Za poduk in kratek čas. Potovanje v Otizo. (Spisal F. R.) (Daljo.) Sedaj sem govoril že dovolj o šoli in domači hiši. Labko bi še marsikaj povedal, pa saj nas to kar sem povedal, dovolj prepriča, da naielo, katero so postavili nekdanji pedagogi, namreč, da je družba za mladino vzgojevalna, ne obvelja več, vsaj ne povsod, kajti sedanje ljudstvo, ozironia družbe, kakoršnje nahajamo dandanes med delavci, so same slabo vzgojenc, tako, da svoje potomce le pauijo, ne pa vzgojujejo. Kdo je tedaj kriv popačenosti naše mladeži? Na to vprašanje nečem odločno odgovoriti, rečem še samo, da nemarnjakov je bilo in nemarnjakov še bo. Vem, da si mi, dragi čitatelj, že prav nevoljen, ker ti tako dolgo ne povem, kaj je z unim čudežem. Le malo še potrpi, takoj izveš vse. Ko smo se od krčmarice, ki je čitateljem dobro znana, poslovili, peljali smo se še jedno uro do Otize. Prva hisa v Otizi pa je zopet krčtna. V kolarnico, ki je obrnjena proti ceeti. tako, da konji, ki so vedno na cesti, že vedo, da se morajo tukaj vstaviti, postavili smo voz ter konjem položili v že pripravljene jasli obed. Mi pa smo obstopili krčmarja ter ga vsi b krati prašali za uno hišo, kjer se je pred kratkim časom godil ,,čudež". Krčmar, zelo vljuden mož, povprašal nas je najpoprej, kaj naj bi nam dotlej, da pridemo nazaj. za obed piipravil, potem pa nam je. pokazal ono hišo. Sedaj nam je začelo srce prav utripati, kajti vsi smo bili neizrekljivo radovedni. Ko smo skozi leso na dvorišče prišli, obstopi nas cela kopa otrok. Prosili so nas za krajcarje. To je mene zelo osupnilo; takoj sem se opomnil božje poti ,,Majke Bistriške", kamor sern hodil leta 1872. še kot mlad fant, in kjer so nas otroci ravno tako, kakor tukaj, za krajcarje prosili. Prišel nam je tudi gospodar na proti. Pozdravil nas je zelo ponižno ter vprašal, želimo-li videti ona mesta, kjer je pred kratkim izvirala rcšnja kri. ,,Kaj, ali sedaj ne izvira več?" rekli smo vsi h krati. „Ne", reče gospodar, ,,ali ko bode se mesec zopet premladil, bode zopet izvii-ala". Na to smo se vsi pogledali. Po nekaterih je pokal smeli, po drugih pa se je razlival žole. Naš tovaria, g. F. V., ki je irael največjo brado, začel je nas gospodarju predstavljati, da bi ga a tem malko postrašil, da se nam ne bi preveč lagal. Sebe je imenoval deželnega poglavarja, iie vem, katere dežele; mene ,,doktorja Pokveko", svojega svaka, ki je takoj izvlekel od nekod nekaj papirja, pa najinega pisarja Ostalih ni mogel več predstaviti, ker nam je gospodar že zbežal v hišo. Mi smo šli seveda, ne da bi ga vprašali, smemo, ali ne smemo, za njim. Ko smo prišli v hišo, prevruil je gospodar že vse klopi in stole, po katerih se je kri, ki je bila iz tal in ogla pri peči brizgala, sesedla. Ponudil nam je tudi, da bi si odrezali vsak en kosček od pokrvavelega pohištva, kajti to stori baje vsak romar. In res so bili stoli in klopi že precej porezani. Tudi moji tovariši so začeli strgati po pohištvu. Jaz pa morda ne? 0 da, celo stolovo nogo vzel setn seboj v spomin. (Dalje prih.) Smešnica 20 ,,Kaj", vpraša krčmar Jarnik čevljarja Sušaika, ,,kaj pa je bilo davi pri Vas, da je bilo toliko trušča?" ,,Pri nas?" zategae čevljar, kakor bi se ne spomnil ničesar, ,,ne vem, kaj bi bilo. Moja žena je skledo razbila na moji glavi, druga pa ni bilo'1.