PLANINSKI VESTNIKi
dahnem si, ko končno stopim med macesne. Moram se s pogledom še pomuditl na zanimivi steni srednje Raduhe, sploh ne visoki, toda težavni za plezalce in težko dostopni. S prijetnimi spomini se najdalj oziram v plramidast stolp, ki skriva zajedo, ravno pravšnjo za lahkotno plezanje, Lanskega avgusta sem samotarii tam preko in nasmehnem se, ko pomislim, kako blizu množice planincev na zavarovani poti spodaj in grebenski poti zgoraj sem bil ta nedeljski dan, pa vendar v steni tako sam, tako skrit. Na travnatem sedlu zaključim krog dolgega potovanja po veliki Raduhi, Spomini
na doživetje bodo prišli za mano. Moral se bom v to samotno tihoto še vračati; toliko lepih, ne pretežavnih plezalnih smeri je tamkaj, Še pomislim in že hitim navzdol proti planini Grohat, da kar pre-slišim štiri zadihane, koliko da je še do vrha, vprašanje, ki ga ne maram. Zavpijem nazaj nekaj o treh urah, vedoč, da krepko pretiravam — ali pa sploh ne. Naj mi oprostijo, ko pa so tako nenadno vdrli v sliko moje gore, da sem kar prehitro pade! na trdna tla vsakdanje realnosti.
Zapuščam goro. Že kar tečem proti dolini. Pustolovščina je končana.
POTOVANJE SKOZI SEDANJOST V PRETEKLOST
V TREBUŠI RUMENO CVETI DREN
rafko terpin
Oblakov vrti.
S Šoferjem sva odmolčala skupno pot po Kanomlji in zdaj jo je avtobus že odprašll nazaj. Odložila sta me tu, na prehodu v Hotenjo. Na prepihu.
Tu se v tej mtii zimi začenja star, uležan in le skorjast sneg. Nad mrakobnimi dolinami dremijejo vse gore in vsi hribi, Lo-kovške samote, na primer. Plašna svetloba leze Čez nebo, v gozdu prihuljeno žde sence. Jutro se rojeva zgoraj. Pot na vojskarsko stran je udelal traktor le do prvega lesa. Tam je obrnil. Stopim v celo; take so vse še blage osoje. A v prisojah pod Hudournikom je prijetno kopno.
in moja d usa je vse dlje
V Zatrepu, za robom, se počasi dela dan, pod prazno domačijo čakajo lani podrte tepke. Izvir ob cesti je živ in močan. V nebu vstaja luč, V tišino dolge bele rajde delam krepke korake, drugega za drugim. Mirno. Še precej jih bo. V ostri okljuki, sončni in kopni, se zajem v bližnjico in klanec. Mimo večnega studenca, starih češenj, s spominom na poletno gaz skozi koprive. Hiša — Na Hotenji. Druga samota: zimska. Hiša v svoji jeseni. Pod drevesom je ukleščena stara prepita preša. Iz pasje ute gleda prazna veriga. Spet češnje. Orno deblo pod obetavnim nebom. Stopinje čez voznik.
Na odprtem je že davno razpihalo sneg. Pod nogo škrebljajo lanske bilke. Leha na spodnjem robu senožeti se zdi izro-pana.
Počasen korak me prinese na pianoto. Po-stojim. V nebo se ozrem. Prepredeno z zgodnjepom/adno ostrino se igra bleščave
igre. Še mehko, ne prehrupno reže svetle pramene gor čez Kojco. Doline se kar meglijo in skrivajo. Rahlo vleče. Le kdaj tu — Vrh Hotenje — ne vleče? V podlahti me hladi.
Preden vzamem v roke praktiko, me nese tja črez toplo rjavino in razdejano njivo in leskovje in črne češnje in streho v vse bolj modre globine odmaknjenih svetov. Vzhodna luč grebe čez Rodico, njen blišč se razdaja sem čez — in moja duša je vse dlje.
Naredim po starem. Rdeč nahrbtnik zataknem v še zimsko puščobo In pred nedosegljivo modrino lovim to svojo strast brezkončne odmaknjenosti. Ob rahlem hladnem vetru je vse tiho. Za-škrlpljem skozi zamet. Na oni strani me razbremeni skoraj sveža lovčeva sled. Odreši! mi je kolena, hvala mul
SAMOTA^POSTAVLJENA V RED
Do S tržnice je senčna In ravna pot. Sonce — razkošje nove samote. Bajta ali kašča na levi. Košček stare freske med čelnima okencema. Dve podrti stavbi nasipata kamenje. Bezeg in podivjane češplje. Za ogromno zgovorno lipo trepeče na roke Izdelan omet razpadajoče hiše. Dve stopnici in vrata. Vdrta? Odškrnjena? Vstopim v vlago napltega lesa, pogledam iz veže skozi kuhinjo — mimo štedilnika in žekna. Na desni zeva razbita hiša: krušna peč. zidna omarica, klop, škrpet, razdrt zaboj, vzdignjen pod.
Za nekdanjim lepim posestvom ostaja poletna planina in naglo prehajanje v gnoj. Koprivam in bezgu.
Nad izvirom v polju obrobim Stržnikarjevo dolfno. V pomladni luči je tod še trda zima. Pusto je, odmaknjeno in daljno. Drevje je odrevenelo. Do popja je še daleč, se zdi. 171
PLANINSKI VESTNIKi
Kapelica idi v plotu, kjer se pot in svet prevesita k Pavletu. Na kamnu ob njenem vznožju berem o nekem Janezu in letu 1883. Kakšne stiske ali pa zablode so mu rojile dušo? Kaj je Janeza moglo pretresati tu, na sosedski meji? Za Pavletom sameva kup kamenja, poleti ves skrit za črnimi lipami. Bližnji izvirek na kratko močviri pust vojskarski travnik. Svet se blago nagiba h Gačniku. Lovsko prežo nad koritom je morala pobrati zima; podrta se je zleknila po bregu. Pašnik zamenja senčen gozd. Obsežna Planinica krade večino zgodnjega sonca. Obnovljena gozdna cesta se spusti v ne prehud klanec. Na lev), v večni vlagi, dremlje zasanjana jasa, gladka in nekam oglato zarisana. Na njenem zgornjem robu se je ostanek nekdanje bajte že kdaj prelevil v vikendaško uživanje.
Sonček na cestnem ovinku. Smreke. Nove vlake.
Strel nedaleč stran. Na Gačnikovem, Gač-nikova domačija se skozi krošnje zabeli in zatemni hkrati. Pod gozdom in ob robu zgornje doline silnega potoka bodejo poslopja v nebor hiša, bajta, kozolec, hlev. Vsa zgledna samota je postavljena v svoj pameten red. Pamet In lepota te vrste se na kmetih neštetokrat najdeta. Stavbe stoje ob poti, nad potokom in pod gozdom. Spokojnost v senci gostih smrek. Njiva in travnik sta čista In prosta. Čez Vogalce se usiplje povodenj luči, pod mrtvimi portali vijuga potok, Andrejčkova žaga ob njem kaže nekaj obžganega lesa. In Andrejček sam, dobri gačniški stric, tudi že dremlje tam, kjer je še več miru kot v Gačniku. S pobožnostjo v očeh majhnih oken, s strmino streh, z lipami, z domačim pragom in z bližnjim spominom se spoprijema le sonce. Čez belo močvirje, potokove okljuke in omrznjeno vrbje grabi z dolgimi, svetlimi rokami. In mimo streh. Pokrajina začenja sama, brez Andrejčka, sanjati o pomladi. Morda o čebelah v lipi?
na pragu je le sonce
Mimogrede se srečava in razideva z Idrijskim lovcem. O divjih prašičih si rečeva dve besedi. Njegov avto pobere breg, mene zanese na trebušarsko stran mimo zmeraj malega Robarja do — v svojo usodo zamišljenega — Brdarja. Pred leti zdravo obnovljena hiša pravzaprav Čaka, kaj bo. Kaj ji je namenjeno? Kakšni dnevi jo Čakajo — lepotico — tik nad glasnim Gačnikom?
Je grapa večna? Je voda neumrljiva? Bo ta forte mimo nekdanjih Brdarjevih mlinov vedno enak, neugnan in nepopustljiv? Bo zame in za moje otroke v soteski zmeraj kaj vrednega? Bom hodil vanjo uživat, ka-172 zat spoštovanje do narave in do človeka
— ali bom lazil vanjo zgolj pozabljat svoje in naše stiske (ali pa še to ne)? Gačnik teče dalje. Gačnik Še teče dalje. Po drzni, brezobzirno zastavljeni grapi nenehno in vedno znova enkratno p&je svoje pesmi. Kdo jih še sliši?
Med hišo in kaščo se spustim navzdol. Kar zebe v sami srajci. V strminah pod Bendijskim vrhom so se nalovile vse jutranje sence. Omrznjenl telohi bodo še čakali. Do Hadalina tja proti Razaziji ni in ni sončka. Tak, še skoraj zimski čas, je Trebuša z vojskarske strani pravljična omama. Vsa svetla in radodarna vabi in In vabi. Zadrževati se bom moral. Radosti njene zgodnje pomladi hočem jemati počasi in zanesljivo. Jasno in polno se je hočem zavedati.
Spremljajo me telohi. Do grape in na cesto, Cela vojska Jih ždi v bregu. Božje drevce je tod kar domače. Za rajdo stopim spet na svetlo.
Pri Hadalinu — naslednja samota. Vse njeno življenje sta sonce in hladna voda, ki klokoče iz železne cevi v korito. Z druge strani suhih kopriv in malinovja že ogledujem pročelje. Pogovarjam se z vodo. Le s kom drugim naj bi se? Tak si, Hadallnl Sli so, kaj! Hlev se je sesul vase, na vozniku se odpira volčin. Na pragu je le sonce. Kar odšel boš! Tudi ti, tudi ti! Urejen vikend, prejšnji hram, te ne bo izvlekel. Samo zavlekel bo tvoj konec. Vidim, sneg še zlepa ne bo podrl bajte, prej bo hišo. Ne boš večno zijal čez Razazijo v Poldanovec. Zameglila se ti bo slika, ti rečem! Mrena, mrena! Poldanovec bo še dolgo večen, ti pa ne. V le rjave senožeti že lezejo robida in trepeti i kovje. Za bližnjo Srno grapo se sonči Razazija. Zaselek je živ tudi danes. Zapuščam cesto, ki vodi tja gor (življenje!}. Gledam nekdanjega Severja — in starca, ki sta si nesrečno skurila hišo. Tisti ogenj je moral biti strašen. Požrl 'le ves omet. Ostale so luknje v zidovih, niša nad vhodom. Najbrž je osmodilo ona visoka drevesa pred domačijo. Si zeval, Poldanovec, a? Razazijal Tam nekje so Nemci odgnali mater; na poti so jo ustrelili. Njeni otroci so iz hiše doživljali zadnje materine trenutke. Vse to je že videl Poldanovec. In kaj še bo?t
Človek stopa mimo, prizadetemu z občutljivostjo ali ne sežejo v jedra najprej sonce in toplota In veter In žeja. Daljne zgodbe se te obregnejo ob nas in že sprhnijo v nekaj bledih besed. Morda. In spet živimo življenje kot prej. Razazija ostaja pred Poldanovčevo zimo. Njegove grape jo bodo pestovale tja v junij, to vem. Ob Srni grapi se spustim desno. Pri Rižarju rumen kuža brani hišni prag. Malo naprej, na odprtem, sedem k malici. Pod tepko. Ptičji ščebet v krošnji ni moje veselje; ne, strah je pred kanjo,
ki v modrino seje ostre kroge. Vseeno je njihov strah moje veselje. Čudaško si režem malico.
koraki so Zelje ali sanje
Med dvema dolinama sem. S sončnega prehoda dobro slutim, kako divje se spušča Srna grapa izpod Rižarja, a mnogo mehkeje prevzame oko desna dolina tja do Hlipovoa. Kam se pravzaprav poganja Makčeva grapa pod Makcem, sploh ni videti. Še slutnje ni. Če bi jo poznal le od tu, bi se mi v dušo za vse življenje naselil njen mir. Tja se namenim. Mimo Makca, mimo Makuca. Po cesti do Hlipovca. Ta me strašno privlači. Kolikokrat sem se že srečal v njihovih slikah! Tudi zdaj prihajam k njemu ves vznemirjen. Mimo zelenečih travnikov. 2e od daleč se menim s prvobitnim pročeljem. Pod hišo na pognojenem rumeno cveti dren. Kot se za Trebušo spodobi. Desna hiša je nespremenjena, severni det strehe še slamnat, okna so zamenjali, okrogel portal še govori o črni kuhinji. Kosa še ni obešena na kljuki, rdečih pelargonij še ni. Vendar vse to vidim. Tudi temno okrasto kopo, zaleta-vega psa in mamco, ki je pravzaprav vse to — dom. Z možakarjem — za sosednjo manjšo hišo si dela opravek — se pogovarjava o mili zimi, kako so po potresu obnavljali, o pozabljeni stezi do Krta in še o čem. Za pot do Zagraparja ga pobaram. Še nad hišo stopim. Za hlevom in kozolcem (kako lepo po starem sta ujedena v svet!) se vieče manjša njiva. Vsa mehka se vdaja pod korakom. Za njeno dremavostjo so redka drevesa. Zlato cveti drnu-Ijev grm ... Ostali koraki so želje ali sanje. Vsenaokrog se v trebušarske samote širi In lovi mrč, moder, raznešen skozi luči. Ravno za toliko poveže vse videno, da človeka nese dalje. Skozenj skoči misel. V bregovih Bendljskega vrha in Jelenka je zdaj obilo temačnosti. Ob Trebušlci je veselja na pretek. V desne bregove nad Pršjakom me kar žene. S Hlipovčevega, v modro izbočenega griča, se po nasvetu vrnem na cesto proti Brdarju. Mimo resja in skozi pravi vrt bodike na rob strmine, ki gladko pada v Pršjakarsko grapo. Skozi brsteče drevje se očem odpira živa in odmrla dolina: njene prešerne senožeti, vse njeno resje, kmeta Pršjak in Zagrapar, Trenta, nekdanja planina. Kot v spominjanju na neki prejšnji aprili Ne vem, katero sliko pravzaprav gledam; obe sta všečni, obe draž-tjiv!. Ne bom ju vrgel stran. Spustim se po dobri stezi. Blizu je. Čez grapo na oni strani brvi je Zagrapar ves v trobenticah. Narcise se odpirajo, Štirna pod hišo enakomerno toči mrzlo vodo. Hlev je odprt, hiša se trdno zaklenjena beli po dolini. Zglajena je zgodnjepomlad-na senožet, očiščena sta breg In pot. Pre-
den zaživi zeleno, se za hip v čednost izprazni ta molčeči svet. Kot da je nekdo otrebi!, pograbil in pometel. Med skoraj cvetočimi oimbarjl se vzpne zgornja pot. Mimo občasnega izvira in nekoliko višje čez potok se spotegne. V rjavem. Vešče je zarisana, za slab korak široka in sploh ni zaraščena. Z mislijo na skorajšnje zeleno me vodi po neskončno prijetnem soncu. Nad divjo grapo se strmo postavlja Hlipovčev vrh. Podoba je težko predvidljiva; predvsem je drzna. Tudi on Ima več obrazov.
Razgleden rob se sonči ob poti. Prepadno in zviška se zagledam v Pršnjakove strehe in kar slišim gospodarjevo gosto besedo. In fresko na hramu začutim. V dolini, precej bližje, kot se grapa iztoči mimo Krta, je zataknjen slap. V Sopotih. Ga slišim? Njegov skoraj tridesetmetrski padec se zlahka meri z igrivostjo steze, ki ga ves čas spoštljiva in odrešujoča zlahka obide. Vso pomlad ga bodo v vsej tej luči nenehno oboževali sopotniki: z mastnico po-pikane mokre stene, resje pod borovci, žanjevec na svetlih obronkih, kranjski jeglič, po obrobjih sten nedostopne tise, gabri in bukovce. PršjakI Pršjak!
malomarno opletanje zgodovine
Zapojem čez Logarjevo senožet. Priključim se širši poti iz Pršjaka v Prdenski vrh. Pod Logarjevimi ruševinami se že pozdravljam z Dolinarjema. Z majhno, dobro gnojeno leho bo treba poskrbeti za zeljnate sadike. Kar doma bosta zasejala. Na idrijske flanoe se ne dž več zanesti. Skoraj jih ni več, pravita. Idrijčan! so svoje vrtove posadili z bajtami; kje naj bo potem zelje? Za nekdaj slavne in trpežne sadike, po katere so vedno hodili celo z Banjščic, ni več prostora. O, saj vestal Idrijo dobro poznata.
Gospodinja od nekod iz predpasnika potegne steklenico in deležen sem šilca domačega češpovca. Razvijamo neobvezen popoten pogovor, trpkost mešamo z občudovanjem. Nekaj nezaupanja potresemo naokrog. Ne drug na drugega, ne, kar tako, obredno in brez posebnega smisla. Ne da bi kaj dosti vedeli o sebi, se povprek lotevamo vsega. Prizadeto in površno. (Res?)
Tam je naš Logar. Tudi njun je. Iz Tolmina so ga hodili gledat, dokler se ni podrl. Za njim so ostale Podobnikove fotografije. Še sreča. Kaj bi o njem povedali mimoidoči iz partizanskih časov? Za mnoge se najbrž ne bi moglo reči, da so bili le mimoidoči, Kako se ga spomnijo primorski učitelji, nekoč zbrani okrog njegove neverjetne peči?
Poznam ga skozi zunanji lesk. Njegovi beli kletni velbi, njegova črna kuhinja, njegovo pritlehno ognjišče in krušno žekno tam
PLANINSKI VESTNIKi
blizu, njegova stopa za vrati v hišo. Njegova obširna peč z zdičema in zapečkom. Bohkov kot nad ogromno mizo. Postelje ... Kako malomarno s stvarmi opleta zgodovina! Kako molčeč postane človek tu zgoraj! Mimo ščure, Drnulka in Čepovanskih Vri vidim le starega iznrozganega Logarja. Tvoje poštenosti do lastne kulture, tvoje kmečke prirodnosti in domačnosti daleč naokrog ni nihče presegel. Slišiš, nekako zahvaljujem se ti! Tudi Dolinarjema, ki sta zadnja leta edina skrbela zate in jima ni bilo lahko gledati tvoje umiranje. Ostal je še hlev. Pod njim se zgubljajo ostanki pajštve. Za kozolcem je še nekaj stebrov. In za Dolinarjem sta še s strelami dokončan Kumar in Hvalova davno opuščena in zrušena domačija. Povzpnem se v zanemarjeno senožet nad Kumrom. Doiinarja, zadnja v Prdenskem vrhu, ne zmoreta vsega ... Mimo ozelenele hlevske strehe, trdnega kamnitega hrama, pogorele mogočne hiše, obraslih dreves in voznika, ki utečeno ovija vse skupaj, sta blizu Pol-danovec in Zeleni rob. Njuna zima je hladno obarvan glas zgodnje pomladi, porojene sredi kamenja starih zidov. Tu, pred mojimi nogami.
Povsod po Trebuši rumeno cveti dren. S tisočerimi podobami prehoden zapuščam Prdenski vrh, njegovo trmasto odrevenelost in Doiinarja. Pod njunimi okni bi se hotel spustiti v Krtavšče, a me nese preveč desno. Saj vem. V desetih minutah sem na njuni edini uporabni stezi h Gačniku in Smodinu.
V čistem bukovem gozdu so zelene le tise in bodike, zelen je bršljan. Vse drugo mineva v rjavem.
doživete pravljice
Polagoma se spuščam v dolino. Iz slutnje se koplje Trebušica, ukleščena v svoji skalnati grapi. Posladek, ki ni za vsak dan, še manj — za vsako priložnost. Bližam se ji. Me že boža njen glas. Preštevam vse njene dragocenosti. Prvi je smaragd zelenih tolmunov. Senčni ovinki, voda, ki se ■iz ene blaženosti toči v drugo. Vmesne pojoče brzice. Nič strašnega, le lahkotnost. Beli prodi za cvetočimi vrbami, S slapovjem Poldanovčeve luči obsute Krtove širjave. Spet hladne tesni. Zeieni travniki pod prepadnimi pobočji. Iz grozljivega segajoči iztoki Gačnika, Pršjaka in Makčeve grape. Enkraten lok kamnitega mostu čez sotesko. Trpkost pognojenih drnuljevih grmov. Duh po resju. Duh po resju, po žanjevcu. Igriva, sproščena pot, steza, od nekdaj je bila prijateljica vodi. Zmogla je biti prijazna spremljevalka zelenemu toku v ozkem in na širokem. V skupnem srčnem utripu sta vedno vijugali iz nedrij Jelenka in Poldanovca. Pa 174 zdaj, Grapa?
V oči se mi beli tvoja rana. Preorali so te z novo cesto. Kot bi Dollnarju v njivi zavezal črno kravato, če bodo kdaj delo končali, bodo šle tvoje soteske dokončno k vragu! Zavrtati, odstrelit!, zavaliti, pustiti. Pa v vodo! Cesta, ki ni po tvoji meri, ti ne more biti v okras. Gizdalin boš. 2e zdaj se pačiš z mostom čez Gačnik, Vem: če se bo kdaj dalo na štirih kolesih po bližnjici v Gorenjo Trebušo (in ne čez Ščuro), bo to imenitno. Vem tudi, da ljudje, ki so leta in leta na hrbtu tovorili po Grapi, drugače vidijo svojo dolino. Dolina jih žulj in muči. Vem. Preveč sem tujec in preveč le turist (mi radi porečejo). Dvomim, da je mogoče Grapo ob taki cesti ohraniti. Vem, da stvari na svetu niso predvsem moje in tvoje in njegove, pač pa so vse nekoliko naše. Kaj naj zdaj govorim s Trebušarji, s tistimi, ki jim je vse lepo in prav, ali z onimi, ki ob tej belo zasekani brazdi čutijo zadrego? Ohrani jo v lepem spominu! Zapri jo v skrito misel in dvakrat obrni ključ! Njen stari obraz naslikaj na nekaj platen! Skrbno shrani diapozitive, da jih boš kdaj namesto pravljic pokazal vnukom! Zanje bodo te stvari zares le pravljice.
Čez žgoče kamne se pretikam. V Gačniku sem se napil in umil. Obše! sem nov most. Vsega popackanega s človeško nemočjo me pobira nova kamionska cesta. Mimo Smodina.
Dolenja Trebuša, bolje — dolina, je taka kot prej: sijajna, bleščeča, polna prijaznih mimoidočih. Nekaj novih domov. Odprta cerkvena vrata. Že skoraj cvetoč travnik. Nekje na plošči piše nekaj malega o Logarju. Povsod po Trebuši rumeno cveti dren. V aprilu smo.
Spomin na gornika_
Dne 18. avgusta lani ja bila prva obletnica smrti znanega avstrijskega planinskega kartografa Erwlna Sehne I de rja, k! je bil po materi slovenskega rodu. Ob te) priložnosti je pripravil Ands.kl muzej v Huarazu slavnostno polastitev spomina na Tlrolca, povezano z razstavo rifegovth zemljevidov Conti I lere Blance in Huascarana, na Cigar južni vrh Je Schneider leta 1332 priplezal kot prvi Človek. V svoiem slavnostnem govoru je muzejski direktor Cesar M orales Arnao poudaril, da velja počastitev tudi prof. dr. Hansu Klnzlu, ki Je tesno sodeloval s Schnelderjem, prav tako pa v govoru ni pozabil Se nekaterih njegovih sodelavcev. Kot vrhunec delovanja Erwlna Schneiderja kot kartografa je Cesar Mora I es Arnao ovrednotil Izdelavo karte Cfio-molongma-Mount Everest v merilu 1 :25 000. Poleg Sega Je izredno visoko ocenil uspehe njegovega ekspedicljskega plezanja v Pa-mirju In Himalaji, zaradi katerih se je Erwlna Schnelderja nJega dni prijelo Ime »krojač sedemlis očakov«.