Časopis s podobami za slovensko mladost.
Štev. 8.	V Ljubljani 1. avgusta 1874.	Leto IV.
8 Milanovej smerti.
(1. aprila 1874.)
Hapolnjen je pót Potočnic povsod Ob vodah po pisanem logi; Njih cvet se modró, Kot čisto nebó, Nasméhuje meni — ubogi !
A njima gorje, Ki ige mi sercć, Neznano je v solznej dolini: Ker teh se očij Zdaj raj veseli — Moj ljubljenec biva v višini !
Oči takó dve Me gledali ste, S prijaznosti čarale silo; Dà, òni zarés Lepoto nebés Kazali vže tukaj sta milo.
Tja mimo je šlo To dete dragò Nekdaj, oj, na mater sloneče; Nasméhnil pogléd Njegov se, — in sléd Shranilo je cvetje ljubeče.
Lujiza Pesjakova.
Zadnje materine besede.
(Poslovenil J. S—a.)
Zakaj je đenes okolo hižice za logom vse tako tiho in pusto? Tihota, meživo jesensko vreme, bližnji večer : vse to preotožne in žalostne misli budi v človeku. Vesela otročiča, ki sta pred hižo igrévala, zdaj sta tudi izginola; ko bi okence ne bilo odperto, menili bi, da je vse odmerlo.

Iz hižice se začuje zvonček; skozi vrata pride belo oblečen duhovnik s presv. rešnjim telesom ter pred njim stopa deček, sè zvončkom oznanjäje, da so prinesli zadnjo popotnico bolniku. Zdaj vse uméjemo: v hižici je nekdo na smert bolan ali je uže morebiti ugasnil. Zato je vse tako tiho in pusto; zato veselih otrok nij videti ni slišati pred hižo.
Tselej nas mili, kedar vidimo koga v smertnem boji, ker se nehote opominjamo sodbe, pred katero treba iti ubogej duši, da se jej odsódi večna sreča ali nesreča. A smert ne vzbuja samo zato žalostnih mislij, ker nas opominja uboge duše, ki ide pred sodbo, nego često še bolj zato, ker vidimo osaméle sirote brez obrambe in pomoči.
Tako je bilo za logom. Uboga mati vdertih steklenih očij, bledega, suhega obraza leži na smerti. Na desno pri postelji stoji in plaka dvoje mdlih otrok : deček, ki mu je kakih deset let, in deklica, katera nij naveršila mnogo več niti ne mnogo menj let. Na drugej stràni sedi ubožno a čedno oblečena žena, ter bolnici briše smertni pot raz čelo; vidi se, kako jej težko de, ker ne more ter-pljenja olajšati. Očeta nij nikjer; — oh, uže davno je odšel v nebesko domovino. S težavnim delom je nekdaj sebi in družini kruha služil; po letu je bil teždk, a po zimi je derväril. Na polzkem poti je izpodersnol ter padel v globoko brezno, kder so ga našli mertvega. Njegova sestra ga je potem hiži nadomestovala, ter ona sedi pri postelji in streže bolnej ženi. „Ako še tudi ta umerje, kdo bode tedàj skerbel za ubogi siroti? Od koga bodeta otroka dobivala kruha, obleke, nauka?" Take misli bi utegnole motiti in vznemirjati umirajočo mater. A zdi se, da nij tako. Zaiipljiva gleda smerti v obraz; mirno se ozrè na plakajoča otroka ter zamolklo reče: „ne jokajta se, otroka ! Bog skerbi za vse, tudi vaju ne pozabi, če bodeta pridna in pobožna." Potem jima je z nenavadno vzvišenim glasom povedala še besede, katere je nekdaj slišala od svoje matere in uže često ponavljala otrokoma:
„Kdor je priden ter pobožnega sercä, Srečo, blagoslov na zemlji vže imi"
To so bile zadnje materine besede ; merzlica jo je stresla in ugasila zadnjo iskrico življenja.
Zdaj je bilo še žalostneje v koči za logom; le jokanje ubogih otrok ter poluglasne molitve zbranih soséd in znänek so se čule iz smertne tišine, ki je navadno v hižah, kder leži mertev človek.
Da sta pri materinem grobu otroka milo plakala ter ondu ponovila obétanje, vedno pridna in pobožna ostati, da bi tudi tako mirno in lehko umerla, tega nij treba posebej pripovedovati, ker sta Mirko in Rozka mater serčno ljubila. Res nijsta še uméla, kaj sta izgubila ter kako žalostna je zdaj njiju osoda; a baš zato so njima bile solze tem odkritoserčnejše in žalost resničnejša; nijsta sebično plakala in žalovala zategadelj, ker sta mnogo izgubila, nego zato, ker sta res mater priserčno ljubila.
Neizrečeno samotno se je otrokoma zdelo v hižici za logom, kar nij matere bilo. Pogrešala stajo pri molitvi zjutraj in zvečer, pri jedi in pri delu; nij je uže bilo videti ni na velicem stolu v kotu, ni pri kolovratu; nij je bilo, ko se je začelo mračiti, da bi prižgala jima lojeno svečo ter pripovedovala krasne
povesti ali govorila o pokojnem očetu in dédku, kar je vselej okončala z besedami :
„Kdor je priden ter pobožnega sercä, Srečo, blagoslov na zemlji vže irnà."
Ker matere nij bilo ni v hiži ni zunaj hiže, tudi otrok uže nič nij veselilo. Komu nijsta imela kazati lepih vencev in kitic. Odrastli ljudjé smo v tem otrokom vsi jednaki. Kedar smo žalostni, zdi se nam žalostna vsa narava. Naj cvetlice tem lepše razcvitajo, mi tega ali ne verujemo ter mislimo, da tužno pové-šajo glavice, ali nam je žal, ka tako lepo cvet<5, in želimo, naj bi vse vedelo, da mi žalujemo ter z nami vred tudi žalovalo.
Čas je vrač, ki zaceli vse rane človeškega serca; zato je bilo v koči za logom polägoma zopet živo in veselo. Stara strijna Resa je otrokoma bila za očeta in mater, kolikor je mogla, in posebno se jima je deržala besed: „Kdor je priden ter pobožnega sercä, Sreco, blagoslòv na zemlji vže imä."
Mirko in Rozka sta se navadila, biti brez matere, da-si je pozabiti nijsta mogla. V vertu pred hižico sta se zopet igrala, pela in smijala, da je iz loga odumévalo. Po zimi sta v šolo hodila, a kedar sta utegnola, smučala sta na sänkall z berda nizdolu. Zdaj je često pogledävat hodil tudi strijc Marko, da bi Resi pomagal in svetoval, kako je treba gospodarstevce obračati. Strijc nikdar nij prišel prazen; vselej je otrokoma kaj prinesel: hrušek, jabolk, orehov, pogače, sladkorja itd.
A dolgo v koči za logom nij moglo tako ostati. Resa je bila uže ostarela, otroka sta bila še majhena in šibka a hižica zadolžena. Pri mizi so bili trije, pri delu sama Resa; zatorej sta ona in strijc Marko ukrenola, da je s pomladi treba kako predrugačiti, če tudi otrokoma ne bode po volji.
S pomladi se je res ta izprememba zgodila. Hižica je bila prodana ; Rozko je Resa vzela s soboj k strijcu Marku, a Mirko je šel k ujcu, ki je bil zelò bogat domačin. Otroka sta se težko ločila od hiže za logom ter še teže od vertca in ljubih krajev, kder sta se tolikokrat igrala. Najteže se je poslóvil Mirko od Rese, katero je ljubil, kakor pravo mater, in jo po sedaj bode samo redko mogel videti. Zadnje besede njegove strijne so bile: „Kdor je priden ter pobožnega sercä, Srečo, blagoslòv na zemlji vže imä."
Poprej Mirko še nij razumel niti pomislil, kaj so te besede ; a zdaj pervič, ko je slovo jemal od hižice, strijne in sestre, zazdele so se mu čudne ter dejäl je sam v sebi: „da, priden sem dozdaj bil in Boga sem se rad spominjal, a vendar, kde je sreča, ko mi je izgubiti vse, kar mi je ljubo in drago?" Zapazil je, da se to dvoje izpodbija, a pretehtaval tega dalje nij, ker mlada kri ima lehke misli. Niti mu nij bilo neljubo, priti k ujcu, ki je prebival v svojej ve-likej hiži, kakor v mestu. Gospod Korén nij imel otrok, a mnogo hlapcev in dekel, katerim je vladal, kakor kralj. Vedenja je bilosornega, tu ter tam ošaben, časih dobrovoljen, gosposk, a ker nij bil izobražen, zopet ves kmetsk in lehko-veren. Mirka bi ne bil k sebi vzel, da nij uže slišal govoriti, kako bi se lehko usmilil te sirote, katerej je ujec on, bogatin brez otrok. Tako je Koren Mirku storil samo polovično dobroto, niti mu je bil za očeta s kerščanske ljubezni, nego le prisiljen dobrotnik z ljudskega strahu. To je Mirko hitro začutil.
Krasna hiža, živo gibanje, lepa obleka in dobra hrana mu nijso nadomestile ljubeznijivega nasmeha pokojne matere ali strijne Eese.
A z jedne strani je gospod Korén z Mirkom modro in hvalno delal. Dal ga je dobrim učiteljem ter ga navadil redu in pridnosti. Lenega časa nikoli nij bilo. Kedar je gospod videl, da nij za knjigami, izročil mu je drug posel; tudi opominov in ostrih besed je slišal dovolj. Zato se je Mirko često domislil koče za logom, otročjih let pri materi in pri strijni Resi; osobito z večera so mu bile često na umu materine zadnje besede:
„Kdor je priden ter pobožnega sercž, Srečo, blagoslov na zemlji vže imä."
Nedolžno in mirno vest si je bil res ohranil Mirko, zdaj uže berdek mladenič; zato je po težkem delu in po nezasluženem svarilu največjo tolažbo nahajal v molitvi; a sreča — sreča, katero mu je obetala umirajoča mati, ako ostane priden in pobožen, ta se ga je vedno ogibala, kakor se mu je zdelo ; kajti kadar je ob nedeljah šel na materino gomilo, mislil je, da nij nesrečnejšega človeka od njega.
Uže štiri leta je Mirko bival pri ujci ter doveršil je šole, v katere ga je pošiljal. Da bi kedaj ujcu bil dednik ter za naslednika, tega se nij derznol misliti; kajti ujec je sam želel bistremu in pridnemu mladeniču poiskati prostora, kder bi svoj kruh služil. Tako bi se z lepa rešil sorodca, katerega nikoli nij z ljubezni imel pri sebi. Gospod Korén zatorej pošlje Mirka v mesto k bogatemu tovarniku in kupcu, s katerim sta si bila znanca. Gospod Grobiša je bil velik kupec, ki je imel obširne tergovske zveze. Potreboval je v tovžrnicah, v prodalnicah in zalogah célo četo služabnikov in delavcev. Mirko je bil odločen v prodalnico. A kaj je bilo njegovo opravilo, to je težko povedati. Spravljal ia izlagal je razno blago. Če je kdo česa potreboval, klical in poslal je njega ; kder je postäl, tam je bil v napotje; kder ga nij bilo, tja so ga klicali, a kder je bil, tam ga nijso potrebovali; ves dan je tekal po stopnicah gori in doli, skratka, povsod so ga rabili, kder so ga mogli. To novo življenje Mirku nikakor nij bilo po godi. Kedar je zvečer spéhan in truden legel v posteljo, bil je vselej žalosten, opominjàje se hižice za logom, ljube matere in njenih zadnjih besed. Bogobojen in priden je še vedno bil, a sreče, obetane sreče nij bilo. In ko ga je zjutraj zvon vzbudil ter zopet klical na težavni posel, zdelo se mu je v serci, kakor bi trebalo iti na vojsko. In potem je ves dan res bilo kakor v boji. Berzo se mu je bilo gibati mej celo četo služabnikov — z večine samih gibkih in šibkih gospodičev, ki so skakali, kakor spočiti jeleni, ter okornejšega Mirka sem ter tja suvali. Ker Mirko nij bil tako ugibičen, rekli so, da je silno preprost in neumen, da-si je morebiti vedel več od vseh njih; ker je bil tih in miren, zato so ga tudi dražili, rekdje mu „kesna Milka." Stegajebilšenezadovoljnejšitertih in sam svoj. Če so si tovariši o njem jezike brusili in ga zbaddli z neslanimi Šalami, bil je res jezen nà-nje, na sebe ter na ves svet; tedaj moliti nij mogel, — tudi koče za logom se je réje opominjal, in če so mu prišle zadnje materine besede na um, vrivàla se mu je vselej hudobna misel, da nijso resnica, kajti inače bi vendar uže bil srečo našel, ter da nij treba človeku, če hoče srečo najti, preveč vestnemu, preveč pridnemu in pobožnemu biti, nego da je dovolj, ako je, kakoršni so njegovi tovariši.
A Mirko je še vedno bil priden in pobožen, zato ga take izkušnjave nijso mogle premotiti.
Mirku sta poštenost in pridnost pomagali, da mu je bilo mnogo laže. Gospod je zapazil lepa svojstva njegovega serca in duha. Njegovo znanje ter osobito krasno pisanje ga je nagnolo, izročiti mu račune. Tako je bil najpoprej četerti a potem tretji knjigovòd in pozneje novčni nadzornik v prodälnici. V tej službi je Mirko zopet imel z drugimi ljudmi posla. Mej njimi so bili stari in mladi, pošteni in ljubeznjivi, a tudi lehkomiselni in hudobni. Na Mirkovo nesrečo so ga nekateri teh ujeli v zanke. Ž njimi je prišel v razne družbe, kder je zvedel stvari in videl veselje, kakoršno mu je poprej bilo neznano. V začetku mu v teh družbah nij bilo po godi; mej glasnim razveseljevanjem si nij mogel zadušiti spomina o hižici za logom, o nedolžnem razveseljevanji mladih dnij ter o zadnjih materinih besedah, in ta spomin mu je kalil posvetno veselje. A zgodilo se mu je, kakor človeku, ki se pride kopat. Ko v vodo stopi, obvzame ga kurja polt, kri mu k sercu tišči in sapo jemlje, a čim dalje giblje po vodi, tem prijetnejša in ugodnejša mu je kópel. Tako je bilo Mirku. Čim gosteje so ga imeli v družbi ter čim dalje se je razveseljeval, tem veselejše se mu je zdelo. Želel je to mamljivo srečo vedno uživati, če tudi si notranjega nemira nij mogel nikoli zadušiti. Mirko je bil uže na hudobnem potu in pretila mu je opasnost (nevarnost), zaplesti se v zàderge svojih brezbožnih drugärjev in tako zletéti za vabljivo srečo.
Bister in duhovit mladenič izvéstno (gotovo) kedàj v življenji pride na tako razpotje; blagor mu, ako ga tedàj zadene luč in pomoč od zgoraj! V kakej opasnosti je Mirko bil, to vidimo tudi, ker uže večkrat, kedar je pri blagajnici stal, obšla ga je misel, da bi si z novci srečo kupil ali ukradel!
Taka izkušnja jih mnogo v nesrečo pahne, ker obilica tistih, kateri imajo v rokah ključe tujih novcev, nema ni vere ni vesti. —
Bilo je nekak jesensk večer, kakor tedaj, ko je mati v hižici za logom umirala. Mirko se denes tega nij opomnel, ker to noč se je veselica obetala v gostilnici „pri jelenu", kder so hoteli njega sprejeti v neko šumno dobrovoljno društvo. Samo še dve uri, in Mirko bode morebiti za vselej — izgubljen.
Ko je sedel v pisarnici blizu blagäjnice, o večernej veselici premišljuj6č, odpró se vrata in pismonoša mu izroči list s pošte. Vstal je, odpečatil in citai:
„Dragi bratec!
Denes je baš dvanajst let, kar sva stala pri smerti pokojne matere. Pol leta pozneje so naju razločili, a ostala sva si bila tako blizu, da sva se često videla. Ali kar si v mesto odšel, videla sem te samo jeden-krat o pogrebu strijne Rese; od te dobe je uže štiri léta. Sereno te želim kmalu zopet videti in vem, da se mi ta želja izpolni, ker mi je ti vendar ne odrečeš. Treba je takój povedati, kaj mislim. Jaz sem se zaročila z RacMnom, sinom ujca Marka, pri katerem zdaj bivam. Posled osem dnij bode poroka, in tedaj se tudi tebe nddejem mej svate. Jaz se nä-te povzdäjem (zanašam).
Vidiš-li, Mirko, kako dobrotljiv je nama ljubi Bog! Ti si našel v mestu lepo službo, in tudi jaz sem vdomljèna. Oba sva dolžna Boga zahvaliti o njegovej dobroti. Ali še pomniš zadnje materine besede, ki se tako lepo izpolnjujejo:
„Kdor je priden ter pobožnega sercà, Srečo, blagoslòv na zemlji vže imä."
Dragi Mirko, kmalu pridi k nam, da se zopet serčno skupaj razveseliva. Izpolni še to željo svojej sestri
Rozki."
Mirko je polagoma spravljal pismo. Bil je ganen ter vznemirjen; v očeh so se mu prikazale debele solze. Berzo reče sam v sebi : „ne, nocoj ne poj dem na tisto veselico! Sram naj bi me bilo samega sebe, ako bi zdaj hodil „k jelenu." — Res nij šel. Česar uže dolgo nij bil storil, to se je zgodilo nocoj, da je zopet zelò serčno odmólil večerno molitev; potem je še premišljeval srečo svoje sestrice in zadnje materine besede, dokler nij zaspal.
To noč Mirko nij mirno spal. Cela vojska je bila v njegovej glavi ; različne misli in podobe so mu kar sem ter tja šivale.
Mahoma mu blagajnica pride na um. Stara izkušnjava ga zopet prime. Toliko novcev imeti, to je prevabljiva misel! Greh bi res bil velik, a dobiček bode tudi velik — in sreča? — Oh, zdaj je po ubozem Mirku! Tiho vstane, obleče se in leze počasu ter pazljivo v pisärnico . . . Pst! nekaj se je genolo! Ne, zmotil se je, z ulice se sliši čuvdj, ki jednajsto uro kliče. Skerbno vtakne ključ, oberne ga — in njegovim očem se odpre novcev zlatih, srebernih in papirnatih, da bi sto ubogih družin imelo dosti. Vse je v njegovih rokah ; a Mirko vzame le papir, ker ga je laže nesti ; samo nekoliko zlata nadene v žepe. Potem z nova zaklene blagajnico in sobo, ter kmalu je na cesti — bogat in srečen! Res srečen, ako bi se mogla sreča za novce kupiti.
Kako se je zdajci izpremenil! Ves bojazljiv, nezaupljiv in prestrašen je! Zdi se mu, da vsak, kdor ga sreča, utegne mu uže raz obraz čitati storjeno hudodelstvo, ter ako stopinjo za soboj zasliši — birič je, ki ga lovi, da bi ga v ječo gnal; kder kako luč opazi, vidi tudi zalezovàlce, ter novci v žepu se mu zdé tako težki, da mu ustavljajo naglo hojo, kakor da bi ga poprej hoteli sodišču v roke dati. Če naglo ide, boji se, da bi ljudje kaj sumili, a če hodi polagoma, to ga tem prej zasačijo. V tem groznem strahu pride iz mesta do kolodvora, in takój si kupi list, da bi pobegnol v Terst. Ko stopi na voz in ko sopara zazvižga, Mirko misli: zdaj sem otét! A hitro ga obide nova misel: „kakor Grobiša opazi, da me nij ter da so z menoj izginoli uovci, tak<5j ga utegne biti sumnja, da sem na Terst odpotoval."
To je ubozemu hudodélniku nov strah. Zatorej na pervej postaji izstopi, rekši, da nij pravega vlaka pogodil, vzame vozni list na drug železnocesten pràmen, ter tako stori često zaporedoma, dokler v Pariz ne pride.
Sam je bil na vozu poleg nekake stare ženice; te se mu ni bilo treba bati. A druge viharne misli mu jemljč pokoj : hižica za logom, vesele mirne ure mlađih dnij, umirajoča mati in njene zadnje besede. Kar je tedàj mati rekla, to je zopet istina: samo pridni in pobožni so srečni. Kako srečen je poprej bil Mirko, a kako nesrečen, neizrečeno nesrečen je zdaj!
„Pariz! Izstopite!" zavpije železnocestni izprevodnik. Mirko je bil v Parizu ; a jedva ugleda usnijéne kapice pariških biričev, uže ga kolje misel: „čakajo te; po berzojavu so zvedeli tvoje zločinstvo, tvoj pobeg in popis tvoje osobe!" — A nij bilo tako! Miruo so mu dali iti svojim potem. Nego kdo vé, ali ga uže v
drugej ulici —. Glasove čudno znanega zvona začuje. Da, glas domačega zvona je bil, ki je Mirka vzbudil iz trudnega spanja! Mirko nij bil v Parizu, nij okradei blagajnice, nij storil nikakoršnega hudodelstva, — vse to se mu je le sanjalo, a te sanje so bile strašne, da mu je merzel pot raz čelo kapal. Mahoma vstane ter se ozre okolo sebe, in iz globočine svojega serca vzdahne: „hvala Bogu, da to res nij ! Za vse zlato vesoljnega sveta ne bi hotel v resnici tacega strahu prebiti! Stóperv zdaj uméjem resnico materinih besed: „Kdor je priden ter pobožnega sercä, Srečo, blagoslov na zemlji vže imi"
„Največja in najlepša sreča je mirna, nedolžna vest. Ko bi nikoli ne oskrunil svoje vesti, nikoli ne bi izgubil sreče. Te strašne sanje so materin blagoslov, milost, katero mi je izprosila na svoje smerti dan. Še denes pojdem na nje gomilo, ter ponovim, kar sem obetal o njenem pogrebu."
Kako srečen je bil zdaj Mirko, ker nij bil res hudodelnik, kar bi se bilo jako lehko zgodilo, da je dalje živel, kakor zadnji dve leti!
Hitro se obleče, gre v pisarnico ter vse pregleda — a vse je bilo v redu. Potem ide h gospodu, proseč ga štirinajst dnij odpusta, na kar mu gospod rad pristane.
Še tist dan zvečer je Mirko klečal na materinej gomili, ponovljäje svoje obétanje. Sedèl je malo pozneje poleg sestre, njenega ženina in ujca Marka pri večerji.
Izpraševali so se ter pripovedovali si, da drug druzega nij razümel. Jutro-dan je bila nedelja in Mirko je z Rozko šel na izprehod. Utegnete si misliti, kam sta šla: k hižici za logom. Mirko je Rozki razno kaj razodel, česar zvečer nij mogel povedati: o svojih zmotah, o strašnih sanjah, o svojih novih ukrepih in obétih. V takih pogovorih sta prišla do hižice. Še je stala, kakor pred dvanajst leti, samotna in prijazna; vsak prostorček okolo hiže jima je zbudil spomine o mladih dnéh, o materi in o nje zadnjih besedah. Tam je Mirko sestri z nova obetal in jej dal roko, da si hoče materine besede ohraniti v serci, ogibati se slabih družeb in sreče iskati samo v kreposti, poštenosti, pravičnosti in mirnej vésti.
Hrepenenje.
Še zadnji kràt, še zadnji kvàt,	Cernii, cernii so te želje,
Poprej ne grem iz solz doline,	Čemu solzé in vzdihi vroči?
Gore bi sinje videl rad	Goré stermé, vodé šumne,
Slovenske svoje domovine!	Sto milj me od domovja loči.
Rad videl travnik bi in gàj,	Da zredil krila bi, ko ptič,
Kjer smo otroci se igrali,	V obläk bi dvignil se vriskäje,
Domače hiže tihi ràj,	Nikjer bi ne počival nič,
Kjer smo nedolžni stanovali.	Lete v domače drage kraje.
A tu pozabljena jaz stvar Po dražem dòmu sam vzdihujem, Izlivam v pesni tuge žar In bridko se solzim na tujem.
J. Leban.
Vse drugo je lehko, samo začetek je težak.
Slavko je bil drugače verlo dober ter priden deček, samo zjutraj za rana vstajati nij mogel.
Znal je, koliko zamudi, kedór zlate rane ure zaleži, zatorej je ukrépal in ukrepal poboljšati se ter si prizadevati, da se te gerde slabosti odvadi. A za-män! Potrebne serčni5sti in prave terdne volje nij bilo; zato je ostalo vse, kakor poprej.
Nečega poletnega jutra se Slavko uže ob petih zbudi. Takój se opomni svojega sklepa ter si misli: začeti je treba!
S temi besedami hitro skoči iz postelje ; a jedva je bil na tleh, ko ga čuden mraz izpreleti po vseh udih; tako se je lenoba uperla njegovemu pogumu.
Hitro se obleče; a tudi mej tem, ko se je oblačil, napadalo ga je leno telo često, da bi ga nazaj v posteljo pripravilo; vendar Slavko je zdaj srečno premogel vse napasti.
Ko se umije, obleče in jutranjo molitev odmoli, sede k oknu ter se uči in pripravlja za šolo, kakor poprej še nikoli. Z veseljem opäzi, da mu denes gre tudi vse bolje v glavo nego li druge krati.
Učitelj je bil ta dan sè Slavkom posebno zadovoljen; čudil se je, kako se more tako naglo izpremeniti. Objavil je to veselo vest tudi njegovima roditeljema.
Roditelja sta se zelo razveselila.
Tudi Slavko se je čutil vsega drugačnega; bilo mu je, kakor bi se mu denes pričelo novo življenje.
Mislil je: kako malo me je davi truda stalo, da sem zmogel lenobo ter se pokazal korenjaka, in koliko veselja imam denes uže ves dan zaradi te malenkosti! Ali bi ne bil velik neumnež, ako ne bi vsako jutro tako storil?
Res, storil je vsako jutro, in je tudi vsako jutro laže vstajal. Naposled se je tega tako privadil, da uže nij mogel dalje v postelji ostajati, ako bi tudi bil hotel. —
Glejte, otroci, baš tako je z vsem, kar se nam v začetku težko dozdeva. Samo poguma in prave terdne volje nam je treba ter zmaga je gotova. Delajte tudi vi tako, kakor Slavko, in lehko vam bode premoči lenobo.
O tej priliki naj vam tudi povem čudne sanje, katere sem nekedaj slišal od prijatelja. Pripovedoval mi je ovako: „Sanjalo se mi je, da grem po ozkej cesti, po katerej je uže pred menój šlo mnogo ljudij, a večina se jih je vernilo ter mi reklo, naj ne hodim dalje, ker sredi te ceste leži velikanska skala, preko katere človek ne more priti.
A jaz se tega nijsem ustrašil, ker sem vedel, da je šlo pred menój vendar nekoliko ljudij, ki se nijso vernili; šli so bili zatorej preko skale.
Ko tako grem in grem, zdelo se mi je, da vidim v daljavi majhen kamen, ki je bil tem večji, kar se mu bliže primičem, ter naposled stoji pred manoj velik, kakor hiža.
Zdaj sem se hotel tudi jaz verniti. A v tem trenotji me prime nekedó mehko za roko ter mi tiho na uho poSeptä: ne vračaj se, ker si na potu kreposti. Kamen, ki ga imaš pred soboj, nij drug, nego kamen dobrodelne mržnje.

Zatorej ne straši se njegove dozdevne velikosti, pogumno ga preskoči in — prebite bodo vse težave.
Mislil sem si: zgòdi se, kakor mi si rekel; zatisnem oči, globoko vzdah-nem ter preskočim velikansko skalo.
Potem se ozrem, ali kako se začudim, ko ne vidim ničesa razven malega kamenca, ki ga vsak človek more prekoračiti, a meni se je samo v domišljetini zdel hiže velik.
Bilo mi je, kakor da sem okreval od zelò opasne bolezni, ter dobil zopet nove moči.
Ko se ozrem, ugledam ogromno število ljudij, ki so stali pred tem kamenom, zbali se ga ter se povernili. Jaz sem je klical in prosil, naj bi se ne bali, ker je kamen samo prazno strašilo, ničevo slepilo človeškim očem. Pogumno preko njega in zmagano bode vse!
A ljudje me nijso hoteli slušati. Jaz sem bil tega zelo žalosten, jokal sem se, in ko se prebudim, imel sem solzne oči."
Otročje veselje.
Peter, Ivanko in Jélica, cvetoči najemnikovi otroci, gredó lepega pomla-danjskega dneva na travnik, kjer so tergali dišeče cvetlice in je pletli v krasen venec.
Veselili so se prijetnega vzduha (zraka) okolo sebe, ker nedolžno, pošteno serce tudi male naravne darove prejémlje z veseljem in hvaležnostjo.
Mej pogovorom veli Peter : „vsak izmej nas naj si izbere še posebno cvetlico, katera mu je draga nad vse druge." Vsi so tega bili veseli ter izbrali so si vsak svojo cvetlico. Ko so se zopet sešli pod senčno lipo, pokazal je vsak svojo izvoljenko.
Peter, najstaréjSi, izbral si je vijolico ter dejal: „v pohlevnej tiboti mej travo raste, skrita, kakor prihod in blagoslov drage pomladi. Ljudje jo spoštujejo, ter vsak, kdor ide s polja, vzame jo s soboj in jo imenuje pervorojeno pomladanjsko dete, cvetlico pohlevnosti."
Ivanko si je izbral belo lilijo in rekel: „vidite, to cvetlico sem si jaz izvolil, kajti lilija je podobna nedolžnosti čistega serca, in še nam oznanjuje ljubezen Njegovo, ki je nebo sè zvezdami in zemljo s cvetlicami okrasòtil."
Tudi Jélica je dobro izbrala, cvetlico potočnico. „To cvetlico, predraga brata!" tako je rekla, „našla sem pri studenci. Ali se ne sveti, ko zvezda na nebu? Nje sinje cvetje se ogleduje v potoku. Zato se imenuje potočuica. Ona je cvetlica ljubezni, cvetlica nežnosti. Izročam jo vama, da jo tudi vpleteta v lepi venec, in potlej tecimo domóv ter venec pokažimo očetu in materi!"
Veseli so otroci prihiteli k roditeljema ter pokazali svoj pomladnji venec. ~ „Res je lepo cvetje v tem venci," izpregovori sivi oče, „v njem vidim pobožno nedolžnost, pohlevnost in ljubezen. Cvetlica je lepša od cvetlice."
„A te cvetke vendar še nemajo najlepše krasote, katero si dobodo, ako je prejmeta vidva, ti, ljubi oče, in ti, draga mati!" —Tako odgovori vse troje otrok in spleteni venec podaré svojima roditeljema.
A. IU.
Bledsko jezero.
Nij ga lepšega kraja na kranjskem svetu, nego li je Bled s prekrasnim jezerom. Kedór je bil tako srečen, da si je ta kraj ogledal na svoje oči, prisiljen je pristati na besede slovenskega pesnika, da je ta kraj „podoba raja." Bled, ki ga je štiri župovine (fare) : bohinjsko Belo, Grad, Gorje in Zäspo, poln je ves naravnih lepot. Človek osterai, kedar ugleda toliko lepega na toličkem prostorčku. Zadaj stari „Triglav" sive glave moli k nebu ; na levo in desno kipé druge višine, kakor bi se otroci družili k očetu starcu, opiräje se na njegovo terdno podkrilje. Pod višinami so planine in zelene ravni: „Pokljuka", „Ri-biščica" ter druge; na jug mejo deli gostolesna „Jelčvica" z „Babjim zobom," a na severu se vzdiga „Holm," ponosno se oziräje po bledskej okolici. Mej vsemi temi krasotami je najlepši prizor jezero. Sredi jezera, na 113 metrov visocem otoku, mej košatimi lipami stoji cerkvica, bogorodici (materi božjej) posvečena. Dvé kameni stolbi (štenge) ideta na hribček; perva ima 99 stopnic, storjenih sredi minčlega veka, a druga samo 76, v novejšem času predelanih. Okolo jezera stojé berda, po berdih sem ter tja raztresene kmetske hiže, okolo hiž zeleni vertje in njive; vse to vzvišuje lepoto bledskemu jezeru. Na desno, tikoma jezera, verhu 136 metrov visoke skale, stoji bledski grad, okolo katerega so po ravnini zopet bogate, zidane vasi, — prijetno obližje. Pod gradom je zaradi starosti imenitna župna cerkev sv. Martina z novo duhovno hižo, ki ponosno gleda na jezero. Pri cerkvi na desno roko je vas Grad, a sredi nje holm „Bledeč", zanimljiv osobito zato, ker ima ves kraj ime od njega. Krasna poslopja novejšega dela in poletna zasélja ob jezeru mu zaljšajo okolico. Posebno znamenita na levem je hiža (glej podobo), v katerej so „bledske toplice." Tu utegneš malo sesti v prijetno senco mej dišeče cvetje, da se okrepčaš tam z dobrimi jedili gospodinje Peternéljke. Toplice so zdaj svojina grofa Ajhelj-burga. — Posebno se odlikuje zaséije barona Alfonza Cojza, potem Rittmajer-jevo, Lazzari nij evo, Pangerččvo, Toenijesovo itd., kajti uže jih je zaradi železnice kar dlje tem več.
Jedro vseh gostilnic je ostala še zdaj Petranova. Semkaj prideš, izpre-hajàje se ob jezerskem bregu. Če ti je uže hiža z vnénje in notranje oprave jako po godi, še bolje ti ustrézajo nova zaselja ob jezeru, krasoteč mu obrežje. Pri P etra nu v hladu pod drevjem ali v senčnici tik jezera dobodeš okusno a ne predrago kosilce. Potlej se utegneš v ladij i odvesti na zeleni otok, od kodar zopet nazaj k toplicam. Za novejše dobe je v Bledu napravil neki Švicar, po imenu Rikli, tudi merzle kopeli, ki uže zdaj slujó daleč po svetu.
Dokler še nij tekla gorenjka železnica, bilo je tujcem popotovanje v Bled jako težavno. A zdaj je drugače. Ako v nedeljo ali praznik ob osmih zjutraj na južnem kolodvoru v Ljubljani sedeš na voz, bodeš ob polu jednajstih uže v Lescih. Od tod se ali odvezeš ali peš odideš h bledskemu jezeru; samo tri četerti ure je hoda. Cesta, osobito preko Zagoric, lepo teče do jezera.
V ta prekrasni kraj naše kranjske dežele hodi mnogo tujcev od vseh krajev sveta, — največ iz Tersta in Gorice. — Človek more na Bledu ves teden mirno prebivati: samo kedar pride nedelja ali drug praznik, tedaj tudi Bled oživi; ob jezern vse mergoli gosposkega sveta, a po jezeru sem ter tja gibljč čolnički s pojócimi Slovenci in Slovenkami.
Boječi otrok.
Ivko je bil mnogo boječ deček. Noben človek bi ga ne bil mogel pregovoriti, da bi šel po noči sam, niti ne v kak najbližji kot liiže. Oče si je zelò prizadeval, da bi mu odpravil ta prazni strah. ..Pogledi vselej na tanko ter se uvéri, da nič nij, kar te straši," tako mu je rekel uže stokrat, a vse zarnän ; Ivko je ostal Ivko. Necega dnó z večera ga oče pošlje v zadnjo sobo, da prinese klešče s police, ker je bilo treba izdreti gvozd iz klopi, ob katerega se je bila mati uže često zadela in si obleko raztergala. — Ivko gre, a v tem hipu zopet odskoči ter zavpije, da je vsem po ušesih zazvenélo.
„Oče! oče! pojdi gledat; strahovi so v sobi na soséku (omari)!" — Oče vzame v to roko svečo, z óno prime Ivka ter ga s soboj vleče. A jedva stopita v sobo, takój se pokaže, kakšni so ti strahovi. Dekla je bila okolo sosóka obesila nekoliko brisšč, da bi se po noči hitreje posušile. Okno je bilo odperto. Ko Ivko duri odpre, začele so brisače od propuha gibati, kakor da so žive. Smeh uide Ivku in sram ga je bilo, da se je tega ustrašil. Odsihdob sije strahove vselej bolj ogledal.
Barbika Höchll.
Perün.
Peruu je bil starim Slovanom velik bog, dokler so živeli še v poganstvu. Z njim so si vobraževžli nebeski ogenj ali blisk ter ga po božje čestili. Da so ga imeli tudi Slovenci, to še zdaj svedoči jezik, namreč perunika nam je cvet, nemški imenovan Schwertlilie, ter po Štirskem živč ljudje, ki jim je Perün priimek. A kadar so se naši pradedje pokerstili, odvergli so vse k utrni j e (malike) in z njimi tudi silnega Perüna.
Kako se je temu siromaku tedàj tesno godilo, pripoveduje slovanska stara zgodovina. Tam čitamo o ruskem vélicem knezu Vladimiru, da iz početka tudi pogàn bivši pozneje prime kerst, in pride v svoj stolni grad (mesto) Kijev. Kakor je tain, ukaže kumirje pometati na zemljo, té na drobno sesékati, druge ognju dati, a Perüna privezati konju za hvost (rep) in vléci z berda nizdolu v reko Dnéper; še dvanajst mož pristavi, da bi ga tepli s palicami. Tako je padla stara slava temu bogu, kateremu je bil poganski Vladimir poprej nov srebroglàv kip dal postaviti na svetem berdu blizu knežjega dvora. Ko je bil vlečen k Dnépru, plakali so njegovi neverni ljudje, kajti še nijso bili prijeli svetega ker-ščenja. Privlekši veržejo Perüna v Dnéper vodo. Pristavi jim Vladimir: „če kje pride h kraju, to ga odrivajte od brega, dokler ne preide pragov dnéperskih; tam ga ostavite." A oni so storili povelje. Kakor ga spusté po vodi, Perün priplöve zopet k bregu (nij odhajal rad), a mož ga odrine z drogom, „ti," reče, „Perunišče, dosti si jedel in pil, a zdaj poplövi proč!" Kadar preplove dneper-ske prage, izverže ga veter na suho, kjer je obležal in segnil. Ta kraj se je potlej imenoval Perünj breg.
Kovaštvo.
Kovač je prost rokodelec, kateri s kMdivom na terdem nakovalu dela — kuje; posebno imenujemo kovača tistega, kateri vozovom dela okove in konje podkàva. A vsem ostalim rokodelcem, kateri imajo sè železom posel, pridévamo
Volk. (Cauis lupus.)
taka imena, kakoršna njih delo najbolj ozndčajo. Tako zovemo žrebljdrja ónega, ki žrebljedela; kotlàrja, ki kotle kuje ; oroždrja, ki orožje, nož dr j a, ki nože, ključdničarja, ki ključdnice nareja i. t. d. Šamokovnik (fužinski kovač) zveršuje največje in najtežje stvari: ndkovala, kotve (mačke) ladijam ali korabljem itd. Namesto navadnega mu služi velikansko klddivo, katero voda goni, da zatorej samo kuje brez njegovih rok, zaradi česar tako napravo Slovan samokòv imenuje. Kovači, žrebljdrji, ključdničarji in oroždrji železo kujó z manjšimi ročnimi klddivi. Oroždrjev je kar dlje tem menj, ker zdaj orožje največ delajo tovdrnice.
Kovač si železo kupuje od železninarja. Železno plèsmo (šino), katero potem razkuje na raznovrstne stvari, pervie preseka z razsekdčem na več manjših kosov. Ako n. pr. hoče kola okovati, odseka od železnega plèsma toliko železa, kolikor mu ga je treba v okove na kolesih. Potem železo v ognji razbéli z mehom, ter postavi na svoje ndkovalo, kjer je često po več kovaških pomagačev po taktu kuje s kladivi, po 11 do po 16 kilogramov težkimi. Železo se tanjša in tanjša, da se napósled prestori v šibdk obroč. Ko je kolesno opasilo gotovo, tedaj se s prebijdčem na več krajih žrebljem prebiju skvdžnjice (luknjice), da se železni obroč h kolesu prikuje.
Kovač dela v kovačnici, kjer ima obilo orodja, a največ klešč, s katerimi železo v ognji derži, da se ne opeče. Tudi rabi mnogo kladiv razne velikosti, da ž njimi tolče.
Kotlarje štejemo tudi h kovačem. Oni od rumene medi in bakra delajo raznoverstno posodje: kotle in kotliče, sklede, skóvrade (ponve), verče, razno-verstne cevi i. t. d. Kotlarji tudi hiže in zvonike pokrivajo z bakrom.
Kotlarji v tovdrnicah kupujejo med in baker, njim uže nalašč pripravljen, rekše tenko razblinjen, ter ga potlej v posebne stvari še po svojem načinu pripravljajo. Treba da vsako posodo še poprej od znotraj pocinijo, predno jo prodadé, ker drugače bi vse take posode ne bile samo kvarne (škodljive) zdravju, nego tudi jako opasne življenju.
Klepdrji ob kositru in rumenej pločevini narejajo raznò katero hižno ter kuhinjsko posodje, cevi i. t. d. Oni navadno delajo, kakor kotlarji, ter jim rabi malo ne isto orodje. Tudi ti hiže in zvonike pokrivajo sè železno pločevino.
Noždrji gotové nože ob železu. V starih časih so ljudje rezali z noži od kamena, ali da bolje rečemo: namesto nožev so rabili ostro kamenje in školjke. Stari Gali, Rimljani in Gerci so uže poznali nože, a nijso z njimi rezali pri mizi, ker je tedaj bila navada, uže razrezane in razdrobljene jedi na mizo nositi. Pri obedu nij zatorej bilo druzega treba, nego jedi s persti devati v usta. V 13., 14. in 15. veku so jeli rabiti nože tudi pri jédi ter uže takój v tistem času nahajamo več verst nožev v Angličanskej, Prancoskej in Nemškej zemlji, tudi uže pri nas. Vilice so izuméli v 15. veku in pervi so je Lahi rabili. Nožarji delajo nože na drobno, a na debelo se gotové v posebnih tovdrnicah, izmej katerih je najimenitnejša agličanska v Scheffieldu. Perva britev je bila narejena 1638. leta, pervi peresni nožič 1650. 1., a pervi mizni nož in vilice 1798. 1.
Ključdničarji ne gotové ob železu samo ključdnic in ključev, nego tudi razne druge stvari: mline za kavo, okóve, verige, rešetka i. t. d. Homer pripoveduje, da so uže v starih časih poznali ključdnice in zapore. Lakedemonci so izuméli ključe, katere so pozneje Rimljani in Gerci doveršili. Perve umételjne
ključanice je izmislil Ivan Ehemann v Norimbergu 1540. leta; potem so Francozi in Angli čžni izuméli raznoverstne zàbnice (obesälne ključanice) in jako umételjne spróznice. Ključdničarji novejše dobe so v tej stväri uže zelò zelò napredovali. Komu nijso znane umételjne kljuöänice železnih blagajnic? — Mi Slovenci imamo verlih nožžrjev, katerih zdelki so bili na razstavah javno priznani. V Ljubljani sluje Nikolaj Hofmann.
Tudi ključaničarji z ognjem zdelujejo železo. Treba jim je meha, raznovrstnih klešč, klädiv, pil, prebijäöev, dlet, presekačev i. t. d. Kovine zdelovati so ljudje znali uže v starodavnih časih. Mnogo je še drugih rokodelcev, ki zdelujejo kovine. Taki rokodelci so: srebrärji, zlatärji, zvonärji, orozärji, kositrarji ali cinarji.
Zvonärji lijó zvonove od zvonovine, katera ima v sebi 3 do 5 delov bakra in jeden del kositra (čistca). Uže v pervih časih so imeli po jutrovih de-želan majhene zvonce. Egipčani so je rabili v nekako godbo ob slovesnostih in plesih; Hebrejci so s takimi zvončki lepšali svojo obleko, a Rimljani so z njimi dajali znamenje, kadar so hoteli kak zbor sklicati. Namesto denašnjih velikih zvonov so jim rabili bakréni kotli, po katerih so s kladivcem ali s čim drugim tolkli. Perve cerkvene zvonove je v začetku petega veka uvedel škof Pavlin v mestu Noli blizu Vezuva na Laškej zemlji. Do 12. veka so zvonove rabili vedno samo v zvonjenje ; a ko so v tem veku izuméli ure na zvonikih, upotreb-ljeväli so zvonove tudi takim uram.
Najimenitnejši zvonovi so v teh mestih: zvon sv. Štefana v Dunajskem mestu, z jarmom vred 28.787 kilogramov tezàk ; največji zvon je v Pekingu na Kitajskem, 67.207 kilogramov težak; a na Ruskem je največji v Moskvi, do 1000 centov ali 56.006 kilogramov teždk, imenovan „boljšoj" (veliki); treba je 24 ljudij, da mogó z njim zvoniti.
Kositrarji so imeli v prejšnjih časih mnogo več dela, nego-li zdaj. Nij je bilo hiže, v katerej bi se ne bila našla kositréna posoda. Gerkom in Rimljanom je bilo mizno ter tudi vse pitno posodje od kositra. A kadar so izuméli porcelan , od tedaj je kositrénih posod tako menj in menj, da je zdaj uže malo kje vidimo.
Oroždrj i gotove raznoverstno orodje drugim rokodelcem, n. pr. dleta, klešče, i. t. d., a delajo tudi kolomére (cirklje), ki je kupujejo risarji, da jim rabijo v risanji.
Orozàrji se v nekterih zdelkih priblizàvajo kljuéànicarjem, a v drugih zopet stroj etvorcem.
Prir©l®flst@«Mt@rQ)iMiisI® polje.
Volk.
(S podobo.)
Volk (Canis lupus) je podoben psu a večji od njega, dasitudi se dobodo psi, kateri so malo ne toliki ter tako močni, da bi človek mislil, volkóvi so.
Volk je navadno dolg nekaj nad 1 meter, rumenkasto-siv in černo-lisast. Iz očij mu gleda lokävost (zvijačnost) in poniglavost. Neizrečeno je samogolten, vedno bi žerl; a vse nič ne pomaga, zmirom je lačen ter suh, kakor terlica. Poleg vsega tega je vendar krepak in močan, da-si je videti ves terhel in medel.
Nego ob vsej svojej m6či je poniglav in bojazljiv ; poštenega boja se ogiblje, ter zato po navadi ne gre na človeka. Mej poletjem se klatijo volkovi največ po samem preko gozdov ter iščč zajcev, ptic, podgan in domače živine, ako jo rnogó kje dobiti. A po zimi, kedar pritisne bud mraz in jim živeža v gozdu nedostaje, zberó se na večje čete, lačni se potepajo s hriba na hrib ter po noči strašno zavijajo, da je človeka groza. Lakota je goni na polje, ob cestah se potičejo, pritepó se v vas, pograbijo psa izpred hiže, živino iz hleva, konja izpred voza. Volk, da-si je videti boječ, napade, ako je zelò lačen, tudi človeka; in kedar uže okusi človeško meso, potem silno derzen kólje ljudi, osobito otroke. Videli so ga, da je mertvece vlačil iz grobov in zèri.
Na paši se prikrade po visokej travi ter potlej preži na žrebe, telico, svinje ali koze, ki se mirno pasó. Najrajši grabi neumne ovce, bodi si na paši, ako ovoha, da nij psa blizu, bodi si po noči v staji. Tedaj kolje neusmiljeno, ter mnogo več podavi, nego mu je potrebno. Z ovco preskoči plot; nesoč jo derži toliko od tal, da se mu ne vleče po zemlji.
Od ubitega volka človek baš nema velike koristi. Njegovo meso niti druge živali nehté jesti, menda zato, ker zoperno diši. Sam njegov kožuh je nekaj vreden; največjo ceno imajo ruski in švedski volkovi, katerim se kože cené po 8 do po 12 goljdinarjev.
To kvarljivo zver zatirajo in pobijajo povsod in vedno. Poprej so jim nastavljali zanke, kopali jim jame, a zdaj je streljajo, ali moré sè strupom. Pod-métajo jim mesa, otrovànega s strašnim jadom strihninom. Zver jedva požre meso, in uže je mertva.
Volčiča konci aprila meseca v kakej skrivnej jami skoti po petero do po devétero včlčet, ki so po 12 do po 14 dnij slepi ter dve ali tri leta verhä, do-rästajo. Kakor sploh vsi živ41ji mladiči, tako so tudi volčeta zale živalce v sivkasto-rumenih koždških. — Mladi volk se hitro sprijazni s človekom, privadi se päsjega živeža ter sprijatelji se časi tudi s psom.
Največ volkov se potika po notranjem Kranjskem, kamor prehajajo iz Hervatskega ; a še mnogo več nego pri nas jih je po Hervatskem, Ogerskem, Erdeljskem in Gališkem, največ na Ruskem, kjer so tako navadna zvér, da v žimi nihče ne sme po noči iz hiže iti brez orožja.
Jezikoslovne stvari
Mirodvor. — Kaj je to, mirodvor? Kdo bi to besedo kdaj mogel razumeti, ako ne bi znal, da Nemec veli Friedhof? Učeni slovenski novinarji so očetje te strašne prikazni; kajti v nemškem je Friede mir, Hof dvor, obtorej Friedhof, mirodvor, a nič ne dé, če Friedhof (govori se tudi Freithof) nij „dvor miru," nego samo „ograjen dvor" (eingefriedeter Hof). Kar nikomur na božjem svetu ne bi na um prišlo, to na um pride bistroumnemu Slovencu. Kodar hodijo slovanske noge po zemlji, kodar se čuje slovanska beseda, povsod se govori: pokopališče, grobišče, grobje sred. sp. jedinstv. št. (srb. groblje), križišče (po Notranjskem), od mnogih križev itd. — Uboga slovenščina ! Mirodvorci s toboj delajo, kakor svinja z mehom; prestórili so te v gnjusen mirodvorsk jezik.
Razne stvari.
Drobtine.
(Konec šolskega leta) boste imeli na kmetih v nekoliko dneh. Nekateri se veselé, a nekateri zopet s strahom pričakujejo tega dneva. Ako bi bili vse leto pridno delali in se učili vsi, nikomur bi zdaj ne bilo straha. — Bog daj, da bi vsaj k letu nihče izmej vas ne imel strahu na zveršetku šolskega leta.
(Za kašelj) je dobro domače zdravilo to-le: Nakaplji si loja na papir ter si ga deni na persi. Odleglo ti bode kmalu. — često pomaga tudi na debelo stolčeni oves, ako ga v vodi skuhaš ter popiješ.
(Ako si roko ali nogoizpäh-n e š) treba je takój poslati po zdravnika, a mej tem devaj merzle obloge na bolno mesto ter se prav nič ne giblji.
(Ljuljka) je strupena rastlina, ki raste ob mokrej letini po vseh sternenih žitih. Požene klasovje in ima rujavkasto, osladno zernje, kije strupeno, nekoliko večje je od žita. Pleti se mora, vejati in dobro čistiti žito, inače je kruh slab, pa tudi druga jed od take moke narejena nij zdrava.
(Umeri je) gospod Valentin Ber not, učitelj v Colu, ki je bil vsa leta blag podpornik „Vertcu". V miru naj počiva ! _
Računska naloga.
(Priobčil F. Kete.)
Koliko let sem zdaj jaz star, ako bodeva jaz in sestra, katera je 1 leto mlajša od mene, čez deset let oba skupaj toliko stara, kolikor je najin strijc? A strijc je zdaj dve leti mlajši nego li najin oče, ki je baš zdaj trikrat toliko star, kakor jaz in sestra skupaj.
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem iiBtu).
Rešitev računske in zabavne naloge v 7. listu „Vertca."
a) Rešitev računske naloge: O č e je star 45 let, mati . .36 „ sestra. .18 „ jaz . ■ . 12 „
Skupaj . 111 let; to je 1332 mesecev, a četertina od tega je 333 mesecev.
To nalogo so prav rešili: Gg. Pr. Tomšič, kap. v Koprivi; Fr. Kljun, feld-vebelj v Ljubljani; Jak. Velikonja, učit. pri sv. Luciji na Mostu; Marko Kovšca, učit. v Selcih; P. Kete v Premu; Janez Žužek, fant v Laščah; André Baračič, učenec v Klani; Heljeodor Kromi, učenec v Laščah; Narodna šola v Ajdovščini ; Alojz Škoda iz Zaplaza pri Trebnjem. — Marija Papež v Jesenicah ; Antonija Breskvar in Marica Golob v Ljublj.
b) Rešitev zabavne naloge:
Glej denašnjo prilogo in videl bodei, da se naloga lehko različno reši.
Prav so jo Tešili: Gg. Pr. Ferk, pri sv. Jakobu v slov. goricah; Marko Kovšca, učitelj v Selcih; F. Kete v Premu; Adolf Pracni v Staremtergu poleg Loža; KarlLam-preht, Janez Glazer in Kari Kocmut, učenci v Puščavi na Štirskem. — Meta Pukl v Žečah pri Konjicah.
LISTNICA. Gg. M. P—1 v Žečah : Vašo mično po-vestico smo prejeli ter jo prinesemo prihodnjič, denes je bilo nemogoče. Sprejmite naš priserčni pozdrav ter širite naš list povsod, kodar se nahaja naša dobra si o-Ven ska mladina. — J. V. v Ceraemverhu : Poslano prejeli, a govorili bodemo z Vami o tej zadevi še pismeno. Da ste nam zdravi ! — P. K. v P. : Povest o Kalifu je uze preveč znana; otroci jo imajo v „Šmidovih" pripovedkah. — L. U. v A.: Opravništvo „Vertca" je primorano v s a c e g a naročnika opomneti zaostale naročnine; to tudi že v e čin a naših čast. gosp. naročnikov, ker nekateri pozabijo. A opomine pošiljamo samo po listnicah, v zapertih in zapečatenih listih tega storiti ne moremo, ker bi našemu listu bilo v materijalno kvaro. — M. Šos na Studenci: Poravnali smo, kakor nain ste naročili. — V. C., učit. v Št. Petru: 3 gld. prejeli ter Vam 40 kr. vpisali za prihodnje leto. Da ste nam zdravi! — A. H. v D.: Prejeli in oddali! — Ljudska šola v Zatičini in Št. V. v Podsredi: Naročnino prejeli do konca tekočega leta.
K* Oenainjeuiu listu 8ta pridejani dve posebni prilogi. "TBKS
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič — Tisk Egerjev v Ljubljani.