Julri ob 14. uri vsi na Ljudski shod pri Sv. Luciji
Posamezni izvod 30 grošev, mesečna naročnina 1 šiling
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
V. b. b.
Slovenci, ki smo ostali zvesti tradicijam naših dedov in naših borcev, zvesti idealom naših padlih tovarišev, bomo strnjeno glasovali za Demokratično fronto delovnega ljudstva in njene kandidate.
LETNIK IV	DUNAJ, V SOBOTO, 10. IX. 1949	Štev. 61 (246)
Komentar Tanjuga k novi noti sovjetske vlade glede Slovenske
Beograd. Vlada SZ je poslala odgovor na noto naše vlade z dne 20. 8. o vprašanju Slovenske Koroške. V tem odgovoru so v glavnem ponovljene navedbe prejšnje note sovjetske vlade z dne 11. avgusta s to razliko, da so sedaj še obsežnejše. Ta obsežnost kaže na eni strani, da je sovjetski vladi težko braniti svoje nepravilne pozicije in se zaradi tega spušča v dolge obrazložitve ter razlaga brez konkretnih dejstev na drugi strani pa taka obsežnost kaže tudi to, da se sovjetska vlada zaveda dejstva, da se tukaj brani, ker je napravila nedemokratično potezo in opustila pravične zahteve narodov Jugoslavije in Slovenske Koroške.
Sovjetska vlada očitno uvideva, da postaja njeno stališče, njena odpoved načelom, ki jih je z besedami branila skozi leta, skrajno nepriljubljeno v napredni javnosti v svetu, ki je vedno bolj prepričan o krivici in nedemokratičnem značaju ravnanja vlade ZSSR z'našo dr-»ploh in glede Slovenske Koro-i e posebej. Ta nova nota sovjetske ylade ima v glavnem nalogo, da bi še enkrat poizkusila vplivati na svetovno javno mnenje in da bi se pred njim nekako opravičila, če že ne z ničimer drugim, pa vsaj s številnimi formalnimi ter splošnimi trditvami brez vsake stvarne podlage.
Ne bi mogli reči, da vsebuje nova sovjetska nota veliko manj nediplomatskih izrazov kot prejšnja. Zato pa še veliko bolj vztraja pri poizkusili, da bi branila stališče sovjetske vlade. Navedli bomo prav ta nova mesta in zmote, kjer skuša na nov način opravičiti dejstvo, da se je sovjetska vlada odpovedala podpori pravičnih zahtev Jugoslavije nasproti Avstriji. Eden teh original-nil načinov je tudi ta, da sovjetska Vlada v svoji noti nikjer ne demantira (ker jih niti ne more demantirati) dejstva, navedena v noti vlade FLRJ o tem, da je n. pr. Molotov svetoval predstavnikom vlade FLR Jugoslavije v Moskvi, naj popuščajo in se razgovarjajo z zahodnimi predstavniki, temveč skuša enostavno iti preko tega dejstva s splošno ugotovitvijo, da se jugoslovanska vlada peča s spletkami11.
Sovjetska nota govori o ,,odstranitvi krinke z obličja jugoslovanske ylade“, toda glejte, kako to dela sovjetska vlada. Ona je n. pr. prej trdila, da ni v Stalinovem pismu Ren-nerju poroštva za nedotakljivost Avstrije, sedaj pa, ko je naša vlada citirala Stalinovo pismo v celoti, je prisiljena to dejstvo priznati, toda skuša advokatsko prikazati obljubo kanclerju Rennerju o skrbi za nedotakljivost (v ruščini celotnost) Avstrije, kot da to baje ni obljuba, da bo sovjetska vlada podpirala stališče, da avstrijske meje proti Jugoslaviji ni treba spremeniti.
. Vse to, pravi sovjetska nota, si Jn izmislila jugoslovanska vlada. Na to sovjetska vlada brez vsakršne 2veze s koroškim vprašanjem na dolgo pojasnjuje nagibe in okolno-pi, zaradi katerih je baje prišlo do toga, da je Stalin pisal Rennerju in skuša opravičiti ter na drugi način
razložiti obljube, ki jih vsebuje pismo, na kar pravi:
,,Jugoslovanska vlada misli, da je načelo samoodločbe narodov uporabljivo samo za Jugoslavijo in za zmagovite narode. Toda, tako lahko mislijo samo ljudje, vzgojeni v duhu imperialističnega zasužnjevala.11
In dalje: ,,Vprašanje nedotakljivosti te ali one države in vprašanje ,,nespremenljivosti mej11 te države sta dva popolnoma različna problema. Samo ljudje, ki so izgubili tudi zadnje ostanke marksizma, ju lahko mečejo v isti koš in postavljajo znamenje enakosti.11
Tu se vsiljuje vprašanje: Kakšne zveze ima to z vprašanjem stališča do pogodbe z Avstrijo, kaj n. pr. pomeni trditev, da ,, jugoslovanska vlada misli, da je načelo somood-ločbe narodov uporabljivo samo za zmagovite narode11, oziroma da misli, da ga ni mogoče uporabiti glede premagane Avstrije, če tukaj sploh ne gre za somoodločbo Avstrijcev, temveč za pravico do samoodločbe koroških Slovencev, ki so sestavni del jugoslovanskih narodov in ki jih ima Avstrija pod svojim jarmom? Očitno je, da skuša sovjetska vlada s takim nepotrebnim kopičenjem besed in izmišljanjem ,,problemov11, ki nimajo nikake vezi s stvarnostjo pa tudi ne s vprašanjem Slovenske Koroške in ki jih nihče v Jugoslaviji ni niti postavil, odvrniti pozornost od glavnega vprašanja: Kdo je izdal koristi narodov Jugoslavije in pravice koroškega ljudstva, kdo se je odpovedal podpori teh koristi in pravic in kdo je za to dobil kompenzacijo?
Sovjetska nota nato govori o vsem in vsaki stvari: Dela neke nespretne analogije z vprašanjem meja nekaterih drugih držav v Evropi in pravi:
,,Ni mogoče dvomiti o tem, da bi Jugoslavija dobila Slovensko Koroško, če se jugoslovanska vlada ne bi ustrašila, če ne bi zaradi svoje bojazljivosti izdala narodnih pravic Jugoslavije.11
Po dejstvih, ki so bila že razložena v noti naše vlade o razgovorih, pri katerih so sovjetski najvišji predstavniki trdili, da ni nikakih iz-gledov, da bi bile izpolnjene jugoslovanske zahteve, ni potrebno niti pojasnjevati, kdo se je tukaj ,,ustrašil11 in ali je jugoslovanska vlada ,,izdala11 narodne pravice Jugoslavije ali pa jih je izdala vlada ZSSR s pariško pogodbo za zaprtimi vrati.
Nova sovjetska nota govori tudi o tej pogodbi in skuša pokazati, da ni resnica, da se je vlada ZSSR odpovedala podpori jugoslovanskih zahtev in izdala stvar koroških Slovencev zato, da bi dobila neke ugodnosti. To je zanjo ,,umazana domneva jugoslovanske ,,vlade11, toda glejte, kako „dokazuje“, da „celo niti pri tej umazani domnevi tudi tu ni mesta za vprašanje o Slovenski Koroški.
,,Ker se zaveda neutemeljenosti svojih klevetniških izmišljotin glede Stalinovega pisma Rennerju, se
zateka jugoslovanska vlada k drugi verziji izmišljotin in trdi v svoji noti, da sovjetska vlada ni več smatrala za mogoče braniti stare pretenzije Jugoslavije do Slovenske Koroške — katerim se je jugoslovanska vlada odpovedala — zato, ker je baje dobila naknadnih 50 milijonov dolarjev ob prodaji nemškega imetja v Avstriji avstrijski državi . . .“ In glej* jugoslovanska vlada trdi dalje: ,,Sovjetska vlada, ki je pristala na to, da ostanejo koroški Slovenci pod oblastjo Avstrije, je dosegla v svojo korist povečanje kompenzacij za nemško lastnino v Avstriji v višini 50 milijonov dolarjev,11 in da mora v tej zvezi dobiti sovjetska vlada za omenjeno imetje namesto 100 milijonov dolarjev, kot je to baje zahtevala sovjetska vlada, 150 milijonov dolarjev.
,,Nismo mislili, da lahko pade jugoslovanska vlada tako nizko, da more misliti o Sovjetski zvezi tako gnusno in tako umazano. Nedvomno so samo ljudje, ki so izdali socializem in demokracijo in ki so postali zakrknjeni fašisti, sposobni tako brezobzirno in drzno klepetati o Sovjetski zvezi in njeni vladi. V trditvi jugoslovanske vlade je vsaka beseda zlagana. Ni točno, da je sovjetska vlada zahtevala kompenzacijo za imetje v višini 100 milijonov dolarjev. Dejansko je zahtevala 200 milijonov dolarjev. Ni točno, da je sovjetska vlada dobila 50 milijonov dolarjev več od označene cene. Dejansko bo dobila 50 milijonov manj od označene cene.11
Toda, tukaj ni govora o ,,označeni ceni11 sovjetske vlade, temveč o ceni, ki so jo označile zohodne sile, ki so pristale, da ZSSR odo-bre 100 milijonov dolarjev, in to so povišale na 150 milijonov dolarjev šele tedaj, ko je sovjetska vlada izrazila soglasje z njihovim stališčem in prepustila Slovensko Koroško na milost in nemilost Avstriji, pri čemer so hkrati zavrnile tudi druge upravičene zahteve Jugoslavije do reparacij in vrnitve oropanega imetja.
Torej ni tukaj bistvo v tem, ali je sovjetska vlada dosegla svojo ,,označeno ceno11 za spremembo svojega stališča, temveč je bistvo to, da je dobila od zahodnih sil višjo ceno šele tedaj ko se je odpovedala svojemu prvotnemu stališču, t. j. podpori upravičenih zahtev Jugoslavije in koroških Slovencev. In vendar sovjetska nota kljub tem dejstvom znova govori, da si je »Jugoslovanska vlada vse to izmislila in zlagala11, kot da bi pariške pogodbe ne bilo in kot da bi obstojala samo v domišljiji jugoslovanske vlade, ne pa v stvarnosti.
,,Kako je mogoče pojasniti to izdajalsko stališče jugoslovanske vlade glede Slovenske Koroške in to nizko dvoličnost do Sovjetske zveze. Kakšen smoter so zasledovali pri tem?
Očitno so s tem zasledovali smoter, da bi umetno razplamteli na-sprotstva v Svetu zunanjih ministrov. To je jugoslovanska vlada storila, da bi se dogovorila s skraj-
nimi najbolj napadalnimi imperialističnimi krogi v Britaniji, ZDA in Franciji, ki jim je do tega, da podpirajo sovražno razpoloženje do Sovjetske zveze in vojno histerijo. V tem primeru je jugoslovanska vlada nastopila kot sovražnik in nasprotnik Sovjetske zveze, kot agentura tujih imperialističnih krogov.11 v. z drugimi besedami, štiri sile bi živele v največjem možnem soglasju, če ne bi bilo te Jugolavije in njene vlade, ki je ,,s svojim11 — kakor je rečeno v noti — »»kapitalističnim stališčem v vprašanju Slovenske Koroške11 — umetno netila na-sprotstva v Svetu ministrov. Mar je še kdo na svetu, ki bo to verjel? Mar tudi sovjetska vlada sama verjame takim naivnim bajkam o kapitalističnem stališču11 Jugoslavije kot oviri za soglasje ZSSR s kapitalisti oziroma z ZDA, Anglijo in Francijo?
. . . Jugoslovanska vlada,11 nadaljuje nota, ,,se zateka k tretji verziji in s klevetniškimi izmišljotinami trdi, da so sovjetski predstavniki silili jugoslovansko vlado k sporazumu z zahodnimi silami v vprašanju jugoslovanskih ozemeljskih pretenzij do Avstrije in da je bila jugoslovanska vlada pripravljena popustiti v tem vprašanju samo zaradi tega, ker je to zahtevala sovjetska vlada.
Res je, da so sovjetski predstavniki razkrinkali to lažnivo trditev jugoslovanske vlade v svojih izjavah na konferencah predstavnikov štirih sil v Moskvi, na Dunaju in v Londonu 1947, 1948 in 1949, v katerih so odkrito in pošteno branili vse ozemeljske in druge jugoslovanske pretenzije do Avstrije. Toda, jugoslovanska vlada se skuša izogniti tem dejstvom in se rajši peča s spletkami11.
Kaj pomenijo te navedbe o javnih nastopih sovjetskih predstavnikov? Mar demantirajo tudi to, da so „sovjetski predstavniki silili jugoslovansko vlado k sporazumu?11 Mar demantirajo dejstvo, navedeno v noti vlade FLRJ o izjavah Molotova v tem smislu? Ne, sovjetska vlada ne demantira teh dejstev, ampak skuša samo nespretno iti preko njih s tem, da se sklicuje na javne izjave svojih predstavnikov. Ves svet ve, da so se predstavniki vlade ZSSR vse do pariške pogodbe javno izjavili za jugoslovanske zahteve zato, da bi dvignili ceno, ki so jim zahodne sile ponudile, če se odpovedo podpori teh zahtev. Toda, sovjetska vlada z ničemer ne demantira navedb v noti jugoslovanske vlade.
Bilo bi torej nesmiselno spuščati se v razpravo z navedbami sovjetske note, ki se namenoma oddaljuje od teme, in obravnavati nekake splošne teorije o tem, ali je sploh mogoče dovoliti odstop od maksimalnih zemeljskih zahtev in, kdaj je to mogoče, kdaj pa ne. Vsa ta izmikanja so preračunana na to, da bi odvrnila pozornost od glavnih vprašanj odgovornosti sovjetske vlade pred demokratičnim gibanjem na svetu za njeno ravnanje in nepravično ter nepravilno stališče, ki ga je zavzela v koroškem vprašanju, odgovornosti, ki je tem težja, ker je sprememba stališča sovjetske vlade prišla iz nečistih pobud in na temelju pogajanja za dolarje ter podobne koristi.
Ne bomo pozabili 1
Eno desetletje je minulo, ko je nacistični diktator, v. katerega so množice nemškega naroda v svoji imperialistični,	nacionalno-šovini-
stični mentaliteti, po naukih svojih demagoških filozofov o nemškem ,,Herrenvolku“ in zvišenosti nemške rase nad drugimi narodi, slepo verovale, ukazal prekoračiti meje suverene poljske države. Brez vojne napovedi je tisti trenutek izbruhnila najbolj krvava, kruta in neusmiljena svetovna vojna, pripravljena na dolgo roko od kapitalističnega finančnega velekapitala, katerega orodje je bil nemški fašizem, ker vsakdo je vedel, da pomeni fašizem vojno. V onih jutranjih urah, ko je radio razglašal po svetu, da je najbolj močna in oborožena nemška armada prekoračila svoje meje, se je pričela nepopisna žaloigra vseh narodov. Pobesnela fašistična sol-dateska, pijana „bliskovitih zmag11, je divjala vedno bolj in bolj. Zver v človeški podobi je podivjala. V krvi in ognju so teptali človeško dostojanstvo. Rablji so postali gospodarji, teror se je sprehajal po cestah, mestih in vaseh, moriti in uničevati je postal sistem in ogabno ovaduštvo je cvetelo in postalo vogelni kamen teroristične državne eksistence in moderno ter junaško za fašiste je bilo, moriti in iztrebljati družine, vasi, mesta, cele narode. Ni mogoče v kratkih besedah zgostiti vso grozoto zgodovine preteklih let, ki so jo doživljali narodi, družine in vsak posameznik. Zločini so se kopičili v neskončnost, žrtve so naraščale v stotisoče in milijone. Na vrhuncu svoje moči je Hitler naropal 8,146.000 kvadratnih kilometrov zemlje in zasužnjil 310 milijonov ljudi. Rezultat vsega tega pa je bil 25 milijonov mrličev, na milijone pohabljenih, na stotisoče požganih vasi in domov, razbitih mest in kulturnih vrednot in uničenih življenjskih sreč-
Val gorja se je razlil, kakor je bilo pričakovati, tudi nad jugoslovanske narode in nad nami koroškimi Slovenci so hoteli izvršiti ju-stifikacijo že davno izrečene smrtne obsodbe. Nikdar ni naš človek v svojem zdravem razumu verjel v končno zmago fašizma, tudi ne v časih sirenskega vpitja radio-oddajmh postaj s „posebnimi poročili" o fašističnih zmagah. Krvava Hitlerjeva roka jo po svojih trabantih nastavila sekiro na deblo slovenskega ljudstva na Koroškem. In vlačili so naše najboljše v koncentracijska taborišča, ki so rastla v neskončnost in preganjali naše družine z rodne zemlje. Z naglico in sadistično strastjo so hoteli naš živelj izkoreniniti in iztrebiti. Nikdar ne bo naše ljudstvo pozabilo imen, ki zvenijo tako tuje, toda vzbujajo tako strahotne spomine, kakor Dachau, Buchenwald, Auschvvitz, Ravensbriick, Mauthausen in nešteto drugih taborišč uničenja in smrti, krematorijev in plinskih čumnat, teh „kulturnih“ spomenikov fašistične strahovlade.
Prav tako tudi nikdar ne bo pozabilo tudi imen, kot so Hessel-berg Frauenaurach, Eichstadt, Schwarzenberg, |Ratstatt in mnoga druga taborišča, kjer so tisoči koroških Slovencev, možje in žene, starčki in otroci, pregnani iz svojih domov, trpeli pod fašističnim škoi -njem.
In nikdar ne bodo pozabljene prečute noči v negotovosti, kaj bo prinesla noč in drugi dan, ker noč in dan so bila vrata gostapovskih ječ in mučilnic odprta in nihče ni vedel ne ure ne dneva, kdaj ga bo doletela usoda. Nešteto naših je usoda doletela in s krvjo in solzami je naše ljudstvo doživljalo Kalvarijo in le od daleč so se slišali zvonovi velikonočnega jutra, ,,Stalinove orgije11 izpod Stalingrada in odmevi pušk partizanskih borb iz Jugoslavije in Slovenske Koroške.
Po „bliskovitih zmagah11 prvih vojnih let je prišel veliki preobrat — Stalingrad — in dvignili so se partizani vseh svobodoljubnih narodov, med njimi tudi naši koroški parti-
Zlorabljanje pomoči kmečkemu ljudstvu
Strokovni in obveščevalni list koroške deželne kmetijske zbornice in kmetijskih zadrug „Karntner Bauer11 prinaša v svoji zadnji številki širokorazpihnjeno objavo smernic za dosego podpor pri nabavi kmetijskih strojev, pri kultiviranju nerodovitnih in slabih zemljišči pri napravi gnojišč in silosov, pri zboljšanju hlevov ter pri pospeševanju pridelovanja krme za živino.
Ta objava je na prvi videz nadvse blesteča in kaže lice najširše dobrodelnosti in volje, pomagati gospodarsko zaostalemu in šibkemu kmečkemu prebivalstvu, ki zapada v krizo. Neveščega in dobrodušnega kmečkega človeka utegne ta objava preslepiti, da bi pozabil na vse krivice in zapostavljanja zadnjih let s strani gospode, ki je sedaj sfabri-cirala to širokogrudno objavo.
Na Koroškem je že od nekdaj običaj, da je javnih podpor deležen samo gotovi krog političnih vlasto-držcev posameznih režimov in da resnično potrebni kmetje dobijo od teh podpor le skope drobtinice. Zato je objava smernic za dosego omenjenih subvencij treba gledati še posebno previdno. Značilno je že to, da so gospodje prezidenti kmetijske zbornice in njihovi inženirji o teh subvencijah govorili že leto dni in se vedno sklicevali na to, da je sicer vse pripravljeno, da pa ni denarja kar naenkrat — in to tik pred volitvami pa je priskočil ko-rumpiranemu kmetijskemu ministrstvu in kmetijski zbornici na pomoč ,,Marshallov plan11 s svojimi čudodelnimi milijoni, ki so dosedaj povzročili med ljudstvom le še večjo revščino, namesto da bi mu pomagali. Že to ima nedvomno gotovo svoj namen. Gospodje ,,kmečki poslanci11 in prezidenti vedo, da so
Na Koroškem je socialistična stranka prva objavila svojo kandidatsko listo za deželno in državno zborske volitve. Na tej listi je poleg imena kandidatov naveden tudi njihov poklic. Tako daleč je vse lepo in prav. Volivci naj vedo, kdo in kaj je tisti, ki bi rad dobil glasove, da bi lahko še ostal ali postal poslanec v deželnem zboru ali parlamentu. Kar pa se nam zdi zelo sumljivo, je to, da so si mnogi kandidati na listi SPO prisvojili take poklice, ki se ne skladajo s stvarnostjo in resničnostjo. Vsak otrok n. pr. ve, da je gospod Wedenig deželni glavar, nekateri celo vedo, da je istočasno v nadzornem svetu velepodjetja ,,Kelag“ in da za ta postranski poklic tudi prejema lepe denarje in vendar se g. Wedenig označuje na kandidatni listi SP5 za „trgovskega pomočnika11. Kdor je imel kdaj opravka v Celovcu pri delavski zbornici ve, da je g. Truppe tam prezident, na kandidatni listi pa piše, da je ta g.,,gradbeni delavec11.
O g. Herkeju je znano, da je namestnik deželnega glavarja in visok
zanski borci, ki so se upirali nasilju ter zgrabili za puško in se po koroških gozdovih junaško borili proti nemškemu sovražniku, in prispevali k popolnemu porazu Hitlerjeve diktature „tisočletnega rajha11.
Hitlerizem je bil vojaško premagan, a ostale so mu korenine. Spet dviga glavo neofašizem, spet se pojavlja tudi v Avstriji boljše ali slabše zakrinkan v nekaterih strankah, ki se potegujejo za glasove volivcev za jesenske volitve. Koliko so se volivci iz preteklih let groze in smrti naučili, bodo pokazale volitve. Za nas koroške Slovence je odločitev enostavna: Volili bomo Demokratično fronto delovnega ljudstva, ki je med drugim, kar zadeva naše koristi, za »bratstvo med vsemi narodi na temelju enakopravnosti in za mir, svobodo in boljše življenje vseh delovnih ljudi".
krivi bede in pomanjkanja med kmečkim ljudstvom, vedo, da so ga izkoriščali in izmozgavali do zadnjega dne, medtem ko so sami in njihovi prijatelji veleposestniki vtikali v žepe milijonske profite. Sedaj hočejo te grobe škrbine na svojem ugledu z delitvijo ,,miloščin11 in ,,beraških grošev11 vsaj nekoliko izbrusiti, da bi po volitvah še naprej lahko opravljali svoj dobičkanosni posel oviranja in izkoriščanja kmečkega prebivalstva.
Če pregledamo odstavke, ki govorijo o pogojih za dosego in o višini teh subvencij, potem šele vidimo pravi namen teh ,,podpor11. Tako je v objavi samopašni prezident Gruber odločil, da bo kmetijska zbornica sprejemala prijave izključno le do 31. oktobra tega leta in da morajo vse naprave biti izgotovljene že v jesenskih in zimskih mesecih. Zdrava pamet pa sama pove, da v zimskih mesecih ni mogoče zidati gnojišč in silosov, niti trebiti in preoravati neproduktivnih zemljišč-Že to je očiten dokaz slepomišenja in vabljenja z denarjem, ki pa ga za resnično kmečke potrebe nimajo namena dati iz rok.
Največji problemi na vasi so zboljšanje in olajšanje obdelovanja, pomanjkanje ljudi in nabava potrebnih strojev, ki naj nadomestijo manjkajočo delovno silo na vasi. V ta namen so razpisali celo vrsto strojev od traktorja do električnih pralnih naprav in pri nabavi teh strojev obljubili velikodušne podpore. Govorijo celo o traktorskih in strojnih skupnostih oz. zadrug, katerim obljubljajo prednost podpore. Vse te obljube pa so nadvse dvomljive ker za nabavo teh strojev ni v objavi določena nobena zanesljiva višina podpor. Prav tako tudi nikjer ni povedano, koliko je v ta namen sploh de-
funkcionar v sindikalni zvezi, na kandidatni listi pa je o njem rečeno, da je „železničar“. Poglejte vsi kandidatno listo SP5 in videli boste, da je tam še mnogo takih primerov, da si gospodje naenkrat nadejajo zelo skromne in preproste poklice. Vse to ima seve svoj namen. SPo ve, da so ji mnogi delavci, mali kmetje, železničarji in drugi nastavljenci dali jeseni 1945 svoje glasove. Ker so bili v zmotnem prepričanju, da je ta stranka malih ljudi, da bo zastopala njihove koristi in težnje, da jim bo pomagala v vsakdanjih skrbeh in v borbi za življenje in obstanek. Mnogim teh ljudi se po 4 letih razočaranja odpirajo oči. Vedno bolj spoznavajo, da so se njihovi ,,socialistični11 voditelji vsa leta bratili z OVP-gospodo, da so delali skupno z njo protiljudsko politiko in da so se v njeni družbi tudi sami pogospodili na račun žuljev in dela preprostih ljudi.
Pred volitvami je seve treba vse to zabrisati in po možnosti prikriti, da bi bil lov na glasove volivcev bolj uspešen. Gospodje Wedenig, Herke, Truppe in drugi v njihovi vrsti imajo vsekakor dober nos in poznajo ,,svoj e11 preprosto ljudstvo vsaj toliko, da vedo, da visoke funkcije, ki so jih štiri leta uporabljali proti koristim ljudi, niso najbolj primerna propaganda za jesenske volitve, zato bi se naenkrat radi spremenili iz deželnih glavarjev, namestnikov, pre-zidentov itd. v navadne trgovske pomočnike, železničarje, gradbene delavce itd. Kratko : radi bi postali preprosti ljudje, da bi še enkrat preslepili preprosto ljudstvo in ga znova zavedli v zmoto. Zgleda pa, da so v zmoti le ti gospodje sami. Ljudstvo se je iz štirih let že nekaj naučilo in ne bo več nasedalo tako nespretnim volivnim manevrom! Naša skrb in dolžnost pa bo, da bomo vsem, ki se jim že odpirajo oči, pomagali, da bodo popolnoma spregledali in se vključili v našo skupnost resničnih delavnih ljudi v ,, Demokratično fronto delovnega ljudstva11.
Kaj moramo vedeti za volitve
ge enkrat opozarjamo, da so do
vključno 11. septembra na občinah na vpogled volivni imeniki; kdor hoče napraviti priziv, naj to napravi pravočasno, zadnji rok za prizive je
11. septembra.
Javna zborovanja DFDL
Jutri, dne 11. septembra 1949: ob 10. uri predpoldne pri Župancu na Obirskem, govori tov Andrej Haderlap
ob 14. uri pri Holarju v Lobniku, govori tov. Danilo Kupper; ob 17. uri pri Hirklu v Lepeni, govori tov Andrej Haderlap.
iiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii! iiiiiiiiiiiiiiiiiiii
narja na razpolago. To je ,,tajnost11, ki je značilna za ljudi Gruberjevega kova. Ljudstvo naj ne izve, koliko je denarja na razpolago in kako visoke bodo podpore, da tega denarja ne hi bilo mogoče uporabiti v druge namene.
Točno in razločno pa je napisano, da bo višino podpore vsakemu posamezniku določila po svoji uvidevnosti kmetijska zbornica. Kmeta, ki bi podpisal prijavo za subvencijo in s tem naročil stroj, pa hočejo prisiliti, da mora stroj vzeti, pa čeprav bi mu gospodje ne dodelili nobene podpore. Prav tako si je kmetijska zbornica pridržala pravico, da stroje za vsakega posameznika naročuje sama. S tem je dana možnost, da posameznike, ki niso ravno istega političnega mišljenja kot vodstvo zbornice, sploh izključijo od akcije ali pa nevšečnim kmetom dodelijo slabše ali pa za naše kraje neuporabne stroje, kar se je dogajalo tudi pri UNRRA-strojih. Na vse zadnje pa ima Gruber celo pravico, da izdane smernice lahko spremeni, ja da celo akcijo lahko predčasno ukine.
Ob vsem tem se lahko upravičeno vprašamo: ,,Ali zato plačujemo davke in prispevke za kmetijsko zbornico, da bo kmetijska zbornica, ki bi imela dolžnost, da nas zastopa in podpira, z nami uganjala burke in nas odirala ter končno, če ne dopa-demu gospodu prezidentu Gruberju, v največji potrebi pomoči krmila s slepimi obljubami in nas spravila na kant? — Ali nas ima oVP-jevska gospoda v kmetijski zbornici za norce in misli, da nas lahko zadovolji s prozornimi obljubami? — Ali naduti veleposestniki in oblastni inženirji mislijo, da bodo v kmetijski zbornici večno izvajali najhujšo diktaturo?11
Takšnih slepomišenj in volivnih
---------------------------------------------1
Prispevajte za volivni fond
I, DEMOKRATIČNE FRONTE | ■1 DEL0VNE6A LJUDSTVA j
...........................................
manipulacij, kajti kaj drugega vse to ni, težko preizkušeno kmečko ljudstvo ne bo trpelo. Javne podpore morajo koristiti predvsem najbolj-potrebnim. Ljudstvo ima vso pravico, da o podporah zahteva popolno jasnost in da pri dodelitvi po svojih lastnih zastopnikih aktivno soodloča. Od samovoljno imenovanih 0VP-jevskih veleposestnikov in inženirjev ne moremo pričakovati drugega kakor, da bodo zlorabljali pomoč kmečkemu ljudstvu v svoje temne protiljudske namene. Izkušenj v tem pogledu imamo dovolj!
Letos 60.775 volivnih upravičencev več kot 1945
Na Koroškem je letos 265.416 volivnih upravičencev (119.504 moških in 145.912 žensk), medtem ko jih je bilo 1945. leta 204.641 (77.463 moških in 127.178 žensk). Tako je letos na Koroškem 60.775 volivnih upravičencev več kot 1. 1945 V Celovcu je število volivnih upravičencev naraslo za 42 odstotkov, v Beljaku pa za 49 odstotkov. (LPD)*
Wedenig bi rad bil trgovski pomočnik

Za mežnarja Matjaža v Jelšoveu so nastali hudi časi- čim bolj sili v to vas nova doba s svojimi tečaji, zadrugami, posvetovanji in raznimi akcijami, tem bolj se izpodmi-kajo izpod Matjaževih utrujenih nog tla.
,,Oh, ob, kakšne reči so to!“ — tarna svojemu zvestemu sobesedniku, Kočmarju Juriju, ki mu vsi pravijo samo „Jazbec“. ,,Vse se obrača proti meni. Nič ne rečem, vsa čast tej osvobodilni fronti; naj jo vrag če že mora biti, a da bi te nesrečne razmere šle vsaj mimo mene, jaz pa mimo njega, no, in vse bi bilo v redu.“
Včasih Matjažu ni bilo tako nerodno; saj je bil precej podkovan, ker je rad prebiral knjige in se je marsičesa iz njih naučil. Posebno pa je slul kot tolmač sanj. Imel je doma ,,staro stoletno kolendro“ in oguljene ,,egiptovske sanjske buk-vice“, v črno svinjsko usnje vezane, pa je z njimi razlagal tudi najbolj zmedene sanje zmešanih in utrujenih glav.
Recimo, da je prišel k njemu od dela umazan in oznojen siromaček, pravcat kandidat za enega izmed brezimenih štiridesettisoč mučenikov, stiskal pod pazduho rjavkasto kokoško, prav beraško in drobno, in ga ponižno zaprosil:
„Dragi moj Matjaž, ne zameri, bi mi raztolmačil moje sanje in mi povedal, kako in kaj?“
,,Bi, bi, zakaj pa ne bi, dasi je prav grešno dejanje vtikati se v božje reči. Ker sem dober človek in ker le rad imam, ti povem vse po recTuT" In že je mežnar segel na po-1100 po zamazane bukvice in poklical ženo:
,,Mica, nesi tole kokoš v kurnik, saj vidiš, da je Brejcu nerodno držati jo! Ob, kje jo je že iztaknil; tako drobna je kot vrana!11
Pa je Drejec začel natanko in na široko pripovedovati o svojih sanjah:
no mrmral, potem pa pričel z razlaganjem:
,,To ti pomeni, da boš imel neke težave in skrbi doma, pa žalost pride v srce tebi in ženi tvoji."
Na te besede se je ubogi možic pobral brez kokoške, a čez dva ali tri dni so bile težave in skrbi pri njem doma: ponoči mu je namreč nekdo posmukal ves tobak, pa prav do zadnjega lista, a vse okoliščine so kazale, da to ni bil hudič ali fi-nancar. Ha, financar bi to opravil javno in podnevi, hudič bi pa to žlahtno bil samo pogazil in poteptal, ali pa bi ugnal kako drugo hudobijo. Razen tega pa je v rahli zemlji ostala sled močne in velike noge človeka, ki mora biti lepo podkožen in res dobre reje, saj se je vdiral v tla, medtem ko hudič, kar je splošno znano, pušča za seboj odtise kozlovih parkljev, financar pa sledove težkih škornjev.
Drugikrat pa se je zgodilo, da je prišla k mežnarju stara ženska' s kodeljo volne pod pazduho in hotela, da bi ji raztolmačil neznansko zapletene sanje, polne popov, vladik, arbidijakonov, kadilnic in škropilnic, ,,pa kakor da sta bili poleg tudi sveta Barbara in sveta Uršula; kratko in natanko, pravi privid kakega blaženega božjega ugodnika.11
,,l* o p i, vladike, dijakoni . . . Mnogo jih je bilo, praviš? ■ - - Aha, čakaj, čakaj" je mrmral vidoviti mežnar in premetaval liste v bukvah. ,,E. to bo treba poiskati pod Vesoljni cerkveni zbor, tam bodo vsi ti na kupu."
Zamislil se je, skrivnostno je mrmral, saj kodelje je bilo precej, in potem je tolmačil tako:
,,Veš, soseda Jula, kaj ti pravijo
tvoje sanje? Zelja ne boš nič imela. Pridejo gosenice in ti ga požrejo do amena."
— O, saj sem že sama mislila, da take sanje ne morejo nič dobrega pomeniti — je z olajšanjem ugotovila zgarana Jula in pustila volno vedežu.
Tako se je ljudem sanjalo o čarovnicah, volkodlakih, vragovih, popih, hodžah, častitih sestrah, brejih kobilah, žandarjih, divjih mr-jascih, kugi, koleri, kralju in kraljici, ječah, kloštrih, razbojnikov polnih krčmah in drugih čudovitih rečeh in zadevah, ki so v zvezi z vsakdanjim življenjem.
Spretni mežnar je imel dober spomin, da si je zapomnil vsake izdatnejše sanje; še bolj pa so mu ostajali v glavi darovi, ki jih je prejemal za razlaganje sanj. Sprejete dobrote je sploh imenoval po glavnih osebah posameznih sanj. Tako je na primer, če je za sanje o papežu dobil kos slanine, a za sanje o sedmerih hudičih pisker fižola, na ženino vprašanje, kaj bi napravila za večerjo, odgovoril:
„Skuhaj sedem hudičev, pa jih zabeli s papežem!"
Zgodilo pa se je tudi, da je dal ženi za navadne smrtnike popolnoma nerazumljivo naročilo:
,,Čuješ, Mica, od kralja in kraljice mi napravi copate, pa jih pod-šij z norišnico na Studencu, ali pa še bolje s tistim oslom v levji koži. Na vesoljni zbor pa pazi, ker so se ga lotile miši."
Po osvoboditvi, ko je nastala ta vratolomna doba tekmovanja, se je novi čas prijel tudi sanj. Počasi gi-nejo iz sanj znane osebe in sanje dobivajo novo vsebino.
Mežnar je takoj začutil, da nekaj ni v redu. Ljudje niso več toliko hodili k njemu po svet, a če je vendar prišel kdo s sanjami, so bile kaj čudne.
Tako je spet prišla stara Jula in pripovedovala:
— Tovariš mežnar, sanjalo se mi je nocoj, kakor da je hodil po moji njivi velik traktor, da se je vse
treslo; pa grmelo je kakor sam sveti Elija . . .
„Hm, pa je res tako? Se nisi menda zmotila? Morda je pa bil sam repati hudič, in ne traktor?" je poizvedoval Matjaž.
— Kak hudič neki, sedaj v petletki? — se čudi starka. — Kaj pa bi mi s hudiči pri delu?
Mežnar Matjaž je nato živčno začel prebirati bukve, a o traktorju nikjer nobene besede. Nazadnje je žalosten zamahnil z roko:
,,Draga Jula, tvoje sanje mi pa niso nič všeč."
Ali pa se je zgodilo, da mu je kakšen kmet pripovedoval:
— Veš, Matjaž, sanjalo se mi je, da tekmujemo s sosednjo vasjo, kdo ho prej končal opravke na svojem delu ceste. Delamo, hitimo, ko pa slučajno pogledam po cesti, me prevzame veselje, da moram vzklikniti: ,,Poglejte no vendar, tamle gre naša nada in veselje!"
,,Pa menda ne kralj?" — se je navdušeno zavzel mežnar.
— A, kaj kralj, . . . buldožer! Buldožer sem videl, kako nam gre pomagat. Saj vendar sam veš, da kralj v petletki nima mesta. Kdo bo še danes sanjal o njem? Saj to bi bilo skoro že sabotaža!
„Uh, uh!" je puhal Matjaž. „Pa saj to sploh niso več sanje. To je vse čista resnica. Kaj je z vami, ljudje?"
In tako se nekemu sanja, da zida tvornico, drugemu, da je postal pilot, nekaterim se sanja o odboru, električnih žarnicah in radioapara-tih, dečki sanjarijo o mladinskih progah, otroci pa o udarniških rob-(Dalj e na 4. strani)

Rača Kočar:
ZILJA PO ZD¥LJIINIJy
,,Veš, Matjaž, sanjalo se mi je nocoj, ti moj ljubi bog" — in tu je •nožič ves v skrbeh globoko vzdihnil — ,,sanjalo se mi je, da je prišel neki hudič na mojo njivo, kjer •mam letos turščico, pa da ni pra-
vi hudič, temveč menda nekakšen tinancar, pa se spravi nadme in me strašno pogleda s tistimi peklenskimi očmi in nahruli:
— Kje pa imaš posajen tobak, Drejče? —
„Mene je obhajala, saj veš, zona, pa sem si mislil:	„Kako pa ta
zlodej ve, da imam tobak prav na tej njivi ob potoku?"
,,01) potoku" je ponovil mežnar kakor odmev.
,,No, saj ni prav, kako hi rekel, °b potoku; le tako sem rekel to, sa-tno da rečCm" se je izvijal Drejec.
Matjaž pa je začel takoj nato s Pobožnim licem vedeža in valovitega človeka listati po bukvah in je tako mimogrede vprašal:
, >,Pa kaj misliš, da je bil to res •ndič ali samo financar?"
. >>Saj je vseeno, je zamahnil z roko rejec in odkimal, ,,nobeden ni nič Ptdcla. Kar za oba poglej!"
, Dolgo je pregledoval Matjaž P° tlljigi, nerazumljivo in skrivnost-
Oči so se mu počasi odprle, bister pogled je objel ves svet. Toda volja in zavest še nista bili živi. Ni bilo občutka do lastnega telesa. Sluh ni mogel zajeti neprestanega grmenja v globokih gozdovih iglavcev . . . Tisti dan se je prvikrat na shlajeni vodi zahliščala ledena skorja, prozorna kakor steklo. Suha trava na polju, stebelca sončnic in listje na drevju je prevleklo ivje.
Sončni žarek je zadel v zenice; lahna komaj občutna bolečina je prešinila tilnik in senca. Polagoma se je prebujal iz nezavesti, iz neprestane temote, in razpoznaval oblike naokoli.
Megla se je dvignila. Dan je postajal jasnejši. Bilo mu je, kakor da se sonce vzpenja, ne da hi oviralo uporni pogled z njihovih oči. Zdaj je pričel čutiti še samega sebe. Prav tako je dojemal svet in čas. In vedno bližje so prihajali razločni glasovi iz gozda, grmenje topov in regljanje strojnic . . .
Ali je že dolgo tu? Koliko ur je minilo od tistega trenutka, odkar je vrgel prižgano zažigalno vrv v skladišče streliva — od tistega trenutka, ko je peklenski grom pretresel vso zemljo, ko so se dvignili stebri dima in se je vse izgubilo v gostem mraku? ... V nepredirni megli so se pričeli polagoma pojaviti in oživljati obrazi in obrisi tovarišev, pokazala se je znana, dobro znana postava generala, ki ga je objel in mu poželel uspeh.
Z velikim trudom se je vlegel in se pričel težko sopeč plaziti tjakaj, koder je sijalo sonce. V glavi mu je bilo motno, noge so bile težke. Bolj in bolj je moral počivati v travi in ob usehlih potokih; poslušal je streljanje in je vsak trenu-
tek spemenil smer. Zdaj ga je obvladala zavest, volja, nada na rešitev.
Tako se je plazil ves dan in vso noč. Zdaj se je približeval rešilni obali pa se spet oddaljeval od nje. Tretjo jutro je srečal patruljo.
— Sprejmite me h generalu Pan-filovu! . . .
Ko je to spregovoril, se je onesvestil. Spet se ni zavedal ne kraja ne časa.
Borci so mu trudoma razklenili zobe in mu clili žganja v usta.
In glej, spet so se pred njim pojavili znani obrazi, zdaj ne več v snu, ne več v trudni, zmedeni domišljiji, marveč v resnici.
Na čelo mu je legla neka topla roka. Ne, to ni sen, to ni domišljija, pred njim je sam general Panfilov!
— Pomiri se, sinko, pomiri se . . Mi pa smo mislili, da si izdihnil, — se je nasmehnil Panfilov.
Mihajlo je začudeno gledal generala in borce naokoli in že je razločno dojemal njihove besede, njihovo začudenje, njihove vesele nasmeške. Zdaj mu je bilo vse drago; ljudje in gosti jesenski gozd in življenje, neprestano obdano s smodniškim dimom.
— Zakaj hi umrl? — je šepnil.
—	Tako rad hi še živel!
— Prav! — je pritrdil general.
—	Za smrt imaš še dovolj časa, to je preprosta reč-
Možgani so delovali, vsenaokoli se je jasnilo.
— Doživeti dan zmage, videti sovražnika na umiku! . . . Naj mi tisti dan krogla prebije srce, pa bom spokojno umrl.
General se mu je veselo nasmehnil, se obrnil k borcu poleg sebe in rekel:
— Tihon, bodi za pričo: dan zmage neogibno pride! gele tedaj ho treba umirati. Zdaj pa odnesite Pe-trosjana, naj se odpočije.
Bilo je oktobra 1941. leta.
Polja so ječala pod topovskim grmenjem.
Minevali so dnevi in tedni. Polja so pokrivala trupla. Padel je tudi general Panfilov. Pred samo rdečo prestolnico se je ovenčalo z nesmrtno slavo osem in dvajset Pan-filovcev, tovarišev Mihajla Petros-jana. Minila je tudi ledena zima, kopneči sneg se je zajedel v podzemske globine in spral s polja sledove krvi iz lanskega leta.
Nastopila je pomlad, gozdovi in polja so ozeleneli, na grobovih padlih borcev je pognala prva trava. Toda prišlo je poletje in z njim nov umik. Sovražnik je prišel do Dona in se pognal čezenj, nadaljeval pot proti Volgi in nato prispel celo do Kav-kaškega grebena. Tistim, ki so ostali živi, je krvavelo srce.
ge ena jesen. Spet ledena, severna zima. Kazalo je, da vojne ne bo konec. V milijonski ljudski množici se je Mihajlo izgubil. Vendar je venomer ostal zvest sebi: vselej je bil v žarišču najhujših bitk. Zdelo se mu je, da so se ljudje rodili oh topovskem grmenju, v smodniškem dimu, in da drugega življenja ni bilo in ga ni . . .
In naposled je prišlo še to!
Naša ofenziva se je pričela. Davno želj ena, pričakovana, ki je ne bo nič ustavilo.
Vse življenje neštetih ljudskih množic je iznenada vzvalovilo, armade so se vrgle naprej in nesle v svojem valu tudi Mihajla in njegove tovariše. Pred njihovimi očmi so (Nadaljevanje na 4. strani)
ŽELJ
(Nadaljevanje s 3. strani) se gibali tisoči, stotisoči obrazov in zdelo se je, da so vsi ti obrazi znani. Svetli lasje, bleda slovanska lica, ozke mongolske oči, široki tilniki, veliki kavkaški nosovi, goste črne obrvi . . .
Kakor da je živel Mihael od rojstva med temi ljudmi in kakor da se od njih ne bo nikoli ločil . . .
Nekoč se mu je zazdelo, da je ta rodni svet za vedno izgubljen. Ves teden je patrulja — Mihael z dvema tovarišema — tavala po gozdnih stezah v zaledju sovražnika, skrivali so se v gošči, ure in ure so poležavali v travi. Ponoči pa iskali poti k svojim. Eden izmed njih je bil ranjen. Tovariša sta ga izmenoma nosila. Nočno temo so prešinjale rakete. Smrt jim je sledila za petami. Polmrtvo telo tovariša borca je bolj in bolj težilo ramena. Vmesni pas
zemlje, ki se imenuje ,,prednji rob sovražne obrambe", je zapadel v močvirje. Ogenj pa je postajal vedno močnejši in granate so kakor bliski prešinjale temno nebo.
Topla kri je ogrela Mihajlu tilnik. Ko so prišli čez ,,območje smrti", je spustil na zemljo svojega mrtvega tovariša.
To se je zgodilo včeraj. In danes sta že obadva, ki sta ostala živa, šla po gozdu, čez zeleno, gosto travo. Prijetno je dišala gozdna svežina. Šepavi, ranjeni Mihajlo se je naslanjal na Tihonovo ramo. Pod nogami mu je šumela trava, na vedrem sinjem nebu ni bilo niti oblačka. Toda ognjeni zid za tem gozdom je kakor prej ločil oba oglednika od njunih čet.
Tihon Nikolajev se je zamislil, se nečesa spomnil in se nasmehnil.
— Ali se spominjaš, kako si sanjaril o dnevu ofenzive? Sanjaril si celo, da boš tisti dan padel. To si še samemu generalu rekel. Glej, zate in zame je prišla tista ura!
— Umreti, ne, ne. Dokler sva še na pol poti, nisem voljan umreti. Kako, da ne bi videl osvobojene domovine? Ko prispeva do naše meje, bova še enkrat pogledala po svobodni domovini. In tedaj naj me podre sovražna krogla. Tedaj bom spokojno umrl.
Borba se je nadaljevala. Minila je pomlad. Zorelo je klasje divje pšenice. Znane reke so tekle lenobno, čas pa je divjal. Teklo je četrto leto. Pocestni prah je legal na lica, na puške in topove, na tanke in pratež, na konjsko grivo in gozdno listje. Eksplozije so metale zemljo v zrak kakor vodometi. Z jasnega, sinjega neba so kakor dež padali drobci granat. Zemlja je ječala v težki bolečini. Ob cestah po mestih in vaseh so za borci, ki so šli po poljih, zrasle nove gomile, ki so varovale kosti padlih. Bila je neznosna bolečina. Nato pa je nastopilo deževje, neskončno in dolgočasno. Nova jesen, nov oktober, novi boji . . .
Nekoč se je Mihajlo ustavil v zapuščeni bajti, odkoder je nadzoroval topovski ogenj. Na tem odseku so Nemci prešli v proti-napad. Mihajlo se je pokoril zapovedi srca. Dal ji* znamenje, naj namerijo ogenj na bajto, v kateri je bival sam, kajti sovražnik je bil že tu. In spet je Mihajlo prestopil mejo med življenjem in smrtjo. Granata je eksplo-
A PO ŽIVLJENJU
dirala, — v očeh je imel polno sivega dima. Bajta se je stresla, kakor da je zagrmela v prepad. . . — In Mihajlo se ni ničesar več spominjal.
Sprva mu-je bilo, kakor da je pogoltnil nekaj neznosno grenkega, kar mu je mahoma zmedlo zavest in ohromilo ude. Nek glas je rekel: — Imel je srečo: Niti ene same rane!
Tisti dan pod noč so zagrmeli vsi topovi, obrnjeni proti zapadu. V vseh jezikih so si ljudje sporočali iz dežele v deželo, da je Rdeča armada prispela na državno mejo Na fronti je nastalo nenavadno slavje. Vsi so se objemali in polju-bovali.
— Tudi to pot si ubegnil smrti, čeprav si si jo želel, — je Tihon Nikolajev z nasmeškom rekel Mihajlu Petrosjanu.
Ležala sta drug ob drugem v vlažnem rovu. Drobno je pršilo. Mihajlo je toplo objel tovariša:
— Ne, dragi tovariš, jaz hočem še živeti, živeti! Mar naj ne bi učakal zmage? Preverjen sem, da mi je usojeno stopiti na sovražna tla. Pa naj me prav na dan zmage podre sovražna krogla. Tedaj bom mirne vesti zatisnil oči.
Še ena jesen, zima in spet pomlad. S svojo četo in polkom je šel borec mimo sovražnih vasi in mest: v srcu je imel prejšnje trpljenje in strahote, pod nogami prah tuje zemlje, nad glavo nepoznano nebo. Zvončke so zamenjale dehteče vijolice, skrite v travi. Na rdečkastem grmiču se je odpiralo popje. Topovi pa so še grmeli in ves svet je v napetem pričakovanju prisluškoval glasovom vojne.
V Potsdamu v daljni Nemčiji je na operacijski mizi ležal Mihajlo. Ves njegov život, do lasnih koreninic, je drhtel in se mučil. Pazljivo kirurgovo oko je iskalo jekleni drobec. Mihajlo sam ni ničesar občutil in ni na nič mislil. To ni bil on, marveč samo njegovo telo, ki se je zleknilo po operacijski mizi. Duša je spala v globokem snu: brez strahu, brez veselja.
Ko so ranjencu naposled vrnili življenje, se je stresel od bolečine. Njegov stekleni pogled je nečesa iskal. Bolničarka mu je nežno zašepetala :
— Rešili so te, Mihajlo!
In ponovil je v svoji zavesti ime: Mihajlo, Mihajlo ... To pomeni, da je živ.
Tisti dan se je Mihajlo še enkrat vrnil z onega sveta na zemljo.
Pričakovali so zmagoslavnih salv. Na okenskih šipah je ugašala majska večerna zarja.
— Primaknite mi posteljo bližje k oknu! — je zaprosil Mihajlo.
Primaknili so posteljo:	očem
ranjenca se je odprla široka daljava.
Zvečer je Mihajlo poslušal topovske salve, ogledoval ogenj zmage, ki so razsvetljevali temno tujo noč. . . . Daleč, daleč od njega je počival rodni kraj, ozelenela planinska pobočja, zevala so brezna brez dna. Od tam se mu je nasmehnila njegova mladost, smehljale so se mu čarobne pravljice in nesmrtna priroda. Daleč je bila Moskva, pod katere zidovi je šel prvič v napad. Tisoč kilometrov so ločili Mihajla od groba slavnega generala, ki je verjel svojim vojakom in je tako trdno vedel, da bo prišla nekoč zmaga.

(Odlomek)
N. TELEŠOV
DOMOV
Bila je jasna poletna noč. Luna je veselo in mirno svetila in srebrila poljane in ceste, pronicala je s svojo svetlobo skozi gozdove in zlatila reke .. . V tej noči se je skozi vrata barake preseljencev splazil Senika, enajstleten fantek s kuštravimi lasmi in z bledimi lici. Ozrl se je naokrog, se prekrižal in nenadoma na vso moč stekel proti polju, kjer se je začenjala državna cesta. Ker se je bal zasledovanja, se je večkrat ozrl, vendar ni bilo nikogar za njim. Tako je mirno dospel najprej do polja, nato pa na cesto. Tu se je ustavil, malo pomislil in tiho stopil navzdol po cesti..
To je bil eden tistih brezdomnih otrok, ki so jih preseljenci zapustili kot sirote. Njegovi starši so bili spotoma pomrli zaradi legarja in Senika je ostal sam samcat sredi tujih ljudi, tuje prirode, daleč od domačega kraja, ki se ga je spominjal le po beli, kamniti cerkvi, po mlinu na veter, po rečici Uzjupki, kjer se je nekoč kopal s tovariši, in pp vasi, ki se je nazivala Beloje. A kje bi bili domači kraji, kje tista vas in rečica Uzjupka, to je bila zanj prav taka skrivnost kakor ta kraj, kjer zdaj biva.
Tega se je pa dobro spominjal, da so bili prišli semkaj prav po tej cesti, da so se prej prepeljali čez neko široko reko in da so še prej pluli dolgo z ladjo, se vozili z vlakom; se spet peljali z ladjo in nato spet z vlakom.
Njemu se je pa dozdevalo, da mu bo treba iti po tej cesti in bo mahoma tu tista široka reka, nato lokomotiva, ondi pa bo tudi že rečica Uzjupka in vds Beloje in tudi domača hiša, ki jo je imel tako rad in kjer pozna po številu vse starejše vaške
ljudi in vse otroke. Spominjal se je še, kako sta mu umrla oče in mati, kako so ju položili v krsto in odnesli nekam za gozdič na nepoznano pokopališče. Senika se je tudi še tega spominjal, kako se je jokal in prosil, da bi se vrnil domov, vendar so ga obdržali tu v baraki, mu dajali kruha in kaše ter ga zmerjali. Tudi načelnik, ki je vsem ukazoval, ga je nahrulil in mu velel, da ostane ondi in da ga bo za lase, če se bo upiral.
Tako je Senika hočeš-nočeš živel in trpel. Z njim vred so bili v baraki še tri deklice in en fantek, ki so jih bili starši pustili tu in šli kdo ve kam, a ti otroci so bili tako majhni, da se ni hilo moči z njimi igrati ne zabavati.
Minili so dnevi in tedni, a Semka je bival dalje v zasovraženi baraki in se ni smel nikamor oddaljiti. Slednjič Pa ni mogel več prestajati. Saj je blizu tista cesta, ki so bili po njej prišli semkaj iz Rusije! Ce ga ne pustijo zlepa, bo pa pobegnil. Je li dolga pot do doma? In spet bo zagledal domačo rečico Uzjupko, domačo vas Beloje, spet bo videl Malačka, Vas-jatka in Mitka, svoje najboljše pri jatelje, šel bo k učiteljici Afrozim Jegorovni, pa k popovim otrokom, kjer imajo vse polno češenj in jabolk ...
Daši se je Semka bal dolge poti, vendar je bilo upanje v to, da bo spet zagledal svojo reko, svoje tovariše in domačo vas tako veliko in vabljivo, da je zadušil skrb, si izbral pripraven čas in se je za večne čase poslovil od ljudi v baraki in njihovih ,,dobrot" ter zbežal na cesto in bil povsem srečen, saj se je vračal domov.
lllllllliiiillllliliiiiliiiiiiiillllllllllllilllilllllllllllllllllllllllllllllllllllillllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll*^
Glasujmo 9. oktobra 1949 vsi za DFDL!
Zjutraj je tovariša obiskal Tihon Nikolajev in mu čvrsto stisnil roko:
— A ti si spet preslepil smrt! Opomogel si boš. Vem, da si nikoli več ne boš želel umreti.
Mihajlo se je nasmehnil s srečnim nasmeškom:
-— Seveda ne! . . . Zdaj se moramo vrniti domov. Videli bomo še mnogo čudes. In koliko dela je še pred nami! Vsega me je prevzela žeja po življenju in te žeje ne more prav nič potolažiti. Razen, morda, nesmrtnost . . .
— Nikar ne misli, da si samo ti tak — je odgovoril Tihon, — mi vsi smo se borili in umirali, dragi moj tovariš, zato, da bi živeli . . .
iiiiiiiiiiiiiiiiniiiniiiniiiniiiniiiaiiiiiiiniiiniiiniiiiiiiii
žfanfe in
RESNICA
(Nadaljevanje s 3. strani)
cih in pionirski železnici. O tem, seveda, v mežnarjevih bukvah ni besedice in on tega šc sam sebi ne ume razložiti.
— Hencaj, hencaj, dokler se je ljudstvu sanjalo o hudičih, kraljih in menihih, nam je šlo dohro — vzdihuje Matjaževa žena Mica. — Ko pa je traktor vse to pregnal iz ljudskih sanj, smo prišli čisto na nič.
Nekega dne je pritekel k mež' narju njegov najmlajši in zavpil:
— Očka, očka, o hudiču se mi je sanjalo!
„0, srečni hudič!" se je razveselil mežnar. „Kar povej mi torej, kako je bilo!"	.
— Sanjalo se mi je. — je zače mali —1 kakor da je milica prijelo hudiča, ker je bil skril viške žita ia s tem sabotiral načrt . . .
„Tudi ti, sinko Lojzek," je vzkliknil mežnar Matjaž kakor nekoč Julij Cezar, in si razklenil pas, a mah potepin je že pobegnil prek plota m zavpil:
— Tudi ti očka si reakcija!
Tedaj je mežnar ves ogorčen še* k svojemu edinemu prijatelju, krčmarju Juriju ,,Jazbecu", pa je našel tudi njega v hudih skrbeh.
„I\aj ti je, za božjo voljo?" se je začudil mežnar.
— Nikar me ne sprašuj; grde sanje sem imel — je zakrulil krč'
,, K a j je bilo?" je silil vanj Ma-
| j jj v
— Sanjalo se mi je, da stoji tukaj namesto moje krčme Dom prosvete. Gledam gesla, časnike, knjige zgrozil sem se in prebudil.
,,Dragi moj Jurij, tako je, resnično tako. Danes so to tvoje sanje, jutri bo pa vse resnica. Tak Jc
pa načrt."	.
_____O, da bi vsaj pritisnila taka suša da bi usahnila ta fronta! — )e ves potrt vzdihnil ,, Jazbec in oba mežnarjem sta pogledala v nebo, ki ju je pa tudi iznenadilo. Bilo se ,U namreč tako pooblačilo, da je vsal čas morala priti ploha.
„Oh, ti moj Jurij, sedaj že neba ni več na naši strani. Zdi se mi, u» oni gori tudi že delajo udarniško p° načrtu."
Tedaj je mežnar tiho pristopil 'J krčmarjevi peči ter zagnal stoletn kolendro in egiptovske bukve vanjo-
— Zakaj pa tako? — se je prestrašil krčmar.
„Zakaj? ker ta šara ni več za nago novo dobo. Od nje ne bo kru 1
za naprej."	.
— Kaj pa nameravaš sedaj sw
rili :	, •	4ift
„Kaj? šoli je treba služitelja; U grem. Morda pridem kako v nac ’ Sanjalo se mi je vse noči o razn. tečajih in učenju, pa nič zalo; -j rogali sc mi ne bodo moji 1& otroci."
Kotmara ves. (Javno zborovanje demokratične fronte delovnega ljudstva). V nedeljo, dne 28. avgusta, je bilo v Kotmari vesi javno zborovanje demokratične fronte delovnega ljudstva. Na dobro obiskanem shodu smo slišali govor bivšega poslanca tovariša Janka Ogrisa, ki je v prepričevalnih besedah razložil program in cilje naše nove organizacije, ki bo zbrala v svojih vrstah vse brez razlike, kako gleda posameznik na svet in življenje, ker Zasledujemo samo en skupen cilj in ta je priboriti našemu ljudstvu zagotovljen obstanek in človeka vredno življenje. Govornikove besede so padle na rodovitna tla in vsak bo po svojih močeh pomagal, da bomo •osvojili za ideje Demokratične fronte delovnega ljudstva vse široke plasti ljudskih množic in 9. oktobra strnjeno glasovali za listo naših kandidatov.
Bilčovs. Po dolgi hudi bolezni nas je 29. avgusta t. 1. za vedno zapustil Valentin Kvančnik, pd. Žalnik v Bilčovsu. Vsa svoja leta je bil rajni skrben in delaven gospodar. Vsa njegova ljubezen in delo je veljalo naši zemlji, katera pač skromno vrača kmetu svoj trud. S svojo pridno-stjo je povečal in zboljšal svoje posestvo in kadar je prišel čas, da je bilo treba iti na volišče, se je vedno zavedal svoje narodne dolžnosti in stal v slovenskih vrstah. Najhujši, udarec je bil za njega ta, da mu jev minuli vojni padel na finski fronti njegov edini sin.
Po svojem trudapolnem življenju je legel v našo zemljo, katero je tako ljubil.
Naš pevski zbor mu je v slovo zapel na domu in ob grobu ganljive
žaiostlnke.
Zaostalim naše iskreno sožalje.
Bmca. Na Brnci je bil v soboto, 27. avgusta t. 1., ob živahnem zanimanju navzočih za izvajanja referenta tovariša dr. Luke Sienčnika, članski sestanek Demokratič. fronte delovnega ljudstva. V resni in stvarni diskusiji smo prišli vsi do prepričanja, da je edino pot nove organizacije prava, ki bo vodila koroške Slovence v boljšo bodočnost, zato bomo združili v njenih vrstah vse in se potrudili za časten uspeh pri volitvah, ki so pred nami.
Sele. Pred kratkim je naš list pisal o primeru iz Zg. Borovelj, kjer
2.	Prisilili bomo tudi mrtve k delu
Koliko premoga nam bo dala predelana in nova Donecka kotlina v letu 1932-33?
7354 milijona ton.
Koliko ton pa bomo potrebovali?
Najmanj 125 milijonov.
To je slabo! Kako bomo nadomestili to razliko?
Vprašajmo raziskovalce.
Ti nam pravijo, da imamo še eno premogovo kotlino. V primeru z njo je Donecki bazen pravi pritlikavec.
V Sibiriji se dviga visoko Altajsko gorovje. Njegovi vrhovi so pokriti z večnim snegom. Na pobočjih rastejo prašume temnega iglovja. Od glavnega hrbta se vlečejo dolgi razrastki v sibirske in kirgiške stepe. V podnožju teh gora leži v zemlji premog. Nekoč se je tod razprostiral morski zaliv. Podnožje Altajskega gorovje je oblivalo morje. Velikanske praproti in preslice so fastle na bregovih. Med praprotmi ki preslicami so lomastile neokretne
se je videlo, kako gospodje v deželni vladi in kmetijski zbornici ravnajo z našim kmetom. To nas napotuje k temu, da še mi pokažemo primer iz naših Sel, kjer smo sami gorski kmetje, najbolj potrebni podpor.
Leta 1947. se je tukajšnjemu kaj-žlarju Tomažu Kelihu zrušil hlev pri čemer je bila ubita ena krava in šest ovac. To je bila posledica tega, ker Kelih iz lastnih sredstev ni mogel pozidati hleva in je čakal na obljubljeno podporo že od leta 1943. naprej. Pa tudi po tej nesreči si je gospoda v kmetijski zbornici pustila časa, zganila se je šele letos spomladi, ko je Kelihu poslala dva svoja uradnika, ki nista napravila nič drugega, kot da sta mu povedala, da on podpore ne dobi, ker je premajhen kmet (!). Podpore dodeljuje
debele živali z dolgimi vratovi in z majhnimi glupimi glavami. Te živali so bile velike kakor štirinadstropne hiše.
Leta so minevala, živali so izumrle, morje je usahnilo, zaliv se je spremenil v ogromno močvirje. Pozneje je pesek zasul močvirje,na pesek pa je legla ilovica. Ostanki močvirnih trav, praproti in preslic so trohneli pod plastjo peska in ilovice, črneli in se izpreminjali v premog. In na to pokopališče hočemo priti. Izkopali bomo iz grobov mrliče, da bodo delali za nas.
Kako je ime temu premogovnemu velikanu, ki je v primeri z njim Donecki bazen pritlikavec?
Imenuje se Kuznecki bazen. V Donecki kotlini so premogovne plasti tanke. Ako so pol metra debele, je to že veliko. V Kuznecki kotlini pa še dva metra debele plasti niso debele. Tam so 16 metrov debele plasti. Te plasti leže poleg tega bliže zemeljski površini. In premog je boljši.
zbornica samo velikim kmetom. Njemu dajo v najboljšem primeru le posojilo.
Iz tega vidimo, da gospodje, ki vladajo v kmetijski zbornici, nimajo za našega človeka ničesar in da celo pomagajo, da bi on čini prej gospodarsko propadel.
Železna Kapla. V Železni Kapli smo imeli v nedeljo, dne 28. avgusta, številno obiskan članski sestanek Demokratične fronte delovnega ljudstva. Domačin tovariš Andrej Haderlap je v izčrpnem referatu razložil nastanek in pomen Demokratične fronte delovnega ljudstva za koroške Slovence posebej in vse resnične demokrate avstrijskega delovnega ljudstva sploh. Njegove besede so vzeli z navdušenjem na znanje in je odločitev za nas sama
Zakaj se torej ne lotimo tam dela? Zakaj se ne lotimo z vso vnemo Kuzneckega bazena?
O,	saj smo se že! V Doneckem bazenu bomo proizvodnjo podvojili, v Kuzneckem pa potrojili. Slabo je samo to, da smo v Kuzneckem bazenu šele pričeli z delom. Kuznecki bazen je novinec, tam imamo malo rovov, tudi železnic je malo, večjih električnih central pa sploh ni. In vendar bomo tudi tam mnogo dosegli.
Leta 1930. nam je dal Kuznecki bazen samo 3 milijone ton premoga, leta 1933. nam ga bo dal 27 milijonov, to je devetkrat toliko; 27 milijonov ton pa je količina, ki jo je dal Donbaz v začetku petletnega načrta.
V Protopjevsku, v srcu Kuzbaza, je dal samo eden majhen stroj z 250 kilovati. Prenesli smo ga iz Malega moskovskega gledališča k 1920. Ta stroj 250 kilovatov je kaplja vode spričo velikana, kakršen je kuzbaz. Za njegovo izkoriščanje bi potrebovali stotisoče kilovatov. Na Kuzbazu in v Kijenerovsku pa se zdaj gradi ogromna električna centrala 560.000 KW (750.000 HP). To bo ena izmed največjih central na svetu.
(Dalje)
ob sebi umevna, ker le po tej poti, ako bomo združili vse naše sile, bomo dosegli pravice, ki nam pripadajo. Ravno tako nimamo nobenih pomislekov, komu bomo pri volitvah zaupali svoje glasove, kakor edino kandidatom Demokratične fronte delovnega ljudstva.
Vovbre. Dne 31. avgusta t. 1. smo na domačem pokopališču položili k zadnjemu počitku posestnika Jožefa Pekarta, pd. Skerkina s Tolstega vrha. Poslovilni govor je imel domači župnik Cebedin, pevska zbora iz Vovber in Kneže pa sta umrlemu zapela v slovo ganljive žalostinke. Zaostalim naše iskreno sožalje.
Loga ves, Tovariš Prušnik Karl — Gašper je v nedeljo, dne 28. avgusta t. 1., govoril pri nas članom Demokratične fronte delovnega ljudstva. Iz njegovih izvajanj smo spoznali, da je ta organizacija edina, ki se bo odločno potegovala za pravice, ki pripadajo nam koroškim Slovencem in vsemu delovnemu ljudstvu. Zato bomo šli tudi brez oklevanja na delo in izrabili čas, da bo naša organizacija močna in pomembna ter bomo spravili vse na noge in volili 9. oktobra t. 1. Demokratično fronto delovnega ljudstva.
Vrba. Dvaindvajsetletni zidarski vajenec Vili De Monte, ki ga poznamo vsi izseljenci, ki smo bili v Hes-selbergu, se je pred kratkim hudo ponesrečil. Ko se je peljal s kolesom po glavni cesti pri Vrbi, ga je zadel neki osebni avtomobil, ki se je pripeljal za njim, in ga podrl na tla. Vili De Monte je bil precej poškodovan in so ga morali prepeljati v bolnišnico. Vsi mu želimo čimprejšnje okrevanje.
Železna Kapla. (Prejel je zaslužni odgovor). Za preteklo nedeljo, dne 4. septembra, je KPA sklicala v kinodvorani v železni Kapli javno zborovanje s filmom. Vse je bilo lepo pripravljeno — dvorana, film in kot govornik je prišel sam deželni poslanec g. Ivazianka. Pri tem zborovanju pa je manjkalo samo nekaj in sicer glavno — ljudi ni bilo, tudi jih ni bilo čez eno in dve uri, čeprav je referent vztrajno čakal. Slaba organizacija je to, se je jezil g. Ka-zianka. Ce je bila organizacija slaba ali dobra, tega ne vemo in to tudi ni važno. Vemo pa eno in to si naj zapomni tudi g. Kazianka, da smo Kapelčani, ki smo se znali za osvoboditev izpod fašizma boriti z orožjem v roki (in ne samo s tem, da smo poslušali angleški in ameriški radio), naveličani puhlih in obrabljenih fraz ter praznih obljub, kadar gre za naše glasove in ne maramo poslušati ljudi, ki so izvoljeni z našimi — slovenskimi glasovi in ki so nas, namesto da bi nas zastopali in branili naše pravice, nesramno prodali in izdali. Kazianka je prejel zasluženi odgovor, prav tako pa se bo godilo vsem, ki nas vidijo in hvalijo samo takrat, ko bi jim naj dali svoje glasove, pozneje pa jim je deseta briga, če imamo svoje pravice ali ne. Naj se nikar ne trudijo svoje glasove bomo dali tisti stranki, ki ne dela z obljubami, temveč z dejanji in ki v resnici zastopa koristi koroških Slovencev in vseh delovnih ljudi. To pa je samo in edino Demokratična fronta delovnega ljudstva.
HtMuiiiniiiniiHiiiiniiiniiiBiMmiiiiaiiiii
Slovenska prosvetna zveza naznanja
SPD ,,Dobrač“ z Brnce igra danes ob 17.30 uri in jutri ob 14.30 uri pri Prangarju v Zmotičali
Klinarjevo opereto
MIKLOVA ZALA
Ne pozabite zamenjati stare bankovce po 10 šilingov
Kakor sporoča avstrijska nacionalna banka, veljajo bankovci po 10 šilingov s podaljškom ,,Zweite Ausgabe“ in datumom z dne 29. maja 1945 samo še do 15. septembra 1949. Pozneje jih kot plačilno sredstvo ne moremo več uporabljati. Zamenjajo jih samo še podružnice avstrijske nacionalne banke in sicer najkasneje do 15. septembra 1952. (APA).
lll!lllllllllllllll!IIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIHIIItlllllllllll!lllllllllllllllllllllllllll!lilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll!lllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllli IIIIII1II1IIIJI!
Delovni ljudje Slovenske Koroške
Kdo vas sovraži, prezira?
Kdo vas trpinči, zatira?
Kdo vas mrzi, zaničuje?
Kdo vas povsod zasramuje?
Kdo vas je tiral z domačega praga? Kdo vas je gonil na tuje?
Kdo vam spet davke visoke nalaga? Kdo vas pritiska in tlači?
Kdo vam želi, da bi bili berači ?
Nemška gospoda in nje pomagačil
Premislite tol In ko pride vaš čas, takrat pa enotno povzdignite glas! Povejte pokvarjeni nemški gospodi,
da 1 j ud sivo odloča o svoji usodil
VOLITE VSI
Demokratično fronto delovnega ljudstva
i
■
uiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiioiiiiiiiiiiiiiniiiiiiNiiiiiiiiiniiiniiiN
(1. I L 3 I N
POVEST 0 VELIKEM
NAČRTU
Uvedba strojev v naših malih in srednjih kmetijah
Brez tehnizacije, brez vsesplošne uvedbe strojev v kmetijstvu je naša mala in srednja posest neizogibno zapisana smrti. Ne bo mogla konkurirati na trgu, ne bo mogla gospodarsko tekmovati z že tehnizirano veleposestjo. — Mali kmet ne zmore sredstev, da bi si nabavil drage obdelovalne stroje. In če bi si jih že nabavil na kakršen koli način, mogoče z državno podporo, bi se mu ne izplačali. Preostane edino skupna nabava in uporaba.
Poznamo pa nerazpoloženje naših gospodarjev proti skupni uporabi. Že star pregovor ,,v španoviji še pes crkne11, ni povsem neutemeljen. Pri tem je mišljena seveda le taka „špa-novija11 — skupna uporaba, — ob kateri bi, kakor je večinoma pri prostih strojnih skupnostih, stroje uporabljali vsi, za njihovo vzdrževanje pa bi se malokdo ali nihče ne brigal. Izkušnja zadnjih deset let je po vsem svetu pokazala, da se proste skupnosti za uporabo strojev v kmetijstvu za stalno niso obnesle, pa čeprav koroška kmetijska zbornica v zadnjih okrožnicah (menda samo zaradi skupne nabave) priporoča oz. naroča ustanavljanje traktorskih in strojnih skupnosti.
Predvsem so ob prosti skupni uporabi odpovedale motorne kosilnice, stroji za trošenje umetnih gnojil, stroji za izvedbo žetve itd. Pokazalo se je namreč, da komplicirani stroji, katere moramo stalno in vestno snažiti in enakomerno oskrbovati, spadajo v roke, le enega oskrbnika. Pa so potem napravili nekake strojne postaje. Kaka splošna kmetijska ali trgovska družba ali imovitejši privatnik si je nabavil vse potrebne stroje in te izposojeval proti plačilu. Tudi ta način uporabe strojev za malo kmetijo večinoma ni imel obstanka. Kmet ni imel nikdar jamstva, da mu bo stroj tedaj na razpolago, kadar ga bo resnično potreboval. Strojne postaje so stroje izposojevale po načelu „kdor prej pride, prej melje11.
Za splošno uporabo modernih strojev (traktorji, kosilnice, žetveni stroji, velike mlatilnice, stroji za trošenje umetnih gnojil itd.) so se tako v Sloveniji kakor v vseh severnih državah, na Danskem in švedskem obnesle le prave strojne zadruge. V zadrugi obstoja glede uporabe strojev pravi demokratični red in za tega skrbi uprava s predsednikom in strojnikom. Da pa ne bo kdo mislil, da sem svojo trditev izvil iz trte ali si izmislil v kaki teoretični špekulaciji naj navedem* naslednji praktični primer:
V mojem nekdanjem službenem delokrogu na Gorenjskem smo šteli samo v eni občini in sicer v Šentjurju pri Kranju že pred letom 1941 enajst raznih kmetijskih pridelovalnih zadrug. Med temi so bile tudi tri strojne. Posebno dobro mi je v spominu strojna zadruga v Voklem! Predsednik te zadruge se je brigal predvsem za pravočasno razporedim strojnega dela na posameznih kmetijah, za pogonsko gorivo, za vodstvo knjig itd. Strojnik pa, ki je bil izučen mehanik, je skrbel za pravilno delo s stroji, za pravilno snaže-
nje in za popravila. Zadruga je imela oh posebnem ločenem strojnem domu tudi še posebno majhno mehanično delavnico. In takih strojnih zadrug je bilo na Gorenjskem že takrat 26.
Zakaj se je zadružništvo na Gorenjskem že takrat moglo tako bohotno razviti? Takrat je bil ravno resni značaj ljudstva, ki je vedno točno preračunalo, kaj se izplača in kaj ne. Pogoj za uspešno uvedbo zadružništva.
Uvideli in izračunali so, da je samo skupna zadružna uporaba strojev na mali kmetiji rentabilna. In iz izkušnje vem, da po načelu ,,čisti računi, dobri prijatelji11 v teh kmetijskih pridelovalnih zadrugah nikdar ni bilo resnih sporov.
Tudi pri nas na Koroškem bomo v naslednijh tednih morali pristopiti k vsesplošnemu organiziranju kmetijskih strojnih zadrug po vaseh. Pobudo k temu nam mora dati dejstvo, da je v smislu novih smernic pričakovati znatnejše podpore pri nabavi strojev s strani oblasti le ob skupni zadružni uporabi.
KOčuški
Inozemski uvoz živil in druga poročila
Avstrija ima s Francijo pogodbo,, po kateri bo uvozila okoli 10 milj. jajc. Ta jajca, katerih prva pošiljka je prišla na Dunaj, prodajajo po 78—79 gr. za komad. — Pitane svinje iz Francije v Avstrijo naprej uvažajo in jih pride tedensko 1000 na Dunaj. — Z Holandije prihaja na Dunaj sveže svinjsko meso, katerega skupan količina bo znašala sto tisoč kilogramov. — V Ameriki pričenajo po novih metodah kon-servirati mleko, da bi ga tako lažje spravili na inozemski trg. Podobne poizkuse delajo v Franciji. — Za zboljšanje svinjere-je bo Avstrija uvozila iz Anglije 500 plemenskih svinj. — število svinj v Avstriji je doseglo šele 60 % števila iz leta 1938. — Na dunajskem velesejmu bo posebna razstava vrst semenskega žita in pitanih svinj. — Za dunajski velesejm od 11.—18. septembra in za graški velesejm od 15.—'23. oktobra je za vožnjo z vlaki in avtobusi 25 %-ni popust. Za dokaz velja trajna izkaznica velesejma.
K predpisu oddaje, krušnega žita
V zvezi z letošnjo odmero oddaje rži in pšenice veljajo še naslednja posebna določila:
1.	Kdor je oddal predpisano količino rži in pšenice, z ostalim žitom lahko svobodno razpolaga.
2.	Kdor je odmerjeno količino oddal, dobi od župana občine na predpis, s katerim mu je bila odmerjena oddaja, potrdilo, s katerim se izkaže da s preostalo ržjo in pšenico lahko svobodno razpolaga.
3.	Krmljenje živine z ržjo ali pšenico je prepovedano in to tudi v primeru že izpolnjenega predpisa oddaje.
4.	Pri vsaki oddaji mora odku-povalec izstaviti potrdilo (Kontingent-Verrechnungsschein) .
•V okviru obvezne oddaje veljajo naslednje cene (za 100 kg od doma pridelovalca) :
Rž: v septembru šil. 76.30, v oktobru šil- 76.80, v novembru šilingov 77.10; od decembra naprej šilingov 76.40.
Pšenica: v septembru šil. 86.50, v oktobru šil. 87.10, v novembru šil. 87.50; od decembra naprej šilingov 86.80.
Epidemija ohromelosti svinj.
Po nekaterih naših krajih se je v zadnjem času pričela pojavljati ohromelost svinj. Poseben znak bolezni je pobesnelost svinj. Zaenkrat Avstrija še ne pozna učinkovitega pro-tisredstva. Zato je ohromelost svinj ena najnevarnejših bolezni v svinjskih hlevih, ki ne pomeni samo znatno škodo v tem, da izgubimo svinje, temveč tudi v tem, da 3 mesece ne smemo v dotični hlev dati nobenega prašiča.
Obvarovali se je bomo vsaj delno, *če ne bomo spustili v hleve tujih ljudi, če ne bomo uporabljali mesa od obolelih svinj za domače potrebe in če bomo pazljivi pri nabavi tržnih svinjskih krmil.
Tržna opazovanja v avgustu
JESENSKI PODLESEK
Na gospodarskem sestanku v Rožu je nanesel razgovor tudi na ta strupeni nadležni plevel. Po mnogih naših travnikih bomo kmalu lahko opazili cvetlico bledo-rdeče barve, jesenski podlesek (Herbstzeitlose) Globoko v zemlji ima čebulo, iz katere požene spomladi listje in seme. Tedaj ji v Sloveniji pravijo ,Amerika11 ali pa tudi „divja turščica.
Marsikak posestnik mi je že tožil, da mu goveja živina boleha in je tudi marsikje poginila. Ljudje pa so dolžili tovarne, mesarje in celo čarovnice, da so krive bolezni in nesreč pri živini.
Jesenski podlesek uničimo, ako ga ob mokrem vremenu izruvamo s čebulo vred (v suhem se ne bo dalo), ali če čebulo v zemlji prerežemo. Seveda je to zamudno in ne preveč lahko delo. če se je jesenski podlesek že preveč razpasel, je še najbolje, če travnik preorjemo, temeljito pognojimo in nato — ko smo ga nekaj let uporabljali kot njivo — na novo zasejemo. Ker pa tudi to ne bo vedno mogoče, si dobro zapomnimo, da redno in pravilno gnojenje, ki krepi in učvrstuje travniško rušo, ta nadležni plevel polagoma skoraj popolnoma zatre.
Konji. Na Koroškem je živahno povpraševanje za dobrimi plemenskimi žrebeti ženskega spola. Na Solnograškem so žrebeta imela ceno 2200—3500 šil. — Ker se letniki doslej skoraj niso prodajali, o njih še ni zanesljivih podatkov. Za pričakovati pa je, da bo velika razlika v ceni med plemenskimi enoletnimi žrebci in navadnimi letniki.
Živina. Tržne razmere kažejo velike razlike, ki so nastale zaradi razlik v pridelku krme. Na Solnograškem so na trgih krave dosegle ceno 4000—4500 šil- voli pa 6—7 §ih za kg žive teže. Obstojajo izgledi za izvoz živine v vzhodne dežele Avstrije, kakor tudi v inozemstvo. Na splošno so pa živinske tržne razmere nepregledne.
Prašiči- Prašičji sejmi v Celovcu so pokazali počasen promet, ker je
POZGANICA
Rep se ni preveč kričako izpostavljal kot pristaš slovenske stranke, kljub temu je bil njen nevidni voditelj, ki je stal na čelu vseh njenih organizacij, vseh njenih akcij. Kdor se je le malo obrnil, je takoj in povsod zadel na njegov silni vpliv. Nihče ga ni ljubil, vsak se ga je pa po svoje bal. Kmetje so ga imeli v želodcu zaradi tega, ker jim je z zidanjem novega farovža nakopal hudo občinsko novico, večina delavstva ga ni marala, ker je s svojimi organizacijami rovaril med njimi in slabil njihovo politično moč, nemčur-ji zaradi njegove slovenske narodne
nepomirljivosti, kaplani zaradi njegove strogosti — vsi pa zaradi tega, ker mu niso mogli nikjer do živega.
Bilo je znano, da Rep ni nikoli tako govoril, kakor je mislil. Tako je bilo tudi zdaj, ko je sprejemal svojega tako redkega gosta.
,,Dober dan, Lušin! Kaj pa je vas prineslo? Zelo me veseli, gospod Lušin. Ali bi popili z mano čašo črni-ševca?11 je govoril suho, brezizrazno. Zraven si je na tihem mislil: ,,Kaj je le tega jazbeca prineslo k meni . . .?“ Rep ni maral Lušina.
Cenil je njegove gospodarske spo-
sobnosti, kajti temu človeku je premoženje kar samo od sebe letelo na kup. Seveda so kleli kmetje in včasih je njegova pohlepnost bila le preveč očitna. Toda kadilo se mu je tudi njegovo družinsko življenje. Tiste stvari z deklami. . . Povsod sumljivi pankrti . . . nesramno pohujšanje ... ali kaj, ko ga nikjer ni bilo mogoče pritisniti! V spovednici ga menda še ni srečal, odkar je bil v fari . . . Kljub temu se ni mogel pritoževati glede drugih dolžnosti: Lušin je redno odrajtoval biro in priznati je moral, da ni bil skop. V njegovi hiši jev kotu visel rožni venec in vsa družina je morala pokorno opravljati vse verske dolžnosti. Proti farovški novici za novo župnišče je grmel tudi on, vendar jo je prvi odštel . . . Rep ga je imel tudi na sumu, da je paktiral z nemčursko stranko, čeprav ni nikdar nastopal kot njen odkriti pristaš; z nekaterimi voditelji te stranke je bil celo v večnih sporih. Toda pri zadnjih občinskih volitvah je nemčurska stranka čisto gotovo v prvi vrsti zmagala
z Lušinovim glasom.-----------
L	(Dalje)
izvoz v sosednje dežele zaostal. Cene so bile 15—17 šil. Morda bo prašičji trg jeseni spet oživel.
Krompir. Promet s krompirjem je spet oživel, tržne razmere so se nekoliko ustavile. Na Zg. Koroškem so zgodnji krompir prodajali tekoče še po 40 gr, okoli Celovca in na Sp. Koroškem po 35—40 gr. Toda cena pada, trgovci v Celovcu ga plačujejo le še po 28 do 30 gr.
Povrtnine. Ponudba zelja in ohrovta je zaenkrat padla, po glavnati solati je povpraševanje, jesenske endivije je dovolj. Pomanjkanje pa se kaže pri dobrih kumercah, paradižnikih in papriki. Zelo povprašujejo za čebulo in cvetačo (kar-fiol) ; rdeče pese je dovolj.
Sadje. Vsled vremena je izpadlo veliko sadja zaradi monilije, blago je v precejšnji meri malovredno. Sadjarjem bi priporočali, da z obiranjem zimskih jabolk še počakajo, da bodo drevesno zrela in da jih dobro shranijo. Preprečiti je treba poplavo trga v septembru in oktobru,-da se omogoči miren razvoj cen.
Na sektorju povrtnin in sadja skoraj ni pričakovati nadprodukeije, če bi pa nastale kakšne težkoče, je in bo vzrok v nazadovanju kupne možnosti.
Več pažnje žitu v kašči I
Žitno zrnje vsebuje še obilo vlage. Zato pogostoma premetajmo in odprimo okna, kadar je zunaj bolj suho in hladneje kot v kašči- S tem bomo odgnali tudi morebitnega žitnega rilca.
V skrinjah vlažno žito plesni.
...........................
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10, telefon 1624/4; Za vsebino odgovarja: France Košutnik. Tiska: Robitschek & Co., Wien VIII., HernalsergOrtel 20. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Kla-genfurt 2, Postschliefifach 17. IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIM^