Hatolisk cerkven list.
Danica izhaja 1., 10. in 20. dne vsacega mesca na celi poli, in velj& po poŠti za celo leto 3 gld., za pol leta 1 gl. 60 kr., v tiskarnici sprejem ana na leto 2 gld. 60 kr. in na pol leta 1 gld. 30 kr., ako uni dnevi zadenejo v nedeljo ali praznik, izide Danica dan poprej.
Tetsfi XX.	V Ljubljani 10. kimovca 1867.	List 26.
Srednje - afrihnnshi misijon.
Marijna družba na Dunaji sporočuje o delavnosti avstrijanskega katoliškega misijonišča v srednji Afriki leta 1866; iz tega sporočila hočemo svojim bravcem nekaj važnejšega posneti.
Iz vsakoletnih sporočil prednika o. Fabijana Pfeifer-ja v Hartumu je razviditi, da to misijonišče ne sicer ogromno, pa v svojem glavnem namenu (spreobernjenje zamorcev) vender le vedno napreduje. L. 1864 namreč jih je bilo 10 po sv. kerstu sprejetih v sv. Cerkev, 1. 1865 16 — lani pa 19 (med temi 16 zamorcev pa 3 beli). V verski poduk je bilo 1. 1866 misijonu na novo izročenih 6 od-rašenih (3 zamorci in 3 zamorke), kteri so se tudi s pripomočjo avstrijsk. poslanca sužnjosti rešili ter oprostili. O. Fabijan pripoveduje, kako težavo ima pri poduku tacih zamorcev in kako sitno je, njim zapopadke vcepiti v dušo o čeznatornih, nadzemeljskih rečeh, njim bornim divjakom, ki so še na najniži stopnji dušne zavesti. In to težavno nalogo povišuje še to, ker o. Fabijan ni znai maternega jezika zamorcev, zamorci pa le za silo arabščino, v kteri jim misijonar razlaga sv. resnice. Iz te zadrege pa težave je o. Fabijana rešila knjiga učenega profesorja dr. Mitterrutznerja: „Dinka-Sprache, Grammatik, Tekst u. Worterbuch." O tej znameniti knjigi, kakor o virih, ktere je rabil bistroumni jezikoslovec, pa o zamorskem mladenču Fr. Logvit-u je Danica ob svojem času že bolj obširno govorila. Zadnji čas je prof. Mitterrutzner izdal tudi delo o barskem jeziku, ter ga tudi blagovoljno poslal srednje-atrikanskemu misijonu in mu tako zelo vstregel; kajti kakor daleč seže ta misijon, se le v teh jezikih govori.
Zamorske poroke bile so 1.1866 tri, in sicer so zaročenci ravno tisti dan bili keršeni, kakor so prejeli zakrament sv. zakona. Za sv. kerst se jih pripravlja še pet.
Vsak večer je skupna večerna molitev v misijonski kapeli za vse ude misijonišča, h kteri pridejo tudi vsi zamorci in zamorke od zunaj. Moli se: očenaš, češena-simarija, apostolska vera; vera, upanje, ljubezen itd. Po večerni molitvi je verski poduk, kteri mora biti zato še-le zvečer, ker imajo učenci med dnevom druge svoje opravke.
18. avg. se je v misijonski kapeli obhajal rojstni dan Njih veličastva avstr. cesarja s slovesno božjo službo in zahvalno pesmijo; tudi ostali v Hartumu živeči Evropejci so se vdeležili te slovesnosti.
Prebivavci ob tako imenovanem modrem potoku so bili, da bi bili nastalo dragino še pomnožili, vse žito pokupili pa v zemljo zakopali — pa kmalo jih je zadela kazen Božja; kakor piše misijonar, je nastala silno huda vročinska bolezen med njimi, tako da so cele vasi izmerle.
Proti jeseni je jelo v Hartumu in okolici zelo deževati ; to je sicer zlajšalo dragino, vendar je pa voda sama napravila veliko škode. Ker se ni mogla odtekati, je poškodovala več poslopij in nekaj hiš se je zgrudilo, zraven pa nekaj ljudi in živine podsulo. Tudi zid ob eni strani misijonskega verta se je poderl na več krajih.
H koncu se Marijna družba obrača do vseh v. č. škofijstev in drugih prijatljev pa podpornikov srednje-afrikanskega misijona ter se jim priserčno zahvaljuje za zdatno podporo; znašali so namreč lanski dobrotni prineski 8560 gold. 90 kr.
Petero pisem,
ktere je pisal leta 1810 grof Jožef Maistre grofu Razu movskemu zastran očitnega poduka na Ruskem.
(Dalje.)
Vstanovnika dveh najbolj slovečih učilišč v Oks-ford-u in Cambridge-u sta nepogojne rekla, da profesorji morajo biti neoženjeni.
Preteklo stoletje so v doljni zbornici napadali to na-redbo, rekoč, da je ta prazna vera iz Rima prišla, da zakon je časti vreden stan in se v angličanski cerkvi dopušča oznanovavcem sv. evangelija, še celo škofom, in še veliko druzega tacega. Ko pa reč pride v zgornjo zbornico, se vzdigne kancelar in reče: Slavna gospoda! če sprejmete to v postavo, ne zaslužite, da bi še kedaj kak Angličan dal belič za svojo deželo. Vstanovniki so zahtevali deviški stan, vedeli so zakaj. Takrat so bili že prevdarili to reč; deržava je sprejela njih darilo. Nihče ni opravičen spreminjevati te pogodbe." Nasve-tovana postava ni dobila le enega glasu, in tako se pritožuje neki velikan novošegne nejevere, da je pervotna vravnava na angleških učiliščih prav pripravna, da iz-reja duhovne in menihe, in da ima duhovš<vv < ravna-telstvo v rokah; njene navade so zelo drugačne <»d teh sedanjega veka; njih modroslovje ie pa lf |Viil kalilo!!
Na Francoskem je zdivjana derhal v»e oostoječe končala! Vse so mogli iz novega postaviti, tako tudi javni poduk. In vendar je Napoleon, kteremu se ne more očitati, da je bil preveč veren, določil, da učitelji na vseučilišču ostanejo neoženjeni.
Narodi, kedar so enoglasni, se ne motijo. Kako to, da so naj bolj sloveče ljudstva, ki so bile naj prej znanstveno izobražene, mladino v odgojo izročevale neo-ženjenim? Pa kdo poreče: Duhovni so imeli tak vpljiv. — Ne bo taka! Tam, kjer so duhovni bili oženjeni, niso imeli toliko zaupanja do njih. Ni tedaj toliko sve-čeniški stan, marveč devištvo, ktero jim je naklonilo toliko zaupanja; in zoper ta dvojni dokaz bo javalne kdo kaj veljavnega mogel povedati.
To so le načela in zgledi; za to bodo vladarji, ki poznajo ljudi in njih okoliščine in razmere, tako vkre-nili, da prid3jo kolikor jim mogoče do svojega namena; le toliko je gotovo, da semenišča, kjer niso profesorji nravni, kjer slabe bukve dopuščajo in je občevanje prosto, postanejo kmalo šole v zapeljevanje in pohujšanje.
Ker je v prejšnjih treh listih govoril od šol in od-goje, govori v četertem pismu od jezuitov. Častiti či-tatelj ve, da so te pisma pisane v tistem času, ko so jezuiti povsod iztirani bili, samo v protestanški Prusiji in rakolniški Rusiji so najdli varnega zavetja, in tam so pa. le ostali dotlej, dokler se jim niso katoliške der-žave zopet odperle. Ker kmalo potem, ko se jim zahod odpre, iztira jih Rusija, in zdaj zopet najdejo pribežališče v Avstriji in drugod.
Neoveržljivo znamnje temu, kdor če spoznati red ali tudi posamezno osebo, je to, da pazi, kdo ga ljubi, kdo ga sovraži in tako bomo tudi mi jezuite presojevali.
Bako, sloveči protestant, pravi, da so jezuiti toliko spretni za učenost in odgojo mladine, da mu na misel pride, kar je gerški kralj Agezilaj rekelPerzijanu Far-nabacenu: Ker si takošen, hotel bi, da bi bil našinec. Pristavi pa še to: če me kdo vpraša, kako se pride k dobremu navodu v odgoji, mu kar porečem: Poglej je-zuiške Šole, boljših dosihmal še ni bilo. Gnocij, drug sloveč protestant, pravi, da imajo jezuitje veliko moči do javnega mnenja, zato ker tako sveto žive, in ker tako brez samopridnosti mladino v učenosti in veri izrejajo.
Henrik IV zasede komaj prestol, kar pokliče jezuite in si izmed njih izvoli spovednika.
Richelieu piše v svojem testamentu, da ne pozna ničesar, kar bi bilo bolj popolnoma, kakor osnova te družbe, in vsi knezi naj bi se od nje učili in kaj naučili.
Descartes, njih gojenec, je vselej spoštljivo od njih govoril.
Znano je, koliko jim je Ludovik XIV zaupal in kako so sloveli v tem stoletji. Vojvoda Saint-Simonski, jezuitom osebno neprijatel, vender v poglavji, v kterem v svojih spomenicah od njih piše, spoznava, da so posebno zmožni za to, da napeljujejo mlade ljudi k poštenju in ljubezni do učenosti.
No, v teh dveh točkah je vse zapopadeno; ako je človek pošten in učen, česa mu še manjka?
Veliki Konde jim je skazoval v življenji posebno prijaznost in umirajoč jim je izročil — svoje serce in svojega sina.
Miroslav II je v tej reči gotovo zanesljiva priča. Neverni modrijan in odločen neprijatel kerščanstva je pisal Voltair-ju, ravno ko so jezuite odpravili, naslednje: „Dobili smo veliko zmago."
Vendar jih pa v svojih deželah ni hotel odpraviti; modrijan se je knezu vklonil. Nič več ne reče: Mi, marveč piše: „Nc poznam boljših mašnikov." Ravno temu Voltair-ju je pisal: „Sprijaznite se z redom; iz njegove srede so prihajali francoski zemlji naj slavnejši možje v preteklem stoletji." Pridjal je še: Ganganelli pusti meni drage jezuite. Hočem ohraniti dragoceno seme, da ga enkrat tistim dam, ki bodo hoteli vsejati pri sebi to redko zel.
Poslcdnjič so ga mogli iz Pariza prisiliti, da je razglasil v svojih deželah papeževo brc ve.
Katarina II, izobražena in vsa kneginja, je posnemala ta zgled in ga še celo prekosila.
Pavel 1, kterega ne bo nihče dolžil, da ni poznal svojih pravic, je bil ravno teh misli in naj bolj prekanjeno podpihovanje ga ni zmotilo, da bi ne bil jezuitov spoštoval.
Jezuiti, pravi general Dumouriez, so bili posebno modri v tem, da so zgrabili pri ljubezni do samega sebe
ter so navdihovali serčnost, nesamopridnost in žertova-nje samega sebe. To gotovo ni kaj malega.
Naj bolj zanimivo je pa to, kar piše La Lande. Nikdar ni mogel preh valiti jezuitov; on je očital njenim sovražnikom, da so pokončali družbo, ki je kakor še nikdo poprej, zedinjevala učenost in krepost. Pristavi se to: Carvalho (Pombal) in Choiseul sta poderla naj lepše človeško delo, kterega nobena vstava na zemlji ne bo nikdar prekosila; pokončala sta družbo, ktero bom na veke občudoval in ji hvaležen." Sklepa pa s temi besedami, da ga je nekdaj misel obhajala, stopiti v to družbo, in da še vedno obžaluje, ker ni ubogal notranjemu temu klicu, ki je izviral iz nedolžnosti in iz ljubezni do učenosti. Ako temu pridenemo še to, kar so govorili od tega reda možje izverstni v učenosti in čednosti n. p. Franc Salezijan, Fenelon itd., ki so ta red posebno ljubili; ako se spominjamo, da so 1. 1762 zbrani skoljeLudoviku XV rekli: „Veličastvo! branite jezuite, kakor bi branili katol. cerkev!" — tako tedaj tej družbi sme zaupati ter jo spoštovati tudi ona vlada, ktera ni te vere.
To družbo pa priporočajo tudi besede tistih, ki so jo sovražili; kajti ni ga še bilo cerkvenega ali deržavnega sovražnika, ne prekucuha, ne liberalca, ki bi ne bil sovražil tudi teh redovnikov.
Kalvin je pisal prijatlu Beza-tu pred 300 letmi: „Kar pa tiče jezuitov, ki so posebni naši sovražniki, jih moramo pomoriti, ali če to ni lahko mogoče, odpoditi, ali vsaj potlačiti jih z lažmi in obrekovanjem."
Eden najbolj slovečih njegovih učencev, ki pa je bil toliko nevarnejši, kolikor manj so ga poznali, je rekel v poslednjem stoletji:
„Naj potrebnejši je, da vzamemo veljavno ime jezuitom; ako te pokončamo, zataremo Rim, — in ako je Rim zgubljen — prenaredi se vera sama po sebi."
Rabavd iz Saint-Etiene, protestanški pridigar in eden najbolj silovitih ljudi tiste baže, ki je Francosko in pozneje svet pokrila z razvalinami, o tej reči prav iz-verstno pričuje. Naštevaje vzroke, ki so nesrečno pre-kucijo zadolžili in pospešili, šteje med perve vzroke pre-kucije tudi pregnanje jezuitov. „Naj večji in naj spret-nejši sovražniki svobodnega tiska — jezuiti so zginili: in ninče se ne bo zanaprej upal, tako stanovitno ga stra-hovati."
Sicer pa vsi, ki zgodovino premišljujejo, enoglasno terdije, da bi v Evropi ne bilo prekucije, ko bi ne bili jezuitov poprej spodili. To je gotovo veliko. Lahko še tudi pridenemo, kar je pisal protestant dr. Henrik Henke, profesor bogoslovja v Helmstadtu, da ko bi bili jezuiti, preden je bila verska prenaredba, bi se protestantizem ne bil vstanovil; ko bi jih pa ne bilo, bi bila reformacija vesoljna. (Daljo uasl.)
Jezuiti.
VIII.
Papež Klemen XIII.
Ta papež je bil rojen Benečan; postal je sčasom padovanski škof, ter se tako vestno in pobožno obnašal, za cerkveni red in spodobno življenje svojih duhovskih sinov in vernih se tako skerbno vedel in jim take lepe izglede dajal, da so ga sploh „svetnika" imenovali. Ali k tej visoki stopnji se ne dospe tako lahko, kakor kratkovidni ljudje navadno mislijo, temuč gospod Bog sklene svojega služabnika še bolj natanko skušati. Dne 3. majnika leta 1758 ga izvolijo vidnega Jezusovega namestnika na zemlji, ki spoznavši dušno bolezen tiste dobe, kmali potem sveto leto naznani s terdnim zaupanjem, tako s splošnjo molitevjo in pravo pokoro jezo Božjo potolažiti. Pa pregloboka je že bila rakasta vgnjida;
razuzdani mesenosti in brezbožnosti ni bilo mar za take zdravila.
Pobožni Klemen se serčno za jezuite bojuje; za nje prosi njihove protivnike, opominja in se tudi cerkvenih kazen poslužuje; pa zastonj postavlja zatvornice silnim slapom razberzdanega posvetnega morja. Z vso močjo se ljutemu ravnanju z jezuiti zoperstavi, pa kakor smo slišali — bilo je vse le bob v steno!
Zastonj zaverne Pombala z njegovimi lažmi, in jih imenuje: Plode nevosljivosti in hudobije. Minister mu odgovori, da so jezuiti se deležni storili kraljemorstva ter tirja od njega, da naj jih papež po zasluženju kaznuje. Nato piše Klemen portugalskemu kralju in ga pri Bogu zaroti „ne pripustiti, da bi se kri Bogu posvečenih mož prelivala; in če bi bil pa vender kdo izmed njih kriv kterega hudodelstva, naj bi se tisti kaznoval, ne pa tudi drugi nedolžni ž njim." To pismo prestreže Pombal, ga spodmakne in tudi še drugih papeževih več, tako da kralj mervice od vsega tega ne zv6, ter jezuite spodi in sicer še z zasramljivim pristavkom: „Da pošlje svetemu Petru darilo nazaj"; nekoliko jih pa še v smerdljivih ječah zapertih obderži.
S Francozi ni nič početi, ker janzenisti, enciklopedisti in prešeštvo vladajo nesrečno dedšino svetega Ludvika, svetniki na oltarjih se gugajo, na vernike sv. vere maha ojstra sekira peklenskega brezbožtva in prederzno vzdiguje že glas: „Ni Boga!" Kralj v Pom-padurine nečiste zaveze zapleten nima terdne in moške volje, in izdd jezuite njihovim sovražnikom. Ce jih ravno papež s svojo bulo: „Apostolicum pascendi" poterdi, se francoski parlament na njo ne ozre, temuč jo zaverže. Ob kratkem: bil je že ostudni predvečer kervave pre-kucije, — ki je pervo svoje otroke požreti mogla, preden da se zopet zazn& zarja svete vere.
Piše tudi Karolu III in ga zaroti v imenu sv. vere, da mu razjasni, kaj gaje napravilo, Jezusovi cerkvi tako globoko rano vsekati, ter ga opominja, storjeno krivico poravnati; ali kralj mu odpiše: Da ravno za tega voljo, da bi se svet močno ne pohujšal, v svojem sercu ohrani černo izdajavstvo jezuitovskega reda, in da je torej silna potreba, iztirati ga iz njegovega kraljestva, in toliko bolj, ker mora vsaki vladi na tem ležeče biti, da 3e ga znebi.
Tudi v Neapelnu in Parmi s svojim opominjanjem le prazno slamo mlati. Poskusi torej cerkveno kazen, in parmanskega vojvoda Ferdinanda izobči. Ko Choiseul in Aranda to zvesta, ju zgrabi jeza, ter papežu za-povesta, ali vale preklicati omenjeno cerkveno kazen, ali pa si svestemu biti, da zgubi nektere cerkvene posestva. Vender Klemen, terden kot njegova vera, pobožen in v Boga zaupljiv, se ne d& od tega ministerskega treskanja oplašiti in parmanski vladar izobčen ostane. Ko se to ministroma odpise, se vale polastijo Neapo-litanci papeževih posestev Beneventa in Pontecorva, Francozi pa Avinjona in Venoissima. In kar še več: Aubesterre, francoski poslanec v Rimu, vidši, da vse to papeža ne gane, je zanikern zadosti, Choiseul-u svetovati : rimsko mesto z lakoto prisiliti, da se naj zoper papeža vzdigne.
To in taki 80 bili „pravični" in „moralni" pripomočki, kterih so se poprijemali možje, ki so očitali jezuitom, da se nobenega pripomočka ne zderže, naj bo še tako grozoviten, da le dosežejo, kar namerjajo.
Papež opira slednjič svoje upanje še na pobožno cesarico Marijo Terezijo in ji poterdi tudi častno ime: Apostoljsko Veličastvo.
Nar grenkejši dnevi za papeža in sveto mesto pridejo, ko Spanjci ubogega in častivrednega starčka na-tolcujejo, se njihovemu prederznemu tirjanju vdati, in ko se zopet vzdignejo zedinjene vlade. — Dne 10.
grudna 1768 posije francoski minister papežu od Španije, Francije in Neapelna podpisano razlogo, s ktero od njega tirjajo , da naj jezuitovski red za vselej prekliče in njegove tadajšnje ude mniške obljube odveže. Čez mesto pa, ktero je kdaj vidilo, se vklanjati toliko mogočnih vladarjev, cesarjev in kraljev časti vrednim starim možem, kterim je bila izročena osoda sv. kat. cerkve — povernejo se zdaj časi Bonifacija VIII. Cversti duh Klemena XIII se sicer stanovitno tej, tako reči, splošnji nevihti upira, ali njegova podpora, hirajoče telo, se zruši, in angelj Gospodov ga dne 2. svečana 1769 odtegne svetu, ki takega višega pastirja ni vreden bil, ter ga pelje v dobro zasluženo neskončno veselje.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. Kakor duhovne vaje v Alojzijevišču
Eričele so se 19. p. m. tudi za čč. gg. uršulinarice v .jublj. — vodil jih je č. o. T. Rohman — in sklenile na god sv. Avguština (28. p. m.) — 3. t. m. pa so se začele duhovne vaje za uršulinarice v Loki, pod vodstvom jezuita č. o. Doljaka.
—	Komaj so zadnji popotniki iz Rima domu dospeli, ki so se vdeležili veličastne oseLnnajststoletnice, pri kteri je sv. mati katoliška Cerkev pokazala svojo moč in da ni zastarana majka iz nekdanjih temnih vekov, ampak danes še ravno tako mlada, krepka m polna življenja, kakor v pervih stoletjih — ko se je osnoval že drugi shod, pri kterem bo pa katoličanstvo še na drugem polji pokazalo svojo krepkost in skupnost. Ta shod se sicer nikakor ne d& na stran staviti slovesnosti v Rimu na sv. Petra in Pavla dan, vendar ima tudi svojo važnost. Imele bodo namreč katoliške družbe glavni zbor v bomostu na Tirolskem in seje s pogovori o najvažniših stvareh, ki se tičejo ka-toličanstva sosebno v sedanjih dneh, od 9—12 tega mesca. Osnoval se je opravilni odbor in storile so se vse priprave. Napovedalo se je od vseh strani najveljavniših mož in učenih glav katoliških, iz Avstrije, Nemčije in še od veliko dalje. Prišlo bo tudi več škofov ali njih poslancev; drugi sosebno bolj oddaljeni škofje pozdravljajo v prijaznih dopisih važni ta zbor. Kar se tiče obravnav samih v zborih in drugo, postregla bo Danica svojim blagim bravcem že z bolj natančnim popisom, ker so se tudi iz Ljubljane v Inomost podali pp. gg. prof. dr. L. Vončina, zakristan Drag. Heidrih in Da-ničin vrednik; in kakor se sliši, pride tudi čast. gosp. Tomaž Zupan na svojem popotovanji iz Pariza k temu zboru.
—	Kmalo bodo dogotovljene dela v šentjakopski cerkvi v Ljubljani. Napravili so namreč novo prižnico. Izdelal jo je kaj lično naš domači mojster g. N. Toman, ki se je med drugim že tudi pri velikem šentruperškem gotiškem altarju pravega mojstra pokazal. To novo marmorno prižnico pa niso vdelali na prostor poprejšnje, ampak za eno kapelo nižje v cerkev, ker ob poprejšnjem stebru se je glas pridigarjev le preveč zgubljal v globoko sosednjo kapelo sv. Frančiška. Pri tej priložnosti so pa še tudi po vsi drugi cerkvi sem ter tje marsikaj popravili, olepšali in jo osnaž.li. Tudi cerkveno pročelje se bode prenovilo in kaj umetno prenaredilo. Zastran prižnice prinese prihodnja Danica kaj natančni-šega. Ko bode to dodelano, pride koj na versto lepa podoba Matere Božje, ki se bode postavila sredi lepega obširnega terga ob cerkvi, kamor je bila že davno namenjena, kar bo gotovo fari in vsemu mestu delalo lepoto, ker je Ljub. sploh revna na očitnih spominkih.
—	Zastran nove železnice med Ljubljano in Beljakom poročajo „Novice," da se je svet le po večem že ves pregledal, koder jo namerjajo speljati. Po tem na-
Čertu se ima ^železnica speljati od ljublj. kolodvora ob desni strani Šiške proti št. Vidu in Vižmarjem; od tod na levi strani Guncelj, Dvora, Stanežič proti Mednemu ic Tometu, kjer bo šla čez veliko cesto proti Goriča-nom med Presko in Medvodami, kjer bo postaja. Od tu bo šla ob desnem bregu Sore, in pri Hosti čez most proti Suhi in Trati. Pri Oreheku bi se približala savskemu bregu in na tem šla do Kranjskega mosta, pri kterem bi bila zopet postaja. Od tukaj deržala se bo železna cesta do Mošenj le desnega brega Save. V Mošnjah bo most; potlej bi šlo na bregu pod Radolico proti Lescem, kjer bi bilo pripravno za postajo. Od te postaje bo slo pod Verbo proti Mostam, pod Koroško Belo in Javornikom; na desni Ruardovega verta blizo velike ceste bi bila lahko postaja. Pred Jesenicami se bo ver-nila železnica čez veliko cesto na levi breg Save, ki se bo kakih 1200 sežnjev nad Hrušico premostila, in potem šla na desnem bregu proti Mojstrani, kjer je kraj za postajo. Od tod se bo delalo na desnem bregu Save, potem čez kake 3/4 milje na levem in v Logu bo zapu-stivši Savo dospela na polje pri Kranjski gori, kjer je prostor za postajo. Od Kranjske gore vernivši se bo šla proti pod Korenu in dvakrat Savo premostivši pod Ratečami proti Sttickl, kjer bi bila lahko postaja. Od tod se bo deržala brega nad Belopečjo in dospela skoz predor na ravnino pri Mar in se bo pri Tre-bižu zvezala s cesarjevič Rudolfovo železnico. —
Iz Kostanjevice, 6. kimovca. Pretečeni pondeljek, t. j. 2. tega mesca, nas je velika nesreča zadela. Okoli '„11 ure dopoldan se vname v sredi mestica ogenj, pravijo po otrocih, in v kratkem času je 26 hiš z drugimi poslopji vred pogorelo. Zavarovanih ni bilo 7 hiš. Kar so imeli ljudje za-se in za živino dotehmal živeža pospravljenega, je večidel vse v ognju konec vzelo, in ker je bilo naše ljudstvo, kakor je znano, že sicer siromašno, se nam huda stiska čez zimo napoveduje. Nesreča je toliko veča, ker bo ravno zdaj leto, ko nam je 7 hiš pogorelo, in so komaj 3 od teh za silo pozidane; torej se ljudje nimajo skorej kam potakniti. — Usmiljene keršanske serca, ktere gane naša velika nesreča in nam s kakim milim darom na pomoč pridejo, nam bodo veliko dobroto skazale, in mi bomo s hvaležnim sercem za nje k Bogu molili.
Iz Goriškega, CV. —ek.) — 1. septemb. — Kar je šmarjiska občina med Krasom in Ipavskem že zdavnej zdavnej želela, to je dobila, namreč — svojega g. faj-moštra ter svojega lastnega dušnega pastirja. Prosilo je za to novo faro šest gg. duhovnikov. Ker so prevzvi-šeni nadškof pravico, fajmoštra si voliti, za pervikrat občini samej prepustili, snidli so se pretekli teden ko-m.inski možje, zbirat si prihodnjega dušnega pastirja in pervega tajmoštra. Sešlo se jih je 114 volivcev. In „alea jacta est": glasovalo je od teh 114 — 111 za preč. g. Ant. Kavčič-a, sedaj fajmoštra na šembiškej gori. „Vox populi vox Dei"; po vsej pravici moramo tedaj reči: Novo izvoljeni gosp. fajmošter so po božji previdnosti v Šmarje poklicani. Ob enem pa Smarcem srečo vošimo, da so si ravno tega preč. gospoda izvolili, ker so gosp. A. Kavčič učen mož in vsega spoštovanja vreden; eden naj slavniših pridigarjev in učcnikov cele naše nadško-tije, iskren spovednik in v vsakem oziru dober dušni pastir. Bog tegaj blagoslovi šmarjisko občino in novoizvoljenega gospod fajmoštra, da bodo eden do druzega zvesto Njegovo sv. voljo spolnovali!
Iz Gorice se piše, da so 3. 4. in 5. tega mesca obhajali tamkej leta 1*42 posvečeni mašniki gor. nadškofe svojo petindvajsetletnico. Izmed 23 1. 1842 posvečenih gg. jih Je še 21 živih; med njimi je tudi p. g. bogoslov. prof. St Kočijančič. Napravili so čč. gg. pet-indvajsetnjaki za to redko slovesnost tudi lepe spomin-
ske bukve. — 11. 14 in 15 t. m. bodo podelili Nj.
Frevzv. naš nadškof svete redove 6 gg. bogoslovcem iz V. pa 3 iz III leta. Potem gre j o mil. nadškof na Dunaj. — V tukajšnjem zavodu za gluhoneme je letos 32 dečkov in 20 deklic.
Iz Tersta, 4. avgusta. J. S. (Iz starega glagol-skega rokopisa). (Konec.)
II. Urbarji (registri).
1.	Urbario di s. Antonio.
Glagoliski naslov: „1548 miseca jenvara dan 11 to „je kvadirna ali legištar stoga Antona, v koteri sam „prepisal ja gospod mihel sudčih farman dolinski stari-„šini ivanu peterosu mihelu godini tada buduči štarišini „stoga Antona prepisah pravo vse duge i ratinge, ke „su bile v starom legištri vse pored kako se uzderži „naprid."
2.	Urbario Vechio di s. Rocho.
„Va ime božje i blažene de ve Marije amen. leto roj-„stva hva (Hristova) 1603 Miseca decembra dan 17 in-„decjon prvi vato vrime budiici podružnik poli sti vu-„riho v dolini ja pre Martin Šuber od rodika fare bre-„zovske bih prošen od poštovanih starišin bluca (Bo-„ljunca) stoga (svetega) roka crikve a to Matije Mavera „od bolunca ino njega tovarša tomaža jurjana od doline „jim učinih ovi kvadiran; u koj kvadiran imaju zapi-„savat blaga rečene crikve, koliko ima druge i ostale „potrebe brajske, i bog nam vsim pomozi i blažena deva „Marija Mati hva (Hristova) vsim dobrom nebeškim ba „(Boga) za nas amen, pri tom se čuvajmo greha i vsa-„koga zla."
Sklene pa se s pregovorom:
,,Začetek s. mudrosti strah gospodan est primer;"
„1604 vasi bolunci v hrami crikve stoga roka na dan „stoga vičenca storiše ratingo starisini rečene crikve pred „mano farmanom i pred brati a to po imenu matija ma-„var ino tomaž jurjan i po nih užanci postaviše nove ,,starišine prvo juri grubla i daše mu denar i gotovih ,,zlatih 4 lir 2."
3.	Libro o giornale della chiesa et Confraternitd di sancta Maria de Siars 1605.
„To je ligištar ste (svete) marije na peci i ta čas „biše starašina petar pergarac iz rieman ino ivan žerjal „iz bolunca i ja pre pjero dragonič bih podružnik poli „godna gospodina pre jurja jurinčica farmana dolinskoga „i to zapisah."
4.	V legištru crkve stoga ivana v boljunci (1. 1576) berem med drugim to :
„1578 pustil je ino obljubil andreja slavac, da oce „davat desetino on in njega eredi (dediči) va viki crikvi „stoga ivana v bolunci a to od jedne nive v kontradi ,,v labriki, ka i je njegova parta (delež) pri tom biše „na pričo vsi susedi ja prepiraj jurinčič podružnik v „dolini zapisah pred vsi imenovanimi sosedi.
5.	1580. Ligištar stoga Antona v Prebenigo.
6.	Urbario della chiesa di s. Giovanni Battista in Bogliunac (od 1. 1583).
7.	Urbar (ali zapisnik) cerkve in društva s. Sacrba (1583—1680).
Ti urbarji ali zapisniki so pisani nekaj v 'talijan skem nekaj v slovenskem jeziku. Slovenska pisava sega do perve četertine 17. stoletja, v kterem času se je začel rabiti italjanski jezik, kteri pa se ne more meriti z glagolico ne v '.epopisji ne v pravopisji.
Zelo verjetno je, da so v teh, naši zgodovini tako temnih časih, rabili domači svoj jezik, h ktemu mnenju silijo razni razlogi in važne okolišine. Tadanji župniki (vikarji) dolinski: Juraj Jurinčič (1573—1607), za kterega so bile te knjige pisane; Mihel Prašel, po domače Žudih (1554 — 1573) in njegov^prednik (okoli 1540—45) rojeni Dolinčani, pa Davorin Suber „rodom iz Rodika"
fare brezovske so brez dvombe rabili svoj jezik; imeli so tedaj slovenske zapisnike, kteri so pa po zanikernosti zginili. V 16. in 17. stoletju zablisnil je mali svit narodne zavesti, kteri se je posebno pri duhovščini razodeval. Kakor danes, tako tudi tačas je duhovščina perva ljudstvo k zavednosti zbujala in poglavitno sredstvo k temu ji je bil jezik, kterega je pridno in marljivo rabila. Da se je tudi pri istrijskih Slovencih tačas začelo ndrodno gibanje, pričajo nam imena Trubar, Ver-geri, Štefan Konzul Buzetčan itd., kteri so delali na ledini omike in napredka."
Iz Jeruzalema. (Konec.) Kraj, kjer je naš Zveličar praznoval sv. zadnjo večerjo, ni v oblasti katoličanov, in se na praznik presv. Rešnjega Telesa tudi ne suič tam-kej obhajati vstanovitev presv. Zakramenta — vsa slovesnost se je tedaj godila v cerkvi sv. groba. Tudi jaz sem se je vdeležil, ker sleherni katoličan nekako že potrebo v sebi čuti, vdeležiti se na ta praznik
Erocesije. Pred vhodom k sv. grobu Kristusovemu je il napravljen krasni altar; mnogobrojna duhovščina je ravno prepevala tretjo uro (terc), ko jaz pridem. Ker sta patrijarh in o. kustos sedaj v Rimu, opravljal je slovesnosti pater iz necega ptujega samostana; redovniki pa so mu stregli. Ob pol osmih se je pričela slovesna velika maša. V mašni obleki in gorečo svečo v roki sem se po sv. maši tudi jaz vverstil med druge k slovesni procesiji, ki se je psalme prepevaje premikala krog kapele sv. groba. Tla so bile posute s cvetlicami in turški vojaki so stali ob strani za častno stražo. Trikrat je šla procesija na okrog; pervič in drugič se je položila monštranca s presv. rešnjim Telesom na krasno okinčan altar pred vhodom in opravile so se navadne molitve, vender se je pervič sv. blagoslov dal še le po drugem obhodu. Tretjič je šel sprevod malo dalje, in nazaj dospevši je bil altar pred kapelo že podert in sv. rešnje Telo se je položilo v kapelici sami na Kristusov grob. Od tod se je procesija premikala k altarju, ki nek stoji na kraji, kjer se je Jezus po svojem vstajenji prikazal Mariji Magdaleni v podobi vertnarja — tukaj je bil drugič blagoslov; tretji pa v kapelici, sezidani na mestu, kjer se je naš Odrešenik po svojem vstajenji pervič svoji materi prikazal. S tem tretjim blagoslovom je bila končana slovesnost. — Pri tej slovesnosti, pri kteri so se vsi, cel6 drugoverci, kaj spoštljivo in spodobno obnašali, je bilo še to posebno znamenito, da se je rabila tista monštranca, ktero je daroval sv. grobu nesrečni mehikanski cesar Maksimilijan. Izdelana je neizrečeno umetno, iz čistega zlata, polna dragih ka-mencev. Cenijo jo na 25.000 frankov. Naj Zveličar milost zato skaže njegovi duši! — V osmini S. Rešnjega Telesa so bile vsak dan v samostanski cerkvi ,,nebeškega Zveličarja" ob 6. zvečer pete litanije z blagoslovom in osmi dan po krasno ozališanih samostanskih mostovžih zopet procesija.
Na kraji, kjer je bil po sporočilu rojen sv. Janez Kerstnik, stoji sedaj kake 2 uri od Jeruzalema vas „sv. Janez*' imenovana, in sredi v vasi samostan oo. frančiškanov, kterih cerkev nek ravno na kraji stoji, kjer je bil rojstni dom sv« prednika Kristusovega. Ko pride god sv. Janeza Kerstnika, bi bil tudi jaz rad njegov spomin praznoval na kraji njegovega rojstva. Nastopim torej ob 4. zjutraj ob prijetnem hladu precej težavno peš-pot proti imenovani vasi, in ker so bili v samostanski cerkvi pri altarju sv. Janeza že prej vsi gospodje vpisani, ki so želeli tam maševati, opravil sem jaz sv. daritev pri nekem drugem stranskem altarju, ter se zraven spomnil vseh dragih in ljubih, ki so se mi priporočili v molitev. Po sveti maši sem stopil v svetišče Janezovega rojstva, ki je bilo slovesno razsvitljeno in bogato ozališano.
Kake četert ure od tod na nasprotnem hribu je kapela obiskovanja Marijnega. Ko se malo pokrepčamo z vodo, ki smo jo zajeli v starem vodnjaku sredi med razvalinami necega nekdanjega samostana, podali smo se tudi k temu svetišču. V kapeli Marijnega obiskovanja stojita dva lepa marmorna altarčeka, ktera je napravila španjska vlada, pa bota še-le ob prihodnjem prazniku Marijnega obiskovanja posvečena. Na tem kraji, kjer je stala hiša Caharijeva, kjer je sv. Devica Marija obiskala svojo teto in jo je ta pozdravila kot mater Najvikšega, Marija pa Boga preslavljala v znani pesmi Magnifikat — na tem kraji sem padel tudi jaz na kolena ter hvaležnega serca hvalil Gospoda pa sv. Mater za brezštevilne mi skazane dobrote, posebno ker mi je bilo dano, obiskati toliko svetih krajev. Od tu se vernivši obiščemo samostan sionskih sester, kjer nas je P. Ra-tisbone kaj vljudno sprejel in nam pravil, kako vidno da vlada milostna roka Božja nad njegovem početju.
Rad bi še marsikaj zapisal, pa treba je skleniti, ker v pol ure odide pošta v Jafo. Končam tedaj s pozdravi j enjem....	F. Hrovat, g/r.
V Jeruzalemu 4. julija 1867.
11 Minesote v severni Ameriki piše A. Resman (Roječ) z Otoka na Gorenskem:
Omenil sem že v zadnjem pismu med drugim tudi nekoliko o divjih Indijanih. Ker pa vem, da bi naj-berže moji dragi domačini radi kaj bolj natančnega o njih zvedeli, hočem danes pisati o nekterih šegah in posebnostih indijanskih, ktere sem opazoval pri raznih do-tikah ž njimi, kolikor mi dopušča moj omejeni razum in okorna, delavna roka.
Z nekim posebnim veseljem sem že doma na daljnem Slovenskem v predolzih zimskih večerih prebiral lepe g. Baragove spise o Indijanih v polnočni Ameriki. Ali ceniti jih takrat nisem še tako znal, kakor sedaj. — Tukaj osebno poznam one čudne, nesrečne divjake: sedaj so v resnici njihove prečudne navade, njihovi velikanski prostori pred menoj, o kterih sem poprej pri branju le nekoliko sanjal. Pa kaka čudna žalost me obhaja, kedar na zelenih bregovih širnega Misisipi-ja ogledujem le sem ter tje še kako samotno indijansko kočo (vigvam).
Kam je vendar prešlo toliko živih koč s svojimi prebivalci, ktere so še pred malo leti pokrivale te daljne širjave, kakor se bere in sliši?
Leto na leto jih je manj. Posamezne neme koče dvigujejo se ponižno na kviško, med tem ko so prebivalci že daleč naprej proti zahodu pobegnili od prijaznih bregov mogočnih rek. Cc bo še v prihodnje tako šlo ž njimi — kmalo jih ne bo več; čisto bodo zginili. Rešiti bi jih mogla le še dobrodejna luč svete vere, kajti ž njo bi jim prisijalo tudi pravo družinsko življenje in kolikor toliko blage omike. Bog se jih usmili! —
Ce se oglodaš pri priložnosti nekoliko bolj na tanko med njimi, razvidiš kmalo iz njih slabih koč, zbirališč, lova in obedov vse njihovo čudno življenje in stanje. O j kaki strašni nasledki gerdega greha se ti kažejo tu v svoji pravi podobi! Kako neizmerno brezdno vgledaš med temi ubozimi sinovi neznanih puščav, ktei i so še zmerom pokopani v grozni temi nevednosti in si-rovosti!
Divji Indijanec je le tam rad, kjer je rojen. Tako se ž njim godi kot z neumno zverino; le pustina mu dobro de. Njega ne privabijo mamljivi izdelki človeškega uma in dlani. On nerad le najpotrebneje dela, da zadostuje tirjatvam revnega življenja: pa še to le po večem. Sicer se pa prehaja in lazi tužen in zamišljen po ne-izmirnih samotah. — Koče njegove so iz nevkretnih kolov in vej, vmes med temi pa na pol ilo in deske;
na verh za streho pretegne drevesne ali živinske kože in ruševje. Obleka njegova je zelo zelo revna. Včasi jo dobe nekaj bolje od vlade, ali jo pa pribarantajo, kakor tudi puške, svinec itd., od raznih kupčevalcev. Nekoliko turšice je edino, kar ubozemu divjaku rodi mati zemlja —; druzega navadno ne seje. Hrani ga sicer le negotova lov, divje koreninice in gozdno sadje. Ali tega ne dobi vsigdar. Zato sta pa tudi pomanjkanje in lakota navadni gost v indijanskih kočah. O pravi družini in pravici reveži le toliko vedo, kolikor jih je naučila stiska ali navada.
Ženitev je brez kake svečanosti. Mladi ženin (ali nevesta njegova) preseli se v kočo starišev ali bratov nevestnih. Čez nekaj časa potem naredita si novo kočo. Žena je vedno sužnja možu. Kedar mu ni več po volji, zapodi jo nazaj k njenim.
Premoženja si pridobi Indijan z lovom, bojem, ba-rantijo in dedšino.
Rop in razžaljenje maščuje med njimi vsak sam; vsak je toliko časa sam svoj sodnik, dokler mu drugi dopuščajo. Za občni blagor je divjak mlačen in len; kedar pa posamezno kacega kaj zadene — zbudi sejako urno. Iz napuha, častiljubnosti in maščevanja terpi in prevzame vse z čudovito stanovitnostjo.
Jezik indijanski, kteri mora toliko in toliko razdelkov imeti, je včasi kakor kako čverčanje, žvižganje, sedaj zdihovanje ali ropotanje itd.
Plašni divji sin misli vedno in povsod, da je polno duhov krog njega.
Da mu le kaka nastreljena zver uide, že sklepa iz tega na dobro ali zlo. Posebna vraža pri njem so tudi goljufive sanje. —
Indijanska natura je jako terdna. Dolgo dolgo se ona bori in zoperstavlja težavnim hojam, nevarnemu lovu, zmerzlinam, mokrini in vročini; dolgo se ona malo briga za lakoto in druge vsakdanje reve. Pa vendar, kedar Indijana na zadnje le kaka bolezen napade, sta kmalo v kraju. Večkrat nalezljive koze pokončajo cele okolice, aii vročinska bolezen in druge take bolezni, ktere so jim beli naseljenci zatrosili.
Vse, za kar ima moč, in od kar ga ne odvrača prazna njegova vera, misli da je dobro in pravo. Indijanec pozna le pogumnost in nekako modrost; ali prelepe čednosti: zmernost, poštenost in miloserčnost so mu skoraj čisto tuje. Danes ti je odkritoserčen, zvest, dober; ali jutri kaže ti že zobe njegova divja strast in grabežljivost. On se ne ve krotiti, in kedar mori, je strašen in grozovit.
Kdor hoče prav poznati oni prežalostni stan, kamor je greh revnega človeka pahnil, naj le pride semkaj. Tu bo še-le prav cenil in hvalil predragoceni dar odrešenja. S kacimi težkimi sponami vklenjen ječi na-torni človek v nesrečnem divjaku. V svojih divjih stra-stih in mesnem poželenji preživlja dan za dnevom — kot nespametna živina; še ne sanja se mu skoraj ne o njegovem žlahtnejem bitji.
Skoraj ni upati, da krenejo kedaj zapuščeni divjaki na srečnejšo, boljšo pot; kajti mnoge skušnje uče, da more on le v pusti divjaščini zrasti. Kjer se mu omikani ljudje bližajo — potegne jo pred njimi, kakor divja zver. Že same sape belega se skoraj boji. —
Bral sem nedavno v nekih bukvah o tukajšnjih In-dijanih vzroke, zakaj da ubogi indijanski rod tako zelo hira. Znano je, pravi ondi pisatelj med drugim, kako divja zver p. jeleni, divji voli, medvedi itd. begajo j)red vasmi in pametnimi ljudmi; med tem, da jih mirne revne indijanske koče le malo strašijo. Ko čutijo živali, da se jim pametni ljudje približujejo, umaknejo se navadno po več milj nazaj v pustino. Ubogi Indijan, čigar glavna hrana je lov, potem skoraj zastonj
pleza in pleza po svojih starih streliščih. Zmerom manj dobiva živali, ktere so beli naseljenci odpodili dalje. Taka pičla hrana zmirom bolj Indijana slabi.
Ostudno žganje in nalezljive bolezni, kar so jim tudi beli donesli, so tudi zelo krive, da se zgubljajo Indijanci tako hitro. Tu pride beli, odkupi jim zemljišča; dd jim zato plaht, obleke, živeža, pušk itd. S tem se pa še poprej nepopačeni divjak razvadi, zana-šaje se tudi v prihodnje še na bele in njihove darove. Do-naša naseljencem ubite zveri — sam je pa zmerom bolj len in reven. Na zadnje, ko se nihče več ne zmeni zanj, umakniti se mora božec proti zahodu, če ne z lepo — pa z gerdo, ker navadno jih Amerikanci neradi terpč zraven sebe; ker neka skrivna jeza jih napada vide v njihovi lasti prelepa, neobdelana zemljišča. Čez neka) let so jim že zopet beli za petami; zopet jim morajo hočeš ali nočeš prodati komaj posedene zemlje in naprej tavati.
Na tem nevarnem in neznanem potovanji jih veliko veliko pogine. Ostale, kteri dojdejo še v ptuji, divji svet, jih razpodi vsaksebi kmalo pomanjkanje in druge nadloge. Nekteri išče tu — nekteri tam hrane. Rod se raztrese in njegovo ime se kmalo tudi ž njim pogubi.
Po kacih sto let stoje še v kaki samotni dolini kake posamezne borne koče in v njih revni suhi Indi-jani, kteri komaj še životarijo o lovu, ribah in drevesnih kožah. Nobena živa duša ne pride več do njih. Lazijo in lazijo okrog, bor6 se z lakoto in mrazom, dokler počasi revno ne poginejo.
Da si divji Indijan ne napravi terdnih stališč, da se ne poprime poljedelstva, vzrok temu je njegova natora, manj ali več pa tudi beli sami.
Kakor sem že omenil, Indijanec noče in ne more delati; on sovraži in zaničuje delo, češ, da delo ponižuje moža. Častno se mu zdi le: lov, boj in zborovanje. Prigodi se, da ga včasi stiska prisili, da jame v kaki bližnji naselbi delati. Res bije in koplje z nekako prisiljeno poterpežljivostjo kacih par dni; ali potem — pobriše jo nazaj v noči, od koder je došel. Ze prirojeno mu je, da se ogiblje, kolikor le mogoče, dela.
Kedar se divji Indijan snide z belimi, občuti kmalo svoj nizki stan in nezmožnost. Poprej pa, dokler še ni občeval ž njimi, domišljuje se svoje moči in prebrisanosti, a potem še le spoznd svoje revno bitje, in njegova lenoba pa mlačnost zmerom bolj raste. Zato si pa tudi mnogokrat volijo kacega surovega francoskega ubežnika za svojega glavarja. (Dalje nasl.)
M£qj je Hej novega po domačem in tujem svetu ?
Odkar so premodre glave na Dunaji istuhtale, da je konkordat tisti strašanski zmaj, ki požera v vojskah hrabre sinove Avstrije; da je konkordat tista prekvata pošast, ki je naše cesarstvo pripeljala do gerla v dolgove, ki je ljudstva storila neumne in zabite in zader-ževala napredovanja v novošegnih idejah — od tistih dob se je vse judovsko časništvo spravilo nad ta bav bav, da ga požre z dlako in kostmi. Med drugimi modrijani so v zadnjih dneh tudi modri mestni očetje dunajski postali te misli, da tudi njim gre beseda o tej stvari. Pustili so vse na stran, odložili ulice, tlak in kanale ter kot nujni predlog prinesli na mizo: naj se deržavnemu zboru podd prošnja, da naj nikar ne odneha od vojske zoper konkordat, dokler ga ne uniči. In res, očetje so to reč za prav modro spoznali ter odobrili. Nek dr. Ed. Kopp je dobil nalogo, da sestavi adreso. Povedano v nji ni nič novega; ni druzega ko poberki iz znanih časnikarskih člankov. Med drugim: da indi-
ferentizem v verskih rečeh, da boj zoper katoliško vero je edini pripomoček, da morejo ljudstva napredovati v dušnem in telesnem blagru... da ta pogodba (konkordat namreč) je nad Avstrijo vsula več nesreč, ko vse nesreče enega stoletja... In enacih izrazov vnete domišljije več!
Pa se neka druga stvar sive lase dela judovskim listom. Zdaj ko se svet zelo boji, da bi kasa finančnega ministerstva ne prišla na kant, se menda tudi enaki listi, kakor je „N. F. P." tudi za mošnjice gg. Izraelcev boje, in kaj nasvetujejo, da se Avstrija reši te nei eče? Naj bi se cerkveno premoženje pograbilo. Kako pa da! Sicer nam še na misel ne pride, da bi modra in poštena vlada kaj tacega storila; in ko bi tudi storila, bi ji to le za par let pomagalo — čudimo se pa bistroumnosti judovskih listov, kako vedo oči vlade od svojihv zlatih žakeljčekov odvračati!
Na Spanjskem so frajmavrarji, ki bi radi sedanjo katoliško vlado odstranili in lepo Španijo s Portugalskim združili, ki je popolno v prostomavtarskih rokah — hud punt zoper vlado vneli, ki menda še vedno narašča. In glejte! Ali vganete, zakaj ni sedanja kraljica španjska za vladanje? Zato, ker je katoličanka, ker se je v svoji mladosti delj časa v nekem samostanu odgojevala. Tako je dokazoval nek dunajsk judovsk list. Oj ogromna modrost! —
Na Dunaj i je bila pretečeni teden kaj znamenita in neizrečeno redka slovesnost. ^Obhajal je namreč g. A. Denk v glavni cerkvi sv. Štefana s svojo ženico svojo zlato poroko, po 501etnem srečnem zakonskem življenji. Ravno takrat pa tudi njegov sin svojo s reber no (po 25 1.J, in tega sina hči je pervič stala ko zakonska pred altarjem.
Cesko. 29. avgust t. 1. je bil za dežele spadajoče k kroni sv. Večeslava dan veselja. Ko so se lansko leto ob vojski krona sv. Vaclava z drugimi značili kraljevske časti vred grabljivosti pruski morale umakniti, so jih še o pravem Času prepeljali v Beč, kjer so do gori naznanjenega dne v cesarski zakladnici bile shranjene. Ta dan ob šestih na večer jih je prevzela češka deputacija v Beču, in sicer krono, žezlo, meč, kraljev-stveno jabelko in plašč. Vse te dragocenosti so se naložile na poseben pridvoren slovesnosten voz in se peljale na kolodvor severne železnice. Na kolodvoru je bil pripravljen poseben časten vlak za to, ki ga je vlekel krasno venčani hlapon „Jaromir." Na vseh postajah , celo pri posameznih vaseh, je ljudstvo v mnogo-brojnih trumah vlak pozdravljalo s petjem in godbo; blizo in dalječ so pa plamteli kresovi po višinah, kamorkoli je oko pogledalo, tako da je bila, kakor češke novine pišejo, noč se v dan spremenila. Naj slavnejši pa je bil pozdrav v kraljevi Pragi. Celo mesto je bilo na nogah. Okoli pol devetih so naznanjali možnarji, da se bliža vlak z kroninimi značili, ki so se iz vagona v skrinji prenesle v veliko dvorano kolodvorno in v stekleni omari na mizo postavile. Odtod so jih prenesli v slovesnem sprevodu na kočijo nadškofovo, ki jih je prepeljala v cerkev sv. Miklavža, v kteri je kardinal sv. mašo bral in slovesno „Te Deum" zapel v zahvalo Bogu, da je narodu dragocene spominke zopet povernil. Po končani božji službi so se prepeljale v ravno tako slavnem sprevodu v cerkev sv. Vida in tam ljudstvu na ogled postavile. Ob šestih zvečer so jih zhranili na odločenem mestu v Večeslavskem kroninem arhivu.
V Zadru so 18. avgusta, kot na rojstni dan njih Veličastva presvit. cesarja slovesno blagoslovili poslopje novega glavnega duhovnegasemenišča, za ktero so pred dvema leti ravno na ta dan temeljni kamen vložili. Premil. nadškof Peter so imeli govor do bogoslov-cev in potem se je deklamovaio v latinščini, hrovaščini,
laščini in nemščini. Ker so Njih velič. presvitl. cesar veliko pripomogli, da se je zamogla velika duhovščnica postaviti, ukazali so nadškof iz hvaležnosti, da naj se imenuje: „Franc-Jožefovo-semenišče." —
Italijanska ostudno - brezbožna zbornica ni le kar v god sv. Petra in Pavla, temuč še tudi sv. Rešnjega Telesa dan sejo imela. Eden poslancev je bil tako nesramen, da je očitno zasmehoval poslanca D^ndes-Reggio-ja, ki sv. R. Telesa dan ni bil v seji. Verli poslanec pa je pred celo zbornico dal moški odgovor: „Včerajšnje nepričujočnosti svoje nisem nikakor dolžan opravičevati. Ako pa vender, čislani gg., hočete znati vzrok moje nepričujočnosti, vedite, da zato nisem prišel v zbornico, ker sem katoličan. Nikogar ne silim, da naj tudi katoličan bode; ali ravno tako tudi mene nihče ne bo prisilil, da bi ne bil katoličan."
Badenska „svobodolažnjiva" vlada katoličane ter-pinči, da je gerdo; kako duhovne katoliške čisla, kaže s tem, ker svojim služabnikom zapoveduje, da naj zvesto prežijo na pridige duhovnov in na njih pogovore z občinstvom. Kar koli duhovni govore o politiki in ba-denskih razmerah, vse to morajo vohuni vladi naznanjati. Nekemu poštenemu vradniku je bilo zažugano z ostro kaznijo, ako ostane podpredsednik rokodelske družbe in ako katoliškemu fajmoštru prijateljstva ne od-povč. — Ako ktera si bodi vlada tako goropadno svojo oblast obrača, potlej se je manj čuditi rovarskim naukom in počenjanju demokratov, n. pr. strahovitim besedam, ki jih je govoril Feliks Piat zoper vladarje, kar so časniki ravnokar razglaševali.
Na Danskem se je skoz leto 1866 čez 400 protestantov vernilo v katoliško cerkev. Če je bivša vojska temu vzrok, je le vender kaj dobrega storila.
Na Kandiji otoku se kaže, da je boj med gerki pa turki ponehal. Izvolil se je nek odbor izmed kri-stijanov in pa turkov, ki naj bi pozvedel želje krist. prebivavcev ter daljnjemu prelivanju kervi konec storil. Mislimo, da vse to ne bo kristjanom kaj pomagalo; turk ostane turk.
Angleži hočejo katoličane prehiteti s cerkvenim zborom ter v kratkem praznovati „splošnji cerkv. zbor anglikanski." Iz vseh delov sveta, koder imajo Angleži naselitbe, že dohajajo angl. duhovniki.
Po amerikanskem južnem večeru zlasti redem-toristi s svojimi misijoni delajo veliko dobrega. Očeta Giesen in Jakobs sta po naznanilu v „Volksztg." od začetka poslednjega leta pridobila 1100 spreobernjencev, in čez 5000 tacih, ki se od 2 do 60 let niso več spo-vedovali in ki jih čez polovico ni še pervega obhajila opravilo, sta na pot keršanskih dolžnost nazaj spravila. Djanje je skorej čudežno. Bili so 87 letni ljudje, ki niso še nikoli bili pri mizi Gospodovi in naj manj 80O0 jih je bilo v misijonu v pervič pri spovedi. V cerkvi sv. Patrika je bilo čez 1000 tacih odrašenih še le bir-manih. Se nikoli ni misijon kacega mesta tako čisto spreobernil, kakor v Kantonu ob Misisipi, ki je naj bolj aristokratiško (boljarsko) mesto na vsem jugu in je bilo pravo gnjezdo nevednežev; kjer so kamnje metali za duhovni in so v govorih zoper katoličanstvo hujskali, kakor bi blagor republike tirjal, da naj se katoličanstvo kar iztrebi. Ko so se pa v strahoviti praznoti izstradali kakor zgubljeni sin med svinjami, so vsi prišli k misijonu, v začetku iz radovednosti, potlej iz zanimivosti do pridig in sramovali so se poprejšnje sovražljivosti do katoličanov, ki je izvirala iz zgolj nevednosti. V ti majhni občini s samo 150 spovedcnci je bilo 26 spreobernjencev h katoliški veri, med njmi 4 doktorji in več advokatov. Povsod se spreoberne nekaj naj hujših mavtarjev, izmed kterih so si bili eni že 33 stopinj v framasonstvu pridobili.
kratke naznanila. V Cirkveni na Hervaškem je bil v dan sv. Štefana kralja v katoliško cerkev sprejet Lazar Belič, iz jutrove gerške cerkve. — V Rimu so nedavno trije mladenči iz imenitnih rodovin pristopili v re-dovniški stan; eden sin rimskega kneza Massima ; drugi markez Amat, sorodovinec kardinalov in edini mlajši treh prav bogatih deržin, ktere bodo z njim izmerle. Ta dva sta postala jezuita. Tretji je Anglež Juri Lew-Fox, pervorojenec svoje deržine, ki je postal dominikan. Mnogi drugi mladenči naj imenitniših rodovin so ravno zdaj, ko je naj veči nevarnost, pristopili k papeževi vojni. Vedite mavtarji, da Bog vlada! — Deželni zbor hrovaški nek namerjajo v kratkem spet sklicati. — Na Dunaji so se sešli učeniki ljudskih šol iz raznih krajev cesarstva; 5. 6. 7. t. m. so se pogovarjali in zborovali o tem, kako najprimerniše prestrojiti ljudske šole, da bodo prinašale na vsako stran zaželenega sadu. G. Andr. Praprotnik, vrednik „Učit. Tovarša" se je podal k temu shodu. Tudi pri tem zboru so pokazali nekteri gg. svoje rožičke ter pravili, da je ves blagor ljudske šole v tem, da se Cerkev verže čez prag. — Na Pruskem dela sol-nograški vladarski shod silno hudo kri, in začenjajo žugati z neko rusko-prusko zvezo. — Kakor je poslal dunajski mestni zbor zbornici poslancev adreso ter prošnjo za odpravo konkordata in ga v tem tudi še drugi mavtarski zbori posnemajo; tako se zdaj napravljajo med zvestimi katoličani unim ravno nasprotne prošnje ter pisma. Je posnemanja vredno! — Med kristjani na turškem vedno huje vre. — Dr. Schmit, bivši uradnik pri avstrij. poslanstvu v Mehiki, prinesel je na Dunaj kervavo obleko cesarja Maksimilijana, prevertano od svinčenk, ki so konec storile nesrečnemu vladarju. Trupla pa Mehikanci le še nočejo izročiti Avstrijancem. — Košut, kterega so začeli Madjari na vso moč povzdigovati in slaviti, svetuje Avstrii, da naj vse narode zadovoljne stori in se silo boji vojske, čes, „če vojska zbobni, v prihodnje Štefanovo ne bo več Ungarije." Levičarji madjarski, kaj pravite k tem levitom? — Krona sv. Vaclava je bila med silnim veseljem češkega naroda z Dunaja v Prago prepeljana. Minister Taafe je o tej priliki pemskemu derž. odboru obljubil, da pravice te krone se bodo popolnoma priznale. — Z Madjari se še zmiraj obravnava in obravnava. — Na Laškem in na Jutrovem v Teheranu je dosti huda kolera; — na Čemi gori in v Dal-inacii dobro ponehuje. Iz Tersta pa pripovedujejo privatne pisma, da narašča ta morivka. — V Jeruzalemu so pred kapelo svetega groba obhajali černo sv. mašo za ranjcega cesarja Maksimilijana; vsi poslanci ptujih vlad so bili pričujoči. — V \Voodstok-u pri Baltimori je bil 6. rožnika vkladnik postavljen za veliki vstav, ki ga oo. jezuiti napravljajo. Poslopie ima v okrogu čez četert milje in ima biti glavna kolegija v uni deželi.
Iz Jlomiana na Primorskem. M. (Nova maša.) Že obredi sv. katoliške cerkve sploh imajo posebno moč, buditi v sercih vernikov svete čutila, ter navdajati jih s pcbožnostjo; koliko bolj budijo še le navadne slovesnosti duha vernih. Od tod menda tudi pride, da Slovenci bolj redke cerkvene slovesnosti toliko radi in v obilnosti obiskujejo. Tudi pri nas se je danes vse terlo ljudi, kajti opravljal je danes g. novoposvečenec J. G i a n o 11 a novo mašo. Dovoli tudi ti, draga »Danica" prostorček naši svečanosti. — Ze sinoč, to je,
avgusta, so zagromeli možnarji, da se je razlegalo na vse strani po dolini. Drugi dan je od blizo in dalječ silno ljudstva privrelo na prijazni hribček „Momiano." Z ginljivo radostjo smo ob 10. uri med slovesnim streljanjem in veselo godbo spremljali g. novomašnika v
slovesni procesii obilno zbranih mašnikov. Globoko ginjen je g. novomašnik svojo pervo sv. mašo pel. Med sv. mašo so pridigovali fajmošter iz Buč č. g. M. Go-dina, ter so z živo besedo govorili od veselih in žalostnih časov duhovnega pastirja. Po sv. maši smo veselo „Te Deum" zapeli in po blagoslovu s. presv. Rešnjim Telesom je še g. novomašnik ljudstvo blagoslovil; in med slovesnim streljanjem in veselo godbo smo zapustili hišo Božjo.
Mariji.
Zjutraj.
Na-te mislim, o Marija! Vsako jutro — vsaki dan; Če me silna skerb pobija , Ti zročim nadloge stan. Proti nebu tje pogledam, Kjer je dragi moj spomin; Tebe zvezda! se zavedam
V	noči hudih bolečin.
Ti si sladko občutilo Vedno mojega serca, Ki daje mi tolažilo
V	stiskah solznega sveta. Ti ine braniš, mati mila! Koder hodim — koder grem, Preč zbeži peklenska sila, Ako k Tebi se ozrem.
Nočem Tebe pozabiti, Zmiraj Tebi bom udan; Serce čem Ti podariti Oh, položi plamen vanj! — Zvesto Tvoje pota hodil Bom — iskaje čednosti, Tvoj spomin življenje vodil Moje bo do konca dni.
O, ne boš me pozabila Tam pri sinu Jezusu, Vem, da zame boš sprosila Venec večnega miru: Vzel me k sebi nad oblake Bo v nebeški lepi dom — Prost nadloge, stiske vsake Tebe tamkej gledal bom!
Zvečer.
Na-te mislim, o Marija! Ko gre solnce za goro, Pesmi sladki glas razlija Serce moje pred nočjo. Sveti, sveti mi po noči, Žarke lije Tvoj obraz , V noči dneva luč napoči Lepši kot je solnčni kras.
Tu na grobu, mama mila! Hčerka tvoja se solzi; Rada bi ti potožila, Kar mi serce žalosti: Zbudi, mama ljuba se, Čuj glas tužne srotice!
Slušaj mati! zdaj glasove, Ki bom serčno jih zapel: Tebe serce kliče — zove, Prej počivati bom jel. In v zvestobi Tvoji sveti Srečen kmalo bom zaspal, Pride jutro — čem zapeti Tebi mili moj pozdrav!
Hrabroslav Perne.

Svet nemilo me preganja, ZaniČ'vana sem povsod, Nimam kruheka, ne stanja, Vsacemu sem že na pot', K tebi pridem — tvoj otrok, VsliŠi, mama, mili jok! —
Vem da ti je nemogoče Vstati z groba merzlega, Toraj prosi, mama, vroče Za-me milega Boga; Da tud mene tje vdružf Kjer dušica ti živi. —
Kadoslav.
Duhorske spremembe.
V ljubljanski škofii. 4. t. m. sta bila g. Blaž Artelj za Kranjsko goro, in g. Fr. Pustaverh za lokalijo na Selih pri Kamniku vmestena. — G. Mart. Žust-u, lokalistu v Mavčičah, je pri voljeno v pokoj se podati, in Mavčiče so 6. sept. razpisane. — Dosedanjega farnega oskerbnika v Černomlju gosp. Mat. Šu tej-a je prezentirala komenda nemšk. reda na Dunaji za faro Vinico.
Dobrotni darovi•
Za sv. Očeta. Revni oče: za srečno zadnjo uro in za to milost, da bi mogel svojo družino pošteno preživiti (50 kr;; — oče in mati: za vredno prejemanje sv. zakramentov in dobro izrejo otrok (1 gld.); — stara mati: za srečno zadnjo uro (1 gold).
Pogovori z gg• dopisovavei.
SI. šol. vod. v Post.: Serčna hvala! — G. (—?—) prihodnjič.
Odgovorni vrednik: Laka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.