Neprijatelji šol. ii. Svoje dni je branila gospoda kaietom, da bi si iskali po šolah podtičenja. V nI)robtinicah* —• kterega leta, se ne spoininjam — sem bral, da je grajsčinski gospod sina svojega podložnega, pozneje učenega gospoda, po šolah iskal, hote ga iz šol spraviti. ,,Če bodo kmetijski sinovi gospodje, kaj pa bode iz naših otrok, rojenih gospodičev*? modrovala je gospoda. Imenitne cerkvene in deržavne službe so bile njih lastnina. Ce mlad plemenitič ni prenašal viteškega oklepa, za raeniško kuto , so djali, bode že dovelj hraber, in opatava palica tudi ne bo zanj pretežka. Ce mu ne dopade vojaški hrup, bode pa brevir molil, in mitra bo kiačala njegovo glavo. Ali dau današnji se je to veliko veliko sprenienilo, in v visokih cerkvenih in deržavnih službah najdemo možake, ktere je bistra glava do tje pripeljala. Učenost je bolj splošna postala; svet privosči tudi delavnim stanovom brati in pisati, in visoke službe so odperte kolikor toliko tudi otrokom nižjih stanov v prid in blagor cele deržave. Ljudsko mnenje je v tem vse drugačno. Gospodje, ki so prptečeno stoletje vodili deržavno kermilo v Avstriji, spoznali so, da se deržava nikakor ne more s svojo omiko ponašati, dokler ostane prosto Ijudstvo sirovo in nevedno. Blaga cesarica Marija Terezija, skerbna mati svojili podložnih, je prizadevala se za srečo in blagostanje svojih narodov, za njihovo dušno iu telesno omiko; v deržavni sovet odbrala si je može, kteri so zastopili njene visoke misli in jib izpeljevali, in izrastlo je v Avstriji velikansko drevo ljudska šola, pod čigar senco narodje v Avstriji bi imeli biti srečni in zadovoljni. Cesarica je znala pridobiti za svojo misel druge velikaše, in gospoda je po svojih grajsčinah po zgledu visoke vladarice Ijudske šole napravljala. I)a pa ljudska šola svojemu nanienu vstreza, mora biti čisto narodna. V mnogojezični Avstriji je bilo treba pri vpeljevanji ljudskih šol gledati na dežplne jezike, in cesarica sama je ukazala, da naj se podučevanje v niaternem jeziku ne zanemarja; rekla je pa tudi, da bi bilo želeti, ko bi se znanje neinškega jezika razširjalo. To gotovo vsak Avstrijanec priterdi, in temu se nikakor ne morento čuditi, ker najvišja cesarska rodovina je bila nemškega rodu, in Xemec je presegal v svoji oniiki druge avstrijanske narode, in preobladujoč narod povsod in vsikdar razširja svoj jpzik. Ali gospodje, kteri bi bili mogli izpolnovati cesarske povelja, niso bili tako pravični do nenemških narodov, kakor cesarica, ki ni mogla do drobnega prezreti vsph razmer med narodi; uslisala pa je vselej pravične pritožbe, kolikorkrat so prispele do njenega prestola. — Ponemčevanje nenemških narodov po ljudski šoli je šlo svojo pot naprej, ker niso znali razločevati nemškega šolstva od narodnega. Kedar pa enkrat ljudje napčno pot nastopijo, kdo jih more od te poti odverniti? Bolj previdnih in razumnih pa nihče ni poslušal, ako si je kdo upal še kaj čerhniti; naj boljša Ijudska šola je bila tista, ki je naj bolje nemsčino gojila; narod pa, ki ostane doma in ne hodi po svetu, imel je od šol kaj malo — gotovo pa toliko ne, kolikor bi bil mogel imeti. V naj novejših časih se je to veliko na bolje obernilo. Ali smo pa že prišli do svojega namena, vsak sam lahko sodi! Važne premembe se ne morejo zgoditi kar tako, kakor bi se ravno komu poljubilo. Vsak čas svoje prinese, in kdo ve, kaj nam prinese prihodnjost. Kdor hoče umno popisovati zgodovino šol, mora omeniti političnili zgodb, gledati na zgodoviosko omiko svojega časa; in ko bi jaz hotel dokazati, zakaj da je po ljudskih učilnicah, da kar nič ne omenim od prednjih učilnic, slovenski jezik le priverženec, bi mogel preveč govoriti od politike. Ker pa le govorim od neprijateljev šol, omenim le toliko, da se naš slo- venski kniet ne bode poprej sprijaznil s šolo, dokler ne bode vidil djanske koristi od šole. Kmpt hočenamrec, da bi mu sin, ki je tri leta, ali še dalj dergnil klopi v ljudski šoli, prebiral pisma, ki jih dobiva iz kancelije. Ker pa prosti kmetič razumeti ne more, da učitelj pri sto ali še več otrocih ne more nemskega jezika učiti, jezi se nad učiteljem, ki ni naučil njegovega otroka nemsčine. — Dpček, ki se je v Ijudski šoli prav dobro učil, in že n. p. dve ali tri leta nosil zvonec v domači šoli, ne more prestopiti v tretji razred glavnih šol; nemsčine mu manjka. Dovolj vzroka, da se huduje možiček nad učiteljem, in mu oponaša tisto pesčico žita, ktero mu je dal za biro. — Kaj je tpdej krivo, da prosti Ijudje ne ljubijo ljudskih šol ? Ljudske šole morajo neniške biti, ker se po kancelijah piše po nemški, in nemsčina se mora v ljudskih šolah podučevati , ker bi sicer otroci ne mogli prestopati v srednje šole, v tem vertincu se verte vse vprašanja zastran jezikov v ljudski šoli, in ni ga brodnika, ki bi iz tega vertinca zakermil v pravo vodo. — k.