FRANC ŽEBRE V avgustu 1986 smo Ločani izgubili rojaka, ki je bil del našega mesta, saj je v svojem živem spominu hranil več kot šestdeset let loškega dogajanja in življenja. Čeprav se je Franc Zebre rodil 25. septembra 1899 v Kranju in tudi v Kranju umrl 17. avgusta 1986, ga je Loka sprejela za svojega, saj je mestu posvetil nad šestdeset let svojega življenja in de la. Večkrat nam je zvečer pri Kroni po vedal : »Res sem Kranjčan, a Loko ljubim, kot da bi bil doma v Loki!« Franc Zebre je izšel iz male kranjske trgovske hiše. Osnovno šolo in tri raz rede gimnazije je dovršil v Kranju, po tem pa se je učil v veleželeznini Merkur v Kranju. Trgovina je bila tedaj last celjskega Majdiča. Hkrati je obiskoval trgovsko šolo v Kranju. V avstrijsko vojsko so ga vpoklicali 1917 in ga kot artilerista poslali v Tirole. Po vojni se je tako izčrpan vrnil v Kranj, da ga mati, ko je šel omahovaje in držeč se za ograjo savskega mostu, ni spoznala. Velikokrat se je spominjal, da ga je mati, ki nikoli ni kazala svojih čustev, takrat objela in poljubila. Spet je delal pri Merkurju. Ko pa so se zbirali prostovoljci za obrambo ko roških meja, se je javil in ostal pod ge neralom Maistrom do plebiscita 10. ok tobra 1920. Nato se je vrnil v Kranj. Lo ški trgovec Anton Kašman pa ga je va bil v Škof jo Loko v svojo trgovino za poslovodjo. Mesto je sprejel in se izka zal kot izredno sposoben in pošten go spodarstvenik. Avgusta 1925 se je ponesrečil trgovec Rudolf Ziherl. Vdova Angela Ziherl z otroki je ostala v hudih težavah. Rudol fov brat Joško Ziherl je prosil Zebreta. naj prevzame vodstvo Ziherlove veletr govine. V nekaj letih je povzdignil pod jetje v eno najbolj uglednih v Loki. Ko se je izučil Ziherlov sin Bojan v Slovenj Gradcu za trgovca in se 1936 vrnil v Loko, se je Zebre odločil, da se bo osamosvojil. Poročil se je z Niko Sokličevo, sestro Angele Ziherl, ki mu je bila do svoje smrti zvesta, skromna in požrtvovalna žena. Odprl je speciali zirano trgovino s kolonialnim blagom in delikatesami. Franc Zebre je zaslovel v Loki kot skrajno pošten in obziren trgovec. Sode loval je v vseh takratnih narodnozaved- nih društvih, predvsem pri Sokolu. V letih 1922/23 je bil v gradbenem odboru sokolskega doma. O poteku dela in zbi ranju sredstev za zidavo sokolskega do ma je napisal v Loških razgledih 16, 1969, str. 192—197. Bil je občinski mož in občinski gos podar. Ko je bil župan notar Stevo Šink, 199 je bil občinski podpredsednik. Bil je glavni inšpektor pri občini in bil po hvaljen zaradi vestnosti in natančnosti. Ko so 1A36 Ločani ustanovili trgovski gremij, ki se je osamosvojil od kranj skega, je Zebre gremij uspešno vodil do okupacije. Okupacija je Zebreta močno prizade la. Poklicali so ga na grad, kjer je Lo- čane rešetala rasna komisija. Ob dekli škem priimku njegove matere »Hafner« ga je predsednik komisije vprašal: »Ali ste govorili z materjo nemško?« — Nikoli nisem slišal matere, da bi spregovorila eno samo besedo nemško! — »Ste bili pri Sokolu?« — Da! — »Tudi koroški borec?« — Bil sem Maistrov borec od začetka do konca! — »Zagrizen Slovenec!« Zebreta z ženo so ob koncu maja ali v začetku junija poslali v Šentvid, nato pa so ju izselili v Srbijo. V Loki sta pu stila pri svakinji Angeli Ziherlovi trime sečnega sina Miklavža. Sredi leta 1942 je črnomaljska občina dala mnogim izseljenim Slovencem po trdila, da so njeni občani, do so se vrnili na Dolenjsko, nekateri v Ljubljano. Zebre se je naselil z ženo v Črnomlju in se zaposbl pri tamkajšnjem lekarnar ju. Lekarna je bila povezana z vodilnimi partizanskimi delavci in je bila prva partizanska lekarna na osvobojenem ozemlju. Ob koncu vojne se je Zebre maja vr nil v Loko. Obnovil je svojo trgovino, čez poldrugo leto pa se je zaposlil pri Nabavno prodajni zadrugi, ki je imela v svoji sestavi tudi bivšo Ziherlovo tr govino, kot poslovodja, in ostal tam do upokojitve 1960. Honorarno je delal še kaki dve leti pri šeširju kot glavni skladiščnik, pozneje kot zanesljiv fi nančnik in blagajnik pri podjetju PEKS. Leta 1984 se je preselil v Kranj. Okrog Zebreta se je pri Kroni zbirala družba nekaterih starih Ločanov. Živo nam je pripovedoval o že davno umrlih krajanih, o za mesto važnih dogodkih. o nekdanji Loki. Iz vsake besede smo čutili, kako rad ima Loko in njene lju di. Ob njegovi smrti smo se zavedeli, da smo Ločani izgubili pokončnega, delav nega, zavednega človeka, ki je vse svoje življenje posvetil Loki in s svojim de lom tudi dodal kamen k zgodovini na šega mesta. Igor Guzelj st. 200