292 Književna poročila.
Književna poročila.
Dr. Karlo Kadlec: Prvobitno slovensko pravo pre X veka. Preveo i (lopunio prof. dr. F. Taranovski. 1924. Izdavačka knjižarnica Gece Konu, Beograd. Strani 131.
Velike so težave s študijem celokupne pravne zgodovine Slovanov, še posebej Jugoslovanov, da o Slovencih samih ne govorim, — kajti nedo-staje nam sistematičnih del. Da vsaj deloma odpomore tem neprilikam, prevedel je prof. Taranovski (Rus), ki predava pravno zgodovino Jugoslovanov na beograjskem vseučilišču in je že napisal imenitno knjigo »Uvod u istoriju slovenskih prava« (Beograd, 1923), neke razprave češkega učenjaka Karla Kadlec a o prvobitnem slovanskem pravu pred iO stoletji, ki jih je izdala akademija znanosti v Krakovu leta 1912. v poljskem jeziku, na srbski jezik. Kadlec je pri tem izhajal iz pravilnega nazora, da tvori pravo izza časa pred 10 stoletji tisto izhodišče, ki že more prihajati za znanstvo v poštev. Vendar je Taranovski pravilno opazil, da se Kadi e če ve razprave ozirajo manj na jugoslovansko pravo in da med severoslovanskimi pravi upoštevajo bolj češko in poljsko pravo, kakor pa rusko. Ko se je torej obrnil na prof. K a d 1 e c a, da dobi dovoljenje za prevod knjige, predložil mu je že neke dopolnitve, ki naj ustrežejo predvsem potrebam učbenika za jugoslovanske vseučilišč-nike. Olede ruskega prava je dodal nekaj razjasnilnih opazk, osobito tudi glede virov, glede jugoslovanskega prava pa obstajajo dopolnitve profesorja Taranovskega predvsem v nekih citatih iz Dušanovega zakonika, dalje v navajanju nekaterih pisateljev jugoslovanskega porekla, pečajo se pa le še premalo z objektivnim pravom. Slovence je pač Kadlec upošteval in osobito Kosovo Gradivo očividno temeljito preštudiral in dobro uporabil, dočim se Taranovski na nas ni oziral. Tudi glede Mažuraničevega epohalnega rečnika bi želeli, da bi ga ne bil samo pod črto citiral, ampak tudi snovno uporabil; saj obseza ogromno gradivo iz statutov primorskih mest in drugih srednjeveških hrvatskih virov, ki bi zaslužilo tudi upoštevanja — baš pri knjigi, ki naj služi za učbenik na univerzah Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Sploh pa mislim, da se naši pravni zgodovinarji ne bi smeli kretati le v fontologiji; čas bi že bil, da nam prično podajati snovne izsledke prava javnega in zasebnega življenja. Ce ga ni mnogo, to pač nič ne de: Vsaj to, kar je, naj se prikaže, znanstveno opredeli, primerja z drugimi pravi, da dobimo temelj za bodoče delo, pomoček za razumevanje celokupnega našega prava in stikov med našimi in tujimi pravi srečnejših sosedov. —'
Po teh splošnih opazkah, ki pa nikakor nočejo zmanjševati zasluge, ki si jih je Taranovski nedvomno stekel z izdanjem in dopolnjenjem
_     Razgled po pravniških revijah. 295
u vezi sa niom. U ovom broju on donosi dva lepa članka učenika prof. Digia. Rože Bonar (Roger Bonnard) saopštava članak: Le pouvoir discre-tionaire des autorites administratives et le recour pour exces de pouvoir, koji je dao nedavno u istom časopisu, kritično i u preciznoj formi izlaganje objektivističke koncepcije države i prava, gledišta Digiovog i napisao nekoliko lepih i pametnih rasprava, sada profesor u Bordou (Bordeaux) pored D. U ovom članku on čini korak napred u odredjivanju pcjmova cilja i motiva, oko kojih se kreče problem diskreclone vlasti, tvrdeči da sud ne ceni cehshodnost (oportunost) več u stvari zakonitost baš i kada ispituje motive, samo ako ih je zakon odredio; i što je važno, stavlja primedbu, po našem mišljenju sasvim umesnu, da bi francuski sudovi imali da ispltaju i to da li su administrativne vlasti bile začelo donele svoja akta prema navedenim motivima u mesto da se zadovolje samo tirne da su ih administrativne vlasti navele (ili da se iz akata mogu kon-statovati), kakva je do danas još praksa kot sudova.
Mark Reglad (Marc Reglade), pisac lepog dela o običajnom pravu u oblasti javnog prava, koji je u Digieve koncepcije uneo jedan psihološki i jedan katolički elemenat, saopštava članak: L' exception d'illegalite en France. U njemu on tretira problem kada može da se pojedinac pozove na nelegalnost jednog administrativnog akta pred običnim sudovima, i izlaže njegovu istoriju. Po njegovom mišljenju, ili 'upravo'.njegovoj tonstataciji pojedinac se može pozvati na izuzeče nezakonitosti protiv sviju opštih akata osim protiv izvesnih političkih akata predsednika Republike (sazi-vanje skupštine, izbor ministara itd.) i zakona (i ako je on izgleda j za to, t. j. da sudovi cene ustavnost zakona što ne znači nista drugo nego pozivanje na nezakonitost akta, kao i mnogi drugi veliki avtoriteti); ali ne može nikako protiv administrativnih akata, pošto bi to značilo tešku povredu podele vlasti kako je o^na tradicionalno shvaeena u .Francuskoj.
U pregledu administrativne jurisprudencije pored ostalog saopštava presudu Državnog Saveta koja utvrdjuje da se činovnički sindikat ima smatrati kao udrnženje (associaton), ako je ispunio formalnosti javnosti (publiciteta), koje se traže od prijavljenih udruženja (čl. 5. zak. od 1901 o udruženjima).
U beleškama (notes de droit public) donosi pregled pitanja o pravu sveštenika na crkve u sadašnjem francuskom pravu. Po referentu to je pravo realno administrativno pravo. Osim toga pregled razvitka odnosa izmedju države i agenata lokalnih jedinica, iz koga se saznaje intere-santna činjenica, koja može da izazove veliku diskusija u smislu za i protiv, da država proširuje svakim danom svoju intervenciju, služeči se za državne poslove lokalnim činovnicima, dajuči im zaštitu, naročito u pogledu penzije i organizajuči čitave grane lokalnih funkcija.
Pri kraju ima, pored istoriskog pregleda o tome ko ima prava da nosi ime porodice Burbon (Bourbon), kratak ali stručan i stvaran pregled literature, pored francuske, naročito engleske i amerikanske.
Dr. O. Tasio.