Boitaina ntnfc—B ▼ »rtovtai.
Cena 20.— lip
DEMOKRACIJA
Leto IV. - Štev. 21
Trst - Gorica 26. maja 1950
Speiiz. in abb. pest. I. gr.
Uredništvo: Trst, ulica Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 30-39 — Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta ,18 — CENA: posamezna številka L 20. — Naročnina: mesečno L 85, letno L 1.020. — Za inozemstvo: mesečno L 150, letno L 1.800. — Poštni čekovni računi:	Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127
Izhaja vsak petek
Organizira delo - pogoj uspeha
Veliko število posameznikov, ki stoje ob strani, in se iz raznih razlogov ne udeležujejo praktičnega javnega dela, čeprav se sicer osebno zanimajo za javna vprašanja, je znak nezrelosti političnega okolja, kateremu pripadajo. To so mrtve veje, ki so sicer morda polne dobrih misli, katerih beseda in pomoč bi v obstoječih političnih, prosvetnih, gospodarskih itd. organizacijah najbrž lahko veliko koristila. Toda njihovo zadržanje jih pretvarja kvečjemu v »dihurje, ki noč in dan žro knjige, od sebe pa ne dajo niti najmanjše fige«, kakor se je slikovito izrazil ob neki priliki že naš Prešeren.
To so ljudje, ki običajno vse vedo in ki so polni dobrih misli. Take ljudi spoznate, čim pričnete z njimi pogovor o politiki. Najprej se vam bodo pritožili, da nobena organizacija ne dela tako in toliko, kakor bi morala, ugotovili bodo potrebo, da bi se morali organizirati »vsi, ki pošteno mislijo«, morali bi Zamenjati gotove osebe itd. Nato vam bodo iznesli svoje poglede, svoje izkušnje, svoje načrte, ki imajo v sebi tajnosten ključ, s katerim bi lahko na mah rešili vsa boleča vpyrašanja, od občinske ceste pa tja do najbolj zapletenih mednarodnih in socialnih vprašanj.
Pred vami bo stal, z eno besedo, tvorec novega družabnega in javnega življenja, čigar nazori bodo imeli samo to napako, da ne dela ničesar, s čimer bi jih praktično preizkušal, ali so uresničljivi, ali odgovarjajo narodnim potrebam, ali so taki, da bi zajeli ljudske množice, kar je v dobi demokracije pogoj vsakega uspeha. Politika pa je namreč področje, kjer štejejo samo uspehi in marsikatera še tako lepa teorija je že doživela svoj popolen praktičen polom!
Same misli torej niso poprišče, na katerem bi se danes lahko izživljal človek, ki hoče resnično koristiti svojemu narodu, ki se hoče upravičeno trkati na prsa, da je nekaj napravu. Misli in besede niso dovolj, da bi nekdo lahko pomiril svojo vest, ki mu očita, da ni v tako usodnih časih, kakršne danes preživljamo, napravil ničesar, s čimer bi se izkazal vrednega člana skupnosti, kateri pripadamo. Tu ni izgovora, češ, saj ni nikogar, ki bi me razumel, saj ni nobene skupine, kjer bi lahko sodeloval. Taki predsodki dokazujejo kvečjemu, da je dotični poedinec preslaboten, da bi svojo misel uveljavljal. Obenem dokazujejo, da je notranje nesposoben, da bi svoje mišljenje primerno prikrojil potrebam okolice in časa, akb bi se to izkazalo za potrebno. Brez teh lastnosti pa je posameznik za družabno delo, kjer je ■ treba upoštevati skupno, ne pa samo lastno voljo, popolnoma nemogoč.
Organizirano delo,’ skupno delo velikega števila oseb, ki se medsebojno dopolnjujejo, popravljajo, druga drugi popuščajo, je glavni pogoj političnega uspeha. Kdor tega ni sposoben, ne daje s tem slabega izpričevala sredini, v kateri sc nahaja, temveč predvsem sebi, svojemu značaju in znanju.
Širše politične organizacije, politične stranke, so v demokraciji e-dino stvarno področje, na katerem lahko poedinec stavi svojo osebnost
v	politično službo celote. Vse politično življenje velikih narodov je organizirano v velikih političnih strankah. Poglejmo Zedinjene države Severne Amerike, kjer je tako rekoč 150 milijonov Američanov organiziranih v samo dveh glavnih političnih strankah, republikanski in demokratski. Podobno je v Angliji, kjer se državljani zbirajo v glavnem okrog laburistične in konservativne stranke.
Toda, ali pomeni to, da ni ne v Angliji, ne v Združenih državah nobenih resničnih osebnosti? Ne! Pač pa so vse te osebnosti samo znale pravilno odrediti svojo pravo vrednost in so tako našle zadostno področje dela v obstoječih političnih strankah. Ako jim kaj ni prrav, skušajo izvojevati zmago svoje misli v okviru stranke, ako ne uspejo, se zaradi tega užaljeno ne umaknejo. Ne vidijo ničesar nečastnega ali nemogočega, ako sodelujejo tudi pri izvajanju ukrepov, ki jih je izglasovala njim nasprotna večina. Tako je politično življe nje narodov resnične demokracije.
V	tem zavestnem prostovoljnem stapljanju in zlivanju sicer različnih posameznih koristi v močno skupno voljo, ki najde izraza v Uroki politični organizaciji, ki druži pogostoma celo ljudi dokaj različnih gledanj in ne brez osebnih
Borba proti slouanstuu?
Spričo italijanske klepetavosti je včasih ;do,kaj težko napraviti si zanesljivo isodlbo o njihovih trditvah. Toda, ako vzamemo za golo resnico vse, kar »Corriere della Sera« in »Giornale di Trieste« pišeta o londonskih izjavah grofa Sfonze, se ne moremo otresti vtisa, da se 'nekateri italijanski krogi pač neresno izražajo o dokaj rasnih zadevah.
Grof Sforza je dejal, da se mora rešitev tržaškega vprašanja v Italiji ugodnem smislu trenutno iz taktičnih razlogov odgoditi.
Kaj se shpiso za tem odlaganjem?
Na prvi [pogled ni jasno, kaj se iza tem taktičnim odlaganjem skriva, vendar je pa povsem verjetno, da se Italija po višjem nasvetu pač mora ozirati na sedanji Titov položaj. Da odgovarja tak nasvet današnjim jugoslovanskim željam, bi se moglo zaključiti iz zadnjih Kardeljevih .izjav. Tudi jugoslovanski zunanji minister namreč smatra, da izaenkrat še ne kaže načenjati tržaškega vprašanja. Medtem prisostvujemo splovitvi motorne ladje »Avstralija«, pri čemer zastopa italijansko vlado njen prometni minister Simonini.
To naj vsekakor pomeni, da je rešitev tržaškega vprašanja po mišljenju italijanskih krogov sicer odgodena, vendar pa naj to ne bi pustilo nikakega dvoma o tem, kako naj bi odgodena rešitev na koncu izgledala. Pa tudi sama odgodi-tev ima značilno ozadje. Zaskrbljeni se vprašujemo, zakaj ravno Italijani izkazujejo tolikšno obzirnost do današnjega Titovega položaja? Verjetno pač v pričakovanju, da bo jutrišnji Titov položaj Italiji nudil nove in večje možnosti. Tre-
nutna žrtev naj bi bila stoodstotno nagrajena. In da bi se neugodni protivniki prisilili do molka, uporabljajo celo orožje duhovnega pritiska: Pisec polemičnega članka v »Corriere di Trieste«, ki si je drznil .povezati krščanstvo italijanske vladajoče stranke z mržnjo proti slovanstvu, je bil opozorjen, da ima .sodelovanje s tem listom za posledico izobčenje iz Katoliške cerkve.
Tzgleda torej, da naj bi hila potemtakem pri Italijanih Cerkev v službi države, »instrumentum re-gni«, medtem ko od Slovanov zahtevajo, da podrejajo svojo narodno politiko koristim in volji take Cerkve. Do Italijanov naj bi Cerkev bila po italijanskih pojmih dekla, do Slovanov pa neomejeni [gospodar in samodržec. A-li, kar je še težje, iz takega neresnega italijanskega pojmovanja 'bi se nekako mogel napraviti zaključek na vzporedno razpoloženje pri Angloameričanih. Italijani se namreč ne bi drznili tako odkrito .in le s hlinjeno obzirnostjo do Tita omalovaževati slovansko občutljivost, ko ne bi tudi pri Angloameričanih opazili ali predpostavljali enakega omalovaževanja. Kajti, a-ko hi Angloameričaini preprečevali grobe in bistvene kršitve, ne govorimo o pravni enakosti, temveč o najosnovnejših manjšinskih pravicah Slovanov, bi jih Italijani vsaj -v tem izanje »pripravljalnem« razdobju ne zagrešili. Oni bi se nasprotno trudili, da bi prepričali svet o svoji plemeniti dalekovidno-sti in o sreči tržaških Slovanov, ki imajo srečo okušati dobrote uvidevne in velikodušne uprave. To idilično stališče ne bi sicer za one, ki dobro poznajo vrednost najsveča-
nejših , italijanskih obljub ničesar .pomenilo. Obzir do Tita pa naj bi za Italijane pomenil, da zapadnjaki od Tita nekaj potrebujejo ali pričakujejo, in to po vsej verjetnosti v skorajšnji bodočnosti. In ko bo ta pričakovana usluga izvršena in limona do poslednje kapljice iztisnjena, tedaj nastopi čas polaganja računov, in ti računi naj bi po pričakovanju palače Chigi pomenili veliko pozitivno postavko v korist Italije in še večjo negativno postavko na škodo Jugoslavije.
Da je Tito .tako naiven, kakor se tem predsobnim plazilcem dozdeva, da je pripravljen igrati vlogo osla, ki ga lahko podiš in biješ po mili volji in da se kaj takega more pričakovati v resnih političnih krogih, to prepuščamo dobronamerni italijanski publiki.
Hoj je histffB tržaškega vprašanja z
Vendar tukaj nastaja resnejše vprašanje. Ali gre zares za popolno nerazumevanje bistva tržaškega vprašanja z angloamer.iške strani? Ce hočemo verjeti indiskretnoistim Drewa Pearsona, bi bili Amerikan-ci pripravljeni prepustiti Jugoslaviji od B področja STO-ja le Buj-ščino, medtem ko bi prepustili Italiji Piran, Izolo in Koper, kar bi pomenilo, da v tržaškem vprašanju vidijo le nacionalno lupino, ne pa gospodarskega in socialnega jedra. .Stvar je šla celo tako daleč, da je moralo priti do sovjetske intervencije o priliki razpravljanja o avstrijski pogodbi in šele tedaj so Angloameričani prišli do spoznanja —- o čemur po lastnem spoznanju niso imeli najmanjšega pojma —, da tržaško vprašanje ni nacionalno
Od srede do srede.
Praznik ameriških oboroženih sil
Dne 20. maja so slavile vse ameriške oborožene sile in z njimi ves ameriški narod svoj veliki narodni praznik — prvi »dan ameriških o-boroženih sil.« Vsem je znano, s kako krvavimi napori so si morale Združene države priboriti svojo 'svobodo izpod takratne angleške oblasti, ki je skušala z vojaško silo zadušiti njihove težnje po neodvisnosti. Od takrat je ostal v Američanih pojem svobode tesno povezan s pojmom tistih oboroženih sil, ki so to svobodo izvojevale in omogočile. Ameriški narod ne slavi torej tega dneva kot spomin na bitke, ki bi mu prinesle gospostvo nad drugimi narodi, to ni noben imperialistični militarizem. Državljani Združenih držav slave svojo armado zato, ker je osvobodila njih same, ker vidijo v njej najsigurnej-šega .poroka za svojo svobodo v sedanjosti in bodočnosti.
Danes ni ta naloga ameriških o-boroženih sil omejena samo na Združene države. Predsednik Truman je na slavnostnem banketu i-mel govor, v katerem je izjavil, da ima izpopolnjevanje vojske, mornarice in letalstva Združenih držav svoj razlog v tem, ker imajo Združene države dolžnost, da napravijo vse za obdržanje svetovnega miru.
Truman je ob tej priliki izjavil: »Nekateri krogi na svetu razumejo samo veljavo stisnjene pesti. Ko pa ugotovijo, da stisnjena pest ni zadosten argument proti republiki, ki veruje v blagostanje svojega prebivalstva in državljanske pravice vsakega posameznika, potem — in samo potem — verujejo, da bo mir.« O tej veliki odgovornosti Združe-
nih držav, ki stoje danes na čelu vseh narodov, ki se .bore za resnično narodno samostojnost in ea svobodo posameznika, je govoril tudi general Brad.ley, ki je izjavil: »Morje je razburkano in smer, kam plovemo, ni zaznamovana. Želel bi, da bi lahko sedaj, pet let po koncu vojne v Evropi, izjavil, da demobilizacija naše vojaške sile v letu 1946 ni bila pomota. V letih 1947 in 1948 smo namreč na zahtevo o-koliščin, našo vojaško stavbo postopoma obnovili.«
Amerika je takrat gledala s prevelikim idealizmom na povojne razmere in si ni predstavljala do kakšnih izaplatljajev je moralo nujno priti med prejšnjimi idejno tako neenotnimi zavezniki. Nerešljiv spor je bil nujnost za vsakogar, ki je poznal teorijo komunizma in njegove zahteve. Zato je tudi general Bradley moral reči: »Želel bi, da bi vam lahko izjavil, da žive narodi sveta v miru in da mi lahko znižamo našo vojsko, mornarico in letalstvo. Toda dogodki v svetu ne opravičujejo zmanjšanja naših varnostnih ukrepov... Vedno bolj jasna postaja potreba vojaške politike, ki naj zagotovi izvajanje dolgoročnih načrtov oboroženih sil. Bolj kakor kdaj koli postaja tudi jasno, da je obstoj ali padec naše zunanje politike povezan z naraščanjem ali zmanjšanjem naše vojaške pripravljenosti.«
Kljub dejstvu, da se bo Amerika v par letih znašla pred stvarnostjo sovjetske atomske sile, pa je general Bradley odklonil vsako misel na preventivno vojno, ker bi z njo »zapadle Združene države in njiho-
nasprotstev, je tajnost njihovih u-spehov.
Na Tržaškem pa imamo na žalost še vedno vse preveč zaprtih poe-dincev, ki še niso spoznali, da ne bodo s svojo nedelavnostjo prav nikomur koristili, najmanj pa sebi. Naivno čakajo, da jim bo padla kar z neba prav taka politična organizacija, kakršno si zamišljajo. Ne zavedajo se, da je preveč takih glav, ki bi potem morale imeti vsaka svojo stranko, ker sicer ne bi bile zadovoljne. To pa je neuresničljivo, in končno, zaradi prevelike cepitve, tudi škodljivo.
Ce si ne zavihajo rokavov, bodo zastonj čakali! Praktično politično delo je edini ognjeni krst, v katerem lahko preizkusijo svoje v
možganih in pri omizjih premleva-ne ideje.
Slovenska demokratska zveza je po svojem programu in načelih dovolj široka organizacija, da bo v njej lahko vsa k demokratično nastrojen Slovenec, Srb ali Hrvat našel svoje mesto in izpolnil svoje politično poslanstvo. Zato naj ne bo nikogar, ki bi njeno delo samo opazoval, ga tu in tam celo grajal, ne da bi s svojim sodelovanjem tudi sam preizkusil stvarno težo svojih političnih nazorov in obenem s svojim delom doprinesel svoj delež k političnim uspehom našega tukajšnjega življa, ko je vendar od tega odvisna sedanjost in bodočnost nas vseh, tako delavca in kmeta, kakor izobraženca ali gospodarstvenika.
* * *
vi	prijatelji samo v kaos.«
Dejal je: »Prepričan sem, da lahko Američani in njihovi prijatelji izberejo boljšo pot. V ©čigled dejstvu, da lahko postane sovjetska a-tomska moč stvarnost, moramo pripraviti našo obrambo v taki meri, da ne bo mogel noben napad na Združene države raniti arzenala zahodnega sveta, ki ga predstavljajo Združene države.«
To je bil torej duh in to so bili občutki, s katerimi so oborožene sile Združenih držav slavile svoj praznični dan. Ostale so zveste svojemu načelu:	nikdar	napadalne,
nikdar zavojevalne, pač pa zaščit-nice neodvisnosti in svobode. Pravilno so doumele svojo veliko vlogo, ki so jo v današnjih razburkanih časih poklicane odigrati, ne samo v interesu svoje domovine, temveč v interesu vsega svobodnega in demokratičnega sveta.
To je posebno poudaril v svojem slavnostnem govoru minister oboroženih ,sil Združenih držav, ki je izjavil: »Zaradi sovjetske napadalnosti je postal močan obrambni sistem nujen. Ne pripravljamo se sami. Po slovesni pogodbi nam stoji ob boku enajst drugih severnoatlantskih držav, ki si prav tako prizadevajo za ohranitev miru kakor mi. Morda so po razsežnosti manjše. Morda imajo manj gmotnih dobrin. Prav tako kakor mi pa tudi one lahko izgubijo isto stvar, in prav tako morajo zaščititi isto stvar — svobodo. Svoboda je tisto, kar mi vsi iščemo — svobodo pred komunističnim izpodkopavanjem temeljev naših ustanov in svobodo pred nevarnostjo sovjetskega imperialističnega napada proti branikom naše ozemeljske nedotakljivosti.«
Oborožene sile Združenih držav so proslavile svoj dan tudi po vseh tistih predelih izven ozemlja Združenih držav, kjer se nahajajo njihove čete. V Evropi je bila največja taka proslava, združena z mimoho-dom vojaških edinic vseh rodov o-rožja, v Nemčiji. Parade pa so bile tudi v Avstriji in seveda, na našem Svobodnem tržaškem ozemlju, kjer je 3000 vojakov, uspešno in slikovito, ob prisotnosti več tisočglave množice, napravilo mimohod pred komandantom Trusta.
Omeniti moramo, da je to bila prva skupna velika proslava vseh rodov orožja. Na ta dan so tudi prvič razvili novo zastavo oboroženih sil: •na belomodri podlagi je vpodobljen ameriški orel, ki drži tri zlate puščice, katere predstavljajo vojsko, mornarico in letalstvo.
vprašanje, temveč da je tesno povezano s preureditvijo Srednje Evrope; da ne gre za navaden obmejni spor, marveč da gre za odločitev evropskega pomena.
Kaj čuda, ako spričo takega nepoznavanja evropskih zadev ponekod ne vidijo drugega izhoda iz zapletenega položaja kot v vojni. Ze Treitischke je namreč rekel, da ni vojna nič drugega koit nadaljevanje politike v drugi obliki. Kadar se ljudje ne sporazumejo z običajnimi sredstvi, se poslužijo pač neobičajnih, in to je vojna. Vojna je torej posledica nemočnosti, je pa tudi lahko posledica politične nesposobnosti. Kadar se državnik sicer ne znajde, poskuša presekati gordijski vozel, le da ta »ultima ratij« — vojna mora biti tudi »ratio« — ra izumna rešitev. Ne sme pa biti posledica in odsotnost vsake zmožnosti širših pogledov. Vsekakor pa spada v vrsto takih nedostatkov nedopustno podcenjevanje današnje pa tudi pretekle in skorajšnje vloge [Slovanov v vseh evropskih zadevah.
Slovani in ivropsfta politika
Ze Gundulič je naziva! Slovane »čuvarje carstev«. Mi bomo dodali, da so skozi ves srednji vek, pa tudi v bližnji preteklosti igrali Slovani usodno vlogo ne samo pri izgrajevanju in ohranitvi, ampak — kadar se jim je prizadevala krivica — tudi pri prevračanju političnega sestava evropske celine, tako da ni pretirano reči, da se brez ali proti Slovanom ne more zamisliti zdrava in uspešna evropska politika.
Celo sam Karel Veliki, čeprav rojen in vzgojen na ozemlju današnje Francije, je imel o tem pozitivno mišljenje, kar je razvidno iz dejstva, da je poveril politično propagando med panonskimi in balkanskimi Slovani solnograškemu nadškofu Arnonu in gradeškemu patriarhu Tržačanu Fortunam. Vemo še po Eginhardu, da so vojaške sposobnosti Slovanov prispevale ne samo k zlomu bavarske, temveč tudi ohrske države in k prvi temeljni organizaciji Srednje Evrope pred tisoč leti. Ni zgolj slučaj, da je nastopil razpad karolinškega carstva trenutku, ko je nespoštovanje
slovanskih pravic dovedlo do de vetletnega upora Ljudevita Posavskega in da so se srednjeveške slovanske države dvignile iz ruševin srednjeveške Nemčije in Bizanca izza časa križarskih vojn. In ni treba ravno velikega truda, da bi ugotovili, da se slovanska pismenost, o čemur sijajno pričata primer Miroslavovega evangelija v zakladnici Rheimske stolnice in primer Brižinskih spomenikov, časovno sklada s početki francoske in italijanske književnosti. Kaj čuda torej, ako so češki, ruski in srbski letopisci plod iste dobe, ko so po nemških, francoskih, angleških in italijanskih samostanih cveteli a nali in kronike. Ali tudi na to ne smemo pozabiti, da je v štirinaj stem stoletju Ofsar Karel IV. na svojem rimskem potovanju mogel pozdraviti iz Bologne srbskega carja Dušana kot sebi ravnega ne samo po cesarskem dostojanstvu, temveč tudi po »plemenitosti slovanske naobrazbe«. Zato je povsem neumestno govoriti o kulturni zaostalosti Slovanov, o njihovi politični in umski nezrelosti, o njihovi nesposobnosti za vsako konstruktivno delo, kot to skušajo dokazovati Italijani Američanom v svoji nevarni zaslepljenosti, ‘ki je stala Italijo ruski prodor do Jadranskega morja.
Slovanske vrline
Ni treba ravno globokega preučevanja preteklosti, da se prepričamo ne samo o vojaških vrlinah Slovanov, ki so jim dale značaj »čuvarjev carstev«, temveč tudi o njihovih mirotvornih in konstruktivnih sposobnostih. Tudi ni slučaj, da je začetek moči Osmanov vezan na oni del Male Azije, kjer je naseljenost Slovanov bila najbolj ■strnjena — v nekdanjem bivališču sv. Metoda — v tedanji Bi-tiniji, in da se naglo širjenje osmar-ske moči lahko tolmači le z aktivnim sodelovanjem nespametno potlačene slovanske kaste Male A-zije in Balkana. V Turčiji prvih sultanov ni bil dvig do najvišjih dostojanstev in položajev vezan na rod ali na kasto poedincev, ampak na njihovo vojaško in upravno sposobnost. Seznam velikih vezirjev beleži od Sulejmanovega Ibrahima, od Skender-bega, od Ahmeda Her-cegoviča, od Mehmeda Sokoloviča, od Ahmeda Cupriliča do Hasana (Konec na drugi atrani)
17. MAJA: Na zasedanju dvanaj-stih zunanjih ministrov atlantske zveze v Londonu so sklenili ustanoviti novo vodstveno in upravno telo za povezavo skupne strateške in finančne delavnosti. — Kitajski nacionalistični vodja Cang-Kaj-Sek računa z ustanovitvijo kitajske begunske vlade na Japonskem. —
V	severnoitalijanskem mestu Mantova je prišlo do uboja kmečkega delavca o priliki stavkovnega gibanja. —- V bivši italijanski koloniji Eritreji so nemiri in uboji še vedno na dnevnem redu. — Tajnik OZN Trggve Lie je v Moskvi sprejel novinarje in jim dal zmerne izjave o svojem gledanju na politične dogodke.
18. MAJA: Marshallov gospodarski obnovitveni načrt bodo raztegnili še na Kanado in ZDA. — ZDA preučujejo vprašanje svojega velikega preračunskega primanjkljaja; Truman izjavlja glede tega: »Bolje je izogniti se vojni nego uravnovesiti preračun!« — V Egiptu so preprečil i atentat proti bivšemu bolgarskemu kralju Simeonu. — Zahodne sile bodo zamenjale sedanjo vojaško zasedbeno upravo v Avstriji s civilnimi komisarji. — V Sovjetski zvezi so proslavljali 150. obletnico smrti maršala Aleksandra Suvoro-
19. MAJA: Zahodne sile bodo V Avstriji zamenjale zasedbeno vojsko z vojaškimi zaščitnimi oddelki.
— Angleški laburisti so se ponovno uveljavili v parlamentu, kjer so dosegli 46 glasov večine, čeprav o priliki brezpomembnega glasovanja.
— V Grčiji je prišlo do stavke državnih uslužbencev. — Komisija OZN za človeške pravice je’ zaključila delo. — Mednarodna prehrambena organizacija FAO je zavrnila jugoslovanski predlog o uvedbi mednarodnega kliringa za viške živil, ki preostajajo bogatim državam.
20. MAJA: O priliki ponesreče-nega komunističnega prevratnega poskusa v Boliviji je bilo nad 50 upornikov ubitih. — V Indoneziji so še vedno boji med uporniki in vladnimi četami. — V ameriški luki South Amboy so zletele v zrak štiri ladje, natovorjene z minami.
— Proizvodnja italijanskih ladjedelnic je v primeri s predvojno nazadovala za štirikrat. — Tajnik OZN Trpgve Lie javlja, da predlaga Stalin sestanek štirih velikih, ki naj bi skušali rešiti vse sporne zadeve v svetu. —■ Na povratku v ZDA se je Trygve Lie razgovarjal v Parizu z vodilnimi francoskimi politiki. V tej zvezi govorijo, da bo začel tajnik OZN z veliko pomirjevalno in posredovalno akcijo v korist miru.
21. MAJA: V drugem kolu tekmo-vanja za Davisov pokal je teniško moštvo Belgije izločilo Jugoslavijo.
— Serif Sehovič je imenovan za novega jugoslovanskega poslanika v Grčiji. — V Beogradu je govoril maršal Tito vojaškemu letalskemu zboru o priliki proslave osemlet-nice obstoja jugoslovanskega letalstva. — Angleški mornariški krogi so vznemirjeni zaradi prisotstva 30 sovjetskih ribiških ladij v Rokovskem prelivu tik pred začetkom angleških mornariških vaj v domačem vodovju.
22. MAJA: Na sestanku namestnikov zunanjih ministrov je sovjetski delegat Zarubin izjavil, da je rešitev tržaškega vprašanja pogoj za sklenitev mirovne pogodbe Z Avstrijo. — V Firencah je peto zasedanje mednarodne prosvetne u-stanove UNESCO. — Tajnik OZN Trygve Lie predlaga sestanek predstavnikov zahodnih in vzhodnih dr-
Truman dolži Sovjete krivde za sedanjo krizo, ki jo preživlja OZN. — Predsednik turške demokratske stranke Dželal Bajar je postal novi predsednik turške republike.
23. MAJA: Maršal Tito je na proslavi dneva letalstva dejal: »E-
dina vaša naloga bo varovati našo socialistično domovino.« Jugoslovanski delegat pri mednarodni pro-svetni ustanovi UNESCO predlaga, naj skliče UNESCO mednarodni kongres za mir. Tajnik OZN Trygve Lie se je sestal z angleškim zunanjim ministrom Bevinom. — Zahodne sile obtožujejo Sovjete da so ustanovili vzhodno nemško vojsko. — Češkoslovaška vlada je u-stanovila ministrstvo za narodno varnost. —Tajnik OZN Trygve Lie predlaga dvajsetleten mirovni načrt. — Holandska kraljica Julijana je na uradnem obisku v Parizu.
DEMOKRACIJA
l<eto IV. - štev. 21
Sestanek SDZ za zgoniško občino
V nedeljo popoldne, 21. maja, smo se ?.brati v Malem Repniu. Iz Zgonika, Saleža, Gabrovca, Brišče-fcov, Koludrovice, iz Nabrežine, Slivna, Sv. Križa in od drugod smo pohiteli na sestanek, ki je glede na obdelavana gospodarska, narodna in politična vprašanja vzbudil živo zanimanje vseh prisotnih. SDZ za STO sta zastopala Mihael hael Flalban in dr. Josip Aigne-letto.
Sestanek je otvoral in vodil predsednik SDZ za zgoniško občino in ■član glavnega odbora SDZ obč. svetovalec Janko Grilanc, ki je po pozdravnih besedah dal besedo predsedniku SDZ dr. Josipu Agne-iettu.
Ta je obrazložil stališče SDZ proti ustanovitvi osrednje mlekarne v Trstu, ki se popolnoma krije s stališčem vseh naših kmetov in živinorejcev. Tržaško mesto se je razvilo v zadnjih 150. letih od neznatnega mesteca v svetovno trgovsko in pomorsko središče — brez o-srednje mlekarne. Svobodna prodaja mleka naših kraških in istrskih mlekaric po tržaških družinah ni nikoli ogrožala tržaškega zdravstva. Osrednja mlekarna bi pomenila konec svobodne prodaje mleka v tržaškem mestu, bi povzročila višje cene za potrošnike in manjše cene za oddajalce mleka. Ona bi pomenila nepreboljiv udarec za vso našo živinorejo in bi postavila v resno nevarnost gospodarski obstoj slovenskega kmeta na STO-ju.
Nato je dr. Agneletto govoril o slovenskem jeziku in o njegovi rabi. Od nas samih je odvisno, da z vztrajno in dosledno rabo slovenske besede povsod, v privatnem in javnem življenju, v tržaških trgovinah, v gostilnah, na tramvaju, železnicah, avtobusih in v uiradih pripomoremo slovenskemu jeziku do o-ne veljave in ugleda, ki ga je naš jezik užival pred prvo svetovno vojno. Dokler se bodo sami Slovenci izogibali rabi svojega jezika, bodo zaman pričakovali spoštovanja 'in upoštevanja od strani Italijanov. Fašizem je postavil zahtevo, da se mora slovenski jeizik iztrebiti, ali slovenski jezik je ostal in fašizem propadel. Danes raba slovenskega jezika ni prepovedana, ampak mu priznava mirovna pogodba popolno enakopravnost z i-talijanskim jezikom. Narod, ki se ne spoštuje sam, zastonj pričakuje, da ga bodo drugi spoštovali!
V svojem daljnem govoru je dr. Agneletto izčrpno obrazložil, zakaj je za Slovence in Hrvate življenjske nujnosti, da se ohrani Svobodno tržaško ozemlje. Naglasil je, da je predlog zapadnih velesil od 20. marca 1948, da se Trst vrne Italiji, danes že pokapan. Samo na STO-ju je zajamčen Slovencem in Hrvatom narodni obstoj, gospodarski in kul-
turni napredek; povratek pod Italijo bi pomenil za nas stalno propadanje in končno smrt. To naj uva-žujejo oni, ki ise danes igrajo z mislijo, da se izroči Trst Italiji, pa naj bodo kominformisti ali titovci.
Po temeljitih izvajanjih dr. A-gneletta, ki se je dotaknil tudi svetovnih razmer, je bilo deklamirano s posebnim poudarkom in zanosom Gregorčičevo »Vstajenje«.
Nato je predsednik Grilanc dal besedo podpredsedniku SDZ Kristjanu Tencetu, kamnoseku iz Sv. Križa. Njegov govor je bil pravi izliv slovenske duše, one duše, ki je toliko trpela pod fašizmom, ki se je zaignala v osvobodilno borbo z brezmejnim pogumom v prepričanju, da pride tudi za slovenski narod dan vstajenja. Ali mesto vstajenja, je doživel ogromen del slovenskega naroda tam preko železne zavese, ponovno Kalvarijo! 'Naša mladina živi, kakor da ne bi bila občutila tragedije svojega naroda, kakor se ne bi zavedala, kaj se dogaja tam preko, kakor bi ne bila sestavni del slovanskega plemena. Fašizem in komunistična »fratelanca« sta zadušila v velikem delu naše mladine narodno zavest, čut slovenske in slovanske skupnosti.' SDZ je bila ona, ki je 1. 1947. pričela znova orati našo narodno ledino, ki je nastopila proti razkrajajoči fratelanci, ki je zopet dvignila visoko narodne vrednote in •svetinje slovenskega naroda ter jih obvarovala pred razkrojnim narod uničujočim delom obojega komunizma. Po Kalvariji pride tudi za slovanske narode dan vstajenja in svobodnega življenja. Govor Kristjana Tenceta, ki je bil po obliki in vsebini dovršen, je bil pravi odsev misli, upov an želja vseh zborovalcev.
Končno je povzel besedo član o-krožnega odbora SDZ v Nabrežini Josip Kralj, kmetovalec iz Slivne-ga. Mirna in jasna izvajanja govornikova o naših gospodarskih vprašanjih, o osrednji mlekarni, o potrebi gospodarskih ustanov in organizaciji so zborovalci sledili z velikim zanimanjem. Josipa Kralja pozna -naša demokratska javnost že od njegovega prvega nastopa na prvem shodu SDZ v Mavhirajah 1. 1948. Zalibog nam prostor ne dopušča, da bi podali obširneje njegov zanimiv govor.
Govorom je sledila živahna in zanimiva debata, v katero je poseglo veliko število prisotnih. Zborovanje je končalo s sklepi za akcijo proti osrednji mlekarni, za akcijo za Svobodno tržaško ozemlje in za uveljavljanje slovenske besede.
Predsednik Janko Grilanc je po triurnem razpravljanju zaključil res lepo uspelo zborovanje ob petju naše narodne himne.
Pesti s I r ž a š k e g a
PO ITALIJI
Zanimanje za zunanjepolitični vrvež v Italiji pojema; skorajšnje poročilo zunanjega ministra Storže v okviru parlamenta bo zaključilo to kratko dobo živčnega zasledovanja mednarodnih prilik po italijanski javnosti. Italija se po zaključku londonskega zasedanja držav atlant-iske zveze začenja zavedati svetovne stvarnosti in svojega dejanskega položaja v velikanskem spopadu zahodnega in vzhodnega sveta. Italijansko izztreznjenje, čeprav kasno in prihuljeno, more stvari miru na svetu samo koristiti. Vendar si ne smemo zaradi tega delati že sedaj prevelikih utvar... Čudna so pota politike, posebno v deželi, kjer vsak povprečno izobraženi meščan obožuje Machiavellija, da trenutno ne omenjamo DAnnunzia in Mussolinija.
Sodelovanje republikancev in saragatoveev
Prišlo je v preteklem tednu do »kupnega nastopa republikancev in »aragatovcev, glede bodočih upravnih volitev in glede Skupne obrambe položajev v javnopravnih ustanovah, iz katerih demokrščani sistematično izrivajo pristaše drugih strank, čeprav članic vladne koalicije. Akcijo vodita predsednika republikanske in saragatovske parlamentarne skupine Bennani 5n A-madeo; želje vladne opozicije pa tolmači Saragat, ki je imel glede tega že več razgovorov z vladnim predsednikom De Ga spe rijem in tajnikom demokrščanske stranke Donel Io.
Saragat in COMISCO
Saragat stopa torej zopet v o-»predje italijanske notranje politike. To je verjetno posledica opogumljajočega posredovanja socialistične internacionale COMISCO pri
reševanju spora med saragatovci in romitovci. COMISCO svari obe skupini, naj trezno motrita svoje iz-glede v italijanski notranjepolitični borbi in naj se v bodoče izogibata škodljivega natolcevanja in sumničenja pri sestavljanju poročil CO-MISCO-u o prilikah v socialdemo-kratičnem življenju Italije. Po najnovejših vesteh je osrednje tajništvo C©MISCO-a ponudilo obema sprtima socialističnima frakcijama svoje pomirjevalno posredovanje.
Vladni ukrepi
Vlada je zopet podaljšala za eno leto blok stanovanjskih najemnin, za katere je pa dovolila le majhne poviške. S tem se je ponovno izognila delikatnemu vprašanju, ki od blizu zadeva koristi velikega dela prebivalstva.
Vlada se je odločno postavila proti nameram socialkomunistične parlamentarne opozicije, da bi se izvršila revizija člena 59 ustave, ki določa način imenovanja senatorjev in dobo njihovega mandata. V samem senatu je tozadevno glasovanje izpadlo v korist vlade.
Mučno je odjeknil v delavskih vrstah vladni ukrep o ukinitvi FIM-a, to je državne finančne ustanove, ki je doslej uspešno podpirala italijansko težko in srednjo industrijo. Brez podpore FIM-a bi že mnogo italijanskih industrijskih podjetij moralo propasti in vreči na cesto na stotine tisočev strokovnih delavcev. Zato je razburjenje zaradi tega vladnega ukrepa razumljivo in utemeljeno; dejstvo, da je vlada določila deset milijard lir za podporo ogroženi industriji po ukinitvi FIM-a, ni tega razburjenja odpravilo odnosno ublažilo. Zakaj je vlada ukinila FIM? Ali zato, da bo v večji meri deležna podpore raznih snujočih se mednarodnih finančnih forumov za dvig proizvodnje evropske industrije?
Vpisovanje v prvi razred slov. srednjih šol
Šolsko leto gre h koncu. V kratkem se začne vpisovanje v prvi razred slovenskih srednjih šol. Naj ne bo tržaškega Slovenca ali tržaške Slovenke, ki ne bi svojega o-troka po zaključenem osnovnem šolskem pouku vpisal na eno izmed slovenskih srednjih ali strokovnih nadaljevalnih šol na našem ozemlju!
Borba tržaških Slovencev za resnično demokracijo našega javnega življenja in za priznanje vseh naših najosnovnejših državljanskih pravic je težka. Priborili pa si bomo vse pravice, ki naim kot svobodnim državljanom pripadajo, le če bodo vsi naši napori združeni proti istemu cilju!
Obramba naših šol je važen mejnik na poti k označenemu cilju.
Zato vpisujte svoje otroke v slovenske šole!
Izpiti na nižji srednji šoli
Na slovenski nižji srednji šoli v Trstu, ul. della Scuola Niuova 14, bodo v juniju naslednji izpiti:
1. Sprejemni izpit: začetek 16. junija. Vsak učenec naj vloži do 31. maja prošnjo na kolkovanem papirju za 24 lir in ji priloži:
a) Rojstni list anagrafskega urada, kolkovan s 24. lirami;
b) Potrdilo o ponovnem cepljenju;
c) Potrdilo o istovetnosti;
č) Potrdilo o plačani taksi 150 lir.
V pisarni pa plača 100 lir fca kolek na diplomi, papir in izpitne stroške.
2. Nižji tečajni izpit: začetek 21. junija. Prošnjo je treba vložiti do 5. junija. Taksa znaša 350 lir, izipit-mi stroški 200 lir.
3. Privatni vstopni izpit: v drugi polovici junija. Prošnjo je treba vložiti do 1. junija. Taksa znaša 300 lir.
Vse takse se plačajo na pošti na položnici za šolske takse tek. račun št. 11-124.	Ravnateljstvo
Uradne are pisarne SDZ
Pisarna Slovenske demokratske zveze v Trstu v ulici Machiavelli 22-11. je uvedla do nadaljnega u-radne ure za stranke vsak dan od 10 - 12 dopoldne; v ponedeljki«, sredah in petkih pa tudi popoldne od 18 - 19 ure.
Članom in prijateljem SDZ nudi pisarna — poleg rednega poslovanja — vse pravne nasvete katere koli vrste.	Tajništvo	SDZ
Obvestilo
Prihodnja redna seja glavnega odbora Slovenske demokratske zveze iza STO v Trstu bo v nedeljo 4. junija t. 1. ob 16. uri na sedežu krajevne organizacije v Nabrežini štev. 118.	Iz tajništva SDZ
Sv. Krli
V soboto dne 13. t. m. proti večeru sta v bregu pod Sv. Križem na prostoru imenovanem »pod vodo« brata Marij in Rihard Sedmak postavila mrežo za kalamare.
Ko sta v nedeljo zjutraj po četrti uri prispela na lice mesta, da bi potegnila mrežo, sta takoj opa zila, da z mrežo nekaj ni v redu, ker je bila po enem delu potopljena.
Potopljenemu delu mreže se je približal Marij in skušal mrežo izvleči iz vode. Zdelo se mu je, da se je nekaj moralo pripetiti. Končno je pa vendarle uspel, da je pri vzdignil mrežo in tedaj se mu je namesto kalamarov prikazal ogromen ,rap velike ribe.
Lastnik mreže Rihard je ribo najprej odpeljal v Sv. Križ, od tam pa v Miramar, da plen prijavi policiji. Ta je telefonirala pomorski policiji v Trst, nakar je prispela komisija, ki je ugotovila, da riba sicer ni užitna, vendar so ga vprašali, kaj zahteva zanjo, ker bi jo prevzeli za muzej.
Rihard Sedmak je menil, da bi mu truda in škode za raztrgane mrežo ne poplačali, ako bi mu zanjo dali tudi 20.000 lir. Ker je pa riba namenjena muzeju, bi se zadovoljil tudi s polovičnim zneskom. Zal gospoda ni imela razumevanje za malega ribiča ter mu je ponudila smešno nizek znesek s pripombo, če se s tem ne zadovolji, naj si jo odpelje kamor hoče... Tako se je naš ribič moral zadovoljiti z neznatno odškodnino, tržaški muzej se je pa obogatil za redek štiri metre dolg primer »Selaceus vorax«-a, ki sicer živi le v južnih morjih, k nam pa le redko kdaj zaide.
Repentabor
V soboto 20. maja smo na Repen-tabru pokopali občinskega svetovalca, posestnika in gostilničarja Alojzija Furlana. Priljubljenost pokojnika je dokazalo ogromno število pogrebcev. Zastopane so bile vse slovenske politične struje. Pokojnika 'so na zadnji poti spremili v velikem številu njegovi stanovski tovariši in občinski svetovalci re-pentaborske občine.
Akcijski odbor za obrambo Svobodnega tnž. ozemlja
Rešitev tržaškega vprašanja izven mirovne pogodbe - nemogoča
Borba proti slouanstuu?
(Nadaljevanje s prve »trani)
Predojeviča in celo do pomembnih odpadnikov Napoleonove dobe, do Bosanca Džesar-paše, zmagovalca pri Akanu, do Mehmed Alije, do Ali-paše Tepelenskega, do Mehme-da Bušatlije, do Hercegovca Pag-van Ogluja, celo vrsto mož, po či-jih žilah se je pretakala slovanska kri. Tudi ne smemo pozabiti, da so živele na Porti pomembne žene, kot n. pr. Olivera Lazarjeva in Mara Ivankovičeva ter za časa najpomembnejših sultanov ščitile razen Atosa tudi • druge slovanske cerkve in svetišča, in pripomogle k imenovanju svojih zasčitencev na položaj patriarha. Vedimo, da je bilo razdobje — in sicer v najsijajnejši dobi Osmanov — ko je bila v upravi in celo na samem sultanovem dvoru srbohrvaščina službeni jezik za Evropo, taiko da so jo obvladali oba Bajazida, Mohamed II., Selim I. in celo sam Sulejman, kakor tudi njegovi sinovi Mustafa, Baja-Ziid in slednjič- Selim II., sin Rusinje Roksolane.
Lahko hi nadaljevali z opisovanjem konstruktivne vloge Slovanov pri izgradnji habsburške monarhije in samega Trsta, vendar naj zadostuje, da so Cehi in Hrvati leta 1526, spoznavajoč svoje narodne potrebe, izbrali Ferdinanda I. za svojega kralja in da je Ferdinand I. predvsem zaradi aktivnega pristanka Slovakov, Rusinov in Srbov — naj glede zadnjih navedemo samo primer carja Jovana, ustanovitelja Subotice — prišel na ogrski prestol, čeravno je imel za protivnika Slavonca Ivana Zapoljskega, znamenitega zakonodaj ca Stjepana z Vrbovca (čigar ime so pomadžarili v Istvan Verboczy) in Dalmatinca Utješenovida.
Slovanska zvezda je za tem za nekaj časa zbledela sredi raizsula in ruševin tridesetletne vojne, ali dala je človeštvu poleg Komenskega, avtorja znamenitega dela »Orbis pictus«, tudi Slovenca Vego. A ko je bilo treba proti stremljenju tedaj na pol slovanske Praske ojačiti habsburško monarhijo, so bili Hrvati prvi, takoj za tem, ko je zasedel prestol Karel VI., ki so s svojo hrvaško Pragmatično sankcijo iz leta 1712 in s svojo aktivno pomočjo v šleških vojnah reševali tvorbo Srednje Evrope pred Friderikom Velikim, začetnikom nemškega imperializma.
To skupno zgradbo vzhodne, na pol slovanske Srednje Evrope (na pol slovanske, ker so bili v njej tudi Avstrijci, Madžari in Romuni) so Slovani branili proti Napoleonu in proti zahodnemu liberalnemu navalu, pri čemer ne smemo pozabiti na vlogo barona Zoisa, Jerneja Kopitarja in Vuka Karadžiča in vseh slovanskih preporoditeljev iz dobe od leta 18f8 do 1860.
Slovanska koncepcija vzhodne Srednje Evrope v vlogi tvorca ravnotežja med imperialistično Prusko in imperialistično Rusijo je doživela svoj prvi usodni udarec z fcmago Berlina in Budimpešte pri Sadovi in z raznimi avstro-ogrskimi sporazumi od leta 1867 dalje. Od tega časa dalje so Slovani vodili odločilno borbo za zrušitev nemške in madžarske nadoblasti. Ko je končno po izrinjenju zadnjih Evropejcev iz dunajske vlade, z grofom Sturghom in grofom Istvanom Tiszom prevladala nemška industrijska skupina in madžarska slovanožrška klika, ni preostajalo Slovanom ndč drugega, kot da_razbijejo državno tvorbo, ki je bila naperjena proti njim. Tako je bila stara monarhija podeljena na način, kakor so hoteli že Bel-credi (1865) in Hohenwart (1873), na pet nasledstvenih držav. Proti-slovansko politiko hohenzollernske Nemčije sta v polpretekli dobi prevzela Hitler in Mussolini.
Posledica vsega tega je bila morija na dveh frontah v prvi in drugi svetovni vojni.
Medtem ko je prva svetovna vojna leta 1918 dovedla do razdelitve Avstroogrske, je druga svetovna vojna leta 1945 dovedla do razdelitve Nemčije in do zmage komunizma v Srednji Evropi. Dve veliki državi sta propadli zaradi svoje protislovanske politike. Ta zgodovinski nauk je uvaževanja vreden. Zato ni dvoma, da podpiranje italijanske protislovanske politike ne more roditi ničesar dobrega! Amerika je danes zaposlena tudi še drugod. Zato pa potrebuje najtrdnejših osnov za obnovo Evrope. Protislovanstvo je torej luksus, za katerega danes ni časa, ker slovanstvo ni komunizem in ker je vsa današnja politika Vzhoda proti Zaho-dr naperjena proti življenjskim koristim slovanskih narodov, ki že po sami svoji naravi in zgodovinski preteklosti niso komunistično, temveč krščansko in demokratično u-,smer j eni.	A.	S.
Zadnji razvoj tržaškega vprašanja je vsekakor imel svojo pozitivno stran: v lokalnem merilu so se precizirala stališča posameznih političnih istrank, v mednarodnem merilu so se točneje opredelile posamezne države.
Gotovo se nam ne bo mogla očitati neskromnost, če trdimo, da je k razčiščevanju pojmov v lokalnem merilu v veliki meri .doprinesel ravno Akcijski odbor za obrambo STO-ja, ko je v imenu tukajšnjega slovenskega in hrvatskega ljudstva odkrito in jaisno nastopil proti vsem poskusom — naj prihajajo od katere kali strani —, da bi se Svobodno tržaško ozemlje, v navzkrižju z mirovno pogodbo, v celoti, ali pa delno (s Trstom) vrnilo pod oblast Italije. S svojim nastopom je Akcijski odbor tolmačil resnično voljo in .razpoloženje vsega slovenskega in hrvatskega prebivalstva STO-ja, ne glede na ideologijo, kateri sledi in ne glede na stranke, katerim pripada. Naše ljudstvo si da v svoji dobrodušni lahkovernosti marsikaj natvezati, nihče pa ga ne bo mogel prepričati o potrebi 'in primernosti, da se zopet vrne pod oblast Italije, ali da celo da svoj pristanek na tak gocrostasni predlog. Zaradi tega si nobena politična stranka ni drznila stopiti odkrito s takimi predlogi niti pred lastne pristaše. Ce se je ta ali oni propagandist v svoji uradni vnemi kakšenlkrat zarekel in so poslušalci uganili, kje tiči zajec, so ga kratko in malo nagnali, češ: »Pojdi v Itar-lijo, če hočeš, ti, — mi smo je imeli dovolj!«
Predlog od ZO. nima 1948 - pokipan
V mednarodnem merilu se je položaj razčistil v dveh smereh: pri štirih velesilah in pri obeh sosednih državah, Italiji in Jugoslaviji. Od štirih velesil je Sovjetska zveza, kakor je bilo pričakovati, ne samo molče prešla preko znanega anglo - ameriško - francoskega predloga od 20. marca 1948, naj bi se STO vrnilo Italiji, temveč je s posebno noto zapadnim velesilam postavila zahtevo po ostvaritvi STO-ja v smislu mirovne pogodbe in je ravnokar še sporočila, da ne bo podpisala mirovne pogodbe z Avstrijo, dokler se ne reši tržaško vprašanje. Jasno je seveda, da zasleduje Sovjetska zveza s svojo noto tudi svoje posebne cilje, ki nimajo z željami in z voljo prebivalstva STO-ja nobene zveze, toda jasno je tudi, da je dala s tem razumeti, da ne bo dovolila, da bi se tržaško vprašanje reševalo in rešilo brez nje.
Zahodne velesile s svoje strani niso še odgovorile na sovjetsko noto — ker ta nota in odgovor na njo presegata, kakor rečeno, ozki okvir tržaškega vprašanja — a tudi niso potrdile, še manj pa ponovile svoj predlog od 20. marca 1948. Nasprotno: po časopisnih vesteh ob priliki nedavnega zasedanja Atlantskega sveta v Londonu niso tega predloga niti omenile, pač pa so grofu Sforzi svetovale, naj išče — direkten sporazum z Jugoslavijo.
se v ugodnem trenutku nadaljevala tudi glede jugoslovanskega ozemlja, potem, ko bi, po tržaškem zgledu, padlo doslej veljavno načelo, da mesta spadajo k svojemu ozadju in ne naroibe.
Da je tako reševanje tržaškega vprašanja hrez stvarne podlage za uspeh, smo že ugotovili, ko smo govorili o meji pri Kopru, pri Ko-lorikovcu in na Skorklji...
Kaj pravi 3sgosIavila?
Kakšno stališče bo zavzela Jugo-slaivija v tem novem položaju?
V tem pogledu se lahko sklicujemo na dve uradni izjaivi: Titovo, ki je že znana in ki poudarjajoč, da rešitev tega vprašanja ni ravno tako nujna, izhaja iz podlage sporazuma s Togliattijem (kar pomeni Trst — Italiji) in Kardeljevo. Zunanji minister Kardelj je na nedavni seji komisije za zunanje zadeve Ljudske skupščine v Beogradu izjavil, da bi bilo direkten sporazum z Italijo glede tržaškega vprašanja »na podlagi enakopravnih pogojev« predpostaviti mirovni pogodbi. »Za Jugoslavijo —i je dejal — tako izvajanje mirovne pogodbe, ka.<o*-sporazum z Italijo o tržaškem vprašanju pomenita odpoved precejšnjemu delu narodnostno jugoslovanskega ozemlja, toda v sedanjem položaju je sporazum »na podlagi enakopravnih pogojev« predpostaviti mirovni pogodbi, ker bi tak sporazum predstavijal znaten doprinos za okrepitev miru v tem delu Evrope in za razvoj mirnega sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo.«
HahSen sporazum je mogoč?
Res je, da je kompromisna rešitev tržaškega vprašanja z ustanovitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja Vključevala — kot vsak kompromis in vsaka poravnava — na obeh straneh odpoved precejšnjemu številu članov narodne skupnosti, res pa je tudi, da je bila le s tako rešitvijo dana podlaga za ustvaritev miru v tem delu Evrope in za razvoj mirnega sodelovanja med Italijo in Jugoslavijo. Z ustanovitvijo STO-ja ni bil niti en Italijan tega ozemlja izročen J-i^goslaviji in niti en Jugoslovan tega ozemlja prepuščen Italiji in je bila vsem Italijanom in vsem Jugoslovanom tega ozemlja poverjena plemenita vloga posredovalcev med obema državama. Sporazum med Italijo in Jugoslavijo izven mirovne pogodbe bi pa imel nujno kot predpogoj definitivno izročitev precejšnjega dela narodne skupnosti tuji oblasti, to je, kar se nas tiče, precejšnjega dela tržaških Slovencev Italiji. Kako naj bi tak sporazum predstavljal znaten doprinos »za okrepitev« miru v tem delu Evrope, tega noben tržaški Slovenec ne more in ne bo mogel razumeti. In mnenja smo, da gre pri reševanju tržaškega vprašanja predvsem beseda tržaškemu ljudstvu in torej tudi tržaškim Slovencem!
Očividno, je to jasno tudi ministru Kardelju, če je v nadaljevanju svojih izjav ugotovil, da danes še ne obstojajo pogoji za direktno rešitev tega vprašanja. Ker pa odgovorni državniki v Italiji in v Ju-Vse kaže, da bo grof Sforza u-4 ■gOslaviji pravilno naglašajo nujno
Italija hoče revizijo mirovne pogodbe
bral to pot in da bo ne samo .opustil svoje sklicevanje na predlog od 20. marca 1948. in potemtakem tudi svojo zahtevo po vrnitvi vsega STO-ja s cono B vred ter da bo skušal postaviti zahtevo po vrnitvi tistega dela STO-ja, kjer so Italijani v večini, to je na podlagi narodnostnih meja. Pri tem ho obljubil — kakor je že storil po prvi svetovni vojni — Slovencem, ko bi prišli zopet pod oblast Italije, razne dobrote na kulturnem polju. Te obljube bi se potem izpolnjevale po znanem starem receptu po prvi svetovni vojni in po novem receptu na Goriškem, v Benečiji in v Kanalski dolini.
Na ta način bi grof Sforza obenem dosegel, kar je njegov zadnji cilj: začetek revizije mirovne pogodbe. Revizija bi se zaenkrat začela pr,i STO-ju na naš račun in bi
potrebo po razvoju medsebojnih prijateljskih odnosov kljub gornjemu dejstvu, je logično edino možni zaključek ta-le: da je edino realno iskati pot za mirno in prijateljsko sodelovanje med obema državama v okviru mirovne pogodbe!
Gotovo je, da pri urejevanju nadaljnjega življenja STO-ja pripada prednostna vloga ravno obema sosednima državama. Na njiju dveh je, da odstranita ovire in ustvarita podlago za tako prednostno udejstvovanje in sodelovanje z Izključitvijo, ali vsaj omejitvijo vpliva manj prizadetih.
Le tako sporazumevanje in sodelovanje bodo pozdravili vsi tržaški
Slovenci.
Iz tajništva Akcijskega odbora za ob-rambo Svob. trž. ozemlja
Kmetsko prebivalstvo Združenih držav
Okoli 19 odst. vsega prebivalst /a Združenih držav — to je okoli
27.776.000 oseb — prištevajo med kmete. Ta odstotek znači 4 odst. povišek proti letu 1945, povišek, ki se ga smatra kot presežek rojstva nad smrtjo, ker presegajo primeri rojstev v kmetskih predelih povprečno za 25 odst. doibo leta 1930 -1939.
Kmetsko preseljevanje zaznamuje za leto 1948 izselitev enega milijona 300.000 oseb proti priseljenih
1.600.000 oseb; polovico tega gibanja lahko smatramo kot stalni pojav.
Nova vrsta perutnine
Ameriška kmetovaiska tehnika bo mogoče Evropi za križanico turšči-ce prinesla v dar tudi novo vrsto perutnine. Poljedelsko ministrstvo preizkuša namreč v sodelovanju s kmetijskimi društvi 20. držav Zveze gospodarski pomen nove vrste kokoši, katere so ustvarili s točno uporabo Mendelove genetične teorije. Izvršili so veliko število zapletenih križanj raznih vrst perutnine in skušali doseči izboljšanje rase. Nove kokoši so zelo močne, težke in se hitreje razvijajo kot vse druge vrste. Nesejo tudi mnogo večje število jajc kot običajne kokoši.
Leto IV. - Ste v. 21
DEMOKRACIJA
Stran f.
V avstralskem sprejemnem
taborišču
ii.
Po presenečenjih, ki .smo jih doživeli ob svojem prvem sprehodu po Sideyu, smo se torej vrnili na ladjo. Cez pol ure pa jo že mahnemo na vlak, ki nas bo odpeljal v Bathurst, kjer je taborišče za nove ■vseijence.
Tudi vlak je tu posebnost. Ima samo prvi in drugi razred, a nikake-ga sprevodnika. V ostalem pa je za-
lo	podoben kamniškemu vlaku, ki ee je ustavljal, ne da bi vedel, kje in zakaj, ter je sploh opravljal svojo pot iz znano »brzino«. Saj smo za približno 130 milj vozili celih 8 ur!
Vozili smo se komaj dobro uro, ko se te rvlaku podobne škatlje nenadoma ustavijo. Izstopim, gledam okoli, a ,ne vidim nobenega razloga za prekinitev vožnje. Toda čez nekaj časa se vlak zopet premakne in nas iz brzino navadnega kolesarja popelje preko krasnih in očarljivih Modrih planin. Bila je noč in jih zaradi tega nisem mogel občudovati.
■Okoli tretje ure zjutraj jo končno prisekamo v Bathurst. Na postaji nas čakajo avtobusi, ki nas popeljejo v 10 km oddaljeno taborišče.
Izstopimo pred kinodvorano. Ob vstopu v dvorano, kjer Eo nam postregli z mlekom, kavo ali čajem in nadevanimi kruhki, dobimo vsak svojo vizitko. Na njej je naše ime, bivše državljanstvo, vpisna številka taborišča, predel, kjer stanuješ, in kuhinja, v kateri ješ. To je bil naš prvi pozdrav v taborišču, ki je vsekakor dokazoval dobro organizacijo in red.
Nato nas zopet naložijo na avtobuse. »Kam pa sedaj?« se sprašujemo vsi. Ne daleč, le do našega bloka. Tu mas razmestijo po šotorih, dado vsakemu posteljo, dve rjuhi, štiri odeje, blazino, tri krožnike, skodelo, jedilni pribor, jedilno karto in ... higienski papi:r.
Potem ko vse to razmestim v dokaj prostornem šotoru za štiri o-sebe, se odpravim za zajtrk, ki je po angleški navadi obilen: poridge (riževa jed), maslo, med, meso, jajce, čaj, limonada. Ker je nedelja, jo najprej mahnem na »inšpekcijo« po taborišču.
Nekaj ogromnega: 5000 ljudi, 12 blokov, 2 km premera. No, lepa stvar. Saj rabim pol ure, da pridem do taboriščne pošte, 25 minut do izdravnika, 20 minut do upravnega oddelka, in eno uro do kraja, kjer so dekleta...
V ponedeljek začne vpisovanje. Predaš potni list, a v zameno dobiš modre vpisne knjižice. Pred tem je še zdravniški pregled, ali točneje povedano samo rentgenološki pregled.
Vpisne knjižice so nekaj podobnega kakor rdeča knjižica v Italiji, kjer so vpisani tvoji podatki in kamor ti skozi dve leti pritiskajo pečate, ko si prijavil izpremembo stanovanja ali posla. Vsi moški smo po poklicu ... delavci, in ženske ... služkinje. Vpišemo se še pri uradu za pomoč brezposelnim, in končno je vpisovanje v dopoldnevu končano.
Naslednji dan dvignemo oblačila: 2 »sokolski« majci, 2 srajci, dvoje spodnjih hlač, dva para volnenih nogavic, dva robca, volneno o-bleko, visoke čevlje in povrhu še klobuk! Pozabil sem še omeniti naramnice. Vse to so civilne obleke, povsem nove, vendar vsi kroji so enaki, barve zelo podobne, tako da izgledamo naslednji dan kot nekakšna armada.
V sredo smo imeli carinski pregled kovčegov. Komplicirano? Niti najmanj ne! S seboj lahko prine-*eš 400 cigaret in vse zasebne stva-
ri. Ne pozabite navesti v carinski izjavi (na ladji!) cigarete, blago, ko-
lo,	orodje, porcelan in vse podobne stvari. Kdor je točno izpolnil carinsko izjavo, ne plača namreč niti pare carine.
iSedaj imam nekaj časa miru pred raznimi formalnostmi dn tako si lahko ogledam taborišče, v katerem ■se voziš z avtobusom z ene strani na drugo. Posebni bloki so za samce, drugi zopet za družine z otroki, dn prav na nasprotni strani od našega bloka so dekleta. V taborišču imaš 'bolnico, kino, plesišče, telovadnico, nogometno igrišče, kantino, fotografa, šolo, garaže, mehanične delavnice, magacine, mesnice itd.
Kaj delaš v taborišču? Nič, prav nič. Zato se vsedeš v avto in se zapelješ v bližnji Bathurst, ali greš na izlet v bližnje planine, ali, če imaš denar in čutiš potrebo, kamor koli po 'Avstraliji. Nihče te nič ne vpraša ali pobara za dokumente. Zlata svoboda pod modrim nebom Avstralije!
Ali potovanje se ti ne izplača, ker bi preveč potrosil, medtem ko v taborišču kar nekam dobro živiš. Tako imaš za vsak dan že omenjeni zajtrk, kruha je v izobilju, prav tako čaja in limonade. Za kosilo dobiš juho, meso, dve prikuhi, kompot, maslo, med. Večerja je za navade naših želodcev nekoliko ne-prikladna: dobiš jo že ob 5. uri in je dokaj lahka, meso, zelenjava, puding. Iz tega je raevidno, da se nikakor ni bati, da bi umrl od lakote. Nasprotno! V par dneh se boš tako preobjedel mesa, da ga niti videti več ne boš hotel. Poleg te obilne hrane in preobilice prostega časa, dobiš pa še vsak teden 5 funtov, saj si vendar brezposeln!
Kako izgleda Bathurst? Mestece z 12.000 prebivalcev, središče pokrajine. Dve glavni, skoraj edini ulici, dolge približno poldrug kilometer, vzdolž teh »ulic« pa so pri-
tlične hiše s prodajalnami, banke, pivnice, muzeji, cerkve in iz neštetimi parki. Sicer pa so hiše v okolici po par kilometrov oddaljene druga od druge, pri hišah je nekoliko obdelanega polja, kak sadovnjak, vidiš kravo ali prašiča. Drugače samo zemlja, neobdelana kemija, po kateri ralsteta trava in plevel, ki redita črede ovac. Kaj vse bi na tej zemlji pridelal evropski kmet! -
Toda brezdelje vsem preseda in vsi si želimo, da bi bili čimprej poslani na delo. Kako izgleda ta postopek? Urad za delo te pokliče v pisarno in ti ponudi zaposlitev. Po svoji prosti volji jo sprejmeš ali odbiješ. Ce odbiješ te spet pokličejo čez kak teden. Odbiješ lahko dvakrat, a če odbiješ v tretje, te puste gniti v taborišču kakega pol leta. Kakšna je zaposlitev? Poročeni gredo večinoma na delo v tovarne v mesta, ali pa na kmetije. Dekleta lahko volijo med bolnico in zaposlitvijo v zasebnih hišah kot služkinje, kuharice, sobarice, da pazijo na otroke in podobno. Samci pa gredo ali na železnico, ali na ceslto, v oddaljene tovarne, predvsem v tovarne cementa in na žage, h gradnji hiš, polaganju kablov, kanalizaciji, k vodnim gradbam a-li celo na lov na kunce. Da tudi to obstoja, saj je te zalege toliko1, da dela velikansko škodo.
Veseli smo torej bili, ko so nas po približno desetih dneh pričeli klicati na delo. Ze je odšlo na delo 95 odst. naseljencev našega transporta, le mene ne kličejo. Sele čez mesec dni dobim tudi jaiz poziv. Dodeljen sem na državno žago v Canberri, glavnem mestu Avstralije. Skupno s tremi Srbi, dvema Madžaroma, enim Romunom, Poljaki, Rusi in Cehi, zapuščam taborišče, da se opoldne vsedemo v Bat-hurstu na vlak, ki nas bo preko Sidneya odpeljal na naše delovno mesto.	Lori
Glavni ravnatelj organizacije IRO o beguncih
Glavni ravnatelj mednarodne organizacije iza begunce J. Donald Kingsley je. po radiu govoril o beguncih. Kingsley je med drugim rekel:
»Begunsko vprašanje je prav tako eksplozivno in' še nevarnejše kakor atomsika ali vodikova bomba. Se več, če se nam izmuzne iz rok, utegne postaviti na glavo vsa druga vprašanja.
IRO preneha z delovanjem konec marca 1951. Poleg 300.000 razseljenih oseb, ki živijo v begunskih taboriščih Mednarodne begunske organizacije, je samo v Nemčiji še okoli 12 milijonov beguncev. Okoli 8,5 milijonov jih je na zahodnih zasedbenih področjih, preko meje pa vedno prihajajo novi.«
Kingsley je nadaljeval: »Nemci na vse begunce gledajo z nejevoljo, pa ne toliko zato, ker kot razseljene osebe spominjajo na nemške krutosti, ampak enostavno zato, ker vidijo v njih nezaželjene tujce, ki živijo in se hranijo na nemški zemlji. Vsi ti begunci so stalna nevarnost za mir v zahodni Evropi in zato tudi na svetu, kajti oni stalno živijo na račun evropskega gospodarstva.
Begunci niso le človeško, ampak tudi gospodarsko vprašanje. Posta-
li	so prav tako politično orožje — strašna in velika tempirana bomba. So orožje, katerega demokratične države ne morejo uporabljati, morajo pa ga .razumeti, priznati kot to, kar je, in nevtralizirati. Sredstvo za nevtraliziranje te nevarnosti je po Kingsleyevem mnenju do-vršitev dela, ki ga IRO še opravlja. Amerikanci lahko pri tem neposredno pomagajo s tem, da jim preskrbijo možnost za izselitev v Združene države.
Glavni ravnatelj IRO-a je dejal, da s strahom misli na to, kaj se bo zgodilo v Nemčiji, če bi tam ostalo večje število razseljenih oseb, ko bo Mednarodna begunska organizacija nehala delovati. Ogenj sovraštva in nestrpnosti še namreč ni ugasnil. Najti moramo nove domove in nove dežele za čim več ljudi v času, ki nam še preostaja. Potem pa moramo z mednarodnim sodelovanjem najti uspešna sredstva, da bodo priznanim beguncem zagotovljene človečanske pravice, pravica do političnega azila, pravica do potovanja in dela. Preprečiti moramo, da bi begunce izkoriščale države, ki imajo dovolj kosmato vest, da bi jih uporabljale kot politične figure in orožje v hladni vojni.
DARKO TOROŠ
ustreljen
Kakor smo svoj čas že poročali, je bila skupina briških fantov in deklet obsojena v Solkanu od strani komunističnega Ljudskega sodi-šča.Trije so dobili smrtno kazen, drugi pa več let zapora s prisilnim delom. Dva na smrt obsojena sta v Italiji, tretji, Darko Toroš iz Medane v zapadnih Brdih pa je bil prisoten na razpravi. Kakor poroča komunistični tednik »Nova Gorica«, je hila smrtna obsodba nad Darkom Torošem izvršena. Ustrelili so ga dne 16. marca t. 1. Zaman sta oče in mati, ki živita v Medani, u-pala na pomilostitev. Zaman je skupina briških mater zahtevala pomilostitev, saj je bil Darkio Toroš partizanski borec. Tako tudi vsi o-stali obsojenci. Nobeden od te sku-
. ' 1 . "
pine ni bil v času borbe izven partizanskih vrst. In če so se po borbi uprli, če so s svojim zadržanjem pokazali, da niso zadovoljni s komunističnim režimom, ki jih je zasužnjil, niso zaslužili niti najmanjše kazni.
Mučeništvo mladega briškega poljedelca Darkota Toroša je svetel primer antikomunistionega prepričanja našega naroda.
Kdor se bori za pravice . in za svobodo svojega naroda, bo živel večno. Ta resnica je tudi večna, Darko Toroš. Ko se je narava o-bujala v pomlad, si 16. marca 1950 daroval pomlad svojega življenja na oltar za odrešenje svojega naroda, ki si ga tako ljubil; kakor Ivan Gradnik in kakor Matija Gubec. »Mojo srčno kri škropite«... je pel Simon Gregorčič, poet, ki je. vedel da srčna kri otrok slovenske matere zaliva najlepše cvetje.
Kdor za pravico in resnico sebe žrtvuje, se Bogu daruje! Poškropili so s tvojo krvjo, ljubi Darkio, lepe briške gaje, polja in njive. S tvojo krvjo so zaznamovali tvoj rojstni dom, da bodo slovenski rodovi častili svojega narodnega mučenika in se od njega učili spoštovati svobodo in prostost svojih lastnih bratov in sester. »Mladina ni rojena, da se zabava« — zatrjuje Paul Claudel
—	»Mladina se je zato rodila, da se bori, da je junaška!«
Vsi sinovi slovenskih mater, ki mislimo kakor ti, in s teboj čutimo vso grenkobo in trdost komunističnega železnega jarma in krvavo pest, smo stali ob tvoji strani, dragi Darko, ko so te 16. marca 1950 komunisti streljali in ti vzeli mlado junaško življenje! Bili smo pri tebi, mladi naš junak, in slišali zadnje utripe tvojega ljubečega srca. Slišali smo zadnje tvoje izročilo in ga sprejeli v srce in v dušo, da ga izročimo bratom in sestram od roda do roda.
Se zasije sonce svobode nad tvojo Medano, ljubi Darko, in nad tvojimi Brdi. A lik tvoj se bo dvigal visoko nad Brdi, nad vso Slovenijo, sijajnejši od vsake luči. Slava tebi, briški junak, vodja briških kmetov! Tvoji prijatelji
SloDenska beseda
Poti za pridobiten njene nekdanje ueljaoe
iRekli smo, da je ključ za ponovno uveljavljanje slovenske govorice na Tržaškem v naših rokah. S tem smo hoteli poudariti, da je prvenstveno od nas Slovencev samih, ne pa od oblastev, odvisno, ali bomo zopet slovenščino slišali tako pogosto in na vseh tistih mestih, ■kjer je bila nekdaj v navadi.
Pričnimo pri mladini. Ali ni žalostno videti, kako rada italijanči, tudi ko je sama s seboj, ker smatra, da se v »prekrasnem« tržaškem dijalektu lahko lepše in duhoviteje izraža. Ako ne spoštuje sama svojega lastnega materinega jezika, kako naj potem zahteva, da ga priznavajo in spoštujejo drugi? Mladina je torej prva poklicana, da goji v svojih lastnih vrstah uporabo materinščine, in dolžnost staršev je, da jo s stalnim opominjanjem k temu navadijo. Zaradi tega ne bo prav nič trpelo njeno znanje italijanščine.
VSi, brez razlike ,pa moramo uveljavljati uporabo slovenščine v vsem tržaškem življenju in ne samo takrat, ko smo med štirimi stenami. Problema prav gotovo ne bomo rešili z ratznimi izzivajočimi podvigi, ki bi nam kvečjemu škodovali. Za uveljavljanje slovenščine ni n. pr. prav nič koristno namerno močno kričanje z enega konca tramvaja na drugi in to na način, da bo vsak lahko prozorno videl, zakaj napenjamo svoja pljuča. Opazovalec se ibo temu samo smejal, nasprotnik pa nas bo pomiloval.
Pač pa je poedincem odprto široko polje delovanja, in to je najvažnejše področje, v njihovem lastnem privatnem življenju, posebno tam, kjer prihajajo kot zaželjena stranka ali celo odjemalci v dotik z raznimi podjetji in ustanovami. Trgovine, gostilne, cestna železnica, zabavišča, zdravniki, odvetniki itd., vse to so mesta, kjer je samo od nas posameznikov odvisno, ali bomo slovenščini priborili njeno dejansko, vsaj sorazmerno enakopravno uporabo z italijanščino. Zakaj ne bi naš človek, ko stopi v trgovino, pozdravil po slovensko, zahteval poedine predmete najprej v slovenščini? Od početka bi to morda ponekod izgledalo čudno, toda napravljeno kot nekaj popolnoma naravnega, brez izzivanja, z vso vljudnostjo in. razumevanjem, ako potem dejansko ugotovimo, da dotična oseba ne zna slovenščine, bi nedvomno že v .kratkem času rodilo svoj uspeh. Trgovec, ki bi stokrat doživel nekaj takega, bo končno gledal, da ima v trgovini vsaj eno osebo, ki obvlada naš jezik. Saj so to delali celo v času najhujše fašistične diktature, ker je bilo v njihovem trgovskem interesu, da so se pri njih oglašali naši podeželani. Kar velja za trgovine, velja v isti meri za gostilne, sprevodnike cestne železnice, in če igremo malo dalje, tudi za poštne uradnike, nakup listkov na postaji, razne ohrtnike, da naštejemo samo najvažnejše primere. Povsod tod ni nobenih zakonov, ki ihi prepovedovali oseben pogovor v slovenščini. In tu mora naš človek, vsak član našega naroda, pripomoči_ do tega, da se slovenščina zopet uveljavi.
2.rtev ni velika. Saj se ne izahteva od nikogar nič več, kakor to, da govori v svojem lastnem jeziku povsod tam, kjer to lahko napravi 'brez očitne škode iza svoje upravičene interese. Če bo vsak to napravil, ako bo to stalno ponavljal, ne da bi se zaradi tega s komer koli prepiral, potem 'bomo videli, kako bo slovenščina prodirala in končno jo bomo povsod res slišali tako pogosto, kakor to odgovarja našemu dejanskemu številu. Potem bo olajšano priznanje našega jezika v postopkih pred oblastmi, veliko število naših ljudi bo dobilo službe, ki jim jih danes mnogi odklanjajo samo zaradi njihove narodnosti. Narod, ki bo sam spoštoval svojo govorico kot prvi in o-snovni znak svoje samostojnosti, bo užival tudi kot tak ves tisti ugled, ki nam ga danes odrekajo mnogi, ke.r so spoznali, da je med nami veliko takih, ki so brez nadalnjega pripravljeni pogaziti in omalovaževati tako veliko svetinjo, kakršna je iza vsak narod njegov lastni materin jezik.
Slovenci, govorite torej slovensko! Povsod, kjer je le mogoče! Naša govorica mora v vsakem pogledu postati drugi splošni občevalni jezik visega tukajšnjega prebivalstva!
Samo z razširjenjem in uveljavljanjem naše govorice bomo dosegli tisto resnično enakopravnost, ki naj ‘bo v bodočnosti časten, temelj odnosov med obema tu živečima narodnostim«.
Zavedajmo se, da je dosega tega smotra odvisna od nas samih, od vsakega izmed nas, in prav, prav malo od tretjih.	* * *
Slika kaže načelnika tržaškega odposlanstva E.C.A., ministra Gal-lowaya pri razgovoru z avstralskim ministrom Cedricom Keli* wayem ob priliki splovitve »Avstralije«
Josip Jurčič:
Sosedov sin_
ii.
»Koliko jarmov volov pa danes kupiš?« vpraša Brašnar Antona.
»Kakšnih pet jarmov pravim, da bi jih,« odgovori bogatin Anton ter nasproti vpraša, poredno postrani pogledavši, ubožnega soseda: »Koliko jih misliš pa ti?«
Brašnar ume ta zasmeh, stisne spodnjo ustnico med zobe, pa se takoj nasmehne, rekoč: »Ni hudir! ti nas lahko v kozji rog uganjaš, če se o bankovcih menimo: ali ako bi te jaz v pravdi imel, pa bi te krivil kakor vrbovo šibino, če imaš tudi polno mošnjo, a jaz prazno!«
»Dobro, da ti nisem ruič dolžan. (Ti bi se me precej lotil s pečatom?«
»Precej na kotom&cljo,« reče Bra-asi ddr«
»Ne vem, ali bi me res tako krivil, ali bi se kaj drugače pokazalo,« reče Anton ter pogleda soseda s takim nasmehom, kakor bi hotel reli: »Kaj boš tl, sirota lačna!«
»Ali boš kaj za vino dal, Anton?«
vpraša Brašnar.
»Tako menda ne mine, da ga ne bi polič pil,« odgovori Anton, »pa ti ga tudi menda kaj posrkneš kali?«
»Bi ga, ali novcev ni,« pravi Brašnar.
»To Je pa ie žaltavo maslo, če tega ni.«
Rekši udari Anton po konju. Ljudje, ki so po cesti živino gnali ?li prazni šli v semenj, pozdravljali so ju vse vprek ali e glavo kimaje ali s kakim vprašanjem, ki je bilo nerazumno zaradi voznega napota. Oba sta bila vsem znana moža: eden zastopnik novčne, drugi duševne aristokracie kmečke. Žalostno je bilo samo to, da je bil duševni zastopnik, pravdar Bra-šnafr, manj spoštovan, in da je o-gromna večina »dobrih juter« merila samo na Smrekarjevega Antona.
»Ce boš voli kupoval, mene pokliči, ni treba drugega mešetarja
tekati. Menda vendar sosedu bolj privoščiš kak krajcar zaslužka in kapljo vina, nego kateremu od bog ve kod!« pravi Brašnar, ko sta se semnju bližala. ,
»Tega ne, tega,« reče hudobni Smrekar. »Po nemški znaš jezik majati, kakor binič in komisar: pravdarski dohtar si, učen kakor cesarski minister, pa bi te jaz za mešetarja jemal? To ni spodobno!«
III.
Semenj v kakem slovenskem trgu ali večji vasi je prebivalcem v o-krožju imeniten dan ter ima nekaj prazničnega. Veseli se ga kmetič, ki je pred letom mlade voliče kupil, lepo poredil in opasel, ter je upa na ta dan za lep dobiček pr> dati. Vesele se ga otroci, ker vedo, da jim mati, ki je šla kuhinjske in pražnje obleke kupovat, prinese meden štrukelj, rdečo trobentico in še kaj lepega. Veseli se ga naposled tudi odrasli mladeniči in dekliči, ker mogoče se jim je mnogo pogovoriti med seboj, kar se ne da vselej in povsod.
Smrekarjeva Franica je bila tudi napravljena v semenj, in sicer ne zaradi kakega Lzmed snubačev, katerih je imela obilo, nego ker je mati hotela, da nakupi te in one stvari za hišo.
»Ne pozabi mi šdvalnik!« zakliče
precej debela mati Smrekarica in radostno gleda za lepo, nedeljski oblečeno hčerjo, ki stopa doli po vrtu.
»Vem,« odgovori dekle.
»Da veš, očeta poišči in se z njim domov pripelji. Ce ga ne boš priganjala, zaostane pri pijancih, in bo gotovo ponoči domov hodil. Le priganjaj ga, da kmalu prideta.«
»Bom že.«
Mati gre v vežo nazaj, hči pa krene po stezi, po bližnjem pešpotu proti trgu.
Franica je bila edini otrok Smrekarjevega Antona. Vsi drugi so mu bili v detinskih letih pomrli. Dal jo je bil dve leti v mestno šolo, da se je izučila brati in pisati in kar je sicer dekletu potreba vedeti. Težkih kmečkih del je sicer ni silil delati, vendar je morala znati vse in biti povsod, zakaj oče je dejal: gospodinja ni pridna, če samo gleda, kako drugi delajo in vedno doma čepi. Ljudje, ki so jo tako večkrat pri kakem delu videli, rekli so: ta menda ne ve, da bo toliko in toliko tisočev imela, da bi lahko sedela v senci.
Kakor vse matere rade svojim hčeram življenje lajšajo in je hranijo od preobilega truda, tako tudi Smrekarica ni bila zadovoljna, da bi njena Francika bila tako ženji-
ca kakor druga dekleta, ki nimajo takih roditeljev. Ali Anton, njen mož, je ob takih prilikah, ko je mati kaj pogodrnjala, s peto ob tla udaril in rekel ob kratkem: »Tako čem imeti!« In žena je vedela, da na to ni več nobene pritožbe.
Franici in njenemu značaju pak je bila ta očetova volja važna. Delo in tovarištvo z ubožnejšimi dekliči in mladeniči sta jo hranila tiste puhle prevzetnosti, ki le prevečkrat prelisti otroke bogatih roditeljev proti manj imovitim. Enako poslovanje, enaka usoda nas u-či, da smo vsi človeki, da so vnanje srečne ali manj srečne razmere samo slučajne ter da se mora človek ceniti sam po sebi.
Govorila je rada z vsakim in o vsaki stvari. Zatorej so jo ljudje radi imeli in celo stare ženice, ki ves svet oibgodrnjajo, niso vedele ničesar .slabega o nje j povedati, razen tega morda, da ji ni noben snubač po volji, ako tudi si ima kaj izbirati iz tolike množine, kar se jih je že oglasilo.
Ni samo ogromna imovina, katero je imela Franica pričakovati, vlekla snubačev v Smrekarjevo hišo; deklica s črnimi očmi in lepim o-kroglim obrazom, kakor se ne najde povsod, z nekoliko zajetno, ali pravilno vzrastjo gibčnega života
bila je sama na sebi vsakega poštenega ženina vredna.
Ko je tako po poljski stezi Sla, z belo, na voglih rdečo vezeno ruto v roki, šumela je njena napol svilena obleka, prepelica je v detelji prepelela, škrjanec pel visoko nad zelenim žitom, a ona sama je bila zamišljena, kdo ve v katero misel. Ni tedaj takoj slišala, da nekdo za njo korača, da jo je že dvakrat zaklical.
»Zakaj tako hitro?«
Obrne se, in videč, da je mlad znanec, pravi: »Greš tudi v semenj, Stefan? Le naglo stopi, da pojdeva vkupe.«
»2e od daleč sem te klical, pa si danes tako ošabna, da nisi hotela počakati.«
»Nisem te slišala, res da ne.«
»Ali smem vštric tebe iti?«
»Saj nisva v jezi, kakor jaz mislim. Prepirala se nisva še nikoli in žalega ti menda jaz nisem storila, ti meni ne. Zakaj bi tedaj vkupe ne hodila? Vsaj naju ne bo strah, ker sva dva, in lahko sl p> moreva, ko bi prišla sila; ali neT« pravi deklica.
;»Takega strahu, dejal bi, da ni, da bi mi tebe vzel; spogledala bi se poprej!« odgovori mladenič 1* veselje mu sije z obličja.
(Mada l)e vanje •ledij.
*
D e s t i z Goriškega
Obnovitev po fašizmu ukinjenih občin
Vlada pripravlja zakon, po katerem se bodo s posebnim naglim postopkom lahko obnovile po fašizmu ukinjene občine. Take občine so na primer Pevma s Podgoro, Ločnik in Standrež, ki so bile priključene h Gorici. Vprašanje zopetne vzpo-»tavitve teh občin mora zanimati ■tudi nas Slovence, zlasti kar se tiče Pevme s Podgoro in Standreža. V teh dveh občinah bi lahko odločali Slovenci sami o svoji upravi in bi nam bila marsikatera grenka zadeva prihranjena in marsikatera težka pot olajšana. Konec pa bi bilo večnim krivicam, ki jih Slovenci občutimo, ker z nami ravnajo italijanski občinski upravitelji kakor z ljudstvom, ki ga ne mairajo in ki jim je na poti. Davke bi si odmerjali sami, našega jezika bi nam ne mogli tajiti in žaliti, naših šolskih vrtcev 'bi nam ne magli dušiti itd.	.
Nujno je torej, da se mi Slovenci okoli Gorice sporazumemo, kako
in kaj odločiti ob skorajšnji objavi omenjenega zakona. Goriško županstvo s svojimi Slovencem sovražnimi upravitelji, od demokristjanov do republikancev in drugiih nacionalistov, ki nam osporavajo celo pravicio do uporabe lastnega jezika, jasno dokazuje namen, da zaduši ves naš živelj. Tako na primer prosto razpolaga iz občinskim zemljiščem na Rojcalh, ki ga odtujuje, da .se gradijo na njem nove stavbe za istrske izseljence. Na Travniku o-'koli cerkve sv. Ignacija, kjer je nekoč stala vojašnica, mislijo napraviti pa vrt z raznimi nasadi. In zopet spravijo v Standrež, v prostore bivše vojašnice, dijaški zavod za otroke italijanskih istrskih izseljencev. Vse to na škodo Slovencev in z jasnim namenom, da udušijo slovenski živelj.
Z vzpostavitvijo stare občine v Standrežu, če se s tem strinjajo vsi Slovenci, bo treba zahtevati od go-niškega županstva vso odškodnino,
ker ne moremo pristati na to, da nam bodo jemali naše premoženje kar tako očitno krivično, kakor je počel že fašizem.
Znano je tudi, da so nam Italijani vzeli dva prostora v otroškem vrtcu v Standrežu, kamor so nastanili sedemnajst italijanskih otrok. Nad petdeset naših slovenskih o-trok pa se je moralo stisniti v en sam nezadosten prostor z dvema u-čiteljicama. Tako postopanje je krivično in oholo, ki ga g. župan ni popravil kljub protestu našega občinskega svetovalca g. Bratuža. Saj se g. župan ni pobrigal niti toliiko, da bi g. Bratužu dal vsaj kak odgovor.
Pomislimo torej na vso trdo gren-kost, ki nam jo delajo sedanji občinski voditelji, in premislimo, kaj nam je storiti ter odločimo se! Davkov, da nas bodo raznarodovali in nam delali krivice, ne bomo vendar plačevali!..
Licemerni kominformisti
Pretekli teden so kominformisti stavili po goriških zidovih lepak s pozivom k »solidarnosti za ljudstva cone B Svobodnega tržaškega o-zemlja.« Lepak je izdala goriška federacija komunistične partije Italije. Ti ljudje, ki so bili do junija 1948. tesno povezani s titovci in z njimi najože sodelovali pri vsakem skritem in odprtem nasilju in pri vsakem »fratelančnem« nastopanju in zborovanju, so danes postali tako drzni, da se upajo grajati in obsojati Titov komunistični režim v ooni B.
Dobro vemo, da bi se kominfor-misti radi otresli sramote in krivde pred italijansko javnostjo na račun kogar koli, ali, da bi mi predrli njihovo licemerstvo potem, ko ismo prav zaradi njih utrpeli velike žrtve, .in trpimo krivično obsodbo od strani Italijanov, ki nam vedno očitajo ugrabitve, se kominformisti bridko motijo. Oni, ki so pri ugrabitvah sodelovali z nastopom njihovega GAP-a, kakor je pokazal tudi proces Far.inea v Gorici, o katerem smo poročali pretekli teden. Dobro nam so še v spominu trditve njihovega glasila »II Lavo-ratore« iz leta 1947, ko so naši ljudje in pa istrski Italijani bežali pred komunističnim terorjem. »La-voratore« je takrat pisal, da so ti begunci nahujskani od raznih slovenskih in italijanskih nacionalistov ter protiljudskih elementov. Danes pa pišejo na njihovem lepaku: »Državljani tega ozemlja (Goriškega, op. ur.), kjer Italijani in Slovenci živijo v bratstvu dela, vi, ki ste sprejeli na tisoče in tisoče beguncev, zahtevajte nujno izvedbo mirovne pogodbe.« Da je ta poteza hinavska, dokazuje obljuba, ki so jo kominformisti stavili na lepak, to je, da bi bila sedanja izvedba mirovne pogodbe na Svobodnem trž. ozemlju le predpostavka za nadaljnji razvoj, to je za poznejšo priključitev k Italiji. In še bolj hinavsko zaključujejo, ko trdijo, da bodo pri priključitvi Svobodnega trž. ozemlja vzeli v poštev »nacionalne koristi italijanskega in slovenskega lj.udstva.«
Toda komaj so ta lepak stavili na zid, že so se razgalili v vsej njihovi goloti. Komunistična »Unita« od 15. t. m. polemizira namreč s člankom, ki ga je drugi sovražnik Slovencev, Cesco Tomaselli, objavil v »Corriere della Sera«. Ta Cesco Tomaselli pravi namreč, da hranijo na goriškem županstvu prapor mestne občine Pulj zato, »da bo imel krajšo pot, ko pride čas za povratek domov v Pulj.«
»Unita« pa mu zavrača: »Nespa-
metne besede, napisane samo za zaslepljevanje beguncev, ki bi se radi vrnili domov (torej pod Tita, op. ur.), ker se jim tukaj (v Italiji, na Goriškem, op. ur.) godi preveč slabo.«
Takih skokov v protislovju so kajpak zmožni samo komunisti, ki menjajo mnenje, misli in moralo kakor marčno vreme.
Na lepaku pa trdijo, da delavci v coni B ječijo pod bičem »rablja Rankov.iča«!
Sedaj pa eno vprašanje na te lutke kominformističnega kova. Kje pa živijo na Goriškem italijanski in slovenski delavci v bratstvu dela? Ali mislite, da smo Slovenci tako naivni, da ne razumemo, da ste tudi vi kominformisti proti Slovencem kot Slovencem? Mi to dobro vemo, in vaša politika tako na Goriškem, kakor v Trstu in v parlamentu ter senatu v Rimu je povsem enaka politiki demokristjanov in drugih nacionalistov. V politiki proti Slovencem ste vsi Italijani enaki in edini. In v nasilju in terorju ste si enaki in edini pa vsi komunisti, Stalinovi in Titovi. Vrh vsega pa še hinavski in lažnivi.
Drobne 0 e s t i
Šolski Izlet
Preteklo sredo so napravili gori-ški slovenski dijaki izlet v dve smeri. Dekleta so šla v Tržič, da bi si ogledale ladjedelnico. Sreče niso imele, ker so jim zaradi nekaterih ovir ogled onemogočili. Fantje so se podali pa v Steverjan, med naše pridne poljedelce. Z vrha Steverja-■na so si ogledali vsa Brda, sveto-gorsko pogorje in pa Vipavsko dolino ter Kras. Popoldne sta se obe skupini, dekleta in fantje, srečali v Podgori, kjer so fantje igrali nogomet.
Lepo je gledati našo mladino, in veselje navdahne človeka, ko vidi, da je ta naša mladina zdrava po duhu in telesu. V Podgoro so se podali tudi mnogi starši naših dijakov, da so se prepričali o slogi in prijateljstvu ter bratstvu, ki veže našo mladino v lep cvetoči venec. Pozdravljena mladina ob tvojem stopanju v življenje! Učenje in zdrava igra bodi danes tvoja misel, da bo jutri tvoje delo resno, plodno in veselo!
Odškodnina za vojno škodo v Afriki
Uradni list prinaša zakon, po katerem se izplačujejo predujmi za odškodnino na vojni škodi, ki je nastala v Afriki, po tem načelu: na prvih dve sto tisoč lir plačuje ves znesek; na nadaljnjih dve sto tisoč lir škode še polovico tega zneska; na še nadaljnjih dve sto tisoč lir škode, plačajo še 25 odst.; in na nadaljnjih zneskih pa še 10 odst. Skriljevo
Skriljevo
Tu na našem griču je sedaj pravi raj. Češnje so dozorele in polje nam daje že tudi idruge pridelke. Kupci
Tržaška hranilnica in davki nabrcžinshe nbCine
Govorica, o kateri smo pisali v zadnji »Demokraciji«, da bomo mo-arali Nabrežinci plačevati svoje, davke od sedaj naprej v Sesljanu, pri tMnošnji podružnici »Tržaške hranilnice«, je — resnica. Z neverjetno naglico je »Tržaška« lepila po občini lepake s takim oznanilom.
Vedeli bi radi, zakaj je Imela »Tržaška« tako velikansko silo s to Objavo? Vedeli bi radi, s čigavim dovoljenjem je to odredila ali s kom se je za to sporazumela. Z na-brežinsko občino gotovo ne, ker noben občinski svetovalec ne ve o tem ničesar.
Čudno, da nismo do sedaj morali s svojimi davki celo v Trst, ker če nas »Tržaška« sedaj sili na poti laven središča občine, bi lahko to storila tudi za Trst in bi si tako prihranila stroške za podružnico, ki bo po vsej verjetnosti brez dela.
Tu izražamo mnenje in zahtevo vseh Nabrežincev in Sempolajcev
— ne glede na politično prepričanje —, da mora občinski svet na svoji prvi seji razpravljati o tem vprašanju in povedati »Tržaški hranilnici«, da je Nabrežina še vedno uradno središče naše občine in da nismo mi tu zaradi »Tržaške«, pač pa je ona tu za nas. Zakaj ne sili Tržačanov, da bi plačevali svoje davke na Opčinah? Mi od »Tržaške« nimamo dobičkov, pač pa jih ima ona od nas, ko dobi lep odstotek inaših žuljev in izato naj nam bo ona nam na razpolago in ne mi njej.
Vsi davkoplačevalci zahtevamo od naše občine, naj poskrbi, da bo imela davčna izterjevalnica še nadalje dva uradna dneva na teden ravno v občinskem poslopju v Nabrežini, kot je delala to do sedaj.
Odboru domače »Kmečke hranilnice in posojilnice« pa bi radi rekli po tolikih letih spanja: »Dobro jutro!«	Clan	Kmečke
prihajajo kar k nam in plačujejo precej dobro. Kmalu bomo imeli praznik sv. Vida. Za to priliko va-himo okoliške Slovence, da nas c-biščejo. Vina imamo še dosti in prav dobrega. Poleg tega pa imamo državno mejo, ki teče tik pod našo vasjo, tako da razločimo ljudi onstran nje!
Plešivo
V soboto 13. t. m. je umrla naša soseda Egidija Blažič - Kozanjčeva. Pokojna je bila dolgo časa bolna in je mnogo trpela, a je vse Bogu vdano prenašala. Pokopali smo jo v nedeljo 14. t. m. na pokopališču v Krminu ob veliki udeležbi. — To našo družino pa je zadel še drug udarec. S hčerko Verico je bil zaročen naš medinjski rojak Darko Toroš, ki je bil obsojen na smrt v Solkanu 9. decembra p. 1. .in so ga ustrelili 16; marca letos. Hudo preizkušena družina in zlasti zaročenka je z grenkobo v srcu sprejela tudi ta udarec... Na Vnebohod 18. t. m. je pri Sv. Subidi, kjer imamo našo slovensko sv. mašo, gč. Vera naročila sv. mašo za pokojnega ljubljenega zaročenca. Marsikatero oko se je orosilo, ko je zaročenka sama stopila pred oltar k obhajilni mizi... Ob njeni strani smo mi videli v duhu navzočega njenega zaročenca — in globoko sočustvovali...
Vsej družini naj velja naše sožalje.	Nekaj	Plešivcev
zglasi na Uradu za delo na trgu Cri-Sipi v Gorici. Plača ne bo prav popolna, poleg tega pa bodo zaposleni delavci prejemali tudi nekaj hrane.
Taka središča bodo odprli .tudi v Tržiču, Zagraju - Gradiški, Roman-su, Foglianu - Sredipolju in v Gra-dežu.
Preval pod Brdami
Za obnovitvena dela na Prevalu pod Brdi je nakazanih 27 milijonov lir. Z delom bodo .začeli takoj
Sv. birma
V nedeljo 28. t. m., to je na Bin-koštni praznik, 'bo v Gorici sv. birma, najprej ob 9. uri zjutraj v .stolnici, opoldne pa v cerlkvi siv. Jgnacija na Travniku, kamor navadno peljejo birmovat svoje otroke goriški Slovenci.
Begunce
Iz Bovca je pribežal v Italijo 34 letni Kenda Jožef. Izjavil je, da bi se rad izselil v prekomorske države, ker mu doma v Bovcu ni bilo mogoče živeti.
Medana (na meji)
Težko je bilo nam vsem, ko je pretekli petek 12. t. m zaizvonilo iz lin našega zvonika in se je bliskoma raznesla novica, da je bil ustreljen v Solkanu naš vaščan Darko Toroš, ki je bil obsojen na smrt dne 9. decembra p. 1. Nič ni pomagal priziv proti razsodbi, niti prošnja za pomilostitev. Komunistom se je hotelo tžrive za ustrahovanje naraščajočega nezadovoljstva med nami kmeti...
Ker ne smemo .izraziti hudo prizadetim staršem, ki imata še dva sina v izaporu :z isto razsodbo, naše sočustvovanje, naj jima velja naša tiha naklonjenost in pa naša molitev za odreššenje, za katero se je naš ljubljeni Darko žrtvoval in dal za novo svobodo, kakršno smo si vedno želeli, tudi takrat, ko so nas hinavski komunisti z lažjo varali, svoje mlado in vseskozi neomadeže-vano življenje.
Darkota so nam ustrelili, a s tem so nam .prižgali luč, s katero bomo skozi temo dospeli do jutranje zarje naše svobode!.. In takrat, lj.ubi Darko, ti hočemo postaviti tudi stvaren spomenik, da simboliziramo tvoj vzgled 'ljubezni do svobodne domače zemlje!	Medanjc
Števerj
an
Začeli smo s prodajo češenj. Vozimo jih na trg v Gorico, kjer jih prodajamo na debelo od 40 do 50 liir za kg. Češenj letos ni prav veliko, vendar se mi zadovoljimo s tem, kar nam deblo da. Več nam Obetajo breskve, saj so jih polna debla. Tudi drugega sadja kaže, da bo dosti. Trta bo začela cvesti. Vreme je za to ugodno. Kmetje smo sedaj stopili v čas velikega napora in truda. Hkrati imamo pobiranje sadja, košnjo trave in škropljenje trt. Da ibi vsaj ta naš trud ne bil zaman!..
Gorica
V ponedeljek 29. t. m. bodo tu otvorili posebno delovno šolo. Zaposlili bodo brezposelne od 18. do 60. leta v dveh delavskih šolah. 'Namen te zaposlitve je, da se o-lajša kriza brezposelnosti z zaposlitvijo delavcev na posebnem delu, ki služi hkrati tudi za tehnično in strokovno izobrazbo. Kdor se želi prijaviti za tako delovno šolo in izpolnjuje tozadevne pogoje, naj se
Radio Trat II
(MJJ m — »72 Kc-**k)
Nedelja, 28. maja 1950: 9.00 Kmetijska oddaja. — 11.30 Aktualnosti. — 13.00 Glasba po željah. —
19.00 Pogovor z ženo. — 21.00 Z domače knjižne police. — 21.40 Priljubljene simfonične skladbe.
Ponedeljek, 29. maja: 13.00 Pesmi raznih narodov. — 19.00 Evropski obnovitveni načrt. —	20.10
Samospevi. —	21.00 Beethoven:
Koncert za klavir št. 2. — 22.15 Zabavna in plesna glasba.
Torek, 30. maja:	13.00 Glasba po
željah. — 19.00 Mamica pripoveduje. — 20.00 Vokalni koncert baritonista Marjana Kosa. — 21.00 Vzori mladini: Od naselitve Slo-venov do kralja Sama. — 21.30 Wieniawski:	Koncert	za	violino
št. 2 v c-molu.
Sreda, 31. maja: 13.00 Popoldanska glasba. — 19.00 Zdravniški ve-dež. — 20.10 Vokalni kvartet »Veseli bratci«. — 21.30 Haydn: Koncert v D-duru za čelo in orkester. 22.45 Nočne plošče.
Četrtek, 1. junija: 13.00 Slovenske narodne pesmi izvaja pevski duet, na harmoniko spremlja Mario Sancin. — 18.15 Glasbeno predavanje. — 19.00 Slovenščina za Slovence. — 21.00 Radijski oder: Guido Cantini: »Klatež«, veselo-
■ igra v treh dej., nato Večerni koncert.
Petek, 2. junija:	13.00 Glasba^ po
željah. — 18.40 Schrammel kvintet. — 20.00 Slovanski samospevi. 20.30 Tržaški kulturni razgledi.
21.00 Mojstri besede. — 22.00 Caj-
kovskij: Simfonija št. 2 v c-molu.
Sobota, 3. junija:	13.30 Salonski
kvintet. — 18.30 Oddaja za najmlajše: »Tolovaj Mataj«. — 21.00 Sobotni večer. — 22.00 Večerni koncert. — 22.45 Plesna in zabavna glasba.
Odgovorni urednik: dr. Janko Jei Ti$ka: tlakam« »ADRIA*, d. d. v Trttu
DEKLE staro 18 - 24 let, Slovenko, pripravljeno se izseliti v Avstralijo, veščo domačih del išče Slovenec iz Avstralije v svrho ženitve. Naslov v upravi lista.
Hizirsko podjetje J
Milivoj Pertot Barhovlje, ul. Bonda 18 * til. 39-08 izdeluje:
vsa stavbna dela -pohištva vseh vrst - tudi po načrta -čolne  _______________
*
n
Na sliki vidimo »Avstralijo«, prvo ladjo, ki so jo po vojni zgradili iza obnavljajoče se forodovje Tržaškega Lloyda. Ladjo so zgradili s pomočjo fondov Evropskega obnovitvenega načrta, ki je prispeval 40 odst. sredstev. Zavezniška vojaška uprava je prispevala 33 1/3 odst., ostalo pa Tržaški Lloyd sam. — Kot iznano, sta v gradnji še dve podobni ladji za Tržaški Lloyd, razen tega pa tudi ena 25.000 tonska prekooceanska ladja za družbo »Italia«. Gradnjo vseh teh ladij finansira E.R.P. — Nekaj podatkov p »Avstraliji«: Ladja bo imela 13.000 ton, služila bo potniškemu in tovornemu prometu med Trstom in deželami Oceanije, stroški gradnje bodo .znašali .preko 5 milijard lir in ladjo bodo predali prometu marca 1951
Z AH V!A L A
Najlepša zahvala vsem sorodnikom, prijateljem, znancem, šolskim predstavnikom, častnim sestram za pomoč in tolažilne besede, posebno pa dr. Karlu Rutarju za njegovo požrtvovalnost v težki bolezni mojega soproga.
Gorica, 24. maja 1950.	ZORA	NANUT
ZAHVALA
Družina FURLAN iz Repentabra se prisrčno zahvaljuje vsem dobrim prijateljem, ki so ji zvesto stali ob strani v težkih urah bolezni in smrti njenega nenadomestljivega gospodarja
Alojzija Furlan-a
in vsem onim, ki so ga spremili k večnemu počitku ali s cvetjem počastili njegov spomin.
Zlasti se zahvaljuje občinskemu svetu v Repentabru, ki je enodušno s pomočjo občinskega tajnika g. Josipa Ukmarja organiziral in izvedel pogreb svojega pokojnega tovariša, in posebej g. županu Josipu Bizjaku za njegove tolažilne in poslovilne besede na grobu.
Iskreno se zahvaljuje častiti duhovščini za tolažila svete vere, katerih je bil pokojnik deležen, in za veličastni pogrebni obred.
Zahvaljuje se predsedstvu cone, ki je poslala svojega zastopnika k pogrebu.
Zahvaljuje se vsem političnim skupinam, ki so po svojih zastopnikih počastile pokojnika na njegovi zadnji.poti.
Zahvaljuje se pevcem s Proseka za njihovo ganljivo petje na domu, v cerkvi in ob odprtem grobu.
Posebno zahvalo izreka g. dr. Antonu Danev-u, zdravniku na Opčinah, za njegovo požrtvovalno in prijateljsko pomoč, katero je nudil našemu dragemu in nepozabnemu pokojniku do njegovega zadnjega smrtnega izdihljaja.
Repentabor, 24. maja 1950.
Za družino Furlan:
ERNESTA, žena VERICA, hčerka ALBIN, brat
Sirite ..DEMOKRACIJO"
Dr. R. IUNGO
zobozdravnik
Izdeluje proteze v jeklu, zlatu, kavčuku in plastiki. - Najve*ja garancija. — Sprejema od 10 do 12 im od IS do 10 (Govori $lovt*»M)
T R 6 T , ulica Torrebiamca 43 Vogal ulica Carduccl
deske smrct koot, mačet inooe in Ir• dih 11 s od, trame in pan kete nudi najugodne/e
Mizarji | hmetoviki v podictnilil •
CALEA
tel. --------------
90441 TRST
Vlala Sonnlno, 2 4
NECCHI novi model B U
za vezenje, krpanje, obšivanje lukenj, priiltje gumbov, čipke, cikcakaste šive. Vsa dela se Izvršujejo brez okvirja. Pouki za vezenje brezplačno.
ŠIVALNI STROJI na industrljiki tok za čevljarje in krojače. PRODAJA NADOMESTNIH DELOV. RADIOAPARATI najboljilh znamk pri
T U L L I O
■A OBROKE
TRST - ul. C. BAPTISTI it. U Tel. 65-33 — T R 2 I C , na Komi