Dopusti so za nami
Dopusti so več ali manj za nami in spet smo v Ljublja-ni, na svojih delovnih mestih, v šolskih klopeh... Zaželeli smo si našega lepega mesta in se s fotoaparatom spreho-dili po njegovih ulicah.
Najbolj nas je razveselilo dejstvo, da se je naše mesto med našo odsotnostjo bolj malo spremenilo. Kaže, da bodo planke na Titovi cesti pred Metalko postale že tradicjja in ne bo čudno, če se bodo začele pojavljati tudi na razgled-nicah.
Mihec, Tatjana, Grega... Vsi se že odpravljajo v šolske klopi in je treba kupiti to in ono. Denar smo pripravili, za-radi cen se že za glavo držimo, najhuje pa nas šele čaka. Knjig namreč ni, vsaj ne vseli, ki jih rabimo. Tisti, ki poši-Ijajo otroka prvič v šolo, bodo kar debelo pogledali, bolj izkušeni pa se niti ne zmenijo več za to, saj smo s to bolez-nijo okuženi že vrsto let.
še vedno v formi in polni kondicije, ki smo jo nabrali na morju, smo si zaželeH še nekoliko plavanja in rekreacije. S tem namenom smo jo mahnili v zimski bazen v Tivoliju. A glej ga, zlomka! Bazen smo odprli že pred dolgim časom, po prehodu skozi objekt se tudi že sprehajamo, navadill smo se tudi divjih mladeničev na motornih kolesib. Lepo In prav, le kdo bi si mislil, da ,{e ta prehod še vedno zaprt in spoštovani sprehajalci in sprehajalke sploh ne upošte-vajo opozorila, Id še vedno straši nedaleč od igrišča za eolf.
Ubogali smo puščico in ji sledili do restavraci.je v zimskem bazenu. Vsem zanamcem pa odsvetujemo tako početje, saj so cene tako vroče, da vam niti mrzla voda ne bo pomaga-la priti do sape.
Tako smo se torej sprehodili In si ponovno ogledali na-še mesto. Ob vsem tem smo se spottinili tudi nekdanjega vzdevka, da je Ljubljana bela. V to težko verjamemo, saj o beli Ljubljani sledu še nl.
Toni Perič