4
ROMARSKA CERKEV.
Anton Vodnik.
Med svečanim vihtenjem kadilnic, med bledo procesijo sveč spokornih v rokah, ki so nosile jih nepremično, je stopil duhovnik kot kralj pred oltar.
V zlatem ornatu, ki se je svetil v mraku
kot daljno okno palače, ki v njej se sprehajajo
angeli v oblačilih žareče razbeljenih,
je bil divjemirna, grozna prikazen
iz krajev molka in čudnega gledanja.
Mračne stene so bile stražarke za našo bojazen,
ki nam zvezala roke je z glasovi orgel,
srdito bučečih kot trume oboroženih vojščakov,
razvrščajočih se krog svojega kralja
v pozdrav, ki bo razmajal zemljo v tečajih.
Hreščale kosti so nam v težkih oklepih, kadilo in naraščajoče romarske pesmi so s svojo čudno ljubezensko blodnostjo dušile nam krike hlastajoče pohotnosti po vedno močnejšem vinu iz krvavih vrčev bledih angelov sirežajev.
Med ireskanjem orgel, viharja na gori Sion,
z nadčloveško močjo smo naenkrat vpili:
Pelji nas, pelji nas, kralj, na veličastni pohod!
Dvignil oltar se je s svojo monštranco,
zvonovi rjoveli kot divje zveri ob požaru,
do stropa vihienje kadilnic je švigalo •—
in odšli smo v spremstvu nešievilnih nosilnic
z vojvodi in vojskovodji
pod oboke vesoljne zemlje
mimo samih cerkva,
iz katerih so nove, zmagoslavne se trume izlivale
v naših korakov orjaško bučanje.
Ustavili smo se v dolini Jozafai.