SAMOPROIZVAJANJE KOT KONCEPT,
PROJEKT IN REFLEKTIRANO ISKUSTVO
Ciril Klajnšček
človekova eksistenca ni možna v zaprtem območju notranjega
dogajanja, saj se mora neprestano ekstemalizirati v neki dejavnosti.
Ta antropološka nujnost temelji na človeški biološki opremljenosti,
notranja nestabilnost človeškega organizma pa mu nalaga, da si sam
zagotavlja stalno okolje za svoje delovanje. Človek namreč sam
specializira in usmerja svoje nagone. To psihološko dejstvo služi
kot nujna predpostavka proizvodnje družbenega reda.
Berger - Luckmann
Proizvodnja postaja proizvodnja družbenih odnosov in družbenih
sistemov(...), postaja celo proizvodnja biološke in interpersonalne
identitete individuov.
Alberto Melucci
Moderna vidi sebe, kot da je postavljena izključno na samo sebe - svojo
normativnost mora čфati sama iz sebe. Utopični poudarki se premikajo
od pojma dela k pojmu komunikacije.(...) To, kar je moč normativno
izpostaviti, so nujni, vendar splošni pogoji za komunikativno vsakodnevno
prakso in za proces diskurzivnega oblikovanja volje, ki bo same udeležence
postavil v situacijo konkretnih možnosti nekega boljšega, manj
ogroženega življenja, v skladu z njihovimi potrebami in uvidi,
na osnovi njihove lastne iniciative.
Jürgen Habermas
Uvod
V pričujočem tekstu poskušam samorefleksivno in v nekakšni post-
moderni eklektični obliki pokazati na relevantnost koncepta samoproiz-
vajanja (avtopoeza) na različnih ravneh. Izhajajoč iz predpostavke, da je
koncept bralcu znan, se v prvem poglavju postavim v bran pred fundamen-
talizmom samoproizvajanja, v drugem opisujem svojo pot do njega, v
tretjem pa skiciram njegovo aplikacijo na konkretnem projektu, s katerim se
ukvarjam, tj. proučevanje gibanja in konstituiranje politike promocije
zdravja v postsocialistični družbi.
160	C. Klajnšček	Soc Delo 31, 1992, 1-2
1. Družbena raven: med konceptom, projektom in
prakso
V Icontekst našega razmišljanja o avtopoezi oz. samoproizvajanju sodi
tudi obstoječa družbena anomija, pogorišče oziroma razsulo sistema organizi-
rane neodgovornosti (integralnega samoupravljanja), ki mu je psihološko
vedno ustrezala navajenost na: heteronomno pasivno družbeno samoumeš-
čanje ("dobro opravljaj svojo funkcijo, za drugo se ne zanimaj"), prepad med
osebnostjo in njeno dejavnostjo (deprofesionalizacija v stilu: "jaz sem eno,
moja dejavnost pa nekaj povsem drugega"), vedenje "kot da" ("da, vem -
vendar ne verjamem"), nerazločevanje funkcionalno nujno razločljivega (npr.
ideologije in prava, države in družil, delavstva in managementa, teorije in
prakse, dejstev in vrednot itd.), nekriterialni egalitarizem, visoko stopnjo
socialne varnosti, negacijo in konflikt kot patološka pojava, nizko stopnjo
individualizacije življenjskih potekov, nereflektivno oblikovanje lastnih
biografij, etiko neodgovornosti ("ni problema", "bomo že") ter nerizično
sodelovanje v procesih ustvarjanja novih življenjskih možnosti.
Ta kontekst je treba upoštevati vsaj iz dveh razlogov:
1.	Gre za spremembo oziroma prehod od enega tipa (funkcionalno nedife-
rencirane, monocentrirane, preregulirane, eshatološko-teleološke, delno
modeme, obmodeme) družbe k drugemu - funkcionalno diferenciranemu,
decentriranemu, (samo)reguliranemu tipu (post)moderne "naravne - nor-
malne" družbe. АИ z drugimi besedami, gre za družbeni razvoj, ki kot
tak ni le stvar nekakšnih objektivnih teženj, niti zgolj subjektivne volje
akterjev (posameznikov in skupin), marveč zapletene in nikoli do kraja
predvidljive mnogodimenzionalne mreže akcij, interakcij, komunikacij,
struktur, organizacij, sistemov, pogledov, vrednotenj, predvidevanj,
projekcij, scenarijev, odločitev, taktik, strategij, nasprotovanj, bojev in
konfliktov - v katerih se nenehno med seboj mešajo vsakdanja običajna
(mimetična) zavest, ideologija, predsodki, stereotipi in miti ter izkustve-
no in teoretsko znanje.
2.	Iz spoznanj, da je homo sapiens vedno tudi homo socius ter da se na
empirični ravni človekova eksistenca vedno dogaja znotraj predpostavlje-
nega družbenega reda, ki ni dan biološko in je pred vsakim individu-
alnim organskim razvojem, sledi razumevanje človekovega samoproiz-
vajanja kot hkrati neizbežne družbene dejavnosti, saj ljudje skupaj
ustvarjajo svoje (družbeno) okolje z vsemi njegovimi kulturnimi,
ideološkimi, psihološkimi in drugimi formulacijami vred. Ali z drugimi
besedami, ker družbeni red ni sestavni del "narave stvari" in ker se
človek ne more razvijati v popolni osamitvi (in ker obratno tudi
človeškega okolja ni mogoče proizvajati v popolni samoti), mora
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Samoproizvajanje kot koncept, projekt... 161
človekova notranja biološka odprtost do sveta biti s pomočjo družbenega
reda vedno preoblikovana v relativno (avtopoetično) zaprtost.
Brez upoštevanja takšnega konteksta in zgornjih dveh razlogov, ki
govorita njemu v prid, namreč kaj hitro (če že ne nujno) zdrsnemo v
fundamentalizem samoproizvajanja (fundament je: "vse, kar je, so zgolj še
relacije") in njemu komplementarne oblike fantazmatskih scenarijev, ki
služijo ekonomiji užitka bodisi individualnega ali pa skupinsko-dinamičnega
narcizma - tega tako težko zaobidljivega spremljevalca slehernega iskanja
novih, drugačnih oz. alternativnih oblik, vzorcev oz, paradigem sobivanja in
sodelovanja, pa najsi gre za to ali ono novo družbeno gibanje (NDG), za ta
ali oni socialni, skupinskoterapevtski ali akcijsko-raziskovalni projekt, ki
(so) se dogaja(li) okrog poletne(ih) šol(e) sekcije za skupinsko dinamiko in
osebnostno rast.*
To je še toliko bolj relevantno, če se ob spoznanju o simbolni naddo-
ločenosti naših naziranj, ravnanj in odnosov ("mi imamo jezik in jezik ima
nas") zavedamo, da smo leta in leta sobivali in sodelovali v kontekstu jezika
(in govora), ki je bil po eni strani poln pojmov brez vsakršne r(el)acionalne
utemeljitve (vsebine, identitete), po drugi pa poln metafizično-humanistične
(sodobno religiozne) navlake v obliki hotenj oz. želja po "človečnosti",
"pristnosti", "izvirnosti", "čistosti", "popolni razvidnosti", "bližini", "topli-
ni", "neposred(ova)nosti odnosov in izkustev", "harmoniji", "brezkonflikt-
nosti", "permisivnosti" itd. Gre za hotenja, s katerimi je po dolgem in počez
prežeta tudi realnost številnih (teoretsko nereflektiranih) skupinskih doži-
vetij, ki se spletajo okrog poletnih šol ali na njih in ki jih vse prehitro
racionaliziramo kot "iskanje nove paradigme v družbeni komunikacijski
matrici"!
Prav tako pa se je treba znebiti fundamentalizma samoproizvajanja tudi
zato, ker v primeru konceptov in projektov samoorganiziranja in samopo-
moči v današnjem svetu nimamo opravka zgolj z nekakšno individualno,
Opomba: S tem seveda ne želim izničiti tudi pozitivnih plati poletne šole,
toda moje mnenje je, da je bilo iskanje paradigme nekakšne nove
individualnosti in nove integrativnosti na poletnih šolah zgolj domena
nekaj zagnanih posameznikov, medtem ko se je vrednost poletne šole kot
socialno-inovacijskega projekta vse preveč izgubljala pod težo ekonomije
uživanja v osebno in teoretsko premalo ali pa povsem nereflektiranih
odnosnih formah in izkustvih. Morda to še najbolje ilustrira naslednji
odgovor ene izmed udeleženk na vprašanje, kako je bilo na poletni šoli:
"Čisto fino smo se imeli, samo enega smo imeli v skupini, ki je kar
naprej težil z nekakšno refleksijo, problematiziranjem in teorijo."
162
C. Klajnšček
Soc Delo 31, 1992, 1-2
civilno-družbeno potrebo in samoiniciativo, marveč prav tako tudi z eko-
nomsko utemeljeno, državno, socialno-politično potrebo, iniciativo in prak-
so v okviru dekonstrukcije države blaginje in njej lastnih razvojno-strateških
procesov deregulacije, deinstitucionalizacije in deprofesionalizacije proizvod-
nje storitev. Gre za postmodernizem v socialni politiki.
V kontekst tovrstne obrambe pred fundamentalizmom samoproizvajanja
potemtakem glede na eksplicitne cilje organizatorjev sodi vsaj naslednje:
a) V kolikor se poletna šola vključuje v samopomoč kot resničen socialno-
inovacijski projekt, je treba v duhu potlačevanja ideoloških omejitev in
omenjenega fundamentalizma jasno opredeliti njena teoretska izhodišča
in opredeljujoče pogoje, pri čemer je že navedenim lastnostim dosedan-
jega sistema organizirane neodgovornosti treba dodati vsaj še naraščajočo
brezposelnost in pavperizacijo, prehod na celodnevni delovni čas, obsto-
ječo stopnjo institucionalizacije in profesionalizacije proizvodnje
storitev, slabo izdelane programe družbenih dejavnosti, počasnost moder-
nizacije javne uprave, nadaljnje krčenje proračunskih sredstev, privati-
zacijo proizvodnje storitev itd. Vsi ti (in pa seveda še številni drugi) za
današnji čas značilni procesi namreč bistveno opredeljujejo možnosti,
načine in poti tistega premika moči od države (prereguliranega sistema)
k posamezniku(om) in skupnosti(m), ki vodi v naslednji vrednostno-
-orientacijski okvir sodobnih (post)modernih družb:
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Samoproizvajanje kot koncept, projekt... 163
b)	Glede na to, da socialne politike kot funkcionalno racionalne, državno
integrirane, implementirane in evalvirane socialne prakse reguliranja
disfunkcij družbenega razvoja v sistemu organizirane neodgovornosti
preprosto nismo imeli, je za potrebe oblikovanja matičnega središča
(informacijskega vozlišča, koordinacijskega centra) za razne oblike
skupin za samopomoč in samoorganiziranje treba problematizirati poti
in težave konstituiranja socialne politike v kontekstu nastajajoče poli-
tične fizionomije slovenske družbe in modernizacije državnoupravnega
kompleksa.
c)	Za potrebe samega raziskovanja poletnih šol kot samoproizvajajoče se
entitete pa je treba najpoprej opredeliti poletno šolo kot sistem v skladu
z vsemi potrebnimi konstitutivnimi prvinami in značilnostmi delnih
sistemov in njihove avtopoetične operacijske logike, kot jih opredel-
jujejo sodobne variante sistemske teorije. Te prvine so naslednje:
osnovni komunikacijski kod (diferenca), procesi samoopazovanja,
samoopisovanja, pretvaijanja samoopisanega v komunikacijsko relevan-
tne semantične figure, avtoreferenčna samoselektivna logika redukcije
usmerjanja in re(pro)dukcije (organizirane) kompleksnosti in kontin-
gentnosti, selektivno pogojevanje odnosov med elementi delnega
sistema, samovzpostavljanje meja med seboj in okoljem, avtopoetična
odprtost in zaprtost, komuniciranje in strateške interakcije samoreferenč-
nega sistema z drugimi sistemi oz. okoljem, interdependenca in interpe-
netracija.
Ф Ob tem pa nam na pogorišču dosedanje umetne, eshatološko-teleološke
skupnosti (sistema integralnega samoupravljanja) vehko bolje kot čaka-
nje na objektivne težnje ali pa "miselno obvladovanje nastanka docela
novega družbenega reda" služi takšno razumevanje proizvodnje in nad-
zorovanja sprememb, v katerem prihaja do diskurzivnega soočenja in
aktivnega medsebojnega prežemanja različnih konceptov strategije,
družbenih gibanj in akcijskih projektov z oseb(nost)no zmožnostjo
samorefleksije.
Takšna komunikativna in avtorefleksivna praksa je za projektiranje in
strategijo samoorganiziranja in samopomoči nujna že zato, ker imamo v
primeru civilne družbe opraviti s tistim globalnim družbenim podsistemom,
katerega komunikacijski kod tvori volja (kot sredstvo za nenehno samo-
preseganje). Le-ta v (post)moderni, decentrirani, rizični družbi pripada decen-
triranemu subjektu in njemu lastni avtopoetični operacijski logiki. Prav ta
decentričnost subjekta pa je obenem tudi realni temelj nujnosti samore-
fleksije slehernega instrumentalno-racionalnega, projektnega oz. strateškega
delovanja.
164	C. Klajnšček	Soc Delo 31, 1992, 1-2
2. Individualna raven: (samo)refleksija prehojene poti
Pričujoči tekst je rezultat moje samooreferenčne spojitve predpostavlje-
nih ciljev širšega dnižbenega projekta "samopomoči" z mojim (v veliki meri
z dosedanjim izkustvom pogojenim) siceršnjim (imaginarnim) hotenjem
(scenarijem, projektom) po lastnem, bolj ali manj avtonomno aktivnem in
kreativnem družbenem samoumeščanju v gibanje za promocijo zdravja in
družbo nasploh.
Kot neposredni izraz moje (samo)legitimacije združuje emocionalni,
normativni in estetski vidik mojega "tu-bivanja" in delovanja. Po eni strani
je instrumentalno racionalnega delovanja, po drugi pa rezultat neke povsem
enkratne avtopoetične operativne logike samoproduciranja in samogeneriranja
znotraj "družbe" kot turbulentnega in neskončno kontingentnega okolja. Kot
rezultat instrumentalno racionalnega delovanja je poskus operacionalizacije
ideje o necelosti, nezaključenosti in nezaključljivosti sveta (simbolno); kot
rezultat avtopoetične samoreprodukcije korenini v moji hotenjski sestavni
organizaciji in dinamiki (realno); kot rezultat moje samogenerativnosti paje
pogojen z mojo časovno-prostorsko (samo)projekcijo kot nekakšnim imagi-
narnim scenarijem, ki je v funkciji vzdrževanja konsistentnosti lastnega
bivanja in delovanja (imaginarno). Zato je po eni strani v njem zajeto veliko
več, kot bi želel povedati, po drugi strani pa tudi veliko manj, kot mislim,
da sem povedal. Hkrati pa se v njem ponovno soočam z Marxovimi
formulacijami, daje človek "individualno bivanje mišljene in čutne družbe za
sebe" (MEID I, STR. 136) in da se "v meščanski ekonomiji - in v epohi
proizvodnje, ki ji ustreza (beri: v modemi družbi, op. C. K.) stari (predmo-
demi, op. C. K.) svet javlja kot(...) določena omejitev(...), zadovoljitev na
omejenem stališču, medtem, ko sodobni svet pušča človeka nezadovoljenega
oziroma je, ko se pojavlja v sebi zadovoljen - banalen" (Grundrisse, str.
199).
V času, ko sem bil še marksist (v jedrn pomeni Marxovo teoretično delo
prepletanje dejavno-teoretskega in strukturalističnega mišljenja, ki operira s
sistemskimi problemi) in sem se odločil za individualni "marš skozi
institucije", sem nenehno živel v nekakšni prometejski iluziji, da utelešam
človekov "zavestni odnos do generičnosti" (značaja lastne vrste) na najbolj
čutno-konkreten način. Prizadevajoč si biti "individualno bivanje mišljene in
čutne družbe za sebe" sem na mesto dmžbe kot po sebi umevne celote vedno
postavljal konkretne individue, medtem ko sem vse svoje delovanje
(samoizkazovanje svojih bitnih moči) vedno doživljal tudi kot družbeno
dejavnost. Na ta način sem organsko in imaginamo združeval akcijski in
strukturni pristop k družbenemu razvoju, hkrati pa sem dosledno tematiziral
svoj odnos do predpostavljenega institucionalnega reda.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Samoproizvajanje kot koncept, projekt... 165
Ob takšnem bolj ali manj avtorefleksivnem oblikovanju lastne biografije
sem doživljal vzpone in padce, moč in nemoč, veselje in žalost, jezo in
umirjenost. Enkrat sem bil "vlečni konj in potokaz pri usmerjanju razvoja
neke marginalne družbene prakse", drugič "aktivna slaba vest družbe", tretjič
analitik, četrtič konceptivni ideolog, pa politik, pogajalec, svetovalec,
prosvetljevalec, učitelj, vzgojitelj itd. Dokler nisem zaradi nenehne
samorefleksije naposled pristal na tleh avtonomnega spoznanja, da družbe kot
celote pravzaprav sploh ni in da dejansko obstaja zgolj odprto polje
družbenih delovanj oz. delovanjskih pozicij in njim lastne (simbolne)
produkcije različnih form družbenosti.
Z mojega obzorja je postopoma izginila epistemološka niša, iz katere je
govoril samoidentični subjekt, izginila je metapozicija transcendentalnega
označevalca, izginila je opozicija misel-realnost, delitev na notranjost
(bistvo) in zunanjost (pojavnost), izginila je iluzija o vrnitvi v nekakšno
naravno stanje (harmonije) in družba se mi je vse bolj začela kazati kot polje
razlik (osnovni pomen strukture = razločevalna razmerja), v kateri ni
nikakršne zadnje instance, ne naravnega središča, ne nerelacijske identitete, ne
nediskurzivnega subjekta, ne nediskurzivne narave objekta, ne simbolno
neposredovanih razmerij, ne enega samega pojasnjevalnega modela.
Teoretsko je ta razvoj šel nekako takole: pri Marxu sem se srečal s
hkratnostjo samoproizvodnje človeka in soproizvodnje družbe; pri Nietzsche-
ju sem se srečal s fenomenologijo volje do moči ter s psihologijo onkraj
dobrega in zla; v skupinski (psi ho )di nami ki sem se izkustveno srečal z
relacijskim značajem identitete, s pomenom simbolnega, realnega in imagi-
narnega v človekovi komunikativni praksi ter s povezanostjo duha in telesa
(npr. izkustvo organske zastrukturiranosti emocij); pri geštalt terapiji sem se
srečal s "tukaj in sedaj" kot pogojem za samorefleksijo, z njenim pomenom
za človekov osebnostni razvoj in rast ter s problemom povezanosti človeka z
okoljem na način samorazmejevanja (npr. pomen zavesti na meji kontakta
kot osnova paradoksne teorije sprememb); pri filozofiji jezika sem se srečal z
logiko in delovanjem jezika kot sredstva ekspresije, prenosnika sporočil in
kot s človeško-družbeno vezjo; pri strukturalizmu sem se srečal s simbolno
naddoločenostjo, pri teoretski psihoanalizi z demontažo kartezijanskega
subjekta, z nekakšno ontologijo teženj (hotenj, libida, gona, pulzije), z
logiko delovanja nezavednega in z njim povezano človekovo konstitutivno
iracionalnostjo in z vsem tem povezano kontingenčnostjo družbenih razme-
rij, z razumevanjem subjekta kot učinka simbolnega reda ter razumevanjem
ideologije kot diskurzivne prakse, ki ima performativno moč, s pomočjo
katere sama vzpostavlja realnost, o kateri govori.
In ko je na mesto "identitete identitete in diference", ki je značilna za
Marxovo "levoheglovsko filozofijo združevanja", sčasoma stopila "diferenca
166	C. Klajnšček	Soc Delo 31, 1992, 1-2
identitete in diference" (Luhmann, 1984) in ko seje izkustveno spoznanje o
decentričnosti človeka začelo prežemati s spoznanjem o decentričnosti
sodobnih družb, sem lastni eksistenci (in postopno razvojno modificiranemu
hotenju) ustrezajoči sociološko-teoretski izraz začel nahajati v koфusu idej,
pojmov, trditev in domnev modemizacijske in sistemske teorije, pri kateri
sem našel teoretsko elaboracijo koncepta avtopoeze oz. samoproizvajanja.
3. Projektna raven: nekatere avtopoetične značilnosti
gibanja za promocijo zdravja
Sprememba strukture osnovnih zdravstvenih problemov (prevlada bolezni
civilizacije oz. načina življenja), vrtoglava rast sredstev, namenjenih zdrav-
stvu, spoznanja o vse kompleksnejši vpetosti zdravstva v širši družbeni
sistem, širjenje definicije zdravja in spoznanj o etiologiji posameznih bole-
zenskih problemov ter številne kritike medicine in zdravstva so poglavitni
generatorji globalne preusmeritve zdravstva, ki smo ji priča v osemdesetih
letih in ki jo označujemo za prehod od usmerjenosti v bolezen in zdravje k
večji skrbi in odgovornosti ljudi za lastno zdravje.
Splošna deklaracija OZN o človekovih pravicah iz leta 1948 je dobila
svojo operacionalizacijo v vrednostni usmeritvi svetovne zdravstvene
organizacije (SZO) v obliki gesel, kot sta "Zdravje za vse do leta 2000" in
"Pravičnost v zdravju" (Equity in Health). 38 splošnih razvojnih ciljev
zdravstva in zdravstvenih f)olitik, ki jih je SZO sprejela 1978. leta v Alma
Ati, je dobilo svojo nadaljnjo razgradnjo: leta 1984 v Kopenhagnu v obliki
dokumenta "Promocija zdravja - koncepti in principi" (Health Promotion -
Concepts and Principles), leta 1986 v obliki Ottawske listine, istega leta v
obliki dokumenta "Zdrava javna politika" (Healthy Public Policy), sprejetega
v Adelaidi v Avstraliji, ter v obliki projekta "Zdrava mesta" (Healthy Cities
Projects) - Lisbona 1986. Oxford University Press je istega leta začel skupaj
s SZO izdajati tematski znanstveni časopis Health Promotion. V večini
evropskih dežel se oblikujejo posebna vladna telesa ter zavodi oz. inštituti,
katerih delo je projektno usmerjeno v zdravje, izhajati začnejo specializirani
časopisi, organizirajo se študiji, tečaji in strokovna srečanja, izmenjujejo se
izkušnje in informacije, množični mediji pa vse bolj popularizirajo
uveljavljajoče se gibanje in aktivno dopolnjujejo konkretne raziskovalne in
akcijske projekte.
Bolezen s tem seveda še ni izginila iz središča interesov medicine.
Diagnosticiranje, zdravljenje in zavarovanje ostajajo še vedno vezani za
bolezen. Toda v zdravstveno politiko, ekonomiko zdravstva, izobraževanje
zdravstvenih delavcev, proizvoinjo opreme itd. je začelo prodirati zdravje kot
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Samoproizvajanje kot koncept, projekt... 167
kriterij in cilj lastnega delovanja. Bistveno pri tem je, da je zdravje
razumljeno kot sredstvo vsakodnevnega življenja in kot pozitivni koncept, ki
zahteva mobilizacijo volje, znanja, denarja in moči ter kot tak ne more biti
več samo v pristojnosti medicine in zdravstva.
Na osnovi omenjenih kulturnih, političnih, ekonomskih in (javno)
zdravstvenih izvorov oz. faktorjev ter v skladu z vrednostnimi usmeritvami
industrijsko visoko razvitih, notranje funkcionalno diferenciranih, specializi-
ranih in sistemsko integriranih družbenih sistemov, ki so kot taki zmožni
tudi visoke stopnje samoreprodukcije, samotransformacije in samousmer-
janja, so se izoblikovali globalni (strateški) in partikularni (sektorski) cilji,
katerih skupni imenovalec je težnja k povečanju zmožnosti ljudi, da
nadzorujejo razmere in okoliščine, ki opredeljujejo njihovo zdravje. S tem je
bil vzpostavljen "minimum pogojev za to, da cilji gibanja lahko obvezujejo
širšo skupnost in da se sredstva akcije lahko prepoznajo kot legitimna" (C.
Offe, 1987). Eksplicitno pa je njegova političnost prišla do izraza v legi-
timni, sistematično organizirani dejavnosti, usmerjeni k oblikovanju zdrave
javne politike, ki vključuje tako rekoč vse sektorje in vse organizacijske
oblike politično (z medijem moči) opredeljene regulacije vedenja ljudi in
odnosov med družbenimi akterji.
Na ta način je HPG postalo nekakšen "welfare mix" način zagotavljanja
zdravja, v katerem se med seboj prepletajo dejavnosti javnega in zasebnega,
formalnega in neformalnega, profesionalnega in laičnega (volonterskega),
komercialnega in nekomercialnega, organiziranega in samoorganiziranega.
Ker gre za medsebojno učinkovanje "različnih vrednot" (enakost, varnost,
pravičnost), "različnih temeljnih načel" (avtonomnost, izbira, učinkovitost,
vzajemnost, altruizem), "različnih alokacijskih mehanizmov" (trg storitev,
socialni programi, različne oblike neformalne recipročne menjave), "različne
tipe dela" (proizvodno in storitveno, plačano in neplačano), "različna
parcialna gibanja" (ekološko gibanje, gibanja za zaščito pravic, gibanje za
alternativne načine proizvodnje itd.), bi lahko govorili o nekakšni
"konfederaciji delnih gibanj in strategij" (Offe, 1987), vezanih na posamezna
vprašanja oz. posamezne dimenzije medsektorske in multidimenzionalne
pogojenosti zdravja.
To pomeni, da je HPG - v primerjavi z novimi družbenimi gibanji, ki
jih poznamo - ohlapnejši "nosilec konflikta v zvezi z družbenim nadzorovan-
jem glavnih kulturnih vzorcev" (Touraine, 1987) ter ohlapnejši tip kolek-
tivne akcije in ga ne tvori zgolj "skupek različnih tipov vedenja v družbenem
sistemu, ki so zasnovani na konfliktu in ki prekoračujejo norme in pravila,
institucionalizirana v družbenih vlogah političnega sistema" (Melucci,
1987).
Njegova notranja značilnost pa je poleg omenjene pluralnosti in
168
C. Klajnšček
Soc Delo 31, 1992, 1-2
organizacijske ohlapnosti (visoke raznolikosti akcijskih oblik in nizke
stopnje organizacijske učvrstitve) še to, da njegova identiteta ni oblikovana
zgolj z institucionalnim družbenim kompozitom njegovih akterjev, marveč
je simbolno posredovana s komunikacijskimi procesi, (samo)opazovanjem,
(samo)opisovanjem ter pretvarjanjem (samo)opisanega v komunikacijsko
relevantne semantične figure v skladu s specifično, na ЦЧпет komunikacij-
skem kodu temelječo avtopoetično operativno logiko, s pomočjo katere
posamezni sektorji oziroma akterji soproducirajo "družbo" oziroma se vanjo
konstitutivno (samo)umeščajo.
Tako si ob pomoči koncepta samoproizvajanja sistemsko-teoretsko
konstrukcijo medsektorske produkcije zdravja v (post)moderni funkcionalno
visoko diferencirani družbi lahko predstavljamo takole:
Navedene samoreproduktivne značilnosti gibanja izhajajo iz strukturnih
lastnosti modernih družb - njihove visoke funkcionalne diferenciranosti,
izoblikovanja delnih sistemov s specifičnimi komunikacijskimi kodi in
njihovega aktivnega medsebojnega součinkovanja in prežemanja (interpene-
tracije) - in kot take omogočajo njegovo (samo)reprodukcijo v skladu z
načeli njegove funkcionalnosti, učinkovitosti in uspešnosti.
Soc Delo 31, 1992, 1-2 Samoproizvajanje kot koncept, projekt... 169
Ob tem pa se zastavlja vprašanje, od kod posameznim sektorjem in
pluralnim nosilcem gibanja sploh preferenca za vključevanje v strateške cilje
te konfederacije delnih gibanj? Teh silnic namreč ni mogoče pripisati zgolj
njihovemu fundamentalnemu vidiku samoproizvajanja mej okolja (prilago-
jenih oblikam življenja in reakciji na objektivno problemsko stanje), ne le
razmahu razvoja resursov, ne le institucionalizaciji življenjsko praktičnih
motivov, ne zgolj spremembam vrednot. Izvor teh preferenc je treba iskati v
generativnem součinkovanju različnih (družbeno in osebnostno, strukturno,
racionalno in iracionalno, izkustveno in teoretično, formalno in neformalno
itd. pogojenih) oblik (samo)identitete, (samo)opazovanja, (samo)projekti-
ranja in {samo)legitimiranja v razmerah funkcionalno visoko diferencirane in
decentrirane družbe s široko paleto življenjskih možnosti ter visoko stopnjo
strukturne, kognitivne in emocionalne negotovosti, "ki poraja komuni-
kacijski pritisk majavih tal (kontingenco)" ter z njim povezano "rastočo
pripravljenost za negacijo in konflikt na vseh parcialnih družbenih področjih"
(K. P. Japp, 1989).
Ali z drugimi besedami, vključenost akterjev in s tem povezana strateška
učinkovitost gibanja nista dani že s samimi funkcionalno-institucionalnimi
povezavami in vnaprej konstituiranimi pravili kolektivnih procesov učenja,
marveč zgolj s predpostavkami za samo selektivno, komunikativno, učno-
-procesualno avtokatalizo reševanja problemov in s fleksibilno izmenjavo
strateških problemskih con, povezanih s skupno (komunikacijsko ustvarj-
eno) zavestjo o globalni ogroženosti življenja in zdravja ter z rastočo
zmožnostjo za "rizično" sodelovanje pri procesih ustvarjanja in širitve
življenjskih možnosti bolj zdravega življenja. To pa pomeni, da tudi
strateška učinkovitost delovanja akterjev gibanja ne more biti v natančnem
pomenu ciljno usmerjena in kumulativno uspešna, saj je - bolj kot na raci-
onalne zahteve stabilnih, funkcionalno diferenciranih sistemov - vezana na
strateške interakcije samoreferenčnih sistemov (akterjev) z drugimi sistemi
oz. akterji, (so)oblikovalci "družbe tveganja" (U. Beck, 1989) ter na s tem
povezano (kontingenčno) medsebojno pogojevanje in omejevanje.
Literatura
Niklas Luhmann, Teorija sistemov. Globus, Zagrebl984
Urlich Beck, Družba tveganja. Družboslovne razprave, št. 7, 1989
P. L. Berger, T. Lukmann, Družbena konstrukcija realnosti, Cankarjeva
založba, Ljubljana 1987
170	C. Klajnšček	Soc Delo 31, 1992, 1-2
Marx, Engels, Izbrana dela, 1. zv., CZ, Ljubljana 1971
Kari Marx, Temelji slobode (Grundrisse), Naprijed, Beograd 1977
Frane Adam, Офггтгапа modernizacija - (realni)socializem med tradicijo in
modernostjo. Družboslovne razprave, št. 7, Ljubljana 1989
Ivan Bemik, Socialistična družba kot "obmoderna družba", Družboslovne
razprave, št. 7, Ljubljana 1989
Ivan Bemik, Pojmovni aparat teorije socialnih sistemov (fragmentarni oris),
rokopis, Ljubljana 1990
Jürgen Habermas, Nova nepreglednost, v: Obnova (zbomik) Beograd 1987
Klaus P. Jap, Nova družbena gibanja in kontinuiteta moderne. Družboslovne
razprave, št. 7,1979
Alberto Melucci, Novi društveni pokreti - teorijski pristup, v:
Obnova..., Beograd 1987
Claus Offe, Društveni pokreti - izazov granicama institucionalne politike, v:
Obnova..., Beograd 1987
Eugen Pusič, Društvena regulacija. Globus, Zagreb 1989
Veljko Rus, Socialna država in družba blaginje, Domus, Ljubljana 1990
Alain Touraine, Uvod u proučavanje društvenih pokreta, v: Obnova...,
Beograd 1987
Ciril Klajnšček, Zdravje kot predmet in cilj naše razvojne politike. Teorija in
praksa, št. 12, 1990
Ottawska listnina o krepitvi zdravja, prevod. Zdravstvena skupnost Slove-
nije, Ljubljana 1989
The Adelaide Recommendations: Healthy Public Policy, Health Promotion,
št. 2, 1988
R. S. Downie, C. Fyfe in A. Tannahill, Health Promotion - Models and
Values, Oxford University Press, 1990