#1P63 TEŽKO DELO (Ob prazniku sv. Barbare) „Naj nebo moti mi da!” Težko delo me v globini čaka, da obraz mi pot namaka, knapov vseh je prošnja ta. Ljubi Ote! Ljubi Ote! Naj se tudi gora maje, zemlja varnosti ne daje. Ti boš varoval nadlog, tul nad mano, ljubi Bog. Ko opolnoči se jaz podam tja k daljnim temnim jamam, oko se v zvezde mi upre: „Gor vaša pot, tu moja je!” Bog ustvaril vas je na nebo, in mene je na stezo to. Vi greste nehote svoj pot, a jaz v ljubezni, moj Gospod. V zemljo pat se peljem rad, te treba tudi tisočkrat. Po smrti pa peljati daj, me enkrat k Tebi v sveti raj. Zavesten božje pomoči ne plašim se nevarnosti. Ko stopam v temno, gluho not, saj Bog mi da pogum in moč. Gotovo s svojim trudom jaz pri tem pomagam vsaki čas, da širi Tvoj se blagoslov okrog nam ljubljenih domov. Naj hvala Tebi, Bog, doni, da ta poklie ti dal si mi. Zanj hočem ti hvaležen bit’ in nikdar nečem te žalit’. Iz zbirke „Rudarske pesmi”, ki je izšla v Mariboru 1904 in jo je založilo Društvo sv. Barbare v Hambornu (VVestfalija). Natisnila jo je tiskarna sv. Cirila. Znamenita leta naše zgodovine 1929. je kralj Allöksanider razveljavil vidovdansko ustavo, razpustil narodno skupščino in uvedel avtoritaren 'režim. iRaapuisitil je politične stranke, državo razdelil na devet Ibanovin, od katerih je „dravsika“ obsegala iSilovenslko ozemlje. Uradno iso začeli uporabljati naziv „kraljevina Jugoslavija“. 1933. je 1. 1. dr. Korošec objavil slovenske narodne zahteve v obliki „Slovenske deklaracije“ (imenovane tudi „punlktacije“). 1934. je bil v Marseillu umorjen kralj Aleksander, naslednje mesece je prišlo v Jugoslaviji do političnih sprememb in v vlado so ispet vstopili zastopniki Slovenske ljudske (stranke z dr. Korošcem nä čelu. 1938. so bile iv predvojni Jugoslaviji zadnje volitve, pri katerih je dobila na Hrvatslkem 'večino Hrv. seljačka stranka (idr. Mačkova), iv Sloveniji pa Slovenska ljudska stranka. 1939. je bil isiklenjen (hrvatsko-srbski sporazum, ki je ustanovil „banovino Hrvatslko“. 1940. dne 14. decembra, je umrl slovenski državnik dr. Anton Korošec, iki ga je v stranki in v vladi nasledil dr. Franc Kulovec. 1941. je 7. marca napadla Nemčija Jugoslavijo, s čimer se je začela tudi iza naše kraje druga (svetovna vojna. Koj prvi dan je bil od bomb ubit dr. Franc Kulovec. Nemci, Italijani in Madžari so si razdelili slovensko ozemlje in pod okupacijo se je začelo veliko preganjanje Slovencev. To stisko so izrabili komunisti in so sprožili krvavo revolucijo, ki je uspela v toliko, da so ob porazu nemških sil prevzeli popolno oblast tudi v Sloveniji. Preljubo doma! »Božič! Praznik veselja! Svetle lučke in sijoče otroške oči. iNebeška sreča je prišla na svet. Pred lepo postavljenimi jaslicami stoje starši in otroci in pojo naše drage stare božične pesmi. Jezušiček leži prav mehko na slamici v jaslih, ki predstavljajo zgolj žrtvice pridnih otrok. Zato fbi dejal, da se mu očke še enkrat lepše smehljajo in ta smehljaj sega do zadnjih kotičkov drobnih src . ..« »Jaslice otrok občuduje dneve in dneve in ob njih nehote premišlja,« je dejala mati. »In moliti se da pred njimi,« je odvrnil oče ter snel debeli hišni rožni venec s stene. Naslednji hip že kleči vsa družina pred jaslicami in plete skrivnosti veselega dela pred skromnim betlehemskim hlevčkom . . . Iz knjige »France Turk, Preljubo doma« Mejnik našega življenja Božič je prav gotovo tisti praznik, ki ga svet praznuje z največjim zunanjim sijajem. Kaj vse ljudje store za zunanjo podobo božiča! Tisk, glasba, trgovine, ulice — vse govori o božiču. Domačnost in ljubkost božiča se naseli tudi ob nalšilh ognjiščih, kjer je za to priložnost vse tako svečano, praznično. Po domovih in cerkvah done mile božične pesmi. Svetonočni zvonovi slovesno odmevajo nad naselji. dažiic, povsod boizic! O Toda, ali se ne zdi, da vse to nekako visi v zraku? Kakšen smisel imajo te svečanosti? Kje je NOTRANJI, DUHOVNI uspeh tega sijajnega praznika? Pravimo namreč, da je božič rojstni dan BOGA LJUBEZNI, a koliko jih je, ki ta večer dejansko mislijo na to božjo ljubezen m nanjo odgovarjajo z ljubeznijo? Mar ne velja — kljub nasprotnemu videzu — tudi nam očitek apostola Janeza, ki je zapisal: »V svojo ‘lastnino je prišel, a njegovi ga niso sprejeli« (Jan 1, 11)? Kako neizrekljivo lepa je skrivnost svete noči! ‘Proslavlja jo cerkveno bogoslužje Pesmi, zvonovi, — a zakaj tako često molči naše srce? Zakaj ta skrivnost ne rodi sadov v naših dušah in v svetu, v katerem živimo? OD KOD silna tragika, da OGROMNA VEČINA LJUDI PO BOŽIČU NI BOLJŠA, KOT JE BILA PRED BOŽIČEM? Od kod vendar?! •O Pomudimo se za hip ob Mariji, Jožefu, pa- stirjih in Modrih z Jutrovega, pa bomo našli odgovor na to mučno vprašanje. Kaj je značilno za te izbrane duše, katere je doletela izredna čast, da jim je Bog zaupal svoje Dete? Pojasnimo čisto na kratko: Vsi ti so se odlikovali po brezmejni PRIPRAVLJENOSTI srca, pripravljenosti, ki pozabljajoč nase stremi po božji slavi in se trudi vršiti božjo voljo, pripravljenosti, ki želi služiti in se žrtvovati. Poglejmo Marijo, Mater božjega Deteta! »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« ;(Lk 1, 38). S to izjavo se je Marija, ko ji je angel oznanil božje načrte, izročila Gospodu in vse življenje ohranila brez. pogojno pripravljenost srca. In sv. Jožef? Herod je božjemu Detetu stregel po življenju. »Ko so (Modri) odšli, glej se prikaže angel Gospodov Jožefu v spanju in pravi: .»Vstani, vzemi dete in njegovo mater in beži v Egipt, in bodi tam, dokler ti ne porečem; Herod bo namreč dete iskal, da bi ga pogubil.« In vstal je, vzel dete in njegovo mater še ponoči in se umaknil v Egipt« (Mt 2, 13—14). Kakšna pripravljenost srca! Ko so angeli, ki so pastirje obvestili o Gospodovem rojstvu, odšli, so ti rekli drug drugemu: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in nam je oznanil Gospod!« (Lk 2, 15). Pripravljenost spet, ki ne pozna za lase privlečenih izgovorov. Čudovito pripravljenost srca so pokazali tudi Modri z Jutrovega, ki so prišli v Jeruzalem in rekli: »Kje je judovski kralj, ki je rojen? Videli -smo namreč njegovo zvezdo na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit« (Mt 2, 2). To so bile torej osebe, katerim se je Jezus izročil v prvih trenutkih svojega zemeljskega življenja. Sklonil -se je k njim v svoji dobroti, ker .so bili ljudje VELIKE LJUBEZNI, LJUDJE ISKRENE PRIPRAVLJENOSTI. d Sodobni človek pa vsega tega nima. Potopljen je v materijo. Drvi za kratkotrajnimi užitki. Njegov bog je trebuh. Da bi razmišljal o skrivnostih svete noči in po njih uravnal svoje življenje? Pojdite no! »To ni več moderno.« Temu človeku je božič le še lep običaj brez globlje vsebine, brez vpliva na življenje; božič brez Jezusa. Tu ni idealov. Tu ni zavesti o nekem poslanstvu. Tu ni govora o pripravljenosti. Vsaka žrtev je pretežka. Tu vlada denar. Tu diši po smrti . . . ŠC? A mi? Kako je z našo pripravljenostjo? Z našim smislom za žrtve? Se bomo mar tudi kot toliko drugih zadovoljili le z ZUNANJIM praznovanjem Božiča? Bomo tedaj še naprej med tistimi, ki žive brez betlehemskega Deteta, »tja v dan«, brez posebnega življenjskega cilja ter so podobni ladji brez krmarja, s katero se po mili volji poigravajo razburkani valovi? To bi bilo preveč žalostno! To se ne sme zgoditi! BOŽIČ MORA POSTATI VAŽEN MEJNIK V NAŠEM ŽIVLJENJU. Recimo: »'Pako je bilo doslej, A ODSLEJ BO DRUGAČE!« d Kako drugače? .Najprej se' moramo sprijazniti z mislijo, da je samo ZUNANJE praznovanje božiča prava 'OSKRUMBA božičnih skrivnosti. Mi moramo božič NOTRANJE doživeti. Z iskrenim srcem se moramo poglobiti v zgodbo isvete noči. Bog je prišel med nas iz ljubezni do nas kot Rešenik. Ljubezen ga je gnala, da se je med nami. pojavil siromašnejši kot katerikoli od nas, da bi nam tako bil še bliže. Še več! Prišel je med nas, da bo trpel za nas. On je umrl, da bi mi živeli. Njegova ljubezen res ne pozna meja. Ali ni čisto naravno, da bomo na to veliko ljubezen odgovorili z ljubeznijo? To je tista pripravljenost, ki jo od nas pričakuje betlehemsko Dete. In s tem dejanjem bomo našemu življenju dali čisto novo smer in vsebino. m A morda se niti ne zavedamo, kako ta sklep globoko sega v naše življenje in življenje družbe, v kateri živimo. Kajti, ČE LJUBIMO BOGA, MORAMO LJUBITI TUDI ČLOVEKA. Mi ne moremo ljubiti Boga, a biti brezbrižni do človeka. Evangelist Janez govori o tem zelo jasno: »Ako kdo pravi: ,Ljubim Boga’, pa sovraži svojega brata, je lažnik. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, kako more ljubiti Boga, ki ga ni videl?« (1 Jan 4, 20). Glede te točke je med kristjani še vedno mnogo nedoslednosti, ki je božji stvari povzročila veliko škode. Koliko »pobožnih« duš je po svoji krivdi v sporu z vso okolico! Koliko »dobrih kristjanov« ni imelo smisla za besedo zapuščenih ljudskih množic! Priznajmo! Tu smo marsikaj zanemarili, opustili in zamudili. Zato tudi nam velja opomin apostola Janeza: »Otročiči moji, ne ljubimo z besedo, tudi ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici« (1 Jan 3, 18). m Tako pojmovanje in praznovanje Božiča ne visi več v zraku, kot smo v začetku izjavili, marveč more, bratje in sestre, res postati PRAVI MEJNIK V NAŠEM ŽIVLJENJU. Visoka zavest dolžnosti ljubezni do Boga in človeka nam bo dala tistega duha pripravljenosti za delo in žrtve, ki smo ga občudovali pri Mariji, Jožefu, pastirjih in Modrih. In na ta način bomo postali zvesti učenci in koristni sodelavci betlehemskega Deteta, ki je prišlo med nas kot Rešenik za ta in za oni svet. V-ko Sveta ime, blažena ime . . . Me rDeviea v hieven var’(e nam. Igrače Otroiški svet je svet zase. Resničnost in domišljija se v njem pretakata brez meja. Kar je nam mrtvo, je za otroka živo in kar je živo, je zanj marsikdaj brez pomena. Malo pred prazniki se je šestletna Alenka igrala s svojimi punčkami, ki jih ji je v zadnjih letih prinesel Miklavž ali pa jih je dobila v dar za god. .Niso hile več nove, fculdi ne pireveč (umite; še roka je manjkala prvi, in drugi je noga visela mrtva, čelo brez glave Je bila ena med njimi. Alenka jim je hotela biti dobra mamica in jih je vpraševala, ali se ne bi hotele umiti in očistiti ter biti popravljene in ozdravljene in končno ali ne bi hotele hiti žive kot male deklice in fantki, kot je Alenka in njene sošolke: »Saj so vaše glave polne žaganja in namesto srca imate krpo, zato niste žive. Ali res ne hi hotele biti žive kot sem jaz?« je modrovala. Pripovedovala jim je, če bodo žive, bodo vedele stvari, za katere sedaj ne vedo; rade se °odo imele med seboj, poznale bodo ljubezen, pa tudi žrtve, saj bodo druga z drugo morale potrpeti im si pomagati. Drugačna bo njihova pamet, a tudi telo bo rastlo in se krepilo, saj bo živo. Ni jih prepričala. Igrače so ji odgovarjale: »Naši možgani so le žaganje in namesto srca je le krpa v prsih. Kako naj vemo, ali je še kakšno drugo življenje razen našega? Kaj °aj pomeni za nas hiti čist in umit? Smo rade, kar pač smo: le igrače.« Ni jih prepričala. Alenka je prosila pravljično vilo, naj ji napravi tako lepo punčko, da bi njene punčke, ko jo bodo videle, zaželele hiti njej enake. Seveda mora biti živa, polna življenja, imeti razum in srce, poznati dobro in slabo, jok in smeh, radost in žalost, ljubezen in resnico. Komaj korak je iz domišljije v resnični svet. Alenka je živo občutila, da so njene igrače bile le mrtve stvari. Ali niso moderni ljudje pogosto kot igrače: zdelani in plašni, utrujeni in polni strahu. Marsikaj vemo, pa vendar je še toliko zakritega pred nami; navdušimo se za dobro, pa hitro popustimo z izgovorom, da ni zadosti moči. Bojimo se jutrišnjega dne bolj kot pretekle krivice, ki naj bi bila le zmota in še te nismo sami krivi. Kot je Alenka vabila svoje igrače, naj bi oživele, tako je B»g vabil človeški rod, ne samo da bi postali žive stvari, temveč njegovi otroci. Bog bi mogel človeka prisiliti k veri, spoznanju in ljubezni, a mu je pustil prosto voljo. Poslal je angela k najlepši in najboljši ženi, ki je kdaj živela: »Daj mi svojo človeško naravo, da bom jaz, ki sem Bog, lalhko postal človek!« In žena je odgovorila. »Zgodi se!« Božji namen je bil pokazati človeku podobo, kakršen naj bi bil od vsega početka. Zato je združil dve naravi: božjo in človeško iv Kristusu. Kot je Alenka hotela dati življenje svojim lutkam, tako je Bog hotel spremeniti našo naravo, dodati še drugo naravo, da hi bili nekaj več, da bi se dvignili nad naravo. Saj vemo, da se prvine mrtve prirode po posebnem naravnem zakonu spreminjajo v rastline in te spet v živali, vsi pa končno služijo človeku. Zakaj potem ne bi človek postal nekaj boižjaga? Saj je še drugo višje življenje. Da smo izgubili božjo podobo v sebi, smo sami krivi. Bog pa ni miroval, hotel nam je vrniti prvotno podobo, očistiti im umiti, popraviti in oživeti. Na prvi božič se je začel proces za ljudi, ki so Bogu po volji. Večnost se je sklonila v Čas; Modrost je prišla učit o Resnici in Ljubezni, da bi dala novo Življenje, lepše in višje. Mati in Dete se ne ločita. Kraljevske krvi je šla v Betlehem, kraljevsko mesto, kjer pa zanjo in njeno Dete ni bilo prostora, kot ga še danes ni marsikje v svetu, saj moderni človek zadostuje sam sebi. Ni mu za novo življenje. »Živi kruh je prišel z nebes« v Betlehem, v ta kraj, čigar ime pomeni »hišo kruha.« Pri vseh drugih verah se mora človek dvigati k bogu, v krščanstvu pa Bog prihaja k človeku, trudnemu in plašnemu. Oni, ki je vse ustvaril, je preko svoje Stvari prišel na svet. Neskončna Modrost je »ujeta« v plenice in položena na slamo v jasli. Gospodar je postal služabnik, da bi napravil služabnika za gospodarja. Večna Beseda je postala nema, da bi učila milijone. V tem je božična skrivnost. Bog je postal človek, da bi človek mogel postati sličen Bogu. Zato je Kristus razdelil čas in zgodovino v dve polovici. Mnogi so hoteli že spreminjati in šteti od časa svoje revolucije ali svojega začetka, pa niso mogli tega spremeniti. Najbolj brezbožni časopis oznanja z datumom rojstvo Kristusovo. Kristus je premostil prostor. Stari Grki so dvignili svoje bogove na Olimp, obdali jih z vsemi človeškimi slabostmi, a vendar so bili nedosegljivi. Krščanski Bog se je rodil na .steptani zemlji podzemske votline. Matere kažejo otrokom proti nebu, češ Bog ec je tam gori. Marija je gledala Boga v svojem naročju. Pokazala ga je pastirjem, ki so pustili svoje črede, da so se mu poklonili. Ob vsakem božiču se obnavlja vprašanje: »Kako brez pomena so prazniki, ako se ni Kristus rodil tudi v našem srcu«. Lahko se v Betlehemu rodi tisočkrat; kaj to koristi, če pa mi sami nimamo pripravljenega prostora zanj. Mnogi so kot Alenkine igrače, zadovoljni — tam, kamor jih je življenje pripeljalo, praznih src in brez misli. So pa tudi mnogi, ki vedo, da mora biti življenje nekaj višjega, popolnejše spoznanje in bolj globoka ljubezen. Zato je na vsak božič najvažnejše vprašanje za nas: »Ali je v nas srce polno ljubezni? Ali je božja luč v mojem razumu? In težnja, da bi bili kot kristjani popolni.« Šele z odgovorom na to, bo imel pogled v jaslice pomen tudi za nas. -nk Krvava Sibirija Po ponošeni vojaški uniformi so sestre spoznale nemškega ujetnika. Brez strahu so mu odgovorile na vprašanje, odkod prihajajo, da so ukrajinske katoliške sestre. »Zakaj so vas obsodili na prisilno delo?« jih je naprej vprašal tujec. — »Ker hočemo ostati izveste katoliški veri in se držati danih zaobljub.« — »Živi še več (katoličanov v Ukrajini?« — »Da, šest milijonov. Pravoslavnih pa je 40 milijonov,« so sestre v ljudno odgovarjale vprašanjem nemškega ujetnika. Medtem so živinski vagoni, v katere so natrpali kaznjence za Sibirijo, drveli preko ravnin in pustinj v smeri Urala. Šele po treh tednih so prispeli v zanje namenjena taborišča srednje Sibirije. Poveljnik taborišča Naplujev je bil bojevit brezbožnik in surov človek. Ob vsaki priložnosti se je s svojimi vojaki rad znesel niad sestrami. Imenoval jih je vedno le stekle pse Vatikana. Nekega dne je nenadoma stopil v sestrsko sobo, potegnil križ in Marijino podobo s stene, oboje vrgel na tla in pohodil s težkimi škornji. »Proč s praznoverjem!« je zarjul nad sestrami in zopet odšel. Skozi vse poletje in jesen je poveljnik Naplujev znašal svojo jezo in zdivjianost nad ubogimi sestrami, ki jih je bilo deset. Na zasmehovanja in mučenja so sestre odgovarjale s potrpežljivostjo in z nekim notranjim mirom in veseljem. Tolažila jih je zavest, da smejo trpeti z,a Kristusa in njegovo Cerkev. Prav zaradi tega pa so sojetniki taborišča sestre vedno bolj spoštovali. Celo pravoslavni in mo'hamedanci so jih imenovali angele iz nebes. Sestre so naskrivaj poučevale v veri žene in dekleta in nekaj sto njihovih otrok krstile. Z najrazličnejšimi »triki« so znale to delo prikrivati pred stražarji. Enkrat na mesec je prišel ponoči v taborišče neki ukrajinski duhovnik, ki je bil ravno tako na prisilnem delu, da je opravil sv. mašo. Drugo jutro ,so potem sestre naskrivaj raznesle sveto obhajilo vernikom po taborišču. s:- Prišla pa je huda sibirska zima, ki navadno traja sedem mesecev, od oktobra do aprila. Toplota pade 50 do 60 stopinj pod ničlo. Celo dih sproti zmrzuje. Ponoči pa tulijo okrog taborišč volkovi Bilo je na praznik Treh kraljev. Poveljnik taborišča Naplujev je poklical sestre v svojo pisarno in začel govoriti: »Naša država je z vsemi normalnimi sredstvi poskusila, da bi vas preoblikovala v dobre državljanke Sovjetske zveze. Ve pa ostajate fanatične agentke Vatikana in ukrajinskega nacionalizma. Dobil sem navodila, da z vami ravnam strožje, dokler ne boste spremenile svojega mnenja. Kot prvo, vas bomo za teden dni zaprli v ledene celice. Samo kos kruha in skodelico kave 'boste dobile nia dan. Če tudi to ne bo pomagalo, boste pri tem mrazu ob navzočnosti vseh taboriščnikov stale bose in v samih srajcah zunaj. Potem pa bomo že videli, kdo ima prav: vaš Bog ali pa sibirski mraz in moč proletariata. Tukaj je Jzjava. Podpišite jo, pa vam bo vse to prizaneseno!« Pri zadnjem stavku je Naplujev pomolil tajniku kos papirja. Tajnik je začel brati-»Podpisane sestre iz kongregacije . . . priznavamo svojo ideološko zmoto in se prostovoljno in z veseljem odpovemo redovniškim obljubam in obljubimo, da odslej ne bomo več širile verske propagande med sojetniki.« Ko je tajnik prebral besedilo izjave, je poveljnik vprašal sestre: »Boste podpisale to izjavo?« »Nikoli, poveljnik! Naša vest nam ne dovoli kaj takega podpisati!« »Harašo! Bomo videli! Stražnik, zapelji te papeške idiotinje iv samice!« je zaukazal Na-plujev. Šest dni so bile sestre'.zaprte v nezakurjenih celicah sredi strašne sibirske zime. Naslednjo nedeljo je šel db osmih zjutraj Naplujev od celice do celice in vprašal sestre, oe so pripravljene podpisati. »Ne, nikoli!« »Harašo!« Poveljnik je pihal od jeze. Ukazal je stražnikom, da naj ob desetih zberejo vse kaznjence v p ros toru-is redi med barakami. Rečeno, storjeno. Ob desetih je bilo blizu 2.000 sojetnikov zbranih v četverokotu na zbirališču. Iz okoliških strašnih stolpov so vojaki naperili vanje strojnice. Naplujev se je postavil s svojim štabom pred upravno poslopje. Vsi so bili oblečeni v tople zimske plašče in pokriti s krznenimi čepicami. Na vrvici je držal vsak policijiskega psa. »Pripeljite sem kaznjenke!« je zaukazal Naplujev. V nekaj trenutkih je množica jetnikov zagledala deset ženskih postav, ki so se bližale bose in v samih srajcah. »Hudiči prekleti! Zakaj talko ravnate s temi ženskami!« je zavrelo med jetniki. »Mir, drugače bomo streljali!« je zavpil poveljnik. Vojaki pa so prijeli za orožje. Mnočica je utihnila in stiskala zobe. Poveljnik taborišča se je obrnil k sestram: bož/cm PMAzmmr Maksim Gaspari: Tepežkanje »To je moje zadnje svarilo. Če ne podpišete, boste v četrt ure zledeneje!« Sojetnikom je jemalo sapo ob čakanju, kako bodo sestre, odgovorile. »Ne bomo podpisale! Naša vest nam tegia ne dovoli!« — »iHaraišo! Bomb videli! Imamo čas!« Naplujev in štabovci so si prižgali cigarete. (Sestre pa so medtem vse premražene pokleknile v sneg in začele moliti rožni venec. Minilo je četrt ure; minilo je pol ure. Sestre ves čas niso prenehale na glas moliti. Poveljnik je izgubil živce: »Če v petih minutah ne podpišete, vas bodo raztrgali psi!« je zarjul. Sestre se za (grožnjo niso zmenile. Začele so moliti apostolsko vero. Naplujev se ni mogel več zdržati. Namignil je tovarišem, naj spustijo pse. Z (groznim laježem so se psi zapodili proti sestram. Še en naskok in začelo se bo krvavo mrcvarjenje ubogih žrtev. V zadnjem hipu pa so psi nato utihnili. Tekali so okrog sester in nato mirno polegli v sneg, komaj dva metra pred klečečimi sestrami. »Bog bodi zahvaljen! To je čudež!« je vrelo iz grl jetnikov. »Naj živijo sestre! Smrt vragom!« je grmela množica. Naplujevu je v prvem hipu stopila kri v glavo. Nato pa je postal smrtno bled. Zaukazal je jetnikom in sestram, da naj gredo nazaj v barake . . . (»Kath. Digest«) Nov čudež v Lurdu Zdravniški urad v Lurdu, ki je posebna zdravniška ustanova za preiskovanje čudežnih ozdravljenj v Lurdu, je v zadnjem času pregledali 7 nenadnih (ozdravljanj, ki imajo na sebi pečat čudeža. Eden teh je ozdravljenje Else Aloii s Sicilije, ki ima sedaj 32 let. Ta je zbolela na kostni jetiki in se zaman zdravila na raznih klinikah, nazadnje v Mes-sini. Leta 1961 je prišla v Lurd in se pri votlini nenadoma začutila bolje. Dne 28. aprila 1961 je zdravnik prof. Miohel-Marie Salmon podpisali izjavo, da je zdrava. Zdravniški urad je pa počakal še dve leti in sedaj potrdil, da je bolnica še vedno pri najboljšem zdravju in da se njeno ozdravljenje ne more pripisovati naravnim silam. ad. Oj, zbogom, vaško življenje . . . Večina naših izseljencev prihaja iz kmečkih krajev. Koliko lepih spominov nosijo s seboj na domači kraj, največkrat skromno vasico s cerkvijo, morda vaško lipo, domačo gostilno, in se sto in sto drugimi podrobnostmi! Sedaj pa prebivajo večinoma v mestih, v velikih citejih in se privajajo novemu načinu življenja, ki se jim v marsičem ne zdi tako lep, kot je bil nekoč domač. Toda budi doma se spreminja. Rastejo hiše, rastejo „Moki“, nov način življenja raste in zemlja že davno ni več edina, ki daje zaslužek in kruh. Sploh se človeško življenje močno spreminja. Nastajajo nove oblike življenja, ki čakajo, da jih človek s svojim duhom in svojo vero olepša in obogati. Konec junija je bila v Arnheimu na Nizozemskem jubilejna konferenca mednarodne zveze za stanovanjska vprašanja in urejevanje mest. Ko so razni poročevavoi povedali vsak svoje misli, je nizozemski zastopnik povzel zaključke (konference in jih podprl z nekaterimi številčnimi podatki, ki so jih zbrali izvedenci Združenih narodov. Omenimo nekaj takih podatkov! Letois (1963) je na svetu čez 900 mest, ki imajo več kot 100.00 prebivavcev. To pomeni 12,5 »/o svetovnega prebivavstva. Že vsak peti človek na svetu živi v mestnem, naselju, ki ima 20.000 ljudi. Torej mestni način življenja vedno bolj prevladuje. Če jemljemo v poštev ves svet, živi že 20 % ljudi v mestih z nad 20.000 prebivavci. V Aziji je ta odstotek manjši. Tam živi v taikih mestih šele 10 odstotkov ljudi. Nasprotno pa lahko rečemo, da jih živi v takih mestih v Evropi in Ameriki že 33 °/o, v Oceaniji (Avstraliji in tamkajšnjih otokih) pa celo 50 °/o. Moderna civilizacija postaja vse bolj mestna civilizacija. Po vsem svetu teži ekonomski razvoj k višji življenjski ravni. To se kaže tudi v tem, da dela vedno manj ljudi na kmetih in vedno več ljudi v industriji. V zadnjem času pa še drugod, ker tudi po industrijah ob strojih je treba vedno manj ljudi. V tem pogledu je najbolj zanimiva dežela Nizozemska. V začetku tega stoletja je imela 30 °/o kmetijskega prebivalstva, ob koncu te- Q(d božUni oeier ronuipno ob muli na božje 0)efe nazaj a naie otroške dni . . . ga stoletja pa menijo, da bo imela le še 3 %> ljudi, 'ki bodo delali na kmetih. Računajo, da bo leta 2000 še enkrat toliko ljudi na svetu, kot jih je danes. Torej jih bo 6 milijard. Če Ibo 60 °/o mes'tnega prebivalstva, 40 «/o pa kmetijskega, bo potemtakem živelo v mestih toliko ljudi, kot jih je danes na vsej zemlji. Zanimivo je, da najbolj narašča mestno prebivalstvo v gospodarsko nerazvitih deželah. Vise sili v mesta. Zdi se, kot da bi pomenilo priti v mesto, priti do sreče. Na omenjeni konferenci so se zastopniki spraševali, zakaj so velika mesta tako privlačna za človeka. Slišali so se različni odgovori. Nekdo je rekel, da zato, ker so v velikih mestih boljši pogoji za zaposlitev. Drugi je dejal, da je to nujna posledica gospodarskega in tehničnega razvoja. Postopoma se zmanjšuje število ljudi, zaposlenih v industriji in narašča število ljudi, zaposlenih v sektorju uslug (raznih služb). Včasih je bilo mesto skupina hiš, tesno druga ob drugi zgrajenih. Danes pa je to ves kompleks človeških medsebojnih odnosov na nekem ozemlju, ki ga določa deloma človekova zaposlitev, deloma človekovo razvedrilo, deloma človdkova medsebojna po- moč. Temiu pravijo „regionalno mesto“. Menda so visi arhitekti, ki so dalaii načrte za mesita, doslej premalo upoštevali čas. Niso upoštevali, kako se s časom vse spreminja in kako s časom raste število iljmidi. Grški teo-reltik Diofesiadis je izračunal, da bo konec prihodnjega stoletja, torej leta 2099 oziroma leta 2100 na svetu petnajstkrat toliko ljudi kot danes. Točno povedano se to pravi: 49 milijard ljudi, ki se 'bodo stiskali na isti zemeljski ot>li, kot živimo na njej danes mi. Ves svet bo torej eno samo univerzalno mesto. Seveda tako daleč mi še nismo in bo preteklo še veliko vode do takrat. Res pa je, da se vse razvija vedno bolj v mesifcnio življenje, kar ni samo po sebi za človeštvo ravno nesreča, čeprav lepega idiličnega vaškega življenja ne 'bo več. Sicer pa tudi vaško življenje ni bilo vedno samo lepo in idilično. Bilo je mnogokrat trdo. Končno vsako življenje prinaša človeku lahko srečo ali nesrečo. Odvisno je od tega, kako človek nanj gleda. -o Potomec Janeta Znojilskega - švedski grof Bi/l je edini otrok v družini Nilsa, rojen 1. 1841. Z materjo, ki je bila dvorna dama kraljice Deziderije, je veliko časa preživel na dvoru. Ko je imel 14 let, mu je mati umrla, in pozneje kot visofcošolou mu je umiri še oče. Vse to ga je še bolj navezalo na preteklo,sit njegove rodovine. Še mlad je 'začel pesnikovati. 1861 se je pojavil v /javnosti z 'zbirko pesmi „Mali stihi“ in poltem z zbirko „Orhideje“, ki mu je prinesla slavo. Ko so se dvignili Poljaki proti Rusom leta 1863, so mu privrele iz srca revolucionarne pesmi, v katerih opeva junaško borbo poljskega naroda. S propadom poljske vstaje je bilo konec tudi tega peisnikovanja. Ko je dosegel šlfcudijislkp diplomo, je odšel v inoizemSitvo. Iz tega časa so njegove „Italijanske slike“. Tujina mu je razširila obzorje, osvobodil se je konservativnega gledanja in navezanosti na protestantstvo. V „Neronovi rumeni hiši“ opeva ljubezen na jugu, južnjaško sonce in ljudi. V „Rimskih božičnih mislih“ ,se z vso nežnostjo spominja svojega rodu in svoje domovine. V tem domotožju ni prav nič švedskega. Domotožje, ki ga izliva, je talko, kot ga zmorejo samo Slovenci. Tako je v pesniku Znojilskem prišla na dan spet slovenska kri njegovega pradeda Janeza Zno-jilška. Po povratku v Švedsko leta 1866. je začel s kulturnim delovanjem doma. Izbrali so ga za člana Akademije im kmalu je postal državni svetovalec. Ustvaril je za tiste čase zavidljivo knjižnico in bogato zbirko starih novcev. Izdal je tudi nekaj novih izlbirk pesmi. V času francoislko-,nemške vojne se je 'zavzemal za zmago Francije. Leta 1867 se je poročil ,z grofico Hedviko Šarloito Amalijo Piper. Ta ga pa ni razumela in se ni mogla uživeti v njegovo mdhkočutno notranjost in široko razgledanost. Pustil je službo in odšel v tujino. Pozneje se je naiz-poiročit in si vzel drugo ženo, kar je pa izzvalo v švedski javnosti velik škandal in veliko nasprotovanje. Vise to je imelo odmev v njegovem umetniškem ustvarjanju. Pesnik Snoilski je lirični pesnik, pesnik rodoljub, ki Se zaveda, da se razmere spreminjajo. Bil je prepričan, da bodo imele njegove pesmi vpliv na ljudi. Pel je o švedski preteklosti, o švedskih kraljih in poudarjal potrebo razumevanje ljudi in raznih ljudskih slojev. Kralj Oskar II. je bil njegov osebni prijatelj in ta je po dolgih naporih tudi dosegel, da se je smel vrniti domov. To se je zgodilo leta 1890. Postal je šef kraljeve knjižnice, kar pa ni hilo po volji višjim krogom v Švedski, in so mu mnogo nasprotovali, posebno liberalci. Ta težka doba je nanj vplivala in iz te dolbe je tudi njegov stik z ljubljansko občino. Za 60-letnico mu je čestital namreč tudi ljubljanski mestni odbor z županom Ivanom Hribarjem na čelu. V znak hvaležnosti je grof Gustav poslal mestu Ljubljani poslednjo izdajo svojih pesmi s toplim posvetilom „Svojim rojakom . ..“ Omenimo, da je pisal o Znojilških leta 1898 v „Ljubljanskem zvonu“ pesnik Anton Aškerc, torej še 'za časa življenja pesnika Gustava iSnoilskega, iz česar sklepamo, da je na ta ali oni način prišel v izvezo z njim. Gustav je zatisnil svoje oči leta 1903 kot častni doktor uppsalske univerze. šC Prepiri ali razprave na koncilu? Nekateri senzacij željni časopisi napihnejo vsak nekoliko bolj ognjevit razgovor med škofi na koncilu in brž poročajo z velikimi naslovi o prepirih, sporih in podobno. Resnica je le ta, da škofje na koncilu vsak dan živahno razpravljajo po nekem načrtu razna cerkvena vprašanja. Pri tem se pojavijo včasih različna stališča, ki jih končajo navadno z glasovanjem, da se pokaže, kaj meni večina škofov. Zadnje tedne so rapravljali o škofovski službi in časti, njihovem delu, odnosu do papeža in papeških uradov. Sprejeli so sklep, da bodo ponekod uvedli poleg duhovnikov tudi duhovne pomočnike, kot jih je poznala Cerkev v prvi krščanski dobi (diakone). Razgovori so se tudi že dotaknili redovnikov in vloge neduhovnikov v Cerkvi. Na koncilu sodelujejo tudi jugoslovanski škofje in se nekateri tudi pridno oglašajo k besedi. Važno vlogo imajo na vesoljnem cerkvenem zboru štirje »moderatorji«, ki menjaje se (vsak dan eden) predsedujejo v imenu papeža zborovanjem ter skrbijo, da škofje predolgo ne govorijo. Splošno mnenje je, da je prav, če se škofje dobro porazgovorijo in premislijo razna vprašanja. Nič zato, če se koncil še ne bo zaradi tega tako kmalu končal, saj gre za zelo važne reči. Mučila ga je sladkorna bolezen Naše trpine — bolnike - — bo zanimal potek bolezni rajnega nadškofa Vovka. Na sestanku rimskih Slovencev je o tem pripovedoval pomožni ljubljanski škof dr. Pogačnik tole: Znano je, da je Prešernov rod slabega zdravja. Le malokateri je doživel visoko starost. Pesnik dr. France Prešern sam je umrl, ko je imel komaj 49 let. Tudi številni drugi pesnikovi potomci so zgodaj umrli. Pok. nadškof Vovk dolgo ni čutil bolezni. Ko sta nekoč skupno zajtrkovala on in župnik Palhor, je g. nadškof začutil silno žejo. Spil je tri skodelici kave. Takrat ga je opozorila neka bivša bolniška strežnica, da to ni žeja, ampak skladkorna bolezen. Ko je šel k zdravniku, je ta res ugotovil, da ima hudo sladkorno holezen. Kmalu nato — pred desetimi leti — ga je zadela kap na očeh. Iz očesnega živca se mu je vlila kri in je bil v nevarnosti, da bo oslepel. Poslej je nosil črna očala. Vendar se je bolezen počasi boljšala. Aktiven in delaven, kot je bil, pa se mi držal diete. Na poti v Rim na koncil že ni mogel več moliti brevirja. V teku zasedanja koncila je šel v Rim na zdravniški pregled. Z veliko težavo je hodil na koncilske seje; komaj je čakal, da bo lahko šel domov. Doma je šel v bolnico. Tu so mu v resnici skrbno stregli in ga zdravili, zlasti dr. Pahor in dr. Miklavčičeva, ki je ves čas spremljala nadškofovo bolezen. Nadškof je težko vzdržal v bolnici. Bolezen se je zboljšala, zopet je boljše videl in laže hodil. Po vrnitvi iz bolnice mu je zvesto stregla v škofiji šolska sestra Magda. Sladkorna bolezen pusti posledice na ledvicah in srcu, počasi povzroči razkroj vsega organizma. Za zdravljenje je potrebno uživanje številnih tablet, ki jih pa pok. nadškof ni mogel prenašati; vedno mu je šlo na povračanje. Kljub navideznemu zboljšanju je čutil že meseca maja letos, da se mu bliža smrt. V zadnjem času je bil razburljiv, zajel ga je večkrat nenaden strah, tako da je klical tajnika, naj bo pri njem. Dne 7. julija 1963 sta odpotovala pomožni škof dr. Jože Pogačnik in škofijski tajnik Franc Vrhunc na Ibirmovanje v Srednjo vas pri Bohinju. Še pred odhodom sta se zanimala pri dr. Miklavčičevi, če preti nadškofu kaka neposredna nevarno,st. Odgovorila jima je, da lahko bolezen še dolgo traja, lahko pa ga zadene kap, kar je najlepši konec te težke bolezni. Ko sta se pozno zvečer istega dne vrnila, sta nadškofa našla mrtvega. Zadela ga je kap. Pok. nadškof je umrl dobro pripravljen. Že davno poprej je sam določil vse za svoj pogreb. Določil je, naj ga pokopljejo k nadškofu dr. Jegliču, koliko časa naj ostane v stolnici nia mrtvaškem odru, kdo naj spremlja njegovo krsto in drugo. Nato je vdano čakal, da se izpolni božja volja. nase ' može On zna Žena more s svojimi žrtvami v moževem srcu vžigati ljubezen. A nasprotno je tudi res: mož zna ogreti ženo, ki se ni poročila iz ljubezni. Mož to celo laže doseže, njemu ni treba, da bi se v ta namen žrtvoval zanjo. Dovolj je, da zna ceniti njene žrtve zanj. Več žensko srce ne zahteva. Že za golo razumevanje in priznanje lastnih žrtev mu je tako hvaležna, da mu o-dgovarja z ljubeznijo, ki je vsa vdana in globoko iskrena. Pridno mlado dekle, vse zaskrbljeno, s pismom v roki. »Berite to pismo,« mi reče. Berem. Resen fant z lepo službo jo prosi za roko. »Ali ga poznate?« »Poznam ga in prav nič ga nimam rada. Pa to še ni najhujtše: celo nekoliko zoprn mi je. Saj takega ne morem vzeti?« »Pa ga pustite, ne boste na .slabšem kot do zdaj. iSaj vam ni sile in nikamor se vam še ne mudi.« »Že, kaj pa, če mi bo kdaj žal, da sem ga zavrnila, ker, kakor veste, bi bila to lepa partija.« »Dobro preudarite in se po preudarku odločite; to je povsem vaša stvar,« ji rečem. Nekoliko pomolči, se zamisli in me vpraša: »Povejte mi, ali je mogoče, da bi ženska kdaj vzljubila moža, ki ga nima rada ali ji je celo nekoliko zoprn?« »O, pa še kako je mogoče! Celo pogosto se kaj takega zgodi; poznam že več takih primerov. Saj ljubezen ne sloni samo na lepi, isimpatični zunanjosti, marveč še bolj na harmoniji in soglasju duševnih lastnosti in potez značaja, zaradi katerih začneš drugače ceniti in občudovati in preko tega polagoma celo ljubiti, zlasti ako ti s svojim načinom življenja daje povod, da si mu hvaležna, da z njim sočustvuješ. Ko se v sočustvovanju srečata, se pa že spočno ljubezenska čustva.« Dekle je odšlo in se odločilo za zakon. Življenje je pokazalo, da je bilo to prav: zakon je bil zelo .srečen. Od začetka je bila nekako zaskrbljena, boječ se, kako bo. A ni trajalo dolgo, ko ga je prav tako rada imela kakor on njo že poprej. Kako je to dosegel? Pohvalila se mi je po osemnajstih letih sama in mi odgovorila s pomenljivimi besedami: »On zna!« Potem mi je z veseljem opisovala res lepo, složno življenje, polno tibega medsebojnega zadoščenja in sreče. »Veste, tako zna biti ljubezniv; če le more, mi kako veselje naredi. Vedno mi kaj prinese, da me veselo preseneti; nikoli ne Din, din, don, klenka zvon. Da odpre raj za vse. Zbriše greh nam in solze. Din, din, don, vabi zvon. Bog je sam prišel k nam. K njemu pojdi, k jaslicam. A., Francija I m fcM m a M m M m S t§ m S IM <7)1/1, (U/t , don . . . Din, din, don, poje zvon. Kaj zvoni sred’ noči? Kaj tam svetla luč gori? Din, din, don, kliče zvon! Iz višin božji Sin prišel v svet je bolečin. odide, da ne bi dal izraza svojim čustvom. Pri delu mi pomaga, če le more; vsaj dobro voljo poikaže, da bi se sama ne ^dolgočasila . Če drugega ne more, me poboža in poikaže, da me ima rad. Vsako stvar, ki mu jo naredim, z veseljem pohvali. Nikoli ne godrnja nad kosilom, vse mu je tako všeč, ,ker je ženka skuhala'. Vsaka obleka, ki jo nosim, mu je privlačna in me pohvali, češ: ,Kako se ti poda!' Kar koli ukrenem, vedno je poln hvale in priznanja, čeprav vem, da ni vedno vse priznanja in hvale vredno. Za vsako stvar ima prijazno besedo: ,Ženka, ti znaš! Jaz pa vam povem: ,On zna!’ Tako me je pridobil zase, kakor bi me bolj nobeden ne bil mogel. Prej se mi niti lep ni zdel, saj veste, kaj sem vam rekla; zdaj so ani vse poteze njegovega obraza, pa vse njegove kretnje in vedenje, zares ljube in privlačne. Od začetka sem se morala kar nekoliko ,potruditi1 za ljubezen; izdaj je pa že vse drugače: rada ga imam, kakor bi nikogar tako ne imela; on mi je vse in bolj osrečiti bi me ne bil mogel nihče, kakor me je ta; ker tako, kakor zna ta, ne zna nihče. Rečem vam: pri moškem ni glavno lepota; glavno je, da zna ceniti ženino srce in njeno prizadevanje.« Rekli iboiste, zlasti možje: Vse pa niso take, niso tako dobre in skromne. Res je, vse niso take. Mnoge ,so kar preveč zahtevne, izbirčne, miihaste in skrajno neplemenite. Res, mnoge so prav nelepe v svojem značaju in nevzgojene, toda na te sedaj in v tem primeru ne mislimo. Na sploišno pa bo veljalo, in to hočemo poudariti, da povprečna, dobra žena, ki ni razvajena, razume svojega moža, se zna zanj žrtvovati in vse zanj stori; more vsak dan stokrat — če je treba — njemu na ljubo umolkniti in storiti stvari, ki ji niso prav nič lahke, zase pa v povračilo za vse to ne zahteva, da bi se moral mož prav tako zanjo žrtvovati in nji na ljubo opuščati svoje mnenje in voljo, pač pa pričakuje eno samo stvar in iz njo se povsem zadovolji, v nji najde popolno uteho, zadoščenje in srečo, namreč: zavest, da zna mož njene žrtve ceniti, kar ji pokaže s tem, da je do nje obziren,, da ni trd in robat, da ji da vsaj rahlo, a vendarle prepričevalno priznanje, ko ji da čutiti, da je zaradi nje m samo ob nji srečen. Dr. Anton Trstenjak Gospa Majda sveiuje Drage gospodinje! Spet se bližajo prazniki in za kuharice je napočil čas, ko se deloma z veseljem, deloma s skrbjo, če bo delo uspelo, lotijo peke. Kmalu bo iz kuhinje sladko dišalo in naš drobiž bo vihal noske in stegoval jezičke, če bo kje kaj v skledi dobrega ostalo. Moški svet običajno kar bolj zviška na take ženske posle gleda, češ »nepotrebno delo, meso daj na mizo!« in podobno. Nazadnje pa le vsak rad po vabljivih slaščicah poseže. In tako smo končno vsi zadovoljni: otroci, ki so se nasladkali, možje, ki so tako velikodušno prestali razburljivo dobo predprazniških priprav in me gospodinje tudi, ki smo spet lahko nekaj dobrega na mizo postavile. Zato sem sklenila, da vam v tej številki postrežem z recepti za dobro pecivo. Mandljeve rezine: (250 g sladkorja, 250 g jajc, ki jih tehtamo cela, t. j. z lupino), 175 g mdke, 75 g krompirjeve moke, 2 žlički pecilnega praška, 125 g oranžata, 125 g citro-nata, 200 g rozin, 250 g neolupljenih man-deljev, 1 vanilijev prašek, nožev vrh cimeta. Sladkor in jajca penasto umešamo; moko zmešamo s pecilnim praškom in krompirjevo moko in trikrat presejemo, nakar jo dodamo sladkorju in jajcem. Rahlo premešamo in dodamo sesekljani oranžat, citronat in dišave, prav na koncu še rozine in grobo zrezane mandlje. Iz pergamentnega papirja si napravimo majhne modelčke (približno 5 X 10 cm velike) in jih dobro namastimo. V itake papirnate ladjice napolnimo pripravljeno testo in ladjice zložimo v gladek pekač. Pri srednji vročini zlatorumeno zapečemo. Še toplo pecivo zrežemo v rezine in ohlajene shranimo v škatli, najbolje pločevinasti, ki se dobro zapira. Tako pecivo lahko več tednov stoji. Božična srčeca: (Testo: 2 beljaka, 100 g sladkorja, 75 g sesekljanih in svetlo praženih ovsenih kosmičev — Haferflocken —, 100 g ribane čokolade, malo soli, Vz paketa pecilnega praška in približno 100 g moke. Glazura: 80 g sladkorne moke, 1 jedilno žlico kakaa, par kapljic mandljevega olja. malo vroče vode.) Beljake stolčemo v trd sneg in dodamo 100 g sladkorja. Rahlo primešamo ovsene kosmiče in čokolado, nato pa še sol, pecilni prašek in toliko moke, da nastane rahlo testo, ki pa se da gnesti. Zato sem tudi napisala samo približno količino moke. Testo srednje debelo razvaljamo in s pomočjo modelčka izrežemo srčeca, ki jih pri srednji vročini spečemo. Pečeno pecivo obli jemo z glazuro in ko se ta posuši, lahko srčeca še okrasimo. Spretna roka pecivo lahko poriše s sladkorjem. V ta namen sladkorno moko dobro zmešamo s toliko vroče vode, da se zlahka potegne debela nitka. Tudi te vrste pecivo dolgo časa stoji. Pa še preprost recept za navadne kekse. To pecivo je zelo okusno in poceni in ga ■tudi neizkušena gospodinja brez težave speče. Rabimo 30 dkg moke, 1 pecilni prašek, 10 'dkg masla ali margarine, 10 dkg sladkorja, 6 žlic mleka in 1 jajce. Moko s pecilnim praškom presejemo na desko, zdrobimo vanjo maslo ali margarino, pridenemo sladkor in potrebno količino mleka in zgnetemo testo. Teriko ga razvaljamo in izrežemo s poljnbnimi vzorci kekse. Zložimo jih Kod je hodil, Že lansko leto ja Naša luč poročala o potovanju našega fanta Franceta R., ki živi v Nemčiji. Njegov letošnji dopust pa presega vse prejšnje in verjetno ni noben Slovenec v Zapadni Evropi napravil tako dolgega potovanje kot on. Kam je Franc najprej krenil? Kot prvi cilj si je zastavil Finsko, zato je šla njegova pot najprej proti severu. Na Danskem ni videl kaj posebnega, ker je dežela precej podobna severni Nemčiji. Pač pa je Franceta veselo presenetila Švedska s svojimi lepimi jezeri !in krasnim glavnim mestom Stockholmom. Švedska dežela je le redko naseljena, zato je naš popotnik le tu in tam opazil kako hišo, še bolj poredkoma pa kako cerkev. Na Norveškem je bil posebno navdušen nad visokimi hribi, deloma pokritimi s snegom, in globokimi fjordi, ki se daleč zajedajo v kopno. Včasih je ceste kar zmanjkalo in je Franc moral z motorjem vred v čoln in se prepeljati na drugo stran reke ali jezera, v namaščen, plitev pekač in pomažemo z raztepenim jajcem. Ker keksi pri peki narastejo, jih ne smemo zložiti v pekač pregosto. Pečemo par minut v srednje vroči pečici, da se pecivo zlato pobarva. Iz ostalega testa spet zgnetemo hlebček in napravimo kekse; to ponavljamo tako dolgo, da porabimo vse testo. Pecivo shranimo v škatli in lahko več tednov stoji. K vsem tem dobrotam pa še kozarček božičnega Likerja! Pripravimo ga iz 250 g dobrega medu in lU 1 40% konjaka. Med ogrejemo, da zlahka teče; tudi konjak moramo segreti na isto temperaturo kot med in sicer v večji steklenici, ki jo postavimo v vročo vodo. Potem počasi med zlijemo v steklenico s konjakom, dolbro zamašimo in toliko časa tresemo, da se med in alkohol popolnoma premešata. Liker naj vsaj dva tedna pred uporabo stoji v mrzlem, suhem prostoru. Še to: svetujem vam, da s peko začnete dovolj zgodaj, sicer boste za praznike tako izmučene, da se ne boste mogle prav veseliti v krogu vaše družine. Lepo vas pozdravlja Majda. kje je bil . . . da je mogel zopet po cesti nadaljevati pot. Severna Skandinavija s Spitzbergen je bila za našega motorista posebno doživetje. Ker tam ni bilo nič noči, mu ni bilo treba nič spati in je tako BMW hitro prodiral proti cilju, Finski. Dežela gozdov in jelenov, Finska, je Franceta prijazno sprejela. Kamor koli se je obrnil, so mu šli ljudje na roko. Še najtežje je bilo tam s cestami. Ker so naselja daleč narazen, si France ni mogel predstavljati, kaj bi počel, če bi mu motor odpovedal. Ker se pa to ni zgodilo, se ne splača več naprej o tem govoriti. Franc R. je srečno dosegel svoj severni cilj in se prav tako srečno vrnil domov. Druga Francetova tura je šla preko Holandije na Angleško. Kar na ladji je dobil dovoljenje, da sme ostati v Angliji mesec dni. Ker pa je tam vse drago in Anglež ni rarvno najbolj prijazen, ni nameraval tam tako dolgo ostali. London si je seveda pošteno ogledal in samo po mestu prevozil 120 km. Iz Anglije Slovenski fant v Nemčiji France R. pripoveduje, kako se je vozil po skandinavskih deželah. Za tako potovanje je zemljevid nujno potreben! Bog ve, če bosta tudi zaročenca Janez Z. in Veronika S., ki z velikim zanimanjem sledita Francetovemu pripovedovanju, napravila tako dolgo poročno potovanje? se je France nato vrnil v Holandijo in nadaljeval svojo pot skozi Belgijo in Zapadno Francijo proti Španiji. S to turo je nameraval doseči Fatimo na Portugalskem. Pa je imel že hudobec prste vmes! Na španski meji so mu rdkli, da nima v redu papirjev. Ker pa je bilo tam vse polno policije, ni hotel dregati naprej. Ni se dolgo pomišljal in nov načrt je bil narejen: Rim! France je zavil skozi južno Francijo in mimo Sredozemske obale, kjer je videl vse polno lepih krajev in obiskal več lepih cerkva, proti Italiji. Ker je v Italiji šel na avtocesto, ki je po njegovem mnenju boljša kot nemška (moral pa je plačati posebno takso za avtocesto), ni trajalo dolgo, da se je znašel v Rimu. Pravi, da tega mesta ne bo mogel pozabiti. Krasne zgradbe, veseli ljudje in cerkev sv. Petra, kakršne je ni enake na svetu, je tam videl. Ker mu za ostalo Italijo ni preostalo več časa, se je Franc R. kmalu vrnil preko Švice nazaj v Nemčijo. Če Bog da, se bo prihodnje leto zapeljal v Španijo in v Fatimo na Portugalskem ...« Nekaj domačih pregovorov Kdor pomaga drugim iz nadlog, rad pomaga njemu tudi Bog. Kdor slabo vest ima, ljudem se sam izda. Kdor v Bogu živi, v Bogu umrje. ••• i slovenci po svefu V Avstraliji je določila država, da se fant pred 18. letom ne more veljavno poročiti, dekle pa mora imeti vsaj 16 let. So pa še druga določila, ki se jih bodo morali držati odslej tudi naši fantje in dekleta, ki so se naselili v Avstraliji in se seveda tudi radi poročajo . . . Mrtvaški zvon je zapel v daljni Avstraliji 72-letnemu Francu Žičkarju iz Vidma pri Krškem. Pred 10 leti je šele prišel na to celino in sicer v kraj Wollongong. Tudi v kraju Cooma so imeli pretresljiv pogreb. Rojak France Sedmak je z drugimi delavci spal v delavski baraki, v kateri je začelo goreti. Sostanovavci so se rešili, njega pa so potegnili šele vsega ožganega s pogorišča. Pred več meseci se je nekaj slovenskih izobražencev udeležili sestanka z drugimi jugo-slovanslmi izobraženci v Stamtedu blizu Londona. Nobeden ni nastopal v imenu kakšnih strank. Razpravljali so le o tem, kako bi bilo mogoče na lep način urediti odnose med različnimi narodi v Jugoslaviji. Končno so izdelali zanimivo deklaracijo in pokazali, kako bi bilo mogoče po demokratsko to vprašanje rešiti. Tudi rojaki sredi Kanade, namreč v Win-nipegiu, se lepo organizirajo. Od protestantov so nedavno kupili cerkev in jo posvetili Lurški Materi božji. Sedaj pa čitamo iz hrvatskoga kanadskega časopisa, da so pod cerkvijo uredili lepo društveno dvorano ter imeli tozadevno otvoritev z deklamacijami in pevskim nastopom. Ker je bilo v Kanadi letos več zaposlitve, se je to poznalo tudi pri slovenskih hranilnicah v Toronto. V enem mesecu je svoje prihranke zaupalo eni od hranilnic 30 novih rojakov in vlažilo skupno 100.000 dolarjev. V Združenih državah so ustanovili trije naši umetniki slovenski umetniški klub »LOK«. V tem klubu so akademski slikar France Gorše, doma iz Sodražice na Dolenjskem, slikar Mirko Zupančič in slikar Jože Voidlan. Svojo prvo razstavo so priredili v New Yorku. »Predaleč ste šli, msgr. dr. Toroš!« piše Ameriška Domovina z dne 13. oktobra. Preden je šel Tito namreč na obisk v Južno Ameriko, so 'se zglasili državni organi pri nekaterih jugoslovanskih škofih in želeli od njih Izjave in potrdila, da je Titova pot miroljubna. Škofje so se tokrat pač morali »vtikati v politiko«. Zelo bolehni monsignor je oib tej priložnosti menda izjavil, da poročajo neresnico tisti, ki govorijo o kakšnem preganjanju vere pri nas. Zato pa zdaj sprašuje Ameriška Domovina rdeče doma, naj povedo, če se je lagala, ko je poročala, kako so škofa dr. Vovka polili z bencinom, kako še sedaj nekatere cerkve uporabljajo za industrijske namene, kako še sedaj cela vrsta verskih časopisov ne sme izihajati in podobno. Sicer pa smo videli, da tuji časopisi, niti v Ameriki, niso tako pisali o tem potovanju kot naši doma. Največ Slovencev v Ameriki je sedaj v mestu Clevelandu. Toda bil je čas, ko v tem kraju ni bilo nobenega našega rojaka. Prvi je prišel tja 25. oktobra 1881. Bil je to Jože Turk, doma iz Zvirč pri Hinjah. Umrl je pred 60 leti in od njegovih 11 otrok danes še 4 živijo. Ta mož je bil podjeten in delaven. Vsi prvi Slovenci, ki so prišli v Cleveland, .so stanovali pri njem. Skrbel pa ni zanje le materialno, ampak tudi duhovno. Dobil je zvezo s slovenskim misijonarjem med Indijanci in ga prosil, da je prišel za Veliko noč tudi njim. Pozneje je dosegel, da je prišel mednje lasten slovenski duhovnik. Tega zaslužnega rojaka so se Slovenci letos spomnili s sv. mašo za pokoj njegove duše. Jesen je prinesla živahno delavnost med pevska društva v Združenih državah. Čitamo. da je konec oktobra priredilo svoj koncert pevsko društvo »Planina« v Clevelandu. V istem mestu je imelo svojo prireditev pevsko društvo »Slavček«. V Lorainu je praznoval 40-letnico obstoja Slovenski narodni dom. Na svečani banket je povabil tudi senatorja Lausche ta in predsednika mestnega sodišča Prijatela, ki sta oba slovenskega porekla. Svoj letni koncert je imel tudi clevelandski cerkveni pevski zbor »Ilirija«. Od raznih prireditev podružnice Društva najsvetešega Imena omenjamo lepo misijonsko prireditev v Clevelandu. Na njej je govoril č. g. Godina o češkem misijonarju Neumannu. Baragovem učencu, ki je bil letos proglašen za blaženega. Odsek slov. ženske zveze pri sv. Vidu v Clevelandu je imel bazar, razstavo mode in peciva. Največja slovenska prireditev v državi Illinois pa je bila v Chicago. Župan mesta in guverner države sta dan te prireditve, 13. oktober, uradno proglasila za Slovenski dan v državi. Nastopilo je med drugim okoli 50 plesavcev v naših narodnih nošah ter razni zbori. Nastopil je tudi kralj slovenskih polk in valčkov Frank Jankovič. Zadet od kapi je umrl v Clevelandu v Združenih državah monsignor Matija Šker-bec, bivši kranjski dekan. Doma je bil iz župnije Stari trg pri Ložu. Vsa svoja duhovniška dela je ibil velik narodni delavec in vnet borec za zmago božjega kraljestva in za krščanska načela. Med vojno je v Ljubljani vodil škofijsko pisarno v pomoč beguncem iz Štajerske .in Gorenjske. Pred komunisti se je ob koncu vojne umaknil v tujino in dobil gostoljubno streho med rojaki v Ameriki. Posebno se ga s hvaležnostjo spominjamo ■na tem mestu zaradi tega. ker je imel doloro čuteče srce tudi za naše siromašne izseljenske duhovnike in mislil nanje tudi zadnje dni svojega življenja. Ko je ležal na mrtvaškem odru, so mu bili za častno stražo fantje, oblečeni v slovenske narodne noše. Na zadnji poti paga je kropilo in spremilo ogromno rojakov. Na oddaljeno pokopališče ga je spremilo preko 80 avtomobilov. 15 Möd pri rodnimi zanimivostmi slovensike zemlje so tudi ositanlki praigozldov, ki so se ohranili v odročnih gozdnih predelih. Doslej so registrirali sedem krajevno ločenih pragozdov. Večina jih je med Kolpo in Krko na področju Gorjancev, Roga, Stojne in Gotenice; eden je na Poihorju (igoizd Šumnik), eden pa je na Donački gori hliau Rogatca. V lem iso ogromna drevesa bukev in gorskega javora, po 120 cm v premeru. Najbolj prometna ulica v Mariboru je še vedno Gosposka ulica, ki s svojimi trgovskimi lokali privablja številne domače in -tuje obiskovalce. — čez Dravo so zgradili v Mariboru nov most z vitkim betonskim lokom. Dosedanji »Franc Jožefov« most so otvorili leta 1913. Prej je bil čez Dravo star leseni most, ki ga je narasla Drava leta 1903 skoraj porušila. — V središču Maribora so odprli tudi nov. hotel »Slavija,« ki ima 146 sob. Podjetje »Prehrana« je prodalo Italijanom 7-6 vagonov kislega zelja v konzervah, 25 vagonov sladko-kislih kumaric, 30 vagonov marinirane paprike, 22 vagonov čebulčka, 20 vagonov mešane zelenjave — za 200 milijonov lir. 16-letna Zlata Trtnik iz Ljubljane je dosegla državni rekord v hitrosti pri plavanju. Tekmovala je v mladinskem dvoboju z Italijo in tako po večletnem trudu postala najhitrejša Jugoslovanka na vodi. Na samotni kmetiji Šturmovce nad Zgornjim Kanomljem -pri Idriji so na hiši zunaj zanimive slikarije. Narisana je tako imenovana »smledniška legenda«, namreč kako sv. Anton -Padovanski pripelje iz pekla umrlega graščaka, da pred sodnijo priča, da je neki kmet plačal svoje dajatve. Ta zanimivi spomenik ljudske umetnosti nameravajo skrbno ohraniti. V Brniku na Gorenjskem gradijo novo ljubljansko letališče. Sedaj so dokončali 2 kilometra dolgo pristajalno stezo, na kateri bodo Ibhko pristajala tudi največja letala. Prihodnje leto mislijo stezo podaljšati še za en kilometer. Po opustitvi letališča pri Devici Mariji v Polju bo ves prostor severno od že- leznice Ljubljana—Zalog namenjen industriji- V krajih ob Muri so že skosno povsod zatrli očesno bolezen trahom. Odstoitdk jetičnih bolnikov pa je še precej visok. — Cenijo, da je na Slovenskem okoli 40.000 ois-eb, ki so duševno nezadostno razvite. V koprskem pristanišču promet še vedno raste. Sedaj je včasih po 12 ladij na dan, ki pridejo v Koper. Vse seveda ne morejo v pristanišče in morajo čakati na iztovarjanje. — Odobrena j-e otvoritev proste cone v Kopru. Obsega vse novo pristanišče in je to edina prosta cona v Jugoslaviji. — Izolski ribiči so ujeli nad 700 kg težkega morskega psa ob istrski obali. V Središču ob Dravi gradijo gasilski bazen -za potrebe domačih gasivcev. — V Murski Soboti so odprli novo poslopje okrajnega in občinskega sodišča. — Rojstno hišo slovenskega skladatelja Franca Genhiča v Cerknici na Notranjskem so preuredili v muzej. Pred tremi leti je podjetje »Proizvodnja nafte« iz Lendave pri vasi Moravci vrtalo v zemljo in iskalo nafto. V 1417 metrov globoki vrtini so izvedli razstrelitev. Namesto nafte pa je bruhnila na dan 60 stopinj vroča voda, bogata z raznimi minerali. Vse delo je bilo zaman. Toda ljudje so ugotovili, da je voda zdravilna in so se začeli hoditi kopat v Moravce. Tako je nastalo novo slovensko termalno kopališče. DCaj fLU lantu' dela? Kaj pa fantič dela? Nisem ga vesela, dolgo dni ga ni več k nam, fantič moj je šel drugam. Drugo dekle si je zbral, meni pa slovo je dal; jaz pa pojdem na polje, kjer mi lipe tri stoje. Pod eno postala bom, se na smeh držala bom, to bi moral zlodej bit’, da bi ne mogla ga dobit’, Narodna pesem Naša narodna pesem Slovenci imamo v svoji narodni pesmi neizčrpen zaklad lepote. Slovenska narodna pesem je tako edinstvena, tako samonikla, v njej najdemo tako izredne umetniške prvine, da nam mnogi narodi upravičeno zavidajo ta naš narodni zaklad. Je vekotrajen izraz kulturne in nravne višine naših pradedov. Če je slovenska narodna pesem pretežno lirična, je to dokaz, da je naš narod kljub strašnim krivicam in izkoriščanju, ohranil vso srčno dobroto in izlil v pesem (žalost in trpljenje, upanje in hrepenenje. Narodna pesem je, ki jo je narodno občestvo po ustnem izročilu s petjem iz spomina sprejela za svojo, jo je dalljšo dobo peilo po svojem okusu, razpoloženju in slogu. Slovenska narodna pesem se je porajala v tisočih sr-oih in dokler živi, je del poezije in narodne duše. Prisluhnimo katerikoli slovenski narodni pesmi in jo skušajmo analizirati. Kako ljubka melodija, kako preprosta, pa vendar globoka ornamentika! Vedno spremlja melodija besede, ki so sicer preproste, toda resnično umetniško doživete in občutene. Bodimo ponosni na našo slovensko narodno pesem, neponarejeni izraz slovenske narodne duše in srca iz stoletja v stoletje. Zato: Beseda naša, o zvončkljaj, nebes ljubezen v tebi diha, ti meni si vsa sreča zdaj, ponos, 'skrivnost sanj mojih tiha. Iz „Kat. glasa“ Zgodovina o nas in naših krajih V zgodnjem srednjem veku so vsi pisali le latinsko, tako tudi zgodvinarji. Kraje, kjer živijo Slovenci in Hrvati, so zaipadni pisci, posebno Italijani, imenovali z latinskim imenom »iSclavonia« (Slovanija). Pozneje so za iste kraje 'uporabljali še starejše ime »Ilirija«, naše ljudstvo pa »Ilirce«. Zgodovinar papež Pij II., ki je vladal od 1458—1464., opisuje v svojem spisu »Cos-mographia« zemljo onstran Jadranskega morja: »Od Albanije se razprostira proti severu m zapadu ilirsko ljudstvo. Te ljudi imenuje naša doba Slovane; oni sami pa se imenujejo eni Bosanci, drugi Dalmatinci, tretji Hrvati, Istrani in Kranjci.« IVAN CANKAR (11. decembra je minilo 55 let od njegove smrti.) Naši slavni šahisti Šahovska sila spremlja v novem veku splošno kulturno zmogljivsot evropskih narodov, šah je postal sestavni del celotne duhovne ustvarjalnosti. Prehajanje šahovskega (žezla od enega naroda k drugemu gre v glavnem vzporedno s prehajanjem njihovega prvenstva v kulturi: Španija, Italija, Francija, Anglija, Nemčija. V drugi polovici 19. stoletja je med vodilnimi igralci veliko Židov in vedno več Rusov; zato je zadnje čase svetovno prvenstvo skoro neprestano v ruskih rokah. Slovenci smo kasno prišli do večjih šahi-stov, saj so za to manjkali vsi pogoji. Razmah šaha je pripravljala, prav tako kot razmah literature, prva večja leposlovna revija — Janežičev »Slovenski glasnik.« V njegovem zadnjem letu (1868) se je v njem pojavil šahovski kotiček, ki sta.ga urejevala poznejši podjetnik in ruski emigrant Ivan Kos in pa član Stritarjevega Literarnega krožka, pisatelj in komediograf Josip Ogrinec. Taki kotički so se poslej pojavljali po mnogih revijah in dnevnikih. Med uredniki te rubrike v »Slovencu« sta bila tudi stenograf Henrik Pfeifer in ob koncu zadnje svetovne vojne na Goriškem ubiti sodnik Šorli, v »Jutru« jo je več let vodil dr. Vidmar. Omenjeni Pfeifer je foil okoli 1 1900 najmočnejši slovenski ša'hist. Iz njegovega kroga je .izšel Milan Vidmar. Ta se je naglo dvignil med prve svetovne mojstre. Njegovi veliki uspehi so bili na turnirjih v krajih: San Sebastian 1911, 2. - 3. mesto; London 1922, 3. mesto; Semmering 192’6, 3. mesto. Njegov slog je odlikovala velika iznajdljivost. Tedanji svetovni prvak dr. Lasker je opazil v njem masivnost in premočrtnost. Po prvi svetovni vojni se je išalhovsko življenje še 'bolj organiziralo (v Ljnibljani so bila središča kavarne: najprej »Slon«, po-izneje »Evropa« in »Zvezda«; klubi so nastali po vseh večjih krajih). Ljubljanski šahovski klub je med obema vojnama večinoma imel v rokah prvenstvo moštev. Kot mednarodni igralci so se uveljavili Vasja Pirc, Milan Vidmar ml. in z ljubljanskim turnirjem 1. 1938 Ljudmil Furlani. Sedanji režim podpira po sovjetskem vzoru šahovsko igro, vendar Slovenci v Jugoslaviji relativno manj pomenijo kot prej. Nedavno je bil mednarodni turnir na Bledu, eden najmo-čnejiših v šahovski zgodovini. Tu se je pojavil kot zvezda novi mladinski svetovni prvak Slovenec Parma. Šalhu pravijo »kraljevska igra«. Od kod njegova privlačna sila? Kako razložiti, da so razni umetniki, znanstveniki, specialisti deloma opustili svoj poklic, da se posvete kraljevski igri? Zato ker nosi šahovsko ustvarjanje v sebi umetnostne znanstvene in tehnične sestavine — raznoliko kombinirane v posameznih osebah — in jih povezuje z duševnimi sposobnostmi razuma, volje, spomina in domišljije in s potezami značaja, nagraja v vznemirljivostjo in naporom boja, ponuja strateške in taktične probleme in gradi tudi na živčni zmogljivosti in telesni vzdržljivosti. Ob [znamenitem moskovskem turnirju 1. 1925 je skupina profesorjev iz laboratorija za eksperimentalno psihologijo in psihotehniko v Moskvi napravila z udeleženci zanimive p s ih o tehnične poskuse. Kot skupek izsledkov more veljati naslednji »psllhogram«, v katerem so zbrani pogoji za šahovsko mojstrstvo: dobro zdravje in zadostna zaloga telesnih moči; krepki živci; samoobvladanje; sposobnost za enakomerno porazdelitev pozornosti na razna področja; sprejemljivost za dinamične odnose; kontemplativen psihični tip; visoka stopnja intelektualnega razvoja; stvaren, konkretno-logičen značaj mišljenja; objektivno razmišljanje; izrazit šahovski spomin; sintetična, miselna in predstavna sposobnost; zmožnOiSt kombiniranja; disciplina volje; močna dejavnost intelektualnih procesov; urejenost čustvenosti; zaupanje vase {zavest o lastnih sposobnostih). Pri enem so v ospredju te lastnosti, pri drugem drugačne. Šah nikakor ni matematika, kot si mnogi predstavljajo. Genialni češki kombinatorik Reti je svojim oboževalcem, ki so mislili, da vidi 10 in več potez naprej, povedal: »Navadno ne preračunam naprej niti ene poteze. Po mnenju omenjenih moskovskih psiho tehnikov je šah »razumska umetnost«. Velike šahovske partije so prave umetnine, ki jih uživajo sodobniki in naslednji rodovi. V njih ,so utelešene duhovne vrednote. V boju dveh osebnosti je 'zrasel izdelek, v katerem so prebliski resnice in lepote, tako kot v literarnih ali glasbenih stvaritvah, in prav tako kot le-te posreduje šah uživatelju poglede v sicer nevidne skrivnosti stvarstva. Seveda velja to le iza visoki šah. Tudi pri literarnih, glasbenih in drugih izdelkih je nekje meja, kjer se izgube zadnji ostanki umetnosti in ostane le plaža. Površno ukvarjanje s šahom je le hazardna igra, zgolj zabava, zabijanje časa. Qlal jezik Naš jezik — dragocena dota, najžlahtnejši nebeški dar, največja vseh dobrot dobrota, ki nam jo božji da Vladar. V njem radostna prepeva duša, v njem toži žalostno srce, kar čuti, misli in izkuša, človeku človek v njem pove. Z besedo Stvarnika častimo, z njo dvignemo se do neba. Zatorej jezik svoj ljubimo, hvalimo za ta dar Boga! . V-.V’'- slovenci v evropi ANGLIJA Zadnjič smo obljubili, da bomo kaj več povedali o spremembah tu na Angleškem. V Coventryju so dali blagosloviti svojo novo hilšo Štefančičevi, v novi dom pa iso se preselili tudi Ušenovi. — 5. oktobra sta se v cerkvi Sv. Družine v Coventryju poročila Petronila Sattler in Maks Kespert. Želimo jima mnogo sreče! — Gragerjevi iz Bumleya so odšli v-Nemčijo. — Krstili so v Ghaddertonu, Lancs., 18. avgusta Ano Marijo Grobelnik. — V Londonu, Kil-Iburn, 15. septembra Marijo in Ano iPeršin. — V Todmordenu tudi v septembru Suzano Bratina. — V Burnleyu, Lancs., pa 27. oktobra Filipa Valentina Klobčar. — Naj bi vsi rastli v milosti pri Bogu in v vesleje svojih staršev! Tudi društveno življenje ni zamrlo. V Bed-fordu, kjer se pripravljajo za veliko prireditev 14. decembra, so v poletju izbrali odbor pri odseku Slovenskega društva. Predsednik je France Ražman, tajnik Jože Pogačnik, odborniki p,a Janko Kovšca, Filip Vidmar in Jože Rehberger. Odbor je krepko zastavil svoje delo in prve rezultate bomo videli in slišali na slovenskem večeru. Zadnjič smo priložili prilogo »Naši luči«, ki je povedala, kako bo v adventu z mašami in sv. zakramenti in kje bomo praznovali božične praznike. Nadejamo se tudi več obiskov, med drugimi bo iz Rima prišel msgr. dr. F. Šegula, ki nam bo kaj več povedal o Slomšku, saj je on tisti, ki v Rimu potiska dalje ves proces, da bi bil Slomšek proglašen za blaženega. Ako bi bilo potrebnih kaj sprememb pri sporedu, boste obveščeni pismeno. SLOVENCI V BEDFORDU vabijo vas in vse vaše prijatelje na veliko PRIREDITEV 14. decembra v Mestnem gledališču (Civic Theater, Town Hall, Horne Lane) v Bedfordu. Na sporedu opereta „Miklavž prihaja”, burka „Trije tički”, itd. Začetek ob 4.30 popoldne. Vsem pa, kot tudi vsem Slovencem širom sveta želimo blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto 1964. — Slovenci na Angleškem. BELGIJA Charleroi-Mons-Bruxel Tretjega otroka so dobili v družini Henrika Ragulič in Virginije Botbega v Wanfercee-Baulet; dvema hčerkama Jožici in Anici se je pridružil sinček Henrik, ki se je rodil 9. oktobra, krstili -so ga pa 27. oktobra. — Naknadno sporočamo, da so tudi v družini Alojzija -Komac in Beatrice Blonidiau v Cuesmes pri Monsu, dobili hčerkico-prvorojenko, ki je pri krstu 14. 4. dobila ime Magali-Nadica. Rodila se je 16. marca. — Obema srečnima družinama naše čestitke! Rojaki v Belgiji poznajo č. g. Franca Kokola iz Wcywertza ob nemški meji. Doma je iz Idrije in je imel letos svojo zlato mašo. Po krstu malega Henrika v družini Ragulič-Bothega v Wanfercee-Baulet, Francija, dne 27. oktobra t. 1. V soboto, 19. oktobra, je popeljal pred oltar v Boussu pri Monsu g. Verbič Karel iz La Bouverie svojo zaročenko gdč. Nicole Del Court. Želimo jima sreče in božjega blagoslova v novem življenju! Iz domovine je prišla žalostna vest o smrti rojaka Pavla Kosa iz Hautragea. 28. septembra je odšel domov na dopust in vrniti bi se moral 18. novembra. Nekaj dni se je zdravil v bolnišnici na Jesenicah, odkar se je 24. oktobra na svojo željo vrnil k svojcem v Grahovo ob Bači. Naslednjega dne pa je lepo spravljen z Bogom umrl. —• Pokojni se je rodil leta 1901 v Podbrdu na Primorskem. V rudniku je delal 22 let, pokojnino je pa užival 14 let. Naj počiva v miru v domači zemlji! Liege-Limburg »Slomškov« moški zbor iz Eisdena je tretjo nedeljo v oktobru nastopil v Bruslju na proslavi 1100-letnice prihoda sv. bratov Cirila in Metoda med slovanske narode. Pri proslavi so sodelovale skoro vse slovanske narodnosti. Naši pevci so pod vodstvom g. Vilija Roglja ubrano zapeli dve pesmi v čast sv. bratov. Svoj nastop pa so zaključili z Aljaževo »Slovan na dan!« ki je vzbudila val navdušenja v dvorani. »Slomšek« je Slo- vence prav lepo predstavil v očeh tujega sveta, za kar se mu iskreno zahvaljujemo. Za Vse svete smo se v Watersheju in v Eis-denu pri službi božji spomnili naših rajnih. Moški zbor »Slomšek« je na dveh pokopališčih zapel žalostinke, ki že vsa leta tudi pri tujcih vzbujajo pozornost in spoštovanje. Poroka: G. Konrad Posel je v Jemeppe-sur-Meuise popeljal pred oltar svojo nevesto gdč. Ano Tepič. Čestitamo in želimo vso srečo! Bolniki: G. Franc Trkaj iz Mechelena si je pri prometni nesreči težko poškodoval nogo. Zdravi se doma. V Waterseheju se zdravi g. Franc Senica. G. Anton Hočevar že dolge mesece trpi v Lanaakenu. Tam je tudi g. Franc Krpač. Omenjenim, tem, o katerih smo že poročali in tistim, za katere še ne vemo, želimo vso tolažbo betlehemskega Deteta. Naš pokojni: Po dolgotrajnem bolehanju je v Jemeppeu pri Liegeu nenadoma umrl upokojeni rudar g. Anton Mlakar, rojen v Št. Rupertu na Dolenjskem. Bil je marljiv delavec in skrben družinski poglavar. Sosedje so mu priredili lep pogreb. Ženi in otrokom izrekamo iskreno krščansko sožalje. Molimo za pokojnika! FRANCIJ A Pas-de-Calais Advent nas pripravlja na božič. V ta namen se bomo pripravili z rekolekcijiami: 8. decembra ob 16,50 v Lille, Rue Nationale 99 (Po maši je miklavževanje); 14. decembra ob 19. uri v Croisilles v farni cerkvi; 15. decembra ob 16. uri maša in nato miklavževanje v Bruay-en-Artois; 17. decembra ob devetih v Meurohin; 18. decembra ob osmih v Wingles; 21. decembra ob 18. uri v Ven-din-le-Vieil; 22. decembra je miklavževanje v Mericourt-Mines v dvorani Mlinar ob 16. uri; 24. decembra ob 9. uri v Mericourt-Mines (prilika za.spoved tudi pred polnočnico.); 22. decembra ob 8. uri v Lievinu in 24. decembra od 16—17. 24. decembra Bruay od 19.—20. ure, ko se začne polnočnica. Božična maša bo ob 13. uri. 24. decembra Mericourt-Mines ob 23. uri priprava s petjem božičnih pesmi o!b 24. uri pa je polnočnica. Dne 25. decembra: maša ob 10. uri. Lievin: 25. decembra bo maša po francoski polnočnici proti 1,15. Jutranja maša ob 8h odpade. Armetieres: 25. decembra božična maša in spoved ob 16,30. — Vaš dušni pastir Pariz Sveta maša za Slovence je vsako nedeljo ob petih popoldne v kapeli Montdheuil, 35 me de Sevres, Paris 6 — metro: Sevres-Baibylone. Slovenska pisarna je odprta vsak torek in četrtak popoldne: 7 me Guteniberg, Paris 15, pritličje-levo, metro: Charles -Mi ch e Is, tel. BLOmet 89-93. Miklavževanje — Obisk Miklavža bomo imeli v nedeljo ,8. decembra takoj po sv. maši. Opozarjamo starše in vse tiste, ki bodo imeli kako sporočilo za Miklavža, da je treba to oddati najkasneje eno uro pred mašo v zakristiji. Božič — Kakor vsako leto bomo imeli polnočnico na sveti večer 24. decembra ob pol enajstih; ispovedovanje od 'devetih matprej. Na Ibažični dan bo sveta maša kot navadno olb petih popoldne. Novo leto —Sveta maša v Parizu bo ob petih popoldne. Že sedaj opozarjamo, da bomo imeli prvo nedeljo v januarju — torej 5. 1. — pred sveto mašo, ki bo kot ponavadi, sveto birmo, katero bo podelil zastopnik pariškega kardinala Mgr. de Provendheres. Poskrbimo, da bomo prišli v obilnem štveliu. Poroke — Jože Magaši, rojen v Kančevcih v Prekmurju, stanujoč v Gharenton, se je 16. novembra poročil z Lucette Henric v Chau-mont-sur- Tharonne (Loir-et-Gher). Doma v Crensovcih se je poročila 13. 10. Marija Horvat iz Trnja, ki je bila dolgo časa med nami v Parizu. Vzela je Joža Kelenc iz Velike Polane. — Obema paroma želimo vse najboljše ! r Odlikovanje. — Slovenski znanstvenik dr, Franc Žajdela, šef laboratorija na Pasteurjevem inštitutu v Parizu, je dobil od Društva znanstvenih časnikarjev v Parizu »nagrado odkritja« (Prix de la decouverte), ker je | predložil nov način, kako raziskovati telesne celice, ki jih je napadel rak. V znanstvenih krogih sodijo, da bo ta metoda pospešila, zdravniško poznanje raka, torej odkritje zdravila proti raku. Našemu znanstveniku svetovnega slovesa čestitamo k njegovim ' uspehom! La Machine (Nievre) — Sveta maša za Slovence bo v nedeljo 15. decembra olb 11,15 v farni cerkvi. Vsi prijazno vabljeni! Nice Bližajo se nam božični prazniki. Komu ne pomenjajo ti prazniki zares nekaj edinstvenega? Navajeni smo bili doma obhajati jih vzlic vsem mogočim oviram novojne dobe vendar pristno krščansko. Oče in mati sta bila z nami in mi otroci smo bili vsi srečni bodisi olb jaslicah, bodisi na potu k polnočnici. Nihče na svetu ne more iztrgati iz srca posebnih čustev, ki jih doživlja človek v tako zakoreninjenih navadah, kakršne se ohranjajo v krščanskih družinah. Tudi v Nici smo imeli lansko leto že v kapelici našega doma na 6. Rue de France polnočnico. Bilo je tako slovesno in toliko ljudi, da smo morali skorajda odpreti vrata in pridobiti na tak način na prostoru. Tudi letos bomo imeli polnočnico. V torek, to je na dan pred polnočnico se bo spovedovalo od štirih naprej vse tja do 'dvanajste ure svetonočne noči. Dom bo med tem ves čas odprt in v veliki sobi bomo krasili božično drevesce. Na sam sveti dan bomo imeli sveto mašo ob 10. uri dopoldne. Slovenci, z otroško ljubeznijo do Odrešenika, Gospoda našega, prejmite ta dan svete zakramente! To bo najsrečnejša podlaga za veselo praznovanje. In oče doma in mati bodo v duhu z nami združeni. Ob' jaslicah bomo spet ena sama družina. Ne pozabimo na to, kar je najvežnejše: čisto srce, Bog bivajoč v njem. To bo veselje! S strani Katoliške misije vam že v naprej želimo vse dobro, tako naš ravnatelj iz Pariza kakor tudi vaš krajevni duhovnik pater Jakob. Marseille. — Kako si človek zaželi nekaj domačega za praznik, posebej še božje domače- Slovenski smo fantje iz Loireta doma ... (Sliko vam pošiljajo iz Francije) ga. Pater Jakob, naš krajevni duhovnik nas že dokaj časa ni obiskal. Zadnjič srrro brali v »Naši luči« da smo marsejski Slovenci pridni. Toda, to nam ne zadostuje. Radi bi bili, ko bi večkrat prišel med nas. Sedaj nam javljajo iz Nice, da bomo imeli pripravo iza božične praznike v nedeljo 22 decembra, torej zadnjo nedeljo pred božičem. Ob štirih popoldne se bomo zbrali ta dan v cerkvi na 51. Rue Croix de Regnier, v četrtem mestnem okraju. Tam se navadno vedno zbiramo. Najprvo bo priložnost za sveto spoved, potem bomo imeli sv. mašo in pridigo, ki jo res radi poslušamo. Kar je redko, je pač vedno bolj zaželeno. Pridimo vsi ta dan! Drugega posebnega sporočila, kot je to, naj-brže ne bomo prejeli. Zato toliko bolj mislimo na 22. december! In še ostalim povejmo, ki morda Naše luči ne dobijo. Tudi vernikom hrvaške narodnosti povejmo. Morda je pa le med njimi tudi kak, ki enako kot mi Slovenci drži veliko do tako svetih dni, kaJkor je Božič. Vsakemu, ki bo obveščal druge, se v Gospodovem imenu lepo zahvaljujemo. Božje Dete ga bo še obilneje blagoslovilo. Je pač prav, da si pomgamo eden drugemu! Ob Luksemburgu V bolnišnico je moral Andrej Tomc iz Girau-monta. Ko se je peljal, je avto zadel v njegovo motorno kolo in ga vrgel na pločnik. Jožek, Marija Gizela in Štefan Matjašec iz Vienne v Franciji. Zlomil si je roko in nogo. Dali so mu seveda obe v mavec. Bog daj, da bi se pozdravil tako, da ne bi čutil nobenih posledic. Njegova žena pa je morala na okrevanje v Alzacijo; tako je na domu le mlajši sin, ki si pa kar zna pomagati ... V bolnico so morali še: gospa Jereb iz Moutiers, gospa Vidmar iz Thionville (bila je operirana na očesu) in gospe Saleten in Sop iz Aumetza, pa morda še kdo drugi, za katerega ne vemo. Vsem tem in onim, ki bolehajo doma, želimo čimprejšnjo pzdravitev. Javljamo še zapoznelo vest, da je v juliju umrl v Audun-le-Tiche rojak Franc Duša, v starosti 70 let, doma iz fare Sv. Lucija na Primorskem (Most na Soči). Tucquegniux: Prav nič dobrega se ne obeta našim rudarjem. V sosednem železnem rudniku na Trieux stavkajo že dolgo časa. Vzrok: Odpustili so 236 delavcev in 22 uradnikov hkratu. Če je odpuščen mlad fant, vzame svoj kovček in gre s trebuhom za kruhom. Kadar upokojijo starejšega rudarja, ki je delal 30 let, se vda, češ pokojnina res ne bo velika, toda nič ne pomaga. Treba je napraviti prostor mlajšim. Vse nekaj drugega pa je, če odslovijo očeta treh ali več otrok, 'ki ima 15 do 20 let službe in si je v kraju svoje zaposlitve morda z žulji svojih rok postavil celo lasten dom. Nič čudnega, da vse simpatizira z odpuščenimi. Tudi župniki posredujejo zanje in pobirajo prispevke za njihovo pomoč v cerkvah. Zgodilo se je pa to zato, ker inozemske topilnice železa dobijo rudo iz drugih krajev ceneje in boljšo, kakor trdijo. Odpovedale so naročila Franciji. iKar je danes doletelo rudarje na Trieux, laihko doleti nas jutri, zato smo začeli s strahom gledati v bodočnost. Tolaži nas pa resnica, da se vsaka juha shladi, predno jo pojemo in da je božja pomoč blizu, kadar je sila velika. Iz vzhodne Lotaringije /z naše pisarne: Novo življenje v družini: Vulje Silvija je zelo razveselila očeta Alojzija in Ljubico Vulje, krščena 20. 10. v Merlebachu; 10. 11. pa je bil krščen v Merlebachu Friderik-Franc, sinko Martina Vodenik ter Branke roj. Šmit; Filip Guček in Elizabeta Damm sta pa z veseljem sprejela v družino malo Virginijo. Vsem želimo mnogo sreče in blagoslova božjega! Meseca novembra so z žalostnim srcem stali naši rojaki pri grobu svojih dragih, posebno žalos tno družino Šume j iz Habsterdicka ob Spominska slika na poroko Jožeta Strah in Marije Krštinc v Stuttgartu v Nemčiji, dne 18. okto-bra. grobu svojega dragega očeta Dominika, rojenega 7. 11. 1905 v Zabukovju na Štajerskem, ki je umrl 4. novembra in ibil cerkveno pokopan 7. novemibra v Stiring-Wendelu. V dolgotrajni bolezni je prejemal moč v trpljenju v svetem obhajilu, ki ga je večkrat s pobožnostjo prejel. Naj počiva v miru, družini ,in sorodnikom pa izražamo globoko sožalje! Pred oltarjem sta si v Merlefoachu oktobra obljubila zvestobo Alojzij in Ljubica Vulje, doma v župniji Sv. Marije v Okiču na Hrvat-skem. Naša želja je, da bi tudi naprej rada prihajala pred oltar, kjer deli obilni blagoslov naš veliki duhovnik Jezus Kristus! Po naših kolonijah: Ko se je začelo mrzlo jesensko vreme, so rojaki od vseh strani zopet prišli domov. Dopusti so pretekli in to se je takoj poznalo tudi pri naših službah božjih. Zopet so se napolnile cerkve. Merlebach: Pod skrbnim vodstvom dirigenta našega cerkvenega zbora g. Emila Šinkovec je bilo posebno lepo petje pri slovesni maši na praznik Kristusa Kralja (4-iglasna Kimov-čeva maša). Od te nedelje je cerkev vedno polna. Vedno več rojakov in naših prijateljev pride k nedeljski službi božji mimo lurške votline, ki so jo naredili naši rojaki v vrtu Hospice Ste Elisabeth. Hvaležni smo cerkvenemu zboru, hvaležni organistu, hvaležni pa posebno g. Šinkovec Emilu, ki je ta čas postal šolski direktor v Farebersviller! Iskreno čestitamo! Želimo le, da bi se čim več rojakov priglasilo k cerkvenemu petju! Habsterdick: Sv. maša je bila tu vsako sredo v oktobru z lepo udeležbo in lepim petjem pri Materi božji. To je kolonija, kjer med tednom pride največ mož, ki pomagajo tudi pri petju. Pri Mariji najdemo vedno tudi rojake iz Forbacha; celo iz Behren-Cite. Naj Vam vsem naša dobra Mati z Brezij izprosi trdnega zdravja in nadaljnjega navdušenja za lepo slovensko službo božjo! Creutzwald: Tu je največ naših rudarjev, ki so upokojeni in največ vdov. Lepo, lahko, nežno petje naredi vsak delavnik, ko je tam naša sv. maša, za krasen praznik. Naši kakor domačini in bratje Poljaki nas veselo poslušajo. Zadnje mesece smo imeli kar po trikrat službo božjo. Le pogumno naprej! Cite Jeanne d'Arc: Tu število naših rojakov ni tako veliko, a je veselje za duhovnika, ko vidi, kako radi prihajajo rojaki iz kolonije in celo iz Cite Chapelle in Cite des Ghenes k službi božji. Petje vodijo naše dobre matere, kar veliko pomaga, da verniki radi pridejo. Vztrajajte še dalje, dokler vam zdravje to dopušča! Izmed novih kolonij se je najprej organiziral Behren Cite pri Forbachu. Ko je g. Motore zbolel je družina Plahuta Slavko in Lojzka raznesla vabilo ter uredila vse. da smo imeli 27. 10. prav lepo službo božjo. To je prva kolonija, kjer so k naši sveti maši k prihiteli tudi mnogi bratje Hrvati, Dalma- 11 tinci in tudi Srbi. Povabimo jih tudi vi' bodoče: Bog Vas blagoslovi! Cite des Chenes: Poskusili smo s sveto mašo med tednom, a je težko. Zato jo bomo ikot v Behren Cite imeli vsaj od časa do časa v nedeljah popoldne. 17 naročnikov Naše luči je tu. Ko bo raznašalec prinesel tudi vabilo za sv. mašo, pridite in povejte vedno še drugim! Tu je največ naših mladih dru- žin — imajo še svoje skrfoi — pa počasi bomo tudi versko življenje v koloniji uredili. Cite Farebersviller: To je ena inajibolj zdravih kolonij — le redko je kdo v bolnici, mrtvili v koloniji pa nismo še imeli. Prav lepo se 'Zahvaljujem za veliko prijaznoist do slovenskih duhovnikov. Tudi tu se počutimo kot doma. Cite la Chapelle: Tam je velika cerkev, a je lepo, ko vidim vsako nedeljo naše rojake iz te kolonije, da prihite peš ali