V e s t n i k. Cesar Franc Jožefova ustanova za učiteljske sirote na Kranjskem: Gospod Pavel Boištnik, učitelj v Hinjah, 4-80 gld. Učiteljski konvikt: G. Pavel Borštnik, učitelj v Hinjah, 2 K; po g. R. Pišu, učitelju v Ceiknici: gg. Ludovik Ševar, Josip Stergulec, Lcopold Peče in Franc Koy (a 4 K) 16 K; e. gospa Ljudmila Milic, 6 K; g. Ivan Krulec, učitelj v Ljuhljani, 1 K; gdč. Olga Gasperin nabrala ob zborovanji Ped. društva v Škocijanu 8 K; sl. Posojilnica v Ribnioi 20 K; po g. J. Ažmanu, nadučitelj na Breznic-i: t. g. Ljubica Andrejevifi 2 K, č. g. Barbika Čopova 1 K, gdč. Ein. Žerjav 2 K, gg. Iv. Čop, E.Jegli. in pošiljalelj a 2 K, f Vojvodinja Alencon.Dne 5. t. m. nastal je grozen požar v dobrodelnem bazaru v Parizu. Kakor se je dognalo, zgorelo je 146 oseb. Večina žrtev pripada najvi.im krogoin pariške aristokracije, plemenite gospe, ki so prevzele razprodajo predtnetov. Med žrtvami je tudi vojvodinja Alenijon, sestra Nj. Vel. naše cesarice. Tudi vojvodinja Alenijon je bila prevzela jeden kiosk, da se pridruži i ona plemenitemu podvzetju, a po požaru so jo pogrešali. Našli so njen zaročni prstan v kupu na polu vpepeljenih človeških trupel. Vendar se je osebnemu zdravniku pok. vojvodinje posrečilo identifikovati truplo pokojnice. Nj. Vel. naša cesarica je obupana vsled tega nepričakovanega groznega udarca. Presvetli cesar je prijavil vest cesarici kolikor le možno prizanesljivo, vendar je bil utis grozen na Njeno Veličanstvo. Cesarica je jela jokati krčevito, da se ni mogla ustaviti. Potem se je zaprla v svoje sobane, da ni mogel nihče blizu nje, niti od sorodnikov, niti od Nje spremstva. Cesarica ni užila najmanje stvari ves dan. Poslanik fiancozke republike, Loze, je izjavil cesarski dvojici iskreno sožalje v imenu republike. Župan dr. Lueger je v imenu mesta dunajskega izrekel brzojavnim potom sočutje mestu pariškemu in župan Ivan Hribar pa je izrekel v imenu občine ljubljanske cesarskemu dvoru brzojavnim potom izraz' najglobokejšega sožalja. Angelj smrti je toiej zopet raztegnil svoje peroti nad našo vladarsko hišo ; udarec je tem hujši, ker je prišel tako nanedejano, tako z groznim načinom .... Po tesni vezi, ki spaja narode z dinastijo, je postalo žalovanje splošno. Kaj naj rečemo, kaj naj storimo v očigled tej nesreči? Kaj druzega, nego da udani v božjo voljo molimo, da bi Vsemožni Bog podelil moči presvetli cesarici, Nje plemenitemu soprogu in vsej cesarski hiši, da prebijejo srečno ta grozni udarec. In ta naša nada ni prazna. Ni to prva nesreča, ki je zadela našo cesarsko družino. Mnogo bridkega je že prebila ista, a vsekdar je pokazala toliko plemenitost in veličino duše, da je ni mogla ukloniti nobena nesreča. Tako bode tudi sedaj. To je jedina tolažba v tej britki uri. Vojvodinja d' Alengon, katera je na tako žalosten način izvršila svoje življenje, je najmlajša hči bavarskega vojvode Maksa ter sestra pokojne princezinje Helene Thurn Taxis, avstiijske cesarice Elizabete, neapoljske kraljice Marije in grofice Matilde di Trani. Vojvodinja Zofija se je porodila v Monakovem 1. 1847. Sedaj je bila torej stara 50 let. V svoji raladosti je s svojo lepoto vsakogar očarala. Tako tudi mladega bavarskega kralja Ljudevita II., kateri jo je hotel kar takoj brez snubitve svojih starišev poročiti. L. 1805. se je zarcčil ž njo. On jo je uprav obožaval. Najslavnejši kipar v Monakovem je na njegovo povelje izklesal vojvodinjin kip, in pred tem kipom se je mudil kralj po več ur na dan. Nikdar se ni mogel nagledati svoje lepe zarofinice. Pozneje so se pojavili pri Ljudevitu II. simptomi blaznosti, vsled česar je razveljavil zaroko z lepo vojvodinjo ter uničil vse, kar ga je spominjalo na njo. Tri leta pozneje se je poročila z vojvodo d' Alengonškim, drugim sinom pregnanega kralja Alojzija Filipa. Imela je dvoje otrok: princezinjo Lujizo, poročeno s princem Alfonzorn Bavarskim in princa Emanuela, kateri se je oženil s Henrijeto Belgijsko. Pokojna vojvodinja se je zelo zaniinala za književnost in umetnost, zlasti pa za glasbo. Njena smrt je dokazala, da je imela i za ljudstvo in njega bedo meliko srce. Smrt v delovanju za blagor človeštva je še bolj junaška, nego smrt na bojnem polju. Mir in pokoj Nje blagi duši! Vojvoda d' Aumale, jedini izmej princev orleaaske rodbine, kateii si je znal pridobiti simpatije fiancoskega naroda in kateri je pred nekaj leti daroval fiancoski akademiji histori.no graščino s posestvom v vrednosti mnogo milijonov, je umrl na Siciliji. Vest, da je zgoiela vojvodinja d' Alenijon, ga je tako pretresla, da ga je hipoma zadela kap. Vojvoda d' Aumale je bil velik podpornik znanosti in umetnosti ter sam jako učen. Zapustil je premoženja nad tristo milijonov frankov, katere dobi večinoma princ d'OrIeans, njegov netjak. Iz c. kr. mestnegra šolskega sv,eta. JO seji, katera se je vršila v četrtek dne 22. m. in., prejeli srno sledeče poročilo: Poteni, ko predsednik otvori sejo, poro.a zapisnikar o tekočih stvaieb in pove, kako so bile rešene. Osmiin učiteljicam se dovoli pripust k izpitu učne usposobljenosti, deloma za Ijudske, deloma za meščanske šole, deloina s slovenskiui in nemškim, deloma samo z nemškim poučnim jezikom Prošnja mestnega magistrata, da bi se šolska inladina pritegnila pod nadzoistvom učiteljstva pokončavanju hrošča v tivolskem gozdu in mestnem logu, se odkloni. Sklene se šolska vodstva na to opozoriti, da 1. dan vel. travna tudi letos ne bodi pouka prost. Reši se neka prošnja za odpis ukovine in pa neka prošnja za izpust iz vsakdanje šole. Pritrdi se izključitvi neke udenke radi zanikeinega pohajanja neke zasebne šole z dostavkom, da je na njenega očeta uplivati, naj vpiše heer v kako javno šolo. — Prošnji dveh učiteljev za novčno podporo se sklene na višjein inestu priporočiti. Sklene se podpirati prošnjo vodstva obrtne pripravljalnice na II. mestni deški petrazrednici za razširjenje te šole v trirazrednico in pa priporočiti, da se na obeh pripiavljalnicah nagrada za vodstva toliko zviša, da bo jednaka oni za vodstvo Ijudske šoie. Rešijo se tri prošnje za oprostilev od obveznega pouka v slovenščini in na znanje se vzaine povoljna ješitev neke interue zadeve. Pismeni zrelostni izpiti na c. kr. moškera u.iteljišču se prično dne _t. vel. travna na ženskem u.ilišču pa _9. vel. tiavna t. 1. Odkritje spominske plošče. ,SIov. učit. društvo" bo odkrilo dne 13. rožnika A. Praprotniku in dne 4. inal. srpana pa M. Močniku sponiinsko ploščo in sicer prvemu v Podbrezjah, drugeinu pa v Zalogu na Gorenjskem. Podeželenje šole. Klerikalci delajo na to, da po podeželenju šole vsaj v nekaterih deželah dobe v roke. Nemškolibeialni listi razglašajo, da bi za to, da se šolska zakonodaja piepusti deželnirn zbuiom, bilo tieba v dižavnem zboru dvetretjinske večine, ker določa ustava, da spada šola pod dižavni zbor. .Vaterland" in drugi klerikalni listi pa sedaj dokazujejo, da take vei^ine ni potreba. Njih dokazi so pač malo šepavi, a razkrivajo jasno želje avstrijskih kleiikalcev. Za nas Slovence bi gotovo ne biio v koiist, če se šolska zakonodaja prepusti deželniin zbororn, kajti v deželnih zboiih raziuere niso ugodne. -Novice", list 17., pišejo o tem vprašanju: Po našem ninenju jo dolžnost naših poslancev storiti vse, da se šolska zakonodaja ne izroči deželnim zborom, dokler ne bode popolnonia zagotovljena postavnirn potoia narodna jednakoprnvnos!. v šoli, ter da deželni zbori o tem ne bodo mogli ukrcpati. V tern oziru bodo Slovence podpirali gotovo Rusini, naj so že z našimi poslanci v jednem klubu ali ne. Znano je, da so slovensko-hrvaške šolske razmere povsem drugačne od češkomoravskih. V koroškein, isterskem, v .tajerskem in v tržaškem deželnem zboiu iinaju večino naši zagrizeni, fanatični in dosledno krivični nasprotniki, ki nain ne priznavajo niti onih pravic, katere so nam zajam.ene po ustavi, nasprotniki, ki bodo nemudonia uredili šolstvo tako, da bo najboljše orodje potujčevalnega sistema za Slovence in Hrvate. Tudi v goriškem deželnem zboru bi Slovenci ne mogli menda zabraniti lastne škode, ker je zavisna ondi večina jedva od jednega glasu ali od dveh glasov. Na Kranjskern so ljudske šole sicei' dobro uiavnane in tudi pozneje bi mendi) še ostale, nu, bodočnost nam je piikrita in oziraje se vedno na celokupnost slovenskih dežela, zametamo tudi navzlic kianjskirn, sedaj še ugodnim razmeram podeželenje Ijudskega šolstva Kakor iz narodnili ozirov, tako srno seveda z uziia na možno klerikalno preoblast tudi s stališča svobodoiniselnosti in umstvenega napredovanja proti klerikalni šoli v Avstriji. Po ,Sl. N." Dipaulijev šolski predlog1 nima upanja, da bi kdaj zakon postal. Mladočeliom se zdi, da je vse premalo avtonomističen, ker govori o dižavni šoli, in pa preveč klerikalen. Samo klerikalnili želja pa Mladočelii ne mislijo podpirati. Baron Dipauli bi bil pafi rad svoj predlog postavil bolje na avtonotnično ttališče, a se je inoral oziiati na vlado. Proti vladni volji se ne upajo klerikalci ničesar doseči. Dunajskini krščanskim socijalistom, tem prikritim klerikalcem, se pa piedlog zdi premalo klerikalen. Vlada najbrž tudi ni prav za ta predlog, in je zatorej jako dvomljivo, če ga bodo podpirali vsi Poljaki. Zelje klerikalcev po verski šoli se pač še tako hitro ne uresničijo, kakor so se že sami nadejali. Celo v gospodski zbornici je pričakovati hudega upora. Ljubljanska draginja je zlasti od potresa sera jako velika, tako da se čujejo prav pogostoma ostre pritožbe. Sl. N. piše: Po poti'esu je iz Ljubljane odšlo jako mnogo rodbin, a na vrnitev ne inisli nobena iz njih. Glavni vzrok temu je draginja živil in stanovanj. Tako draga, kakor v Ljubljani, niso živila in stanovanja niti v Trstu niti na Dunaju, kaj še v piiznano ceneni Pragi ali celo v Gradcu. Dokler se v tem oziru ne premene raz- mere. ni upanja, da bi se kdo hotel v našem mestu naseliti. — Lahko si torej vsakdo predstavlja, koliko pomanjkanja mora pretrpeti mestno učiteljstvo, ki ima tako sramotno nizke plače, kakor v nobenem drugem glavnem mestu v Avstriji. In navzlic temu so pri zadnjem takozvanem »zboljšanju" l. 1890. mestnemu učiteljstvu zdatno znižali plače!? Premembe pri učit.ljstvu. Gospod Fr. Šiljanec, nadučitelj pri Sv. Juriju ob Taboru in g. J. Pečovnik, nadučitelj pri Sv. Antonu v Slov. gor., sta menjala s službarna. G. J. Zupančič, podučitelj v Ptuji (okoliška šola), je postal nadučitelj v Frankolovem. G. Jos. Pečnik, bivši učitelj v Brežicah in začasni šolski voditelj v Kapelah, imenovan je ondi stalnim u.iteljem in šolskim voditeljein. G. Fran Rojina, nadučitelj na Vačah, je imenovan voditeljem v Šmartnem pod Šmarno Goro. Vpokojen je na lastno prošnjo radi slabega zdravja, gospod Anton Brezovnik, učitelj v Vojniku. Deželni šolski svet štajerski potrdil je izvolitev g. Anton Petričeka, učitelja v Žalci, zastopnikom učiteljstva pri okr. šolskem svetu celjskem. Darežljirost našega cesarja. Cesar Franc Jožef je podaril za uboge v Petrogradu 3000 rubljev, avstio-ogerskemu pomožnemu društvu v Petrogradu 1500 rubljev, onemu v Odesi 500 rubljev, za katoliške cerkvene namene v roke petrograjskega nadškofa 1000 rubljev, služabnikom v zimski palači 2000 rubljev. Okrožnica. Redna okrajna u.iteljska konferenca vršila se bode 9. rožnika 1897 v Crnomlji točno ob 9. uri zjutraj v šolskem poslopji. Dnevni red: 1. Predsednik otvori konferenco in imenuje namestnika. 2. Volitev zapisnikarjev. 3. Opazke o inšpekcijah šol. 4. Razgovor o ukazih šolskih oblastev. 5. Slovenščina v ljudski šoli. Vsi člani konference izdelajo ta referat pismeno. 6. Razgovor o učnih knjigah za bodoče šolsko leto. 7. Poročilo odbora okrajne učiteljske knjižnice, predlaganje računa in nasveti o nakupu novih knjig. 8. Volitev a) knjižničnega, b) stalnega odbora. 9. Nasveti, kateri se morajo vsaj osem dni prej doposlati predsedniku konference. C. kr. okrajni šolski svet v Črnomelju, dne 21. mal. travna 1897. Orešek, predsednik. Dunajski Čehi sedaj popisujejo češke stariše na Dunaju, da bodo potem zahtevali, naj se obstoječi češki šoli prizna pravica javnosti in osnuje še več čeških šol. Tudi dunajska češka društva hočejo v bodoče z oblastvi le češki občevati in to tudi določiti v svojih pravilih. Hkratu se je med dunajskimi Cehi začelo pripravljanje za bodoče ljudsko številjenje. Dosedaj so mnogi Čehi na Dunaju za občevalni jezik vpisali nemščino. Zato je pa samo kacih 75.000 Čehov na Dunaju po ljudskem številjenju, dočim jih je v resnici nad 200.000. Dunajski Cehi dosedaj le zaradi tega niso dosti šteli, ker so bili slabo organizovani in so le tlačanili drugim strankam. Šolske razinere v Galiciji. Gališki ljudskošolski učitelji so se obrnili zopet do državnega zbora, da se kako izboljša njih položaj. S tem seveda so si nakopali jezo poljskega kluba. Dosegli s svojo ulogo ne bodo ničesar, a stvar je sedaj vendar za vladajočo poljsko stranko jako neprijetna, kajti pričakovati je, da se bode več galiških poslancev potegovalo za učitelje in razkrivalo šolske razraere v Galiciji. Učitelji navajajo v svoji prošnji, da izmej sedrnih milijonov Galičanov jih štiri in pol milijona ne zna pisati in čitati, 700.000 za šolo godnih otrok ne hodi v šolo, ker ni šol. Nad tisoč sistemizovanih razredov je zaprtih, ker ni učiteljev. Nad tisoč oseb se rabi za učitelje, ki nimajo zakonite kvalifikacije. Učit.elji na deželi imajo po 250 do 400, v trgib od 300 do 450 gld. plače. Take plače seveda nikogar ne mikajo, da bi učitelj postal. Učitelji pa zapuščajo službe in gredo rajši v rnesto za natakarje ali pisarje. Seveda take razmere ne delajo časti Galiciji. Meščanske šole na Kranjskem. Posl. Hribar je utemeljeval v dež. zboru svoj samostalni predlog o ustanavljanji in vzdržavanji meščanskih šol v vojvodini Kranjski. Govornik poudarja, da imajo meščanske šole namen, služiti prebivalcem mest in industrijalnih trgov. V meščanskih šolah naj se izornikajo oni, kateri se ne mislijo posvetiti višjirn študijarn. Na Kranjskem imamo zdaj samo jedno meščansko šolo, katero je ustanovil neki mecen. Uzrok, da se meščanske šole v nas niso ustanovile, tiči v tem, da morajo v drugih kronovinah skrbeti za raeščanske šole okrajni zastopi, pri nas pa šolski okraji. Ako hočemo imeti meščanskih šol, raoramo skrbeti, da prevzame troške zanje normalnošolski zaklad. Vprašanje je, ali je sploh vredno, da se potegujemo za napravo meščanskih šol. Ni dvoma, da je v nas mnogo tacih, ki bi svoje otroke radi pošiljali v meščanske šole, zlasti v Ljubljani. Zdaj skrbe za vzgojo svojih otrok tako, da jih pošiljajo v spodnje razrede srednjih šol, ali izobrazba, katero dobe otroci tam, je jednostranska in nikakor ne tako primerna, kakor ona, katero bi dobivali v meščanski šoli. Tudi pedagogi pravijo, da so tisti dijaki, kateri prihajajo na učiteljišča iz meščanskih šol, dosti boljši, nego tisti, kateri prihajajo iz srednjih šol. Še drugo korist bi imele meščanske šole. Po § 42. drž. zakona o ljudskih šolah je država vezana ustanavljati nadaljevalne tečaje za učitelje, kateri hočejo priti na meščanske šole, a sarno tain, kjer eksistirajo meščanske šole. Ako bi takih imeli, bi lahko zahtevali, da država take tečaje ustanovi. Daljše vprašanje je: kakšen bi bil denarni efekt? Po § 18. ljudskošolskega zakona imajo tisti, ki šolo vzdržujejo, pravico ustanavljati osemrazredne ljudske šole namesto meščanskih in normalnošolski zaklad mora to brerne prevzeti. Ko bi se ustanovile meščanske šole, bi bilo torej le kakih 2O°/o več troškov. Kako važnost pripisujejo drugod meščanskim šolain, se vidi iz številk. Na Dol. Avstrijskem je 96 meščanskih šol, od teh 45 na Dunaji, na Gor. Avstrijskem 8, na Solnograškem 2, na Štajerskem 7, na Koroškern 2, na Kranjskem 1, v Trstu 4, na Tirolskem _, na Predarlskem 1, na Češkem 224 (126 čeških, 98 nemškib), na Moravskem 74, v Šleziji 8, v Galiciji 7, v Bukovini 1, v Dalmaciji 5. Ljubljana je jedino stolno mesto, katero nima nobene meščanske šole. Pač pa ima jedno osemrazrednico in bi obstoječe petrazrednice lahko razširila še za tri razrede, in sicer na troške normalnošolskega zaklada. Bolje nego osemrazredne Ijudske šole pa bi jej služile rneščanske šole. Potrebne so le za Ljubljano, k večjemu še za Idrijo, a sčasoma bi se morda izkazala potreba ustanoviti jih tudi v Novem mestu in v Postojini. Troški bi znašali 6 do 8000 gld. Svota ni velika, sicer pa je denar, ki se izda za prosveto, produktivno naložen. Predlagam, naj se odkaže predlog upravnemu odseku. (Odobravanje.) Posl. dr. Schaffer nasvetuje, naj se predlog odstopi dež. odboru, da v prihodnjem zasedanju o njem poroča, eventuvalno predloži zakonski načrt. Ker se izreče posl. Hribar za ta predlog, ga zbornica vzprejrne. Ainerikanski opomin, katerega naj si rzamejo k srcu mlačni naročniki! Neki amerikanski list prinaša ta-le opoinin: Ako je kdo v denarnem pogledu tako umazan, da uporablja svojo bradavico, ki jo ima na zatilniku, za gumb na vratniku, samo da mu ni treba kupiti gumba; ako po noči ustavi uro, da se mu prenaglo ne izguli stroj; ako piše brez pik in črt, saino zato, da bi prihranil črnila; ako obdeluje grob svoie inatere liki polje ter sadi na njem zelje in krompir; tak umazan človek je vendar še pravi kavalir v primeri z onim, ki pravočasno ne predplačuje časopisov, ali jih sprejema po dva ali tri mesece, a jih potem, ko bi trebalo plačati, pošilja nazaj z opomnjo: BNe vsprejmem!" (J. c. kr. profesor Julij plem. Kleinraayer, ta znani dobrotnik slovanskim gojencem, mož, ki je tekom 20 let svojega službovanja na Primorskern vzgojil mnogo vrlih učiteljev in učiteljic ter jim vcepil Ijubezen do šole, do omike in do materinega jezika, je praznoval v nedeljo dne 9. t. m. petdesetletnico svojega rojstva, kar naznanjamo s tern širšim krogoin in posebno pa prečastitemu učiteljstvu na Primorskem. Bog naj živi še mnogo let vrlega moža! Skušnjo učiteljske usposobljenosti napravili so v Kopru z dobrini vspehom: gg.: Godina Andrej, učitelj v Trstu, Jelovšek Fortunat, učitelj v Leskovci na Štajerskem, Kodrič Artur, učitelj v Lomu pri Kanalu, Križman Fran, učitelj v Levpi pri Kanalu in gospodičini: Marica Katianskv, učiteljica v Trebčah, okolice tržaške, in Josipina Šlunder, učiteljica v Kobaridu. G. Fran Gabršek, glavni učitelj na Ijubljanskem učiteljišču, je prebil v Mariboru izpit za meščanske šole in sicer iz I. skupine. Deželni šolski svet je v svoji zadnji seji sklenil ustanoviti v Stari Oselici v škofjeloškem okraju jednorazredno šolo in šolo v Vodicah razširiti na dva razreda. Iz novomeškega šolskega okraja. Redni letni občni zbor novomeškega učiteljskega društva, ki se je vršil dne 22. m m. v Novem mestu, je bil razmeroma še zadostno obiskan, kar je g. Koncilija kot predsednik ob pozdravu tudi naglašal. Od lanskega občnega zbora do letošnjega izgubili smo zbog preselitve štiri ude: gdč. E. Clarici, gg. Val. Zavrla, J. Šmorancerja (ti trije so bili v društvenem odboru) in J. Kalana. Smrt je prizanašala. — Gmotno društveno stanje ni nič kaj veselo. Zelo bi bilo želeti, da bi se društvena blagajna zopet oživila: kri jej po nekaterih ,udijV zastaja. Gospodična blagajničarica! te ude bode treba pošteno „0 — kneippati" in tako kri zopet v reden tok spraviti. Najvažnejša točka je bila prerešetovanje in sprejetev društvenih pravil, katere je društveni odbor vsled naloga lansk. občn. zbora sedanjim razmeram prekrojil. Nov društveni odbor se je sestavil tako-le: Fr. Koncilija predsednik, P. Pogačnik namestnik, M. Hiti tajnik, Marija Clarici blagajničarica, Jadviga Rosina, J. Barle, Al. Jerše odborniki. Slorensko učiteljsko društro za koperski okraj bode imelo svoj redni letni občni zbor v 3. dan meseca rožnika t. 1. v Borštu z običajnim dnevnim redom: Pred zborovanjem bode odkritje F. Breitschopfovega nagrobnega spomenika z nastopnim vsporedom: 1. Ob 8. uri sv. maša za ranjkega F. Breitschopfa. — 2. BNad zvezdami" — pojo učitelji-pevci na grobu ranjkega. — 3. Nagrobni govor. — 4. -Blagor rnu" — petje. K mnogoštevilni ndeležbi uljudno vabi odbor. Slovenska Začetnica, spisala gg. prof. Iv. Koprivnik in G. Majcen, je vis. c. kr. naučno rninisterstvo za rabo v ljudskih šolah odobrilo in se inore takoj za pouk v naše šole uvesti. C. kr. založba šolskih knjih. Cena 50 vinarjev.