-a je odprtje do vseh in vsakogar, odprtje da vseh, ki imajo in ki nimajo možnosti drugod, ki jih drugi razumejo in n« razumejo, predvsem pa do vseh, ki bi radi kaj pokazali, kaj po^edali, Obenem pa to ni zelena luč za šušmarstvo, šarlatanstvo, nirvanizem. In kdo bo razsodnik, ki bo določal, kaj jeprvo in kaj so stekleni biseri. Tecenzorske vloge si ŠKUC noče lastiti. Odločalo bo delo in volja do dela. Kdor bo ostal nerazumljen še vnaprej, mu tudi mi ne bomo mogli pomagati. Kdor bo dolgočasil, bo pač dolgočasil. Za laboratorij dela smo. Vendar brez avreole vsemogočne in vsevedoče znanosti. Pa tudi brez diktata vseožarujoče energije kot take. Veselje do dela, dogajanja, sodelovanja. Ne krožek. Dom igre in dela. Zadružni dom. Ne gasilska veselica. Vsak, ki bo stopil noter, bo sodeloval, drugače bodo prostori ostali mrtvi kot hladne galerije in muzeji, kot slonokoščeni hrami umetnosti. Vse te besede so lahko patetika. Lahko ostanejo prazne pleve, če se ne bo zgodilo nič novega. Lahko ostanejo mrtev rokav skrepenete meščanske zavesti, če ŠKUC-a ne bomo čutili kot družabnosti, kot domačnosti, kot igrivosti, kot spodbude k stiku, dotiku, veselju, ustvarjanju. Če bo še naprej vsak zase ždel s svojim mikrokozmosom v glavi in kot previdna školjka tipal po Ljubljani. V petek, šestega oktobra, bo odprtje SKUC-evih prostorov. SKUC-evih po imenu, čigavih v resnici, bo pokazal čas. Morda nikogar§njth. Ob odprtju bomo vsi skupaj skušali te prostore oživeti, jih ponašiti. Pridite, točiJ se bo čaj in jedli boste potico, prinesite domače kolačke in torte in koše grozdja in prve spomladanske češnje. Predvsem pa prinesite s sabo svoje misli, ideje, črvičke, ki vas že toliko časa glodajo in s katerimi še niste mogli na dan. Vsakdo naj prinese svoj načrt, vsakdo naj odprtju podari svoje dejanje. OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO OSIMO Italijanska vlada s prefinjeno politično igro in z raznimi obljubami skuša preigrati slovensko manjšino na področju narodnostnih pravic. Pred približno dvema mesecema so izdelali načrt odloka, s katerim bi uresničili obveznosti, ki izhajajo iz osmega člena italijansko-jugoslovanske pogodbe iz Osima. Potem so iz vseh strani deževale obljube in so nekateri prenagljeni preroki že obljubljali Slovencem globalno zaščito. Ne samo, da so vsa ta upanja obležala v kleteh palače Chigi, kjer ima svoj sedež vlada, ampak se je pokazala možnost, da bodo Slovenci celo prikrajšani v pravicah, ki jih sedaj uživajo. Načrt vsebuje sedem členov, ki najožje razlagajo tisti del osimskih sporazumov, ki obravnavajo slovensko manjšino v Italiji. Vlada meni, da je dolžna ohraniti le uresničena določila posebnega statuta Londonskega sporazuma — ta govori le o Slovencih v tržaški pokrajini, za ostale manjšince pa naj bi uporabili drugačne prijeme, o njih naj bi govorili kdaj pozneje. Vendar tudi pri ohranjevanju določit londonskega sporazuma skušajo okrniti pravice tržaških Slovencev, ki ne izhajajo samo iz tega sporazuma, ampak so tudi plod večletnega narodnoobrambnega boja vseh zamejcev. Po tem novem načrtu, ki so ga že odklonile vse slovenske manjšinske organizacije in politične stranke, v katerih sodelujejo Slovenci, ter od posebne deželne komisije za uresničevanje osimskih sporazumov, bi se Slovenci lahko posluževali svojega jezika pred upravnimi in sodnimi oblastmi. Za uresničitev tega načrt predvideva namestitev nekaj prevajalcev, ki naj bi bili vsako leto ponovno imenovani od prefekta. To pomeni, da bi z uresničitvijo tega odloka tudi stalni prevajalci postali nestalni. Ironično so obravnavali tudi vrnitev slovenskih priimkov in krajevnih imen v izvirno obliko. Pri temnaj bi se namrečposluževali fašističnega zakona iz leta 1939, s katerim so fašisti avtomatično poitaljančevali vse, kar je bilo slovenskega. Predlagali so tudi, da bi se Slovencem vrnil Narodni dom pri sv. Ivanu, kar bi bila Italija dolžna napraviti že pred 25. leti. Zakaj je prišlo do takšnega načrta, ki sploh ne upošteva zahtev zamejskih Slovencev in zanemarja tudi vse zakonske načrte za globalno zaščito, ki so jih predstavile vse stranke, ki zastopajo Slovence. V predvsem gre za strah krščanske demokracije, da bi še naprej zgubljala v Trstu moč in glasove, ki so presedlali k Listi za Trst (Lista per Trieste). Pod to krinko in pod demagoškimi neuresničljivimi programi enotne proste cone, kjer naj bi Tržačani živeli na račun ostalih Italijanov, se skrivajo interesi najreakcionarnejših italijanskih krogov. Vodja te liste, tržaški župan Manlio Ceccovini, framason najvišjega kalibra, je kljub vsem političnim trikom, ki se jih poslužuje pri vodenju občinskih sej, že večkrat izkazal svoje nasprotovanje Slovencem in sploh vsem naprednim silam. Govori se, da je tudi sodeloval s framasonsko ložo iz Jezusovega trga v Rimu, ki je bila nositetjica načrta za Borghesejev fašistični državni udar. Te site z vsemi kremplji branijo svoje interese tudi v Trstu, kjer so živeli na račun državnih podpor in najrazličnejših davčnih olajšav. Pravte, ki so s svojo neproduktivnostjo in tudi nesposobnostjo pripeljale do tega, da je Trst postal mesto, ki se lahko pohvali z največjim odstotkom upokojencev, se sedaj predstavtjajo kot braniteljice pristnih tržaških interesov. Oni imajo namreč velike zasluge, da mladi ne morejo dobiti v mestu delovnega mesta in so se zato prisiljeni izseliti v druga italijanska mesta. Število prebivalcev v Trstu stalno pada. Prav tem silam je začela na tiho popuščati krščanska demokracije, da bi ponovno prišla do glasov, ki jih je zgubila na desni. Pred dnevi se je mudita v Trstu parlamentarna komisija za izvajanje osimskih sporazumov. Vodje Liste za Trst so ji hoteli pripraviti veličasten sprejem, da bi na tak način dokazali, da je Trst proti sodelovanju z Jugoslavijo na industrijskem področju. Da bi bila druščina čimbolj pestra, so se manifestaciji priključili tudi Panellovi radikalci in fašisti. Ob tej priložnosti ni manjkal v Trstu niti fašistični kolovodja Almirante, ki je pred tremi leti prav v Trstu označil Slovence za škodljive bacile. Predstavniki Liste za Trst so bili prepričani, da bodo na tak način najbolje prikazali želje Tržačanov, vendar so se krepko ušteli. Na trgu Unita se je zbralo le nekaj nad dva tisoč demonstrantov. Večino so sestavljali člani F ronte della Gioventu (mladinske fašistične organizacije), ki jih je tudi tokrat vodil glavni kamerata Grilz. Manifestaciji so se priključile tudi razne skupinice predstavnikov srednjeevropske kulture in Zveze Istrijanov, ki so razdeljevaii letake proti osimskemu sporazumu in Jugoslaviji. Vsa ta pisana druščina je imela en sam cilj, boj proti dobrim sosedskim odniosom med Italijo in Jugoslavijo. Napolnjeni z mržnjo do Slovencev so vzklikali že stara gesla iz časov fašističnih škvader. Ta gesla prepletena s psovkami, kot so ,,ščavi", so močno prekrila razna druga gesia o zaščiti Krasa in podobno. Pravi obraz pa so pokazali šele po končani manifestaciji, ko je skupinica petih črnosrajčnikov skušala napasti sedež slovenskih organizacij v ulici sv. Frančiška. Ob rjovenju proti jugoslovanskih gesel so obmetavali s kamenjem vhodna vrata. Še naprej se demokratični Trst sprašuje, koliko časa bo krščanska demokracija taktizirala pri dogovarjanju s komunisti za sestavo sporazuma z vsemi demokratičnimi strankami, da bodoizvolili novega župana namesto Ceccovinija, ki vodi občino z manjšinskim odoborom in s pomočjo fašistov in radikalcev. Sam Almirante, ki je poleg drugega tudi tržaški občinski svetovalec, je izjavil, da je Ceccovini tudi njegov župan. Z vsem tem bo moral Trst opraviti, če se hoče razvijati, kot mu daje možnost industrijska cona na Krasu. V ta okvir spada tudi uresničevanje zahtev slovenske manjšine brez vsakega slepomišenja. Ob sprejemu slovenskih predstavnikov pri komisiji za izvajanje osimskih sporazumov, je predsednik sfovenskih predstavnikov pri komisiji zahtevai v imenu vseh Slovencev, da se zaščiti slovensko skupnost kot celoto s svojimi narodnostnimi, kultumimi, družbenimi in gospodarskimi značilnostmi. Š.T. za samoupravne sprejemne izpitE Sprejemni izpit je družbeni regulativ med zmožnostmi družbene produkcije kadrov in med potrebami občanov. Zato je jasno, da morata, če že morajo obstajati sprejemni izpiti, pri izbiri kandidatov sodelovati najmanj dve strani: stran strokovnjakov, ki jim je zaupano oblikovanje bodočih strokovnjakov in ki so strokovnjaki prav zato, ker se strokovno ukvarjajo npr. s slikarstvom, igranjem, arhitekturo itd., in na drugi strani občani, ki strokovnjake potrebujejo. Občani pa imamo doiočene oblike združevanja, preko katerih izražamo svoje potrebe (družbeno politične organizacije, samoupravne interesne skupnosti, skupščine itd.). Izražamo jih preko svojih izvoljenih občanov, ki jim je zaupano, da točno in torej pošteno posredujejo naše želje in potrebe in naša opažanja, tako da se lahko o tej in tej zadevi dogovarjamo in spreminjamo obstoječe stanje. Dejanska demokratična in samoupravna oblika odločanja je precej zapletena in zato pride do njene uveljavitve le takrat, ko je taka oblika resnično postavljena tako, da je moinost napake najmanjša. Eden od pogojev, ki določa demokratično in samoupravno obliko odločanja je tudi javnost delovanja (npr. sprejemne komisije). Za javnost ali proti njej. Ravno javnost dela izpitne komisije, žirije ali druge pomembne oblike odločanja, je tista sporna točka, na kateri se zlomijo vse želje po spremembah, ki jih narekuje boj za spreminjanje obstoječega stanja. Zato so se študentje Akademije za likovno umetnost že spomladi na ustanovnem sestanku osnovne organizacije ZSMS odločili, da bodo njihovi predstavniki sodelovali pri sprejemnemu izpitu. Namero so hoteli uresničiti na letošnjih sprejemnih izpitih, pasejim ni posrečilo. Ni se jim posrečilo, čeprav se je na sestanku za to odločil sto en študent likovne akademije, čeprav so bili tam prisotni profesorji in tudi tovariš dekan. Po posvetu s predsednikom UK ZSMS in sekretarjem iste organizacije so se odločili, da bodo vložili prošnjo pri predsedniku komisije (ki je dekan likovne akademije in jo je po 92. čl. statuta tudi sestavil iz profesorjev akademije in sodelavcev, ni pa v njej nobenih članov tim. širše družbene skupnosti, česar seveda statut ne predvideva). Ta komisija je njihovo prošnjo glasno zavrnila, češ, da nima nobene pravne osnove in da zapisnika s sestanka ni in je sestanek torej neveljaven. Kakorkoli že, prav je bilo, da so se študentje sami zavzeli za javno delo izpitne komisije. Javni morajo biti vsi izpiti, če izpitni kandidati v to privolijo. Na univerzi prvi poskus še ne rodi zmage: to nam je že jasno, zato moramo dalje in izoblikovati argumente, ki bodo tako močni, da bo v naslednjem letu že takšna komisija, ki bo dopuščala javno delo. Kajti argument, da dvom v delo komisije postavlja dvom v strokovnost njenih članov, je iz trte zvit, ker samo takšen odnos, kot ga je komisija pokazala do študentov, lahko dejansko potrdi sum v delo komisije. Prav tako je bila zavrnjena prošnja, naj bi izdelke sprejetih kandidatov razstavili na akademiji, tako da študentje sami lahko presodijo, po kakšnem kriteriju so bili sprejeti novinci in po kakšnem kriteriju so njih sprejeli. Tudi razgovor s tov. dekanom nas ni prepričal, da gre za kakršnokoli prikrito zakulisno igro in da verjetno obstajajo možnosti, da se razgovori nadaljujejo na odprti sceni in z odkritimi argumenti. Pravtako bo potrebno razmisliti tudi o drugih sprejemnih komisijah na Ijubljanski univerzi, ki res delajo za zaprtimi vrati in zato je sum v njihovo delo vsaj upravičen, če že ne utemeljen. Vabimo vse študente in profesorje, da polemično in argumentirano sodelujejo v naši novi rubriki, s čimer bomo pripomogli k razjasnitvi nekaterih nesporazumov v naši družbi in dosegli, da se sprejemni izpiti, če že ne odpravijo, pa vsaj vsebinsko spremenijo in stopijo v korak s časom. Kajti delavski razred potrebuje tudi osveščene slikarje, igralce pesnike in pisatelje in ne nazadnjetudi arhitetke, zdravnike . . . Z njimi raste njegova moč in njegov napredek. P. S.: Za jasnejšo predstavo objavljamo prošnjo študentov in odgovor izpitne komisije. Zapisnik izpitne komisije o sestanku s predstavniki študentov Izpitna komisija je začela z delom dne 1. 9. 1978 ob 17. uri. Od 00 ZSMS na ALU je prejela na mizo dopis z dne 1. 9. 1978 v zadevi prisotnosti delegatov študentov pri delu izpitne komisije. Ker izpitna komisija ni bila pravoCasno seznanjena z pobudo 00 ZSMŠ, in ker je pred vrati čakala skupina predstavnikov študentov (Modic, Bensa, Kos, Marflak, Kumer, Grauf), ki so izrazili zahtevo po prisotnosti, je komisija odločila, da povabi vse predstavnike študentov na razgovor, ki je trajal 45 minut in na katerem so bila pojasnjena sledeča stališča: 1. Izpitna komisija je bila imenovana na seji PUS-a dne 2. 6. 1978 v skladu 92. členom statuta ALU, ki določa, da dekan imenuje petčlansko komisijo iz vrst učiteljev in sodelavcev za preverjanje umetniške nadarjenosti. 2. Ker v statutu, samoupravnih splošnih aktih ALU, niti v kakem drugem dokumentu ALU ni zapisan, dogovorjen ali sklenjen sporazum o drugačni sestavi izpitne komisije — tudi svet ALU do sedaj ni prejel takega predloga v razpravo, smatra komisija, da sama ni pristojna za spreminjanje sestave. Predlaga pa, da 00 ZSMS svojo vlogo obravnava na zboru študentov, sklepe pa predloži svetu ALU v razpravo. Prav tako bo PUS kot strokovno posvetovalno telo ALU na svoji prvi seji obravnaval vlogo 00 ZSMS. Na koncu je izpitna komisija izrazila predstavnikom študentov željo, da se v bodoče vsi taki problemi pravočasno načenjajo s samoupravnimi dogovori in sklepi po dogovorjeni samoupravni poti na osnovi določil in sklepov, zapisanih v samoupravnih splošnih aktih ALU in drugih sprejetih dokumentih. Na ta način tudi ne bo prišlo do nepotrebnih sporazumov, nejevolje in . izgube časa, predvsem pa do negativnih posledic v odnosu med pedagoškimi delavci in študenti, ki iz tega izvirajo. Izpitna komisija: dekan doc. Andrej Jemec, predsednik red. prof. Marijan Pogačnik, član red. prof. Drago Tršar, član izred. prof. Janez Bernik, član doc. Metka Krašovec, član izred. prof. ing. arh. Jože Brumen, vodja izpitnega zapisnika ,,MOJE SANJE - LE PO STANOVANJE.. SOBICE DO DRUGEGASEMESTRA!? Z okorno in pisanja neveščo roko želim stresti na papir vrtinec besa, slabe volje in §e česa. Nočem polemike z našimi povsod znanimi naj(dražjimi) graditelji stanovanj in notranje opreme, ne maram izmenjavati misli z njimi, saj jih je preveč, ki to počno in je rezultat vsega besedičenja bolj ustvarjanje napetosti kot kak velik premik na bolje. Da so čiste in jasne zahteve delegatov na kongresih, v skupščinah in morda negodovanje po ulicah, mestnih avtobusih .. ., le cenen material, s katerim gradbeniki, lesarji in §e kdo prej izdelajo fantastične reklamne stvaritve, namesto da bi ceneje gradili, boljše gradili, več gradili, slepec vidi in gluh sliši. Težki mijioni (stari seveda), ki jih mora delavec pridelati, da se vseli v svojih 15m2 stanovanja, miljoni, ki jih mora dodati za opremo teh borih 15 m2 in še toliko več za celo družino, so dejstvo, ki se ga pri nas delovni Ijudje hudičevo zavedajo. Prav gotovo to zanje niso nikakršne sanje. Za neposrednega proizvajalca ni dobrih vil in škratov, ki hodijo po svetu in ,,osrečujejo". Tako ali drugače, nekaj pa osladne reklamne fraze le kažejo. Kažejo na to, da duhovni očetje takih reklamnih agentov ne izvirajo iz socialistične revolucije (pa niti same socialne revolucije), z znanimi načeli socialistične etike in morale. Ne, to ni misel rudarja, ne cestarja in ne drvarja, to je kvečjemu uvožena lumparija težko določljivih barv. In za konec pisanja ter za nadaljevanje razmišljanja tako vprašanje: Ali z ustrezno politično akcijo res ne moremo narediti konca zavajanju delovnih Ijudi? Lj.,17. 9. 1978 Stepančič Ludvik Se še spominjate obljub, da bo do začetka tega študijskega leta zgrajen prvi od treh študentskih domov za Bežigradom? Obtjube so se že kdaj razletele v majhne drobce, iz njih pa je sestavljena nova obljuba, ki si trka na srce, da bo do drugega semestra dom vseljiv. Delavci Obnove bi zato morali končati svoje obveznosti do začetka decembra. Trenutno so v zamudi za štirinajst dni in kdove kako bo z rokom, če bo jesen razsipavala z dežjem. Za pridobitev uporabnega dovoljenja bo do semestra potrebno urediti še zunanjost, za kar pa še ni gradbenega dovoljenja. Prav tako manjka lokacijska dokumentacija, gradbeno dovoljenje za komunalne priključke. No, študentje, pa recite, da vsa ta administrativna popotovanja od vrat do vrat komisij, ustanov in forumov niso tudi naš problem (čeprav še ne gradimo svojih ,,vil"). Vsa ta soglasja, akte, dovoljenja so na zadnji seji gradbenega odbora 11. septembra letos verbalno zagotovili in nam ostane le, da si zaenkrat zapomnimo začetek semestra, ko bo četica dvesto petdesetih smela prestopiti prag študentske sobe. Če vemo, da je Obnova za dosedanja dela porabila komaj tretjino sredstev, ki so ji namenjena, potem lahko tudi zaradi tega rahlo dvomimo v obljubo, da bodo naši kolegi z novim semestrom začeli delati v novih prostorih. Notranjost doma bo za tristo petdeset starih milijonov polepšala ;r opremo Lesnina, ki je že vrgla svoj podpis na pogodbo. Čas pa je že, da I Ijubljanske občine segle v žep in iz njega privlekle vsaka po sto stari obljubljenih milijončkov za komunalno ureditev zemljišča. Gradbeni odbor za gradnjo študentskih domov v Ljubljani pa se medtenn ubada z novimi nalogami. Večina dokumentacije za naslednji študentski dom je že zbrana: treba bo dodati le še kakšno potrdilce in vrata do gradbenega dovoljenja se bodo škripajoče in počasi odprla, za njimi pa se bo prikazal tisti vsemogočni papir, ki bo dovolil začetek gradnje. To naj bi st zgodilo do 30. oktobra, ki je že žigosan kot ,,uradni pričetek gradnje". Ti pa se začenja nova skoraj pesniško formulirana obljuba, da bo z naslednjirr šolskim letom drugi stolpič že vseljiv. Bomo videli, kakšen refren zasluži t pesem. Še pred rojstvom drugega pa bo Obnova poskrbela za spočetje tretjeg doma in s tem bodo študentski domovi za Bežigradom kompletni. PRED NOVO GORICO 1978 Razprava o kongresnih dokumentih za deseti kongres ZSMS, ki bo letos oktobra v Novi Gorici, se je na Univerzi pravzaprav šele začela. Nedvomno obstaja za to več razlogov, tako medštudenti, kijih navadno ,.nt" do meseca oktobra, kakor tudi nted odgovornimi organizatorjipredkongresne razprave. Med temi morda še več. Naj pojasnimo! Od 17. 09. 1978 imamo v Sloveniji novo resolucijo oziroma predlog resolucije. Tokrat je to že četrti predlog, kije zagledal dnevno svetlobo v zadnjih šestih mesecih. Prvi osnutek predloga je 6/7 izdelan in publiciran že meseca aprila ter maja. Potem so se osnutki menjali in spreminjali in moramo reči, da zelo temeljito. Tako temeljito, da se lahko resno vprašamo po uspehu insploh izvedbi javne razprave, za kateroje očitno, daje temeljHa na dokumentih o katerih ni sedaf ne duha ne s/uha, kajti dokumenti so v svofi četrti verziji dokaj spremen/eni, ter publicirani v tako malo izvodih, da je kakšna širša razprava praktično onemogočena. RK ZSMS Slovenije bi se mora/a teh de/stev ze/o dobro zavedati, Se posebej pa v kolikor nam gre za široko politično akci/o. V tej številki Tribune vam posredujemo nekaj osnovnih točk na katerih bo temeljila razprava detegatov UK ZSMS na kongresu. Ciff tega/e, da se č/anf v OO ZSMS seznanijo s temi problemi in zagotovijo predsedstvu UK ZSMS svoja stalSča na podlagi katerih bo lahko oblikovalo svoje konkretne predloge in pripombe za deseti kongres ZSMS. TEZE ZA RAZPRAVO NA X. KONGRESU ZSMS Položaj mladega človeka v vzgojno-izobraževalnem pro-cesu: — izobraževanje kot sestavni del družbene reprodukcije — svobodna menjava dela ne kot teorija ampak kot dejanskost — izobraževati za potrebe združenega dela — ne stihijsko — usmerjanje mladih v poklice — oblike izobraževanja: iz dela, ob delu — vse za delo — izobraževanje na osnovi sposobnosti posameznika in potreb družbe — povezovanje teoretičnih spoznanj s prakso že v času izobraževan/a — znanstveno-raziskovalna komponenta izabraževanja — zagotovitev metod in oblik dela ter odnosov, kipresegajo sedanjo stopnjo odtujitve mladega v vzgojno-izobraževalnem procesu — nujna zagotovitev aktivnega, samoiniciativnega in kreativnega dela člo-veka v vzgojno-izobraževalnem procesu — študij mora postati delo — človeško delo — ne delo avtomata ali raču-nalnika — nagrajevanje in vrednotenje tega dela — družbenoekonomski položaj človeka v vzgojno-izobraževalnem procesu naj temelji na njegovem delu — za vse enake možnosti in kriteri/e za izobraževanje — študirajoča mladina ne pozna problemov mladega delavca — problemi povezovanja diplomantov ob prehodu iz Univerze v OZD s teh-nobirokratskimi strukturami — iskanje privilegiranega položa/a intelektualcev v družbi — povezovanje z mladimi delavci že v toku študija — povezovanje ter poenotenje interesov mladih delavcev in študirajoče mla-dine ob vse večjem povezovanju vzgoje in izobraževanja s celotnim zdru-ženim delom — ustvaijanje enotne zavesti vse mlade generacije na pozicijah detavskega razreda — enotna akci/a vseh mladih za izboljšanje razmer in vloge mladih v proiz-vodnem in vzgojno-izobraževalnem procesu — enotna akcija zahteva idejno in akcijsko enotno ter dobro in močno organizirano organizacijo ZSMS. SrečkoKOLAR IDEJNO-POLITICNO IZOBRA2EVANJE ŠTUDENTOV LJUBLJANSKE UNIVERZE Izhodišča zapripravo razprave na X. kongresu 2SMS: — kratka kritična ocena dosedanjega idejnopolitičnega izobraževanja štu-dentov: 1. prognm izobraževanja v OO ZSMS 2. program izobratevanja UK ZSMS 3. izobraževanje v okviru predmeta Osnove marksizma — potreba po dodatnem osnovnem izobraževan/u študentov naravos/ovno-tehnfčnih fakuhat, — posodabljanje predmeta Osnove marksizma oziroma Temelji samouprav-Ijanja: 1. programi naj zajamejo dogajanja 2. zagotoviti ptimerne predavat&je 3. predmet obvezen, vendar brez izpita. — uvajanje takih oblik izobraževanja, ki bodo zajele čimvečje število študen-tov: 1. ciklusi predavan/ o osnovah marks/zma in samoupravnega sistema 2. okrogle rnize ob aktualnih družbenopolitičnih dogodkih 3. seminarji o pomembnih družbenopolitičnih dokumentih — praučtti vlogo Tribune in Radia Študent — dodatno izobraževanje vodstvenih kadrov v 00 ZSMS — vkt/učevan/e študentov na družboslovnih fakultetah v znanstveno preuče-vanje razvoja družbenih odnosov in dogajanjprinas — prispevek oziroma angažiranje študentov družboslovnih fakultet v deiu družbenopolitičnih organizacij — vloga in pomen marksističnih centrov na Univerzi in posameznih fakulte-tah. IZHODIŠCA ZA REFERAT /. Iz ZSMS izhajajo mladi z izkušnjami o delu v družbeno-političnih organizaci/ah in v samoupravnih organih. Predstavljajo torej stalen izvor kadrov, kar pomeni: a) da delo ZSMS zaradi stalnega odhajanja kadra lahko trpi — nujno je stalno ide/no po/itfčno izobraževan/e. b) da se mladinci, ki zapuščajo delo v 00 ZSMS (še posebej to velja za mlade, ki končujejo šolanje) in prehajajo v novo delovno in življenjsko okolje, lahko takoj aktivno vključijo v delo družbeno političnih organi-zacij in samoupravnih organov (v organizaciji zdrvženega dela in (ali) v kra-jevni skupnosti) c) zaradi nepoznavanja sposobnosti č/ana f-ice). kipride v novo okolje, ga DPO v teh okoljih vse premalo vključujejo v delo. Motivacija mladega, da tudi v novem okolju v skladu s svojimi sposobnostmi, da svoj delež v izgradnji samoupravne socialistične dobe, zaradf predolge ,,poskusne dobe" izgubi ostrino. M/ad kader izgubljamo. Možna rešitev se kaže v izboljšavah pri vodenju kadrovske evidence. Evidenčni karton naj bi z opisom del in nalog (in ne samo funkcij), kijihje član ZSMS opravil, spremljal mladinca od vkl/učitve v ZSMS pri vsaki spremembi defavnega ali življenjskega okolja. II. ai Za nemoten potek organiziranega dela v ZSMS/e za opravljanje del administrativno tehničnega značaja potrebno zaposlovati delavce, ki so za tako delo usposobljeni b) Člani 00 ZSMS, ki so na osnovi in zaradi svoje aktivnosti in sposobnosti izvoljeni v organe ZSMS ali za vodfe organov, organizacij.. „ naj opravljajo svoje delo na osnovah in načelih, ki so v delu DPO splošno priznana: 1) Delo opravljajo zaradi svojega prepričanja in prostovoljno. 2) Če jim je z obsegom dela v ZSMS onemogočeno opravljati dela in na/oge v OZD, jim gre nadomestito osebnega dohodka, vendar le-to ne bi smelo preseči dogovorjenega dela OD. 3) Za mlade, ki opravljajo zahtevne in odgovorne naloge v ZSMS, pa niso zaposleni, bi morali z družbenim dogovorom ureditinagrajevanje. Osnova za izračun (in vodilo) bi moral bitipovprečen osebni dohodek vSRS. Stepančič Ludvik PREDKONGRESNI UTRIP Pred kongresom pa bomo v Ljubljani lahko kar nekaj dni zapored srebali smetano kultumo-umetnSkega okusa. Univerzitetna konferenca ZSMS seje povezala s študen tskimi društvi in nastala /e takšna paleta: 4. oktober — otvoritev razstave umetnSkih fotografij v mali dvorani ŠN — ŠOL T, — ob 2030 koncert ansamblov v veliki dvorani ŠN 5. oktober — otvoritev razstave fotografij o dejavnosti študentskih društev v av/ina Trgu osvoboditve 1, 6. oktober — otvoritev prostorov ŠKUC-a; otvoritvi sledijo nastopi glasbenikov, filmske projekcije, diapozitM__ 9. oktober — ob 2030 bo v veliki dvorani ŠN nastopil primorski APZ Vinko Vodopivec, in nastop Študentskega plesnega kluba, 10. oktober — razstava OHO-ja 11. oktober — ob pol devetih zvečer bosta v veliki dvorani ŠN nastopila APZ Tone Tomšič in AFS France Maroft Vse prireditve bodo brez vstopnine in ni vrag, da vam kakšna med njimi ne bi bila vredna ogleda. O URESNIČEVANJU SOCIALNE POLITIKE (ali kako to razumejo v slovenskem časniku OE LO) V petek, 15. septembra 1978 je slovenski častnik DELO na sedemnajsti strani prinesel članek, ki ga je napisal Viktor Vest, članek z naslovom ,,Prvi pod streho". Članek (dez)informira slovensko javnost o stanju v študentskem naselju, predvsem o tim- in mnogim znanem izseljevanju študentov iz naselja. Viktor Vest, ki mu svetujemo, naj si svojo sumljivo vest dobro izpraša, je v svoji nevednosti in neznanju (kar ga ne opravičuje), ali pa nalašč, izvrgel članek, ki speljuje vodo na točno določena mlinska kolesa. Pa o tem dalje. Najprej o njegovem pojmovanju socialne politike. V.V. ugotavlja, da so ,,študentski domovi eno od učinkovitih sredstev uresničevanja socialne politike, ki naj uravnoteži razmerje Ljubljančani — študentje iz ostalih krajev." Ko bi V.V. vedel, da je eden izmed temeljev začrtane socialne politike tudi zagotavljanje z ustavo določene pravice do šolanja sociajno šibkim, tistim, ki jim je zaradi materialnih in drugih pogojev to onemogočeno, bi ne napisai take bedarije. Seveda bi mogel V.V. poleg tega vedeti tudi to, da socialni razredi pri nas (kot posledica materialnih in drugih družbenih neenakosti izhajajočih in mesta v produkcijskem procesu in obstoječih produkcijskih odnosov — npr. vloga pri odločanju) ne domujejo — eni v Ljubljani in drugi po drugih krajih Slovenije. Priporočamo mu, naj si v zvezi s tem ogleda naselje v Tomačevem, samske domove v Ljubljani, nekatere podstrešne in kletne sobe v Ljubljani in pa določene predete Gorenjske in bele fasade primorskih predmestij. Citirani odstavek V-V.-ja je zato popolna bedarija, ki v izobilju takega materiala na straneh slovenskega časopisja Se ne pomeni nič takega. Vendar pa moramo biti pozorni na take bedarije in jih ostro kritizirati, saj to pravzaprav niso bedarije, vsaj za tiste ne, ki za njimi skrivajo svoje mehanizme za reproduciranje socialnih neenakosti. Eden izmed teh mehanizmov je tudi študentsko naselje. Pri tem mu V. Vest vestno pomaga. Drugo pa zadeva stališča V.V.-ja do izseljevanja Študentov iz naselja in se v mnogočem navezuje na prvo. V.V. pove, da nameravajo (to so povečini že storili) iz študentskega naselja izseliti osemsto študentov in da se ob tem pojavlja nič koiiko problemov. Vendar pa nas V.V. takoj spet pomiri in pravi, ,,da hudič ni tako črn kot ga malajo," in , ,,da se da na videz nerešljiva vprašanja z ustreznim pristopom in postopkom rešiti brez večjih zapletov." Seveda, vprašanje je le v čigavo korist? Brez dvoma so v naselju Ijudje, ki niso več študenti in to že vrsto let, ki so že zaposleni, skratka taki, ki izkoriščajo razmere, ki tu vladajo in žive v naselju, čeprav nimajo za to nobenih pogojev. Za take tu ni prostora in jih je potrebno tzseliti. Nedvomno pa je tudi, da je dilema ali bruci ali ostali študentje lažna dilema. Študentsko naselje bi moralo biti v prvi vrsti socialna ustanova, ki naj" zagotavlja socialno šibkim stanovanja v času študija. Socialno šibkih je nedvomno veliko, tako med starejšimi študenti, Študenti višjih letnikov, kakor tudi med bruci (čeprav je komisija za sprejem v študentske domove letos pozitivno reševala prošnje prosilcev, katerib cenzus na člana družine ne presega dva tisoč sedemsto dinarjev, kar je sedemsto din več kot lani. Iz tega lahko celo sklepamo, da je socialno šibkih prav med študenti višjih letnikov, ki zdaj zapuščajo naselje, in ne med bruci, ki prihajajo. Zato mora biti osnovni kriterij socialni kriterij. Poleg tega pa se moramo zavedati zelo pomembnega dejstva, da je vsled sprememb na področju štipendijske politike v Sloveniji v preteklih dveh letih UKINJENIH VELIKp STEVILO SOCIALNIH ŠTIPENDIJ. Prehod na načrtno kadrovsko štipendiranje je tako prizadel, najbrž najbolj prizadel prav soclalno šibke, k/ so biJi zaradi tega prisiijeni iskati dodatna materialna sredstva, da so lahko normalno živeli, kaj šele študirali. Zato je jasno, daje bil osip na Ijubljanski Univerzi socialni osip. Tako je ,,vestna socialna politika" tiste, ki so že po svojem položaju v družbi onemogočeni, dotolkla dvakrat. Najprej jim je onemogočila Studij, nato pa jim je vzela še stanovanje. Verjetno to ni bilo vseh osemsto izseljenih študentov. Bilo pa jih je veliko. Tako so v študentskem naselju spet ostali tisti, ki so se vanj pripeljali v svojih osebnih avtomobilih, tisti, ki imajo dovolj sredstev, da jim ni potrebno skrbeti za hrano in najosnovnejše potrebščine. Ti lahko nemoteno študirajo naprej, saj imajo najbrž ,,zrihtano" tudi kakšno kadrovsko štipendijo. Za celotno in v DE LU na sedemnajsti strani tako zelo opevano akcijo res ni potrebno imeti referenta za sociaina vprašanja študentov. Tako delo bi nedvomno opravili tudi najbolj zabit birokratski aparat, ki so mu Ijudje kartončki za evidenco, in tudi referentu, ki to ureja ni potrebna fakulteta, najmanj tista, na kateri poučujejo sociologijo. Na koncu naj povemo še to, da izseljevanja nikakor ni mogoče obravnavati ločeno od ostaiih razmer v študentskem naselju. To lepo dokazujejo besede vodje delovne enote Dom v ZŠD in sekretarja OO^KS v ZŠD Bernarda Čibeja. ki na koncu ,,vestno sestavljenega članka" pravi:... alavnatežavajepomanjkanjesobinneto, kdojevnjih." Nedvomno ie pomanjkanje sob pereč probfem. prekleto važno pa je tudi, kdo je in kdo ni v njih, kajti največkrat ni delavskih m kmečkih otrok. Hudič je veliko bolj črn, kot ga malajol!! ŠTUDENTSKO NASELJE SAMOUPRAVUANJE JE V ZAVODU ŠTUDENTSKI DOMOVI V VELIKEM ZAOSTANKU. TO TRAJA ŽE DVE LETI. PREJ JE ZBOR DELAVCEV ZASEDAL STALNO IN RE DNO. SEDAJ JE ZBOROV DELAVCEV VELiKO MANJ IN SO NEREDNI. DELAVCI NISO SEZNANJENl S TBKOČIMI ZADEVAMl, ZATO NIMAJO SVOJJH i STALISC, CE SE JIM NE SUGERlRA. TEŽKO SE OOLOČMO, NIMAJO GRADIV IN ZAPISNIKOV, SO APATIČNI IN PASIVNI. V.d. direktorja ZŠD Viktor Gašparič na razgovoru z novfnarfi Tribune in RŠ. Kaj drugega lahko rečemo ob tem, kot to, da so se potrdila naSa znana stališča o stanju v zavodu Študentski domovi, stalSča, ki smo jih z vso | odločnostjo zastopali v lanskih in prvi letošnji Stevifki Trltjune. Na sestanku | v.d. direktorja z novinarji Tribune in radia Študent, na nekakSni novinarski konferenci torej, ki ji je prisostvovat Se Mkratar IJK ZSMS Ludvik Stepančič, so nam bila razjasnjena nekatera vpreSanfa, kl so zelo pomembna iv za pozitiven (v smislu zmage de/avskega samouprav(janja) razplet dogodkov v |r študentskem naselju. Zato menimo, to je bil tudi namen te konference, da je L nujno potrebno s temi vprašanji seznaniti §tudente in delavce ter Siršo l javnost in opomniti na ,,odgovornost" - v tem primeru najbrž Univerzo. z Naj začnemo, čeprav je bil vrstni red obravnavanih zadev ravno obraten, z medsebojnimi odnosi v naselju, z vlogo družbenopolitičnih organizacij v naselju in (ne)razvojem samoupravnih odnosov. V.d. direktorja je dejal, da so odnosi v kolektivu slabi, da delo družbenopolitičnih organizacij, 00 ZK, sindikata in 00 ZSMS stoji in da je samoupravljanje v ZŠD v velikem zaostanku. Sindikat, je dejal v. d. direktorja, ne dela čisto nič, komunistov je malo (štirje). Tako stanje traja približno že dve leti, od tedaj, ko je bil za direktorja ZŠD postavljen Maks Zavr$n!k. Delo sindikata, je dejal v. d. direktor (in še vedno predsednik 10 sindikata, ki sicer pravi, da njegovo funkcijo opravlja podpredsednik Golinar, ki pa je ne opravlja, ker je, po besedah predsednika, »nezainteresiran") je bilo za časa, ko je bif on predsednik, zelo zgledno. Tudi delo samoupravnih organov, da je potekalo dobro, ker je on žrtvoval veliko časa za to, tako da je zaradi tega ZAPOSTAVUAL DELO S ŠTUDENTI, ki bi ga kot referent za študentske zadeve moral opravljati in da mu je zato RAZUMLJIVO, DA SO SE ŠTUDENTJE OBRNILI VSLED SLABIH 0DN0S0V ZA POMOČ K OBŠTUDUSKI DEJAVNOSTI, NA KRANJCA IN POTOČNIKA, Kl STA JIM LAHKO POMAGALA. Tako stanje je, po besedah sogovornika, nastalo i tedaj, ko je v zavod prišel kot direktor Maks Završnik, ki je ,,nasprotoval takim stvarem, ni ga bilo na sestanke zborov delavcev, skratka, ni opravljal svojih dolžnosti!!! Zborov delavcev je veliko manj, so neredni. Delavci niso seznanjeni s tekočimi zadevami, nimajo svojih stališč, če se jim nesugerira. Težko se odločijo, nimajo gradiva in zapisnikov, so apatični in pasivni je dejal v.d. direktorja Viktor Gašparič. Odnosi so slabi in dokler ne bo čisto in jasno, ne bo nič. Pogledati moramo resnici v oči, je dejal vd. direktor. Kaj lahko rečemo ob besedahv. d. direktorja. Prvič to, da so se potrdila naša stališča. Drugič, da se stanje ni izboljšalo in da se boj za odpravo nepravilnosti šele začenja. Tretjič to, da moramo biti zelo pozorni na poskuse, da se vso odgovornost zvali na nekdanjega direktorja Maksa Završnika in se ga uporabi kot dobro žajfo, s katero si bodo nekateri oprali roke, in četrtič, da so se navkljub prizadevanjem za odpravo nepravilnosti spet pojavila razna nasprotovanja, na katera nas v. d. direktor sicer ni opozoril, so pa zelo očitna tn se jih bomo lotili tudi v tem sestavku. Najprej je tu Rupnik Anton, honorarni sestavljalec samoupravnih aktov m delovnih pravilnikov ter ,,svetovalec disciplinski komisiji in samcupravrti delavski kontroli", ki je ,,zasliševal" delavce v disciplinskem postopku, čeprav za to nima niti najmanjše pravice rav za to, da zajezuje nenačrtnost in onemogoča izkoriščanje tujega dela. lanimivo bi bilo pogledati po posameznih šolah, koliko imajo honorarno :aposlenih in verjetno bi prišli do lepe številke in potem bi morali samo jogledati, kolikšne honorarje so dobivali, pa bi nam postalo vse jasno. Ceprav problem nima kozmičnih razsežnosti, pa vendarle kaže na tedoslednosti in razhajanja na naši poti graditve socializma. In če hočemo x> poti boja naprej, se moramo bojevati dosledno: za vsako ulico, za vsako lišo in za vsakega občana. S. ZAJC kracijo v ostale dele družbe. Ne bi se spuščali v analizo napak, ki jih jestoril Salvador Allende skupno s čilskim Ijudstvom, kajti bil je resnično njihov predsednik in gotovo je le eno — čilsko Ijudstvo je zakoračilo v socialistično preobrazbo po originalni, nikoli prehojeni poti v tnednarodnem delavskem gibanju. Odtod napake. Marx se je že zdavnaj izrazil proti revoluciji zaradi revolucije. Po njegovem bi to bila norost, če je možen miren prehod. Samo to lahko rečemo: . VSAKA NASLEDNJA REVOLUCUA BO TUDI CILS REVOLUCIJA! VI. Na koncu pa o politiki »nevmešavanja". To je pojem, ki bi mu zelo težko dali kakršenkoli zadovoljiv pomen (že sam način današnje mednarodne trgovine je najbolj grob način vmešavanja v posamezne dežele) -dobesednega sploh nima (v politiki imajo besede samo pravšnji pomen -Adorno). Kajti ,,nevmešavanje" pomeni ne-vmes-biti. Ne-vmes-bit« pomeni v blokovski politiki (ideologiji) se ne vmešavati v interese tega ali onega bloka. Interesi blokovskih držav pa so povsod. ( Prevedeno v navadno človeško pamet pomeni »politikai nevmešavanja ne-vmes-biti, ko jaz manipuNram z nekim narodom - Ceškoslovaškim, čilskim, vietnamskim... - ker je to moja npravica" v ,,imenu ,,demokracije" ati pa v ,,imenu" ,,proletariata". Svetovnih problemov ne nikoli rešila odtujena politika, ampak vsak proletariat sam v mednarod fronti. ARGENTINA ARGENTINA V UNIFORMI 1978 Pet let je minilo od vojaškega državnega udara v Čilu: Edina sprememba v tem času na zelenem kontinentu, v geografskem in političnem smislu je bila razširitev in utrditev vojaških diktatur, podprtih s strani imperializma ter nacionalnih južno-ameriSkih oligarhičnih buržuazij. Čile, Argentina, Bolivija, Ekvador, Urugvaj, Paragvaj in Brazilija (da se omejimo na Južno Ameriko) so jasni primeri imperialistične strategije sedemdesetih let, torej strategije, ki nakazujejo vojaškim kastam in latinsko ameriškim odvisnim buržuazijam nalogo, da branijo interese multinacionalnega imperializma ter lastni ekonomski in družbeni sistem. Vojaške kaste so se pokazale kot najučinkovitejše sredstvo buržuaznega državnega aparata za uničenje vsega, kar so delovne množice Južne Amerike, in zlasti južnega kota kontinenta, pridobile in dosegle s sindikalnimi in političnimi boji po dolgih, mučnih (etih reprezentativne demokracije. Znan je primer čila, pravzaprav pa nista neznana niti primera Urugvaja in Argentine. Pa si malo bolj oglejmo Argentino. Dve Jeti in pof je že, odkar je prišla na oblast skrajno desničarska vojaška hunta pod vodstvom Juana Jorgeja Videle. S prihodom na oblast se je Videla Se bolj umazal s krvjo kot njegova predhodri|ca,-,,caudilla" Isabela Peron: Juan Jorge Videla in njegova hunta vržejo nestabilno vlado Isabele Peron 24. marca 1976. Takoj po prevzemu oblasti obfjublja vojaška vlada, da bo premagala korupcijo, ozdravila ekonomijo in naredila v državi ,,red in discipHno". Tudi najmanjše še ohranjene formalne svoboščine v času vladanja Isabel Peron in Lopeza Rege so izločene, Dejavnost potitičnih strank je prepovedana. Na tisoče demokratov in antifašistov je aretiranih, zaprtih, mučenih in ubitih. Revofucionami boj Montonerosov in ERP-ja (Ijudske revotucionarne vojske) doživi hud udarec zaradi nepričakovane izredno močne represivnosti, s katero skuša vojska vzpostaviti ,,red in disciplino". In po dveh letih in pol se zdi, da je v državi popoln mir . Je Videla zmagai in dosegel svoj cilj? Se je Argentina umirila in stabilizirala? Pa poglejmo nekoliko pobliže, kaj se je dogajalo in kaj se dogaja danes v državi ob Riu de la Plata. Kot vemo, se Argentina (država s 23.983.000 delavcev in površino 2.776.656 kv. m) ceni za eno ekonomsko najrazvitejših držav Latinske Amerike. Leta 1973, ko se je Juan Peron vrnil iz izgnanstva, je vladala v Argentini relativno stabilna ekonomija, označena s stalnim naraščanjem notranjega povpraševanja ter s stalno stopnjo inflacije. Glede na te pogoje in opirajoč se na svojo staro nacionatno buržuazno in populistično politiko je Peron želel, da bi Argentina v razmeroma kratkem času postala ekonomska velesila, ki naj bi v okviru Latinske Amerike pomenila \z gospodarskega vidika isto kar Nemčija v Evropi. Za uresničitev tega načrta sprejme justicialistična vlada poleg podpore VVashingtona tudi gospodarsko politiko zamrznitve plač. S temi ukrepi naj bi ob/adovala vedno prisotno grozečo nevarnost naraščanja inflacije. Žrtve take pulitike so seveda delavci, katerih ekonomski in življenjski pogoji se močno poslabšajo. Od Peronove smrti do državnega udara postaja gospodarski položaj Argentine še bolj katastrofalen. Ob koncu leta 1975 doseže stopnja iflacije 335 %. Z ekonomskim polomom se družbena nasprotja še bolj zaostrijo, kar v določenem trenutku predstavlja nevarnost argentinski latifundistični buržuaziji in seveda multinacionalnim družbam, predvsem severnoamerSkim- Delavski razred je ogorčen, nezadovoljstvo pa se pojavlja tudi med pripadniki srednjega sloja, oziroma majhne in srednje buržuazije. Revolucionarna gverila pod vodstvom Montonerosov v mestih in ERP-ja predvsem na deželi, z glavnim sredrščem v okolici Tucumana, se vedno bolj zakoreninja med delavskimi masami. Ekonomska ,,germanizacija" Argentine, ki so jo peronosti vodili pod krinko politike po-pulizma je propadla in na obzorju se že kaže kriza, ki bi čisto lahko našla svojo rešitev v revolucionarnih spremembah. Toda tuja multinacionalna in domača veleposestniška buržuazija pravočasno opazita nevarnost in posreči se jima s popolno opustitvijo stare strategije, izigrati svojo najučinkovitejšo in najbolj skrajno karto: vojaško diktaturo. Naloga je zaupana generalu Jorgeju Rafaelu Videli, antimarksistu, fašistu, tesno povezanemu z domačimi oligarhičnimi in tujimi multinacionalnimi krogi. Tudi njegovi sodelavci so sami zaupni Ijudje, izhajajoči prav iz omenjenih krogov. Dovolj je, če na tem mestu imenujemo samo nekatere izmed njih: novi minister za gospodarstvo Alfredo Martinez Hoz, predsednik velike železarske industrije z ogromnimi interesi v veleposesništvu; zagovornik ekonomske doktrine Freademanove šole iz Chicaga, podminister VValter Klein; bivši direktor 8ANCA SHOVV (ZDA), DALMINE SIDERCA ter zavarovalniške družbe AUTORCHA (ZDA), minister za kmetijstvo Mario Cadenas Madariaga; član ene od desetih družin, ki imajo v absolutni lasti veliko kmetijsko področje ,,Pampa umida" (tako imenovana vlažna pampa, najboljša obdelovalna zemlja). Nov vojaški režim takoj sledi dvem osnovnim smernicam: uničenje subverzije ter ozdravitev gospodarstva, dve nujnosti globoko medsebojno povezani, saj prva pomeni popolno in brezobzirno represivnost delavskim in Ijudskim zahtevam ter revolucionarnim žariščem, medtem ko druga predstavlja v bistvu težnjo po znižanju realnih plač, liberalizaciji cen ter ponovni Tžročitvi glavnih ekonomskih sektorjev multinacionalnim družbam. Že samo v prvih mesecih vladanja dobi diktatura generala Videte pomoč sto milijonov dolarjev. Toda niti ta pomoč in vsi represivni ukrepi političnega in ekonomskega značaja ne pripomorejo k izboljšanju nacionalnega gospodarstva. Z znižanjem realnih plač in s sprostitvijo cen se kupna moč prebivalstva izrazito zmanjša, kar se negativno odraža v notranjem povpraševanju. Proizvaja se, prodaja pa ne. Za ,,rešitev" krize argentinska vlada še bolj odpre vrata tujemu kapitalu. Tudi gospodarski sektorji, nacionalizirani v času Peronove vlade, to so banke, distribucija bencina, nafte; drugih energetskih virov itd.. .,., se ponovno vrnejo y roke multinacionalnih družb. Po dveh letih in pol vojaške diktature je Argentina ponovno pod popolnim nadzorom tujega kapitala. Zopet je dobila vlogo rezervoarja hrane in surovin, iz katerega multinacionale (kot je npr. severnoameriška CONTINENTAL GRAIN) nemoteno kradejo. S tem je Argentina ponovno na ravni obrobnega in odvisnega razvoja oz. nerazvoja), kot so tudi Čile, Urugvaj itd___. Danes vlada v Argentini med demokrati in progresisti teror, po mestih navidezni mir, med delavskimi in Ijudskimi sloji revščina. Videla in njegovi prijatelji so znali in uspeli, tako kot njihovi sosedje in kolegi v Cilu, vzpostaviti ,,red in disciplino" in to s popplnim uničenjem vsake demokratične opozicije, z masovnim umorom tisočev levičarskih aktivistov, delavcev, sindikalistov, novinarjev itd. In medtem ko se Carter igračka s svojimi ,,človeškimi pravicami", so argentinski zapori polni Ijudi, ki čakajo na ,,izpustitev", - usmeritev ali mučenje. General Videla se ne boji Carterjevih nepreglasnih in propagandistični opominov, saj se dobro zaveda, da je še ,,pravi človek na pravem mestu" )n da bo to ostal, dokler ne bo še zadnje žarišče, nevarno interesom tujega in domačega kapitala, popolnoma uničeno ali onemogočeno. Koliko časa še bodo Videla in razni Pinocheti, Stroessnerji, Geiseli in ostali ,,pravi možje na pravem mestu" jetežko predvideti. Mogoče ima današnja imperialistična strategija že pripravljeno kaj novega, bolj sofisticiranega, bolj rafiniranega, manj grobega, a bolj učinkovitega. Toda za enkrat še ostajajo na svojih prestolih, zaverovani v lastno moč in vlogo, prepričani, da so odstranili vse revolucionarne sile. Naj pazijo gospodje ,,generales"! Nista dovolj Dawisoy pokal ali svetovno prvenstvo v nogometu, da bi jih rešili. Naj se spomnijo, da je med zadnjim svetovnim prvenstvom v nogometu iz radijskih sprejemnikov v Rosariu odmeval glas gverile. To so bili Montonerosi s svojimi premičnimi oddajniki. Sedaj je )e začasno premirje. Boj se nadaljuje! Franco Juri Septembra leta 1972 so se bistre giave fizikov sestale v dvorcu Miramare pri Trstu Čeprav se neverjetno sliši, tja niso prišli kupovati kaubojk, temveč so se udeležili simpozija z naslovom: »Fizikovo pojmovanje narave . Sim-pozij je seveda financiral NATO, posvečen pa je bil sedemdesetletnici Paula Diraca(to je tisti, ki si je izmislil antimaterijo). . Ob uspešnem koncu so, kakor je na takšnih simpozijfh navada še izza arških časov, priredili veličastno pojedino. Pogostili so tudi nekaj lačnih princev - nič čudnega, saj so simpozijaši svojo razredno pnpadnost razkrili že z tem da so ignorirali Ponte Rosso in sploh kazali prezir do tistega, kar je nam Jugoslovanom najbolj sveto. Imimo grede, simpozija sta se udeleztJa tudi dva Zagrebčana - kljub pomanjkljivim informacijam sem prepnčan, da sta uspešno branila naše barve). . Ko so se dame in gospodje dodobra okrepčali, so začeli obkladati Diraca s čestitkami in pozdravnimi govori. Takole se je zahvalil gospod Dirac: „... Zdi se mi, da govorite le o lepih straneh moje malenkosti. Nič ne omenjate mojih napak, moje pozabljivosti in raztresenosti. Naj povem kratko zgodbo, ki pripoveduje o tem, kam lahko raztresenost pripelje človeka. Tiče se Htlberta, vsem kvantnim fizikom znanega matematika, katerega raztresenost je bila brez primere. Nekega dne, ko se sprehaja po cesti, sreča Hllbert dobrega prijatelja Jamesa Francka in ga vpraša: ,,James, ali je tvoja žena tudi tako zlobna kod moja? " Francka je vprašanje nekoliko presenetilo, pa le povpraša po grehu gospe Hilbert. Takole se mu je potožil' razočarani mož: »Zjutraj sem čisto po naktjučju odkril, da mi žena ni pripravila jajc za zajtrk. Sam bog ve, koliko časa se to žedogaja!" Preden pozabim, mi dovolite, da se vsem prav lepo zahvalim. Ravno pred ameriškimi volitvami 1908, ko je bil republikanski kandidat Taft, demokratski pa Bryan, je eden ugtednih ameriških politikov obiskal Mount VVilson Observatory. Tam so ga peljali pred velik teleskop. Ko si je dodobra ogledal ozvezdje Andromede, je dal takole izjavo: ,,Morda pa le ni tako važno ali bo izvoljen Bryan ali Taft!" PREDSEDNIK CARTER IN NJEGOVA PRAVICA Strokovnjak za f iziko visokih energij, Jurij Orlov, je bil maja letos obsojen na sedem let zapora in pet let izgnanstva. Na zahodu je temperatura nenadoma poskočila. Na sovjetski birokratski stroj, ki je uboge znanstvenike samo zato, ker si želijo človeških (beri buržoaznih) pravic, so začeie deževati pritožbe zaskrbljenih občanov zahodnega sveta. Jaz pa jim pravim: POMETAJTE PRED SVOJIM PRAGOM! McCarthyjevo obdobje je sicer že minilo, vendar so njegove sence v Z DA še močne. Sumljivi tuji znanstveniki (to so za deželo človekovih pravic skoraj vsi) si pridobijo (ali ne) vstopno vizo za ZDA komaj potem, ko prestanejo ponižujoča izpraševanja in preverjanja. Trgovini s sužnji so dandanes nekoliko stopili na prste. Zato pa toliko bol/ cveti trgovina z znanstveniki. (Trgovci pač ne morejo iz svoje kože). Glavni konkurent na tržišču so danes ZDA, ki potiskajo zahodno Evropo vedno bolj v stran. Potem, ko-je I. 1961 britanski uvozno-izvoznt rezultat kazal dobiček štiristo znanstvenikov, kaže rezultat pet let pozneje izgubo tisočdevetstotih komadov. Glede na to, da stane proizvodnja povprečnega znanstvenika §est tisoč funtov sterlingov, je jasno, da negretu za nikakršno majhno trgovino. Ta prave jebene stranke pa smo nedvomno mi, državljani siromašnih dežel. V šestdesetih letih so Amerikanci najeli avion, v katerega so zbasali celoletno produkcijo filipinskih zdravnikov namenjenih v ZOA po boljšo plačo. Podobne strahote se nedvomno dogajajo tudi pri nas. Rezultat: dvajset odstotkov ameriških zdravnikov je priseljencev. fslič čudnega, da se Amerikanci zavzemajo za internacionalizacijo znanosti. Morebiti si želijo novačiti znanstvenike tudi po vzhodnem bloku? (Ne gre dvomiti, da tudi Sovjeti uvažajo znanstvenike iz svojega vplivnega območja). Drage raziskave vesolja in ogromni pospeševalniki, ki se v njih medsebojno zaletavajo ,,osnovni delci" materije in tako dajejo bistrim glavam nove globoke vpoglede v naravo, so do nedavna domovali izključno v Scvjetski zvezi in v ZDA. Služili so za vabo, na katero so uspešno lovili znanstvenike vsega sveta. Strah pred igranjem druge violine, ne pa visoka znanstvena zavest, [e vzrok za evropski program vesoljskih raziskav (ki je klavrno propadel) in za CERN — evropsko združenje za nuklearne raziskave. To, da ima CERN danes v Švici največji pospeševalnik na svetu, je poskus izvabljanja strokovnjakov Američanom. Ti pa že gradijo še večji pospeševalnik.. . Clovekove pravice so torej sestavljene predvsem \z tega, da je lahko kupovan in prodajan v velikih manipulacijah kapitalistov. Ujec Sam nam sicer noče povedati, kolikšne so njegove koristi od te trgovine z belim blagom. Nedvomno pa si s tem ropanjem pridobi več denarja, kot ga daje v obliki pomoči nerazvitim deželam. Triinšestdeset odstotkov vseh ameriških znanstvenikov dela pri obrambnih projektih. Torej spada med osnovne človeške pravice ameriških znanstvenikov in njih v tujini kupljenih kolegov tudi to, da branijo ,,svobodni svet" pred komunistično invazijo v Vietnamu, Latinski Ameriki in drugod. Naši prijatelji zahodni Nemci pa so, kod pedanten narod, tovrstne človekove pravice še stopnjevali. Znan je npr. Berufsverbot, znameniti zakon o človekovih pravicah. Ljudem naprednega mištjenja, ki so kot taki pravzaprav Ijudje le po zunanji podobi, ta zakon odvzema vse pravice. Osebki za katere se ugotovi, da imajo namen spreminjati nemško družbo, izgubijo pravico do opravljanja državnih služb. Med najbolj zaščitene državne službe spadajo seveda tiste na univerzi. Seveda, saj bi od komunizma bolan profesor lahko okužil zdravo nerrtško raso. Zadnje čase se zdi, da je pojem državna služba precej širok, saj baje obsega tudi kazensko bivanje v zaporu. Tako so nemški varuhi človekovih pravic lani uspešno — s samomorom — preprečili skupini revolucionarjev opravljanje tovrstne državne službe. Stebri obrambe zahodne sorte človekovih pravic so brez dvoma Latinoameričani. Jose Massera z univerze v Montevideu (Urugvaj) je znamenit matematik, strokovnjak za diferencialne enačbe. Novembra 1975 so ga zaprli — upravičeno, saj je vendar komunist! Glede na njegovo starost (šestdeset let) se borcem za človekove pravice ni zdelo nujno iti preko prijaznega prepričevanja. Rezultat: dvojni zlom noge »n resna možganska poškodba. Ko so sosedje Argentinci slišali za ta uspeh, niso hoteli zaostajati. L. 1977 so zaprli dvanajst fizikov, o katerih nenadoma nihče ničesar ne ve. Nedvomno jih poučujejo o njihovih človeških pravicah. Da je pouk kvaliteten, drži kot pribito. Učitelji so namreč strokovnjaki, šolani v ZDA — v zibelki človeških pravic. NARAVOSLOVJE o zgodnji zgo dovini znanO sti Kaj je čas? Če nihče ne sprašuje, vem, če pa bi vprašujočemu rad pojasnil, ne vem več. (Sv. Avguštin: Izpovedi) Težko je reči, da oblike človekove zavesti v svetu vedno lahko spravimo pod pokrov ,,znanosti", tako kot jo pojmujemo po R. Baconu, torej pod pokrov eksperimentalne znanosti, ki svoje sodbe o naravi vedno prekvašuje z njihovimi praktičnimi posledicami in dejstvi. Eksperiment oziroma eksperimentalna znanost sta namreč notranji odsev družbene vloge znanosti, kot jo je pridobila v obdobju zgodnjega kapitalizma (torej od renesanse naprej) in katere zadnje monologe izreka v našem času. Tudi današnji do kraja eksperimentalistični repertoar znanosti predstavlja zgolj na glavo postavljeno praktično znanost, znanost kot družbeno prakso (kot proizvodno silo), katere objektivne zakonitosti, ki izhajajo iz njene vloge v procesu materialne produkcije, potrjujejo subjektrvne zakonitosti njenega razvoja kot teoretične znanosti. Bistvena razlika med znanostjo danes in znanostjo nekoč torej ni v njeni pojmovani, oziroma gnoseološko-epistemoloJki strukturi, pač pa v njeni praktični, torej družbeni funkciji. Znanost je izšla iz procesa materialne produkcije in v svojih resnih oblikah predstavlja zgolj njegov abstraktni povzetek. Zatorej najbrž ni čudno, če se v svojih prvih znanostih predstavlja kot astronomsko-astrološko-kemijsko-tehnološki potpuri, ki je pač najbolj ustrezal zahtevam tedanje materialne produkcije. Neverjetni rezultati mezopotamskih astronomov so bili bolj posledica stoletja dolgega, iz praktične nuje porojenega opazovanja kot pa sofističnih aparatur in zapletene teorije. (Pomagali so si zgolj z gnomonom, klepsidro in polosom). Vendar so se nam ohraniti podatki o položaju Venere (iStar) že iz prve dinastije babilonskih kraljev (2400-2000 pr. n. št.), prvi zvezdni katalog pa lahko postavimo v 7—8. stoletje pr. n. št. Zaradi izredne pomembnosti, ki jo ima koledar v aziatskem namakalnem poljedelstvu, bi lahko njegovo izpopolnjevanje imenovali prvi ,,projekt" teoretične znanosti starega veka. Nabonasarjev koledar (kraj Nabu-nasir) so kanonizirali že med 388 in 367 pr. n. št. kasneje mu je izboljšanje tabele luninih mrkov dodal še Nabu-rimani, končno podobo pa je dobil v času največjega babilonskega astronorna Kidinuja (Cidenas — okoli 375 pr. n. št.). Za povprečno vrednost trajanja sončnega dne je izračunal število, ki se le za 4 minute in 32,65 sekunde razlikuje od danes priznane vrednostj. Njegovo oceno gibanja sonca mimo modalne linije pa je popravil šele Opplzer leta 1887. Mezopotamska medicina, ki spada pod pridevek ,,astrološko—kemijsko" v zgodnji zgodovini znanosti, je pomembna zlasti zaradi treh razlogov: je množično dokumentirana, izredno zanimiva in večinoma slabo razumljena. Takratni zdravniki so verjeli, da je bolezen pravzaprav etični defekt, črna pega, ki dela človeka moralno nečistega in telesno nezdravega. Hamurabijev kodeks pošilja na gtavo vsakega, ki bi spremenil njegovo besedilo, poimenično naštete ,,strahotne bolezni", iz katerih se lahko prepričamo, kako blizu je morala biti takratna medicina eksorcizmu; tudi terapija je bila temu primerna. Večinoma nekakšna zmes svečeniškega moraliziranja, izganjanja zlih duhov in verskega spreobračanja. Zanimivo pa je, da so bili ravno mezopotamski ,,zdravniki" v svojem času zelo čislani tudi izven meja domačega kraljestva; tako je kralj Tušrata v 14. stoletju pr. n. št. poslal svoje zdravnike na dvor Amenofisa III., stoletja kasneje pa so jih poslali na dvor hetitskega kralja Hatusilisa II. Ohranila se nam je večina korespondence med zdravniki, prošnja za pomoč in zahvale za ozdravljenje. Iz vsega tega so sestavili pravi traktat mezopotamske medicine o diagnozi in prognozi. Poglejmo si le kaj pravijo o epilepsiji. Če je vrat stalno nagnjen na levo stran, če so roke in noge skrčene, če so njegove oči široko odprte, če slina teče iz njegovih ust.., če izgubi zavest in če na koncu ..,. potem je to napad ,,grand mal", roke Zla. V večino tedanjih receptov in napotkov za ozdravljenje se danes več ne dvomi. Uspehi mezopotamske in z njo vred egipčanske medicine so tlakovali pot Hipokratovi reformi v 5. stoletju pr. št. Zanimivo je, da se je matematika v starem Babilonu že izoblikovala kot teoretična znanost, torej bi morali iskati njene korenine globlje v preteklosti, poleg tega so jo v astronomiji uporabljali že kot aksiomatizirano posebno znanost (enako postopamo tudi danes), kar pravzaprav kaže na to, da je verjetno tujega izvora. Poglejmo si približno 4000 let star ,,problem": Seštel sem 7-krat stranico mojega kvadrata in 11-krat njegovo površino: rezultat je 6,15 (original je v seksagezimalni numeraciji). Zapiši 7 in 11. Prav gotovo lepa potrditev netrivijalnosti babilonske matematike, saj so se z algebrajskimi problemi tega tipa začeli ukvarjati šele Arabci (13. — 14. st., Al—Hvarizmi in Al-Hajam). Mimogrede zgornja naloga zahteva rešitev enačbe 11x2+7x=6,15 Praktična kemija v celoti vlada pridevkoma ,,kemijsko-tehnološko". Naravoslovna spoznanja so v začetku namenjena le umetnosti, vojaški tehniki in obrti. Najpomembnejši vir za preučevanje praktične kemije predstavljajo že dela antičnih piscev: Teofrasta, Vitrumija, Plinija st. Dioscoriesa Pedanusa, ki v svojem delu Materia medica obravnava razne praktične reflekse za izdelavo napojev, maž, balzamov itd. Njegova pomanjkljivost je v tem, da je le redko jasen in dokončen, tako da si tudi v času njegovega življenja Ijudje s to knjigo niso kaj prida pomagali. Antika predstavlja v razvoju znanosti novo stopnjo. Napredujoča delitev dela in rast razredne družbene organizacije se odražata tudi v strukturi znanosti. Predvsem razredna družba omogoči znanosti njeno osamosvojitev, s tem pa tudi odtujitev od procesa materialne produkcije. Tako antična znanost izgubi trdna tla pod nogami, začne ,,predstavljati nekaj dejanskega, ne da bi dejansko kaj predstavljala," ujame se v zanke mistike in končno omaga pred življenjsko silo barbarov. Grški estatizem, ki ustvarja svoj kozmos s prvo asociacijo: lepo podleže barbarskemu empirizmu, ki postavi temelje tudi novoveški znanosti. Zato lahko antiko pri zgodovini empirične znanosti več ali manj pustimo ob strani, ostajajo le manjša poglavja (kot npr. Arhimedova eksperimentalna statika), katerih vrednost in uporabnost pa je odkrila in do kraja razvila šele renesansa. Beseda ,,chemija" se prvič pojavi že pri Pliniju in Vitrugiju; kaj je pomenila, pravzaprav še danes ni čisto jasno, lahko pa jo izpeljemo iz grškega ,,Hemi", kar pomeni črn in je ob enem tudi oznaka za Egipt, od koder je ta znanost verjetno tudi prišla med Rimljane. Menda pa bi bila lahko tudi arabskega oz. kitajskega izvora, kot se pojavlja v delih islamskega zdravnika in filozofa Gabir-ibn-Hajana (7-8 st.). Kot zdravnik na dvoru Harum-al-Rašida je imel veliko priložnosti, da se seznani z različnimi filozofskimi sistemi, ki so v tistem času cveteli onkraj meja Islama. Poznati je moral tako indijsko, staroiransko in kitajsko misel. Ker je bil zdravnik, ga je seveda najbolj zanimala medicina teh oddaljenih dežel, ki je bila v svojem otroštvu pravzaprav enaka herbalizmu. Prva zdravila so pripravljali iz rastlin — od tu je izšel nauk, da zdravilne trave lahko človeka napravijo celo nesmrtnega (Arijanci so idealizirali cvet ,,Soma" iransko ,,homa", židje so verovali v drevo življenja, Kitajci v ,,gobočih"). Veliko kasneje so začeli Ijudje verjeti, da lahko iz soka rastlin pripravijo tudi zlato, kitajsko ,,kim-ija" (v dialektu južne Kitajske, ki je bila trgovsko najaktivnejša);od tu pa izhaja že najbrž tudi arabska ,,al-kimija". Temeljila je pravzaprav na kitajski kozmologiji dualizma svetlobe in teme, ki sta kot principa različno zastopana v snovi. Glede na to, da ima vse obstoječe iste dvojne osnove, je razumljiv zaključek, da lahko snov iz ene oblike spremenimo v drugotako, da ji dodamo pozitivno ali negativno silo. Na podoben način je razmišljal tudi Gabir. Iz žive snovi je hotel izcediti ,,ruh" (dušo), kot njeno esenco. Ravnotežje med temno in svetlo stranjo v stvareh naj bi bilo po Gabirju labilno in bi se zatorej dalo porušiti. Dobili bi konglomerat ,,pozitivne" in ,,negativne" energije, ki ne bi bili več v ravnovesju, pač pa bi postali eno — v ,,iksir" snovi (npr. če razstopimo sol, je razstopina brez ostanka ,,iskir" soli). Tako postavljen ,,naturalni" misticizem je Gabirja hitro pripeljal k numerologiji, metempsihozi, pitagorejstvu — skratka na dno vrtinca ,,,temne znanosti". Začel se je navezovati na helenistično tradicijo (Hermes Trismegistes, Turba philosophorum), ki zopet črpa iz hermetične znanosti starega Egipta. Tako je obnovil stare nauke, ki so burili duhove in zamrli šeie s koncem inkvizicije. V tem smislu lahko tudi zgodnje neoplatonistične in gnostične grške ,,naturfilozofe" imenujemo alkimiste. Alek«>andrija je bila v prvih stoletjih našega štetja prava zmeda hebrejske, egipčanske, perzijske, kaldejske in indijske tradicije — ravno prava tla za sanjače aleksandrijske narovoslovne šole. V svojih rokopisih so se ti zgodnji empirični znanstveniki še vedno precej opirali na avtoritete, manj pa na svoje oči in kritični razum. Po Platonu so povzeli teorijo transmutacije elementov (Timej), po Aristotelu metodologijo, vsekakor pa so bili dovolj vplivni, da odmev njihovih naukov najdemo še v zgodnji krščanski mistiki (Sv. Avguštin, Sv. Adrijan) in arabskem naravoslovju (7-14 st. — poleg vpliva sufizma). Aleksandrijska šola (3.-4. st.) je rodila predvsem dve večji imeni: Zosimosa in psevdo Demokrite (tekst so pripisovali Demokritu, a je bil časovno daleč za njim — zato psevdo Demokritus), katerih nauk ježe prava aikimija (v smislu Gabirja). Psevdo Demokritu pripisujejo delo ,,Physica et Mystika", mračen naslov, še mračnejša in obskurnejša vsebina, skrajno težko dojemljiv jezik poln simboličnih zank in analogij. Le en stavek naj bo za ilustracijo vsebine nauka psevdo Oemokrita. Narava se veseli v naravi, narava zmaguje nad naravo, narava gospoduje nad naravo. Zosim v manuskriptu Sv. Marka o izvoru svoje znanosti pravi tole: Obskurne nauke so Ijudem prinesli angeli, ki so se družili z devicami in jih poučevali o znanostih. Iste metode je pri razširjanju svoje modrosti uporabljal najbrž že tudi sam. Sicer pa so same v ,,bukvicah" polne vsemogočih napaberkovanj iz različnih kozmologij starega Vzhoda; zanimivo je morda le to, da v njegovih delih prvič zasledimo izraz Japis philosophorum" kasnejša os vse alkimije. Njegov nauk sloni na neprestanem umiranju in vnovičnem prerojevanju narave, kot ga simbolizira ,,ouroburos" kača, ki grize svoj lastni rep. Velika večina del predstavnikov aleksandrinske šole pa je utonila v anonimnost: Kratesova knjiga, Knjiga milosti, mala knjiga pobožnosti, De perfecto magisterio ipd., ipn. Nekoliko kasneje (5.-9. stoletje) se je sedež alkimije začel iz Aleksandrije premikati na vzhod, proti islamu, nanj pa se je usedel omajadski princ Hlid. Z znanostjo se je ukvarjal zgolj za svojo zabavo in razvedrilo; bil je obenem prvi musliman, za katerega so medicinske, astronomske in (al)kemijske spise prevajali v arabščino. Napisal je štiri velike knjige: knjigo o amuletih, Veliko knjigo o svitku, Malo knjigo o svitku in Knjigo oporoke mojemu sinu o obrti. Svoj nauk je skoraj v celoti črpal iz starokitajske tradicije in sodobnega sufizma, z alkimijo se ni ukvarjat zaradi bogastva ali zlata, pafc pa zaradi odrešitve. S spoznavanjem ,,fatalne mešanice svetlobe in teme v svetu" skuša ločiti oba principa in med njima izbrati svetlejšega; narava njegove znanosti je torej izrazito soteriološka. Zato ni čudno, da je z vsem srcem pripadal tudi sufizmu, ki je nekoliko kasneje (za Al-Hallaga) prišel v svoj zenit. Po eni strani Al-Gabir (Geber) še predstavlja alkimijo, po drugi pa bi zanj že lahko uporabili naziv kemik. Zgodovinar Hopkins je po temeljitem Studiju njegovih del zapisal: Če je vse, kar lahko zaključimo na osnovi Geberjevih del resnica, potem je imel enega najbolj pozitivnih vplivov na znanost v zgodovini, še posebno na znanost o kovinah. Lahko bi ga celo primerjali z Lavoiserjem, ker je uvedel tako veliko spremembo v umevanju kemije v svojem času. Od Aristotelovih dni se je verjelo, da je mazanje rok z delom manjvredno in primerno le za sužnje. Geber se je temu uprl in postavil laboratorijske metode za osnovo vsake znanosti, praktično delo za korenino vsake teorije. Njegov sodobnik Al-Nadim ga opisuje takole: .. .vedno neurejen in umazan zaradi svojih posiov v delavnici. Duh eksperimentiranja, ki ga je vsadil v rojake, pa je sam kmalu zavrgel in v svojem saltu mortale zaplaval naravnost v mistiko. Lahko si ga predstavljamo kot plemenito dušo, ki je videla trpljenje povsod okrog sebe in ni našla sredstva, da bi ga ozdravila. Zato se je Geber začel zanimati za minerale in je hotel iz njih pripraviti vsemogočen ,,iksir". To je vsebina njegove alkimije — priprava dragocenih zdravil, ki so mu pomenila več kot zlato. Še največ pa nam bo o sebi povedal sam: S seboj sem imel določen ,,iksir", pa sem ji dal požirek v tri unče kisa in mleka, tako da je bila v manj kot pol ure zdrava. Jahja mi je padel pred noge in jih poljubljal, jaz pa sem rekel: ,,Ne počni tega, o moj brat!" Zanimal se je za ,,iksir" jaz sem mu vse razložil, on pa se je posvetil preučevanju znanosti in marsikaj doumel." Del bogate Geberjeve zapuščine je našel plodna tla v naukih Paracelza, ki je ravno tako zagovarjal stališče, da naloga alkimije ni izdelovanje zlata, pač pa pripravljanje dragocenih zdravil. Kljub temu, da se v srednjem veku sholastična misel dviga le v mrke višine, ostaja večina naravoslovnih rokopisov začuda pri tleh, pa vendarle kljub vsemu do kraja vpetih v glavno protislovje dobe: avtoriteta—dejstvo. Enotnosti, enakost in red so osnovne kategorije, s katerimi srednjeveški razumnik zajema naravo. Za sv. Avguština narava v vsej svoji povezanosti predstavlja le pot duše k bogu po hierarhični lestvici. Hierarhija je sploh centralen pojem sholastične epistologoje, predmet opredeljuje z nečim, kar je izven tega predmeta samega in s tem le na drug način izreka religiozno odtujitev človeka v tedanjem svetu. Tudi ,,angelski doktor" Tomaž v naravi vidi zgolj hierarhijo (takratne cerkvene organizacije seveda). Popolnost in težnja k njej mu predstavljata gibanje bivajočega k svojemu bistvu, ki se razrešuje v ,,Coincidentio oppositorum" — v bogu. Resnica za Tomaža Akvinskega ne le da živi, ampak je predvsem izrečena skozi božji Jogos". Takratno spoznavoslovje se torej predvsem suče okoli formalno gramatične in globinsko simbolične analize, ki se večinoma končuje v sladkobnem kultu knjige. Beseda je tisto, skozi katero človek lahko občuje z bogom, v taki klimi lahko mišljenje obstaja le v mistiki (pot k enemu razum prehajajočemu čeznačelu) ali pa v sholastiki (pot k neskončni subtilizaciji pojmovnih odtenkov neke ubesedene modrosti). Tomaž in Avguštin predstavljata tako eno kot drugo pa tudi njuni posnemovalci večinoma lovijo ravnotežje v tej dihotomiji. Roscelinu so splošne ideje, univerzalije zgolj imena, razni zvoki, Anselju so dejansko eksistirajoče stvari, Peter Abelard pa se odloči za oboje hkrati. Univerzalije niso niti ,,voces", niti ,,res", pač pa so ,,sermones"; besede — koncepti, ki jih formira človeški razum iz stvarstva. Razvoj gramatične analize je Johanna iz Saliysburyja pripeljal do izjave: Gramatika je zibelka filozofije. Misel, ki so jo povzele tudi nekatere novejše pozitivistične smeri. Po tem izletu v nebeško kraljestvo filozofije še nekaj rokodelskih modrosti tedanjega naravoslovja, ki začuda predstavlja negativ tega govoričenja ,,de ente et essentia". Večina tedanjih ,,natur" ,,filozofskih" rokopisov je namreč čisto obrtniško — priročniškega značaja. Tako delo ,,Compositiones ad Tingenda" govori o pripravi stekla, kovin in barv; ,,Mappe Clavicula" (Mali ključ k slikanju) odkriva skrivnosti pravih odtenkov in vizij. Macus Graecus v svojem delu Knjiga ognjev gradi na bogati dediščini poznohelenistične alkimije, v glavnem pa se trudi z recepti za bengalične ognje, ki naj bi služili predvsem za vojaško uporabo. Znamenit je predvsem zato, ker navaja prvi recept za pripravo sladkorja. Magister Salermus (okoli 1167) je le eno izmed redkih imen, ki so prebila temo anonimnosti tedanje dobe. To je človek, ki je prvi izdelal alkohol v sorazmerno čisti obliki, čeprav ga omenja prvi že Plinij (aqua ardens, ki so jo v manjših količinah dodajali falerenčanu, je sicer precej manj čist alkohol kot Salernov). Okoli leta 1250 alkohol prvič uporabijo v medicini (Florentinca Vitalis de Tuorno in Thadeus Florentinski), široko pa ga začneta uporabljati (najbrž tako in drugače) Albertus Magnus in Paracelzus (zadnji je tudi avtor imena (al-kohol, najfinejši del česarkoli). Iz tega časa izvira tudi najmogočnejši srednjeveški zbornik kristalografije: Aristoteles de Lapidilus (psevdo Aristotel). Najverjetneje jearabskega izvora (saj je večina imen arabskih). V njem zasledimo tudi precej natančen opis lastnosti magneta (magnes). Arabski učenjaki iz Basre so okoli leta 950 ustanovili Bratovščino zvestih, ki je črpala svoje nauke predvsem iz Platona, Aristotela in gnostikov ter močno vplivala na (al)kimijo svojega časa. Kihard Anglež (v delu Correctorium Alchemiae) prvič v zgodovim kemije formalno razlikuje med kovinami in minerali, sicer pa so ostala dela večinoma nabita z recepti za razne obrti in spretnosti. Pomemben prispevek k (al)kimiji sta v tistem času pridala tudi največja arabska filozofa Ibn-Sina (Avicenna) in Ibn-Rušd (Averroes). Svoje filozofeme sta izvajala iz Aristotelove zapuščine. Prvi bolj kot praktični zbiralec svoje dobe, drugi ko+ Aristotelov najbolj avtoritativen komentator, oba kot blodnika nekje na poti med avtoriteto korana in nazornostjo ,,zdravega razuma". Ibn-Sina je postal tudi ena najvidnejših medicinskih avtoritet vse tja do renesanse, do Alberta Magnusa in Paracelza. Nekatere izmed njegovih misli je povzela tudi sholastika nasplošno in Tomaž Akvinski še posebno, njegov nauk o dvojnosti telesa in duše pa se zrcali Se pri Descartesu. 13. stoletje predstavlja zagon v intelektualnem živijenju Evrope. Ustanovljene so prve univerze — Neapelj, Pariz, Montpelier, Padova, Oxford, Cambridge, Toulouse, Sevilla itd., na katerih poučujejo veliki enciklopedisti takratnega časa. Leta 1209 prepovedo v Parizu poučevanje Aristotrta, da bi ga slabih 50 let potem zopet dovolili. Razen ,,sctentiae experimetalis" Rogerja Bacona bi v tem času težko odkrili kaj originalnega. Vilijem Ocham je trdil, da so samo individualne stvari absolutno realne, vse probleme filozofije napelje na mlin gramatike in logike, tako da za kolesje geometrije ali algebre ne ostane kaj dosti vode. Thomas Bredvvardine (Traktat o proporcih ali o proporcih hitrosti prt gibanju) se je ukvarjal predvsem z gibanjem. Zanima pa ga zgolj femenologija hitrosti, njen možen način opredelitve. Gibanje mu predstavlja dvojen proces: diferiencialen (vzročni) in integralen (posledični); skozi anaiizo teh dveh pojmov pride tudi do def inicije ..trenutne hitrosti", ki igra glavno vlogo v fiziki Galileja in Nevvtona. Robert Grosseteste je gledal na eksperiment s strani t.i. praktičnih znanosti — s strani uporabne matematike (optika, nauk o harmonijah), astronomije, astrologije, medicine in alkimije; prvi jetudi formuliral princip ekonomije mišJjenja, ki sta ga pozneje sicer v nekoliko drugačni obliki uporabljala tudi Mach in Einstein: med dvema enako dokazanima stvarema naj se človek nagiba k tisti, kt ima manjše število predpostavk. Kljub tem zasnovam realizma pa Grosseteste Se vedno ostaja avguštinski spiritualist: Razsvetljenje je duhovna svetloba, ki se izliva na stvari razuma in na duhovne oči in ki ima isti odnos do notranjih oči in intelegibilnih stvari, kot jih ima telesno sonce do telesnih oči in vidnih stvari. Svojo teorijo svetlobe in optike je zasnoval predvsem na delih arabskega optika Al-Hajtana (11. stoletje), deli jo na: — teorijo gledanja; — katoptiko (teorijo odboja); — dioptiko (teorijo loma). ,,Kljub vsemu se ni mogel izmotati iz mistike, njegovo So4o so poimenovali metafizika svetlobe." Tudi med k^miki zasledimo v tem času precej velikih imen, ki so s svojim delom sicer spodkopavali že preživete avtoritete, a pri tem doživljali pravzaprav isto usodo. Knjiga Bartolomeja Angleža: Liber de proprietatibus rerum (okoli leta 1240) je pustila velik vtis na sodobnike, govori predvsem o lastnostih snovi, o kovinah, mineralih in barvilih. Več ali manj predstavlja zgolj zbornik priznanih avtoritet. Podobno Speculum Maius Vincenta de Beauvais, ki je prava enciklopedija človekovega umevanja narave od antike do srednjega veka, samo v poglavju o kemiji in alkimiji citira več kot 300 avtorjev. Albert von Bollstadt (Albertus Magnus) je bil skoz in skoz sholastik, pravzaprav človek brez ene same praktične izkušnje, silno izobražen, a popolnoma brez kritičnega odnosa do svojega početja. Njegova dela: Libellus de Alchemia, De rebus Metallicis et Mineralibus predstavljajo zopet zbirko srednjeveških avtoritet, poleg tega pa vsebujejo kup trditev, katerih absurdnost bi mu postala jasna takoj, ko bi stopil iz svoje delavne sobe v rudnik ali rokodelsko delavnico. Kot zelo dober opazovalec se je pokazal zgolj v svojih knjigah o botaniki; zagovarjal je sicer eksperimentalno metodo, a v celotnem sholastičnem kontekstu ostajajo njegovi nauki brez prave empirične podlage. Kot največji učenec Roberta Grossetesta se je v 13. stoletju proslavil Roger Bacon. Bil je učenjak Albertovega kalibra, vendar z lastnimi izkušnjami in samosvojimi nazori. Ukvarjal se je z matematiko, geometrijo, fiziko (optiko) in alkimijo; znan pa je med drugim tudi po tem, ker je zapisal recept za izdelavo smodnika; njegovo delo Opus Maius predstavlja temelj empirične znanosti. Baconu ,,Scientia Experimentalis" ni le znanost o preverjanju teoretično pridobljenih rezultatov, pač pa je splošna metoda vsake znanosti. V svoji epistomologiji razločuje dva načina spoznavanja: spoznavanje z notranjimi očmi, ki pripelje do neke vrste mistične iluminacije in spoznavanje z zunanjimi očmi, ki vodi do čutnega spoznanja in predstavlja edino pravo pot k razumetju pojavov. Ob takih herezijah je seveda razumljivo, da se je moral Bacon odreči argumentu avtoritete, kar mu je nakopalo na glavo obilico težav. S svojimi nazori pa predstavlja edinstven fenomen svojega časa, saj je v marsičem anticipiral odkritja novoveške znanosti. Sam pravi: Mogoče bi bilo konstruirati naprave za plovbo brez vesel, vozila brez kakršnekoli zaprege, ki bi se lahko premikala z neverjetno hitrostjo, leteče stroje, v katerih bi sedel človek ... Med tem, ko se je torej evropska znanost večinoma še zapletala v mreže sholastike, pa je dosegla svoj zenit znanost islama. Z aritmetiko so se začenjali islamski učenjaki ukvarjati že v 8. stoletju. Njihova prva naloga je bila, da sistematizirajo uporabo hindujskih števil, ki se danes neprestano vežejo na njihovo ime. Številski sistem srednjega veka je bil zelo okoren, saj so za številke uporabljali abecedne črke, tako da ga v zapletenosti presega verjetno edinole rimski, ki ravno tako zaradi izredne nepreglednosti nf dopuščal matematiki kakšnega zaletavega razvoja. Opredelitev in sistematizacija številskih znamenj predstavlja torej osnovo za razvoj aritmetike. Ničla se prvič pojavi v delu Al-Hvarizmija v 9. stoletju pa tudi racionalna števila (ulomki) arabski matematiki niso predstavljala posebne težave; neverjeten polet islamske aritmetike v tem času pa verjetno najbolje predstavlja dejstvo, da je matematik Al-Biruni (11. stol.) operiral s Stevilom 1616 — 1. Poglejmo si, kako so Arabci klasif icirali številal Delili so >ih v: — popolna števila (števila, ki so enaka vsoti svojih deliteljev, npr. 6 = 1+2+3) — ekvivalentna števila (števila, katerih vsota deliteljev je enaka, npr. 39 ii 55: 1+3+13= 1+5+11) — prijateljska števila (dve števili, za kateri velja, da je vsota delitelje enega enaka drugemu in obratno, npr. 220 in 284: 1+2+4+71+142=220 1+2+4+5+10+11+20+22+44+55+110 = 284 — trikotna števila (npr. 1, 3, 6, 10, 15, 211,. . . ki so vsote prvega, prvrt dveh, prvihtreh itd. naravnih števil). Šele ko je Al-Hvarizmi začel uporabljati števila kot relacije, se je lahko rodila algebra (izvor besede algebra se ponavadi pomotoma spravlja v zvezo z znanim alkimistom Geberjem, al-geber je prva beseda iz naslova nekega Al-Hvarizmijevega matematičnega dela). Razvoj algebre je največja zasluga islamske matematike. In že dve stoletji po njenem začetku so jo prignali do neslutenih višin. Sam Al-Hvarizmi (9. stol.) je formuliral in rešil algeberske enačbe prvega in drugega reda s pomočjo elegantne geometrijske metode. Prvi je tudi ugotovil, da ima kvadratna enačba dva korena. »Fermatov problem" je buril duhove že v tedanji dobi. In tako je Al-Hugandi (10. stol.) prvi pokazal da enačbe x3 + y3 = z3 ni rešljiva z racionalnimi števili, Al-Biruni pa je sedem stoletij pred Lebnitzom vpeljal pojem f unkcije. Vrh arabske algebre predstavlja matematik, naravoslovec, mistik in pesnik Omar Ibrahim Al-Hajam (12. stol.), ki je sicer v svetu bolj znan zaradi svojih znamenitih rubaj, vendar pa si kot matematik zasluži enako hvalo. Ukvarjal se je z algebrajskimi enačbami tretjega in višjih redov, klasificiral jih je in uredil po lastnostih njihovih členov. Opisal je kar trinajst različnih vrst kubnih enačb. Raziskoval je binomske izraze za pozitivne cele eksponente tipa (1+x)n. Ta problem je do konca razrešil šele Ncvvton, ko je v 17. stol. dokazal, da velja ,,Hajamova" enačba za vsak racionalen eksponent (Nevvton seveda za Hajama ni nikdar slišal). Ob koncu 11. stol. ga je sultan Saltuqui poklical v nov observatorij, kjer naj bi reformiral dotedanji koledar. Rezultat večletnega Hajamovega dela je At-Tarih-AI-Galali, koledar, ki je v vsej zgodovini astronomije ostal brez primere. Moderna interpretacija tega koledarja pravi, da le ta zahteva 8 prestopnih let na vsakih 33 let, pri čemer se zmoti le za en dan v 5000 letih. (Gregorijanski koledar se zmoti za en dan v 3300 letih.) Kot fizik se je Hajam posvečal predvsem raziskovanju specifične teže različnih snovi. Arabska geometrija se je začela s prevajanjem Evklida in Apolonija ter se dvigala z ramo ob rami z ostalimi znanostmi, katerih razvoj je omogočala ugodna družbena klima. Samo utrinek: Ibn-AI-Haitan (v Evropi znan kot Alhazen) je v svoji knjigi o optiki zastavil tudi tale geometrijski problem (Al-Hazenov problem): iz dveh točk v ravnini kroga potegni premici, ki se sekata na ravnini kroga, tako, da tvorita enaka kota z normalo v tej točki. Naloga sicer vodi do enačbe četrtega reda, vendar jo je Alhazen elegantnb rešil grafično s pomočjo hiperbole, ki seka krog. Nasir Ad-din Tusi je že v 13. sto!. opazil nekatere pomanjkljivosti Evklidovega aksioma o vzporednicah. V svojih naporih, da »zboljša I formulacijo aksioma je doumel, da mora zato zapustiti prostor navadnih j čutov. Razmišljanja te vrste so šest stoletij kasneje Gaussa Bolyaija, , Lobačevskega in Riemanna pripeljala do odkritja neevklidskih prostorov, ki predstavljajo temelj Einsteinove splošne teorije relativnosti. V delu Al-Birunija lahko zasledimo tudi oddaljen odmev Machovega principa; takole pravi: : ,,Ko stvar pada z višine, ne pada natančno po navpičnici, ampak nekoliko zaide in padci so pod različnimi koti. Ko se del snovi oddvoji in pade, se giblje na dva načina:eno je krožno gibanje vsled zemljine rotacije, drugo je ' prosti pad proti središču zemlje. Če bi imeli le prosti pad, bi telo padalo navpično, ker pa imamo hkrati obe vrsti gibanj, ne pada niti zahodno, niti navpično, ampak nekoliko vzhodno. Torej Coriolisova sila in z njo vred problem neinercialnih opazovalnih sistemov, katerega logični iztek ravno tako najdemo v splošni teoriji , relativnosti. Tako! Empirična znanost prav gotovo ni otrok moderne dobe, bila ježe dolgo tega, je še vedno in bo najbrž še lep čas ostala. Problemi, s katerimi se srečuje danes, pa so za spremembo manj povezani z njeno pojmovno -logično zgradbo, bolj pa z njeno praktično družbeno funkcijo. Znanost ne ; nosi v sebi nobenih inherentnih protislovij, če pa jih vseeno kaže, potem j razodeva le protislovnost družbe, v kateri se je porodila. RUDIPODGORNIK , IZ PROGRAMA RADIA ŠTUDENT POVPREČNA STAROST PREDSEDSTVA JE 26 LET Čeprav se je o kongresnih dokumentih v zadnjih mesecih veliko govorilo, se je na sobotni konferenci (16. 9.) republiške konference zveze socialistične mladine spet pokazalo, da mladi z dokumenti niso zadovoljni. Vse premalo sta statut in resolucija pisana v duhu mladih, vse preveč je posploševanj in načelnih opredelitev. Čeprav sta bili pred konferenco dve dolgi seji predsedstva republiške konference ZSMS, so imeli delegati iz skoraj vseh slovenskih občin kar precej pripomb glede statuta in resolucije. Ena izmed konkretnejših se je nanašala tudi na počitn&ko prakso, ki da jo je treba bolj vrednotiti in nele usmerjati. Poleg tega naj bi študenti enakopravneje sodelovali v upravljanju temeljnih visokošolskih inštitucij, znanstveno delo pa naj bi bilo vključeno v raziskovalno dejavnost mladih. Delegati iz nekaterih občinskih konferenc so opozorili tudi na stanovanjsko problematiko mladih, predvsem, da bi bilo treba pri dodeljevanju stanovanj upoštevati tudi socialni poiožaj in ne le dolžino delovnega staža. Tudi prinagrajevanju po delu še ni vse urejeno. Mladi so bili namreč mnenja, da se pri nagrajevanju ne sme upoštevati minulo delo zgolj kot dolžina delovne dobe, pač pa naj bi se upoštevala tudi faza izobraževanja. Ko so delegati kritično premlevali dokumente, je bilo slišati tudi to, da dokumenti niso odraz javne razprave, saj so posamezne konference poslale veliko več amandmajev k posameznim členom, kot pa so jih upoštevali pri končni obliki dokumenta. Kljub vsemu, pa so predlog resolucije in statuta sprejeli, in gre v nadaljnjo razpravo Ob sprejemanju kandidacijske liste za predsedstvo ZSMS smo izvedeli, da je bilo predsedstvu poslano kar 500 predlogov kandidatov za to pomembno funkcijo. Kljub temu pa so se na predlagani kandidacijski listi pojavili člani, ki so v povprečju stari 26 tet. Mimogrede pa je treba omeniti tudi to, da predlog spremembe statuta, po katerem naj bi se dvignila zgornja meja starosti mladincev na 29 let, ni bil sprejet. Torej mladinci smemo biti do 27. leta, če seveda osnovna organizacija ne odobri podaljšanja, med kandidati za novo predsedstvo pa so mladinci, ki so rojeni med 1945 in 1950 letom. Seveda so to malce neprimerno starost opazili v precej občinskih konferencah in ob kongresu bomo videli, česo bileto le na,ččlne pripombe, ali pa mladi res mislijo, da naj mlade vodijo mladi. SaL * ZSMS so pionirji sprejeti že pri 14. • Po skoraj peturni debati se je konferenca zakljutila z mnenjem, da s tem še ni vse končano, da je treba javne razprave še^poglobiti in da mora biti 10. kongres ZSMS prelomnica v delu mladih. Cvetko GOLAR: VDOVA ROŠLINKA Ob uprizoritvi v MGL Te dni uprizarja MGL komedijo v treh dejanjih, ,,Vdovo Rošlinko" književnika Cvetka Golarja. Predstava je bila, kot lahko izvemo iz Gledafiškega lista, naštudirana v ,,korist strokovnega izpopolnjevanja" in igrana med našimi zdomci v tujini. Kaj je pravzaprav Vdova RošMnka? Delo je nastalo leta 1925 in želo uspehe po slovenskih podeželskih odrih, baje je prišlo celo v konflikt s katoliško kritiko zaradi svoje erotične odkritosrčnosti. Tekst v bistvu ne izstopa iz ostalih Golarjevih besedil; stilizacija, tipizacija in včasih že kar otročje naivna in poenostavljena podoba kmečkega življenja, pa čeprav s humorne strani. Zgodba o priletni kmečki vdovi, ki se s svojohčerjo bije za Ijubezen krepkega, možatega in sploh vseh kmečkih vrlin polnega Rožmanovega Janeza velja tako s svojo folklorno, površnostjo, humorjem in ironijo za klasičen primer slovenske Jjudske veseloigre. Izbor je torej v zvezi z namenom uprizoritve po svoje pravilen, Golarjev tekst je pač tak, kot je in kot takega ga je treba vzeti. Čudeža v zvezi s postavhvtjo ni bilo pričakovati in ga tudi ni bilo. Žal Golar ni dovolj navdihnil Zarka Petana, da bi ta izstisnil vse iz sebe. Kako burleskne situacije delujejo na Ijudi, željne smeha, je več ali manj jasno . Vendar pa ob tovrstni usmeritvi zbledijo bolj tihi, bolj krhki, vendar pristnejši trenutki, ki jih nekje pod tupino trdega burkaštva nosijo takšne in podobne igre. Treba je pač prebiti lupino, jih poiskati in privleči na dan. Gre za trenutke, ki so lepi kljub površnosti in nedorečnosti, ki se pojavljajo, izginjajo, prelivajo in so prijetni, ker sospontani in neambiciozni. Vendar je premalo odtenkov, preveč kričečih tonov. Ti pa ne ustvarjajo tistega žara, ki je tako potreben za tovrstne igre. Ustvarjajo krohot, ki pa ni spontan, ker se lahko že naslednji trenutek spremeni v dolgočasje. In ta žar včasih nenadoma izgine; takrat ga ne morejo vrniti niti burkasti erotični problemi Rošlinke in njene hčere niti lepa slika Bleda in okolice v ozadju. Režijsko in koreografsko najpristnejši je prizor Rošlinkinih sanj v začetku tretjega dejanja; tedaj prevarana kmečka vdova v spačeni glasbeni spremljavi bega sem ter tja med sencami, ki se ji izmikajp iz rok. Nasploh so plesi (kolikor jih pač je) in nekaj pesmi dobra injekcija. Ceprav je dana precej štorasto. Osebe so tipizirane in zato toge. Nekoliko izstopa romar Balantač, ki je Golarjeva svetla f igura v tej igri. To je dodobra izkoristil Janez Eržen, ki se je kvazi pobožnakarja in spletkarja Balantača lotit s pravo mero ironije in šegavosti, da je dosegel cilj v obliki preprosto in sočno odigrane vloge. Težje delo sta imeli Maja Šugmanova in v alternaciji Judita Hahnova. Tako je Rošlinka včasih komična, včasih skoraj tragična, le redko kdaj pa tragikomična. Ostali liki so napravljeni več ali manj po principu alpske folklore, ki jo ponuja tekst. Besedilo samo je dovolj obdelano in skrajšano, predvsem je manj Golarjevega modrovanja in to ustvarja bolj tekoč dialog. Uro in pol dolga predstava je gotovo ustrezala tudi režiserju, ku se ni ravno utapljal v domislicah. Na kakšen način in kdo sploh se lahko zabava ob Vdovi Rošlinki, je vprašanje. Dejstvo je, da z vsemi eksperimenti in senzacionalnimi uprizoritvami nasičeno občinstvo težko presedla na čisto navadno in povprečno veseloigro in se ob njej hahlja. Zato je ta Ijudska veselica v treh dejanjih v bistvu večji in nevarnejši eksperiment kot marsikaj drugega. Posebno, ker je delana na profesionalnem odru; do kam lahko segajo poskusi, da nivo ostane isti ali se še zviša, pa je verjetno večji problem. Če pa se je kak zdomec zares nasmejal ob gledanju Vdove Rošlinke, je konec koncev namen uprizoritve dosežen. Ali pa tudi ne? Zupančič Matjaž MLADI LJUBUANE DESETEMU KOrJGRESU ZSMS Odbor za pripravo prireditev v čast desetemu kongresu ZSMS pri Mestni konferenci ZSMS Ljubljana si je zastavil nalogo, da v enodnevni prireditvi, ob udeležbi čim večjega števila izvajalcev od najmlajših do najstarejših mladincev, prikaže Ljubljani dejavnost mladih, njih znanje, enotnost in pripravljenost za čedalje aktivnejše sprejemanje bremen socialistične gradnje _ naše domovine. V prireditvi, ki bo 5. oktobra 1978 na Trgu revolucije, si bomo v dopoldanskih urah (nevezan program se bo pričel ob desetih) ogledali in sodelovali pri izdelavi prireditvene scene. Mladi likovniki bodo na velike panoje, postavljene med spomeniki in stavbo Iskre, risaM motive iz življenja Nato nam bodo mladi glasbeniki prikazali svoje znanje. Po drugi uri popoldan se bo pričel tek, ki bo od starta na trgu Osvoboditve popeljal udeležence preko stare Ljubljane do spomenika kmečkim puntom na Gradu, zatem na preskušnjo v streljanju z zračno puško ter nato nazaj proti cilju, ki bo za gimnazijo ,,lvan Cankar". Za tek veija poudariti, da ne bo tekmovalen. Vsaka ekipa, ki bo prešla progo, bo zato dobila priznanje. Ob štirih popoldan je predviden pričetek ,,uradnega" programa, ki nam bo s krajšim govorom, zborovsko pesmijo, prozo, folkloro in glasbo prikazal čutenje mladih. Prireditev se bo končala z regato na Ljubljanici. Čolni, osvetljeni z lampioni in bengalski ogenj s Čevljarskega mostu in Tromostovja nam bodo ob pribtižno devetih zvečer zaključili veselo dogajanje. UMRLZARADI ,,PROSTE SOBOTE" V članku, ki je bil objavljen v Ljubljanskem dnevniku 14. sept. 1978, je bila na trinajsti strani objavljena vest, da je v Kuršumliji zaradi malomarnosti zdravnikov umrl deček: ker je bila sobota in prost dan, enostavnb ni bilo zdravnika, ki bi mu pomagal. Ko so končno prišli, je bilo že prepozno. Na isti strani pa je tudi članek o dogodku v Zrenjaninu, kjer je po povsem nedolžni operaciji kolena umrla bolnica, ker so ji namesto kisika dali dušikov oksidul. V drugem primeru gre morda res le za okrutno malomarnost, v prvem primeru pa je problem splošnejši in zato vreden premisleka. Ne samo ,,šola in prosveta", tudi zdravstvo mora doživeti revolucionarne spremembe. Zdaj, ko smo dosegli, da je vsak zdravnik in da je vsaka zdravnica tudi uradnik, da se vrste pred ordinacijami daljšajo in ko smo se nesrečno zaleteli s participacijo, nam bo morda počasi postalo jasno, da z našim zdravstvom ni vse tako, kot bi moralo biti. Čeprav imajo vse mogoče mašine, čeprav imamo zares odlične kirurge, je na drugi strani tudi res, da nam primanjkuje osveščenih zdravnikov, ki opravtjajo vsakdanjo ambulantno prakso, in da je poklic zdravnjka tak, da ne more enostavno zapreti okenca in sleči črne narokavnike. Že zdavnaj nam je moralo biti jasno, da s participacijo ne bomo zavrli karierizma, podkupovanja, zamujanja na delo; da moramo odpirati prosta mesta za študente medicinske fakultete, da jih mora študirati več, kot jih sedaj. Skrb za zdravje je isto, kot skrbeti za revolucijo, skrbeti za zdravo revolucijo: tako preventivno, kot s samim zdravljenjem bolezni. Namesto v ordinacijah — v boju za doktorsko titulo pula Zlonamerno bi bilo, če bi hoteli zgornja argumenta vzeti na ščit in z njim mahati zdravnikom pred očmi, ker se že toliko let ženejo za ponovno pridobitev dveh črk: d in r. Vendar pa to vendarle kaže na to, da še nismo preživeli meščanske vloge ,,gospoda dohtarja" in da je črka več ali manj pred priimkom zgolj snobizem in da zdravnikom še ni prodrlo v zavest, da so samo in zgolj delavci z zelo odgovorno nalogo: varujejo zdravje občanov. Če je boj za titulo le zabavna farsa s povsem resnim podtonom, je malomarnost, element, ki ruši zaupanje med občanom in zdravnikom, je nezaupanje, ki lahko pripelje do resnih zapletov, kadar bo spet potrebno podpisovati samoupravne sporazume o združevanju sredstev za razvoj zdravstva. Prav tako je čas, da nekatere ,,male bogce" (zdravnike, inženirje, pravnike, ekonomiste) snamemo z oltarjev in jim povemo, kakšneso njihove resnične naloge in kakšne mesečne dohodke smejo za to pričakovati. Pri tem je potrebno ovrednotiti njihovo dejansko delo in odgovornost, kajti potreba nekega zdravnika, inženirja, pravnika... ni bistveno drugačna od potrebe nekega delavca, neke snažilke. Verjetno bi tudi delavec kdaj pa kdaj šel smučat v Švico ali bi si kupil jahto ali vsaj stanovanje, če bi mu osebni dohodek to dopuščal. Mislimo pa, da na tej stopnji razvoja naše družbe naša produkcija ne dovoljuje, da bi si lahko zadovoljevali take kapitalistične želje kot je jahta, vila ali mercedes. Vsi poznamo tisto: po cesti šiba nov mercedes, v belem mercedesu mož s kravato, v možu vroče srce, ki gori za delavski razred. Zato priporočamo zdravnikom, ki jim mimogrede povedano, doktor romani delajo ogromno moralno škodo, da jemljejo svoje delo na osnovi osvobodilnega boja proletariata za brezrazredno družbo: da bo revolucija bolj zdrava. Razumljivo je, da od zdravnikov v socialistični in samoupravni družbi zahtevamo vse kaj drugega, kot na zahodu zahtevajo od nasmejanega dr. Killderja. Za proletarsko zdravje revolucije. S. Z AJC ŠE NEKAJOPULI: Letošnja Pula, ki je že zdavnaj za nami (producentske hiše so že sredi priprav, snemanj novih filmskih stvaritev), razen Mini Pule, žal, še ni priplula na Ijubljanska platna. Mogoče sploh ne bo, pa saj vseh enaindvajset filmov tako in tako ni treba videti, slovenski pa so se razen Praznovanja pomladi v Ljubljani ,,odvrteli" (Jagode in Gadi) že pred časom. In letos je pod izjemoma zmeraj jasnim nočnim nebom naš festival praznoval srebrni jubilej, kar je propagandni stroj dodobra napihnil in na petindvajseto obletnico opozarjal na vsakern koraku. In Pula ni videti med festivalom prav nič zaspana, puščobne valovite ulice v notranjosti mesta dobijo kar nekam eksotičen videz, arena se lesketa, še mesarije se odenejo v plakate, zvečer pa množice meščanov in nekaj stotnij gostov (od filmskih zvezd, repatic, do najbolj kritičnih kritikov in obveznih, kar nenadoma v filmske vrtince potegnjenih Ijudi, nekaj kot: ,,Ah, pa da, pa to je ono, strašno volim film...") drvi, vse drvi v areno gledat dobre filme. Ko se amfiteater napolni, je treba pogledati iz parterja navzgor. Pogled je, prav res, veličasten. Po ocenah se od deset do štirinajst tisoč Ijudi posede po areni, občinstvo valovi, liže sladoled, ki ga raznašajo posebej izurjeni prodajalci, med odmori se pije pivo, koka-koia teče v potokih, aha, začel se je predf ilm, smeh, nikar se ne vsedite na tribuno, tako je, kot bi gledati televizijo. Letošnja Pula je minila v znaku slabih zvokovnih karakteristik, večina f ilmov ni imela dovolj dobrih zvočnih sledi, kar pa je očitno tehnična napaka, ki jo ponavadi zmeraj zakrivi laboratorij (ah, ta površnost). Nato je treba videti filme. Slišijo se, kot ste že izvedeli, bolj slabo. Prvi večer mine v znaku ognjemeta, ki slavnostno odpre festival, tako da tuji kritiki kar debelo gledajo (Ronald Holloway spet manjka, potem pa piše v International Film Guide same neumnosti!) In že je tukaj Okupacija v šestindvajsetih slikah. Naslov naj vas nikakor ne moti, čeprav se še zdaj ukvarjam z mislijo, da bi lahko bila povedana tudi v sedemindvajsetih. Povedana pa je dobro. Tudi lepo je prenesena na trak, mistim na dobro kamero Karpa Ačimoviča. Scensko je bogata, ubrana je tudi v kostumu in make upu. Visoko profesionalno napravljen film, ki se na zares nov način ukvarja s človekom v vrtincu vojne. Vendar me zanima, kaj je v tem filmu tisto, kar naj bi me zrevoltiralo, tisto, kar naj bi bilo dramatično gonilo vsega dejanja. S patricijsko družino se ne morem poistovetiti, no dobro, Ijubezenska zgodba v lepem dubrovniškem ambientu je pač eden od tistih glavnih dramaturških zapletov, ki zmeraj povleče. Ekspozicija s prostitutko je dovolj slikovita, da te tudi pritegne. To je v tem filmu ogromno. Ostali filmi niso prišli niti tako daleč, razen nekaj izjem. In vendar na koncu ne veš, kaj je narobe. Vrt Finzi Continijevih ima na koncu vendarle čisto klasičen ,,repek", ki pojasnjuje razlogeza gibanje med temi ,,patriciji", in tudi ogromni korpus Dvajsetega stoletja se s širšim epskim zamahom ukvarja z mnogo daljšim obdobjem. Ali pa Somrak bogov, ki kljub podobni temi ostaja vendarle splošno zgodovinsko aktualen. Navsezadnje je treba reči: Okupacija ima stotine posnetkov, stotino igralcev, stotino zahtevnih voženj, dvourno dolžino, spretnega in natančnega režiserja Zafranoviča in dokazuje, da se s tem posegom v vrh našega filma kvalitetni nivo jugoslovanskega igranega celovečerca končno bolj skokovito bliža normativnemu zenitu. Podobno velja za film Bravo Maestro, ki je obrtno neoporečen izdelek. Koketira z estetiko v klasičnem smislu, ideološko pa žal ne pritegne. Škoda. Grtiču je treba priznati, da odlično obvlada tisto, kar ne bi mogli trditi za večino ostalih režiserjev. Funkcionalnost vsakega posnetka je perfektno utemeljena, nič nas ne mori s svojimi osebnimi umetniško navdahnjenimi ekskurzi. Filmu sledimo lahkotno, v tem je tudi vsa odlika njegove režije. Lahkotnost, za katero se skriva urni mehanizem ekipe Bravo Maestro. Pa' ko se stvar scenaristično nekam posiljeno odvije. Gledalci bomo že razume gnilobne tokove, ki vtadajo v nekaterih umetnostih zvrsteh (v aktualner sedanjem trenutku pri nas). Ampak Bravo Maestro je zaradi socialn selekcije okolja in Ijudi samo za nekatere, interno f ilmsko delo. Pravo nasprotje je delo njegovega sodelavca Karanoviča, Vonj poljskeg) cvetja, ki je po svojem režijskem konceptu eno najbotj svežih in novif filmskih stvaritev v zgodovini jugoslovanskega fiJma. Film se zareže ^ spomin. Nekonformističen, svež, morda celo grob y uporabi filmskegi jezika, pa vseeno skrajno celovit. Nič čudnega ni, da je bil nagrajen \ Cannesu, saj je nenavaden. Nenavadni filmi pa danes med bolj ali man šablonskimi poskusi (ki še zmeraj ostajajo v bistvu isti kot pred sedemdesetimi leti — kako povedati neko zgodbo), močno izstopa. Zato je zgodba v detajlih malce nerazumljiva, če ta nerazumljivost ni napravljena hote. Film diši po arhaiki, najbrž je to rezultat montažnih rešitev, ki pri finalu (končnem koncertu, cirkusu in plastiki v majhnem donavskem zaselku) predstavlja poglavitno režiserjevo orodje. Nehote se človek spomni let črnega filma, ko sta nam Pavlovič in Petrovič risala podobno okolje. Celulitične kavarniške pevke, barake iz kartonov plavega radiona, blato, rakija in vdor modernih meščanskih elementov v to odmaknjeno ,,naravo" pa je navdihnilo Karanoviča, da se je ogrel za realizacijo. Provincialna Srbija je očitno Se neizčrpan zaklad idej. Karanovič postavi v film najbolj nezdružljive (navidezno) elemente in zdi se, da z njimi tudi dela, kot z opeko, ki jo na f ilmu prevaža donavski šlep. Mešajo se elegantni TV režiser iz Beograda, seksepilna balerina, velikan med igralci s soprogo, producenti, mogočna kavarniška primadona, ansambel godcev na glavnike, društvo shujšanih devic, izdelovalci sejmarske krame — v tem primeru cvetov iz krep papirja in še stotine drugih Ijudi, barve, razpoloženja. Film, ki si ga morate ogledati, saj se lahko ob njem (čudež) nasmejite. S provincialno Srbijo se ukvarja še Pes zaljubljen v vlake. Paskaljevič s selekcijo okolja in uporabo izstopajočih likov (zapornica, pomoravski rodeovvesternman in trčeni motorist) pripoveduje zgodbo, ki nima nič skupnega s provincialno Srbijo, čeprav se nam že zdi, da je to film o anonimnih Ijudeh, ki stanujejo po neskončnih beograjskih predmestnih poteh. Potem je problem razumevanja ,,Psa" še v tem, da nenadoma postane osrednja oseba kavboj, ki pa ima drugo življenjsko okolje, kot protagonistka. Mera se napolni ob koncu, ko motorist žalostno konča na osamljenem transferju, med drvečimi vagoni. Kdo je junak? Kdo so ti Ijudje? Videti je, da so samo zelo osamljeni in nič drugega. Mogoče zato, ker je pobeglih zapornic razmeroma malo, malo je tudi trčenih motoristov in takih kavbojev, ki potujejo po provinci. Videti velja še Ljubico, Postednji podvig diverzanta Oblaka in Pavitjon VI. Praznovanje pomladi je po svoje prav tako poseben film, kot je poseben Karanovičev Vonj poljskega cvetja. Obe deli sta neprimerljivi z merili, ki obvladujejo ostalo produkcijo. Štiglic je napravil klasičen, dovršen film, ki preseneča s svojim neizprosnim vztrajanjem na umirjeni, klasični formi. Ta je tudi v uporabi glasbe. Reči pa je treba, da prav zato f ilm odjekne in oplazi gledatca veliko bolj, kot bi ga mogoče s pretirano akcijo, ki je tako in tako samo za ,,draženje" čutov. Praznovanje je teman, mračen film v vseh elementih. V sceni, kostumu, fotografiji, celo igri. Jedrnatost in mir, ki v največji meri prepletata Praznovanje, delujeta grozeče, nenavadno, negotovo. Zdi se, da nam govori o neizprosni tragiki, ki čaka skrita na vsakogar. To ni smrt, usoda je in nemoč, ki preži v nas na drugega, ki preži in čaka na pomlad, na ugoden čas za marsikaj. Ostalih puljskih filmov ni treba omenjati. Je pa bilo nekaj skrajno neumnih, predvsem takih, ki so govorili o mladih, o problemih gimnazijcev, večina pa jih je prešla le prvo stopnico — povedali so bolj ali manj plehko zgodbo. BOGDAN MROVUE - JERANOVA 19, UUBLJANA TRIBUNA - ŠTUDENTSKI LIST TRGOSVOBODITVE1/ll.soba86 Telefon: 21-280 61000 UUBUANA UREDNIŠTVO: (glavni urednik) Srečo Zajc, (odgovorni urednik) Igor Bavčar, Franc Milošič (Univerza), Bojan Korsika, Svetomir Jurcan (Teorija), Blaž Lukan, Igor Ža-gar (Kultura), Rudi Podgornik, Sta-ško Južnič (Naravoslovje), (grafično oblikovanje) Ante Goran Cala, Branko Bratkovič Nives Vidrih (lektura), Mitja Maru-ško (prodaja), Ludvik Stepančič; Tanja Zgonc — tajnica. Razpored dežurstev resornih urednikov: Ponedeljek od 1O-12jjre Torek od 10,—12ure Sredaod 10.-12.ure Četrtek od 1Q-12.ure Petekod10.-12.ure Glavni in odgovorni urednik sta na uredništvu vsak dan. V letošnjem letu odpiramo novo stalno rubriko, ki naj za začetek nosi naslov Tribunin servis. V njej nam boste poštavljali razna vprašanja iz šolstva, kulture, politike, športa, znanosti. . . skratka iz vsemogočih področij. Mi pa bomo poiskali tistega, ki je za odgovor najodgovornejši in poskušali najti odgovor, ki prinaša tudi rešitev zastavljenega problema. Vabimo vas, da se nam čimprej oglasite. Uredništvo Redni javni sestanki uredništva so ob ponedeljkih ob 10. uri Naročnina: celoletna za dijake in študente je 50 din, za druge 75 din Poštnina plačana v gotovini. Roko-pisov ne vračamo in pisem uredni-štvu ne honoriramo. Številka žiro računa 50101-678-47303, z obveznim pri-pisom za Tribunp. Oproščeni te-meljnega davka na promet po pri-stojnem sklepu št. 421-1/70 od 22. januarja 1973. IZDAJATEUSKI SVET: Rudi Rizman, Matjaž Maček (pred- sednik), Milan Katič, Srečo Kolar, Vera Šeško, Viktor Lovrenčič, Mi- ran Žilavec, Aleš Erjavec, Srečo Kirn, SreČo Zajc, Igor Bavčar. Uradne ure so vsak delavnik od 10. do 13. ure. Priprava za tisk: Dnevnik, BEP, Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana Staško Južnič (naravoslovje) Lukan Blaž (publicistika) Žagar Igor (poezija) Milošič Franc (univerza) Korsika Bojan (teorija) CERRONI KOMENTAR K INTERVJUJU UMBERTA CERONIJAS WTRIBUNO' ŠTUDENTSKI LIST,,TRIBUNA" JNTERVJUZ UMBERTOM CERRONIJEM Vprašanja pripravil Srečo Kirn 1. VpraSanje Za začetek bi se najprej ustavili pri problemih kapitalizma v Italiji. Če si za naš razgovor vzamemo za osnovo izredno analizo ,,italijanske situacije", ki sta jo opravila Renate Genth in Elmar Altvater, potem se moramo ustaviti pri strukturalni krizi kapitalizma v Italiji. Ta se manifestira predvsem v visoki stopnji nezaposlenosti, v zmanjševanju investicij, v begu kapitala v tujino,v prepadu med razvitim severom in nerazvitim jugom, v nizki rasti družbene produktivnosti dela, kar vse znižuje oziroma pomeni znižanje akumulativne >posobnosti kapitala v Italiji. Poseben problem znotraj tega, kar je značilno za Italijo, je zelo veliko malih in srednjih kapitalov. To dejstvo izpričuje, da se v Italiji različni kapitali zelo slabo centralizirajo in tudi, da je akumutacija kapitala slaba tudi v smislu koncentriranja kapitalov. Vse to kaže na slabost kapitalizma v Italiji, ki onemogoča, če izhaja iz Marxove analize kapitalizma, premagovanje kriznih situacij, kjer je potrebno z velikimi posegi v relativno kratkem času na določenem sektorju spraviti v gibanje nakopičeni konstantni kapital kot tudi in predvsem zaposliti rezervno armado dela.Vse to pa je mogoče le s posegi centrafiziranega kapitala. Takšna na hitro začrtana strukturalna kriza ima seveda temeljne posledice na odnose sil med razredi v Italiji, na aktualni razredni boj med proletariatom in buržoazijo, oziroma te razredne bojetemeljno določa. Zanima nas, kako KPI odgovarja tako strateško kot taktično na to strukturalno krizo kapitalizma v Italiji, predvsem kakšne so njene usmeritve: — pri premagovanju uničujočih posledicte krize na proletariat — v izkoriščanju te krize za krepitev borbene moči proletariata (mislimo na dvig razredne zavesti, na organiziranost borbe proletariata in na internacionalizem) — v odnosu med to krizo in možnostjo zgodovinskega kompromisa, kajti v takšni krizi se razredni boj zaostruje. — Torej kriza kapitalizma v Italiji. — Že iz samega vprašanja je razvidna informiranost o situaciji v Italiji, kot recimo vprašanje krize malih, srednjih podjetnikov, kot smo rekli — vprašanje juga, velekapitala itd., se pravi, vse tisto, kar zadeva strukturalno krizo. Toda, dodal bi še nekatere elemente, ki bi nekako osvetlili to krizo. Pomemben element, katerega moramo upoštevati za razumevanje strukturalne krize oziroma celotne krize, je dejstvo, da se je ekonomski standard italijanskih delavcev v zadnjih desetih letih (zelo) zvišal, posebno po borbah, sindikalno razrednih bojih v letih 68/69. To so bile zelo pomembne sindikalne zmage. In sicer \z dveh aspektov: prvi aspekt je ekonomski, te sindikalne zmage so namreč naredile veliko težav italijanskemu kapitalu, drugi je politični, zato ker so prvič v zgodovini italijanski delavci dosegli t. i. zahodnoevropski standard. Skušajmo najti povezavo med tema dvema elementoma. To se pravi — med ekonomskim in pa političnim. Ekonomske težave, v katerih se je znašel italijanski kapital po letih 68/69 so namreč zahtevale politični odgovor, se pravi neke nove politične mere. In te težave so pravzaprav določile, merile politično krizo ievo sredinske vlade. Neuspeh levo sredinske vlade je pokazal predvsem delavstvu, se pravi vsemu delavstvu, ne samo komunističnemu, nesposobnost, nezmožnost italijanske buržoazije, da reši situaci}o, krizo v deželi. In to je v okviru italijanske levice povzročilo, da je prišlo do rasti razredne zavesti in do občutka politične odgovornosti. Imenujmo to Politična odgovornost ponavadi pa zavest, ki se je še zaostrovala, potem ko je prišlo do svetovne krize. Spremljajoči pojavi tega, kar smo omenili, kateri so pa pomagali, da se je dvignila razredna zavest in pa da je prišlo do dviga politične odgovornosti, so bili tisto, kar je omenjeno v vprašanju, se pravi beg kapitala, odnos do juga itd. Če povežemo aspekte, ki so bili sedaj omenjeni, posebno tega za politično ekonomsko stanje in pa vse ostalo, potem se ne bo slišalo paradoksalno tisto, kar bo sledilo. Zvišanje ekonomskega standarda je nekako postavilo pred delavce vprašanje, tega, da se morajo žrtvovati. Delavski razred je prišel na neko križišče, kapitalizem je bil v težavah in delavski razred bi lahko zahteval še več. Vendar bi potem Italija ekonomsko propadla. Zato pa je prišlo do tega, da je italijanski delavski razred izbral drugo pot, se pravi, t.i. nacionalno odgovornost. Strateško geslo je postalo — delavci morajo rešiti Italijo iz krize. Seveda pa T>ed tem lahko vprašate, kakšna pa je povezava medtakim geslom, med tem imenovanim geslom in kapitalizmom. Torej najprej pride na um, da bi se spomnili stare koncepcije, češ ob krizi kapitalizma se tukaj ponudi imperativ, da se to krizo še poglobi. To ne bi pomenilo samo, da bi prišlo do propada italijanske ekonomije, ampak izredno veliko nevarnost za italijansko demokratsko republiko. Desničarske sile, tako italijanske kot tuje, so gotovo upale, da bo italijanski delavski razred padel v to zgodovinsko past. Vendar ia je ta izbral pot, da se rešujejo kratkoročni ekonomski problemi po drugi trani pa da se elaborira, da se izdela nek načrt za ekonomski preporod italije. Ob tem se naglaša, da dolgoročno ne obstajajo niti zelo točno definirani, artikulirani projekti, vendar pa obstaja velika politična volja, da do tega pride. In ravno ta politična volja je omogočila, da je prišlo do ponovne združitve oziroma do sindikalne enotnosti. In ravno ta volja je omogočila, da je prišlo do pomnožitve glasov pri volitvah za italijansko levico. To je v političnem smislu še poglobilo krizo levega centra in jo s tem praktično onemogočilo. In s tem se je odprl nov teren za politični boj. Ob tem je ta teren, politična slika, bolj razvita, na višji stopnji, obenem pa bolj kompleksna. Politični boj je v nekem smislu boj za elaboracijo kompleksnih orojektov za preporod dežele. Imenoval bi tri momente v okviru tega novega političnega boja v Italiji. Srednjeročni projekt, ki ga je izdelala KPI, ki definira kompleksen, torej organski načrt, ki zadeva ponovni dvig Italije, tako na političnem in ekonomskem nivoju itd., kar pomeni, da je vseobsegajoč. Drugi je projekt socialistične partije. Tretje je nova sindikalna izdelava. Mpgoče ste slišali za intervju sindikalnega voditelja Luciana Lame, ki je podal samokritičen odnos do politike v preteklosti. Lama je izjavil, da sindikati ne morejo postavljati samo dohodkovnih, kratkoročnih dohodkovnih ciljev, ampak da morajo biti pripravljeni tudi na žrtve v prid neki celotni rekonstrukciji. Osnovno izhodišče italijanske komunistične stranke v okviru te politike je naslednje. Kompleksni izhod iz krize je možen samo preko programiranega upravljanja. Spremljajoči efekti so pa sledeči. Ukinitev klasičnih kapitalističnih pojavov, oblik kot so anarhija in špekulacija. Močno javno vodenje gospodarstva s strani države. Močna demokratska participacija v vodenju ekonomije. In pa počasna aplikacija ?lementov za podružbljanje gospodarstva. Mi to definiramo kot počasen proces uvajanja elementov socializma v ekonomsko in družbeno italijansko življenje. S tem nočemo reči, da uvajamo socializem, zato pa apliciramo komunistični program, program komunistične partije. Do socializma imamo nduktiven odnos, ne pa deduktivnega. Nočemo aplicirati doktrine, ampak hočemo rešiti problem italijanske družbe in menimo, da s tem, ko rešujemo in rešimo te probleme, uvajamo socializem. Ako razumete to točko, to poanto, potem razumete politiko enotnosti komunistov, komunistične partije Italije. Ta politika enotnosti izhaja iz slednjega. Zgodovinsko praktična potreba namreč sama po sebi nekako poriva Italijane, italijanski delavski razred proti socializmu. Zato ni potrebno, da bi delali veliko zgago okoli socializma, to je ena izmed bistvenih točk, kjer pride do navzkrižja z ultra levico, ki hoče doktrinaren in pa glasen socializem. Nočemo socializma zato, da bi pač mahali z rdečimi zastavami, ampak da rešimo probleme italijanske družbe. Za nas revolucija niso gesla, kri, parole. Za nas je revolucija zmožnost, da nadomestimo buržoazijo pri vodenju, upravljanju Italije, italijanske družbe. Vsekakor je naša skrb v tem, da ostane ekonomska raven italijanskega delavnega razreda takšna kot je. Vemo pa, da je ena izmed velikih nevarnosti, da ne pride do povečanja obrobnih delov v okviru delavskega razreda, se pravi med nezaposlenimi. Torej, delavski razred se mora boriti tudi za problematiko investicij in pa ustvarjanja novih delavnih mest, kar naj bi zopet pomenilo, da s tem, ko italijanski delavski razred brani -voje lastne interese, brani tudi splošne interese italijanske družbe. In to ima pomembno politično konsekvenco. Skratka, italijanski delavski razred se predstavlja s projektom za rekonstrukcijo, ki je generalnega interesa za celotno družbo in zaradi tega italijanski delavski razred ni sektaški. In odklanja očitanje ozirama pozive k sektarizmu, k sektaštvu, h katerim ga spodbuja skrajna levica. S tem, da se bori proti t.i. destruktivnim, uničujočim posledicam oziroma kriznim pojavom, se bori za rešitev v celoti. In ravno nanašajoč se na naše drugo podvprašanje, ki zadeva dvig razredne zavesti, bi rad poudaril, da se ravno v tem vidi, da s tem ko je italijanski delavski razred odklonil pozive k sektaštvu, odklonil sektaštvo kot tako. Dolga desetletja je tudi italijanski delavski razred menil, da rast razredne zavesti pomeni rast sektaštva oziroma zavesti... Že od Gramscija naprej menimo, da ravno rast zavesti pomeni rast zmožnosti s strani delavskega razreda, da rešuje splošne probleme. Nobenega niso investirali, nobenega niso zgodovinsko okronali za rešitelja zavečno. Niti delavski razred ni dobil tega zgodovinskega poslanstva niti KP. Kdor govori o tem zgodovinskem poslanstvu delavskega razreda ali pa komunistične stranke, mora to dokazati. To poslanstvo se danes dokazuje na dva načina. S tem da se elaborira projekte za rešitev ekonomskih in nasploh nacionalnih problemov in s tem, da se ravno ob realizaciji teh projektov dobi podporo vseh delavcev in pa državljanov. Tukaj bi vstavil dva koncepta, ki v samem vprašanju nista bila vključena. Poleg tega, da so razen razredne zavesti italijanski delavci dobili, osvojili tudi narodno zavest. Včeraj sem zvedel, da je štiri ali pet slovenskih partizanskih brigad nosilo imena vaših pesnikov. recimo Prešerna. Danes je seveda, kar zadeva primerjave, situacija zelo drugačna, kajti nismo v vojni. Toda italijanski delavski razred mora pokazati isto narodno in kulturno zavest, kot jo je pokazal slovenski delavski razred. Ne gre samo za rešitev italijanskega gospodarstva, rešiti moramo italijansko demokracijo in italijansko civilizacijo. Dovolite mi, da ugotovim, da so v Ljubljani vidni znaki italijanske kulturne prisotnosti. Na srečo ne gre samo za znake, ki jih je pustil fašizem. Gre za imena italijanskih umetnikov, ki so v istem času v 17., v 18., in v 19. stotetju delali tudi v Italiji. To je tista Italija, ki jo hočemo rešiti in hočemo, da se nadaljuje. Mislimo, da je to tudi v vašem interesu in v interesu drugih narodov. Iz tega vidika lahko ugotovite, kakšen je naš boj, kakšen je njegov internacionalistični pomen! Internacionalizem ne pomeni samo, da se pomaga Vietnamu v boju proti imperializmu, gre za to, da se reši italijansko civilizacijo pred propadom in da se jo globoko poveže z mednarodnim delavskim gibanjem. Zato smo tako povezani s problemom politične demokracije. Ce propade politična demokracija v Italiji, potem je vse izgubljeno. Samo eno stvar lahko rečemo z gotovostjo — propad politične demokracije pomeni poraz, uničenje delavskega razreda in pa vladavino najbolj temačnih reakcionarnih sil. V okviru politične demokracije pa je tudi možno to, da prepričamo nasprotnika. Tudi to, da pride do bližanja poti proti socializmu brez hudih prelomov, brez travm in tragedij. Iz tega našega zgodovinskega zaupanja v to, kar je bilo prej omenjeno, prihaja strategija zgodovinskega kompromisa. O tem se ne bojimo razpravljati z nobenim.. Odklanjamo diskusijo samo s tistim, ki noče ali govori vzhičeno, oziroma hvali in poudarja nasilje. Vendar to ni tisto samozaupanje skoraj prepotentnih samozavestnežev, ne gre za neke prenapeteže. Polni so zaupanja, obenem pa so skromni. Vemo, zavedamo se, da je situacija v Italiji tako težka, da je ne more rešiti samo ena stranka. Danes Italija potrebuje vse tiste, ki jo hočejo rešiti. Predvsem pa potrebuje Italija javno zaupanje v razgovarjanju in državljanskega čuta. Zato menimo, da bo socializem govoril tudi tistim, ki niso socialisti in dodajamo, da socializem, ki ne bi imel nič povedati, ne pride v poštev. Nočemo družbe za socialiste in komuniste, hočemo novo družbo za italijanske delavce in za vse Italijane. In osnovna tema je demokratično programiranje za rešitev vseh problemov. Mislimo, da so osnovne tri sile, ki lahko to ustvarijo: socialisti, komunisti in pa katoliki. Zavedamo se, da je v preteklosti prišlo do tega, da so si stale te sile nasproti. Tukaj je razlog, zakaj je Italija padla v krizo, ki ni samo ekonomska, ampak je kriza, ki ima tudi moralne, potitične razsežnosti, zgodovinska kriza. Zgodovinski kompromis ni samo teren, ni samo tista platforma, v okviru katere se rešujejo ekonomski problemi, ampak je to tista platforma, v okviru katere se rešuje globalni italijanski problem. Osnovna tema te politike je konfrontacija v drugačnem smislu, zavedanje tega in reševanje celovite krize. Kdor ima več možnosti, kdor ima več adutov, tisti bo izšel zmagovalec. Če je res, da je socializem znanstven, potem mora odgovoriti teoretsko znanstveno na probleme današnje družbe. Vendar hočemo ta socializem zgraditi ob pomoči vseh ttalijanov in s tem ne mislimo, da bomo pomagali pri rešitvi samo Italije, ampak celotne Evrope; zgodovinsko gledano je E vropa danes v zelo težkem položaju. Globoko čutimo, se zavedamo, da je socializem most, preko katerega bo Evropa, evropska civilizacija prešla iz našega v naslednje stoletje. 2. Vprašanje Ce navežemo na prvo vprašanje, bi nas znotraj te krize zanimaia tudi vloga sindikatov, predvsem njihova vloga pri uveljavljanju odločanja delavcev v tovarni. S tem bi se po našem mnenju krepila razredna zavest proletariata, predvsem v smislu spoznavanja lastnih zmožnosti v upravljanju s proizvodnjo, kot tudi revandikacijska politikasindikatov, ki naj bi vtej krizi odbila zahteve kapitala, da prenese breme krize na hrbet proletariata. Konkretno rečeno — ali imajo sindikati izdelane programe ali delujejo po njih za dolgoročen preboj delavcev k odločanju v tovarnah in koliko so ti programi ter revandikacijska politika sindikatov povezani s strateško usmeritvijo KPI, torej z zgodovinskim kompromisom? Kar zadeva participacijo, bi povedal naslednje. Desničarsko časopisje ves čas samo protestira in toži, da imajo sindikati vse večjo vlogo v okviru pogajanj z državo. Danes je v Italiji možna zelo velika avtoriteta, sila sindikatov. Brez sindikatov se ne naredi nič. To ne pomeni, da lahko sindikati narede vse. To pomeni, da morajo delati projekte, ki zadevajo vse. Kar - zadeva elaborat, so ti morda Še neučinkoviti, kajti nezadovoljiva je morda tudi sama kulturna raven delavskega razreda. Politika participacije in žrtvovanj je tudi veliko tveganje. Gre za bitko, ki jo bomo dobili samo v okviru širokopoteznih načrtov. Nihče ne zagotavlja zmage in sami si jo moramo priboriti. Kar zadeva komunistično stranko je distinkcija velika. Ze pred leti smo zapustili politiko avtomatične transmisije. Za konec bi povedal, da ima globalno vezano partija naloge, ki zahtevajo globalno politično projektiranje, medtem ko imajo sindikati ekonomske naloge. Kirn: Mene je zanimalo, če je ta funkcija oz. to delovanje sindikatov nekako vključeno in dodano tej vlogi KP. Sindikati in KP koordinirano delujejo, ne gre vsak na svojo stran oz. iščejo kar bi bila zguba potence moči samega boja proletariata. C: Koordinacije v tem smislu ni, zato ker imamo sindikatov več: katoliške, socialistične, komunistične itd. Poanta je v tem, da se v boju zmaga s tehtnostjo projektov. Če se posreči komunizem, da predstavijo in postavijo tehtne projekte, bodo s tem avtomatično dobili podporo ostalih sindikatov. Koordinacija izhaja iz same zmožnosti pridobivanja konzensa. Kirn: Še enkrat bi se vrnil na to linijo med žrtvovanjem proletariata in medprenosom bremenana hrbet kapitala. C: Tveganje pa je. Nihče ne more zagotoviti, da ta linija žrtvovanja ne bi v končni fazi pomenila to, da gre v breme delavcev. Ravno v tem je zopet poanta, da namreč delavski razred more predstavljati alternativne projekte. S tem naj bi prišlo do te rešitve oz. bi se izognili žrtvovanju delavcev, tveganje pa še vedno obstaja. Vendar pa imamo ruski pregovor, ki pravi, da če se boiiš volka, ti_ni_treba v aozd. To vprašanje, ki nas zanima, pa se dotika vprašanja odnosov političnih sil znotraj delavskega razreda v Italiji. Menimo, da je KPI s svojo strateško usmerjenostjo pustila (recimo zelo pogojno) levo od sebe določen prazen prostor, ki ga zapolnjujejo organizacije ,,skrajne levice". Realna osnova tega praznega prostora je po našem mnenju problem nezaposlenosti, problem sub-proletariata, problem nerazvitih področij. Del delavstva, ki je najbolj prizadet v tej strukturalni krizi kapitalizma v Italiji, ne najde iz več razlogov (v to šteje tudi nizka stopnja razredne zavesti) v politiki KPI odgovarjajočo pot za učinkovito rešitev protislovij, ki jih eksistenčno silijo v pauperski družbeni položaj. Vprašali bi vas, ali KPI posveča v svoji sedanji politiki kakršnekoli prioritetne naloge v zvezi z rešitvijo problemov tega pod-priviligiranega dela delavskega razreda, v katerega lahko na široko štejemo tudi študentske množice v Italiji. C: Odgovorit bi, da pri nas ne gre za to, da rešujemo probleme; nismo si sektorsko postavljali rešievanje posameznih kategorij delavcev. Kirn: Saj mi tudi ne, saj gre samo za priorjteto določenega zaradi njihovega pod-priviligiranega položaja, gre za prioriteto reševanja problemov teh, ki so pač najbolj prizadeti. C: To je naloga sindikatov.1 S temi problemi se srečamo, temu problemu se zoperstavimo na drugačen način. Ne gledamo jih kot generalne nacionalne probleme.Mi hočemo, da izobraževalni sistem dobro deluje.ampak ne zato, da naredimo neko uslugo študentom, ampak zato da razvijamo kulturo, tehniko itd. ki je v interesu vseh Italijanov, vključujoč študente. Če hočemo, da se reši problem nezaposlenih, da se ustvari več delovnih mest, ne gre za to, da rešujemo samo probleme nezaposlenih, ampak za to, da moramo iz krize s tem, da pride do velikega ... Tukaj gre za interes tistih, ki nimajo delovnih mest, za interes tistih, ki bi eventualno lahko izgubili mesto in končno za interes podjetnikov. Danes ne nastopamo v imenu ekspropriacije podjetnikov, ampak v imenu programiranegaupravljanja države in družbenega gospodarstva. S temi problemi se soočimo zopet kot z generalnimi problemi države. Dejanski problem, je problem zavesti, globalno gledano. Strategijo ne moremo prirediti interesom posameznih korporacij. Potrebna je velika bitka zato, da se jasno pokaže, kateri so interesi posameznikov in celotne italijanske družbe. Gre za veliko bitko, političnoin kulturno.ln če ne gretukaj politična borba vzporedno s kulturno, je pohod socializma v Evropi nemogoč. In Gramsci nam je sam povedal, da socialistična revolucija in boj za to revolucijo ni samo politično ekonomski, ampak tudi kulturno moralni in ne samo za jutri, ampak tudi za današnji dan. Zaradi izredne kompleksnosti italijanske realnosti, se nam zdi še najbolj realno, če se naš komentar omeji na objavo nekaterih delov analize, ki sta jo naredila Renate Genth in Elmar Altvater. Naslov analize je: ,,Polrtične koncepcije in težave italijanske komunistične partije v kriznem obdobju. Skica strateških problemov delavskega gibanja." (Pri nas objavljeno v ,,Marksizam u svetu", 1977, št. 8, str. 122-173). To je tekst, o katerom je Politični biro KPI mnenja, da ga je treba obravnavati z vso resnostjo. 1. Nevarnosti in možnosti delavskega gibanja zahodne Evrope v kriznem obdobju. Ofenziva delavskega gibanja je zastala po prvi, v drugi polovici šestdesetih let začeti fazi ostrih delavskih bojev in širokih masovnih gibanj (študentov, mladine na splošno, žensk in meščanskih pobud). S protiofenzivo buržoazije so bili z bojem doseženi rezultati ogroženi (zboljšanje življenjskega standarda, pravica do kontrole proizvodnje, nekatere družbene reforme, spremembe družbene klime v mnogih deželah v korist levice itd.). Kriza ne vsebuje samo možnosti možnega brezupnega poraza delavskega gibanja in masovno demokratičnega gibanja, kot je bilo to v Nemčiji po svetovni gospodarski krizi ali kot v Cilu I. 1933, ampak tudi možnost za prodor alternativnih form podružbljanja. Potemtakem je važno, kako se konkretno formulira imanentna in protislovna povezava reforme in revolucije v specifični situaciji svetovne krize. Reforme so, v smislu delavskega gibanja, elementi socialne emancipacije. Nasprotno pa buržoazija poskuša v prosperitetnem obdobju kapitalistično funkcionalizirati reforme kot integracijsko sredstvo, da s tem le-te izgube svojo emancipatorsko vsebino. II. Gospodarska krizav Italiji. Ofenziva kapitala in meščanske države proti materialnim pridobitvam delavskih mas se v vseh zahodno evropskih državah oblači v zahtevo po efektivnem znižanju takoimenovanih izdatkov za mezde na enoto produkta. S tem bi oživele investicije v gospodarstvu, zboljšala bi se konkurenčna sposobnost nacionalnega kapitala na svetovnem tržišču in zmanjšala stopnja inflacije. Simptomi italijanske gospodarske krize: Obseg italijanske krize je ogromen. Tu naj navedemo samo nekatere točke: I. Nezaposlenost in nezadostna zaposlenost sta zelo porasii. Samo leta 1975 je bilo letno brezposelnih povprečno 1,1 milijona delavcev in nameščencev. V industriji je bilo istega leta ukinjenih 327.000 delovnih mest. Prav posebno je prizadeta mladina, ženske in starejši delavci. Ne obstajajo točne številke, toda ocenjujejo, da ima okoli 800.000 nezaposlenih in nezadostno zaposlenih mladih maturo ali visoko izobrazbo. 2. Istočasno je inflacija po letu 1973 dosegla dvomestno številko. Vrednost denarja od tedaj letno pada za več kot 15%, kar ima odgovarjajoče posledice na Ijudski standard, razdelitev dohodka med razredi, višino obresti in analogno temu na splošno na družbene odnose. Prav inflacija v Italiji je spomnila na posledice povojne inflacije v dvajsetih letih in na inflacijo v Latinski Ameriki, ki je odigrala pomembno vlogo v razpadanju socialnih struktur z razlaščanjem srednjih slojev, pavperizacijo delavskega razreda in kmetov in fašističnimi režimi, ki so se s tem razvili. Teza je: zaradi preprečevanja negativnih posledic inflacije se bo moral tudi delavski razred žrtvovati. 3. Poleg tega se brez zaustavljanja inflacije ne more uspešno bojevati proti strukturalnemu proračunskemu deficitu. Razlogi za ta deficit niso samo v ekonomski krizi z odgovarjajočim zmanjšanjem državnih dohodkov in v inflaciji, ampak tudi v strukturalnih problemih italijanskega državnega aparata. Vsota neplačanega kot tudi utajenega davka zaradi — kot v redkokateri deželi — velikega in neučinkovitega aparata, prevelik in nesposoben upravni aparat, kompleks nerentabilnih državnih podjetij, ki stalno dobivajo dotacije, sistem nepreglednih investicij, ki služijo samo vzdrževanju klientele nosilcev politične oblasti. 4. Potem je tudi luknja v plačilni bilanci. Inozemski dolg jezelo velik in je bil leta 1976 16,3 milijarde dolarjiv, treba je bilo samo v tem letu plačati 1,1 milijarde dolarjev za obresti. Lira je v odnosu na dolar padla od 581,5 lireza dolar decembra 1971 na 916 lireza dolar maja 1976. 5. Istočasno so se v prvih dveh tretjinah leta 1976 zmanjšale investicije povprečno za 3,9 %. Strukturalni problemi italijanskega gospodarstva 1. Kljub letni emigraciji od 100.000 do 200.000 delavcev v preteklosti nezaposlenost nikoli ni popolnoma izginila. Tu se kaže strukturalna slabost italijanskega kapitalizma. Ker je v primerjavi s svetovnim kapitalizmom kčnkurenčno sposoben le na osnovi nizkih mezd, ga povišanje mezd takoj pripelje v težko krizo. 2. Neenakomerna razvitost severa in juga. Na jugu se — v primerjavi z visoko razvitim industrijskim severom — izvaja ,,razvijanje nenerazvitosti", to je: industrijski kompleksi na jugu so vključeni v industrijsko verigo severa, toda ne morejo vplivati na ,,gospodarsko rast, ki nosi samo sebe." 3. Velik pomen malih in srednjih podjetij je glavni problem italijanskega kapitalizma. Kajti prav v odgovor na razredne boje je kapital razvil specifično delitev dela med velikim in malim oz. srednjim kapitalom. Velika podjetja dajo zelo rada malim in srednjim podjetjem posle, ki se \z organizacijsko-tehničnih razlogov lahko izdvojijo. To prinaša mnoge prednosti: zmanjšujejo se stroški za mezde, ker mala in srednja podjetja izplačujejo povprečno nižje mezde za razliko od velikih podjetij. Tu se prikazuje neka slabost italijanskega delavskega gibanja kljub njegovi veliki politični moči: iz množice nezaposlene in delno zaposlene deiovne sile mala in srednja podjetja rekrutirajo svoje delavstvo, da bi jih posebno izkoriščala. Pogosto delajo na ,,črno" z vsemi značilnostmi, ki jih prinaša tako delo. Tako se slabost italijanskega kapitalizma, ki se kaže v velikem številu malih in srednjih podjetij, v primerjavi z ostalimi deželami prikazuje tudi kot slabost italijanskega delavskega razreda. Značilno je, da ima industrijska struktura regionalno komponento. Medtem ko je na severu velika industrija, na jugu poljedelstvo in majhno število industrijskih podjetij, so v srednji Italiji v glavnem mala in srednja podjetja. To je izredno pomembno, kajti v državni industriji vlada krščansko demokratska stranka s svojo klientelo, nasprotno pa je v srednji Italiji zelo velik vpliv KPI. Posledica favoriziranja velike industrije ne pomeni samo slabenja malih podjetij, ampak tudi možno politično slabitev KPI, katere strategija zavezništva je usmerjena prav na mala in srednja podjetja. 4. Možnost obstanka malih in srednjih podjetij je odvisna od posebnega izkoriščanja delovne sile. Da bi prišlo do tega, se mora delovna sila usmeriti na nezadostno plačana in manjvredna dela. sedemdesetih letih je bilo treba številu 19,3 milijona zaposlenih prišteti še 2,2 do 2,8 milijona ,,prikrito" zaposlenih. 5. Naslednji problem italijanskega kapitalističnega razvoja izhaja iz pomena državnega sektorja, ki je nasledek fašizma. Dve najpomembnejši državni družbi sta IRI in ENI, kateri de facto popolnoma obvladujeta državni sektor. Problemi, ki izhajajo od tod, so značilni za poseben način prepletanja politike in ekonomije. Kajti državna industrija je po drugi svetovni vojni postala ogromen vir dohodkov za krščanskodemokratsko stranko, ki ima na vseh važnih mestih svoje Ijudi in je s tem ustvarila svojevrsten kartel moči. Državni sektor je za ekonomski razvoj prej breme kot proizvodna predpostavka. (s tem smo nakazali ,,samo" ekonomske probleme in možnosti, ki nastajajo na političnem planu v okviru t.i. ,,zgodovinskega kompromisa".) Izbral K.B. cerroni VPRAŠANJE IZOBRAŽEVANJA IN KULTURE V MARKSIZMU UMBERTO CERRONI - ODGOVOR; Zakaj bi se morali filozofski teksti pisati samo v obliki razprav, disertacij, prikazov, itd. Mar se ni pokazalo, da se lahko filozofija uspešno izrazi v formi kot so Marxove Teze o Feuerbachu? (Kot se tako sprašuje Gaja Petrovič v delu Filozofija in revolucija). Ali ne povedo vprašanja več kot odgovori, ki izhajajo iz tako postavljenih vprašanj? Mar ne pomeni to tista Marxova misel o večnem dvomu, dvomu v dogme, ki so le banalna izpeljava vprašanj? Mar niso ravno tista predavanja, na katerih pričujoči postavljajo vprašanja in s tem hkrati dvom v mišljenje predavatelja kot tako, najbolj podžigala erupcijo konkretnega mišljenja? Mar ni izražen dvom, ko Študent postavi vprašanje, pri čemer se of icialno priznana avtoriteta lahko okrepi ali pa omaje, kot je to ponavadi metafizično razmerje med ,,producentom" (profesorjem) in njegovim ,,produktom"? Omejil se bom samo na postavljeno vprašanje in odgovor na predavanju, ki ga je imel na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo profesor Umberto Cerroni konec maja 1978 v Ljubljani. POSTAVLJENO VPRAŠANJE: Vprašanjeo Marxu in Engelsu ter iskanje razlik med njima se mi zdi sholastično vprašanje, zakaj znanost Marxa in Engelsa je enotna znanost, kakor je tudi dogmatska trditev, da imata Marx in Engels enaka ali identična stališča. Tukaj so mišijena vprašanja: 1. ali Marxali Engels? 2. ,,mladi" ali/in ,,stari" Marx? 3. ,,ideološki" ali ,,znanstveni" Marx? 4. ali je Engels populizator ali vulgarizator Marxove misli? Vemo, da »marksisti" druge internacionale niso poznali Marxa, zato ne nosita ,,ideološke krivde" za zlom II. internacionale Marx in Engels, temveč so zakrivili poraz II. internacionale ideološki teoretiki — »marksisti" tedanjsga časa Kautsky, Plehanov, Bernstein s svojimi filozofsko-teoretičnimi prikazi marksizma. Lukacs v predgovoru k Zgodovini razredne zavesti (1967) pravi, da se kautskijanstvo pričenja v zametkih že pri Engelsu — ne pove pa natančno kje. Karl Korsh izhaja iz tega, da je Marxova in E ngelsova misel enotno razvita. Ali Marx ,,filozof" ali Marx ,,znanstvenik" — izhaja iz Lukacsovega razmišljanja, ekstencializma, teoloških razmišljanj (po drugi svetovni vojni — marksizem je enako greh), sovjetske dogmatske šole, ki je vsa dela, ki so nastala pred Nemško ideologijo, imela za ,,dobo šolanja" Karla Marxa. Pred tem (1845) so stvari zanimive, drugače pa ne. Lefebvre je videl prelomnico v misli Marxa, ko se je dialektiki odpovedal in od Marxa, ko se je k dialektiki vračal. V dosedanji razpravi nismo omenili Lenina — oziroma termina: marksizem—leninizem, ki po Althuserju pomeni: ,,da predstavlja, filozofija razredni boj v teoriji: točneje, da vsa filozofija predstavlja stališče nekega razreda v teoriji v nasprotju do drugih stališč antagonističnih razredov. Vemo torej, da marksistično-leninistična filozofija (dialektični materializem) predstavlja stališče proleta. razreda v v teoriji: to je ,,odločujoči člen" za to, da razumemo, zakaj lahko ta filozofija preneha ,,razlagati" svet, da bi pomagala pri njegovem revolucionarnem preoblikovanju. To, da naj bi bil razredni boj ,,odločujoči člen" v Marxovi znanstveni teoriji, je morda težje zapopasti. Zadovoljujem se z enim samim primerom: Kapitalom. Tu je knjiga, ki vsebuje marksistično znanost, temeljna načela marksistične znanosti. Ob vsem tem pa si ne smemo delati iluzij. Ne zadošča, da imamo neko knjigo pred očmi, treba jo je znati brati. No, obstaja način, kako brati Kapital, način kako ,,razumeti" in ,,razložiti" Marxovo znanstveno teorijo, ki je lahko povsem buržoazen. Buržoazen pomeni vplivan, označen, prežet z buržoazno ideologijo, točneje, z ekonomistično in sociologistično buržoazno ideologijo. Kapital lahko na primer beremo na sledeč način kot teorijo politične ekonomije kapitalističnega produkcijskega načina. Začeli bomo pri infrastrukturi, raziskali ,,delovni proces", razlikovali ,,produkcijske sile" in ,,produkcijske odnose", analizirali blago, denar, presežno vrednost, mezdo, reprodukcijo, rento, profit, interes, težnjo upadanja obrestne mere profita itd., itd. Na kratko, mirno bomo odkrili v Kapitalu ,,zakone" (buržoazne) ekonomije. In ko bomo zaključili to analizo »ekonomskih" mehanizmov, bomo znova dodali majhno dopolnilo: družbene razrede, razredni boj. Ali ni drobno nedokončano poglavje o družbenih razredih povsem na koncu Kapitala? Ali ni potrebno govoriti o druzbenih razredih potem, ko smo razstavili celoten ustroj kapitalistične ekonomije? Ali nas Marx nevabi k motrenju družbenih razredov (in torej razrednega boja) kot enostavnega produkta, zadnjega produkta strukture kapitalistične ekonomije, kot njenega rezultata? Mar niso družbeni razredi enostavni učinek kapitalistične ekonomije in razredni boj enostavni učinek eksistence razredov? Louis Althusser: MARKSIZEM IN RAZREDNI BOJ Povedati hočem to, da je razredni boj odločujoči člen za razumevanje Kapitala. Vprašanje Umbertu Cerroniju: V statutu komunistične partije Italije ni mogoče zaslediti ,,marksistično-leninistične filozofije", oziroma se omeni samo enkrat, ko se govori o možnem marksističnem izobraževanju članov KPI. Zakaj torej KPI ne poudarja v svojih vrstah bolj marksistične znanosti — razrednega boja, saj nam rezultati občinskih in delnih deželnih volitev od 14. maja 1978 kažejo, da srednji razred ne zaupa niti tako vsebinsko in terminološko okleščeni partiji? (Na teh volitvah je KPI dobila skupno 27 %, na parlamentarnih volitvah v juniju 1976 pa 33 % glasov; medtem ko so demokristjani dobili sedaj 41 %, v juniju 1976 pa 37 % glasov. Skratka nazadovanje partije in vzpon demokrščanske buržoazne stranke. Kaj storiti? Oziroma, komu zvon zvoni? ? ) — Ne bi se hotel povrniti k vprašanju Marxa in Engelsa, kajti nisem prišel v Ljubljano, da bi protestiral proti Marxu in Engelsu, temveč da bi protestiral proti neki zmešnjavi med Marxom in Engelsom, ki traja že dolgo. Vrnimo se k vprašanju Kapitala. Prav dobro vem, da so te razlike predvsem v skupinah ekstremne levice in bi jih lahko povzeli takole: ,,Kapital je mogoče razumeti le, če se razume razredni boj." Kako pa naj razumemo razredni boj? S tem, da ustvarjamo — delamo? Nel Če bi o razrednem boju mislili, da ga deiamo, potem so sklepi neverjetni. Prvi sklep je, da sam vrh razmišljanja ni razmišljanje — temveč mišljenje. To ni Marx, to je Bergson in vitalizem. Drugi je, da ne prevladuje instinkt, temveč intuicija — niti to ni Marx, to je kvečjemu Sorel; to daleč postavlja stvari; zaradi iracionalizmov, ki se pojavljajo v delavskem gibanju, nastajajo nemogoče posledice. Lahko bi opomnil, da se je za Mussolinija trdilo, da je bil Sorelov učenec. To so iracionalna razmišljanja, ki so značilna za filozofijo Gentilla, največjega italijanskega filozofa fašizma. Ne smemo pozabiti, da je Mussolini sam izšel iz socialističnega gibanja, bil je glavni urednik glasila socialistične stranke - AVANTI. Bil je najbolj hrupen element maksimilističnega krila socialistične stranke. Naj torej opomnim, da ima nacizem nekaj takšnih demagoških povezav — poveličuje iracionalizem,, mistiko in, če dovolite, povzdiguje rdeče brigade, samo da si postavi znotraj drugačno znamenje. Omenjam te stvari, ker smo v Italiji cepljeni na te oblike misticizma, na to, da nam pravijo, da je za razumevanje Kapitala treba izvajati razredni boj, je treba odgovoriti; torej bi morali biti delavci, da bi razumeli Kapital. To je čudno, saj Marxu ni bilo treba biti delavec, da je napisal KapitaL — Poglejmo, kako se taki razlagi zoperstavlja Louis Althusser: ,,Kojedal Marx Kapitalu podnaslov Kritika politične ekonomije, ni le želel reči.daje nameraval kritizirati klasične politične ekonomiste, temveč ekonomistično (buržoazno) iluzijo. Hotel je radikalno kritizirati buržoazno iluzijo, ki skrbno ločuje z ene strani produkcijske dejavnosti in menjavo (ekonomijo) in z druge družbene razrede, politične boje itd. Marx je hotel pokazati, da so vsi pogoji produkcije, cirkulacije in kapitalističnedistribucije (torej vsa tako imenovana politična ekonomija) dominirani in prežeti z eksistenco družbenih razredov in razrednega boja. Razložimo v nekaj besedah bistveni princip Marxove teze. Ni ,,čiste" ekonomske produkcije, ni ,,čiste" cirkulacije (menjav), ni ,,čiste" distribucije. Vsi ti ekonomski pojavi so procesi, ki so v zadnji instanci, torej pod njihovimi ,,videzi", odnosi razredov in odnosi antagonističnih razredov, torej odnosi razredne borbe." L. Althusser: isto. — Čudno zato, ker delavci v Bostonu takega razrednega boja ne uveljavljajo. — Ga pa tem bolj rudarji in grafični delavci nekaj sto milj stran v Appalachih in v New Yorku. Tromesečni štrajk sto petinšestdeset tisoč rudarjev v premogovnikih Appalachov, Utaha, Missurija in Pennsylvanije v začetku tega leta je jasen dokaz razredne konfrontacije in razrednih bojev, tudi v tako imenovani ,,harmonični družbi" — v ,,družbi ravnotežja", v kateri ne obstaja množična delavska partija, kot v drugih deželah zahodnega sveta (laburisti v Veliki Britaniji, nemški socialdemokrati, socialisti v Franciji, portugalski socialisti, KPI itd., itd.). — To je velika iluzija tako imenovanega ,,čistega delavskega gibanja". — Mar je ,,čisto delavsko gibanje" gibanje ameriških rudarjev v premogovnikih, italijanskih delavcev v Fiatovih tovarnah, kmečkih delavcev na veleposestvih v južni Portugalski, turških delavk, ki jim ponavadi grozi vsak trenutek, da jih odpustijo z dela v porurski industriji? Ali pa je ,,čisto delavsko gibanje" tisto gibanje, ki se oblikuje v vodstvih (hirarhično-oligarhičnih) sindikatov AFL-CIO, ki razglaša pakt med kapitalom in mezdnimi delavci? ! — Leta 1955 je najbolj napredni del delavskega razreda, to so mehanični delavci v Fiatovih tovarnah, dal večino rumenemu sindikatu gospodarjev, komunistična partija je tedaj opravila avtokritiko, komunisti so pogrešili, toda delavci niso imeli prav. Ko so komunisti popravili svoj napad, so si pridobili zopet večino pri delavcih v Fiatovih tovarnah, toda na osnovi boja, ki je nastal iz konstruktivne analize komunistov. — Poglejmo, kaj pravi Engels v: Pismu K. Kautskemu. ,,Življenje in razvoj vsake partije običajno spremlja to, da se v njenih vrstah odvijajo boji med zmernejšo in odločnejšo smerjo in tisti, ki brez oklevanja izključujejo odločnejše, pripomore samo njihovi krepitvi. Oelavsko gibanje temelji na najostrejši kritiki obstoječe družbe. Kritika je njegova življenjska stihija; kako se lahko (delavsko gibanje) izmika kritiki in stremi za prepovedovanjem diskusije? Mar mi zahtevamo od drugih svobodo govora samo zato, da bi jo uničili v lastnih vrstah? " Friderik Engels, Pismo Karlu Kautrskome 23. Februara 1891; ODABRANA PISMA str. 315. Poglejmo še, kako K. Kautrsky odgovarja na borbeni klic razrednega boja, iz vrst tedanjih ruskih boljševikov: ,,Boljševizem ima v teoriji in praksi izrazito reakcionarni karakter in kot tak bo ostal temni madež v zgodovini socializma." Karl Kautsky, Od demokracije do državnega suženjstva. — Sicer je nenavadno, da se temeljno delo Karla Marxa končuje v tretjem zvezku s poglavjem o družbenih razredih. Dovolite, da končam. V uvodu k OELU Grundrisse iz leta 1843 je Marx zapisal, da niti razredi ne pomenijo nekaj, če ne pojasnim, kakšne so znanstvene kategorije: kaj je kapital, kaj je mezda. Ta drugi pa mi hoče vsiliti misel, da nasprotno, razumem znanstvene kategorije samo, če uveljavim razredni boj. — Na tem mestu vidimo jasno, kakšne misli rojijo profesorju U. Cerroniju po glavi o pojmovanju razrednega boja in družbenih razredov. ,,To branje ta raztaga Kapitala sta resni deformaciji marksistične teorije: sta ekonomistična (buržoazna) deformacija. Družbeni razredi niso na koncu Kapitala. Razredni boj ni nek (izpeljan) učinek eksistence družbenih razredov: razredni boj in eksistenca razredov sta ena in ista stvar. Razredni boj je ,,odločujoči člen" za razumevanje Kapitala." L. Athusser, isto. — Ne obstaja neko delavsko stališče v teoriji; če drugačno stališče, v filozofiji obstaja, bi bili delavci, mi delavci-filozofi. To se ne dogaja. Bolj pogosto se dogaja, da so filozofi, ki pravijo, da zastopajo mnenja delavcev. Eden izmed takih je tudi Althusser, pa ni edini, precej jih je, ki se sklicujejo na marksistično filozofijo in hočejo prekucniti temeljno teoretično stališče Marxa in Lenina v odnosu teorija — praksa. Kaj pomeni ta odnos med teorijo in prakso? Na splošno tolmačijo to tako, da je teorija podvržena praksi. Kako potem razumete Lenina, ki pravi, da je potrebno teorijo vnesti od zunaj in da pomeni socialistično gibanje srečanje med praktičnim gibanjem delavcev in znanostjo znanstvenega socializnna? In kako razlagate tisti odstavek iz Marxovega Manifesta ...? -To ni bil ,,Marxov Manifest" temveč MANIFEST KOMUNISTIČNE PARTIJE, ki sta ga napisala K. Marx in F. E ngels med novembrom 1847 in januarjem 1848. ... v katerem je rečeno, da je preobrazba sveta odvisna od dveh sil delavcev in od tistih, ki so se odmaknili od vladajočega razreda, ker so doumeli, kako gredo stvari v svetu, od učenjakov, intelektualcev. V tej marksistični poziciji je torej zapopadena misel delavskega gibanja in marksistične znanostL Tako imenovano delavsko stališče v filozofiji je pogosto prav nenavadno podobno Heglovi LOGIKI. Ne čudim se, zelo cenim Hegla, vendar ne mislim, da je zastopnik delavskega gibanja. Delavsko stališče je po mojem mnenju samo političen prenos nekaterih banalnih povzetkov iz Hegla — da stvari so ali niso, prehod kvantitete v kvaliteto in še kakšna misel, ki bi bila morda pomembna. Vendar še nisem videl, da bi s to filozofijo že zmagala kakšna revolucija. Zgodilo pa se je, da je kakšna revolucija zmagala iz povsem drugih nagibov in si je hotela potem postaviti filozofski spomenik s tem, da se je sklicevala na Heglove dialektične zakone. Za preobrazbo sveta sem včeraj dejal, da ga je potrebno poznati. Dejstvo, da ga niso spremenili, ne izhaja iz tega, da ga niso poznali, temveč da so ga slabo poznali, se pravi, da je bil to bolj predmetfilozofije kot znanosti. No, o teh stvareh bi se dalo razpravljati v neskončnost. Zadnji problem zadeva politiko komunistične partije; v statutu KPI sta dva člena, eden je iz leta 1945 in pravi, da so lahko člani partije vsi italijanski državljani, ne glede na njihovo filozofsko ali versko prepričanje, če le sprejmejo politiko partije. Partija tt)rej ni neka filozofska fakulteta! Vpis v partijo ne pomeni vpisa v neko f ilozofsko šolo! Potem je še nek drugi člen v statutu, ki poziva borce, da se poglobijo v študij marksizrna in leninizma. Res, da sta si ta dva člena v medsebojnem nasprotju. Mislim, da je to ostanek neke stare dvoumnosti, ki jo je treba uničiti. Danes se razpravlja o tem, kako to odstraniti. Nekdo je že predlagal, da bi odstranili drugi člen. Razumem, da se čudite, da komunistična partija izloči iz statuta obveznost študija marksizma — leninizma. Prosim vas, da upoštevate, da je prav 2ato, ker partija ni neka filozofska fakulteta, smešno postavljati za obvezno proučevanje marksizma tistemu, ki se je odločil, da ga bo uresničil. ,,Kot najde filozofija v proletariatu svoje materialno orožje, tako najde proletariat v filozofiji svoje duhovno orožje in brž ko bo strela misli temeljito udarila v naivna Ijudskatla, se bodo Nemci emancipirali v Ijudi. Povzemimo rezultat: Edino praktično možna osvoboditev Nemčije je osvoboditev na temelju tiste teorije, ki razglaša človeka za najvišje bistvo človeka. V Nemčiji je emancipacija iz srednjega veka možna le kot sočasna emancipacija od delnih preseganj srednjega veka. V Nemčiji ni mogoče zlomiti nobene oblike suženjstva, če se ne zlomijo vse oblike suženjstva. Temeljita Nemčija ne more revolucionirati, če ne revolucionira iz temeljev. Emancipacija Nemca je emancipacija človeka. Glava te emancipacije je filozofija, njeno srce je proletariat. Filozofija se ne more udejanjiti brez odprave proletariata; proletariat pa se ne more odpraviti brez udejanjenja f ilozof ije. Če bodo izpolnjeni vsi notranji pogoji, bo dan nemškega vstajenja oznanjen z glasnim petjem galskega petelina." Karl Marx: H kritiki Heglove pravne filozofije, Uvod, MEID l.str. 208. Če torej izberemo namesto nemške družbe devetnajstega stoletja italijansko potrošniško družbo in če v (nemškem) proletarcu vidimo italijanskega mezdnega delavca, potem imamo tudi sliko današnjih razmerv italijanskemu vrenju. — Če danes poudarjamo študij marksizma, pomeni to uporabljati filozofsko doktrino ali pa se boriti za konkretno emancipacijo delavcev? Kaj je nrtarksizem-leninizem? V sintezi je predstavitev vseh kontradikcij kapitalistične družbe. Te kontradikcije pa niso le teoretične, so praktične, če jih spoznavam ne le kot f ilozofske, temveč preprosto tudi kot praktične — filozofi študirajo, Ijudje poizkušajo uresničiti. Delavec, ki se vključi v partijo je v btstvu na tem, da uniči kontradikcije, na katere naleti vsvojem življenju, ne da bi vedel, v kakšnem odnosu so te (kontradikcije) s Heglovo LOGIKO. Če so nasprotja v resnici tu, jih moramo odstraniti v stvarnosti. Pa prav v stvarnosti se nam kažejo. Če torej proučujemo stvarnost in če partija pozh/a, naj bi študirali, je že opozorila, da je potrebno odstraniti nasprotja. In če partija poziva Ijudstvo, da naj si prizadeva odstraniti ta nasprotja, je to pobuda k socialistični emancipaciji, je mnogo bolj učinkovita, kakor pa če bi jih pozivali, naj berejo dialektično literaturo. — ,,Ako je filozofija misao bistvovanja, može li ona biti i misao revolucije? Nije li revolucija jedan poseban druStveni fenomen, koji može biti predmet historije, sociologije, politologije, ali nikako ne i f ilozof ije? Ne zakoračuje li filozof ne samo na područje sociologije i politologije, več i direktno politike politikanstva, ako pokuša da kaže nešto i o revoluciji? Zar je to baš sasvim slučajno što pojam revolucije nije dobio pravo u solidnim stručnim filozofskim rječenicima i enciklopedijama? Da li filozof kao fiiozof (a ne recimo gradanin) može da se na bilo koji način zanima za revoluciju? lli je možda revolucija ipak tako važan posebni fenomen, da filozofija uz mnoge druge zanimljive i značajne društvene fenomene treba, da obrati bar neku pažnju i na ovaj toliko veličani i kudeni tako uzbudljivi i strahoviti? Nije li štoviše revolucija nešto §to nije baš posve ,,posebno", nešto čime bi se filozof tako reči i po svojoj stručnoj obavezi morao malo pozabaviti? Šta je dakle revolucija? " Gaja Petrovič: Fitozof ija i revolucija, str. 117. — Ne trdim tega zato, ker bi podcenjeval teoretične študije, zelo jih cenim, saj sem jim sam posvetil svoje življenje. Toda drugi del mojega življenja je posvečen partiji. Imeti je treba pogum, da ločujemo to dvoje: politika ni teorija in teorija ni politika. Zato KPI izvede popolno neodvisnost kulture in znanosti od politike. — Vendar je kultura programsko zaledje vseh ustvarjalnih naporov množičnih medijev; torej je od razvitosti kulture odvisna tudi vsebinska kvaiiteta množičnih medijev pa tudi stopnja vključevanja tujih monopolnih komunikacijskih sistemov. Politična razdelitev dnevnikov I. 1973 je bila na italijanski politični sceni takšna: enaindvajset dnevnikov je bilo sredinskih, ki so več ali manj podpirali politiko krščanske demokracije; sedemnajst je bilo sredinsko desničarskih (podpirali so liberalce, republikance in desnico demokristjanov); dvanajst jih je bilo desničarskih (neofašisti, monarhisti), sem še sodijo vatikanski listi, kot je npr. ,,Famiglia Cristiana", ki jo izdaja katoliška založba ,,Paoline" — časnik z 1,7 milijona naklade. Poleg tega moramo k temu bloku prišteti še štirinajst dnevnikov, ki jih nadzoruje Confindustrija preko ,,Age", in še štiri katoliške dnevnike. Na pozicijah leve sredine so bili trije dnevniki (socialdemokrati). Parlamentarna levica je imela samo sedem dnevnikov (to so časniki komunistične in socialistične partije); tedanja zunajparlamentarna levica pa dva (II Manifesto in PSIUP). Direktor RAI je bil postavljen s strani krščanske demokracije, prav tako ves ostali vodilni kader televizije in radia. Tako je bila v tem obdobju mogočna italijanska televizija skupaj z radijem povsem v rokah vladajoče buržoazije. Zato je poglavitni imperativ vsake stranke, da si ustvari lastne medije, da izvaja vpliv na vse obstoječe množične medije, da tako vpliva na lastne člane in širšo javnost. Tudi tukaj je uveljavljena hierarhija publicitete; predsednikom, sekretarjem in organom strank je na voljo ves list, člani pa praktično nimajo nobene publicitete. Omogočena je taka avtonomnost političnega gibanja širokih množic in članstva, ki je le še ,,potrošnik" in ,,gradivo" političnega sektorja. Vodstvo strank ni podvrženo zdravi kontroli članstva in širokih Ijudskih množic. Vsaka pobuda od spodaj ostane v zametku in ponavadi zakrni, zaradi tega moderni politični partiji v meščanski družbi ne moremo pripisovati dejanske in avtentične posredniške vloge pri interakciji med vlado in mnenjem Ijudstva, saj je članstvo le objekt manipulacije. Podatki zabeleženi iz knjige: F. Vreg, Javno mnenje. — To bi se lahko zdelo korak nazaj glede na leta, ko je Togliatti očital Littoriniju — italijanskemu piscu, češ da ni dovolj marksističen. V resnici pa je to velik korak naprej, če pomislimo, da se nam kaže marksizem, o katerem je govoril Togliatti v letu 1934, kot zelo malenkostna stvar. Dovolite mi opomniti, da polemika proti avtonomiji kulture intelektualcev v dobi Ždanova sovpada z izobčenjem socialistične Jugoslavije. V Italiji je pregovor, ki ga menda poznate tudi vi: ,,Kdor se opeče s kropom, se boji tudi hladne vode." Ne mislim, da lahko politiki presežejo filozofe v filozofiji, kakor smo globoko prepričani, da sociatistična republika ne bo podobna Platonovi republiki; oblast ne bo v rokah f ilozofov, ampak delavcev. — Kot sem to že uvodoma omenil, je sholastično vprašanje: iskanje razlik v znanstveni misli Marxa in Engelsa;tako jetudi spekulativno početje, kose trdi, da ,,politika ni teorija in teorija ni politika." Tako teorija kot znanost in politika so ujete v kapitalistični produkcijski proces te družbe. Tako teorija kot znanost in politika sodelujejo pri načinu produkcije, menjave, distribucije in konsumpcije blaga — so kot take pogojni del takšnega produkcijskega procesa. To kar pri profesorju U. Cerroniju spoznamo kot golo subjektivno razmerje sil, to je pri Leninu rezultat prave marksistične analize praktičnega gibanja znotraj totalnosti družbe. Če torej razmejujemo teorijo od politike ter obratno, potem velja le to, da smo še vedno v območjih produkcijskega razmišljanja buržoazne kapitalske družbe in pravimo podobno kot funkcionalisti, ki trdijo, da v sedanjem stanju ni možno obča teorija o procesih spreminjanja socialističnih sistemov. Ko globatne družbene spremembe omejimo samo znotraj instituctonalnih okvirjev kapitalističnega produkcijskega procesa, oziroma meščanske družbe, izključimo marksistično znanstveno proučevanje, metodološki pristop v znanstveni analizi kapitalističnih odnosov in pojmovanje razrednega boja. Pri tem torej gre za programski model (kot je zgodovinski kompromis) spremljanja meščanske družbe v španoviji z buržoaznimi strankami in monopolnim kapitalom proti interesom italijanskega delavskega razreda, čigar obseg in potek določa takšen družbeni sistem.Torej je ta programski model vsiljen na hrbet delavskega razreda, ki se mu (naj) ne bi smel postavljati po robu (v obliki štrajkov, demonstracij itd.), temveč bi ga morali ¦ sprejeti in ravnati v skladu s cilji za izboljšanje funkcioniranja oziroma na nemoteno reprodukcijo kapitala. Da na kratko strnem misel: za našega profesorja je produktivnejše, če delavski razred stremi k strukturnemu ravnotežju družbe, k povezovanju ,,demokratičnega monopolnega kapitala", kot pa da preko proletarske revolucije podružabi in razlasti kapital. BORUTHLUPIČ PROLETARSKA REVOLUCIJA, razplet protislovij: proletariat se polasti javne oblasti in spremeni s to oblastjo družbena produkcijska sredstva, ki uhajajo buržoaziji iz rok, v javno lastnino. S tem dejanjem osvobodi produkcijska sredstva njihove dosedanje lastnosti, da so kapital, in da njihovi družbeni naravi vso svobodo, da se uveljavi. Oružbena produkcija po vnaprej določenem načrtu postane sedaj mogoča. Zaradi razvoja produkcije je nadaljnji obstoj družbenih razredov anahronizem. Kakor izginja anarhija^ družbene produkcije, zanima tudi politična avtoriteta države. Ljudje, ki so slednjič gospodarji svoje lastne podružbljenosti, postanejo s tem hkrati gospodarji narave, gospodarji samih sebe — svobodni. Izvršiti to dejanje, ki osvobaja svet, je zgodovinska naloga modernega proletariata. Doumeti njegove zgodovinske pogoje in s tem njegovo naravo samo ter tako omogočiti danes zatiranemu razredu, ki je za to dejanje poklican, da se zave pogojev in narave svoje lastne akcije, je nalogs znanstvenega socializma, ki je teoretični izraz proletarskega gibanja." Friderik Engels: Razvoj socializma od utopije do znanosti, MEID IV, str 636 (Na željo avtorja tekst ni Lektoriran) ČSSR '68 KONCEPCIJE O NOVI DRUŽBENI UREDITVI Odpiranje, opiranje in cilji Koncepcije o ,,novem" socializmu so izhajate iz dveh virov: iz negacije stalinizma in iz prizadevanja po realizaciji ,,humanega" socializma. Njihova od tod izvirajoča radikalnost je vseskozi težila k spreminjanju prakse; dokaz so spreminjevalni procesi ali vsaj njihovi poskusi v letu 68, kakor na primer: javnost politike, personalne zamenjave, nedvoumna programska (pre)usmeritev partije, pripravljajoče se bistvene institucionalne odločitve na področju gospodarstva, politike, kulture, pravne ureditve..., spontano gibanje delavske demokracije, reševanje nacionalnega vprašanja... Smer razvoja, ki je zavoljo množične in cdločne podpore razbila notranji odpor, je dokazala konservativcem, da je šlo to pot zares — in v resnem boju za lastno varnost so posegli po resnih sredstvih. Za procese češkoslovaške pomladi je to pomenilo prekinitev uresničevanja koncepcij o novem modelu socializma, še več, tudi prekinitev dograjevanja, poglabljanja, verifikacije takšnih koncepcij samih. Zato je upravičeno obravnavati koncepcije o novi družbeni ureditvi, ne pa te ureditve same, saj se je utegnila le delno institucionalno uresničiti in ni niti na konceptualnem nivoju dosegla enotne celovitosti. Relativno najlažje se da izvajati institucionalno revolucijo; v češkoslovaških razmerah se ji tudi absolutno ni bilo moč izogniti, kajti predstavljafa je ključ za stvaren začetek dolgoročne revolucije na področju proizvodnje in socialne strukture. V Novotnyjevi Češkoslovaški je vztrajanje pri edino zveličavnem, z objektivnim gibanjem ekonomike ter socialne strukture vedno manj vsklajenem, institucionalnem sistemu ustvarilo temeljne družbene napetosti, ki bi jih lahko razrešila le revolucionamo sproščena dialektika odnosov med raznimi razsežji družbene biti. Cehostovaki so se zavedali pomena gospodarstva in sociotehničnih sistemov za dolgoročno oblikovanje (spreminjanje) socialne strukture ter socializma jn menili z institucionalnim prevratom ustvariti pogoje za aktivnejšo, bolj avtonomno pozicijo temeljnih družbenih dimenzij — toliko prej, ker so s takšnim pristopom sistematično sproščali socialne sile socialistične revolucije, tako kratkoročno kot dolgoročno. Sproščanje in mobilizacija sil socializma sta potekala skozi boj proti birokratsko-etatistični institucionalni lupini in odtujeni politični diktaturi. Hkrati pa so se najpomembnejše odločitve za pozitivno graditev šele pripravljale — saj tudi sam akcijski program KPČ jasno pove, da ,,obsega naloge, namene in cilje za najbližje obdobje do XIV. kongresa partije.. . Uresničitev programa bo lahko odprla pot za urejanje nadaljnjih zapletenih in pomembnih vprašanj organizacije in dinamičnega razvoja ... sociatistične družbe . . . v prihodnjih letih se žefimo lotiti dela za dolgoročni program, ki bi razjasnil možnosti in odprl perspektive.... komunistične prihodnosti." Čeprav so v Češkoslovaški leta 68 obstajale zaradi različnih socialnih interesov in izkušenj tudi različne koncepcije o nadaljnji poti, je partija obvladovala položaj in z akcijskim programom pritegnila prevladujočo podporo vseh socialnih slojev. Tudi v nadaljevanju bi nedvomno stala na čelu — saj je celotna dežela že kar nestrpno pričakovala odločilni partijski kongres, ki bi prižgal zeleno luč za politiko bistvenih sprememb. V odgovoru centralnega komiteja KPČ na znano varšavsko pismo, v katerem so vzhodni zavezniki izrazili prepričanje o ogroženosti temeljev socializma v ČSSR in dolgoročnih ciljev humanega socializma ni bilo moč začeti uresničevati drugače kot s takšnim spreminjanjem družbenih institucij, ki bi osvobajalo in tvorilo socialne sile ter voljo za »humanizacijo." Odtod srednjeročna finalizacija dolgoročne instrumentalne vloge demokratizacije. Njena koncepcija se je gibala znotraj okvirov poznanih zgodovinskih obrazcev: klasične predstavniške demokracije, reguliranetržnoblagovne demokracije in samoupravne demokracije. Dokaj razširjene in popularne zamisli klasične politične demokracije so pogumno vzbrstele na ledini tipičnega koncentriranega monopartitokratizma; izrekale so se za pluralizem politično organiziranih družbeno-skupinskih interesov in za socialistični parlamentarizem, ki vsebuje tudi misel o drugačnih metodah partije za doseganje vodilne vloge. Ob daleč prevladujoči predpostavki o socialistični platformi so razvili tezo o različnosti socialističnih interesov ter jo najbolj detajlno problematizirali v razpravah o Ljudski fronti ter vlogi in položaju partije. Uvedba kontroliranih prvin blagovnosti v gospodarstvo ni veljala le za pogoj dinamiziranja in povečanja učinkovitosti gospodarstva, ampak je hkrati predstavljala pot k avtonomnosti osnovnih proizvodnih družbenih sestavov, kar bi šele omogočilo postanek in preživetje demokratičnega družbenega modela. Novost — zamisel delavskega samoupravljanja — se je porodila iz potrebe po avtonomizaciji funkcionalnih družbenih sklopov, ki predstavljajo hkrati tudi interesne sklope; v primeru. da zaradi medsebojnega spopaaanja ne povzdignejo neke socialne grupacije na položaj posedovanja ,,splošnega" družbenega interesa, skratka v primeru stvarne uresničitve samoupravne zamisli, nastane preobrat v načelnem odnosu med družbo in iz nje porojenim oblastništvom: preobrat k zanikovanju države. Načelo pozitivnega združevanja različnih interesov bi osvobajalo ustvarjalno energijo prebivalstva in ob že omenjeni predpostavki pretežnok socializmu usmerjenih družbenih skupin bi razkrilo §e neodkrite možnosti za-konstrukcijo socialističnega humanizma. Da bi se demokracija zares pojavilal kot sredstvo plodne družbene sinteze, terja racionalno razmestitev irtl funkcionalno opredelitev družbenopolitičnih ustanov. Načelo kontrole nsd oblastjo daje jamstvo zoper samo sebi namenjeno politično moč, ki naj bi postala samo sredstvo razvoja skupnosti in občanov; socialistična demokracija mora uveljaviti moč različnih interesov in z načelom ravnotežja sil zagotoviti prehod demokracije besed v demokracijo dejanj. Izhaja iz svoboščin človeka in to predstavlja omejitev vloge partije v tem smislu, da mora ta svojo politiko opirati na silo argumentov ter na moč zaupanja. Socialistične oblasti si ne more monopolizirati nobena stranka, ampak mora ostajati dostopna preko mehanizma konstruktivnega partnerstva političnega zastopstva vsem strukturnim delom družbe. Ceprav akcijski progrann nekoliko mehanično ločuje politični sistem od ostalih delov družbe, razgrinja njegov stavek vpogled v temeljno načelo politične preobrazbe v CSSR: ,,Gre za to, da se ves politični sistem preobrazi tako, da bo omogočal dinamičen razvoj socialističnih družbenih odnosov, da bo široka demokracijo povezal z znanstvenim, strokovno usposobljenim upravljanjen; da bo podpiral družbeno disciplino, utrjeval družbeno ureditev in stabiltzirat" socialistične odnose. Temeljne določbe političnega sistema morajo dajrti trdna poroštva zoper vrnitev k starim metodam subjektivizma samovoljne _ oblasti." Zelo jedrnato je osnovna vodila političnega sistema navedel A.J Dubček v intervjuju za list Komunist: zagotoviti je treba kar največji vplivl delovnih Ijudi na politična dogajanja v družbi, zato je treba jamčiti za pravice in svoboščine in vzpodbujati, celo izzivati zanimanje občanov za javne zadeve; formirati samoupravljanje v podjetjih, pri čemer lahkoj koristijo izkušnje povojnih tovarniških svetov; vzpostavfti Ljudsko frontol kot ustanovo spopadanja in vsklajevanja stališč na podlagi socialističnega programa, urediti narodnostno vprašanje z osnovanjem federacije . . . Ekonomski sistem naj bi prenesel težišče ekonomske politike na podjetja, ki bi kot samostojni ekonomski subjekti upoštevala družbeno kombinacijo planiranja in socialističnega trga. S tem bi bil razbit monopol ekonomske moči hierarhiziranih vrhov partijske in državne birokracije, hkrati pa bi vzpostavili temelje družbenopolitične moči za samostojno upravljanje tega področja družbenega življenja. Proces predajanja ,,uzurpirane oblasti" Ijudstvu bi, po mnenju avtorjev iz časa preporoda, moral oživiti renesanso in prilagoditev naslednjih klasičnih demokratskih ustanov: predstavniškega načela, vlade večine, pravice manjšine do svojega mnenja, jamstva osnovnih državljanskih pravic in svoboščin, neodvisnosti sodišč ... V svetu prisotno ,,krizo demokracije" bi na Češkoslovaškem zdravili i netradicionalnimi sredstvi političnega pluralizma, vključno z močno funkcijo javnega mnenja ter s partijsko politiko iskanja zaupanja in podpore* kar seveda pomeni ločitev partije od države ter deetatizacijo partije same. Teoretično in praktično najvažnejša postavka netradicionalne demokracije -družbeno samoupravljanje na delovnih mestih in v naseljih ter uvedba načela neposredne demokracije v vse osnovne celice družbenih in političrih organizacij — naj bi skupaj z že navedenimi sredstvi demokratizacije privedla do ,,splošne in bistvene deetatizacije socializma" zaživela naj bi ,,dialektiLna harmonija med neposredno in posredno demokracijo, med socialistično državo in socialističnim samoupravljanjem." Navedena načela in značilna poteze so okostje tega, kar bi bilo moglo postati nov družbenopolitični sistem socializma; njegova osnovna logika demokratizacija, ideologija pal humanistični socializem. J Skratka, koncepcijska razprava se je osredotočila predvsem na nekafl ključnih vprašanj graditve novega družbenopolitičnega sistema: soodvisnosfl med gospodarsko in politično reformo, politični pluralizem in vodilna vlogafl KP, predstavniška demokracija in parlamentarizem, vloga javnega mnenja iJ političnih svoboščin, odnos med posredno in neposredno demokracijo ozJ problem samoupravljanja. V nadaljevanju bomo zato na kratko preleteli s ožjih češkoslovaških in širših mednarodno-delavskih vidikov najbolj zanimival komplekse novih koncepcij o industrijskem sistemu in gospod&rstvu vfl socializmu, o vodilni vlogi partije v razmerah političnega pluraiizma ter al samoupravljanju v okvirih in v času češkoslovaškega preporoda 68. 1 Ciril Baškovič nasvetovali ostrih zdravil, so med ostalim Čehoslovaki navedli osnovne naloge predvidenega partijskega kongresa: oceniti pojanuarsko politiko, določiti nadaljnjo obvezno politiko za celo partijo, razreSiti narodnostno vpraSanje, sprejeti nov partijski statut, izvoliti nov partijski centralni komite itd., čemur bi pod vodstvom partije sledila leta izredno napornega in trdega dela z ustvarjalno dejavnostjo slehernega komunista in delovnega človeka. Do omenjenega razvoja sicer ni prišto, toda zaradi stvarne vodilne vloge partije v vsem pojanuarskem obdobju smemo predvidevati, da bi se ohranil in razvijal osnovni partijski preporodni kurz, ki ga najbolj popolno izraža ravno akcijski program KPČ. Ni verjetno, da bi s tem programom zavrnjene alternative mogle odigrati vidnejšo vlogo. Vrnitev v buržoazno, čeprav modernizirano restavracijo je bila nemogoča reakcionarna iluzija, preporod je prav tako popolnoma zavračal neostalinizem preteklosti, še za najbolj nevarno se je izkazala alternativa tehnokratsko-funkcionalistične deformacije družbe in njenega razvoja, ki pa so se je teoretiki in partija zavedali. Akcijski program se je izrekel skupaj z veliko večino prebivalstva za eno samo pot: demokratizacijo in uvajanje principov neposredne demokracije oz. samoupravljanj v družbeno življenje Ceškoslovaške. Za ponazoritev postopnosti v procesu demokratizacije naj nam služijo trije zaporedni nivoji preraščanja diktature proletariata po A. Hlaveku: parlamentarna demokracija izraža potrebo socialnih slojev, da preko svojih političnih predstavništev sodelujejo na politični oblasti, ki na ta način programsko osvaja in izvaja socialne interese skupin. Prekoračitev je v tem, da se izražajo interesi več slojev, ne le enega (diktatorskega) — pri tem ni klasične politične opozicije, kajti vsi sloji se po preseženju razrednih odnosov bore za gradnjo socializma. (Videti je, da je omenjeni pisec molče predpostavljal, da so bili v tistem času razredni odnosi v ČSSR že stvar preteklosti). Drugo stopnjo predstavlja razširjeni pluralizem, ko neposredno politično deluje vse več organizacij in v sfero politike vseskozi na enotni platformi vstopajo interesi vseh družbenih skupin. Še vedno pa bi se vztrajalo pri osnovnih potezah predstavniške demokracije, ki bi jo na tretji stopnji začela nadomeščati demokracija na višjem nivoju, to je samoupravljanje, ki izraža vse specifične interese kot predvsem ustvarjalno izvirnost subjektov pri reševanju problemov sodobnega družbenega življenja. Čeprav navedena zamisel ni politično prevladovala, potrjuje trditev, da predstavlja osnovno potezo realizacije ,,socializma s človeškim obrazom" v obdobju preporoda demokratizacija na vseh področjih družbenega življenja in da je pri tem bistvena novost uvajanje elementov neposredne demokracije oz. druzbenega samoupravljanja. Demokratizacija še posebej političnega in ekonomskega sistema ni bila edina naloga, ki si jo je zadala češkoslovaška pomlad — treba je bilo streči tudi nepretrgani praksi prozaičnega življenja in dolgoročno graditi komunizem. Demokracija in svoboda sta njegova neobhodna elementa, izčrpeta pa ga ne. Vendar je v tistem obdobju proces demokratizacije v resnici imel značaj temeljne in prvorazredne družbene naloge — saj