t t-1- 195F-58 DOPISNIKI GLEDALIŠKEGA LISTA DRAME SNG V TUJINI: Mikolajtis Z i e m o v i t, Varszawa, za Poljsko; — Miroslav P a v -1 o v s k y, Brno, za Češkoslovaško; — Ossia T r i 11 i n g, London za Anglijo in Francijo; — Friedrich L a n g e r , Wien, za Avstrijo; — Paul Herbert A p pel, Miinchen, za Zahodno Nemčijo in Gerhard W o 1 f r a m, Berlin, za Nemško demokratično republiko. Gledališki list Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Lastnik in izdajatelj Slovensko narodno gledališče Ljubljana. Urednik Lojze Filipič Osnutek za naslovno stran: Vladimir Rijavec. Izhaja za vsako premiero. Naslov uredništva: Ljubljana, Drama SNG, poštni predal 27. Naslov uprave: Glavno tajništvo SNG, Ljubljana, Cankarjeva 11. Tiska tiskarna Časopisnega podjetja »Slovenski poročevalec«, Ljubljana. Redakcija 11. številke XXXVII. letnika (sezona 1957/58) je bila zaključena 25. marca, tisk pa je bil končan 20. IV. 1958. GLEDALIŠKI LIST DRAME SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA LJUBLJANA SEDEMINTRIDESETI LETNIK SEZONA 1 957-58 — ŠTEV. 1 1 LEV NIKOLAJEVIČ TOLSTOJ ANA KARENINA LEV NIKOLAJEVIČ TOLSTOJ ANA KARENINA Prizori iz romana. — Dramatska kompozicija N. D. VOLKOVA Prevedel: JANKO MODER Režiser. BALBINA BATTELINO-BARANOVlCEVA k. g. Scenograf: VLADIMIR RIJAVEC Kostumi: MIJA JARČEVA Lektor: prof. BRUNO HARTMAN iA na SAVA SEVERJEVA Karemin STANE POTOKAR Vronsiki . BORIS KRALJ Stlva FRANCE PRESETNIK Betsy MILA KAClCEVA Odvetniik MAKS FURIJAN Dolly MILEVA UKMARJEVA Serjoža NIKO SMIRNOV Mužlk BOJAN PEČEK Tuškevič . ANDREJ KURENT Dvojna dama . HELENA ERJAVČEVA Gostja MAJDA POTOKARJEVA Anilina prifliaiteljioa DUŠA POČKAJEVA Kneginja Mjagkatfa MIHAELA SARICEVA Diplomat • JANEZ CESAR Gost DRAGO MAKUC Dama DRAGA AIIAClCEVA Prvi služabnik pri Betsy . . . lANTON RIŽNAR Drugi služabnik pri Betsy . . DRAGO ULAGA Poslanikova žena ...... VIDA LEVSTIKOVA General LOJZE DRENOVEC Polko vmdik JURIJ SOUČEK Prvi časitnlk POLDE BIBIČ Drugi častnjiik ALBERT RANER Tretji časitniik DANILO BENEDIČIČ Aleksander Vronski JANEZ ROHACEK Konjar BRANKO STARIČ Cord ..... RUDOLF KOSMAČ Sivolasi starček z izvezenim pokrivalom LOJZE POTOKAR Knez MILAN SKRBINŠEK Kamerjunker STANE CESNIK Njegova ekscelenca BRANKO MIKLAVC Grofica Lidija Ivanovna . . VIDA JUVANOVA Varja VIKA GRILOVA Grofica Vronskaja .... MIRA DANILOVA Kneginja Varvara IVANKA MEZANOVA Zdravnik IVAN JERMAN 'Pestunija . ELVIRA KRALJEVA Kartasov »PAVLE KOVIC Kapitonič . ALEKSANDER VALlC Kornej . LOJZE ROZMAN Strežaj pri Vronskem .... ANTON HOMAR Knez Jašvin ........ JOŽE ZUPAN Knez Tverski duSan skedl Inspicdemt: VINKO PODGORŠEK Odrski mojster: VINKO ROTAR Rozsvetjava: VILI LAVRENČIČ Maškar tn 'lasuljar: ANTON CEClC LOJZE VENE IVAN PRIJATELJ: LEV NIKOLAJEVIČ TOLSTOJ Kakor Angleži Shakespeara± Nemci Goetheja, Italijani Danteja, štejejo Rusi za svojega narodnega genija Puškina, iz katerega tudi v resnici z lahkoto dokazujejo duševno potomstvo vseh svojih poznejših umetnikov, mislecev in prosvetnih delavcev — dejstvo, ki je jasno vsakomur, kdor more Puškina brati in uživati v originalu. Za ruskega bralca pomeni Puškin realistično, vedro in harmonično sintezo potrditve življenja, medtem ko pomeni njegov vrstnik in duševni dvojček, Lermontov, romantični krik disharmonije, upora in razdvoja ter drugi njegov vrstnik, Gogolj, korak preko realnega 291 Lev Nikolajevič Tolstoj leta 1854 življenja v kraljestvo mističnih zagrobnih senc. Toda veliki svet kulturnih narodov, ki Puškina že zaradi težko prevedljive in zategadelj komaj v druge jezike v vsej globokosti prenosljive vezane pesniške oblike večine njegovih del nikdar ni mogel tako doumeti, kakor doumeva in podoživlja večno mladega tvorca »Onjegina« rojen Rus, ta si je izbral in proglasil za reprezentanta duševne Rusije — LEVA NIKOLAJEVIČA TOLSTOJA. In v resnici se mora reči, da pred Tolstojem ni rodil ruski narod moža, ki bi bil razmeroma tako rano prodrl v vseobče zanimanje svetovne publike kakor ta •veliki pisatelj ruske zemlje*, naslov, ki ga je Tolstoju podelil najizrazitejši ruski Evropejec, Turgenjev. Sele v prvem desetletju po svetovni vojni je začel v svetovnem kulturnem kraljestvu preko svetlobe jasnopoljanske zvezde sevati skrivnostni sij severnega maga Dostojevskega, in sicer v toliki meri, v kolikršni je moderni svetovni človek jel iskati poti iz realizma v iracionalnost. Vodilna svetovna duhova pa ostajata oba. Dostojevski in Tolstoj, slejkoprej, in sicer Dostojevski kot dosihmal neprekosljivi nadrealist, kot umetnik, čigar liki rastejo brezpri-merno grandiozneje nego liki njegovega predhodnika Gogolja iz realnih okvirov v čudovite nadzemeljske horizonte, in Tolstoj kot dosedanji največji svetovni r e ali st. In prav ona izredna umetniška sila Tolstoja, ona ogromna njegova potenca zavesti neposrednega življenja, ona sveža, neizrab-292 Ijena, vseobjemajoča in v vse prodirajoča pramoč, ki se je v Tolstoju utelesila v ta namen, da izpričuje za ves nov, prihajajoč velik narod pred drugimi velikimi, a že utrujenimi narodi, ta neupehana, sveža sila duha, ki vidi v malem veliko in veliko gradi iz malega, ta je bila prva vidna kvaliteta, s katero je zadivil Tolstoj svetovno publiko. In to kvaliteto je stopnjevala še druga iz nje izvirajoča: ono neutrudljivo, neizprosno iskanje Tolstoja, priti preko vseh zamotanih konvencionalnih laži do velike enostavnosti, preprostosti, prirodnosti in resničnosti življenja v strastni želji nravstvenega izpopolnjevanja. Tudi one, ki Tolstojevih filozofskih in verskih naukov niso sprejemali, vsaj v celoti ne, je vedno zadivljala ona pristno ruska, premočrtna in neizprosna doslednost, s katero je ta veliki duh v življenje prenašal zaključke svojega mišljenja, se odpovedoval kulturi in civilizaciji, ki jo je spoznal za lažno, in zametoval celo svoje prejšnje spise ter se ni ustavil tudi pred zadnjo konsekvenco — postati sam kmet, hoditi bos, prijemati za plug in čevljarsko orodje. Ta dejanja so mu dala v očeh svetovne publike nimbus zanimivega čudaštva. Tolstoja kot brezprimernega umetnika-reali-sta, snujočega svoje umotvore iz neposredne realnosti, iz kipečega življenja, in Tolstoja kot etika, stremečega po prirodnejšem, enostavnejšem in resničnejšem življenju — dve obratni strani iste medalje — je poznal in ga še pozna ter bere ves omikani svet. Nasproti tema dvema licema Tolstoja, ki sta med seboj v tesni zvezi, ustvarjajoč iz njega umetnika in pridigarja, je zavzemalo Lev Nikolajevič Tolstoj leta 1906 2 9 3 svetovno beroče občinstvo različna stališča, brez pridržka priznavajoč umetnika in pogosto odklanjajoč preveč premočrtnega pridigarja, a eno je ves omikani svet priznaval Tolstoju tudi glede druge njegove duševne funkcije: da je bil Tolstoj največji i sk at el j resnice vseh vekov, najdrznejši rušitelj vseh predsodkov, najpogumnejši graditelj novih, kulturnih hramov iz kvadrov, ki jih je lomil ta veliki realist neposredno iz osrčja prirode in ki jih je, očiščene od vse navlake, znašal ta ruski plemič, ki se je bratil s preprostim ruskim človekom — »kesajoči se plemič« — naravnost iz okolja in življenja ruskega ljudstva — vse to z neko naivno, genialno in realno premočrtnostjo. Skušajoč razložiti magični interes, ki ga je vzbudil Tolstoj s svojim delom, ne smemo prezreti še ene značilne črte njegove, ki je ta interes sopovzročevala, namreč okoliščine, da so vsi glavni junaki njegovih spisov bolj ali manj avtorjevi avtobiografski liki, v katerih pisatelj, soglasno z realističnim ustrojem svojega talenta popisuje svoje lastno dviganje in padanje, svoj lastni Človeški razvoj. Od tod velika sugestivnost in doživljena zanesljivost njegovih umetniških stvaritev. Življenjski razvoj L. N. Tolstoja predstavlja silno človeško dramo, povezano s pisateljevo lastno življenjsko dramo, ki je samo na videz polna nepričakovanih prelomov, v resnici pa enotna in dosledna s to razliko, da to, kar je v začetku v nji še bolj latentno in na pol izraženo, prihaja pozneje do odločilnih peripetij in izbruhov. Ni ga svetovnega pisatelja, ki bi tako malo operiral s fantazijo in invencijo, kakor Tolstoj. Njegovi spisi so njegova avtobiografija. 294 Grob Leva Nikolajeviča Tolstoja v Jasni poljani DRAMATIZACIJA „ANE KARENINE1' L. N. Tolstoj je, kot je razvidno iz njegovega dnevnika, prvotno nameraval napisati o Ani Karenini dramo. Snov zanjo se mu je ponudila ob resničnem tragičnem dogodku, ki se je dogodil v soseščini. Pozneje je misel na dramo opustil dn se odločil, da napiše krajšo epsko zgodbo o izgubljeni ženski. Toda gradivo se je mu pod peresom razraščalo, prvotna zamisel se mu je glede na osrednji lik in glede na kompozicijo celote izpremenila: okoli osrednje Anine podobe so se mu zgrnile še podobe vseh ljudi, ki jih je nosil v sebi in ki so terjale umetniške upodobitve. Tako se je okoli Ane zgrnila panorama ruske družbe in ruskega življenja v drugi polovici 19. stoletja z vsemi duhovnimi značilnostmi, filozofijo in načinom življenja tedanjega časa. Misel o dramatizaciji »Ane Karenine«, te epske panorame fantastičnih dimenzij, podobe Rusije in njenega življenja v drugi polovici 19. stoletja — se zdi na prvi pogled nenavadna in neizvedljiva. Če pa se opremo na prvotni Tolstojev načrt o dramatski upodobitvi Anine usode, in če razčlenimo osnovno in osrednjo zgodbo Anine ljubezni, moramo priznati, da so imeli številni gledališki ljudje vendarle dovolj osnove za svoje poskuse, kako prenesti Tolstojevo umetnino v gledališče. Intimna drama treh ljudi, Ane, Karenina in Vron-skega, je srčika Tolstojevega romana in to intimno dramo so skušali vsi dramatizatorji izločiti iz organizma romana ter jo posredovati na odru kot samostojno umetnino. Mejo, ločnico med Anino zgodbo in med družbenim ter filozofskim ozadjem Tolstojeve epske panorame so razni dramatizatorji potegnili različno. V tem je tudi bistvo problema: ali podati golo, izolirano Anino zgodbo, ali ohraniti epsko ozadje in v kaki meri. S prvo skrajnostjo tvegamo, da bo zgodba v nekem smislu osiromašena, z drugo skrajnostjo pa, da dramsko napetost zasenčijo in dramsko dogajanje zavro epski in filozofski elementi. Avtorji naše dramatizacije (dramaturški kolegij MAHT pod vodstvom N. D. Volkova) so se odločili za srednjo pot: jasno so prikazali intimno dramo Ane, Vronskega dn Karenina, ohranili v nekaterih značilnih in odločilnih potezah predstavnike družbe, v kateri se Anina drama in njena zgodba odvija, povsem pa so žrtvovali in izpustili filozofske in Tolstojeve avtobiografske pasuse v romanu. Namen dramatizacije »Ane Karenine« in njene uprizoritve bi torej mogli označiti takole: nikakor ne prestavitev Tolstojevega velikega romana na gledališki oder, marveč oživitev dntimne drame med Ano, Vronskim in Kareninom, med ljudmi, katerih človeške poteze so upodobljene s tako fantastično silo, globino in jasnostjo, da dobi dramski spopad med njimi prav zaradi njihove veličine in pomembnosti — podan v konkretnem, četudi le nakazanem družbenem okviru — nadčasovno pomembnost in veljavo. L. F. 295 O S S I A TRILLING „EPITAF ZA GEORGA DILLONA" John Osborne, ki ga štejejo mnogi kritiki za svetlo nado nove generacije mladih angleških dramatikov, je napisal že dve uspeli igri: »Look back in anger« in »The entertainer«. Uprizorjeni pa nista bili samo v njegovem rodnem mestu Londonu In v Skandinaviji. Prvo so igrali celo v Moskvi in v New Yorku, kjer so uprizorili tudi drugo (12. februarja) z gostom Sirom Laurencem Olivierom, za katerega je bila igra prvotno napisana. »The Entertainer« je eden izmed velikih uspehov sezone v Hamburgu, Pragi in Budimpešti, kjer je bila premiera sredi marca. Skratka, John Osborne postaja dramatik svetovnega slovesa. Napisal je že tretje delo, tokrat s sodelovanjem 35-letnega Anthonyja Creightona, po rodu Kanadčana, igralca, ki je med vojno služil pri Royal Air Force. Igra je bila uprizorjena v gledališču, kjer sta zagledali luč sveta tudi prejšnji dve. »Epitapf for George Dillon« so uprizorili 11. februarja v Royal Court Theatre v Londonu. Ce hočemo biti natančni, moramo povedati, da »Epitapf for George Dillon« pravzaprav ni Osbornovo tretje delo. Napisal ga je bil že pred drugima, nekako pred štirimi leti, ko sta se oba avtorja prvič srečala in kot igralca iskala zaposlitve v Londonu. Igra zelo jasno, prikazuje del njunega življenja, ki sta ga preživela oba mladeniča v tem času. Prav tako naj omenim zaradi dokumentacije, da so jo študentje oxfordske Univerze uprizorili kot amatersko predstavo v Oxfordu februarja 1957. leta, torej domala pred letom dni. Pozneje pa je avtor igro predelal in izpopolnil. Zrežiral jo je in to zelo spretno, z dobrimi igralci, eden izmed asistentov režije English Stage Company, William Gaskill. Po besedah angleškega kritika, ki je gledal amatersko predstavo v Oxfordu, je »Epitaph for George Dillon« »surov osnutek« za igro »Look back in anger«. Zares je med Jimmyjem Porterjem — »jeznim mladeničem« — in Georgom Dillonom neutajljiva podobnost. Oba sta propadla in nezadovoljna. Toda tu se podobnost tudi konča. George Dillon je podobno kot John Osborne sam igralec in dramatik, ki se rešuje iz komercialne džungle britanskega gledališča, s svojim mogočnim igralskim poklicem, s kronično nezaposlenostjo in tekmovalnim izbirnim sistemom. Zares odličen igralec ali igralka bosta vedno prej ali slej našla svojo pot. Tisti pa, ki je samo srednje nadarjen, bo moral končno priti do tega, da bo klical agente in gledališke mena-žerje, da bi mu poiskali delo. Cesto se bo izgubil v nehigienskih delovnih pogojih provincialnih gledališč, kjer je jetika ena izmed poklicnih bolezni že izrabljenega angleškega igralca. George je prav tak igralec, nadarjen, toda brez priložnosti, da bi to tudi pokazal, dokler ne začne dvomiti v svoj talent. Ko je med vojno služil pri Royal Air Force, se je bil nesrečno poročil. Zapustil je ženo in živel odslej na svoj račun. Srečno naključje ga spravi ‘v stik s starejšo žensko, ki je bila na bojišču izgubila svojega sina. V Georgu je videla objekt neizpolnjene materinske ljubezni. Igra je postavljena v dom te žene, gospe Ellio303 Vida Juvanova kot Mary Cavan Tyrone Andrej Kurent kot Edmund Tyrone in Boris Kralj kot James Tyrone 304 junior. — Režija Slavko Jan, scena Sveta Jovanovič V. Višnjevski-B. Kreft: »Optimistična tragedija«. Režija tir. Bratko Kreft, scena Vladimir Rijavec. — Zgoraj: prizor iz prvega dela, spodaj: prizor iz drugega dela 305 Stane Sever kot Aleksej v »Optimistični tragediji« V. Višnjevski-B. Kreft: »Optimistična tragedija«. Režiser dr. B. Kreft, scena V. Rijavec. Prizor iz prvega dela 306 W. Shakespeare: »Ukročena trmoglavka«. Režija in scena inž. arh. Viktor Molka. — Zgoraj: Boris Kralj kot Petruccio in Vika Grilova ko-t Katarina. — Spodaj: prizor iz drugega dela '307 Zgoraj: Boris Kralj kot Petruccio in Duša Počkajeva kot Katarina v Shakespearovi »Ukročeni trmoglavki«. — Spodaj: prizor iz prvega 308 dela. — Režija in scena inž. arh. V. Molka J. Ivvaszkievvicz: »Poletje v Nohantu«. Režija dr. B. Kreft, scena inž. arh. E. Franz. — Zgoraj: D. Počkajeva kot Solange in M. Danilova kot George Sandova. Spodaj: prizor iz prvega dejanja 309 Maks Furijan kot Friderik Chopin v »Poletju v Nohantu« Prizor iz prvega dejanja »Poletja v Nohantu«. Režija dr. B. Kreft, scena inž. arh. E. Franz 310 Bertolt Brecht: »Svejk v drugi svetovni vojni«. Režija Francfe Jamnik, scena inž. arh. Niko Matul. — Zgoraj: Stane Sever kot Svejk in Boris Kralj kot Bullinger. — Spodaj: prizor iz prvega dela 311 Stane Sever kot Švejk Prizor iz srednjega dela Brechtove komedije »Švejk v drugi svetovni vojni«. Režija F. Jamnik, scena inž. arh. N. Matul 312 POLJSKA KRONIKA (Nadaljevanje) To seveda ne pomeni, da enako igrajo in uprizarjajo Cankarja ali Millerja. Obe igri je zrežiral direktor gledališča Slavko Jan. Prva režija, čeprav silno ukoreninjena v konvenciji realističnega gledališča s konca preteklega stoletja, je bila zaradi dinamike dela, ki je politično par excellence, zelo sodobna (morda so bili malo preveč naturalistično zasnovani elementi scenografske opreme). Zato pa sta bili brez vsakršnih izjem zelo sodobno prikazani obe Millerjevi deli. Tukaj se je režiser ujel v skupni govorici s scenografom (Vladimir Rijavec) in dosegel neverjetno sugestivno celoto kljub krajšanju in dinamiki (predvsem v »Pogledu z mostu«, najnovejšem Millerjevem delu, ki je povsem nova stran njegove ustvarjalnosti in nova stopnja v njegovem umetniškem razvoju). Se nekaj besed o komediji v slovenskem gledališču. Predvsem so zanimive zelo sodobne scene Nika Matula. Osebno so mi ljubljanski igralci ljubši v drami. Tako jim na primer Millerjev tekst (kdaj bo končno prišel eden izmed največjih dramatikov našega stoletja na naše odre?!) omogoča, da pokažejo visoki razred svojega igralstva in posreduje gledalcem nepozabna doživetja. Gledališče sicer nima posebnega komedijskega ansambla. V obeh Molidrovih komedijah (»Šola za može« in »Izsiljena ženitev«) igra devet oseb, ki nastopajo v Cankarjevih in Millerjevih dramah; pridružita se jim samo dva igralca. V klasični komediji se odlično počutita le dva igralca: Edvard Gregorin, ki je v obeh delih igral Sganarella (v vlogi šolskega upravitelja v »Učitelju Jermanu« ni prišel preko vzornosti) ter Jurij Souček, služabnik Ergast v »Soli za može« in izvrstni Marfurius v »Izsiljeni ženitvi«. To sta izrazito komedijska talenta — oba dosti boljša v »Izsiljeni ženitvi«. Izmed igralcev v komedijah je treba omeniti še Majdo Potokarjevo. To je še sila mlada igralka (hčerka sijajnega Lojzeta Potokarja), ki prav dobro obvlada igralsko obrt, čeprav še nima izkristaliziranega umetniškega profila — ima pa velike možnosti. Ker ima takega očeta in take zunanje lastnosti (je namreč lepa!), utegne priti v svoji igralski karieri še zelo daleč. V »Učitelju Jermanu« je bila izvrstna tudi Mira Danilova (Jermanova mati). Od igralk zasluži priznanje še Vida Juvanova, ki je ustvarila tri različne, zelo zanimive kreacije (Minka v »Učitelju Jermanu«, Agnes v »Spominu na dva ponedeljka« in Beatrice v »Pogledu z mostu«. Lodškemu Teatru Powszechnemu se imamo zahvaliti, da je povabil k nam ta znameniti ansambel. Gostovanje je koristilo tudi našemu gledališču, ki se od svojih slovenskih poklicnih tovarišev lahko dosti nauči. STEFAN POLANICA »Slowo Powszechne«, 4./5. maja 1957, Warszawa: O SLOVENSKEM GLEDALIŠČU OB NASTOPIH SNG V LODZU IN VARŠAVI Ta teden gostuje na Poljskem SNG iz Ljubljane. Prispelo je na • vabilo Panstwowega Teatra Powszechnega v Lodzu in vrača obisk Teatra Povvszechnega v Ljubljani, ki je uprizoril tam dela F. de Roj asa: »Celestino«, J. Anouilha: »Antigono« in G. Zapolske »Moralo 313 gospe Dulske«. Slovenski umetniki so prišli s petimi deli: z dramo slovenskega klasika Ivana Cankarja »Učitelj Jerman« (»Hlapci«), enodejankama Arthurja Millerja »Spomin na dva ponedeljka« in »Pogled z mostu« ter z Moličrovima komedijama »Šola za može« in »Izsiljena ženitev«. Po končanih nastopih v Lodzu bo dalo Slovensko narodno gledališče (s kratico SNG) tri predstave v dvorani Gledališča Poljske armade v Varšavi v dneh 4. maja (Cankar), 5. maja (Miller) in 6. maja (Moliere). SNG, ki prihaja v Varšavo, je tisto vodilno gledališče Jugoslavije, ki je bilo pred letom dni na tretjem svetovnem gledališkem festivalu v Parizu, kjer so ga priznali za eno od treh najboljših gledaliških ansamblov na festivalu. O jugoslovanskem gledališču vemo zelo malo ali nič. In vendar imajo gledališki stiki in sodelovanje poljskih gledališč z narodi Jugoslavije staro in najboljšo tradicijo, ki sega še v konec prejšnjega stoletja. Na beograjskih, zagrebških in ljubljanskih odrih že pol stoletja igrajo Fredra, Slowackega, Zapolsko. Veliko odobravanje žanje Wispianski, ki ga kar naprej obnavljajo (in to ne le — kot pri nas po vojni — »Svatbo«, temveč tudi »Warszawianko«, »Boleslava Smia-lega«, »Wyzvolenie«), nadalje igrajo Kisielevvskega, Perzynskiega, Rittnerja, Przybyszewskega, Niewiarowicza, Nalkowsko in druge, in izmed povojnih avtorjev dela Kruczkovvskega in Lutowskega. Sedaj ima SNG v načrtu uprizoritev Skowronskega »Maturantov«, Ivvaszkie-vvicza »Poletja v iNohantu«, Swinarskega »Ararata« in Brandysovih »Pravičnih ljudi«. Za petdesetletnico smrti Wyspianskega predvideva SNG slavnostno predstavo »Warszawianke«. (Nekatere gornje kritikove trditve so netočne; od kod mu viri zanje, ni znano. Op. ur.) Jugoslovanska gledališča pripravljajo tudi prevode del Szaniaw-skega in Zawieyskega. Kaj pa mi? Ze pol stoletja je minilo, odkar je Šolski uprizoril v Krakowu Vojnovičevo »Dubrovniško trilogijo«, »M a t e r Jugovičev« in »Gospo s sončniko m«. V dobi med dvema vojnama so igrali pri nas Krleževo »Baronico Lembachovo« (mišljena je drama »V agoniji«. Op. ur.), poseben uspeh pa je doživela komedija Branislava Nušiča »Gospa ministrica«. Prav ta komedija je obnovila naše gledališke stike, ki so jih pretrgali vojna in znani dogodki po letu 1948. Uprizoril jo je lodški Teatr Powszechny v režiji dr. Bratka Krefta, izvrstnega slovenskega dramatika, pisatelja, kritika in režiserja. Toliko o stikih, ki so, upajmo, ob bivanju lodškega gledališča v Ljubljani ter SNG v Lodzu in Varšavi, spet oživeli. Posebno z naše strani. Dr. Bratko Kreft, ki pride v Varšavo skupaj z gledališčem, želi izkoristiti svoje bivanje v prestolnici zato, da bi hkrati navezal gledališke stike ter stike z našimi pisci in se dogovoril o eventualnih prevodih najznamenitejših dosežkov jugoslovanske gledališke literature v poljščino. MALO ZGODOVINE IN IMEN Preden bomo videli na naših odrih jugoslovanska dela, se spoznajmo, čeprav zelo na kratko, z zgodovino jugoslovanskega gledališča ter z njegovimi vidnejšimi ustvarjalci. Bilo bi nemogoče v kratkem informativnem zarisu prikazati zgodovino gledališč posameznih narodov 314 Jugoslavije — Srbov, Hrvatov, Slovencev, Makedoncev in Črnogorcev. Zato se bomo nujno morali omejiti na slovensko gledališče, ki to zasluži ne le zato, ker je ta čas pri nas, temveč ker je vodilno jugoslovansko gledališče, najbolj sodobno gledališče, ki ga ljubljanskemu občinstvu lahko zares zavidamo. Leta 1867 je bilo ustanovljeno v Ljubljani »Dramatično društvo«, ki je širilo gledališko omiko in organiziralo gledališče in ansamble. Igrali so Goetheja, Tolstoja, Maeterlincka, Spriba, Sardouja in druge. Toda resnični razcvet slovenskega gledališča je povezan šele z začetkom lastne dramatike, katere najodličnejši predstavnik je Ivan Cankar (1876—1918), njegova najodličnejša drama pa so »Hlapci«, ki jih zdaj prikazujejo pri nas. Sedanje SNG v Ljubljani je bilo ustanovljeno, ko so si Slovenci leta 1918 pridobili samostojnost in se rešili skoraj tisočletnega tujega jarma. Tedaj so se vrnili v domovino izvrstni igralci, ki so dotlej nastopali na tujih odrih. Repertoar se je obogatil z deli W. Shakespeara, Moliera, Rostanda, Shawa, Strindberga in Čehova. Mimo poljske klasike igrajo še sodobna francoska, angleška, poljska in druga dela, prav tako seveda dela jugoslovanskih pisateljev, posebno pa upoštevajo svoje dramatike. Prvo mesto med njimi zavzema dr. Bratko Kreft, ki ga štejejo za Cankarjevega naslednika. Z gledališčem se ukvarja že 32 let. Po vojni je bil v SNG v Ljubljani, ki ga je revolucija reorganizirala, več kot deset let dramaturg in eden glavnih režiserjev, pred nedavnim pa je postal glavni režiser. Njegove literarno dramske stvaritve so med drugim zgodovinska drama »Tugomer« (za katero je dobil državno nagrado), komedija »Kranjski komedijanti« (o začetkih slovenskega gledališča, uprizorjena lani ob dvestoletnici rojstva očeta slovenskega gledališča A. T. Linharta), »Velika puntarija«, dramska kronika Iz leta 1573, ter drama iz renesančne dobe pod naslovom »Celjski grofje«. Veliko priljubljenost je poleg teh zgodovinskih dram doživelo delo »Izdajalci« (»Kreature«). Sedaj je dr. Freft dokončal novo dramo »Apokaliptični jezdeci«. To je sodobno delo z močnim satiričnim-poudarkom in z mednarodno temo. Jezdeci Apokalipse so štiri velesile (v delu njihovih imen ne omenja), katerih odločilni boji in spopadi se usodno zrcalijo v življenju In razvoju malih narodov. Bratko Kreft je dosegel pomembne dosežke tudi pri svojem režiserskem delu. Za režijo Shakespearovega »Henrika IV.« je prejel slovensko Prešernovo nagrado. Napisal je tudi dva romana (»Človek mrtvaških lobanj« in »Kalvarija za vasjo«), številne novele (izdane v knjigi »Povesti iz davnih časov«), literarne razprave in eseje (pravkar je izšla knjiga njegovih esejev o ruskih klasikih pod naslovom »Portreti«), Je odličen poznavalec ruske književnosti in bo bržkone prevzel mesto univerzitetnega profesorja na stolici za rusko književnost na ljubljanski univerzi. Za nas je važno dejstvo, da je dr. Kreft odličen poznavalec in ljubitelj poljske literature ter v svoji domovini njen propagator in da je naš iskreni prijatelj. Drug izvrsten gledališki ustvarjalec je Matej Bor, čudovit poet, filmski scenarist, prevajalec 'Shakespeara, avtor treh odličnih dramskih del. Zelo priljubljeno, posebno med vaškimi gledalci, je Potrčevo delo z naslovom »Krefli«, ki prikazuje življenje slovenskih zadružnikov. NEKAJ O REPERTOARJU Jugoslovansko gledališče se je mnogo prej kot gledališča drugih socialističnih dežel prebilo iz tesnih spon vulgarno razumljenega socialističnega realizma. Prelom v slovenskem gledališču sega v leti 1949 in 1950. Na slovenskih odrih kakor tudi na odrih v drugih jugoslovanskih republikah se vedno pogosteje pojavljajo znana dela zahodnih pisateljev. Ze več let igrajo dela pisateljev kot so Salacrou, Anouilh, Giraudoux, Aim6, Miller, Elliot, Priestley, Huxley, hkrati pa še vedno Gorkega in Capka. V gledališki sezoni 1955/56 je repertoar SNG obsegal dela Millerja, Garcie Lorce, Machiavellija, Axelroda, Golje, Shakespeara, 'Wilderja, Čehova, Cankarja, Giraudouxa, Javorška, Smoleta in Hudnika, vsega skupaj torej trinajst del. Ce upoštevamo, da trajajo počitnice v tem gledališču najmanj dva meseca (navedena sezona je trajala od 8. oktobra 1955 do 17. junija 1956), vidimo, da imajo premiero povprečno na vsake tri tedne. Torej ni govora o igralskih »zastojih«. V omenjeni sezoni je odigral vsak igralec 7 do 11 vlog! In če te igralce vidite, se boste prepričali, na kako visoki ravni je njihova umetnost. Prav o tej ravni bomo spregovorili v eni izmed prihodnjih številk, ko si bomo ogledali predstavo Slovenskega narodnega gledališča v L°dzu. STEFAN POLANICA »Trybuna Ludu«, 5. maja 1957, VVarszavva: DOBRODOŠLI, DRAGI GOSTJE IZ LJUBLJANE! Za uvod nekaj splošnih opazk, ki jih je treba ob prihodu Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane vsekakor omeniti. Končno dobiva kulturna izmenjava realne oblike. Bogati nam gledališko življenje, hkrati pa vse bolj omogoča sodelovanje in prijateljstvo med narodi. Tokrat gre za zasebno pobudo poljskih gledališč, ki se sedaj pripravljajo na razmah in vzgon ter poskušajo na lastno pest navezovati mednarodne stike. In to se jim je posrečilo. Tako nudijo poljskemu občinstvu mnogo zanimivih večerov. Ce k temu dodamo, da nam v ta namen ni treba izdajati dragocenih deviz, saj zamenjave temeljijo na brezdeviznem poslovanju in vzajemnosti, bodo zadovoljni prav vsi (od igralcev, ki tako radi pogledajo malce čez mejo, preko gledalcev, ki vidijo kaj novega, tja do finančnega ministrstva, ker mu ni treba v ta namen nakazovati funtov, frankov, kron ali dinarjev). Pred nedavnim je na taki osnovi gostovalo v Krakovu slovaško gledališče iz Bratislave, sedaj pa je nastopilo v Lodzu in nastopa v Varšavi Slovensko narodno gledališče iz Ljubljane v zameno za gostovanje lodškega Teatra Powszechnega v Ljubljani in Zagrebu. Slovenija je majhna dežela (šteje nekaj nad 1,5 milijona prebivalcev), vendar pa ima staro in bogato kulturno tradicijo. Ze od 1767. leta je bilo v Ljubljani stalno gledališče, v katerem so nastopale italijanske in nemške skupine. Leta 1789 je tam predstavil svoje prvo delo A. T. Linhart, oče slovenske dramatike, sodobnik našega Wojciecha Bogu-slawskega, ki je ustanovil Poljsko narodno gledališče. Kmalu zatem so v Ljubljani igrali slovensko »Figarovo svatbo«, ki jo je priredil Linhart. Ni je zgolj prevedel — podobno kot Boguslawski — temveč jo je prikrojil tako, da je ustrezala slovenskim razmeram. Po Linhartovi smrti je slovensko gledališče propadlo ter se na novo ustanovilo šele v drugi polovici 19. stoletja. Od leta 1892, ko si je slovensko 316 gledališče pridobilo v Ljubljani svoje lastno lepo poslopje, pa do danes se nenehno razvija. V tem hramu so igrali dela velikih klasikov, dela sodobnih pisateljev vsega sveta in najboljše drame domačih piscev. Slovensko gledališče si je vzgojilo številne pomembne režiserje in igralce. Dolga leta je bilo pod vplivom šole Stanislavskega, pozneje pa je črpalo iz dosežkov novejših smeri in gledaliških šol. Vsega skupaj deluje v majhni Sloveniji 7 dramskih gledališč (podatki so zastareli; nanašajo se na čas pred ukinitvijo PG Kranj in GSP Koper; op. ur.) in dve operi, razen tega pa je v Ljubljani Akademija za igralsko umetnost, ki vzgaja nove kadre za slovenski oder. Na gostovanjih daje Slovensko narodno gledališče tri predstave, ki zelo dobro tolmačijo sestav njegovega repertoarja in profil njegovih prizadevanj. Delo »Učitelj Jerman« izpod peresa klasika slovenske literature Ivana Cankarja predstavlja tradicijo narodne dramatike. Moližrovi komediji (»Sola za može« in »Izsiljena ženitev«) nam omogočata spoznati svetovno klasiko na slovenskem odru, medtem ko enodejanki Arthurja Millerja (»Spomin na dva ponedeljka« in »Pogled z mostu«) dokazujeta sodobnost gledališča, ki se ne oklepa že dobro znanih in preizkušenih del, temveč se trudi svoj repertoar stalno bogatiti z naj znamenitejšimi novitetami svetovne literature. Ivan Cankar velja danes na splošno za klasika slovenske literature. Cesto ga imenujejo »slovenskega Gorkega«, vendar ima njegova tvornost več skupnega z deli nekega drugega pisatelja iste idejno-umetniške smeri in iste dobe — z deli klasika ukrajinske literature Ivana Franka. Kot državljan avstro-ogrske monarhije je končal Cankar svoj študij na Dunaju, kjer se je spoznal s socialistično stranko in njeno ideologijo. Kot goreč in navdušen bojevnik za socialno osvoboditev svojega naroda, za socializem je izrazil svoje nazore v povestih in dramah, kar je posebno približalo njegovo tvornost današnji Jugoslaviji. »Učitelj Jerman« je drama, ki jo na Poljskem prav lahko razumemo, saj so bili usoda dn problemi Slovenije in Galicije v marsikaterem pogledu skupni in podobni. Majhno okrajno slovensko mestece. Na vrtu pred krčmo sedijo gospodje in gospe iz mestne družbe; župan, šolski upravitelj, zdravnik, učitelji in učiteljice. Pijejo pivo in žganje ter »politizirajo«. Pravkar potekajo volitve. Vsi so volivci liberalne stranke, ki je na vladi. Toda na volitvah zmaga klerikalna stranka. Senca stare cerkve, ki se dviga nad mestom, zatemnjuje razigrano družbo v krčmi. Proti koncu prvega dejanja drame gre župnik sredi moreče tihote in molka zmagoslavno čez mesto. Vsi se mu do pasu klanjajo, saj bo odslej on odločal o mnogih stvareh. Najniže pa se klanjajo tisti, ki so še pred trenutkom zabavljali na nazadnjaštvo in mračnjaštvo duhovščine. Samo nekdo ne poveša oči in pogumno zre v župnikov obraz — učitelj Jerman. Osrednji konflikt dela se odvija med tema dvema človekoma, tupnik hoče po vsej sili zlomiti Jermanov odpor. Grozi mu, ga prepričuje, se sklicuje na njegovo mater, ki je globoko verna ženska in zvesta hči cerkve. Vse brez uspeha. Ostale župnik zaničuje. Ima jih za hlapčevske duše. Z Jermanom se bori, a ga spoštuje. In ko mora Jerman iz šole, ker so ga premagali politični nasprotniki, ko mora zapustiti rodno mesto, ko je ves pobit zaradi materine smrti, ki jo je deloma sam zakrivil s svojim ravnanjem in mukami, katere ji je bil prizadejal, pa kljub temu ne klone, takrat si mora župnik priznati, da je moralno premagan. V zadnjem dejanju Jermana blagoslovi in mu pove, da bi bil na njegovem mestu verjetno ravnal prav tako, kot je on. (Nadaljevanje prihodnjič) 317 »KNJIŽNICA MESTNEGA GLEDALIŠČA« Ljubljansko Mestno gledališče bo začelo v kratkem izdajati novo gledališko knjižno zbirko, vsako leto po pet zvezkov. Načrt za prvo serijo obeta dve dramski besedili. »Večer v čitalnici« in Torkarjeve »Pozabljene ljudi«, ter štiri knjige esejistične vsebine, dr. Bratka Krefta »Dramaturške zapiske«, Dušana Moravca »Pomenke o sodobnih dramah«, Frana Lipaha »Gledališko zmes« in Mirka Mahniča »Slovenščino na odru«. Letna naročnina za vseh pet zvezkov znaša 800 dinarjev, plačljivo tudi v obrokih. Vsak naročnik bo prejemal kot darilo tudi Gledališki list in Letni zbornik MG. Zahtevajte brezplačne prospekte s podrobnejšimi pojasnili! TOVARNA KOVINSKE EMBALAŽE ■ LJUBLJANA proizvaja vse vrste Idtagrafirane embalaže: embalažo za prehrambeno industrijo, gospodinjsko embalažo, bonboniere za čokolado, kaikaio dn bonbone ter razne vršite liitograifiiranilh in po-nikljanih pladnjev. -Razen tega proizvajamo električne aparate za gospodinjstva kot n. pr. električne kuhalnike, odprte in zaprte ter prenosne električne peči. • Izdelujemo tudi pribor za avtomobile in koleaa, to sicer avtomobilske žaromete, velike in maile, zadnje svetiilke, stop-svetiHke, zračne zgoščevalke za ajvto-mobdlLe dn kculesa Iter zvonce za kolesa. Izdelujemo tudi pločevinaste litograiiirane otroSke igrače. TRGOVSKO PODJETJE ^)vILcl (BIVŠI URBANC) v Ljubljani pri Prešernooem spomeniku priporoča obiskovalcem gledališča sooje bogate zaloge soile in drugih tkanin! INDUSTRIJA PLATNENIH IZDELKOV JARŠE, Brzojavni naslov »Induplati« Domžale DAtJTA HAIUr# A I I? Telefon.: Domžale at. 3«) »UljIA JLfUifI/i/VLIj železniška postaja: Jarše IZDELUJEMO: Razno lanene tkantne, surove in beljene, lanene da mast garniture, brisače, laneno in pollaneno platno za rjuhe, tiskano patno, salonsko jadrovino, krojaški kanafas, impregnirano platno za vetrne j op ti e in nahrbtnike, lahke (impregnirane tkanine za šotore in sončne plahte, tehnična platna, razna slamarična platna, težke impregnirane tkanine za vagonska in kamionska pokrivala, gurte, gasilske cevi itd. Uvoženo in lepo domače sadje ter zelenjavo imamo po zmernih cenah vedno v zalogi: »VIŠNJA«, Gradišče 7, pri Drami »VIŠNJA«, Arkade, trg »VIŠNJA«, Vodnikov trg TOVARNA BARV IN LAKOV > CoJLo.k « MEDVODE SLOVENIJA JUGOSLAVIJA Izdeluje firneže, oljnate barve, podvodne barve, lake, emajle, steklarski kit, umetne smole, iritro-lake, špiritne lake, trdilo za obutev. PEKARNA SPREJEMAMO NAROČILA FESTIVA1 *>*s Jfc <# PETKOV?KOVO Eksperimentalno gledališče pri zavodu Ljubljanski festival pripravlja dramo Williama Faulknerja: REQU1EM ZA VLAČUGO V Eksperimentalnem gledališču gostujejo: Eksperimentalna repertoarna skupina Drame SNG: monodrama F. Dengerja: Minuto pred dvanajsto — Skupina igralcev »Gledališča ad hocc dve enodejanki — J. P. Sartre: Zaprta vrata — Christopher Fry: Feniks preveč. »fantki