LETO XIV. ST. 1 (629) / TRST, GORICA ČETRTEK, 15. JANUARJA 2009
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY
NOVI
CENA 1 EVRO
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
Uvodnik
Danijel Devetak
Še en nov začetek
Novo leto, nov začetek, in vendar nič bistveno novega. Kljub številnim naporom, je pred nekaj dnevi poudaril Benedikt XVI., je "ob zori novega leta tisti mir, po katerem vsi hrepenimo, še vedno daleč". Spomnil se je naravnih katastrof, krvavih spopadov in terorističnih atentatov, ki še vedno prizadevajo naš svet. Seveda ni mogel mimo finančne in ekonomske krize, ki je na svetovni ravni z negotovostjo zaznamovala ogromno posameznikov in družin. "Vse to nam ne sme jemati poguma”, ampak nas mora spodbujati, "da še podvojimo svoja prizadevanja za razvoj varnosti, napredka in kulture miru", je sklenil sveti oče.
Ko sem bral te vesti, sem se sam pri sebi spraševal, kakšno težo sploh imajo danes v svetu papeževe besede. Kdo ga še posluša? Življenje teče dalje; o tem, kako teče, pa gotovo ne odločajo ljudje, ki bi imeli kaj dosti opraviti z vero, še manj pa z Vatikanom. Zlasti v zahodnem svetu namreč zaznavamo vedno močnejše trenje med versko etiko in drugimi etikami. V dnevnem tisku skoraj vsak dan najdemo sledove mržnje v odnosih med katoliškim in laid-stičnim svetom. Katerikoli dogodek se z lahkoto sprevrže v pretvezo za blatenje in nergaštvo. Drug se postavlja proti drugemu kot nasprotnik, gradijo se novi zidovi. Zdi se, kot da smo eni in drugi vedno manj sposobni se pogovarjati, sprejemati različne poglede. Svetniški liki svetujejo, naj se kristjani najprej sami vprašamo, kaj zgrešimo, če je stanje tako. Je morda za klice novega antiklerikalizma kriva senca novega klerikalizma, ki se pojavlja tu pa tam? Družba, v kateri živimo, hlepi po svobodi; ta pa je polna protislovij. Ljudje hočejo živeti, kot jim narekujejo želje, prav vse želje; pač v meri, ki jo dopuščata "vsemogočni” tehnologija in znanost. In vendar tudi pri tem prihaja do skrajnosti. Ali niso najnizkotnejše zlorabe in zločini, ki jih nato vsi soglasno obsojamo, izraz skrajne želje po svobodi? Govori se o nujni skrbi za okolje in zemeljske vire, pogosto na skoraj militanten način, tak, ki ga pa večkrat pogrešamo, ko gre za varovanje človekovega življenja... Normalno je, da v takem okolju kristjan "moti", če sploh zmore kaj povedati, saj je vse prej kot lahko kaj povedati, doseči, da kdo posluša in morda kaj sprejme. Zna izpasti kot starokopiten, dogmatski, fundamentalisti čen; in za to ni niti vedno "kriv" sogovornik, ki ga ne razume... Smo v 2000 letih krščanstva morda med potjo izgubili to, kar je njegov čar? Ali ne znamo več spregovoriti o tistem krščanstvu, ki je na zahodnem svetu bilo zibelka in domovina humanizma? O tem, da je krščanska etika v službi dostojanstvu in kakovosti življenja? O tem, da se je naša omika skoz prizmo krščanstva v stoletjih prečistila: namesto suženjstva je postavila svobodo, namesto materialnih vrednot duhovne, namesto samovolje zakonitost, namesto totalitarizma demokracijo, namesto enoličnosti raznovrstnost? Tudi zgrešimo, če mislimo, da je to, kar se postavlja "izven" krščanstva, vse "napačno"; nekaj podobnega se dogaja na drugi strani, kjer so številni prepričani, da imajo edino oni prav, vsak kristjan pa da je itak "zamorjen reakcionar", ki ne razume sveta, "saj smo vendar v 21. stoletju"...
Kristjani smo poklicani, da v takem svetu živimo na pozitiven in umirjen način; kot so živeli prvi kristjani. Ni nam treba se odpovedati evangeliju, in vendar ostanimo sredi drugih ljudi s simpatijo, ne ločujmo se od njih. Bodimo solidarni, prizadevajmo si, da bi skupaj gradili prijaznejše vzdušje, bolj človeško družbo. Bodimo prijatelji vsem, ne predajajmo se malodušju ali strahu samo zato, ker je nedeljnikov vedno manj. Bodimo kvas in sol, tako da bi eni in drugi, kristjani in nekristjani, lahko z veseljem ugotavljali, da je lepo biti skupaj. Protistrup razdrobljenosti je namreč lahko samo krepitev medosebnih vezi in občutka za skupnost, saj smo konec koncev vsi "v isti barki". Jezus je prišel na svet kot otrok mladenke in tesarja, sredi najrevnejših, na tiho, skoraj na skrito. On, ki nas ob vsakem Božiču vabi, naj še enkrat začnemo znova, naj nam da podvojenih moči, da v novem letu še enkrat začnemo na novo!
Komentar
Mir je sad pravičnosti?
Vojaški spopad med Izraelci in Palestinci, plinska vojna med Rusijo in Ukrajino oz. EZ ustvarjajo napetosti v mednarodni skupnosti. Največja žrtev so vedno revni in že tako prizadeti, medtem ko veliki v svoje diplomatske in politične okvire postavljajo svoje osebne in nacionalne ambicije. Umirajoči zaradi vojn in pomanjkanja so žalostno spričevalo človeškega pohlepa, ki raje služi z orožjem kot z vlaganjem v znanje, razumevanje in etično osveščenost, kar je pogoj za dogovor o pravičnejšem svetovnem redu. Svetovna politična skupnost kljub OZN in drugim svojim ustanovam in organizacijam kaže premalo volje za zahtevno dialoško iskanje soglasja med interesi narodov, gospodar-sko-finančnih in drugih lobijev, ki po navadi zelo samovoljno in sebično urejajo tok stvari. Tako se je svetovna skupnost v strahu pred lastnim preživetjem oziroma zlomom sistema odločila, da finančno ozdravlja pohlepne zablode. Za mir med narodi in skupinami pa bo treba več zavzetosti, da bodo tudi mali lahko preživeli. Ali je skrb za uboge res samo delo zanesenjakov, kot je Pedro Opeka, in njim podobnim človekoljubnim prostovoljcem? In kaj so za to pripravljeni žrtvovati odgovorni na tem svetu. Res se zaradi dobrodelnosti plemenitih človeških src stiske in napetosti v svetu lajšajo, a potrebne so sistematične in dolgoročne rešitve, ki jih more in mora napraviti svetovna politična skupnost z ustreznimi svetovno obvezujočimi pravnimi in drugimi ukrepi. Brez celostnih rešitev se bodo reveži vedno bolj množično zgrinjali na naših - še tako hermetično zaprtih - mejah in trkali na našo (slabo) vest. Kot je poudaril v novoletni poslanici papež Benedikt XVI., je namreč mir sad pravičnosti v svetovni in tudi vsaki manjši družbi.
Tudi Slovenija potrebuje take sistemske rešitve. Predsednik Republike je državljane v govoru na dan samostojnosti in enotnosti spodbujal k družbenemu dialogu in iskanju soglasja med nami. Zavzel se je za popravo krivic in preteklih sporov. Žal tega ni mogoče rešiti brez soglasja, da je bila revolucija nasilno dejanje, ki je ukinilo demokratična pravila in odprlo na široko vrata zlora-
bam, krivicam, likvidaciji demokratičnih državljanov in vzpostavitvi totalitarnega sistema. Narod je poleg vojne moral trpeti še to nasilje, posebno so bili na udaru
kristjani.
To je bilo že tolikokrat javno povedano, a nekateri tega ne marajo slišati in je zato treba to znova poudarjati, če hočemo z odkrivanjem vzrokov medvojnih - poleg seveda okupatorskih - in posebno vseh povojnih krivic - doseči primerno družbeno higieno. Zato je treba s pravimi besedami poimenovati revolucijo in vse njene posledice ter z družbeno-kritično refleksijo omogočiti primerno družbeno osveščanje, kot je to primer v drugih naslednicah totalitarizma, od Španije do pokrajin nekdanje DDR, Češke in drugod.
Priznanje teh razsežnosti postavlja v pravo luč tudi politično dogajanje v družbi danes, ki je pohabljeno zaradi posledic teh dogajanj v polpreteklosti. Te resnice žal ljudje, povezani z nekdanjimi silami, ne priznajo, zato ostajajo spravni procesi pohabljeni, enostranski in za žrtve ponižujoči. Tega ne morejo popraviti niti formalna dejanja "vsiljenega poenotenja", ki spregleda in obide prizadetost nepriznanih žrtev. Tem se s takimi poenotenji povzročajo nove žalitve njihovega človeškega dostojanstva, saj jih taka "poenotenja" ne postavljajo kot žrtev, pač kot orodje (instrument) ponavljajočih se političnih manipulacij. S takim pristopom ostajajo tudi osamosvojitvena dogajanja in demokratični procesi past izkoriščanja in instrumentaliziranja državljanov. Z drugimi besedami: ljudem drugačnih nazorskih, političnih in verskih prepričanj še vedno ni dovoljeno, da se družbenopolitično uveljavljajo na njim lasten način, pač pa jih protagonisti omenjene dediščine jemljejo vedno le kot orodje za izvrševanje svojih družbenopolitičnih ciljev: obstajajo dvojna merila, šteje le poreklo, oblast pa ima lahko v rokah le preverjen kader - če pride v roke drugim, jih je treba na vse načine onemogočiti. Ta proces se je z zadnjimi volitvami spet okrepil in celo sam predsednik Republike dopušča s svojim pristranskim ravnanjem takšno diferenciacijo, po kateri naj bi bili politični procesi domena "preskušenih si". Tako se enim zaslužnim za osamosvojitev jemlje čast in se jim spodbijajo utemeljene reference s
proceduralnimi malenkostmi, druge pa se kujejo v zvezde, čeprav od časa do časa ustavljajo drugače misleče. V družbi pa se tako ustvarja ozračje, v katerem lahko politično in medijsko uspevajo ljudje dvomljive človeške in strokovne kvalitete samo zato, ker so pač pristaši revolucionarnega toka.
Tako se pri enih krepi družbeno malodušje, pri drugih pa občutek triumfalizma, vse pa podaljšuje neenotnost in razdeljenost in agonijo družbe in je slabo za uspešen izhod iz moralne in družbene krize, v kateri smo.
Resnica nas bo osvobodila, zato se moramo prenehati slepiti, saj družbene in osebne stiske lahko premagamo le s sodelovanjem vseh in s pripravljenostjo, da v družbi odstranimo čim več ovir, zaradi katerih bi se kdo počutil prikrajšan in odrinjen. Proces sprave in narodne enotnosti gre samo preko resnice o naši skupni preteklosti. Šele osvoboditev vsake prizadetosti daje v družbi podlago za reševanje socialnih stisk in nas krepi v pripravljenosti za večjo solidarnost in premagovanje takšnih ali drugačnih družbenih, tudi gospodarskih, predvsem pa socialnih stisk. Aristotel je imel prijateljstvo za temelj urejene države. Kdaj bomo Slovenci in državljani te države presegli sistemske in osebne spone ter se ovedli, da bomo lahko le skupaj gradili zdravo, pravično in s tem dobro družbo. Novo leto je znova ponujena priložnost in želim Vam, Slovenkam in Slovencem ter vsem državljanom te države, da bi jo čim bolj uspešno izrabili. V tem solidarnem duhu naj bo Božji blagoslov tudi to leto z nami!
Janez Juhant
Krožek ANTON GREGORČIČ Studijski center za socialno-politična vprašanja
vabi na predstavitev knjige Rafko Dolhar "PO KUGYJEVIH POTEH: OD TRENTE DO ZAIZERE"
Knjigo in avtorja bo predstavil Jurij Paljk
Kulturni center Lojze Bratuž - Gorica Ponedeljek, 19. januarja 2009, ob 19.30
Nadvse aktualna tema
Za moralna načela
Dan emigranta v Čedadu	•	■	_
Za tesnejše sodelovanje ,n 9osPodarstvu s Slovenijo in razvoj!
Letošnjega praznika Slovencev iz Beneške Slovenije, Rezije, in Kanalske doline, kot organizatorji imenujejo Dan emigranta, ki so ga kot vsako leto na praznik Svetih treh kraljev priredili v gledališču Ristori v Čedadu pod naslovom Iz leta v leto, so se udeležili tudi slovenski minister za Slovence po svetu in v zamejstvu Boštjan Žekš, v imenu Dežele FJk odbornik za kulturo
Roberto Molinaro in več slovenskih poslancev ter okoliških županov.
Dan emigranta je praznik za vse Beneške Slovence, saj jih prav emigracija najbolj označuje v vseh stoletjih, tudi zadnje čase, so prireditelji povedali ob prazniku, ki se ga je udeležil tudi minister Boštjan Žekš z državnim sekretarjem Borisom Jesihom. Minister Žekš se je pred slovesnostjo v gledališču Ristori v Čedadu srečal s predstavniki Slovencev videmske pokrajine in pobliže spoznal razmere, ki vladajo v Beneški Sloveniji. Na posebni tiskovni konferenci pred slavnostjo je povedal, da v Italiji Slovenci niso imeli nikdar lahkih časov, da so sedaj razmere zaradi napovedanega krčenja finančnih sredstev slovenski narodni skupnosti v Italiji "dramatične", a, tako Žekš:
"Se tudi zavedam, da so zadeve vedno bile za Slovence tu dramatične, morda so danes za nianso bolj dramatične, a vsi skupaj si moramo prizadevati, tako zamejci kot Slovenija in seveda Italija, da bi se stanje izboljšalo in sam sem prepričan, da se bodo stvari uredile"! Minister je dejal, da ne gre pretiravati z malodušnostjo, ker je italijanski pre-
mier Berlusconi slovenskemu premierju Pahorju obljubil, da se bodo zadeve uredile! Po ministrovem mnenju gre torej počakati, da se bo videlo, če bo italijanski premier držal besedo in do krčenja finančnih sredstev za slovensko narodno skupnost ne bo prišlo, a je v svojem nagovoru tako novinarjem kot tudi pozneje številnemu občinstvu v gledališču tudi dejal, da se mo-
rajo zavzemati za tako rešitev, ki jim ne bo škodila. V primeru pa, da se zadeve glede financiranja slovenske narodne manjšine v Italiji ne bi uredile, bo Slovenija po ministrovem mnenju "izvajala še naprej pritiske na vseh ravneh".
Sicer pa je bila slovesnost ob Dnevu emigranta v gledališču Ristori letos kot že vrsto let zaupana reži-
serju Marjanu Bevku, ki je po besedilu Marine Cernetig pripravil sodobno predstavo, v katero so vpletli tudi pozdrave gostov. Mladi pevci iz Benečije pa so iz gleda-
liške predstave naredili sodoben praznik beneškega narečja, ki se je prepletalo s slovenščino in italijanščino. Čedajski župan Attilio Vuga si je zaželel še tesnejšega sodelovanja z bližnjo Slovenijo.
V imenu deželne uprave Furlanije Julijske krajine je spregovoril deželni odbornik za kulturo Roberto Molinaro, ki je poudaril predvsem pomen slovenske narodne manjšine za vso deželo in
dejal, da si je sedanja deželna uprava prizadevala, da do krčenja sredstev slovenski manjšini, ki jih napoveduje rimska vlada, ne bi prišlo, in je po njegovem "naredila vse, kar je v njenih pristojnostih", da do tega ne bi prišlo. Dodal je še, da "mora zakonska zaščita za narodno manjšino združevati in ne deliti ljudi"! Slovenska senatorka v Rimu Tamara Blažina je opozorila na nevzdržno stanje Beneških Slovencev, kot je tudi povedala, da sedanja vlada nima veliko posluha za narodne manjšine.
Glavni govornik Dneva emigranta je bil letos Stefano Predan, ki je dejal, da bo tudi narodna manjšina v težkih časih morala narediti drastične izbire. Osredotočil pa se je na tri večje sklope problemov, ki najbolj tarejo Beneške Slovence, in sicer zaposlitev, ki je ni, in zato Benečani tudi danes odhajajo s trebuhom za kruhom, zahteval je boljše storitve na vseh področjih v teh goratih dolinah, saj so cestne in tudi komunikacijske povezave zelo slabe. Predan je še povedal, da sam noče niti govoriti o slabi vidljivosti televizije, tako slovenske kot italijanske, ker, tako je poudaril, ga je sram, kot je tudi povedal, da v dolinah Beneške Slovenije telefonske linije delujejo vsega dvesto dni na leto, internetnih povezav pa ni. Od Dežele FJk je zahteval večje investiranje v kmetijstvo in tesnejše sodelovanje z bližnjo Slovenijo ter jasno povedal, da sta za Beneške Slovence "jezik in kultura moč naše skupnosti"! Odločno je tudi pozval vse prisotne, naj ne nasedajo provokacijam desničarjev, ki jih hočejo narediti za Slovane, kot je tudi pozval vse javne delavce in politike, naj bodo "bližje ljudem in bližje teritoriju"!
Med vidnimi predstavniki iz RS so bili tudi predsednik komisije DZ RS za Slovence po svetu in v zamejstvu Milan Petek, člana te komisije Vasja Klavora in Mirko Brulc, predstavniki več ministrstev in bližnji župani.
Jurij Paljk
N a j novejša finančna kriza, ki je bruhnila na dan v najrazvitejšem gospodarstvu na svetu, to se pravi v ZDA, je še vedno v ospredju preučevanja njenih vzrokov in posledic. Zgodilo se je pravzaprav nekaj neobičajnega in težko razumljivega za navadnega človeka, ki ne pozna zapletenega ozadja finančnih špekulacij, ki naj bi v tako imenovanem svobodnem gospodarskem sistemu samodejno urejale ponudbo in povpraševanje po dobrinah in storitvah. Presenetila pa je tudi tiste ljudi, ki omenjeni sistem dobro poznajo ali veljajo za visoko kvalificirane strokovnjake na tem področju. Širša javnost pa ne more sploh dojeti, da so zašle v velikansko prezadolženost največje ameriške investicijske banke, ki so dotlej veljale za neomajne gospodarske stebre. Razlogov za tako naglo po-rušenje sistema v njihovem racionalnem uspešnem poslovanju je več, v bistvu gre za neučinkovit nadzorni sistem, ki je odpovedal do takšne mere, da ni bilo več mogoče ustaviti sproženega plazu. Omenjene banke so namreč z verižno preprodajo svojih dolgov ustvarile tako veliko maso umetnega denarja, da ni bila niti delno več krita z realnimi vrednostmi. Tu se postavlja vprašanje, zakaj se niso še pravočasno ustavile s pretiranimi špekulacijami in zakaj niso posegli nadzorni organi. To je presenetilo samo državno administracijo, ki je sedaj prisiljena reševati nastali položaj, da se preprečita prevelika brezposelnost in prehud udarec realnemu gospodarstvu. Skratka, iz povedanega izhaja, da je treba spoštovati temeljna moralna načela tudi na področju gospodarskega poslovanja. Ustvarjanje tveganih ali povsem umetnih iluzij je namreč moralno nedopustno, ker svoboda se ne sme sebično izrabljati, samo da se doseže najvišji dobiček, ne meneč se za nevarnost zrušenja celotnega sistema v škodo najširše skupnosti. Če se pa vplivni gospodarski in finančni
kolosi neodgovorno podajajo na pot za dosego za vsako ceno preveč tveganih dobičkov, žagajo temelje gospodarstva. To se je v bistvu zgodilo v zadnjem primeru finančnega zloma v ZDA, katerega posledice se sedaj prenašajo na vsa gospodarska področja doma in v svetu.
Drugo področje, na katerem pogosto prihaja do nespoštovanja temeljnih moralnih pravil, je žal politika, ki je prav zaradi tega izgubila ugled, saj po definiciji pomeni dejavnost v skupno dobro celotne skupnosti, kar izhaja iz grške besede polis (mesto, država). To se danes dogaja skoraj povsod. Ta pojav je močno prisoten tudi v italijanski družbi v obliki vsakovrstnega favoriziranja in podkupovanja za pridobitev raznih koristi. V 90. letih minulega stoletja je italijansko sodstvo le odkrilo pokrov nad pojavi podkupovanja v zvezi z raznimi javnimi deli ali podeljevanjem raznih javnih koncesij, v katere so bili vpleteni številni javni upravitelji, visoki politiki in same politične stranke. Sodstvo je takrat sicer razgalilo sistem podkupovanja, a kot dokazujejo zadnji dogodki, mu ni uspelo ga izkoreniniti, ker je pregloboko zasidrano v številnih družbenih okoljih, češ: "Saj vsi tako delajo"! Otopela je zavest tako v majhnih kot velikih stvareh.
Po drugi strani pa k razkroju poštenosti prispeva nizka stopnja politične kulture pri dejavnikih, ki usmerjajo javno mnenje in oblikujejo vodilne kroge v poli-
v politiki
tičnih strukturah, institucijah in strankah. Ogledalo nizke stopnje politične kulture so, recimo, polemike in razprave v parlamentu in na televiziji, v katerih se nasprotniki, t. j. zagovorniki različnih mnenj in stališč, grobo in neokusno obmetavajo brez vsakega reda in discipliniranosti in sistematično prekinjajo sogo-
vornika ob nemoči voditeljev oddaj, ki jim je poverjena naloga moderatorjev.
Resnega dialogiranja medvladnimi in opozicijskimi strankami skoro ne poznamo več. Vse bolj pa smo priča neiskrenemu izmikanju odgovorom, ki jih javnost pričakuje od odgovornih, in grobemu poniževanju nasprotnika, kakor da je resnica samo ne eni strani. Italijanski politiki so pa mojstri v širokoustenju o delu, ki ga opravljajo, a se spretno izmikajo odgovorom na kritike na njihov račun. Rezultat takšnega sprenevedanja je, recimo, ta: medtem ko so se "velikodušno" odrekli nekaj odstotkom svojih neskromnih dohodkov od političnih funkcij, pa so najrevnejšim sodržavljanom zaradi draginje priznali za določen čas 40 evrov pomoči, ki je v bistvu miloščina države, ki se prišteva med sedem najbogatejših držav na svetu.
Alojz Tul
Na dnu...
OH, NOVA TABLA !	^
KONČNO SO UVEDLI VIDNO DVOJEZIČNOST!
Povejmo na glas
Ruske grožnje s plinom
Prenehanju dobave zemeljskega plina državam Evropske unije mirno lahko rečemo grožnje. Toliko bolj zaradi letošnje ostre zime, ko je pomanjkanje energije, ali vsaj možnost tovrstnega pomanjkanja, mogoče čutiti zelo neposredno in otipljivo. Jasno je torej, da se dobavitelj oziroma Rusija zelo dobro zaveda, kaj odtegnitev temeljne surovine za prizadete države pomeni, se pravi, da izraža v odnosu do njih zelo močno nejevoljo in najbrž res tudi grožnjo. Takšni in drugačni zapleti z Ukrajino, preko katere gredo plinovodi in ki menda plin krade ter ga ne plačuje, so seveda le postranski razlog. V tem smislu je ruski vladni predsednik Putin zelo jasno izjavil, da je za vse nevšečnosti kriva Evropa, točneje rečeno Evropska unija, ki resnici na ljubo plin Moskvi redno plačuje. Za kaj potemtakem vbistvugrein kaj jevozadju te zgodbe, s katero se gotovo ni mogoče brezskrbno šaliti?
Poraja se občutek, da želi biti Rusija od Evropske unije dosti bolj upoštevana, kot v tem trenutku je. Na vsak način je odločitev o postavitvi protiraketnega ščita na Poljskem in Češkem vsaj v očeh Moskve porušila še sprejemljivo ravnotežje. Uradni Kremelj je na omenjeno postavitev odločno reagiral, vendar so predvsem Združene države Amerike zatrjevale, da ne gre za grožnjo Rusiji, ampak za obrambo pred iranskimi raketami. Evropa je ob takšnih izjavah v glavnem molčala terpo-tihem slej ko prej Češki in Poljski dovolila, naj postavitev spornega ščita sprejmeta. Ne-
mara nam je že ušlo iz spomina, toda nekaj kasneje je Rusija povišala stopnjo vojaške pripravljenosti in je pričela ponovno patruljirati s svojimi izvidniškimi letali, kot je to v zloglasnih letih hladne vojne počela Sovjetska zveza. In kljub resnemu rožljanju z orožjem - in to je pravzaprav osupljivo - so se priprave na protiraketni ščit nadaljevale, kot da se ni nič zgodilo. Še več, v uglednih zahodnih časopisih so se pojavljali začudeni komentarji, kako da se Moskva odziva tako grobo in neuglajeno, saj za zaostrovanje nima nikakršnega pametnega razloga. Sedaj pa je Moskva izbrala drug način, da izsili zase primerno upoštevanje: ustavila je dobavo plina in pokazala, da po potrebi to lahko stori tudi v prihodnje.
Dejstvo je, da bi bilo koristno, ko bi Evropska unija do Rusije vodila ustreznejšo politiko. Evropska unija je s svojo močjo in vplivom prav gotovo velesila in bi se kot takšna morala obnašati, zdi pa se, da je v zadnjih letih v veliki meri zapadla tisti Bushevi politiki enostranskosti, ki je želela države stare celine preprosto priključiti svojim interesom in jim zmanjšati pomen. Zato je v tem trenutku Evropska unija bolj ali manj le del t. i. razvitega sveta, ne pa samostojna velesila, ki bi učinkovito urejala odnose z drugimi velesilami. In z Rusijo je nujno voditi samostojno politiko, sicer se bodo kremeljske grožnje nadaljevale in neusmiljeno spodkopavale kvaliteto življenja, ki nam jo je danes dano živeti.
Janez Povše
V
Stefano Predan (foto JMP)
Dr. Boštjan Žekš in dr. Boris Jesih z beneškimi Slovenci (foto JMP)
Predavanje v Tinjah, 3.1.2009/Lojze Peterle trebuje nadaljnjo izgradnjo. Pomanjkljivo delovanje pravne
Slovenija 2009, kam?
države je nevarno zlasti v času kriz.
Zdi se mi, da smo se za razmišljanje o prihodnosti Slovenije zbrali na pravem kraju in ob pravem času.
Za nami je stoletje dveh svetovnih vojn in treh totalitarizmov: fašizma, nacizma in komunizma. Slovenci smo plačali davek vsem trem. Naj se nikoli več ne vrnejo in ne pozabimo jih.
Ne smemo pa pozabiti tudi drugačnih dejstev, ki jih prištevamo k pozitivnemu delu slovenske zgodovinske bilance.
Dovolite, da se ob tej priložnosti ozrem štirideset let nazaj v leto 1968, ki ga pomnimo po sovjetski agresiji nad Češkoslovaško, samozažigu Jana Palacha, študentskem vrenju po Evropi in še čem.
V tistem letu, ki je v Sloveniji dišalo po Kavčičevem liberalizmu, v Beogradu pa po trdi partijski liniji, je v Rimu skupina krščanskih razumnikov pod imenom "Skupina ypsilon slovenskih akademikov" izdala knjižico "Slovenija 1968 kam?"
Gre za dosego polno razvite in zrele narodne osebnosti z uresničitvijo državne samostojnosti".
"Samo narod, ki je dozorel, svoboden in samostojen, lahko resnično doprinese k napredku in reševanju problemov človeštva". "Naša bodočnost je v naših rokah. Ne v tvojih, ne v mojih, v rokah nas vseh. Samo, če si bomo podali roke, bomo zgodovinsko dolžnost izpolnili..."
"Boj za narodno neodvisnost in samostojno državo bo naš narod notranje zedinil in zabrisal tragična nasprotja, ki se pojavljajo že toliko desetletij".
Ko so akademiki Franček Križnik, Ivan Rebernik, Ciril Valant in Roman Žužek tako jasno in smelo pozvali k vseslovenskemu in nadstrankarskemu gibanju za osamosvojitev, so med drugim zapisali tudi tole:
"Vse kaže, da bo ravno v teku prihodnjih dvajsetih let, če ne že veliko prej, napočil zgodovinski trenutek, ko bomo tudi Slovenci dosegli končno izoblikovano narodno osebnost in državno neodvisnost".
Gospodje se niso veliko zmotili. Dobrih dvajset let pozneje se je zgodilo.
Vendar se mi zdi, da ne gre toliko za priklon njihovi preroškosti, kot za pomen dejstva, da se je takrat našla skupina ljudi, ki je jasno formulirala temeljno točko slovenskega narodnega programa - postavitev lastne države. Ob tem, kar smo v tistih časih in pozneje doživljali verni ljudje, ni nepomembno, da so bili pisci kristjani. Naj bo to izrečeno zaradi zgodovinskega spomina.
Še pojasnilo, zakaj v imenu skupine črka ypsilon. Ker je predzadnja v abecedi. Ker kliče po z, po zadnjem dejanju.
Kakšen vpliv je knjižica imela, bodo vedeli najbolje tisti, ki so jo takrat brali.
Čeprav je knjižica po tajnih poteh našla pot med številne Slovence v Sloveniji, mi je poznana samo ena javna in zares politična omemba. Po štiridesetih letih njenega tajnega izida je prav, da se je spomnimo, izrečemo priznanje in hvaležnost avtorjem za enkratno in korajžno narodnopolitično dejanje.
To sem se čutil dolžan povedati glede na to, da se dr. Ivan Rebernik, eden od avtorjev tega poziva ni mogel osebno udeležiti tega srečanja in da se nikjer ni zgodila kakšna primerna zgodovinska počastitev. Naj govorijo vsaj Tinje.
Gospe in gospodje, tu nismo zato, da bi se ukvarjali predvsem z
zamolčanostjo nekega svetlega dejanja. Naj nam bo "Slovenija kam 1968" v navdih pri spraševanju - Slovenija kam 2009?! Leta 1990 je zmagal na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji Demos - koalicija novih demokratičnih strank, ki je hotela uresničiti stoletne sanje Slovencev o lastni državi. Demosov projekt osamosvojitve so Slovenke in Slovenci decembra istega leta plebiscitarno podprli doma in po svetu.
Za nami bo junija že osemnajst let lastne države in pet let članstva v EZ in v NATO. Pred dvajsetimi leti smo bili ena od komunističnih provinc, lani smo vodili dostojno in uspešno petstomi-lijonsko EZ.
Lahko smo veseli, da smo vse to doživeli, in ponosni, da smo vse to izvedli.
Ponosni in veseli da, ne pa brez skrbi!
Veliko epohalnega smo dosegli v teh letih, toda pred nami so novi izzivi in nekatera stara vprašanja.
Poslavlja se generacija, ki je doživela drugo svetovno vojno, pa še vedno ne ločimo dobro med napako in zločinom, med propagando in resnico, govori se o več resnicah, levo je še vedno a priori pozitivno in Slovenija ne premore konservativnega dnevnika, niti zasebne katoliške univerze. Predvsem pa nam manjka 250000 otrok. Med temi pa, ki doštudirajo, se dogaja tiho in močno odhajanje v tujino. Tudi zato, ker marsikje novo znanje ni zaželeno.
Naša tranzicija še ni končana, sprava je končala v megli in izgubi spomina.
Kam torej Slovenija 2009? Najprej k sebi.
Prestali smo leta obrambnega slovenstva, tudi grožnjo narodnega izginotja in težke čase "notranjih sovražnikov". Recimo, da smo kot narod utrdili zunanje fronte. Sedaj je nujno, da se bolj posvetimo slovenskemu navznoter.
Motivacijo za več veselja do življenja bomo morali poiskati v nas samih in relativizirati tezo o vplivu dohodka na število otrok. Tudi sprava se lahko zgodi samo med nami. Ne moremo je naročiti v Bruslju. Vemo, da se sprava lahko zgodi samo, kadar dozori. Vendar se sprašujem, zakaj se je med Nemci in Francozi zgodila nekaj let po drugi svetovni vojni, pri nas pa ni mogoča po več kot pol stoletja. Sprava ostaja vprašanje tudi brez generacij, ki so doživele vojno in revolucijo. Odnos do naših pokrajin, ki so lepe in zanimive za tujce, mi pa jih zapuščamo, tudi nima samo gospodarskih korenin. Poglejmo, kaj se dogaja s Krasom! Padle so meje, toda ali smo zaživeli kot narod razdeljeni med pet držav, kaj več kot malo več sproščenih potovanj, turizma in kulturne menjave.
Demografija, poseljenost Slovenije in skrb za njeno okolje bi morale spadati med prioritete dela Sveta za nacionalno varnost. Ta bi moral obravnavati tudi vprašanja vzgoje in izobraževanja ter pogoje za znanstveno tehnološki razvoj.
Eno od bistvenih vprašanj, ki zadevajo našo prihodnost, je vprašanje vodenja države. Dogovoriti se je treba, kaj je skupno dobro, nacionalni interes in kakšna naj bo vloga vladajočih. Tranzicijske skušnjave s prisvajanjem imetja in vladanja za potrebe ozkih skupin še niso končane. Naša pravna država po-
Naj v tej zvezi omenim še odnos do Cerkva. Za zrelo demokracijo bi moralo veljati, da odnos do njih ne sme biti v funkciji barve trenutne oblasti. Moderni standardi v odnosu do Cerkva bi morali biti trajnica ne glede na barvo vlade. Zavzemati se je treba za tako razumevanje ločenosti med državo in Cerkvijo, da bo krepilo spoštovanje človekovega dostojanstva, avtonomnost institucij in voljo po sodelovanju. Laicizma ne potrebujemo kot antireligije. Sploh ne potrebujemo podaljševanja preteklosti na starih ideoloških osnovah. Za dobrobit iste družbe lahko delamo iz različnih in ne vnaprej kvalificiranih vrednotnih izhodišč.
Vsi naj bodo naši in vsi dobrodošli. In naj ne bo nihče več
izključen po volji neke politične centrale. Potrebujemo ozračje, naklonjeno ustvarjanju in sodelovanju. Če smo različni, ni treba, da smo razdeljeni.
Glavna dilema ni, ali so na oblasti levi ali desni, ampak kako eni ali drugi vladajo.
Naše narodno zorenje se ne sme ustaviti pri osamosvojitvi. Pred dvajsetimi leti smo dobro razumeli politično zrahljani čas in izkoristili priložnost. Berlinski zid je padel. Pred nami je bil projekt, v nas pričakovanje. Dišalo je po zgodovini, po biti ali ne biti.
Danes je drugače. Kriza je globalna in ne vemo, če se je udrlo že do konca. Dolgo se je živelo z utvaro virtualne ekonomije. Ceno bo plačeval ves svet, ne vemo pa, do kdaj. V zraku je negotovost. Finančni krizi sledi gospodarska, ta se lahko prevesi v monetarno..., nekateri pravijo, da ne bo šlo brez vojne, nekdo pa napoveduje konec ZDA. Nič prav prijetnega za začetek leta.
Upoštevati je treba, da je od osamosvojitve in od članstev v EZ in NATO okvir uveljavljanja naših nacionalnih interesov drugačen. Danes smo enakopraven del zvez, katerih politiko sooblikujemo. Pri predsedovanju EZ smo pokazali, da znamo misliti tudi na druge. To je evropski pristop. V interesu Slovenije je, da se proces združevanja in poglabljanja EZ nadaljuje, kajti vse več izzivov je, na katere države članice same ne morejo več uspešno odgovarjati. Ne gre samo za podnebne spremembe in terorizem, gre tudi za zunanjo, varnostno in energetsko politiko ter vse večjo potrebo po usklajevanju gospodarske politike - vse to z upoštevanjem dejstva, da EZ je in ostaja zveza suverenih nacionalnih držav.
Če hočemo globalizacijo obrniti sebi v prid, jo moramo dobro razumeti in jo voditi, kjer je mogoče.
Odpornost proti novim nevarnostim si bomo najbolje krepili z vsestransko odličnostjo.
Tudi z odličnostjo analize
prehojene poti, samostojne poti. Pogledati moramo, do kod smo prišli kot narod, kot družba in država. Premeriti je treba nebesno stran in dalj.
Ne glede na rezultate take analize pa sem prepričan v nekaj temeljnega: uspeli bomo, če bomo postavili v središče človeka. Tega ne more storiti ena ali druga stranka, tu bi si želel čim več tako imenovanega nacionalnega soglasja.
Kaj pomeni človek v središču danes - po letih marsikje in marsikdaj podivjanega kapitalizma brez socialnega čuta, kaj pomeni človeško dostojanstvo ob poljubnosti odnosa do življenja na samem začetku in ob njegovem koncu? Kaj pomeni danes solidarnost in kaj zdravje za vse? Zdravje ni samo zadeva zdravnikov ali ministrov za zdravje, je zadeva vlad in parlamentov, je družbeno in politično vprašanje. Zdravniki delajo z vse več bolnimi, kdo bo delal z zdravimi?
Že danes je treba vedeti, kaj bo
pomenilo leta 2025 razmerje, v katerem bomo imeli enega delavca na enega upokojenca. Generacija, ki sedaj odrašča, bo delovno najbolj obremenjena ge-
Zadnje čase je v medijskem prostoru zelo aktualna tema o medsebojni spravi. In kako si to lahko zamišljamo? To naj bi se uresničilo med spravnimi gestami predsednikov Italije in Slovenije. Tako naj bi sprava med Rimom in Ljubljano zaprla določena predvojna in vojna obdobja. Zgodovinsko je najprej nastal fašizem (že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja). Slovenci, zlasti Primorci, dobro poznamo to obdobje in vse zlo, ki je z njim povezano. Aretacije, konfinacije, mučenja in poboji, požigi naših vasi, to je le nekaj zunanjih vidnih znakov fašistične tiranije. Enako ukinitev in razpust slovenskih šol in
neracija. Odgovor na to ni ustanavljanje generacijskih strank, ampak razvoj novih gospodarskih, socialnih in kulturnih konceptov. Podaljševanje preteklosti nam ne bo koristilo.
Kakšna družba pa smo, če se v letih gospodarske rasti povečuje število revnih? Prej smo imeli svobodo za ene, sedaj pa dobiček za ene - večkrat ene in iste.
Tudi danes potrebujemo narodnopolitični program. Ta nima smisla, če ni utemeljen na vrednotah. Če nismo opredelili, kaj je vredno, ne bomo vedeli, za kaj se je treba boriti ali kaj braniti. Naj se ob koncu dotaknem še vprašanja krščanstva in javnega dela. Zame je to eno od bistvenih podvprašanj k "Slovenija kam"?
Za začetek povem, kaj sem doživel prejšnjo nedeljo na Tromo-stovju v pogovoru za šankom. Eden od sogovornikov mi je voščil za Novo leto takole: "Vam želim, da ste spet izvoljeni v EP, potem pa tam ostanite še 15 let, da bo doma mir".
Mislim, da sem razumel, kaj je gospod hotel povedati.
Seveda, mir naj damo.
Stari red je bil v odnosu do vere in do krščanstva zelo uspešen. Uspel je z nedeljskimi kristjani in zasebno vero. Politika je za druge. Politika se kristjanom ne spodobi.
In vendar so v najzahtevnejših časih, na prvih demokratičnih volitvah ljudje največ zaupali dvema strankama, ki sta se sklicevali na krščanske vrednote: SKD in SKZ. Imeli sta večino v Demosu.
Včasih smo bili kristjani politično potisnjeni ob stran, danes se izključujemo sami, po nedeljski maši pa stopimo še malo v trgovino.
Ko kristjan s svojo etično držo preneha vznemirjati, preneha biti kristjan. Enako velja, kadar misli, da je možna vertikala duha
organizacij, časopisov in še marsičesa drugega. Črna diktatura je hotela dobesedno uničiti našo narodno skupnost.
Šele potem so s strani Titovega režima prišle fojbe, sicer prav tako obsodbe vredne, vsekakor pa je to bilo zelo napihnjeno. Danes prihajajo torej na dan predlogi o spravi. Dobro je predsednik republike Slovenije Danilo Turk zatrdil, da danes taka gesta ni potrebna. Predvsem pravi, da sta Slovenija in Italija skupaj v Evropski uniji. Na drugi strani pa mora Rim sam najprej priznati in obsoditi obdobje fašizma s preganjanjem Slovencev in vojaškim napadom na takratno Jugoslavijo, zlasti še za za-
brez socialne horizontale. Očetje moderne Evrope so bili skoraj brez izjeme krščanski demokrati. Za temelj novega sožitja so postavili spoštovanje človekovega dostojanstva, za pre-moščanje političnih razlik dialog in kompromis, za več sodelovanja skupne institucije. Tako je Evropa lahko enotno zaživela v različnosti. V tem smislu Evropa v Sloveniji še ni čisto doma. Slovenija je danes brez močne demokrščanske stranke, ena od redkih evropskih držav. Če hočemo politično normalno Slovenijo, jo je treba spet postaviti. Verjetno pa ne bo krščanskih demokratov brez kristjanov. Kako se pride do kristjanov, pa je že drugo vprašanje. Ali bolj od zgoraj ali bolj od spodaj, naj bo vprašanje za domačo nalogo. Tega ne govorim iz prestižnih ali zgodovinskih, ampak iz skoraj politično higienskih ozirov. Kaj vse ponuja krščanska inspiracija za javno delo - koncepte in izkušnje. Spomnimo se od domačih samo Kreka. Preprosto si ne smemo privoščiti, da bi se toliko Slovencev zadovoljilo z vlogo statistov, da se v zahtevnih časih ne bi odločalo za odgovorno politično oziroma javno delo ter soustvarjalo za skupno prihodnost.
Ne zakopljimo talentov in ne zapirajmo oči, sicer bomo za svoj položaj sami krivi, za položaj nacije pa soodgovorni.
Naj se ob koncu še enkrat spomnim besed, ki so jih pred štiridesetimi leti zapisali akademiki iz Rima: "Samo, če si bomo podali roke, bomo svojo zgodovinsko dolžnost izpolnili... " Najmanj, kar je treba storiti za to, je potegniti roke iz žepov.
Vse dobro v letu 2009! Vsako leto je lahko zgodovinsko, če tako hočemo. Ni pa zgodovine brez dejanj.
Bog vas živi!
sedbo ter ustanovitev Ljubljanske pokrajine. Povojna Nemčija je znala premostiti in obsoditi nacistične zločine. Nemški kancler Willy Brandt je v Varšavi pokleknil pred spomenikom poljskih žrtev Hitlerjeve Nemčije. Znani filozof Karel Jaspers je odkrito zapisal, da je nacizem prizadejal drugim narodom nedopovedljivo zlo. Nemci so torej imeli svojo katarzo oz. očiščenje v Nurenber-gu, kjer je svet sodil največjim še živečim zločincem tretjega Reicha, kot so bili npr. Goring in drugi. Kdaj se je kaj podobnega zgodilo v Italiji, kjer so skušali še odlikovati nekatere znane krvnike?!
Zgodovinski spomin pa je živ in zato zahteva jasno in odločno spoštovanje moralnih vrednot. Krvnik ostane krvnik, žrtev pa žrtev!
AB
de na odgovor družbe Rai pa bo nujno, da Dežela že nakazanemu prispevku doda nove vsote...", ugotavlja deželni svetnik Gabrovec.
Predsednik Gorske skupnosti Cor-si je na vodstvo Rai in na Deželo naslovil nov dopis, s katerim Rai sprašuje za podroben predračun stroškov, Deželo pa, naj prizna novo podaljšanje termina za obračun že priznanega prispevka. "Potrebno je, da Rai Gorski skupnosti omogoči, da prvi in že odobreni prispevek izkoristi vsaj za prvo tranšo predvidenih del, saj bi izguba prispevka po vsej verjetnosti zapisala besedo konec prizadevanjem za zagotovitev vidljivosti slovenske televizije v videmski pokrajini", je še dejal deželni svetnik Igor Gabrovec, ki bo v prihodnjih dneh ponovno stopil v stik z odgovornimi pri družbi Rai.
Molinarov odgovor Igorju Gabrovcu
O vidljivosti RAI
v Benečiji
"V Tsedržavno vodstvo \/ italijanske javne ra-V diotelevizij e se v odgovor na zahteve slovenske narodne skupnosti in javnih upraviteljev po razširitvi vidljivosti slovenskih televizijskih programov na Benečijo očitno spreneveda". Tako je deželni svetnik SSk Igor Gabrovec komentiral zadržanje vodstva Rai, ki je predsedniku Gorske skupnosti Nediža-Ter-Brda Hadrijanu Corsiju sporočilo, da deželni prispevek v višini 50.000 evrov za postavitev potrebnih aparatur zdaleč ne zadošča. "Osupljivo je, da smo na ta podatek
čakali dolga leta, saj je bil deželni prispevek Gorski skupnosti odobren že leta 2005, Rai pa je kljub številnim pozivom po dolgem molku šele pred kratkim odgovorila, da je za vzpostavitev vidljivosti slovenskega signala Rai v Benečiji potrebnih kar 240.000 evrov - se pravi petkrat nakazana vsota”, je še pojasnil Gabrovec. Le-ta je s problemom televizijskega mrka v Benečiji seznanil deželno upravo že meseca maja. Pristojni deželni odbornik Roberto Molinaro je v odgovoru na Ga-brovčevo vprašanje začetka decembra pojasnil, da deželna uprava potrjuje prispevek za ureditev pretvornika nad Čedadom. "Gle-
Foto PR
Ali je sprava mogoča?
15. januarja 2009
Kristjani in družba
Misli svetega očeta Benedikta XVI. v božičnem času
V ospredju molitev za mir v svetu in poziv k zaščiti vseh otrok
stusove luči ne more zatemniti nobena senca. Verniki ne smemo izgubljati upanja niti v času velike družbene in gospodarske krize, sovraštva in nasilja, egoizma in prevzetnosti človeka, ki se postavlja na mesto Boga ter tako kali človekovo dostojanstvo in harmonijo stvarstva. Spodbudil je k vztrajnosti v prizadevanju za osvoboditev človeškega življenja in sveta od onesnaževanja in zastrupljanja, ki lahko porušita prihodnost človeštva. Noben trud ni zaman, je še rekel, četudi se nam morda zdi, da smo proti sovražnim silam nemočni, kajti obstaja "veliko upanje, ki sloni na Božjih obljubah in ki tako v dobrih kot slabih trenutkih opogumlja in usmerja naše delovanje”. Po opoldanski molitvi na vatikanskem trgu je papež znova pozval k vzpostavitvi miru na območju Gaze. K temu je vzpodbudil vse, ki si prizadevajo za premirje med Izraelom in Palestinci. Ker je praznik Gospodovega razglašenja ali Svetih treh kraljev marsikje tudi praznik otrok, se je Benedikt XVI. zavzel za vse otroke, ki so "bogastvo in blagoslov sveta”. Izpostavil je tiste, ki nimajo vedrega otroštva, med njimi predvsem otroke vojake v Demokratični republiki Kongo. Ob tem je, kot poroča STA, "izvajalce nečloveške brutalnosti” v tej državi pozval, naj otroke, ki jih silijo v vojskovanje, vrnejo njihovim družinam in jim povrnejo varno prihodnost, do katere imajo pravico.
Zaradi naraščanja dobrodelnih dejavnosti
Goriška območna karitas prosi mestno občino za nove prostore
Predsednik Goriške območne karitas, Adolf Savelj, sicer župnik v Čepovanu, je mestno občino Nova Gorica pisno zaprosil, naj pomaga pri zagotovitvi novih prostorov za nemoteno oz. lažje delovanje omenjene dobrodelne cerkvene organizacije. Ta pomaga reševati stiske ljudi ne glede na njihovo versko, narodno ali kakršno koli drugo prepričanje. Goriška območna karitas, tudi v povezavi s Slovensko in Škofijsko karitas Koper, deluje na območju nekdanje velike občine Nova Gorica ter je združena v devet-
najst župnijskih in dveh medžu-pnijskih karitas. Goriška območna karitas deluje v težkih pogojih, ker nima dovolj prostorov, ki bi bili dostopni prosilcem, ki po pomoč prihajajo pretežno z vozili. Materialno pomoč tvorijo predvsem živila, oblačila, obutev in drugo blago, nujno za potrebe družin in posameznikov. G. Adolf Savelj je poslanstvo Goriške območne karitas ponazoril z več podatki. V tej dobrodelni cerkveni organizaciji deluje 294 prostovoljcev. Samo v lanskem letu so razdelili 972 zavojev hrane, 2.500 oblek in posteljnine,
500 parov čevljev, 350 otrok je dobilo šolske potrebščine, delavci karitas so obiskali več kot 5.000 starih in bolnih občanov v njihovih domovih, zavodih za starejše in bolnišnicah. V letošnjem letu pa je dobrodelna pomoč v omenjenih oblikah še narasla.
Goriška območna karitas zdaj deluje le v dveh zgradbah, kjer ima nekaj prostorov. Skladišče hrane je v cerkvi in konkatedra-li Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, skladišče oblačil in obutve pa v Solkanu, v kletnih prostorih Materinskega doma Sama-
rijan. Nujno pa bi potrebovali naslednje nove prostore za svoje dejavnosti: prostor za skladišče hrane, prostor za skladišče oblek in obutve, večji prostor za skladiščenje pohištva in gospodinjskih aparatov, prostor za pisarno in arhiv, nadalje prostor za svetovalnico in pogovore s prosilci, pa prostor za srečanja sodelavcev karitas, delavnice in za izobraževanje. V pismu je predsednik Goriške območne karitas poudaril, "da primerne prostore potrebujejo v skupno dobro vseh ljudi, ki živijo v stiskah, in tudi prostovoljcev, ki svoj čas nesebično darujejo za bližnjega. V novih prostorih bodo prejemniki pomoči lahko sprejeti dostojanstveno in spoštljivo, prostovoljci pa bi svoje delo opravljali v primernih prostorih in na human način".
M.
Teden krščanske edinosti
Združeni bodo v Božji roki" (Ezk37,17)
Mi
olitveno osmino za krščansko edinost obhajamo vsako leto od 18. do 25. januarja, kot je predlagal leta 1910 anglikanski pastor Paul Wattson, ki je pozneje prestopil v katoliško Cerkev. Ta dva datuma imata poseben pomen, ker prvi je spominjal na praznik sedeža sv. Petra v Rimu, drugi pa označuje Pavlovo spreobrnitev. Torej dva stebra Cerkve, dva apostola, ki ju priznajo vsi kristjani.
V preteklosti sta ekumenske misli in besedila za bogoslužja pripravljala složno katoliška Cerkev in Svetovni svet Cerkva v Ženevi. Zadnje desetletje pa navadno po-verjajo to nalogo narodnim ekumenskim svetom, ki jih izberejo predstavniki katoliške Cerkve in Svetovnega sveta Cerkva.
Letošnje geslo ekumenskega tedna in besedila za bogoslužje je pripravila korejska ekumenska skupnost.	V
medkrščanskem dialogu v Seulu na Koreji so sodelovali predstavniki katoliške Cerkve, pravoslavne metropo-lije, luteranske Cerkve in Narodnega sveta Cerkva, ki združuje glavne protestantske Cerkve na Koreji.
Geslo "Združeni bodo v Božji roki" je vzeto iz knjige preroka Ezekiela. Korejski kristjani so izhajali iz dejstva, da je korejski polotok razdeljen na Severni in Južni del. Tako je bil tudi judovski narod razdeljen v
6.	stoletju pr. Kr. na severno in južno kraljestvo. Izvoljeno ljudstvo je trpelo zaradi neprestanih vojn, pregnanstva in begunstva ter zasužnjeno-sti. Prerok ni obupal, ampak napovedal skorajšnjo rešitev iz suženjstva, če se bodo ljudje spreobrnili k Bogu, zapustili brezbožnost, da jih bo Bog spet združil po svoji vsemo-
gočni roki. Tako tudi kristjani v novem tisočletju smo razdeljeni med seboj zaradi greha, oddaljenosti od Boga in pomanjkanja ljubezni.
Pot k edinosti vodi k spreobrnjenju srca in vrnitve k Bogu. On je tisti, ki bo edinost spet vzpostavil, in to ne zgolj vrnitev k staremu, ampak kot "novo stvarjenje". Edinost božjega ljudstva bo znamenje upanja tudi za druga ljudstva in za vse človeštvo.
Kljub nekaterim prizadevanjem za odpravo sporov in ločitev med Južno in Severno Korejo obstajajo še mnoge razlike na vseh področjih družbenega življenja, npr. prepad med liberalizmom na jugu in komunizmom na severu, med bogatimi in revnimi, svoboda veroizpovedi ter preganjanje in zatiranje vere na severu Koreje. Med obema deloma, so zapisali korejski kristjani, je skoraj nepremostljiv zid, ki ga najbrž ne bo lahko podreti. A upanje in hrepenenje po edinosti sta skupna obojim in močnejša od zidu. Kot kristjani upajo in čakajo tisti dan, ko bo Bog združil oba dela. Takrat ga bomo slavili in se mu zahvaljevali za spravo in novo stvarjenje.
JM
V nedeljo, 18. januarja, slavi 70 let življenja
dr. JOŽE MARKUŽA
Za ta lepi jubilej mu vsi pri Goriški Mohorjevi družbi voščimo in želimo obilo zdravja, notranjega miru in sreče, da bi njegovo delo, ki ga že toliko let z vedno mladostnim zanosom opravlja v našem krogu, obrodilo še veliko sadu.
2. NAVADNA NEDELJA
1 Sam 3,3b. 10.19/Ps 40/IKor 6,13-15.17-20 /Jn 1,35-42
Evangelist Janez piše, da je Jezus takoj po svojem krstu v Jordanu odšel v puščavo. Tam je doživel hude skušnjave. Hudobni duh, ki je bil priča nenavadnim dogodkom ob Jordanu, se začne zanimati za tega novega preroka. Rad bi še najprej zvedel, od kod in kdo je. A že prvi poskus mu spodleti. Vendar postane bolj oprezen, tako da prihrani svoj končni naskok na tega človeka za enkrat pozneje. Medtem se bo polaščal duš in teles nešteto ljudi, ki se skrivnostno upognejo njegovi oblasti.
Jezus pa ubere drugačno pot do ljudi. Zato ljudi vabi, zanje prečuje cele noči v molitvi. O vsem govori z Očetom, tudi o Judu Iškarijotu. Toda končno ostane skrivnost, zakaj je tega apostola ohranil pri sebi do konca, čeprav je vedel, da ga bo izdal. Toda prav gotovo je upal, da se bo mož spreobrnil, saj mu je še ob areta-
ciji dejal: "Prijatelj" (Mt 26,50).
Da kdo postane apostol, potrebuje Jezusov klic, četudi ga pripelje k Jezusu prijatelj ali brat (Jn 1,42). Toda potrditi ga mora Jezus. Zahteve so vsekakor prijateljske, čeprav zavezujoče in resne, medtem ko so hudičeve zahteve hinavsko zavite in zakrite ter lažnive. Jezus ga imenuje morilca ljudi in lažnivca od začetka (Jn 8,44). Zaradi tega bodo apostoli potrebovali pomoč Svetega Duha in zavest, da je Jezus vedno med njimi in z njimi do konca sveta (Mt 28,20). Janez Krstnik še krščuje in uči ljudi vse do konca. Spozna Jezusa za Božje jagnje, kar glasno izpove. Jezus začne tedaj zbirati okrog sebe učence, ki jih bo imenoval tudi apostole. Izmed njih si bo izbral dvanajst, ki so njegovi najljubši prijatelji, in jim bo zaupal Očetov načrt, skrivnost, od vekov skrito v Bogu.
Janez Krstnik da jasno razumeti, da je Jezus po naravi Bog, edini Božji Sin. Prvim učencem prikaže, kje biva. Tu se začne prijateljevanje z Bogom, ki bo te može združilo v silo, ki bo kljubovala svetu. Spremenila bo svet, ga prenovila.
Prva dva apostola prihajata iz vrst Janeza Krst-
nika. Janez izrecno pove, da krščuje z vodo, tisti, ki pride za njim, pa bo krščeval s Svetim Duhom. Bog bo vodil goloba k Jezusu, kajti samo on odpušča grehe, noben drug, niti svetniški Janez Krstnik.
Prva Jezusova učenca sta Andrej, brat Simona Petra, in Janez. Andrej predstavi Jezusu brata Simona, ki je takoj deležen posebne Jezusove pozornosti; Jezus mu da ime Kefa-Peter.
Med apostoli nosijo nekateri grška imena: npr. Andrej in Filip, prvi diakon Štefan. Živijo namreč v svetu, ki je močno zaznamovan po vdoru tujih vojaških sil v Palestino, ki v času spremeni kulturno, vojaško, gospodarsko lice. Taka je pač posledica okupatorjev. V taki spremembi se znajde tudi Jezus. Oznanjevanje evangelija, ki je namenjeno vsem ljudem, trpi silo in močni si ga osvajajo (Mt 11,11-12). Aramejšči-na postane jezik tudi Jezusa in njegovih rojakov.
V Stari zavezi naletimo na Božji klic v preroško službo v Samuelovi knjigi. Bog pokliče dečka Samuela in mu razodene vse, kar je hudega sklenil Helijevi hiši zaradi brezbožnega ravnanja dveh Helijevih sinov. Ta dva sta namreč jema-
la od daritev v templju zase najboljše dele in za prodajo drugim. To je veljalo za brezbožno in bogoskrunsko. Zato je klicalo nase kazen. Kazen je bila izrečena že prej, a zdaj bo prizadela oba Helijeva sinova, a tudi duhovnika Helija, ki ju ni grajal.
Podobno se je pregrešil Juda Iškarijot, ki ni obvaroval čistega srca v mislih, besedah in dejanju.
Psalm govori, da je človek poklican k izpolnjevanju Božje volje, po katerem naj bi užival Božjo dobroto in zvestobo.
Drugo berilo je vzeto iz prvega pisma apostola Pavla Korinčanom. Tu apostol poudarja spoštovanje do telesa. Piše, naj slavimo Boga v svojem telesu. Nagovarja nas takole: "Bežite pred nečistovanjem. Kdor nečistuje, greši proti lastnemu telesu. Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu" (1 Kor 6,3 nss).
Ker bomo kmalu v tednu molitve za edinost kristjanov, molimo še posebej verno in zaupno za družine in mladino.
V božični noči je papež Benedikt XVI. v baziliki sv. Petra pozval k zaščiti otrok pred vsemi oblikami zlorab in k miru v kraju Jezusovega rojstva. Številni otroci niso deležni ljubezni staršev, je rekel; spomnil se je na otroke, ki živijo na ulicah in nimajo domačega ognjišča, pa še na otroke vojake, zlorabljene kot "orodja nasilja, namesto da bi bili prinašalci sprave in miru", in na žrtve pornografske industrije in "drugih ostudnih zlorab". Betlehemsko dete nas poziva, naj naredimo, kar moremo, da bi se trpljenje teh otrok končalo, je poudaril in spodbudil k spreobrnjenju srca, saj se "svet spreminja le tedaj, ko se spreminjajo ljudje”. Sveti oče je vernike tudi povabil k molitvi za mir zlasti na Bližnjem vzhodu, ki ga pestita sovraštvo in nasilje med Izraelci in Palestinci.
Na tisoče vernikov, ki so se na Trgu sv. Petra začeli zbirati že okoli 20. ure, je povsem zapolnilo vatikansko baziliko. Tisti, katerim vanjo ni uspelo vstopiti, so lahko mašo spremljali preko dveh velikih zaslonov na trgu kot tudi preko televizijskega prenosa. Polnočnice, ki je potekala v več jezikih, med dru-
gim tudi v indijskem hindiju in kamerunskem evrondu, se je poleg kardinalov, škofov in duhovnikov udeležil tudi diplomatski zbor, akreditiran pri Svetem sedežu. Pred polnočnico je papežev državni tajnik odkril jaslice, ki so jih na trgu začeli postavljati že sredi novembra. Po odprtju, ki mu je sledilo molitveno bdenje za mir, je papež na oknu svojih delovnih prostorov v apostolski palači prižgal luč miru in ver-
nikom, ki so se zbrali na trgu, podelil svoj blagoslov.
Tudi na Božič je papež v tradicionalni poslanici ur-bi et orbi z glavnega balkona vatikanske bazilike pozval k miru in opozoril zlasti na razmere v Afriki. Vesel Božič je tokrat voščil v 64 jezikih, tudi v slovenščini ("Božje dete naj vam podeli svoj blagoslov"). Spet j e izrazil upanje, da bi luč iz Betlehema zagotovila mir v Sveti deželi, "kjer je obzorje za Izraelce in Palestince znova pusto in žalostno. Žarek naj se razširi tudi do Libanona, Iraka in vsega Bližnjega vzhoda". Odrešujoča milost je potrebna tudi v Zimbabveju, kjer ljudje trpijo zaradi političnega nasilja in kolere, prav tako pa tudi v Kongu, Dar-furju, Sudanu in Somaliji. Sveti oče je spet izrazil solidarnost do ljudi, ki jih je ekonomska kriza prizadela: "Če ljudje mislijo le na svoje interese, lahko svet samo propade".
O upanju je papež spregovoril tudi na praznik Svetih treh kraljev, ko je podčrtal, da Kri-
NOVI
GLAS
Kristjani in družba
15. januarja 2009
Duhovnija sv. Ivana v Gorici
Praznik družine in jaslic
V cerkvi sv. Ivana v Gorici je bil praznik sv. Družine res močno doživet praznik celotne župnijske družine. Otroci in mladina so oblikovali mašo s petjem, igranjem, prošnjami in zahvalami. Župnik Marijan Markežič je to navdušeno družino povabil k razmišljanju o čudodelni moči in človeški potrebi po spodbudi v vseh obdobjih življenja, posebno v času odraščanja. Primerjal jo je izkušnji ob učenju vožnje s kolesom: nekdo nas je posadil na sedež in držal od zadaj, nam nepretrgano ponavljal, da se nam ni treba bati, da je dovolj, če gledamo predse, da bo šlo, da smo že skoraj tam... Spodbuda, da zaupanje vase nam omogoči, da zmaga najboljše v nas, da bo skupaj gotovo šlo... Lepa beseda vedno lepo mesto najde. Človeška spodbuda se navdihuje ob tisti "od zgoraj". Zato sta vera in molitev kot žele-
nagrajevanjem. Komisija je obiskala 23 družin in se odločila, da bo nagradila po dveh lestvicah. Tretje mesto za klasične jaslice so zasedli Veronika in Valentina Kosič ter Danijel Bukovec, drugouvrščena sta Gregor in Manuel Persoglia, prvo nagrado pa sta prejela Benedikt in Sara Černič. Tretje mesto na lestvici izvirno-iznajdljivih jaslic je zasedel Peter Grudina z doma izdelanimi figurami, drugo mesto je pripadlo Klemenu Pisku za pastirje iz blaga domače izdelave, prvo mesto so zasedle jaslice narisanih in skrbno izrezanih ter pobarvanih podobic otrok iz dveh številnih družin (Luka, Tadej in Marta Čaudek ter Marta in Ivana Fajt). Iskrene čestitke in priznanje gredo tudi ostalim pridnim udeležencem natečaja za najlepše jaslice: Aleksandru in Ferdinandu Frandoliču, Katji Terčič, Tadeju in Mitji Pahorju, Sanji in Petru Vogriču, Sari in Ivanu Maniac-
GIORGIO BURGNICH
Na Sveti Gori
Sedma mednarodna razstava jaslic
V Frančiškovi dvorani Frančiškanskega samostana na Sveti Gori je bila od srede decembra do 11. januarja na ogled 7. slovenska razstava jaslic z mednarodno udeležbo. Pri njeni postavitvi so poleg frančiškanov sodelovali Krajevna skupnost in Turistično društvo Solkan, prvič letos pa tudi Kulturno društvo Sabotin iz Št-mavra. Novost tokratne razstave je bila v tem, da so nekatere jaslice, ki so bile na mednarodni razstavi že na ogled v minulih letih, razstavili v izložbah nekaterih trgovin v Solkanu. Sicer pa je bila 7. slovenska razstava jaslic z mednarodno udeležbo rekordna, saj je bilo na ogled 73 jaslic, narejenih iz različnih materialov.
Na povabilo k udeležbi so se odzvali izdelovalci jaslic z vseh koncev Slovenije z izjemo
Prekmurja, pa tudi iz zamejstva in Hrvaške. Kot je povedal Pater Bernard Goličnik iz Frančiškanskega samostana, je postala
Frančiškova dvorana že nekoliko pretesna, zato so morali nekaj ja-
slic razstaviti kar v preddverju, sicer pa je bil z udeležbo in obiskom zelo zadovoljen. Glede raz-stavljalcev je povedal, da so bili iz vseh starostnih skupin od naj mlajših v vrtcih in šolah, preko mladostnikov in odraslih do upokojencev. Med njimi so bili tudi gojenci varstveno-delovnih centrov, taki, ki se z izdelo-
vanjem jaslic ukvarjajo ljubiteljsko, pa tudi taki, ki s tem služijo.
Nekatere razstavljene jaslice so bile tudi naprodaj. Ker domišljija nima meja, so bile razstavljene jaslice iz najrazličnejših materialov od peska in kamnov ter stekla, do papirja, lepenke, čipk, blaga, volne, vate, lesa, lubja, furnirja, koruze, gline, odpadnega materiala in še česa. Veliko je bilo tudi klasičnih jaslic s pokrajino, ki so bile mnogim obiskovalcem zelo pri srcu, saj so jih spominjale na otroštvo. Med temi so bile še posebej zanimive stare jaslice iz lesa, ki jih je razstavila Magda Filipič iz Grgarja, izdelal pa jih je njen pokojni oče med letoma 1952 in 1953. O obiskovalcih je pater Bernard Goličnik povedal, da so prevladovale predvsem mlade družine, česar so bili zelo veseli, in da so bili z obiskom zelo zadovoljni. "V knjigo obiskovalcev se vpiše le kakšna tretjina obiskovalcev. Lani sem naštel 5000 podpisov, letošnji obisk pa je bil še bolj množičen", je še povedal svetogorski gvardijan, ki je med cilji za prihodnost omenil tudi idejo, da bi postala razstava potujočega značaja.
Nace Novak
Na odprtju razstave jaslic na Sv. Gori
Nagovor podžupanje Nove Gorice Darinke Kozinc
Spoštovane ustvarjalke in ustvarjalci jaslic, spoštovani gospod pater Bernard, načelnica UENova Gorica, gospa Bojana Kompare, svetnik MONG, predstavnica sveta KS Solkan, spoštovani gostje in dragi prijatelji, vsi tu zbrani, dovolite mi topel pozdrav v imenu MONG ob pravljični številki sedme postavitve razstave jaslic.
Nekje sem prebrala, da se Božič začne takrat, ko je v srcu pometeno. Takrat, ko se v srca naseli mir, ki ga prinaša ta čas pričakovanja, ko topla svetloba luči prežene temo. To je čas, ki v ljudeh kot val, ki se razlije po dolini spodaj, od hiše do hiše, od doma do doma prinaša dobroto in medsebojno naklonjenost. Je pa tudi čas, ko sredi drvenja, predprazničnega stresa zaustavimo naš korak in se zazremo vase, v svoja bolj ali manj pometena srca.
Je mogoče tudi čas, ko smo bolj pripravljeni odpuščati nekomu, ki nam je prizadejal bolečino, krivico ali goljufijo.
Saj vemo, da povsod, kjer smo ljudje, so velikokrat tudi grde besede in zlobna dejanja. Mnogi živijo z ranami v srcu, ki se ne zacelijo zlahka in bolijo mnogo bolj ob teh prazničnih dneh. Še zlasti so boleča dejanja, ki se dogajajo v krogu družine in povzročena od bližnjih nam ljudi, od katerih bi jih še najmanj pričakovali.
Prav ta so najbolj boleča in puščajo trajne posledice.
Odpustiti pomeni veliko več kot oprostiti, pa čeprav razum sprejema spravo, se srce upira pozabiti bolečino zaradi doživete in prizadejane krivice. In vendar je sprava čudovito darilo, ki si ga za Božič drug drugemu lahko podarimo. To darilo pa bi nam kot opomnik moralo služiti celo naslednje leto, da bi bili boljši in čim bolj daleč od zlobnih dejanj in grdih besed. Velikokrat slišim od svojih znancev, da bi se včasih kar najraje preselili drugam, ven iz domovine, v
kateri ne vidijo svojega toplega doma, da se v takem vzdušju ne da več živeti ne delati, še manj sobivati. V njihovih predstavah živi skromna hiška nekje na peščenih plažah, daleč od znanih obrazov. Smo si res postali sovražni, prežeči drug na drugega in v tekmovanju, kdo bo koga bolj prizadel, so zmagovalci najbolj brezobzirni in v marsikaterih očeh so ti simbol uspešnosti? So vrednote, kot je pripravljenost pomagati, razumevanje, toplina, prijaznost, dobrota... zastarele, nemoderne, so tisti, ki se trudijo biti dobri, smešni in naivni, če ne že zastareli in zaprašeni ali celo niso za ta svet, kot se temu velikokrat reče. Kaj je pravzaprav tisto, kar nas sili, da okrog sebe gradimo zidove? Za-
kaj smo prestrašeni, zakaj se bojimo življenja in zakaj bi najraje odšli nekam daleč, nekam drugam? In zakaj bi se včasih najraje pokrili preko glave, skrili, ničesar videli, ne slišali, tako kot to stori majhen otrok.
Ko se stemni, prižgemo luč, če je tema v človekovem življenju, u-metna svetloba ne pomaga. Svetloba, ki jo kot obet novega rojstva nosi v sebi sporočilo Božiča, prežene temo in strah noči in noč postane sveta noč.
Božič je eden najlepših, če ne najlepši, praznik krščanstva in
mnogim pomaga živeti. Naš svet je prepoln lakote in krivic. Lakote po človeka dostojnem življenju, lakote po hrani, lakote po miru, lakote po ljubezni, lakote po želji, da bi prenehalo vseuničujoče nasilje v svetu, s katerim nas dnevno seznanjajo tisk, ekrani naših televizorjev in internet. Lakote po tem, da bi utihnile vse žaljive in hinavske besede, lakote po topli odkriti besedi.
Za Božič se obdarujmo, ne toliko z materialnimi darili, ki z bleščečim ovitkom in pričakovanjem izgubijo svoj mik, obdarujmo se z mirom.
Vsakdo od nas ima najbrž svoj osebni odnos do jaslic in povezuje doživljanje jaslic tudi z lastnim izkustvom v nežnem otroštvu. In prav mogoče je, da je to izkustvo romantično obarvano, ljubko v svoji podobi, blizu otroškemu doživljanju. Obenem pa tudi povezano s tradicijo prednikov in lastne družine ter tradicijo kraja. In prav ta družinska in tradicija različnih krajev je oblikovala različne podobe in postavitve jaslic, tako zelo raznolike in domiselne, kot je lahko ustvarjalen in inovativen naš človek. Jaslice so pri nas navzoče od 17. stoletja in na ta način so postale pomemben del naše, slovenske kulture. Sredi prejšnjega stoletja so se iz samostanov, cerkva in plemiških, bogatejših domov preselile tudi v mestne in kmečke domove. Preprosti ljudje so v svoji domiselnosti oblikovali figurice in sveto Družino, ki so jo približali domačemu okolju in času. Jaslice so spregovorile v jeziku nekega časa in v podobnem jeziku nas nagovarjajo tudi danes. Sklepamo lahko, da se je sicer veliko tega iz naše tradicije prepustilo pozabi, saj je čas bil različno naklonjen oz. nenaklonjen izročilu postavljanja jaslic.
Današnja sedma razstava jaslic kot tudi vse prejšnje odpira pogled tudi v osebno doživljanje jaslic različnih ustvarjalcev in njihovi notranji fantaziji. Prav tako se v ustvarjalnosti posameznikov zazna-
va tok sodobnih tehnik in tehnologij, kar je gotovo nova dimenzija iskanja in ustvarjanja. Sporočilnost posameznih ustvarjalcev je zelo različna, občutke, ki jih zbujajo v nas njihova dela, pa vsakdo zaznava na svoj osebni način.
Nedvomno pa so jaslice povezane z našo družino, saj je tudi otroško podoživljanje jaslic izšlo ravno iz družine. Pa naj je sodobni čas, ki ga živimo, nenaklonjen družini, bo družina ostala v svoji simboliki taka, kot jo predstavlja sveta Družina: zatočišče in varen pristan otrokom, oba starša pa nujna za ravnovesje v čustvenem razvoju otroka.
In prav tu je simbolni pomen jaslic največji!
Izluščimo pa lahko še en simbol, pomemben za naš razvajeni in za stiske ter nesreče nekoliko neobčutljivi način življenja, skromnost hlevčka, skromnost zatočišča družine, ki otroku lahko ne glede na gmotno stanje ponudi pravi dom vdanem trenutku njegovega razvoja.
Pa tudi, ko se zadnje čase kot starši že sprašujemo, ali nismo morda zagrešili veliko napak, ker smo otrokom brali želje iz oči in jih takoj skušali uresničiti.
In ko nenadoma ugotovimo, da je naš otrok razvajen in tako zelo daleč od simbolne skromnosti malega hlevčka.
Val ekonomske krize, ki pljuska tudi k nam, bo mogoče na svoji očiščevalni poti odnesel pretirano potrebo imeti vedno več in jo nadomestil s potrebo po bližini, toplini, spoštovanju do vseh in vsakogar.
V imenu MONG se zahvaljujem vsem, ki ste ustvarili to lepo razstavo, hvala za vaš trud in ustvarjalnost, saj vam je uspelo tako različne ljudi združiti ob revnem betlehemskem hlevčku.
Tako kot je sveta Družina združevala, tako lahko združujemo lastno družino, sorodnike in prijatelje, občane in občanke in ne nazadnje na simbolni ravni tudi celotno človeštvo.
Spoštovani, dovolite mi še, da Vam v imenu MONG in v svojem imenu voščim z lučjo obsijane božične praznike v toplini doma, čestitam ob prazničnem dnevu naše domovine in zaželim srečno v letu 2009 z upanjem, da se ob letu obsorej spet srečamo tu na Sv. Gori, ob jaslicah z mirom in ljubeznijo v srcih.
Hvala lepa za zbranost!
zo, ljubezen pa cement močne družine, da lahko ohranja vrednote, ki vzbujajo upanje, da se bo družina - osnovna celica družbe - tudi ohranila.
Ob župnijskih jaslicah (vredne ogleda - do svečnice!) so otroci prejeli božjo spodbudo - blagoslov. Praznik družine se je nadaljeval v župnijski dvorani z ogledom posnetkov jaslic in
cu, Mojci in Živi Srebrnič, Andreju Rustji, Anni in Sofii Mi-chelon, Kristini in Tadeju Pahorju, Veroniki in Gregorju Terpinu. Priznanje so prejeli tudi nonoti Andrej Kosič, Ugo Mi-chelon, Florijan Vogrič in Jolanda Žigon. Najmlajša tekmovalka je bila Vogrič Kea. Nagrajevanju je sledila prijateljska družabnost.
Razstava jaslic
Božič v Nabrežini
V Nabrežini se že leta prireja v župnijski dvorani razstava jaslic z vsega sveta, ki je dobro obiskana in oglaševana. Otroci osnovnih šol in srednje šole izdelujejo jaslice iz raznovrstnih materialov; razstavljene pa so tudi jaslice iz raznih krajev sveta. Letos bogatijo razstavo slike domačega slikarja Miloša Zidariča, ki nam prikazuje kraške motive. Premalo pozornosti pa se posveča cerkvenim jaslicam, ki so letos prava umetnost. Neutrudljivi Sergio, factotum domačega župnišča, seje izredno potrudil in izdelal jaslice, ki jih krasijo pastirske bajte, pokrite s hrastovim lubjem, potoček, ki se vije med kraškimi skalami pod dolgim lesenim mostičkom s skrbno izdelano ograjo, da sploh ne omenimo ozadja zasneženih hribov, ki se zrcalijo v zasneženi pokrajini pod zvezdnatim nebom, ki daje celoti pravljični videz. Poleg jaslic pa smo ta božični čas počastili z ubranim petjem pod vodstvom neutrudnega organista prof. Mamola, ki je tudi tokrat poskrbel, da so rednim pevkam priskočili na pomoč moški. Tudi to je za našo vas novost, saj že dolga desetletja v cerkvi pojejo le ženske. Če smo pri pevcih dosegli nekaj napredka, se z ministranti ne moremo pohvaliti. Tudi svete maše največjih praznikov je domači župnik daroval sam, ali v najboljšem primeru v družbi enega samega ministranta. Žalostno je, da v tako veliki vasi vlada popolna brezbrižnost do dogajanja v cerkvi. Vse sloni na ramenih nekaj požrtvovalnih zanesenjakov z že omenjenim Sergiom na čelu, ki se trudijo, da je cerkev vedno urejena in okrašena. Upali smo, da se bo z imenovanjem župnika, ki sicer mora skrbeti tudi za italijanske vernike in za Mavhinje, kaj izboljšalo, a odziva ni zlasti ne mladine in otrok.
Božične praznike smo zaključili s tradicionalnim koncertom, ki so ga tokrat priredili sami domačini. Mešani pevski zbor Igo Gruden pod vodstvom Mikele Šimac in mladinski Kraški slavček, ki ga vodi Mirko Ferlan, so nam pripravili enkratni užitek ob lepo odpetih svetovnih božičnih melodijah; harmonikarski orkester Glasbene šole Sežana, ki ga vodi Šimačeva, pa je izvedel Coral Bručija in Koralni preludij Derebenka. V pozdrav je nastopajočim zapel ojačeni cerkveni zbor. Toliko o dogajanjih v naši cerkvi v pričakovanju boljših časov. Naj ob koncu voščimo zdravja in božjega blagoslova našemu dekanu, ki bo v nedeljo praznoval okroglo obletnico. / nk
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratke
Dobrodelna baklada v Štandrežu
Že vrsto let med božičnimi in novoletnimi prazniki skrbi štandreški rajonski svet za dobrodelno baklado, izkupiček katere je namenjen bolnišnici v Avianu. Kljub hudemu mrazu seje baklade, v nedeljo, 28. decembra, udeležilo lepo število ljudi, ki so pohod z lučkami začeli na trgu pred štandreško cerkvijo in ga zaključili na bivšem mednarodnem mejnem prehodu Štandrež-Vrtojba. Ob spomeniku, ki so ga postavili lansko leto ob padcu schengenske meje, so se Štandrežci srečali z Vrtojbenci, ki so krenili na pot izpred osnovne šole. V nagovorih predsednika štandreškega sveta Marjana Breščaka, podžupana občine Šempeter-Vrtojba Zvonka Mavriča in predsednika društva Tojva AD 1200 iz Vrtojbe Ivana Jedrliniča je izstopala želja po sodelovanju, preseganju vseh meja in krepitvi dobrososedskih odnosov. Srečanje seje zaključilo v prijetni družabnosti.
Peta pravljična urica v Feiglovi knjižnici / Nos : , ljubezni željni nosorog
Kljub deževnemu popoldnevu seje v mladinski sobi Feiglove knjižnice v ponedeljek, 15. decembra, zbralo okrog dvajset malčkov na peti, zadnji pravljični urici pred božičnimi počitnicami. Otroci so kot po navadi sproščeno posedli po mehkih blazinicah in se radovedno zagledali v tokratno pripovedovalko, Majdo Zavadlav, ki svoje dolgoletne izkušnje učiteljevanja in uspešno igranje na ljubiteljskih deskah zna dobro uporabljati, da prikliče pozornost na svojo pripoved, ki vsakič postane že pravi igralski prikaz, v katerega živahno vplete otroke. Tokrat seje prelevila v brkatega kramarja z goriškega sejma sv. Andreja. Ta je privabljal otroke k svoji stojnici z lovom na račke in za nagrado obljubljal plišasto živalico. Deklica Eva - punčka iz cunj, ki je oživela v spretnih rokah pravljičarke -, je tudi ob pomoči poslušalcev, ki se kar niso mogli odtrgati od sklede, polne vode, ulovila vseh deset račk in izbrala nosoroga. Ime mu je dala Nosko in od njega se ni ločila nikdar. Vendar neko noč je izginil, a Eva ga je z navihanimi malimi poslušalci - predvsem s triletno Niko, Majdino vnukinjo našla pod božičnim drevescem v novi oblekici. Eva je bila presrečna in zaželela si je, da bi sreča obžarjala vse otroke na svetu. Mali cicibani, med katerimi je bila najmlajša Paola, ki bo prvo svečko upihnila januarja, so še sami pokukali pod božično smrečico v kotu mladinske sobe in vsakdo je pod njo našel rdeč “mošnjiček” s sladkim presenečenjem. Darilca so pripravile prijazne knjižničarke, ki obveščajo, da se bodo po božičnem in novoletnem premoru Pravljične urice spet oglasile v ponedeljek, 19. januarja. / IK
Božičnica vrtca iz ul. Max Fabiani / Otroške želje po toplini
Pred božičnim praznikom so tudi malčki iz vrtca v ulici Max Fabiani želeli posredovati nekaj iskrene otroške topline staršem in nonotom, ki so se, kot vselej v velikem številu, zbrali v dvorani zavoda Contavalle v petek, 19. decembra. Pred radovedne gledalce so ljubko prirajali ob petju pesmice V noči tej. V spletu recitacij so odrasle spomnili, da je prijateljstvo najdragocenejši zaklad in da smo najbolj srečni, če si lahko prijateljsko sežemo v roko in če se seveda v družini pretaka ljubezen. Ob Jezuščku, ki ga otroci imajo še posebno radi, saj je nebogljen kot oni, je njihova misel splavala k lačnim otrokom tretjega sveta, pa tudi
k vsem tistim, ki niso tako srečni kot oni. Med lepimi melodijami ob spremljavi Michele De Castro se je oglasila tudi Delajmo, delajmo zlata kolesa, da se popeljemo v sveta nebesa, ki sojo nekdaj otroci tako pogosto prepevali. Potem ko so malčki posamič priznali nekaj svojih malih grehov, so zatrdno obljubili, da se bodo poboljšali. Poskočna pesmica Jingle beliš je bila pravšnja glasbena kulisa za srčkano rajanje. Ob koncu so učiteljice, ki so se tudi letos z otroki zelo potrudile in pripravile lepo božično prireditev, prebrale pismo g. ravnateljice Elisabette Kovic, ki sojo službene obveznosti zadržale drugje. Posebej so se zahvalile rajonskemu svetu Podturn - Sv. Ana, kije poskrbel za nova igrala, ker je prejšnja hudo poškodovala poletna toča. / IK
Ronke: prireditve v božičnem času
Tudi v Ronkah so božične praznike požlahtnile marsikatere prireditve.
V nedeljo, 4. januarja, je ŽePZ iz Ronk organiziral v domači cerkvi sv. Lovrenca novoletni orgelski koncert, ki sta ga izvajala Mirko Butkovič iz Tržiča in Eva Dolinšek iz Mirna.
Prvi je predstavil nekaj skladb Furlana Pietra Alessandra Pavona (Palmanova 1728-Čedad 1786) in J. S. Bacha; Eva Dolinšek pa skladbe: Fuga Sopra: Von Flimmel hoch, ad komm ich her J. S. Bacha, Michau qui causoit ce grand bruit J. F. Dandrieua in Noel varie (offertoire pour le jour de noel) skladatelja S. Lefebureja.
V nedeljo, 11. januarja, pa je bil v isti cerkvi tradicionalni koncert božičnih pesmi, ki ga prirejata SKRD JADRO in ŽePZ iz Ronk.
Program sta izoblikovala Komorni orkester Nova iz Nove Gorice, ki ga od ustanovitve leta 1996 vodi Jurij Križnič, ter Vokalna skupina Vinika iz Brd pod vodstvom Franke Žgavec, ki vodi skupino že štirinajsto leto.
Praznovanje sv. Valentina v Stmavru
Kulturno društvo Sabotin prireja letos prvič tridnevno praznovanje sv. Valentina s plesom v ogrevanem šotoru na dvorišču nekdanje vaške šole. V petek, 6. februarja, bo skupina The Maff show navdušila vse ljubitelje rock glasbe. Zabava se bo pričela v večernih urah. V soboto,
7.	februarja, bo za večerno zabavo poskrbela skupina Flappy day. V nedeljo, 8. februarja, bo ob 14. potekala tradicionalna maša. Kioski bodo odprti od 10. dalje. V popoldanskih urah bosta goste zabavala Pihalni orkester Goriška Brda in skupina Mega mix.
Števerjanski vestnik 1969-2008
Vstop v jubilejno praznovanje
V božičnem času je izšla nova številka Štever-janskega vestnika. S tem izvodom se je končalo štirideseto leto neprekinjenega izhajanja glasila, ki ga izdaja društvo SKPD F. B. Sedej iz Števerjana in za njegovo izhajanje skrbimo mladi člani društva. Prva številka Štever-janskega vestnika je namreč izšla 12. januarja 1969. Obenem vstopamo v mesec januar, v niz praznovanj ob jubilejnem letu, ki pa je tik na začetku zaznamovan z neljubim dogodkom.
V ponedeljek dopoldne, 22. decembra, so bili izročeni vsi izvodi Števejanskega vestnika na zbirnem poštnem uradu v Gorici. Kot po navadi je bilo glasilo naslednjega dne porazdeljeno že skoraj vsem števerjanskim družinam. V četrtek, 25. decembra, ko smo se v jutranjih urah peljali z Bukovja po Klenčinah proti Gro-jni, smo zagledali ob cesti dva izvoda Števerjanskega vestnika. Oba sta bila zmečkana, naslovnici sta bili raztrgani, manjkal je spodnji del, kjer je odtisnjen naslov naročnika. Tale naročnik
pa, glej ga zlomka, ni niti prav toliko "korajžen"! Oba sta bila upognjena na pol, kar pomeni, da ju je naročnik prejel na dom. Vzrok tega početja nam uhaja ali vsaj delno, morda pa je le golo naključje, a o tem v resnici nismo prepričani.
Uredništvo se, toliko bolj v zadnjih letih, izrecno posveča le obveščanju zvestih bralcev brez nikakršnih staromodnih zdrah in polemik. Če pa so tokrat koga motili članek ob 60-letnici postavitve spomenika padlim in žrtvam druge svetovne vojne, kot tudi rubrika Uredništvo skozi čas ali pa obvestilo slovenskim voznikom ali kak drug prispevek, resnično ostajamo brez besed. Po našem mnenju smo bili priča skrajnemu dejanju, ki si sploh ne zasluži odvečne pozornosti. Teh dejanj
pa smo dobesedno naveličani, nastopil je čas dozoren-ja! Resnično smo mislili, da so take poteze, hvala Bogu, že za nami, a očitno so žal še danes zelo aktualne. Očitno se še danes najdejo v naši skupnosti ljudje, ki jim primanjkuje modrosti in dostojanstva; ljudje, ki niso še dorasli. Skrajnež naj sploh ne misli, da nas z opravljenim dejanjem ustrahuje ali pa da s tem barbarstvom razvrednoti naše delo. Skrajnež ostaja le skrajnež, na robu naše skupnosti. S podlim dejanjem je ta oseba dokazala, kako daleč lahko gre pomanjkanje srčne kulture. Osebi, ki je to storila, lahko samo mirne vesti zaželimo, da se pogrezne vase, ker ne spoštuje
prostovoljnega dela ljudi, ki se pri tem projektu trudijo in tratijo svoj prosti čas. Obenem jo naprošamo, naj vsaj tokrat ravna kot pravi civilen, pošten član naše skupnosti, naj nas kontaktira, da izbrišemo iz naslovnika njen naslov.
Jubilejni projekt, Števerjanski vestnik - Da bi čim bolj povezovali, skriva globlje sporočilo: vsakdo izmed nas lahko nadgrajuje zgodovinsko blaginjo prostora, kjer živi, tudi z navidezno majhnim deležem, a je slednji v resnici doprinos izjemne pomembnosti za celotno skupnost. Mi se tega danes ne zavedamo in sploh ne cenimo, a prihodnji rodovi se bodo tega veselili in nam bodo hvaležni. In v svoji izredni majhnosti vsi tisti, ki sodelujemo pri Števerjanskem vestniku, uresničujemo nekaj neotipljivega, a zelo, zelo perspektivnega in globljega. 40. jubilej proslavljamo prav v tem duhu in z željo, da bi se prav vsi zavedali poslanstva, ki ga to glasilo opravlja na našem malem ozemlju.
MD
cgt\i6arjcr>o teto
leta 1965 izročil prof. Stanku Jericiju. Bolčina je imel posebno rad delo z mladimi, saj je kot učitelj veliko let poučeval na slovenskih šolah. Pri Združenju cerkvenih pevskih zborov mu je bila zaupana skrb za mladinske zbore. Leta 1970 je v Gorici ustanovil mladinski zbor Kekec in ga več let uspešno vodil. V letih 1971-76 je skrbel za štandreški cerkveni zbor. V istem obdobju je uspešno vodil tudi narodno petje pri MePZ Štandrež. V Pod-gori pa je vadil zbor Soški fantje. Ivo Bolčina je bil predvsem vzgojitelj in učitelj. Službeno pot je leta 1955 začel na slovenski nižji srednji šoli v Gorici, kjer je poučeval petje do leta 1969. V naslednjem šolskem letu pa je postal stalni učitelj na osnovni šoli v Štandrežu, kjer si je veliko prizadeval, da bi jo poimenovali po Franu Erjavcu, kar se je tudi zgodilo leta 1980. Na štandreški šoli je ostal do upokojitve leta 1994. Poleg rednega razrednega učiteljevanja je bil vodja šole in skrbel za petje. S šolskim zborom je sodeloval na številnih šolskih prireditvah in na drugih proslavah, kjer so imeli otroci glavno besedo. Večkrat je imel
tudi priložnostne nagovore. Vedno si je prizadeval za sodelovanje šole s kulturnimi in z drugimi društvi.
Ivo Bolčina je bil tudi skladatelj. Uglasbil je več besedil, posebno za otroške in mladinske zbore. Njegove skladbe so objavljene v otroški reviji Pastirček.
Bolčina se je dobro zavedal pomembnosti samostojnega političnega nastopanja in vloge slovenske liste. Večkrat je kandidiral za občinske volitve v Gorici na listi lipove vejice.
Za posebne zasluge na vzgojnem in kulturnem področju je prejel priznanje Kazimir Humar, ki ga razpisujejo Kulturni center Lojze Bratuž, Združenje cerkvenih pevskih zborov in Zveza slovenske katoliške prosvete. Slovesna podelitev je bila v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu 9. maja 2008. Zadnja leta, ko ga je bolezen zdelala, je preživel pri sinu Karlu, župniku v Štandrežu in Podgori. Zvestemu bralcu in sodelavcu našega časopisa se za vse njegovo delo zahvaljujemo. Ohranili ga bomo v lepem in hvaležnem spominu. Sorodnikom naše najiskrenejše sožalje.
	
In memoriam
Ivo Bolčina
Goriški nadškof Dino De Antoni je ob sodelovanju skoraj petdesetih duhovnikov iz raznih krajev naše dežele in Slovenije vodil v soboto, 27. decembra 2008, sveto mašo za pokojnega Iva Bolčino, ki nas je zapustil 24. decembra. V štandreški cerkvi se je od pokojnega poslovilo tudi veliko znancev in prijateljev. Štandreški cerkveni pevci, katere je Bolčina vodil več let, so se od njega poslovili z lepim petjem. Sedaj počiva na pokopališču v Pevmi.
Ivo Bolčina se je rodil v Podgori 22. novembra 1932, kjer je obiskoval slovensko osnovno šolo. Na učiteljišču v Gorici je maturiral leta 1954.
Po končanem študiju se je izpopolnjeval v glasbi kot gojenec Glasbene matice in se takoj vključil v razne kulturne organizacije na Goriškem. Nekaj let je bil prefekt v Alojzijevišču. Pri Zvezi slovenske katoliške prosvete je opravljal tajniške posle,
predsedoval je Slovenskemu katoliškemu prosvetnemu društvu Mirko Filej v Gorici. Kot član gledališke skupine goriškega društva je večkrat nastopal na odru Doma Brezmadežne na Placuti. Ko so se začele priprave za gradnjo Katoliškega doma, je pristopil k odboru in se aktivno vključil v razne pobude za zbiranje fi-
nančnih sredstev. Po smrti prof. Mirka Fileja leta 1962 je prevzel vodstvo mešanega pevskega zbora Lojze Bratuž in z njim sodeloval na raznih nastopih. Zbor je
S-rifijl
r "|T: r !' - " J.. L.
UJCU Osnovna šola Jože Abram in vrtec
Skrivnost božične noči v otroških srcih
pletal s petjem cerkvenega pevskega zbora iz Pevme in MoPZ iz Stmavra na koru, je bilo res začutiti toplino in bližino božične skrivnosti. Božičnica se je izpela z lepo, sladkosti polno
pesmijo Sveta noč. Besedilo za prireditev sta z izvirnimi teksti in raznimi pesmimi na božično tematiko pripravili učiteljici Lidija Jarc in Jožica Žniderčič, ostali vzgojitelji pa so jima pomagali pri uresničitvi prisrčnega večera. V nabito polno cerkev je prišla svoje nekdanje "varovance" poslušat tudi pred nedavnim upokojena ravnateljica Mirka Brajnik. Pred cerkvenimi vrati so skavtinje ponujale voščilnice in razne božične okraske, izkupiček katerih jim bo pomagal pri uresničitvi načrtovanega delovanja.
Iva Koršič
V župnijski cerkvi sv. Silvestra v Pevmi so malčki iz vrtca z uvodno pesmijo in učenci pevmske osnovne šole J. Abram v petek, 19. decembra, ustvarili prisrčno božično idilo, ko so s pesmijo, rajanjem in recitacijami pričarali podobo zimske noči, na nebu katere najprej miglja tisoč zvezdic, nato pa na zemljo poplesavajo nežne snežinke-bele, kot so neomadeževane otroške duše. Ledene zvezdice hitijo na zemljo, da bi ne zamudile prihoda mladega Deteta, kateremu otroci že pripravljajo jaslice. Pastirci mu bodo v revno štalico prinesli darove. To veliko čudo oznanjajo božični zvonovi.
Medtem ko je šest deklic-zlatih zvezdic zarajalo po cerkveni ladji, so v prezbiteriju ob ani-
miranih jaslicah, v katerih je imel častno mesto »triptih« Toneta Kralja, in ob veliki svetli modri repatici drugi šolarji povabili poslušalce, naj razmislijo, kako lepo je življenje, polno enkratnih trenutkov, ki nam jih prinaša naš vsakdanjik. Zaželeli so tudi, da bi v božični noči nihče ne bil sam. Učenci zadnjih razredov so v sočnosti narečnega dialoga podoživeli vzdušje, ki je nekoč velo na sveti večer, ko se je družina zbrala k molitvi ob ognjišču, kjer je prasketal "panj", "ču-ja", ki je moral goreti vse praznike. Z ognjem se je v hišo razlil božji blagoslov. Jaslice so bile takrat mnogo bolj skromne od današnjih, toda božična skrivnost je bila bolj doživeta. Ob nastopu otrok, ki se je pre-
Božični koncert v goriški stolni cerkvi
Skrivnost Božjega rojstva v milih pesmih
Spet so se na sv. Štefana dan, 26. decembra, v goriški stolni cerkvi oglasile nabožne pesmi, ki nežno opevajo skrivnost božične noči, v kateri se je rodil naš Odrešenik. Tradicionalni božični koncert, katerega začetki segajo v petdeseta leta prejšnjega stoletja, je tudi letos pripravilo Združenje cerkvenih pevskih zborov, ki mu že vrsto let skrbno predseduje prof. Lojzka Bratuž. Pevsko srečanje, na katerem se je v prezbiteriju zvrstilo kar sedem zborov, je v goriško stolnico priklicalo veliko
število poslušalcev iz mesta in okolice. Božični nagovor je prireditelj tokrat zaupal dr. Marilki Koršič. V svoje razmišljanje, ki ga objavljamo v celoti, je vpletla Primoža Trubarja, čigar petstoletnici rojstva je bilo posvečeno preteklo leto. Zven božičnih melodij je po njenih besedah napolnil posvečeni prostor. Nastopajoči zbori so se v glavnem odločili za blagozveneče slovenske pesmi naših, tudi sodobnejših avtorjev, ki vabijo poslušalca, da se poglobi vase in z vsem srcem in čustvi podoživlja veliko čudo, ki se je pred več kot dvatisoč leti dogodilo v Betlehemu. Prvi je pred glavni oltar stopil MePZ Podgora pod vodstvom Sabine Antoni, ki je uvedel v pevsko prireditev z znano staro božično Adeste fideles. Za njo sta si sledili še Kaj se vam zdi v harmonizaciji V. Vodopivca in Tam na
poljani F. Gačnika. Vokalna skupina Bodeča neža z Vrha Sv. Mihaela, ki jo sestavljajo zelo mlada dekleta, je pod svežim zanosom zborovodkinje Mateje Černič odpela tri zahtevne pesmi tujih glasbenikov (J. Busto, P. Eben, N. Lublof). MoPZ Anton Klančič iz Mirna je z dirigentom Zdravkom Klanjščkom, ob orgelski spremljavi Damijane Čevdek, popeljal poslušalce spet v slovensko doživljanje Božiča s pesmimi V. Vodopivca (Blažena noč), J. Močnika (Ena zvezda gori gre) in I. Laharnarja (Blešče se
zvezdice nocoj). MoPZ Štmaver je pod vodstvom Nadje Kovic, ob spremljavi Martine Valentinčič, zapel Jericijevo Tota silescit, nato pa se prepustil pesmima A. Klančiča (V zvezdicah žari nebo) in G. Riharja (Poglejte, čudo se godi). MoPZ Mirko Filej je v svoj program poleg skladb Lojzeta Bratuža Veseli čas praznujmo in Le čuj, o sosed moj v priredbi Edija Gašperšiča vključil tudi pesem Primoža Trubarja Hvalimo mi danes Buga' na melodijo Matije Tomca. MePZ Rupa-Peč je pod vodstvom Zulejke Devetak odpel Otrok v božični noči V. Vodopivca, Jaslice S. Jericija in pesem Oj dete je rojeno nam po srednjeveškem napevu. Koncert so sklenile pesmi Že počiva vsa narava L. Belarja, Prišla je noč J. Levičnika in Božična noč L. Mava v izvedbi MePZ Jazbine-Pleši-vo pod vodstvom Zdravka
Klanjščka in ob spremljavi Damijane Čevdek. Ob koncu so zadonele stolniške orgle, za katerimi je tudi tokrat sedela prof. Lojzka Bratuž in izkušeno spremljala združeni zbor, ki je pel pri blagoslovu z Naj svetejšim. Obred je vodil msgr. Oskar Simčič, za kar so mu hvaležni organizatorji božičnega koncerta in prisotni verniki. To pevsko slavje, posvečeno Božjemu rojstvu, bi bilo brez Božjega blagoslova nepopolno in ne dovolj doživeto.
Iva Koršič
Nagovor dr. Marilke Koršič
Ta dan je vsiga veselja,
Divica je rodila Tiga Sinka božjega Divica je ostala.
Kakor sonce skuz glaž gre,
Glaž ta se ne razbije,
Vglihi viži rojen Naš Jezus od Marije.
Trubarjev zapis ljudske "stare božične pejsni", ki se še vedno poje, je vzet iz njegove obsežne pesmarice iz leta 1567. V njenem uvodu oče slovenske književnosti razlaga vlogo in pomen nabožne pesmi pri liturgiji in doma ob prazničnih priložnostih. Pri tem vzpodbuja, naj se poje s srcem in naj se tudi razmišlja o vsebini besedila. Dobesedno pravi: "Ne tulite, ne bledite nezastopnu prez vere... per-ložite k tim besedam cilu srce, molite, prosite, hvalite prav Boga".
Upam si trditi, da je prav vsakoletna božičnica izraz te želje, saj se odvija koncert božičnih pesmi v božjem hramu, naravnan
Društvo Skultura2001 izreka ob izgubi cenjenega vzgojitelja in pevovodje
IVA BOLČINE
iskreno sožalje sinovoma g. Karlu in Andreju, hčerki Mirjam ter ostalim sorodnikom
na izvajanje in poslušanje veselega oznanila Kristusovega rojstva skozi besede in melodije naših mojstrov.
Za prvi tovrstni koncert je dal pobudo že v petdesetih letih prejšnjega stoletja profesor Mirko Filej. Sodelovali so združeni zbori iz Goriške in okolice. Taki koncerti so se potem redno ponavljali pod Filejevim vodstvom in so po njegovi smrti leta 1962 ostali kot neprekinjena tradicija. To nam lahko potrdi prof. Lojzka Bratuž, ki je od vsega začetka skrbela za orgelsko spremljavo in potem kot predsednica Združenja cerkvenih pevskih zborov, ki je današnji prireditelj. Prav tako lahko z gotovostjo rečem o dirigentu Zdravku Klanjščku, ki bo tudi nocoj nastopil s svojimi zbori, da je bil že od samega začetka prisoten kot pevec in potem kot dirigent.
Vera in kultura se izražata v naši pesmi že stoletja in prav božični dogodek - Božje rojstvo, ki uliva žarke upanja v boljši svet, je tudi danes neusahljivi vir pesniških in glasbenih navdihov. Pevci imajo pri tem veliko prednost in obenem veselje, da tudi besedila lahko dojamejo in v glasbeni izvedbi posredujejo poslušalcu svoje emocije. Cim boljša je izvedba, tem večja sta zadoščenje in duhovni užitek. Zakladnica božičnih melodij nam mora biti v ponos in truditi se moramo, da jo ohranimo, povečamo in posredujemo mladim na njim primeren način. Prav mladih pevcev in glasbenikov, ki se v zadnjih letih uveljavljajo in z navdušenjem segajo po kulturni dediščini, bi bil naš Trubar vesel. Naj sega še enkrat spomnim ob 500-letnici rojstva tudi zato, ker je ob izteku leta 1563 pridigal v treh jezikih (nemščini, slovenščini in italijanščini) na trgu za to stolnico in pokazal, da obvlada vse tri jezike in jih tudi ima za enakovredne. Marsikaj zanimivega je povedal tudi za današnji čas, ki se bolj opira na materialne kot na duhovne dobrine.
Naj nam tudi nocoj poslušanje božičnih melodij ustvari prijetno domače počutje, mir, naj vzbudi v nas občutek medsebojne povezanosti in naj nas dvigne proti Večnemu, da bomo ob koncu te božičnice lahko prejeli blagoslov, ki nam bo pomagal, da bomo tudi mi doživeli ob Kristusovem rojstvu novo rojstvo tudi v nas samih.
Obvestila
V soboto, 17. t. m., ob 20.30, bo v Kulturnem centru Lojze Bratuž prva predstava iz niza veseloiger ljubiteljskih odrov Iskrivi smeh na ustih vseh, ki ga prirejata KCLB in ZSKP. 0der90 bo v režiji Radoša Bolčine premierno uprizoril delo Stefana Bennija Gospodična Papillon.
Vpisovanje v otroške vrtce in v 1. razred osnovne šole poteka na ravnateljstvu v ul. Brolo, 21 od 2. do 28. februarja 2009. Od 19. do 30. januarja 2009 bodo potekali v vrtcih in OŠ dnevi odprtih vrat, kjer bosta staršem predstavljeni nova šolska organizacija in vzgojno-izobraževalna ponudba. Datumi in ure bodo pravočasno sporočeni vsem.
Svet slovenskih organizacij obvešča, da je za 28. januar 2009 sklican Deželni svet SS0, ki bo potekal v dvorani pevskih zborov v Devinu ob 19.00 v prvem in ob 20. uri v drugem sklicu.
Društvo	slovenskih
upokojencev za Goriško prireja družabnost na Valentinovo v soboto, 14. februarja, z začetkom ob 18. uri v kmečko-turistični restavraciji v Prvačini. Vpisujejo običajni društveni poverjeniki. PD Rupa-Peč vabi na izlet v Španijo od 26.8. do 1.9.2009. Ogledali si bomo čudovito Andaluzijo, Toledo in Madrid. Na razpolago je samo še nekaj mest. Za informacije: Ivo Kovic, tel. 0481882285,
Darovi
Za Novi glas: A. Š. 20; v spomin na prof. Mirota Tavčarja daruje Jože Velikonja, ZDA, 200 evrov. Za obeležje M. Špacapanu: Remo Devetak 55 evrov.
Za misijonarja Danila Lisjaka: A. D. 35.000 evrov.
Sožalje
Prosvetno društvo Štandrež izreka iskreno sožalje g. župniku Karlu Bolčini in ostalim sorodnikom ob težki izgubi dragega očeta Iva.
Ob smrti Iva Bolčine, dolgoletnega pevovodje MePZ Štandrež, izrekajo pevci globko sožalje sinovoma g. Karlu,
Andreju, hčerki Mirjam ter ostalim sorodnikom.
Ob izgubi dragega očeta Iva Bolčine izrekata iskreno krščansko sožalje g. župniku Karlu in sorodnikom cerkveni in mladinski zbor Štandrež. Župnijski pastoralni in gospodarski svet Štandrež sočustvujeta z g. župnikom Karlom ob težki izgubi dragega očeta Iva Bolčine.
Sožaljem se pridružujeta tudi uredništvo in uprava Novega glasa.
Čestitka
Naj mali Amadej bo srečen še naprej,
Mariji, Davidu poje (vse noči) vselej.
Pevska skupina Musicum
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 16.01.2009 do 22.01.2009)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 18.30 do 19.30, na soboto ob 15. uri. Spored:
Petek, 16. januarja (v studiu Andrej Baucon); Ob domačem ognjišču: domače viže, zborovski kotiček, iz krščanskega sveta, zanimivosti in humor.
Sobota, 17. januarja (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v beneškem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 19. januarja (v studiu Andrej Baucon): Sodobni sound, živemu se vse zgodi, vroči šport in rubrike, obvestila	in
zanimivosti.
Torek, 20. januarja (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 21. januarja (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Življenje v mrazu - Izbor melodij. Četrtek, 22. januarja (v studiu Niko
Klanjšček): Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2.
SLOVENSKO KATOLIŠKO PROSVETNO DRUŠTVO FRANČIŠEK B. SEDEJ
ob 40-letnici vaškega glasila Števerjanski vestnik
vas vljudno vabi na proslavo
DA BI ČIM BOLJ POVEZOVALI
petek, 23. januarja, ob 20.30 v Sedejevem domu
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE IZ GORICE
PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ
Abonma ljubiteljskih gledaliških skupin
PD Štandrež - dramski odsek Branislav Nušič
KAJ BODO REKLI LJUDJE...?
komedija režija: Jože HROVAT
premiera - sobota, 24. januarja 2009, ob 20. uri abonmajska ponovitev - nedelja, 25. januarja 2009, ob 17. uri župnijska dvorana Anton Gregorčič, Štandrež
Informacije in rezervacije: Božidar Tabaj, vsak dan od 12. do 14. ure, tel. 0481 20678; v dvorani, sobota, 24. januarja, od 11. do 12. ure; eno uro pred vsako predstavo.
Vabljeni!
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
|SkR|V| SMEM
ma ustim v$eh
NIZ VESELOIGER LJUBITELJSKIH ODROV
- Sobota, 17. januarja 2009, ob 20.30
Stefano Benni GOSPODIČNA PAPILLON
REŽIJA RADOŠ BOLČINA
Dramski odsek SKPD Mirko Filej - Oder90
- Četrtek, 29. januarja 2009, ob 20.30
Branislav Nušič
KAJ BODO REKLI LJUDJE
REŽIJA JOŽE HROVAT
Dramski odsek Prosvetnega društva Štandrež
- Nedelja, 1. februarja 2009, ob 17. uri
Peter Shaffer ČRNA KOMEDIJA
REŽIJA FRANKO ŽERJAL
Dramska družina F.B. Sedej iz Števerjana
lS^U»TlH V^EH " (“etrtek' 5‘ februaria 2009'
ob 20. uri
Natečaj Mladi oder - nagrajevanje Otroška igrica NAOČNIKI
REŽIJA KRISTINA CORSI Otroška dramska skupina SKPD F.B. Sedej
N&.XE?lV?l.<šP& ./ VELIKA DVORANA L 1 EJ K	KULTURNEGA CENTRA LOJZE BRATUŽ
ZAHVALA
IVAN BOLČINA
Vjutru prvega svetega večera seje rodil za nebesa naš dragi oče, stari oče in svak Ivan Bolčina.
Vsem, ki ste ga obiskovali v bolezni in mu stregli, zanj molili in darovali v dobre namene, izrazili sožalje in se udeležili pogrebnega slovesa, se iskreno zahvaljujemo. Posebno zahvalo izrekamo nadškofu Dinu De Antoniju za pogrebni obred, škofu Metodu Pirihu za besedo slovesa, duhovnikom, združenju UNITALSI, pevcem in vsem, ki ste kakorkoli počastili njego v spomin.
Karel, Andrej, Mirjam z družino
Gorica, Štandrež, Doberdob. 31. decembra 2008
v
TKGalerija / Razstavlja Stefan Turk	tljiv	odnos do klasič-
^	a	nega	slikarstva, zno-
Portae Aureae nase
skupne dediščine
traj katerega išče le sebi lastno slikarsko avtopoetiko", piše likovna kritičarka, ki v nadaljevanju svojega prispevka analizira kromatično za-
Tržaški likovnik Štefan Turk je v sredo, 17. decembra, v TKGaleriji Tržaške knjigarne predstavil svoje naj novejše umetnine, ki sestavljajo pomenljiv ciklus z naslovom Portae Aureae, s katerimi je opremil Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 2009.
Turk je s svojimi stvaritvami suvereno dopolnil tradicijo ilustrator-skega izražanja: ta likovna zvrst namreč zahteva, da se umetnik ob upoštevanju teksta vanj poglobi in ponovno interpretira sporočilnost le - tega. Turk je v trinajstih miniaturnih podobah v mešani tehniki na papirju predstavil posamične mesece koledarja: to je storil s skrajno subjektivno interpretacijo upodobljenega, ki se preko svobodnega tolmačenja arhitekturnih elementov izražajo v nizu fasad, portalov in segmentov le - teh. "Na prvi pogled nam miniature delujejo kot variacije na isto temo, a ostro oko opazovalca zazna že vnaprej domišljeno in skrajno minuciozno izpeljano mrežno strukturo podobe, zno-
traj katere sledimo tudi subjektivno stiliziranim ali skrajno mini-maliziranim vzorcem", je zapisala Nives Marvin v zgibanki, ki dopolnjuje razstavo. Izvor teh motivov je tako mogoče poiskati v žlahtni folklorni zakladnici, v znanih etnoloških specifikah profanega in sakralnega stavbarstva. Upodobljene figure, ki jih zaznamuje obenem tančica skrivnostnega, izkazujejo navidezno ritualnost ustvarjalnega procesa, za katerim pa se skriva avtorjeva želja, da bi dosegel posebno lirično poetiko. "Atmosfera, ki preveva sleherno podobo, je mirna in spokojna, s svojo čutečo prabitno tišino meditativno pomirjujoča, nam pa diskretno odstira tudi značaj mladega avtorja. Vsekakor je pogojena z nravjo subtilnega in deloma tudi infantilnega ustvarjalca, ki kljub mnogim sodobnim in hitrim tehnologijam na področju likovne umetnosti ohranja poseben spoš-
snovo Turkovega najnovejšega ciklusa.
Barvnim tonalitetam, njihovi simbolni in materialni vrednosti, njihovemu niansiranju in medsebojnim korelacijam lahko konkretno ali asociativno najdemo iz-
vor trenutnih svetlobnih stanj v naravi, celo v določljivi mediteranski sončno topli atmosferi: vse to nam daje možnost asociativnih
povezav z letnimi časi ali celo meseci. "Izbor barv, njihovi pastozni in transparentni nanosi, znotraj katerih so opazne subtilne aplikacije kolažev, sončno žareči barvni odtenki, prefinjene lucidne pre-svetlitve, katerim sledijo občuteni hladni in globoki toni, pa pati-nasto žametni temnejši odtenki, ki "adulirajo" na sakralno vzvišeno in slavnostno vzdušje, skratka, ta preverjeni in najbolj elementarni slikarski element ostaja tudi Turku kot večplastno sredstvo izražanja. Celo se nam zazdi, kot da je ves avtorjev zavestni in podza-
vestni, mentalni in emocionalni intimni svet sublimiran prav v kromatski sestavini".
IG
Foto Kroma
Čoh in Ana Zavadlav. Klarisa M. Jovanovič je v prispodobah o živalih zasledila drobno, a nadležno bolho. Tonko v pripovedi Besedoslovca Berte Golob s svojim okrogloličnim obrazkom, ki mu ga je podarila ilustratorka Vesna Benedetič, razmišlja, kako bi se morala primerno nazivati zdravila proti različnim boleznim. Alenka Juvan je stkala čarobno pravljico o deklici Nini, ki bi bila rada imela čudežno posodo, tako, ki bi se nikdar ne napolnila. Ob 500-letnici Trubarjevega rojstva Marjeta Zorec nadaljuje popotovanje po življenjskih in poklicnih poteh velikega Dolenjca in vabi na ogled njegove domačije na Rašici. Škrobek pa se med kuhinjsko posodo sladka z vulkanskim otokom, ki ga bodo otroci lahko s pomočjo mamic pripravili iz kostanja, čokolade in drugih navedenih sestavin. Psihologinja Suzana Pertot v Rubriki za starše in šolnike obravnava otroka in njegov odnos do video igric, ki so lahko tudi dober pripomoček za usvajanje šolskega znanja, opismenjevanja in računanja. V Galebovi delavnici vse diši po božični smrečici. Nanjo bodo otroci po navodilih Jasne Merku' obesili izvirne, doma izdelane obeske, narejene iz raznobarvnih plastičnih slamic.
IK
Kratki
Ime leta 2008 je Boris Pahor
Na zaključni prireditvi za Ime leta 2008, ki ga je šestič organiziral Val 202, smo dobili zmagovalca, kije najbolj zaznamoval leto, ki se izteka. To je Boris Pahor, tržaški pisatelj, ki je znova potrdil, da je prvi ambasador slovenske kulture v Italiji.
Slovenski pisatelj iz Trsta, ki je zadnje leto druge svetovne vojne preživel v treh nacističnih koncentracijskih taboriščih, je po vojni zagovarjal potrebo po slovenski demokratični državi. Njegova literarna dela so priznana v Franciji, Nemčiji, ZDA, pa tudi v Španiji in na Finskem. Najbolj znano delo je Nekropola, novela o pisateljevem življenju v taborišču Natzweiler-Struthof. Ob izdaji že tretjega ponatisa Nekropole v italijanščini je bil slovenski pisatelj povabljen na nacionalno televizijo RAI, kjer je predstavil delo in opozoril na zločine italijanskega fašizma nad Slovenci na Tržaškem in drugod. Po nastopu na RAI je Pahor, ki je bil rojen v Trstu leta 1913, znova potrdil, da je “prvi ambasador slovenske kulture v Italiji in skoraj pet milijonom gledalcem odstrl bolj resnično podobo zgodovinskih dejstev v tem delu sveta”. Petindevetdesetletni pisatelj je za svoj roman Nekropola 8. novembra v Neaplju prejel tudi ugledno nagrado Premio Napoli za najboljši tuji roman v Italiji. Boris Pahor je večkrat kandidiral za Nobelovo nagrado. Leta 1992 je za svoje literarno delo prejel Prešernovo nagrado, maja 2007 pa je bil sprejet v red legije časti, najvišje francosko državno priznanje. Sicer pa so bili med mesečnimi finalisti za Ime leta, ki sojih izglasovali poslušalci Vala 202, Bojan Šrot, Boris Pahor, Sara Isako-vič, Slavko Bobovnik, Matjaž Zupan, Matej Rovšek, Janez Janša, Žiga Kovačič, Gregor Virant, Tone Pavček, Tomaž Razingar in Peter Mankoč. Zmagovalca so izglasovali finalisti sami. V okviru Imena leta je uredništvo Vala 202 skupaj s sponzorjem podarilo ček za 5000 evrov triletni deklici Tjaši Vodušek iz vasi Trate tik ob avstrijski meji pri Zgornji Velki. Deklica seje rodila s hudo motnjo živčevja, njena starša pa bosta s podarjenim denarjem dokončno uredila posebno sterilno sobo, namenjeno negi Tjaše.
9. nagradni natečaj "Vitez/vitezinja pesniškega turnirja"
V sklopu projekta 12. slovenski dnevi knjige v Mariboru - Ko te napiše knjiga 2009, ki ga prireja Mladinski kulturni center Maribor, razpisuje Založba Pivec natečaj za izvirno neobjavljeno pesem. Na natečaju lahko s po eno pesmijo, ki ne sme biti daljša od 60-ih verzov, sodelujejo vsi v slovenščini pišoči pesniki, ki so stari vsaj 16 let. Avtorja, ki bo poslal več pesmi ali predolgo pesem, žal ne bomo mogli upoštevati. Žirija, v kateri bodo poznavalci sodobne slovenske poezije, bo izmed sodelujočih izbrala štiriindvajset najbolj uspešnih avtorjev, ki se bodo konec marca oz. v začetku aprila 2009 pomerili na dveh polfinalnih Pesniških turnirjih na Ruju in v Slovenj Gradcu, in sicer tako, da se bo polovica od izbrane štiriindvajsete-rice pomerila v enem, druga polovica pa v drugem kraju. Na obeh polfinalnih turnirjih bo strokovna komisija izmed dvanajstih pesmi izbrala štiri, dve pa občinstvo z glasovanjem, kar pomeni, da bosta tisti dve pesmi, ki bosta prejeli največ glasov občinstva od štirih izbranih s strani komisije, napredovali v finale. Dvanajst izbranih pesnikov bo vsoboto, 18. aprila 2009, ssvojimi pesmimi, kijih bodo sami interpretirali, sodelovalo na “Pesniškem turnirju” v Mariboru. Strokovna komisija bo izbrala Viteza/Vitezinjo Pesniškega turnirja 2009, ki bo prejel (a) diplomo, knjigo in denarno nagrado v znesku 500 evrov. Svojega nagrajenca pa bo izbralo tudi občinstvo. Vseh 12 finalnih pesmi bo objavljenih v zborniku in literarni reviji Rp. /Lirikon21. Avtorji naj svojo pesem pošljejo na naslov Založba Pivec, Krekova 13, 2000 Maribor, s pripisom PESNIŠKI TURNIR 2009, najkasneje do 10. februarja 2009. Pesmi naj bodo podpisane le s šifro, v posebni kuverti, prav tako označeni s šifro, pa naj bodo avtorjevo ime, priimek, naslov, elektronski naslov in telefonska številka. Strokovna komisija bo 9. marca 2009 objavila imena štiriindvajsetih izbranih avtorjev na spletni strani Založbe Pivec (http: //www. zalozba-pivec. com) in v nekaterih tiskanih medijih. Dodatna pojasnila dobite na nino@zalozba-pivec. com ali po telefonu 02 250 08 28.
so prezaposleni z raznimi dejavnostmi, da bi lahko prisluhnili njenim besedam o življenju in ljudeh. O puhasti, komaj rojeni sovici Gizeli ljubko pojo stihi Martine Legiša ob privlačni ilustraciji Štefana Turka. Šolarji, ki se že marljivo pripravljajo na bralno značko, so bili gotovo zelo veseli nadaljevanj Galebovih zgodbic; slednje ponujajo Šolsko miško Tatjane Kokalj, ki govori o črni noči in Sabininih strahovih, Punčko Robin in Zi-zijona Štefke Kac Marn, ki sta spet nekaj ušpičila, Pravljice za Varjo Slavka Pregla, Tjašo in Tijana Zige Gombača, hudomušno zgodbico Marka Kravosa Križem kražem med prsti, v kateri je protagonist mezinček, Dvojčka Patricije Peršolja in Mama, koliko je ura Eveline Umek. Vse te pripovedi dopolnjujejo pisani izseki vsebin, ki so jih ilustrirali Jasna Se-pin, Katerina Kalc, Klavdij Palčič, Erika Cunja, Zvonko
Tretja številka Galeba
Zvrhan koš zgodbic, pesmic in ilustracij
Med jesenskim vrtinčenjem listja je k učencem priplesala tretja številka Galeba, mladinske revije, ki izhaja v Trstu in letos beleži 55. leto življenja. V novembrskem Galebu je vse jesensko obarvano. Že na naslovnici se bahajo ponosni jurčki, ki jih je narisala Katja Angera-me, prvošolka OŠ Virgil Šček iz Nabrežine.
Na temo jeseni so osredotočene risbice njenih vrstnikov in otrok višjih razredov iste šole in učencev Josip Ribičič in Karel Širok od Sv. Jakoba. Ostali prostor Galebovega dopisniškega kotička so napolnili šolarji OŠ Alojz Gradnik z Repentabra z različnimi risbicami in spisi,
v katerih je protagonist galeb, otroci OŠ Albert Sirk iz Križa pa so v svojih zapisih pisali o razstavi o Primožu Trubarju, pa tudi o zelo priljubljenem mačku Muriju, ki se je sicer v njihovi
domišljiji spremenil v leva, tigra... Na otožne strune je ubrana pesmica Zvezdane Majhen Babica razmišlja, ki jo spremlja ilustracija Mojce Cerjak. Vnuki
Župnijska cerkev v Pevmi
Božični koncert zbora Lojze Bratuž
Kljub temu da so neizprosna gripa in druge zimske nadloge kar precej razredčile zborovski sestav, so pevci MePZ Lojze Bratuž v župnijski cerkvi v Pevmi, v soboto, 10. januarja 2009, podarili zbranemu občinstvu zelo doživet božični koncert in poslušalce ob lepih nabožnih melodijah duhovno obogatili. Pod vodstvom zborovodje Bogdana Kralja, ki je po pozdravnih mislih župnika g. Marijana Mar-kežiča še sam spregovoril nekaj besed in izrazil najlepša voščila za novo leto, je zbor v prvem delu večera, ob orgelski spremljavi Mirjam Furlan, izvajal kantato za
soliste, zbor in orgle Matije Tomca, Slovenski Božič, ki je pri nas že dolgo ni imel na programu noben zbor. Pevci so z glasovno ubranostjo, a tudi s pravo mero čustvenega nadiha in z iskrenim srcem v blagoglasnih Tomčevih spevih podoživljali veliko čudo, ki se je zgodilo v tisti davni, tihi noči, ko se je Božje Dete rodilo iz Device Marije, da bi odrešilo svet. Kot v gledališkem prizoru so si v pesmih sledili dogodki, ki so jih s solidnimi solističnimi nastopi odpeli Sarah Scherti (Marija), Tomaž Slokar (Jožef), Nadja Cotič (angel), Martina Hlede (krčmarica), Manuel Pintar (krčmar), Bog-
dan Podveršič (prvi pastir), Igor Antonič (drugi pastir), pa še kvartet pastirjev, Marko Terčič, Igor Antonič, Manuel Pintar in Miloš Čotar, seveda ob pripovedovalni vlogi celotnega zbora. Tudi za
drugi del, ki ga je uvedla ljudska iz Podutane Te dan je usega' veselja v priredbi Pavleta Merkuja, je zbor odbral nekaj lepih božičnih skladb, ki so jih primorski skladatelji Ubald Vrabec, Lojze Bratuž,
Zorko Harej in Adi Daneu ubrali na tenkočutne verze naših priljubljenih pesnikov Vinka Beličiča (Bila je noč), Stanka Staniča (Ena lučka, Sveta noč) in Ljubke Šorli (Božična noč). Ob koncu so v
pevmski cerkvi, ki jo krasijo pomenljive poslikave Toneta Kralja, zazvenele še pesmi, ki jih ob božičnih praznikih zelo radi pojejo na naših korih, Rajske strune, Božji nam je rojen sin in Sveta noč; le-ta z milo melodijo vzbudi v srcih hrepenenje po ljubečih, nežnih čustvih in seveda po spokojnem miru, ki naj zaziba v spanje ne-bogljeno dete in zajame vse ljudi. Poslušalci so polni svetle luči, ki jih v duše vnaša božično vzdušje, pevcem poklonili dolgotrajno ploskanje v zahvalo za zelo lep glasbeni večer. S tem božičnim programom je MePZ nastopil že v baziliki na Sveti Gori na praznik Sv. treh kraljev. V nedeljo, 18. januarja, pa bodo iste melodije odmevale v Frančiškanski cerkvi v Ljubljani po maši ob 19 uri, med katero bodo peli prav goriški pevci.
IK
Kratki
Slovenska poezija v češčini
Od Grafenauerja in Šalamuna do Štegra - tudi tako bi lahko rekli obsežni antologiji sodobne slovenske poezije v češčini. Knjiga je pravkar izšla z naslovom Krajiny za slovy (Pokrajine za besedami). Izbor poezije obsega šestintrideset avtorjev, razvrščenih po letnicah rojstva, začenši z Nikom Grafenauerjem in Tomažem Šalamunom. Od Tržačanov je objavljen Marko Kravos, od Goričanov Ace Mermolja, iz Koroške pa Maja Haderlap, Fabjan Hafner in Cvetka Lipuš, prav tako po nekaj pesmi imajo tudi Milan Dekleva, Boris A. Novak, Milan Vincetič, Maja Vidmar, Josip Osti, ter mlajši, kotsoAlešŠteger, Primož Čučnik, Lucija Stupica in Miklavž Komelj. Že pred leti je antologijo začel pripravljati František Benhart (1924-2006), kritik, esejist in prevajalec slovenske književnosti (v češčino je prevedel skoraj sedemdeset knjig, objavil pa je tudi več antologij slovenske literature). To, pri Benhartu nastajajoče delo, je z lastnimi prevodi dopolnil in končal češki slovenist Aleš Kozar (1975), ki ga lahko štejemo za njegovega naslednika (med drugim je prevedel tudi Bartolovega Alamuta). Skratka - gre za izbran prerez sodobnega pesništva, s krajšo uvodno besedo Aleša Kozarja ter s podatki o vseh avtorjih.
Antologijo Krajiny za slovyje izdala založba bb/art (www. bbart. cz), kupiti jo je možno npr. na http: //www. kosmas. cz/knihy/144516/krajiny-za-slovy/.
V Sloveniji je izdajo podprlo Ministrstvo za kulturo. / Peter Kuhar
Nova knjiga Goriške Mohorjeve družbe
ŽARENJE je naslov drobne knjižice, ki je ob izteku leta 2008 izšla pri Goriški Mohorjevi družbi. Gre za zbirko poezij, nekakšno antologijo pesniškega ustvarjanja Zore Tavčar, ki je po svojem literarnen in kulturnem delovanju dobro poznana tako v naših zamejskih krogih kot v Sloveniji, saj je njena življenjska pot razpeta med rodno Loko pri Zidanem mostu in Trstom ali bolje Opčinami, kjer si je z možem Alojzom Rebulo ustvarila družino. Možu tudi posveča to knjigo v zahvalo za “pol stoletja ljubezni”, in tudi pesmi, ki so v njej zbrane, obsegajo razpon, ki gre časovno od leta 1947 do leta 2007. Sama razporeditev pesmi kaže na ta življenjski lok, ki ga avtorica, kije pred kratkim slavila osemdesetletnico življenja, prikaže v nekakšnem modernem “feedbacku”. V prvem delu, ki nosi naslov Žarenje in po katerem je tudi zbirka dobila naslov, so razpete novejše pesmi, tiste, ki so nastale v zadnjem obdobju. Tu se ljubezenska in krajinarska tematika zlivata v refleksijo zrelih življenjskih izkušenj. V drugem delu Iz mlajših dni pa seže njen pogled nazaj, v ustvarjalnost mladostnih let. V njeni zgodnji poeziji so zajeti motivi iz zasavske pokrajine in tržaškega krasa in obale, prežeti z ljubezensko tematiko.
Z zbirko ŽARENJE nam Zora Tavčar, ki smo jo doslej poznali predvsem po njenih proznih delih Veter v laseh (1982), Poklical si me po imenu (1985), Ob kresu življenja (1989), Kroži, kroži, galeb (2008) ter pesmih za otroke Ko se ptički prebude (2001), razkriva najbolj intimno plast svojega ustvarjanja, saj se bogastvo njene notranje podobe najbolj izraža prav v pesmih.
Tri nove knjige založbe ZRC
Tudi o ustvarjalnosti Slovencev v Buenos Airesu
»Buenas artes«
USTVARJALNOST' SLOVENCEV IN
njihovih paroMCEV 'J
Založba Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti je izdala tri nove knjige, ki potrjujejo njeno vlogo in ustvarjalnost tudi na vseh področjih
odnosov in ______________________
preučevanja pripadnikov slovenske skupnosti, ki živijo v tujini.
Janja Žitnik-Serafin je izdala delo z naslovom Večkulturna Slovenija; v knjigi Kristine Toplak z naslovom Buenos artes je opisana likovna in umetniška ustvarjalnost Slovencev in njihovih potomcev v Argentini; v novi številki knjige oz. revije z naslovom Dve domovini / Two Homelands pa je objavljenih veliko člankov in drugačnih prispevkov, ki obravnavajo različne vidike zdomstva, izseljenstva in migracij.
Raziskovalka Kristina Toplak v svoji knjigi podrobno razlaga in našteva umetnostne ustvarjalce naših izseljencev in njihovih potomcev v Argentini, pri čemer tudi analizira organizacije in povezovanje Slovencev, ki so se v omenjeni državi naselili po drugi sve-
GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA
ZORA Tfiliei&R
ŽARENJE
Pesmi 1947-2007
Zo*ta Tavtm, Zamy&
PESMI1947-2007
... M
tovni vojni. Njihova narodna zavednost in značajska pokončnost sta znani in priznani tudi v matični Sloveniji. V skupnosti naših rojakov je v času od naselitve do sedaj delovalo 24 osnovnih šol. V osemdesetih 1' letih so Slovenci ustanovili še tečaje za špansko govoreče otroke, pozneje imenovane ABC po slovensko, in tudi tečaje slovenščine za odrasle. Učitelji še vedno delajo kot prostovoljci: v prvih desetletjih delovanja šol so bili večinoma iz vrst kulturnih delavcev in duhovniških vrst, danes pa uči vse več poklicnih učiteljev, ki so sicer zaposleni v argentinskih šolah. Strokovna izpopolnjevanja učiteljev izvajajo šole in druge ustanove v Sloveniji.
Avtorica knjige, upoštevaje svoje ugotovitve ter pogovore in mnenja sogovornikov v Argentini, piše, "da naši tamkajšnji rojaki sebe imajo za pripadnike slovenskega naroda, hkrati pa se več Slovencev
Večkulturna
Slovenija
JANJA ŽITNIK SERAKI N
r
v Argentini sebe zamišlja kot del argentinskega naroda". Tako razmišljajo tudi likovni ustvarjalci slovenskega rodu, ki jih je v Buenos Airesu veliko in so zelo ustvarjalni. Kristina Toplak opisuje pogovore, ki jih je med obiskom v Argentini imela s slikarji oz. likovnimi umetniki Ivanom Bukovcem,
Marjanom Grumom, Andrej ko Doli-nar, Adriano
Omahna, Fabianom Berčičem, in drugimi. Poleg omenjenih in drugih slikarjev je med Slovenci v Argentini tudi več kiparjev, grafikov, fotografov in drugih vizualnih ustvarjalcev, ki so na različne načine upodobili "prizore" iz emigracije, kot so jih doživljali sami ali kot so jih doživljali drugi. Odnos do posameznih slikarjev in drugih umetnikov je v Argentini in tudi v Sloveniji različen, v nekaterih primerih tudi odklonilen. V knjigi je omenjen primer umetnika Stanislava Ra-
jSDOMOVINI
HOMELANDS
potca, samouka, ki pa je v Avstraliji pridobil laskav naziv utemeljitelja abstraktnega ekspresionizma. Njegova platna hrani ena najpomembnejših javnih galerij, Umetnostna galerija New South Wales v Sydneyju. Umeščen je tudi v preglede avstralske nacionalne umetnosti. V Sloveniji pa je o umetniku in ustvarjalcu na voljo ena sama resna študija.
Avtorica knjige Kristina Toplak navaja življenjepise slikarjev in drugih likovnih umetnikov slovenskega rodu, ki doživljajo različne usode in o življenju razmišljajo različno. Zelo znana slikarka Bara Remec je šele v suhem subtropskem nižavju na severu Argentine, kjer je živelo večje število indijanskih prebivalcev, našla spodbudo za ustvarjanje, kar je vplivalo tudi na njen izrazni slog. Za več slovenskih slikarjev v Argentini je velika spodbuda to, da lahko razstavljajo svoja dela v novi demokratični Sloveniji. Dileme, ki ostajajo umetnikom v emigraciji, pa je slikarka Andrejka Dolinar v Buenos Airesu takole povzela: "Ker smo že zasidrani tukaj, imamo dvojno pot, jaz in drugi umetniki. Sodelujemo v slovenski skupnosti, ker smo z njo povezani in ker čutimo to kot moralno dolžnost. Istočasno pa smo tudi v glo-baliziranem svetu in moramo v tem argentinskem okolju sodelovati in razstavljati, in to je vzporedno delo. Vse to nas bogati, saj se razvijamo v dveh kulturah. Čutim, kakor mnogi med nami, razdvojenost med domovinama. Mislim, da to ne vpliva na moje delovanje, saj so umetnost, ustvarjalnost, čustva in občutljivost univerzalni".
M
P1 1 1
kred leti sem odkril Barbaro Spinelli, hčerko velikega italijanskega utopista Altiera Spinellija, ki je kot nekdanji komunist in vnet zagovornik ideje združene Evrope med vojno v kon-finaciji objavil (skupaj z drugimi) "Manifesto di Ventotene", eno od temeljnih programskih listin za nastanek sedanje Evropske zveze. Njegova hči je znana časnikarka, avtorica npr. knjige "II sonno del-la ragione" in eden od glasov italijanskih medijev, ki mi največ povedo in dajo misliti o teh naših razburkanih, sodobnih časih.
V dnevniku La stampa objavlja ob nedeljah prodorne komentarje o notranjih, političnih vprašanjih in tudi občih dilemah, ne le italijanske, ampak tudi globalne družbe. Letos poleti je napisala za turinski dnevnik članek o Melvillo-vem romanu Moby Dick, v katerem se ni omejila na bolj očitne in površinske, pustolovsko - psihološke plati dela, ampak je skušala izpostaviti tudi zagonetnejše in vsebinsko bogate prvine, ki nam lahko pomagajo tudi pri razumevanju današnjega časa. Po članku jo je Gabriella Caramo-re, urednica radijske oddaje Uomini e pro-feti (ob sobotah in nedeljah, ob 9. uri zjutraj, na Radio Rai 3), povabila za niz štirih pogovorov z naslovom Moby Dick ali obsedenost zla. V pogovorih je prišla do izraza lepota Melvillovega jezika, v
Prodorna časnikarka
Barbara Spinelli in Moby Dick
klasičnem predvojnem prevodu Cesara Paveseja in tudi poznejših prevajalcev. Še bolj pa je bila razgaljena kompleksna notranja zgradba tega sodobnega epa, ki ne odraža samo kulture in vrednot nove ameriške družbe, ampak ima tudi številne povezave s Svetim pismom in njegovim razumevanjem. Začenši od imena pripovedovalca Izmaela, ki edini preživi dvoboj brez konca kapetana Achaba z Belim kitom po morjih sveta, do drugih junakov
i
■
in velike, tako rekoč božanske metafore orjaškega Kita kot sočasnega nosilca dobrega in zla. Posnetki pogovorov so dosegljivi na spletni strani tretjega državnega
radijskega kanala: www. ra-dio3. rai. it oz. Radio 3 - Pod-cast.
Spinellijeva rada uporablja v svojem utemeljevanju etične in politične kategorije grške tragedije oz. filozofije, pa tudi povezave z judovsko Staro in krščansko Novo zavezo in z etičnimi prispevki drugih mislecev, pri razlagi - razvozlavanju sedanjega političnega in družbenega trenutka. V svojih spisih je morda celo prezahtevna, zato pa je bila toliko bolj neposredna v dialogu z radijsko voditeljico Ga-briello Caramore, ki je v oddaji Ljudje in preroki imela še druge izjemne opazovalce naše večkulturne sodobnosti in duhovnosti, npr. znanega predstavnika jidiš kulture in ustvarjalnosti Monija Ovadio ali teologa Enza Bian-chija, ki s svoje odmaknjene opatije v Boseju (tudi preko dnevnika La Stampa) tke ploden dialog med krščansko in laično etiko. Posebna božična misel bralcem NG. Kot se dobijo od časa do časa prave iskre in biseri v našem "raz-mišljujočem tedniku", zgodbe in utrinki prijateljice Suzi Pertot so zame včasih enkratni, tako večkrat dobim prav prek radia, kar drugače ne pronicne do mene ob vsej današnji medijski nasičenosti. V drugi, prav tako dragoceni oddaji Radia Rai3, Damasco, ki gosti razne osebnosti in njihova najljubša branja, sem na primer odkril nizozemsko mistično raz-mišljujočo avtorico Etty Hillesum (1914-43), ki mi v tem času dosti pomeni. Njen dnevnik iz let 1941 -1942, z naslovom Pretrgano življenje, se dobi pri založbi Modrijan, isti dnevnik in pisma so tudi v italijanskem prevodu založbe Adelphi.
Davorin Devetak
Kratke
Info Karta območja upravne enote Sežana: ponatis
S pošto sem 19.12.2008 dobil v roke ponatis Infokarte območja upravne enote Sežana, katero je izdalo ljubljansko podjetje Talus d. o. o. v ponatisu.
Po besedah iz spremnega pisma direktorja omenjenega podjetja, gospoda Marijana Ogorevca, je bil ponatis nujen zaradi “nedopustnih napak v kartografski podlagi”, v kateri občine in kraji v sosedni Italiji, kjer živi slovenska manjšina, niso bila navedena tudi slovenska imena. To je bilo še posebno nerodno za tiste občine, ki so po statutu dvojezične. “Popolnoma upravičeno smo bili zaradi tega deležni precej kritik”, nadaljuje gospod Ogorevc, “zato smo se odločili, da napake odpravimo in Infokarto ponovno izdamo”. Karta je izšla v petek, 5. decembra 2008.
Z velikim veseljem sem prejel karto in na lastne oči videl slovenska imena na celotnem območju tržaške pokrajine. Ne samo: na sami karti je natisnjeno opravičilo podjetij, ki sta izdali karto, Talus do. o. in izdelovalec zemljevida Monolit d. o. o. Piše: Zaradi uporabe napačnega zemljevida v prejšnji izdaji se izdajatelj Talus d. o. o in izdelovalec zemljevida Monolit d. o. o. opravičujeta vsem prizadetim, še posebej Slovencem v Italji in Upravni enoti Sežana. Podjetjema izrekam svojo hvaležnost in priznanje za tolikšno pozornost, da očitkov nista enostavno preslišali, ampak udejanjili popravke. Menim, da smo take pozornosti potrebni in zanjo hvaležni ter da je za promocijo širšega čezmejnega prostora karta v novi izdaji neizpodbitno važna in koristna. / Igor P. Merku'
Pomemben dosežek KŠD Rojanski Krpan
Kulturno športno društvo Rojanski Krpan je pred časom, po vztrajnem prizadevanju, doseglo, da je tržaški davčni urad v postopku za registracijo društva sprejel ustanovni akt in statut, ki sta napisana v slovenščini.
S pravnimi argumenti smo zavrnili prvotno zahtevo urada, da morata biti obe listini napisani v italijanščini, pri čemer bi bil slovenski prevod kvečjemu sprejemljiv po overitvi na sodišču, pa še to le kot dodatek k italijanskemu besedilu.
Pri tem gre poudariti, da so predstavniki davčnega urada pokazali razumevanje za naše zahteve in jim ugodili takoj po spoznanju njihove pravne utemeljenosti. Razumevanje in podporo so nam izkazali tudi vsi slovenski uradi, na katere smo se obrnili.
Gre torej za spodbuden dosežek, pri katerem so bili koristni predvsem osveščenost, prepričanje v pravico do tega, argumentacija, splošno zaupanje in dobra volja. Veseli bomo, če bo naš dosežek komu za zgled. / Odbor KŠD Rojanski Krpan
Interpelacija deželnih svetnikov Igorja Gabrovca in Igorja Kocijančiča
Deželni zakon št. 27 iz leta 2001, ki ureja izobešanje zastave dežele FJK ob italijanski in evropski zastavi, v svojem 6. členu izrecno predvideva izobešanje tudi zastave priznanih manjšinskih narodnih skupnosti povsod tam, kjer so slednje zgodovinsko prisotne na osnovi določil državnih zakonov 482/99 in 38/01. Zato sta deželna svetnika slovenske narodnosti Igor Gabrovec (SSk) in Igor Kocijančič (Mavrična levica) naslovila na predsednika
deželne uprave Renza Tonda nujno interpelacijo, da bi izvedela, ali Dežela sploh monitorira izvajanje zakona 27/2001. Dejstvo je namreč, da sta italijanska in evropska zastava prisotni na skorajda vsehjavnih poslopjih, deželna zastava malokje, slovenske pa ni skoraj nikjer.
Deželna svetnika Kocijančič in Gabrovec izhajata iz incidenta na šoli v Barkovljah, kjer je uporaba slovenskega narodnega simbola izzvala neprimerno polemiko. V nadaljevanju deželna svetnika opozarjata, da incident ob zaključku evropskega dneva medkulturnega dialoga meče slabo luč na vso deželo. “Ob upoštevanju, da je FJK večjezično in večkulturno naravnana, saj ob že omenjenem zakonu razpolaga še z zakonoma za slovensko in furlansko skupnost, bi bilo smotrno, da deželna uprava s pismom-okrožnico posebej opozori vse zainteresirane krajevne javne uprave na vsebine zakona, ki predvideva izobešanje tudi slovenske zastave”, zaključujeta svetnika Gabrovec in Kocijančič, ki pri tem posebej opozarjata na vlogo šol oz. šolskih poslopij, kar bo nedvomno pozitivno vplivalo na državljanski razvoj in vzgajalo v evropskem duhu.
V vednost
V Sloveniji se sam notranji minister ukvarja z vprašanjem uporabe službenih vozil. Žena nekdanjega ministra je namreč šla po nakupih s službenim avtom; policaji so jo zasačili in prijavili, nadrejeni pa je vso zadevo utišal. V Neaplju se sodniki ukvarjajo s podobnimi problemi in kaže, da jih -vsaj za zdaj- nihče ni ustavil. Pri nas pa ta problem ne obstaja ali ga še nihče ni opazil!? Prebivalci Sv. Križa so imeli dolga leta problem z novimi gradnjami, ker jim tržaška občina ni izdajala gradbenih dovoljenj. Ker pa del vasi na severni strani pokrajinske ceste spada pod devinsko-nabrežinsko občino, je levosredinska uprava pred leti omogočila najnujnejše rešitve za potrebe domačinov. Sedanja desničarska uprava pa v skladu s teorijo pozidati čim več, da se omogoči tujcem, da se naužijejo svežega kraškega zraka, izdaja serijska gradbena dovoljenja, gotovo ne za potrebe domačinov. Da pa se Nabrežinci ne bi pritoževali, je župan poskrbel, da se tudi v sami vasi na široko zida, tudi na področju kamnolomov, kjer se nekdanje delavniške hale spreminjajo v multistanovanja tik ob delavnicah obdelovalcev kamna in marmorja. Za težave in šikaniranje obrtnikov s strani nerazumljivih zakonov nihče ne skrbi!
Torej po Sesljanu, Devinu in obali je potrebno “urbanizirati” do skrajnosti tudi zgornji del občine, da bo ta uprava pustila za sabo neizbrisno sled, saj priprave za nove pobude že potekajo tako nad severno železniško postajo ob stari apnenci kot še više proti zahodu pod samo Grmado. Toliko, da se bo vedelo! / n. k.
FIHTU Bambičeva galerija
Nenavadno, a otipljivo zaznavanje okolja
Razstava z naslovom Kraji duha, ki jo je mladi umetnik Štefan Grgič pred časom odprl v Bambičevi galeriji na Opčinah, je zanimiva zaradi najmanj dveh razlogov: prvi zadeva zgolj idejno zasnovo samih fotografskih posnetkov, drugi pa številne možnosti določene fotografske digitalne umetniške zvrsti, ki jo je mladi Bazov-čan uporabil pri tokratni razstavi in s katero se dalj časa ukvarja. Slednja je namreč posebna stopnja v razvoju fotografskega objektiva, katerega posnetki lahko s posebno računalniško obdelavo posredujejo gledalcu nenavadno, a izredno otipljivo zaznavanje upodobljenega.
Štefan Grgič je po izobrazbi arhitekt, že vrsto let pa se sooča s fotografijo in grafiko; zadnje čase se ukvarja predvsem s spletnimi stranmi interneta. "Tehnika, ki sem jo uporabil pri tokratni razstavi, služi lahko različnim namenom: npr. predstavitvam turističnih znamenitosti ali razkazovanju hotelskih objektov". Po končanem študiju na univerzi je Štefan z nekaterimi sošolci začel sodelovati pri oblikovanju spletne strani www. 360cities. net, ki je letos prejela nagrado best use of photografy za najboljšo uporabo fotografije.
"Navezali smo razmerje s podjetjem Google, točneje z njegovim programom Goole Earth: sodelavci, razpršeni po Evropi, ponujamo panoramne prikaze naših
krajev (trgov, znamenitosti, objektov itd). Zadolžen sem za naše kraje in Balkan, delno tudi za Avstrijo. Začeli smo se ukvarjati tudi s tridemenzionalno izrisavo okolja: s tem pa smo šele na začetku". Osrednji subjekt razstave so značilne cerkvice iz naših krajev, ki jih avtor digitalno preoblikuje, podvaja določene izbrane gradbene elemente, nam pri isti podobi prikazuje motiv z razli-
čnih zornih kotov.
"Pri prvih planih kultnih predmetov pa prihaja veliko bolj do izraza poanta svetlobe, glavne nosilke fotografske pripovedi".
Smisel za estetsko ubranost vodi Štefana Grgiča v izbiro nekaterih detajlov, ki jih večkrat prav z it-eracijo dodatno ovrednoti. "V mojih fotografijah so vedno prisotni arhitekturni elementi, zasledujem detajle, igram se s senco in lučjo; barvo pa uporabljam tako, da nam lahko vedno posreduje kakšno povedno nianso", je povedal Grgič. Razstava v Bambičevi galeriji, ki je v bližini picer-
ije, kjer Štefan službuje kot natakar od prve višje dalje, je postavljena tako, da se iz izhodiščnih fotografij, ki upodabljajo opensko župnijsko cerkev, pripovednost nato razširi na druga svetišča v naši ožji okolici: gledalec bo na stenah zrl v posebnosti npr. re-pentabrske in bazovske cerkve ter svetišča na Pesku. Fotografije ta-brske cerkve uprizarjajo poleg horizontalnega gledišča zunanjščine na 360 stopinj tudi detajle iz notranjščine. Tovrstne fotografije, ki uprizarjajo tako širok stopinj ski pogled zunanjosti, se od tradicionalnih posnetkov ločujejo po drugačni razsežnosti, s katero fotograf skuša ujeti vse, kar lahko kader ponudi. "Ravno zato so fotografije notranjščin cerkva izredno efektne: gledalec tako na istem ploskem zaslonu opazuje kor, stranske ladje, oltar, skratka vso notranjščino in vso zunanjščino".
Za tem stoji uporaba t. i. objektiva fisheye. "Za vsako fotografijo sem uporabil petnajst posnetkov, ki sem jih nato zložil s pomočjo računalnika. Internet ponuja veliko izzivov: z določenim programom lahko posnetke 'ovijemo' nasfe-rično podlago in fotografije tako 'zaživijo' in pridobijo virtualno razsežnost: z miško se lahko gledalec prosto premika po prostoru in se z zoomom lahko približa detajlom". Za turistične namene in še za marsikaj, marsikaj drugega.
Igor Gregori
Foto IG
Še na mnoga leta!
Okrogel življenjski jubilej Saše Rudolfa
Sreda, 17. decembra 2008, je že mesec dni za nami, a še vedno je v našem uredništvu ta dan zabeležen na veliko, da bi se spomnili in, čeprav z zamudo, iz srca voščili Saši Rudolfu, prijatelju in občasnemu prijaznemu sodelavcu, časnikarju in dolgoletnemu glavnemu uredniku slovenskih informativnih oddaj Radia Trst A ter slovenskega televizijskega dnevnika RAI, ki je na ta dan obhajal svoj okrogli življenjski jubilej: 70-letnico rojstva.
Za mnoge, ki smo od otroških let zvesti poslušalci tržaškega radia, je bil njegov globoki in žametni glas, pravi pojem svobodnega poročanja. Nismo ga osebno poznali, a že glas sam in način, kako se je lotil nekaterih tem, nam je veliko povedal o osebi. Ko pa smo ga osebno spoznali in brali njegove knjige, športne, a predvsem knjižico Xolotl, ki je izšla
pri GMD, smo si ustvarili še natančnejšo podobo o Saši Rudolfu. Kot dopisnik z največjih športnih srečanj, kot so olimpijske igre ali svetovna prvenstva, a tudi političnih in celo vojnih dogodkov, si je namreč ustvaril neverjetno bogato bero izkušenj. Večplastna knjižica, ki nosi ime po starodavnem azteškem božanstvu Xolotl, je v tem smislu zelo povedna. Knjiga je bila predvsem priložnost, da se je Saša Rudolf zavestno in sistematično lotil obujanja spominov na očeta Ivana in na življenjsko usodo tega narodnjaka in tigrovca ter med drugo svetovno vojno organizatorja primorskih vojakov na Bližnjem vzhodu. S tega vidika nam je bil lik prof. Ivana mnogim sinovom prekomorcev domač in znan kot nekakšna mitična osebnost. Za tiste fante je to tudi bil in zato nam je bilo tisto branje domače, kot poslušanje
Glasova iz naših krajev
Spomin na dva besedna umetnika
Sredi in v drugi polovici decembra sta se pred 100 leti v naših krajih rodila dva pesnika, ki je prav, da se ju spomnimo.
Prvi izmed njiju je duhovnik Štefan Tonkli, ki je bil doma iz Breginja. Vojne razmere so ga kot otroka pripeljale na Sicilijo, kamor se je morala družina med prvo svetovno vojno izseliti v izgnanstvo. Po vrnitvi v domače kraje je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, bogoslovne študije pa v Gorici, kjer ga je škof Šedej posvetil v
duhovnika.
Služboval je v več slovenskih župnijah na Goriškem in skrbel, da so v cerkvah mašni obredi ohranili slovenski značaj, za kar sta bila v tistih časih potrebna odločnost in pogum. Po vojni pa je zopet pokazal premočrtnost do komunističnega režima. Svoje duhovniško poslanstvo je od leta 1948 dalje nadaljeval v Argentini med špansko govorečimi verniki. Po 15 letih se je vrnil v Gorico med naše ljudi. Štefan Tonkli je bil nadarjen in izredno plodovit pesnik, saj je
izdal 14 pesniških zbirk, vse v samozaložbi in z različnimi psevdonimi. Posebno znan je njegov psevdonim Venceslav Sejavec. Lino Legiša je o njem napisal, da je pokazal kdaj izvirno občutje. Leta 1974 je prejel nagrado Vstajenje za življenjsko delo, a je tudi v naslednjih letih izdal še celo vrsto zbirk, vse do Sonetov leta 1985, to je dve leti pred smrtjo 8. avgusta 1987.
Drugi pesnik iz naših bližnjih krajev, ki se je rodil v drugi polovici decembra pred sto leti, je Zdravko Ocvirk, ki pa je umrl mnogo mlajši. Tudi njegova družina je iz Gorice morala v begunstvo na Štajersko. Po maturi na salezijanski gimnaziji v Veržeju je delal v raznih poklicih, med drugim tudi kot vodja gledaliških predstav v Ljubljani.
V povojnem Trstu je bil najprej vodja predstav pri Slovenskem narodnem gledališču, nato je nekaj časa delal pri Primorskem dnevniku, zatem pa na Radiu Trst A, še največ pri Radijskem odru vse do svoje smrti 26. avgusta 1957.
V tridesetih letih so mu objavljale pesmi in druge zapise razne osrednje slovenske literarne revije. Njegova prva pesniška zbirka Daritev mladosti je tudi iz tistih let. Naslednja njegova pesniška zbirka z naslovom Mamica, povejje namenjena mladini in je izšla v Ljubljani leta 1950. V Trstu je najprej sodeloval v Razgledih in Jadranskem koledarju, nato pa v Mladiki. Ob njegovi smrti je Jože Peterlin napisal o njegovi poeziji pohvalne besede.
(mab)
pripovedovanja naših očetov in stricev, ki so v Egiptu bili in so se pod budnim očesom prof. Rudolfa izvežbali v visoko usposobljene vojaške kadre, predvsem pa v pristne in načelne ljudi. Za sina Sašo pa je bila ta pripoved tudi priložnost za nekakšno katarzo
po travmatični izkušnji balkanske vojne in pričevanja o razmerah v Vukovarju ali spomina na
tri kolege tržaške radijske postaje, se pravi Marca Luchette, Daria D'Angela in nepozabnega Saša Oto, ki jih je 20. januarja 1994 v Mostarju pokončala hrvaška granata.
Saši Rudolfu smo pri Novem glasu hvaležni, tudi ker je od vsega začetka podpiral ta naš založniški projekt, ki je nastal z združitvijo Novega lista in Katoliškega glasa. Prav v tistem času, bilo je leta 1995, je bil tudi protagonist začetka televizijskih sporedov v slovenščini. Saša Rudolf je takrat postal prvi odgovorni urednik slovenskih radijskih in televizijskih poročil, neposredno odgovoren rimskemu vodstvu. Bil je tako izveden izredno pomemben vsebinski dosežek v smislu neodvisnosti slovenskega poročanja, česar smo se iz srca veselili.
Trdnega zdravja in veliko dobre volje mu torej želimo, da bi tudi v prihodnje prijateljsko delili trenutke veselja in osebnega ter poklicnega zadoščenja.
Saša, z zamikom, a iz srca ti voščimo vse dobro!
NOVI
Glasbeni in pevski dogodki so obogatili praznike
Božični koncerti na Tržaškem
Angelski zbori so radostno prepevali ob rojstvu Odrešenika, a tudi na zemlji ne gre brez petja in glasbe, saj so božični prazniki s tega vidika naj-bogatejše obdobje v letu. Kljub temu da se delovni ritmi znatno pospešijo in da se napetosti večajo, je december čas, ko si župnije, društva in zbori najbolj prizadevajo tudi za prirejanje glasbenih dogodkov.
Samo listanje časopisov je tudi letos potrdilo bogato izbiro različnih ponudb. V večji povezavi z liturgičnim trenutkom je zbor Mačkolje oblikoval koncertni uvod v polnočnico, Združeni zbor Zveze pa je na dan svetega Štefana sodeloval pri maši v cerkvi sv.
Antona Novega. Pri Sv.
Ivanu so si zamislili slovesno praznovanje s koncertom Slovenskega okteta, ki je privabil množico navdušenih poslušalcev. V cerkvi v Štivanu so Fantje izpod Grmade počastili svojo večdesetletno tradicijo z božičnim koncertom, na katerem so ob organizatorjih zapeli mladi pevci zbora Ladjica in krajevni ženski zbor (o tem koncertu poročamo posebej).
Za kanček eksotike so poskrbeli koncerti črnske duhovne glasbe, ki so se v priljubljenem afro-ame-riškem stilu dotaknili src predvsem mlajših in srednjih generacij . Veselemu vzdušju so se pridružile tudi krajevne godbe; tre-
arja. Društvo Rojanski Marijin dom je prejšnjo nedeljo priredil koncert mladinskega zbora Dotik iz Kranja, a tudi domači zbori gostujejo s svojim repertoarjem božičnih pesmi, saj je cerkveni zbor Sv. Jernej z Opčin istega dne sodeloval pri božični reviji na Mirenskem Gradu. Openski pevci so bili kot vedno protagonisti najbolj priljubljenega božičnega koncerta, ki se od-vij a na božični dan v cerkvi sv. Jerneja. Pred številno publiko so se tokrat združile vse generacije pevcev, ki redno sooblikujejo glasbeno in društveno življenje na
\\\\\\\W\N
benska godba je povabila v svojo sredo pevko Martino Feri, godba Prosek pa je na tradicionalnem koncertu sv. Štefana uradno izvedla predajo taktirke, ki jo je dirigentka Eva Jelenc prepustila Ivu Bašiču.
Tudi po novem letu se glasbene ponudbe nadaljujejo v prazničnem duhu vsaj do polovice janu-
Opčinah: otroški pevski zbor, mlajša dekliška pevska skupina in novonastala ženska skupina Vesela pomlad pod vodstvom Mire Fabjan, moški zbor Tabor pod vodstvom Mikele Šimac, moški in mešani zbor sv. Jernej.
Del openskega koncerta bo zaživel tudi na tradicionalnem božičnem koncertu Zveze cerkvenih
pevskih zborov, ki od šestdesetih let skrbi za ta trenutek združevanja in izmenjave voščil na Tržaškem. Letos bo pevsko voščilo zazvenelo v nedeljo, 18. januarja, ob 16. uri, kot običajno v stolnici svetega Justa.
Koncert bodo oblikovali trije domači zbori. Program božičnih pesmi si bodo delili mešani in moški zbor Sv. Jernej (vodita Janko Ban in Mirko Ferlan) z Opčin in mešani zbor Lipa iz Bazovice (vodi Tamara Ražem). Na orgle bo vse zbore spremljal Tomaž Simčič. Izbrane skladbe bodo v glavnem uglašene na primorske avtorje preteklosti in sedanjosti. Ob skladbah Vrabca, Bratuža, Maliča, Vodopivca, Daneva in mladega goriškega ustvarjalca Patricka Quag-giata bo zazvenela tudi Premrlova božična kantata s solisti in ženskim tercetom.
Zveza cerkvenih pevskih zborov je bila pred preko štiridesetimi leti pionirka "pevskega" praznovanja s koncerti, brez katerih bi si danes težko predstavljali pravo božično vzdušje, kot potrjuje predsednik ZCPZ Marko Tavčar: "Menim, da je vse to že pojav, nov običaj, kot so bila nekoč koledovanja. Skoraj ni zborov ali župnij, ki ne bi organizirali takega dogodka. Prirejanje tematsko zaokroženih koncertov je postalo prijetna stalnica".
PAL
“Mi svete pesmi pojemo...”
Štirideset let božičnega koncerta v Štivanu
Skrbno urejen koncertni list je seznanjal številne obiskovalce tradicionalnega koncerta božičnih pesmi v Štivanu, da je minilo 40 let, odkar so Fantje izpod Grmade priredili prvega, in to še v časih, ko tovrstni tematsko božično uglašeni koncerti niso bili običajni. Veliko se je spremenilo v teh štirih desetletjih in sedaj skorajda ni pevskega zbora, ki v božičnem času ne bi nastopal z božičnimi pesmimi. In vendar, kdor obiskuje te koncerte, ve povedati, da se ob poslušanju pesmi točno čuti, ali zborovodja in pevci nosijo v sebi božično sporočilo ali pa obvladajo - pa čeprav do popolnosti -zgolj pevsko tehnični vidik. Kakorkoli, devinski zbori so občuteno ustvarili prijazno božično vzdušje. Koncert so uvedli najmlajši člani OPZ Ladjica in ob spremljavi Petre Grassi ter pod vodstvom Olge Tavčar zapeli ljudsko Marija se veseli. Pridružili so se jim nato nekoliko starejši mali pevci, ki so zbrani v mladinskem zborčku Ladja, in skupaj z mlajšimi podali še ljudske oz.
ponarodele v Ačkovi priredbi Tam stoji pa hlevček, Angelčki stopajo in trikraljevsko Na kamelah jezdijo ter Naceta Duha Mati Marija na besedilo stiškega opata Antona Nadraha.
Ženski zbor je zaradi težav raznih pevk tokrat nastopil kot komorna pevska skupina. Kvintet je pripravil Herman Antonič. Uglašeno in z občutkom je odpel štiri Harejeve božične pesmi. Nekatere izmed teh je skladatelj svoj čas uglasbil prav na prošnjo devinskih pevk.
Moški zbor Fantje izpod Grmade, ki je obeleževal 40. koncert božičnih pesmi, je za vsako pet-letje izbral po eno značilno pesem in jih ob Pavlovem letu povezal s krajšimi sporočilnimi odlomki iz pisem sv. Pavla Rimljanom, Korinčanom in Filiplja-
nom. Te, na božično oznanilo uglašene misli, je med pesmimi prebirala Elena Legiša, medtem ko jo je spremljala violinistka Raffaella Petronio, ki je igrala znane božične melodije, na koncu pa glasbeno citirala sloviti Gallusov motet In nomine Jesu prav na besedilo iz Pavlovega pisma Filipljanom. Ivo Kralj, ki vodi Fante izpod Grmade, je premišljeno in učinkovito izbral pesmi ter jih z zborom, ki ga je
Foto Kroma
spremljala Petra Grassi, oblikoval v toplo, zaokroženo celoto. Ob Vodopivčevi adventni na Terčel-jevo besedilo Duše željno so drhtele, smo slišali redko izvajano Gerbičevo Pastirsko noč in Vrab-čevo priredbo ljudske Nikar ne dremajte. Nam neznana je bila
koroška ljudska v Ciganovi priredbi Le gor, le gor, sprebudte se! Pravi božični klasik pa Hribarjeva O sveta in vesela noč. Sledile so še ljudska Srečna si štalca in neznanega avtorja Nad Betlehem ter verjetno na Primorskem najbolj priljubljena božična pesem za moški zbor Vodopivčeva Blažena noč.
Kot veleva tradicija, so večer sklenili vsi nastopajoči zbori in v združeni obliki podali božični psalm, pri katerem so zahtevno vlogo imeli otroški glasovi, in še Sveto noč, ki je v celoto povezala vse prisotne.
Kaj dodati, kako zaključiti to poročilo o koncertu zborov, ki svoje pevsko poslanstvo radi izpolnjujejo z zaokroženim vsebinskim sporočilom? Mogoče prav s sv. Pavlom, naj na devinske zbore, zlasti na jubilanta kličem: "Sam Bog miru naj vas posveti ter ohrani v popolnosti vašega duha, vašo dušo in telo brez graje ob prihodu Gospoda našega Jezusa Kristusa" (1 Tes 23).
V.J.
Obvestila
V novi Mali dvorani Kulturnega doma v Trstu bo v petek, 16.1., ob 20.30, druga premiera letošnje gledališke sezone Slovenskega stalnega gledališča. Ansambel SSG bo uprizoril v režiji Sama Strelca dramo Tamare Matevc Zaljubljeni v smrt.
Svet slovenskih organizacij obvešča, da je za 28. januar 2009 sklican Deželni svet SS0, ki bo potekal v dvorani pevskih zborov v Devinu ob 19.00 v prvem in ob 20. uri v drugem sklicu.
Tečaj za zaročence: Tečaj bo potekal v prostorih Marijanišča pod vodstvom gospoda Bedenčiča. Ker je to edini slovenski tečaj v zamejstvu, so vsi, ki se želijo poročiti v cerkvi, vabljeni, da se ga udeležijo. Tečaj želi prispevati kvalitetnejšemu življenju v dvoje, ovrednotiti pomen družine ter s spodbujanjem življenjskega optimizma prispevati k oživljanju naše narodne skupnosti. Prvo srečanje bo v sredo, 11. februarja, ob 20.30. Skupaj bo sedem srečanj. Srečanja bodo enkrat tedensko, in to ob sredah. Ostale podrobnosti dobi vsak pri prvem srečanju.
Sestre iz Sv. Križa pri Trstu vabijo na ogled jaslic v Postojni, Ljubljani, Kamniku in okolici Kranja, ki bo v soboto, 31. januarja. Program: ob 9. uri v postojnski cerkvi ogled jaslic, sv. maša; okrog 11. ure ogled ljubljanske stolnice in jaslic pri Frančiškanih, sledi ogled jaslic v Dravljah in Črnučah, kjer bo tudi kosilo, nato se bodo izletniki odpravili v Kamnik, kjer si bodo v dveh cerkvah ogledali zanimivejaslice -planšarje - in potem še v okolici Kranja, kjer bodo videli odrske
Ob boleči izgubi ljubljene matere in none MAGDE SLAMA
izražamo iskreno sožalje otrokom, vnukom ter vsem svojcem
Skavtinje in skavti SZSO
jaslice. Avtobus bo odpeljal s trga Oberdan ob 7. uri, iz Sesljana ob 7.15, Sv. Križa ob 7.20, s Proseka ob 7.25 in z Opčin ob 7.35. Stroški romarskega izleta znašajo 35 evrov. Za vpis in podrobnejše informacije pokličite čim prej na tel. št. 040 220693 ali 347 9322123.
Sožalje
Ob izgubi dragega očeta Edija Godnika izreka uredništvo Novega glasa hčerki Ivani in ženi Lidiji iskreno sožalje.
Čestitke
Dne 26.12. je praznoval pomemben življenjski jubilej naš dirigent Bogdan Kralj. Rojanski cerkveni pevski zbor mu želi veliko zdravja, sreče ter uspehov in zadoščenja na delovnem področju.
Darovi
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu darujeta Zinka in Darko Cerkvenik 50 evrov v spomin na gospo Železnik vdovo Šušelj Marijo; ob 25. obletnici smrti Ladija Baka, dobrotnika našega Marijinega doma, darujeta Zinka in Darko Cerkvenik 50 evrov; ob božičnih praznikih daruje Severina Sakolič 50 evrov.
Za Slovensko Vincendjevo konferenco v Trstu daruje Meri Bizjak 20 evrov; namesto cvetja na grob svakinje Cvetke daruje Lojzka Sosič 20 evrov.
Društvu Marij Kogoj za postavitev spominske plošče pod podobo Matere Božje vsvetoivanski cerkvi v Trstu daruje NN 100 evrov.
V spomin na dragega Maksa Šaha daruje žena Jelka 25 evrov za misijone, 25 evrov za Slovensko Vincencijevo konferenco v Trstu, 25 evrov za cerkev v Mavhinjah in 25 evrov za Marijin dom v Rojanu.
V spomin na cenjenega ravnatelja Miroslava Tavčarja daruje S. Ž. 25 evrov za Novi glas in 20 evrov za Mladinski zbor Ladjica iz Devina. Ker ga ni bilo na družabnosti 6/1/9, ki jo je priredilo Društvo Rojanski Marijin Dom, daruje g. Zoro Štokelj 10 evrov za to priložnost.
Za potrebe ostarelih v Ajdovščini: župnija Barkovlje 50 evrov.
Za slovenske misijonarje: župniji Boljunec in Boršt 25 evrov.
+ Na Božič je naša predraga žena, mama in nona
MAGDA SLAMA PETAROS
odšla h Gospodu.
Vsem, ki so z nami sočustvovali, počastili njen spomin in jo spremili na zadnji poti, se iskreno zahvaljujemo mož Robert, hči Tamara z Markom, sin Mitja z Man ico in vnuki Urška, Andraž, Mojca, Tjaša, Veronika, Boštjan in Anja.
ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV
vabi na
TRADICIONALNI BOŽIČNI KONCERT
Koncert bodo oblikovali:
MePZ Lipa iz Bazovice, vodi Tamara Ražem, MoPZ Sv. Jernej-Opčine, vodi Mirko Ferlan, in MePZ Sv. Jernej-Opčine, vodi Janko Ban Pri orglah: Tomaž Simčič, Božična misel: prof. Majda Cibic Stolnica sv. Justa v Trstu Nedelja, 18. januarja 2008, ob 16. uri
Godbeno društvo Prosek
Mladostniškega zagona še zdaleč ni konca
Okroglih trideset se jih je že zvrstilo, pa mladostniškega zagona še zdaleč ni konca. Božični koncert Godbenega društva Prosek na Štefanovo je glasbeni dogodek, ki ne privablja le domačinov, pač pa si je svoje mesto utrdil tudpv širšem tržaškem prostoru. Že vrsto let deluje namreč proseška godba na zelo visoki kakovostni
ravni, tako da uspehi in dosežki ne izostajajo, odobravanje publike pa tudi ne. In ker je omenjeni koncert tradicionalno tudi obračun komaj preteklega leta, so godbeniki izpostavili dvoje vrhunskih trenutkov društva v prejšnji sezoni. Na državnem godbeniškem tekmovanju v tretji težavnostni kategoriji lani maja v Laškem je Godbeno društvo
Prosek doseglo prvo mesto in zlato plaketo s pohvalo ter tako napredovalo v drugo težavnostno kategorijo. Ob koncu avgusta pa je godba v Begunjah nastopila na Festivalu ob 55-letnici Avsenikove glasbe. Še do velike novosti pa je prišlo v društvu ob izteku lanskega leta. Na božičnem koncertu je dirigentka Eva Jelenc predala taktirko novemu vodji proseške godbe, prof. Ivu Bašiču iz Sežane. Pozavnist in glasbeni pedagog je dirigent Kraške pihalne godbe iz Sežane. Za božični koncert so godbeniki črpali iz slovenske narodne zakladnice in iz tujih uspešnic, niso pa se branili skladb modernih
ustvarjalcev. V dvorani centra Er-vatti pri Briščikih so na primer zazveneli valček Štajerskih sedem Pesem zvonov, uspešnici Ansambla bratov Avsenik Pastirček (solist Marko Štoka) in Veter nosi pesem mojo ter še glasbena suita iz Disneyeve filmske uspešnice Pirates of the Carribean.
Med prvim in drugim delom koncerta tradicionalno nastopijo gostje, in tokrat so godbeniki povabili Oktet Odmevi. Pod vodstvom Rada Miliča je oktet, ki se je pred kratkim vrnil z uspešne turneje pri slovenskih rojakih na Švedskem, izvedel dela domačih avtorjev Tullia Možine, Aleksan-
Foto Kroma
dra Vodopivca, Marija Čuka in zovala Rossana Paliaga in Tomaž Saše Martelanca. Večer sta pove- Susič.
12
15. januarja 2009
Koroška / Aktualno
NOVI
GLAS
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Večna vez
Verjetno je resnica o otrocih ena najtežjih. Pravzaprav resnica o odnosu do lastnih otrok, kot je zapisal libanonski pesnik Khalil Gibran. Danes mi je prišel na misel ravno Gibran, v teh dneh me je naključje privedlo do tega, da sem ponovno vzela v roke njegovega "Preroka":
Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli.
Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že bivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v sanjah ne morete obiskati.
Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi. Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.
Poznam žensko, ki neverjetno trpi zaradi hčerine izbire, da omejita stike na minimum. Drugo, ki ima tesen in topel odnos s hčerama, ki sta pa zrasli v navzven sicer samozavestni mladi ženski, v resnici pa odvisni od mamine potuhe in konkretne pomoči pri malodane vsem. Poznam mamo, ki je svojemu sinu pisala univerzitetne naloge, pa mlado žensko, katere oče ni prišel na razgovor univerzitetne diplome, ker je imel dogovorjen sestanek pri zobozdravniku. Matere, ki poveličujejo svoje sinove, slednji bodo vedno nekaj več kot njihovi pozabljeni možje (...).
Verjetno gre za najtežji odnos v življenju, z ljubljeno osebo se lahko tudi razideš, vez med starši in otrokom pa je večna. Poznam jo le z vidika otroka. Vse razne faze, otrokovo poveličevanje matere, očeta, slepo zaupanje, težnje po
samostojnosti, ki včasih pronicajo v zelo zgodnjem obdobju: nečakinja je pri dveh letih začela vztrajati s "Sama! Sama"! in se trmasto lotevala različnih opravil...
Spominjam se burnosti iskanja lastnega izraza, lastne miselne poti, iskanje priznavanja lastne različnosti, pogovornih dvobojev. Morda z radovednim zanimanjem gledam na najstniški svet ravno zaradi tega, ker iščem v njem značajske poteze, ki so mi bile lastne v tistem obdobju. In zelo pogosto ugotavljam, da so časi res precej različni. Včasih se mi ti mladostniki zde tako zelo sami, polni gibalne svobode, a vseeno - ali pa morda ravno zaradi tega- zbegani. Vsi smo v tistih letih bili zbegani, današnji mladostniki pa se mi zde jasen rezultat generacije staršev, ki v nenehnih družbenih spremembah še vedno iščejo svoj obraz.
V odraslih letih odkriješ svoje starše v drugačni luči. Psihologija točno razlaga, kako ostanejo vloge v tem odnosu jasno definirane skozi celo življenje. Pa vendar ti včasih uspe uzreti značilnosti, čustva, razloge za odločitve v drugačni luči in te vloge zadobijo včasih tudi drugačen pomen, obstajajo trenutki npr., ko si sam poklican biti roditelj lastnim staršem.
Verjetno zrasteš v moškega in žensko v takih trenutkih, ko ti uspe videti človeka, takšnega, kot je, z vrlinami in pomanjkljivostmi. Enostavna misel, pa vendar težavna, ko stopiš na konkretna tla. Otroci bomo verjetno vse življenje ponavljali vedno isto napako: prizadevali si bomo, da starši sprejmejo nam lasten način razmišljanja in življenjsko pot. Starši pa bodo ravno tako po vsej verjetnosti ponavljali vedno isto napako in doživljali svoje otroke, kot da se slednji ne bi spreminjali. Vsak bo pa vse življenje iskal drugega, kot korenine in drevo.
Praznični duh še oplaja srca
Božičnica na Mirenskem Gradu
V nedeljo, 11. t. m., je bila v cerkvi Žalostne Matere Božje na Mirenskem Gradu že 33. božičnica. Na njej je nastopilo osem primorskih zborov. Prireditelji so letošnji koncert posvetili spominu prof. Huberta Berganta, ki je preminil pred desetimi leti in je bistveno vplival na goriško orgelsko kulturo, in mirenskemu organistu in pevovodju Venčku Budinu, ki je preminil pred tridesetimi leti. Po sveti mašije prvi nastopil župnijski zbor Šempeter pod vodstvom Ingrid Kragelj in ob orgelski spremljavi Matjaža Černiča. Sledili so mu pevci domačega
Po koncu zadnje božične gol-nočnice nam je bilo v Ste-verjanu tesno pri srcu. Vsako leto smo se rokovali in si želeli vse najboljše tudi z Edijem. Letos ga ni bilo več. Kar nekako na tiho in na hitro nas je zapustil, kot je bil vajen v vsem življenju, kot bi nerad motil nikogar ali povzročal razprtij. Vedno me je presenečala njegova zvestoba našim skupnim sanjam, idejam in prijateljem.
Spoznala sva se kot Števerjanca že v otroških letih, čeprav j e bil nekaj let mlajši. Skupaj sva bila, sicer za krajši čas, v goriškem Alojzijevišču. Prišla so potem brezskrbna fantovska leta, ko smo sanjali o boljših časih, začeli načrtovati prihodnost in ustvarjanja v naši števerjanski skupnosti in tudi s prijatelji "ušpičili" kako fantovsko vedno v mejah spodobnosti in odgovornosti.
župnijskega zbora Miren. Peli so pod vodstvom Andreja Budina in ob spremljavi Eve Dolinšek. V nadaljevanju so se mirenskim pevcem pridružile še pevke. Mešani zbor je predstavil tudi skladbo mirenskega rojaka Gregorja Klančiča. Župniijski zbor iz Solkana je pel pod vodstvom Milene Prinčič in ob spremljavi Uršule Belingar. Iz Renč je prišel mešani zbor, ki ga vodi tamkajšnji župnik Slavko Hrast, spremlja pa Borut Kalin. Nato je nastopil t. i. starejši župnijski zbor iz Šempetra pod vodstvom Alenke Peric in ob spremljavi Matjaža Černiča. Mešani pevski
Pristopil je hitro k cerkvenemu in svetnemu pevskemu zboru; k prosvetnemu društvu Franc Borgia Sedej, vrsto let kot odbornik in nato v letih 1969-1971 kot predsednik; k števerjanski samostojni politični organizaciji, pač k vsemu, kar se je v prosveti, politiki in tudi športu, sicer v skromnih pogojih, takrat ustvarjalo.
Razpoznavno je nastopal na odru in zato je bil po prvem nastopu leta 1966 v Finžgarjevem Divjem lovcu nato med najbolj zvestimi in dobrimi nastopajočimi pri vseh zahtevnih igrah v tistih letih. Finž-garjeva Naša kri, Govekarjevi Le-gijonarji, Govekarjev Deseti brat so prišli na števerjanski oder in odšli na gostovanja v Gorico, Trst, na Koroško in v Slovenijo v veliki meri tudi po njegovi zaslugi. Nastopila sva tudi s pokojnim Petrom Špacapanom v znani igri Kaplan Klemen v Gorici.
zbor iz Vrtojbe je pel pod vodstvom Zdravka Lebana in ob spremljavi Uroša Geja. Božični koncert 2009 je kot gost iz zamejstva sklenil mešani zbor Sv. Jerneja z Opčin pod vodstvom Janka Bana in ob orgelski spremljavi Tomaža Simčiča. Številni poslušalci so vse zbore nagradili z navdušenim ploskanjem. Večji del vokalnega sporeda božičnice sta z Bachovo skladbo obogatili mladi izvajalki Ani Cotič (violina) in Eva Dolinšek (orgle).
Ob koncu je napovedovalka povabila v prezbiterij vse nastopajoče pevce, da so zapeli dve božični pesmi in skupaj s poslušalci še Sveto noč.
Božični koncert v lepi in prostorni cerkvi na Mirenskem Gradu je ponovno privabil rojake od blizu in daleč ter jih navdal s pristnim božičnim razpoloženjem.
LB
Ko smo v šestdesetih letih začeli sanjati o našem števerjanskem listu, je bil med najbolj navdušenimi. Naravno je bilo, da je postal njegov odgovorni urednik in z umirjenostjo poravnal marsikatero zdraho, ki smo jo pišoči marsikdaj ustvarili, ko nam je pero zdrsnilo, včasih prehitro, v kako ostro polemiko. V tem je zvesto vztrajal do smrti.
Tudi v politiki smo imeli v njem razmišljujočega, a zvestega pristaša, predanega ideji samostojne politične poti Slovencev v Italiji. Ni se sicer rad silil v ospredje, a pripravljen je bil vedno pomagati in podpirati.
Pridružil se je bratu Alojzu v ansamblu in mislim, da mu je vrsto let to pomenilo pravo veselje in navdušujoče doživetje.
Edi je bil eden izmed tistih Slovencev, na katerih sloni življenjska sila naše skupnosti, čeprav ni svoje pripadnosti obešal na veliki zvon ali pričakoval hvale in ugodnosti. Zato nam je ob izgubi takih, zmernih, skromnih, a zvestih prijateljev težko in smo jih dolžni ohraniti v trajnem spominu za zgled našim prihodnjim rodovom.
Marjan Terpin
Ob nedavni ločitvi s tega sveta
V spomin pravemu prijatelju Ediju Hledetu
|Dom Sodalitas
Slovenstvo je eno, izzivov pa več...
Dom v Tinj ah j e tako rekoč duhovna oaza sredi Podjune na avstrijskem Koroškem. V Domu Sodalitete se vsak dan vrstijo predavanja, delavnice in izobraževalni tečaji. Razlog za uspeh in priljubljenost tega kraja za take dejavnosti ni le čudovita lega, opremljenost prostorov in prečudovit razgled, ampak tudi dejstvo, da sredi tišine in mi-
besedah gospoda rektorja Jožeta Kopeiniga o slovenskem narodu v globaliziranem svetu kot prvi spregovoril Jurij Paljk.
V svojem posegu se je najprej navezal na naslov posveta in ga razširil ne le na pojem slovenstva, ampak na širše dojemanje sveta. Kot kristjan se Paljk zaveda, da je resnica samo ena, a da je pot do Resnice dolga in strma ter da z resni-
ne more kupiti dovolj, da bi bil drugim enak. Bauman tudi zapiše, da je v družbi tekočih, ne-prijemljivih odnosov, človek osamljen, in to tudi zato, ker se zaveda, da si gotovosti ne more ku-piti.
Paljk je Baumanovo analizo prenesel neposredno v čas, v katerem živimo. V času, ko vse doživljamo kot "tekoče", kaj pomeni pravzaprav še slovenstvo?
Slovenstvo je vrednota, ki temelji (zlasti) na jeziku. Prav življenjskost jezika je znak razvoja družbe. Potrebe in razvoj jezika so med centrom in obrobjem sicer različni, od nas pa je odvisno, če bomo znali ali hoteli enakovredno sodelovati tudi kot jezikovni "potrošniki" in ustvarjalci. Jezik se razvija
Foto Hanzi Tomažič
ru človek lahko pogleda globlje vase oziroma se za trenutek umakne v neki prostor, ki mu omogoča bolj sproščen odnos tudi z vsakodnevnimi stvarmi in pojavi. Začetek leta je že po definiciji čas, ko ljudje spet analiziramo preteklost in se pripravljamo na novo leto z novim, svežim zagonom.
V Tinjah se vsako leto (in to prav na začetku leta) zberejo slovenski izobraženci na nekakšni "zimski Dragi". Letošnje dvodnevno srečanje je imelo kot naslov in skupni imenovalec geslo Sloven-
coljubnostjo odkrijemo del te poti do resnice. V tem Paljk vidi tudi smisel našega vsakodnevnega poslanstva. Časnikar pa je ujet v vsakodnevni utrip današnje družbe, v kateri je danes edina gotovost negotovost in vseprisotni strah pred jutrišnjim dnem! Ta strah pred jutrišnjim dnem je tisti, ki človeka sili, da se nenehno ukvarja z njim in z vprašanjem, kaj bo jutri, da zaradi tega sploh ne zaživimo v polnosti sedanjosti. Kot je zapisal filozof Bauman, živimo v tako imenovani tekoči
stvo je eno.
Besedna zveza, ki je na prvi pogled znana in velikokrat uporabljena zlasti na publicističnem področju, pa je nudila predavateljem in diskutantom možnost za razpravo, ki je bila, kraju primerna,
družbi ("liquid society"), ki jo označujeta prav omenjena negotovost, strah pred jutrišnjim dnem, in v kateri je človek postal samo še potrošnik, ki ni več proizvajalec, in vsa njegova stiska, strah, bojazen pred jutrišnjim dnem izhajajo
Dr. Jože Marketz
sproščena, a vendarle poglobljena.
V soboto, 3.1.2009, je po uvodnih
iz dejstva, da se čuti na rob potisnjen in nesrečen samo zato, ker ne more "biti tak kot drugi", ker
tudi in predvsem na t. i. nivoju popularne kulture.
Pozitiven odnos do jezika pa se začne že v šoli, kjer bi moral biti jezikovni pouk privlačnejši. Samo tako lahko mlad človek odkrije, da je slovenščina sodoben jezik, preko katerega je mogoče ubesediti vse.
V družbi, v kateri je vse na prodaj, pa vrednot in simbolov ne smeš prodati, če hočeš obstati, je zaključil Paljk z osebno noto, da je jezik in uporaba le-tega tudi in zlasti srčna zadeva.
V nadaljevanju je o polpretekli zgodovini in o perspektivah slovenstva spregovoril evropski poslanec Lojze Peterle (njegov poseg objavljamo v celoti na tretji strani).
Sobotno srečanje se je nadaljevalo z zanimivimi
knjižnimi presojami, pri katerih so sodelovali Miha Vrbinc, Peter Svetina in Jerneja Jezernik, o sami temi enotnosti slovenstva (ali bolje rečeno problemov Slovencev izven meja RS) pa je bil govor na okrogli mizi, pri kateri so sodelovali predstavniki Slovencev iz Italije, Koroške, Štajerske in Porabja. V zanimivih referatih in konstruktivni razpravi pa je prišlo do izraza, da po eni strani obstaja še vrsta nerazrešenih vprašanj (žal zlasti v odnosu z oblastmi držav, v katerih Slovenci v "zamejstvih" živimo), obstajata pa vseeno želja in pripravljenost sodelovanja med centrom in čezmejnimi centri slovenstva.
In prav o tem je bil govor tudi v nedeljskem programu: ravnatelj Zvezne gimnazije in Zvezne realne gimnazije za Slovence v Celovcu Miha Vrbinc je spregovoril o temi Slovenstvo v izzivu medkulturnega sveta ter uvedel delo in ustvarjalnost Zore Tavčar.
PeterRustja
Sloveniia
	^	M-
Nadaljujejo se trenja in spori v slovenski politiki
Boj proti gospodarski krizi je otežen
Finančna in gospodarska kriza je že nekaj tednov glavna tema pogovorov in javnih občil; ta najbolj zaskrbljuje tudi ljudi. Vendar obstaja soglasje zgolj o tem, da je kriza nepredvidljiva, glede njenega obsega in razsežnosti pa tudi ni mogoče vsaj približno določiti, koliko časa naj bi trajala. Glavni razlog zastojev in težav v gospodarstvu je za zdaj upadanje naročil iz tujine, zaradi česar so v mnogih podjetjih skrajšali delovni čas, ali pa so tovarne za krajše obdobje celo zaprli. Premier Borut Pahor v tem kritičnem in negotovem obdobju zelo pogosto nastopa v javnosti in opozarja, "da bo letošnje leto tako težko, da bomo vsak na svojem položaju ohranjali zaupanje samo, če bomo verodostojni". Slovenija je v težavah predvsem zato, ker je kriza nastala tudi v državah, ki so naše naj večje uvoznice blaga in storitev, to je v Avstriji, Nemčiji, Franciji in Italiji. Vlada predvideva, da bi letos zaradi krize lahko izgubilo zaposlitev okoli 50 tisoč delavcev in uslužbencev. Le-ti naj bi se po večini strokovno usposobili za dela v drugih dejavnostih, kar pa seveda ne bo enostavno opravilo, ker bo tudi po takih prekvalifikacijah najbrž težko dobiti novo zaposlitev. Na Vrhniki so pred kratkim zaprli tovarno usnja, v kateri je delalo okoli 500 domačinov, tako da je to znano naselje blizu Ljubljane opustelo in za zdaj nima prihodnosti. "Imeli smo nizke plače, ki so znašale komaj nekaj nad 400 evrov mesečno, zdaj pa smo ostali brez denarja in ne vemo, kako bomo preživeli", je ena izmed odpuščenih delavk potožila v mikrofon komercialne televizije POP TV.
Nova izvršilna oblast v Sloveniji izjavlja, da bo zagotovila denarno pomoč za vse, ki bi ostali brez dela in zaposlitve, toda
celovitega programa ukrepov za premostitev finančne in gospodarske krize še ni sprejela. Pač pa vlada prepričuje Slovence o tem, da je treba varčevati in znižati stroške povsod, kjer je to mogoče. Najbolj je domnevno pričel varčevati predsednik vlade Borut Pahor, ki po novem sam
smo vsi v istem čolnu". Socialne razlike so v Sloveniji zelo velike - plače delavcev dosegajo komaj kaj več kot 400 evrov mesečno, posamezniki v t. i. javnem sektorju pa prejemajo do 8 tisoč evrov, pa še razne dodatke in nagrade -, da ni izključena možnost, da bodo prizadeti z demonstracijami na ulicah zahtevali spremembe. Na tako možnost je na javni televiziji opozoril tudi premier in ob tem pomenljivo spomnil na protivladne proteste in demonstracije v Grčiji. Tega opozorila ni
plačuje stroške svoje reprezentance. To pomeni tudi, da sam plačuje kavo, ki jo ponudi svojim obiskovalcem. Plače so znižali tudi drugim državnim funkcionarjem in predvidoma jih bodo tudi poslancem. V Državni zbor naj bi zaradi znižanja stroškov v prihodnje ne prinašali več svežega okrasnega cvetja. Toda vsi pozivi k varčevanju in zmanjševanju stroškov so le simboličnega pomena zato, ker so izvori krize globlji in segajo tudi na socialno področje. V Sloveniji že dolgo časa obstajajo velike socialne razlike, ki so povečale revščino in hkrati povečale bogastvo manjšega sloja državljanov. Vladi tudi v času krize ne uspe znižati plač in sejnin tistim, ki upravljajo podjetja in dejavnosti, ki so bodisi v popolni ali pa v večinski državni lasti. Bogati posamezniki o krizi najraje molčijo, delavcem pa pripovedujejo, da smo v teh časih vsi v enakem položaju, "da
nihče komentiral, tudi ne Svobodni sindikati Slovenije, ki so v obdobju Janševe vlade pogosto vabili delavce, naj protestirajo na ulicah.
Sedanje zapletene razmere v Sloveniji se kažejo tudi v narašča-
joči gonji zoper predsednika vlade, ker da se upira političnim zamenjavam funkcionarjev v raznih vladnih organih in službah. Nekateri ministri že kažejo nasprotovanje Borutu Pahorju, v kampanji zoper premiera pa prednjači skrajno levo usmerjeni časnik v Ljubljani. Časnikar Tomaž Mastnak je v časniku Dnevnik zapisal, "da Pahor levici jemlje verodostojnost in družbeno podporo, jemlje ji preteklost in prihodnost, v sedanjosti pa jo spreminja v predmet razočaranja in jeze enih ter posmeha in zaničevanja drugih. Naš Duce je modificiral fašistični ideal o harmonični družbi". V nekem drugem članku pa je omenjeni časnikar zapisal, "da Pahor z imenovanjem dr. Dimitrija Rupla za svojega neformalnega zunanjega ministra ne bi mogel jasneje pokazati, kaj je, s kom se povezuje in proti komu deluje, in ne delajmo si utvar, da je to maki-avelizem. Toda Pahor zanj nima potrebnih lastnosti".
Nekdanji premier ohranja ugled in politični prestiž Tednik Reporter in tedenski magazin Mag sta objavila seznam stotih najbolj vplivnih Slovencev v letu 2009. Na prvo mesto sta oba uvrstila predsednika vlade Boruta Pahorja. Nekdanji premier in predsednik SDS, največje opozicijske stranke, Janez Janša, pa je po izbiri tednika Reporter letos četrti najbolj vpliven Slovenec, po izbiri levosredinskega magazina Mag pa peti najbolj vpliven v Sloveniji.
Marijan Diobež
V Sloveniji naj bi bilo kar 600.000 ljudi na pragu preživetja
V Sloveniji statistična služba in noben vladni organ nimata uradnih podatkov o stopnji revščine v državi. Zaradi tega v javnosti navajajo najrazličnejše podatke, ki jih pogosto uporabljajo tudi za tekoče oz. sprotne politične potrebe. V Delavski enotnosti, glasilu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, so nedavno zapisali, da je v državi kar 600.000 ljudi na pragu preživetja. Okoli 246 tisoč delavcev domnevno prejema manj kot 570 evrov mesečne plače, kar je veliko premalo za osnovne življenjske potrebe, to pa pomeni, da kljub plači ostajajo revni. Delavci ali pa v njihovem imenu sindikati odločno protestirajo proti visokim plačam ter raznim dodatkom, ki jih prejemajo člani nadzornih svetov in uprav nekaterih podjetij. V javnost vsak dan prihajajo podatki o astronomskih nagradah, kijih očitno nihče ne more preprečiti. O nevzdržnosti gibanj in stanja v plačni politiki je že nekajkrat opozoril tudi premier Borut Pahor, a njegove kritike so doslej ostale brez učinka.
Ob 40-letnici ustanovitve KS Solkan
Izšel je zbornik
Krajevna skupnost v Solkanu je najbrž edina v Sloveniji, ki je izdala tako obsežen Zbornik o svojem delovanju v štiridesetih letih od ustanovitve. Delo obsega kar 343 strani, knjigo pa je napisal Tomaž Marušič, ki je že od mladosti zelo dejaven v Solkanu, znan pa je tudi kot nekdanji slovenski minister za pravosodje. Besedilo je zasnoval in objavil na podlagi pisanih virov, predvsem zapisnikov sej organov krajevne skupnosti. Dopolnjujejo ga številne fotografije. Delovanje krajevne skupnosti je umeščeno v čas tako, da bralec more spoznati širše in ne le krajevne družbenopolitične razmere. Prav tako pa tudi njihove neposredne in posredne ustvarjalce. Prebivalcem Solkana je v ponos, da v tem kraju, ki se je pričel razvijati že pred več kot tisoč leti, nastaja in se razvija gospodarska dejavnost, razpeta med tradicionalnimi obrtnimi storitvami ter izdelki najvišje elektronske tehnologije v svetovnem merilu. Tudi vsebina monografije, zbornika oz. knjige odseva vitalnost in ustvarjalnost prebivalcev Solkana, bodisi tako imenovanih staroselcev ali pa naseljencev, ki so v tem kraju dobili stalno prebivališče.
V preteklih štiridesetih letih je bilo v Solkanu veliko burnih dogodkov, pomembnih za krajevno kroniko in tudi širšega pomena. Solkanu je bilo vrnjeno ime, saj je bil ta kraj več let po drugi svetovni vojni uradno le del Nove Gorice. Nastala je tudi pobuda, da bi Solkan postal samostojna občina, katere del bi postalo tudi naselje Podsabotin v bližnjih Brdih. Vendar referendum o tem ni uspel. Krajevna skupnost je dosegla ustanovitev lastnega glasila, Solkanskega časnika, ki še zmeraj redno izhaja. Tomaž Marušič podrobno opisuje, kako so si v Solkanu prizadevali za ustanovitev samostojne države Slovenije, tudi ob napadu tedanje jugoslovanske vojske. Dosegli so,
da se je obmejna stražnica predala, zavarovali pa so vse pomembne javne objekte. Solkanski komite za splošno ljudsko obrambo je med napadom na Slovenijo zagotovil posebno varstvo kulturnih spomenikov. Med temi so bili tudi bazilika na Sveti Gori, zlasti znamenita svetogorska podoba Matere Božje z Detetom, tamkajšnja gotska plastika, župna cerkev sv. Štefana v Solkanu s slikami, plastikami, freskami in spomenik padlim borcem v Solkanu, ki je stvaritev akademskega kiparja Borisa Kalina.
Pisec knjige z naslovom Štirideset let krajevne skupnosti Solkan (1967-2007), odvetnik Tomaž Marušič, sicer iz zelo znane in ugledne družine Marušičev, je zapisal, da ime Solkan sicer ni slovenskega izvora, vendar pa njegova prva omemba v zgodovinskem dokumentu, 28. aprila leta 1001, dokazuje, da je bilo ozemlje ob Soči že pred več kot tisoč leti, upoštevaje tudi Gorico, trdno poseljeno s Slovenci oz. njihovimi predniki. Ohranjevanje imena Solkan torej pomeni utrjevanje slovenske zahodne meje. Solkan je bil vedno slovenski in za goriške Italijane sinonim ali simbol slovenskega sveta. Tomaž Marušič je nadalje poudaril, da je Solkan postal prijazen kraj gospodarnih in delavnih ljudi. Naselje je v urbanističnem in komunalnem pogledu urejeno. Tudi socialnih problemov ni več ali pa so zanemarljive narave. Žal pa še zmeraj traja onesnaževanje narave in okolja, ki ga povzroča Solkanska industrija apna.
V novem zborniku je nekajkrat poudarjeno, da Krajevna skupnost v Solkanu že dolgo obdobje uspešno in koristno sodeluje s sosednjimi območji v Italiji, Plaču to, Pevmo, Št-mavrom in z Oslavjem. Solkan ima sedaj že okoli 3.200 prebivalcev, predsednik krajevne skupnosti v tem mandatu pa je Mihael Ravnik.
M.
SNG Nova Gorica - Gledališče Koper: Gospa ministrica
Sladka omama povzpetništva
V novogoriško predpraznično ozračje je s svojo eruptivnostjo vdrla Gospa ministrica, ki jo je neobrzdana sla po povzpetništvu silila k uveljavitvi osebnega položaja. Preprosti malomeščanski ženi malega politika se ob moževem imenovanju za ministra kot strela z jasnega ponudi status gospe ministrice in mrzlica uveljavitve na višji družbeni lestvici jo neustavljivo povleče v svoj vrtinec. V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica so v četrtek, 18. decembra, premierno uprizorili drugo predstavo letošnje abonmajske sezone, ki se tudi v skladu z jesenskimi vremenskimi muhami vije pod naslovom Odjuga. Tokrat je južni veter zapihal iz srbske dežele in k nam privedel eno izmed najbolj znanih in predvsem na ljubiteljskih odrih igrano komedijo velikega srbskega komediografa Branislava Nušiča, ki s svojim plastičnim opisom karikatur vselej spravi gledalca v smeh. Ta njegova odlika pride še posebno do izraza, če utelešajo njegove komedijske figure taki igralci, kot je Saša Pavček, ki ne štedi z igralskimi virtuozizmi. SNG Nova Gorica in Gledališče Koper sta jo, kot članico SNG Drama Ljubljana, zasnubili za svojo
koprodukcijsko predstavo Gospa ministrica, ki je dobila novo svežo podobo v lahkotni režijski viziji Dušana Jovanoviča. Jovanoviču je ob dramaturginji Diani Koloini in asistentu Jaki Ivancu imenitno uspelo prenesti srbski humor na naša tla in Gospo ministrico na podlagi slovenskega prevoda Milana Jesiha popolnoma "ponaši-ti". V narečno obarvanost je govorico posameznih likov odel Danijel Malalan, lektor Srečko Fišer z režiserjem in ostalimi ustvarjalci pa jo je še dodatno izpilil, tako da je sočen tekst dobil svojevrstno primorsko jezikovno podlago. Že zaradi tega je komedija razprla svoja lahkotna, s satiro prevlečena krila in seveda tudi zaradi kreacije odlične Saše Pavček, ki vsakič preseneča gledalca s svojimi subtilnimi komičnimi niansami in prirojenim igralskim talentom, ki najde prav v opisih komedijskih likov še poseben polet. S paleto komičnih odtenkov je bogato obdarila tudi svojo ministrico, ki se je v pred-
stavi izkazala kot gibčna - predvsem v plesnih intermezzih na izvirno glasbo Draga Ivanuša -, po odru skoraj lebdeča figura, prepojena z žlahtno ironijo in samoironično noto s tisočerimi humornimi odtenki, ki nikdar ne vzbujajo cenenega smeha, ampak vselej utemeljenega v kontekstu predstave. Uprizoritev se tako razpleta v živahnem ritmu na scenskem prizorišču Jake Ivanca, ki mu je z nekaj elementi uspe-
lo prikazati preoblikovanje min-istričnega domovanja ob njenem preskoku v višji družbeni razred.
Velik okvir s projekcijami posnetkov kamere pred vhodom v ministričino stanovanje je bil še dodaten detajl za smeh. Protagonistka Nušičevega dela je v Jovanovičevi režiji ohranila satirični družbenokritični zven, a dobila domač prizvok in sodobno preobleko z mediteranskimi našitki. Gospa ministrica Saše Pavček je nesporno kraljevala na odru in se iz skrbne gospodinje, ki nima denarja in krpa hlače, prelevila v fino gospo, oblečeno v elegantne kostime živih barv (kostumografka Jelena Prokovič), ki je zelo za-
poslena pri izoblikovanju svojega novega zunanjega videza, predvsem pa pri utrjevanju ugleda, kar
ji nalaga novi družbeni položaj. Pri tem se ujema na vse vabe mondenosti, in ko ji zet, ki ga hoče na lahko odpraviti, češ da ni več vreden njene hčere, sedaj ko je družina tako visoko na družbeni lestvici, nastavi medijsko past, zaradi nastalega škandala njen mož minister, ki se nikdar ne pojavi na odru, odstopi. Toda njeno upanje ne zamre; prej ali slej se bo spet prikopala do takega položaja, da bo imela pod sabo kakega uslužnega Mileta iz protokola (imeniten Ivo Barišič) in vrsto drugih tipov, ki bodo iz koris-tolovstva prav radi ustregli vsaki njeni želji. Pri tem seveda ne bo manjkala niti žlahta, ki se v vsej komični pisanosti pojavi v igri s stricem Vaskom na čelu. Tega je v karikaturne spone vklenil Gorazd Žilavec; že sama njegova pojava je vzbujala smeh. Nič manj humornega čopiča niso bili deležni niti ostali predstavniki sorodstva, vsak s svojo prošnjo za gospo ministrico. Posebej gre omeniti Radoša Bolčino, zeta, ki je po Jovanovičevi želji ostal čisto balkan-
ski, po imenu, jezikovnem naglasu, predvsem pa obnašanju in ukrepanju, ki pripelje do razpleta. Njegovo mlado, naivno ženo Daro je v otroško nedoraslost odela Mojca Fatur. V pravega mulca iz današnjih dni se je za vlogo Jake, ministričinega sina, s prepričljivo doslednostjo zelo dobro prelevila Ajda Toman. Ostale smešne, zelo natančno izklesane like, od katerih bi vsak bil vreden podrobne pozornosti, so v karikaturno satirični luči odigrali Miha Nemec (dr. Potočnik), Minu Kjuder, prvič gostja v SNG Nova Gorica (teta Savka), Ana Facchini (teta Daca), Nejc Cijan (Nejc), ki prihaja iz vrst Amaterskega mladinskega odra, Stane Leban (stric Panta), Nevenka Vrančič (Soja, ločenka), Jože Hrovat (stric Jakob), Teja Glažar (gospa Natalija Štefančič), Maja Poljanec (Anka, služkinja), Milan Vodopivec (Franc Franko), Gorazd Jakomini (Pero Zemljič), zraven pa še mlada gosta Matjaž Vidmar (Robi) in Maja Medvešček (Kristina). Novogoriška postavitev Gospe ministrice je v Nušičevem besedilu osvetlila vse brezčasne odtenke teksta in poudarila satirične in absurdne poante, ki podkrepijo sočnost besedila in žgečkljivo, ter je, sicer brez kakih konkretnih namigovanj, podrezala po sodobni politični sceni, na kateri take gospe ministrice in podrepniki niso ravno bele muhe...
Iva Koršič
14 15. januarja 2009	Primorska	/	Gospodarstvo
Črnoglede napovedi se niso uresničile
Božični nakupi
Ekonomisti so napovedovali, da se bodo zaradi vse večje ekonomske krize porabe v decembru močno zmanjšale. Po prvih obračunih, ki so jih objavili pristojni pri zvezi trgovcev, pa se najbolj črnoglede napovedi niso uresničile. Potrošniki so se med prazničnimi nakupovanji res obnašali bolj racionalno kot pred leti, skrbno so izbirali svoje nakupe, marsikdo je za nakup počakal na razprodaje, vendar napovedanega padca prodaj tokrat še ni bilo. Na splošno pa so trgovci opazili, da so potrošniki zelo pozorni na to, kaj kupijo, koliko stane, kakšna je kakovost, itd. Vse to pa je znak, da je notranje povpraševanje šibko in da na notranje povpraševanje močno vpliva svetovna gospodarska kriza.
Božični nakupi pa ponovno potrjujejo, da je Italija razdeljena na dva dela. Na eni strani je veliko potrošnikov, ki se odločajo za racionalne nakupe in ki vsak nakup dobro premislijo, na drugi strani pa je kar nekaj potrošnikov, ki si lahko še vedno privoščijo visok življenjski standard in drage nakupe. Ta skupina potrošnikov ni spremenila svojih nakupovalnih navad, med božičnimi nakupi pro-
dajalci luksuznih daril niso zaznali predvidenega padca prodaj, saj so se prodaje dragih ur in zlatnine v predbožičnem času povečale. Močno se je povečalo povpraševanje po zlatih unikatnih darilih, ki jih zlatar izdela po naročilu kupca.
Več težav pri božičnih nakupih pa so imeli potrošniki iz prve
skupine. Ti potrošniki so v predbožičnem času zmanjšali obisk restavracij in gostiln, kjer so zabeležili 1% padec prodaj. Za 2% pa se je povečala prodaja modnih dodatkov, kot so npr. razni šali, kape, rokavice, pasovi ipd. Za nakupe plaščev in zimskih jaken pa je marsikdo počakal na razprodaje. Če se je po eni strani zmanjšal obisk gostiln in restavracij, so se po drugi strani povečale prodaje hrane, predv-
sem krajevnih specialitet. Te trgovine so v predbožičnem času prodale za 5% več blaga kot v enakem obdobju lani. Na večji obseg prodaj je vplivala tudi odločitev marsikaterega potrošnika, da svojim dragim podari božično košaro z najrazličnejšimi specialitetami. Istočasno pa je marsikatera trgovina jestvin prav v božičnem času izvedla kar nekaj posebnih ponudb. Tudi v tem predbožičnem času je bilo jasno zaznati, da so potrošniki zelo pozorni na izredne ponudbe, in to na vseh bla-goznanstvenih sektorjih, od elektronike do športnih artiklov. Prodaje elektronskih izdelkov so se povečale samo za 3 do 4%, kar je za sektor v primerjavi s prejšnjimi leti slabši rezultat. Trgovci so zaznali zelo velik obisk trgovin in precejšnje zanimanje potrošnikov, to pa se ni odražalo tudi na končnih prodajah. Povečalo se je le povpraševanje po tistih artiklih, ki so bili trenutno v izredni ponudbi.
Da so potrošniki v težavah, pa kaže tudi dejstvo, da so se povečale prodaje na stojnicah. K temu je pripomoglo tudi lepo vreme, ki je marsikaterega potrošnika zvabilo iz trgovskih centrov na prosto. Potrošniki so se odločali za nakup manjših okrasnih izdelkov za stanovanja, za rokavice in šale.
Mara Petaros
NOVI
GLAS
GLAVNI UREDNIK Andrej Bratuž - ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 13. januarja, ob 14. uri.
Spomenik na Velikem Cerju
Pojasnila k odgovoru Andreja Malniča
Izjav g. Andreja Malniča o tem, kaj mu je kdo na kakem sestanku ali drugače rekel, naročil, sporočil itn. (NG, 11.12. 2008), ne morem niti potrditi niti zanikati iz preprostega razloga, ker me ni bilo zraven. Zato se bom v svojem odgovoru omejil le na nekaj bistvenih konkretnih dejstev. Kot prvo moram ugotoviti, da očitane mi izjave, da bi naj bila namreč "Goriškemu muzeju na sestanku v Ljubljani dne 8.12. 2006 naložena naloga, da bo v spomeniku na Cerju postavljal le muzejske eksponate", v mojem tekstu (NG, 4.12.2008) ni nikjer, ampak sem v njem zapisal, "da naj bi Goriški muzej po dogovoru prevzel vlogo strokovnega nosilca pri postavitvi eksponatov in, seveda, tudi upravljavca muzeja". In kot drugo Malnič spodbija mojo trditev, da naj bi on "nenapovedano in brez posveta z ostalimi sodelujočimi predložil novo, povsem spremenjeno zasnovo muzejske predstavitve, ki je radikalno posegla v že sprejeto zamisel". Pri čemer poudarja, da so zasnovo Goriškega muzeja z določenimi pripombami sprejeli tudi pristojna zgodovinska komisija, Svet in Strokovni svet Goriškega muzeja. Primerjava obeh muzejskih zasnov
Naj za ilustracijo najprej na kratko predstavim razliko med obema zasnovama, da bi si tako bralci lahko ustvarili predstavo, za kaj sploh gre.
Po prvotni zasnovi društva TIGR, kot se je izoblikovala skozi začetno razpravo, naj bi posamezne etaže v spomeniku predstavljale tale zgodovinska obdobja: pritličje: vstop Slovencev v zgodovino,
I. etaža: slovenski preporod do konca prve svetovne vojne,
II. etaža: medvojni protifašizem na Primorskem,
III. etaža: slovenski upor okupaciji (t. j. druga svetovna vojna, prip. avt.)
IV. etaža: osamosvojitev oz. dogodki okrog leta 1991,
terasa: pogled po domovini in v prihodnost.
Spremenjena zasnova Goriškega muzeja pa izgleda, sodeč po predstavljeni muzejski zgibanki, nekako takole:
pritličje: pod napisom (nad vhodom) "Lubi Slovenci" naj bi predstavili prizadevanja za vzpostavitev slovenskega knjižnega jezika in njegov pomen za obstoj Slovencev,
I. etaža: pod napisom "Naprej zastava Slave" naj bi predstavili politično kulturna gibanja Slovencev od sredine 19. stoletja do slovenske samostojnosti,
II. etaža: pod napisom "Tod šekla bridka bodo jekla" naj bi predstavili krvavo 20. stoletje do slovenske samostojnosti,
III. etaža: pod napisom "Na svoji zemlji" bi predstavili politične zahteve Slovencev po lastnem ozemlju, na katerem bi bili kot narod suvereni in gospodarji svoje usode,
IV. etaža: pod napisom "Ne vrag, le sosed bo mejak" bi predstavili vsebino mirovnih in državnih pogodb, pomembnih za Slovence, od leta 1948 do vstopa Slovenije v EU in NATO,
terasa: napis "Pod svobodnim soncem" naj bi simboliziral življenje v miru in svobodi.
Več kot očitno je torej, da je Goriški muzej prvotno zasnovo muzeja vsebinsko še kako radikalno spremenil. Etaže tako ne vodijo več obiskovalca prek posameznih zgodovinskih obdobij, pač pa so posvečene določenim tematskim sklopom. In tako zasnovan muzej ni več muzej braniteljem slovenske zemlje, ampak nekaj čisto drugega. Kar je več kot zbegalo ne samo mene, ki pri projektu ne sodelujem, ampak predvsem društvo TIGR kot pobudnika in nosilca projekta in še marsikoga drugega, iz česar je potem tudi nastal ta spor.
Vsebina scenarijev za muzejsko predstavitev
Ce naj preidem sedaj k Malniče-vemu temeljnemu argumentu, da je namreč zgodovinska komisija njegov scenarij "potrdila in sprejela", se sprašujem, kako je potem mogoče, da pa so ti isti
zgodovinarji izdelali scenarije po prvotni zasnovi društva TIGR, ne pa po zasnovi Goriškega muzeja. Kot je npr. to razvidno iz brošure doslej zbranih oz. dospelih scenarijev (cca 80 strani), in sicer:
I. etaža: - "Prispevek za scenarij zgodovinske razstave v notranjosti spomenika na Velikem Cerju -Primorska 1848-1918" (dr. Branko Marušič in dr. Petra Svoljšak)
II. etaža: -"Scenarij za razstavo za obdobje med dvema svetovnima vojnama, t. j. 1918-1941" (dr. Milica Kacin VVohinc),
- Tekstualni prispevek Zbor svečenikov sv. Pavla" (dr. Egon Pelikan),
- "Dr. Josip Vilfan in Engelbert Besednjak v Kongresu evropskih narodnosti v letih 1925-1939" (dr. Egon Pelikan),
III. etaža: - "Osnutek scenarija razstave za obdobje 1941-1945"
(dr. Boris Mlakar in dr. Nevenka Troha),
IV. etaža: - "Osnutek scenarija za obdobje 1945-2000" (v izdelavi, prof. dr. Jože Pirjevec).
Mar naj si ob tej ugotovitvi mislimo, da tudi zgodovinarji ne vedo, kaj počnejo oz. da so tudi oni nepošteni, ker eno govorijo in drugo delajo, ko se že Malniču tako zelo mudi z diskvalifikacijami svojih sogovornikov vsevprek. Nekaj zaključnih misli Naj na koncu podčrtam, da je bilo pobudnik za postavitev spomenika društvo TIGR, ki je tudi postorilo vse potrebno, da je lahko izgradnja stekla. To je priprava idejne arhitektonske zasnove, izdelava vsebinske zasnove muzeja, predstavitev projekta veteranskim organizacijam in slovenski vladi, vključno s pridobitvijo njenega patronata nad spomenikom in sofinanciranja itn. In ima tako društvo, skupaj s projektantom, tudi vso pravico do avtorstva nad spomenikom. Zato bi moral imeti Goriški muzej predvsem njegovo soglasje za tak radikalni poseg v zasnovo spomenika, ki ga pa po izjavah vodstva društva ni imel, ampak je poseg izvršil samoiniciativno in ga potem predložil ostalim akterjem v vednost, kar je izzvalo spor. Mislim, da je še vedno čas, da se muzej tvorno vključi v postavitev muzejskih vsebin, vendar se ta čas izteka, in bo tako, v nasprotnem primeru, to delo opravil kdo drug.
Milan Gregorič
SOL V KAVI
Življenje je težko, potem pa umreš
Kratek opis človeškega življenja na bogatem zahodu. Rodiš se v precej dobro preskrbljeni družini, rasteš, oblačijo te v lepe oblekice, kupuj ej o igrače, vedno več, greš v vrtec, šolo, kj er te ne naučijo ničesar, kar bi ti koristilo za življenje, te pa spremenijo v priden delovni stroj in v učinkovitega potrošnika. Navadiš se na cel kup potreb, ki so trgovsko vsiljene. Ne moreš si zamisliti življenja brez televizorja, računalniških igric, nenehne glasbene spremljave v avtu, trgovinah, doma, na delovnem mestu, in če zanjo ni poskrbel kdo drug, jo nosiš vedno s sabo v obliki mp3 predvajalnika in z mini slušalkami v ušesih. Končaš šole in greš delat, da zaslužiš in si lahko tudi sam izpolniš vse želje. Če namreč hočeš biti srečen (in hočeš biti srečen, saj si človek), si vedno nekaj kupiš, in če hočeš biti zelo srečen, si kupiš nekaj več. Če hočeš osrečiti svoje otroke, jim prav tako kupuješ stvari. Če se le da, jim kupiš vse, kar si zaželijo, zato ker ti tega v otroštvu nisi imel, pa naj bodo vsaj oni srečni. In ker kupuješ, moraš tudi zaslužiti, zato hodiš v službo, vsako leto delaš več in več. Vmes si kupiš dopust, torej nekomu plačaš, da te pelje v kak oddaljen kraj v prepričanju, da se boš tam sprostil in odpočil. Potem plačuješ dopuste svojim otrokom, dokler si zanje ne zaslužijo sami. Vmes si kupiš hišo, jo obnoviš, vsakih nekaj let si kupiš nov avto. Za vse to pa vedno več in več delaš. Zanimivo je tudi, da večino prostega časa preživiš v nakupovalnih centrih. Celo življenje se vrti okoli služenja in trošenja denarja. Potem denarno pomagaš svojim otrokom, da se osamosvojijo, poročijo, zaživijo svoje življenje. Kupuješ darila vnuI<om. Od pretiranega dela prezgodaj zboliš in umreš.
Če je ta karikirani opis zelo oddaljen od naše resničnosti, se pač vsem opravičujem. Če pa je vsaj za več kot polovico pravilen, nas mora resno zaskrbeti. Smo sploh še ljudje ali je trenutni gospodarski ideologiji, ki temelji na potrošnji, vendarle uspelo nas spremeniti v potrošnike in nič več? Pravite, da smo še ljudje? Če se ustavimo, se ustavimo, da bi gledali televizijo, v najboljšem primeru brali, v najslabšem brskali brez zveze po internetu ali si po internetu dopisovali z ljudmi, za katere smo prepričani, da so naši prijatelji, ker pač enako neumno tratijo čas za računalnikom. Kaj pa razmišljanje? Kdaj smo nazadnje imeli dovolj časa, da se za eno uro zleknemo ali usedemo v tišini in preprosto nekaj opazujemo ter pri tem razmišljamo?
Kdaj so politiki imeli nazadnje čas razmišljati? Nekaj časa iščejo kompromisne rešitve, ki jim bodo omogočile, da sta nekako volk sit in koza cela, večino časa pa so prisiljeni razmišljati o naslednjih volitvah in ta misel pogojuje večino njihovih odločitev.
Ni pretirano torej ponoviti, da smo v današnji družbi žrtve ene izmed številnih možnih ekonomskih doktrin, ki je za osnovno vrednoto postavila potrošnjo in torej pohlep. Zavedati pa se moramo vedno močneje, da je to dejansko le ena izmed mnogih doktrin, kar pomeni, da obstajajo tudi drugi ekonomski in makroekonomski modeli, ki so verjetno boljši od sedanjega, saj ne vodijo v takšne ciklične - večje ali manjše - gospodarske krize, ne vodijo v nepovratno uničevanje okolja, predvsem pa ne vsiljujejo razčlovečenja človeka.
Humano bi namreč bilo, ko bi človek delal največ štiri ure na dan. Imamo dovolj virov in tehnologije, da si to danes lahko privoščimo. Preostali del dneva bi moral človek posvetiti svoji družini, prijateljem in svojim mislim, saj ga prav to početje ločuje od živali. Življenje zagotovo ne more imeti smisla, če ga preživimo kot proizvodni element.
Peter Szabo
Dišeče rože uporabne tudi v kulinariki
Hit je izdal knjigo receptov jedi z okusom vrtnic
Družba za igralništvo Hit v Novi Gorici je pred dnevi izdala in predstavila knjigo receptov jedi z okusom vrtnic. Pripravili, to je napisali recepte, so Hitovi kuharski mojstri Borut Jakič, Alenka Kodele, Milko Birsa,
Matjaž Šinigoj, Sebastjan Pahor, Sebastjan Velušček in Simon Marič. Uvodna besedila o vrtnicah - V Novi Gorici jih cveti več kot 10.000, ob samostanu na Kostanjevici pa gojijo 70 vrst burbonk -sta napisala časnikar Edi Prošt, ki
velja za enega največjih poznavalcev vrtnic v Sloveniji, ter Katja Kogej, sicer diplomirana etnologinja in profesorica sociologije. Fotografije so stvaritev znanega slovenskega fotografa Egona Kaše-ta. Poglavja v knjigi so razvrščena in urejena po logičnem vrstnem redu, kakršen je običajen v jedilnih listih. Najprej užijemo grižljaje, nato hladne in tople predjedi, potem glavne ribje in mesne jedi, na koncu pa še sladice in pijače z okusom vrtnic. Nova knjiga v uvodu objavlja tudi citate iz knjige Narava ima vselej prav, avtorja Mauricea Mes-segueja, znanega francoskega zeli-ščarja, zdravilca in gurmana, ki zatrjuje, "da so vrtnice njegove najljubše rože". Zanimivo je, da knjiga tudi dejansko diši po vrtnicah. Delo je izšlo v nakladi tisoč izvodov. Knjigo razdeljujejo kot Hitovo novoletno darilo, po novem letu pa jo bo mogoče tudi kupiti.
Kam so se razblinili nekdanji topli stiski rok?
Svetli ognjemeti v objemu samote
Božični okraski in novoletne čaše počasi romajo na podstrešje, januar z burjo in mrazom odnaša spomine na praznične dni, le tu pa tam nas kdo z vprašanjem, ali si prijetno praznoval, še spomni na novoletni vrvež. No, ko smo že pri tem, jaz nisem lepo praznovala. Spomin na najdaljšo noč v letu vzbuja v meni neprijetne občutke in številne pomisleke.
Praznovala sem na odprtem, na mestnem trgu, predvsem ker tega nisem počela še nikoli, mož pa je bil močno radoveden, kako to iz-gleda. No, kar bedno, če mene vprašate. Najdaljša noč v letu je po navadi mrzla, taka je bila tudi letos in prav zato se je na mestnih ulicah zbralo precej manj ljudi, kot sem pričakovala. Pa še ti so prišli zadnje pol ure. No razen mladine: najstnikov je bilo na trgu in okolici kar veliko, med sprehajanjem po mestnih ulicah, pa so nadobudneži puščali za seboj pokajoče
petarde in prazne steklenice. Po njihovih izrazih sodeč, pa nisem prepričana, da so se pri tem kdo ve kaj zabavali. Morda so pokajoče predmete odmetavali bolj iz navade, alkohol pa jim je pomagal premagovati mraz in krepiti samozavest. In osamljenost. No, saj jih razumem, minute na mestnem trgu so se tudi meni vlekle v nedogled, do alkohola mi ni bilo, pa še drago je bilo vse. Ravno zato sem nestrpno pričakovala polnočno odštevanje in verjela, da bo leto, ki prihaja, prineslo nekaj topline na ulico ter v naša osamljena srca. Polnoč je res prišla, sredi razbijanja rokerskega koncerta in brez odštevanja, nenadoma, tako da smo bili vsi zazrti v mraz in praznino. Sredi oglušujočega pokanja, ki je sicer že nekaj ur spremljalo medlo dogajanje na trgu, sem se ozrla okoli sebe: saj si bomo voščili, saj si bomo zaželeli zdravja pa sreče, saj smo ravno zato tu. Pa je roka tipala v prazno,
ljudje, sami, v dvojicah, nekateri s preplašenim psom na povodcu, drugi s steklenico žgane pijače v rokah, so srepo zrli predse in molčali. Niti besede, samo pokanje, niti nasmeha, samo hrup, samo pisani ognji na nebu. In osamljenost na zemlji. Po nekaj minutah je pokanje petard in manjših raket zamenjal vrhunec programa, uradni ognjemet in vsi smo se zazrli v nebo. Pisana lepota tisočerih vzorcev, ki so osvetlili mrzlo zimsko noč in nas popeljali v leto 2009, je prevzela staro in mlado.
In večina nas je celo pozabila, da si nismo privoščili penine, ker je stala odločno preveč. Tudi sama sem spremljala dogajanje na nebu in se čudila pirotehničnim novostim ter pisani paleti iger in barv. Lep ognjemet, sem pomislila, skoraj tak, kot tisti v Sidneyju, ki je nekaj ur prej popeljal Avstralce v novo leto in za katerega so vedeli povedali, da je stal več milijonov ameriških dolarjev. Seveda tudi večurno pokanje okoli mene ni bilo zastonj in nisem si mogla kaj, da se ne bi vprašala, koliko topline in lepote je pirotehnični spektakel prinesel v naša srca. Ne vem, morda sem staroko-
pitna, morda ne spadam v leto 2009 in v naš potrošniški svet, ampak prepričana sem, da bi s tem denarjem razveselili marsikoga, ki mu je v življenju težko, in pomagali marsikateremu otroku. Na trgu in povsod po svetu pa bi si opolnoči enostavno segli v roke,
se objeli in si zaželeli sreče. Ali stisk roke in človeška toplina, ki meni toliko pomenita, nimata res nobene vrednosti v primerjavi z dragimi pirotehničnimi igrami??? Ali res pokanje lahko nadomesti človeško besedo, objem, prijateljstvo in solidarnost med ljudmi?? Ali pa kupujemo pirotehnične vragolije
samo zato, da bi z njimi zapolnili tišino, strah in samoto??
Ne vem, nekaj se je res spremenilo: vedno težje nam je izreči preproste človeške besede, vedno težje nam je nekoga objeti, težko nam je spregovoriti, pomagati, težko nam je živeti med ljudmi.
Nekaj dni pred Novim letom sem praznovala še rojstni dan in priznati moram, da sem naj lepša in najštevilnejša voščila prejela iz medmrežja: voščili so mi prijatelji iz spletnih klepetalnic, voščili so mi neznanke in neznanci, voščili so mi tisti, ki jim je lažje napisati kot izreči.
No, še najbolj presenečena sem bila nad voščili, ki sta mi jih za rojstni dan poslali dve večji trgovski verigi. Res lepa kartica z željami, pa popust za nakup darila. Slovenski trgovec je bil še posebno prijazen, saj sem si v veleblagovnici lahko izbrala rožico za rojstnod-nevno darilo, prodajalka pa, ki mi jo je zastonj izročila, mi je povrhu še prijazno stisnila roko in mi zaželela vse najboljše. Tako prijazno mi ni voščila niti prijateljica iz otroških let, kateri se je mudilo v službo in mi je samo pomahala in zaželela naj-lepših stvari z nasprotnega pločnika. In odkrito moram priznati, da mi je kartica s paleto naj lepših želja in s podpisom znane veleblagovnice polepšala dan in prinesla nekaj topline v zimsko sivino.
No, tako je pač v času, ko se svet vrti samo, če vestno in zavzeto nakupujemo. Veleblagovnice počasi nadomeščajo prijatelje in človeške odnose in v zameno za našo nakupovalno zvestobo polnijo našo oglušujočo samoto s toplimi besedami. Tako, da počasi pozabljamo na prijateljske besede, na tople objeme in stiske dlani, ki so pred nekaj leti polnili naša slavja in nas spremljali v novoletni noči....
Suzi Peitot
Foto JMP
finalu šesta. Kot ena mlajših tekmovalk ima vse možnosti, da še ogromno napreduje: že tokrat je manjkalo do kolajne bore malo, leta 2012 v Londonu pa bo pri tridesetih na vrhuncu kariere in najbrž ob pravi zrelosti za najodmevnejši rezultat. Že na Kitajskem jo je vsekakor doletela čast, da je na zaključni slovesnosti OI (ko sicer niso več prisotni vsi tekmovalci) nosila slovensko zastavo. Postavno Ponomarenkovo krasi trdna volja, ki je skupna vsem vrhunskim športnikom v individualnih garaških panogah. V javnosti seveda ni tako znana kot Žbogar, njen šport v bistvu tudi pride na dan le vsaka štiri leta ob olimpijskih igrah. Je pa Špela tako kot Vasilij dokaj hvaležna sogovornica za novinarje, saj pove st-
vari tako, kot so, brez dlake na jeziku. V olimpijskem finalu je na primer srebro osvojila legendama nemška "azzurra" Josefa Idem, 44-letna "babica", ki bi celo skoraj presenetila (odločale so tisočinke) zmagovalko, Ukrajinko Osi-penkovo. Koprska kajakašica je dejala, da sploh ne komentira rezultatov Idemove, kar zveni dokaj polemično do nasprotnice. Da pa - kot je značilno za veslače in kajakaše - tudi sama rada nadoknadi v obdobju počitnic poštene "fešte" in žure, ki si jih med sezono ne more privoščiti.
Kakorkoli že, vsi so v Gorici na imenovanju cenili prisotnost obeh naj primorskih športnikov, ki so s svojimi izjavami tudi dodobra popestrili prireditev.
HC
HOKEJ IN LINE
Moška Al liga: Polet Kwins - Forld’ 3:4 NOGOMET
Promocijska liga: Vesna - Juventina 0:0, Triesle Caltio - Kras 1:2
1. amaterska liga: Domio - Primorec 0:0, Sovodnje - Gradese 2:0
2. amaterska liga: Zarja/Gaja - Primorje 0:0, Breg - Castions 1:1
3. amaterska liga: Mladost - Campanelle 1:0
KOŠARKA
C ligo: Marghera - Jadran 78:89, Caorle - Bor 97:84 D liga: Tržič - Breg 46:73, Dom - Villesse 68:62, San Vito - Kontovel 92:74 ODBOJKA
Ženska C liga: Sloga - Manzano 2:3 Moška C liga: Olympia - Sloga Tabor 0:3, II Pozzo - Val 3:0, Soča - Natisonia 1:3 Ženska D liga: Bor/Breg - Buttrio 3:1 Moška D liga: Cordenons - Sloga 0:3
Na študijskem bivanju v Rimu (5)
Vtisi iz večnega mesta, v katerem se prepleta pisanost kultur
Nekega dne sem, spet s trga slavnih ust, zavila proti reki. Prečkala sem jo čez Tiberinski otok. Po legendi naj bi nastal v 6. stol. pr. Kr., ko so Rimljani izgnali zadnjega etruščanske-ga kralja Tarkvinija Ošabnega. V reko naj bi pometali vse žito z Marsovega polja, ki mu je pripadalo. Na kupu zavrženega pridelka naj bi se nabralo blato in ustvarilo otok. V resnici je Insula iz tufa, kot vsi ostali griči, in je nastala po naravni poti. Veliko prej, pred tem dramatičnim dogodkom. Zaradi svoje odmaknjenosti od mestnega življenja je že od nekdaj posvečena zdravilstvu. Na njej je bilo več templjev, najpomembnejši je bil Eskulapijev. Legenda pripoveduje, da naj bi leta 293 pr. Kr. iz Epidavra, grškega mesta, znanega po Eskulapijevem kultu, z ladjo pripeljali v Rim kačo tega božanstva medicine. Mesto naj bi rešila kuge, ki je takrat razsajala. Kača
naj bi skočila na otok in si izbrala kraj za svetišče. Po uvedbi kulta naj bi kuga čudežno izginila. Zunanji obseg otoka so kasneje oblikovali kot mogočno kamnito ladjo. Bolniška tradicija se je nadaljevala tudi zaradi prisotnosti, baje zdravilnega, vodnega izvira. Prva bolnišnica je nastala že v 6. stol. V letih 1582-84 so privrženci sv. Janeza od Boga ustanovili bolnišnico Fatebenefratelli. Ime izvira iz refrena, ki so ga ponavljali med beračenjem. Na mestu Eskulapije-vega templja je, po naročilu cesarja Otona III., zrasla cerkvica S. Bartolomeo alPIsola.
Na drugi strani reke sem zašla v Trastevere, na ogled cerkvice S. Maria in Trastevere, srca tega "rajona". Po njej se imenuje tudi trg iz začetka 17. stoletja, z velikim ok-tagonalnim vodometom. Izdelal ga je arhitekt in kipar Carlo Fontana. Fontana je spadal v entourage velikega Berninija, mojster ga je
imel za zelo vrednega sodelavca. Veliko je prispeval k oblikovanju rimske arhitekture na prehodu iz 17. v 18. stoletje. Cerkvica S. Maria in Trastevere je pravi zaklad. Prepojena s klasicističnim duhom, velja za eno najuspešnejših arhitektur 12. stoletja. Kasnejše predelave ji niso odvzele prvotne lepote. Tradicija pravi, da jo je dal zgraditi papež Kalist na mestu, kjer naj bi iz tal izbruhnilo olje, najverjetneje nafta. Dogodek so si razlagali kot napoved božjega prihoda. Današnjo zgradbo si je zaželel papež Inocenc II., gradbeni material so pripeljali iz Ka-rakalovih term. Bogati leseni strop je delo Domenichina (1617), bolonjskega mojstra klasične lepote. V apsidi kraljuje veličastni mozaik Marijinega kronanja, ki je nastal po smrti Inocenca.
Trastevere je zelo pester in slikovit
del Rima. Razvil se je kasneje kot ostali deli na drugi strani reke. Ime je nastalo iz latinskega trans Tibe-rim, onkraj Tibere. Četrt jejrad cesarjem Avgustom postala Štirinajsta regija, pred njim se Rimljani niso kaj preveč zanimali zanjo. Najprej so jo naseljevali Etruščani, Rimljani so področje zasedli samo,
da bi imeli nadzor nad obema obrežjema. Kasneje so se tam nastanili mornarji, ribiči in številni
tuji priseljenci, predvsem Hebrejci in Sirijci. Mešale so se kulture, religije, kulti.
Trastevere je še danes ena izmed najbolj živahnih mestnih četrti, ohranil je svoj multikulturni značaj in postal eden najlepših in najbolj priljubljenih rimskih predelov. Vijugaste, s kockami tlako-
vane cestice se stiskajo med preprostimi fasadami srednjeveških hiš. Ozke uličice, pravi labirinti,
so polne lokalov in restavracij. Ljudje zelo radi zahajajo sem, predvsem mladi, ker naj bi bile cene najnižje. Po mojem so več ali manj povsod enake. Visoke. Četrt je privlačna predvsem zaradi prijetnega in lahkotnega ozračja, alternativnih trgovinic in lokalov. Noč se napolni z ljudmi, domačini, tujci, turisti. Prebivalci tega predela Trasteverini so živeli odmaknjeni od ostalega mesta. Njihov položaj, onkraj Tibere, jim je omogočil, da so ustanovili svobodno skupnost. Veljali so za ponosne ljudi s trdno kmečko naravo. Pesnik Gioachino Belli je v 19. stoletju, v dialektu, dobro opisal njihov značaj in sploh značaj rimskih prebivalcev. Pesnik je bil emblem Trastevera, njegov kip stoji tik ob reki. "Ne čisti, včasih niti pobožni, čeprav predani in vraževerni, bosta vsebina in oblika: takšno je vendar ljudstvo in njega opisujem". (Uvod v zbirko sonetov) Katarina Brešan
Naj primorska športnika 2008
Šampiona po meri človeka
Na nagrajevanju najboljših slovenskih športnikov z obeh strani državne meje decembra v goriškem Kulturnem domu smo pobliže spoznali naj primorska športnika leta 2008. To sta fant in dekle z Obale, oba zapisana morju: jadralec Vasilij Žbogar in kajakašica na mirnih vodah Spela Ponomarenko. Oba delujeta vse prej kot zvezdniško, rekli bi celo ljudsko, pa čeprav sta vrhunska športnika in zlasti Žbogar je že leta v Sloveniji izrazita medijska osebnost.
Oba olimpijca, a vseeno študenta: Vasilij se predaja menedžmentu, Špela pa se po poskusu na fakulteti za šport danes uči skrivnosti uprave.
Oba, sicer vsak po svoje, vse prej kot ravnodušna, če jima omeniš, da zastopaš slovenski medij v Italiji. Na naši strani meje je Žbogar ničkolikok-rat tekmoval in treniral, ob slovenskih strokovnjakih pa ima ta čas tudi italijanskega trenerja. Trst in "kapučino" sta mu povsem domača. Mal-
ce bolj zadržana, a zelo spoštljiva in simpatična je tudi Ponoma-renkova, ki ob prošnji za pogovor vpraša, če vseeno lahko raje odgovarja v slovenščini, pa čeprav pozna italijanščino...
Izolan Vasilij Žbogar, letnik 1975, je danes eden najboljših jadralcev na svetu, kot rad tudi sam s ponosom poudarja. Član domačega jadralnega kluba Burja, je z jadrni-
cami prebredel ves svet in unovčil vse napore v zadnjih dveh izvedbah olimpijskih iger. V Atenah 2004 je bil bronast, v Pekingu 2008 (sicer v Čingdau, sedemsto kilometrov stran od kitajskega glavnega mesta) pa srebrn. Jasno je povedal, da želi v Londonu, čez tri leta in pol, ko bo sicer že starejši jadralec, preprosto zlato in nič drugega. Uspehe je dosegel v razredu laser, vendar bo nove podvige - predvidoma še ob nastopanju v omenjenem razredu - iskal tudi v novem
razredu, in sicer finn, v kateri že tekmuje kolega Gašper Vinčec (lani Naš športnik, letos drugi na lestvici posameznikov). Lepotec je v domačem okolju prava zvezda, predstavlja se zelo učinkovito in na vsako tematiko odgovarja pametno ter odkrito, skratka moderen vrhunski športnik, ne molčeč pomorščak. Sicer vse bolj značilno za svetovno znane jadralce s slovenske obale (beri Kosmina in drugi), ki morajo poleg strokovnosti pri nastopanju znati tudi sami iskati sredstva za vrhunsko tekmovanj e.
Drugačna je zgodba Koprčanke Špele Ponomarenko, letnik 1981, ki tekmuje za domači klub Žusterna. Tudi ona poganja svoj kajak tako rekoč pred hišo, po mirni istrski gladini, njen trener in tisti, ki poskrbi za vse ob njenih nastopih (reprezentančnih trenerjev slovenski kajakaši na mirnih vodah nimajo), je brat Grega.
Ob vsesplošnem vzponu na svetovni jakostni lestvici je Špela svoj doslej življenjski uspeh dosegla v Šuniju na avgustovskih pekinških olimpijskih igrah, ko je bila na razdalji petsto metrov v
primorski tednik
moj glas
tvoj glas
naš das
^as,glas
nas glas
rrr
i
y vi
N
J cs
if/ii
NAROČNINA ZA LETO 2009:
za Italijo 45,00 evrov za Slovenijo 48,00 evrov za inozemstvo 85,00 evrov
Novi naročniki bodo prejeli v dar letošnjo knjižno zbirko Goriške Mohorjeve družbe, ki jo sestavljajo naslednje knjige:
- KOLEDAR GMD 2009
- Anamarija Volk Zlobec, Magda Starec Tavčar: MUCA PREDE
- Marija Ščuka Kerže: MOJ OČE ZORKO
www.noviglas.eu
Na naši spletni strani najdete še druge članke, ankete, foto, video itd.
V našem blogu pa povejte, kaj mislite glede aktualnih tem.
m
- s«!