GEOGRAFSKI t/ VESTNIK Časopis za geografijo in sorodne vede BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA UREDIL UREDNIŠKI ODBOR XXXVI 19Ö4 LJUBLJANA 1965 IZDALO IN ZALOZILO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE S SODELOVANJEM INSTITUTA ZA GEOGRAFIJO UNIVERZE V LJUBLJANI Vsebina - table des matieres Svetozar Ilešič (Ljubljana): Preostanki preteklosti v pokrajini kot element resničnega geografskega okolja ................................... 3 Survivance du passe dans le paysage comme element du vrai milieu geographique ......................................................... 9 France Habe — France Hribar (Postojna): Sajevško polje (z 1 tabelo in 2 skicama v prilogi ter z 20 slikami v tekstu) ........... 13 Das Polje von Sajevče ................................................... 44 Igor Vrišer (Ljubljana): Regionalno prostorsko načrtovanje turizma v postojnski občini (s skico v tekstu) ..........'....................... 51 La planification regionale du tourisme dans la commune de Postojna 68 Manjši prispevki — Petits articles FranceBernot (Ljubljana): Vertikalni temperaturni profil v Jezeru pod Krimom .............................................................. 69 Le profil thermique du lac de Podpeč (Slovenie) ......................... 74 Mirko Pak (Ljubljana): Današnji gospodarski pomen izgonov na Dravskem polju .......................................................... 75 Present-day Economic Significance of Izgoni« in the Region of Dravsko Polje (near Maribor, Slovenia) .................................. 79 Razgledi — Notes et Comptes Rendus .......................................... 81 Književnost — Bibliographie ................................................ 113 Kronika — Chronique ........................................................ 121 Gl. podrobno kazalo na str. 133—134. V. le Table des Matieres detaillee p. 133—134. Uredniški odbor sestavljajo: dr. Ivan Gams, dr. Svetozar Ilešič, dr. Vladimir Klemenčič, dr. Vladimir Kokole, dr. Anton Melik. — Glavni in odgovorni urednik dr. Svetozar Ilešič. GEOGRAFSKI VESTNIK izhaja v Ljubljani enkrat letno. Rokopisi, časopisi v zameno in knjige v oceno naj se pošiljajo na uredništvo v Ljubljani, Aškerčeva 12. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji sami. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva ter z navedbo vira. -- Uprava revije je pri Geografskem društvu Slovenije, Ljubljana, Aškerčeva 12. — Denarne pošiljke je pošiljati na račun 600-14/603-96 (Geografsko društvo Slovenije). GEOGRAFSKI VESTNIK Časopis za geografijo m sorodne vede BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA UREDIL UREDNIŠKI ODBOR XXXVI 1964 LJUBLJANA 1965 IZDALO IN ZALOŽILO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE S SODELOVANJEM INSTITUTA ZA GEOGRAFIJO UNIVERZE V LJUBLJANI H 42699 n ^BSSBr Uredniški odbor: Ivan Gams, dr. Svetozar Ilešič, dr. Vladimir Klemenčič, dr. Vladimir Kokole, dr. Anton Melik Glavni urednik: dr. Svetozar Ilešič GEOGRAFSKI VESTNIK XXXVI (1964) Svetozar Ilešič PREOSTANKI PRETEKLOSTI V POKRAJINI KOT ELEMENT RESNIČNEGA GEOGRAFSKEGA OKOLJA Na program sekcije za historično geografijo XX. mednarodnega geografskega kongresa v Londonu (20. do 29. julija 1964) je bila postavljena tudi tema »Preostanki preteklosti v pokrajini« (Relicts Features in the Landscape, Suroioance clu passe dans le paysage). V prepričanju. da se je treba o pomenu proučevanj teh »preostankov« za geografijo enkrat načelno pomeniti, sem prijavil v navedenem okviru referat z zgornjim naslovom. Ker referati z londonskega kongresa, podobno kakor že referati z XIX. kongresa v Stockholmu ne bodo skupno objavljeni, temveč je dana pobuda, naj se objavijo v strokovnih revijah, Mednarodna geografska unija pa bo objavila samo njihovo bibliografijo, naj služi v ta nainen objava francoskega izvlečka na koncu tega članka. Članek sam pa je prirejen za domače čitatelje ter se zato nekoliko razlikuje od besedila referata, prečitanega na kongresu. S svojim referatom kakor tudi s tem člankom nisem imel namena predstaviti historično-geografske študije v ožjem.smislu besede. Tudi nisem nameraval obravnavati »preostankov preteklosti v pokrajini« zaradi njih samih, Nasprotno, nameraval sem poudariti pomembnost takih proučevanj ne samo za »historično« geografijo, temveč za geografijo sploh in s tem prispevali k diskusiji o osnovnih načelih geografske znanosti. Zakaj zdi se mi, da ravno s proučevanjem preostankov preteklosti v pokrajini lahko: I. bolje opredelimo to, kar navadno imenujemo »historična geografija«, 2. bolje opredelimo pojem »geografskega okolja«, 3. se bolje zavedamo, da preostanki preteklosti v pokrajini niso zanimivi samo kot fiziognomične poteze, temveč jih je treba analizirati tudi z vidika njihove notranje strukiure in njihove spremenjene ali nespremenjene funkcije v današnji geografski realnosti, 4-, uspešneje zavzamemo pravilno stališče do borbe, ki so jo nekateri sodobni geografi začeli zoper tako imenovane »historizme« v geografskih proučevanjih trdeč, da gre za nepotrebno navlako, ki naj bi bila odveč predvsem pri praktični aplikaciji geografije. Že pri sestavi referata, še bolj pa med diskusijo, ki mu je sledila na kongresu, sem se zavedal, da je najprej treba opredeliti sam pojem »preostankov« ali »reliktov« preteklosti v pokrajini. Ne bi se mogel pridružiti tistim, ki med te preostanke štejejo samo arheološke, kul-turno-zgodovinske ali turistične pomembnosti (arheološke izkopanine, razvaline, gradove, palače, cerkve itd.). Nasprotno, med preostanke preteklosti v pokrajini je po mojem mišljenju treba šteti vse tiste pokrajinske poteze, ki so rezultat procesov v preteklosti, izraz funkcij, ki so ugasnile ali se bistveno spremenile, ne glede na to, ali so te poteze morda samo raztresene, kričeče izjeme v pokrajini, ki so jo v bistvu preoblikovali že sodobni procesi (npr. zgodovinski ostanki sredi modernih mest.) ali pa v pokrajini še vedno prevladujejo (stare agrarne strukture). Če »ostanke preteklosti v pokrajini« razumemo tako na široko, ni dvoma, da nas ne zanimajo samo kot predmet historične geografije v ožjem smislu, pa tudi ne samo kot fosili preteklosti, okameneli sredi današnje pokrajine. Prav tako ali še bolj nas v geografiji zanimajo kot antropogeni elementi resničnega današnjega geografskega okolja. V tem okolju niso za današnjo dejavnost človeške družbe nič manj važni kot relief, klima, prst in drugi elementi ožjega, prirodnega okolja. Ravno geografija ima nalogo, da preceni. kdaj in koliko so ti preostanki ovira, kdaj in koliko pa prednost za to dejavnost, pri čemer gre seveda v drugem primeru za stopnjevanje in moderniziranje dosedanjih funkcij, še večkrat pa za spremenjene funkcije. Tudi s tega vidika je dovolj očitno, da je pojem »geografskega okolja« v pomenu, ki ga istoveti s pojmom »prirodnega okolja«, nerealen in zastarel, vsaj v nekaj bolj naseljenih in civiliziranih predelih. Tudi v zvezi s »historično« geografijo se torej nujno dotaknemo diskusije o pojmu »geografskega okolja«, ki je danes posebno živa v Sovjetski zvezi v zvezi s knjigo V. A. Anučina o teoretskih osnovah geografije. Ob tem se je treba dotakniti tudi vprašanja odnosa med historično geografijo in tako imenovano »aplicirano geografijo«, ki se je tako razmahnila zlasti v Zahodni Evropi. Preostanki preteklosti v zgoraj naznačenem širokem smislu, tako imenovani »historizmi« v današnjem realnem geografskem okolju, niso namreč važni samo kot element nekdanje geografske stvarnosti niti samo kot element današnje »fizio-gnomične« geografije, temveč jih tudi pri aplikaciji geografije ne smemo prezreti. Neštetokrat je bilo zadnji čas ravno v socialističnih deželah, s Sovjetsko zvezo na čelu. poudarjeno, kako se je v gospodarskem in prostorskem planiranju maščevalo nepoznavanje ali podcenjevanje prirodnih elementov geografskega okolja. Zakaj ne bi veljalo isto tudi za antropogene, historične elemente tega okolja? V tej luči postane tudi historična geografija v širšem smislu besede povsem »aktualna«. Njenih ugotovitev ne sme prezreti nobena zares kompleksna »aplicirana« geografija. Stvar se zdi sicer sama po sebi razburljiva, saj povsod po svetu kar mrgoli primerov, kako se praktična dejavnost sodobne družbe v prostoru, bodisi v mestih ali na deželi, spoprijema s temi »relikti« preteklosti, bodisi da jih uničuje kot oviro, jih prilagaja sodobnim funkcijam, odkrivajoč v njih tudi pozitivne možnosti, ali pa jim prizanaša ter jih celo ščiti kot kulturno-zgodovinske in turistične zanimivosti. Toda kljub tein dovolj znanim dejstvom podcenjevanje »historizmov« v geografskem proučevanju tudi pri nas še ni mrtvo. Zato naj iz bogatega repertoarja naših domačih »historizmov«, ki so tudi pri nas v današnji prostorski stvarnosti bodisi pozitiven ali negativen element, vendar ponovno opozorim na nekatere. Pri tem se bom omejil na svoje ožje »historično-geografsko« delovno področje, to je na proučevanje tradicionalnih zemljiškoposestnih razmer in njihove poljske razdelitve. Naj spomnim nasprotnike »historizmov« samo na vlogo, ki jo imajo tudi pri nas stare agrarne strukture s silno razdrobljenostjo obdelovalne zemlje kot silno negativen element geografskega okolja. Po velja za vso Jugoslavijo, morda z izjemo Vojvodine, kjer so kolonizacijski procesi zadnjih stoletij zabrisali starodavno zemljiško-posest-no sliko in ustvarili večjo zemljiško posest, ki ni dosti manj važna za vodilno vlogo Vojvodine v modernem jugoslovanskem kmetijstvu kakor pa ugodnosti samega prirodnega okolja (prst, klima). Še posebno oviro pa pomenijo stari agrarni sistemi, predvsem tisti s poljsko razdelitvijo na delce ali grude, v Sloveniji. Saj so se komaj kaj spremenili od srednjega veka dalje. Komasacijski procesi 19. in začetka 20. stoletja so se jih komaj dotaknili, pač pa je nasprotno posestna in parcelna drobitev marsikje v 19. stoletju še napredovala. Ali je res treba govoriti o tem, kakšno oviro pomenijo te strukture za modernizacijo in kolektivizacijo kmetijstva v socialistični družbi in kako bi bil iluzoren tudi vsak poskus modernizirati v tem okviru tradicionalno zasebno kmetijstvo? Naj se zdaj ustavim pri nekaterih konkretnih primerih, ki so jih v jarki luči pokazale nekatere novejše slovenske geografske študije. Z vidika obsežnejšega regionalnega načrtovanja preoblikovanja agrarne pokrajine so morda tudi s te strani najpoučnejše ugotovitve Avguština Laha v njegovi, še neobjavljeni doktorski disertaciji »Problemi urejevanja in gospodarskega izkoriščanja Ljubljanskega barja«. Iz študije se lepo vidi, kako bo celotne preureditvene načrte na Barju laže realizirati na slabših tleh samega Barja kakor na poljedelski zemlji barjanskih osamelcev in vršaja Iške. Vzrok je pač posestno-zgodovinski: manj bo v dobi socializacije težav z nekdanjo veleposestniško, meščansko in oddal jeno kmečko posestjo na travnikih in pašnikih Barja, kakor pa s staro, na delce razdrobljeno njivsko posestjo vasi na osamelcih in na obrobju. Kako so preostanki nekdanje fevdalne ali cerkvene veleposesti, čeprav do nedavna socialni anahronizem, postali v zadnjem času pozitiven element v razvoju kmetijstva, ker ne zahtevajo kompliciranih zložb in arondacij, nam pokaže cela vrsta primerov tudi v ostali Sloveniji. Koliko nekdanjih grajščin, pristav in »marofov«, obdanih z zemljiškimi kompleksi veleposestniškega izvora, je širom Slovenije postalo osnova družbenih kmetijskih obratov! Še posebno učinkoviti so bili ti »preostanki preteklosti« v Prekmurju, tej naši pokrajini komaj zamrlega fevdalizma. Tamošnja državna posestva, ki so zrastla iz njih, so še vedno v ostrem nasprotju s kmetijstvom na silno razdrobljeni tradicionalni zemljiški posesti prekmurske vasi. Kontrast ni nič manjši z nekdaj veleposestniško zemljo, ki je bila po agrarni reformi v stari Jugoslaviji razdeljena med kmete in nove koloniste. Kmetijstvo po teh »kolonijah« z njihovim pravilno, pa še vedno drobno razparceliranim poljem nič leže ne prevzema sodobnejših oblik kot po starih prekmurskih vaseh. Pomen nekdanje fevdalne ali meščansko-kapitalistične posesti za današnje agrarno-geografske preobrazbe v posebnem okolju naših vinogradniških pokrajin zelo nazorno kažeta najnovejši študiji. Boruta Belca o Ljutomersko-ormoških goricah in Mira Bračiča o Halozah. Obe sta pokazali, da v teh krajih neposredno meje drug na drugega v ekološko nebistveno različnih razmerah primeri moderne, terasirane vinogradniške pokrajine, vzrasle na osnovi nekdanje zunanje, nekmečke vinogradniške posesti in primeri pokrajine z domačo kmečko in močno razdrobljeno posestjo, ki v dosedanji-posestni strukturi nima perspektiv za uspešen razvoj. Pomen zavirajoče antropogene dediščine za sodobne transformacije same agrarne pokrajine nam je nadalje dobro nakazala tudi še neobjavljena doktorska disertacija Julija Ti tla »Socialnogeografski razvoj na koprskem podeželju«. Kako so tam celi kompleksi nekdanjih obdelovalnih teras opusteli in se vključili pravzaprav v neizkoriščena tla, ker jih ni bilo mogoče vključiti med pozitivne pogoje današnjega kmetijstva, je v tej študiji presenetljivo kričeče prikazano. Silna posestna razdrobljenost in agrotehnična neprikladnost sta potisnila te terasne komplekse med izrazito negativne antropogene elemente geografskega okolja! Še zanimivejši je v Sloveniji problem vloge stare agrarne pokrajine kot elementa podedovanega geografskega okolja v tistih področjih, ki jih je zajel val hitre in močne deagrarizacije in urbanizacije. Pri tem lahko lepo opazujemo in beležimo, kako različno odporne so razne oblike tradicionalne agrarne pokrajine napram strukturnim in fiziognomičnim transformacijam, ki jih prinašata deagrarizacija in urbanizacija, v zadnjem času pa tudi pospešena kolektivizacija agrarnega življenja. Ne bi se tu dotaknili problema samotnih kmetij, ki so po svoji geografski razširjenosti ter po bistvu tradicionalne funkcije najbolj v nasprotju z označenimi procesi sodobnega življenja. O njih so nam že marsikaj nazornega povedale dosedanje študije Stanka Polajnarja, Draga Mezeta, Jakoba Medveda in Milana N a -teka. Opozoril pa bi posebej na različno odpornost posameznih tipov sklenjenih vasi odnosno vaških struktur. Najmanj so odporne vasi z razdrobljeno poljsko razdelitvijo na delce v širokih obmestnih področjih in na področjih drobne, široko po deželju razpredene industrializacije in urbanizacije. Kmečka posest je v njih že davno močno razdrobljena in se pred našimi očmi drobi naprej. Ravno zaradi te razdrobljenosti se ni mogla prilagoditi zahtevam tehnično modernega in komercialnega donosnega kmetijstva ter je s tem pospešila proces dokaj anarhične deagrarizacije in urbanizacije. Zemljišče teh vasi so pogosto dobesedno preplavile individualne stanovanjske hišice de-lavcev-vozačev, ki so se naselili na razdrobljenih parcelah svojih staršev ali pa so take parcele ugodno kupili. Mnogo več odpornosti je pokazal, vsaj kar zadeva fiziognomijo naselja in poljske razdelitve, agrarno-pokrajinski tip dolgih vasi s poljsko razdelitvijo na sklenjene proge. Sorazmerno močne kmetije teh vasi, z zemljo’ v enem kosu, ki se ob dedovanju le redko drobi, so laže obdržale svojo tradicionalno kmetijsko usmerjenost in jo do neke mere prilagodile sodobnim agrotehničnim in agroekonomskim zahtevam. Zato je tudi do poplave novih, nekmečkih stanovanjskih hišic po vaškem zemljišču prišlo v manjši meri, pozneje, počasneje in v drugačni obliki. Naj opozorim samo na znani primer Bitnja, vasi v neposredni bližini dveh močnih industrializacijskih jeder, Kranja in Škofje Loke. Kljub bližini teh jeder in kljub sorazmerno močni notranji deagrari-zaciji je dobršen del Bitnja močno ohranil svoj prvotni vaški tloris in poljsko razdelitev. Večje novo, nekmečko naselje je vzraslo skoraj izolirano v bližini samega Kranja ter na nekdanjih skupnih pašnikih za vasjo, poleg starejših kajžarskih naselij. Cisto drugačen razvoj je doživelo bližnje Stražišče. Ta nekdanja stara farna vas s poljem, močno razdrobljenim na nepravilne delce, se ni spremenila v današnjo kaotično, urbanistično komaj »premagljivo« zmes urbanskih in ruralnih elementov samo zaradi neposredne bližine Kranja, temveč tudi zaradi svoje notranje strukture, saj je bila le-ta nedvomno tudi eden od vzrokov, da se je v vasi že davno razmahnila močna domača obrt (ži-marstvo, sitarstvo) kot vir dodatnega zaslužka. Bitnju podoben primer je vas Podgorje pri Kamniku. Proučitev te vasi v okviru Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani pod vodstvom Vladimira Klemenčiča, katere rezultati bodo posebej objavljeni, je tudi z vidika, ki ga tu obravnavamo, pokazala zanimive podrobne rezultate. Vas je do danes v celoti močneje obdržala svoje tradicionalno lice kakor vasi z razdrobljeno poljsko razdelitvijo na delce na vzhod in jugovzhod od tod, čeprav ni nič bolj zavarovana pred valovi deagrarizacije in urbanizacije. Še posebno krepko se držita tradicionalna struktura in fiziognomija v osrednjem delu vasi, kjer so bile kmetije z zemljo v sklenjeni progi najmočnejše in najstabilnejše, medtem ko sta severni del vasi in njenega zemljišča, ki je v neposredni bližini Kamnika, in njen južni del, ki je blizu industrijskega žarišča v Duplici in kjer je bila zemljiška posest že prvotno bolj razdrobljena, doživela tudi na zunaj močnejšo deagrarizacijo z nadaljnjim drobljenjem zemljišča, z močnejšim prodorom zunanje posesti in predvsem z močnejšo poplavo nekmečkih hišic, ki so se spustile izven stare vasi, razporejene podolgem v podgorju Tunjiških Dobrav, daleč v ravnino. Našteti primeri nas vedejo že k tistim, pri katerih so se stare agrarne strukture in parcelni tlorisi že vrastle v kompletno urbanizirana področja, to se pravi, v same mestne organizme. Naj navedem nekaj znanih primerov iz Ljubljane. Prvi primer je morda najzgovornejši. To je Spodnja šiška. Naselje, ki ga je urbanizacija zajela že pred prvo svetovno vojno in je danes tako rekoč na robu samega mestnega centra, je bilo, kakor znano, še v začetku 19. stoletja osamljena vas v vrsti z domovi ob nekdanji Jernejevi cesti, današnji ulici Milana M a jena in z njivami, ki so se vlekle v sklenjenih progah po prodnati ravnini proti severu. Dovolj očitno je, kako se niso do danes ohranili kot njeni »relikti« samo domovi s sledovi kmečke fiziognomije ob ulici Milana Majcna ter stara vaška cerkev ob Celovški cesti, temveč kako se je ulični tloris vse današnje mestne četrti dobesedno naslonil na staro poljsko razdelitev, vključno »zavrtnice« neposredno za vasjo in tipično ulico »za vasjo« (Gasilsko cesto). Očitno je tudi, da so te ulice, naslednice svoječasnih poljskih poti, povzročile, ker se sečejo pošev z glavno cesto in gorenjsko železnico, dokaj težav pri prometni in tudi siceršnji urbanistični ureditvi tega mestnega dela. Ne gre torej samo za fosilni ruralni relikt sredi mestne pokrajine, temveč tudi za element geografskega okolja, zelo važen za nadaljnji razvoj. Precej drugačen je drugi, neposredno aktualni primer. Veliki uršu-linski vrt sredi modernega centra Ljubljane ni bil samo socialni anahronizem, temveč je dolgo močno zaviral smotrno ureditev samega ljubljanskega mestnega centra. Toda z družbeno spremembo je ta doslej neugodni antropogeni element geografskega okolja na mah postal ugoden: ne da bi bilo treba kaj prida rušiti, raste na njem velik reprezentativni trg s predvidenimi javnimi zgradbami, podzemeljskimi garažami itd. Spet drugačen je tretji primer, Krakovo. Vsekakor gre pri tej nekdanji, prvotno verjetno čolnarsko-ribiški, pozneje pa zelenjavno-vrtnarski »vasici«, ležeči svojčas pred obzidjem srednjeveškega mesta, danes pa na obrobju mestnega centra in v neposredni bližini avtoceste proti Zagrebu, za izrazit fosil, ki ni spremenil svoje stare polkmečke fiziognomije in do neke mere niti svoje funkcije. Toda zatišje tega »kon-serviranega« geografskega okolja je lahko samo začasno. Moderna urbanistična dinamika je segla v njegovo bližino. Težko, da bo našla v njem kak nov, funkcijsko pozitiven element. Ali ga bo morda ohranila kot historično-geografsko zanimiv fosil? Ali ne zaidemo ravno v takih primerih na stično polje med »historično« in »aplicirano« geografijo? In ali ni ravno to stično polje ne samo zelo važno, temveč tudi zelo kočljivo in delikatno ter zahteva poglobljenih, subtilnih presoj? Ali niso bila dokaz za to tudi tako deljena mnenja ob priliki rušenja Koslerjeve hiše? Tudi naša geografska znanost je dolžna, da bistveno prispeva k presoji o tem, katere med »ostanki.preteklosti v pokrajini« kaže uničiti ali rušiti, katere pa ohraniti, pa naj gre za stare agrarne strukture ali za stare arhitektonsko-urbanistične usedline. Prispevala pa bo k temu lahko samo, če ne bo zaradi pretirane in površne »aktualizacije« in stremljenj za poceni »aplikacijo« sama vrgla tako imenovane »historične« geografije v ropotarnico. Preostanki preteklosti v pokrajini kot element resničnega geografskega okolja 4 ------------------------------------------------------------------------------- SURVIVANCE DU PASSE DANS LE PAYSAGE COMME ELEMENT DU VRAI MILIEU GEOGRAP1IIQUE (Communication au XXc Congres International de Geographie ä Londres, Section YI: Geographie historique, theme 4: Survivance du passe dans le pay-sage, le 23 Juillet 1964). Svetozar Ilešič La communication n’a pas 1’intention de presenter une etude de geographie historique proprement dite. On n'y traite pas le theme de la »survivance du pasise dans le paysage«, comme il etait formule dans le programe de la Section Vle du Congres, seulement par l’interet pour cette survivance meme. Elle voudrait, au contraire, demontrer 1’importance de telles recherclies non seulement pour la geographie historique, mais pour la geographie toute enti-ere, contribuani ainsi aux discussions sur les principes fondamentaux de la science geographique. Car, il nous semble qu’on peut, justement en etudiant les survivants du passe dans le paysage: 1) mieux preciser ce que nous som-mes habitues ä appeler »la geographie historique«, 2) mieux preciser la notion du »milieu geographique«, 3) mieux tenir compte du fait que les survivants du passe dans le paysage ne sonit pas interessants seulement comme traits phy-sionomiques du paysage, mais qu’il faut les analyser aussi du point de vue de leur structure interne et de leurs fonctions, changees ou inchangees, dans la realite geographique d’aujourd’hui, 4) prendre un point de vue plus juste quant ä la lutte que certaines geographes contemporaines menent contre les soi-disants »liistorismes« dans les recherches geographiques en les regardant comme un superflu inutile, specialement dans l’application pratique de la geographie. II faut, cependant, tout d’abord preciser ce que nous allons appeler la »survivance (relicts) du passe dans le paysage«. Selon notre avis, il ne faut pas s'y limiter seulement aux monuments arclieologiques, historiques etc. Au contraire, il faut y comprendre tous les traits du paysage, souvent meme predominants, formes par 1’ liistoire mais ayant perdu leur ancience fonction ou ayant change de fonction. 11 est evident que les survivants du pasise ainsi con^us ne sont pas interessants pour le geographe seulement comme l’objet de la geographie historique dans le seins restreint du mot et non plus seulement comme restes fossilises du passe, marques dans la physionomie du paysage d’aujourd hui. 11s sont avant itout des elements anthropogenes du vrai milieu geographique actuel. Dans ce milieu, ils ne sont pas moins importants pour la vie humaine et sociale que le relief, le clima, le sol et les autres elements physiques. C’est justement la täche du geographe d’apprecier, dans quelle mesure presentent-ils soit un obstacle soit un avantage ä l’activite humaine contemporame en gardant, dans le second cas, soit leurs anciennes fonctions ou, plus souvent, se cliargant das fonctions nouvelles. Aussi de ce point de vue il devienit assez evident que la notion du »milieu geographique«, considcre seulement comme milieu physique, est devenue, au moins dans les regions relativement peuplees et civilisees du globe, une notion irreelle et perimee. Nous voudrions done contribuer ä la discussion tres utile et neccssai-re sur la notion du milieu gegraphique, notamment sur le role problematique d une simple identification des noiions du »milieu geographique« et du »milieu naturel«, discussion deroulee recemment surlout dans l’URSS par le livre de V. A. An u čin sur les bases theoriques de la geographie. Nous voudrions aussi abordor la question des relations entre la geographie historique et la »geographic appliquee« qui est si en vogue surtout dans pays de l’Europe Occidentale. D'apres notre avis, les survivants du passe, les soi-disants »historismes« dans le milieu geegraphique reel, ne sont pas important seulement du pont de vue de la geographic historique proprement dite ni seulement du point de vue de la geographie »physionoinique«, mais aussi du point de vue de Fapplication pratique des etudes geographiques. Ainsi la geo- graphfe historicpie dans le sens le plus large du mot devient elle-aussi tout-a-fait »aetuelle« s’inserant ä juste titre meine dans le cadre d’une geographie »appliquee« vraiment eomplexe. 11 n’est pas eertes difficile de trouver dan,s tous les pays du monde beaucoup d’exemples qui confirmeraient l’exaotitude d’un tel aspect sur l’ana-lyse geographique des survivants du passe. iNous allons les choisir naturelle-inent dans le pays (pie nous connaiissons le mieux, c’est-a-dire en Slovenie. D’autre cote, nous nous y limiterons ä celles parmi eux qui nous semblent les plus caracteristiques et dont la connaissance nous rendent possible nos propres recherches detaiiles. Ce sont les plans parcellaires et les structures agraires traditionelles. II faut d’abord souligner que en Slovenie ainsi que dans presque toute la Yougoslavie, predominaient, jusqu.ici, presque intactes des structures agraires avec un fort morcellement des terres (surtout les champs ouverts reguliers ou irreguliers). Ces structures, presque inchangees depuis le Moyen age, ä peine touchees par les remembrements du 19c et de la le moitiee du 20e siecles, agraves encore par le morcellement progresif de la propriete pendant ces epoques, empechent evidemment la technique agricole moderne. Elles presen-tent dans notre pays non seulement un de plus forts obstacles auxs efforts de la collectivisation et modernisation de l'agricullure, mais font aussi illusoire chaque tentative eventuelle da garder et sauver la possibilite d’existence de l’agriculture privee traditionelle. Le role defavorable des structures agraires traditionnelles est la plus evidente dans les grands projets regionaux des trasformaitons du paysage rural meme. Les recherches de M. Auguštin Lah sur les problemes de ramenagement de la region du Marais de Ljubljana, une plaine mareciageuse au Sud de la ville de Ljubljana, ont clairement demontre que les travaux d’ame-lioration y seront plus facilement realisables sur les terres inauvaises du ma-raite meme que sur les bonnes terres occupant quelques collines isolees ainsi que la bordure plus ou moins caillouteuse de la region. La cause principale en est le fait que les prairies et les pätürages de la plaine marecageuse apparte-naient autrefois aux proprietaires de la ville de Ljubljana et des villages eloi-gnes ainsi qu’a la grande propriiete. C’est pourqoi se pretent mieux aux efforts de la collectivisation et modernisation de l’agriculihire que les ancien-nes structures morcellees des »openfields« villagois sur la bordure. C,est. bien entendu, un fait general que la survivance de la grande propriete feodale ou ecclesiastique se comporte plus favorablement a l’egard de revolution modrne de l'agriculture que le paysage rural Slovene traditionel. C’est surtout dans la region Slovene qui appartenait, ä l’epoque de 1’ Empire austro-hongrois ä la partie hongrois de l’Empire (la region de Prekmurje) que la grande propriete feodale se maintenait jusqu ä la premiere reforme agraire vougoslave, effectuee apres la premiere gurre mondiale. Elle a, en partie. survecu meme a cette reforme et n’a pas ete aboli qua l’epoque socialiste. öuoi qu’il en soit, elle se discerne encore dans le paysage soit en forme des fermes d’fitat ou des fermes cooperatives, soit en forme de propriete pay-sanne, tres regulierement parcellee par la reforme agraire et acompagnee d’um habitat du type de colonisation. Aussi dans les autres regions slovenes un grand nombre d'anciens chateaux et surtout des metairies (Meierhöfe) datant de l’epoque feodale sont devcnu sieges des economies collectives. 11 est evident que ces survivants du passe qui etaient jusqu’ici des purs anachronismes sociaux, sont devenu, par la transformation sociale, elements du milieu geo-grapliiciue anthropogene plutot favorables, n’exigant pas de remembrents ou d’arrondisages des terres. Un interessant probleme geographique a part presente en Slovenie dont presque toutes les regions, jusqu’ici fortement agraires, subissent une vite et forte desagrarisation, le röle du paysage agraire traditionel dans cet essor contemporaine de 1' urbanisation. On peut observer surtout la differente force de resistence des divers types de ce paysage envers les tranformations struc-iurelies et physionomiques qu’y apporte l’urbanisation et, dernierement, la collectivisation de la vie agraire. La resistence est la plus faible dans les villages ä champs ouverts en lanieres aux banlieues des villes et des centres industriels, ou la propriete paysanne est tres morcelee dejä depuis longtemps et en voie d’un morcellement progressif jusqu’ä nos jours. Leurs terroirs ont ete envahi par des petites maisons de demeure individuelles de demi-paysans demi-ouvriers qui s’installent sur les parcelles morcelees de leur parents. Sans doute 1’ incapacite d'adapter ces petites exploitations agrai-res aux exigences de Fagriculture moderne et lucrative, a essentiellement accelere cette desagrarisation et urbanisation anarchique. Beaucoup plus resistant, au moins en ce qui concerne la physionomie de l’habitat et du dessin parcellaire, se inontre le type du village allonge ä champs en bandes conti-gues. Les exploitations relativement larges et d un seul tenant qu’y predo-ininent pouvaient mieux conserver leur econoinie agraire traditionelle et meine ladapter, danis une certaine mesure, aux besoins du marche des produits agraires. Aussi la propriete ne subissait pas si aisement le morcellement excessif ce qui defavorisait l’envahissement du terroir par les maisons de la population non agricole. Un exemple tres instructif en est long village de Bitnje, situe entre les petiltes villes industrielles de Kranj et de Škofja Loka au NO de Ljubljana. Malgre sa structure interne assez desagrarisee, le village, situe ä peine quelques kilometres des villes mentionnees, garde son plan parcellaire et sa repartition de l'habitat pretsque inclianges. Le nouvel habitat ouvrier v est pousse presqu’ isole ä la proximite de la ville meme de Kranj ou sur les anciens communaux, ä cote de l’habitat plus ancien des petilts paysans. Tout autrement se comportait le village voisin de Stražišče, vieux village paroissial ä champs ouverts tres morceles, aujourd’hui dejä un melange chaotique des elements ruraux et urbains. Un autre exemple du meme genre presente le village de Podgorje, situe pres de la petite ville industrielle de Kamnik au N de Ljubljana et minuti-eusement_etudie dans son evolution par M. Yl. Klemenčič ä lllnistitut de Geographie ä l’Universite de Ljubljana. Le village a fortement conserve sa structure et sa physionomie danis sa partie centrale oü les exploitations pay-sannes etaienit les plus fortes et le plus stabiles, pendant que la partie Nord du terroir, ä proximite immediate de la ville de Kamnik, ainsi que sa partie Sud, pres du centre industriel suburbain de iDuplica, oü le plan parcellaire etait dejä auparavant assez morcele, sont dejä envahi par les petites maisons du caractere lirbain. accompagnees par un plus fort morcellement des terres. De tels exemples nous menent dejä aux exemples demontranit limportanee des anciennes structures agrairesetdessins parcellaires pourle terroirs comple-tement urbanises, c’est- ä-dire, enserres dans les villes d’aujourd’hui. Je ne veux alleguer que trois exemples clioisis dans la ville de Ljubljana. Le faou-bourg de cette ville, nomme Spodnja Šiška, aujourd’hui ä la bordure meme du centre de la ville, envahi par l’urbanisation dejä avant le premiere guerre mondiale, etait au 19<' siecle encore un village-rue. tout-ä-faiit entoure des champs dont la'partie principale s’etendait en lanieres contigues ä travers lu plaine eaillouteuse vers le Nord. Noitons que ce dessin parcellaire y com-pris le reseau tvpique des chemins ruraux menant du village aux cliampts con-tigus, a determine completement le plan des rues du (|uartier actuel de la ville. en desacord avec le grande route menante de Ljubljana vers le NO. coupant meine cette route ainsi que le chemin de fer obliquement et causant de difficultes dans l'amenagement de ln circulation. Meme l'ancienn« rue du village, ses maisons d'origine rural ainsi les »ouches« et la reule tvpique oui pasisait derierre l’habitat. se sont nettement conserve bien qu’ils aient change leurs fonctions. >11 ne s’agit done pas seulement d’un fossile marque dans le pavsage urbain, mais aussi d un elemenit du milieu geographique d’im-portance primordiale pour le developpement de ce quartier de la ville. Bien autrement le deuxieme exemple choisi. Une grande propriete eccle-siaistique, un jardin du cloitre des Ursulines, persistait jusqu’ä nos jours au centre meine de Ljubljana. 11 presentait longtemps un grand obstacle ä l’ame-nagement convenable de ce centre. Mais recemment, les conditions sociales changees, cet element du milieu geographique autrefois defavorable est deve- nue brusquement favorable. II a donne la possibilite d’y construire, sans aucun besoin de detruire, un place representatif avec des larges edifices publicities, avec des garrages et parking-places souterraines etc. Je vais finir par le troisieme exemple, different ä soil tour. Le petit quartier de Krakovo, un ancien petit village des pecheurs et bateliers, plus tard des jardiniers des legumes, situe autrefois dans la zone- suburbaine de la ville du Moyen-äge, persiste encore aves ses vieilles maisoms demi-rurales et ses petites parcelles legumieres, tout proche du centre moderne de la ville et de la grande route qui mene de ce centre vers Zagreb. II n’a change ni sa phy-sionomie et ä peine sa fonction. C’est vraiment une survivance fossilisee, un petit morceau du milieu geographique d’ autrefois. Mais inevitablement, dans »n avenir prochain, ce morceau va etre transforme par l’amenagement de la ville moderne. Nous nous rendons tres bien compte du fait que les excmples allegues ne disent rien de nouveau et exceptionel. Partout dans le monde la vie humai-ne et 1 amenagement de l’espace qui l’accompagne, menent une lutte difficile eontre la survivance du passe dans le paysage soit rural soit urbain. Nous ne voudrions qu’ attribuer ä la discusion sur la question principale de notre science: discussion surle;>milieu geographique« et ses elements historiques ou^anthropo-genes« qui ne sont pas moins difficilement surmontables par la societe liumaine que les elements »physiques« de ce milieu. Car, il nous semble que cette discussion est d’une importance esentielle pour l’avenir de la science geographique. France Habe — France Hribar SAJEVŠKO POLJE* Pivška kotlina je v hidrografskem oziru med našimi najbolj zanimivimi področji. Vode odtekajo tu samo podzemeljsko, in sicer z glavnine kotline proii Planinskemu polju, z manjšega dela pa k Reki in verjetno deloma tudi v Vipavo. Razvodje med Pivko in Reko poteka tu verjetno po Slavinskem Ravniku čez Ostri vrh (706 m) in Vardo (725 m) (sl. 1). Opora za to domnevo so vodne jame, ki kažejo, da se po njih pretaka voda proti jugu, o čemer bo govor pozneje. Sem usmerjeno vodovje se zbira na Sajevškem polju na severozahodni strani Slavinskega Ravnika. Tu obstaja samostojno hidrografsko omrežje s ponikalnicami in bruhalniki. Potok Rakuljščica izvira pod Cermelicami in dobiva z obeh stranskih flišnih pobočij manjše pritoke. Pod Sajevčami se izlivata v njo Sajevščica in potoček s Hribarjevega griča. Rakuljščica teče naprej proti J in izginja ob nizki vodi v požiralnik Ponikve: kadar narasče, pa teče del njene vode še skozi zatrepno dolinico v Požiralnik pred Markovim spodmolom. Sajevško polje je redek primer miniaturnega, vendar tipično in idealno razvitega kraškega polja. Tu nastopajo vsi značilni pojavi kraških polj: ponikalnica z inverznim tokom, požiralniki, bruhalniki, vodne jame, spodmoli, terase, majhne vrtače in koliševka. Brezna pa so na planoti v zaledju polja. V eni izmed jam je bila odkrita paleolitska postaja (Brodar 1955; 227). Ker redko najdemo na tako majhnem ozemlju vse te klasične kraške pojave, je to polje kot celota vredno zaščite. Tudi utemeljitvi te zahteve služi pričujoča študija. Polje obdajajo zgornjekredni apnenci z dveh strani. Vzhodni pas sega do Hruševja, zahodni do Razdrtega (sl. 2). Južni in zahodni rob polja je zgrajen iz teh apnencev. Iz njih so tudi glavne vzpetine Učičnik (725 m), Strmec (692 m) in Cerovec (706 m). Zgorn jekredni apnenci so tudi na severnem robu polja in se od tod vlečejo severno od Sv. Ivana (617 m) do Hruševja. Vzhodni rob polja pokrivajo eocenski skrilavci. Na njih stojita vas Rakulik in cerkev sv. Ivana. Pas teh skrilavcev se nadaljuje na severozahodni strani preko Hribarjevega griča (614 m) do * K obdelavi študije o Sajevškem polju so pripomogli s sodelovanjem pri ekskurzijah člani Jamarskega kluba »Luka Geč« Postojna in člani Inštituta za raziskovanje krasa SAZU v Postojni. 'ruševje •ntnn Orehek Crmeliee Prestranek, ^ : . avma | • |JAMA-HÖHLE ES PROFIL Sl. 1. Profil Hruševje—Sajevško polje—Reka 14 '^s/Sajevč^ 640 Sl. 2. Sajevško polje in bližnja okolica 1 — zgornjekredni apnenci, 2 — fliš, 3 — aluvij, 4 — vrtine, 5 —- prelomi, 6 — jame. Pivške kotline, kjer trčimo blizu Hruševja na meji fliša in zgornje-krednih apnencev na numulitne apnence in breče. Na vzhodni strani polja izstopajo zgornjekredni apnenci v dveh osamelcih. Apnenci so zlasti na južnem kraju Sajevškega polja močno pretrti. Tod poteka od J JV na SSZ več prelomov. Ugotovili smo jih na jugozahodnem pobočju Strmca, od koder se nekateri nadaljujejo preko zatrepne doline Sajevškega polja proti Učičniku. Na vzhodnem robu polja poteka v isti smeri prelom proti koti 657 m. Tu so trije požiralniki. V njih se stekajo vode s sosednih Hišnih pobočij. Ob prečni prelomnici na južnem pobočju Strmca tečejo te vode pod površjem najbrž vsaj delno tudi v Markov spodmol, ker smo v njem na dveh mestih našli stalne curke. Te prelome križata skoraj pravokotno dva preloma v smeri VSV— Z JZ. Enemu od teh moremo slediti od severnega roba podorne Jošcove doline (591 m) do osamelca zgornjekrednega apnenca na vzhodnem robu Sajevškega polja. Na južnem pobočju Strmca pa poteka že prej omenjeni vzporedni prelom. Tretja smer prelomov je JV—SZ. Zasledimo jih v Joščovi dolini, v kateri sta dobro vidni drča in tektonska breča, na južnem vznožju Hribarjevega griča ob stiku apnenca in fliša in na severnem robu Sajevškega polja. Tu so se pod Moliniščem izoblikovali grezi, v katere se steka dežnica. Največji grez (576,48 m) ima premer 120 X 180 cm in je globok 250 cm. Do globine 30 cm sega humus, nato do 50 cm čista rjava glina pomešana s flišnim peskom, pod njo so do globine 150 cm flišni skrilavci, globlje spodaj pa je apnenčeva osnova, ki jo je voda zelo erodirala. Profil greza kaže, da je flišna odeja mestoma zelo tanka. Da bi ugotovili na Sajevškem polju sestavo in debelino naplavljenih plasti ter morebitne ojezeritve, smo vrtali na 14 mestih (sl. 2): na razvodju med Hruševjem in Sajevčami (vrtini 4 in 3). na poplavljenem področju V od Rakulika (vrtini 14 13), pred sovodnijo Rakuljščice in Sajevščice (vrtine 6, 7 in 5 ter profil v strugi Rakuljščice 15), v južnem delu Sajevškega polja od Ponikev do Markovega spodmola (vrtine 1. 9, 11, 8, 10, 12) ter v stranski pobočni dolinici (vrtina 2). Ugotovili smo, da si slede plasti od površja v globino v temle redu: a) humus; b) plastična svetlorjava glina, v zgornjem delu nekoliko humificirana: c) trda rjava glina z večjo primesjo flišnega peska in drobcev; d) plastična temnorjava glina z neznatno primesjo flišnega drobirja: e) plastična rjavkasta glina z modrikastimi odtenki; f) plastična siva glina; g) rjavkasta glina s preperino apnenca ali fliša; h) eocenska flišna osnova; i) zgornjekredna apniška osnova. O nastajanju posameznih plasti bi lahko sklepali naslednje: a — humus; na nekaterih mestih ni možna točna ugotovitev meje med a in b ( v vrtinah 9 in 10). V rtina 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 Nadin, višina 568,65 580.96 587,32 579,56 575,78 580.55 577,17 566.83 569,90 564.76 565,84 561,95 592,'M) 600.89 578.93 576,48 a 1) cm 0—40 40—100 0—50 0—30 30—60 0—60 60—90 0—60 60—150 0—30 30—80 0—60 60—90 0—30 | 30—60 J 1 °-M J j- 0—60 0—30 30—120 0—30 30—90 0—30 30—60 0—30 30—90 0—20 20—40 0—30 c 100—186 50—170 60—140 90—120 — — 90—120 60—170 — — 120—300 90—180 60—90 90—120 — 30—50 d 186—400 170—573 — 120—240 — — — — 60—9 5 60 90 — — 90—120 120—210 — — e 400—420 573—715 — — — — — — — — 300—330 180—210 — — 40—140 — f 420—680 — — — — 80—195 — — — — 330—280 210—270 — 210— 140—170 — e 680—685 — — 240—280 150—220 195—295 120—180 — ' 90—1 >0 90—120 — 270—300 — — — h 685— 715— 140— 280— 220— 295— 180— 170— 120— 120— — — 120— 170— 50—100 i — — — — — — — 820— 300— — 100- Tabela o globini plasti v vrtinah (gl. str. 18) % plastična svetlorjava glina, v zgornjem delu nekoliko humifici-rana, utegne biti sediment počasnih voda, ki ne morejo prenašali večjih delcev kot koloidne raztopine. trda rjava glina z večjo primesjo flišnega peska in drobirja; je sediment hitreje tekočih voda, ki lahko prenašajo pesek in manjše prodnike. Slaba zaobljenost večine zrn kaže, da gre za krajše potoke. Neenakomerna razporejenost peščenih zrn v sloju dokazuje. da so bile te vode periodične. m 605 600 590 S s m 570 565 _&SQ. je 10 12 I I =i~- .11 H 585 ŽZ0 560 555 Sl. 3. Profili vrtin na Sajevškem polju. 2 Geografski vestnik 17 d — plastična temnorjava glina z neznatno primesjo flišnega drobirja; je sediment periodičnih hitrejših voda. Ker je debelina tega sloja v polju zelo različna, sklepamo, da se je glina sedimen-tirala le v kotanjah, e — plastična rjavkasta glina z modrikastimi odtenki: njen nastanek je vezan na odlaganje v zelo počasi tekočih vodah. Prenašanja peska ni bilo. Spodnji del sloja kaže na postopno umiritev toka; v našem primeru gre verjetno za manjšo ojezeritev, oz. tvorbo barja, kar kažejo večje ali manjše primesi organskega detritusa tu in v sloju f (več v f). f — plastična siva glina; je sediment stoječih voda (jezera, močvirja itd.). Zaradi večje primesi karboniziranega organskega detritusa gre v našem primeru verjetno za barje. Ker je sloj zelo neenakomerne debeline, se je verjetno odlagal v kotanjah, g — rjavkasta glina s preperino apnenca ali fliša; ta sloj je produkt razpadanja kameninske osnove, njegova debelina vsekakor zavisi od pronicanja vode do osnovne kamenine, h — eocenska flišna osnova, i — zgornjekredna apniška osnova. V vrtinah je debelina posameznih plasti (v cm) naslednja (gl. tabelo v prilogi med str. 16 in 17): Ti podatki kažejo, da so sedimenti Sajevškega polja zelo neenotno razporejeni in po vsem videzu močno razrezani. V splošnem je flišna osnova hitro pod naplavinami. V vrtinah 3, 4, 9. 10 in v grezu na razvodju proti Pivški kotlini ni niti 150cm pod površjem. V vrtinah 5, 7, in 8 je 150 do 250 cm, v vrtini 6 pa 295 cm globoko. Globlje sega le v vrtini 1 (685 cm) in v vrtini 2 (715 cm). Na apnenčevo podlago smo naleteli le v grezu (v globini 150 cm), v vrtini 11 (820 cm) in v vhodu Markovega spodmola (300 cm). Cista sivica se javlja samo v vrtinah 1 (v globini 420—680 cm), 11 (530—820 cm), 12 (210—270 cm) in 14 (210 cm). V vrtini 6 (80—195 cm) je močno pomešana s flišnim drobirjem, v profilu Rakuljščice pa je debela le 30 cm in je tu nastala v zvezi s tokom Rakuljščice. V vrtinah 5 in 7, ki sta oddaljeni le 20 oziroma 70 cm od potoka, pa sivica manjka tudi v vrtinah 9, 8 in 10, ki leže ob strugi, je ni. To kaže, da Sajevško polje v pleistocenu morda ni bilo ojezereno ali pa je bila ojezeritev le kratkotrajna in samo delna. Ker je plast naplavin najtanjša na razvodju (vrtini 3, 4 in grez) in tu sivica docela manjka, je verjetno, da ojezeritev Pivške kotline ni več zajela Sajevškega polja. Zanimiv je nastanek recentne sivice na razvodju blizu vrtine 3, kjer je na stalno zamočvirjenem predelu tik pod rušo do 2 cm debela plast sivice na sloju rjave ilovice. Plast sivice iz posameznih vrtin je pelodno-analitsko preiskal A. Š e r c e 1 j , asistent Sekcije za arheologijo SAZU v Ljubljani, za kar se mu na tem mestu zahvaljujeva. Preparate je obarval s fuksinom, ker mu je pokazala preiskava prve vrtine izredno malo organskega detritusa v materialu. Vrtina 1 — preparat 5 (200—206 cm plast d) in preparat 8 (405—409 cm — plast e): med organskim detritusom ni bilo niti enega zrnca cvetnega prahu. Preparat 9 (435—440 cm plast f): z izjemo ene spore Lycopodium ni bilo ničesar. Preparat 10 550—564 cm — plast f): lipa (Tilia), leska (Corylus) 1, bor (Pinus) 1, praprot (Athyrium) 5 spore. Preparat 11 (665—670 cm — plast f): leska (Corylus) 5. jelša (Alnus) 4. lisičjak (Lycopodium) 7. praprot (Athyrium) 4, trave (Gramineae) 5, jelka (Abies) 2, smreka (Picea) 2, bor (Pinus) i in še mnogo tako deformiranih in korodiranih delcev cvetnega prahu, da jih ni mogoče določiti. Preparat 12 (globina 150—180 cm — plast c): hrast (Quercus) 5, gaber (Carpinus) 4. vrba (Salix) 1. bor (Pinus) 1, brest (Ul-mus) 1. oreh (Juglans) 1, jelka (Abies) 1, leska (Corylus} 7, trave (Gramineae) 18, košarice (Composilae) 37, kobnlnice (Umbelliferrae) 4, praproti (Felices) 9 + 4. Razen cvetnega prahu je bilo tudi precej hitinskih ostankov foraininifer. Vrtina 6 — preparat 1 (globina 210—240 cm - plast g): našlo se ni nobeno zrnce cvetnega prahu, čeprav je bilo precej organskega detritusa. Preparat 2 (globina 120 do 130 cm — plast f): cvetnega prahu ni, organskega detrisu je precej. V vzorcu sta bila delec traheje z začetnim delom lestvičaste perforacije (les nekega listavca) in spiralna odebelitev neke trave. Ostali organski detritus se ne da ločiti. Vrtina 11 — preparat I (globina 700—730 cm plast f): kontaminacija je tu zanesljivo ugotovljena; na nekem kosu rastlinskega lista je bilo nekaj celic z plazmolizirano protoplazmatsko vsebino. Cvetnega prahu pa ni. Preparat 2 (globina 790—820 cm plast f). Razen enega deformiranega zrnca cvetnega prahu smreke (Picea) ni ničesar. Vrtina 12 (globina 260—270 cm plast f); \ preparatu je precej organskega detritusa. vendar brez sporo-pclodnega materiala. Vzorec že zaradi koro-diranosti ne prihaja v poštev. Vrtina 13 (globina 60—90 cm plast c): trave (Gramineae) 22, košarice (Composifae) 44. leska (Corylus) 8, jelša (Alnus) II. vrba (Salix) 2, bor (Pinus) 1, hrast (Quercus) 4. jelka (Abies) 1. lokvanj (Nymphaea) 1. praproti (Filices) 6 + 6 in spore mahov ter ohišja foraininifer. Vrtina 14 (globina 210 cm — plast f): rastlinski sestav je skoraj isti kot v vrtini 13. a je bogatejši: košarice (Compositae) 32. trave (Gramineae) 7, bor (Pinus) 3. leska (Corylus) 9. brest (lilmus) 2, jelša (Alnus) 1. hrast (Quercus) 1. smreka (Picea) 1, jelka (Abies) 1. precej spor sneti (Ustilaginales) in hišic fora-minifer. Iz navedenega lahko povzamemo, da je bila tod v času pleistocen-ske sedimentacije, ki vsebuje cvetni prah. travniška stepa z red k i ni drevjem in grmi. Bor. smreko, jelko, jelšo in tudi lesko moramo izključiti iz neposredne bližine, ker bi sicer ob ogromni produkciji cvetnega prahu enega samega drevesa moralo biti tega neprimerno več. Maloštevilna zrnca so bila torej prinesena od daleč. Vsekakor je problem takratne rastlinske odeje na Sajevškem polju zaradi nenavadne sestave zelo zanimiv in kliče po podrobnem študiju. Teren, kamor je zašel cvetni prah. je bil sorazmerno ugoden in zadosti vlažen, da so se organski ostanki ohranili. O plasteh, v katerih se niso ohranili, lahko sklepamo, da se morda ujemajo s časom viška le-denikov. ko so bili pogoji za ohranitev rastlinskih ostankov neugodni. Kakor je bilo že poudarjeno, so (i pleistocenski sedimenti na Sajevškem polju zelo neenotno razporejeni. To da slutiti, da je prišlo v tej geološki dobi do epirogenetskili premikanj, medtem ko je razre-zanost sedimentov delo tekočih voda kasnejše dobe. Pozornost zbuja Hišni pesek v Zupanovem spodmolu v višini 582 m. ki ga je pri arheoloških izkopav anjih našel med apnenim gruščem S. Brodar. A. M e- 1 ik (1956: 57, 58) meni, da je lliš nanesla v jamo burja iz sosednje Pivške kotline ali pa ga je tu naplavilo jezero, ki naj bi segalo nekako do višine 578 m. Najprej je treba poudarili, da pokriva flišna odeja razvodje med Pivško kotlino in Sajevškim poljem (nad 581 m) ter ves vzhodni rob polja v višini Županovega spodmola. Potemtakem bi utegnil biti Hiš v tem spodmolu v zvezi z nekdanjo flišno odejo Sajevškega polja. Na njegovem obrobju najdemo posamezne Hišne krpe še nad višino 600 m, npr. v Joščovi dolini in v dolini med Strmcem in Cerovcem. Ko so vode južno in vzhodno od Sajevškega polja ustvarjale z bočno erozi jo pliocenski Ravnik, so se z njegovega zahodnega roba hkrati s predhodnico Rakuljščice površinsko odtekale preko sedanjega raz-vodnega hrbta (nad 581 m) med Sajevškim poljem in Pivško kotlino v Pivko. Tok Rakuljščice se je začel tik nad Čermelicami ob sedanjem zahodnem robu Ravnika. Na to kažejo apnenčeve stene v višini okrog 660 m, ki polagoma padajo kot apnenčev rob v zahodni in nato v severni smeri proii Pivški kotlini. Pod temi stenami sc vleče flišna odeja proti Sajevškemu polju in Pivški kotlini. V njej je predhodnica današnje Rakuljščice ustvarila terase v več nivojih, ki se vlečejo do Sajevškega polja. Terase so posebno dobro vidne v višinah 625, 610 in 605 m. Naj višji povirni nivo, na katerem stoje Čermelice, je danes v višini 635 m. Na nekdanji odtok v Pivško kotlino kažejo tudi proti S obrnjena pobočja dolin na Sajevškem polju. Ta usmerjenost je najbolj izrazita v jugovzhodni pobočni dolini severovzhodno od Strmca (692 m), v pobočni dolini nad zatrepno dolino za Markovim spodmolom in v stranskih dolinah Hribarjevega griča, ki so obrnjene proti S. Na to očitno usmerjenost odtoka proti Pivški kotlini je opozoril že A. Melik (1955: 66). Tako je pliocenska Rakuljščica odvajala vse vode s Sajevškega polja v Pivško kotlino. Današnje hidrografske razmere na Sajevškem polju so popolnoma drugačne. Rakuljščica ima kot majhen vodotok svoje povirje pod nekdanjim izvirnim nivojem Čermelic (635 m). Spotoma dobiva z desnih in levih flišnih pobočij manjše vodice, ki so razrezale stare rečne terase nekdanje Rakuljščice. Tik pod Sajevčami dobiva s sedanjega razvodja (581 m) Sajevščico, ki se ji ob deževju priključi vrsta manjših vodic, pa tudi vodice s Hribarjevega griča. Razen tega se odtekata s Hišnega pobočja zahodno od kot 623 m in 677 m dva potočka v pobočno dolino, kjer izginjata ob prelomnici v požiralnikih in tečeta najbrž vzdolž Strmca v zatrepno dolino, deloma pa verjetno tudi v Markov spodmol, kar smo že omenili. Kadar je Sajevščica tako narasla, da je prestopila bregove in poplavljala polje, so požirale vodo tudi Ponikve blizu Županovega spodmola. Zato so domačini tod že po prvi svetovni vojni skopali umetno strugo ter po njej speljali potok. S tem so postale Ponikve zopet aktiven požiralnik. Le kadar voda tako naraste, da je Ponikve ne morejo vse požirati, se ta površinsko odteka naprej proti Požiralniku pred Markovim spodmolom (559 m). Tega pa dosežejo le najvišje vode, ker so v strugi po vsej poti ponori. Istočasno zapolni Sl. 4. Zahodni rob Sajevškega polja pri vrtini 11. bruhalnik z votlo vrtačo ob zahodnem kraju polja pri vrtini 11 (sl. 4) in jo spremeni v jezeree. Še izdatneje bruha južno od tod ležeči Bru-halnik pred Markovim spodmolom (št. 1080), kjer je sicer stalna voda v globini 4.5 m. Hkrati pa delujejo tudi manjši bruhalniki ob nasprotnem kraju doline (pri vrtini 10). Sedanji spodnji tok Rakuljščice in Sajevščice ima nasprotno smer kakor je bil njun prvotni lok in kakor se je izoblikovala dolinica. A. Melik (1955: 67) se v tolmačenju te inverzije opira na Brodarjevo domnevo o zajezeritvi Sajevškega polja do višine vhoda v Županov spodmol. Izhajajoč iz nje sklepa, da se je jezero v Pivški kotlini napelo tako visoko, da je doseglo požiralnike nad Markovim spodmolom v višini okrog 576 m. Ko pa je jezero splahnilo, je ostal pod višino tega razvodja v funkciji požiralnik ter prevzemal vodo iz gornjega dela dolinice, ki je podlegala eroziji. Tako nastali inverzni tok v vsej zgornji polovici dolinice pri Sajevčah pa je pritegnil nase tudi od Rakulika pritekajoči potok (1. c., 67). Naša opažanja na polju in v jamskih prostorih na njegovih krajih bi kazala, da je morda prišlo na Sajevškem polju do lokalnih ojeze-ritev, vendar so te morale bili tako kratkotrajne, da niso odločilno vplivale na nastanek jamskih prostorov na kraju polja. Prva evakua-cijska faza teh jam je bila gotovo že v zgornjem pliocenu. V ta čas postavljata S. Brodar (1952, 71) in I. Rakovec (1951, 16) tudi nastanek jamskih prostorov na obrobju Pivške kotline. Mnenja smo, da kratka geološka doba pleistocena ne bi zadostovala za ustvaritev velikih jamskih prostorov Markovega spodmola, kjer vsi morfogenetski znaki kažejo na rečno erozijo, i akili prostorov obrobno, plitvo jezero s svojimi odtekajočimi vodami \ tako kratkem času ne bi moglo iz-izoblikovati. Da bo slika razvoja inverzije popolnejša, se moramo v zvezi z morfološkimi in hidrografskimi spremembami na Sajevškem polju dotakniti najprej ravnikov nad njim. Južno od polja so sc s Slavinskega Ravnika že v pliocenu odtekale vode površinsko v predhodnico sedanje Reko. Za to govori že njegova nagnjenost v južnovzhodno smer. Rob lega Ravnika je nad koncem Sajcvškega polja v višini okrog 650 m: do Krkurjevca se teren zniža na (>00 m. od tod do Mlečnika (811 m) na 590 m in naprej proti Košani na 500 m nad morjem. Dokaz pliocenskega površinskega toka so še danes dobro ohranjeni ostanki fosilnih strug (H r ibar-Habe-Sa v -n i k , 1955. 97) na Slavinskem Ravniku. Prav tako pa se izredno ukra-šeni proti V nagnjeni Prestranški Ravnik vzhodno od Sajcvškega polja in Varde (725 m) šc danes podzemeljsko odteka proti Prestranku in s tem k Pivki (1. c.: 95). V pliocenu je torej razvodnica med Pivko in Reko verjetno še potekala južno od zatrepne dolinice nad Markovim spodmolom nekako v višini Cerovca (706 m). Severno od tod so vode odtekale v Pivško kotlino in odnašale s Sajcvškega polja flišno odejo, v katero so se zarezovale. Verjetno pa so delno pronicale vode s pobočij Strmca, Cerovca in Učič-nika v tektonsko predisponirano vrtačo nad Markovim spodmolom ali v požiralnika nad njim ter začele ustvarjati podzemeljske prostore. Ko pa je bil na vzhodnem pobočju Učičnika (723 m) in na severnem pobočju Strmca (692 m) odnesen zgornji sloj primarne flišne odeje, so s široke pobočne doline (pod kolo 625 111 in 677 m) pritekajoče vode zadele v višini Zupanovega spodmola (582 m) na močno pretrt apnenec. Začele so uhajati v notranjost in ustvarjati najprej Zupanov spodmol (št. 924), nato Ogrizkov spodmol (št. 923) in končno Ponikve (št. 903). Hkrati s postopnim zniževanjem erozijske baze je začel ta stranski tok pritegovati nase Rakuljščico. sprva le ob visokih vodah. Ob nizki vodi je vsa Rakuljščica tekla še normalno prot i S v Pivško kotlino. Že struktura Županovega spodmola kaže, da je delo manjših, mirno tekočih voda. Ko pa se je struga poglobila, je stopil v funkcijo nižji Ogrizkov spodmol (572 m). Tedaj se je začel proces inverzije toka. Končal se je s tem, da so se vode Rakuljščice docela priključile malemu povodju' ki je oddajalo vode ob vzhodnem pobočju Učičnika. Razčlenjenost in mnogi bivši požiralniki Ogrizkovega spodmola dokazujejo, da je ta nastal pod pritiskom močnih voda. Kadar pa so vode tako narasle, da so preplavile polje, so odtekale mimo Ogrizkovega spodmola do obeh požiralnikov nad Markovim spodmolom (Razpoki v višini 571 in 572 m, razširjeni v manjša spodmola). Odtok je začel vrezovati in poglabljati strugo ter lako ustvarjati zatrepno dolino proti vrtači nad Markovim spodmolom. J ret j i. nižji požiralnik so Ponikve (št. 905) v višini 568 m (sl. 5). Njegovi trije različno visoki vhodi kažejo, kako se je na Sajevškem polju polagoma nižala lokalna erozijska baza. Sl. 5. Ponikve pri Sajevčah Sl. 6. Zarezovanje površinskega toka v aluvialno naplavino Sajevškega polja. Ob nadaljnjem zniževanju erozijske osnove je površinski tok poglabljal strugo (sl. 6). Voda, ki je odtekala mimo Ponikev proti J, je v tektonsko zelo pretrtih apnencih dokončno izoblikovala zagatno dolino in Markov spodmol (št. 878). V njem je navsezadnje nastala spodnja, še sedaj aktivna etaža (2 m niže). Obenem si je voda utrla pot skozi Požiralnik pred Markovim spodmolom (št. 904. sl. 7). Ta je v POŽIRALNIK PRED MARKOVIM SPODMOLOM 904 20 m f^===^^^=========~^^- ____ Sl. 7 visokih vodah še vedno aktiven in ima stalno vodo v sifonih v višini 556,8 m. Tektonska predispozici ja vseh treh požiralnikov je usmerila podzemeljski odtok vzporedno z zahodnim krajem zagatne doline Sajev-škega polja proti J. Inverzija toka in hkrati izoblikovanje jamskih prostorov sta bila končana že v zgornjem pliocenu ali vsaj v začetku pleistocena. Prvotna flišna odeja je bila tako skoraj docela erodirana. V pleistocenu je ponovno zatrpanje vsaj niže ležečih požiralnikov povzročilo lokalne ojezeritve pol ja in odlaganje novih sedimentov. Te je Rakuljščica ob epirogenetskih premikih ponovno erodirala in vrezala vanje vrsto teras. Te dokazujejo v južnem delu polja in v zatrepni dolini, da so se požiralniki ponovno odpirali. Višina najnižje terase nasproti Ponikev ustreza zgornjemu vhodu v ta požiralnik, višina višje pa vhodu v Ogrizkov spodmol. Podzemeljske vode, ki so se s Sajevškega polja usmerjale proti J, se verjetno pretakajo skozi Vodno jamo v Lozi (št. 911). kjer je pritočni sifon v višini 506 m, odtočni sifon pa na koti 477 m (sl. 8). V tej jami se voda pojavi 64 m niže od odtočnega sifona v Markovem spodmolu (541,8 m), ki je najnižja znana kota vodnega odtoka Sajevškega polja (gl. sl. 2 in sl. 8 A-B). Na pretok teh voda skozi Vodno jamo v Lozi _600 5 Km 600 o Sl. 8. Podolžni profil Hruševje—Reka. kažejo flišni prodniki in flišni pesek v njeni podzemeljski strugi. Te prodnike je mogla prinesti voda le s Sajevškega polja, ker je nad jamo 50 m debela plast apnenca. Od tod gre podzemeljski tok verjetno skozi vodno jamo Gabranco (št. 598) v dolini Sušice pri Neverkah. Njen pri-točni sifon je v višini 365,5 m, voda pa izginja v odtočnem sifonu v višini 296m. Ker so te vode na nadaljnji poti lahko usmerjene le proti J in s tem v Jadransko morje, se morda izlivajo v Reko šele nekje v sistemu Škocjanskih jam ali pa še niže. Da bi odtekale pod nivojem Reke naravnost v morje, je izključeno zaradi reško-flišne sinklinale, ki je v zvezi z goriško-vipavsko flišno cono (I. Rakovec 1956 : 79—80). Iz teh izvajanj sledi, da bi razvodnico med Pivko in Reko lahko potegnili od Osojnice (820 m) preko Ostrega vrha (706 m), Varde (725 m) in Molinišča do razvodnega prevala (581 m) med Sajevčami in Hru-ševj em. Koristno je, če v naslednjem objavimo podrobne podatke o nekaterih jamah. A. 924 Zupanov spodmol (slika 9). Lega 540 m 88° V od Učičnika (723 m) in 1170 m 258° Z od Sv. Ivana (617 m) nad Rakulikom. Višina vhoda 582 m. Dolžina 95 m, globina —. Zgornjekredni apnenci. Spodmol sc odpira na 5 m široki terasi 12 m nad dolinskim dnom Sajevškega polja. .Njegov 4,5 m široki in do 2 m visoki vhod je obrnjen proti V. Vhodni del jame je 25 m dolg in 4—5 m širok rov, čigar dno se sprva polahno nagiba navzdol. Najvišji del stropa spremlja razpoka, ki je dobro vidna že pri vhodu. Ker ise rov prvih 19 m le malo zavija, prodira do sem dnevna svetloba. Zadnjih 6 m se rov krepkeje obrne proti JZ. Pred njegovim koncem so ostanki zidane kamnite ograde, onstran katere je 15 m dolga in 5 m široka dvorana. Še pred pol stoletjem je rabila za shrambo ledu. ki so ga lomili v bližnji 'Rakuljščici in z njim zalagali gostinske obrate na Postojnskem in pivovarno v Senožečah. Na desni strani prehaja dvorana v strm 4 in visok zasigan podor. Podorni material je del ogromnega skalnega bloka, ki ga rov visega obide. Ob levi steni poteka tlačni rov, ki se dvigne 2,5 m nad dvorano. Tla. stene in strop so močno zasigani, večinoma po delu površinske vode. Konec tega rova (pod G) je v kotu ozka močno zasigana špranja, katere usmerjenost se ujema z razpoko nad vhodnim rovom. Ob zahodni steni bloka, kjer se rov razširi na 5—6 m. se spuščajo tla 12 m daleč do 2.5 m dolgega in 2 m širokega zadelanega požiralnika. Strop se v tem delu rova spočetka kaminsko dvigne na 9 m, nato pa sc ŽUPANOV SPODMOL 924 'i i>a - t*'’ 3 ................ Sl. 9. znižuje do 5 m. Desni rov, ki se začne pri požiralniku, je sprva horicontalen, naito pa se mimo širokega stalagmita (pri J) v manj kot i m visoki pasaži spušča na ilovnata tla 4 in dolge in 2.5 m široke dvoranice. Tu je najnižje mesto v jami, 1 ni pod vhodom. Omenjeni prostor je bil verjetno poslednji delujoči požiralnik v jami. Sedaj ga pokriva podor, vrh katerega se odpira rov v dvorano za zidano pregrado. Biološki material: Coleoptern, Diplopoda, Diplura in lsopoda (leg. Pretner). 5. II. 1955 oh 16. uri je znašala temperatura v dvorani za pregrado 5,8°, t. j. prav toliko kot pred vhodom v jamo. Desno ob vhodu in levo v vhodnem rovu, do kamor še sega dnevna svetloba, so 1. 1953 v dveh sondah našli sledove iz paleolitika. Jama je na zemljišču Sajevca iz Sajevč. Hišno ime je »pri Županovih«, ker je bil eden izmed prednikov vaški veljak. Od tod ime jame. ki je domačinom dobro znana. Spodmol je najvišje ležeča jama na robu Sajevškega polja in je zato najstarejši fosilni požiralnik tega okoliša. Slovstvo: T.e Grotte d’Italia IV (1930), 252 pod kat. št. 2293 kot Grotta degli Zingari. Načrt je tu in pri I. Gariboldi-ju (1926) pravilen. Opis in načrt: Hribar. Raziskano 1951 —1955. 923. Ogrizkov spodmol (sl. 10. 11). Lega 630 m 85 °30' V od Učičnika (723 m) in 1050 m 216° Z od Sv. Ivana (617 m). Višina vhoda 576 m. Dolžina 144,5 m, globina 14 m. Zgornjekredni apnenci. Spodmol se odpira v skalnem pobočju 6 m nad dolinskim dnom. Vhod je deloma založen s kamenjem. Rov. ki se za vhodom takoj razširi, je posut s podornim materialom in se spušča strmo navzdol. Po 12 m ostro zavije proti J in se prične dvigati. Erozijske kotlice v stenah in sedimentirana ilovica na tleh kažejo na bivši požiralnik. V desni steni se 2 m za vhodom odpira špranja, ki se razcepi in je po nekaj metrih neprehodna, v lovi steni njej nasproti pa je 11 nedolg hiricontalen rov. Pred njegovim koncem je bil prvotni požiralnik. Rov prečka razpoka, ki sega do vhodnega rova. Ta se tu razširi v 3—5 m visok prostor, od katerega se odcepi krožili rov (H-M-F). V svojem nadaljevanju preide glavni rov preko 2 m visokega podora v dvorano (E-F-G). Iz nje vodi na levo prečni rov (E-O-T.) do krožnega rova. ki se prav tako zaključi v tej dvorani (pri F). V njenem jugovzhodnem delu je 4m globoka luknja v glinasti gmoti bivšega požiralnika. Tu so stene delno zasi-gane, kotlice pa kažejo na nekdaj močno erozijo. Strop prekriva na debelo mehka apnenčeva kaša; v njem je vidna močna prepokanost v smeri V-Z. Ob vzhodni steni dvorane je sedimentiran 5 m širok in 1 m visok vršaj prsti in «g Sl. 10. Ogrizkov spodmol OGRIZKOV SPODMOL ilovice, nanesene skozi razpoke s površja. Jz dvorane držita v južni steni dva rova; levi rov (pri G) je zatrpan z ilovico in drži prati površini, desni rov (T-U) pa ima zvezo s spodnjim breznom, kjer je sedaj požiralnik. Februarja 1953 je bil ta rov zatrpan z ilovico; pomladansko deževje pa jo je še v istem letu odplaknilo. Večkratni obisk je pokazal, da jama razpada in da se njena podoba hitro menja. Krožni rov (H-M-F) je ozek tlačni rov, ki se polagoma niža do bivšega požiralnika med 1 in J. Del tod se dviga v obliki gravitacijskega korita (sl. 11). preko zasigane police preide rov v širši prostor (l\-L) s stalagmiti. V njegovem severnem kotu je že zasigan požiralnik, v južni steni pa se zasigani rov skozi ozko grlo, bivši sifon, padaljuje med kapniškimi stebri do Mj. Od tod preide krožni rov proti VSY preko zasiganega praga v dvorano, v zahodnem delu pa se konča v ozki špranji, kjer je mnogo ponvic. V južni steni krožnega rova se nad zasiganim pragom odpira (pri N) ozek rov. Ta poteka navzdol do stranskega rova (pri P), ki vodi na 2 m visoko polico v spodnjem brezno, nato pa do roba 9 m globokega brezna. Dno brezna (7 X 5 m) pokrivajo debele plasti gline. Na najnižjem mestu je aktiven požiralnik (2), kamor se steka nakapana voda. V vzhodni steni brezna se 2 m pod robom odpira rov, ki se polagoma dviga do razcepa pri T. Severovzhodni krak (T-G) vodi v glavno dvorano, jugovzhodni krak pa v razpoko, ki doseže površje 33 m južno od vhoda. Ogrizkov spodmol je, sodeč po nadmorski višini, za Zupanovim spodmolom najstarejši požiralnik Sajevškega polja. Kakor v drugih tamošnjili jamah so tudi njegovi rovi dvojno usmerjeni, v glavnem od V-Z in od S-J. Voda je prvotno odtekala od vhoda po prečnem rovu Aj-A3, kjer kažejo korozijski sledovi, da se je dolgo zadrževala, oziroma da je le počasi odtekala v bivši požiralnik pri A3. Pozneje si je voda utrla pot skozi prečno razpoko (A2-D) do niže ležečega požiralnika pri C, končno pa si je do njega izsilila krajšo pot skozi strmi vhodni rov (A-C), ki sta ga odprla podor in erozija. Skozi druge razpoke v jamo pritekajoče vode so izginjale v požiralnika v dvorani (F-G) in v dnu spodnjega brezna (pri 2). Ostali rovi so nastali ob lokalnih prepokah pod pritiskom visokih voda in po koroziji pronicujoče deževnice. Jama ima ime po lastniku Gorjanc, vulgo Ogrizek iz Sajevč. biološki material; Coleoptera, Diplopoda in Isopoda (leg. E. Pretner). Literatura; jama je navedena v Catasto delle Grotte italiane (E. Boe-ga n, 1930) pod štev. 2294 kot »Grotta delle gallerie di Ponikve«, nepopoln načrt pa ima I. G a r i b o 1 d i (1926). Načrt in opis: F. Hribar. Raziskano 1952—1955. 903. Ponikve pri Sajevčah (sl. 12). Lega 760 m 83° V od Učičnika (723 m) in 1090 m 262° Z od cerkve sv. Ivana (617 m) nad Rakulikom. Višina vhoda 568 m. Dolžina 292 m, globina 11 m. Zgornjekredni apnenci. Jama ima tri vhode. Glavni vhod je na kraju Sajevškega polja pod 2 m visoko isteno na meji fliša in apnenca. Tu izginja Rakuljščica; njena struga je v 7 m dolgem vhodnem rovu. ki vodi v glavno dvorano, nasuta z debelimi prodniki. Desno od vhoda je pol metra više tl ruga odprtina. Od itod se pride v 6 X 5 m velik nizek prostor, iz katerega izhajata dva rova. Levi, nekdanji vodni rov, je ves zatrpan z ilovico in je neprehoden; po desnem 10 m dolgem rovu. ki poteka skozi razpoko, pa se more le s težavo v glavno dvorano. Levo v steni 2,5 m nad glavnim vhodom je tretji, najstarejši vhod v jamo. Tu se pride pod strop glavne dvorane po 7 m dolgem rovu. Dno te 5—6 m visoke dvorane pokriva debela plast naplavljenege ilovice. Ob zahodni steni je visok stožec prodnikov; odložila jih je voda. ki tu ob poplavah zastaja in kroži. Iz dvorane se jama nadaljuje z dvema rovoma. Zahodni rov se odpira 11a 1 m visoki polici, se od tod dvigne še za en mater, nato pa sc počasi spušča in sc končno s 3,5 m globokim skokom prevali v glavni rov. Njegovo dno je do 3 111 visoko zatrpano z ilovico. Pod njo je verjetno podorni material, saj potekata v zadnjem delu rova strop in dno skoraj vzporedno. Poglavitni je severni rov. V njem je istruga potoka, ob obeh straneh pa 1—3 m visoko naplavljena ilovica. Pred rovom je v glavni dvorani požiralnik, m Ul ~3 n o er Ul > z o Q. ki pa je aktiven le ob višji vodi. Xa mestu, kjer se rov obrne proti Z, je požiralnik. Nad njim je v desni steni ozek rov. ki pa je po 5 m neprehoden. V nasproti ležeči steni se tu Odpira težko prehodna razpoka, ki se spušča najprvo proti J do zatrpanega požiralnika, nato pa se dvigne v zahodni smeri, kjer se ponovno združi z glavnim rovom (pri t. 9). Glavni rov, ki je od požiralnika dalje usmerjen proti Z. prečka ožja razpoka, ki ise v levi steni strino dvigne za 1 m in nato zapre. Prav tako se dvigne spočetka tudi razpoka v desni steni, nato pa strino drži navzdol. Po 28 m zavije glavni rov ostro proti JV (pri t. 8), medtem ko obdrži i? m dolga ozka razpoka z zatipanim požiralnikom v sprednjem delu svojo prvotno smer. Pred koncem se razpoka pentljasto zavije in zaključi z 2 m globokim padcem. Proti j V poteka glavni rov 16 m daleč do stika z zahodnim rovom. Od tod se nadaljuje proti Z (med t. 10 in 14). Šele v tem odseku so kapniške tvorbe. V steni si islede tri vdolbine s kamini. Zadnji med njimi (pri t. 14) je debelo zasigan in izpran, prva dva sta zatrpana z ilovico, ki jo je voda verjetno naplavila naravnost iz površja. Levi kamin je po ozki razpoki povezan z glavnim rovom, kamor strmo pada (pri t. 15). V svojem nadaljevanju se glavni rov obrne proti J. nakar se cepi (pri t. 15). Desni. 16 m dolgi krak se zniža za 3 m in se konča z dvema požiralnikoma. Oba sta zatrpana z ilovico in dračjem in sta 5,5 m niže od glavnega vhoda v jamo. Levi krak ise nadaljuje preko 2.5 m visokega ilovnatega praga ves čas v južni smeri. V njem se strop dvigne do 8m visoko in je verjetno pod ilovico tudi podorni material. Od tega kraka, ki napravl ja skoraj vtis dolge dvorane, se odcepi v desnem kotu (pri t. 17) nizek izpran rov, ki strmo pada. Konča se z 2 m'globokim skokom v sifonu, 11 m pod višino glavnega vhoda v jamo. Z izjemo tega ozkega rova nad sifonom, kjer je strmec znatnejši, je v vseh delih jame debelo sedimentirana ilovica. V njo je vrezala voda mestoma zelo ozko korito. Rakuljščica ni stalen potok. Ob daljši suši spodnji tok presahne, ob hudih nalivih pa silno naraste. Še pred desetletji je potok tekel naprej proti požiralniku pred Markovim spodmolom, do kamor lahko sledimo njegovi strugi. Ker je vsako večje deževje povzročalo poplave, so domačini potok nekaj let po prvi svetovni vojni po umetni strugi »peljali v Ponikve in tako pospešili odtekanje vode. Pretočitev Rakuljščice v Ponikve, kamor so prej pritisnile le močne poplavne vode, naglo pospešuje morfološko preoblikovanje jame. Ker teko sem zdaj tudi majhne, umerjene vode, napreduje v jami sedimentacija. Ker opravlja jama funkcijo vodnega požiralnika, so sedanji trije vhodi nastajali postopoma (sl. 6). V jami imajo večje razpoke, po katerih drže vodni rovi, smer Y-Z. Prečni zvezni rovi so usmerjeni proti J JV vzporedno s krajem Sajevškega polja. Voda je prvotno tekla iz glavne dvorane po zahodnem rovu proti točki 14. Ko se je ta pot zaprla, verjetno s podorom v odseku 28—10. se je tok preusmeril v sedanji glavni rov, pri čemer je izvrtal še krajše stranske rove, ki od tod izhajajo. Ker je glavni rov ob razpoki 4—8s pri t. 8 tako ozek, da ne more odvajati večjih voda, so si te našle pot po razpoki v jugovzhodni smeri do točke 10. kjer je tok spet krenil v staro strugo. Ko pa je podor pri 15] to strugo zatrpal, je voda našla pot do požiralnika pri točki 15s in odtekajo isedaj preko podora po prvotni strugi 15,—16) le višje vode. Vendar te vode konec rova zastajajo. To kaže njegov razširjeni izvotleni konec in kratki v južni smeri izvrtani rov. Od tod namreč odvaja ozki strmi rov 17—22 visoke vode v končni požiralnik le počasi. Ker je v sifonu stalni vodni tolmun, moremo sklepati, da obstaja med požiralniki v obeh končnih krakih (pri 15s in 22) medsebojna zveza. Biološki material: Coleoptera in Diplopoda (leg. Pretner). SLOVSTVO: Jama jc registrirana le v italijanskem katastru bivše Julijske krajine (E. Boegan, 1950) pod kat. ste. 2295 kot Inghiottitoio di Ponikve. V vojaškem katastru (f. G a r i b o 1 d i, 1926) je objavljen načrt v zelo majhnem merilu in nepravilnem sorazmerju, Ker prinaša več stranskih prostorov, ki jih nismo zasledili, nima pa nekaterih bistvenih delov jame (manjkajo npr. rovi 8i—8s. razpoke 4—9 in zaključni rov do sifona 17—22), se je morda morfološka podoba jame v teku zadnjih 20 do 30 let precej spremenila. Opis: F. Hribar in R. Savnik, načrt: F. Hribar. Raziskano 1952. 904. Požiralnik pred Markovim spodmolom. Lega 680 m 147° J JV od 560 m. Dolžina 118m, globina 3 m. Kredni kaprotinski apnenci. Jama je najnižji požiralnik Sajevškega polja. Vanj so se pred umetno preusmeritvijo Rakuljščice v Ponikve stekale srednje visoke vode; sedaj ga dosežejo vode le ob naj večjih poplavah. Nekako 20 m pred vhodom v Markov spodmol je v strugi kamnit jez. ki zadržuje naplavljeni material. Takoj desno za njim je vhod v požiralnik (sl. 8). To je 0.6 m široka in 0,75 m visoka ozka odprtina, ki je delno založena s kamenjem. Za tem vhodom v jamo je v stropu še dva metra visoko in 1 m široko okno. ki sega do površja. Jama ima dva glavna rova: vhodni zgornji rov in spodnji rov, ki se z njim stika pri točki D. Vhodni rov je isprva 2 m širok in do 5 m visok ter ima korodirane stene. Njegovo dno pokriva podorni in naplavljeni material. Za prvim kolenom (I), kjer je ob levi steni 2 m širok in pol metra globok vodni tolmun, se rov polagoma dviga proti SZ in doseže po 11 m višino vhoda. Njegov skoraj horizontalni strop je tu visok le 1,5 m. V nadaljnjem odseku je rov le 1.5 m širok in do 0,8 m visok. Stene so tu gladke, mestoma zelo erodirane, profil rova je simetričen, polkrožen. Tla pokrivajo drobni prodniki. Od točke G je rov nekoliko širši in doseže s 5 m globokim skokom spodnji rov. Spodnji rov poteka v glavnem od SZ-JV. Njegov »prednji del se počenši . od majhnega vodnega tolmuna (pri D) dvigne za 1 m. Stene rova so zelo erodirane, deloma 'tudi korodirane po stoječi in pronicajoči vodi. Tla pokriva deloma prod, deloma ilovica. Kjer se rov ostro obrne proti VSV se odcepi stranski rov, ki se sifonsko zapre (C-Ci). Glavni rov se v svojem nadaljevanju dvigne za pol metra in se končno zoži in zniža ter preusmeri proti VJV. Njegovo dno je ob sklepu 2.5 m nižje od vhoda v jamo. Tu je ob njegovi levi steni sifon, ki isega pod izpodjedeno steno. Jugovzhodni del spodnjega rova (D-Dj) je zelo nizek. Stene so močno erodirane, dno pa prekriva prod. Takoj za stikom z vhodnim zgornjim rovom se spodnji rov najprvo razčleni v dve ozki špranji, ki ju deli kamnit blok. Za njim se rov sprva znižuje, nato pa so njegovo dno zaradi podora dvigne za 1,5 in. Tu se dvigne tudi strop, ker je podorni material oviral odtekanje vode in je bilo njeno erozijsko delo v stropu bolj intenzivno. Za podorom se rov ponovno spušča, strop pa poniža na 0.6 m. Zadnji del rova je sprva horizontalen, naito pa se dvigne iu konča z dvema špranjama, ki sta delno zatrpani s kamenjem. Špranji sta v istem nivoju kot oba sifona (pri Ci in A). Kakor za Pinikve, je tudi za Požiralnik značilna dvojna usmerjenost rovov ZV in SZ-JV, (lasi tu ni tako izrazita. Ker so v strugi Rakuljščice na Sajevškem polju razpoke, skozi katere pronica voda, dosežejo, zlasti odkar so preusmerili potok v Ponikve. Požiralnik pred Markovim spodmolom le najvišje poplavne vode. Zato je njegov vhodni zgornji rov malokdaj aktiven. Po spodnjem rovu teko že srednje visoke vode. Nizke vode stalno napolnjujejo oba sifona in odtekajo po neznani nižji etaži verjetno k Markovem spodmolu. To domnevo podpira 'tudi smer spodnjega rova požiralnika. Opis in načrt: F. Hribar. Raziskano 1952. 878. Markov spodmol (priloga 1). Lega 950° JV od Učičnika (723m) in 1550 m 226° JZ od Sv. Ivana nad Rakulikom. Višina vhoda 561,37 m. Dolžina 638m globina 19,5 m. Kredni kaprotinski apnenci. Spodmol se odpira konec zagatne doline v južnem podaljšku Sajevškega polja. Struga Rakuljščice, ki teče tod samo. kadar ima izredno mnogo vode, je pred jamskim vhodom 1 meter visoko zasuta s podornim materialom. Podorni bloki ob zahodni steni vhoda kažejo, da se je ta kasneje razširil (sl. 13). V vsej dolžini spodmola imajo plasti v glavnem dinarsko smer SZ-JV in padajo proti JV. Ob vhodu v jamo so kotlice preperele in deloma zasigane. Vhodno dvorano, ki je dolga 27 m, je razširil podor. Konec njene desne stene se odpira 12 m dolg rov, ki je precej zatrpan z ilovico. Proti V preide dvorana Sl. 13. Vhod v Markov spodmol v Skalni rov, ki je ves v erozijskih fasetah. Te so na gladkih stenah tudi drugod v jami. Zgornji del tega rova je razširjena paraklaza, spodnji del pa 1.7 m visoko in 1 m široko gravitacijsko korito. V levi steni se odcepita dva kratka rova, ki potekata vzporedno z Vhodno dvorano. V naslednjem 45 m dolgem odseku (3—4) drži skalni tqv proti JV. Njegov profil ima podobo trapeča. Na levi strani se v steni odpira ozek rov, od katerega se na desno odcepi razpoka, ki sega do Skalnega rova. Tu je v njegovem dnu (pri 4) ozka špranja, ki vodi v dva metra nižjo etažo z izdelanim koritom (profil I.). Dno pokriva flišni prod. Tod se obdobno pretaka voda. ki je v vsej jami — razen v sifonu — edini dokazani tok s Sajevškega polja. Na to kaže tudi usmerjenost spodnjega rova v Požiralniku pred Markovim spodmolom. Med točkama 4 in 5 ima rov isto smer kot Vhodna dvorana. Tla tega tipičnega tlačnega rova pokrivajo skalni bloki, ki so se odluščili od stropa. V svojem nadaljevanju zavije rov sprva na levo. nato pa iskoraj pravokotno proti J JV do prve vodne kotanje. Tla rova pokriva ilovica, ki je ob desni steni tik pred kotanjo naložena dva metra visoko. Prerez skozi ilovnate usedline kaže. da se menjavajo plasti sige in sedimentirane gline. Prva vodna kotanja je 13 m dolga in 7 m široka. Globina vode koleba med 1,5 m v sjiši (merjeno 18. Vil. 1954) in 2,8 m v času dolgotrajnega deževja (5. VI. 1955). Prvo kotanjo loči od naslednje kotanje, ki je manjša in le 0.7 m globoka, gladek kolenast prag. Obe kotanji pa povezuje ozek stranski rov. ki je prehoden le ob najnižji vodi. Za drugo kotanjo se nadaljuje rov v jugovzhodni ismeri 60 m daleč (10—14). Večji del njegovega dna izpolnjuje tretja vodna kotanja. Pas sige ob njej kaže, da vodna gladina ne koleba. Profil tega rova je sprva gobast, ker je v lokalni razpoki zgoraj široko eforiran. spodaj pa je 2 m globoko gravitacijsko korito. Tu je ob levi steni 1 m visoka sedimentirana glina. V prelomni razpoki v stropu so podolgovate MARKOV SPODMOL ■ ' ■ ■ mm . M! . ' ■ ' * . kotlice, vzdolž leve stene pa so erozijski žlebovi. Zadnji del tega rova je v leziki in ima polkrožen profil. Tu sc vrste v desni steni kotlice v treh pasovih. V svojem nadaljevanju (pri 14) se rov razširi. Na tem mestu je ob levi steni 5 m visoka sigava kopa, ki jo stalno moči vodni curek s stropa. Izliva se v četrto vodno kotanjo, ki je spredaj 2 m globoka. Za sigavo kopo je ob levi strani 6 m visoko naplavljena plastovita glina. Tu najdemo tudi flišne prodnike in na vrhu ob steni celo rečni konglomerat verjetno diluvialne starosti. Premaknjene plasti sige med glino kažejo, da je bil ta ponovno z ilovico zatrpani prostor kasneje denudiran. Kjer veže ozko korito (15) četrto vodno kotanjo z 20 m dolgim plitvim bazenom, se rov zasuka skoraj za 180°. Ob tem velikem kolenu je prelom, ki se dobro vidi tudi na površju nad jamo. Ob levem robu omenjenega bazena in sosednje pete vodne kotanje, ki komunicirata skozi prod, so trije požiralniki. Skoz nje odteka voda v spodnjo neznano etažo Markovega spodmola. Med točkama 17—.20 poteka rov proti J in se na treh mestih zaradi podorov razširi do 12 m. Strop je visok 8 do 11 m. Stene so močno erodirane. Ob n jih segajo naložene gline in že sprijeti prodniki mestoma prav do stropa. Pod dvometrsko stopnjo (pri 20) pridemo v krajši prečni rov, ki se proti V dviga in konča s podorom. iNjegovo dno in stene so močno razjedene. Proti Sl. 14. Markov spodmol. Rov pri t. 26 z 8 m visokim sigavim pragom Foto F. Bar Geografski vestnik 33 JZ se jama nadaljuje do požiralnika (pri 21), ki pa je aktiven le ob visoki vodi. Tu so se v steni izoblikovale škraplje. Kraj 0,7 m globoke šeste vodne kotanje je ob levi isteni do 2 m visoko naložena glina. Za kotan jo se rov obrne proti Z in se po 10 m vrne v južno smer. V skalnem dnu stisnjenega, le do 3 m visokega rova si sledita sedma in osma vodna kotanja. Tu pokriva desno steno rjava glina. Pred koncem tega rova visi s stropa širok .stalaktit, po katerem polzi voda. Za njim se večji prostor, ki ga je izdolbla voda s svojim turbulentnim delovanjem. iNa tleh so sigave ponvice z vodo, ki se pretaka preko 8 m globokega zasiganega praga v tolmun (26) sl. 14. Prag je v genetični zvezi z dobro vidno lokalno prelomnico na zemeljskem površju. Tik pod njim je ob levi steni do 2 m visok stožec gline. Tu sta tudi dva požiralnika; prvi je v tri metre globoki razpoki v skalni isteni, drugi pa v glini na južnem robu tolmuna. Za tolmunom se rov strmo dviga. Do višine, ki jo kdaj dosega voda. so tla glinasta, više gori pa so gladka, vrezana v živo skalo in polna faset. Rov lečastega profila (1 IT. in TV.) je izdelan v leziki sl. 15. Cim ise rov obrne proti JV SI. 15. Markov spodmol — Rov v leziki s številnimi facetami (lečasti profil M-—IV.) Foto F. Habe (28), se tla ponovno znižujejo. Profil rova je tu gobast. Zgoraj je razširjen 7ooeZ--x’ spoda-i Pa ->e gravitacijsko korito (profili, V, VI, VII). V tem odseku (28—jo) so manjši tolmuni vode, izrazite drasle, z okroglastimi prodniki. Pod trimetrsko stopnjo (30) je za manjšim tolmunom vodna kotanja, ki jo zaliva močan slap s stropa. Napajajo ga morda požiralniki, ki so na vzhodnem kraju Gajevskega polja. To domnevo nakazujejo smeri prelomov vzhodno in južno od Strmca (692 m). Sklepni del rova (pri 55) se ostro obrne proti J. To je klinasto gravfta-cijsko korito v tektonski prepoki (profil Vlil). Strop je skoraj horizontalen. Stene so razrezane v ostre škrbine, kar kaže na mlajši postanek sklepnega dela jame. Po tleh polzi voda, ki pada nato preko 5 m globokega zasiganega praga v stopničasto razvrščene ponvice in končno v lOm dolgo in 7m globoko sifonsko jezerce. Njegova gladina je v višini 541,5 m. Ob sifonskem jezereu ima rov široko dno, ki preide zgoraj v ozko špranjo (profil IX) sl. 16. Jezerce se nadaljnje v 1,5 m široko razpoko, ki se po 4 m spusti do vode. Markov spodmol je požiralnik Sajevškega polja, kjer se je nekdaj končal površinski tok Rakuljščice. Jama poteka 60 do 80 m pod površjem od jugozahodnega pobočja Strmca (692 m) do prevala med Strmcem in Cerovcem ("06 in). Na površino prenesen poligon jame križa več vzporednih lokalnih prelomov, ki so usmerjeni od SZZ proti JJV (540°). Skoraj v pravem kotu jih seka južno pod vrhom Cerovca sistem prelomnic VSV-JZJ (86°). Ker poteka večji del jame v obeh smereh, je njen nastanek verjetno vezan na te prelome. Iz primerjave jamskih prostorov in morfologije površja nad njimi se vidi, da so prav v prelomih, kjer je bila erozija učinkovitejša, nastali širši jamski prostori. Te iso mestoma še razširili podori, ki so večinoma na stiku obeli prelomnih sistemov. Taka medsebojna odvisnost jc npr. očitna v Vhodni dvorani in v rovu med 14 in 20. Posebej še pride do izraza med 25 in 27, kjer je osemmetrska stopnja točno v prelomu, ki ga zasledimo zunaj na jugovzhodnem vznožju Strmca. Prečni profili povsem ustrezajo vodni jami. V sprednjem delu jame imajo večinoma podobo trapeča ali leče. v zadnjih delih pa. kjer je strmec večji (od 28 dalje), se prvotni eforacijski rov poglobi v ozko gravitacijsko korito, tako da dobi prerez tu značilno gobasto obliko. Sklepni del jame (od 55 dalje) je visoka razpoka, ki io ie turbulenca vode močno razširila. Razvoj jame bi lahko razčlenili v štiri faze: T. faza: evakuaciisk' prostor sc io izoblikoval kot nrodukt eforacije v obliki tlačnega rova z žlebovi: ta ie najbolj značilen v odseku med 11 in 12. II. faza: jamski prostori se polnijo z glino: ta je še sedai debelo naložena uri točkah .7. 14—18 in 22: med sedimenti nahajamo tu in tam tudi prodnike in konglomerate. Konglomerati leže na podoru med 15 in^l5 ter na steni med 17 in 18: kažejo na to. da so bili jamski prostori izoblikovani najmanj že v pleistocenu. III. faza: vodni tok odplavlja sedimente in vrezuje gravitacijsko korito. IV. faza: iok se preloži v spodnjo etažo, ki je dostopna le pri točki 4: v to etažo vodijo tudi požiralniki med 15 in 16. med 16 in 17, pred 21 in pod sigavim osemmetrskim pragom. Temperature dne 16. JT. 1955: temperatura zraka vode 1. vodna kotanja (točka 7) 5,0° C 6.2» C 5. vodna kotanja (točka 12) 7,8» C 8,0» C 4. vodna kotanja (točka 15) 9,1" C 8.4» C tolmun pri točki 55 9,4° C 8,4» C odtočni sifon 8,4» C Biološki material: Amphipoda, Coleoptera. Decupodu, Diptera, Diplopoda in Isopoda (leg. Pretner). Literatura: L .Gariboldi (1926) navaja spodmol pod kat. štev. 2286 Grotta del Torrente Rakuliko in prinaša netočen načrt samo sprednjega dela jame do prve vodne kotanje. Opis: F. Habe. Načrt: F. Hribar. F. Habe (profili). Raziskano 1951 do 1955. Sl. 16. Markov spodmol — profil IX. Foto F. Bar Sl. 17. Brulialnik pred Markovim spodmolom 1080. Brulialnik pred Markovim spodmolom, (sl. 17). Lega 470 m 133° ]V od Učičnika (723 m) in 1430 in 245° JZ od Sv. Ivana (617 m). Višina vhoda 563 m. Dolžina 6 in. globina 15m. Kreditni kaprotinski apnenci. Prvotno je bil brulialnik ob robu doline le ozka razpoka, iz katere je v deževju vrela voda. Razpoko smo razširili. Strin ilovnat rov vodi 4 in globoko do vodnega bazena. Ta je 3 X 1 m široka, z vodo zalita razpoka z močno erodiranimi stenami. Konec bazena se v stropu odpirata dva kamina ob razpokah, ki ju je razširila pronicujoča voda. Kamina potekata proti SZ in se zožita v nepregledni razpoki. V bazenu so pod vodo ostre čeri, med katerimi smo izmerili globino 10,6 m. Voda teče vzporedno s krajem Sajevškega polja in je Brulialnik del njegovega odtočnega sistema. Biološki material: Coleoptera (leg. Pretner). Opis in načrt: F. Hribar. Raziskano 1935. 1551. Spodmol pod vrhom Strmca (sl. 18). Lega 920 m 152° JV od Učičnika (723 m) 1270 m 229° 30' JZ od Sv. Ivana 617 m). Višina vhoda 655 m. Dolžina 12 m. Kredni kaprotinski apnenci. Nizek spodmol se nadaljuje v 10 m dolg rov. ki je podornega nastanka. V stropu sta dva navpična kamina. Konec jame deloma prekriva že razpadajoča siga. Jama je korozijsko razširjena razpoka v tektonski prelomnici. V njej so kosti recentnih živali (Lepus sp., Bos sp.), verjetno iz zadnje vojne, ko so se tu zadrževali partizani. Opis: F. Hribar, načrt: J. Gantar. Raziskano 1955. 1556. Risnik v Lozi (sl. 19). l ega 850 m 258° ZJZ od ovčarske staje (575 m) pri Krkurjevcu in 1800 m 352° S od Mlečnika (811 m). Višina vhoda 580 m. dolžina 36 m. globina 55 m. Kredni radiolitni apnenci. 18. Spodmol pod vrhom Strmca uiqg 10 0 10 20 30 -40m Sl. 19. Risnik v Lozi Brezno ,se odpira sredi plitve vrtače. Vhodni del je 10 m dolga in 3 m široka razpoka, ki pada precej strmo do prve police. Z nje se spušča zahodna stena do globine 22 m v kotu 50°. Od tod sega previsna stena do dna. Ta je v spodnjem delu ponekod prekrita z rjavkasto sigo. Vzhodna stena brezna je zgoraj močno zasigana, v spodnjem delu. kjer se v loku spušča na dno, pa že močno razpadla. Na dnu brezna je pod vhodom manjši stožec prsti, dračja in grušča. Zraven podornih skal so le v severovzhodnem kotu redki stalagmiti. V južni steni se odpira 7 m dolg rov, ki drži še tri metre navzdol in se slepo konča. Pred njegovim koncem je do 8 m visok kamin. Brezno se je izoblikovalo v tektonski razpoki, ki poteka na dnu vrtače od VSV-ZJZ. Zgornji del brezna je do globine 22 m razširila korozija, spodnji zvonasti prostor pa se je razširil zaradi podora. Dokaz za to je v dobro vidni diaklazi in v podornih blokih na dnu. Temperatura je znašala 51. julija 1956 ob 11. uri 24,0° C, na dnu brezna pa le 7,2° C. dasi seže sem dnevna svetloba. Opis: F. Habe. Načrt. F. Habe. Raziskano 1956. 911. Vodna jama v Lozi (priloga 2). Lega 300 m 286° 30' ZSZ od Ostrega vrha (706 m) in 350 m 311° 30' od pastirskega stana pri Krkurjevcu (575 m). Višina vhoda 552 m. Dolžina 760 m. globina 35 m. Kredni radiolitni apnenci. Jama se z dvojnim vhodom odpira na severnem robu večje, z mladim grmovjem in drevjem zarasle vrtače. Odprtini v brezno deli 3 m širok in 12 m globok naravni most. Podor, ki je odprl jamo, sega 18 m globoko. Tu se stene razmaknejo in se začenja 30 X 45 m velika Vhodna dvorana. Na njenem dnu je velik stožec podornega materiala. Proti N prehaja dvorana v 20 m dolg rov. Pred vhodom vanj sta dva ogromna skalna bloka, ki sta se odkrh ila s stropa. Rov se konča z 7 m dolgim in 12 m širokim jezercem, ki je lil ati pritočni in odtočni sifon. Pred njim je naloženo blato, ki kaže, da teče voda iz sifona, kadar naraste, tudi v Vhodno dvorano. V sifon sega od podornega stropa v kotu 45° debela apnenčeva plast. Stene, ki obdajajo sifon, pokriva ilovica. V vodi, ki je imela 28. XI. 1955 7,5° C, smo opazili Nipharguse. Material, ki se je odkrhnil s stropa Vhodne dvorane, je zatrpal nekdanjo tokavo; vendar je ob vzhodni in zahodni steni vidna široka struga, po kateri pa se pretakajo le visoke vode. Proti J prehaja Vhodna dvorana v 55 m dolgo in 25 m široko F 1 i š n o dvorano (4—6). Kamnitna stena pred njo deli prehod v dva neenaka delu. Strop se od vhoda polagoma dvigne na 10 m, konec dvorane pa se zopet znižuje. Tla pokriva v sprednjem delu dvorane skalni drobir, pomešan s flišniini prodniki, na južnem koncu pa so samo flišni prodniki. V zahodni steni in na stropu so značilne skledaste in polkroglaste tlačne kotlice, medtem ko je ob vzhodni steni naložena ilovica, ki je močno pomešana z mivko. Ob tem nasipu se pretaka po ozki strugi potoček proti J. Za Flišno dvorano sledi 70 m dolga in do 18 m široka Dvorana s potokom (5—8). V njej se nasip ilovice nadaljuje. Tudi ob zahodni steni je položnejše ilovnato pobočje. Vmes je plitva struga. Tudi v tej dvorani so naplavljeni flišni prodniki, na stropu in stenah pa so tlačne kotlice. Prečni profil ima dvojno gobasito obliko, ki dobro kaže posamezne erozijske faze. Tu se vidi, da poteka struga po lokalni tektonski prepoki. iNa več mestih so v steni globoke škraplje. Vodna struga se polagoma primika k vzhodni steni. Pred vzpetino, ki vodi v Dvorano stalaktitov (8—11), zavije struga v stranski rov (8—8b). Rov preide kmalu v nizko ozko razpoko, pred njo pa se odcepi proti J kratek rov z odtočnim sifonom. Ob zahodni steni dvorane s potokom je v naši veži zasigan grič s stalagmiti. V debelo naloženo ilovico, ki je v naslednji Dvorani stalaktitov, je vrezala nakapana voda dve plitvi prečni strugi. Tu je mnogo kapnikov in sigavih ponvic. Iz te dvorane drži nizek rov v 40 m dolgo in >0 m široko Blatno dvorano (11—14). Tu se v zahodni steni dviga velik z ilovico prekrit podor, proti jugovzhodu pa je prehod v manjšo zakapano Dvorano ponvic (12—15). Njeno zasigano skalno dno pada strmo do vodne kotanje, ob kateri so kupi naplavljene ilovice. Tu priteka voda iz sifona in takoj izginja v talni razpoki. Voda se zopet prikaže v zahodnem kotu dvoranice. Tu je v bazenu tudi odtočni sifon potočka. Strmo južno pobočje podornega deloma z ilovico prekritega griča, ki se spušča do vodne struge, je dno 70 m dolge. 20 m široke in 20 m visoke Kapniške dvorane (15—17). Ta je prvotno tvorila z Blatno dvorano enoten evakuacijski prostor, ki ga je razčlenil mogočen bočni in deloma tudi čelni podor. Kapniška dvorana prehaja v 8 do 10 m široki Skalni kanal (17—18). V njem se stene koničasto zbližujejo k 15 m visokem stropu. Ob desni in levi steni poteka skalna polica 1 in pol m visoko nad vodo. Kanal je tipična podzemeljska razpoka, ki jo je preoblikovala tekoča voda. Ta večkrat poplavi skalno polico, kar kažejo pene v steni nad njo. Skalni kanal preide po 50 m v širši evakuacijski prostor. Tu se vodna struga sprva tesno primakne k desni steni, nato se pa prestavi v sredino rova. Obe strani struge spremlja strmo ilovnato pobočje, ki je na levi strani višje. Pobočje se konča pri vodni kotanji (22), ki zaliva rov v vsej širini. Pred njo so podorni bloki, pod katerimi se pretaka voda. Prečni profil II kaže na lokalno razpoko, ki se klinasto stisne do vodnega korita z navpičnimi stenami. Od tod proti j] V poteka do velikega podora (24) Vodni rov. Do 5 m široko strugo spremlja na obeh straneh 4 m visoko naložena glina (profil ITI.). Strop je le malo zasigan. na dnu pa si slede do 1 in pol m globoke sigave ponve. Omenjeni podor je dolg 50 in širok £5 m. Pokrit je z glino in sega VODNA JAMA V LOZl - 911 Habe—Hribar, Sajevško polje, priloga II m** mi do višine stropa glavnega rova. Ta je zaprl vodnemu toku prvotno pot in ga prisilil, da sc v ostrem kolenu obrne proti Z. Rov je poslej nižji in ožji. Njegov profil (IV) ima pri točki 25 podobo 12 m visoke in 5 m široke razpoke. Na tem mestu sega čez rov zagozda skalnih blokov, ki zadržujejo odtekanje visokih voda. Za zagrado je vodna kotanja, ki jo zapira zasigan prag. Preko njega pada voda na spodnjo sigavo in od tod 8 m globoko v končni sifonski tolmun. Ta je 10 m dolg in 5 in širok. Njegovo najgloblje mesto je ob vzhodni isteni. To kaže. da se tok. ki ga je podor preusmeril više zgoraj, kmalu za sifonom vrača v prvotno sitrugo. Tik pod zasigano stopnjo je stožec flišnega peska, ki ga naplavlja voda. Na desni strani je konec tolmuna debelo naložena ilovica. V ilovnatem dnu je 3 m od tolmuna 1 in pol m globok požiralnik, ki odteka vanj narasla voda. Višino njenega kolebanja kaže pol m visok zasigani pas na steni nad tolmunom. Severozahodno od tolmuna se začenja strmi sklepni rov, ki je ves v blatu in ilovici. Tu smo našli naplavljene ostanke čolna italijanskih jamarjev. Po 25 m doseže rov (29) že višino stropa nad sifonom. Rov, ki je ves podornega nastanka, se dviga še naprej, hkrati z njim pa tudi strop, poln stalaktitov V debelo naloženi ilovici na dnu so do 1 m globoki žlebi, po katerih odteka pronicujoča dfeževnica v sifon. Vsi kapniki so prevlečeni z ilovico. Izjema je neki 4 m visoki beli kapniški steber, ki je verjetno nastal kasneje, ko voda ni več dosegala te višine. V zadnjem delu se rov obrne proti J in se razširi. Konča ise z navpično zasigano steno. Pred njo je na tleh 1 in pol m globok udor, v katerem se lepo vidijo plasti sedimentirane ilovice. Ta sklepni del rova je poln sigavih tvorb. Stalagmiti so nastali večinoma v ilovici. Ob levi steni je tu neaktiven požiralnik. Pri točki 30 se odcepi nizek stranski rov. Njegovo blatno dno se dvigne 2,5 m visoko. Strop je zasigan in segajo zavese skoraj do tal. Za široko vmesno steno se druži s tem rovom vzporedni rov, ki ima v ilovnatem dnu strugo s ponvicami vode. V tem 10 m širokem prostoru je ob zahodni steni aktiven požiralnik. Proti N drži od tod ozka 5 m visoka razpoka, ki se po 6 m razširi v rov. Konec njega je več kapniških tvorb. Ta sistem stranskih rovov in razpok je erozijsko razširjen in deloma nastal po podoru. Na stenah so erozijske kotlice. Jama je delo tekoče vode, ki si je prvotno utrla podzemeljsko pot v lokalni tektonski razpoki proti J. Zato ima v glavnem ta pravec. Do velikega podora (pri 15) je usmerjena proti J JZ, od tod do podora (pri 24) pa proti JJV. Nakazano prelomno črto križajo prečne razpoke od SZ proti JV. Te se dobro odražajo v morfologiji jame pred podorom pod vhodnim breznom in naslednjima pravkar omenjenima podoroma (pri 15 in 24). Ti podori so namreč prvotno tokavo zaitrpali in preusmerili tok vode v prečne razpoke, v katerih se ta kmalu izgublja in se po neznani krajši podzemeljski poti ponovno vrača v prvotno strugo. To se najbolj jasno vidi pri velikem podoru. Tudi zadnji, stranski podor, ki je med njimi najmlajši, je obrnil vodno strugo v prečno razpoko. Vendar ta ni docela zatrpal stare tokave. To kaže pretočna količina vode. ki je pred podorom mnogo večja od liste, ki po ozkem koritu doseže končni sifon. Del vode torej verjetno še vedno odteka pod podorom v prvotni smeri. Zdi se da se ji kmalu pridružuje tudi voda iz končnega odtočnega sifona, za kar govorita njegova globina in smer. Zadnji suhi del jame (24—54—41) je genetično enota zase. Ker se je izoblikoval v obeh križajočih se prelomnicah, je v glavnem podornega nastanka. Višji del rovov potekajo v glavnem v smeri glavne prelomnice, nižji deli pa vzdolž prečne razpoke. To je bivša vodna jama. verjetno starejša od sedanje glavne jame. Jamski prostor se enakomerno spušča v isedanji končni odtočni sifon glavne jame. Ta sifon je bil prvotno del tokave v danes suhi jami. Dne 23. VIII. 1955 je bila temperatura zraka na naravnem mostu 8.4° C. na dnu vhodnega brezna 6.5 pri zadnjem odtočnem sifonu 8,5. temperatura vode pa v pritočnem sifonu 8.1, v sifonu pred Dvorano stalaktitov 8.1, v konč- nem sifonu pa 8,0. Biološki material: Amphipoda, Coleoptern, Decapoda in Isopoda (leg. E. Pretner in F. Hribar). Literatura: 1. G ari bo Idi (1926) navaja jamo pod kat. štev. 1354 kot Grotta Fiume sotteraueo Jama na furstovem Ravnicu in prinaša nepopoln načrt jame. G. Müller (1931) omenja le najdbo Troglocarisa. Opis: F. Have, F. Hribar, I.. Michler. Načrt: F. Hribar, Habe. Raziskano 1952'—1956. 958. Gabranca (sl. 20). Lega 1500 m 249" ZJ.S od cerkve v Kalu in 1100 m 5°50' od cerkve v Novi Sušiti. \ išina vhoda 418 m. Dolžina 238 in, globina 122 m. Kredni radiolitni apnenci. Gabranca je estavela v srednjem delu dva in pol km dolge doline, ki jo domačini imenujejo Dnesa. \ daljšem deževju je dolina od nje dalje poplavljena. Vhod v jamo je lijakast s premerom 10 ni. Zahodna stena je kamnitim in strma; vzhodna je nižja, položnejša in iz sipkega materiala. Tod priteka voda iz jame in odteka po izdelani strugi po površju. Vhodni del jame je 13 m globoko brezno. Na njegovem dnu je nakopičen kamnit grušč, trhel les in dračje, lu se začenja 28 m dolg rov, ki pada sprva pod kotom 44" poti J JV in se obrne nato s strmcem 63° proti JZ. Rov je ponekod visok do 5 m, na najožjem mestu pa se stisne v le 35 cm široko in 2 m visoko špranjo z gladko obrušenimi stenami; na dnu so flišni prodniki, ki jih najdemo tudi na vmesnih policah. Rov pride v 27 m globoko brezno (6—7), ki sega do 4 m široke police. Njegove stene je obrusil in zgladil pritisk vode. ki včasih bruha skozi ta tlačni rov do površja. S police se prevesi 7 m globoko brezno do drugega, horizontalnega rova. Na stropu stičnega dela obeh rovov (9—10) sta dva globoka erozijska lonca, ki ju je korozija tu dalj časa stoječe vode precej razjedla. Na tleh pod breznom je vršaj Hišnih peskov. Ker spodnji del jame visokih voda ne more sproti odvajati, napolnijo te ves horizontalni rov in pritiskajo po vertikalnem rovu na površje. Učinek tega pritiska je eforacijski profil v diastromi. Od stične točke obeh rovov drži pritočni del horizontalnega rova proti SSV 14 m daleč navzgor (10—11). Tu priteka iz pol m visoke nedostopne razpoke potok, ki daje v suši komaj pol litra v sekundi. Odtočni del rova je 156 m dolg in se zniča do neprehodne odtočne razpoke za 55 in Rov je usmerjen proti j J V. vendar prideta ponekod do izraza Judi pravca SSV-J J/ in SZ-JV. Spočetka je rov po tlačni eroziji razširjena diastroma (profil J). V nadaljnjem sektorju ima rov do 2 m globoko gravitacijsko korito in je njegov prečni profil gobast (profil II). Zatem preide rov v polico, kjer je potok izoblikoval skoraj ravno sigavo strugo z 2 do 3 111111 globokimi vzporednimi žlebiči. Ko se rov spuisti s 3 m globoko stopnjo navzdol (12—13), dobi prečni profil (111) lečasto podobo. Tu razčleni 5 m dolga prečna stena rov na dva kraka. Kjer se odcepi stranski krajši rov (15), je glavni rov skoraj horizontalen. Dno prekrivata glina in flišni pesek, v stenah in stropu pa so korozijske kotlice. Profil (IV) razodeva tipičen okjogli tlačni rov. Podoben profil vidimo tudi med 20 in 21. kjer rov zopet pada. Tu sta obe steni razrezani v ostre do 1 dm globoke žlebove, ki segajo do struge potoka. Pri 21 je 6 m globok skoraj navpičen zaisigan prag. čez katerega se potok široko razliva. Tu se jama nekoliko razširi in je na dnu praga do 8 m visoka. V stropu je več erozijskih loncev, dno pa pokriva droban pesek. Poslej se rov stisne in ima podobo gravitacijskega korita (profil VI). Pri 26 se glavnemu rovu pridruži na zahodni strani 10 m dolg ozek stranski rov, ki se slepo konča. Od itod dalje pada glavni rov stopničasto do odtočnega sifona, kjer izginja nizka voda v debelo naloženem finem pesku. Kadar je dotok večji, voda zastaja in širi s turbulenco erozijske kotlice v stropu, ki so do en meter globoke. Na stropu nad sifonom so tudi sledovi feromanganovih konkrecij. Gabranca je vodna jama. Njen zgornji bolj ali manj navpični del je diaklaza verjetno kasnejšega postanka, spodnji del pa je tlačno korito podzemeljskega toka, izoblikovano v paraklazi. Gladke stene navpičnega dela GABRANCA-95Q KQMPASNO MERJENJE -HRIBAR -GANTAR -1954 tlim Wfr', Slika 20. Gabranca pri Neverkali. jame je izdolbla mehanična sila dvigajoče se in upadajoče vode. Plasti potekajo od SSZ proti JJV in imajo naklon 20 do 50°. Vodna jama opravlja funkcijo estavele ob izjemno visokih vodah. Te se na dolgi in tesni poti navzgor dodobra izčiatijo in zato na površju ne odlagajo sedimentov. Kadar pa poplava odjenja in se voda vrača v jamo. odplakne in odnaša s seboj v horizontalni del vse peske in glino, tako da ostane na policah navpičnega rova le flišni prod. Ob odtočnem sifonu je voda 3. XI. 1954 imela temperaturo 10,3° C. Favna Gabrance je zelo siromašna. Spodnji del je brez živalstva, ker je večkrat zalit z vodo; le v zgornjem delu smo našli primerke Titanethesa. Literatura: L. V. Bertarelli — E. B o e g a n (1926, 283) navaja jamo pod kat št. 1338 kot Tnghiattitoio di Sussizza Nuova (Gabranica jama). Prinaša le skope podatke in načrt zgornjega dela jame. Isti načrt ima L Gariboldi (1926). Opis: F. Habe, načrt: ]. Gantar in F. Hribar. Da se ohrani čimbolj prvobiten izgled tega miniaturnega a klasično razvitega kraškega polja, bi bilo potrebno, da ostane vegetacija, ki ga porašča, vsaj pretežno v današnjem stanju. Obdelanih kulturnih površin neposredno na polju skoro ni, pač pa naj bi se eksploatacija gozda regulirala po predhodnem sporazumu z organi za varstvo narave in strokovnjaki za proučevanje krasa. Prav tako naj bi se opustile vsake nadaljnje melioracije, ki bi mogle bistveno spremeniti sedanji videz in hidrografsko funkcijo polja. Tako bi dobili Slovenci poleg Rakove doline prvi večji, površinski, spomeniško zaščiteni kraški objekt. Da posvetimo več pozornosti tudi površinskim kraškim pojavom in pokrajinski zaščiti našega kraškega sveta, nam mora biti končno kot lastnikom klasičnega krasa kulturna in moralna dolžnost. LITERATURA Bertarelli L. V. — B o e g a n E., 1926, Duemila Grotte, Milano. Brodar S., 1952. Prispevek k stratigrafiji kraških jam Pivške kotline, posebej Parske golobine, GV XXIY, Ljubljana. Gariboldi I., 1926. Catasto delle cavitä naturali sotterranee della Venezia Giulia, Firenze. Hribar-Habe-Savnik, 1955, Podzemeljski svet Prestranškega in Slavinskega ravnika, Acta carsologica L, Ljubljana. Melik A., 1951, Pliocenska Pivka, GV XXIII, Ljubljana. Melik A., 1955. Kraška polja Slovenije v pleistocenu, Ljubljana. Rakovec L, 1956, Pregled tektonske zgradbe Slovenije. Prvi geološki kongres. Ljubljana. Rakovec I., 1951, Naši kraji v pliocenski dobi, Proteus XIV. 1955, Ledenodobni človek na ljubljanskih tleh. Zgodovina Ljubljane, I, Ljubljana. DAS POLJE VON SAJEVCE France Habe — France Hribar Das Pivkahecken wird nur unterirdisch entwässert und zwar in der Hauptsache zum Polje von Planina, in geringerem Maße zur Reka und teilweise vermutlich auch zur Vipava. Das Becken wird vom Ravnik, einer durch die plioziine Pivka geschaffenen Hochfläche, begleitet. Über diese Hochfläche verläuft, wahrscheinlich über den Ostri vrh (706 m) und die Varda (725 m), die Wasserscheide zwischen Pivka und Reka. Diese Vermutung findet in den südlich davon gelegenen Wasserhöhlen, deren Abfluß nach Süden weist, eine wichtige Stütze (vgl. Abb. 1). Das auf der Nordwestseite des Ravnik gelegene Polje von Sajevče hat ein eigenes hydrographisches Netz mit Schwinden und periodischen Speiern. Den Großteil des Wassers sammelt der Rakuljščicahach, der in den Ponikve (= Schwinden) versinkt; nur wenn er anschwillt, setzt ein 'Ieil seines Wassers den Lauf noch durch ein kleines, durch rückeinschneidende Erosion entstandenes Tälehen fort, um sich schließlich in den Požiralnik, ein Saugloch vor der Höhle Markov spodmol, zu ergießen. Das Polje von Sajevče ist in dünnen eozänen Schiefern entstanden. Sein südlicher und westlicher Rand besteht aus Kalken der oberen Kreide, während einen Teil seines Ostrandes ebenfalls eozäne Schiefer bilden, die über den Hügel Hribarjev grič in das Pivkabecken ziehen (Abb. 2). Die Kalke sind besonders am Südrande des Poljes stark durchquetscht. Hier verlaufen längs des südwestlichen Hanges des Strmec mehrere von SSE nach NNW gerichtete Brüche, von denen sich einige über das Schlußtal des Poljes auf den Učičnik zu fortsetzen. Diese Brüche werden von 2 von ENl'J nach WSW verlaufenden Brüchen gekreuzt. Eine dritte, von SE nach NW gerichtete Gruppe von Brüchen tritt am stärksten im durch Deckenbrüche entstandenen Tal joščova dolina und unter dem Mo-linišče zutage, wo sich in der Berührungszone von Kalk und Flyseh Erdfälle gebildet haben (Abb. 3). Um die Zusammensetzung und Mächtigkeit der angeschwemmten plei-stozänen Schichten und eventuelle Seebildungen festzustellen, wurden am Polje von Sajevče an 14 Stellen Bohrungen vorgenommen. Von der Oberfläche nach innen ergab sich folgende Schichtenreiche: a) Humus. An einigen Stellen ist eine scharfe Abgrenzung zwischen a und b nicht möglich. b) Plastischer hellbrauner Ton, im oberen Teil etwas humi-fiziert. Er iist ein Produkt langsam fließender Gewässer, die nur kolloide Stoffe mitführen. c) Harter brauner Ton, mit stärkerer Beimengung von Elysch-sand und Kies. Er ist ein Sediment schneller fließender Gewässer, die auch Sand und kleineres Gerolle transportieren. Die unvollkommene Rundung der Sandkörner erlaubt den Schluß, daß sie von kleineren Bächen mitgebraucht wurden, ihre ungleichmäßige Anordung dagegen, daß diese Bäche nur periodisch geflossen sind. d) Plastischer dunkelbrauner Ton mit einer geringfügigen Beimengung von feinem Flyschgerölle. Er ist eine Ablagerung periodischer, ziemlich schnell fließender Gewässer. Da seine Mächtigkeit sehr wechselt, darf man schließen, daß Ablagerung nur in Mulden erfolgte. e) Plastische brauner Ton mit bläulichen Tönungen. Er wird nur in sehr langsam fließenden Gewässern abgelagert, die keinen Sand mitführen können. Der untere Teil der Schicht weist auf eine allmähliche Verlangsamung und Beruhigung der Strömung hin; vermutlich handelt es sich in unserem Falle um eine örtliche See- oder Moorbildung. Das beweisen auch Beimengungen von organischem Detritus in dieser und der folgenden Schicht f. f) Plastischer grauer Ton. Er ist eine Ablagerung stehender Gewässer. Größere Mengen karbonisierten Detritusses weisen darauf hin, daß er eine Moorbildung ist. Da seine Mächtigkeit wechselt, erfogte die Ablagerung wahrscheinlich in Mulden. g) Bräunlicher Ton mit verwitertem Kalkstein oder Fl y sch. Er ist ein Produkt der Zersetzung des Grundgesteins. Seine Mächtigkeit ist davon abhängig, ob und wieviel Wasser bis zum Grundgestein durch-gesickert ist. h) Eozänes Grundgestein (F ly sch). i) Grundgestein der oberen Kreide (Kalkstein). Die Ablagerungen des Poljes von Sajevče sind sehr ungleichmäßig angeordnet und allen Anschein nach stark zerschnitten (vgl. die Tabelle auf S.). Die unter den pleistozänen Flyschdecken lagernde Flvschdecke liegt meist nicht tief, ln den Bohrlöchern Nr. 3. 4. 9. 10 und 16 liegt nicht einmal 150cm unter der Erdoberfläche, bei Nr. 5, 7 und 8 in einer Tiefe von 150 bis 200 cm. bei Nr 6 295 cm tief. Tiefer ist sie nur bei deu Bohrlöchern Nr. 1 (685 cm) und Nr. 2 (715 cm). Auf das Kalkgrundgestein stießen wir in einem der Erdfälle (P. 16), und zwar in den Bohrlöchern Nr II und 12. Grauer Seeton tritt nur in den Bohrlöchern Nr. 1, 11. 12 und 14 auf. Im Bohrloch Nr. 6 ist er stark mit feinem Flvschgerölle vermengt, im Profil der Rakuljščica dagegen (P. 15) hat er eine Mächtigkeit von 30 cm und ist liier in Verbindung mit dem Bachlauf entstanden. Man kann also sagen, dali am Polje von Sajevče im Pleistozän eine Seebildung für höchstens ganz kurze Zeit und nur in Teilen des Poljes stattgefunden liait. Eine pollenanalytische Untersuchung des grauen Tones hat ergeben, daß dieser nur sehr wenig organischen Detritusses enthält. Die wenig zahlreichen Pollenkörner (von Quercus, Carpinus, Salix,Pinus, Ulmus, Juglans, Abies, Co-rylus. Picea, Gramineae, Cornpositae, Umbelliferae, Felices) sind schlecht erhalten und korrodiert. Die Zusammensetzung des Blutenstaubs weist darauf hin. daß auf dem Polje von Sajevče damals eine Grassteppenflora vorherrschte. Die seltenen von Häumen stammenden Pollenkörner müssen von weitem hiehergebracht worden sein. Das Gelände, in das der Blütenstaub hineingeweht wuj-de, war für seine Erhaltung verhältnismäßig günstig. Die Zeiträume, aus denen sich keine Pflanzenreste erhalten haben, fallen möglicherweise mit den Höhepunkten der Eiszeiten zusammen. Die ungleichmäßige Anordnung der Elyschsedimente im Polje von Sa-jevče läßt vermuten, daß zur Zeit ihrer Entstehung epirogenetische Bewegungen stattgefunden haben, während ihre Zerschneidung durch fließende Gewässer erst später erfolgte. Besondere Aufmerksamkeit verdient der Elyseli-sand, der sich in der Höhle Zupanov spodmol in 582 m Seehöhe zwischen Kalkschottcr befindet und auf den S. Brodar bei einer archäologischen Grabung gestoßen ist. A. Melik meint (1956. 57—58), daß dieser Sand von der Bora aus dem Pivkabecken in die Höhle hineingeweht oder von einem See hineingeschwemmt worden sei. dessen Spiegel etwa 578 m hoch gereicht habe. Vor allem ist festzustellen, daß die Elyschdecke die Wasserscheide zwischen dem Pivkabecken und dem Polje von Sajevee in der Höhe von über 581 m bedeckt und auch am Ostrande des Poljes bis zur Höhe des Županov spodmol hinaufreicht. Im Tale Jošcova dolina und auf dem zwischen dem Strmec und dem Cerovec liegenden Sattel sind einzelne Elvschflecken stellenweise noch in der Höhe von über 600111 anzutreffen. Daraus folgt, daß der Flysch des Županov spodmol mit der einstigen Flysclidecke des Talbodens im Polje von Sajevče in Verbindung stand. Als südlich und östlich davon die pliozäne Rumpffläche des Ravnik durch Seitenerosion geschaffen wurde, wurde der Westrand des Poljes von Sajevče oberirdisch über den Rücken der jetzigen Wasserscheide (581m) hinweg zur Pivka entwässert. Der Lauf des Rakuljščicabaches nahm damals knapp oberhalb Cermelice, am jetztigen Ostrande des Ravnik, seinen Anfang. Darauf weisen die dortigen steilen, etwa 660m hohen Kalkwände hin. die allmählich zum Pivkabecken abfallen. Unter ihnen breitet sich die Elyschdecke aus, in der Bach mehrere I errasisen geschaffen hat: die (Niveaus sind besonders deutlich in den Höhenlagen von 625, 610 und 605 m erkennbar. Auf den einstigen Abfluß der Gewässer des Poljes von Sajevče zum Pivkabecken kann man auch aus den nach N gerichteten Talgehängen schließen (so beim südöstlichen Nebentale E vom Strmec, beim Nebentale oberhalb des Eingangstälchens zum Markov spodmol und bei den Seitentälern des Hügels (Hribarjev grič). Auf diese offenkundige Richtung des einstigen Wasserlaufes hat schon A. M e 1 i k hingewiesen (1955. 66). Das heutige Quellgebiet der Rakuljščica liegt unterhalb Cermelice und es fließen ihr unterwegs Gerinne zu. die die alten Flußterrassen ihres Vorgängers zerschnitten haben. Knapp unterhalb Sajevče mündet die von der jetzigen Wasserschneide herabkommende Sajevščiea und dann folgen noch mehrere vom Hribarjev grič herabkommende Wässerchen. Vom Flvschhang westlich der Koten 623 und 6_7 m fließen zwei Bächlein in das Nebental und versinken hier in Schwinden. Sie fließen unterirdisch vermutlich zum Tälchen vor dem Markov spodmol und wahrscheinlich teilweise auch in diesen selbst. Da bei Überschwemmungen des Poljes Wasser aucli durch den Ponikve genannten Schlund (Nr. 903) abfloß, leiteten die Bewohner des Poljes von Sajev-če den Rakuljščicabach mittels eines künstlichen Grabens zu diessem Schlunde um. Daher fließen jetzt zur Schwinde vor dem Markov spodmol (Nr. 904, 559 m) nur noch I loclnvässer. doch erreichen sie diese auch nur teilweise, da mehrere Schwinden das Bachbett durchlöchern. Bei Hochwasser fült ein Speier gleichzeiting die bei unserem Bohrloche Nr. II gelegene Doline (Abb. 5), noch stärker aber bricht das Wasser aus der Bruhalnik, d. i. Speier genannten Öffnung (Nr. 1080) vor dem Markov spodmol hervor. Zugleich betätigen sich auch einige kleinere Speier am gegenüberliegenden Talrande (bei Bohrloch Nr. 10). Von Sajevče abvärts fließt die heutige Rakuljščica gegen Süden, also in die ihrem ursprünglichen Lauf und dem Entwicklunsgang ihres Tales entgegengesetzte Richtung. A. Melik setzt bei der Erklärung dieser Umkehrung (1955. 76) den pleistozänen See voraus, der nach Brodar das Polje von Sajevče erfüllte und bis zur Höhe des Einganges des Zupanov spodmol reichte. Er meint. daß der See des Pivkabeckens die Schwinden oberhalb des Markov spodmol in etwa 576 m Höhe erreicht habe. Als der Seespiegel sank, hätten die Schwinden die gesamte Rakuljščica an sich gezogen, so daß diese von jetzt an die inverse Richtung eingeschlagen habe (1. c. 67). Unsere Feststellungen geben nun die Möglichkeit zu. daß am Polje von Sajevče örtliche Seebilduneen stattgefunden haben, doch waren sie von so kurzer Dauer, daß sie auf die Entstehung der Hohl räume am Rande des Polies keinen entscheidenden Einfluß haben konnten. Außerdem können die großen Räume des Markov spodmol nicht in Laufe des Pleistozäns entstanden sein, da auch alle morphogenetischen Merkmale auf Flußerosion hin weisen. Die erste Evakuationsphase der dortigen Höhlen und die Umkehrung des Laufes der Rakuljščica nach Süden reichen schon ins Pliozän, in das nach S. Brodar (1952. 71) und f. Rakovec (1951. 16) auch die Entstehung der Höhlen am Rande des Pivkabeckens zu setzen ist. Bis dahin verlief die Wasserscheide zwischen Pivka und Reka noch in der Höhenlage des Cerovec. Südlich davon flössen die Wässer auf der Erdoberfläche über die Hochfläche von Slavina (Slavinjski Ravnik), die nach Südosten geneigt ist: sic fällt von rund 650m oberhalb des Talrandes des Polies von Sajevče bis zu 500m bei Košana ab Diese einstige Abflußrichtung wird «uch durch gut erhaltene Reste fossiler Bachbetten bestätigt (F. Hribar — F. Habe — S. Ravnik. 1955. 97). Nördlich des Cerovec degegen flössen die Wästser zum Pivkabecken. Sie trugen dabei die Flyschdecke des Poljes von Sajevče. in die sie sich eingeschnitten hatten, ob. Nachdem nun die aus dem breiten, unter den Koten 625 und 677 m gelegenen Nebentale kommenden Bäche den am Osthange des Učičnik (725 m) und am Nordhange des Strmec 692 m) liegenden Flysch abgeschwemmt hatten, stießen sie auf stark zermürbten Kalkstein und begannen einzusickern. So entstandt die Höhle Županov SDodmol (Nr. 924). Ihre Struktur zeigt, daß sie ein Werk kleinerer, ruhig fließender Gewässer ist. Die hieher geneigte Ablußrichtung begann nämlich die Rakuljščica an sich zu ziehen, jedoch nur bei Hochwasser, vährend der Bach bei niedrigem Wasserstand noch immer normal nach N floß. Mit der Tieferlegung der Erosionsbasis begann die Tätigkeit des tiefer unten gelegenen Ogrizkov spodmol (Nr. 923). Seine Verzweigung und mehrere einstige Schwinden in seinen Gängen beweisen, daß er seine Entstehung dem Druck schon starker Gewässer verdankt. Das bedeutet aber, daß sich der Rakuljščicabach schon zur Gänze dem kleinen Flußnetz am Osthange des Učičnik angeschlossen hatte und daß damit der Prozeß der Umkehrung seines Laufes abgeschlossen war. Nur wenn Hochwasser das Polje überflutete, floß es am Ogrizkov spodmol vorbei und erreichte die beiden in der Höhe von 571 und 572 m gelegenen Schwinden oberhalb dos Markov spodmol. Die dritte tiefer gelegene Schwinde sind die Ponikve (iNr. 903) in der Seehöne von 568 m. Aus ihren drei Eingängen (abb. 6) ist gut ersichtlich, wie die Erosionsbasis am Polje von Sajevče immer tiefer zu liegen kam. Bei ihrer noch weiteren Tieferlegung erodierte der Bach sein Bett un den Ponikve vorü- her und schuf ini zeriitteten Kalkstein das schon mehrfach erwähnte Tälchen vor deni Markov spodmol und diesen selbst (Nr. 878). In dieser Höhle entstand schließlich zwei Meter tiefer die untere, noch jetzt aktive Etage, zugleich schuf sich das Wasser aber auch einen Weg durch den Požiralnik (= Schwinde, Saugloch) vor dem Markov spodmol (Nr. 904). Er ist bei Hochwasser noch immer aktiv; der Wasserspiegel seiner Siphone steht ständig bei 556,8m. Die Umkehrung des Elußlaufes und die Höhlenbildung waren also schon im Pliozän oder zumindest im unteren Pleistozän abgeschlossen. Die ursprüngliche l'lysehdecke war damals schon fast zur Gänze abgetragen. Im Pleistozän kam es dann zu gelegentlichen Auffüllungen der tiefer gelegenen Schwinden, wodurch örtliche Seebildungen und neuerliche Ablagerungen verursacht wurden. Sobald die Schwinden wieder freigelegt waren, schnitt sich die Rakuljščica in diese Ablagerungen ein und schuf so eine Reihe von Terrassen. Die tektonische Disposition der Schwinden leitete den unterirdischen Abfluß parallel mti der Richtung des Tälchens vor dem Markov spodmol nach Süden. Die aus dem Polje von Sajevče stammenden unterirdischen Wässer fließen heute vermutlich durch die Vodna jama (= Wasserhöhle) -in der Loza (Nr. 911), deren Zuflußsiphon 64 m unter dem Abflußsiphon des Markov spodmol liegt (bei 541,8 m vgl. Abb 2,Profil A-B). Diese Annahme wird durch das Elysch-gerölle und den Sand in der Vodna jama gestützt, die beide nur auf dem Wasserwege vom Polje hiehergelangt sein können, da die Höhle von einer 50 m mächtigen Kalksteinmasse überdeckt ist. Von hier setzt sich das unterirdische Gerinne wahrscheinlich durch die Höhle Gabranca (Nr. 958) bei Never-ke fort. Ihr Zuflußsiphon befindet sich in der Höhe von 565,3 m, ihr Abflußsiphon dagegen bei 296 m. Da das Wasser bei seinem weiteren unterirdischen Lauf nur nach Süden fließen kann, ergießt es sich möglicherweise in die Reka erst irgendwo im System der Škocjanske jame oder noch weiter flußabwärts. Daß es unterhalb des (Niveaus der Reka direkt zur Adria fließen könnte, ist nicht anzunehmen, da dies die Flyschzone des Rekatales, die mit der Flysch-zone des Vipavatales in Verbindung steht, unmöglich macht (I. Rakovec, 1956. 79—80). Aus dem Gesagten geht hervor, daß sich die Wasserscheide zwischen Pivka und lleka im Pliozän zugunsten des Adriatischen Meeres verlagert hat. Sie verläuft jetzt über den Slavinski Ravnik und zwar über die Osojnica (820 m), den Ostri vrh (706 m), die Varda (725 m) und die Erhebung Molinišče bis zum Rücken 581 m zwischen Sajevče und Hruševje. 924. Zupanov spodmol (Abb. 9). Lage: 540 in 88° E vom Učičnik (723 in) und 1170 in 258 W vom Kirchlein Sv. Ivan (617 in) oberhalb Raknlik. Höhe des Einganges (11) 582 in, Länge (L) 95 in, Tiefe (T). Kalke der oberen Kreide. Die Höhle ist die höchstgelegene und zugleich iiltestc fossile Schwinde des Poljes von Sajevče. Biologisches Material: Diplopodu lind Coleoptern, Di-plura und Isopodu. - Le Grotte d ’ I t a 1 i a IV, 1950, 252, Nr. 2295 unter der Bezeichnung Crotta degli Zingari. Ygl. auch den Plan bei I. Gariboldi! 925. Ogrizkov spodmol (Abb. 10-11). Lage: 6*0 m 85°50’ E vom Učičnik und 1050 in 216° W von Sv. Ivan. 11 572 in, L 144,5 m, T 4 in Kalke der oberen Kreide. Die llöhle ist hier die Zweitälteste Sehwinde. Ihre Verzweigung zeigt daß sie unter starkem Wasserdruck entstanden ist (Abb. 11). Biologisches Material: Coledpteru, Diplopodu und Isopodu. — E. Boegan 1950, Nr. 2294, unter dem Namen Grotta dellc Gallerie di Ponikva. Vgl. den mangelhaft gezeichneten Plan bei 1. Gariboldi! 905. Ponikve bei Sajevče (Abb. 12). Lage: 780 in 85° E vom Učičnik und 1090 in 202° W von Sv. Ivan. 11 568 in, L 292 m. T 11 m. Kalke der oberen Kr fide. Einstige, durch ein künstlich angelegtes Wasserbett wieder aktiv gevordene Schwinde. Drei verschieden hoch gelegene Eingänge weisen auf die allmähliche Tieferlegung der Erosionsbasis hin (Abb. 12). Biologisches Material: Coleoptern und Diplopodu.. — E. B o e g a n . 1950. Nr. 2295, unter dem Namen Inghiottitoio di Ponikve. Vgl. auch den unrichtigen Plan bei I. Gariboldi ! 904. Požiralnik (= Schwinde) vor dem Markov spodmol (Abb. 7). Lage: 680 in 147" SSE vom l oienik und 1550 m 258° SW von Sv. Ivan. II 560 m, L 118 m,. T 5 m. Kalke der oberen Kreide. Die Schwinde nimmt nur die Hochwässer des Poljes von Sajevče auf (Abb. 19). ln beiden Sipho-nen steht das Wasser ständig bei 556,8 m. .878. Markov spodmol (Beilage 1). Lage: 950 m 158° SE vom Ičičnik und 1550 m 226° SW von Sv. Ivan, 11 (Abb. 15) 561,57 in, L 658 in, T 19,5 m. Kalkt* der oberen Kreide. Wasserhöhle mit Tropfwasserbecken (Abb. 20). Auf fließendes Wasser stoßen wir nur in der uin 2 in tiefer gelegenen unteren Etage und im Abflußsiphon der bislang tiefsten bekannten Kote des Abflusses vom Polje von Sajevče. Wir könen in der Höhle 4 Entwicklungsphasen unterscheiden: 1. Der Evakuationsrauin erhielt durch Efforation die Eorin eines Druckstollens mit Rillen (Abschnitt P. 11—12); 2. Die Höhlenräume wurden mit Tonmassen aufgefüllt, die stellenweise noch jetzt mächtige Ablagerungen bilden (P. 7, 14—18, 22; im Versturz zwischen P. 13 und 15 und an der Wand zwischen P. 17 und J8 finden wir zwischen den Ablagerungen auch Gerölle und Konglomerate. Diese beweisen, daß die Auffüllung und Verschließung der Höhlenräume zumindest schon im Plcist-stozän erfolgte. 3. Der Vasserlauf schwemmte in dieser Phase die Ablagerungen ab und schuf einen Gravitationsgang (Abb. 22). 4. Der Wasserlauf verlegte sicli in die nur bei P. 4 zugängliche untere Etage. Zu ihr führen auch die Schwinden zwischen P. 13 in 16, zwischen P. 16 und 17, vor P. 21 und unterhalb der Sinterschwelle bei P. 24. * 1080. ßruhalnik (= Speier) vor dem Markov spodmol (vgl. Abb. 17). Lage: 470 m 133° SE vom Učičnik und 1430 m 245° SW von Sv. Ivan. H 565 m, L 6 m, T 15 m. Kalke der oberen Kreide. Der Speier war ursprünglich eine enge Spalte, aus der bei Regenfällen Wasser hervorsprudelte. Durch den künstlich erweiterten Eingang führt ein 4 m tiefer Gang zu einem Becken, durch das ein Teil des Wassers vom Polje von Sajevče abfließt. Biologisches Material: Diplura. 1551. Spodmol unter dem Gipfel des Strmec (vgl. Abb. 18). Lage: 290 m 132° SE vom Učičnik und 1270 m 229° 30‘ SW von Sv. Ivan. H. 655 m, L 12 in. Kalke der oberen Kreide. Durch Korrosion erweiterte Bruchspalte (vgl. Abb. 20). 1556. Risnik in der Loza (vgl. Abb. 19). Lage: 850 m 258° WSW vom Schafstall 5(75 m) bei der Großdoline Krkurjevec und 1800 m 352° N vom Mleenik (811m). H 580 m, L 36 m, T 55 m. Kalke der oberen Kreide. Der Schacht ist in einer von ENE nach WSW verlaufenden tektonischen Spalte entstanden. Sein oberer Teil ist durch Korrosion erweitert worden, der untere Teil durch Nachbrüche. 911. Vodna jama (*= Wasserhöhle) in der Loza (vgl. Beilage 2). Lage: 3000 m 286° 30‘ WNW vom Schafstall (575 m) beim Krkurjevec. H 552 m, L 760 m, T 75 m. Kalke der oberen Kreide, ln einer lokalen Spalte entstandene Wasserhöhle mit ständigem, vermutlich vom Polje von Sajevče stammenden Wasserlauf, worauf FJyschgeröllc und Sand hinweisen. An der Kreuzungsstelle zweier Querbrüche mit der Hauptbruchlinie wendet sich die Höhle gegen SSE. Der innerste noch trockene Teil der Höhle (P. 24—34—41) ist durch Deckenbrüche entstanden bzw. erweitert worden. Biologisches Material: Amphipoda, Coleoptera, Decapoda und Isopoda. Der Plan I. Garibol-dis (1926), der die Höhle unter Nr. 1345 als Grotta Fiume sotterraneo Jama na für stovem Ravnicu anführt, ist unvollständig. J. Müller (1931) erwähnt die Höhle nur als Fundstätte von Troglocaris. 958. Gabranca (vgl. Abb. 20). Lage: 1500 m 249° WSW von der Kirche in Kal und 1100 m 5° 30‘ von der Kirche in Nova Sušica. H 418 m, L 238 m, T 122 m. Kalke der oberen Kreide. Es ist dies eine Estavelle im oberen Teile des 2,5 km langen Dnesa genannten Tales. Der obere Teil der Höhle ist in jüngerer Zeit in einer Diaklase entstanden. Der untere Teil entwickelte sich in einer Paraklase als Druckstollen des unterirdischen Wasserlaufes. Wenn der Abflußsiphon bei außergewöhnlich starkem Hochwasser den Abfluß, nicht mehr bewältigen kann, strömt Wasser auch aus dem Eingangsschacht. — L. V. Bertarelli — E. Boegan (1926, 283) beschreiben die Gabranca unter Nr. 1338 als Inghiottitoio di Sussizza Nuova (Ga-branica jama) mit nur dürftigen Angaben und einem Plan des oberen Teiles der Höhle. Vgl. auch den Plan bei I. Gariboldi (1926). 4 Geografski vestnik 49 Igor Vrišer REGIONALNO PROSTORSKO NAČRTOVANJE TURIZMA V POSTOJNSKI OBČINI Slovenski turistični strokovnjaki zelo pogosto uporabljajo pri propagiranju našega turizma geslo »gore—kras—morje«, ki naj ponazori tri osnovna prirodna obeležja naše ožje domovine in obenem njeno največjo atraktivnost. Malokje na svetu so namreč na tako majhnem prostoru združene tri tako različne pokrajine. Naravno bi bilo, da bi naše turistično programiranje težilo za tem, da te prirodne možnosti primerno izkoristi, da ustrezno razvije turistično dejavnost v vsaki od imenovanih pokrajin in da jih poveže med seboj v skladno celoto. V resnici pa sta dosedanji turistični razvoj in investiranje v turistične objekte potekala precej drugače. Za časa Avstroogrske se je npr. ilirizem najbolj razvijal v obmorskih pokrajinah. Pod bivšo Jugoslavijo so prospcrirali turistični kraji na Gorenjskem. Slovensko Primorje v turistično razviti Italiji ni moglo v tem pogledu uspevati. Po zadnji vojni se je večina turističnih investicij usmerjala v Koprsko primorje, medtem ko je klasično slovensko turistično območje — alpski svet, po katerem je Slovenija bila najbolj znana, izgubilo na pomenu in privlačnosti. Šele v zadnjih letih se je pojavilo nekaj pobud, ki naj bi iznova v večji meri oživele privlačnost slovenskega gorskega sveta. V vseh teh treh razdobjih se je prav malo napravilo za razvoj turizma na krasu. Pravzaprav bi edino Postojnsko jamo lahko označili kot turistično zanimivost, ki je ves čas obdržala svoj pomen; ostali objekti na krasu so, kakor upravičeno omenja I. Gams1, le obdobno uživali sloves in vse prekmalu zatonili v pozabo. Kljub geslu »gore—kras— morje« se je v Sloveniji prav malo napravilo za smotrn razvoj turizma na krasu in za njegovo afirmacijo. Šele 1. 1958 je ObLO Postojna napravil prvi korak v tej smeri. Naročil je študijo*, ki naj bi začrtala smernice prihodnjega prostorskega razvoja turistične dejavnosti na ozemlju te naše »najbolj k raške občine«. Leto kasneje je Strokovni svet za turizem SR Slovenije uvrstil * Studio o regionalnem načrtovanju turizma v postojnski občini je naročil ObLO Postojna 1. 1958 pri Projektivnem ateljeju v Ljubljani. Izdelali so jo Janez Planina, Vekoslav Sršen, Igor Vrišer in Marjan Zadnikar. Vodil in redigiral je delo Igor Vrišer. Naslov študije je bil »Občina Postojna — turistični program, Projektivni atelje, Ljubljana, 1958«. Postojno med pomembnejša turistična žarišča, za katere je bilo treba izdelati perspektivne razvojne programe. Študija, ki je nosila naziv »Perspektivni program razvoja turizma kraškega turističnega področja s centroiji v Postojni«, se je v mnogem naslonila na dognanja prve razprave. Do javnega razpravljanja o kraškem turizmu je prišlo kasneje še ob zgraditvi nekaterih novih turističnih objektov in ob preurejanju prometnih naprav v Postojnski jami. Razprave in zlasti prvo imenovana študija so pokazale, da bo mogoče uspešno razvijati turizem na krasu in dohiteti zamujeno predvsem z vsklajenim razvojem vseh dejavnosti in ne samo z gradnjo gostinskih in turističnih objektov. Pospešiti bo treba razvoj prometa, trgovine, komunale, raznih storitev itd. Obenem pa bo treba rešiti še nekatera ključna vprašanja, ki imajo izrazito regionalni značaj. Med nje sodijo predvsem oskrba z vodo, odvajanje fekalij, ureditev prometnega omrežja in urbanistična ureditev Postojne. Skratka, pokazalo se je, da zahteva načrtovanje in razvijanje turizma na krasu sodelovanje najrazličnejših strok, da je potrebno bolj kakor ob drugih prilikah upoštevati svojstvene naravne “ At-AHAASBEHG PLANINSKA JLj;A‘V kOUSEVKA v ■ AMALA KOUŠEVKA % y--------- PIVKA JAMA\ ' Bukovji [. .. Predjama »REDJAMSKI GRAD BETALOV^ SPODMOL A iERKNICÄ'f POSTOJNSKA \A JAMA/' CERKNIŠKO Sovič , % k' 1 vt " POSTOJNA J ■ v JEZERO RAZDRTO Zadnji ' 'a If raj A naravni spomeniki A kulturni spomeniki Ao°o obstoječi In projektirani kampingi t=t proiektirana kopaliiča 6 planinska koča projektirane žičnice + razgledišča pomembnejil kraji vode in močvirja svet nad 600 m svet nad 800 m svet nad 1000m železnice glavne ceste ostale ceste projektirane ceste Ptltllnsko ‘Jtitro / pogoje in da sodi zato takšno širše planiranje turizma že na področje regionalnega prostorskega načrtovanja.2 Zaradi zanimivih dognanj in nekaterih svojstvenih metodičnih prijemov pri obravnavanju te problematike nemara ne bo odveč, če najpomembnejša spoznanja na kratko prikažemo. I Največjo privlačnost našega kraškega ozemlja predstavljajo prirodne razmere, to so najrazličnejši kraški pojavi, podnebje in obširni gozdovi z možnostjo lova. Glede k raški h pojavov je to ozemlje že od srednjega veka sem uživalo sloves. Takrat je bilo najbolj znano Cerkniško jezero. Ko so 1. 1818 odkrili glavni del Postojnske jame in so z odkritji nadaljevali v devetdesetih letih ter jamo turistično uredili, je postal ta objekt naj večja privlačnost našega krasa. Ostale jame, Črna in Pivka jama, Otoška jama, Planinska jama itd., kakor tudi drugi kraški pojavi Planinsko polje, Cerkniško jezero, Predjama, Rakov Škocjan in pa zlasti Škocjanske jame so bili vse do zadnjega časa slabo poznani, redkeje obiskovani in v turizmu niso veliko pomenili. Turistični tok se je usmerjal predvsem v Postojnsko jamo; drugi objekti, čeprav urejeni za obiskovalce, so bili malo ali pa sploh neizkoriščeni. Med kraškimi pojavi, ki pridejo v poštev kot turistična atrakcija, je treba navesti naslednje:3 Postojnske jame, to je sklop jam in jamskih rokavov, od katerih je le del, okoli 4.200 m, urejen za turiste. To so tako imenovane Stare in Lepe jame. Drugi rokav, Tartarus, Otoška jama in jama podzemeljske Pivke, ni urejen. Tudi razni stranski rovi niso dostopni turistom. Postojnske jame so izredno bogato zakapane in to je njihova največja privlačnost. V sklop 16 km dolgega podzemeljskega sistema Pivke sodijo še O t o š k a jama, Črna jama, in Pivka jama. Otoška jama je bila urejena za obiskovalce, a so jo pozneje izropali in zato danes ni več zanimiva. Črna in Pivka jama sta bili urejeni in razsvetljeni za časa italijanske zasedbe, umetni rov pa ju povezuje med seboj in s Postojnsko jamo. Medtem ko sodi Črna jama med kapniške jame, je Pivka jama člen podzemeljske struge Pivke. V smeri proti Planini zapira podzemeljsko pot Pivke sifon, tako da preostalih 2,2 km do Planinske jame še ni raziskanih. Edino Mala Koli-ševka, veliko brezno ob glavni cesti vrh »Kačjih rid«, opozarja na njen podzemeljski tok. Pivka prihaja na dan na Planinskem polju v Planinski jami, tipični vodni jami, katero nazivajo tudi Malograjska jama ali 'Jama pod gradom. V Planinski jami, ki je dolga 4.880 m in ima deloma urejena pota za obiskovalce, je podzemeljsko sotočje Pivke in Raka. Ostale jame na postojnskem področju (Trnjska, Žegnana in Jama v lozi in druge) so bile ali izropane ali pa ne pridejo v poštev za turizem. Pač pa ima turistični pomen sklop jam pri Predjamskem gradu, ki jih je izdelala rečica Lokva. Jame so zaenkrat še nedostopne, a bi jih bilo mogoče urediti in njihov obisk povezati z obiskom Predjam- skega gradu. Velik sloves uživa v mednarodni znanstveni literaturi Betalov spodmol, v katerem je imel človek ledene dobe lovsko postojanko. Podobnih spodmolov in jam je na Pivki še veliko. Betalov spodmol bi tudi lahko primerno uredili; bil bi prav zanimiva turistična atrakcija. Med površinskimi kraškimi pojavi je treba omeniti razen nekaterih vdornih vrtač (Velika in Mala Koliševka) predvsem vsa tri kraška polja; Planinsko polje, Cerkniško jezero in Rakov Škocjan. Medtem ko je Rakov Škocjan kot naravna znamenitost zavarovan4, so se gospodarstveniki z ostalima dvema poljema že večkrat ukvarjali. Za Planinsko polje, katerega dno prekriva ilovnata plast, je bil izdelan projekt akumulacije za hidrocentralo Verd5. Akumulacijsko jezero bi seglo do višine 470 ali 480 m; voda bi zalila Planino in glavno cesto ter celo Pivko jamo. Brez dvoma bi takšna akumulacija imela za turizem daljnosežne posledice. Toda pomisleki o vododržnosti glinaste plasti na dnu polja, o dodatnih stroških za zamašitev zakraselega obrobja in slabe skušnje z akumulacijami na kraških poljih drugod so bržkone povzročili, da do projektirane zajezitve verjetno ne bo prišlo tako kmalu. Tudi s C e r k n i š k i m j e z e r o m5 so se naši geološki in hidrološki strokovnjaki že večkrat ukvarjali. Obstojata dve zamisli: osušitev in ojezeritev. Slednja je za turizem in za ribištvo sila privlačna. Vendar bo do dokončnega sklepa treba še počakati, saj so hidrografske razmere izredno zamotane in verjetno tudi še ne dovolj raziskane. Rakov Škocjan3 je zvezni člen med Cerkniškim in Planinskim poljem. Tu je vse polno zanimivosti: Zelške jame in Tkalca jama, dva naravna mostova, lepi pejsaži itd. Odkar so Škocjan povezali razen z Uncem in Postojno tudi s Cerknico (Zelšami), je to polje turistično veliko bolj dostopno. Pred leti so tudi zgradili turistično postojanko. Podnebje Pivke in sosednjih ozemelj ima zaradi sorazmerno visoke nadmorske višine (Postojna ima n. v. 554 m) dokaj ostre poteze. Pozimi predvsem prevladujejo srednjeevropski klimatski vplivi, poleti pa mediteranski. Povprečna letna temperatura je v Postojni 8,5°, v Pivki 8,1° in v Planini 9,5° (za razdobje 1949—1957); povprečna januarska temperatura znaša v Postojni —1,2°, v Pivki —2,15 in v Planini —0,9°, povprečna julijska temperatura pa je v Postojni 18°, v Pivki 18,1° in v Planini 19,8° C. Podnebje je razmeroma hladno, saj ima Postojna npr. le 99 dni s temperaturo nad 15°. Oblačnost je precejšnja; število oblačnih dni znaša v povprečju okoli 131 dni v letu (36°/o). Množina padavin je na Pivki okoli 1709 mm (Postojna) do 1800 mm na leto, na kraških planotah pa preseže 2000—4000 mm. Zaradi vplivov z juga snežna odeja ni dolgotrajna, komaj 3,2 dni v povprečku. Okoli 39,6 dni na leto ima Postojna snežno odejo (v Planini 41,5 dni). Silno močan učinek ima na podnebje veter. Komaj pri 25,8% opazovanjih so zabeležili zatišje. Najbolj pogost veter je severovzhodnik — burja, ki doseza orkansko moč6. Ostro kraško podnebje je za turistični promet zanimivo le v poletnih mesecih, ko je s svojo svežino prijetno nasprotje vroči obmorski klimi. Temperaturna razlika med Koprom in Postojno znaša poleti v povprečku okoli 4—6°. V tem pogledu ima Postojnski in Notranjski kras sploh značaj »gorskega« podnebja za obmorske prebivalce in (uriste. Dejansko ta klimatski kontrast še sedaj izkoriščajo v ta namen. Za razvoj zimskega turizma pa bi prišle v poštev edinole visoke kraške planote kakor Snežnik, Javornik, okolica Črnega vrha, Vojsko itd., kjer zapade obilo snega in je snežna odeja trajnejša. V nižjih legah sneg prehitro skopni in zaradi tega ni mogoče računati na razvoj zimskih športov kljub idealnim smučiščem okoli Bukovja in Belskega. Tretji ugodni pogoj za razvoj turizma na krasu so obsežni gozdni kompleksi, ki so med največjimi v Sloveniji. Prekrivajo visoke kraške planote in Postojnska vrata. V njih je obilo divjačine, zlasti srnjadi, jelenov, divjih prašičev, gozdne kuretine itd. Najbolje uspevajo jeleni in srnjad, ki so tudi glavna atrakcija za tuje turiste. Vendar zaradi zakupniškega sistema pri lovu ni mogoče računati, da bi dobil lov večji turistični pomen. Največ interesa za lov so doslej pokazali Tržačani in italijanski lovci. V kolikor bi vključili lov v tujski promet, bi prinašal zaradi visokih tarif' dokajšnje devizne dohodke. Iz istih razlogov je tudi ribolov omejen. Kraške vode, zlasti Unica, so izredno bogate in primerne za športni ribolov in to celo z evropskega gledišča7. Kulturnih spomenikov je na ozemlju postojnske občine v primerjavi s prirodnimi veliko manj. Omeniti je treba Predjamski grad, Mali grad pri Planini in nekaj sakralnih spomenikov. Iz analize Zavoda za varstvo spomenikov v Ljubljani je razvidno, da bi kazalo proglasiti kot kulturne spomenike cerkve v Orehku, Slavinjah, Velikem in Malem otoku in v Gorenjem ter tudi grad Haasberg. Med vsemi temi spomeniki je Predjamski grad s svojstvenim okoljem najbolj imeniten. Mali grad pri Planini je osamljen srednjeveški utrjeni stolp z zanimivimi gotskimi oboki v notranjosti. Pred leti je bil restavriran in zavarovan pred vremenskimi vplivi. Grad Haasberg pri Planini je bil v minuli vojni požgan. Čeprav je bila izrečena že vrsta pobud, da naj bi ga kot zelo lep primer grajske arhitekture in zaradi lepega položaja obnovili, je vendar malo verjetno, da bo do tega prišlo zaradi izredno visokih stroškov, ki bi jih takšna restavracija zahtevala. Glede zavarovanja ostalih objektov ni nikakršnih pomislekov8. Se povsem neraziskano je arheološko najdišče pri Šmihelu, za katerega domnevajo, da je keltski Metulum. Glede na edinstvenost vseh navedenih kraških pojavov in nekaterih kulturnih spomenikov je nad vse nujna naloga čimpreje jih zakonsko zavarovati. Vendar sta doslej zavarovana edino Rakov Škocjan in stara tisa pri Stranjah, medtem ko so nekateri drugi objekti šele predlagani za zaščito8, iakšne razmere prav goiovo niso v prilog razvoju turizma. Zavarovanje bi moralo zajeti razen spomenikov tudi njihovo okolico in bi naj preprečilo kakršnokoli devastacijo ali spreminjanje okolja spomenikov. Zavarovati bi bilo treba celotni kompleks Postojnskih jam, Planinsko jamo, kompleks Predjamskega gradu, Mali grad pri Planini, obe Koliševki in Betalov spodmol. Presenetljivo je, kako malo smo doslej storili, da bi preprečili ropanje po jamah, spreminjanje okolja in propadanje spomenikov. Poslednji činitelj turističnega razvoja na tem območju, ki ga pa doslej še nismo navedli, a je prav gotovo med najpomembnejšimi, je izvrstna prometna lega postojnske regije. Skozi tako imenovana »Postojnska vrata« se pretaka po cesti in železnici obsežen mednarodni in lokalni promet, tako da sodi ta gorski prelaz med najbolj frekventirane v Evropi. Iz tega kratkega pregleda turističnih objektov na ozemlju postojnske občine in njene neposredne soseščine lahko razberemo, da so turistične privlačnosti osredotočene v štirih področjih. Ta so: 1. postojnsko s Postojnsko, Črno in Pivko jamo, 2. predjamsko z gradom in sistemom jam, 3. planinsko s Planinsko jamo, Malini gradom, Haasber-gom in izviri Malenščice in 4. Rakov Škocjan. Izven tega območja pa ležijo še nadvse pomembna turistična žarišča pri Škocjamskih jamah, v Lipici, pri Cerkniškem jezeru in Križni jami. Vsa ta žarišča lahko označimo kot poglavitna turistično-atraktivna področja našega krnskega ozemlja. Kot potencialno atrakcijo na tem ozemlju je treba še navesti Nanos z vrhom Plešo, ki je izvrstna razgledna postojanka. Vzpenjača ali urejena cesta bi ga napravila dostopnega za turistični promet10. II Predno se lotimo obravnave sedanjega turističnega prometa in njegovih materialnih osnov, nemara ne bo odveč, če najprej na kratko prikažemo razvoj turističnega prometa na postojnskem območju. Pomembno je, da je bil vse do 1. 1945 skoraj ves turizem na tem ozemlju osredotočen k Postojnski jami. Ostali objekti so bili ali nepoznani ali pa nedostopni obiskovalcem. Tako npr. sta bila Predjamski grad in Rakov Škocjan v privatni lasti in je bil obisk dovoljen le redkim gostom. Nekateri objekti, kakor npr. Planinska jama ali Malni so bili v času med obema vojnama tik ob meji in zaradi tega nedostopni. Šele po osvoboditvi, ko so postali vsi ti objekti družbena lastnina, jih je bilo mogoče vključiti v turizem. Po vsem tem je razumljivo, da se je ves turistični promet usmerjal k obisku Postojnske jame. Zlasti od srede 19. stoletja, ko so jamo raziskali, uredili dostop do jame (1. 1869), napravili jamsko železnico (1. 1872) in jamo električno razsvetlili, je postala svetovno znana. Jamo je sprva upravljalo postojnsko glavarstvo, pozneje pa občina. Število njenih obiskovalcev je postopoma naraščalo. V prvi polovici 19. st. jo je na leto obiskalo okoli 1000 ljudi, pozneje se je obisk zvečal na 5000 do 8000 gostov. Pred I. svetovno vojno jih je bilo že okoli 25.000 do 40.000. Tujski promet je omogočil, da so v Postojni obstajali kar trije hoteli, od katerih se je eden lahko kosal z imenitnejšimi hoteli takratne Avstroogrske monarhije. (V njem je sedaj gozdarska šola). V mestu sta bili tudi dve kavarni in 18 gostiln. V tistih letih je bila Postojna bolje opremljena z gostinskimi objekti kakor pa sedaj.11 Za časa italijanske zasedbe je uprava Postojnske jame odprla obiskovalcem Črno in Pivko jamo, uredila obstoječo razsvetljavo in zgradila sedanjo upravo in gostinsko stavbo pred jamo. Obisk se je dvignil na 50.000—80.000 gostov (leta 1926 celo 110.600). V mestu sta bila dva hotela in 8 prenočišč (skupno 223 postelj), 3 kavarne, 15 restavracij in 8 gostiln. Kakor za časa Avstroogrske, tako so tudi pod Italijo prihajali turisti predvsem po železnici. Zato ne preseneča, da je npr. bivša »Južna železnica« večkrat poskušala dobiti Postojnsko jamo v svoje roke. Po I. 1945 se je turistični promet postojnskega kraškega območja skokoma povečal. Število gostov se je npr. od leta 1954 do I. 1963 povečalo za 164%, število nočitev pa za 146®/o. V prvih povojnih letih so bili najštevilnejši domači obiskovalci. Od leta 1959 so prevladali tujci, na katere odpade sedaj okoli 68,3% oziroma 66 °/o nočitev. To je razvidno tudi iz tabele št. 1: Tabela št. 1 Število gostov in prenočitev v Postojni12 Število gostov Število prenočitev Leto skupaj domači :5> Indeks cn domači Indeks 1954 9.709 7.267 2.442 100 11.609 9.505 2.104 100 1955 10.268 6.558 3.710 105 13.925 9.778 4.147 120 1956 7.944 5.618 2.326 81 11.412 8.775 2.637 98 1957 10.122 6.447 3.657 104 13.823 9.899 3.929 119 1958 11.290 6.886 4.424 116 12.663 7.941 4.772 109 1959 15.128 7.409 7.719 156 17.482 9.326 8.156 150 1960 14.329 7.268 7.043 147 16.079 8.684 7.395 138 1961 17.454 7.829 9.625 179 18.699 8.590 10.109 161 1962 17.856 5.916 11.949 184 21.298 7.628 13.670 183 1963 25.625 8.124 17.501 264 28.632 9.728 18.904 246 Sprva je bil turizem usmerjen zgolj v obiskovanje Postojnske jame; v zadnjih letih pa se je postopoma zvečal tudi obisk Predjamskega gradu, Pivke in Črne jame ter Rakovega Škocjana (glej tabelo 2.). Tabela št. 2 Obisk Postojnske jame, Pivke in Crne jame ter Predjamskega gradu'2 Leto skupaj O ■Ji r-*- domači °. gosti 3 C/J P jama cn 3 O fcD Indeks Pivka in Crna jama št. gostov Predjamski grad . št. gostov 1954 158.080 113.927 44.153 100 — — 1955 200.340 123.764 76.576 127 — — 1956 149.972 101.507 48.465 94 — — 1957 203.829 135.069 68.760 128 — — 1958 237:288 154.597 82.691 150 — — 1959 262.046 152.978 109.068 166 1.600 — 1960 275.646 168.320 107.326 174 1.979 19.950 1961 280.224 143.339 136.885 177 1.951 24.175 1962 280.240 136.264 143.976 177 2.013 24.583 1965 340i288 149.4% 190.792 216 2.607 32.669 Neugodna značilnost povojnega turizma na postojnskem območju je izredno močno sezonsko nihanje. Kulminacija sezone je med junijem in septembrom z maksimumom v avgustu. V ostalih mesecih je turistični promet zelo skromen. Na štiri poletne mesece odpade kar 65.2 % vseh nočitev in 76,2 °/o vsega obiska Postojnske jame. Zlasti tuji turisti so v tem času najbolj številni (prenočitve 77,2 °/o, obisk jame 83,5 °/o). Sezonsko nihanje turističnega prometa v Postojni (povpreček za 1. 1959-1963)12 Tabela št. 3 Mesec Prenočitve gostov O' Obisk Postojnske jame .O o~ Mcsec Prenočitve gostov c Obisk Postojnske jame O I 350 1,7 662 0,2 VII 3.593 17,6 53.827 18,7 11 396 1,9 603 0,2 VIII 4.615 22,6 72.164 25,1 III 565 2,8 2.497 0,9 IX 2.839 13,9 40.885 14,2 IV 1.112 5,5 13.345 4,6 X 1.554 7,6 13.041 1,2 V 1.577 7,7 31.568 11,1 XI 818 4,0 3.458 1,2 VI 2.290 11,2 52.173 18,1 XII 724 5,5 3.432 1,2 Letni povpreček 20.438 100,0 287.688 100,0 Samo avgusta obišče Postojno 28% vseli tujih turistov (Postojnsko jamo 30,1 %>). Brez dvoma je takšna zavisnost od sezonskih nihajev za turistični promet zelo neprijetna. 'Zal je to karakteristika vsega jugoslovanskega turizma, le da prihaja v Postojni zaradi enostranske turistične usmerjenosti še bolj do izraza. Turistični promet na postojnskem območju ima kakor sploh turizem v SR Sloveniji13 še eno zelo neugodno lastnost — prehodnost. Turisti se tu povečini zadržujejo le kratek čas, v glavnem z namenom da obiščejo Postojnsko jamo, nato pa nadaljujejo pot. Ostale atraktivnosti si ogledajo bolj poredko. Prav malo pa je takih, ki bi v Postojni prenočili in obiskali prav vse turistične privlačnosti. Na »tranzitnost« turizma zelo vpliva pomanjkanje prenočišč, saj sta v Postojni le dva hotela, en motel in eno prenočišče (skupaj 218 ležišč). Zaradi tega odpade na Postojno komaj 0,91 °/o vseh prenočitev v SR Sloveniji (1,77 °/o prenočitev tujcev). Ta delež se ves čas po vojni ni bistveno spremenil; nekaj časa se je celo manjšal. Če primerjamo število obiskovalcev Postojnske jame s številom gostov, ki so prenočevali v Postojni, se izkaže, da jih je komaj 5—6°/o prebilo noč v tem kraju. Tudi glede povprečne dobe bivanja turistov je Postojna med turističnimi kraji z najkrajšo dobo. Medtem ko znaša povprečna doba bivanja v SR Sloveni ji 3,55 dni, je v Postojni samo 1,13 dni. V sezoni so ležišča dokaj temeljito zasedena (60 nočitev na ležišče), izven sezone pa razmeroma zelo slabo. To je tudi eden izmed razlogov, da bo gradnja novih prenočitvenih kapacitet v Postojni omejena, oziroma da bo treba nove objekte prilagoditi sezonskim nihajem in zato graditi enostavnejše in cenejše objekte, ki ustrezajo poletnim razmeram. Iz različnih razlogov se je po vojni število gostinskih obratov zelo zmanjšalo, tako da je imela Postojna v primerjavi z razmerami pod Avstroogrsko in Italijo vse do nedavna veliko manjše gostinske zmogljivosti. Leta 1938 je bilo v Postojni 10 gostinskih objektov s 127 sobami in 223 ležišči. Šele v zadnjih letih, ko so sezidali novi motel in hotel, se je število ležišč ponovno zvečalo; okoli 56 ležišč oddajajo privatniki, bližnji kamping pri Pivki jami pa ima 62 ležišč, torej je v Postojni na razpolago okoli 341 ležišč. Gostinske zmogljivosti, ki jih merimo s številom sedežev, pa se niso bistveno spremenile. Postojna ima 13 obratov z 2350 sedeži, medtem ko je imela leta 1939 26 obratov z 2630 sedeži. Pripomniti pa je treba, da dobršno število gostinskih obratov ne ustreza turističnemu prometu in so namenjeni zgolj krajevnim potrošnikom. Gostišča izven Postojne so še v Planini (2), Predjami (1), Hruševju (1), Prestranku (1), Pivki (3),iRazdrtem (1), Belskem (2)j Studenem (2), Rav-berkomandi (1) itd. Pred kratkim so tudi v Rakovem Škocjanu zgradili prepotrebni gostinski objekt in uredili zasilen kamping. Prav dobro uspeva kamping pri Pivki jami, ki ima iz leta v leto večji obisk. Iz tega kratkega prikaza razvoja turističnega prometa na postojnskem območju lahko ugotovimo naslednje značilnosti: — Postojna je med tistimi turističnimi kraji v Jugoslaviji, ki jih obišče največ turistov. Okrog ll,5°/o vseh tujih turistov, kateri pridejo v našo državo, si ogleda Postojnsko jamo (podatek velja za I. 1962). Izvrstna prometna lega veliko prispeva k temu. - Turistični promet ima izrazito prehoden značaj in je osredotočen na štiri poletne mesece. Obisk ostalih turističnih atrakcij je še vedno premajhen, saj npr. obišče Predjamski grad komaj 9,5 %> obiskovalcev Postojnske jame. Še slabše je z obiskom Rakovega Škocjana, Planinske jame itd. — Eden izmed razlogov za kratkotrajnost bivanja v Postojni so še vedno nezadostne in neustrezne prenočitvene zmogljivosti. Čeprav imamo napram predvojnim razmeram neprimerno večji promet, pa je število ležišč vendar manjše kakor pred vojno. — Tudi gostinski obrati ne ustrezajo tolikšnemu prometu. Imajo premajhno zmogljivost in slabo opremo. I ako npr. se je obisk Postojnske jame v povprečju povečal od predvojnih časov šestkratno ali celo sedemkratno, število sedežev v gostiščih pa je še vedno za okrog 10°/o manjše kakor za časa Italije. — Čeprav ni pričakovati, da bo postala Postojna letoviščarski kraj, bi vendar morala turistična politika težiti za tem, da se čas bivanja turistov podaljša, da večje število tujih turistov po možnosti vsaj enkrat tu prenoči in da si ogleda razen Postojnske jame tudi druge zanimivosti. - Še dalje bo treba razvijati že doslej zasnovano regionalno-pro-storsko zgradbo kraškega turizma. Postojna ima vse pogoje, da postane njegovo glavno središče, okoli nje pa naj bi se izoblikovala ostala žarišča in sicer pri Predjamskem gradu, v Planini, v Rakovem Škocjanu, pri Cerkniškem jezeru in pri Škocjanskih jamah. III Že v uvodu smo podčrtali, da nimamo namena v pričujoči študiji obširneje razpravljati o problemih turističnega prometa na krasu, temveč da želimo opozoriti na nekatere širše regionalne probleme, od katerih zavisi nadaljnji razvoj turizma na tem področju. Izvrstni prometni položa j Postojne ob tako imenovanih Postojnskih vratih je med poglavitnimi razlogi in pogoji za razvoj turizma. Na Pivki se stikajo tri ceste evropskega pomena: tržaška, koprska in reška. Po njih se odvija skozi vse leto obsežen promet, ki pa doseže v juliju in avgustu, ko se tovornemu prometu pridružijo še tuji turisti, prav visoke številke. Tako so npr. leta 1963 v dnevnem povprečju našteli pri Postojni 200 koles, 151 motociklov, 1936 osebnih avtomobilov, 138 lahkih tovornih avtomobilov, 131 avtobusov, 371 tovornih avtomobilov, 292 tovornih avtomobilov s prikolicami in 21 ostalih vozil. Povprečna dnevna obremenitev ceste je znašala na tem sektorju okoli 13.013 ton ali 179.579 tonskih kilometrov. V poletnih mesecih pa se je promet povečal od povprečja 3.040 vozil na 5.960 ali za 96 %. Okoli 27 °/o je bilo tujih vozil.15 Z razvojem tranzita skozi reško in koprsko luko (leta 1963 že 624.000 ton, od tega le 27 % za SRS) obremenitev po- stojnske ceste neprenehno narašča. Zaradi tega postajajo čedalje bolj aktualni predlogi o rekonstrukciji glavnega cestnega omrežja, katero niti po izpeljavi, niti po zgraditvi ne ustreza več obstoječemu in še manj prihodnjemu prometu. Rekonstrukcija se opira na zamisel o povezavi italijanskega in jugoslovanskega cestnega omrežja z novo avtostrado Ljubljana—Kalce—Hrušica—Ajdovščina—Gorica —Palmanova. Odcep proti Trstu in Reki z nove ceste je zamišljen nekje vzhodno od Hrušice. Od tu bi tekla nova tržaška cesta mimo Bukovja do Belske žage, kjer bi se razdelila na dva kraka: eden bi potekal mimo Landola do Razdrtega, drugi pa mimo vasi Zagon in Zalog do obstoječe reške ceste. Predvidena je tudi rekonstrukcija reške ceste, ki bi na sektorju med Pivko in Ilirsko Bistrico v prihodnje potekala čez Knežak in ne več po dolini Reke, kjer so slabi prirodni pogoji. Predvidene spremembe cestnega omrežja na Pivki, kakor so potrebne in koristne, bodo imele za Postojno vrsto posledic. Doslej je tekel skozi mesto obsežen tok potnikov, turistov in drugih prevoznikov. Ze zelo grob izračun na osnovi ocene števila avtobusov, osebnih avtomobilov in motorjev, ki so potovali v sezoni skozi Postojno, nam pove, da je šlo dnevno skozi mesto okoli 20.000—28.000 potnikov (307 avtobusov po 40 potnikov, 4270 osebnih avtomobilov s po 3 potniki in 721 moto ciklov s po 1 potnikom = 27.870 potnikov dne 21. 7. 1965).15 Nekaj teh vozil in potnikov se je vsaj za krajši čas ustavilo v mestu. Vendar lahko podčrtamo, da Postojna v glavnem ni znala oziroma s svojim nerazvitim gostinskim in trgovinskim omrežjem ni bila sposobna prestreči večjega dela tega prometa ter ga za nekaj časa zadržati v mestu. Razmeroma malo teh potnikov se je npr. odločilo za obisk Postojnske jame. Če bi se pretežni del številnih potnikov ustavil v Postojni, bi to prinašalo mestu lepe dohodke. Treba je tudi vzeti v obzir, da je Postojna okoli 50—70 km oddaljena od večjih krajev, a to je razdalja, pri kateri je v modernem cestnem prometu zaželjen krajši postanek kakor nekoč pri vozarskem prometu na razdalji 15—20 km, in kraj, kjer se navadno namestijo razni specialni servisi, gostinski in trgovski obrati. Tudi te možnosti mesto doslej ni izrabilo v večjem obsegu. Križišča cesti, reda z lokalnim cestnim omrežjem so predvidena v Zalogu pri Postojni, pri Belski žagi, Pivki in Razdrtem. Zlasti križišče v Zalogu bo nadvse pomembno. Tu bo stikališče hitrega cestnega prometa s kraškim turizmom. Urejeno bo moralo biti tako, da bo turiste primamilo k postanku in k obisku Postojne ter kraških znamenitosti. V nasprotnem primeru bo tekel turistični tok v še večji meri kakor doslej mimo Postojne. Lokalno cestno omrežje v glavnem ne ustreza turističnim potrebam. Večina cest je še makadamskih in neustreznih za moderni avtomobilski promet.* Turistični pomen imajo ceste: Postojna—Belska žaga-—Bukovje—Predjama, Planina—Belska žaga—Landol—Hruševje, Ravberkomanda—Rakov Škocjan—Zelše, Rakek—Unec—Haasberg— * Protiprašno je utrjen le cestni odsek Postojna—Belska žaga, cesta Planina—Unec—Rakek in seveda glavne ceste. Planina, Unec—Ravberkomanda. Zagon—Pivka jama—Ravberkoman-da in cesta v Javornike in na Zgornjo Pivko. Na podlagi obstoječega omrežja je mogoče zasnovati dva krožna sistema, po katerem bi potovali turisti. Prvi turistični krog bi potekal med kraji Postojna—Rakov Škocjan—Zelše—Cerknica—Cerkniško jezero—Rakek—Unec—Haas- berg—Planina—Planinska jama—Postojna, drugi krog pa bi potekal skozi kraje Postojna—Zagon—Pivka jama—Betalov spodmol—Bukovje —Predjamski grad—Šmihel—Hruševje—(Orehek, Prestranek ali Razdrto)—Postojna. Medtem ko je bila vse do zadnje vojne in še nekaj časa po njej železnica poglavitna prometna žila, po kateri so prihajali turisti v Postojno, se je v zadnjem desetletju njen pomen za turizem močno zmanjšal. K urejenemu cestnemu omrežju sodijo še avtomehanični servisi, oskrba z gorivom (v poštev pridejo kraji Postojna, Pivka, Razdrto, Planina in Prestranek) in parkirni prostori v bližini turističnih objektov (Postojnska jama, Predjama, Pivka jama itd.). V enem od prejšnjih odstavkov te študije smo navedli, da ima Postojna vse pogoje, da postane osrednje žarišče na kraškem turističnem področju. Vendar zaenkrat mesto še ni takšni funkciji primerno urbanistično urejeno in opremljeno. Turistični pomen imajo v Postojni trije mestni deli: osrednji Titov trg, kjer se stikajo tranzitni, lokalni in turistični promet, prostor pred vhodom v Postojnsko jamo in v prihodnosti, ko bo izvedena rekonstrukcija glavnega prometnega omrežja, cestno križišče v Zalogu. Tem trem prostorom je treba že sedaj posvečati vso pozornost in pri zazidavi upoštevati njihovo prihodnjo turistično funkcijo. Ze v bližnji prihodnosti bo treba rekonstruirati glavno cesto skozi Postojno in osrednji trg.* Tu naj bi bilo trgovsko in gostinsko središče ter avtobusna postaja. Značilno je, da postojnsko trgovsko omrežje doslej sploh ni bilo prilagojeno turističnemu prometu, čeprav po drugi strani kažejo analize mesečnega prometa po trgovinah znatno zvečanje potrošnje in finančnega poslovanja v času sezone. Zato bi na rekonstruirani trg sodili v prvi vrsti trgovski obrati, ki bi služili turističnemu in tranzitnemu potniškemu prometu (prodajalna sadja, samopostrežba, delikatesa, prodajalna spominkov, mlečna restavracija, slaščičarna itd.). Ista ugotovitev velja za gostinske obrate, ki bi razen tega morali biti kos tudi sezonskemu navalu. Zaradi avtobusne postaje je treba računati z velikim, a kratkodobnim obiskom, kateri doseže ob določenih dnevih izredno visoke številke (4. julija 1 ‘>59 so npr. našteli 11.250 motornih vozil, ki so šla skozi mesto). Zaenkrat gostišča v Postojni prav malo ustrezajo tem zahtevam. Naj ob tem primeru opozorimo na izkušnje drugih naših turističnih krajev, kjer prinaša turizem izred- * S turističnega gledišča pride v poštev edino varianta, po kateri bi tekla nova cesta med trgoin in Zalogom južneje od sedanje ceste, zadaj za hišami, v zgornjem delu pa bi cesto le razširili. Zadnje novogradnje na trgu pomenijo že prve korake k rekonstrukciji. no velike dohodke trgovini in malim gostiščem, včasih celo večje kakor velikim hotelskim obratom. Takšen poživljajoči učinek turizma občuti končno tudi vse ostalo občinsko gospodarstvo.10 Prostor pred Postojnsko jamo prav tako ni opremljen s trgovinami, bifeji in drugimi obrati, ki služijo turističnim potrebam. Manjka cenejših gostišč s hitro postrežbo. Ob konicah obišče Postojnsko jamo v enem dnevu 5000—4000 gostov in vendar zanje ni primerno poskrbljeno. V soseščino Postojnske jame bi sodil tudi novi hotel; treba ga bo sezidati, ker je stari postojnski hotel »Javornik« že dotrajan in neustrezen. Kakor na osrednjem trgu, tako bi morali tudi tu v največji možni meri povečati parkirne prostore. Edino v tem primeru je mogoče pričakovati, da se bodo turisti zares zaustavili in zadržali pri jami. Dosedanja urbanistična politika je zemljišče pri cestnem križišču v Zalogu povsem pravilno namenila zidavi avtomobilskih servisov, bencinskih črpalk, garaž in drugih posebnih obratov (motel). Za nadaljnji turistični razvoj so zelo pomembne komunalne naprave. Tega dejstva se pogosto vse premalo zavedamo. Primer postojnskega kraškega območja bo to misel prav lepo prikazal. Izredno neprijeten in aktualen problem postojnske regije je oskrba z v o d o. Na Pivki in v soseščini obstaja sicer okoli 19 lokalnih vodovodov, ki pa večidel ne ustrezajo higienskim predpisom in ob suši pogosto presahnejo. Celo Postojni primanjkuje vode. Zlasti poleti, ko se potrošnja zveča, vodna množina v zajetjih pa iipade, prihaja do prav hudega pomanjkanja vode. Za turistični promet, kakor sploh za tamkajšnje gospodarstvo, je to nad vse neprijetno in lahko zavre nadaljnji razvoj. Postojno oskrbujeta z vodo dva vodovoda; prvi in starejši ima zajetje pri vasici Stranje, drugi in novejši pa zajema vodo v kraškem izvirku Korentan pri vasi Orehek. Izvir Korentan; ki leži na petro-grafski meji med prestranškim kraškim Ravnikom in pivško flišno kotlino, je bol j vodnat. Ob suši ima okoli 15—20 1/sek, toda voda higiensko ni neoporečna in jo je treba klorirati. Izviri pri Stranjah dajejo izvrstno vodo, toda njihova moč je ob suši komaj 5,5 1/sek. Zaradi velikih izgub vode v zastarelih vodovodih, nedovoljnih količinah vode ob suši in naraščajoče potrošnje (nova industrija, večanje postojnskega prebivalstva in turističnega prometa*) bo treba slej ko prej opustiti obstoječe vodovode in poiskati drugo, boljšo rešitev.17 Za Pivko kakor za ves naš kras velja, da kljub obilnim padavinam primanjkuje zdrave pitne vode. Zaradi zakraselosti je izredno težko zajeti kraško podzemeljsko vodo. Nasprotno temu je v flišnih ka-dunjah sicer obilica vodnih izvirov, toda večina jih ob suši presahne in so zato za redno oskrbo večjih vodovodov neuporabni. Do podobnih ugotovitev pridemo tudi pri natančnejšem proučevanju ozemlja postojnske občine in njene soseščine. Večina izvirov bodisi na flišu ali na * Na mestnega prebivalca ise ponavadi računa potrošnja vode okoli 140— 150 1 na dan, na letoviščarje okoli 5001, na prehodne turiste 801, na vaško prebivalstvo 80 1, na glavo živine po 60 1 na dan. krasu je premalo vodnata in nezanesljiva ob sušah. Edini vsestransko ustrezni vodni vir, ki bi lahko zadovoljil vse potrebe, je tako imenovani »postojnsko-javorniški podzemni vodni tok«1718. Ta kraški vodni tok odvaja, kakor je to iz odtočnih količnikov za Pivko, Javornike in del Snežniškega pogorja razvidno, okoli 84,5 m8/sek. Računi namreč pokažejo, da znaša odtočni količnik za Hišni odsek reke Pivke in za njene pritoke s fliša 36,0%, kar ustreza temu tipu rek in geološko-morfološki zgradbi. Odtočni količnik za kraški tok Pivke pa znaša komaj 15,4 °/o, kar je veliko premalo za to s padavinami dobro namočeno ozemlje. Očitno je, da preostala voda odteka podzemeljsko. Pri teh računih je vzeto, da ca. 30 °/o padavinske vode izhlapi ali jo porabi vegetacija. Žal je dejanska podzemeljska vodna pot »Javorniškega toka« neznana. Del njegovih vod bi bilo mogoče zajeti edino v izvirkih »Malni« pri Planini ali pa nekje v rokavih Planinske jame*. Kraški izviri »Malni« so zelo vodnati (10 ni3/sek) in imajo ustaljen pretok. Ob sušah je npr. Ma-lenščica bolj vodnata kakor Unica. Zajeti vode »javorniškega podzemnega toka« kjerkoli drugje pa je zelo tvegana naloga in pri sedanjem nezadostnem poznavanju podzemel jskih poti k raških voda na področju Javornikov in Postojnskih vrat brez večjega upanja na uspeh. Iz opisane akcije je razvidno, da bo mogoče rešiti problem vodne oskrbe Pivke in ostalega Krasa ter morda celo Koprskega Primorja, kjer prav tako primanjkuje vode, pri našem sedanjem poznavanju hidroloških razmer z zajetjem izvirov v »Malnih« in z zgraditvijo obsežnega regionalnega ali celo interregionalnega skupinskega vodovoda. To bo zelo draga investicija, kateri se pa najbrže ne bo mogoče izogniti, saj je vodni primanjkljaj v Slovenskem Primorju čedalje občutnejši. Ker se po novejših ugotovitvah speleologov mešajo med vodo »javorniškega vodnega toka« tudi odtočne vode Cerkniškega jezera in Raka. bo bržkone treba vodo na zajetju biološko čistiti. Kakor v Postojni, tako je tudi v ostalih turističnih krajih oskrba z vodo nezadovoljiva (Pivka jama, Predjama, Rakov Škocjan itd.). Izredno pomemben komunalni problem postojnskega kraškega območja je odvajanje fekalij iz Postojne, Pivke in Prestranka. Naravno bi bilo, da bi se te odpadne snovi in vode odtekale v Pivko, toda ravno v tem je velika nevarnost za turizem. Pivka, ki dobiva večino vode s flišnega ozemlja, kajti kraški vrelci Zgornje Pivke dajejo le viške, ima ob sušah zelo majhne količine vode. Večkrat na leto pa reka celo presahne. Medtem ko je njen povprečni letni pretok 23,7 m3/sek, je njen minimalni mesečni pretok komaj 0,17 m3/sek (izračunano za dobo 1953-1958). Včasih odteka skozi Postojnsko jamo samo še tista voda, ki teče v pesku Pivkine struge. Zelo resna nevarnost je, da bi ob takšnih primerih prišlo do zastajanja in razpadanja fekalij v Postojnski jami, saj * Po navedbah geografov in speleologov dr. I. Gamsa in dr. P. Habiča prihaja do podzemeljskega sotočja med javorniškim podzemnim tokom, odtokom Cerkniškega jezera in Rakom nekje med železniško progo in Unško Koliševko oziroma Planinsko jamo. Od višne vode zavisi ali se vode odtekajo samo proti Malnoni ali tudi v Planinsko jamo. Tabela št. 4 Pretoki Pivke in Unice v m3/sek (za dobo 1953—1958) Pivka pri Postojnski jami Unica pri Haasbergu minimal. srednji visoki minimal. srednji visoki 1 1,87 31,10 238,89 39,40 107,21 223,6 II 2 29 33,79 134,66 41,95 114,85 214.4 III 5,67 43,49 242,70 57,03 130,27 239,2 IV 3,43 33,77 133,90 61,16 117,16 263,7 v 3,55 36,77 94,00 52,67 125,40 223,9 VI 1,45 13,63 56,26 42,96 87,04 183,0 VII 0,35 4,93 38,02 23,69 49,04 129,6 VIII 0,17 1,62 16,70 16,54 27,06 62,9 IX 0.18 3,13 38,41 11.90 26,53 111,7 X 0,30 13,75 122,32 17,89 70,54 232,3 XI 3,57 35,58 240,25 47,50 149,50 281,5 XII 1,71 33,05 190,34 18.04 123,60 246.8 0 2,04 23,71 128,88 35,89 94,01 201,4 je znano, da tečejo podzemeljski kraški vodotoki razmeroma zelo počasi. Kakršnokoli onesnaženje jame bi pomenilo pravo turistično katastrofo. Opozorili pa je ireba na možnost, da se onesnažena Pivka infilirira na kraškem svetil v druge vodotoke in jih prav tako onesnaži. Barvanje potočka, ki ponikuje pod postojnsko železniško postajo, je npr. pokazalo, da odteka njegova voda v »javorniški podzemni tok«. Iz tega lahko sklepamo, da obstoja prav resna nevarnost za onesnaženje »javorniškega toka« ne samo po Pivki, temveč tudi po drugih ponikalnicah. ki jih je na meji med flišem in krasom med Postojno in Pivko več. Poslojna in drugi kraji pa nimajo urejene kanalizacije. Del postojnskih odplak je speljan v potok Rakuljščico in od tod v Pivko, drugi del pa v greznice. Nevarnost onesnaženja in okužbe kraških voda bo zato odstranjena edino v primeru, če bo obstajalo enotno mestno kanalizacijsko omrežje in če se bodo fekalije mehanično in biološko očistile, predno jih bodo.spustili v Pivko. Edino v tem primeru bomo imeli zagotovilo, da »javorniški podzemeljski tok« ne bo onesnažen in da ga bo mogoče uporabiti za planirani vodovod. Ob razpravljanju o vodnogospodarskih razmerah na Pivki in v soseščini naj opozorimo še na en hidrološki problem. Normalni odtok Pivke skozi Postojnsko jamo je zaradi sifonov omejen na vodno množino 40m3/sek18. Kadar vodni pretok preseže to vrednost, pride do zastajanja vode v jami in do tvorbe kratkotrajnega jezerca v dolinici pred jamo. Zaradi tega to ozemlje ni zazidljivo, pa čeprav bi prišlo v pošlev za turistične namene. Odklonili pa bi bilo ireba zamisel, da bi se kotlina pred jamo za trajno ojezerila. Zaradi velikih kolebanj 5 Geografski vestnik 65 v vodnatosti Pivke bi gladina umetnega jezera vse preveč nihala in jezera ne bi bilo mogoče uporabiti za kopanje in vodne športe. S tem pa ni rečeno, da Postojna kot mesto in središče kraškega turizma ne bi potrebovala kopališča. Bilo bi nad vse koristen turistični objekt ob višku letne sezone. Postojna bi morala kot turističen kraj posvetiti več skrbi tudi drugim komunalnim službam. Izrečena je bila npr. pobuda, da se vrh Soviča, griča nad Postojno, uredi razgledišče ter spelje nanj cesta ali žičnica od Postojnske jame. V bližini Postojne bi bil potreben še en kamping. Zamišljen je pri vasi Mali otok. Poseben problem je ureditev prevoza turistov skozi Postojnsko jamo. Razen v Postojni bo treba tudi v drugih krajih, ki imajo pogoje za razvoj turizma, urediti turistične naprave. Na planinskem območju so sedanje prenočitvene in gostinske kapacitete nezadostne in ne ustrezajo. Planina, ki leži na severni strani Postojnskih vrat, ima kot obcestna postojanka podobne pogoje kakor Postojna. Pri Haasbergu so lepe možnosti, da se uredi kopališče na Unici in kamping. Žaga, ki zapira dostop v Planinsko jamo, ne sodi tja. Treba jo bo odstraniti ali i pa preurediti v gostišče. Tudi Planinsko jamo bo treba dokončno urediti za turistični promet, jo elektrificirati in speljati poti do sotočja Pivke z Rakom. V Predjami so nujno potrebni novo gostišče, urejen parkirni prostor in nova turistična pot do Lokve in spodnjih jam. V bližini Šmihela je »Na gradeh« izvrstno razgledišče. Predjamski grad je zaenkrat še premalo turistično izkoriščen. Za obnovitev pred vojno zelo živega letoviščarstva Tržačanov v Razdrtem najbrže ni več pogojev. Verjetno pa bi zamišljena žičnica na Nanos pritegnila številne turiste, čeprav je vprašanje, ali bi imela dovolj obiskovalcev. Novo gostišče v Rakovem Škocjanu je šele prvi korak, ki naj odpre turizmu to kraško polje. Urediti pa bo treba še marsikaj kakor npr. kamping. kopališče, turistične poti do jam in naravnih mostov itd. Bržkone ne bo odveč, če na koncu tega poročila povzamemo še nekatere metodične sklepe: — Turizem, ki vnaša v pokrajino številne spremembe in nove elemente, a je obenem zainteresiran na zavarovanju in pravilnem razvoju iste pokrajine, mora nujno biti sestavni del vsakega regionalnega prostorskega načrtovanja. — Za turistično programiranje velja isto načelo kakor za prostorsko načrtovanje, da je treba vpoštevati najrazličnejše prirodne in družbene činitelje. Edino v tem primeru je zagotovljen vsestranski in vsklajeni prostorski razvoj turistične dejavnosti. Pogosto so nekateri sekundarni činitelji (npr. prometno omrežje, oskrba z vodo itd.) pogoj nadaljnjega turizma na določenem ozemlju. — Kakor prostorsko planiranje, tako mora tudi turistično načrtovanje izhajati iz regionalnih analiz in programov. Po dosedanjih skušnjah je najboljša podlaga za regionalno turistično programiranje regionalizacija, katera se opira na splošne ekonomsko-funkcijske regije, a vpošteva tudi fiziognomične regije. Na ta način pridemo do turističnih območij, katera se oblikujejo okoli določenih žarišč (npr. kraško turistično območje s Postojno, zgornjesoško turistično območje z Bovcem itd.). — Turizem kot ekonomska dejavnost, ki izkorišča prirodne zanimivosti z različnimi turističnimi napravami, je zelo zainteresiran na varstvu pokrajine in spomenikov. — Zelo težka, a nujna naloga je, da pri turističnem programiranju ovrednotimo ne le konkretne turistične naložbe, temveč tudi druge .investicije, ki so potrebne za turistični razvoj (npr. v trgovino, komunalo itd.). - Regionalno turistično načrtovanje je uspešno predvsem na podlagi sodelovanja različnih strokovnjakov: ekonomistov, geografov, arhitektov, prometnih strokovnjakov, konservatorjev itd. VIRI IN LITERATURA 1. Gams Ivan, Jamski turizem, Turistični vestnik, XT, Ljubljana, 1963/11. 2. Planina Janez, Vloga geografije pri proučevanju turizma, Zbornik VI. kongresa geografov FLRJ, Ljubljana. 1962. Sršen Vekoslav. Pomen regionalnega prostorskega planiranja za razvoj turizma. Turistični vestnik, VI. Ljubljana, 1958/3. Zuljic Stanko; Plitvička jezera, geografska interpretacija turističkili mogucnosti jednog nacionalnog parka, Zbornik VI. kongresa FLRJ. Ljubljana, 1962. 3. Bertarelli L. V.. Boegan E„ Due milla grotte, Milano, 1926. Bohinec V.. Planina F., So tier J., Slovensko Primorje v luči turizma, Ljubljana. 1932. K n n a v e r Pavel. Kraški svet in njegovi pojavi. Ljubljana, 1957, Serko Alfred, Kotlina Škocjan pri Rakeku, Geografski vestnik, Ljubljana. 1948/1949. Serko Alfred, Mich le r Ivan. Postojnska jama in druge zanimivosti krasa, Ljubljana. 1932. 4. Uradni list LR Slovenije št. 27/393 z dne 27. 8. 1949. 3. Valant Janko, Janežič Savo, Hidroelektrarna Planina-Verd. Idejni projekt. Elektroprojekt. Ljubljana. 1933 (razmnožen rokopis), Breznik Marko. Akumulacija na Cerkniškem in Planinskem Polju. Geologija. 7, Ljubljana. 1962. 6. Arhiv hidrometeorološke službe v Ljubljani. Reva Oskar. Padavinska karta Slovenije. Ljubljana. 1946. 7. Poročilo Uprave gojitvenih lovišč LRS in Lovske zveze LRS ter Ribiških društev v Postojni n Ljubljani, podatki veljajo za 1. 1937. 8. Zadnikar Marjan, Piskernik Angela. Spomeniško varstvo, v elaboratu ^Občina Postojna - turistični program. Projektivni atelje. Ljubljana. 1958«. 9. Piskernik Angela. Peterlin Stane. Varstvo narave v Sloveniji Turistični vestnik. X. Ljubljana. 1962/5. 10. Gol jak Rudi, Turistična postojanka Nanos. Turistični vestnik. VII, Ljubljana, 1959/10—11. 11. Postojnsko okrajno glavarstvo, zemljepisni in zgodovinski opis, spisali in izdali učitelji v okraji, Postojina. 1889. G a r z a r o 1 1 i Elo. Postojna vedro gleda v prihodnost, Turistični vestnik. XI, Ljubljana, 1961/5. G a r z a r o 11 i Elo. Postojnsko turistično žarišče na pragu nove sezone. Turistični vestnik, VIII, Ljubljana, 1960/1, H a b č France, Turistične perspektive v cerkniški občini, Turistični vestnik, VIII, Ljubljana, 1960/1. 12. Po podatkih zavoda za statistiko v Ljubljani. 13. Žagar Marjan. Tur.ističke struje u Sloveniji, Zbornik VI. kongresa geografov FLRJ, Ljubljana, 1962. 14. Sršen Vekoslav, Materialne osnove turizma, v elaboratu »Občina Postojna - turistični program, Projektivni atelje, Ljubljana, 1958s;. 15. Po podatkih prometnih štetij Skupnosti cestnih podjetij v Ljubljani. 16. Delež gostinstva in turizma znaša v ustvarjenem narodnem dohodku postojnske občine leta 1961 3,3 % (v SR Sloveniji 1,78%). Določen učinek turističnega prometa je mogoče opaziti tudi v ustvarjenem narodnem dohodku trgovine (13,0%, v SRS 10,9%). IT. Guzelj Stojan, Vodna preskrba, generalni urbanistični načrt občine Postojna, Projektivni atelje, Ljubljana, 1964. s 18. J e n h o Franc, vodnogospodarska proučitev za osnovanje vodnogospodarske skupnosti Pivške kotline, Projekt nizke gradnje, Ljubljana, 1958, Jenko Franc, llidrogeologija in vodno gospodarstvo krasa, Ljubljana, 1959. LA PLANIFICATION REGIONALE DU TOURISME DANS LA COMMUNE DE POSTOJNA Igor Vrišer La Republique socialiste de Slovenie est un territoire touristique dejä aucien. On y distingue trois regions touristiques de nature tres differente: les Alpes, la Cote adriatique et le Karst. Tandis que le tourisme dans les Alpes et ä la cote de la mer est dejä tres avance, celui de la region du Karst reste encore peu developpe. Mais il existent des conditions favorablcs pour le developpement de cötte region et pour son rattachement au tourisme. Dans les alentours de la ville de Postojna, capitale de cette region, on peut visiter une quantite de beaux monuments artistiques et naturels: la Grotte de Pivka, la Grotte Noire, la Grotte de Planina, Rakov Škocjan, Mali Grad pres de Planina, le chateau de Predjama, Betalov spodmol etc. Malheureusement, ce n’est que la Grotte de Postojna qui, parmi ces monuments, jouit dejä d’une renommee mondiale. Le nombre de ses visiteurs croit chaque annee et, en 1963, il a atteint le chiffre de 340. 288, c’est,ä-dire le 1 1,5 % de touristes etrangers qui ont visite la Yougaslavie. Mais contrairement ä ce chiffre et ä cause du nombre trop restreint de lits (341) et de restaurants (2231 places), le tourisme ä Postojna et ä ses environs se developpe tres lentement (voir le tableau 1) et le fait que la route qui traverse Postojna est une des plus frequentees en Yugoslavie n’y change rien. Outre cela, les touristes connaissenit tres peu les autres attraits du Karst Slovene. Aussi beaucoup de ces monuments ne sont pas convenablement arranges pour recevoir les touristes. Dans l’avenir, il faudra essayer de diminuer le tourisme de passage, de maniere qu’un plus grand nombre de touristes y sejourne au moins un ou deux joups afin de visiter, ä cette occasion, d’autres points touristiqes celebres du Karsit, proches ou plus eloignes (p. ex. les grottes de Škocjan, le lac de Cerknica, Križna jama, etc.); ainsi augmentera aussi la depense des touristes. Pourtant, le but de cet article n’est pas uniquemenit une presentation de Petat actuel et des possibilites pour le developpement du tourisme dans le futur, mains aussi la presentation de certains problemes regionaux qui sont ou qui seront decisifs pour le developpement du itourisme. Parmi ces problemes, il faut mentionner l’approvisionnement en eau potable, le reseau des egouts, l’amenagement urbaniste de Postojna comme centre touristique et la reconstruction du reseau routier. L’approvisionnement en eau et ramenagement des egouts presentent, vu le caractere karstique de cette region, deux problemes tres difficiles ä resoudre. L’auteur est persuade que toute prograinmation touristique doit se sou-mettre ä l'aspect concret de la region; que pour resoudre des problemes plus vastes eile doit etre appuyee sur la planification regionale et qu’elle peut reussir seulement avec la collaboration de differents specialistes. MANJŠI PRISPEVKI F r ti n c e Bernot VERTIKALNI TEMPERATURNI PROFIL V JEZERU POD KRIMOM V okviru priprav za merjenje temperature globinske morske vode v slovenskem delu Jadrana, je bilo predhodno treba opraviti nekaj poskusov merjenja vodne temperature iz čolna. V ta namen je bilo izbrano Jezero pod Krimom, pri vasi Jezero, v bližini Podpeči. Prve meritve temperature jezerske vode je tamkaj opravil I. Gams v juniju 1959 (1). Naše poskusne meritve pa so bile opravljene dne 3. in 9. julija 1963 ter 30. januarja 1964. Merili smo z električnim uporovnim termometrom in z ustrezajočim merilnim instrumentom. V vsaki izbrani globini sta bili opravljeni dve meritvi: prva je bila izmerjena ob spustu, druga ob dvigu instrumenta. Med enim in drugim podatkom je včasih nastopila razlika za nekaj desetink stopinje. V takem primeru je bila opravljena še tretja kontrolna meritev, a uporabljeni sta bili oni vrednosti, med katerima je bila manjša razlika. Obakrat so bile meritve opravljene med 17. in 19. uro, vendar ne na isti točki. Temperaturo jezerske vode smo merili med točko I in točko II, kakor jih je vrisal I. Gams v karto izobat Podpeškega (Krimskega) jezera (1). Zato je pri prvem merjenju, dne 3. julija 1963 zadel termometer ob dno v globini 16,6 m. a pri drugem merjenju, t. j. 9. julija 1963, že v globini 13,4 m. Med obema točkama je znašala razdalja v horizontalni smeri 6—8 metrov. Kasneje, v januarju 1964, smo še enkrat merili temperaturo jezerske vode na dveh iočkali. A 2. februarja 1964 se je ponudila prilika, da smo izmerili temperaturo vode še na zmrznjenem Blejskem jezeru. Rezultate vseh teh meritev prikazujeta tabela in diagram. Za časa merjenja (dne 3. in dne 9. julija 1963) je bilo nebo obakrat jasno. Pihal je jugovzhodnik, prvič z jakostjo 1 po B (= Beaufortu), drugič z jakostjo 2 B, kar je povzročilo rahlo valovanje (višina valov do 5 cm). Dne 3. julija 1963 je temperatura jezerske vode naglo padala do globine 3 in, saj se je ohladila za več kot 1° C na I m globine. Naslednje 3 metre (od 3—6 m) se je voda ohlajevala bolj umerjeno. Od globine 6 m pa do dna (16,5 m) se je vsega skupaj v nekaj preko 10 m debeli Kraj meritve Jezero pod Kr imom Jezero Bled 'Datum 3' jul*j 9. julij 30. jan. 30. jan. 2. feb. 1963 1963 1964 1964 1964 d Opomba — ročka I Točka II — J2 c Debelina 5 cm 38 cm O » ledu 3 cin 0.1 22 1 21,8 4.1 3.6 — 0,2 21’,7 21,9 — — — 0,3 — 21,8 — — — 0,4 — — — — 0,3 0,5 20.9 22,0 ' — — — 1,0 19.6 21,1 4,1 3,7 3.2 1,5 18,5 19,3 — — — 2.0 17,5 18,5 4.1 3,9 3.2 2,5 17,1 18,2 — — — 3.0 16,4 17,6 4,1 3,9 3,2 3,5 16,0 17,3 — — — 4,0 15,7 16,7 4,1 3,9 3.2 4,5 15,4 16,4 — — — 5,0 15,4 16,4 4,0 3,9 3,2 5,5 — — 4,0* — — 5,5 15.3 16,2 — — — 6.0 15,3 16,2 — 3,9 — 7,0 15,1 — — 3,9* ----- 6,5 14.9 16,3 — — 3.3 7,5 15,0 — — — — 8,0 14.9 16,3 — — — 9,0 14,9 16,3 — — 3,3 10,0 14,9 16,2 — — 3,4 11,0 14,9 16,2 — — — 12,0 14,9 16,1 — — 3.5 13,0 14,6 16,1 — — — 13,4 — 16,1* — — — 14,0 14,6 — — — 3,6 15,0 14,5 — — ' — 3,6 15,5 — — — — 3,7 16,0 14,5 — — — 4,5 16,6 14.5* — — — — 17,0 — — 4,6 17,8 — — — — 4,9* Tab. 1. — Podatki o temperaturi vode (v °C) v Jezeru pod Krimom in v Blejskem jezeru. Opomba: Z znakom * označene vrednosti so bile izmerjene na dnu jezera. GLOBINA VODE 16 - ’6-6 ujm dno ..................... Diagr.1 Poletni vertikalni temperaturni proFil Jezera pod Krimom TEMPERATURA V »G 0 2 4 6 Diagr.2 Zimski vertikalni temperaturni profil Blejskega jezera in jezera pod Krimom TEMPERATURA V »C 14 16 18 20 22 plasti vode ohladila komaj za 0,8° C. Vmes je bila ugotovljena še okoli 5 m debela izotermna plast (med 7 in 12 m). Pod to izotermno plastjo je temperatura vode zopet nekoliko padla (za 0,4° C), nakar je bila do dna izotermna. Podoben potek temperature je bil ugotovljen dne 9. julija 1963. Temperatura jezerske vode je od površja pa do globine 0,5 m naraščala, nakar je z. globino sprva naglo, nato pa bolj in bolj umerjeno padala. Končno je bila od globine 7 m navzdol do dna (15,4 m) skoro izotermna, saj se je v 6 m debeli plasti vode ohladila le za 0,2°. Pojavlja se vprašanje, kaj je vzrok, da je bila voda na površju hladnejša kot v globini 50 cm. Morda bi ta pojav lahko pripisali padavinam predhodnega dne in povečanemu dotoku vode, ki se po malem potoku izliva v jezero. Odgovor na gornje vprašanje bi zaenkrat, zaradi nezadostnega opazovanja in poznavanja jezera, bil še preuranjen. Če primerjamo potek obeh krivulj, ki sta si dokaj podobni z julijskimi podatki, oz. temperaturnimi krivuljami za druga jezera, opažamo v večini primerov podobnost. Od domačih jezer ima slično temperaturno krivuljo Bohinjsko jezero (po podatkih z dne 7. julija 1934 (2), medtem, ko se temperaturna krivulja, izdelana po meritvah na Blejskem jezeru (dne 3. julija 1934) (2) nekoliko razlikuje. Bolj podoben ji je vertikalni potek temperature, ki je ugotovljen 3. avgusta 1934 (2). V Blejskem jezeru je kritična plast nekoliko globlje (5—8 m) kot v Bohinjskem (1—3 m). Se bolj globoko pa je kritična preskočna plast v Bodenskem jezeru. Tamkaj so v juliju in avgustu (leto merjenja v literaturi ni označeno) ugotovili preskočno plast v globini 15—20 m (po podatkih za vsakih 5 m globine, 3). V Ženevskem jezeru je v istem letnem času kritična plast v globini med 10 in 20 m (po podatkih za vsakih 10 m globine) (3). Zanimivi so tudi zimski podatki o temperaturi jezerske vode. Mesec december 1963 je bil zelo hladen (srednja mesečna temperatura zraka v Ljubljani —2,8° C), a januar je bil še hladnejši (srednja mesečna temperatura zraka v Ljubljani —5,7° C). Pričakovali smo, da bo z ozirom na daljšo dobo, ko se niti maksimalna temperatura ni dvignila nad 0° C, Krimsko jezero zamrznjeno. Vendar se naša pričakovanja niso izpolnila. 13. januarja 1964 na Jezeru pod Krimom ni bilo ledu. Ker smo bili brez čolna, smo se morali vrniti, ne da bi merili temperature jezerske vode. V zadnji dekadi januarja se je temperatura zraka dvignila nad 0°, zato smo se 30. januarja 1964 ponovno vrnili k Jezeru pod Krimom. Tokrat pa je bila precejšnja površina jezera (približno 2/3) zamrznjena. Led je bil ob bregu debel približno 10 cm. Proti sredini jezera se je njegova debelina naglo manjšala. Opravili smo dve meritvi: prva (I) je bila od »pomola«, v smeri proti izlivu potoka v jezero, oddaljena 10 m, druga (II) pa 17—19 m. V prvi točki je bil led debel 5 cm, v drugi pa 3 cm. Rezultate teh meritev prikazuje tabela 1, ilustrira pa diagram 2. V točki I je pod 5 cm debelo plastjo ledu znašala temperatura vode 4,1° od površja pa do dna. V drugi (II) točki je bil led tanjši (3 cm). Temperatura jezerske vode je do globine 2 m sprva naraščala, nakar je ostala vse do dna nespremenjena. V prvem in drugem primeru je bila temperatura vode skoro 4° C. Pri tej temperaturi je voda namreč najgostejša, t. j. njena specifična teža je največja. Dne 2. februarja 1964 smo merili temperaturo vode v Blejskem jezeru, v ustju zaliva Zaka. Jezero je bilo v celoti zamrznjeno. Debelina ledu je znašala 38 cm. Temperatura vode tik pod ledom je znašala 0,3° in je do globine 1 m naglo naraščala (3,2°). Ponoven porast temperature vode smo zabeležili šele od globine 5 m navzdol. Do globine 15,5 m je naraščala temperatura počasi, nakar je v 0,5 m debeli plasti (med 15,5 in 16,0 m) narasla za 0,8°. Ta nagli temperaturni skok nas je presenetil, zato smo merjenje v globini med 15 in 16 m trikrat ponovili, vendar vedno z istim uspehom. Nadalje nas je presenečalo še dejstvo, da je temperatura vode pri dnu višja od 4° C. Vzrok za to moramo verjetno iskati v razpadanju organskih sedimentov, pri čemer se razvija toplota. Tudi mulj, ki smo ga na tem mestu dobili iz vode, je bil umazano črne barve. Mimo tega je še smrdel po trohnobi. V avtorju dostopni literaturi ni podatkov o zimskih temperaturah vode v globini Blejskega in Bohinjskega jezera. Na Ženevskem jezeru temperatura vode v januarju in februarju od površine do globine 20 m počasi pada, nakar se do globine 50 m ne spremeni, medtem ko je na Bodenskem jezeru plast vode med 5 in 10 ni globine za 0,1° hladnejša od površinske plasti ter od plasti, ki leži globlje (pod 10 m) (2). (Tab. 2.) Globina v m Bodensko jezero »C Ženevsko jezero «C 0 3,6 5,4 5 3,5 — 10 3,5 5,3 15 3,6 — 20 3,6 5,2 25 3,6 — 30 3,6 5,1 40 — 5,1 50 — 5,1 60 — 5,1 Tab. 2. — Temperatura Bodenskega in Ženevskega jezera v januarju in februarju. (Podatki so vzeti iz knjige: J. Hann, Hehrbuch der Meteorologie, Leipzig 1901) Kakor je iz navedb razvidno, so zimski vertikalni temperaturni profili domačih jezer dokaj različni od jezer drugod. Zal avtorju ni dostopna literatura, ki obravnava jezera, ki bi po velikosti, globini in jakosti pretoka orgovarjala našim obravnavanim jezerom. Morda je ravno v velikosti, zlasti pa v globini in jakosti pretoka iskati razlike. Vsekakor bodo nova opazovanja in merjenja dosedanje pradstave o vertikalnem temperaturnem profilu naših jezer še zelo izpopolnila in morda tudi spremenila. Našli pa bomo tudi še razlago za obstoječe razmere. LITERATURA 1. I. Gams, Jezero pod Kr.imom. Prispevek k poznavanju jezera in okolice, Geografski zbornik VIII. Ljubljana 1963. 2. A. Melik. Slovenija'I; Ljubljana 1936. 3. J. II an n, Lehrbuch der Meteorologie; Leipzig 1901. LE PROFIL THERMIQUE DU LAC DE PODPEČ (SLOVfiNIE) France Bernot Les 3 et 9 juillet 1965 on effectua, ä l'aide d un tlierinonietre eleatrique ä resistance, la prise de temperature de l’eau d’un petit lac karstique situe au pied du mont Krim, au Sud de Ljubljana. Toutes les deux fois la temperature baissait en allant de la surface vers le fond du lac (tableau 1, diagramme 1). Le 50 janvier 1964 la temperature de l’eau du lac fut prise de nouveau. Ce jour-la le lac etait partiellement gele (2/5). La temperature de l’eau, sous une epaisseur de glace de 5—5 cm, etait presque la meme eil allant de la surface verts le fond (tableau 1, diagramme 2). Le 2 fevrier 1964, ä l’aide du meme instrument, on prit la temperature de l’eau du lac de Bled. Sous une epaisseur de glace de 58 cm, la temperature de l’eau allait en grandissant avec la profondeur. Une augmentation rapide de la temperature fut constatee dans la couche d’eau situee immediatement en dessous de la glace (40—400 cm) et ä la profondeur situee entre 15,5 et 16,0 m (tableau 1, diagramme 2). Dans la suite de son article l’auteur fait une comparaision des donnees obtenues en juin 1965 et en janvier et fevrier 1964 avec celles de 1954 pour les lacs de Bohinj et de Bled, et egalement avec les donnees pour les lacs de Geneve et de Constance. A cette occasion il constate qu’il faudrait plutot comparer entre eux des laos qui sont similaires en ce qui concerne la grandeur, la profondeur et le debit. Mirko P a k DANAŠNJI GOSPODARSKI POMEN IZGONOV NA ZGORNJEM DRAVSKEM POLJU Ves zahodni del Zgornjega Dravskega polja od Zgornjega Radvanja na severu do obeh Polskav na jugu ter od vznožja Pohorja na zahodu do črte vzhodno od železnice Maribor—Pragersko, kjer preneha plast glineno-ilovnate naplavine in prevlada prod, označujemo kot iz-gonsko ozemlje (Baš). Potoki s Pohorja so sem nanesli debele plasti ilovice, gline in peska. Zaradi tega se ta del Zgornjega Dravskega polja močno razlikuje od obsežnega osrednjega prodnega dela, mokrotnih Čreti na jugu in jugovzhodu ter ozke aluvialne ravnice in terase ob Dravi. Potoki s Pohorja se ob prestopu na vedno nižji svet Dravskega polja razcepijo najprej v posamezne struge, ki se danes ne dajo več ločiti od prvotne struge potoka in naprej v vedno večje število jarkov, ki dovajajo vodo prav na vsako travniško parcelo. Vsi potoki imajo ob prestopu v nižino smer Z-V, vendar se kaj kmalu obrnejo proti jugu. Največkrat se držijo plitvih dolinic, katere skupaj s klečmi in terasnimi površinami spreminjajo izgonsko pokrajino v valujočo ravnino brez jasno določenega strmca (Baš). Potoki, ki dosežejo Polskavo in se preko nje odtekajo v Dravinjo ter v Dravo, tečejo na meji med gli-neno-ilovnatim površjem in prodnim, ki se dviga nad prvim v ponekod komaj vidni terasi (Baš). Tako ta komaj vidna terasa poleg sklenjenih pasov jelševja jasno nakazuje mejo obeh po svojih tleh različnih pokrajinskih enot Zgornjega Dravskega polja. Potoki, ki poniknejo ob prestopu na prod, vršijo ves čas svojega toka funkcijo izgonov.1 Po njih se voda s Pohorja, ki teče preko ilov-nato-glinenega površja, odvaja na suha prodnata tla. Pri tem tečejo po lastni naplavini, dvignjeni nad okolnim površjem. Na obe strani struge se spušča vršaj, ki ga potoki ustvarjajo, ko se v deževni dobi leta ob prevelikem navalu vode z bližnjega Pohorja razlivajo preko bregov. Potoki, ki imajo svoj iztok in ne poniknejo, dosežejo že kmalu vzhodno od železnice enako višino kot površje, po katerem tečejo. Zato voda v tem delu toka mnogo hitreje prestopi bregove kakor v nižjih legah, kjer tečejo izgoni vzpeti nad površino. Na JV pa njihova vloga izganjanja vode popolnoma preneha in tečejo 1 Manjše izgone zasledimo tudi na južnem robu Zgornjega Dravskega polja pod Savinskim in na Ptujskem polju med Podgorci in Veliko Nedelja najprej kot običajni potoki, ki ne služijo namakanju, niti odmakanju1. Takšna je gospodarska funkcija izgonskih potokov na jugu do Pragerskega in Strgojnee2. Nekoliko dalje proti JV spremljajo potoki še naselja do Sp. Jablan, od Cirkovec naprej pa se nam kaže pot, ki jo ubira struga Reke, v sklenjenem pasu jelševja na jugu. Že starejši viri (Slekovec, Baš) omenjajo, da ima ime izgon na Zgornjem Dravskem polju dvojni pomen. Razen struge potokov se imenujejo tako tudi poti, od katerih so potoki to ime dobili (Baš). Izgoni so bili torej prvotno poti, ki so vodile iz vasi na gmajne, travnike ali njive in so bile povezane s pašo ob robovih. Da je bila ta paša prav pomembna zlasti za kočarje, ki niso imeli dovolj travnikov in deleža na gmajni, vidimo iz tega, da so to pašo prodajali v istem času kot pašo na gmajnah (Slekovec). To daje poleg drugih dejstev3 slutiti, da so izgon prvotno imenovali pot na gmajne. Še danes se imenujejo izgoni poti ne samo na izgonskem ozemlju, ampak tudi JV od tod vse do Lovrenca. Na izgonskem ozemlju spremljajo izgoni-poti izgone-potoke v smeri proti prodnemu površju, vse dokler potoki ne spremenijo smeri proti JV. V naseljih JV od izgonske pokrajine pa izgoni-poti sploh ne spremljajo potokov, ampak tečejo praviloma pravokotno preko njih na gmajne in travnike ali pa proti sredini ravnine na polja. Še tretji, ožji pomen ima ime izgon. V Zgornji in Spodnji Gorici pomeni tudi pot od posamezne domačije na njeno zemljišče. Po tem pomenu se ujema s pojmom »poteči«, ki je razširjen v naseljih JV od obeh Goric, kjer je posest večine posestnikov v progah in vodijo »poteči« od vrtov preko »zavrtov« do »prečnjaka«. Pred prikazom današnje gospodarske funkcije izgonov-voda v tej klasični pokrajini izgonov v Sloveniji smo se nekoliko dotaknili razjasnitve pojma in prikazali teritorialno razširjenost poti in potokov ter končno še manjših poti, ki se imenujejo izgoni. Pri nadaljnji obravnavi pa se bomo omejili samo na pokrajino Zgornjega Dravskega polja severno od obeh Polskav in Strgojnee, kjer so izgoni-potoki (v nadal jnjem bomo označevali z imenom izgon samo potoke) pokrajinsko najbolj markanten in gospodarsko eden izmed najvažnejših elementov. Gospodarska funkcija poti v tej pokrajini stopa v ozadje v primerjavi z gospodarsko važnostjo potokov, razen tega pa poti na JV že nekaj let, v izgonski pokrajini pa že od predvojnih let naprej ne služijo več izgajanju živine na pašo. Izgoni so dobili swojo obliko dvignjene struge nad ravnico v času fevdalnega gospodarstva, torej v času urejenega kolektivnega vodnega gospodarstva (Baš). Takrat so prvotne potoke razdelili, razcepili na več strug in jih napeljali v naselja, ki stoje že na robu ilovnato-glina-stega površja ali celo že na prodni ravnini, in sicer z namenom, da bi 1. Prebivalci v teni delu Zgornjega Dravskega polja ne poznajo imena izgon za strugo potoka. 2. Domačini sami uporabljajo ime Strgojnca, prav tako tudi starejši viri. 3. .Največji izgoni vodijo še danes na gmajne. Tudi na prodni ravnini ležeči Starošinci imajo svoj izgon, ki vodi na gmajno južno od Keke. namočili travnike, preskrbeli pitno vodo, vodo za napajanje živine pa tudi za gašenje požarov. Večina teh strug se izgubi ob prehodu na prod, veliko umetno napeljanih pa se konča v ribnikih sredi naselij ali nekdanje posesti zemljiškega gospoda. Vzdrževanje izgonov zahteva skupno gospodarjenje, to je sodelovanje vseh posestnikov, katerih posest leži ob izgonu. Le-ti ga morajo trebiti po vsej dolžini toka istočasno, da se voda kje ne zaustavi, sicer so lahko prizadeti lastniki parcel nad neočiščenim delom struge, na katere se zajezena voda razliva in lastniki parcel v spodnjem toku, do katerih pride zaradi zajezitve zelo malo ali sploh nič vode. Že kmalu po zemljiški odvezi so ponekod zanemarili kolektivno gospodarjenje na izgonih. Vendar je takrat županom še uspelo urediti vprašanje trebljenja izgonov in še zlasti pravico uporabe vode za napajanje, ki je bila v Slivnici v veljavi še vse do leta 1940. Cas namakanja za pol hektarja travnika je bila ena ura. Izgoni so zlasti ob velikem deževju prinašali na travnike tudi obilo kamenja, katerega so kmetje pobirali in z njim posipavali poti. Po osvoboditvi pa se je to kolektivno vodno gospodarstvo vedno bolj rahljalo. Temu je bil vzrok bližnji Maribor, ki je takrat potreboval veliko delovne sile in jo po železnici in cesti močno črpal prav iz »izgonske« pokrajine ter s tem sprožil v populacijskem oziru njeno deagrarizacijo. Kako se kaže vpliv deagrarizacije v podobi in gospodarski funkciji izgonov in v vsem gospodarstvu pokrajine? Izgonska pokrajina je zaradi svoje pedološke osnove v nižjih legah mokrotna ter zato ugodna predvsem za travnike in gozdove. Zlasti travniki zavzemajo pretežni del površine ter so v preteklosti nudili krmo posestnikom tudi iz naselij na Pohorju in prodnem delu Zgornjega Dravskega polja. Tako je še leta 196) znašala površina travnikov, ki so bili v posesti posestnikov izven izgonske pokrajine, kar 738 ha. Krma s teh travnikov je dokaj slabe kakovosti in uporabna predvsem za konje, katerih imajo še danes veliko na prodnem delu Zgornjega Dravskega polja. Zaradi neustrezne krme se govedoreja tukaj ni razvila v taki meri, kakor bi pričakovali. Vendar so te obsežne travnike v preteklosti intenzivno izkoriščali. To se je odražalo tudi v urejanju izgonov, od katerih je v naj večji meri odvisen donos travnikov. Ponekod so že kmetje poskušali preorati travnike in zlasti gmajne na najbolj sušnih mestih. Ostanke takšnih poizkusov zasledimo še danes v vidnih ostankih nekdanjih ogonov. Podoben poizkus so napravili pred leti tudi na podružbljenih gmajnah v Strgojnici in Šikolah, vendar naslednje leto niso nikjer več podorali. Ker so na teh njivah sadili izključno koruzo, kateri vlažnost najmanj škoduje, je talna voda v jeseni otežila ali celo onemogočila obiranje plodov. Prav ti poizkusi so pokazali, da brez urejanja vodnega gospodarstva v nižjih delih izgonske pokrajine poljedelstvo, pa tudi uspešno travništvo nista mogoča. Pomanjkanje delovne sile in novi vir dohodkov iz neagrarnih gospodarskih panog sta povzročila, da so zlasti manjši kmetje začeli manj intenzivno izkoriščati travnike ter s tem v zvezi tudi vzdrževati izgone in številne vodne jarke. To zlahka razumemo, če izvemo, da je bilo leta 1931 v takratnih občinah Gorici, Slivnici, Ješenci, Orehovi vasi in Sp. Polskavi še 53 °/o kmečkega prebivalstva, pa se je njegov delež do I. 1953 zmanjšal na 28,7°/o, do leta 1961 celo na 19,6 °/o. Ker so tukaj všteta naselja, ki so že močno daleč od Maribora, je ta majhen delež kmečkega prebivalstva prav lep dokaz o obsežnosti in moči vpliva industrije Maribora na spreminjanje svoje ožje, pred vojno povsem agrarne okolice. Dva procesa sta povzročila tolikšno spremembo v deležu kmečkega prebivalstva v zadnjih 30 letih. Eden je samo odhajanje kmečkega prebivalstva na delo v Maribor in ostale industrijske centre na Dravskem polju. Ta proces je povzročil zmanjšanje deleža kmečkega prebivalstva predvsem v naseljih Slivnici (leta 1961 le še 16,4 °/o). Sp. Gorici (37,3 ®/o) in Sp. Polskavi. Drugi vzrok zmanjšanju deleža kmečkega prebivalstva pa je gradnja novih hiš v naseljih Hotinja vas (13,6°/») in Pragersko s (4,3 °/o kmečkega prebivalstva). Posledica prvega procesa je opuščanje intenzivnega gospodarjenja na travnikih, posledica drugega pa zmanjšanje travniške površine na račun gradbenih parcel, vrtov in njiv, katere si krčijo novoselci. Kljub vsemu temu se je površina travnikov v obravnavani pokrajini od leta 1825 do leia 1963 povečala od 1641 ha na 2201 ha. torej kar za 25,5 %. To povečanje gre predvsem na škodo pašnikov in gozdov, katerih površina se je zmanjšala. Hkrati pa se vidi v tem posledica zmanjšanja intenzivnosti v izkoriščanju travnikov in povečanja posesti zunanjih lastnikov. Tako je ostalo na travnikih še najbolj zahtevno opravilo košnja in spravljanje sena. To delo opravijo s pomočjo domačih »vozačev«, podobno kot na prodnem delu ravnine le-ti pomagajo v času spravljanja krompirja. Danes je pomanjkanje delovne sile že tolikšno, da je le malokateri izgon iztrebljen v večji dolžini svojega toka. Redno jih trebijo samo na odsekih, ki tečejo skozi naselja, da tako obvarujejo cesto pred vodo. Brž ko pa pritečejo izgoni na kmečko zemljišče, skoraj ne kažejo več znakov vzdrževanja. Opuščene so »zapornice«, struge so polne nane-šenega peska, očistijo jih pa le takrat, ko dela voda že preveliko škodo. Napajanje se vrši brez vsakega reda, odtoke na travnike zapirajo samo z zemljo ali največkrat samo s šibjem. Posledica takšnega vodnega gospodarstva, ki ga je razrahljala deagrarizacija, je manjša količina in kakovost krme na travnikih. Voda v vlažni polovici leta nemoteno teče preko robov izgonov in jarkov na travnike, kjer zaradi tega dalje časa ne usahne. V času pomanjkanja vode pa voda na nižje travnike sploh ne priteče; vso porabijo posestniki, katerih posest leži više ob strugi. Zaradi silne posestne razdrobljenosti, majhne površine travniških parcel in številnih vodnih jarkov, so pogoji za podružbljenje zmanjšani. Prvi poizkusi podružbljanja so bili storjeni na skrajnem južnem robu izgonske pokrajine, kjer so v Strgojnci in okolici Pragerskega podružbili gmajne. Te gmajne so tudi meliorirali ter s tem dosegli uspehe ne samo v travništvu, temveč so marsikje travnike spremenili v poljedelske površine. LITERATURA: Franjo Baš, Izgoni na Dravskem polju, CZN, Maribor 1937. Matija Slekovec, Župnija sv. Lovrenca na Dravskem polju, Maribor 1883. PRESENT-DAY ECONOMIC SIGNIFICANCE OF »IZGONI« IN THE REGION OF DRAVSKO POLJE (NEAR MARIBOR, SLOVENIA) Mirko Pak The term »izgon« lias on the plain of Dravsko polje a threefold meaning. Technically, it commonly stands for brooks the beds of which are raised above the land-surface level. Among the local people the term more usually refers to such village-paths as lead from 'the settlements to the meadows and to common land. Finally in certain places the term is used to denote those paths which connect individual households with their own land propriety. Until the signs of dezagrarization (under the influence of the neigbour-hood of the industrial Maribor) made themselves felt, the brook-type of »izgoni« were all cultivated. J lie present-day picture, however, offers unclean brook-beds and abandoned barrier gates and similar things that were formaly used to supply water to the meadows in the dry period of the year and to abduce in it the wet period. Abandoning of this kind is a result of the shortage in man pover, the decrease of livestock, and of the passing of meadows into possession of non-local land-owners. RAZGLEDI NADALJEVANJE BORBE MIŠLJENJ O ENOTNOSTI GEOGRAFIJE V SOVJETSKI ZVEZI Svetozar Ilešič Ko sem pred nekaj leti v »Geografskem vestniku« prvič opozoril na sovjetskega geografa V. A. Anučina, na njegovo stališče o enotnosti geogra-fije in na njegovo opozorilo o nevarnosti t. im. »indeterminizma« v sovjetski geografiji, vendar ni kazalo, da se bo okrog njega in njegove nekaj kasneje izišle knjige »Teoretičeskie problemi geografii« (Geografgiz, Moskva I960) razplamtel tako živahen vihar. Tudi ko sem v zadnjem »Geografskem vestniku« reproduciral diskusije, do katerih je s tem v zvezi, še posebno v zvezi z obrambo Anučinove knjige kot doktorske disertacije prišlo v letih 1%0 do 1963, nisem pričakoval, da bom moral že v letošnjem letniku naše revije nadaljevati svoje poročilo ter našim čitateljem posredovati to vsekakor zanimivo in za našo stroko temeljno važno razpravljanje. Predvsem moram poročati, da stvar s sprejetjem Anučinove knjige kot doktorske disertacije s tem, da so ji takrat (1962) v znanstvenem svetu Geografske fakultete Moskovske državne univerze, kakor isem poročal lani, manjkali do potrebne dvetretjinske večine trije glasovi, ni bila končana. Večja skupina znanstvenih sodelavcev te univerze s pokojnim N. N. Baranskim na čelu (umrl novembra 1963) se je namreč obrnila na višjo instanco, na znanstveni svet prirodoslovnih fakultet MGU z željo, naj se spričo tako deljenih mnenj o Anučinovi disertaciji in spričo prevlade pozitivnih mišljenj o njej dovoli ponovna njena obramba. S tajnim glasovanjem je ta znanstveni svet res odklonil prvotni sklep Znanstvenega sveta Geografske fakultete, se odločil za ponovno obrambo ter izbral zanje tudi še nove t. im. oficialne oponente. Obramba je tudi tokrat trajala dva dni (16 i.n 23. marca 1964)1. Tudi -tokrat so se visi oficialni oponenti izrekli o Anučinovi disertaciji pozitivno. med ostalimi diskutanti pa se ie močno zavzel zanjo prorektor Instituta narodnega gospodarstva im. G. V. Plehanova prof. St. I. L e d o v s k i h. Poudaril je koristnost Anučinove koncepcije zlasti z vidika praktične aplikacije geografije ter izrazil svoje soglasje s kritiko istovetenja pojmov prirodnega okolja in geografskega okolja. Spoprijel se je tudi z znanim stališčem S. V. Kalesnika v »Izvestijih VGÖ« 19622. po katerem se prirodno okolje ne more spremeniti, tudi če pride v družbi še do takih sprememb, stališčem, ki sloni na napačni Stalinovi opredelitvi pojma geografskega okolja in njegove vloge v razvoju družbe. Če bi bile namreč trditve o nespremenljivosti geografskega okolja v toku milijonov let pravilne, bi planiranje gospodarstva, ki seveda ni preračunano na milijone iet, lahko po pravici povsem prezrlo geografsko okolje. V Anučinovi tezi vidi Ledovskih iskanje novih poti k enotnosti geografske vede. slonečih na marksistični dialektiki in ne na starih determinističnih pojmovanjih. Energično je ponovno podprl v diskusiji Anučina tudi prof. J. G. S a uš k i n. Ponovil je pri tem marsikaj, o čemer je pisal 1. 1963 v svojem članku »Geografsko okolje človeške družbe« v reviji »Geografija i hozjajstvo«3. Geografsko sintezo prirodnih in družbenih pojavov na raznih teritorijih je označil kot bistvo geografske znanosti. Ostro je pole- () Geografski vestnik 81 miziral z nasprotniki teze o enotnosti geografije med vodilnimi sovjetskimi geografi (K. A. Sališčevim, S. V. Kalesnikom). Očital jim je, da so dolga leta svojega življenja posvetili rušenju vzajemnih zvez med prirodnimi in družbenimi vedami, med fizično in ekonomsko geografijo in se seveda ne udajo radi. »Staro ne odide samo, ne odide brez borbe«4. Zanikal je njihove trditve, da je bila Anučinova teza negativno ocenjena med geografi ostalih socialističnih dežel ter je z ustreznimi citati pokazal nasprotno. Podčrtal je tudi. da, v kolikor je njemu znano, med danes aktivnimi sovjetskimi geografi razen Anučina ni nikogar, ki bi napisal delo o teoriji geografije. Vprašanje pa je, ali se lahko znanost razvija brez svojih teoretikov. Med diskutanti je bilo seveda tudi precej ostrih nasprotnikov Anučinove teze, čeprav manj kakor ob priliki prve obrambe. Od sodelavcev Inštituta za geografijo Akademije Nauk SSSR je bil med njimi tokrat M. M. Z i r m u n -s k i, od delavcev z Geografske fakultete MGU pa predvsem V. V. V o 1 s k i. Na njihove pripombe je V. A. Anučin dokaj ostro odgovarjal, M. M. Zirmun-skemu pa je celo osporaval pravico, da svoje stališče istoveti z uradnim stališčem IGAN-a, poudarjajoč, da so bili med diskutanti tudi sodelavci tega inštituta, katerih stališče pa je bilo drugačno (S. N. R jaz an cev, V. T. Zajčikov). Ker je Žirmunski v svojih pripombah tudi zatrjeval, da diser-tantu ni jasno, kakšne funkcije vrši ekonomska geografija s tem da proučuje proizvajalne sile. je vredno navesti iz Anučinovega odgovora njegovo stališče, da prozvajalne sile in proizvajalni odnosi niso predmet geografije, temveč jih geograf proučuje ravno zato, ker so s samim predmetom geografije nerazdružno zvezani. Značilno in novo je bilo, da je v diskusiji nastopila (tudi zastopnica študentov (E. Te lici n a), ki je temperamentno podprla diser-tantovo tezo ter zatrjevala, da so se njegovi nasprotniki lotili disertanta z napadi, v katerih ni čutiti znanstvenega duha, temveč duh osebnih nepri-jaiteljskih odnosov. Izrazila je v imenu študentov upanje, da bi na tej obrambi zmagala prava človeška in znanstvena pravičnost. Obramba se je tokrat končala s pozitivnim uspehom, kar je med skoraj 2000 prisotnimi, še posebno pa med mladino, vzbudilo burne ovacije4. 2e diskusija ob tej drugi, uspešni obrambi Anučinove disertacije je pokazala, da se je v vzdušju, v katerem se že precej let razvija razpravljanje o »monizmu« in »dualizmu« v sovjetski geografiji, marsikaj spremenilo v škodo dogmatsko postavljene dualistične teze. Tja nekako do leta 1963 so namreč na zastopnike in pristaše teze o enotnosti geografije deževali politični in ideološki očitki. Proglašali so jih vsevprek za ljudi, ki so se izneverili marksističnim in dialektično-materialističnim pogledom ter celo za ljudi, ki prenašajo v sovjetsko geografijo zastarela deterministična gledanja buržoaznih geografov.* Toda zlasti v polemiki z omenjenim Kalesnikovim člankom so morali monisti« prav tako ostro nabrusiti orožje in dokaj jedko vrača.ti milo za drago. Tako je sam V. A. A n u č i n že 1. 1961 v polemični brošuri, ki je v svojem lanskoletnem poročilu še nisem omenil6, očital vodilnim sovjetskim geografskim revijam »Izvestija AN SSSR, serija geografičeskaja« in »Izvestija VGO«, da enostransko osvetljujejo stanje in razvoj teoretske misli v sovjetski geografiji ter se spreminjajo v tribuno pristašev »raztrgane« geografije, ki jih brez izbire sredstev izkoriščajo za svoje cilje. Anučin citira v brošuri ostre * Do podobnih nepravilnih in prenagljenih presoj je prišlo tudi marsikje izven Sovjetske zveze. Tako je npr. tudi naš dragi prijatelj prof. Jerzy Kondraeki v svojem, nad vse toplo in prijateljsko napisanem poročilu o VI. kongresu jugoslovanskih geografov5 nepravilno presodil, da je stališče o enotnosti geografije, ki je prevladovalo na teni kongre.su, posledica vpliva francoske »geographic humainec. Ne glede na to, da je ravno francoska »geographic hu-niaine< izrazito dete razvoja »dualistične* geografije \ Zahodni hvropi (saj je, kakor že ime kaže, zlastla vzporedno z de .Martonnovo »geographie physique«), od koder je ta geografija zašla tudi v Sovjetsko zvezo, so se teoretska izvajanja na našem Vl._ kongresu izrazito naslanjala na diskusije v Sovjetski zvezi, od francoskih geografov pa so navajala v glavnem samo J. Drescha, ki mu pač ne moremo osporavati pravilnega marksističnega in dialekiično-niaterialistu nega nazora samo zato, ker živi v kapitalistični deželi! Tudi ni tpčno, da je praksa na tem kongresu pokazala, da take »enotne« geografije ni. Ne smemo prezreti, da je bila ravno organizacija kongresa po sekcijah, na katero se sklicuje prof. Kondraeki, koncesija tradiciji, da pa jp diskusija ob marsikaterem referatu tako v fizično-geografski kakor v družbeno-geografski sekciji dejansko dokazala umestnost in nujnost enotnega, kompleksnega gledanja na posamezne geografske probleme (prim. Zbornik VI. kongresa, str. 212, 369 itd.). besede pokojnega N. N. B a r a n s k e g a (v knjigi »Ekonomičeskaja geografija. Ekonomičeskaja kartografija, Moskva I960, str. 41—42): »Pa tudi na teoretski fronti se predstavniki geografskega fatalizma iz vrst povečini akademski nastrojenih fizičnih geografov popolnoma ujemajo z levaki na strani ekonomske geografije v tem, da zagovarjajo popolno ločitev med ekonomsko in fizično geografijo. V simbiozi »obrezočlovečene fizične geografije s »protiprirodno« ekonomsko geografijo, zasnovani na želji, da bi drug drugemu ne bili na poti, sc kaže žalostna ilustracija vzajemnega spregledovanja napak. Rezultat tega je popolna ločitev med fizično in ekonomsko geografijo, nenavadno škodljiva tako teoretično kakor praktično«. Brošuri je Baranski napisal celo predgovor, v kateri poudarja, da je Anučinova knjiga zaslužna že zato, ker je odkrila protislovja, ki so jih včasih prikrivali nenačelni, v znanosti nedovoljeni kompromisi. Baranski citira tudi uvodnik iz »Pravde« z dne 6. 10. 1961, v katerem je rečeno, da je »popolnoma nemogoče trpeti monopole posameznih oseb ali skupin ter katere koli poskuse, da se zatre znanstvena kritika in samokritika ter ustvarjalna presoja teoretskih vprašanj«. # V zvezi s kritiko Anučinove knjige v članku M. 1. Alb ruta in A. P. S t u k o v a7 in v članku S. V. K a 1 e s n i k a o »monizmu in dualizmu« sta izšla 1. 1963 v reviji Geografija in hozjajatoo polemična članka J G. Sauš-k i n a in V. G. K o n o v a 1 e n k a8. Sauškin v svojem članku obširno zagovarja novo, širšo opredelitev pojma »geografsko okolje«. Po njegovem mnenju je geografsko okolje tako pogoj kot rezultat človekovega dela. Spreminja se ne samo iz tisočletja v tisočletje ter iz stoletja v stoletje, «temveč pogosto celo iz leta v leto. Največje spremembe so ravno zvezane z vplivom čedalje močnejše družbene dejavnosti. Sauškin meni. da med sovjetskimi geografi in filozofi ni več dvoma o tem, da spada v geografsko okolje ne samo reka, katere režim je po stotero poteh posredno ali neposredno zvezan s človeško dejavnostjo, temveč tudi kanal, ne samo breg reke, temveč tudi zgrajeni nasip, ne samo gozd, temveč tudi umetni gozdni pasovi, kakor seveda polja, pašniki, travniki, mesta in vsa druga naselja itd.« Protislovje, ki bi se kazalo v tem, da je »obdano« hkrati del »obdajajočega«, je po Sauškinu samo navidezno. »Za ržen klas na rženem polju nista okolje samo prst in krajevna klima, temveč hkrati tudi drugo klasje, rženo polje kot rastlinska združba. In od gostote posevka rži in njegove čistosti je odvisen tudi razvoj posameznega klasu«. Na Kalesnikovo vprašanje v omenjenem članku »...zakaj se priroda SSSR ni spremenila, čeprav je družba postala socialistična...?« odgovarja Sauškin. da je bistvo ravno v tem, da se je to okolje dejansko z obdelavo zemlje, z melioracijami. s hidrotehničnimi gradnjami itd. močno in bistveno spremenilo! Citira tudi besede iz Engelsove »Dialektike prirode«: Od prirode Nemčije, kakršna je bila. ko so se vanjo doselili Nemci, ie ostalo vražje malo. Površje zemlje, klima, rastje, živalstvo in celo sami ljudje so se neskončno spremenili in to vse po zaslugi človeške dejavnosti. med 'tem ko so spremembe, ki so nastale v tem času v prirodi brez sodelovanja človeške družbe, brezpomembne. Strašilo »antimarksističnega« mešanja prirodnih in družbenih zakonitosti Sauškin zavrača. Nemarkisistično je pač prenašati zakone prirode na družbo, nič manj pa zato ni pravilno in celo nujno proučevati, kako se pri rodne in družbene zakonitosti na istem prostoru srečujejo, prepletajo in s tem dejansko »mešajo«. Sauškin poudarja, da lahko celoto resničnega geografskega okolja proučuje samo enotna kompleksna geografija, ne pa ločeni fizična in ekonomska geografija. Opozarja, kako je na žalost nekatere razprave sovjetskih geomorfologov, klimatologov, biogeografov in ekonomskih geografov, posebno tiste, ki so objavljene v »Izvestjih Akademiji Nauk, serija geografičeskaja« in v »Izvestjih VGO« nemogoče razlikovati od razprav geologov, meteorologov, biologov, ekonomistov in drugih v ustreznih specialnih revijah, ker se v njih pojavi ne obravnavajo z vidika posebne kakovosti geografskega okolja. Za kriterij »geografičnosti« jim služi le navezanost na določeno ozemlje, kar je seveda premalo. Svoj članek zaključuje Sauškin s temile besedami: Mlado pokolenje sovjetskih geografov lahko v polni meri obvlada nove metode proučevanja na meji med prirodnimi in družbenimi panogami geografije. Dela pri regionalnem planiranju, pri oceni prirodnih pogojev za gospodarsko izko- riščanje lahko imenujemo prve znanilce te vrste proučevanj«. Toda predhodno je treba premagati zastarele poglede, ki zavirajo razvoj geografije. Nujno je treba prepričati nekatere sovjetske geografe, ki si prizadevajo, da bi s svojo avtoriteto zavrli razvoj novih smeri v naši vedi. Pri tem se odpor zoper novo opira na napačna gledišča četrtega poglavja »Kratkega kurza«, ki so jih doslej proglašali kot nedotakljive marksistične osnove sovjetske geografije. V. G. K o 11 o v a 1 e n k o v svoji kritiki Kalesnikove razprave najprej poudari, da Anučin v svoji kritiki »dualistov« nikakor ni »izjema«, kakor to zatrjuje Kalesnik. Nasprotno, že 1. 1955 je N. N. Kolosovski napisal tele besede: »Zato je treba načelno zanikanje možnosti, da se pokaže v geografskih delih enotna slika sveta in stališče, da se lahko namesto tega zadovoljimo z dvema slikama sveta, ki druga z drugo nista zvezani v en sistem, označiti s filozofskega stališča kot direktno zaščito filozofskega dualizma v pojmovanju sveta, neumestno v sovjetski znanosti«9. Podobno kakor že Ledovskih in Sauškin se čudi Kalesnikovemu vprašanju: »Zakaj se ni spremenila priroda SSSR, čeprav je njena družba postala socialistična t. j. se je zelo bistveno spremenil eden izmed elementov geografskega okolja?« Konovalenko vrača vprašanje: »Ali S. V. Kalesnik. kot eden od največjih proučevalcev »landšaftov res doslej »ni zapazil« kolosalnih sprememb v prirodnih pogojih sovjetske dežele, do katerih je prišlo ravno po zaslugi zmage socialistične ureditve?« Konovalenko nadalje opozarja, da dualisti t. im. »sistem geografskih ved« priznavajo samo deklarativno, mu ne opredeljujejo skupnega predmeta in ekonomsko geografijo navadno štejejo med ekonomske vede. Toda sistem geografskih ved, kakor tudi enotno geografijo kot vedo, je mogoče graditi le na temelju opredelitve skupnega, za geografijo specifičnega predmeta. »Ce takega predmeta ni, tudi ni sistema geografskih ved, kakršnega deklarativno priznavajo 1. P. Gerasimov, S. V. Kalesnik in drugi«. Konovalenko ugotavlja, da Kalesnik proglaša kot edino marksistično tisto opredelitev geografskega okolja, kakršno je dal Stalin v »Kratkem kurzu« Toda v delih Marxa, Engelsa in Lenina take opredelitve ni nikjer. Zakaj je treba torej kritike te opredelitve proglašati za ne-marksiste'' Konovalenko obsoja tudi zlonamerni ton v Kalesnikovi kritiki. Kot izraz tega tona označuje posebno opozorila, da je bila Anučinova knjiga kot senzacija« prevedena v inozemske jezike. Sodi. da prevod sovjetskih del na tuje jezike pač ni kriminal, saj bi sicer isto lahko veljalo tudi za prevod knjige »Sovjetskaja geografija«, v kältere redakciji je sodeloval tudi S. V. Kalesnik. ter za prevode samih Kalesnikovih del. Omenim naj, da je v isti številki revije Geografija i liozjajstoo izšla tudi kratka knjižna recenzija V. A. Ann čina pod naslovom »Nova knjiga s starimi idejami«10. V njej Anučin označuje knjigo o »Metodoloških vprašanjih ekonomske geografije«, ki je izšla 1. 1962 v redakciji P. M. Alampi jeva in A. G. Feigina11 kot izrazito »levaško« v smislu stališč iz 1. 1930. Sodi. da se v njej likvidira »sistem geografskih ved«, s tem da se ekonomska geografija šteje med panoge ekonomskih ved. a ne geografije. Podpisani poročevalec bi ob tej priliki rad opozoril na to. da sicer eden od redaktorjev te kn jige P. M. Alam-piev res zastopa dualistično stališče, da na se on in njegovi sodelavci v praksi vendar pravilno približujejo »monistični« opredelitvi poima geografskega okolia. Tako npr. čitamo v novi. nadvse zanimivi kn jigi o »Geografskih problemih razvoja velikih ekonomskih rajonov SSSR«, ki sta ii uvodna poglavja napisala predvsem P. M. Alampiev in V. V. Pokšiševski, v članku drugega takole opredelitev: »Predpogoj za družbeno-teritorialno razdelitev dela so razlike v proizvodnih možnostih posameznih teriiorijev, ki so nastale zaradi različnih prirodnih pogojev, različno kakovostne vsote surovinskih in energetskih virov ter zgodovinsko oblikovanih družbeno-proizvodnih pogojev: prisotnosti in strukture prebivalstva, delovnih navad, materialno-tehničnih sredstev itd.«12 V čem «e taka ekonomskogeografska opredelitev »okolja« razlikuje od opredelitve, ki jo zagovarjajo zastopniki enotnosti kompleksne geografije? Vsa ta široko razpredena, včasih dokaj ostra diskusija, ki je zajela sovjetske geografe, je nedvomno dokaz,dajeneglede na samo ožjo presojo Anuči-nove knjige Teoretičeskie problemi geografii« sam problem nad vse aktualen. Tudi če bi knjigi odrekli te ali one kvalitete, pa je bila nedvomno povod, ki je sprožil nujno potrebno, dolgo zavrto borbo mišljenj. Oster odpor, ki ga je vzbudila pri »dualistih«, je imel nenavaden učinek: za knjigo in v njej načete probleme, zlasti še za problem pravilne opredelitve pojma »geografsko okolje« so sc začeli živo zanimati tudi sovjetski filozofi, ki vsepovsod iščejo poti iz dogmatske okorelosti k živi evoluciji marksistične filozofske misli. Med njimi so Anučinove teze (ki seveda niso zrastlc samo v njegovi glavi, pač pa jili je on prvi med sovjetskimi geografi pogumno postavil) naletele na presenetljivo veliko zanimanje in v glavnem na močno pozitiven odmev. Da- so tezo o enotnem predmetu geografije močno podprli filozofi z Moskovske univerze pod vodstvom D. I. Košelevskcga. sem opozoril že v svojem lanskoletnem poročilu. Zato nas ne more s te strani iznenaditi nova knjiga o dialektičnem materializmu in vprašanjih prirodoslovja, ki je izšla letos v izdaji Moskovske univerze13. Knjiga, ki želi osvežiti malce zvodeneli odnošaj med marksistično filozofijo in sovjetskim prirodoslovjem, je vsa v znaku stremljenj. da se v znanosti zares uveljavi dialektično-materialistična metoda, oprta na vsestranost analize in upoštevajoča celokupnost vseh strani pojavov ter realnost njihovih raznoličnih medsebojnih zvez (str. 26—28). V knjigi obravnavajo posamezni avtorji tudi metodološko problematiko posameznih disciplin, med njimi geografije (V. A. Anučin — D. I. Košelevski, O edinstve geografii, str. 335—364). Anučin in Košelevski v svoji razpravi ponovno opozarjata, da si mora geografija teoretsko opredeliti svoj predmet, ki mora biti skupen vsem njenim panogam, ter se na ta način izogniti dubliranju dela specialnih ved. Ponavljata in dalje razpredata kritiko pojma »geografskega okolja«, kakor ga je opredelil »Kratki kurz« ter v zvezi s tem opozarjata, da ne gre zamenjavati geografskega okolja kot vzroka za spremembe v družbenem razvoju (kar sc suče v nevarnih vodah geografskega determinizma) z geografskim okoljem kot pogojem tega razvoja (kar je v »Kratkem kurzu« prezrto). Spričo pomislekov, ki se pojavljajo glede mišljenja, da spada v geografsko okolje tudi sama družba, s čimer bi pojem »okolja« sploh izgubil svoj pravi pomen, je vredno podčrtati njuno mišljenje, da pripada geografskemu okolju »materialna vsebina družbe«, t. j. prebivalstvo, predmeti in rezultati njegovega dela. delovna orodja itd.« (str. 372). Še posebno zanimiva pa je za naše poročilo knjiga »Metodologičeskie problemi nauki«, v kateri je objavljeno gradivo z zasedanja Prezidijuma Akademije Nauk SSSR z dne 18. oktobra 196314. Osrednji referat na tem zasedanju z naslovom »Metodologičeskie problemi estestvoznanija i obščestvenih nauk« je imel akademik L. F. I 1 j i č e v (v knjigi na str. 7—190). V njem izrazito nastopa proti okorelemu dogmatizmu v sovjetski znanosti (str. 16 sl.), poudarja enotnost znanosti kot izraz enotnosti gibanja materije in materialne enotnosti sveta (str. 19 sl.), podčrtava potrebo po ustvarjalnem sodelovanju prirodnih in družbenih ved (str. i29 sl.) ter misli, da je ravno podcenjevanje filozofskih osnov s strani pridoslovcev pripeljalo do tega, da se pretirano postavljajo prirodne vede v nasprotje z družbenimi vedami itd. (str. 30—32), čeprav je ravno na stiku prirodnih in družbenih ved pričakovati novih važnih odkritij in idej (str. 44). S tem v zvezi se lljičev neposredno dotakne problematike geografije. Kritizira stalinsko opredelitev geografskega okolja in meni, da je ta »teoretična osnova« kriva, da nekateri sovjetski znanstveniki še vedno grade neprehoden zid med prirodoslovjem in družbenimi vedami. Ravno na primeru geografije moremo najnazorneje videti nemožnost absolutne razmejitve med prirodnimi in družbenimi vedami (str. 46). Sodi, da se morajo sovjetski filozofi tudi sicer naučiti smelo zamenjati stare predstave, ki so postale zavora za ustvarjalni razvoj znanosti, z novimi. Premagati bi bilo treba tudi prakso, da razčlenjujemo zakone in kategorije dialektičnega materializma po privajenih »črtah« (str. 80). Problema geografije se v isti knjigi dotakne tudi E. E. F e d o r o v v svojem članku »Razrabotka klasifikacij nauk — nasuščnaja zadača filosofov i estestvennikov«. Po njegovem mnenju je nujno, da geografi sami prečistijo svoje poglede na cilj in predmet geografije. S tem v zvezi postavlja vprašanje, ali ni preozka specializacija študija na geografski fakulteti Moskovske univerze (kjer se vzgajajo tudi meteorologi, klimatologi, hidrologi id., ki sc istočasno vzgajajo luui na fakulteti za liziko), bolj izraz nekdanjih kakor pa bodočih nalog geograiije (sir. —i*4). Naj še posebej omenim, da so nekatera stališča, ki nas tu zanimajo, formulirana tudi v zaključkih (postanooleniju) lJrezidija Akademije lNauk SSSR ^sir. 343—34^- ti zaključki na spiosno poudajajo važnost metodoloških problemov za sovjetsko znanost, še posebno v soglasju s prizadevanji, da se upoštevajo zgodovinski sklepi XX., XXI. 111 XXII. kongresa Kl'SS glede premagovanja posledic kulta osebnosti Stalina. Okrepiti je treba zveze teoretskega dela z življenjem, s prakso komunistične izgradnje ter pri tem preboleti dogmatizem in .snemanzem. Odpravili je treoa nasprotje med pnroummi 111 družbenimi vedami. Med splošnimi metodološkimi nalogami znanosti je naštet tudi problem vzajemnega učinkovanja prirode 111 družbe ter vzajemnih zvez med družbenimi in prirodnimi vedami, problem enotnosti materialistične dialektike m metod specialnih prirodnih iu družbenih ved. Sistematično je treba okrepiti edinstvo in tovarištvo prirodnih in družbenih ved ter pri tem posebno pozornost posvetiti tistim področjem spoznanja in praktične dejavnosti, kjer prirodne 111 družbene vede najtesneje sodelujejo (preoblikovanje prirode, usmerjanje proizvodnje itd.). Spričo takih stališč, ki si zmagovito utirajo pot ne samo na Moskovski univerzi, temveč tudi v Akademiji Nauk SSSR, se v dokaj bolj jarki luči pokaže tudi diskusija o »enotnosti« geografije med 'sovjetskimi geografi. Zagovorniki te nove, na marksistični dialektiki zasnovane kompleksne geografije, imajo s tem močno olajšano stališče^ To se je pokazalo tudi na IV. kongresu Vsezveznega geografskega društva SSSR, ki je bil konec maja leta 1964 v Moskvi (in o katerem poročam posebej). Ne samo da so se na njem diskutanti iz vrst prepričanih »monistov« (prof. J. G. Sauškin, doc. V. A. Anučin, J. K. Efremov iu dr.) s pridom sklicevali na ta stališča, temveč so dobili krepko podporo tudi izven svojih vrst. Saj je bil eden izmed uvodnih referatov na otvoritvenem plenarnem zasedanju kongresa referat direktorja Inštituta za filozofijo Akademije Nauk SSSR F. V. Konstantinova o »Vzajemnih odnosih med prirodo in družbo ter geografski znanosti«. Značilno ni samo, da je bila ta tematika postavljena kot uvodna na dnevni red, temveč tudi, da je referent v polni meri podprl nazor o enotnem kompleksu geografske stvarnosti odnosno geografskega okolja kot predmetu kompleksne geografske znanosti. Samo s kompleksnimi proučevanji te vrste lahko geografska veda tudi v Sovjetski zvezi koristi potrebam družbe po svoji lastni poti, kar je v svojih uvodnih besedah ob otvoritvi kongresa podčrtal tudi minister SSSR A. V. Korobov, namestnik predsednika Gosplana SSSR, poudarjajoč pri tein, da so najboljšo pot v tej smeri že ubrali ravno geografi z Moskovske državne univerze. Značilna in vzpodbudna je končno ena izmed prvih točk resolucije, ki jo je sprejel kongres. Med »splošnimi nalogami geografije« se v smeri poti, ki jo je nakazal program KPSZ, sprejöt na XX. kongresu partije, navaja kol prva tale: »Velik pomen za sovjetsko geografijo, ki proučuje geografsko okolje, prebivalstvo in geografske (teritorialne) aspekte družbene proizvodnje s strani prirodnih in socialnih zakonov, imajo metodološka vprašanja. Zapleteni problem vzajemnega učinkovanja med prirodo in človeško družbo potrebuje nadaljnjega proučevanja in konkretizacije. Geografsko društvo ZSSR mora posvetiti resno pozornost organizaciji diskusij o metodoloških vprašanjih z namenom, da se ta vprašanja pozitivno rešijo na osnovi združitve teorije in prakse. Rešitev teh problemov v geografiji naj bi sodelovala pri premagovanju napačnih teoretskih stališč, ki jih je rodil dogmatizem in voluntarizem periode kulta osebnosti. Hkrati je neobliodno potrebno okrepiti borbo z lažiznanstvenimi buržoaznimi teorijami«.16 OPOMBE 1. Vse navedbe o obrambi disertacije V. A. Anucina 16. in 23. marca 1%4 so povzete po prepisih stenografskega zapisnika o tej obrambi. 1. S. V. Kalesnik, O »monizme« i »dualizme« v sovjetskoj geografii, Tzvestija V GO, 1962, N°. 1, str. 15—25. 5. J. G. Sauškin. Gcografieeskaja sreda čelovečeskogo občestva. Geografija i hoz-jajstvo 12, Moskva 1965, str. 67—77. V zvezi z vsemi temi diskusijami naj opozorim tudi na članek J. G. Sauškina, Metodologičeskie problemi sovjetsko j geografii v osveščenii neko-torili zarubežnih geografov, Vestnik Moskovskogo universiteta, No 4 1964, str. 28-—41. 4. Vse navedbe po stenografskem zapisniku. 5. Jerzy K o n d r a c k i , V'J. kongres geograföw jugoslowiunskich, 27. IX. —5. X. 1961 g., (zusopismo Geograficzne, XXXL1I, 2, Warszawa—Wroclaw 1%2, str. 286—290. 6. V. A. Anučin, O kritike edinstva geografii. MGU, Geogrufičeskii fakultet, Moskva 1961, 32 struni. 7. M. 1. A 1 ’ b r u t -r- A. P. S t u k o v , Protiv teoretičeskoj putanici i propagandi cd in oj geografii. lzvestija Alv. Nauk SSiStR, serija geografičeskaja, 1939, N°. 6. 8. J. G. S a u š k i n , Geografičeskaja sreda čelovečeskogo obščestva — V. G. K o n o v a -l o n k o , ho povodu stat i S. \. Kalesnika »O monizme« i . dualizme« v sovjetskoj geografii«, > Geografija i hozjajstvo« 12., Moskva 1962, str. 67-^87. 9. N. N. K o 1 o s o v s k i , Naučnie problemi geografii. »Voprosi geografii«, Moskva 1955. 10. V. A. A n u č i n , Novuja knjiga so starimi idejami. »Geografija i hozjajstvo« 12, Moskva 1962, str. 93. 11. Metodologičeskie voprosi ekonomičeskoj geografii. Pod obščcj redakciej P. M. Alain-pieva in A. G. Feigina. Izd. Ekonomičeskoj literuluri. Moskva 1962. 12. V. P. Pokšiševski, Uzlovie voprosi perspektivnogo razmeščenija proizvodstva. V knjigi >Geografičeskie problemi razvitiju krupnih ekonomičeskih, rajonov SSSiR«. Institut geogruin, Akutu trnju .Nauk .S.^R. lzdatelst\o sociulno-ekonomičeskoj literuturi »Misl«, Moskva 1904, str. 12. 13. Diulektičeskii materializm i voprosi estetstvoznanija. Pod redakciej V. V. B i r j u -kova, D. I. K o š e 1 e v s k o g o i A. E. Furmana. IzdatePstvo Moskovskogo Univer-siteta, Moskva 1964. Strani 412. 14. Akademija Nauk SSSR, Metodologičeskie problemi nauki. Materiuli zasedanija prezi-diuma Akademii Nauk S.SSR. lzdatePstvo »Nauka«, Moskva 1964. Strani 350. 15. Rezolucija IV sjezda Geografičeskogo Občestva SSSR. »lzvestija VGO« % (1964). N* 4, str. 274. Resume: Discussions prolongees sur 1'unite de In geographie dans 1'Union Sovietique Svetozar Ilešič L'auteur continue d’informer les geographes yougoslaves sur les discussions concernantes la probleme de 1'unite de la geographie, prolongees et approfon-dies dans 1’URSS depui« son dernier compte-rendu sur ce sujei (v. Geografski vestnik XXXV, 1963, p. 81—90). D’apres son avis, la these »moniste« y gagne du terrain. Le fait est demontre par la discussion ä l’occasion de la defense renouvelee de la these du doctorat de V. A. Anučin (en mars 1964), eette fois completement reussi. Le rapport reproduit dans la suite la polemique declenehee par J. G. Sau škin et V. G. Konovalenko dans la revue Geografija i hozjajstvo« (tom 12, Moseou 1962) contre l’article de S. V. K a-lesnik sur le »monisme« et le »dualisme« dans la geographie sovietique (public dans les »lzvestija VGO«, 94, 1962). Cette polemique est accom-pagnee d’une äpre critique de la conception »staliniste« du »milieu gč-ographique« et de son role dans revolution humaine, inexacte surtout en iden-tifiant la notion du »milieu geographi<]ue« avec la notion du »milieu physique«. Mais le rapport souligne surtout que la these vraiment dialectique sur 1'unite complexe de l’objet de la science geographique a obtenu reeeminent un fort appui par les philosophes sovietiques, ce que demontre d’abord le nouveau livre. ]>ublie par l'Universite de Moseou, sur le »Materialisme dia-leeti<|ue et les questions des sciences naturelles« (Dialektičeskii materializm i voprosi estestvoznaniia«. Moseou 1964. p. 412) comprenant aussi un article de V. A. Anučin et D. T. Košelevski sur 1'unite de la geographie, mais plus encore le livre sur les problemes methodologiques de la science, publie par la Prosidence de l’Academie des Sciences de l’URSS, contenant les inate-riaux d’une conference, tenu aupres de ce Presidence sur ce sujet (»Akademija Nauk SSSR. Metodologičeskie problemi nauki. Materiali zasedanja Pre-zidiuma Akademii iNauk SSSR«, Moscou 1964. p. 350). Parmi ces materiaux. e’est surtout la communication de l’academicien L. F. II ji če v qui est la plus interessante du point de vue probleme en question. L’auteur y fait line critique assez severe du »dogmatisme« dans la science sovietique et surtout de la barriere apriorique. antificiellement eonstruite, entre les sciences naturelles et les sciences sociales. II aborde aussi directement la question du milieu geographique« en regardant le vrai milieu geographique complexe, y compris les elements anthropogenes, comme objet de la science geographique. Des points de vue analoques ont entre meme dans une resolution oficielle de la Presidence, publiee a la fin du livre. On a pu decouvrir 1’ influence de cette nouvelle orientation philosophique ausisi au lV^ Congres des geographes sovietiques, tenu a Moscou en mai 1964. Ce n’ etait pas par hasard qu une des communications principales pendant l'ouver-ture du Congres etait consacree au probleme des relations mutuelles entre le milieu naturel et la societe liumaine et que l’auteur de cette communication, F. O. Konstantin o v , direöteur de l’Institut de Philosophie de l’Academie des Sciences de I URSS, a pris un point de vue assez net et decisif en faveur de la conception »unitaire« du »milieu geographique«. Zbigniew W 6 j c i k (Prirodoslovni muzej Poljske akademije znanosti v Varšavi) PROBLEMI GEOMORFOLOG1JE JUGOSLAVIJE V POLJSKI LITERATURI Poljska družba se zelo zanima za raznovrstno problematiko prirodoslovja, ki se tiče jugoslovanske zemlje. 2e v sedmem razredu osnovne šole zve mladina, čeprav zelo poenostavljeno, za najosnovnejše črte kraške pokrajine Slovenije (primerjaj učbenik J. Staszewskega. 1962). Ker je pouk v osnovni šoli obvezen, zato na Poljskem ni ljudi, ki bi jim bila tuja kraška problematika Slovenije s podzemeljskim pretokom reke Pivke in Postojnskimi jamami.1 Med vprašanji, ki se itičejo naravoslovja, stopa v ospredje geoinorfološka problematika, posebno njen kraško-speleološki del. To je zasnovano v dejstvu, da se je ta panoga geomorfologije rodila na apneniških terenih Slovenije. Čeprav danes pojem krasa razširjamo na različne karbonatne kamenine, soli, sadro, klastične in celo magmatske kamenine, je ostalo res, da je prav na temelju analiz reliefa apneniških predelov Zahodne Slovenije nastala moderna veda, znana pod nazivom »karstovedenie«, speleologija«, »Cave science« ali temu podobno. Važnejša dela in članke, ki zadevajo geomorfologijo jugoslovanske zemlje. opisujem v naslednjih skupinah: t. Potopisna literatura in poročila z ekskurzij ali kongresov, 2. Učbeniki višjih šol. izdani na Poljskem, 3. Poljska izvirna in poljudno znanstvena dela, 4. Znanstvene in poljudno znanstvene publikacije, tiskane na Poljskem, in 5. Enciklopedije, geološki slovarji in bibliografije. 1. Potopisna literatura in poročila z ekskurzij ali kongresov Med potopisnimi publikacijami stopa v ospredje v Jugoslaviji vsaj do 1. 1918 neznana knjiga Aleksandra Sapieha (1811) pod naslovom »Popotovanje po slovanskih zemljah v 1. 1802 in 1803 člana več akademij in Društev učenih, . V obliki pisem opisuje avtor svoje izlete po Sloveniji, Hrvaški in deloma tudi po Bosni, ki je bila tedaj pod turško okupacijo. Sapieha je bil znamenit naravoslovec in zato je v opisu popotovanja posvetil največ opažanj botaniki, zoologiji, mineralogiji in jamam. Zanimal se je prav tako za zgodovino, arheologijo in predvsem za etnografijo. Z geomorfološkega gledišča so najbolj zanimivi opisi kraških predelov okoli Trsta (napisani ob priliki ekskurzije v jame okoli vasi Lipice), a tudi omembe o jamah in o geologiji v porečjih Krke in Neretve. Knjiga A. Sapieha je prva poljska publikacija, ki se nanaša na ozemlje, ki ga poseljujejo Južni Slovani. iNjen pomen za poljsko kulturo bom opisal v posebnem elaboratu. Podčrtati pa vendar moram, da je doživela na Poljskem tri izdaje in jo štejejo celo k mojstrskim delom poljske literature 19. stoletja. 1 Ideje, opisaii poglavitnejša poljska dela, ki se tičejo geomorfologije Jugoslavije, se je pojavila v času ekskurzij v družbi z dr. Ivanom Gamsom po poljskih kraških terenih v letu i%>. Želim izraziti dr. Gamsu hvaležnost za trud z objuvo teh vrstic. Zdi se. da zasluži prav tako natisk v zborniku mojstrskih del jugoslovanske literature. Napisal jo je naravoslovec in bistri etnograf samouk. Vsebovano gradivo ni izgubilo svoje vrednosti.2 Iz kronikarskih ozirov moram omeniti tudi nekaj drugih stvari. A. Sapi-eha se je naslanjal v svojih opisih delno na poročilo francoskega popotnika duhovnika l’Abbe-ja Fortis-a, ki je bilo tiskano v Parizu trideset let poprej. V zvezi s tem se v delu med tekstom stalno vrača na poročilo svojega predhodnika. Sapieha ni poznal v Evropi poznanih del T. Gruberja in B. Hac-queta2f>, ki so se tikala kraške temaitike. Ta čas je težko reči, če neupoštevanje Haequetove »Oryctographice Carniolice« ni bil protest Sapiehe proti Hacquetovi zasedbi katedre za prirodoslovno zgodovino na ponemčeni univerzi v Lwowu. Pripomniti moram, da pisec tega članka išče rokopise Sapiehe o mineralogiji Dinarskega gorovja in etnografiji Južnih Slovanov. Je upanje, da so bili rokopisi med zadnjo vojno vsaj delno rešeni. Poljska geomorfološka literatura XIX. stol. o zdaj jugoslovanskem ozemlju. izšla po omenjeni knjigi A. Sapiehe, je zelo revna in prav za prav ne predstavlja nobene vrednosti. V znanstvenih revijah sem našel nekaj omemb s tega področja (npr. o ledenih jamah v okolici Ljubljane**3), toda niso navedeni niti avtorji. V XX. stol. je zlasti med geologi zraslo zanimanje za geomorfološko problematiko Dinarskega gorovja. Kot odmev na slavna dela J. Cvijiča, A. Grun-da. F. Katzerja. A. Pencka in drugih je izšel članek W. Friedberga (1910) o Popovem polju. V tem članku avtor podčrtuje med drugim, da se favna reke Trebišnjice prebija skozi podzemeljske kanale in pojavlja v izvirih Omble v okolici Dubrovnika. V medvojnih dvajsetih letih so Poljaki često obiskovali Jugoslavijo. Od številnih člankov mi je treba omeniti med drugimi delo J. Dvlika (19>0) in A. Malickega (1938). J. Dylik daje v poročilu o študentski ekskurziji podrobni opis kraške problematike Alp in Dinarskega gorovja ter podčrtuje na številnih mestih prepletanje erozijskih in tektonskih činiteljev, posebno pri procesih nastajanja kraških polj. Kot se mi zdi, ta članek ne prinaša dejansko nič novega v problematiko jugoslovanskega kraškega ozemlja. Podobno vrednost ima zelo popularni članek A. Malickega (1938), ki je posvečen med drugim morfološki značilnosti Hercegovine in Crne gore. Omembo zasluži prav tako članek geologa, profesorja univerze v Poznanju K. Wojcika (1927) pod naslovom (Postojnska jama. To je stvarna skica nastanka te jame. Avtor podčrtuje pomen študija oblike kapnikov kot odraz klimatskih pogojev. Razen tega poudarja delež kemičnega in mehaničnega delovanja vode, a na koncu piše o človeški ribici. Med objavami, ki so se pojavile po zadnji vojni, zasluži nekaj člankov posebno omembo. V poljudnoznanstvenem opisu ekskurzije v Julijske Alpe je D. Kosmowska (1960) karakterizirala visokogorske kraške forme med Triglavom in Bogatinom. Vodnik ekskurzije je bil P. Habič iz inštituta za raziskovanje krasa SAZU v Postojni. Od njega je izvedela o »kotličih» in je ta termin uvedla v poljsko literaturo. Od člankov znanstvenega značaja dva nista brez originalnih pogledov. Več ali manj sita to delo R. Czarneckega (1959) in M. Puline (1960). Ker ima Czarnieckega obravnavanje fizično-geografski značaj, opuščam podrobnejši prikaz tega dela. Poudarjam pa vendarle, da avtor izdvaja pet prirodnih regij 2 Podobno misel je izrazil že Fr. Ilešič v menda edinem slovenskem opisu knjižice A. Sapieha, ki je izšel pod naslovom »Poljsko potovanje po deželah slovenskih pred UK) leti< v Ljubljanskem Zvonuc, letnik XXXVIII (1918), str. 808—809. 2a Omenjena dela. tiskana na poljskem ozemlju, so zbrana na koncu članka. Ostala citirana literatura je stavljena pod črto: T. Gruber, Briefe hydrographischen und pliysikalischen Inhalts aus iKrain, 1781. B. Hacquet, Oryctographica Carnioliea. 2b Gotovo gre za Taborsko^ jamo. Omemba iz te tematike v Kosmosu iz leta Ii884, str.4t8, se glasi: »Profesor Linhart ,iz Ljubljane je v deželi (Kranjska) odkril veliko ledeno jamo, ki je bila dotlej znana samo nekaterim lovcem. Obsežni pravokotniški vhod se nahaja na gori; jamsko dno je iz.apneniške skale; bočne stene so zelo strme. Površina jame znušu okoli 450 m5, a globina d« dna ledenih slojev več deset čevljev. - Revue Scicnt«. in vrsto manjših fizično-geogTafskih enot, ki jih opisuje med drugim z geo-inorfološkega vidika. Pulinovo (1960) delo opisuje primerjalne raziskave, ki so jih opravili speleologi iz Wroctava v Triglavskem breznu 1. 1959. V času odprave so zajemali vzorce vode; njene analize so podane v omenjenem članku. Ne navajam teh rezultatov, ker je dr. 1. Gams3 pokazal na njihovo netočnost. Vrednost članka M. Puline je v glavnem v poudarku, da je moglo mnogo jam v Poljskih Tatrah nastati v pleistocenu v podobnih pogojih kot Triglavsko brezno. Na koncu poudarjam, da je J. Tobiasz (1957) objavil poročilo o V. kongresu geografov Jugoslavije. J. Kondracki (1962) poročilo o VI. kongresu jugoslovanskih geografov, a K. Mašlankiewicz (1963) o‘ zborovanju jugoslovanskih geologov v preteklem letu. 2. Učbeniki visokih šol, izdani na Poljskem Problematika v poljskih akademskih učbenikih, podobno kot v tujih učbenikih, prevedenih na poljski jezik, se omejuje v glavnem na kraško-speleološko obravnavanje. Ker se avtorji teh del ne sklicujejo na izvirno literaturo, opuščam opisovanje teh knjig in omejujem pripombe na naj-bistvenejše. Prvi Poljak, ki je uvedel v našo učbeniško literaturo obravnavanje slovenskih jam, je bil W. Nalkowski. Za drugo izdajo »Orisa splošne geografije (logične)« v letu 1894 je pripravil celo podobo kapnikov iz Postojnske jame. V naslednji izdaji te knjige je Nalkowski (1907) pripravil zelo učinkovito podobo iz iste jame. V 1. 1904 je omenjeni avtor v učbeniku pod naslovom »Fizična geografija« razširil v poljski literaturi naziv »kras«3". Pozneje sta ta 'termin zelo popularizirali dve poljski izdaji knjige »Zgodovina zemlje« M. Neuma-yra (1906 in 1912). V najnovejši učbeniški literaturi omenja kraške pojave v Jugoslaviji med drugim E. Passendorfer (1956), T. Pietkiewicz (1958), M. Ksiqzkrewicz (1959), Z. Czeppe — J. Flis — R. Mochnacki (1961) in M. Klimaszewski (1962). Veliko podatkov o kraških pojavih se nahaja v prevodu knjige ruskega geografa B. E. 'Dobrynina (1954), ki je posvečena fizični geografiji Zahodne Evrope. Nekaj gradiva se nahaja tudi v splošni fizični geografiji S. Kalesnika (1962). Posebni poudarek zasluži prav tako poljski prevod knjige češkega geomorfologa J. Kunskega (1956) pod naslovom »Kras in jame«. Čeprav v prevodu ne manjka popačenk slovenskih nazivov, je knjiga pripomogla k znatni popularizaciji geomorfoloških problemov apneniških predelov Dinarskega gorovja. Ker je delo Kunskega dobro znano v Jugoslaviji, omenjam samo, da je avtor opisal najbolj tipične poteze Icraške pokrajine dinaridov, pri čemer je dal glavni poudarek nastanku kraških polj. 3. Poljska izvirna in poljudnoznanstvena dela Prva znanstvena razprava o Postojnski jami je bila na Poljskem natisnjena v 1. 1877. Njen avtor je S. Syrkowski (1877), ki je bil pred zasedbo zoološke katedre na univerzi v Lwowu nekaj časa ravnatelj eksperimentalne favni-atične postaje v Trstu. V tem mestu je osnoval znanstveno društvo, ki je imelo cilj, spoznavati favno Jadranskega morja. Članek S. Syrkowskega odlikuje izvrstno poznavanje terena. S svojim prikazom nastanka jam se je upri modnemu tolmačenju nastajanja jam kot »delom toplote, ki jo prepušča zemeljska notranjost, s pomočjo sil odnašanja in rušenja«. Pravi, da je positala Postojnska jama z delovanjem podzemeljskega odtoka Pivke s Postojnskega polja proti Planinskemu polju. Na osnovi 3 I. Gams (1962), Dopolnilne raziskave Triglavskega brezna leta 1962. Naše jame, 1—2, Ljubljana 1963. 3a Termin kras, ki označuje skupnost pojavov, ki so posledica razkrajanja apnen-janja apnencev in podobnih kamenin, se je prvikrat pojavil v poljski literaturi v 1. 1895. Uvedel ga je E. Römer (1895) v recenziji knjige F. krausa, pod naslovom Höhlenkunde (Wien, 1894). V tej recenziji se nahaja obširni opis krasa v Dinarskih gorah. velikosti kapnikov razen tega domneva, da so morali glavni rovi te jame nastati prej ko pred osem tisoč leti. Prav tako zasluži omembo članek M. Grochovviskega (1901) pod naslovom »O jamski favni«. Opira se na gradivo, ki ga je avtor nabral v hrvatskih in slovenskih jamah. Na kraju razmotrivanj o jamski favni vpleta celo mnoge omembe o značilnostih jam. Avtor več geomorfoloških del, ki se opirajo na osebna opažanja, je redni profesor geomorfologije na univerzi v Lublinu A. Malicki. V medvojnem razdobju je izvršil obširne geomorfološke študije, v glavnem na mejnem področju med Hercegovino in Črno goro. Poleg tega se nekaj gradiva nahaja v geoloških publikacijah M. Limanowskega, ki se je z geomorfološkimi raziskavami bavil postransko, ob (tektonskih študijah. Kot sem mogel razvideti v času ekskurzij po slovenskih kraških predelih, imajo morfogenetski rezultati tega avtorja še nadalje vrednost izvirnosti. Limanowski je geološko raziskoval slovenske predele v letih 1905—1906 in 1. 1909. Začetna opažanja je zbiral kot geolog-samouk, ki je služil kot hišni učitelj poljske družine med njenim bivanjem ob Jadranu. Jz druge dobe bivanja izhaja zanimiv poljudnoznanstveni članek z naslovom >Na visokem krasu nedaleč od jadräna«, kjer Limanowski na sugestivni način opisuje dinamiko procesov na površinskem in podzemeljskem krasu. V istem času se poja- vi razprava Limanowskega (1910 b), ki je y zvezi s tektoniko dinaridov v okolici Postojne. V istem letu se je delo pojavilo v skrajšani verziji v francoskem jeziku (Limanowski, 1910 c). Z geomorfološkega stališča je najbolj zanimiva poljska verzija omenjenega članka. Zakaj na koncu daje Limanowski pogled na geomorfološki razvoj Trnovskega gozda, Postojne in okolice Planine, v katerem poudarja, da je že v pliocenu nastopilo razširjanje porečja Močilnika na škodo (površinske, op. prev.) Ljubljanice. Razen tega je Limanowski v svojem delu opozoril na vplive vertikalnih premikov na oblikovanje reliefa v severozahodnem delu Dinarskega gorovja.4 V delu Limanowskega (1910 d) o tektoniki živosrebrnega rudnika ,v Idri ji je dobila geomorfološka problematika drugorazredni pomen. A. Malicki je na poljskem teritoriju eden najboljših poznavalcev kraške problematike. Za svoje znanje te problematike se ima zahvaliti terenskemu raziskovanju v Jugoslaviji, ki ga je opravljal v medvojni dobi. V 1. 1937 je avtor objavil izčrpno delo, ki se nanaša na razvoj in stanje raziskovanja jugoslovanskega kraškega ozemlja. To je zanimiv pregled dotedanjih pogledov na genezo kraških oblik (škrapelj, vrtač, uval in polj). Članek zajema obširno literaturo, ki je delno celo iz konca 18. stol. V 1. 1937 se je pojavila prav tako posebna študija A. Malickega (1937 b) o morfologiji Gatačkega polja. Ta podrobna študija je v jugoslovanskem področju povsem neznana. Zato omenjam, da oslanja avtor morfogenezo tega polja na analizo neogenih in kvartarnih sedimentov in analizo troh izrazitih erozijskih nivojev. V naslonitvi na starejša Cvijičeva dela diskutira Malicki z nazi-ranji A. Grunda in ne enkrat poudarja napačnost opažanj in rezultatov tega proučevalca, ki se tičejo Gatačkega polja. Poudariti pa moram, da je Malickega delo opremljeno samo s shematsko geomorfološko karto ter je brez splošne grafične dokumentacije. Poljski bralci ga malo čitajo. Po zadnji vojni se .je A. Malicki (1949) povrnil h kraški problematiki Jugoslavije v članku o genezi kraških vrtač v Dinarskem gorovju. Objavil je osebna zapažanju, izvršena v letu 1938 na Kornickem in Krbavskern polju ter v okolici Plitvičkih jezer. Avtor podčrtava tektonsko predispozicijo in geološke pogoje za nasitanek asimetričnih vrtač. Malicki se v tem delu zavzema prav tako za važnost selektivne erozije pri nastajanju polj. Nazadnje je A. Malicki (1962) ponovno obdelal svoje poglede na tematiko jugoslovanskega krasa v »Splošni geografiji«. Oddelek pod naslovom'j.Re-lief kraškega ozemlja in njegovo preoblikovanje« je v glavnem izvirno gradivo z ozemlja Dinarskega gorovja. * Limanowskega razprava se nahaja v Inštitutu za raziskovanje krasa SAZU v Postojni. Od drugih člankov iz dobe med vojnama zasluži omembo delo T. Dyb-czvnskcga (1953) o Balkanskem polotoku. V njem se nahaja poglavje, ki je značilno z gledišča jugoslovanskega fizično-geografskega k raškega področja. Druga skupina člankov, ki jih uvrščam v to poglavje, so recenzije. Znani francoski geomorfolog J. Tricart (1956) je podal pregled razprave dr. A. Melika5 v Periglacialnem izvestju (Biuletyn periglacjalny). Razen tega je A. Ra-domski v zvezi s člankom R. Savnika6 napisal manjši prispevek Speleologija v Sloveniji«. Od drugih recenzij informativnega značaja omenjam samo beležke K. Kowalskega (1956) o »Speleologu«« in Z. Wöjcika (1960) o drugih jugoslovanskih speleoloških in geomorfoloških revijah. Na koncu je treba omeniti nekaj člankov, ki so posvečeni liku Jovana Cvijiča. Na Poljskem je bilo vedno veliko zanimanja za Cvijičevo geonior-fološko delo. Ni nič čudnega, če je bil takoj po prvi svetovni vojni Cvijič izvoljen za častnega člana Poljskega geografskega društva. V zvezi s tem je S. Lencewicz (1924) objavil obširni opis geomorfološkega dela tega raziskovalca. Isti je malo kasneje (Lencewicz, 1926) priobčil v Geografskem pregledu (Przeglqd Geograficzny) nekrolog J. Cvijiča. Nekrolog Cvijiča je objavil tudi L. Sawicki (1927) in je podčrtal Čvijičeve zasluge na polju geomorfologije. 4. Znanstvene in poljudnoznanstvene geoinorfološke publikacije Jugoslovanov, objavljene na Poljskem V zbornikih drugega 'zborovanja slovanskih geografov in etnografov 1. 192T na Poljskem se nahaja več preglednih referatov jugoslovanskih geo-morfologov. To so doneski S. M. Milojeviča (1929), P. J. Jovanoviča (1929 a in 1929 b) ter B. 2. Milojeviča (1929). S. M. Milojevič je v referatu podal kratko karakteristiko vodnih jam Popovega polja. Med drugim je opisal dve jami (pečini) in 10 brezen (jam), razmotrivanje o genezi Vjeternice pa sloni neposredno na naziranju J. Cvijiča. Delo je bilo na Poljskem objavljeno v srbohrvaščini. č lanki P. J. Jovanoviča imajo regionalni značaj in so posvečeni geomor-fološki značilnosti kraškega sveta okrog Poreča in oblikam nekdaj poledenelega reliefa na Jakupici v Makedoniji. Ti članki se držijo shematičnega reda in razlagajo razmestitev kamenin in glavnih kraških in glacialnih oblik. V delu B. 2. Milojeviča je podana značilnost jadranskega morskega obrežja s poudarkom na učinkovanju abrazijskih in kraških činiteljev na njegovo oblikovanje. Zadnji trije članki so bili objavljeni v francoščini. Stiki poljskih in jugoslovanskih geomorfologov v času zgoraj omenjenega kongresa so morali voditi do poglabljanja sodelovanja. Kmalu je P. J. Jovanovič (1. 1951) objavil obširen članek z naslovom »Jugoslovanski kras«. V njem je podal pregled morfologije, hidrografije. glavnih kraških tipov in je opisal njihovo razprostranjenost po vsem jugoslovanskem ozemlju. Malo pozneje je B. 2. Milojevič (195?) nastopil v času Mednarodnega geografskega kongresa 1 1954 v Varšavi ponovno z referatom, katerega tretjina zavzema regionalna problematika Dinarskega gorovja. Po vojni je Milojevič na Poljskem dvakrat objavil svoj elaborat. Izdal je med drugim izredno zanimiv članek o tektonskih in petrografskih vplivih na relief visokih gor v Jugoslaviji, kjer iznaša tezo o okrnjenosti fluvioglacialnih potokov na kraškem ozemlju, kar je zaviralno vplivalo na transport gradiva, odnešenega z moren (primerjaj: Milojevič. 1957). Malo kasneje je bil preveden in na Poljskem objavljen Milojevičev (1958) geografski opis Jugoslavije, v katerem zavzema precej mesta splošna geomorfološka problematika kraških predelov. Med drugimi članki moram omeniti delo Beatrice Djulič (1956) o jamah in speleologiji na Hrvatskem in O. Zubčeviča (1959) o razširjenosti kraških predelov, v glavnem v Dinarskem gorovju. Ko se je v 1. 1961 vršil na Poljskem VI. kongres »International Association on Quaternary Research«, sta bila iz Jugoslavije priglašena dva referata. J. 5 A. Melik (1955), Kraška polja Slovenije v pleistoeenu. Ljubljana. 6 H. Savnik (1955), Razvoj domače speleologije in nekatere njene aktualne naloge. Acta carsologica, Ljubljana. Ridanovič (1961) je poslal povzetek dela pod naslovom Posebni pogoji glacia-cije Oljena (Jugoslavija)« a J. Roglič (1961) referat z naslovom »Glaciacija Dinarskega gorovja in njen učinek na kras«. Referata sta bila v povzetku prebrana v Varšavi med zasedanjem kongresa 1. 1961, a nato objavljena v celoti v knjigi pod naslovom »Poročila VI. mednarodnega kvartarnega kongresa. Varšava 1961« (»Report of the VI11' International Congress on Quaternary, Warsaw 1961). Članek j. Ridanovica (1965) opisuje oblike in glacialne sedimente vvürra-ske dobe v odvisnosti od predglacialnega reliefa apneniškega Orjena. Vsekakor je treba omeniti, da avtor ne navaja temeljne publikacije poljskega raziskovalca L. Sawickega (1911) z naslovom »Die eiszeitliche Vergletscherung des Oriens in Siiddalinatien«. Publikacija J. Rogliča (1963) načenja izredno pomembne probleme ohranitve ledeniških oblik na krasu. Tu je opis klimatskih pogojev v pleistocenu v Dinarskem gorovju in značaja kraških oblik, na katere so se naložile ledeniške forme. Avtor prav tako podčrtuje, da so fluvioglacialne reke često poni-kale v številne ponore, zaradi česar je njihov delež v preoblikovanju kraške pokrajine neznaten. Opomniti pa moram, da avtor ne citira zgoraj omenjenega dela B. Ž. Milojeviča (1957), ki je zelo važno za to problematiko. Tudi ni omenjeno delo A. Melika (1955), ki je zelo pomembno za premotrivanje o vplivu klimatskih glacialnili pogojev pri nastajanju kraških polj. 5. Enciklopedije, geološki slovarji in bibliografije Poljske enciklopedije so od davna prinašale številne omembe, ki se tičejo geomorfoloških značilnosti Jugoslavije. Omembe o tej temi iz starejših enciklopedij imajo danes samo še historično vrednost. Tako npr. prinaša »Splošna enciklopedija« S. Orgelberga v latu 1859 naslednje o Postojni: : Adelsberg, vas na Kranjskem, v okolici katere se nahajajo velike kapniške jame. Širok potok deli staro jamo od nove, odkrite 1. 1816. ki ima 1425 sežnjev dolžine. V slednji se nahajajo namreč nad vse zanimive kapniške oblike, med njimi zasluži vso pozornost tako imenovani zastor, to je bela, na pol prozorna istena, z robom pomarančne barve iz gline z železovo primesjo. Jame je možno obiskati samo v spremstvu zapriseženih vodnikov«. Očividno so mogle te omembe na izdatni način propagirati obisk Postojnske jame in skoraj petdeset let kasneje so sklenili natiskati poseben lepak v poljskem jeziku, ki je vabil naše turiste k obisku te jame. Ta lepak se nahaja v speleološkili zbirkah Inštituta za raziskovanje kraisa SAZU v Postojni. Druga enciklopedija, imenovana »Geografski slovar Poljskega kraljestva in drugih slovanskih dežel«, prinaša podobno mnogo podatkov, ki se navezujejo na geomorfološko značilnost dežel, ki jih poseljujejo Južni Slovani. Od novejših enciklopedij je treba omeniti na Poljskem močno razširjeno »Veliko splošno enciklopedijo«, ki prinaša prav tako precej gradiva, ki zanima našo panogo. Številne omembe o kraških procesih na jugoslovanskem kraisu se nahajajo v geoloških slovariih A. Kliczkowskega in Dziewinskega (1959) ter G. Niemczynowicza in J. Bucharda (1965). Pregledi poljskih publikacij, ki se tičejo geomorfologije Jugoslavije, se nahajajo v glavnem v geoloških bibliografijah. O nekai delih iz prve polovice XX. stol. je napravila pregled R. Fle-szarowa (1959). Razen tega je tekoča literatura zbrana v geoloških bibliografijah C. Z. Bukowskega in M. M. W. Bukowske (1960). Zaključek Gornji sestavek, ki ni brez pomanjkljivosti in poenostavitev, opravičuje povzeti trdne zaključke. Zdi se. da niso kaj prida uspešni poskusi Poljakov, pisati originalne članke na osnovi lastnega opazovalnega gradiva, zbranega v Jugoslaviji. Zdi se mi, da bi bilo treba omenjeno delo A. Malickega (1937 b) o Gatačkem polju objaviti v Jugoslaviji in ne na Poljskem. Nasprotno pa bi bilo treba v poljski znanstveni literaturi objaviti take pregledne članke, kot je prvi članek A. Malickega (1957 a). Očividno bi bilo boljše, če bi se Jugoslovani v sintetični obliki sami izjasnili o aktualnem stanju ved, ki se tičejo raznih geomorfoloških vej v svoji domovini. Tak način, ki sta se ga poslužila P. S. Milojevic (1931) in B. Z. Milojevic (1959), se zdi smiseln. Za boljšo izmenjavo naziranj v raziskovanju v posameznih panogah geo-morfologije na ozemlju Poljske in Jugoslavije, bi bili najboljši sknpni simpoziji ali zborovanja geomorfologov obeh dežel. Diskusija in izmenjava naziranj v času zborovanj pa je tudi najboljša popularizacija znanstvenih dosežkov ene dežele v drugih. VAŽNEJŠA LITERATURA 1 Czarnecki R. (1959). Regiony naturalne Jugoslawii. (Natural Regions of Yugoslavia). Czasopismo Geograficzne. tom 30. z. 4. str. 429—450. Wroclaw. Dylik J. (1930). Sprawozdanie z drugiej wycieczki zagranicznei Kola Geografow Stud. U. P. do Austrii, Jugoslawji i Wegier (Une excursion des etudians de 1’ Universite ä Poznan ä l'Autriche, Yougoslavie et 1’IIongrie). — Czasopismo Geograficzne, knjiga 8, z. 5. str. 196 211, Lwow. , , . Fridberg W. (1910). Polje Popovo w Hercegowinie. — Wszechswiat, knj. 29. atr. 753—754, Warszawa. Kosmowska D. (1960). Foriny krasowe w Alpach Julijskich. — Poznaj swiat, št. 8, str. 12—15 Warszawa. Kowalski K. (1957). W. Jugos awn (cz. 1). — Grototaz. st. 5. str. 6—9 Krakow. , , . . Malicki A. (1938). Z iMostaru do granic Czarnogory. — /bliska i zdaleka, L. 6, št. 5—6. str. 143—149. Warszawa. ■ Maslankiewicz K. (1963). V. Zjazd Geologiczny w Jugoslawn (V. Geological Meeting in Yougoslavia). — P-rzeglad Geologiczny, št. 9, str. 432—434. Warszawa. , , . - Pulina M. (1960). Wroclawska wyprawa speleologiczna w kras wysokogor-ski Alp Julijskich (Jugostawia). — Czasopismo Geograficzne, knj. 31, z. 3, str. 295—300, Wroclaw. Rabek J. F. (1961). Ci »Triglavsko Brezno« je naozaj najlilbsou jasknou sveta? — Slovensky kras, 1. 3, str. 122—125, Bratislava. Rabek J. F. (1963). Wroclawski rekonesans jaskiniowy w Jugoslawn. — Gacek, št. 4, str. 17—19. Krakow. , Sapieha A. (1808). Lettre sur les bords de l’Adriatique, adressee a Monsieur Gilbert, Docteur en Medicine, Membre de l’Athencee de Lyon, par le P. Alexandre Sapieha str. 62. Paris. Sapieha A. (1811), Podrože po krajach Slowianskich odbyte w latach 1802gim in 1803cim cztonka kilku akademiow i Towarzystw uczonych, str. 270. Wroclaw. .... Sapieha A. (1856) Podrož po Slowiänskicli krajach Aleksandra ksiqcia Sapiehy (w latach 1802 gim i 1803 cim). Izdaja 11. str. 206. Sanok. Sapieha A. (1906). Podrož po krajach slowianskich odbyta w latach 1802—1803. — W: Wiek XIX. Sto lat mysli polskiei. str. 456 467.Krakow. Tobiasz J. (1959). Y Kongres Geografow Jugoslawin — Przeglqd Geo-graficzny, knj. 31, z. 4, str. 772—774. Warszawa. _ _ Wojcik K. (1927). Grota w Postojnej .— Te.cza, knj. \, .zv. 7, 31. XII. 1927. Poznan. 2 Dobrynin B. E. (1954). Geografia lizyczna Europy zachodniej. — Panst-wowe Wydawnictwo Naukowe. Warszawa^ Kalesnik S. (1962). Geografia fizyczna ogolna. Ibidem. Warszava. Klimaszewski M. (1962). Geomorfologia. — Ibidem. Warszawa. Ksiazkiewicz M. (1959). Geologia dynamiczna. — Wydawnictwo Geolo-giczne, wyd. ill. Warszawa. Kunsky J. (1936). Zjawiska krasowe. — Panstwowe Wydawnictwo Naukowe. Warszawa. Natkowski W. (1894). Zarys geografii powszeclmej (rozumowej), izd. 2. Warszawa. Nalkowski W. (1907). Zarys geografii rozumowej (geologii), izd. 3. Warszawa. Nalkowski W. (1904). Geografia fizyczna. Warszawa. Nato izdaje iste knjige, ki jo je dopolnil L. Sawicki, iz leta 1919 in 1922. Neutnayr M. (1906). Dzieje Ziemi. Warszawa .Nato izdaja iste knjige z dopolnitvami M. Limanovskega v letu 1912. Passendorfer E. (1956). Wstep do geologii. — Wydawnictwa Geologiczne, Warszawa. Pietkiewicz S. (1958). Wody kuli zieinskiej. Wody lqdowe. — Panstwowe Wydawnictwo Naukowe. Warszawa. Staczewski J. (1962). Geografia, klasa VIII. — Panstwowe Zakiady Wydawnictwo Szkolnych. Warszawa. Römer E. (1895). Franz Kraus, Höhlenkunde. Wien 1894. Recenzija. 3 Dybczvnski T. (1935). Wielka Geografia Powszechna, tom Europa IV, Pölwysep Ba kanski. Jugoslawia. — Warszawa. Limanowski M. (1910—1911). () wysokim krasie opodal Adriatyku. — Wszechswiat, knj. 29, str. 465—470, 484—489 i Wszechswiat, knj. 30, str. 170-181, 198—202. Warszawa. Limanowski M. (1910). Wielkie przemieszcznie mas skalnych w Dvnary-dach kolo Postojny. — Osobne odbicie z tomu L., ser. A, Rozpraw Wydzialu niait. — przvr. Äkademii Umiejetnošci w. Krakowie, str. 65. Krakow. Limanovski M. (1910b). Les grand chariages dans la Dinarides des environs d’Adelsberg (Postojna). — Extrait du Bulletin de l’Academie des Sciences de Cracovie. classe des mathematiques et naturales, str. 178—191. Cracovie. Limanowski M. (1910c). Die tektonischen Verhältnisse des Quecksilberbergbaus in Idria (O stosunkach tektonicznych kopalni rtQci w Idrii), — Ibidem. str. 367—371. Cracovie. Lozinski W. (1903). Majevica planina. — Kosmos, knj. 28, str. 469—488. Lwow. Lozinski W. (1904). Anis der quartären Vergangenheit Bosniens und der Herzegovina. — Mitt Geogr. Ges., 1. 47. str. 538—558. Wien. Malicki A. (1937a). Rozwoj i stan badan nad terenami krasowymi (Die Entwicklung und jetziger Stand der Forschungen über Karstgebieten). — Cza-sopismo geograficzne, knj. 15, z. 2: str. lil2—123. Lwow. Malicki A. (1927b) Gatačko Polje. Szkic z krasu dynanskiego (Gatačko Polje. — Eine Skizze von Morfologie des Dinarischen Karst). — Kosmos, letnik 52. z. 1-2, str. 51—72. Lwow. Malicki A. (1949). Kilka warunkow do poznania warunkow i procesow tworzenia sie werteböw w krasie dynarskim (Contributions to ithe knowledge of conditions and processes considering the development of dolines in the dinaric karst). — Czasopismo geograficzne, knj. 20, z. 1—4, str. 245—259. VV roclaw. Malicki A. (1962). Geografia powszechna, knjiga 1. Ziemia — srodowisko naturalne czlowieka. Rzežba Ziemi. str. 174—214. V njem predvsem Rzežba obszaröw krasowych i jej przeobraženia. Sawicki L. (1911). Die eiszeitliche Vergletscherung des Orien in Süddalmatien. — Z. Gletscherk., Jh. 5, str. 339—355. Wien. Sawicki L. (1927). Cieniom Jovana Cvijica. — Wiadomosci geograficzne, 1. V, z. 6, str. 86—83. Krakow. Syrhowski S. (1877). Pieczara Postojna (Adelsbergska). Kosmos, zv. 2, str. 20—24. Lwow. Lencewicz S. (1924). Jubileusz prof. Jovana Cvijica. — Przeglqd Geogra-ficzny, knj. 4. str. 231 -234. Warszawa. Lencewicz S. (1926). Jovan Cvij.ic. — Ibidem, knj. 6, str. 143. Warszawa. Kowalski iE]. (1956). Speleolog. — Grotoiaz. Krakow. Tricart J. (1956). Rec. A. Melik: Kraška Polja Slovenje v pleistocenu. — Biuletyn Periglacjalny Nr. 6, Lodz. Wojeik (Z. (I960). Przeglqd literatury speleologicznej. — Przeglqd Geologiczny. Warszawa. 4 Djulič ß. (1956). Speleologia w Horwacji w ostatnich latach. Grotolaz Nr 4. Krakov. Jovanovič P. S. (1929a). Phenomenes karstiques dans la Poreče. — PamiQ-tnik II Zjazdu Slowiaiiskich Geografow i Etnografow odbvtego w Plosce w roku 1926. knj. 1, str. 218—220. Krakow. Jovanovič P. S. (1926b). La glaciation de Jakupiea. — Ibidem, str. 293—297. Jovanovič P. S. (1931). Jugoslawianski kras. — Przyroda i technika I. 10, z. 4, str. 145—165. Warszawa. Milojevič B. Z. (1929). Sur la geographie regionale du lititoral et des iles dinariques. — Pamiejtnik II Zjazdu Sfowianskich Geografow. Milojevič B. Z. (1937). Le eurpeuplement de la region dinarique monta-gnexise. — Compte Bendus du Congres International de Geographie Varsovie 1934, knj. 3, str. 599—602. Warsovie. Milojevič B. Z. (1957). Les influences tectoniques et petrographiques sur le relief glaeiaire des liautes niontagnes de Yougoslavie (Wplywv tektoniczne i petrograficzne na rzezb$ wysokich gor Jugoslawin — Przeglqd Geograficzny, knj. 29. z. 2. str. 242—246. Warszawa. Milojevič B. Z. (1959). Jugostawia. Zarys geografii. — Panstwowe Wydaw-nietwo Naukowe. Warszawa. Milojevič S. M. (1929) Speleološka proučevanja Popovog Polja (Hercegovina). — Pamigtnik II Zjazdu Sfowianskich Geografow i Etnografow., str. 198—201. Krakow. Bidanovič J. (1961). Les conditions specifiques de la glaciation de l’Orjen (Yougoslavie). — Abstracts of Papers INQUA Poland, str. 69—70. Bidanovič J. (1963). Les conditions specifiques de la glaciation de FOrjen. —Beport of the Vl-th International Congress on Quaternary, Warsaw, 1961, str 285—291. Lodz. Boglič J. (1961). Glaciation of the Dinaric Mountain and its effect on the karst. — Beport of the Vl-th International Congress on Quaternary, Warssaw 1961. str. 293—299. Zubčevič O. (1939). Kras Jugoslawii. — Poznaj Swiat. W’n 4. str. 8—12, Warszawa. 5 Bukowski C. Z. in Bukowska M. W. (1960). Bibliografia geologiczna Polski, št. 30 — Wydawnictwa Geologiczne. Warszawa. Encyklopedia powszechna S. Orgeldberga. Warszawa 1856—1868. Fleszarowa B. (1957). Betrospektywna bibliografia geologiczna Polski lata 1900—1957. — Wydawnictwa Geologiczne. Warszawa. Kleczkowski A.. Dziewanski J. (1959). Slownik geologiczny. Geologia dynamiczna. — Wydawnictwa Geologiczne. Warszawa. Niemczynow C., Burchart j. (1943). Maly slownik geologiczny. — Wiedza Powszechna. Warszawa. Slownik geograficzny Krolewstwa Polskiego i innych krajöw Slowian-skich; izdaje v red. Bronislava Chlebowskega v letih 188Ö—1902. Warszawa. Wielka Encyklopedia Powszechna Panstwowego Wydawnictwa Nauko-wego. Prvi dve knjigi sta izšli v letih 1962 in 1963. Nadaljnje knjige so v tisku. Warszawa. Druge izdaje ,S. Szujski. (1878). Pieczara Postojny. Kosmos, knj. 2, Lwow. Grota lodowa w okoticy Lublany. — Ibidem, knj. 9, str. 418. Lwöw 1885. Uchmanski B. (1962). Polscy speleolodzy na rekonesansie w jaskiniacli Jugoslawii. — Stowo IPowszechne, št. 257 z dne 27.-28. X. 1962. Warszawa. Uchmanski B. (1962). Speleolodzy warszawsey wröcili z Jugoslawii. — Ibidem. St. 262 z dne 2. XI. 1962 I. Warszawa. Iz poljščine prevedel I. Gams Summary: Problems of Geomorpliology of Yugoslavia in Polish Literature Zbigniew W o j c i k The paper has an informational character. The author had colected references from the most important polish literature on geomorpliology of Yugoslavia edited between 1807 and 1963. The material is divided on five following chapters: 1. travel books and reports of congresses and excursions, 2. University handbooks edited in Poland, 3. polish works, original and popular scientific, 4. original and popular scientific works of Yugoslavian authors edited in Poland, 5. encyclopedies, geological vocabularies and reference books. One of more interesting books is »Lettre sur les bords de l’Adriatique« by A. Sapieha firsit edited in 1807 in Paris. Later it was revised, translated into Polish and edited in 1811, 1856 and 1906. There were some problems of geology and geomorphology of Dynarid Mountain discussed, on the base of observations gathered during the voyage made in 1802-1804. In the later polish works are discussed chiefly the karst problems. The term »karist« (in polish »kras«) was introduced in Polish nomenclature in 1895 by. E. Römer. It was broadly spread by W. Malkowski in the begining of XX century. Todey Polish youth learn about Slovenian karsit and caverns just in V11-th class of primary school (from the handbook by J. Staszewski). So students in Polish colleges may complete only their informations from their academic handbooks. Polish original scientific and popular literature deals chiefly with karst and speleologic questions. Interesting is one of the works on Postojna Cave by S. Syrkowski former director of Triest Aquarium. There were, among others pointed out the mistakes of the idea of nonkarstic origin of that cave. Worthy as source materials are papers by A. Malicki edited between 1937 and 1949 and devoted to the origin of polja and solution singholes in Dynarides. Yugoslavian geomorphologists have published their works in Poland mainly on the occasions of meetings and scientific congresses. The papers were devoted chiefly to the glaciological and karst problems of some regions od Dynarides. They were reported on the Second Congress of Slavian Geographers and Etnographers in 1927, the IV-th International Geographical Congress in 1934 and the Vl-tth INQUA Congress in 1961. All geomorphological publications edited between 1900 and 1950 are quoted in Retrospective Geological Bibliography by R. Fleszarowa. References to the new works can find in permanent appearing geological bibliography of Poland edited by C. Z. Bukowski and M. W. Bukowska. There are many works devoted to the geomorphological problems of Yougoslavia. Author of current review points out the important role of meetings and congresses in the popularization of the last data of scientific investigation. It is hitherto experienced that Yugoslavian autors ought to publish more synthetic works in other countres theirselves. Because of great specialization in geomorphological investigations there is no necessity that Polish scientists worked in Yugoslavia, and in such a caise, their results ought to be published where are most of the persons unterested with this problem. However is necessity of menagement of common work on territory of both countries. Results of such investigations ought to be referred on international symposium and congresses. PROSTORSKO NAČRTOVANJE NA POLJSKEM Igor Vrišer Januarja 1964 sem s podporo Zveznega sveta za koordinacijo znanstvenih raziskovanj in Inštituta za geografijo pri Univerzi v Ljubljani opravil krajši obisk na Poljskem. Obema ustanovama se na tem mestu še enkrat zahvaljujem za pomoč. Med obiskom sem se seznanil z delom nekaterih geografskih, pro storsko-planerskih in urbanističnih institucij v Varšavi, Wroclawu in Krakovu. Ker so o dosežkih poljske geografije dovolj izčrpno poročali že drugi avtorji 7 Geografski vestnik 97 v Geografskem vestniku, Geografskem obzorniku in na predavanjih Geografskega društva Slovenije, sam pa zaradi kratkega obiska ne bi mogel ničesar bistveno novega povedati, sem se namenil, da napišem nekaj misli o poljskem prostorskem načrtovanju. Za to dejavnost sem se namreč med svojim obiskom še prav posebej zanimal, o njej pa doslej še nismo veliko slišali. Ker imajo v prostorskem načrtovanju na Poljskem geografi zelo pomembno vlogo, mestoma celo vodilno, bo nemara takšno poročilo zanimivo tudi za marsikaterega slovenskega geografa. Prostorsko načrtovanje se je uveljavilo že v predvojni Poljski. Sprva je bilo v ospredju načrtovanje mest, pozneje, v letih 1950—1939, pa so takratni planerji in urbanisti v čedalje večji meri vpoštevali tudi mestno okolico in izdelali prve regionalne načrte. Osnovni cilj prostorskega planiranja je bila racionalna izraba tal in prostora. Na tem področju je torej predvojna Poljska daleč prekašala dosežke bivše Jugoslavije. V obnovljeni Poljski so 1. 1945 z uvajanjem socialističnega družbenega sistema in načrtnega gospodarstva znova uveljavili prostorsko načrtovanje. Poleg centralnega planskega urada je bil ustanovljen tudi poseben centralni urad za prostorsko planiranje, ki je dobil vsa opolnomočja za izdelavo prostorskih načrtov, njemu podrejene regionalne in lokalne komisije pa so bile zadolžene za izdelavo vojvodskih in krajevnih planov. Največja slabost tako zasnovanega prostorskega načrtovanja je bilo pomanjkljivo sodelovanje med ekonomskim in prostorskim načrtovanjem. Zaradi teh in še nekaterih drugih pomislekov so 1. 1949 obe komisiji razpustili in osnovali zgolj eno samo telo — državno komisijo za ekonomsko planiranje, medtem ko je bilo urbanistično načrtovanje prepuščeno posebnim komitejem za urbanizem in arhitekturo. Posledica te reorganizacije je bila, da je prostorsko načrtovanje večjih pokrajin povsem prenehalo: izdelali so le nekaj študijskih projektov za nekatera ekonomsko in socialno najbolj problematična področja, vendar ti načrti niso bili sprejeti in uzakonjeni. Velika slabost takratnega načrtovanja je bilo pomanjkanje perspektivnih ekonomskih načrtov, kateri so nenadomestljiva podlaga kakršnegakoli prostorskega načrtovanja. Šele postopoma, predvsem po zaslugi številnih urbanistov in drugih znanstvenih delavcev, ki so svetovali ponovno uvedbo prostorskega načrtovanja kot instrumenta državne politike, je bila priznana potreba po regionalnem in urbanističnem načrtovanju tudi v širši javnosti in v državni upravi. Prosttorsko načrtovanje naj bi postalo nujno dopolnilo vseh ekonomskih ukrepov, investicijske politike in podlaga harmoničnega razvoja prostora. Leta 1961 sprejeti zakon je iznova uzakonil prostorsko načrtovanje, vendar itako, da je regionalno planiranje podredil planski komisiji, krajevno planiranje pa komiteju za gradbeništvo, urbanizem in arhitekturo. Po sedanjem zakonu o prostorskem načrtovanju morajo izhajati regionalni načrti iz perspektivnih ekonomskih planov. Osnovne prostorske enote — regije — so identične z upravnimi enotami — z vojvodstvi, katerih je 17. Največ pozornosti se v regionalnih načrtih posveča socialno-ekonomskemu razvoju in prirodnemu okolju (katerega ponavadi nazivajo geografsko okolje). Dosedanji razvoj in obstoječe razmere obravnavajo s pomočjo statističnih metod ter številnih kartogramov in kart. Povezavo med ekonomskim in prostorskim planiranjem zagotavljajo tudi smernice, ki jih začrtujejo petletni plani, dolgoročni plani posameznih dejavnosti in navodila vojvodskih upravnih organov. Prostorski načrti se izdelujejo za isto dobo kakor perspektivni ekonomski načrti; v tem razdobju za čas od 1. 1960 do 1980. Toda posamezne študije v zvezi s prostorskim načrtom pa so termirane dudi za daljše obdobje (npr- raziskave rudnih bogastev, populacijske prognoze itd.) Regionalni plani se izdelujejo za eno ali več vojvodstev skupaj (to je takoimenovani generalni regionalni plan) ali pa za določeno ozemlje, ki izkazuje močan ekonomski razvoj (to so takoimenovani detajlni regionalni plani). Izdelava regionalnega plana poteka v dveh fazah: v prvi fazi zasnujejo splošna izhodišča in smernice prihodnjega razvoja ter izdelajo idejni načrt, v drugi fazi pa končno izdelajo plan, pri čemer vpoštevajo pripombe in napotke, ki so jih o idejnem načntu izrekli vojvodski upravni organi, lokalne uprave, planske ustanove različnih stopenj ter osrednja planska komisija. Na ta način je zagotovljena vertikalna povezava med različnimi «pravnimi stopnjami kakor tudi kontinuiteta pri načrtovanju. Planiranje je potemtakem redna upravna služba, katere funkcija z izdelavo plana ne'preneha. Planske organizacije sproti obnavljajo plane, proučujejo socialno-ekonomski razvoj in urejajo izrabo prostora. Kot primer takšnega študijskega načina dela planskih institucij naj omenim skrbno izdelane planske atlase vojvodstev. Kontinuiteta pri planiranju in povezanost prostorskega in ekonomskega načrtovanja sta največji odliki poljskega prostorskega planiranja. Slaba stran pa obstaja v tem, da so smernice, ki jih planerji dobijo, včasih precej papirnate in celo nesmiselne, a se iz birokratskih razlogov kljub temu morajo ravnati po njih. Vsebina regionalnih planov ustreza našim predpisom. Razen tekstualnega dela. ki obsega poleg glavnih smernic tudi etapne plane, investicijski plan in gradbeni program, je obvezen še kartografski prikaz. Lokalni ali urbanistični načrti obravnavajo posamezna naselja in mesta. Medtem ko so pri regionalnih planili v ospredju ekonomski in socialni problemi, je pri urbanističnih načrtih poudarek na smiselni ureditvi naselja, pravilni izrabi tal in prilagoditvi prirodnim pogojem. Strokovnjaki, ki sodelujejo pri regionalnem planiranju, so po izobrazbi večidel ekonomisti, geografi, arhitekti, agronomi, prometni inženirji, hidro-logi itd. Razen operativne prostorsko-planerske službe obstaja na Poljskem še ena organizacija, ki se ukvarja s temi problemi. To je »Komite za ekonomiko prostora in regionalno planiranje pri Poljski akademiji znanosti« (komitet prze-strzennego zagospodarorvania kraju, Polska Akademia Nauk.) Njegov namen je, da znanstveno proučuje, kako čimbolj racionalno razporediti proizvajalne sile in prebivalstvo v prostoru in kako optimalno izkoristiti geografsko okolje v dobrobit družbe. Komite je bil ustanovljen 1. 1958, a od 1. 1959 dalje se je njegova dejavnost izredno razmahnila. Po težnjah in dosežkih lahko uvrstimo dosedanje delo komiteja za ekonomiko prostora med številne podobne institucije, ki so se v zadnjih letih razvile v ZDA, Zahodni Nemčiji, Veliki Britaniji, Franciji, SSSR itd. Srečujemo jih pod naslovi regional science, regional economy, space economy, Raumplanung itd. Ker je osnovni cilj komiteja za ekonomiko prostora, da raziskuje teoretične probleme regionalnega prostorskega planiranja in tako prispeva k nadaljnjemu razvoju planskega gospodarstva, se v glavnem ne ukvarja z operativnimi regionalnimi ali kakršnimi koli drugimi načrti, niti ne izdeluje smernic za ekonomski razvoj regij. Vendar s tem ni rečeno,,da ne sodeluje z različnimi ustanovami za planiranje. Nudi jim strokovno in znanstveno pomoč pri praktičnih nalogah. S svojimi raziskavami sodeluje tudi pri urejanju nekaterih regij, kjer so ekonomske in socialne razmere zelo zamotane, kakor npr. pri obravnavanju industrijske Zgornje Šlezije, nekaterih novih in nedavno industrializiranih področij, razvoja goratih predelov itd. Komite za ekonomiko prostora združuje preko 50 strokovnjakov različnih znanstvenih panog, ki se aktivno ukvarjajo z ekonomsko-prostorskimi raziskavami. Delo se odvija v štirih komisijah, ki proučujejo geografsko okolje, razmestitev proizvodnje, populacijske probleme in urbanizacijo ter ekonomske regije. Vsaka od teh komisij ima še vrsto sodelavcev, tako da v celoti preko 200 oseb sodeluje v znanstvenih raziskavah. Delo komiteja vodi znani poljski geograf profesor Stanislaw Leszczycki. V teli nekaj letih, odkar deluje, je komisija za ekonomiko prostora pripravil izdelavo 234 študij in je velik del le-teli publiciral v svojem glasilu »Biuletvn« (23 številk doslej in v Studia-h« (5 zvezkov). Priobčil je tudi štiri zvezke statističnih podatkov in pripravil tri atlase. Zaradi čedalje obsežnejšega dela je komite osnoval pri Geografskem inštitutu Poljske akademije znanosti poseben oddelek, ki šteje več strokovnjakov, geografov, ekonomistov in arhitektov, in ki ima za nalogo, da kontinuirano dela na znanstvenih raziskavah na področju regionalnega planiranja in ekonomiko prostora. Oddelek vodi A. Kukliiiski. (Med obiskom sem bil gost tega oddelka). Kakor rečeno, se odvija vse delo komiteja za ekonomiko prostora v štirih komisijah. Prva med njimi se ukvarja z raziskovanji geografskega okolja (točneje prirodnega okolja). Med njene sedanje naloge sodi: 1) zbiranje in kartografsko dokumentiranje vseh dosedanjih dognanj o prirodnih elementih poljskih pokrajin ter publiciranje tega gradiva v kar najbolj preprosti in praktični obliki, tako da je dostopno in uporabno pri vseh vrstah planerskega dela; 2) izdelavo prirodno-geografskega atlasa Poljske s kartami v merilu 1 : 500.000: 3; raziskovanje, kako se spreminja geografsko okolje s spremembo določenih prirodnih elementov na primeru nekaterih pokrajin (npr. spremembe na ozemlju v okolici Turoszowa v Spodnji Šleziji, kjer so obsežna ležišča lignita). V prihodnosti namerava komisija posvetiti posebno pozornost problemu pravilnega vrednotenja geografskega (prirodnega) okolja in njegovih elementov v nacionalni ekonomiki, racionalnejši izrabi naravnih virov, odpravi škode, ki jo povzroča družba s svojim delovanjem v naravnem okolju, in spremembam tega okolja, ki ga bodo izzvale nekatere obsežnejše investicije. Pri dosedanjem planiranju je ravno slabo poznavanje in vrednotenje prirodnega okolja povzročalo številne težave. Komisijo vodi prof. S. Le-szczvcki. Druga komisija se ukvarja z raziskavami razmestitve proizvodnje. Vodi jo prof. K. Secomski. Proučuje naslednje probleme: 1) mednarodno delitev dela v socialističnih deželah: 2) sedanji proces industrializacije in njeno strukturo s posebnim ozirom na efektivnost investicij, razmestitev posameznih industrijskih dejavnosti, spremembe v razmestitvi industrije po 1. 1945 in probleme, ki jih povzroča industrializacija v nekaiterih regijah; 3) zmogljivost in uspešnost obstoječega prometnega omrežja in potrebe po izboljšavah; 4) prostonske probleme kmetijstva in gozdarstva, rajonizacijo teh dveh dejavnosti in probleme, ki jih srečujemo v nekaterih regijah. V prihodnosti bo ta komisija posvečala posebno pozornost razmestitvi novih industrijskih dejavnosti, trendom v industrializaciji, kmetijstvu itd. Naloge komisije za raziskovanje demografije in urbanizacije, ki jo vodi profesor B. Pniewrski. obsegajo predvsem proučevanje populacijskih in socioloških sprememb v povojni Poljski, procesa urbanizacije zadnjih 17 let in preobrazbo kmečkih naselij. Tako npr. bo študija o demografiji pokazala dosedanji razvoj prebivalstva, migracije in ostalo strukturno preobrazbo poljskega prebivalstva po vojni; študija o urbanizaciji bo opozorila na posledice dejstva. da se je delež kmečkega prebivalstva zmanjšal od 60% 1. 1937 na 38 % 1. 1960 in da se je obenem povečalo urbansko prebivalstvo od 27 % 1. 1931 na 48 % I. 1960. Razumliivo je, da puščajo ti demografski procesi globoke sledove na poljskem podeželju in da prav posebno zadevajo poljsko vas, katero nameravajo zaradi tega podrobneje proučevati. Zadnja komisija, ki jo je osnoval komite za ekonomiko prostora, se ukvarja pod vodstvom profesorja M. Kaczorowskega z raziskovanjem ekonomskih regij. Njena dejavnost se je razvila v treh smereh: v proučevanje strukture in razvoja regionalne ekonomike na Poljskem ter ekonomsko regionalizacije 'te dežele, v analizo varšavske metropolitanske regije in v proučevanje nerazvitih področij. Večina teh analiz temelji na opazovanju razporeditve in gibanja narodnega dohodka, življenjskega standarda, potrošnje, inter-regionalnih blagovnih tokov, železniškega prometa, vloge določenih industrijskih regij v nacionalnem gospodarstvu itd. Sodelovanje geografov pri teh prostorskih in regionalno-planskih raziskavah je izredno obsežno in tehtno. Tako npr. odpade večina dela v komisiji za proučevanje geografskega okolja na geografe. V komisiji za proučevanje lokacije proizvodnje sodelujejo s svoiimi raziskavami nekateri znani poljski geografi kakor M. Dobröwolska, A. Wrzosek, L. Straszewicz, A. Kuklinski, J. Ko-strowicki itd., v komisiji za ekonomsko regionalizacijo pa K. Dziewonski, A. Wrobel. Z. Chojnicki. M. Chilczuk. S. Golachowski in drugi. Za prositorsko planiranje so tudi izredno koristne številne regionalne monografije, ki so jih izdelali v različnih geografskih institucijah kot posebna strokovna poročila. Zal so le redke publicirane. Najbolj znana sta elaborata o varšavskem in bialostoškem vojvodstvu, ki so ju izdelali v geografskem inštitutu poljske akademije znanosti. Zelo aktivno sodelujejo poljski geografi pri obravnavanju prostorskega planiranja v Regional Science Association in na njenih mednarod- nih zborovanjih kakor tudi v komisiji za ekonomsko regionalizacijo pri mednarodni geografski uniji. Ob tej tesni povezavi geografije in prostorskega planiranja, ki se očituje v sodelovanju vodilnih poljskih geografov in vodilnih poljskih geografskih institucij pri teoretičnih in operativnih raziskavah prostorskega regionalnega planiranja ter v določenem ujemanju raziskovalnih ciljev obeh znanstvenih panog, se seveda upravičeno sprašujemo, ali je in ali bo ta kolaboracija poljski geografiji v korist ali škodo. Pri dosedanjem stanju bi si upal trditi, da je imela doslej poljska geografija od tega sodelovanja obilo koristi tako po teoretični kakor tudi po praktični strani. LITERATURA L i e r K., Regional Planning in Poland, Warszaw, 1962. Leszczycki S., The Committee for Space Economy and Regional Planning of the Polish Academy of Sciences, The Review of the Polish Academy of Sciences, Vol. VII, 1962, No. 3. Dziewonski K., Les recherches geographiques pour la planification regionale, 1962. Leszezycki S., Wazniejsze problemy i dzialalnošč komitetu przestrzennego zago-spodarowania kraju P. A. N. w 1962 roku, Biuletyn, Nr. 4 (23), Warszawa, 1963. Resume: Planification regionale en Pologne. Igor Vrišer L'auteur qui a fait en 1963 un sejour d’etude aupres des intsitutions de la planification regionale en Pologne, presente un rapport sur l’etat et les formes d’organisation de cette planification, specialement en ce qui concerne la participation des geograplies ä ces travaux. S TREH GEOGRAFSKIH KONGRESOV V INOZEMSTVU Svetozar Ilešič I. XX. mednarodni geografski kongres v Londonu julija 1964 Letošnji, dvajseti mednarodni geografski kongres, katerega osnovno delo, vključno generalno skupščino Mednarodne geografske unije, je teklo v dneh od 21. do 28. julija v Londonu, je prekosil vse dosedanje že po svojem slovesnem značaju. Saj ga je otvorila osebno angleška kraljica v okviru vsega ceremoniala, ki je ob takih prilikah v Veliki Britaniji v navadi. Prekosil pa jih je tudi po svojem obsegu. Saj se je nanj prijavilo nad 5000 udeležencev z vsega sveta in dejansko jih je bilo registriranih okrog 2300. Prijavljenih je bilo nad 1000 referatov, od katerih je bilo za čitanje določenih nekaj nad 400 in rte» na več ko 1 (K) sestankih sekcij in komisij. Razen tega je bilo pred kongresom in po njem v raznih krajih in pokrajinah Velike Britanije okrog 60 specialnih simpozijev. Razumljivo je, da je spričo takšnega obsega še bolj kot na zadnjih kongresih prišla do izraza slaba istran velike razdrobljenosti kongresnega dela, ki je bila še tem močnejša, ker so bili sestanki posameznih sekcij in komisij tudi prostorno razmetani po različnih, čeprav med seboj ne posebno oddaljenih poslopjih. Zato tudi ni bilo pravega osrednjega »kuloarskega« prostora za neuradna srečanja in osebne stike odnosno je bil ta prostor dokaj skromno improviziran v odprtem preddverju zgradbe, ki je bilo celo v gradnji. Korak naprej s prejšnjimi kongresi pa je bil v tem, da je bil še večji poudarek na predkongresnih in pokongresnih simpozijih kakor je to bilo 1. I960 na XIX. kongresu v skandinavskih deželah, posebno pa še v tem, da so organizatorji le izbirali med množico prijavljenih referatov in odbrali predvsem take, ki so imeli določeno načelno ali metodološko vrednost. Značaj strokovnega dela kongresa (ne upoštevajoč simpozijev) naj pokažejo tele pregledne navedbe. Kongresnih sekcij je bilo devet, in to: 1. Sekcija za geografijo prebivalstva in naselij z 8 sestanki in 40 referati. — 2. Sekcija za ekonomsko geografijo z 10 sestanki in 49 referati. — 3' Sekcija za klimatologijo, hidrologijo, oceanografijo in glaciologijo z 9 sestanki in 59 referati. — 4. Sekcija za biogeografijo s 7 sestanki in 24 referati. — 5. Sekcija za geomorfologijo z 8 sestanki in 55 referati. — 6. Sekcija za historično geografijo s 6 sestanki in 21 referati. — 7. Sekcija za aplicirano geografijo z 10 sestanki in 4S referati. — 8. Sekcija za regionalno geografijo s 0 sestanki in 24 referati. — 9. Sekcija za kartografijo s 5 sestanki in 22 referati. Morila kaže kot značilno podčrtaiti, da je izginila nekdanja hipertrofija geoinorfološke sekcije, pač pa da je močno prišla po obsegu svojega dela in po številu udeležencev na sestankih do veljave sekcija za aplicirano geografijo. Seveda je tudi tokrat veljalo, da vsebinska razmejitev med sekcijami ni bila jasna ter je močno zavisela od želje referentov, kam naj se njihovi referati uvrste. Tako bi se spet lahko marsikateri referat, ki je bil na programu sekcije za aplicirano geografijo, uvrstil z isto pravico v sekcijo za ekonomsko geografijo ali kam drugam. Značilna nova nota so bili tudi referati z mejnega področja med prirodno in družbeno geografijo. Tako npr- so se pojavili značilni referati o antropogeni geomorfologiji (H. Barthel iz NDR, A. Hornig iz Poljske in L. Zapletal iz CSSR), o funkcijskih odnosih v regionalni analizi (E. M. Bjorklund, ZD|A), pa ispet o »antropogenem faktorju« v savanskem okolju (T. H. Hills, Canada), o geografski sintezi in pokrajini (J. M. Houston. Velika Britanija), o vrednosti regionalnega koncepta v geografiji (V. Mihailescu, Romunija), o znanstvenih temeljih regionalne geografije (E. Neef, NDR), o tipih in genezi pokrajine parkov, ustvarjene po afriški agrikulturi (P. Pelbssier, Francija), o regionalnem konceptu v sovjetski geografiji (V. Pokšiševski. A. M. Rjabčikov in Y. V. Volski), o yantropogenem faktorju« v geografskem okolju in prebivalstvu (T,. Zapletal. ČSSR) itd. Komisije Mednarodne geografske unije so zasedale med kongresom skoraj vse. V komisiji za kraške pojave je bilo vnaprej pripravljenih 5 referatov (na 1 sestanku), v komisiji za razvoj pobočij 12 referatov na 3 sestankih, v komisiji za medikalno geografijo 5 referatov na 1 sestanku, v komisiji za knjižničarsko klasifikacijo knjig in kart 2 referata na 1 sestanku, v komisiji za periglacialno geomorfologijo 9 referatov na 4 sestankih, v komisiji za arid-ne zone 13 referatov na 5 sestankih, v komisiji za nacionalne atlase 12 referatov na 5 setankih, v komisiji za erozijske uravnave okrog Atlantika 5 refe-raitov na 1 sestanku, v komisiji za obalno geomorfologijo 9 referatov na 2 sestankih, v komisiji za aplicirano geomorfologijo 5 referatov na 2 sestankih, v komisiji za svetovno kartiranje izrabe tal 7 referatov na 2 sestankih, v komisiji za geografski pouk 16 referatov na 4 sestankih, v komisiji za svetovno populacijsko karto 8 referatov na 2 sestankih, v komisiji za vlažne trope 5 referati na 1 sestanku, v komisiji za metode ekonomske regionalizacije 6 referatov na 2 sestankih. Delo komisij je seveda zajelo tudi dolgo vrsto improviziranih referatov organizacijskega in informativnega značaja. Izven dnevnega programa sekcij in komisij so bila še večerna predavanja. Med njimi je pritegnilo posebno mnogo poslušalcev predavanje predsednika MGU prof. K. Trolla (ZRN) pod naslovom >Plural Societies of Developing Countries — Aspects of Social Geography«, ki pa je kljub zvenečemu naslovu precej razočaralo, ter predavanje J. R. Jamesa, iz ministrstva za Housing and Local Government z naslovom »Planing and Geographical Change«. Med kongresom je bilo organiziranih blizu 60 celodnevnih ali poldnevnih ekskurzij pod naslovom Field Studies and Visits in the London Area. Nekatere med njimi so bile posvečene geografski informaciji o Londonu in njegovem obmestju ter urbanističnemu planiranju na tem področju, druge posebej industriji ali celo posameznim industrijskim podjetjem (Shell Haven Refinery), tretje regionalni geografiji, pa tudi specialno geomorfologiji širše londonske okolice in četrte posameznim specialnim institucijam (kartografskim, meteorološkim, hidrološkim, oceanografskim, planerskim itd.). Organizirana je bila tudi cela vrsta razstav. Med njimi so posebno pozornost vzbujale internacionalna razstava tematskih kart (kjer so bili razstavljeni tudi vzorci kart izrabe tal v socialističnih deželah s Poljsko na čelu), razstava razvoja britanske kartografije, razstava britanske geografske literature in posebna razstava rasti Londona, prirejena v znanem Victoria and Albert Museum. Kakor običajno, je bilo za delegate prirejenih tudi več sprejemov. V imenu britanske vlade je priredil sprejem za nje v Lancaster House minister za vzgojo in znanost Lord Newton, predsednik Royal Geographical Society prof. L. Dudley Stamp pa jih je povabil na sprejem na prostem v Regent's Parku. V ožjem krogu so tudi posamezne ambasade vabile na sprejem ob srečanju z delegacijo iz njihove domovine. Manjši sprejem je priredila tudi ambasada SFRJ. Delegacije geografov iz posameznih dežel na kongresu so bile zelo različne tako po obsegu kakor po značaju in pomembnosti njihovega aktivnega sodelovanja pri delu sekcij in komisij. Močni sta bili kakor običajno ameriška in britanska delegacija, nekaj manj številna kakor na kongresu v Stockholmu je bila sovjetska delegacija. Zelo krepka je bila spet poljska delegacija, njena aktivnost pa se ni pokazala samo v nadpovprečno velikem številu prijavljenih referatov, temveč tudi v nadpovprečno velikem številu njenih članov, ki so bili izvoljeni v stare in nove komisije MGU. jugoslovanska delegacija je bila tudi tokrat sestavljena nenačrtno, bolj slučajno, ter je že po svojem številu zaostajala ne samo za delegacijami velikih držav, temveč [tudi za delegacijami iz malih socialističnih držav Srednje in Jugovzhodne Evrope. Poleg prof. dr. Josipa llogliča (Zagreb), ki je vodil delegacijo, so bili redno prijavljeni člani kongresa še prof. dr. Tvntko Kanaet (Sarajevo), prof. dr. Jovan Trifunoski (Skopje), prof. dr. Svetozar Ilešič (Ljubljana) in dr. Vladimir Kokole (Ljubljana). Naknadno so za krajši čas prisostvovali kongresu še nekateri geografi iz Jugoslavije, med njimi tudi doc. dr. VI. Klemenčič, dr. I. Vrišer in dr. A. Lah iz Ljubljane. Med referati, ki so bili postavljeni na dnevni red za čitanje, sta bila tudi referata prof. Tvrtka Kanaeta o temperaturi kraških izvirkov v razmerju do potrografske strukture (v komisiji za kraške pojave) in prof. S. Ilešiča o reliktih preteklosti v pokrajini kot elementu pravega geografskega okolja (v sekciji za historično geografijo). V delu simpozijev pred kongresom je od jugoslovanskih udeležencev sodeloval samo dr. Vladimir Kokole in sicer na simpoziju za mestno gegrafijo v Nottinghamu, kjer je imel tudi referat o centralnih krajih v Sloveniji. V knjigi izvlečkov prijavljenih referatov (Abstract of Papers) so bili objavljeni izvlečki še nekaterih referatov jugoslovanskih geografov (prof. J. Rogliča o geografskem proučevanju oblik reliefa, prof. J - Trifunoskega o geografskem značaju vlaških katunov v srednjem veku in prof. A. Melika o dolih na krasu. Iz dela Generalne skupščine Mednarodne geografske unije naj navedem tale najvažnejša dejstva. Spremenile so se nekatere odredbe statuta. Mnogo je bilo razpravljanja o tem, kako zmanjšati in racionalizirati delo komisij MGU ali pa sorodne (npr. geomorfološke) združiti v večje. Končno je od starih 17 komisij ostalo pri življenju 12 in sicer: za aridne zone (preds. P. Meigs. ZDA), za razvoj pobočij (preds. Paul Macar, Belgija), za nacionalne atlase (preds. K. A. Sališčev, ZSSR), za periglacialno morfologijo (preds. Jan Dylik, Poljska), za ekonomsko regionalizacijo (pred. K. Dziewonski, Poljska), za medikalno geografijo (preds. T. A- A. Lcarmonth, ZDA), za geografski pouk 'oreds. B. Brouilette, Kanada), za obalno geomorfologijo (preds. Axel Schon, Danska), za aplicirano geomorfologijo (prof. Jean Tricart, Francija), za svetovno kartiranje izrabe tal (L. Dudley Stamp, Vel. Britanija), za geografijo in kartografijo populacije sveta (prof. R. Mansell Prothero, Vel. Britanija) in za vlažne tropike (prof. Theo L. Hills, Kanada). Od številnih predlogov za ustanovitev novih komisij so bili sprejeti samo tile: komisija za agrikulturno tipologijo (prof. Jerzy Kostrowicki. Poljska), komisija za zračno fotografijo (preds. Dieter Steiner, Zvezna rep. Nemčija), komisija za mednarodno hidrografsko dekado (prof. Reiner Keller, Zv- rep. Nemčija), komisija za aplicirano geografijo (prof. O. Tulippe, Belgija) in komisija za kvantitativne metode (prof. William L. Garrison, ZDA). Med nesprejetimi predlogi sta bila tudi oba predloga jugoslovanskega Nacionalnega komiteja, to je predlog za komisijo za teoretske probleme geografije in za komisijo za proučevanje nezadostno razvitih področij. Pač pa je bil sprejet predlog sovjetske delegacije, da se ustanovi pri MGU poseben komite za načelno usmerjanje delovnega programa Unije in njenih organov. Ob volitvi novih funkcionarjev MGU je vzbudilo pozornost dejstvo, da je akademik iN. P. Gerasimov (ZSSR) v zadnjem trenutku umaknil svojo kandidaturo. Zato je bil za predsednika izvoljen prof. S. P. Chatterjee (Indija), med podpredsedniki pa sta razen akad. Gerasimova tudi dosedanji predsednik prof. K. Troll in na novo prof. St. Leszczycki (Poljska). Na prihodnji XXI. mednarodni geografski kongres je vabila asmo Indija, zato je bilo sklenjeno, da se ta kongres organizira I. 1968 v tej deželi. II. Četrto zborovanje sovjetskih geografov Četrto zborovanje Geografskega društva SSSR je bilo v dneh od 25. do 30. maja v Moskvi. Razen številnih delegatov in gostov iz vse Sovjetske zveze so na zborovanju sodelovali kot gostje podpredsednik Mednarodne geografske unije prof. L. iDudley Stamp (Vel. Britanija) in prof. T. Lloyd( Kanada) predvsem pa delegati iz socialističnih dežel in sicer iz CSSR (J. Demek in M. Strida), iz Madžarske (S. Rado in I. Bence), iz Nemške Demokratske Republike (L Geliert in A. Zimm), iz Poljske (St. Leszczycki, J. Kondracki in M. Chilczuk), iz Romunije (M. Mihailescu in C. Herbst), iz Bolgarije (K. Mišev), iz Mongolije (N. Cegmid), s Kube (J. Torrente) in iz Jugoslavije. Jugoslovanski delegati so prvič sodelovali na zborovanju sovjetskih geografov ter bili pri tem prisrčno in gostoljubno sprejeti. Zvezni svet za koordinacijo znanstvenih raziskovanj je za delegata določil podpisanega, razen njega pa sta se kongresa udeležila še predsednik Zveze Geografskih društev SFRJ prof. Josip Roglic in prof. Ekonomske fakultete v Zagrebu Jura Medarič. Kongres je zasedal v veličastni zgradbi nove Moskovske državne univerze na l eninskih gorah, samo zaključno zasedanje jo bilo v Domu učenih Akademije Nauk SSSR v starem centru Moskve. Ob koncu kongresa 30. maja je bil za izbrane delegate, predvsem pa za zunanje goste prirejen prijeten sprejem v t. im. »Domu družbi«, zunan ji gosti na so bili razen tega oficialno sprejeti tudi v Prezidiju Akademije Nauk SSSR. Zborovanje je imelo dve plenarni seji, prvi in zadnji dan. Prvo, otvoritveno zasedanje se je začelo z nekaterimi značilnimi načelnimi referati. Pro-gramatski otvoritveni značaj so imele predvsem besede ministra A. V. Korobova, namestnika predsednika Gosplana SSSR, ki je posebno poudaril potrebo po sodelovanju sovjetske geografije s prakso, predvsem po poti kompleksnih prostorskih proučevanj. Sledil je referat F. V. Konstantinova, dopisnega člana AN SSSR, o vzajemnem učinkovanju med prirodo in družbo ter geografiji. Referat je posegel v živo sredo diskusij o bistvu in predmetu geografije (o katerih ponovno poročam na drugem mestu tega »Geografskega vestnika«, str. 84). Zato se je tudi popoldanska in večerna diskusija, ki je ta dan trajala kar do pol enajstih zvečer, znova in znova vračala k tej problematiki. Ne glede na zelo različna, ostro si nasprotujoča stališča, je dokazala, da je problematika med sovjetskimi geografi izredno aktualna in da je bila Anu-činova knjiga, ki je diskusijo sprožila, samo povod za njo. Razen tega so bila na dnevnem redu obeh plenarnih sestankov poročila o dejavnosti Geografskega obščestva. sprememba njegovega statuta in volitve novih funkcionarjev. Za novega predsednika je bil izvoljen prof. S. V. Kalesnik (Leningrad). Na zaključnem zasedanju 29. maja so predsedniki kongresnih simpozijev poročali o debi teh simpozijev, pozdravi zastopnikov delegacij socialističnih dežel pa so pokazali, da je med geografi vseh 'teh dežel zelo živa želja za aktivnim sodelovanjem s sovjetskimi geografi. Strokovno delo kongresa je bilo organizirano v štirih simpozijih. To so bili simpozij za osnovne probleme fizične geografije SSSR, simpozij za osnovne probleme ekonomske geografije SSSR. simpozij za geografijo socialističnih dežel, simpozij za geografijo kapitalističnih dežel. Ker sva s prof. Medaričem sodila, da je naša naloga predvsem sodelovati na simpoziju z a geografijo socialističnih dežel, lahko podrobneje poročam samo o delu tega simpozija. Simpozij je vodil doktor ekonomskih znanosti P. M. A 1 a m p i e v iz Inštituta za ekonomiko svetovnega socialističnega sistema AN SSSR. Sam je imel tudi Uvodni referat o aktualnih problemih ekonomske geografije svetovnega socialističnega sistema. Razen tega so bili na dnevnem redu simpozija še naslednji problemi: 2. Strukturni premiki v ekonomiki evropskih dežel ljudske demokracije, članov SEV (referenta iN. D. Stolpov iz Inštituta za ekonomiko svetovnega socialističnega sistema AlN SSSR in I. F. J a n i c k i iz Inštituta za geografijo AN SSSR). — 3. Ekonomska regionalizacija v deželah ljudske demokracije (referent M. M. Žirmunski iz Inštituta za geografijo AN SSSR. — 4. Osnovni problemi razmestitve industrije v socialističnih deželah zamejske Evrope, članov SEV (referent l.M. Maergoiz z Geografske fakultote MGU). — 5. Osnovne tendence razvoja in razmestitve termoenergetskega gospodarstva zamejskih dežel SEV (referent V. P. Maksakovski z Moskovskega državnega pedagoškega inštituta). — 6. Prirodoslovni pogoji razvoja in specializacije kmetijstva v zamejskih socialističnih deželah (referenti A. D. C u m i -č e v iz Inštituta za geografijo AN SSSR, L. A. Avdeičev z Geografske fakultete MGU in J. M. Berger iz Inštituta za geografijo AN SSSR). — 7. Problemi geografije transportno-ekonomskili zvez v svetovnem socialističnem sistemu (referenti B. B. Gorizontov iz Inštituta za ekonomiko socialističnega sistema in S. S. C e n i n iz Inštituta kompleksnih transportnih problemov Gos-plana SSSR). — 8. Poskus mednarodnega sodelovanja v sestavi monografij posameznih socialističnih dežel (referenti L. G. Kamanin, I. F. L e o n it j e v iz Inštituta za geografijo AN SSSR in E. V. V a 1 e v z Geografske fakultete MGU). Kakor se vidi iz tega kratkega pregleda programa za simpozij o socialističnih deželah, je šlo za izrazit poudarek na ekonomsko-geografskih problemih »svetovnega socialističnega sistema« kot celote in ne za posebne ekonom-sko-geografske probleme posameznih socialističnih dežel. Ze uvodni referat P. M. Alampieva je podčrtaval probleme teritorialne razdelitve dela v socialističnih deželah kot celoti. Poudarjal je nujnost načntnega in enotnega študija problemov mednarodne delitve dela med socialističnimi deželami kot osnovo za nadaljnje smotrno prostorsko urejanje gospodarstva socialističnega sistema kot celote. Nastopil je precej ositro zoper »revizionistične in dogmatske koncepcije mednarodne socialistične delitve dela in razmestitve proizvajalnih sil«, celo izrecno zoper »nacionalistične« koncepcije posameznih socialističnih dežel in še posebej zoper koncepcije tako imenovanega »razvoja, ki se opira na lastne sile«. Ze iz praktičnega razloga dostopnosti gradiva se je vrh tega velika večina referatov morala omejiti na tiste socialistične dežele, ki so članice SEV. Ravno zaradi te nenamerno preozke in preveč le s sovjetskega vidika zasnovane koncepcije simpozija je nedvomno pomenilo njegovo močno obogatitev in razširitev dejstvo, da so program dopolnili tudi številni referati delegatov iz drugih socialističnih dežel. Marsikdo med njimi (npr. češkoslovaški ekonomski geograf M. S t r i d a) je pravilno podčrtal, da se pri oblikovanju ekonomsko-geografskih problemov manjših socialističnih dežel ne morejo vsekdar uporabljati sovjatska merila in sovjetske metode. Ker jugoslovanski delegati sploh nismo bili obveščeni o tem. da pričakujejo na simpoziju tudi naše referate, takih referatov nismo naprej pripravili. Ko pa nas je vodstvo simpozija vztrajno prosilo, naj take referate vsaj improviziramo ip ker v ostalih referatih o problemih Jugoslavije, ki ni članica SEV, skoraj ni bilo govora, je podpisani štel za svojo dolžnost, da improvizira referat o nekaterih najaktualnejših problemih družbenogeografskega proučevanja v Jugoslaviji. V njem je poudaril, da je tudi v Jugoslaviji zaradi drugačnih, ožjih dimenzij, zaradi drugačne fizično-geografske in družbeno-zgodovinske strukture, ki sta obe v podrobnostih mnogo raznoličnejši kot v Sovjetski zvezi, nemogoče enostavno prevzeti kriterije, metode in merila sovjetskih ekonomskih geografov. Takšna stališča nekaterih zunanjih referentov niso med domačimi člani simpozija naletela na nikako nasprotovanje. Nasprotno, imeli smo vtis, da se z izvajanji sovjetskih referentov samo dopolnjujejo. To je v zaključnem poročilu podčntal tudi predsedujoči D. A. Alampijev, poudarjajoč, da se je simpozij nehote spremenil kar v majhen mednarodni simpozij geografov socialističnih dežel, čeprav je hkrati omenil, da se mu zdi, da je na simpoziju ven- dar premalo prišla do veljave problematika »svetovnega socialističnega sistema« kot celote. Vsekakor na simpoziju niso prišla do izraza nikaka pomembnejša ideološka nasprotja med geografi socialističnih držav, temveč se nam je zdel zelo produktiven začetek skupnega organiziranega dela. Zato nas je nekoliko presenetila ostrina kritike, s katero se je njegovega dela dotaknila ru-munska revija »Viata economica« (o njej so poročali »Naši razgledi« v svojih št. 16 z dne 22. 8. in 17 z dne 5. 9. 1964). Simpozij »Geografija kapitalističnih dežel« je imel na programu tele teme: 1. Geografsko pruočevanje najvažnejših industrijskih področij kapitalističnih dežel (referenta G. D. K u 1 a g i n in V. M. G o h m a n). — 2. Prehranitveni viri kapitalističnih dežel (ref. K. M. Popov). — 3. Prognoziranje preskrbe razvoja proizvajalnih sil v ZDA in Kanadi s prirodnimi viri (ref. V. M. Golima n , L- N. Karpov, P. V. iKj o v a 1 e v s k i). — 4. Regionalni problemi kompleksnega izkoriščanja prirodnih virov južne Azije (ref. A. M. Rjabčikov in L. I. Bonifatjeva). — 5. Nekateri problemi kompleksnega izkoriščanja prirodnih virov v svrho nacionalnega razvoja afriških dežel (ref. N. A. D 1 i n). — 6. Regionalni problemi kompleksnega izkoriščanja prirodnih virov v deželah Latinske Amerike (ref. V. V. V o 1 s k i , E. N. Lukašova in J. G. Maš-bic)- — 7. Sodobno stanje ekonomskogeografskega proučevanja rajonov kapitalističnega sveta (ref. J. V. Medvedkov). Simpozij s tematiko »Sodobni problemi fizične geografije SSSR« je imel tale program: 1. Proučevanje in izkoriščanje prirodnih virov SSSR (ref. I. P. Gerasimov, D. L. Armand in V. S. P r e o b r a ž e n s k i). — 2. Geografski problemi osvajanja tajge (ref. B. V. Sovača). — 3. Vprašanja preoblikovanja prirode in osvajanja prirodnih virov sušnih področij (ref. L. V. D u ni 11 -Barkovski, S. J. Geler, N. T. Nečaeva). — 4. Proučevanje, izraba in preobražanje prirodnih virov gorskih predelov na jugu SSSR (referati predvsem iz Gruzinske, Armenske, Kirgiške iu Azerbajdžanske republike: F. F. Davitaja, A. B. Bagdasarjan, K. O. Otorbaev. G. S. R u s a i a -mov). — 5. Kompleksni regionalni geografski atlasi (ref. K. A- Šališ če v). — 6. Problem preoblikovanja in izrabe vodnih virov Volge in Kaspija (ref. S. L. V endrov, S. J. Geller, G. G. Garngardt, L. V. K o r e n i s t o v , G. L. S a r u h a n o v , zadnji trije iz »Gidroproekta«). — 7. Fizičnogeografski procesi, neugodni za kmetijstvo in borba z njimi (skupina referentov is kijevske unverze). — 8- »Landšaftna« karta SSSR (ref. A. G. I s a č c n k o). — 9. Fizično-geografska rajonizacija za kmetijske namene (ref. N. A. G v o z d e c k i). — 10. Proučevanje kmetijskega zemljišča (ref. K. V. Z v o r i k i n). —• 11. Geografski aspekti problema zaščite zdravstvene zaščite prebivalstva (A. A. šošin). — 12. Medikalno-peografsko prognoziranje v novo osvojenih rajonih (ref. E. T. Tgnat j e v). Sam program, ki mu žal nisem mogel slediti, kaže značilno aplikativno usmerjenost sovjetskih fizičnogeografskih proučevanj, hkrati pa nas spravlja v dvome, če je sploh še na mestu govoriti o »fizični« geografiji in ne o mejnem področju med njo in ekonomsko geografijo- Simpozij z naslovom »Osnovna vprašanja ekonomske geografije SSSR« je obravnaval tole tematiko: 1. Znanstveni temelji perspektivne generalne sheme razmestitve proizvajalnih sil v iSSSR (ref. N. N. N e k r a s o v). — 2. Poti k eko-nomskogeografskemu modeliranju rajonskih teritorialno-proizvodnih kompleksov (ref. J. G. S a u š k i n , G. T. G r i š i n . M. iN. Stepanov, S. I. Ivanov in V. P. Novikov). — 3- Transport in formiranje ekonomskih rajonov (ref. J. J. Belousov). —4. Vprašanja izboljšanja rajonizacije proizvodnje (ref. J. G. F e j gin). — 5. Geografski aspekti in problemi industrializacije Sibirije (ref. V. A. K r o t o v). — 6. Vprašanja ekonomskega vrednotenja prirodnih pogojev in virov (ref- I. V. K o m a r , A. A. M i n c . M. I. P o m u s in Z. G. Frejkin). ■— 7. Kmetijsko rajoniranje (ref. A. iN. Rakitnikov in I. F. M u k o m e 1). — 8. Geografske osnove rajonskega planiranja (ref. E. N. P e r -cik). — 9. Mestne aglomeracije v SSSR (ref. V. G. Davidovič). — 10- O osnovnih zakonitostih migracij v SSSR (ref. V. V. P o k š i š e v s k i, V. V. Vorobjev, E. N. Gladiševa in V. 1. Perevedencev). Vtis, ki ga je na nas napravilo zborovanje kot celota, je bil vseskoz pozitiven. Delo sovjetskih geografov se nam je pokazalo kot nad vse intenzivno in dobro organizirano. Iz vsega duha, ki je prevladoval na ure dolgih zasedanjih, pa je odsevala težnja, ne samo dokopati se do znanstvene resnice, temveč z n jo tudi služiti praktičnim potrebam sovjetske družbe, lin čeprav so se mnenja zlasti glede »enotnosti« geografije močno razhajala, je bila vendarle tematika vseli štirih simpozijev močno obarvana s stremljenjem, dokopati se do pravilne kompleksne podobe o prostorskem proučevanju ter zlasti tudi o medsebojnih odnosih med prirodo in družbo. Nič manj pa se nam ni zdelo pozitivno stremljenje sovjetskih geografov, ne samo da bi k sodelovanju pri sistematičnem proučevanju geografskih problemov socialističnega sveta čim bolj priteg;nili tudi geografe iz drugih socialističnih dežel, temveč da bi se pri teh delovnih stikih z njimi tudi sami tvorno oplajali. Če se bodo podobni organizirani stiki stopnjevali, ni dvoma, da bo splahnel tudi marsikateri preenostavni, doslej samo skozi ožja sovjetska očala in v svetlobi sovjetskih razmer in meril usmerjeni pogled na geografske probleme drugih, manjših socialističnih dežel in prav tako marsikateri enostranski pogled v obratnem smislu. m. Osmi splošnopoljski kongres Poljskega geografskega društva v Lublinu od 11. do 16. septembra 1964 Ker me je Polskie Tomarzijstmo Geograficzne osebno povabilo na svoj VIII. kongres, sem imel priliko sodelovati na tem zanimivem zborovanju. Poleg 400 poljskih udeležencev se je kongresa udeležilo ftidi več drugih inozemskih gostov, med njimi prof. S. V. Kalesnik (ZSSR), K. K. Markov (ZSSR), J. Kor-čak (CSSR), L. Kadar (Madžarska), E. Neef (MDR), ]. P. Bakker (Nizozemska) in drugi. Kongres sam, ki mu je dala posebno slovesno obeležje dvajsetletnica osvoboditve Poljske, je trajal dva dni in delal samo na plenarnih zasedanjih. Otvoril ga je vodilni geograf z lubelske univerze prof. dr. Adam Malicki, nato pa je uvodne besede spregovoril predsednik P. T. G., naš stari prijatelj in znanec prof. Jerzy Kondracki. Najprej je izvršil slovesnost podelitev medalj P. T. G. in diplom častnih članov nekaterim inozemskim in domačim geografom, nakar je prešel na delovni program. Tu so se poleg besed prof. Stanislawa Leszczyckega, predsednika komiteta za geografske vede Poljske Akademije Nauk zvrstili referati, prof. jerzyja Kostrowiekega o razvoju poljske geografije v zadnjem dvajsetletju. prof. Alfreda J ahn a, rektorja univerze v Wroclawu o stanju geografije na Poljskem in prof. Jerzyja Kon d račkega o družbeno-vzgojni vlogi geografije. Referati so dali dober prerez čez razvoj geografije na Poljskem po osvoboditvi ter o njenih organizacijskih, znanstvenih in vzgojnih problemih. Da pa je potreba po načelnem razčiščevanju pojmov o predmetu in nalogah geografije tudi na Poljskem akutna, je dokazal referat prof. Jalina. Prekinil je precejšen molk, ki je v nasprotju s sosednjimi socialističnimi deželami vladal zadnja leta na Poljskem, kar zadeva teoretske temelje geografije. Poudaril je. da je poljska geografija zadnji čas sicer dosegla velike organizacijske uspehe ter se močno uveljavila v zamejstvu, da pa jo je na znotraj vendar treba kritično pretresti. Prof. Jalin je zlasti poudaril, da se v nasprotju z dosedanjo ostro specializacijo kaže tudi na Poljskem potreba po »reintegraciji« geografije, hkrati pa je posvaril pred nevarnostjo pretirano prakticistične »ekonomizacije« geografije. Praktično zelo pozitiven odgovor na njegov apel je pomenil takoj za tem referat prof. Stanislawa Leszczy ckega o prostorski strukturi narodnega gospodarstva na Poljskem, ki je bil zanimiv in uspel poskuis kompleksnega obravnavanja gospodarskogeografske strukture poljskih pokrajin na osnovi raziskovanj v Geografskem inštitutu Poljske Akademije znanosti. Istega dne popoldne je bila odprta posebna razstava, organiziran pa tudi ogled Lublina z bližnjim taboriščem žalostnega spomina Majdanekom. Drugi dan kongresa je bil najprej posvečen regionalni problematiki Lu-belskega področja in prikazu dela geografskega centra v Lublinu v zadnjih 20 letih. Prof. Adam Malicki je referiral o geografiji na univerzi Marie Curie-Sklodowske v letih 1945—1964, doc. Aniela Chalubinska o vpra- sanji h geografske regionalizacije lubelskega vojvodstva (Dojemodztma), doc. Jtonrvk M a r u s z c z a k o kraškili pojavili na Lubelskein. doc. Tadeusz W i 1 -gat o glavnih problemih vodnega gospodarstva v lubelskem vojvodstvu, prof. dr. Wl. Zinkiewicz o svojevrstnih potezah klime v tej pokrajini in prof. dr. Fr. Uhorczak o lubelskem vojvodstvu v okviru Poljske. Popoldne so bili na programu referati štirih zunanjih gostov in (sicer prof. Bakkerja, prof. Markova, prof. Neefa in podpisanega, ki je referiral o »Proučevanjih tradicionalnih agrarnih struktur in agrarne pokrajine v Jugoslaviji kot antropoge-nega elementa geografskega okolja«. Tretji in četrti dan kongresa so bile na dnevnem redu ekskurzije, ki so podobno kakor referati prejšnjega dne pokazale zelo intenzivno in vsestransko raziskovalno dejavnost lubelskega geografskega centra. Tako prvi kakor drugi dan so bile na programu (po izbiri) štiri ekskurzije in sicer na Pojezerzie Lqc-zynsko (jugozahodni del Polesja), na Pagöry Chelmskie, v puhlično pokrajino Roztocze in na zahodni del Lubelskih višin. Za zunanje goste je bila še posebej organizirana ekskurzija do kmetijske raziskovalne postaje na Pulawah, v starinsko mestece Kazimierz Dölny in v zdravilišče Nalqczöw. Kakšno vlogo sta Lublin in njegova pokrajina igrala tudi v razvoju poljske kulture, so nas na vsakem koraku opozarjali spomini na znana imena, kakor so to imena komponista Wienawskega, pisateljev Boleslava Prusa, St. Zeromskega itd. Poudaril bi rad še prijetno vzdušje, ki je vladalo na kongresu, tem bolj, ker smo takorekoč vse dni živeli v zelo ugodnem okolju nove, velikopotezno zasnovane in zgrajene lubelske univerzitetne četrti, s tipičnim pogledom na široka obzorja valovite Lubelske višine, ki jo tu kar močno zajema urbanizacija. Še posebno pa sem sam dolžan zahvaliti se našim poljskim prijateljem in sodelavcem, ki so me kot jugoslovanskega gosta sprejeli s prav posebno prisrčnostjo, tako da se skoraj nisem čutil na tujem. Resume: Rapport sur trois Congres de Geographie ä l’etranger Svetozar Ilešič L auteur presente un bref rapport sur troiis Congres a l’etranger oü il a cu 1 occasion de participer: 1. sur le AAe Congres International de Geographie ä L o n d r e s en juliet 1964 ainsi que sur la lle Asemblee Generale de 1TJGI. 2. sur le IV® Congres des geographes sovietiques ä Moscou en mai 1964, specialement sur le Sympose »La geographic des pays socialistes« qui est devenue, en effet, un petit sympose international, plein des succes et des iniciatives pour la coordination des recherches geographiques entre ces pays. 3. sur le Y111° Congres general des geographes polonais ä Lublin en septembre 1964 y compris les tres interesantes excursions dans la region de Lublin. MEDNARODNA SPELEOLOŠKA KONFERENCA V BRNU od 29. junija do 4. julija 1964 Jurij Kunaver Speleologija ima v Češkoslovaški socialistični republiki že tradicijo. Prve jame so bile opisane že leta 1430. V 18. stol. je tako kot na Slovenskem tudi na Moravskem deloval matematik J. INagel in med prvimi opisal ter narisal najbolj znane jame. Nekaj imen kot Absolon, Kettner, Kunsky, Vitasek in mnogo drugih priča o najuspešnejšem obdobju češkoslovaške speologije, ki se je pričelo že pred prvo svetovno voino in je trajalo do izbruha druge. Po vojni se je interes za kras razširil iz podzemlja tudi na probleme kraškega površja in kraške hidrologije. O poglobljenem znanstvenem delu in rezultatih dela mlajše generacije češkoslovaških krasoslovcev, še posebej moravskih, so se mogli letos prepričati tudi udeleženci mednarodne speleološke konference, ki je bila v Brnu na Moravskem. Konferenca je bila organizirana po zgledu enake prireditve leta 1963 v Atenah. Prizadevanje nekaterih dežel, da organizira takšne mednarodne spe- leološke sestanke, je razumljivo, ker bi rade neposredno predstavile svoja kraška področja in probleme tujim strokovnjakom, ne da bi bilo treba čakati, kdaj pridejo na vrsto za organizacijo mednarodnega speleološkega kongresa. Konferenco v Brnu so v glavnem organizirali sodelavci geografskega inštituta Češkoslovaške akademije znanosti iz Brna. Prav tako so imeli tudi velik del referatov ter vodili tridnevno strokovno ekskurzijo po Moravskem krasu. Uvodni del konference, ki je bil posvečen problemom Moravskega krasa, kakor tudi ekskurzije so imeli še bolj kot speleološka konferenca v Atenah izrazito ozko regionalen značaj. Delo konference, ki je zasedala na gospodarskem razstavišču v Brnu. je bilo organizirano j>o sekcijah in sicer za kraško geomorfo-logijo, kraško hidrologijo, biospeleologijo, speleoklimatologijo in za splošno spe-leologijo. Največ je bilo geomorfoloških in hidroloških referatov. Spet se je pokazalo, kako se na proučevanje kraškega reliefa, kraškega podzemlja in na druge probleme, zvezane s procesi in pojavi na ali v apnenčevem substratu vežejo številne vede, ki jih en sam objekt — kras, druži v kompleksno vedo, ki se ne more več imenovati samo speleologija, temveč enostavno krasoslovje. Zato postajajo sedanji naslovi takšnih mednarodnih prireditev preozki in bi se bolj upravičeno morali imenovati konference ali kongresi za kras in speleologijo, s čemer bi bila dovolj poudarjena kvalitativna dvojnost sicer enotnega delovnega področja. Tudi v Brnu se je zgodilo, da so bili izrazito speleomorfološki in speleoge-netski referati v precejšnji manjšini v primerjavi z referati, ki so obravnavali površinske kraške pojave. Zato pa je bilo veliko več slišati o tipologiji krasa na Češkoslovaškem, na Poljskem in v Sovjetski zvezi. Moravski geomorfologi so predlagali nov izraz in sicer »srednjeevropski tip krasa«, katerega značilni predstavnik bi bil moravski kras zaradi specifičnih pogojev, v katerih je nastajal. To so zelo čisti in močno dislocirani paleozojski apnenci, ki so v njih odkrili sledove kraškega procesa v šestih obdobjih od perma do pleistocena. Površje je dvakrat, v mezozoiku in miocenu, zajela morska transgreisiija. pa tudi abrazija. V pliocenu je bilo kraško površje ekshumirano in na dan so prišle nekatere predmiocenskc fosilne oblike kraškega površja. Posebnost razvoja Moravskega krasa je tudi lega apnenčevih skladov, ki so položeni na rob Češkega masiva in od vseh strani obdani z neprepustnimi kameninami, odkoder so preko apnenca ali skozi njega tekle vode v raznih smereh. Slovaški speleolog D r o o p a se je lotil regionalne tipizacije sredogorskega in visokogorskega krasa v Zapadnih Karpatih, medtem ko je prof. G v o z -dečki iz Sovjetske zveze podal morfogenetsko tipizacijo krasa svoje dežele. Baziskoval je pokopani kras. pokriti kras (alohtoni geološki sedimenti), kras. ki ga prekriva le talna ali pa eluvialna odeja, holokarst. tropski stožčasti kras in kras na stalno zmrznjenih tleh. Enega vidnejših referatov je imela tudi Kr. G i I c w s k a iz Krakovva in to o gornješlezijskem fosilnem krasu. S pomočjo sedimentov in kraških oblik ie ugotovila štiri obdobja od zgornjega triasa do danes, ko so površje preoblikovali kraški procesi. Površinske in globinske kraške oblike, ki so rezultat prvenstveno kraških pa tudi drugih procesov, vrstečih se v daljšem obdobju, so zato polici-kličnega nastanka. Pozornost so vzbudili tudi referati gruzinskih speleologov o zahodnogru-zinskem krasu v masivu Arabika na južnih obronkih Velikega Kavkaza. Zanimivo je. da so kraške površine v višinah med 1600 in 2i00 m v masivu Arabika v marsikaterih morfoloških potezah zelo podobne visokogorskemu krasu v Alpah. V istem gorstvu jc nastalo tudi precej jam. med njimi Vachusti Bagrationi z globino 307 m. najgloblja jama v SZ. Med najbolj zanimivimi so bili prispevki o kraški hidrologiji, še posebej s področja kemizma kraških voda. S temi problemi se ukvarjajo že povsod po svetu, saj so podatki o korozijski intenziteti v različnih pogojih eden od važnih pokazateljev za zaključke o površinski in podzemski morfogenezi. Z najnovejšimi rezultati takšnih raziskav sta konferenco seznanila med drugimi tudi prof. B o e g 1 i iz Švice v referatu o vlogi korozije kot posledici mešanja vod pri nastanku jam ter Ivan Gams, ki je na osnovi primerov iz Slovenije obravnaval pojave pospešene korozije na nekaterih določenih točkah oziroma področ- jih krasa, kjer kot njen rezultat nastajajo različne depresijske kraške oblike. Tz ostalih referatov je bilo videti, da se tudi na Češkoslovaškem in posebno na Madžarskem intenzivno ukvarjajo s problemi krasa z aspekta korozijske intenzitete. Posebno skupino referatov so obsegale teme o kraških hidroloških problemih. kjer je morda najbolj izstopal zanimiv primer ugotavljanja vodozbirnega področja in podzemeljskih vodnih zvez na jonskem otoku Kefaleniji. Avtorja graška hidrologa Zötl in Maurin sta s pomočjo barvanj in merjenj pretoka, množine padavin ter s pomočjo posebej narejenega modela dokazala, da se morska voda, ki teče pri Argostoliju pri znanih morskih mlinih v kraške ponore ob obali, v notranjosti otoka meša s sladko padavinsko vodo in se kot taka, brakična, na drugi strani otoka iz kraških izlivov v zalivu Sami spet izliva v morje. Takšno cirkulacijo morske vode je omogočil sistem podzemeljskih razpok in rovov, ki je nastal že v pleistocenu, ko je odtekala površinska voda z nekdanjega kraškega polja, kjer je danes zaliv Livadi, na drugo stran otoka v zaliv Sami. iPri tem velja upoštevati, da je bila morska gladina takrat za okrog 100 m nižja od današnje. Večji del teh rovov je danes zalit z vodo. V zgornjih nadstropjih pa se preliva z ene strani otoka na drugo morska voda, ki jo poganja naprej padavinska voda, ki priteka navpično s površja. C) problemih odnosa med višino morske gladine in podzemeljskim kraškim odtokom vode in o globini vertikalne cirkulacije kraških voda je referiral prof. Josip R o g 1 ic. Trodnevnemu zasedanju je sledil enako dolg terenski del s tremi ekskurzijami. Na prvi, enodnevni so organizatorji pokazali južni Moravski kras z njegovimi številnimi in interesantnimi geološkimi ter geomorfološkimi problemi. Na tem področju je zelo razvit jamski turizem, saj je za obisk lepo urejenih več kot deset jam, obiskovalcev pa skupno naštejejo letno do pol milijona (Postojna leta 1965 400.000). Največje zanimanje je za Punkevske jame s 158 m globokim prepadom Macoha. Drugi in tretji ekskurzijski dan je bil posvečen ogledu severnega Moravskega krasa in nekaterih jam. Naj omenim le najlepšo J avoržičko jeskino. ki se po bogastvu kapniških oblik lahko primerja z mnogimi našimi jamami. Ekskur-zisti so si ogledali tudi najsevernejše predele Moravske okrog letovišča Jesenvk v Sudetih. V njegovi bližini so v kamnolomu marmorja odkrili fosilne ostanke terciarnega tropskega krasa. Korodirane marmorne čoke obdajajo plasti kaolin-skili glin. ki so ostanek razpadlega granita s površine bližnjega žulavskega plu-tonita. Vse skupaj pa prekrivajo pleistocenski jezerski in morenski sedimenti, ki so v neposredni zvezi z najobsežnejšo poljsko kontinentalno zaledenitvijo, t. im. »krakovsko«. Tretja ekskurzija je bila izrazito speleološka v nekatere težje dostopne jame Južnomoravskega krasa. Konference se je udeležilo 109 speleologov in drugih. Delegati iz Sovjetske zveze so se tokrat prvič udeležili mednarodne speleološke prireditve. Resume: line conference internationale de spčleologie ii Brno (Tcliecoslovaquie) M. J. Kunaver, un des participants yougoslaves ä cette conference, tenue du 29e juin ä juillet 1964, presente un bref rapport sur la conference, ses communications et ses excursions. REZULTATI DRUGEGA ZASEDANJA MEDNARODNE KOMISIJE ZA METODE EKONOMSKE REGIONALIZACIJE Svetozar Ilešič Od 19. d olv septembra 1963 je v Jablonni pri Varžavi drugič zasedala Komisija za metode ekonomske regionalizacije Mednarodne geografske unije (prim. poročilo o prvem zasedanju v Utrechtu v »Geografskem vestniku« 1962 str. 155). Ker se podpisani kot član komisije zaradi bolezni zasedanja ni mogel udeležiti, poroča o njem na osnovi ustrezne publikacije (Methods of Economic Regionaization. Proceedings of the 2nd General Meeting of the Commission on Methods of Economic Regionalization of the IGU, September 9—13, 1963 in Jabionna, Poland. »Geographia Poloniea« 4. Institute of Geography, Polish Academy of Sciences, Warszawa 1964. Strani 200). V publikaciji so objavljeni referati z zasedanja samega, kakor tudi nekateri drugi, ki s bili osnova za tamošnjo diskusijo. Objavljeni prispevki so tile: K. Dziewonski — St. L e s z c z y c k i — E. Otremba — A. Wröbel, Rewiew of Concepts and Theories of Economic Regionalization. — St. Lesz-c z y c k i , The Tasks of Economic Regionalization. — • K. Dziewonski — A. W r 6 b e 1, Regional Structure and Economic Regions of Poland. — Chauncy D. Harris, Methods of Research in Economic Regionalization. — N. L. N i c h o 1 -son — K. T. Gajda, Research Approaches to Economic Regionalization in Canada. — H. J. Keuning — A. C. de Vooys, Activities in the Field of Economic Regionalization in the Netherlands. — Š. Schneider, The Economic Regions in the Federal Republic of Germany. — S. Ilešič, L etat et les methodes des recherches sur la regionalisation economique en Yougoslavie. — J. Gunther, Methods of Economic Regionalisation in Use in the German Democratic Republic. — C. Herbst, Breve information sur les recherches con-cernant la division economique de la R. P. Roumanie. — K. Ivanička, Research on Economic Regionalization of Slovakia. — E. J u i I 1 a r d. Aplications pratiques de la regionalisation economique. — J. Wilmet, Adaptation du concept et de methodes de regionalisation economique aux pays en voie de developpement. — P. M. Alampiev, Practical Application of the Work on Economic Regionalization in the URSS. — M. Stfida, Application de la re-gionalization economique a la modification de l’organisation administrative en Tchecoslovaquie 1960. — Razen tega so objavljeni tudi povzetki diskusijskih pri-nomb. V diskusiji so sodelovali M. Blažek. M. Philipponeau. O. Tulippe. Brian J. L. Berry, S. Schneider, L. Scheidl. P. M. Alampiev. W. William-Olson. Maria Kielczewska-Zaleska. R. Klöpper, II. Bobek. Gvula Bora. J. Barbag, H. Boesch. L. Kosinski, R. T. Gajda, E. Juillard, M. Stfida, Hr. Marinov, Maria Dobrovolska. A. Bassols Batalla in E. Ulman. Diskusija se je vrtela največ okrog samega pojma regije, ki se uporablja v tako različnem pomenu, prav posebno pa okrog metodološkega razlikovanja t.»im. homogenih in t. im. vozliščnih (nodalnih) ali organizacijskih regij, ki je priljubljeno posebno na zapadu in ki je prišlo močno do izraza v referatu Ch. D. Harrisa. Večina diskutantov je bila mišljenja, da je tako razlikovanje sicer na mestu, da pa ne sme biti preostro, ker se »homogeni« in »organizacijski« ali vozliščni : elementi v dejanski funkciji regij močno prepletajo. Precej razlike v pojmovanjih je bilo glede vpoštevanja uslužnostnih in drugih funkcij, ki niso neposredno produkcijske, v ekonomski regionalizaciji. Zapadni diskutanti so njihov pomen niočneie poudarjali, s čimer sc seveda »nodalni« kriterij v regionalizaciji okrepi. Nasprotno pa se je P. Alampiev (ZSSR) izrazil sploh močno proti prevladovanju in vzporednemu uporabijanju obeh kriterijev ter jo poudaril, da sovjetski ekonomski geografi vztrajajo pri materialni proizvodnji kot odločilnem kriteriju za opredelitev ekonomskih rajonov. V zvezi s tem kaže posebej navesti diskusijske pripombe L. K o s i n s k e g a (Poljska), ki je poudaril, da je stvar definicije, ali npr. dnevni dotok delovne sile ali pa oskrbo / agrarnimi proizvodi kot učinek produkcijskih zvez štejemo med produkcijske odnose ali ne. Pravilno je tudi podčrtal, da pri ekonomskih regijah nižje stopnje (mikroregijah) nujno stopijo v ospredje organizacijski (nodalni) elementi, kajti produkcijski segajo daleč čez njihove meje. E. Juillard (Francija) je prav tako umestno pripomnil, da bi kazalo manj ostro ločiti med ekonomsko regijo in regijo na splošno. Tudi M. Stfida (ČSSR) je opozoril, da v CSSR kaže obdržati pojem ekonomske regije v širšem smislu, nekako v pomenu termina hitman region, kakor ga je uporabljal v svojem referatu Ch. D. Harris. Precej različna stališča so se slišala tudi glede odnošaja med ekonomsko regionalizacijo in administrativno razdelitvijo. Le-ta ima zlasti v socialističnih deželah drugačno, mnogo bolj poudarjeno vlogo. Mnogo se je nadalje razpravljalo o ekonomski regiji kot osnovi za aplikativno dejavnost, kjer je posebno aktivno stališče zastopal M. Philipponeau. Vendar je prevladovalo miš- ljenje, da tudi »aplikativne« regije ne smejo biti samo iznajdba intelekta, temveč se morajo opirati na objektivno stanje v dosedanjem razvoju. V celoti je diskusija pokazala, da je bilo dosedanje delo komisije v razčiščevanju metodoloških pojmov zelo uspešno, da pa je treba te osnovne pojme še nadalje razčiščevati in vsklajevati. Še posebno po pravici se je to poudarilo ob predlogu, da bi se začelo s pripravami za svetovno karto ekonomskih regij, saj bi bila takšna naloga pri tako različni družbeni strukturi sveta in pri tako različnih konceptih ekonomske regionalizacije močno problematična. Pravilno je v svojem povzetku diskusije poudaril prof. K. Dziewonski, da so razlike v mišljenju in v teoriji sicer samo zdrav pogoj za znanstveni napredek, da pa jih je vendar treba prevesti na skupen jezik. To pa je ravno naloga komisije. Zasedanje je na kraju sprejelo resolucijo, ki poudarja, da je treba: 1. Zbrati vse gradivo zasedanja pri Geografskem inštitutu PAN z željo, da bi ta inštitut pripravil ustrezno publikacijo za Mednarodni kongres v Londonu I. i%4. 2. Objaviti ustrezna poročila v IGU Newsletter in geografskih revijah dežel, iz katerih so udeleženci. 3. Nadaljevati delo komisije v proučevanju osnovnih konceptov regionalizacije kakor tudi ustrezne terminologije v glavnih svetovnih jezikih in pri tem šteti za osnovne tele koncepte ekonomske regije: regije kot osnove za praktične, predvsem planerske in administrativne namene,regije kot realnega ekonomskega pojava, ki ga proučujejo geografske in druge vede in regije kot analitskega sredstva v geografskem proučevanju. 4. Sodelovati pri sestavi mednarodne bibliografije o ekonomski regionalizaciji. 5. Sprožiti v okviru komisije dodatne študije o zgodovinskem razvoju ekonomske regionalizacije, o njenih konceptih, metoduh in aplikacijah kot delu razvoja geografskih ved in primerjati glavne regionalne teorije na osnovi njih formulacije v osnovnih, primerljivih terminih. 6. Nadaljevati proučevanja, ki -obravnavajo: a) metode ekonomske regionalizacije predvsem s kvantitativnega, statističnega in kartografskega vidika, b) analizo današnje regionalne ekonomske strukture hkrati s študijem integriranih ekonomskih regij s tem, da se opredeli raven razvoja in intenzivnost njihovega gospodarstva, njihov specifični značaj, njihova notranja organizacija ter zunanje funkcije in odnošaji; c) odnose med znanstvenim raziskovanjem na polju ekonomske regionalizacije in praktičnimi potrebami človeške družbe; d) uporabo študij o ekonomski regionalizaciji pri opredelitvi ali izboljšavi planske in administrativne teritorialne razdelitve; e) primerjalno proučitev administrativne strukture posameznih dežel na svetu. 7. Začeti s proučevanji metod za določitev statističnih teritorialnih enot, potrebnih za regionalne analize. 8. Začeti s tipološkimi študijami ekonomskih regij na primerjalni osnovi in opredeliti možnosti za določitev njihove taksonomije in hierarhije. 9. Proučiti možnosti za pripravo karte ekonomskih regij sveta. 10. Opozoriti spričo pomena ekonomskih regij v praksi Izvršni odbor in Nacionalne komiteje Mednarodne geografske unije na važnost izobrazbe geografov za aplikativno delo in pa potrebo, da bi se za to formirala posebna komisija. 11. Prositi predsednika komisije, naj sestavi za kongres in generalno skupščino v Londonu ustrezno poročilo. 12. Predlagati obstoj komisije za nadaljnja štiri leta. Resume: Les resultats de la deuxieme conference de la Commission pour les methodes de regionalisation economique de l'UGI (Jablonna, Pologne, 196?) S. Ilešič, jusqu'ici membre de la Commission, n’ayant pas, a cause dune maladie, participe lui-meme ä la conference, en presente un rapport ä la base de la publication correspondante (»Methods of Economic Regionalization«, Geographia Polonica, 4, Warszawa 1964). KNJIŽEVNOST Igor Vrišer, Rudarska mesta — Zagorje. Trbovlje, Hrastnik. Slovenska Matica, Ljubljana, 1963, 218 strani, 58 tabel, 41 kart in slik. Strokovna literatura, geografska ali druga, o naših mestih je presenetljivo skromna. Celo v času, ko urbanizacija napreduje hitreje kakor kdajkoli poprej, je del kot so »Rudarska mosta« zelo mnlo. Poles razprave Slave Rakovčeve o Tržiču je najnovejše Vrišarjevo delo edina obširna in z znanstvenim aparatom opremljena obdelava slovenskih mest v zadnji dobi v knjižni obliki, edin monografski prikaz ene od naših urbanskih aglomeracij. Kajti tri rudarska mesta v našem »Črnem revirju« moramo v bistvu smatrati kot eno samo urbansko aglomeracijo. Le-ta ima sicer tri jedra, ki pa r omrežju urbanskih aglomeracij Slovenije predstavljajo enoto in to celo zelo svojstveno enoto, ki jo je le kot tako mogoče vsestransko in smiselno obravnavati. Vse to je iz knjige lepo razvidno. Čeprav začne avtor z opredelitvijo Črnega revirja kot pokrajinske enote v odnosu do ostale Slovenije, je že v uvodu jasno nakazal, kako je problematika Črnega revirja v bistvu problematika treh urbanskih jeder v njem, oziroma, še točneje, premoga ki ga vsebujejo nedrja Posavskega hribovja v tem odseku. Kajti nobena fizičnogeo-grafska poteza tega področja sicer ne bi utemeljevala in pogojevala izoblikovanja tako izrazite geografske enote, kot je sedaj ozemlje Črnega revirja. Kako se je — nemara vse do zadnjega desetletja — vse v tej mali regiji sukalo okrog premoga, je Vrišer nazorno prikazal v daleč najbolj obširnem poglavju svoje knjige (III—str. 35—131). ki nosi naslov »Funkcije rudarskih mest«. V njem pa dejansko zajame mnogo širšo tematiko kot jo običajno razumemo pod tako označbo. Obravnava dejansko ves razvoj Črnega revirja od prvih začetkov premogovništva pa do naših dni. s poudarkom na spremembah, ki jih je v gospodarski osnovi področja, pa tudi sicer, povzročilo izkoriščanje tega naravnega bogastva. Predindustrijsko fazo v razvoju obravnava avtor že v prejšnjem poglavju (II—str. 17—53) z naslovom »Pokrajina pred industrializacijo«. To zgolj za geografe nemara nekoliko preskopo napisano poglavje, pa je vendar dosti pregledno. V njem nam avtor nadrobno opiše poselitev in glavne poteze pokrajine in njene gospodarske strukture pred velikim preokretom, ki ga je sprožilo prav premogovništvo- Od glavnih tokov gospodarstva nekam odmaknjena, domala povsem agrarna pokrajina hribovskega .tipa, kakor jih je še sedaj na Slovenskem mnogo, se v bistvu ni razlikovala od sosednjih predelov Posavskega hribovja. To je podoba, ki odseva iz Vrišerjeve označbe revirja v predindustrijski dobi. Preobrazba, ki jo je sprožilo premogovništvo in njemu isledeča industrija, je glavna vsebina naslednjega poglavja. Predvsem preobrazba v gospodarstvu, pa tudi preobrazba fizične pokrajine. Toda glavni učinek tega procesa — urbanizacijo — obravnava šele kasneje, v enem posebnih poglavij. Ker obravnava Vrišer v poglavju o funkcijah rudarskih mest dejansko razvoj in prostorsko razporeditev celotnega vsebinskega inventarja revirske pokrajine — ž izjemo urbanizacije —■ je vanj vključena seveda tudi obrav- 8 Geografski vestnik 113 nava prometnih povezav. Te vsekakor zaslužijo posebno in obširno podpoglavje. /Ne zato ker bi področje revirja ali posamezna mestna jedra predstavljala kakršnokoli pomembno prometno stikališče in križišče, marveč zato, ker je bila od ustreznih prometnih poti, posebno od železnice, odvisna usoda gospodarskega razvoja tega področja. Od železnice še prav posebej, saj je bila do najnovejše dobe tudi daleč najpomembnejši potrošnik glavnega proizvoda Črnega revirja — premoga. Pa tudi zato, ker je spričo reliefa težavna prometna povezanost oziroma nepovezanost znotraj revirja eden ključnih problemov pri razvoju trojednske urbanske aglomeracije. To je več kot očitno iz raznih navedb v naslednjih podpoglavjih: o preskrbi mest, o t. im. družbenih funkcijah, o delovni sili in zlasti o mestnih skupnostih, ki so se formirale okrog treh glavnih jeder — Zagorja. Trbovelj in Hrastnika. Vprašanju populacijskih učinkov industrializacije je Vrišer odmeril posebno poglavje (IV.— str. 133—153). Ni prav jasno, zakaj se je odločil za tak izdvojen prikaz razvoja in zakaj ni že v prejšnjem poglavju povezal vzrok in posledico v sinoptično podobo procesa, ki je privedel do današnjega geografskega pojma Crni revir. Tako to poglavje, v katerem je zbral in analiziral obilico gradiva, izpade brez potrebe nekoliko preveč kot monografija v monografiji- To, morda pretirano stremljenje po sistematiki, je očitno tudi vzrok, da šele v tem poglavju dobimo pregled o gospodarski strukturi področja, kakor jo odraža struktura aktivnega prebivalstva. Morda bi isto lahko zapisali o prikazu priseljevanja delovne sile v revirska mesta. Predvsem je v tem poglavju zanimiva primerjava rasti prebivalstva med Trbovljami, Zagorjem in Hrastnikom kot nekaka kvintesenca vsega dogajanja v Črnem revirju v preteklih stoletjih. V luči tega, kar izvemo že iz prejšnjih poglavij, je predvsem značilen zaton pomena Zagorja. Ta kraj je imel pred industrijsko revolucijo edino dovolj agrarnega zaledja — zlasti v povirju Medije —, da se je razvil v mikroregionalni center, medtem ko Trbovlje in še manj Hrastnik takih pogojev nista imela in je šele koncentracija premogovništva v Trbovljah, posebno v organizacijskem smislu in v skladu z novim populacijskim težiščem tam. pripeljala do osrednje vloge Trbovelj. Do vloge, ki se zdi tudi zaradi osrednje lege Trbovelj med tremi jedri urbanizacije najbolj logična, ki pa jo prometne povezave doslej še niso mogle boli izrazito utrditi. Predzadnje poglavje (V—str. 155—180), o zunanji podobi revirskih mest. obravnava sam geografski odraz dogajanja v Črnem revirju — osrednjo temo Vrišerjeve knjige — rudarska mesta: Zagorje. Trbovlje in Hrastnik. Podrobno je navedeno, kako so ob starih kmetijah in malih kmetskih naseljih, še bolj pa med njimi nastajale manjše skupine novih delavskih hiš, značilne rudarske »kolonije«« in se počasi zraščale v enotna naselja v vsaki od treh glavnih ozkih dolin. Tu pa je bilo le bore malo prostora in ga je ostalo malo do danes. Ta splošna stiska s prostorom in pa nenačrtna izgradnja povzročata seveda še danes velike težave pri preobrazbi rudarskih naselij v zaključena in urejena mesta. Rušne zone ter druge posledice premogovništva in onesnaženje zraka zaradi industrije, posebno v Hrastniku, ta problem že zaostrujejo. Poleg tega pa so še težavne prometne povezave med njimi, posebno med Trbovljami in Hrastnikom, ki sta sicer v premogovni proizvodnji tehnološko najtesneje povezana. Skratka, problemov, ki jih geograf s svojo analizo lahko ugotovi in ovrednoti ter jih mora reševati urbanist, je v Črnem revirju toliko in tako težavnih, da bomo verjetno še čakali na res pretehtano rešitev. Vrišer nenehno opozarja nanje. Med to problematiko je tudi odnos treh rudarskih mest do njihove neposredne okolice v Črnem revirju, ki ga avtor obravnava v posebnem poglavju (poglavje IX, str. 181—190). Tam poskuša posrečeno opredeliti tudi odnos ostalih naselij v revirju do posameznih urbanskih jeder in urbanske aglomeracije vseh treh jeder do njihovega zaledja. Nemara nekoliko preskopo obravnava odnos Črnega revirja do ostalih ekonomsko geografskih rajonov ali regij Slovenije in vlogo treh rudarskih mest v omrežju urbanskih centrov Slovenije, posebej pa še odnos do mnogo večje ter pomembnejše Ljubljane in do manjšega, pa, vsaj po zračni črti, neprimerno bližjega Celja. Gotovo pa je, da ob- širnejša analiza tega odnosa presega okvir Vrišerjeve knjige- Vendar te odnose v sklepnem delu (Poglavje VIII, str. 191—196) vsekakor nakaže. Dejstvo je, da nihče, ki se bo lotil vloge Črnega revirja v okviru slovenskega ekonomsko-geografskega prostora, ne bo mogel tega uspešno opraviti, ne da bi se bistveno oprl na Vrišerjevo študijo o rudarskih mesitih in njihovi »urbanski 'regiji«, ne da bi upošteval ispecifični značaj in problematiko Črnega revirja, ki doslej še ni bila nikjer tako vsestransko in kompleksno prikazana. Vladimir Kokole Josip Roglic, Zagreb, die Grundlagen und das Wesen seines schnellen Wachstums. Mitteilungen der österreichischen Geographischen Gesellschaft, Band 105, Wien, 1963, Heft lil, str. 141—154. Po pravici povedano se pogosto še sami ne zavedamo, kako hitro in vsestransko se spreminjajo naša mesta. Še veliko manj vedo o tem urbanizacij-skem procesu v socialistični Jugoslaviji v tujini. Zaito je Rogličev instruktivni članek o osnovah in bistvu naglega razvoja Zagreba toliko bolj pomemben. Avtor je obdelal Zagreb, ki je prav gotovo najboljši primer te burne in sproščene tirbanizacije. Zagreb, ki dolgo časa, vse do izgradnje železniškega omrežja, nikakor ni mogel v polni meri zaživeti, je v bivši in še bolj v novi Jugoslaviji izvrstno izkoristil ugodni širši geografski in topografski položaj ter nove nacionalne meje. Avtor omenja kot poglavitni promatni liniji, ki sta pospešili njegov razvoj, zvezo z morjem (zlasti z Reko) in s Panonijo. Ugodna prometna lega v Jugoslaviji je pripomogla k razvoju številnih novih mestnih funkcij, na prvem mestu industrije (v kateri je sedaj zaposlenih 30,4 % prebivalcev), obrti (11,6% zaposlenih), trgovine (8,5 % zaposlenih), šolstva, kulturnih in zdravstvenih institucij itd. Želo ugodno so vplivale na mestni razvoj tudi šitevilne sodobne avtomobilske ceste, ki so jih zgradili v zadnjih letih. Po svojih funkcijah je danes Zagreb prav gotovo najpomembnejše mesto v zahodnem delu Jugoslavije, v marsičem pa se uspešno kosa tudi z Beogradom. Obenem s to funkcijsko krepitvijo je prišlo v tem najmlajšem jugoslovanskem velemestu do prave demografske eksplozije. Še 1. 1931 je imel Zagreb 181.581 prebivalcev, leta 1961 pa že skoraj pol milijona (459.320). Glede na procentualno rast prebivalstva izkazuje Zagreb poleg Beograda največji porasit med jugoslovanskimi mesti: med leti 1910 in 1961 je naraslo prebivalstvo Beograda za 556 %’ Zagreba za 540 %, Skopja 345 %, Sarajeva 274 % in Ljubljane za 20? %. Zaradi tako naglega in obsežnega večanja mesta so postale nekatere naravne in družbene meje, ki so v preteklik stoletjih usmerjale mestni razvoj (npr. aluvialna ravnica, poplavno ozemlje ob Savi, železniški nasipi), prava ovira teritorialnemu širjenju mesta. Dolgo časa se je zato mesto lahko širilo le v smeri vzhod-zahod. Obenem s tem pa so postajali urbanistični problemi čedalje težji, šele z zgraditvjio novega obrambnega nasipa vzdolž Save (1. 1949) je bila ustvarjena možnost, da se mesto razširi tudi proti jugu. V zadnjih letih smo bili priča zavestnega in načrtnega širjenja mesta tudi onstran Save (novi velesejmiski prostor, naselje »Novi Zagreb«). Ni čudno, če marsikateri stari Zagrebčan ali dober poznavalec mesta z določeno nostalgijo opazuje kako staro mesto na Gradcu in Kaptolu ter ob Iliči in nekatere mestne četrti na sončnem Prigorju ostajajo nekako ob strani, predvsem pa v nekakšnem zatišju in zavetju, ki ni samo klimatskega značaja. Rogličev kratki, a jedrnati članek, je dober primer sodobno in živo napisane polgeografske študije, ki bi si jih želeli doma in v tujini še več. Igor Vrišer Nekaj člankovoJugoslaviji izpod peresa ameriških in angleških geografov. V »Geografskem vestniku« smo doslej zanemarjali dolžnost, da bi poročali o člankih in študijah o jugoslovanskih geografskih problemih, objavljenih v ameriškem in angleškem strokovnem tisku. To vrzel naj danes vsaj toliko izpolnimo, da na kratko poročamo o nekaj takih člankih, izišlih v zadnjem času. Čeprav gre v glavnem za prispevke, v katerih avtorji na osnovi svojega krajšega ali daljšega bivanja v Jugoslaviji ter na osnovi poglobitve v ustrezno literaturo in statistične vire v glavnem samo informativno poročajo o dejstvih, ki so nam že znana, so ti prispevki za nas zanimivi že glede na vidike, s katerih njihovi avtorji motre na naše probleme. Ker gre pri tem skoraj brez izjeme za družbeno-ekonomske probleme, nas zanima predvsem, koliko so ti vidiki stvarni in objektivni- Močno pozitivno lahko s te strani ocenimo članek F. E. I. Hamiltona o lokacijskih faktorjih črne metalurgije v Jugoslaviji (»Location Factors in the Yugoslav Iron and Steel Industry«, Economic Geography, Worcester, Mas., U.S.A. Vol. 40. No 1. January 1946, str. 46—64). Avtor, predavatelj geografije na londonski School of Economics and Political Science, se je v svojem enoletnem bivanju pri nas (1959-1960) dodobra seznanil z gradivom za obravnavani problem ter ga tudi stvarno obdelal. Še posebno nazorno je obravnavana sprememba, ki je nastala v planiranju razmestitve naše črne metalurgije po ko-minformi (1. 1948), ko je bil opuščen načrt za izgradnjo velikega metalurškega kompleksa v Doboju in se je predvidena izgradnja dekoncentrirala v Zenico, llijaš, «Nikšie in Sisak. Kot objektivnega in stvarnega poročevalca o naših problemih poznamo že doslej tudi ameriškega specialista za naše probleme prof. Georga W. Hoff-inan n a (Austin, Texas). Poznamo ga že po njegovih dosedanjih delih, o katerih nismo poročali, pa naj zato naše bralce naknadno opozorimo nanje samo z naslovi (»Changes in the Agricultural Geography of Yugoslavia«, Geographical Essays on Eastern Europe, Norman J. G. Pounds editor, Rusian and Est European Series, vol. 24, Indiana University Publications, Bloomington 1961. str. 101—140; »Changing Character of Rural Life and Rural Economy«, The American Slavic and East European Rewiew, XVII, 1959, str. 555—578; Hoffmann G. W. and Fred Warner Neal, »Yugoslavia and the \!evv Communism«, New York. The Twentieth Century Fund 1962.). Solidno poznavanje in stvarno iter dobronamerno presojo naših razmer kaže tudi njegov zadnji članek »Die Agrarentwicklung der Vojvodina seit 1945«, čeprav je objavljen v publikaciji, do katere gojimo precejšnjo trohico nezaupanja (Wissenschaftlicher Dienst Südosteuropa, Südost-Institut München. XII Jhg., H. 7—8, 1963, str. 123—130). Nekaj manj smo lahko zadovoljni z razpravo o Zagrebu, ki jo je v »Annals of the Association of American Geographers« (Vol. 53, N, 3, September 1963, str. 266—284) objavil Jack C. Fisher (»Urban Analysis: A Case Study of Zagreb, Yugoslavia«). Fisher, ki je ponovno dalj časa bival pri nas s študijskimi nameni ter se izčrpno in dosledno seznanjal z našo poleogeograf-sko in urabnistično dejavnostjo, je sicer v svoji razpravi solidno obdelal vse literarno in ostalo gradivo o teritorialnem razvoju Zagreba ter o urbanističnih načrtih za njegov nadaljnji razvoj. S te strani razprava lahko dobro služi, čeprav ne prinaša bistveno novega, loda v zaključkih njegove razprave nas moti vtis, da je glavni namen avtorja znova in znova poudarjati, kako je pretirano govoriti o nadaljnjem razvoju Zagreba kot »socialističnega« mesta, ker se :ta razvoj mora naslanjati in se dejansko v glavnih potezah naslanja na močno urbanistično dediščino kapitalistične dobe. Ne želimo zanikati dejstev, ki jih Fisher s tem v zvezi navaja, odveč in sumljiv pa se nam zdi tako močan poudarek v njihovi interpretaciji.. Ali je res vredna takega poudarka ugotovitev, da so razni tipi rezidenčnih področij ostali v Zagrebu pod komunizmom natančno tam, kjer so bili poprej, in ali je na mestu trditev, da ima Gornji grad kot rezidenčno področje še dalje izrazit značaj »razrednosti« (zclassnes*), Ali je nadalje res tako važno ugotavljati, da je bila urbanistična zasnova novega zagrebškega centra ob Cesti proleterskih brigad, ki naj bi — po avtorjevih besedah — dala temu centru značaj »socialističnega« mestnega centra po sovjetskem vzorcu, uresničenem v današnjem centru Sofije, zamišljena že v predvojnih, »kapitalističnih« urbanističnih načrtih? Da mora tudi urejevanje socialističnega mesta rasti iz osnov, ki jih je podedovalo in računati z njimi, je sicer vsakomunr jasno; ni nam pa jasno, zakaj Jack C. Fislier to v taki meri poudarja ter s tem vzbuja vtis, kakor bi hotel na vsak način zmanjšati vrednost prizadevanj socialističnega urbanizma, da za nadalnji razvoj iščp novih poti in novih oblik. Svetozar Ilešič Skrivanek F., Geologicky a geomorfologicky vyzkuin severovyvliodnilio vybezku muranskeho krasu. Ceskoslovensky kras, Praha, 1961, str. 89—120. Območje raziskovanja jc v srednji Slovaški ob Muranskih gorah. Stik z Nizkimi Tatrami grade kristalaste kamenine, kvarciti in karbonski peščenjaki ter mezozojske kamenine. Y teh je zajeta triada v skrilavem in dolomitno-apnenem razvoju. Zgornja kreda je zastopana le v fragmentih kot breče in dolomit. Ozemlje je bilo nagubano v alpskem orogehu in skladi so bili v več luskah narinjeni drug vrh drugega. Na površju okrog 50km2 izdvaja avtor 5 tipov reliefa: visokogorski kras tipa Causses, obrobni kras jurskega tipa, pokriti kras in normalni rečni relief. Kraški svet označujejo na apnencih in dolomitih, ki so naloženi preko nepropustnih kamenin, številni požiralniki, vrtače in kraški izviri. Nekaj je tudi suhih kraških jam. Najbolj je znana 500 m dolga Marnikova Diera. Muranski kras odmakata dve reki z veliko erozijsko močjo. Med požiralniki in izviri na obrobju so odkrili več podzemeljskih sistemov v nekaj nivojih. Ponekod, ko je preplavljen zgornji sistem, je spodnji suh, ker spada v drug hidrografski sistem. Območje je bilo podvrženo orogenezi v neogenu. sledila pa je denuda-cija in zakraševanje- Akumuliranje se je pričelo že v času poledenitev, v isto dobo pa spada že tudi ponovno zakraševanje. Delu je priložena gemorfološka karta, kjer so različna območja omejena na podlagi geološko-litološkega sestava podlage. Sedimente so preiskovali granulometrično, petrografsko in po DTA metodi. Po metodiki zanimiva razprava je pomembna predvsem po tem. da se je lotil obravnavanja in geomorfološkega raziskovanja manjših kraških površin in plitvega krasa geolog. Pri nas ta najnaravnejši način še ni osvojen. Delu manjka le še hidrološko in hidrogeološko poglavje in hidrogeološka kaflta, brez katere je razprava le torzo. Dušan Novak Hans Bobek, Iran, Probleme eines unterentwickelten Landes alter Kultur. Verlag Moritz Diesterweg, Frankfurt am Main 1962. Knjiga je sinteza večletnega avtorjevega raziskovalnega dela. katerega začetke moremo zaslediti že zadnja leta pred drugo svetovno vojno. Predstavlja poskus moderne socialno-geografske interpretacije gospodarsko nerazvite dežele, zasnovane na dobrem osebnem poznavanju Irana kot celote in drobnih lokalnih razmer mest in posameznih pokrajin. V uvodnih poglavjih nakaže Bobek najprej splošno problematiko nerazvitih dežel Bližnjega vzhoda nato pa osvetli ekonomsko-historični in eko-nomsko-geografski razvoj Irana. Podrobno nakaže probleme industrializacije, kmetijstva, komunale, agrarne prenaseljenosti iu gospodarskega planiranja. Znanstveno dokumentirano z zgodovinskimi viri in statičnimi podatki, literaturo ter s podatki lastnih zapažanj nam avtor predstavi geografske probleme dežele, ki je zaradi prometne odtrganosti od gospodarsko razvitih dežel ter tudi slabe notranje povezanosti zaostala v družbeno-gospodarskem razvoju na prehodu med fevdalizmom in začetki kapitalizma, kar dobiva svoj odraz v elementih populacijskega ter ekonomskega razvoja in v podobi pokrajine. Politični vplivi carske Rusije ter Velike Britanije pred prvo svetovno vojno ter Velike Britanije po prvi in ZDA po drugi svetovni vojni niso prinesli v gospodarstvo, način življenja prebivalstva in v podobo pokrajine veliki li sprememb. Zemlja je v veliki meri še vedno v rokah velikih posestnikov, ki dajejo zemljo v najem ali pa jo obdelujejo z delavci pod zelo neugodnimi ekonomskimi in socialnimi pogoji. Veleposestniki žive v mestih, v kolikor pa je zemlja v rokah kmota pa je razdrobljena na inale obrate. Velik del dohodkov od kmeta sc koncentrira v rokah velikih posestnikov in vaških trgovcev, ki s posojanjem denarja z veliki obrestmi držijo kmeta v veliki odvisnosti in revščini. Tehnika proizvodnje je v obrti in kmetijstvu zelo primitivna, zato so tudi dohodek, življenjski standard, kupna moč in investicijska sposobnost nekajkrat manjša kot pri evropskem prebivalstvu. Avitor označuje zaradi po- sebnih in značilnih potez družbenega življenja družbeni sistem Irana »Rentni kapitalizem«. Prebivalstvo se v zadnjem času seli s podeželja v velika mesta, ki po številu prebivalstva zelo hitro naraščajo, srednje velika ter manjša mesta 111 podeželje pa v rasti prebivalstva zaostajajo. Razvoj industrije in drugih ne-agrarnih panog ni kos rastočim potrebam po delovnih mestih za nezaposleno, polovično zaposleno prebivalstvo in prirastek odraslega prebivalstva. Mesta imajo razmeroma velik del kmečkega prebivalstva (Nadschäfäbad pri Isfahanu 27 %, Isfahan 7,5 %, Teheran 1,7 %). Delež otrok je po mestih izredno visok, žene pa niso zaposlene. Deset odstotkov družin je po večjih mestih takih, ki nimajo nobenega člana zaposlenega. To so družine brezposelnih, že davno ali pa komaj doseljenih beračev, deloma pa tudi družine, ki žive od spekulativne preprodaje gradbenih parcel ali pa od dohodkov od zemlje na vasi. Po mestih so izoblikovane četrti socialno ogroženega prebivalstva. Posegi načrtnega gospodarstva po drugi svetovni vojni kljub razmeroma veliki vlogi kapitala v gospodarstvu iz zunanjih posojil, dohodkov od nafte ter vloge lastnih sredstev niso privedle do bistvenih družbenih sprememb. Obseg obdelovalne zemlje se je povečal, povprečen hektarski donos po kulturah zmanjšal, obseg celotne kmetijske proizvodnje pa napreduje kljub povečanemu obsegu zemlje izredno počasi. Na gospodarskem pomenu še naprej pridobiva nafta, izgradnja hidrocentral in predelovalna ter tekstilna industrija pa so šele na začetkih. Modernejše oblike gospodarstva še niso uspele premagati konzervativnih polfevdalnih oblik gospodarstva. Vračanje posojil v bližnji bodočnosti ob nezadovoljivem povečanju narodnega dohodka bo pomenilo novo oviro pri nadaljnjem premagovanju zaostalosti. Leta 1958 je bilo od skupnega števila neagrarnega aktivnega prebivalstva le 7,6 % industrijskega in 44,8 % obrtniškega. Zelo majhno število (100.000) v industriji ter 64.000 v rudarstvu zaposlenih v deželi z več kot 20.000.000 prebivalcev je znak splošne zaostalosti Irana. Dobra predstava sodobnih geografskih problemov nerazvite dežele na primeru Irana je lahko napotilo raziskovalcem nerazvitih področij, zaradi širokega aspekta pa tudi dober učni pripomoček učiteljem v šoli. Vladimir Klemenčič Micha! Chilczuk, Sieč osrodköw witjzy spoleczno-gospodarczej wsi w Polsce. Instytut Geografii PAN, Prače Geograficzne, Nr 45, Warszawa 1963. Strani 155, 55 kart in skic v besedilu in v prilogah. V seriji družbenogeografskih monografskih študij Poljske Akademije znanosti, o kateri smo poročali že lani, je izšla še ena, nič manj pomembna in metodološko zanimiva razprava. V njej se je M. Chilczuk lotil funkcijske klasifikacije podeželskih naselij na Poljskem. Oprt na dobro poznavanje svetovne literature o problemu (tudi naše) in na pravično presojo svoječasne Christallerjeve iniciative v tej smeri, ki jo zlasti v vzhodnih deželah sicer včasih prenegativno ocenjujejo, nam je funkcijsko vlogo poljskih podeželskih naselij (»vasi«) osvetlil z bogato, marljivo zbrano in obdelano dokumentacijo tako v besedilu kakor v tekstu. Izhodišče proučevanja centralno-funkcijske opredelitve teh naselij (Chilczuk uporablja namesto izraza »centralni kraji« svoj termin »središča družbeno-gospodarskih zvez«, ki je vsebinsko točen, toda praktično slabo uporaben) mu je funkcijska hierarhija poljskih naselij, obsegajoča osem stopenj: 1. naselbinske enote I., najnižje stopnje (»elementarne« vasi in zaselki), 2. naselbinske enote druge stopnje, sedeži občin (gromad), 3. naselbinske enote lil. stopnje s t. iin. subokrajnimi (subokrqgomymi) funkcijami, 4. naselbinske eno IV. stopnje, sedeži okrajev (pomiatoro), 5. naselbinske enote V. stopnje s subregionalnimi funkcijami, 6. središča VI. stopnje (središča vojvodstev in mestna središča večjih regij), 7. nadregionalna središča s funkcijami, presegajočimi meje vojvodstev in 8. državno prestolnico. Iz svojega proučevanja je Chilczuk sploh izvzel VII. in Vlil. stopnjo, prav tako pa 1. in II. Dejansko se je pri svojem delu ustrezno naslovu koncentriral na naselja III. stopnje, ki vrše družbeno-gospodarske zvezne funkcije na stopnji med občinskimi (»gromadskimi«) in okrajnimi (»powiatowymi«) središči in za katere je funkcij- ska klasifikacija še najmanj izdelana ier na prvi pogled tudi manj očitna. Za ureditev v posamezne hierarhične skupine je Chilcuk pritegnil na pomoč 24 funkcijskih elementov, pripadajočih šestim osnovnim skupinam (predelovalni industriji, preskrbovalnim in tržnim institucijam, tehnični in zootehnični organizaciji kmetijstva, uslugam družbcno-kuIturnega značaja, prometni službi in napravam ter administrativnim funkcijam). Na osnovi teh elementov je proučil nad 7000 naselij. Pri tem je izločil vsa naselja,, ki imajo manj kot 3 od izbranih 24 elementov, ostala pa razdelil na skupino A s 7 ali več elementi in na skupino B s 4—6 elementi. Še posebno spričo dejstva, da smo se s podobnimi proučevanji nujno začeli ukvarjati tudi pri nas, je Chilczukova študija tudi za nas bogat in poučen metodološki prispevek. Marsikaterega od njegovih metodoloških prijemov bomo lahko tudi pri klasifikaciji naših podeželskih naselij koristno uporabili, o marsikaterem bo treba še razpravljati, pa tudi drugačen razvoj podeželja pri nas bo marsikje zahteval nekoliko drugačne prijeme, ki pa se bodo ob Chilczukovih lahko samo koristno oplodili. Svetozar Ilešič Almgeographie. Kolloquium Rottach-Egern 1962. Zusammengestellt vom W. Hartke und K. Ruppert. Deutsche Forschungsgemeinschaft, Forschungsberichte 4. Franz Steiner Verlag, Wiesbaden 1964. Strani 144. Zdrava in plodna težnja, da se tudi v geografiji posamezni ožji problemi prediskutirajo na posebnih ožjili kolokvijih ali simpozijih ter se gradivo z njih objavi v posebnih publikacijah, je na pobudo geografskega raziskovalnega centra na Tehnični visoki šoli v Miinchenu pripeljala tudi do kolokvija o geografiji planinskega pašništva v Rottach-Egernu ob Tegernskem jezeru. V publikaciji o tem kolokviju so objavljeni referati avtorjev iz vseh dežel, ki segajo v Alpe, kjer je te vršite izraba paše najbolj razvita. Med njimi je na prvem mestu referat K. Rup p er ta o planinskogeografski situaciji v nemških Alpah. Slede referati VI. Klemenčiča o problemih planinskega gospodarstva v Jugoslaviji, G. Morandinija o planiskogeo-grafski situaciji v Italiji, E. Winklerja o geografiji planin v Švici, J. Loupa o geografiji planin v francoskih Alpah in IH. Bergerja o planinskogeografski situaciji v Avstriji. Upravičnost in aktualnost kolokvija je na splošno lepo naznačena že v uvodni študiji K. Ruppert a. Tam je poudarjeno, kako so rezultati »klasičnega« geografskega proučevanja planin iz dobe po prvi svetovni vojni danes dokaj zasitareli že iz razloga, ker so se med tem okrepili, pospešili ali pa na novo začeli procesi, ki so krepko prizadeli tudi planinsko pašništvo in pošteno ter dokončno zamajali njegove tradicionalne osnove. Nagla industrializacija je povsod povzročila skoraj nepremagljive težave s planšarsko delovno silo, staro kmečko gospodarjenje, na katerega so se vezale planine, je v razkroju, predelava mleka v mlečne izdelke na samih planinah je postala nerentabilna in nesmotrna, mleko ise po izboljšanih poteh, žičnicah in celo modernih »mlekovodih« odvaja v velike dolinske predelovalnice, zaradi česar se t. im. »mlečne« planine«, ki so se v 19. stoletju okrepile na račun planin za jalovino, spet umikajo le-tem: pomen planinskega pašništva kot ekstenzivne gospodarske oblike na splošno pada, vendar pa ga skušajo tam, kjer so pogoji zanj posebno ugodni, na skrčenem ozemlju intenzivirati in modernizirati, slabši svet pa prepustiti gozdu in ga zaščititi pred erozijo. Ves ta razvoj zahteva tudi od geografije planin novih in temeljitih raziskovanj, povezanih z raziskovanji gospodarsko in družbeno vedno bolj zapletene problematike samega dolinskega gospodarstva. Največ konkretnih rezultatov takih raziskovanj dajeta v knjigi študiji K. Rupperta o nemških Alpah in J. Loupa o planinskem pašništvu v Franciji. Članek H. Bergerja o planinah v Avstriji pa se odlikuje razen tega še po tem, da ohranja dobre tradicije avstrijskih proučevanj s precizno opredelitvijo pojma »planina« ter s strukturno klasifikacijo njihovih tipov, osvetljeno v luči današnjih preoblikovanj. Poročilo VI. Klemenčiča o Jugoslaviji seveda zaradi pomanjkanja dosedanjih, količkaj bolj sintetičnih del za vso Jugoslavijo ter zaradi silnih razlik v dosedanjem značaju, pa itudi v današnjih preoblikovanjih pašne živinoreje širom Jugoslavije ni moglo prestopiti okvirja sumarnega pregleda problematike. Morda bi v njem vendar kazalo bolj podčrtati zgoraj omenjene regionalne razlike, ki so včasih bistvene in pomenijo seveda tudi različno izhodišče odnosno okolje za nadaljnji razvoj, nekako v smislu, kakor je to skušal naznačiti M. Lutovac v svojem referatu na VI. kongresu geografov FLRJ (M. Lutovac, Naše planinsko stočarstvo u novim uslovima, Zbornik VI. kongresa geografov FLRJ. Ljubljana 1962, str. >83—390). Sploh je v publikaciji precej jasno opaziti nekakšno dvojnost v osnovnem aspektu na obravnavano problematiko. Tako presegata Klemenčičev in Morandinijev referat do neke mere okvir ožjega naslova knjige. Omejila se nista na »planine« v ožjem smislu, temveč sta nelioite zašla v obravnavanje pašništva na splošno. Eden od vzrokov je nedvomno v tem, da ravno v Italiji in Jugoslaviji pastirstvo sega daleč izven pravih alpskih »planin« na sub-mediteranska področja tranzimanse in sorodnih pastirskih oblik. Sam po sebi je ta širši prijem, zlasti z vidika kompleksnega geografskega proučevanja, koristen, saj nam olajša osvetlitev procesov, ki preoblikujejo planinsko pašništvo, v luči celotnega gospodarskega in socialnega dogajanja. Pri. tem pa so malo prezrti nekateri ožji geografski, prostorsko-pokrajinski problemi pravih »planin«, če kot take pač opredelimo tista višinska pašna področja, na katerih so vzrastla posebna poletna višinska naselja in ki so povezana z intenzivno krmno živinorejo in sploh intenzivnim kmetijstvom v bližnjih dolinah. To so npr. problemi sprememb v višinskih mejah planin, povzročenih po novih družbenih procesih, problemi transformacij samih planinskih naselij, pretvarjanja dosedanjih stalnih samotnih kmetij v začasne kmetije (Halt-huben) ali celo v planine, kar je vse s problematiko gorskih samotnih kmetij tudi pri nas nadvse aktualno. Vsa ta ožja »geografija« planin je posebno nazorno obravnavana v poročilu II. Bergerja o planšarstvu v Avstriji, pri čemer pa se avtor ni izognil analizi posledic novejšega gospodarskega in družbenega razvoja na samo strukturo gorske živinoreje. Nasprotno, ravno v njih z uspehom išče vzroke za spremenjeno geografsko podobo planin. K Bergerjevemu referatu pa sem več kot dolžan staviti neko kritično pripombo. V njem namreč avtor na str. 131 zatrjuje, da v svoji svoječasni študiju o planinah v Ziljski dolini (1931) spravljam skupnostno ureditev ta-mošnjih »planinskih vasi« v zvezo z »zadrugo« ter jo celo tolmačim z etnološkimi in narodnostnimi (dvölkisch«) vzroki. Zares se čudim, kje je avtor v moji razpravi lahko zasledil eno samo najmanjšo besedico, ki bi se mogla tolmačiti v tem smislu in dati povod za tako. povsem iz trte izvito in izkrivljeno tolmačenje mojih izvajanj. Saj vendar kakor on sain govorim samo o srenjskih pluninah (Nachbarscliaftsalmen), ki seveda nimajo s slovansko »zadrugo«, o kaitcri v razpravi nisem niti črhnil, nič skupnega. Čemu torej iz moje razprave spet napraviti »etnični« problem in to čisto po krivici? Svetozar Ilešič KRONIKA Ob grobu Nikolaja Nikolajeviča Baranskega (1881 — 1963) V »Geografskem vestniku« smo doslej precej zanemarjali dolžnost, da bi se spominjali smrti velikih osebnosti iz svetovne geografske znanosti. Morda je ravno nedavna smrt (29. XI. 1963) velikega sovjetskega geografa N. N. Ba-ranskega najboljša prilika, da začnemo to dolžnost v večji meri izpolnjevati. Nikolaj Nikolajevič Baranski. po rodu iz Tomska v Sibiriji, je bil markantna osebnost z dveh vidikov — kot geograf in kot revolucionar. Njegovo vlogo kot geografa bi lahko na kratko označili z besedami, s katerimi so jo označili sovjetski geografi 1. A. Vitver. V. M. Goliman, I. M. Maer-goiz in A. N. Rakitnikov v svojem spominskem članku v »Izvestjih Vsesojuz-nogo Geografičeskogo Obščestva« (1964. N° I, istr. 81): »V toku štirih desetletij sta bila N. N. Baranski in sovjetska geografska znanost neločljiva drug od drugega. Z njegovim imenom je zvezano oblikovanje marksistične ekonomske geografije v naši deželi in na tej osnovi razvoj celotnega kompleksa družbeno-geografskih ved«. Dejansko se je Baranski v celoti posvetil geografiji šele, ko je bil star 44 let, nekako od 1. 1925 dalje, najprej kot predavatelj ekonomske geografije na Komunistični univerzi im. Sverdlova in na Višji partijski šoli, pozneje pa na Geografski fakulteti Moskovske univerze, kjer je osnoval katedro ekonomske geografije. Zelo važno vlogo je odigral v dejavnosti moskovske podružnice Vsezveznega geografskega društva, v osnovanju časopisa »Geografija v škole« in znanstvenega zbornika moskovske podružnice VGO »Voprosi geo-grafii«. Zadnji čas je sodeloval 'tudi pri reviji »Geografija i hozjajstvo«, ki jo izdaja moskovska Geografska fakulteta. Med svojimi učenci je bil isilno priljubljen in spoštovan. Še danes se vsakdo, ki je bil pri njem aspirant, ponaša s tem. Za usmerjenost njegovega dela je bila značilna tesna povezava med znanstvenim in pedagoškim delom ne samo na univerzi, temveč tudi na nižjih stopnjah šolstva. Zato sta posebno značilni znani njegov učebnik ekonomske geografije Sovjetske zveze, ki je mnogo več kot navaden srednješolski učbenik, in knjiga »Očerki po škol'noj metodike ekonomičeskoj geografii« (1946). Obe sita bili tudi pri nas prva leta po vojni po pravici zelo popularni, saj sta nam pomagali iskati marksistično, pa vendar kompleksno-geografsko pot v naši znanosti ter nais obvarovati pred stranpotmi, kamor so nas hoteli zavesti nekateri sovjetski pa tudi naši avtorji, ki so bili mnogo bolj ekonomisti kot geografi. Značilno je, da se je pokojnik tudi v zadnjih letih, ko se je med sovjetskimi geografi razplamtela zelo ostra diskusija o teoretskih problemih geografije, odločno postavil na stališče koncepcije enotnega kompleksa geografskih ved s skupnim predmetom proučevanja. Baranski pa je bil tudi velik komunistični revolucionar. Vsa svoja mlajša lota je pravzaprav posvetil revolucionarnemu delu. Ze 1. 1905 se je kot eden od rokovoditeljev sibirskih boljševikov, z markantnim imenom »(Nikolaj Bol’šoi«, udeležil tamme.rforske konference ter se tam srečal z Leninom. Med revolucijo in prva leta po njej je zavzemal razne pomembne politične funkcije. Za svoje revolucionarno delo mu je bil dodeljen naslov Heroja socialističnega dela. Naj ne ostane neomenjeno, da se je, po naravi pošten in mo- 9 Geografski vestnik 121 žat, v letih najostrejšega .stalinskega kurza uvrstil med tiste profesorje, ki so se postavljali po robu, prenehali s predavanji itd. Pričakoval je takrat tudi preganjanj, ki pa so se mu k sreči izognila. Ko smo nekateri jugoslovanski geografi letos maja sitali na pokopališču iNovodevičjega manastira v Moskvi ob skoraj še svežem grobu N. N. Baran-skega, smo se s sovjetskimi tovariši vred klanjali spominu tega našega nenadomestljivega idejnega vodnika. Svetozar Ilešič VII. kongres geografov Jugoslavije v SR Hrvatski od 25. do 30. septembra 1964 Minilo je 15 let od I. kongresa geografov Jugoslavije. Geografskemu društvu Hrvaitske je bila tokrat že drugič poverjena vloga organizatorja kongresa, ki se ga je udeležilo blizu 250 delegatov in gostov iz vse države. Po številu udeležencev je VII. kongres geografov tako prekosil vse dosedanje. Po končanem zasedanju v Zagrebu je organizator pripravil v okviru terenskega dela kongresa dve štiridnevni ekskurziji. Prva je potekala po se-verozapadnem delu peripanonske Hrvatske, druga pa po dinarskem kraškem svetu in severnem jadranskem Primorju. Med štiridnevnim zagrebškim zasedanjem, ki se je ves čas odvijalo na plenarnih sejah, je bila prvi dan na sporedu problematika nezadostno razvitih področij Jugoslavije. Drugi dan je kongres obravnaval tematiko našega primorja. Tretjega dne sta bili na programu zasedanja dve temi: na dopoldanski plenarni seji je bilo govora o procesu urbanizacije, na popoldanski pa o nekih fizično-geografskih principalnih problemih. Zadnji dan zasedanja je kongres posvetil vprašanju geografskega pouka na vseh stopnjah in vrstah šol. Tematiko nezadostno razvitih področij in procesa urbanizacije je postavil zagrebški kongres v svoj delovni program na pobudo in sklep VI. kongresa v Ljubljani. Iz vse navedene geografske problematike je bilo prijavljenih 21 referatov, vendar treh zaradi odsotnosti referentov kongres ni slišal. Kot dopolnilo k posameznim ternam je bilo prijavljenih za kongres še 11 koreferatov. Poleg tega smo ob otvoritvi VII. kongresa slišali še referat predsednika Geografskega društva Hrvatske dr. I. Crkvenčiča o osnovnih geografskih problemih SR Hrvatske, v zvezi z ogledom mesta pa je bilo drugega dne na sporedu predavanje S. Zuljiča o Zagrebu. Problematika nezadostno razvitih področij je ob prijavljenih referatih obetala zanimiv doprinos k določanju teh področij ter njihove kmetijske in industrijske proizvodnje. Zaradi odsotnosti referentov pa nismo slišali prav obeh glavnih referatov. Edini referat o industriji nezadostno razvitih področij (P. Kiroski) in koreferat o problemih agrarne proizvodnje na kraških poljih Dinaridov (V. Blaškovič) nilsta moglk zapolniti te vrzeli. Razprava ob tej temi je bila sicer živahna, vendar se je usmerila na vprašanja, ki niso neposreden cilj geografskega preučevanja. Več kot o samih nezadostno razvitih področjih je bilo govora o obsežni problematiki njihovega perspektivnega razvoja in aktivne vloge geografov v reševanju teh problemov. Na sploh je v razpravi jasno izstopala težnja po uveljavitvi geografije v praksi, vendar na delovnem področju, ki ni in ne more biti več geografsko ter posega v pristojnoist drugih raziskovalnih dejavnosti ali celo družbeno političnih organov, ki sklepajo o preobrazbi nezadostno razvitih področij z večjo kompetenco kot to lahko storimo geografi. Čeprav v našem družbeno ekonomskem razvoju problematiki nezadostno razvitih področij Jugoslavije ne gre odrekati aktualnosti in se zato morajo zanjo zanimati tudi geografi, je v razpravi prevladalo mnenje tistih, ki menijo, da iz okvira regionalnih raziskav vendarle ne kaže posebej oddeliti nezadostno razvitih področij in jih obravnavati ločeno od ostalili področij. Lahko rečemo, da je plenarni sestanek, na katerem se je obravnavala ta tema. napravil na kongresni avditorij dokaj neugoden vtiis, saj je pokazal, da tematika ne glede na odpadla referata pravzaprav ni dozorela za program kongresa geografov. Če s prvim dnem kongresnega zasedanja nismo bili zadovoljni, so nam dali referati drugega dne o problematiki Primorja znatno več geografske vsebine in možnosti za razmišljanje o teoretično metodoloških vprašanjih. Hkrati smo dobili s področja Hrvatskega Primorja tudi konkretne primere raziskav na področju družbeno ekonomskega razvoja treh primorskih naselij (M. Friganovic). Referat akademika B. Gušiča nam je naslikal historično geografski razvoj Primorske Hrvatske in obenem prikazal pomen in vrednost historično-geografske analize za tolmačenje zakonitosti razvoja in današnjega stanja geografskega kompleksa neke pokrajine oziroma regije, ki zaradi spremenljivosti družbeno geografskih faktorjev in s tem spremenjenega načina življenja nima stalnih meja. S tem pa je nakazal ;tudi problem regionalizacije s katerim nas je na primeru Primorja podrobno seznanil referat V. Rogica, vsekakor eden izmed najbolj tehtnih doprinosov na tem kongresu. Delitev Primorja na poznane tri pasove, Otoke, Primorje v ožjem smislu in Zagoro je po njegovem mnenju le izhodišče regionalizacije. Imenovani trije fiziognomsko homogeni pasovi namreč v nobenem primeru ne tvorijo ustreznih regionalnih enot oziroma struktur. Obstoječa groba regionalna struktura našega Primorja nam oddeli namreč tri velike regionalne komplekse, ki transverzalno prekinjajo longitudinalno potekajoče fiziognomske enote. V okviru prvih pa nastopajo številne manjše regionalne enote s pripadajočimi središči. Tako določene regije morajo biti, kot je kasneje pokazala razprava, produkt fizičnogeografskega okolja, historičnogeografskih in današnjih ekonomskih faktorjev. Glavno pa je ekonomsko-funkcijska struktura, na podlagi katere se po izvajanjih referenta oblikujejo vse izrazitejše funkcijske prostorske grupacije. Te so pogosto zelo razčlenjene in segajo največkrat preko različnih fiziognomsko določenih področij našega Primorja, pa tudi izven njega. V. Rogič je pravilno poudaril, da lahko pridemo do take regionalizacije le na podlagi analiz posameznih elementov te strukture, katerih nam danes za tako delo še vse preveč primanjkuje. To pa je ugotovitev. ki ni aktualna samo za področje našega Primorja, ampak vse Jugoslavije in kliče, kot je bilo prav tako poudarjeno v razpravi, na sodelovanje vseh jugoslovanskih geografov ne glede na njihovo raziskovalno usmeritev. Tako zasnovana podrobna regionalizacija bo šele izraz kompleksnega gledanja. bo lahko koristila tudi praksi pri urejanju našega prostora ter obenem najbolje uveljavila geografijo v naši družbi. Predavanja o osnovnih problemih Zagreba (S. Žuljič), ki je bilo namenjeno predvsem kot dopolnilo k ogledu mesta, je veliko preseglo ta namen. Obenem pa je pomenilo tudi nekak uvod v problematiko urbanizacije, ki je bila na programu naslednje plenarne seje kongresa. Z vse bolj pogostim sodelovanjem geografov z raznimi urbanističnimi institucijami postaja vedno bolj aktualno vprašanje vloge geografije v regionalnem in urbanističnem planiranju. O tem je imel referat V. Kokole, ki je ugotovil, da so mnoge metode znanstvenega dela geografije in planiranja skupne. Tudi regionalno planiranje mora namreč v proučevanju elementov geografskega okolja upoštevati in analizirati vse faktorje, ki so vplivali na razvoj neke pokrajine, zato da geograf lahko koristno sodeluje pri urbanističnem planiranju, vendar se mora zavedati, da njegove analize niso direktno uporabljive za planerja, ki jih prilagodi svojim specifičnim potrebam. Mislim, da ni odveč poudariti ugotovitve, ki sledi iz tega referata, da mora namreč geograf pri sodelovanju s planerskimi zavodi kakor tudi drugimi institucijami, ki uporabljajo rezultate geografskih raziskav, vendarle ostati predvsem geograf in prepustiti uporabnikom njegovega dela njih aplikacijo. Naslednja dva referata (V. Klemenčič, I. Crkvenčič) sta posegla v jedro problematike urbanizacije in sta se v marsičem dopolnjevala. Razlog za to ni bila samo ista problematika, ampak tudi vse bolj pogosti stiki med znanstvenoraziskovalnimi institucijami Zagreba in Ljubljane, ki se ukvarjata med drugim predvsem s proučevanji agrarne pokrajine in njene transformacije kot posledice urbanizacije, enega najznačilnejših družbenogeografskih procesov našega časa. Ni mogoče v tem kratkem poročilu navajati posamezne teze obeh referatov, ki odkrivajo nekatere nove elemente in načela v preučevanju transformacije agrarne pokrajine, njene deagrarizacije in urbanizacije. Zdi se mi predvsem potrebno poudariti, da so izvajanja obeh referentov slonela v največji meri na rezultatih obsežnega raziskovalnega dela, da so bila oprta na nekatere konkretne primere raziskav, ki so lahko plod široko zasnovanega ekipnega raziskovalnega dela. V. Klemenčič je v zvezi s svojim referatom o transformaciji obmestne cone prikazal kongresu del takšnega dela. Predstavil ga je s kartografskim materialom dveh raziskav, ki jih je izvršil Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani. V razpravi, ki je sledila, so diskutanti zelo pozitivno ocenili namen in rezultate takšnih raziskav. Obenem so izkoristili priložnost, da ponovno nakažejo nekatere probleme in naloge znanstveno raziskovalnega dela. Podali so nekaj predlogov glede bodoče usmeriive geografskega dela, posebno poudarjeno pa je bilo, da brez pristopa k sistematičnim raziskavam na čim širšem raziskovalnem področju ni pričakovati hitrejšega napredka naše stroke. Spremljanje zamotanih procesov geografskih dogajanj, iskanje zakonitosti, po katerih potekajo, vsekakor ni lahka naloga. Pred geografijo je postavljena tudi obsežna in odgovorna naloga, da z rezultati raziskav prispeva svoj delež k reševanju naših družbenoekonomskih problemov. Seveda pa tako obširne in zahtevne naloge preučevanja in širšega vključevanja geografije v naše družbeno dogajanje zahtevajo dobro organizirano in sistematično zasnovano raziskovalno delo, predvsem pa čim tesnejše sodelovanje geografov in čimprejšnji pristop k enotno zasnovanemu raziskovalnemu delil za vso državo, kar se je že na prejšnjih kongresih pogosto poudarjalo, a v praksi premalo izvajalo. Za dosego tega cilja obstajajo danes, kot je pokazal kongres, vendarle boljši pogoji in perspektive kot doslej. Čeprav v celoti ne povsem v zvezi s tematiko tega plenarnega sestanka, vsekakor pa posredno vzpodbujena po podanih referatih je doživela kongresna razprava na item sestanku največji razmah tako po številu diskutantov kot po njeni tehtni vsebini. Drugi del tretjega dne kongresnega zasedanja, na katerem so bili na programu referati z geomorfološkega (J. Roglič, ]. Ridjanovič, J. Markovič) in hidrološkega (T. Rakičevič) področja geografije, je fizičnim geografom odmeril kar prekratek čas zlasti za razpravo, ki je obetala biti zelo živahna in zanimiva. Med referati je naslovu plenarnega sestanka »Principialni problemi« ustrezal pravzaprav le referat J. Rogliča. Referat se je namreč med drugim dotaknil vedno aktualnega načelnega vprašanja dveh koncepcij geografije. enotne in deljene. Problem ni nov in vsaj doslej med geografi zaradi številnih dokaj različnih gledanj na to problematiko še nerešen. Referent je dopuščal možnost odcepitve geomorfologije kot samostojne znanstvene veje, a istočasno poudaril vrednost geografskih raizskav, ki vključujejo relief kot element prostorskega kompleksa. Še posebej pa smatra za dragocene fizičnogeografske raziskave, ki tolmačijo relief s funkcijske strani, o čemer pa doslej žal nimamo mnogo ustreznih raziskav. Tako ismo videli, da lahko tudi na tem področju geografskega dela le konkretne raziskave zasnovane na kompleksnem gledanju pri obravnavanju družbeno geografskih in prirodno geografskih faktorjev ustvarijo osnove in pokažejo pot k skupnemu jeziku »fizičnih« in »družbenih« geografov, katerih pota se tudi pri nas vse prepogosto razhajajo in to predvsem na škodo geografije kot znanstvene discipline. Zal smo ta neugoden vtis dobili itudi na tem kongresu. Pouk geografije, tema zadnjega dne kongresnega zasedanja, je iz dveh razlogov vzbudila zopet živahno zanimanje med delegaiti. Prvič se raziskovalna dejavnost na področju geografije v samostojnih institucijah odvija še v dokaj omejenem obsegu in je večina geografov, ki prihaja iz naših višjih in visokih šol, š6 vedno zaposlena v pedagoškem poklicu. Prav tako se s pedagoškim delom srečuje dnevno tudi večina tistih geografskih delavcev, ki se samostojno ali v okviru raznih institucij ukvarjajo z znastveno raziskovalnim delom. Drugič pa so številni referenti (B. Stanišič. mr. P. Kurtek, M. Ša-šek, D. Dukič, V. Blaškovič, Z. Jovičič) v svojih referatih podali dokaj popolno sliko o položaju geografije in stanju geografskega pouka na raznih šolah. Splošni zaključek je bil, da so na sorodnih šolah v posameznih jugoslovanskih šolskih središčih, kjer se poučuje geografija ali vzgajajo novi geografski kadri, še vedno velika razlika v programu in metodah dela, kar bi bilo itreba postopoma odpraviti. Ta neizenačenost se da v marsičem opravičiti s prilago- ditvijo potrebam področij, na katerih delujejo posamezni učni zavodi in ne malokrat s pomanjkanjem ustreznega predavateljskega kadra, zlasti na visokih šolah, kar ima lahko za posledico preveč enostransko razgledanost in usmerjenost geografov. Seveda zahteva ta problematika skrbno proučitev ter reševanje vprašanj geografskega pouka v povezavi z našo celotno šolsko problematiko. Ako na koncu strnemo vtise z minulega kongresa, lahko rečemo, da je pomenil spet korak naprej. Posebno zadovoljstvo čutimo, da smo tudi slovenski geografi s svojim delom med obema kongresoma in uspešnim sodelovanjem na zagrebškem prispevali svoj delež k njenemu napredku, za kar nam je kongres tudi dal priznanje. Ena glavnih nalog za vnaprej pa ostanejo prizadevanja za povezovanje in čim tesnejše sodelovanje geografov vseh jugoslovanskih geografskih središč, da bi s skupnimi napori dosegali v bodoče še boljše rezultate in to na vseh področjih naše dejavnosti. Resolucija Vil. kongresa geografov Jugoslavije vsebuje na osnovi dela kongresa in zaključkov plenarnih sestankov sprejete sklepe, ki so podani na koncu poročila. V kakšni meri bodo ti sklepi doživeli svojo uresničitev, pa bomo lahko ocenili na našem naslednjem zboru geografov čez štiri leta v Skopju. Jože Lojk RESOLUCIJA VII. KONGRESA GEOGRAFOV JUGOSLAVIJE VII. kongres geografov Jugoslavije je na osnovi obravnavanih referatov in diskusije prišel do tehle zaključkov: Kongres ugotavlja, da znanstveno delo geografov po posameznih republikah in geografskih centrih ni med seboj zadosti povezano. Posebno slabe so zveze v delitvi dela v okviru posameznih znanstvenih problemov. Kongres sodi, da tako stanje zavira razvoj znanosti tako s teoretskega kakor z aplikativnega vidika. Da bi se razmere izboljšale, predlaga Kongres, da se izdela pregled povojnega razvoja geografije v Jugoslaviji v celoti in po posameznih problemih. Treba je dobiti pregled, kdo se bavi s posameznimi problemi, kako daleč je prišlo v obravnavanju teh problemov kakor tudi pregled problemov, ki se sploh ne proučujejo. Tak pregled naj bi bil temelj za vzgojo bodočega strokovnega in znanstvenega kadra kakor tudi za koordinirano strokovno orientiranostjo posameznih znanstvenih institutov. Treba je težiti za tem, da se naše znanstveno-raziskovalno delo vključi tudi v mednarodne okvirje. Treba je sestaviti sedemletni plan znanstvenega dela. V diskusiji je bilo podčrtano, da se naj posveti še več pozornosti proučevanju naselij, prometa, industrije in demogeografskih pojavov. Kongres priporoča, da se končno reši vprašanje izdelave bibliografije. Da bi se čim bolj pospešil razvoj naše stroke, smatra Kongres, da je potrebno močnejše sodelovanje vseh geografskih inštitucij, predvsem v obliki zamene strokovnjakov in skupno organiziranih terenskih vaj in praktikumov. Na ta način bi se bolje spoznali problemi in delovne metode posameznih geografskih centrov. Kongres smatra za neobhodno potrebno, da se univerzitetnim katedram omogoči izvrševanje lastnega programa znanstvenega dela, predvsem pa dodeljevanje materialne podpore doktorandom. Bolj razviti znanstveno-raziskovalni in pedagoški geogrufski centri naj nudijo organizacijsko, tehnično in strokovno pomoč mlajšim geografskim inštitucijam, kar bi se moglo doseči z vabili priznanih strokovnjakov v mlajše centre ter s pošiljanjem mlajših kadrov na izobrazbo v bolj razvite centre. Mednarodno sodelovanje in izobraževanje kadrov v inozemstvu je treba izvajati na skupni, zvezni osnovi. Dosedanji način mednarodnega sodelovanja ni bil vedno najsmotrnejši. Treba je določiti specialnosti, za katere se lahko kadri izobražujejo doma ter specialnosti za dopolnilno izobraževanje v inozemstvu. Da bi bili geografi Jugoslavije dobro obveščeni o planih in rezultatih znanstvenega dela, o mednarodnih stikih, o domačem sodelovanju in o drugih aktivnostih geografov, je nujno izdajanje zveznega geografskega informativnega biltena. Bilten naj bi izhajal v okviru Zveze Geografskih društev SFRJ, a v organizaciji ene od strokovnih geografskih inštitucij. Da bi se inozemstvo seznanilo z rezultati dela geografov Jugoslavije, priporoča Kongres, naj sc, čeprav v skromnejši obliki, začne izdajati publikacija z rezimeji v tujih jezikih. Kongres priporoča izdelavo geografskega terminološkega slovarja in to hkrati za vse jugoslovanske jezike. Da bi bilo proučevanje posameznih geografskih problemov čim bolje vsklajeno, je potrebno ida se organizirajo zvezni simpoziji in da se komisije za posamezne geografske probleme redno sestajajo in delujejo. Komisijam se priporoča, da organizirajo simpozije in da delujejo na proučevanju strokovnih problemov, za katere so osnovane. Da bi bili kongresi vsebinsko popolnejši, je treba kongresne teme določiti vsaj dve leti pred kongresom. Pred tem naj bi jih pretresle ustrezne komisije. Priporoča se. da sc na kongresih razpravlja predvsem o splošno interesantnih temah, da pa se ustvarijo tudi pogoji za večjo iniciativo posameznikov. Udeležbo na kongresih je treba v skladu z razmerami omogočiti vsem zainteresiranim strokovnjakom, število delegatov posameznih društev pa zmanjšati. Kongres priporoča, da se kongresno gradivo dostavi udeležencem vsaj dva meseca pred kongresom. Kongres priporoča, da Komisija za geografske vede pri Svetu za družbene vede Zveznega sveta za koordinacijo znanstvenih raziskovanj čim tesneje sodeluje z Zvezo geografskih društev in z njenimi komisijami. Kongres posebno priporoča, da se pri geografskem proučevanju posveti pozornost tistim panogam naše stroke, ki so važne za naš splošni razvoj in za krepitev našega ugleda v svetovni skupnosti. Priporoča se razvijati tretjo stopnjo univerzitetnega študija in to koordinirano na medrepubliški osnovi, po možnosti tudi v sodelovanju z drugimi strokami. Priporoča se tudi dooplnilno izobraževanje v inozemstvu. Priporoča se geografskim ustanovam, da čim bolj sodelujejo pri delu za pripravo proslave jubileja Jovana Cvijiča. Kongres ugotavlja, da je prišlo v učnih programih geografije za osnovno šolo namesto do zbližanja do nadaljnje disparatnosti. Posledica tega je, da so tudi učbeniki za te šole čedalje bolj različni. Treba je stremeti za izenačenjem pouka geografije v osnovni šoli in v skladu s tem tudi za izenačenjem učbenikov. Sklene se, da je neophodno potrebno ustanoviti komisijo, ki bi skupaj z Jugoslovanskim zavodom za proučevanje šolskih in prosvetnih vprašanj ponovno pretresla problematiko učnega načrta programa iz geografije za osnovne šole ter pripravila splošno sprejemljive sugestije. Neobhodno potrebno je da se čim prej uvedejo v VI. razred osnovne šole tri tedenske ure geografije iz razloga, ker se je pred reformo podobno gradivo obravnavalo čeli dve leti s po 2 tedenskima urama. V gimnazijah je nujno potrebno vpeljati geografijo v vse 4 razrede s po 2 tedenskima urama in temu prilagoditi sedanji učni program. V ekonomskih šolah je treba geografijo šteti kot predmet splošne strokovne izobrazbe ter v učnem načrtu predvideti zadnjo skupaj 8 ur in to skozi tri ali štiri leta šolanja. Neobhodno je tudi potrebno, da se v vseli srednjih tehničnih šolah vpelje pouk ekonomske geografije v prvih dveh letih s skupno 5 urami, to je po možnosti v I. razredu 3 ure, a v III. razredu 2 uri tedensko. Opozarjamoj da so šole za kvalificirane delavce zelo pomembne za naše gospodarsko življenje in da je neobhodno potrebno, da se v njih kot minimum vpelje geografija vsaj v I. razred z 2 do 3 tedenskimi urami. Priporoča se, da se pri izdelavi učnih programov za tehnične šole in šole za kvalificirane delavce upošteva profil teh šol in njihove naloge ter da se iz ekonomske geografije izdelajo ustrezni programi. Na pedagoških akademijah in višjih pedagoških šolah je treba odločno stremeti za izenačenjem študijskih načrtov in programov glede na to, da te šole vzgajajo učitelje za isti, enotni tip osnovne šole. Smatramo, da je neobhodno potrebno ponovno proučiti upravičenost I. stopnje na pedagoških fakultetah z ozirom na malo število absolventov I. stopnje, ki gredo v šolsko prakso. Zaradi velikih razlik v načrtih in programih geografskih oddelkov na pedagoških fakultetah je treba težiti za tem, da se ti načrti in programi zbližajo. Da bi se zagotovila potrebna pedagoško-metodična kultura Učiteljev geografije na šolah II. stopnje, je neobhodno potrebno na vseh fakultetah vpeljati metodiko geografskega pouka v zadnjih dveh semestrih. Priporoča se vsem geografskim društvom, da živahno skrbe za strokovno izpopolnjevanje učiteljev geografije, da bi bili sposobni vršiti težke in važne naloge geografskega pouka. Zagreb, 26. septembra 1964. IV. zborovanje slovenskih geografov v Velenju Četrto zborovanje slovenskih geografov je privabilo med vsemi dosedanjimi največ udeležencev. V Velenju sc je zbralo od 7. do 9. maja 1964 171 geografov iz vse Slovenije in iz vseh ustanov, v katerih se geografi udejstvujejo. Tak pester, vsestransko geografski zbor je bil nakazan že v seznamu tem in referatov, ki so zastopali geografijo v vseli vejah njene dejavnosti od Geografskega oddelka Filozofske fakultete in Geografskih inštitutov SAZU in Univerze, Zavoda za urbanizem in Zavoda za raziskovanje krasa do pedagoških ustanov in šol. Zborovanje je začel 7. maja predsednik GD Slovenije dr. S. Ilešič, pozdravili in pozorno spremljali pa so ga predstavniki okrajnih prosvetnih ustanov in velenjskih organizacij na čelu s predsednikom občinske skupščine tov. Malijem. Prvi dan so se zvrstili referati, ki so obravnavali tematiko Savinjske Slovenije ter probleme modernega urejanja mest in transformacije slovenskega podeželja. V uvodnem predavanju »Osnovne geografske poteze Savinjskega« je dr. S. Ilešič prikazal prehodni značaj Savinjske Slovenije v prirodnogeograf-skem in prometnem pogledu. Ob analizi savinjske regije je ugotovil, da gravitira porečje Savinje k svojemu naravnemu celjskemu jedru, da pa so se razvile in se oblikujejo znotraj Savinjske Slovenije med seboj dokaj različne in samostojne manjše enote, obrobne pokrajine Savinjskega pa v precejšnji meri teže k sosednjim regijam v Podravju in Posavju. Te temeljne misli so potrdili in nadrobneje razčlenili referenti o posameznih regionalnih enotah Savinjskega — D. Meze v predavanju »Zgornja Savinjska, dolina s posebnim ozirom na problematiko samotnih kmetij,« M. Natek v referatu »Spodnja Savinjska dolina« in dr. M. Žagar v referatu »Kozjansko z Rogaškim podoljem«. I. Jamnikar je v predavanju »Razvoj rudnika lignita in mesta Velenje« prikazal in s številnimi podatki ilustriral razvoj šaleške doline in perspektive velenjskega rudarsko-energetskega kombinata. Na pokrajino, v kateri smo zborovali, je navezal svoja izvajanja tudi dr. I. Vrišer v referatu »Problemi modernega urejanja mesta na primeru Velenja«. Razložil je probleme in protislovja, ki jih poraja pri nas pospešena industrializacija in deagrarizaeija ob zapoznelem reševanju urbanističnih vprašanj. Ob primeru Velenja in drugih mest je prikazal, kako skušajo urejevalci naših mestnih naselij prilagoditi načela sodobnega urbanizma pogojem našega družbenega in gospodarskega razvoja. V prvem dnevu zborovanja je bila odprta tudi razstava Geografskega inštituta Univerze v prostorih Delavskega kluba v Velenju. Komentar k razstavi je prispeval referat dr. V. Klemenčiča »Predhodni rezultati proučevanja najnovejših geografskih procesov slovenskih pokrajin«. Referat in razstavljeno gradivo so nam predstavili delo in naloge inštituta. Rezultati njegovih proučevanj o spremembah strukture podeželskih naselij, agrarne strukture; deagrarizaciji in dnevni migraciji delovne sile pa so sse lepo ujeli z dognanji" prejšnjega referata o urejanju mestnih naselij. Diskusija ob predavanjih prvega dne zborovanja je bila dokaj zadržana in kratka. Razlog lahko iščemo predvsem v dejstvu, da so podrobnejši regionalni problemi Savinjskega zborovalcem malo znani, dokaj sveža pa je bila večini udeležencev tudi družbeno in gospodarsko-geografska tematika v zvezi s problemi urbanističnega razvoja in transformacije slovenskega podeželja. Razprava se je omejila na probleme samotnih kmetij in zaključila s predlogi, da je potrebno proučevati vprašanja zaostalih področij v okviru celotne Slovenije. Na večer prvega dne so pripravili velenjski gostitelji zborovalcem prijetno prireditev na Velenjskem gradu z bogatini kulturnim sporedom. Drugi dan zborovanja, 8. maja, so bili na vrsti problemi lokalne geografije, geografskega pouka in fizične geografije. S. Polajnar je dal v referatu »Geograf in proučevanje lokalne geografije« predvsem učiteljem geografije mnogo koristnih napotkov, kje in kako naj zbirajo gradivo za proučevanje šolskega okoliša in domače občine. Razen terenskega proučevanja, topografskih kart in katastrskih map nudijo mnogo uporabnega gradiva popisi prebivalstva iz 1. 1961. urbanistične dokumentacije in sedemletni družbeni načrti razvoja občin. D. Kompare je v »Analizi znanja učencev 1. razreda gimnazije« obdelal rezultate anketiranih na več gimnazijah. Analiza je pokazala, da anketirani učenci še vedno odpovedujejo pri kompleksni obravnavi zemljepisnega gradiva. V šolah še vedno prevladuje deduktivna metoda, premalo pa se uvaja aktivno sodelovanje učencev v učnem procesu in skrbi za razvoj njihovih umskih sposobnosti. Drugi referent Zorman je »Ocenjevanje znanja geografije v osnovni šoli« ocenjeval predvsem s psiholoških vidikov. Zadnji dve predavanji sta bili odmerjeni geomorfologiji. Dr. I. Gams je v referatu »Geomorfologija na razpotju« posredoval nove izsledke proučevanj korozijske intenzitote na topljivih kameninah in nato kritično načel dosedanje metode geomorfološkega proučevanja, posebej še ustaljeno tezo o prevladajočem pomenu rečne erozije v oblikovanju površja. Polno novih zamisli je bilo tudi predavanje dr. M. Šifrerja »Kvartarni procesi in širina dolin«. Medtem ko se avtor ob lastnih proučevanjih pleistocenskih teras v območju Dobrav vrača k Briicknerjevi razlagi, išče v splošni zamisli morfogenetskih procesov novih poti. Geomorfologi se še vedno preveč oklepajo Davisove sheme o evoluciji reliefa, premalo pa proučujejo recentne morfološke procese in novejša dognanja klimatske geomorfologi je, posebej še učinke klimatskih menjav na preoblikovanje reliefa. Diskusija se je po predavanjih drugega dne zborovanja nekoliko bolj razživela. Razprava sicer ni prinesla kak ih trdnejših zaključkov, dokazuje pa. da ob prodoru družbeno-geografske problematike v ospredje tudi proučevalci fizične geografije ne stoje ob strani, ampak se lotevajo nekdanje »krone geografije« z novimi, svežimi prijemi. Značilno je. da problemi enotnosti geografije na tem zborovanju niso bili načeti. Ta ideja je v splošnem utrjena, vendar je bil že nekajkrat poprej in ponovno na zborovanju sprožen predlog, da je potrebno razpravljati o razmerju oziroma tesnejši povezavi med proučevanjem prirodno in družbeno-geografskih procesov. Verjetno bo razprava te vrste uspešnejša v okviru diskusijskih večerov GDS. Dosedanje izkušnje in tudi uspelo velenjsko zborovanje dokazujejo, da je na republiških kongresih zaradi pomanjkanja časa težko organizirati temeljitejše in daljše znanstvene razprave načelnega značaja. Uveljavljena »seminarska« praksa s kombinacijo problemskih in regio-nalnogeografskih referatov, ogledov in terenskih ekskurzij, ki spoznavajo zborovalce s pokrajino zborovanja, je za udeležence, ki so zvečine iz pedagoških vrst in iz vse Slovenije, koristna in potrebna. Predstavniki znanstvene geografije res ne uspejo ob takem delovnem programu kaj več kot nakazati probleme svojega proučevanja, vendar daje tudi ta način koristne vzpodbude zborovalcem, da slede napredku geografske znanosti. Z drugim dnem zborovanja je bil povezan tudi redni občni zbor GD Slovenije. Sprejel je nova pravila društva in z njimi tudi predlog, naj se podružnice društva odslej imenujejo aktivi GD Slovenije. Izvoljen je bil nov petnajstčlanski odbor,, za novega predsednika društva pa je bil na prvi seji izbran dr. Avguštin Lah. Med zborovanjem so bili organizirani ogledi Velenja, premogovnika, termoelektrarne in nove 'tovarne Gorenje. V zadnjem dnevu zborovanja, 9. maja, so prepotovali zborovalci z avtobusi spodnjo Savinjsko dolino, Celje in Kozjansko, si ogledali Kumrovec in se po Rogaško-voglajnskem podolju vrnili v Celje. Za udeležence ekskurzije je pripravil organizacijski odbor poseben vodič, potovanje in oglede pa so vrh tega spremljali referati. Organizacija IV. zborovanja slovenskih geografov je bila skrbno pripravljena in izpeljana, k čemer so razen organizacijskega odbora v veliki meri pripomogli gostoljubni predstavniki občine in celjskega okraja. Tone Oblak Pred četrtim mednarodnim speleološkim kogresom v Jugoslaviji v letu 1965 Za bralce Geografskega vestnika na kratko poročamo, kakšen program bo imela prva mednarodna speleološka prireditev v naši deželi in kako potekajo zanjo priprave. Predstavniki naše »klasične dežele krasa« so se kmalu po prvem speleološkem kongresu v Parizu leta 1955 pričeli potegovati za organizacijo takšne prireditve. Tako je na II. kongresu v Bariju že bilo bolj ali manj jasno, da bo Jugoslavija gostitelj jamarjev v letu 1965. Predzadnji speleološki kongres, o katerem so bili bralci GV obveščeni, je bil pred tremi leti na Dunaju. Jugoslavijo in predvsem organizatorje kongresa je s to odločitvijo doletela velika čast. obenem pa odgovorna naloga, saj si bodoči udeleženci že sedaj od zasedanj in obiska naše dežele zelo veliko obetajo. Kajiti kljub temu, da je po svetu vedno več znanih področij z različnimi vrstami krasa, je Dinarski kras še naprej klasičen primer enega največjih sklenjenih področij apnenca z najbolj izrazito izoblikovanimi površinskimi in podzemeljskimi kraškimi pojavi. V okviru Speleološkega saveza Jugoslavije skrbi za kongres Organizacijski komite pod vodstvom akademika prof. dr. Grge Novaka, predsednika Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti. Neposredna organizacija pa je poverjena Društvu za raziskovanje jam Slovenije oziroma posebnemu Organizacijskemu odboru. Priprave trajajo že dalj časa, vendar se je intenzivno delo pričelo šele spomladi 1964. Prvi eirkular je bil poslan posameznikom in organizacijam še pred poletjem in doslej se je nabralo že več kot tristo prijav. Organizatorji pričakujejo, da bo udeležba na kongresu • prav zaradi tega, ker bo zborovanje v Jugoslaviji, večja kot je bila doslej. V primerjavi s preteklimi kongresi bo potek sedanjega nekoliko drugačen. Otvoritev kongresa bo 12. septembra v Koncertni dvorani v Postojnski jami. Isti dan popoldne bo ogled jame. Uprava Postojnske jame si že sedaj prizadeva, da bi z nekaterimi tehničnimi in estetskimi izboljšavami v jami, ki bodo pravočasno končane, tudi s tem počastila kongres. Naslednje štiri dneve bo kongres zasedal v Ljubljani, kjer bo po en plenarni sestanek na začetku in na koncu. Vmes pa bo delo kongresa potekalo v okviru petih sekcij: sekcije za fizično speleologijo, za paleontološko in predzgodovinsko speleologijo, za tehniko raziskovanja jam in dokumentacijo ter sekcije za izkoriščanje jam in voda na krasu. Zadnjo so organizatorji dodali na novo, ker pričakujejo zanimive referate s področij gospodarskega izkoriščanja kraških pojavov, kar je še posebej pomembno za naše razmere. V času kongresa bo v Ljubljani odprta javna razstava o krasu in jamah Jugoslavije. Ena od značilnosti tega kongresa bodo številni terenski ogledi, za kar so dani odlični pogoji. Še pred otvoritvijo si bodo udeleženci lahko na predkongresnih ekskurzijah ogledali visokogorski kras Julijskih Alp, Križno in planinsko jamo ter turistične jame na klasičnem Krasu. Iz Ljubljane bo med zasedanji organiziran ogled kraških izvirov ob robu Barja ter ogled Dolenjskega krasa. iNato pa se bo 17. septembra pričela velika pokongresna ekskurzija po jugoslovanskem krasu z začetkom v Sloveniji. V dveh dneh bo najprej omogočen ogled najznamenitejših jam na Notranjskem in Primorskem krasu. INaslednjih sedem dni" bo kolona kongresnih avtobusov vozila udeležence na Plitvička jezera, mimo Cerovackih pečin v Šibenik, na slapove Krke, v Split, na Imotsko kraško polje, v Mostar, v Trebinje, na Popovo polje, na Črnogorski kras in v Dubrovnik. Tu bo zaključek ekskurzije in kongresa. V istem času kot speleološki kongres je v načrtu tudi organizacija mednarodnega simpozija za kraško hidrologijo pod okriljem UiNBSC-a, ki je prav tako poverjena Jugoslaviji. Zelo verjetno se bodo oboji organizatorji sporazumeli za enotno prireditev v Ljubljani, s čemer bi kongres mnogo pridobil. Jurij Kunaver Inozemski geografi v Sloveniji v letu 1964 Konec maja in v začetku junija je bivala v Sloveniji spet delovna ekipa Oddelka za agrarno geografijo pri Inštitutu za geografijo PAN v Varšavi v okviru zamenjave raziskovalnih ekip za proučevanje izrabe tal med Poljsko Akademijo Znanosti in Zveznim svetom za koordinacijo znanstvenih raziskovanj. Ekipo je vodil prof. Jerzy Kostrowicki, ostali člani pa so bili Mgr. Wieslawa Tyszkiewicz, dr. Roman Szcz^sny in Mgr. Woj-ciech Jankowski. Razen tega so obiskali Slovenijo: v aprilu dr. Ct. Votrubec, znanstveni sodelavec oddelka za ekonomsko geografijo Akademije znanosti v Pragi: v juniju A. A. Hruščev, asistent Katedre za ekonomsko geografijo SSSR na Geografski fakulteti Moskovske univerze; v toku poletja doc. N. Friberg iz Stockholma, doc. A. Szekely iz Budimpešte ter študentska ekskurzija Geografskega inštituta Univerze v Budimpešti pod vodstvom prof. dr. S. Langa; v zadnjih dneh oktobra prof. dr. P. P en če v, klimatolog in hidrogeograf. dekan Geološko-geografske fakultete iz Sofije (s predavanji o klimatski in hidrografski rajonizaciji Bolgarije za študente in o geografiji v Bolgariji v okviru Geografskega društva Slovenije); prve dni novembra dr. V. A. A n u čin, docent Geografske fakultete Moskovske univerze (s predavanjem »Sodobni problemi sovjetske geografije« v okviru Geografskega društva Slovenije); prve dni decembra dr. Marija Irena Mi leska, predavateljica turistične geografije na univerzi v Varšavi. Geografsko društvo Slovenije v lelu 1964 Delo našega društva se je v prvih nekaj mesecih osredotočilo predvsem na organizacijo IV. zborovanja slovenskih geografov, ki je bilo maja v Velenju. Pri tem so se prav živahno vključili v organizacijsko delo tudi nekateri člani celjskega aktiva, drugi pa so sodelovali na zborovanju z referati ali pa pri pripravi »Vodiča« po ekskurziji. Na ta način so precej pripomogli k uspeli organizaciji zborovanja. Stopnjevala se je tudi dejavnost ostalih aktivov GDS. V Mariboru so pripravili svojim članom več predavanj in organizirali so nekajdnevno ekskurzijo na Madžarsko. Konec leta pa je bil v Ravnah na Koroškem seminar, kajti člani mariborskega aktiva se zavedajo pomanjkljivosti pri svojem delu v tem, da ne morejo zajeti k sodelovanju tudi članstva iz bolj oddaljenih krajev. Nekaj mariborskih geografov se je v decembru udeležilo tridnevnega zveznega simpozija za agrarno geografijo v Mariboru. V letu 1%4 je bil ljubljanski aktiv dejansko nosilec skoraj vse društvene dejavnosti v Ljubljani in okolici. Organiziral je več predavanj ter ob koncu leta izdal eno številko Biltena. V novomeškem aktivu GDS se je dejavnost vezala na delo zgodovinsko-geografskega aktiva, kjer so obravnavali predvsem problematiko geografskega pouka na osnovnih šolah. Večina članov se je udeležila spomladanskega seminarja za učitelje geografije, kjer je 1511 organiziran razgovor s pisci učbenikov. Tudi člani kranjskega aktiva sodelujejo z Zavodom za prosvetno-pedagoško službo in so pripravili članom nekaj predavanj. Drugi dan zborovanja v Velenju je bil občni zbor društva, ki se ga je udeležilo preko 170 članov. Sprejeta so bila nova pravila drušitva, ki so jih pred tem pregledali in poslali k njim svoje pripombe tudi člani vseh odborov aktivov. Pravila so bila v celoti objavljena v »Geografskem obzorniku« (leto 1964). Na občnem zboru je bil sprejet sklep o organizaciji V. zborovanja slovenskih geografov na Goriškem leta 1966. Novi odbor je že imenoval komisijo, ki naj bi pripravila program dela. Prav tako je bila sprejeta cela vrsta sklepov, ki naj bi bila vodilo za delo društva v prihodnjih dveh letih. Ob tej priliki so bili v novi odbor izvoljeni člani, ki so na prvi seji upravnega odbora GDS sprejeli naslednje zadolžitve: predsednik dr. Avguštin Lah, podpredsednika Dušan Kompare in dr. Ivan Gams, tajnika Jelka Kunaver in Mira Lojk, blagajnik in gospodar Cita Marjetic, upravnik GV Matjaž Jeršič, tajnik sekcije za znanstveno delo Stanko Polajnar, tajnik sekcije za šolski pouk Vito Furlan, zastopnik uredništva GV dr. Svetozar Ilešič, zastopnik uredništva GO Mara Radinja, zastopnik študentov Sergej Koglot, brez funkcije v odboru pa so Tone Oblak. dr. Milan Šifrer in dr. Igor Vrišer. V nadzorni odbor so bili izvoljeni dr. Vladimir Klemenčič, Stane Košnik, Silvo Kranjec, dr. Vladimir Leban in dr. Cene Malovrh. V septembru 1964 je bil v Zagrebu kongres jugoslovanskih geografov, ki se ga je udeležilo 29 delegatov in še 11 drugih članov iz Slovenije. Na plenumu, ki je zasedal dan pred kongresom, je bil sprejet novi statut Zveze geografskih društev Jugoslavije. Sedež izvršnega odbora ZGDJ je bil prestavljen v Skopje, kjer bo tudi naslednji kongres leta 1968. Odsek za znanstveno delo GDS je v preteklem letu povabil v Ljubljano dva znanstvenika iz tujine in sicer dr. Petra Penčeva iz Sofije in dr. Vsevo-loda Anučina iz Moskve. Oba sta predavala članom v Ljubljani. Ostali stiki z inozemskimi geografskimi centri ne potekajo nepoisredno preko društva, vendar jih je treba omeniti. V okviru že tradicionalne zamenjave delovnih ekip s poljskimi geografi so v Sloveniji in tudi na Poljskem sodelovali nekateri člani našega društva. XX. mednarodnega kongresa geografov v Londonu sta se udeležila kot člana kongresa dva člana našega društva (z referatom), prisostvovali pa so mu še trije drugi člani. Posebnih uspehov ne moremo zabeležiti v ismeri sodelovanja z geografskimi centri v drugih republikah. Bolj se je razvilo medrepubliško sodelovanje v okviru posameznih zveznih komisij, še prav posebno pa komisije za agrarno geografijo. Novi sistem organizacije in finansiranja znanstvenega dela ne daje v društvenih okvirjih posebno dobrih možnosti in jih zaradi tega usmerja bolj v okvir znanstvenih inštitucij. Zaradi tega nas je posebno razveselila vest o ustanovitvi Komisije za geografske vede pri Svetu za družbene vede Zveznega sveta za koordinacijo znanstvenega dela, še posebno, ker si je prav naše društvo precej prizadevalo, da bi tudi geografija dobila mesto v tem Svetu. GDS sodeluje z Društvom za raziskovanje jam Slovenije pri pripravah na mednarodni speleološki kongres, ki bo septembra 1965 v Ljubljani. Sekcija za šolski pouk pri svojem delu uspešno sodeluje z Zavodom za napredek šolstva, z republiškim sekretariatom za šolstvo in z Zavodom za strokovno izobraževanje; pomaga pri pripravi normativov učnih sredstev za osnovne šole in gimnazije ter pri pripravi učbenikov za osnovno šolo. Brez tega sodelovanja sekcija ne bi imela pogojev za realizacijo svojih načrtov. Revija Geografski Obzornik, ki jo izdaja ta sekcija, izhaja redno. Zaradi povečanja stroškov pa je upravni odbor QDS na svoji seji v decembru sklenil, da se bo z letom 1965 povišala letna naročnina na 600 din. Na žalost še vedno ni zadovoljivo rešeno vprašanje uprave Geografskega obzornika, zaradi tega člani sprejemajo revijo z zamudo. Tudi še ni dokončno urejena kartoteka članov GDS. Marsikateri podatki, ki so nam na razpolago, so zastareli, kajti^ člani ali aktivi ne obveščajo upravnega odbora o spremembah prebivališča i. pod. Tu bo potrebno še večje sodelovanje in stiki med odborom GDS in odbori aktivov. Tajnik Jelka Kunaver VSEBINA — TABLE DES MATIERES Svetozar Ilešič (Ljubljana): Preostanki preteklosti v pokrajini kot element resničnega geografskega okolja ............................... 3 Survivance du passe dans le paysage comme element du vrai milieu geographique ............................................................. 9 France Habe — France Hribar (Postojna): Sajevško polje (z 1 tabelo in 2 skicama v prilogi ter z 20 slikami v tekstu) ............... 13 Das Polje von Sajevče ................................................... 44 Igor Vrišer (Ljubljana): Regionalno prostorsko načrtovanje turizma v postojnski občini (s skico v tekstu) .................................. 51 La planificaition regionale du tourisme dans la commune de Postojna 68 Manjši prispevki — Petits atrticles France Bernot (Ljubljana): Vertikalni temperaturni profil v Jezeru pod Krimom .............................................................. 69 Le profil thermique du lac de Podpeč (Slovenie) ......................... 74 Mirko Pak (Ljubljana): Današnji gospodarski pomen izgonov na Dravskem polju .......................................................... 75 Present-Day Economic Significance of »Izgoni« in the Region of Dravsko polje (near Maribor, Slovenia) ............................. 79 Razgledi — Notes et Coniptes Rendus Svetozar Ilešič: Nadaljevanje borbe mišljenj o enotnosti geografije v Sovjetski zvezi ................................................. 81 Discussions prolongees sur 1’unite de la geographie dans 1’Union Sovietique .............................................................. 87 Zbigniew Wojcik (Varšava): Problemi geomorfologije Jugoslavije v poljski literaturi .................................................... 88 Problems of Geomorphology of Yugoslavia in Polish Literature 97 Igor Vrišer: Prostorsko načrtovanje na Poljskem .............................. 97 Planification regionale en Pologne ..................................... 101 Svetozar Ilešič: S treh geografskih kongresov v inozemstvu 101 Rapport sur trois Congres de Geographie ä 1’etranger ................... 108 Jurij Kunaver: Mednarodna speleološka konferenca v Brnu od 29. junija do 4. julija 1964 ......................................... 108 Une conference internationale de speleologie ä Brno .............. 110 Svetozar Ilešič: Rezultati drugega zasedanja mednarodne komisije za metode ekonomske regionalizacije .............................. 110 Les resultats de la deuxieme conference de la Commission pour les methodes de regionalisation economique de TUGI (Jablonna. Položne, 1963) ................................................... j i2 Književnost — Bibliographie Igor Vrišer. Rudarska mesta — Zagorje, Trbovlje, Hrastnik (Vladimir Kokole) ...............................................•................ 113 Josip Roglič, Zaereb. die Grundlagen und das Wesen seines schnellen Wachstums (Igor Vrišer) ................................................. U5 Nekaj člankov o Jugoslaviji izpod peresa ameriških in angleških geografov (Svetozar Ilešič) .............................................. 113 Skrivanek F., Geologicky a geomorfologickf vyzkum severovyhodniho vvbežku muranskeho krasu (Dušan Novak) ................................. 117 Hans Bobek, Iran, Probleme eines unterentwickelten Landes alter Kultur (Vladimir Klemenčič) ................................................... 117 Michal Chilczuk, Sieč osrodkow wi^zy spoleczno-gospodarczej wsi w Polsce (Svetozar Ilešič) ............................................... Iil8 Almgeographie, Kolloquium Rottach-Egern 1962 (Svetozar Ilešič) 119 Kronika — Chronique Ob grobu Nikolaja Nikolajeviča Baranskega (S v e t o z a r Ilešič) .... 121 YII. kongres geografov Jugoslavije v SR Hrvatski od 23. do 30. septembra 1964 (Jože Loj k) .................................................... 122 Resolucija .VII. kongresa geografov Jugoslavije ............................... 125 IV. zborovanje slovenskih geografov v Velenju (Tone Oblak) .................... 126 Pred četrtini mednarodnim speleološkim kongresom v Jugoslaviji v letu 1965 (J u r i j K u n a v e r) ....................................... 128 Inozemski geografi v Sloveniji v letu 1964.................................... 129 Geografsko društvo Slovenije v letu 1964 (Jelka Kunaver) ...................... 130 GEOGRAFSKI VESTNIK XXXVI - 1964 Izdalo in založilo Geografsko društvo Slovenije v sodelovanju z Inštitutom za Eeourafiio Univerze v Ljubljani. — Izšel februarja 1965. — Naklada 1300 izvodov. — Natisnila tiskarna CP >Celjski tisk«, Celje. ?■* re~ ■ ' . >* *; -v - • ..'T 'v- - v .v,j, ’.v-- -■ - / r-. • * ’S. V'-.- .. ■ '■ 3'-^. vv:Ä ' ?!?? i‘ • >:J;; *- ■ p.. *ir tf&t■* S#%’-Xf* - ’ •, Ug-\** ■,' ht% ?^jEKjfj‘ •'• * vV *r‘‘ MM:* ,;aJ/ SO' '.-■■ ■ •' i-v-• “ .*. -J'- ,' •.- ■'•• - . . M is&. , §8 . V ' - - * 1 »