OBISK NA DOMU Kmetija sredi mesta — simbol nekega časa, ki odhaja Krava v živalskem vrtu? Mesto se širi in zajeda v zelene povriine. Na svojem obrobju se dotakne starih do-mačij, jih sčasoma pohrusta, ljudje spre-menijo navade, gredo v službe ... Vendar nekateri še vztrajajo... V trikotniku bol-nišnica »Peter Deržaj«, osnovna šola »Ri-bard Jakopič« in Galetov grad (bivši) je dokaj raven kos zemljišča. Na njem je 5 pravih kmečkih domačij, ki so najbližje mestnemu središču. Lastniki se tu preživ-Ijajo še zgolj s kmetijstvom in enega izmed njih sem obiskal... Jernej Klemenc: Navezan sem na zemljo • Klemenc Jernej 81. po domače pri Šu-štnrju na Jami, me je počakal kar na dvo-rišču prav pred vhodnimi vrati prave trdne kmečke hiše. Lepo se je namestil na rebra-sto zeleno klop, si prižgal pravo čedro. ogu-Ijen klobuk potisnil globoko na oči, puhnil in mi pripovedoval: - . ¦¦ • »Kako čas mine ... Za najmanj tri ro-dove vem, ki so živeli na tej zemlji. To mi je povedal oče... V prvo svetovno vojno sem šel star 18 let. V Bukovini ali nekje okrog Kijeva sem jo hudo staknil in od ta-krat sem 70-odstotni invalid . .. Ja, ja, ja, prav vojna mi je vzela zdravje. • Zenil pa sem se bolj na ljubezen kot denar... Takrat je moja kmetija merila 28 hektarov ... Se vedno sem lastnik po-slopij in nekaj zemlje... Veste, tisti, ki otroku nič ne da, je neumen, tisti pa, ki vse da, pa še bolj ...« j • V poznem popoldnevu je začel grizljati r jesenski mrazek, pa sva se preselila v ku- hinjo na toplo. Ta je že povsem sodobna, a obložena z lesom. Tu sem spoznal še Jožeta Klemenca, sina starega Jerneja. snaho Minko in njuno hčer Lenko. Jože Klemenc, živahni petinpetdesetletnik, mi je povedal: • »Najslabše pri našem kmetovanju je, da so zemljišča tako razdrobljena in raz-metana. Precej si seveda pomagamo z raz-ličnimi stroji. V hlevu imamo 18 glav živi-ne, redimo pa tudi 15—17 prašičev. Obde-lovalne zemlje imamo sedaj približno še 6 hektarov, pridelkov pa na trgu ne proda-jamo. Živino nam odkupuje Emona. Vse bi šlo, a preveč smo zaposleni, živčni in preveč moramo skakati po različnih po-trebnih in nepotrebnih potih ...« • Šuštarjev ata pa je povedal, da ima silna rad svežo žemljico, da rad spije čez dan kakšen liter, tudi šilca domačega se ne brani, pa tobak za pipo mora tudi biti. Zdaj tekočega nima več doma v hrambi, vsak dan sproti jo z akfcovko mahne do vi-notoča. Da. če kdo vpraša kam, se pač hu-domušno nasmeje in čisto resno pove: • V šolo ...« • Minka Klemenčeva, snaha, kot je sa-ma povedala, je že na pogled dobra gospo-dinja, vsaka beseda, ki jo pove, je tehtna: • »Mi kmetje bi tudi morali upoštevati znani rek, da je važno delati z glavo, ne samo z rokami... Ampak dopusta najbrž mi nikoli ne bomo imeli. Venomer moraš biti prisoten. živini je treba pač streči... Kmetovanje pa je lepo. Delaš in dobesedno vidiš sadove svojega truda, kako raste-jo...« • Razgovorili so se Klemenčevi, Suštar-jevi... S sosedi se dobro razume.io in več-krat letno imajo na obisku mestne šolarje, ki si od blizu ogledujejo, kakšna je pravza-prav živa krava: • »Morda bi bilo prav, da bi eno imeli tudi v živalskem vrtu«, se je hudomušno smejala Minka. In kako v bodočnosti? • Zavedamo se, da kmetovanje v mestu kmalu ne bo več mogoče. Dokler bo, bo. Potem pa . . .«, je glasno razmišljal Jože Klemenc: »danes siliti otroka, ki živi tako-rekoč v mestu, da se oprime kmetovanja, bi bil pravi greh, neumnost. O, jaz že. Jaz sem še navezan na zemljo. Pa ata . ..« • Jože Klemenc je deloval tudi na druž-benopolitičnem področju. Bil je v občin-skem in krajevnem svetu za kmetijstvo. Zdaj ni več. Nekatere stvari ga močno je-zijo. Na primer neurejeno vprašanje zem-ljišča bivše skakalnice. To je njegovo zem-ljišče in ni njegovo. Vsekakor davek za to zemljišče plača... • Ali pa Večna pot. Tam, kjer je mo-goče, se je že močno razširila v njegove njive in travnike. ¦ _• ¦ ¦ ¦'. Kmetijo med stolpnicami velikokrat obiskuje jo šolarji. saj tu lahko vldijo domače živali, ki jih večinoma niti ne poznajo • Ne, da bi imel kaj proti cesti, še zda-leč ne, saj ve, da je prepotrebna. Samo naj se zadeva pošteno uredi, pa bo! • Mladih pa te zadeve kdo ve kako ne bodo več grizle... Boljše so si postlali. Hčerka, ki se je nedavno poročila, hodi v službo in zet tudi. Nič več ne bosta vezana samo na kmetovanje in — morda je bolje tako, pravi ata. Mrak je bil, ko sem se poslovil. Hoteli so po domačih vsakodnevnih opravkih: molža, stelja, stroji__Na pragu je stal Šuštarjev ata, močno je vlekel iz svoje čedre. Zdel se je kot simbol nečesa, kar odhaja, izginja ... Bogomir Štefic