Pristni značaj. Ivo Troit Značajen sam, še v ljudstvu zndčaj Oživljaj, goji in krepčaj. Gregorčič. Marsikaj smo uže slišali jadikovati, videli stiskati pest in mahati obupno z rokama, zraven pa v eno mer zatrjevati: nTa človek nima značaja!" Kakor je možno, da ima ta oseba v zadevi s svojim tekraencem pravo, da iina povod za slično vzdihovanje, vender je njegova trditev povsem neutemeljena. Če lehko rečemo: ta človek je hudobnega značaja, tako tudi lahko rečenio: ta človek je vetei njak. Ako je sosed danes trdil to, kar je včera oporekal, ako svoje mnenje tako in še brže menjuje kot april vreme, mora uže imeti vzroka za to. Da pa vs^ak človek za nečem teži, da po nečem hrepeni, to mora priznati vsakdo; če na poti k dosegi svojega sniotia ni baš izbiričen v sredstvih, tega je pa kriva slaba odgoja ali nikaka odgoja. Tako daleč pa raislim, da je uže redko kedo v svoji eksaltaciji, da bi rekel: nJaz sem oiiginal in vzor pristnega značaja!" Nasprotno pa tudi najomahljivejši veternjak ni popolnoma brez dobre lastnosti. Temperamenti se mejsebojno tako ločijo, kakor barve v inavrici, a dobii in slabi značaji še bolj. Pravimo sicer: blagi značaj, dobri značaj. pristni značaj. da celo biser-značuj, a le redko; češče pa: hudobni, zlobni, muhasti, tnnasti značaj, tudi veternjak in figa-uiož sta včasih potrebna, da ne bi značaja solčne strani preveč poviševali, toda le redko je vse tako čisto: sVsi smo Ijudje". No, zašli bi v pogubni pesimizen, če bi nadaljevali v ti meri: Vsak človek ima značaj, če ne dober, pa slab; pristni značaj pa le redko kedo. Presojati nani je le razvoj takega značaja, kakor je koristen človeški družbi. Vsakdo ve, da je človeški družbi v koiist le dobra vrsta značaja. Ker se pa dandanes išče dlake taoi, kjer je ni, reči bi utegnil kedo, da niti slaba vrsta značaja ni brez haska. Znal bi mi kot eksempel pokazati dobo za Catona nil., ki je tidil: »Ego autem censeo, Karthagineni esse delendam". Takoj za tem bi me pa opozoril na pičlo število onih, ki so ugovarjali nienda v istem zmislu, kakor danes nekoji, češ: opozicija uiora biti! Ti so nekdaj vedeli, kaj delajo, ka-li? Po ti poti jiridemo knialu do sklepa, da bi bilo skoro dobro, če ostane v družbi človeški vsc t;tko, kakor je Dnbio, če bi vse ostalo tako! Mir bi bil besedij, uiir v zbornicah, mir mcj narodi, mir bi zavla^lal celo v pravdi o § 19. drž. osn. zak. Res, srečni svet! Ali do tega ui mogoče. Nikdar ne bodo vsi ljudje taki poštenjaki in tako pristnega značaja, da bi vsi deli roke križem, ko kedo veleva: počitek! Še nekaj: Za slabe ni treba skrbeti po šolah in doma, ti se vzgajajo sami ali pa po milosti gospoda Slučaja. Dolžnost naša je skrbeti, da se število dobrih značajev množi, število zlih pa krči. Da bi zastian izgube opozicije kedaj trpeli kako škodo, ni se nam bati. Pšenico treba sejati, ljulika se pa zasaja sama. Toda kam vse to? V šoli niroamo pred seboj značajev, tudi temperamentov ne. Malemu drevesu lahko rečemo: to je hiuška, ker ne bo iz nje nikdar druzega; otruku pa ne moremo in ne smemo reči: to je budoben ali pa dober značaj. ,,Otrok je lipov les". Pri vzgojitvi d obrih značajev treba paziti na vsestranski razvoj duševnih darov gojenčevih. Z enostranostjo ne dosežemo ničesar. Pravi značaj je nravno prost. Bolnik je kolikor toliko odvisen zaradi tega, ker je bolnik. Mislini pa tukaj bolj duševnega bolnika. Telesno pohabljen človek, slabo odgojen, luisli vedno, da zastran svoje hibe ni to, kar so drugi. Še na slabejšem smo z duševnim bolnikoni, ker ta ne priznaje svoje bolezni. Težko je presojati samega sebe. On s kratka ne more prav soditi, ker mu niso izkoreničili duševnih napak. Njegovi sklepi in sklepanja so osnovana na samih predsodkih. Ali si bode tak človek sam izvajal pravila, do kakeršnih se ima utrjati pristni značaj? Smelo trdim, da ne. Predsodki morejo roditi le predsodke, ne pa pravil življenja. Zato pa moramo rano gledati, da modro zatiramo nagnenja in nagone prihajajoče iz nižih čutov človeških. Zatirati je moramo, pravim, ne pa zatreti, ker vsi čuti morajo biti naravi primerno vzgojeni, uničen nobeden. Nižji čuti morajo biti podrejeni višjim znancem svojim, ti pa najvišjemu principu. Utrjeni pristni značaj dela vse, kar ugaja teinu principu, opušča pa tudi vse, kar temu ni všeč. — Uriva se mu vprašanje in uže vidim dolge poteze različnih zvedavih obrazov, češ: nKaj pa je tebi najvišji principV Prijatelj, prijateljica. ničevo je to pitanje. Najvišji piincip vsakemu je m mora biti Bog, kam li krščansko-katoličanskemu učitelju Slovencu! nTjekaj gori se ozrimo, Kjer svetov ne zmer' oko!" Temu principu morajo biti poslušni vsi drugi, in kdor na ta princip zida, ne podira. Tako absolutno monarhijo doseči v notranjosti človeški ni baš lehko, ker -opozicija" je sebi človek sam, to je njegova posvetnost. Omenil sem uže prej, da treba pšenico sejati, ljulika se pa sama, in še pregosta bi bila, da je ne trebimo z njive. Pri razvoji in utrjevanji samostojnosti ne smejo prevladovati nižji čuti — posvetnost. čestokrat sem uže priroerjal mladega človeka drevesu. Nižje veje, odrastke vse trebimo, režemo in mečenio v ogenj. Pri človeku naraenjenem v družbo človeško tega ni tri'ba, marveč moramo varovati, da te veje in odrastki niso predolgi, da v svoji rašči ne škodujejo ostalim sestricam in sestram, osobito pa kroni svoji. Prvi princip pristnemu značaju bodi Bog, in prvi temu podrejeni občečloveška sreča. Gojenec naj po teh uravnuje delovanje svoje in pri vsakem početji naj se vpraša: je-li to Bogu všeč in v korist človeštvu? To je svrha vzgoje in diuge svrbe ni. V^e druge svrhe, naj so tudi uže na prvi pogled tako lepe in vabljive, v kolikor se odmikajo od imenovane, v toliko so pogrešne. Taki značaji potem niso originalno-pristnega značajaideala pridejki, temveč le kopije teh piidelkov. Temu principu se pa približujemo z gojenci svojimi, če modro nadzorujemo bujenje in razvoj raznih čutov. Ako vitlirao, da hoče otrok preveč sezati in hlepeti po bogastvu, časti in uživanji, mora se pravočasno to preprečiti. Simpatične čute prav buditi in voditi bodi vzgojitelju sveta dolžnost. S svojim vzgledom in modrimi primeri učitelj pokaži, da sočustvuje z bližnjikom svojim, nveseli se z veselimi in toguje z žalostnimi". Otroci naj se učč ceniti lepoto in red. Nravnost veliko pomore dobremu značaju. Ko je odgojitelj osvedočen, da žive vsi čuti v telesu, mora paziti, da vzdržuje mej njimi red. Samostojnemu gojencu mora biti ta red že nekako v mesu in krvi, da se nevede ravmi po njera. Zato nam je pa natančni regulator vest. Dobro vzbujena in vzgojena vest je ona lestva, po koji dojde človek visoko, visoko — do neba. Buditi in vzgajati vest nujajo nam razne prilike in dogodbe v šuli, doiua in zunaj, osobito pa vera naša. Ako po takih pravilih dovedomo gojenca do spoznanja najvišega principa, da vse dejanja hote ali nehote teži iri mora težiti za tem principoui, privadil se bode knialu teinu toku — in kako bi se ne, ko je edino naraven — in gibal se bode prosto v svetu, prosto tudi v svojih načelih. V nohanjosti njegovi ne bode viharjev in nasprotujočih si elementov; če bi se pa vsled vnanjega pritiska imel kedaj uneti kak boj, takoj je tukaj pomirovalni sodnik — glas vesti. Vesten značaj je pa tudi pristen značaj.