AR Arhitektura, raziskave Architecture, Research 2012/2+3 ■ Fakulteta za arhitekturo Inštitut za arhitekturo in prostor Ljubljana 2012 AR Arhitektura, raziskave / Architecture, Research Fakulteta za arhitekturo ISSN 1580-5573 ISSN 1581-6974 (internet) http://www.fa.uni-lj.si/ar/ revija izhaja trikrat letno /published three times a year urednik / editor prof dr Borut Juvanec regionalna urednika / regional editors prof dr Grigor Doytchinov, Avstrija prof dr Lenko Pleština, Hrvaška uredniški odbor / editorial board prof dr Vladimir Brezar prof dr Peter Fister prof dr Borut Juvanec prof dr Igor Kalčič doc dr Ljubo Lah znanstveni svet / scientific council prof dr Paul Oliver, Oxford prof Christian Lassure, Pariz prof Enzo d'Angelo, Firence recenzentski svet / supervising council prof dr Kaliopa Dimitrovska Andrews akademik dr Igor Grabec prof dr Hasso Hohmann, Gradec prof mag Peter Gabrijelčič, dekan FA tehnični urednik / technical editor doc dr Domen Zupančič prelom / setting Damjan Hidič klasifikacija / classification mag Doris Dekleva-Smrekar, CTK UL uredništvo AR / AR editing Fakulteta za arhitekturo Zoisova 12 1000 Ljubljana Slovenija naročanje / subscription cena številke je 17,60 EUR / price per issue 17,60 EUR za študente 10,60 EUR / student price 10,60 EUR dekanat@fa.uni-lj.si revija je vpisana v razvid medijev pri MK pod številko 50 revija je dosegljiva in ali indeksirana na naslednjih mestih: Cobiss, ICONDA, MIT digital library, Ulrich, DOAJ, CEEOL, DLib, UL FA AR za vsebino člankov odgovarjajo avtorji / authors are responsible for their articles tisk /printing Tiskarna Bograf © AR, Arhitektura raziskave, Architecture Research Ljubljana 2012 Vsebina / Contents Uvodnik / Editorial 4 Članki / Articles 8 Tadeja Zupančič 10 ARHITEKTURNA PRAKSA KOT ZNANSTVENO RAZISKOVALNI LABORATORIJ / RESEARCH THROUGH DESIGN PRACTICE IN ARCHITECTURE Mevludin Zečevic, Amir Čauševic, Nerman Rustempašic 12 PRESERVATION OF A TRADITIONAL TIMBER ROOF: THE CASE OF THE HANDANIJA MOSQUE / OHRANITEV LESENEGA OSTREŠJA: PRIMER MOŠEJE HANDANIJA Jeronima Kastelic, Tomaž Novljan, Aleš Vodopivec UČINEK sENcE PRI snovanju, ZAZNAVANJU IN doživljanju arhitekturnega prostora / THE SHADOW EFFECT IN THE CONCEPTION, PERCEPTION AND ExPERIENCE OfARCHITECTuRAL SPACE Delavnice / Workshops Lučka Ažman Momirski žIRI, 2012 18 28 30 Vasa J. Perovic, Anja Vidic KRPANJE MESTA, 2011 Vasa J. Perovic, Anja Vidic začasne, mobilne bivalne enote, 2011 Ajda Primožič PRIPELJIMO GOZD V MESTO, 2011 Domen Zupančič SUHI ZID NA KRASU, 2011 Alenka Fikfak Črnomelj, 2010 Matevž Juvančič, Špela Verovšek DIVE, 2010 Tomaž Krušec JELOVICA, 2010 / 2011 Aleš Vodopivec, Anja Planišček šola za prihodnost jar, 2010 / 2011 Anja Jutraž PBL, GLOBALNO PROJEKTNO TIMSKO DELO, 2009 74 76 78 80 84 88 90 94 98 Andreja Benko GoRAŽDE, 2012 32 Igor Seljak oblazinjeno sedežno pohištvo, 2009 100 Andreja Benko 36 LIPICA, 2012 Gregor Čok 40 "MLINSKA CESTA", PTUJ, 2012 Aljoša Dekleva, Vasa J. Perovic, Anja Vidic 44 GUMA3, 2012 Or Ettlinger, Lovrenc Košenina 46 občutenje arhitekture, ljubljanski otok, 2012 Gašper Skalar 48 ČRNA na koroškem, 2012 Rok Žnidaršič 50 ZLATO POLJE V KRANJU, 2012 Igor Seljak TEKTONIKA V STAVBNI KULTURI II, 2009 Špela Verovšek, Matevž Juvančič DIVE, 2009 Mitja Zorc MURSKA SOBOTA, LENDAVSKA SEVER, 2009 Domen Zupančič MODRI STOL, 2009 Andreja Benko LENART, 2008 Gregor Čok ŠKoFJA loka, KAMNITNIK, 2008 / 2009 102 104 106 108 110 114 Domen Zupančič oŠ FRANCE BEVK, 2012 52 Matevž Juvančič, Špela Verovšek DIVE, 2008 116 Lučka Ažman Momirski GRADITI KRAJINE, 2011 Živa Deu, Jerneja Kranjec LEMBERG, 2011 Alenka Fikfak ZELENA URBANOST, 2011 Miloš Florijančič, Ana Kučan, Mitja Zorc arboretum volčji potok, 2011 54 56 60 64 Ajda Primožič KRPANJE MESTA REKA, 2008 Aleš Vodopivec, Anja Planišček NOVA GORICA, 2008/2009 Andrej Mahovič PARK škocjanske jame, 2007 Mitja Zorc IDRIJSKA ULICA V LJUBLJANI, 2005 118 120 124 126 Jurij Kobe, Rok Žnidaršič, Paul Robinson, Karin Rožman 66 RADOVLJICA, 2011 Vsebinsko kazalo delavnic / Workshop Index 128 Tomaž Krušec križevci pri Ljutomeru, 2011/2012 70 2012/2+3 Uvodnik / Editorial Editorial A new issue of the AR magazine is before you; this time, the thematic focus is on workshops. But first things first. Colleague Tadeja Zupančič presents the topic of research in architecture and inquires into the divide between scientific and implicit knowledge; Mevludin Zečevič, Amir Čauševič and Nerman Rustempašič, colleagues from Bosnia and Herzegovina, present the restoration of the roof structure of a mosque in prušac; in her contribution, colleague Jeronima Kastelic, together with colleagues Tomaž Novljan and Aleš Vodopivec, presents the role of shadows in architectural design and experience. The contributions from workshops are not discusssed in the editorial; brief abstracts of the workshops can be found at the end of the issue. For our non-faculty readers, let me begin with ourpecularity within the framework of architecture schools. We have a long tradition at the faculty ofpractical training seminars which run for a full week, often also during week-ends, and late into the night. Seminars are notjust work, they are the students' way oflife. In seminars, students from every year of study come together, and design several projects simultaneously (each designs their own, of course). The difficulty of the projects is in accordance with the year of study, which in terms of teaching is understood as a horizontal division of difficulty of tasks. Mutual collaboration between the mentor, assistants and students within the seminar enables the transfer of knowledge between colleagues from different years; this is vertical connectivity. By observing senior students, the freshmen more easily adopt work and design habits. Despite the explicitly practical orientation of design tasks in the seminar, it remains within the framework of laboratory exercises. This means that a sample of a location is extracted from reality, isolated and then studied at the drawing board through drawings, discussion and models. Workshops are a step further. Workshops are a fusion of laboratory andfield exercises. During the seminar exercises, the reality under discussion is 'invited' into the safety of the faculty environment for analysis, check-up and study. The workshops turn this process outwards; now the 'study assets' (students and mentors) are invited into a real environment. The place of an ideal location is gone; what is left is a study ideal. From the teaching angle, workshops are a good learning method for students, shedding light on designers' work in practice. spatial issues require a lot more than studying in the studio. By graduating from the faculty, a student becomes a graduated engineer of architecture or, according to the new regulation, a master engineer of architecture. He or she certainly is a competent engineer with expert knowledge covering a wide range of subjects. Workshops provide an insight into the actual design of space in the role of the designer. But there is still a long way to go before becoming a designer; three years of work experience acquired through participation in drawing plans for obtaining building permits constitute the initial ticket for admission to the professional certification exam at the Chamber of Architects (architectural design). Only a successful exam attaches 'designer' to the title of architect. A licensed architect is a person entered in the register of ZAPS, is in possesion of the licensed architect's stamp and works in conformity with legislation. But let me return to the workshops; here, the mentor, or group of co-mentors, has the essential role, meaningfully leading the participants through the preset workshop guidelines. It is not a negligible role; it requires a lot of organisational knowledge, information about the subject and familiarity with the location. The mentor is the first link between the sponsor of the workshop and its participants. Workshops offer their participants the chance to learn and test various ways of public appearance, become familiar with manners of communicating their own perspectives, accept arguments from other participants, and carry on planning at the same time. These are the very virtues that provide new generations of students with better possibilities for survival in the market. Considering the scope of the workshops over the past ten years, our colleagues have also been very active in terms of merging theory and practice. The diversity and extent of the subjects dealt with make our school well recognised in Slovenia and around the world. our work across the state border requires special efforts in terms of bridging cultural gaps, language barriers and the organisation of activity at the location. We are rightfully proud of our students, because quite a few of our workshops have been held several times, lasting longer, which proves they are appreciated in practice. Regarding the issues of field work, it is not only a question of organisation, planning and communication, but also our students' sincere desire to act on behalf of society. our students did not just design a school in the Republic of South Africa, they also built it; they did notjust make sketches of the Karst cultural landscape, they also restored dry-stone walls and shepherd's huts, including across the border. In both cases they, applied building technique which is still stigmatised in our cultural environment as a relic from the past. Despite this, they came to realise that local materials constitute an essential part of the area's culture. They showed respect and understanding, which are essential for an architect's work. Not a few of our field activities united and brought together local authorities, local businesses and inhabitants. And isn't it the mission of a university to integrate knowledge into the environment to improved living conditions and business? Many workshops opened up dialogues between the various actors involved in spatial design; the fresh wind of the young generation may be useful as it is not burdened by local problems. The designing of space is often apparently a stalemate because of seeminingly insurmountable local obstacles. The mentors and students often find themselves playing the role of mediator between opposing political sides and also members of the community. It so happens that members of a community prefer to vent their anger in our presence to that of local authorities. The skill of listening, and perceiving local issues, is as necessary as an ethical attitude to the environment. The purpose of our field activities is not just working in the field, but shaping the seen, the represented and the analysed in a meaningful and comprehensive design. These comprehensive designs are then presented to the public of the local community by means of public debates, roundtables and exhibitions. The core of our working together is our readiness to assume responsibility for our work and our ethics of operating in space. The work of an architect or urban planner used to be recognised as a sustaining part of the social system. In the early years of the 20th century, in an extensive work (40 volumes) Martin Buber described the structure and operation of society. He highlighted four crucial professions (each in its own volume) whose presence is indispensable to every society. These are: physician, arhitect, engineer and writer. It's interesting to note that exactly 100 years later, many politicians are far from understanding this structure of society. I wish you pleasant reading. Domen Zupančič Pred vamije nova številka revije AR, tokratje tematsko usmerjena na področje delavnic. A najprej lepo po vrsti. Kolegica Tadeja Zupančič predstavlja prav tematiko raziskovanja v arhitekturi in se sprašuje o razmejnici med znanstvenim in implicitnim znanjem; kolegi iz Bosne in Hercegovine Mevludin Zečevic, Amir Cauševic in Nerman Rustempašic pa predstavljajo obnovo strešne konstrukcije na mošeji v Prušcu; kolegica Jeronima Kastelic s kolegoma Tomažem Novljanom in Alešem Vodopivcem v svojem prispevku predstavljajo vlogo senc v arhitekturnem snovanju in doživljanju. Prispevkov delavnic v uvodniku nisem našteval, so pa zbrani kratki povzetki delavnic na koncu te številke. Za zunanje bralce naj začnem z našo posebnostjo v okviru šol za arhitekturo. Na fakulteti imamo dolgo tradicijo seminarjev, kjer potekajo študentske vaje nepretrgoma čez teden, mnogokrat tudi čez vikend ali pozno v noč. seminarji niso le delo, so življenje študentov. V seminarjih so združeni vsi letniki študentov, v seminarjih udeleženci hkrati projektirajo več projektov (seveda vsak svojega). Ti projekti so težavnostno odmerjeni po letnikih, kar je v pedagoškem smislu razumljeno kot horizontalna delitev težavnosti nalog. Vzajemno sodelovanje med mentorjem, asistenti in študenti v seminarju omogoča, da se znanje prenaša tudi med kolegi med različnimi letniki, to je medsebojna vertikalna povezanost. Ko novinci v seminarju opazujejo starejše študente se lažje priučijo navad dela in projektiranja. Navkljub izraziti praktični naravnanosti projektnih nalog v seminarju ostaja seminar v okvirih laboratorijskih vaj. Torej okolje, kjer je vzorec lokacije izvzet iz realnosti, osamljen in nato preučevan na risalni mizi, v risbi, s pogovorom in z maketami. Korak dalje pa so delavnice. Delavnice so spoj laboratorijskih in terenskih vaj. Pri seminarskih vajah je realnost problematike povabljena na analizo, preveritev in študij v varno okolje fakultete. Delavnice pa obrnejo ta proces navzven, tu je študijski kapital (študentje in mentorji) povabljen v realni prostor. Mesto idealne lokacije v tem primeru izgine, ostaja zgolj študijski ideal. Pedagoško gledano so delavnice dobra učna metoda, ki študentom osvetli delo projektanta v praksi. Prostorska problematika zahteva mnogo več kot le študij v biroju. Z diplomo na fakulteti študent postane diplomirani inženir arhitekture oz. po novem magister inženir arhitekture. Vsekakor kompetenten inženir s široko paleto strokovnih znanj. Delavnice nudijo vpogled v dejansko oblikovanje prostora v vlogi projektanta. Do projektanta pa je še dolga pot, tri leta delovnih izkušenj kot sodelavec na projektih za pridobitev gradbenega dovoljenja je začetna vstopnica za pristop k strokovnemu izpitu na zbornici (arhitekturno projektiranje). šele opravljen izpit pripoji naslovu inženir še projektant. Odgovorni projektant je tisti, ki je vpisan v imenik ZAPs, ima žig za projektanta in deluje v skladu z zakonodajo. A če se vrnem korak nazaj, na delavnice, tu je ključnega pomena vloga mentorja ali skupine so-mentorjev, ki smiselno vodijo udeležence v okviru začrtanih smernic delavnic. Vloga nikakor ni zanemarljiva, saj zahteva veliko organizacijskega znanja, vedenja o tematiki in poznavanja lokacije. Mentor je prvi spoj med naročnikom delavnice in udeleženci. Delavnice nudijo udeležencem učenje in preskušanje različnih načinov javnega Uvodnik nastopanja, spoznavanje načinov sporočanja lastnih pogledov, sprejemanja argumentov drugih udeležencev in hkratnega izvajanja načrtovanja. Prav tovrstne vrline omogočajo novim rodovom študentom boljše možnosti preživetja na trgu. Glede na obseg izbora delavnic za zadnjih 10 let so kolegice in kolegi zelo aktivni tudi na tem področju spajanja teorije in prakse. Z ozirom na raznolikost in obseg predstavljenih vsebin dokazujemo, da je šola na grabnu prepoznavna v Sloveniji in tudi po svetu. Naše delo prek državne meje terja posebne napore tako v smislu premoščanja različnih kulturnih okvirov, jezikovnih preprek in seveda organizacije dejavnosti na lokaciji. Upravičeno smo lahko ponosni na naše študente, saj je kar nekaj delavnic serijskih, dlje trajajočih, kar kaže na to, da nas cenijo v praksi. Pri tematiki dela na terenu ne gre zgolj za organizacijo, načrtovanje in komunikacijo, temveč tudi za iskreno voljo naših študentov, da delujejo v praksi za dobro družbe. Naši študentje niso le načrtovali šole v JAR, temveč so jo tudi zgradili; niso le skicirali kulturne krajine na Krasu, temveč so tudi obnavljali suhe zidove in pastirske objekte, tudi tu prek meja. V obeh primerih so uporabili tehniko gradnje, ki je v našem kulturnem prostoru še stigmatizirana kot relikt iz preteklosti. Navkljub tej oznaki so spoznali, da je lokalni material ključni del kulture območja. Pokazali so spoštovanje in razumevanje, to pa je ključni del odgovornega dela arhitekta. Ne malo naših terenskih aktivnosti je strnilo in zbližalo lokalne oblasti, lokalna podjetja in prebivalce, mar ni to poslanstvo univerze, da znanje integrira v okolje v prid izboljšanega bivalnega okolja in v prid gospodarstva. Mnogo delavnic je odprlo dialog med različnimi akterji v prostoru, ta nov veter mlade generacije je lahko koristen, saj ni obremenjen z lokalnimi težavami. oblikovanje prostora je mnogokrat v navidezni pat poziciji prav zaradi navidezno nepremostljivih lokalnih ovir. Mentorji in študentje se znajdemo v vlogi mediatorjev med različnimi poli politikov in tudi občanov. Dogodi se, da se občani raje pridušajo nam kot pa lokalnim oblastnikom. Veščina poslušanja, zaznavanja lokalne problematike je nujna, tako kot je nujen tudi etični odnos do okolja. smoter naših terenskih aktivnosti ni le delo na terenu, temveč izoblikovanje videnega, predstavljenega in analiziranega v smiselno celovito zasnovo. Te celovite zasnove nato objektivno predstavimo javnosti v lokalnem okolju, to so javne tribune, okrogle mize in razstave. srž našega skupnega dela je v naši pripravljenosti prevzeti odgovornost za lastno delo in etiko delovanja v prostoru. Delo arhitekta in urbanista je bilo v preteklosti prepoznano kot podporni del družbene ureditve. V zgodnjih letih 20. stoletja je Martin Buber v obširnem delu (40 zvezkov) opisal ustroj in delovanje družbe. Pri tem je izpostavil štiri ključne poklice (vsakega v svojem zvezku) brez katerih ni družbe, to pa so: zdravnik, arhitekt, inženir in pisatelj. Zanimivo pri vsem tem je, da mineva ravno 100 let od nastanka teh del, pa se zdi, da mnogi v politiki tega družbenega ustroja nikakor ne razumejo. želim vam prijetno branje. Domen Zupančič 2012/2+3 v Članki / Articles Tadeja Zupančič ARHITEKTURNA PRAKSA KOT ZNANSTVENO RAZISKOVALNI LABORATORIJ research through design practice in architecture Potreba po reinterpretaciji znanstvenega raziskovanja na področju arhitekture izhaja iz reakcije disciplinarne prakse na akademsko izolacijo znanstvenega raziskovanja in iz reakcije akademske prakse na pretirano poudarjanje interdisciplinarnosti (vključno z vsiljevanjem metod, kriterijev in meril bolj pozitivistično naravnanih znanstvenih disciplin). Arhitektura kot znanstvenorazsikovalno področje brez zavestnega razvoja disciplinarnega jedra namreč izgublja svoje lastne temelje. V različnih kulturnih okoljih prerajanje poteka na različne načine, z različno tradicijo - skupno vsem pa je poudarjeno iskanje disciplinarnega jedra in srečanje umetniških disciplin ob istih bistvenih vprašanjih - v istem trenutku sodobnosti. Katera so torej bistvena, aktualna teoretska vprašanja? In katera so bistvena, aktualna metodološka vprašanja? Na katera izmed teh vprašanj je mogoče odgovoriti bodisi s teoretskim argumentiranjem bodisi z oblikovalskim eksperimentiranjem? Katera so vprašanja, ki terjajo odgovore izključno s konkretnim, vnaprej opredeljenim oblikovalskim eksperimentiranjem? Katera pa so tista, na katera odgovori se porajajo v kritični refleksiji vzporednega projektantskega dela? Kako jasno izoblikovati tovrstna raziskovalna vprašanja? Iskanje odgovorov na našteta vprašanja združuje pristop t.i. znanstvenega raziskovanja v procesu oblikovanja ("through design" ali "by design" [Heynen, 2006]), katerega jedro je proces oblikovanja, in katerega ožje in bolj razvito polje delovanja izhaja iz zrele prakse arhitekturnega oz. oblikovalskega snovanja in proučevanja sledi tega snovanja v prostoru ("by practice"). Rezultati raziskovanja "iz prakse" obsegajo nova znanja o načinih, kako oblikovalec ("reflective practitioner" - [schön, 1983]) obvladuje svoje znanje in razumevanje, še posebej miselni prostor svojega znanja o prostoru in razumevanja prostora. Drugi sklop rezultatov pa razkriva način, kako se oblikujejo javni vedenjski vzorci ustvarjalca, in kako jih le-ta uporablja v podporo svoji oblikovalski praksi [Schaik, Johnson, 2011]. Raziskovanja "iz prakse" se običajno lotevajo zreli arhitekti (po vsaj desetih, morda dvajsetih letih prakse), ki začutijo potrebo po kritični distanci do svoje lastne in družbene ustvarjalne preteklosti in sedanjosti, za svoje ustvarjalni preporod, za višjo stopnjo konkurenčnosti itd. Razprave o naravi oblikovalskega znanja poudarjajo [Lawson, Dorst, 2009], da višja stopnja zrelosti arhitekta ne pomeni boljšega izvajanja istih nalog, temveč predvsem to, da zreli arhitekti počno druge stvari kot arhitekti na nižjih stopnjah razvoja in to tudi na posvem drugačen način. Kaj torej lahko prinaša obravnavani pristop npr. na ravni diplomantov? Preveriti bi veljalo možnosti razvoja obravnavanega pristopa za vse nivoje zrelosti arhitekta - bodisi kot umetnika, bodisi kot znanstvenika ali morda celo generalista. Katera vprašanja so rešljiva v različnih stopnjah zrelosti arhitekta kot projektanta-umetnika, arhitekta-raziskovalca ali morda arhitekta-generalista? Eden izmed problemov arhitekture kot znanstvene discipline je, da je velik delež bistvenega metodološkega znanja, ki nastaja v procesu projektantske prakse, implicitnega ("tacit knowledge"-[Polanyi, 1966]). Kar pomeni, da je to znanje prenosljivo le posredno. Ne le med disciplinami, ampak tudi "znotraj" arhitekture. S tem pa je povezan tudi problem povezovanja teoretskega znanja z metodološkim v okviru iste oblikovalske discipline, pa naj so teorije še tako (znanstvenoraziskovalno) odlične. Proces družbenega priznavanja znanstvenoraziskovalnega dela, ki izhaja iz obravnavanega pristopa, se torej ne sooča le s problemom metamorfoze znanja iz implicitnega v eksplicitno, temveč tudi s problemom priznavanja vizualnega jezika kot bistvenega, verndar ne tudi zadostnega sporočilnega medija za posredovanje rezultatov dela tega pristopa. Zahteva po ubesedovanju znanstvenih rezultatov pač ni kaprica znanstvenih disciplin, v katerih eksplicitna narava znanja prevladuje, temveč sporočilna nuja - ki ne le posreduje rezultate meddisciplinanremu diskurzu, temveč tudi oblikovalski disciplini sami pomaga v procesu pretvarjanja implicitnega znanja v eksplicitno (in nazaj), iz abstraktnega v konkretno (in nazaj). Po drugi strani pa znanstvenoraziskovalna besedila pod vplivom meddisciplinarnega diskurza pogosto ostajajo brez sporočilnega naboja, ki bi ustrezal h kulturnemu razvoju usmerjeni disciplini. Razvoj sposobnosti pretvorbe implicitnega znanja v eksplicitno s pomočjo razvoja pestrosti najsodobnejših načinov predstavitev je temeljni cilj vseh znanstvenoraziskovalnih usposabljanj na področju arhitekture, ki se posebej posvečajo navedenemu pristopu: od doktorskih programov do usposabljanja raziskovalnih mentorjev. ob interpretacijah obravnavanega pristopa pa ob identifikaciji pristopa in prizadevanjih za njegov razvoj naletimo na vrsto nesporazumov. Eden izmed njih izhaja iz razlikovanja med znanstvenim in umetniškim raziskovanjem, ki je posledica razlik v filozofiji znanosti in umetnosti. Je mogoče med njima kdaj postaviti enačaj in pod kakšnimi pogoji? Je arhitekturno projektiranje npr. v slovenskem kulturnem prostoru res zgolj strokovno ali morda družbeno priznano umetniško aplikativno razvojno raziskovalno delo, ali vsaj vir informacij znanstvenega raziskovanja? Je znanstvenoraziskovalno delo res zgolj podpora umetniškemu ustvarjanju? Kako je mogoče preseči ločnico? Kateri so torej tisti koraki, ki so potrebni, da arhitekturna praksa ni le vir informacij ali/in aplikacija, temveč preizkusni laboratorij znanstvenega ustvarjanja? Nekaj odgovorov lahko najdemo v najnovejših raziskavah s tega področja [Koskinen, Zimmerman, Binder, Redstrom, Wensveen, 2011]. Ostaja pa vprašanje, kako prepoznati in intenzivneje razviti obravnavani pristop v okviru integralne tradicije raziskovanja na področju arhitekture [Zupančič, 2009]. Rezultat umetniške narave raziskovanja je delo, ki je lahko družbeno priznano kot umetniško - to je na področju arhitekture npr. arhitekturni projekt oz. njegova realizacija. Rezultat pa je (lahko) tudi novo občutenje umetnosti. Rezultat znanstvenega pola raziskovanja pa je v kontekstu raziskovanja arhitekturne prakse novo znanje in razumevanje procesov arhitekturnega projektiranja, miselnega sveta kreativnega ustvarjanja in pogojev tega ustvarjanja, mnogoterosti družbene vloge ustvarjalca in načinov njegovega delovanja. Rezultat, ki je lahko priznan kot znanstvenoraziskovalno odlično delo, je lahko novo razumevanje stvarnosti, nov oz. posodobljen metodološki pristop, nova ali posodobljena metoda dela - ne pa sam projekt/ realizacija ali serija projektov/realizacij. Tako umetniško kot tudi znanstvenoraziskovalno priznanje odličnosti je zadeva družbe, ki določa pogoje za polarno, pa tudi medsebojno priznanje. Iskanje skupnega jedra oblikovalskih disciplin v okviru hitro razvijajočega se obravnavanega raziskovalnega pristopa ima lahko za posledico novo izolacijo "podobno mislečih". Zato je nujna vzporedna integracija raznolikih raziskovalnih pristopov oz. iskanje ravnovesja med njimi, glede na naravo in bistvo raziskovalnih problemov, ki se jih raziskovalec loteva. Viri in literatura Zupančič, T. (2009): Communicating (by) curriculum design: the integral tradition on doctoral scholarship in architecture. V: VERBEKE, Johan (ur.), JAKIMOWICZ, Adam (ur.). Communicating (by) design : proceedings of the colloquium "Communicating (by) Design" at Sint-Lucas Brussels from 15th - 17th April 2009. Brussels: Hogeschool voor Wetenschap & Kunst; Gent: School of Architecture sint-Lucas; Göteborg: chalmers University of Technology, str.: 675-685. Heynen, H. (2006): Unthinkable Doctorates? Introduction. V: The Journal of Architecture, 2006/11, str.: 277-282. Koskinen, I., Zimmerman, J., Binder, T. Redstrom, J. Wensveen, S. (2011): Design Research Through Practice. Morgan Kaufmann, Waltham. Lawson, B. R., Dorst, C.H. (2009): Design Expertise. Architectural Press, Oxford. Polanyi, M. (1966): The Tacit Dimension. Doubleday & Co., New York. schön, D. (1983): The Reflective Practitioner, How Professionals Think in Action. Basic Books, New York. Schaik, L. V., Johnson, A. (eds.) (2011): By Practice, By Invititation: Design Practice Research at RMIT. Onepointsixone, Melbourne. izr. prof. dr. Tadeja Zupančič tadeja.zupancic@fa.uni-lj.si UL Fakulteta za arhitekturo Mevludin Zečevic, Amir Čauševic, Nerman Rustempašic_ PRESERVATION OF A TRADITIONAL TIMBER ROOF: THE CASE OF THE HANDANIJA MOSQUE ohranitev lesenega osTREšJA: PRIMER MošEJE HANDANIJA UDK 72.04 COBISS 1.02 prejeto 23. 10. 2012 abstract in this article, the authors provide a brief overview of their personal involvement in the inspection of the roof timbers of the Handanija Mosque in Prusac. As well as the inspection, the authors were asked to propose a design for the roof structure. The handanija mosque, built in 1617, is an important example of the cultural heritage of Bosnia and Herzegovina, the mosque was designated as a National monument ofBosnia and herzegovina in 2005. the form, design and proportions of this traditional vernacular building render it a unique example of the classical style. the mosque is rectangular in plan, with sides of 16.30 x 12.70 m, and belongs to the single-space type of mosque with an open porch and stone minaret. It was damaged by shelling during the 1992-1995 war, taking several direct hits to the walls, roof and minaret. the roof timbers were completely destroyed and the rest of the building was badly damaged. the authors suggested amending the structural bearing system by eliminating the hanging trusses and introducing the traditional components of posts, beams, struts and tie beams, as typical of this type of building. A 52.5° roofpitch was suggested, in keeping with Bosnia"s traditional vernacular architecture, which also reduces the intensity of horizontal forces. Authors suggest a 52.5° roof pitch for the following reasons: it is in keeping with the indigenous architecture of central Bosnia, it reduces the intensity of horizontal forces, and it takes account of the fact that a hand-cut roof cladding does not always ensure identical geometry and pitch. key words structural system, roof timbers, vernacular architecture, heritage, mosque. izvleček V tem članku avtorji na kratko predstavljajo svojo vpletenost v pregled lesenega ostrešja mošeje Handanija v Pruscu. Poleg pregleda so avtorje prosili tudi za predlog projekta za ostrešje. Mošeja Handanija, zgrajena leta 1617, je pomemben primer kulturne dediščine Bosne in Hercegovine. Leta 2005 je bila razglašena za nacionalni spomenik Bosne in Hercegovine. Zaradi oblike, zasnove in skladnosti je ta tradicionalna, avtohtona zgradba enkraten zgled klasičnega sloga. Mošeja ima pravokotni tloris s stranicami 16,30 x 12,70 metra in spada med enoprostorske mošeje z odprtim preddverjem in kamnitim minaretom. Poškodovana je bila med bombardiranjem v vojni v letih 1992-1995. Zadete so bile stene, streha in minaret. Popolnoma je bilo uničeno leseno ostrešje in tudi drugi deli zgradbe so bili močno poškodovani. Avtorji so predlagali popravilo nosilnega sistema ostrešja tako, da bi odstranili vnaprej pripravljena strešna ogredja in uporabili tradicionalne komponente, kot so steber, prečnik, opornik in poveznik, značilne za tovrstne zgradbe. Predlagali so 52,5° nagib strešine skladno s tradicionalno bosansko avtohtono arhitekturo, ki tudi zmanjšuje pritisk vodoravnih sil ter upošteva, da ročno izdelana strešna kritina ne zagotavlja vedno natančnih oblik in naklona. ključne besede nosilni sistem, leseno ostrešje, avtohtona arhitektura, dediščina, mošeja The principal conditions to be met when choosing a roof structural system, besides compatibility with the architectural concept, are the expected loads, special requirements arising from unusual conditions and effects such as wind or earthquake, potential variance of laws, flexibility, impact on the height of the building and spot height, availability of materials and duration of construction, local conditions relating to construction, simplicity of manufacture (production), approved budget, and their impact on other systems, appearance, aesthetic potential and so on. Where the reconstruction of heritage buildings is concerned, care should be taken to retain original elements of the architectural composition and to employ original building methods, in keeping with accepted methods used in the renovation and preservation of the architectural heritage. The methodological approach entails an analysis of the structural damage and an attempt to identify the original form of the structure. It would be a mistake to embark on reconstruction and conservation without first identifying the causes of the damage and the original structural system. These data should then form the basis for respecting the integrity and authenticity of the historic building during the intervention and consolidation process. The analysis and assessment should be the result of cooperation from experts in different disciplines-architects, builders, designers, archaeologists, art historians and so on. In addition, it is important for everyone involved in the restoration and preservation of the building to have at least a basic knowledge of the conservation and consolidation of historic buildings. History, architectural and structural characteristics of the Handanija mosque The Handanija Mosque was built in 1617, as recorded on the chronograms over the entrance doorway and the gateway to the harem surrounding the mosque. It is known as the Handanaga, Handanbey or Handanija Mosque after its founder, Handan-aga, a wealthy ottoman official, whose tombstone can still be seen inside the mosque harem. Throughout its history, the mosque has been the centre of the cultural and religious life of Prusac, occupying the position once held by the mediaeval fort. It contained ceramic levhas1, the only known example of the use of ceramics for this purpose in Bosnia and Herzegovina; they were the gift to the Islamic community from a Muslim traveller who visited the mosque. For almost three hundred years, these three decorated ceramic plaques - two representing the Harems2 in Mecca and Medina, the third a verse from the Qur"an in calligraphy - were on the mihrab3 wall. The Handanija Mosque is an important part of Bosnia and Herzegovina"s heritage, with much remaining of the original 17th century mosque, evidence PRESERVATION OF A TRADITIONAL TIMBER ROOF: THE CASE OF THE HANDANIJA MOSQUE of its long cultural and religious history. It is rectangular in plan, with sides of 16.30 x 12.70 m; the minaret is partly set into the south-east wall. The interior is a single space roofed by a timber interior dome. Four kinds of limestone were used to build the mosque, which is entirely plastered and whitewashed apart from the window lintels. This is the only mosque in Prusac with a stone minaret. and project documentation was produced, on the basis of which the Handanija Mosque was restored to full use in 2003. The architectural design produced by CHwB was used as the basis for the structural design, with additional input from the findings of the survey. The basic principle specified for the project was the use of traditional materials and techniques. Figure 1: Plan of the Handanija mosque immediately prior to restoration [http://www.chwb.org/regional/documents/The_Handanija_Mosque_ Restoration.pdf]. Slika 1: Tloris mošeje Handanija. The Handanija mosque has two features that make it unique -its remarkable arcaded porch, and the octagonal segmented timber dome over the prayer hall. The sections of the domical vault below the hipped roof have four breaks between the base and the flat central ceiling called "sofraluk" from which hangs a wrought iron lamp. The ceiling boards are fixed to the frame, adding strength to the frame of the dome. The ceiling is decorated with edging boards with a fleur-de-lis design, and semicircular mouldings were nailed to the ceiling boards to form an orthogonal pattern. In 1993 the Handanija Mosque took several direct hits from shells, which caused extensive damage to the walls, roof and minaret. The roof timbers were destroyed by fire and the rest of the structure was badly damaged. The entire building was destabilized, and no traces of the ceiling and dome structure remained, with the exception of the corners of the roof beams. The interior suffered further damage when the fallen timbers were removed by local residents, who used them as firewood. Earlier photographs reveal that the original roof cladding of shingles was replaced by tiles during the 1940s or 1950s. It is not known whether the roof timbers were also replaced at that time. Analysis of reconstructive interventions on the Handanija mosque In 2002, on the initiative of the Islamic Community of Bosnia and Herzegovina in cooperation with CHwB and the Faculty of Architecture in Sarajevo, a survey of the mosque was conducted figure 2: plan of the primary structure of the newly-designed roof by cHWB [http://www.chwb.org/regional/documents/The_Handanija_Mosque_ Restoration.pdf]. Slika 2: Tloris osnovne strešne konstrukcije - nova streha. The structure decided upon for the timbers of the hipped roof, with a pitch of 45°, consisted of ridge beams, wall plates, purlins and hanging trusses, forming the primary structure, with rafters as the secondary structure. Tower 5 software was used to compute the spatial model, on the basis of which the roof elements were analyzed and their dimensions determined. The 14 x 14 cm rafters are of category II softwood, varying in length from 3.20 to 4.20 or 6.80, set 85 cm apart. The ridge beam, measuring 16 x 20 cm in section, was also of category II softwood; based on the survey findings, the same section of 16 x 20 cm was also adopted for the roof arris. The purlins, also 16 x 20 cm in section, are also of category II softwood. figure 3: plan of the secondary structure of the newly-designed roof by cHwB [http://www.chwb.org/regional/documents/the_Handanija_mosque_ Restoration.pdf]. Slika 3: Tloris strešne konstrukcije - nova streha. PRESERVATION OF A TRADITIONAL TIMBER ROOF: THE CASE OF THE HANDANIJA MOSQUE Figure 4: Section A-A of the newly-designed roof structure by CHwB [http: www.chwb.org/regional/documents/The_Handanija_Mosque_Restoration.pdf]. Slika 4: Prerez A-A, nova streha. Following a statics computation, the following hanging trusses V1 and V2 were adopted: 20 x 24 cm tie beam of category II softwood, and 16 x 16 cm posts and struts, also of category II softwood. Figure 5: Section B-B of the newly-designed roof structure by CHwB [http:// www.chwb.org/regional/documents/The_Handanija_Mosque_Restoration.pdf]. Slika 5: Prerez B-B, nova streha. The interior dome consists of 5 x 16 cm centring fixed with E 42/110 nails. The ceiling joists are 14 x 14 cm in section. Figure 6: Section D-d of the newly-designed roof structure by CHwB [http:// www.chwb.org/regional/documents/The_Handanija_Mosque_Restoration.pdf]. Slika 6: Prerez D-D, nova streha. The structural bond between the newly-designed roof and the current supports - the walls - and the level and definition of the bearings are not clear. The bearing structure consist of the vertical masonry structure, which should be examined, repaired and consolidated, after which the components for fixing and bearing the roof structure should be prepared. The design that was the subject of review was a modification of the roof structure in line with the wall, eliminating two posts in line with the wall and transferring the load from the hanging trusses and part of the roof to the main truss, thereby creating a potential structural weak spot, given the nature and susceptibility of a hanging truss bearing structure. The span structure also takes the load of the other span structures without assurance that the chosen geometry will remain unaltered... The basic principles of established methods of reconstruction and preservation of cultural monuments are to some extent neglected as regards the consistent application of the building"s authentic proportions and its historical and geographical context. Despite the absence of proper project documentation based on the proportions typical of the architecture of the region, it was possible to achieve an authentic architectural expression. In fact, though the roof pitch of 45° all round makes the construction of the roof simpler and more practical, and the proportions of the resulting structure are approximately equal to the ratio between the deep overhang and the height of the building to the eaves typical of Central Bosnian architecture, to be authentic the pitch of the hip ends of the roof should be less steep than that of the longer sides. In addition, though the roof was originally clad with wooden shingles, which again is typical of Central Bosnia, dictated by the climate and geographical features of the region, the new roof was clad with tiles. An analysis of the architecture and the characteristics of the structural system of buildings of the same type and architectural style in Bosnia and Herzegovina, the single-space mosque with open porch and stone minaret, dating from the classical period of Ottoman architecture, makes it possible to propose a new design that would to a great extent provide authenticity of form and concept. It is clear from representative examples from the same period that the load of the roof is transferred uniformly along the outer bearing walls. This type of structure can be seen in both public and residential buildings in Bosnia and Herzegovina, such as the Gazanferija Mosque in Banja Luka, which is of the same date and style as the Handanija Mosque in Prusac. An "attic dome" is also to be seen in the Čaršijska Mosque in Bosanski Novi, the Azizija Mosque in Bosanska Kostajnica, the Ferhadija Mosque in Tešanj, the Magribija Mosque in sarajevo, the Tabačica and Šarica Mosques in Mostar, the Turalibey Mosque in Tuzla and the Jahja Pasha Mosque in skoplje near Glamoč. The wooden domes in these mosques could be either an indigenous architectural concept or the result of repairs following the failure of a masonry dome, in an attempt to conjure up the former beauty of the mosque. Figure 7: Drawings of the Gazanferija Mosque in Banja Luka [Husedžinovič, S., (2005): Documents of Survival, MGZ, Zenica, page 434]. slika 7: Načrti mošeje Gazanferija, Banja Luka. PRESERVATION OF A TRADITIONAL TIMBER ROOF: THE CASE OF THE HANDANIJA MOSQUE The Magribija Mosque in Sarajevo has a barrel roof rather than Proposed reconstruction following survey and analysis a dome. Nonetheless, drawings of the mosque reveal a typical The proposed load bearing system eliminates the hanging trusses example of traditional roof timbers in Bosnia and Herzegovina, and introduces the traditional elements of posts, beams, struts without the use of hanging trusses as in the design for the and ties typical of this kind of building. The roof pitch should be reconstruction of the Handanija roof. Figure 8: Plan of the roof of the Magribija Mosque in Sarajevo [Bečirbegovič, M., (1990): Mosques with Wooden Minaret in Bosnia and Herzegovina, Veselin Masleša, Sarajevo, page 46, 178]. Slika 8: Tloris ostrešja, Magribija, Sarajevo. 52.5° on the long sides and 48° at the hip ends, in keeping with the indigenous architecture of Central Bosnia. This also reduces the horizontal forces. Figure 11: Plan of ceiling structure - proposed new design. Slika 11: Tloris stropa, predlog obnove. Figure 9: Section of the roof of the Magribija Mosque in Sarajevo [Bečirbegovič, M., (1990): Mosques with Wooden Minaret in Bosnia and Herzegovina, Veselin Masleša, Sarajevo,. page 46, 178]. Slika 9: Prerez, Magribija, Sarajevo. The drawing below is of part of the angle of the roof structure of the Koski Mehmed Pasha Mosque in Mostar, which transfers the load to the outer walls. Figure 12: Plan of primary roof structure - proposed new design. Slika 12: Tloris osnovne strešne konstrukcije, predlog obnove. The uniformity, spacing and layout of the posts create a system of triangles around the perimeter of the building, which increases the building"s resistance to the winds that are a feature of the region at certain times of the year. Figure 10: Example of roof structure: part of the Koski Mehmed Pasha mosque in Mostar (2004 : Journal of the Commission to Preserve National Monuments, Figure 13. Spatial layout of the roof structure - proposed new design. Baština/Heritage, Sarajevo]. Slika 10: Prostorski prikaz ostrešja, Koski Mehmed Paša, Mostar. Slika 13: Prostorski prikaz zasnove ostrešja in kupole, predlog. PRESERVATION OF A TRADITIONAL TIMBER ROOF: THE CASE OF THE HANDANIJA MOSQUE Figure 14: Longitudinal section of the roof - proposed new design. slika 14: Vzdolžni prerez ostrešja, predlog. figure 15: cross section of roof- proposed new design. slika 15: Prečni prerez ostrešja, predlog. The proposed roof pitch is 52.5° on the longer sides and 48° at the hip ends, for the following reasons: • it is in keeping with the indigenous architecture of Central Bosnia, • it reduces the magnitude of the horizontal forces, • it takes into account the fact that hand-cut roof shingles do not always guarantee the same geometry and imbrication. drawn up on the basis of this documentation, and conservation strategies developed accordingly. Another important point to take into consideration is that thoughtless interventions destroy the structural continuity of historic buildings. Before embarking on any intervention, the social, cultural, economic and political context of the building should be analyzed. Historic buildings and monuments form an important link between our times and the past, reflecting past social, cultural and economic circumstances. The intervention and consolidation should respect the integrity and authenticity of the historic building. It would seem that the aesthetic virtues of traditional Bosnian buildings praised by foreign architects are the very features that undermine their structural integrity and render them vulnerable to earthquakes, leading these architects to propose a fake design. The work of analysis and evaluation should be a cooperative effort by specialists from different disciplines - seismologists, architects, engineers and art historians - who should also have a shared knowledge of the conservation and consolidation of historic buildings. New interventions, outward changes or appropriate new structures should not destroy the historical materials and features of the buildings and their typical proportions so that, if such alterations are reversed in future, the basic form and integrity of the historical features would remain intact. Though it is impossible to give a general rule for the choice of intervention, certain guidelines can be proposed: respect for the original concept, a careful balance between safety and durability, the principle of minimal intervention, and a detailed assessment of the opportunities provided by old and new technologies and techniques. Conclusion The fundamental principle applicable to work on architectural monuments is the use of traditional techniques, structural systems and materials, with an awareness of the problems arising from the lack of traditional materials and craftsmen. The roof timbers consist of the traditional elements of posts, beams, struts and ties typical of this type of building. The large trigonous volume of the roof, with its deep overhangs, remains an important element of Bosnian architecture where the roof is a dominant feature of the composition. In a climate such as that of Central Bosnia, deep eaves provide shelter from the elements, an "open-closed" space giving traditional houses a sense of continuity with nature, while the subtle profiles of such roofs reflect the Bosnian aesthetic sensibility. In addition, these buildings were major architectural features at the time they were built, and remain important determinants of our cultural heritage and witnesses of our past, deserving our attention and efforts to preserve them for future generations. If the traditional features of our heritage continue to be disregarded, the glories of our past will be consigned to oblivion. Timber construction in Bosnia as a whole should be inventoried and documented to ensure that we are aware of the value and current state of these buildings. Programmes for their preservation and consolidation could be Asst. Prof. Mevludin Zečevic, Bsc.Arch. Msc. mevludinz@af.unsa.ba FA Univerza v Sarajevu Asst. Prof. Amir Čauševic, Bsc.Civ.Eng, Dr.sc. causevicamir@hotmail.com FA Univerza v Sarajevu Asst. Prof. Nerman Rustempašic, Bsc.Arch. Dr.sc. nermanr@af.unsa.ba FA Univerza v Sarajevu PRESERVATION OF A TRADITIONAL TIMBER ROOF: THE CASE OF THE HANDANIJA MOSQUE Viri in literatura Cultural Heritage Without Borders http: //www. chwb. org/regional/documents/The_Handanij a_ Mosque_ Restoration.pdf, . Husedžinovic, S., (2005): Documents of Survival, MGZ, Zenica. (2004) : Journal of the Commission to Preserve National Monuments, Baština/Heritage, Sarajevo. Čauševic, A., Zečevic, M., Rustempašic, N. (2011): "Preserving the original system of a timber roof structure: the example of the Handanija mosque in Prusac", SHATIS"11 International Conference on Structural Health Assessment of Timber Structures - Lisbon, Portugal. Becirbegovic, M., (1990): Mosques with Wooden Minaret in Bosnia and Herzegovina, Veselin Masleša, Sarajevo. Jeronima Kastelic, Tomaž Novljan, Aleš Vodopivec_ UČINEK SENCE PRI SNOVANJU, ZAZNAVANJU IN DOŽIVLJANJU ARHITEKTURNEGA PROSTORA the shadow effect in the conception, perception and experience of architectural space UDK 72.01 COBISS 1.02 prejeto 20. 10. 2012 izvleček Dejanski pomen in vloga sence ne kot samo fizične posledice odsotnosti svetlobe ali naravne povezanosti med obliko in svetlobo, ampak njena vloga v smislu iskanja izhodišča za reševanje aktualnih prostorskih vprašanj sodobne arhitekture, arhitekturnega prostora, v katerem se človek giblje, prebiva in funkcionira kot normalna in zrela osebnost, je torej bistven na doživljajski ravni človeka. Upoštevanje slednje se najbolj izraža na Vzhodu (primer Japonske), kot dokazujemo v članku, je pa prisotna na Zahodu, predvsem v javnih zgradbah posebnega pomena: muzeji in cerkve. Senca pa tudi daje predmetu njegovo lastno vrednost in opazovalcu sporoča o svoji obliki. Tako jo lahko uporabimo ali celo "izrabimo" za navidezno, iluzorno, napačno dojemanje prostora. ob vednosti vpliva sence na opazovalca lahko dosežemo določeno doživljanje. obravnavani arhitekti nam to dokazujejo z izpostavitvijo problema figure in ozadja. Poudarili smo dejstvo, da je prostor konstrukcijska in funkcionalno zaključena celota in vendar ne samo to. Prostor z igro senc postaja tudi orodje za zaznavo doživljajskega učinka. Čeprav je današnje vsesplošno kot tudi arhitekturno obdobje zelo zaznamovano s tehnološkim napredkom, pa bo človek v njem dosegel svoj optimum samo, če se bo ponovno obrnil vase in "začutil" v sebi prostor, ki ga obdaja zunaj. Arhitektura bo oplemenitila in doživljajsko izpopolnila prostor vedno, ko bo v njem našla mesto za dialog svetlobe in sence. abstract The actual meaning and role of the shadow, not only as a physical consequences of the absence of light or a natural connection between form and light, but its role in terms of finding the origin for solving the current spatial issues of contemporary architecture, architectural space in which a human being moves, lives and functions as a normal and mature personality is, therefore, on an experiential level essential to them. consideration of the latter is most evident in the East (e.g. in Japan) as proved in the article. But it is present also in the west, especially in public buildings of special interest: museums and churches. A shadow also gives the object its own value and communicates its form to the observer. Thus, it can be used or even "exploited" for the virtual, illusory, erroneous perception of space. Knowing how a shadow affects the observer, we can achieve a certain experience. The mentioned architects prove this point by exposing the problem of figure and background. We emphasized the fact that the space is acomplete structural and functional space unit, but not only that. A place where shadows play across the space is becoming a tool for the detection of the experiential effect. Although today"s universal as well architectural period is denoted by technological advances, man will reach its optimum in it only if he will look within himself again and "feel" inside the space that surrounds him outside. Architecture will always ennoble and experientially perfecta space if it will find a place for light and shadow to have their dialogue. ključne besede senca, vidno zaznavanje, problem figure in ozadja, iluzija, čustva key words shadow, visual perception, the problem of figure and background, illusion, emotions. Zavedanje, dojemanje in doživljanje prostora ter hkrati razlage vidne zaznave informacije, ki jo dobi opazovalec s senco, je odvisno od opazovalčevega izkustva in čustev. Pomen in simbolična vrednost sence sta na ozemlju vzhodnjaških kultur drugačna kot na področju zahodnih kultur. Bleda svetloba ali pa temačni obrisi na zidu pomenijo vzhodnim kulturam veliko več kakor prostorno okrasje. senčna intenziteta in senčne oblike ter linije se prek dneva spreminjajo, kar da prostoru dodatno dinamiko, globino in doživljajski pomen. Temen prostor, ki ga zahodna kultura vidi kot nekaj negativnega ali umazanega in zanemarjenega, kultura vzhoda pa ga poskuša ohraniti in na neki način celo idealizirati. Zahodna kultura v nasprotju s kulturo vzhoda prisega na čistost, odprtost in na svetlost prostora [Tanizaki, 2002, str.: 31]. Koncept o igri svetlobe in ustvarjanju prijetnega prostora s pomočjo svetlobnih učinkov je senco v svetu zahodne kulture zanemaril. O senci govori samo kot o posledici svetlobe. V bistvu pa je v svetlem, belem in v čistem prostoru ravno temna točka, linija, oblika ali ploskev sence tisti arhitekturni element, ki prostoru daje globino in estetsko vrednost. In kakor je svetloba nujna za nastanek sence in senčnega učinka v arhitekturnem prostoru, je senčen oz. temen prostor pomemben za doživljanje svetlobe. Vprašanje pri vsem tem pa je, v kolikšni meri in kakšen vpliv dejansko ima senca na doživljajski vidik v opazovalcu in kako bo senca v arhitekturnem prostoru zasnovana, da bo ta doživljajski učinek dosežen. Dodatno si zastavljamo še naslednja vprašanja: Kakšna sta dejanski pomen in vloga sence ne kot samo fizične posledice pomanjkanja svetlobe ali naravne povezanosti med obliko in svetlobo, ampak kakšna je njena vloga v smislu iskanja izhodišča za reševanje aktualnih prostorskih vprašanj današnje sodobne arhitekture, arhitekturnega prostora, v katerem se človek giblje, prebiva in funkcionira kot normalna in zrela osebnost? Ali lahko s pomočjo uporabe sence, senčnega učinka in posledično iluzije prostor ustvarimo harmoničen, lep ali grd, domač ali tuj, prijeten ali neprijeten... mu spremenimo obliko in tako vplivamo na dojemanje in doživljajski afekt opazovalca? Koliko je senca kot taka neodvisna od predmeta, ki senco vrže, ter kolikoje prav senca tista, ki predmetu daje sporočilno vrednost o lastni obliki? Iščemo odgovor na vprašanje o morebitni načrtni deformaciji oblike ali prostora s pomočjo sence? Kako s pomočjo sence vplivati na človeka pri dojemanju in doživljanju prostora - oblike? Ali deformacija oblike lahko pripelje do določene zmede informacij, ki ji lahko rečemo tudi kaos informacij, toda ali je mogoče prav v takem kaosu zaznati določeno zakonitost, ki jo s seboj prinese senca kot taka? Ali s pomočjo pravilne uporabo sence v prostoru lahko v človeku izzovemo/povzročimo različne potrebe? Pri tem je treba upoštevati dva izhodiščna koncepta: Prostor bomo načrtovali in oblikovali z naravnimi sencami in bo kot orodje uporabljena naravna svetloba. Tako se bosta intenziteta in položaj senc prek dneva spreminjala. Za povzročanje doživljajev v opazovalcu uporabimo umetno senco in kot orodje umetno svetlobo. Kontrola in usmerjenost doživljajskih vidikov arhitekta sta tu intenzivnejši. Hipoteza Izhajamo iz stališča, da predmed dobi svojo vrednost ne le iz materiala ter oblike, temveč tudi iz sence, preko katere opazovalec dobi prvo informacijo o obliki. To dejstvo pa lahko celo napelje k "uporabi" sence kot tistega arhitekturnega elementa, ki bo pri opazovalcu dosegel želen učinek ali celo doživljanje oziroma vplival na opazovalca pri dojemanju in doživljanju prostora. Vplivi doživljaja v opazovalcu so odvisni od vrste, jakosti in obsega sence v prostoru ter njenih razmerij do njega. Pristop, materiali in metoda Cilj raziskave je senco obravnavati kot pomemben arhitekturni element in ne samo kot fizične posledice pomanjkanja svetlobe ter raziskati možnost, ali/da je lahko senca ena izmed tistih elementov arhitekture s katero razpolaga arhitekt, ki v opazovalcu -človeku povzroči opazovanje, emocijo, dojemanje ali poseben doživljajski vidik prostora. Pri opisovanju in razlagi pojmov o senci iz likovno-teoretskega področja in vidika vidnega zaznavanja ter doživljanja bo uporabljena deskriptivna metoda. Za dosego, obdelavo in predstavitev empiričnih rezulatov smo se posluževali tako lestvice semantičnega difertenciala kot tudi faktorske analize. Njuni podrobnejši rezultati bodo objavljeni v eni izmed prihodnjih številk znanstvene revije Etnolog. Učinek sence na definiranje, doživljanje in na zaznavanje arhitekturnega prostora s pomočjo dojemanja problema figure in ozadja Izstopajoča predstavnika snovanja arhitekturnega prostora z učinkom sence in svetlobe sta japonski arhitekt Tadao Ando in mehiški arhitekt Luis Barragan. Pri obeh je prisoten isti koncept svetlo-temnega oz. svetlobno-senčnega učinka, pa vendar je mogoče razbrati močen vpliv na eni strani vzhodne in na drugi strani zahodne kulture. Tadao Ando povzema koncept tipične japonske sobe z vidika doživljanja prostora, ki ni samo sklenjena kompozicija geometrije in geometričnih likov, ampak percepcija intenzitete in kvantitete senc in minimalne svetlobe. Izhajajoč iz tradicije, so zidovi v tradicionalnijaponski sobi v eni sami, nevtralni barvi, podvrženi komaj opaznim spremembam v barvnih odtenkih. Tak zavesten in vnaprej načrtovani način poudarjanja prisotnosti sence v prostoru je učinkoval na opazovalca oz. uporabnika prostora kot dejavnik za doživetje, razumevanje in spoznavanje. Prostor tako ni bil samo konstrukcijska in funkcionalna sklenjena celota, ampak orodje za zaznavo doživljajskega učinka, ki je odvisen od časa, izkušnje in od potrebe prostora. lahko rečemo, da je bila tradicionalna japonska soba zasnovana in delovala kot volumen, ki je presegel vidno in materialno otipljivo ter izvabljal doživljajske učinke, spodbujene z zaznavanjem razpoloženj v sobi. Prav na ta način tema in sence igrajo izjemno pomembno vlogo [Tanizaki, 2002, str.: 67]. Tadao Ando tradicionalni koncept japonske sobe povzame, nadgradi in koncept kompozicije skromne in preproste sobe razširi. V arhitekturno snovanje vnese še bolj izčiščeno formo konstrukcije, kompozicije in materiala. "Moj cilj je omejitev uporabe različnih materialov, poenostaviti izraznost v največji mogoči meri, izraziti bistvo in odpraviti vse nepomembno. V procesu snovanja in oblikovanja arhitekture je nujno med seboj povezati prostor in človeka. Z izčiščenjem stila s kar največjo pozornostjo in natančnostjo mislim, da se da doseči največji učinek ravnovesja v kompoziciji. Da bi dosegli ta učinek, se je treba vrniti na izhodiščno točko, na kateri medsebojni učinek svetlobe in sence razkriva preproste oblike; v tej smeri razmišljanja in zaznavanja to bogastvo preprostosti in primarnosti vnesti nazaj v snovanje arhitekturnega prostora od samega začetka koncepta," je zapisal Tadao Ando [glej Dal Co, 1996]. Hiša Koshino (Koshino House and Extension; Tadao Ando, 1979-81, Ashiya, Japonska) Senca kot arhitekturni element ima v konceptu oblikovanja in zaznave prostora hiše Koshino zelo močno vlogo. Preprosto, natančno in z močno pripovedno vsebino ter izčiščenostjo koncepta pri snovanju prostora. Prehod od svetlega k temnemu nam daje poglavitno informacijo o oblikah teles in prostoru [šuštaršič, 2004, str.: 138]. Količina med svetlobo in temo v kompoziciji t.i. svetlostni ključ kompozicije prostora in ploskve stene v hiši Koshino ima na človekovo razpoloženje zelo močen vpliv; določen je z razponom tonskih vrednosti v kompoziciji oz. z velikostjo svetlostnega intervala, prav tako pa tudi s številom stopenj v okviru danega razpona. Izrazit durovski svetlostni ključ z velikim razponom in malo stopenj od svetle površine k temni vzbuja občutek vedrosti in dinamičnosti. Tako opazovalec zaznava kontrast med svetlo ploskvijo in diagonalno temno linijo na betonski, rahlo reliefni steni. Kompozicija naredi močen učinek na opazovalca. Psihologi so posebej analizirali dejavnike, ki pri organizaciji vidnega polja vplivajo na človeka prav v tem smislu. Človek pri opazovanju povezuje določene oblike v ločene, avtonomne enote in jih izloča od ozadja. Pri tem pojavu oz. fenomenu, ki so ga psihologi poimenovali problem figure in ozadja, nas zanima, katere oblike dojamemo kot zaključene enote. in jih izločimo iz okolice [šuštaršič, 2004, str.: 115]. Izhajamo namreč iz prepričanja, da predhodne izkušnje in znanje vplivajo na to, kaj bomo zaznali, in seveda tudi na hitrost zaznavanja določenega dražljaja. üb vsem pa seveda ne prezremo pomembnosti vpliva motivacije za zaznavo. Ko govorimo o motivaciji, pa mislimo na posameznikove potrebe, želje, cilje, interese, vrednote in podobno [Kompare, 2007]. Pri opazovanju učinka na steni v hiši Koshino sočasno obeh ploskev ne vidimo. svetle in temne ploskve lahko vidimo samo ločeno. Lahko rečemo, da svojo pozornost neprestano preklapljamo; enkrat jo lahko usmerimo bolj na temno diagonalno ploskev in se nam svetli del stene pomakne v ozadje - drugi plan, vendar stena še vedno deluje homogeno - enovito. Ko pa usmerimo pogled na svetli del stene, zaznamo dva izstopajoča trikotna lika, temen del se pomakne v globino in učinkuje kot razčlenitev stene na dva dela. Pri senčnem učinku na steni hiše Koshino temno, diagonalno linijo, ki jo lahko opredelimo tudi kot ploskev, dojamemo kot izstopajočo figuro (in je postavljena v očeh opazovalca v prvi plan); prevladujeta zaznavna dejavnika, t.i. velikost lika in svetlost. Senčni učinek teksture rahlo reliefne betonske stene da opazovalcu napačno, izkrivljeno informacijo o materialu, iz katerega je delo narejeno. kot izstopajočo figuro in je postavljena v očeh opazovalca v prvi plan. Slika 1: Detajl prostora v hiši Koshino [Dal Co, 1996]. Figure 1: Detail, house Koshino [Dal co, 1996]. Senca kot razčlenitveni arhitekturni element. Tako opazovalec steno zaradi senčnega učinka in fakture površine stene naprej zazna kot nekaj mehkega in zaradi lastnosti psihičnega procesa izkušnje steno lahko asociativno opredeli kot blazino. Japonska soba je prostor, katerega koncept oblikovanja prostora oz. volumna izhaja iz razumevanja, doživljanja in zaznavanja različnih zidov oz. ploskev, ki prostor sestavljajo. Japonska soba predstavlja rezultat tehnike frontalne zaznave v nasprotju z zahodnim konceptom prostora, dojetega skozi globinsko perspektivo [Tanizaki, 2002, str.: 67]. cerkev v Tarumi (Church in Tarumi; Tadao Ando, 1991-93, Kobe, Japonska) "Skozi tradicijo češčenja prednikov je vstop v temen prostor v obiskovalcu vzbudil občutek, da je na posvečenem kraju" [Tanizaki, 2002, str.: 65]. Intenziteta, obseg in položaj sence v sakralnem prostoru cerkve v Tarumi in njen vpliv na dojemanje, zaznavo in na doživetje pustijo v opazovalcu močen vizualen in čustven učinek. Čistost konstrukcije in materiala, preprostost opreme ter zasnova kompozicije sakralnega prostora se popolnoma podredijo naravnim učinkom svetlega in temnega. Koncept mističnega se izrisuje na betonski, rahlo reliefni steni prezbiterija. Naravna svetloba prihaja v prostor od zgoraj. Tako je svečanost prostora še bolj poudarjena. Posebno izraznost daje magičen učinek reliefa preprostih, kvadratnih oblik, ki so v ritmu repeticije postavljeni po celotni površini stene. Te primarne oblike, postavljene v sistem rastra oz. mreže, imajo linijsko v horizontalni smeri močnejši relief. Tako je pridobljen učinek lebdenja. Naravna senca, ki ji kot orodje služi naravna svetloba, izrisuje temno, trikotno ploskev v prostoru prezbiterija. Intenziteta in položaj senc se prek dneva spreminjata, tako da je učinek mistike in posvečenega prostora še toliko bolj poudarjen. Tudi tu lahko zaznamo problem figure in ozadja. Močno intenzivno in ostro senco, ki jo lahko opredelimo kot trikotno ploskev, dojamemo Slika 2: Pogled na prezbiterij v cerkvi Tarumi [Dal Co, 1996]. figure 2: church Tarumi [dal co, 1996]. Uporaba stroge repeticije pri zasnovi in oblikovanju sakralnega prostora ter poudarjene horizontalne senčne linije stopnjujejo učinek umirjenosti. V tako zasnovani kompoziciji močno poudarjen senčni trikotnik deluje v ravnovesju in sprva na opazovalca nima velikega učinka. Njegova izraznost na dojemanje prostora se razvije, ko je pred trikotno senčno ploskev postavljen križ (kompozicija komplementarnega nasprotja vertikalne in horizontalne linije). Močno intenzivno in ostro senco, ki jo lahko opredelimo kot trikotno ploskev, dojamemo kot izstopajočo figuro in je postavljena v očeh opazovalca v prvi plan. Vendar pa ne moremo mimo upoštevanja možnosti izkrivljenja zaznave prostora, ki jo povzročata posebna konfiguracija in intenzivnost sence. Pred steno prezbiterija je v njegov senčni prostor postavljen križ. Bojazen, da se bo njegova podoba zlila s senco v ozadju in bo njegova močna simbolična moč izginila, je odveč. Učinek na opazovalca je ravno nasproten in kar naenkrat imamo v prostoru tri ravnine, od katerih najbolj izstopa v ospredje figura križa. Križ, kompozicija komplementarnega nasprotja vertikalne in horizontalne linije, je ena od oblik, ki sodi med osnovna načela zaznavne organizacije. V novejšem času so taka osnovna načela zaznavne organizacije opredelili t.i. gestalt psihologi. Glavna značilnost za to vrsto zaznavne organizacije je dojemanje povezovanja elementa in posameznikove čutne informacije v celoto. Omenjena načela pojasnjujejo, kako posameznik zaznava celote oz. kako združuje posamezne elemente v smiselne celote. Gestalt psihologi razlikujejo med načeli združevanja: načelo podobnosti, načelo bližine, načelo strnjenosti ali dobre smeri, načelo simetričnosti, načelo zaprtosti in načelo gibanja [Kompare, 2007]. Primer cerkve v Tarumi prikazuje odnos med videzom in njegovo prostorsko organizacijo: • Pomen in zakon izkušnje; izstopanje figure križa je hitreje in bolje prepoznavno kot ozadje, ker daje opazovalcu določen pomen, smisel in ga na osnovi izkušnje spominja na resničen predmet. • Pravi kot v figuri križa je preprostejši za opazovalčevo zaznavanje in zato hitreje razpoznaven od drugih kotov. • Oblika križa, ki jo tvorijo simetrični, pravilni sklopi, je preprostejša za zaznavanje in zato hitreje razpoznavna od drugih asimetričnih sklopov. • Dominanta vertikalna smer križa deluje bližje od diagonalne senčne, ki se riše na steni prezbiterija. Hiša Gilardi (Casa Gilardi; Luis Barragan, 1976-78, Tacubaya, Mexico) Zahodnjaški koncept oblikovanja prostora s pomočjo sence kot arhitekturnega elementa najdemo v arhitekturi mehiškega arhitekta Luisa Barragana. Njegov tradicionalni izhodiščni koncept uporabe sence kot arhitekturnega elementa se razlikuje od ideje Tadaa Anda. Pri obeh pa lahko zasledimo isti cilj; zasnovati in doseči v prostoru zaznave, ki bodo ponujale doživljajske učinke do oz. na vsakega posameznika posebej. "Kar zadeva moje pojmovanje in videnje arhitekture, verjamem, da je veliko tega, kar smo počeli v zadnjih petnajstih,dvajsetih letih predvsem akademsko, brez pravega in globljega razlikovanja in proučevanja novih oblik; to je bilo obdobje "internacionalne" arhitekture. Poglejmo na primer oblikovanje in uporabo ogromnih okenskih odprtin, ki niso nikakor primerne za naše ali katero koli drugo podnebje. Zaradi takega načina snovanja je bila objektom odvzeta intimnost, prikrajšali smo uporabnika za doživetje učinka svetlobe in sence. Arhitekti po vsem svetu so zmotno dajali pri oblikovanju arhitekturnega prostora prednost velikim zasteklitvam ali prostorom, ki se odpirajo na prosto. Dejansko so tako nekateri "domovi" postali samo steklene škatle ali bolje kubusi. Tako oblikovanje arhitekturnega prostora je primernejše za snovanje javnih, klubskih prostorov. Taka arhitektura nam omogoča, da smo povezani z zunanjim svetom in vidimo, kaj se zunaj dogaja. Ampak naše zasebno življenje ni življenje v klubu. Mogoče nas je ravno ta način gradnje privedel do neprestane želje po tem, da si vedno želimo zbežati ven, daleč stran od doma. Izgubili smo občutek za intimno, družinsko življenje in le-tega zamenjali za "javno", brezosebno življenje, daleč proč od dejanskega doma", je razmišljanje Luisa Barragana [http://www.greatbuildings.com/ buildings/Casa_Antonio_Galvez.html, ]. Prostor 10m dolgega rumenega koridorja v hiši Gilardi je razčlenjen z enakomernim ponavljajočim se ritmom svetlih in temnih površin. Svetloba prodira skozi vertikalne linijske odprtine v prostor in se razprši po stropu. Medialna linija med vertikalno ploskvijo stene in horizontalno ploskvijo stropa zaradi mehkega senčnega in svetlobnega učinka izgine. Prostor postane zaključena kompozicijska celota. Učinek volumna prostora je na opazovalca močnejši. Monotonost stroge alternacije intervala polno - prazno ali svetlo - temno (a - b - a - b) je razvrščen v vertikalno, linijsko kompozicijo prostora z močno defenzivo smerjo. Občutek globine prostoraje še večji. Dodatno je ta iluzija dosežena z uporabo kompozicije rumene in modre barve, subjektivnega barvnega pojava, ki se nanaša na prostorsko zaznavanje barv, t. i. barvna perspektiva . Načelno velja, da tople barve nam delujejo bliže, hladne pa bolj oddaljeno [Šuštaršič, 2004]. Enak svetlo-temni učinek je v projektu hiše Ishii uporabil japonski arhitekt Tadao Ando. Doživljajski učinek stopnjuje tako, da vertikalne linijske odprtine zasnuje od tlaka do stropa. V projektu hiše Koshino pa dinamiko prostora poudari z diagonalno smerjo kompozicije svetlo - temno. Slika 4: Detajl koridorja v hiši Koshino [Dal Co, 1996]. Figure 4: Corridor, house Koshono [Dal Co, 1996]. Koncept oblikovanja prostora s pomočjo problema figure in ozadja v hiši Gilardi ni omejeno le na uporabo svetlo-temnega kontrasta lestvice akromatičnih barv, kot ta učinek dominira v arhitekturi Tadaa Anda. Nasprotno, koncept hiše Gilardi je zasnovan na barvni harmoniji na osnovi kontrastnih odnosov. Barva prostora se odraža tudi v barvi senc in senčnega prostora. Izstopajoči barvni kontrasti so kontrast barve k barvi, toplo-hladni kontrast in kontrast barvne količine (kvantitete). slika 5: Dominantni učinek igre svetlobe in senčnega prostora interierja v hiši Gilardi [Saito, 2007]. Figure 5: Sequence of light and shaddow, house gilardi [Saito, 2007]. Močno intenzivni in ostri svetlobni, linijski snop reže in razčleni prostor stene na dva dela. Vloga sence in svetlobe zamenjata vlogi. Dominantna vloga kompozicije svetlo - temno je izrazitejša. svetlobni snop deluje kot zaključna in hkrati konturna, medialna linija temne ploskve senčnega prostora. Slika 3: Rumeni koridor v hiši Gilardi [Saito, 2007]. Figure 3: Yellow corridor, house gilardi [Saito, 2007]. Barva prostora se odraža tudi v barvi senc in senčnega prostora. Izstopajoči barvni kontrasti je kontrast barve k barvi. To je kontrast medsebojne različnosti barv, ki so najmočneje nasičene in so v barvnem krogu med seboj najbolj oddaljene. Ta kontrast je najmočnejši med tremi primarnimi barvami: rumeno, rdečo in modro [Šuštaršič, 2004]. Navidezna konvergenca vzporednih linij dramatično usmerja pot opazovalca. Dodatno je ta iluzija dosežena z uporabo kompozicije rumene in modre barve, t. i. barvna perspektiva. Slika 6: Notranji bazen v hiši Gilardi [Saito, 2007]. Figure 6: Inner pool, house gilardi [Saito, 2007]. Prikaz učinka barv in senčnega prostora na opazovalca; toplo-hladni kontrast in kontrast barvne količine. slednji se nanaša na odnos med velikostmi barvnih ploskev; pomeni kontrast med večjo in manjšo površino dveh barv v kompoziciji [Šuštaršič, 2004]. Učinek iluzije na definiranje, doživljanje in na zaznavanje arhitekturnega prostora s pomočjo sence in senčnega prostora Iluzija oz. optična iluzija je zaznavni fenomen, ki nam lahko ustvari spremenljivo ali varljivo podobo o obliki stvari, prostora ali barv [šuštaršič, 2004, str.: 119]. Cerkev svetlobe (Church of the Light; Tadao Ando, 1987-89, Ibaraki, Japonska) Slika 7: Detajl eksterjerja cerkve Svetlobe [Dal Co, 1996]. Figure 7: church of Light [Dal co, 1996]. Delovna skica kompozicijske zasnove ter idejna skica študije sence in svetlobe v prostoru cerkve Svetlobe arhitekta Tadaa Anda. Učinek harmonije nasprotja svetlo-temnega, polno-praznega, napetosti med horizontalno in vertikalno smerjo ter deformacije oblike zaradi sence in senčnega učinka je dosežena in realizirana v cerkvi Svetlobe. Sence v cerkvi odigrajo v opazovalcu pomembno vlogo pri iluzionističnem doživljanju prostora. V kompoziciji prostora so uporabljene preproste oblike. Te se zaradi senčnega učinka navidezno deformirajo in dajejo vtis deltoidaste oz. nepravilne oblike. Deformacija in posledično iluzija nista konstantni, spreminjata se glede na čas v dnevu in letu. Slika 8: Detajl interjerja cerkve Svetlobe [Dal Co, 1996]. figure 8: detai, church of light [dal co, 1996]. študija in prikaz navidezne spremembe oblike. Te se zaradi senčnega učinka navidezno deformirajo. V opazovalca vnesejo izkrivljeno informacijo o izvorni obliki in prostoru. Pastoralni center Papeža Janeza XXIII. (Pope John xxIII. Pastoral Center; Mario Botta, 2004, Bergamo, Italija ) Primer spremembe oblike zaradi sence in senčnega učinka je dosežen in realiziran v pastoralnem centru Papeža Janeza xxIII., delu arhitekta Maria Botte. Oblike so glede na prostorske dimenzije izoblikovane ploskovno in plastično. Ploskovne oblike so omejene z robovi, ki jih orisujejo linije, točke, barve ter razlike med svetlimi in temnimi ploskvami. Sence v dvorani pastoralnega centra odigrajo pomembno vlogo pri doživljanju prostora v opazovalcu. V kompoziciji prostora so uporabljene preproste oblike. Te se zaradi senčnega učinka navidezno deformirajo. Deformacija ni konstantna; ta se spreminja glede na čas v dnevu in letnemu času. oblike tako iz preprostih oblik prehajajo v zapletene in kompleksne. Kapela Tlalpan (Capilla de Tlalpan; Luis Barragan, 1960, MexicoCity, Mexico) Posebno mistično doživetje sakralnega prostora s pomočjo sence je zasnovano in realizirano v kapeli Tlalpan v Mexicocityju. Namišljene ravnine prostorskega križa, sistem namišljenih, med seboj pravokotnih ravnin, ki delijo človeško telo na sprednji in zadnji del, zgornji in spodnji del ter na levo in desno stran, je arhitekt Luis Barragan vizualno zaznavno realiziral. Beli križ deli prostor na sprednji in zadnji del, zgornji in spodnji del ter na levo in desno stran. Harmonija vsebine dobi močno pripovedno vsebino. beli križ ni samo okrasje oz. liturgični predmet, ampak način poudarjanja senc, pravega okrasja sobe. Podoba križa se riše na frontalni steni prezbiterija. Položaj in oblika sence se skozi dan spreminjata. svetloba, ki lije iz določenih svetlobnih virov in osvetljuje njej izpostavljene predmete in figure,ustvarja močnejše kontraste med prelivi svetlobe in nasebnimi ter vrženimi sencami. Poudarjen je občutek globine. belo kot čisto in svetlo. Je absolutno, nima drugih variacij kot tistih med motnim in lesketajočim se, zato pomeni zdaj odsotnost in zdaj vrhunec barv. Tako sodi zdaj na začetek in zdaj na konec dnevnega življenja in izpričanega sveta, zato ima idealno, asimptotično vrednost [Gheerbrant, 2002]. Slika 9: Pogled na prostor najsvetejšega v kapeli Tlalpan v Mexico Cityju [Bradbury, 2003]. figure 9: chapel of Tlalpan, Mexico city [Bradbury, 2003]. beli križ deli prostor na sprednji in zadnji del, zgornji in spodnji del ter na levo in desno stran. beli križ ni samo okrasje oz. liturgični predmet, ampak način poudarjanja senc, pravega okrasja sobe. Podoba križa se riše na frontalni steni prezbiterija. Položaj in oblika sence se skozi dan spreminjata. svetloba, ki lije iz določenih svetlobnih virov in osvetljuje njej izpostavljene predmete in figure,ustvarja močnejše kontraste med prelivi svetlobe in nasebnimi ter vrženimi sencami. Poudarjen je občutek globine. Chiaroscuro je iz dvodimenzionalnega prostora prenesen v tridimenzionalni prostor. svetloba, ki lije iz določenih svetlobnih virov in osvetljuje njej izpostavljene predmete in figure, ustvarja močnejše kontraste med prelivi svetlobe in nasebnimi ter vrženimi sencami. Poudarjen je občutek globine. Dinamika kompozicije je jasno zasnovana. senca kot sredstvo poudarjanja različnih prostorskih sfer Cerkev Notre Dame du Haut v Ronchampu (Notre Dame du Haut v Ronchampu; Le Corbusier, 1954, Ronchamp, Francija) Povsem drug vzorec oblikovanja prostora s pomočjo sence in svetlobe najdemo v cerkvi Notre Dame du Haut v Ronchampu, delo arhitekta Le Corbusierja. Že sam način uporabljanja svetlobe kot arhitekturnega elementa v tradicionalni japonski sobi se je pomembno razlikoval od tistega na zahodu. V cerkvi Notre Dame du Haut v Ronchampu Le Corbusier uporablja svetlobo kot sredstvo poudarjanja različnih prostorskih sfer. Slika 10: Pogled na glavno fasado cerkve Notre Dame du Haut v Ronchampu, [Girsberger, 1960]. figure 10: Notre Dame du Haut, Ronchamp [Girsberger, 1960]. Sence, ujete v globoko zarezane okenske odprtine, ustvarjajo na fasadi dekorativni učinek. Fasada deluje kot slika. Preproste geometrijske oblike, ki jih lahko opredelimo kot točke, tvorijo raster, ki se po zakonu ekonomičnosti in zakonu preprostosti strukture oblike v zaznavah povezujejo v vzorce. Občutek mehkosti dajejo sence, ki se rišejo izpod teksture rahlo reliefnega, grobega ometa, izdelanega po lokalni tipiki. Značilnosti glavnih prostorov so poudarjene z majhnimi odprtinami s prozornim ali z barvanim steklom, vrezanim v masiven, na jug obrnjen zid. V primerjavi s temi so stranske kapelice osvetljene od zgoraj - prejemajo svetlobo, ki pada skozi odprtine na vrhu stolpa. Od glavnega prostora tako niso ločene le z obliko, ampak tudi z naravo osvetlitve. Tako se torej svetloba uporablja za ločevanje delov stavbe enega od drugega, kot pri strehi v obliki školjke, ki je od zida ločena s tankim horizontalnim trakom svetlobe [glej Tanizaki, 2002, str.: 67]. Tako zasnovan prostor v opazovalcu vzbudi občutek lahkotnosti. Masivna armiranobetonska sferična streha lebdi nad prostorom cerkvene ladje. Nasebne sence sferičnega stropa ustvarjajo robne kontraste. Prostorska kompozicija svetlo-temnega učinka izraža čutnost in voljo reda. Organizacija in hierarhično vrednotenje oblik opozarjata na prisotnost različnih miselnih procesov v postopku snovanja sakralnega prostora. Meja med svetim in posvetnim je jasno začrtana. V tradicionalni japonski sobi takšne prostorske hierarhije niso poznali. V najboljšem primeru je bila nejasnost prostorske določenosti. Čeprav je bila tokonoma daleč najpomembnejši del sobe, je bila razumljena le kot celovit del večjega sistema, ki je bil bolj kot v enakomerno razpršeno svetlobo potopljen v pridušeno temo. Viseč svitek, rože in police niso bili okrasje, ampak načini poudarjanja senc, pravega okrasja sobe. To ni veljalo samo za hiše navadnih ljudi, ampak tudi za veličastne templje in palače tradicionalne Japonske - prva stvar, ki si jo opazil, je bil "dežnik", slamnata ali opečna streha, ki se je spuščala nizko nad zemljo, in pod njo prostor, pogreznjen v temo in senco. Niti v najsvetlejših urah dneva se ni dalo preseči teme prostora pod temi strehami, ki so napravili notranje zidove, stebre in opremo komaj vidne. sončna svetloba, ki jo je ustavilo nadstrešje, je namreč prodrla v sobo šele potem, ko se je odbila od tal in od tam potovala navzgor. Tako je svetloba postajala šibkejša s tem, ko je prodirala naprej, kar je v tem primeru pomenilo višje [Tanizaki, 2002]. Slika 11: Notranjost cerkve Notre Dame du Haut v Ronchampu [Girsberger, 1960]. figure 11: Internall view, church of notre dame du haut Ronchamp [Girsberger, 1960]. Le Corbusier uporablja svetlobno-senčni učinek kot sredstvo poudarjanja različnih prostorskih sfer. Nasebne sence sferičnega stropa ustvarjajo robne kontraste. Telo stropa, ki je osvetljeno od spodaj, deluje nenaravno, nadrealistično in dramatično. sferična oblika osenčenega stropa mirno plava v prostoru. Velike senčne površine se povezujejo v ploskve in delujejo kot razčlenitveni arhitekturni element. Masivna armiranobetonska sferična streha lebdi nad prostorom cerkvene ladje. National Yokohama International Conference Hall (National Yokohama International Conference Hall; Nikken Sekkei Ltd., MDA, 1995, Kanagava, Japonska) Dvorana za mednarodne konvencije National Yokohama International Conference Hall je bila zgrajena ob enem najstarejših japonskih pristanišč -Jokohama. Mehke krivulje simbolizirajo mehkost in organskost školjke. Koncept je bil uporabljen v celotnem objektu. Glavni arhitekturni element je spreminjanje teksture školjčne motivike v vseh dimenzijah. Učinek strukture in fakture konstrukcije školjke in njenih dimenzij je dodatno dosežen s svetlobnimi in senčnimi učinki. simulacije svetlobnih valovitih oblik in učinkov delujejo na preoblikovanje vizualnega dojemanja konstrukcije sferične lupine. Polega tega pa naj bi prostor učinkoval na opazovalca prijetno, sproščajoče in umirjeno. slika 12: Detajl interierja konferenčne dvorane za mednarodne konvencije National Yokohama International Conference Hall [Mende, 2000]. figure 12: detail, national Yokohama international conference hall [Mende, 2000]. simulacije svetlobnih valovitih oblik in učinkov delujejo na preoblikovanje vizualnega dojemanja konstrukcije sferične lupine. Kapela Priere v hotelu Nikko Fukuoka (Hotel Nikko Fukuoka Chapel Priere; Kajima design, ILya Corp, 1998, Fukuoka, Japonska) Zelja po duhovnem napredovanju je na Japonskem še vedno zelo živa. Kapela Priere v hotelu Nikko Fukuoka je bila zgrajena za tradicionalni poročni ceremonial v notranjosti kompleksov luksuznih hotelov. Poročna kapela kot del hotelskega programa je za Japonsko nekaj povsem običajnega [Mende, 2000]. svetlost naj bi simbolično predstavljala začetek, tema pa umirjenost, zaobljubo in večnost. nŠ dva avtonomna prostora. Nasebna senca stopnišča pa harmonično dopolnjuje formalno ravnovesje prostora. Temen senčni prostor mosta v opazovalcu sprva vzbudi tesnobni občutek. Igrivost in sproščenost v opazovalcu vlije vizualna zaznava oblike stopnišča. Kompozicija višine in globine posamezne stopnice v stopnjevanju ritma gradacije tvori diagonalno linijo. Diagonalna medialna linija vzpenjajočega se stopnišča nakazuje pot v drugo etažo oz. iz omejenega prostora v prostor neomejenega gibanja. Najpomembnejši namen uporabe razpršene svetlobe ni toliko v ustvarjanju globine v prostoru kot v izvabljanju tistega, kar je bilo opisano kot "in"ei" (senčna) izkušnja prostora, v kateri je udeleženec prestal metaforično spremembo skozi samouresničitev. Vanjo se je vključil z dojemanjem "senčnega sveta", prostora; vse to brez nekega jasnega fizičnega razumevanja, ampak je udeleženec prostor dojemal prek čustvene vsebine. Takšno metafizično (nefizično) dojemanje prostora se je na tradicionalnem Japonskem pogosto rodilo zaradi posebnih predstav o lepoti ali estetskih občutkov, ki so prodrli v vsakdanje življenje. To je popolna združitev fizične lepote ne z racionalno, ampak z intuitivno zavzetostjo. Te predstave o senčnem svetu so bile subjektivne, zelo osebne in globoko ezoterične [Tanizaki, 2002, str.: 74]. Slika 13: Pogled na razsvetljeni prezbiterij kapele Priere v hotelu Nikko Fukuoka. [Mende, 2000] Figure 13: Presbytery of chapel Priere, Nikko Fukuoka. [Mende, 2000] svetlost naj bi simbolično predstavljala začetek, tema pa umirjenost, zaobljubo in večnost. Učinek in vpliv sence objekta na čustveno dojemanje in zaznavanje arhitekturnega prostora Čustvo je odziv opazovalca na neko dogajanje [Milivojevic, 2010]. Močna čustva navadno zmanjšujejo obseg zaznavanja in včasih vplivajo celo na nastanek iluzij. Uporabnik arhitekturnega prostora doživi in začuti prostor kot tak in se nanj odzove. Hiša Azuma (Azuma House; Tadao Ando, 1975-76, Osaka, Japonska) slika 15: shematični prerez Azuma hiše (A) [Dal Co, 1996]. figure 15: cross section, house Azuma (A)[Dal co, 1996]. Proporcionalna shema kompozicija konstrukcije hiše Azuma (A) je zasnovana v preprostem ritmu repeticije. Edina razlika med ponavljajočimi se enotami je njihov položaj v prostoru. Če udeleženec prostor dojema prek čustvene vsebine, zaznava v zasnovi hiše mir, spokojnost ali celo pasivnost in zdolgočasenost. Izhodiščni koncept ideje senčnega sveta stopnjuje zasnovo iz ritmične osnove repeticije v alternacijo (B). V osrednjem delu hiše svetloba in tema predstavljata subkompozicijsko območje, kjer se sprosti izrazito soznačen sklop našega vsakdanjika: realno - irealno, zunanje -notranje, vidno - nevidno, naravno -umetno, razumsko - afektno (C). Zaznavno-miselni in čustveni procesi, ki so sproženi ob reševanju likovnih in prostorskih vprašanj, delujejo na različnih stopnjah ter zaposlujejo različno širino in obseg likovnega sporočila ter dojemanja opazovalca (B,C). Slika 14: Detajl notranjega povezovalnega koridorja hiše Azuma [Dal Co, 1996]. figure 14: corridor, house Azuma [dal co, 1996]. Prostor se v očeh opazovalca vizualizira s svetlobno in senčno modelacijo leve in desne strani koridorja, s točkovno in z reliefno formulacijo armiranobetonskih sten, osrednje dominantne senčne poti - linije -ters pozicijo in hierarhijo členitvijo mas na težje (stopnišče) in lažje sestoje (most). omenjeni arhitekturni elementi vzbudijo vizualne zaznave v človeku. senca deluje kot povezovalni in razčlenitveni arhitekturni element. senčni prostor mosta razdeli koridor na Slika 16: Detajl interierja hiše Azuma [Dal Co, 1996]. figure 16: Internal view, house Azuma [dal co, 1996]. Opazovalcu je kompozicija velike odprtine nasproti temnega, zaprtega prostora v veliko presenečenje in izziv. V ospredje se mu postavi vizualno izhodišče. V osrednji kompozicijski format odprtine je postavljen most - linija. Omenjeni arhitekturni element, postavljen v centralni prostor perspektive opazovalca, kodira doživljajski in zaznavni učinek človeka. Slika 17: Tloris hiše Azuma [Dal Co, 1996] Figure 17: Drawing - plan, house Azuma [Dal Co, 1996]. Tu zaznamo koncept ozke in mračne poti. a je vodila do starodavnega šintoističnega svetišča in je bila sredstvo za spodbujanje občutka samotnosti in spokojnosti prek ideje senčnega sveta. Koncept zasnove v prerezu hiše Azuma se ponovi tudi v tlorisu. Ideja senčnega sveta se je razširila tudi na prosto. Tradicionalna "roji" (rosna pot), po kateri je človek moral, da je prišel do čajne hišice, je dober primer, s kakšno pazljivostjo so posadili drevesa, da so ustvarili občutek hoje skozi mračen gozd. Enak koncept kot v notranjosti sobe je veljal pri vrtni razsvetljavi: namesto da bi luči obesili na drevesa, so uporabljali kamnite svetilke, ki so vedno stale na tleh, kjer so krepile razpoloženje skozi temo zgoraj. Ozka, mračna potka, ki je vodila do starodavnega šintoističnega svetišča, je bila podobno sredstvo za spodbujanje občutka samotnosti in spokojnosti prek ideje senčnega sveta. Tudi ta je posnemala temno in mračno gozdno pot, ki je v svoji temi postajala vedno gostejša in intenzivnejša. Tako je človek na starodavnem Japonskem na poti do svetišča napredoval od svetlobe do teme, ne od teme do svetlobe. Metaforično, napredoval je od posvetnega sveta svetlobe do skrivnostnega, temnega sveta duhov, do osebne praznine in se zaprl pred vsemi stvarmi zemeljskega sveta, da bi častil duhove [Tanizaki, 2002]. Hiša soseikan-Yamaguchi (Soseikan-Yamaguchi House and Extension; Tadao Ando, 1974-75, Takarazuka, Japonska) Koncept japonske tradicionalne sobe kot arhitekturni prostor se je manifestiral kot preprosta soba brez vsakega pohištva, ki ni bila preplavljena s svetlobo, ampak s temo in sencami. Slika 18: Detajl interjerja hiše Soseikan-Yamaguchi [Dal Co, 1996]. Figure 18: House Soseikan-Yamaguchi [Dal Co, 1996]. Preprosta soba brez vsakega pohištva, ki ni bila preplavljena s svetlobo, ampak s temo in sencami. Dimenzija prostora se razvija iz senc. Minimalistična oprema prostora je osvetljena iz strani. Na police pa pada svetloba od zgoraj. Tako telo in oblika polic, ki so osvetljene od zgoraj, dobita svečan in mističen videz. Nasebna senca oblike plastično formira, predstavi, izoblikuje in poda določeno informacijo. Odsebna senca pa določi okoliški prostor. Izjemno razpršena svetloba dodatno splošči obliko kvadrastih polic. Tako sta uprizorjena Iluzija lebdenja polic in svečano zaznavanje prostora. Dosežen je občutek spoštovanja prostora, svetlobe in sence. Idejna skica arhitekta Tadaa Anda študije sence in svetlobe v prostoru. Tradicionalna japonska soba se tako ni dojemala skozi količino svetlobe, ki je prišla v sobo, kot je to na zahodu, skozi količino svetlobe, ki ni prišla v prostor. Istočasno razumevanje sobe ni bilo zares odvisno od svetlobe, saj soba ni bila arhitekturna eniteta, zaznana skozi fizičnost njene velikosti ali oblike, kot pri zahodnem konceptu prostora. Sobaje bila samo prehoden prostor, sestavljen iz preprostih samostojnih ploskev, ki so v najboljšem primeru tvorile kocko ali četverokotnik, znotraj katerega je bil nato s postavljanjem pohištva za določeno priložnost trenutno ustvarjen arhitekturni prostor [Tanizaki, 2002]. Cerkev na Mount Rokko (Church on Mount Rokko; Tadao Ando, 1985-86, Kobe, Japonska) Koncept mističnosti in svečanosti je nadgrajen v interjerju sakralnega prostora v cerkvi na Mount Rokko. Prostor ni (realno ali logično) okolje, v katerem bi se razporejale stvari, ampak je sredstvo, s katerim položaj stvari postane možen [Ponty, 2006]. Močno usmerjena svetloba prezbiterija sicer poudarja telesnost in obliko, sočasno pa objekt stene prezbiterija ostro prereže na dva dela z ostrimi prehodi iz svetlobe v senco. Prostor prezbiterija je tako sprva dojet kot okolje stvari v njem, hkrati pa kot njihov skupni atribut. Telesni prostor lahko v resnici postane fragment objektivnega prostora le, če v svoji posebnosti telesnega prostora vsebuje dialektični ferment, ki ga bo ptretvoril v univerzalni prostor [Ponty, 2006]. Slika 19: Pogled na prezbiterij v cerkvi na Mount Rokko [Dal Co, 1996]. Figure 19: Presbytery, Mount Rokko [Dal Co, 1996]. Močno usmerjena svetloba sicer poudarja telesnost in obliko, sočasno pa objekt stene prezbiterija ostro prereže na dva dela z ostrimi prehodi iz svetlobe v senco. Zaključek Ne da bi zanikali pojavnost sence niti da bi absolutizirali njen pomen, smo v članku predstavili njeno vlogo v arhitekturi predvsem zadnjih dveh stoletij. Vsi avtorji 20. stoletja so si edini v mnenju, da je njihova doba iskala in našla v senci tisti element, ki je na uporabnika ali opazovalca učinkoval na področju čustev ter tudi na razumski in spoznavni ravni. Barragan je v začetku 20. stoletja izrekel mnenje, ki je še danes aktualno. Dejanski pomen in vloga sence ne kot samo fizične posledice odsotnosti svetlobe ali naravne povezanosti med obliko in svetlobo, ampak njena vloga v smislu iskanja izhodišča za reševanje aktualnih prostorskih vprašanj sodobne arhitekture, arhitekturnega prostora, v katerem se človek giblje, prebiva in funkcionira kot normalna in zrela osebnost, je torej bistven na doživljajski ravni človeka. Upoštevanje slednje se najbolj izraža na Vzhodu (primer Japonske), kot dokazujemo, je pa prisotna na Zahodu, predvsem v javnih zgradbah posebnega pomena: muzeji in cerkve. Senca daje predmetu njegovo lastno vrednost in opazovalcu sporoča o svoji obliki. Tako jo lahko uporabimo ali celo "izrabimo" za navidezno, iluzorno, napačno dojemanje prostora. Ob vednosti vpliva sence na opazovalca lahko dosežemo določeno doživljanje. Obravnavani arhitekti nam to dokazujejo z izpostavitvijo problema figure in ozadja. Poudarili smo dejstvo, da je prostor konstrukcijska in funkcionalno zaključena celota in vendar ne samo to. Prostor z igro senc postaja tudi orodje za zaznavo doživljajskega učinka. Čeprav je današnje vsesplošno kot tudi arhitekturno obdobje zelo zaznamovano s tehnološkim napredkom, pa bo človek v njem dosegel svoj optimum samo, če se bo ponovno obrnil vase in "začutil" v sebi prostor, ki ga obdaja zunaj. Arhitektura bo oplemenitila in doživljajsko izpopolnila prostor vedno, ko bo v njem našla mesto za dialog svetlobe in sence. Rezultati raziskav naj bi v okviru doktorske disertacije izboljšali razumevanje pomena in vloge sence v oblikovanju prostora. Raziskava bo odgovorila na vprašanje, v kolikšni meri in na kak način vpliva senca na dojemanje in doživljanje prostora v opazovalcu. Empirične metode nam bodo pokazale, ali s pomočjo sence lahko povzročimo oz kontroliramo doživljaje v opazovalcu. Eden od pričakovanih rezultatov je tudi ugotovitev prave mere intenzitete in položaja sence v prostoru, da ta prijetno vplivajo na doživetje v opazovalcu in obratno. Dobljeni rezultati in nova znanja o uporabi sence v prostoru nam bodo odprla pot do uporabe metode izkoristka sence v prostoru, ki bo v pomoč arhitektu pri oblikovanju prostora. Arhitekt bo tako s pomočjo sence kot arhitekturnega elementa vplival na doživljajski vidik prostora v opazovalcu. Viri in literatura Gheerbrant, A., Chevalier, J., 1995: Slovar simbolov. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana. Suštaršič, N., 2004: Likovna teorija. Janislav Peter Tacol, Ljubljana. Tanizaki, J., 2002: Hvalnica senci. Študentska založba, Ljubljana. Musek, J., 2005: Predmet, metode in področja psihologije, Bori, Ljubljana. Burri, R., 1960: Le Corbusier. Editions Grisberg, Zurich. Capellato, G., 2003: Mario Botta - Light and Gravity, Architecture 1993-2003. Prestel, New York. Jodido, P., 1999: Mario Botta. Taschen, Italy. Dal Co, F., 1996: Tadao Ando. Electa, Italy. Saito, Y., 2007: Casa Barragan. DNP Nishi Nippo Co, Tokyo. Julbez, B., 1997: The Life and work of Luis Barragan. Rizzoli international Publications INC, New York. Ambasz, E., 1976: The Architecture of Luis Barragan. The museum of Modern Art. New York. Bradbury, D., 2003: Mexico; Architecture, Interiors, design. Conran Octopus, London. Mende, K., 2003: Designing with Light and Shadow. Images Publishing, Hong Kong. Ponty, M., 2006: Fenomenologija zaznave. Študentska založba, Ljubljana. Spletni naslovi: Shadow http://www.thefreedictionary.com/shadow, . Gilardi House http://en.wikiarquitectura.com/index.php/Gilardi_House, . Casa Antonio Galvez http://www.greatbuildings.com/buildings/Casa_Antonio_ Galvez.html , . Capilla de las capuchinas http://moleskinearquitectonico.blogspot.com/2008/08/ capilla-de-las-capuchinas-barragn.html, . Capilla de las capuchinas - sacramentarias 1952 http://espacio-blanco.com/2008/11/convento-de-las-capuchinas-sacramentarias-1952/, . mag. Jeronima Kastelic jeronima.jerry@gmail.com dr. Tomaž Novljan tomaz.novljan@fa.uni-lj.si UL Fakulteta za arhitekturo prof. dr. Aleš Vodopivec ales.vodopivec@fa.uni-lj.si UL Fakulteta za arhitekturo Povzetek Kot vsakemu živemu bitju je tudi človeku bistveno, da pridobi informacije o okolju, ki so nujno potrebne za prilagoditev. Okolje si lahko predstavljamo kot prostor energije, ki lahko - ali pa tudi ne - vpliva na nas. Naši čutni in zaznavni organi sprejemajo in analizirajo le majhen del vseh energetskih dogajanj, in sicer tisti del, za katerega se je v evoluciji izkazalo, da je pomemben za obstanek [Musek, 2005, str.: 65]. Razne stopnje ugodja ali neugodja, ki jih doživljamo ali občutimo v različnih prostorih ali situacijah in ki se gibljejo od komaj zaznavnih v razpoloženjih do intenzivno doživetih v afektu in strasti, so odvisni tudi od prostora in razmer, v katere vstopamo, pa tudi od predmetov, učinkov in ljudi v njih. Eden od teh dejavnikov je arhitekturni element - senca. Svetloba je nujna za nastanek sence. Senca, njen pomen in nastanek so v literaturi z likovno-teoretskega vidika večinoma obravnavani kot fizična posledica odsotnosti svetlobe. Iz oblikovalskega vidika lahko senco uporabimo v prostoru kot arhitekturni element, ki deluje na opazovalca in njegovo vidno zaznavanje ter doživljanje prostora. senca z likovnoteoretskega vidika pa deluje kot prostorski ključ; prikazuje globino prostora in prostornost objektov v njem. Po nastanku se delijo na nasebne in odsebne sence. s svojo velikostjo in smerjo senca sporoča, od kod svetloba prihaja, in tako tudi prinaša informacije o prostoru. Senca je po eni strani tisto, kar nasprotuje svetlobi, in po drugi strani podoba bežnih, neresničnih ali spreminjajočih se stvari. Izhajajoč iz zgodovine, senca simbolizira ali manipulira človekov prostor na različne načine glede na čas, kulturo in percepcijo uma družbe. Vsekakor pa senca vedno pomeni nasprotje. Nasprotje žive in nežive narave, svetlega in temnega, dobrega in slabega, vez med svetom sanj in svetom, ko smo budni. Prisotnost sence v prostoru lahko ustvari občutek čistega ali umazanega, lepega ali grdega, domačega ali tujega [Gheerbrant, 1995, str.: 539]. Kot vsakemu živemu bitju je tudi človeku bistveno, da pridobi informacije o okolju, ki so nujno potrebne za prilagoditev. Okolje si lahko predstavljamo kot prostor energije, ki lahko - ali pa tudi ne - vpliva na nas. Naši čutni in zaznavni organi sprejemajo in analizirajo le majhen del vseh energetskih dogajanj, in sicer tisti del, za katerega se je v evoluciji izkazalo, da je pomemben za obstanek [Musek, 2005, 65]. Razne stopnje ugodja ali neugodja, ki jih doživljamo ali občutimo v različnih prostorih ali situacijah in ki se gibljejo od komaj zaznavnih v razpoloženjih do intenzivno doživetih v afektu in strasti, so odvisni tudi od prostora in razmer, v katere vstopamo, pa tudi od predmetov, učinkov in ljudi v njih. Eden od teh dejavnikov je arhitekturni element - senca. Svetloba je nujna za nastanek sence. Senca, njen pomen in nastanek so v literaturi z likovno-teoretskega vidika večinoma obravnavani kot fizična posledica odsotnosti svetlobe. Iz oblikovalskega vidika lahko senco uporabimo v prostoru kot arhitekturni element, ki deluje na opazovalca in njegovo vidno zaznavanje ter doživljanje prostora. senca z likovnoteoretskega vidika pa deluje kot prostorski ključ; prikazuje globino prostora in prostornost objektov v njem. Po nastanku se delijo na nasebne in odsebne sence. s svojo velikostjo in smerjo senca sporoča, od kod svetloba prihaja, in tako tudi prinaša informacije o prostoru. Senca je po eni strani tisto, kar nasprotuje svetlobi, in po drugi strani podoba bežnih, neresničnih ali spreminjajočih se stvari. Izhajajoč iz zgodovine, senca simbolizira ali manipulira človekov prostor na različne načine glede na čas, kulturo in percepcijo uma družbe. Vsekakor pa senca vedno pomeni nasprotje. Nasprotje žive in nežive narave, svetlega in temnega, dobrega in slabega, vez med svetom sanj in svetom, ko smo budni. Prisotnost sence v prostoru lahko ustvari občutek čistega ali umazanega, lepega ali grdega, domačega ali tujega [Gheerbrant, 1995, 539]. Summary it is essential for a man, as for all living beings, to obtain information about the environment that is crucial for adaptation. The environment can be visualized as a space of energy, which may or may not affect us. our senses and sense organs receive and analyze only a small fraction of all energy happenings, namely the part which evolutionally turned out to be important for survival [Musek, 2005]. various levels of comfort or discomfort that we experience or feel in different places or situations, ranging from barely detectable in our mood to intensely lived through affect and passion, depend also on the space and conditions into which we enter; and on objects, effects and the people in them. one of these factors is an architectural element -the shadow. Light is essential for the formation of shadows. From an artistic-theoretical point of view the shadow, its meaning and origin, is largely seen as a natural consequence of the absence of light. From a design point of view it can be used as an architectural element that acts on the observer and his/her visual perception and experience of space. the shadow from an artistic-theoretical perspective works as a spatial key and shows the depth of space and spaciousness of the objects in it. After its formation we can divide it two different kinds: self-shadows and casted-shadows. with its size and direction the shadow indicates the source of light and thus provides information about the space. shadow on the one hand is the opposite of light and on the other the image of fleeting, false or changing things. Drawing from history, the shadow symbolizes or manipulates the human place in various ways according to time, culture and perception of the society"s mind. In any case, a shadow always means conflict. the opposite of animate and inanimate nature, light and dark, good and bad, the link between the dream world and the world of wakefulness. the presence of shadows in the room can create a feeling of cleanness or dirtiness, beauty or ugliness, homeliness orforeignness. [Gheerbrant, 1995, p.: 539] Iz recenzije Članek odkriva pomen senc v arhitekturi. Tovrstna tematika je v sodobni arhitekturni srenji po krivici bolj zapostavljena, čeprav gre za zanimivo in aktualno temo sodobne interpretacije arhitekture. Pri tem se avtorji ne ustavijo samo pri vrednotenju fizične odsotnosti svetlobe, ampak upoštevajo tudi doživljajsko in simbolno vrednost, ki jo imajo sence v oblikovanem prostoru. Gre za opis vpliva senc na človeška čutila, na njegova čustva in tudi razumsko dojemanje prostora. Predstavljena raziskava se opira zlasti na izkušnje Vzhoda (Japonske), čeprav prikazani primeri opisujejo tudi nekatere zanimive rešitve priznanih arhitektov Zahoda. doc. dr. Domen Kušar UL Fakulteta za arhitekturto 2012/2+3 Delavnice / Workshops . ziri, 2012 2012/2+3 AR Mentorji: Lučka Ažman Momirski, Tomaž berčič, Gašper Kociper Pripravila: Lučka Ažman Momirski Mednarodna arhitekturna in urbanistična delavnica Medgeneracijsko središče / International Architectural and Urban Design Workshop Intergenerational Centre organizator UL Fakulteta za arhitekturo. Kraj, datum žiri, 2. 7. 2012 - 6. 7. 2012; konferenca z javnimi predavanji: 2. 7., 3. 7. in 5. 7. 2012; javna predstavitev rezultatov: 6. 7. 2012; javna predstavitev znanstvene monografije Medgeneracijsko središče žiri: 24. 10. 2012. sodelujoči Prof. dr. lučka Ažman Momirski, asist. Tomaž berač, asist. Gašper Kociper; mentorji: prof. dr. lučka Ažman Momirski, asist. Tomaž berač, prof. dr. sanja Filep, asist. Gašper Kociper, prof. mag. Juan Pablo Molestina; predavatelji: mag. barbara Černič Mali, asist. Tomaž berač, prof. dr. sanja Filep, Rok Grdiša, Franc Imperl, Polonca Kastelic, asist. Gašper Kociper, prof. mag. Juan Pablo Molestina, prof. dr. Jože Ramovš, Ruth Podgornik Reš, stevo ščavničar, prof. dr. Marko Topič, prof. Hans-Peter Winter; študenti: Mato blatančic, Anja Jemec, Maša Kambič, Anna Koscis, oskar Koščak, boštjan Košir, Matic Kržan, Kristi Marinič, Lovro Mohorič, simona ožvald, Andrej Panker, sandra Peric, Veronika Podgrajšek, Jan Venier, Luka Zibret. sredstva, pokrovitelji Evropski socialni sklad (85%), slovenska udeležba (15%); vrednost: 31.105,64 EUR. Častna pokrovitelja: občina Ziri, Urad predsednika Republike Slovenije. Gradivo • E-gradivo (DVD); spletna stran: http://predmet.fa.uni-lj.si/mgs; • Znanstvena monografija: Ažman Momirski, L. 2012. Medgeneracijsko središče Ziri. Ljubljana: ULFA.; • Časopisni članki: Kociper, G., 2012. Mednarodna arhitekturna in urbanistična delavnica, občina Ziri, Medgeneracijsko središče. Zirovske stopinje. Junij 2012. Str. 7; Podgornik Reš, R., 2012. Pretok znanja in energije. Družina. str. 24. 15.7 2012. • Spletne objave: Vmesna predstavitev delavnice Medgeneracijsko središče, http://www.radio-sora.si/obvestila/7521/ [3.7.2012]; zaključna predstavitev rezultatov delavnice Medgeneracijsko središče v Zireh, http://www.radio-sora.si/obvestila/7522/ [5.7.2012]; Danes zaključna predstavitev idej za Medgeneracijsko središče v Zireh, http://www.radio-sora.si/novice/11834/ [6.7.2012]; Medgeneracijsko središče Ziri, http:// www.ziri.si/novice/2012071210035985/ [12.7.2012]. • Radijske objave: Aktualno, Radio Sora, dve oddaji: 2.7. 2012 ob 9:00 in 6.7.2012 ob 9:00. • Recenziji: prof. dr. Jože Ramovš, Rok Grdiša. Tema delavnice Cilj krajevnega medgeneracijskega središča je kakovostno staranje in solidarno sobivanje med mlado, srednjo in staro generacijo. Na oblikovanje krajevnega medgeneracijskega središča ima pomemben vpliv dejstvo, da v današnjem času tradicionalni vzorci sobivanja generacij ne zadostujejo več in da se skokovito povečuje delež starega prebivalstva (Ramovš, 2012). Medgeneracijsko središče obsega različne programe (gospodinjsko skupnost, paliativno nego, dnevno varstvo, vrtec in druge) in ponuja možnost izbire: starejši se lahko umaknejo v samost, ali pa se vključijo v medčloveško dogajanje v središču. Medgeneracijsko središče ni ustanova, je mreža delovanja skupnosti, hkrati je prostorski in socialni koncept. središče je vzpostavljeno, ko v mreži v konkretnem kraju delujejo vsaj trije programi: na primer kulturni in vzgojni program, program zdravega staranja, kakovostna oskrba onemoglih. Predstavitve Prvi sklop delavnice so sestavljala predavanja vabljenih strokovnjakov. Udeleženci delavnice so se seznanili s predstavljenimi demografskimi spremembami na Gorenjskem in v občini Ziri (Černič Mali, Ščavničar). Zaradi staranja prebivalstva je kakovost oskrbe starih ljudi (tudi v Sloveniji) poseben izziv za prihodnost pri projektiranju (Imperl). starostniki, predvsem odvisni od tuje oskrbe in pomoči, so eni od najbolj ogroženih kategorij prebivalstva v sloveniji. Tisti, ki so nameščeni v institucijah, so praviloma žrtve sistemskih oz. strukturnih zlorab, znotraj katerih so pogosto tudi izvajalci storitev nemočni. Za dostojno življenje je potrebno starostnikom nuditi specifične pogoje, k temu pa sodijo tudi ustrezni prostori. Večino državnih domov lahko glede na arhitekturo in koncept zasnove umestimo v 2. generacijo domov za starejše. Dekan šole za arhitekturo Petra Behrensa iz Düsseldorfs Juan Pablo Molestina je predstavil razvoj in sodobne pristope pri oblikovanju stavb namenjenih za bivanje starejših. Te lahko delimo v institucionalne in neinstitucionalne bivalne oblike, bolj spodbuden razvoj pa lahko pričakujemo z deinstitucializacijo starostnega varstva in raznovrstno ponudbo sodobnih bivalnih oblik (Grdiša). Tak primer predstavlja urbanistična zasnova oskrbovanih stanovanj arhitekta Tomaža berača. sodobni koncepti oskrbe starih ljudi v Evropi prehajajo v tako imenovano četrto generacijo negovalnih domov za starejše (Winter), v Sloveniji pa je po zgledu bielefeldskega modela vedno bolj v ospredju tip medgeneracijskega središča. Primer tovrstnega medgeneracijskega središče je Medgeneracijsko središče v Zgornji Šiški avtorja Gašperja Kociperja, ki je zasnovano kot vozliščna točka v širši mreži programov socialne oskrbe in medgeneracijskega sodelovanja. Vanj so vključeni: dom za stare ljudi v obliki gospodinjskih skupnosti, paliativna oskrba, začasna nega, dnevno varstvo starih ljudi, oskrbovana stanovanja, izobraževalno središče, otroški vrtec, restavracija, večnamenska dvorana in druge storitve. Poleg trajnostne in energetsko učinkovite zasnove je bilo eno ključnih vodil pri projektiranju zagotovitev kakovostnega bivalnega okolja z ureditvijo zelenih površin. Če učimo samo sejati in saditi ter prenašati znanje in izkušnje iz generacije v generacijo, to ni dovolj - rastline je treba tudi negovati (Pogornik Reš). Primeri dobre prakse uporabe fotovoltaike na javnih zgradbah so bili izhodišče za ŽIRI, 2012 razmislek o oblikovanju objektov medgeneracijskega središča. Metodo kartiranja na primeru mesta Buj je za namen uporabe metodologije dela na delavnici uvedla prof. dr. Sanja Filep iz Fakultete za arhitekturo Univerze v Zagrebu, Polonca Kastelic pa je predstavila z nagrado češke zbornice nagrajeno diplomsko delo Revitalizacija osrednjega trga v Zgornjih Gorjah. Rezultati Analiza programov v regiji, ki so (lahko) povezani s posameznimi funkcionalnimi enotami medgeneracijskega središča, pokaže, da je umestitev medgeneracijskega središča v Občino Žiri tudi regionalno upravičena glede na obstoječo infrastrukturo medgeneracijskih središč, domov za starejše in bolnišnično oskrbo ter ostale infrastrukturne povezave. Glede na demografske kazalnike je v občini Žiri potrebno zagotoviti 20 do 40 postelj za stacionarno oskrbo starih ljudi in predvideti prostore za dva oddelka vrtca. Smiselno je razmišljati tudi o rešitvi potreb po ostalih storitvah medgeneracijskega središča kot so oskrba umirajočih, oskrba na domu, začasna nega, dnevno varstvo. Kot posledico prostorske geneze je v Občini Žiri mogoče prepoznati štiri lokacije, kjer so bile in so osredotočene dejavnosti kraja. Obseg programa, merilo intervencij ter odnos med novo zazidavo in lokacijo se v predlogih spreminja. Osnovna ideja rešitev na vseh lokacijah je ideja integracije obstoječih stavb in njihovih novih delov. Nabžba v vašo prihodnost Operacijo delno finanoraEvropskaunija Evropski socialni sklad Slika 2: Pogled na stanovanjski sestav, ki upošteva standarde za projektiranje za stare ljudi v mestu Köln (sülz BF4) v Nemčiji [Juan Pablo Molestina]. slika 3: Prostorski prikaz predlogov za medgeneracijsko središče na Lokaciji 3: Osnovna šola [Matic Kržan, Andrej Panker]. slika 4: Prostorski prikaz predlogov za medgeneracijsko središče na Lokaciji 2: Zdravstveni dom [Mato Blatančič, Boštjan Košir]. slika 1: Izbrane lokacije medgeneracijskega središča v Občini Žiri [Tomaž Berčič]. slika 5: Fotomontaža medgeneracijskega središča na Lokaciji 4: stare Žiri [Kristi Marinič, Veronika Podgrajšek]. . goražde, 2012 2012/2+3 AR Mentorji: Borut Juvanec, Domen Zupančič, Andreja Benko Pripravila: Andreja Benko Urbani potenciali, Goražde 2012 / Urban potentials, Goražde 2012 organizacija UL Fakulteta za arhitekturo. Vlada Bosansko-podrinjskega kantona BiH. Kraj in datum Mesto Goražde, Bosna in Hercegovina; 9. 7. - 13. 7. 2012. Trajanje delavnice - priprava, terenska izvedba, delo v seminarju, priprava kataloga in razstave, razstava: 9 mesecev; predstavitev rešitev nalog: 13. 7. 2012; razstava Goražde: 8. 11. - 15. 11. 2012; razstava Sarajevo: 7. 12. - 14. 12. 2012; razstava Ljubljana: april 2013. Predstavitev monografije Urbani potenciali Goražde: 7. 12. 2012, Sarajevo. sodelujoči Mentorji: prof. dr. Borut Juvanec, doc. dr. Domen Zupančič, Andreja Benko m.i.a.; Jasmin Sadikovic dipl. ecc., minister za prostor Bosansko-podrinjskega kantona; Edin Kadric d.i.a., Ministrstvo za urbanizem BPK Goražde; študenti (višjih letnikov UL Fakultete za arhitekturo): Amela Špendl, Katarina Kušar, Tanja Završki, Nika Urbič, David Pignar, Lovro Mohorič, Luka Žibret in Damjan Hidič; dijaki (Srednje tehnične šole Hasib Hadžovic Goražde): Merima Mujezinovic, Muhidin Hukic, Zaim Vlajčic, Emina Klačar, Amina Klačar in Edina Uzunovic; ostali: mag. Robert Špendl, Dunja Šutanovac u.d.i.a., Ervin Derviševic BSc prost. Planer, Emir Drakovac BSc prost. planer, Emina Hodo d.i.a., Orhan Softic d.i.a. in Adisa Bajrovic d.i.a.; javnost: Lokalni mediji (tisk, radio, televizija). Pokrovitelji Veleposlaništvo republike Slovenije v Bosni in Hercegovini; Vlada Bosansko-podrinjskega kantona; Hella Saturnus Slovenija, Ljubljana; Hella Bekto, Goražde. Gradivo Vabila na razstave: Goražde, Sarajevo, Ljubljana; zgibanka o delavnici; 18 plakatov v velikosti 85/200 cm: (0 - Pregledni plakat, 1- Problematika, 2 - Trg, most, 3 - Ulica, 4 - Drina, 5 -Gubavica, 6 - Pot spominov, 7 - Ekipa, 8 - Zaključni plakat); projektne mape z rešitvijo konkretnih problemov; znanstvena monografija. Tema delavnice Pet formiranih skupin je reševalo naloge različnih tematik, ki so bile natančneje opredeljene pred začetkom izvedbe. Naloge so bile naslednje: Trg: Prostor trga je neurejen in ne živi z mestom. Če postavitev objektov nakazuje na prostor trga, trg in dogajanje na trgu prebivalcev in obiskovalcev mesta Goražde ne privabijo k zadrževanju. Enotna ureditev trga in primerna izbira programa z manjšimi intervencijami, bi dala prostoru poseben pomen in življenje. Povezava trga z okoljem in programom, ki se dogaja okoli trga pa bi imela pozitiven doprinos tako za dejavnosti, ki se odvijajo na trgu, kot za okolico ter prebivalce mesta. Most: most je poseben element mesta, saj povezuje in hkrati ločuje mesto, ki leži na obeh bregovih reke Drine. Most je v uporabi vsakodnevno in ljudje so ga vajeni. Prav tako ima most pri meščanih globok simbolen pomen, saj je začasa vojne povezoval oba bregova mesta. Zaradi varnosti prehoda, so pod mostom uredili obešen most iz armaturnih mrež, ki je nudil varnost. Ta del sedaj propada, lahko pa bi bil atrakcija turistom in spomin na žrtve vojne. Z manjšimi intervencijami bi lahko mostu dodali estetske elemente, obenem pa ohranili spomin. Ulica Kulina bana: ulica Kulina bana je ena pomembnejših mestotvornih ulic. Poteka ob najstarejših objektih mesta Goražde. Ulica leži ob Podhranjinskem potoku, ki se v nadaljevanju izliva v reko Drino. Potok je neurejen, brez definirane struge in načeloma lep prostor, ki ga definira tudi drevored ob ulici, deformira in obiskovalca ne pritegne. Z manjšimi intervencijami se da prostor estetsko urediti in ga narediti uporabniku prijaznega. Drina: Mesto Goražde je nastalo ob reki Drini in je pomemben element mesta, saj mesto po eni strani deli in ga z določenimi elementi združuje. Meščani mesta še posebej poleti živijo z reko. Uporabljajo jo kot mestno plažo, kot prostor druženja. Problematika se kaže predvsem v neurejenosti reke, brežin, prostora ob reki in same prehodnosti ob reki. Nekateri elementi - sprehajalna pot ob Drini, dostopi do reke, dostopi do plaže, so že obstoječi, vendar neurejeni in neoznačeni, tako da obiskovalec prostora le težko najde pot do reke. Z primernim enopoteznim projektom je možna rešitev povezave treh bistvenih elementov mesta - mosta, reke in trga. gubavica: Problematika se kaže v nedostopnosti na dvignjeno teraso nad mestom. Pot do terase je neurejena in turistu oz. obiskovalcu popolnoma neznana. Prav tako je problem v neurejenosti lokacije. Ko obiskovalec prostor obišče, tam ni niti klopce, košev za smeti in podobno. Ureditev problematike bi odprla novo izletniško točko mestu. pot spominov: Mesto Goražde ima mnogo spominskih obeležij na dogodke, ki so pomembno vplivali na razvoj in trenutno situacijo v mestu. Na to bi meščani morali biti ponosni in jih turistom oz. obiskovalcem takoj pokazati. S primerno zasnovano potjo po spomenikih mesta Goražde, bi mesto pridobilo na kvaliteti in prepoznavnosti. Problem se kaže v tem, da tudi samo mesto nima zavedenih vseh spomenikov, oz. so ti spomeniki in spominska obeležja na mestih, ki so nevtralno pozicionirana, zaradi tega pa tudi obiskovalcem mesta ostanejo tudi po obisku mesta neznana. Infrastruktura: Mesto Goražde se sooča z velikimi težavami glede infrastrukture. Tako skozi celotno mesto (tudi čez trg) vodi državna cesta. Obenem leži ob pomembni prometni poti, ki povezuje večja mesta, kar bi lahko mest dobro izkoristilo. Prav tako pa se pojavi težava v železniški infrastrukturi. Mesto je imelo železniško povezavo, ki pa je že nekaj let neaktivna. Z manjšimi intervencijami bi lahko to povezavo ponovno aktiviralo in povezalo Goražde s preostalo Bosno in Hercegovino, saj nasipi železniške proge še obstajajo in so v večji meri v solidnem stanju. GORAŽDE, 2012 Delovno gradivo je v končni obliki zbrano v obliki znanstvene monografije z naslovom Urbani potenciali Goražde 2012, prav tako je gradivo pripravljeno v obliki zloženke ob razstavi in razstava v obliki 18 plakatov v formatu 80/200 cm. Predstavitev rezultatov delavnice je bila na večih mestih. Prva je bila v obliki razstave v mestu Goražde z naslovom Goražde, urbani potenciali. Otvoritev je bila 8. novembra 2012 ob 12:00 v Centru za kulturo, Goražde. Razstavo je odprl premier Vlade Bosansko-podrinjskega kantona BiH, gospod Alija Begovic, prim. dr.. Naslednja predstavitev je bila v Sarajevu, kjer je bila predstavitev monografije, ob tem pa je bila na ogled tudi razstava. Otvoritev dogodek z naslovom Urbani potenciali - Goražde, je bil v petek, 7. decembra 2012 ob 14:00 na Fakulteti za arhitekturo v sarajevu. Razstavo je odprl prof.dr. Ahmet Hadrovic. Zadnja predstavitev razstave in dela na delavnici bo predvidoma meseca aprila 2013, z naslovom Goražde - vizije, v notranjem atriju ZRC SAZU, Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ob tej priliki je bil izdelana tudi recenzirana monografija z naslovom Urbani potenciali Goražde, ki je dosegljiv po knjižnicah v sloveniji. Recenzenta monografske publikacije sta bila doc. dr. Alenka Fikfak in prof. dr. Ahmet Hadrovic. odzivi • Delavnica Goražde: Urejevanje Goražd zgled Ljubljana: http://www. infotv.si/#play_video-1-6839 <16.07.2012>, • Kroz arhitektonske radionice do urbanističkih, arhitektonskih i grafičkih rješenja dijelova grada Goražda: http://mu.bpkg.gov.ba/novosti/332/ kroz-arhitektonske-radionice-do-urbanistickih-arhitektonskih-i-grafickih-rjesenja-dijelova-grada-gorazda <11.04.2012>, • U Goraždu se održava arhitektonska radionica: http://www.gorazde. ba/index.php?option=com_content&view=article&id=1577:u-goradu-se-odrava-arhitektonska-radionica&catid=27:vijesti&Item id=34<10.07.2012>, • Početak saradnje sa prijateljima iz slovenije: http://www.bpkg.gov.ba/ vijesti/18343/18343<10.07.2012>, • Načelnik upriličio prijem za goste iz Ljubljane: http://www.gorazde.ba/ index.php?option=com_content&view=article&id=1583:naelnik-upriliio-prijem-za-goste-iz-ljubljane&catid=27:vijesti&Itemid=34 <13.07.2012>, • Načelnik Opcine Goražde upriličio prijem za goste iz slovenije: http:// www.gorazdeonline.com/index.php?option=com_content&view=article& id=12242:naelnik-opine-gorade-upriliio-prijem-za-goste-iz-slovenije&cat id=81:novosti&Itemid=458 <13.07.2012>, • Saradnja Ministarstva za urbanizam BPK i Arhitektonskog fakulteta iz Ljubljane. Prezentovana idejna rješenja: http://www.bpkg.gov.ba/ vijesti/18444/18444<13.07.2012>, • Radio televizija Bosansko-podrinjskog kantona - Dnevnik: www.rtvbpk. com/index.php?option=com_content&view=article&id=1189:dnevnik-1072012&catid=72:juli-2012&Itemid=226 <10.07.2012>, • Od 9. do 13. Jula arhitektonska radionica u Goraždu: http://www.bpkg. gov.ba/vijesti/18281/18281 <07.07.2012>. • Razstava goražde: Izložba i prezentacija projekata izradenih u okviru Arhitektonsko-urbanističke radionice: http://www.bpkg.gov. ba/vijesti/20243/izlozba-i-prezentacija-projekata-izradenih-u-okviru-arhitektonsko-urbanisticke-radionice <6.11.2012>, • Otvorena izložba projekata iz Arhitektonsko-urbanističke radionice: http://www.bpkg.gov.ba/vijesti/20287/otvorena-izlozba-projekata-iz-arhitektonsko-urbanisticke-radionice <8.11.212>, • Radio televizija Bosansko-podrinjskog kantona - Dnevnik: http://www. rtvbpk.com/index.php?option=com_content&view=article&id=1291:dne vnik-8112012&catid=76:novembar-2012&Itemid=226 <08.11.2012>, • Otvorena izložba projekata iz Arhitektonsko-urbanističke radionice: http://www.radiopraca.ba/index.php?option=com_content&view=arti cle&id=1319:otvorena-izloba-projekata-iz-arhitektonsko-urbanistike-radionice&catid=1:posljednje-vijesti&Itemid=94 <09.11.2012>, • Muzej ispod mosta: http://www.oslobodjenje.ba/vijesti/bih/muzej-ispod-mosta <10.11.2012>, • Arhitekte iz slovenije predložile projekte za uredenje Goražda: Muzej ispod mosta: http://www.ekapija.ba/website/bih/page/655418 <12.11.2012>, • Arhitekte predlozile projekte za uredjenje Gorazda: http://www.sa-c.net/ index.php/news-archive/project-news/item/1735-arhitekte-iz-slovenije-predlozile-projekte-za-uredjenje-gorazda.html <12.11.2012>, • Razstava izdelkov arhitekturno-urbanistične delavnice "Urbani potenciali, Goražde 2012": http://sarajevo.embassy.si/index. php?id=944&L=1%20%C3%B0&tx_ttnews[tt_news]=14380&tx_ttnews [backPid]=943&cHash=206012c269 <08.11.2012>. • Razstava sarajevo: otvoritev razstave na Fakulteti za arhitekturo: http://sarajevo.embassy.si/index.php?id=944&L=si&tx_ttnews[tt_ news]=14979&tx_ttnews[backPid]=943&cHash=49a43f7d8e <08.12.2012>. projektne skupine • skupina 1 - Ulica Kulina bana: Amela špendl, Tanja Završki, Lovro Mohorič, Luka Žibret, Dunja Šutanovac u.d.i.a., Muhidin Hukic, Zaim Vlajčic. • skupina 2 - Problematika, Trg, most, pot spominov, Gubavica: Prof. dr. Borut Juvanec, doc. dr. Domen Zupančič, Andreja Benko, m.i.a., Damjan Hidič, Emina Hodo d.i.a., Amina Klačar, Merima Mujezinovic, Edin Kadric d.i.a. • skupina 3 - Drina: Katarina Kušar, Tanja Završki, Nika Urbič, David Pignar, Emina Klačar, Edina Uzunovic. • skupina 4 - Infrastruktura: mag. Robert Špendl, Ervin Derviševic Bsc prost. planer, Emir Drakovac Bsc prost. planer. Tema delavnice Trg: Trg smo preplastili z enotnim tlakovanjem, ki se je nadaljevalo tudi preko mosta. Uredili smo primerno osvetljavo trga, prav tako pa na trgu uredili tudi primerno enotno urbano opremo (koši za smeti, enotne klopi, kioski in oprema) in tudi poskrbeli za primerno zazelenitev trga. S potezo, ki nadaljuje trg preko regionalne ceste in nadaljuje pot obiskovalcev preko mostu oz. proti reki, smo trg obiskovalcem približali in ga naredili obiskovalcem bližjega. Tako se je trg odprl v tej meri da je primeren tudi za organizacijo določenih prireditev. Most: Tako kot trgu smo tudi mostu dali dodaten program. Kar se je dalo smo povezovalni most med obema stranema Drine tudi ozelenili. Asimetrično smo mu dodali dve manjši razgledni terasi, eno celo na mestu, ki omogoča skok v Drino. Most, kot pomemben spomenik mesta smo vključili tudi v Pot spominov, kot spomenik izjemnega pomena. Pod mostom smo rekonstruirali spodnji "skriti" pontonski most in na njem idejno prikazali možnost galerije na prostem. s sodobno razsvetljavo s svetili Helle in senzorskim sistemom ter prilagoditvijo barv v bolj nevtralne tone, smo most z enostavno intervencijo posodobili. Ulica Kulina bana: Ulico smo uredili tako, da je prostor prehoden in ljudem prijetnejši. Delno smo potok zaprli, pomembna intervencija pri tem pa je bila ureditev struge Podhranjenskega potoka. Z ureditvijo struge smo nivelirali pretok potoka a mu vseeno pustili njegovo lastno obliko toka, obenem pa smo pridobili prostor za pločnik za pešce. Ti lahko zdaj brez težav uporabljajo celotni prostor najstarejšega dela mesta, ki je pravtako lepo urejen s starim drevoredom. GoRAZDE, 2012 Drina: Najpomembnejši poseg pri ureditvi reke Drine je bilo ureditev nabrežja reke na način, da je bil uporabnikom blizu in da je povezoval glavne trajektorije meščanov. Pomembna intervencija je bila dodatek širokega stopnišča, na obeh straneh mostu s strani trga. Ta omogoča dostop do sprehajalne poti ob reki, nadalje pa dostop do mestne plaže. sprehajalno pot smo pod mostom povezali, tako da neprekinjeno poteka vzdolž reke. obenem smo dodali ob reki dodaten paviljon na ploščadi, kjer je prostor za galerijo, kavarno, obenem pa so v razgledno zasnovanem paviljonu vključene tudi javne sanitarije. Prostor ob reki se je tako odprl mestu in obiskovalcem. Gubavica: Na hribu, imenovanem Gubavica, leži lepa razgledna točka mesta, ki jo pa le malokdo pozna. Na določeni nadmorski višini tam leži lepa ravna terasa, ki bi jo lahko meščani koristili. Na Gubavici smo predvideli ureditev dveh poti, ki vodita do te terase, razgledno točko s paviljonom, ki omogoča, da se obiskovalci usedejo v senci, se okrepčajo in potem tudi odidejo. Zelo pomembno pri takem posegu je, da se predvidi zadostna količina košev za smeti za obiskovalce, ki se jih mora potem tudi redno prazniti in vzdrževati red na območju. Gubavico z razgledno teraso in lepim pogledom nad celotnim mestom smo vključili tudi v naslednje območje urejanja - Pot spominov. Pot spominov: V mestu Goražde je mnogo spomenikov, od katerih nekatere ne poznajo niti sami meščani. Z enotno karto, na kateri bi bili označeni vsi spomeniki, kjer bi bili kratki odpisi za turiste, ki bi se seznanili z osnovnimi podatki o spomeniku, bi z enostavno potezo rešili ogromno. Prav tako smo podali idejni predlog različnih poti (z različno skupno dolžino) po mestu Goražde. Kot primer za izvedbo je zagotovo skupinski pohod ob občinskem prazniku. - VLADA BOSANSKO-PODRINJSKEGA KANTONA PJI VELEPOSLANIŠTVO REPUBLIKE SLOVENIJE V SARAJEVU ENVIGENCE ?nuironiTH?ntfll intelligente Slika 1: Predlog obnove mostu. slika 2: Mesto Goražde in lokacije tematskih nalog delavnice. GORAZDE, 2012 Slika 4: Predstavitvena zgibanka o delavnici. LIPICA, 2012 2012/2+3 AR Mentorja: Borut Juvanec, Domen Zupančič Pripravila: Andreja Benko Eksperimentalni vernakularni objekt, Lipica 2012 / Experimental vernacular structure, Lipica 2012 organizacija UL Fakulteta za arhitekturo. nedeljskobranje/kraska-hiska-dediscina-in-eksperiment.html <29.12.2012>; Radionica Lipica 2012: www.dragodid.org/ radionica-lipica-2012/<29.12.2012>; Hishka - workshop in Lipica from Faculty of arhitecture of Ljubljana: http://vimeo.com/41413185 <29.12.2012> Kraj in datum Lipica, Slovenija. Termin terenske izvedbe: 18. 4. 2012 - 20. 4. 2012; trajanje delavnice (priprava, terenska izvedba, delo v seminarju): 3 mesece; predstavitev naloge: končana hiška v Lipici 20. 4. 2012, ki je trajno izdelana in predana v uporabo kobilarni Lipica in učni poti na njej. sodelujoči strokovni sodelavci: Boris Čok, Dušan ükorn in Vojko Ražem; sodelavki: Andreja Benko, mlada raziskovalka in Larisa Brojan, mlada raziskovalka; študenti (višjih letnikov Fakultete za arhitekturo, Univerze v Ljubljani in Erasmus študenti na izmenjavi v sloveniji): Kristina Maršič, Damir Flego, Enrique Neguernela Vasquez, Eva Villanueva Pantoja, Laura M° Gomez de Cecilia, Laura Flores Gonzalo, Renata Moreira, Ines Alecrim, Tiago Cabrita, Sergio Alves, Rodrigo Oliver soriano, Pablo Palomer, Camille Baivier, Laura Lopez Alvarez, Juan Solera, Eva Brunner in Carolina Weber; javnost: Revija Kras, Dnevnik, Delo... sredstva, pokrovitelji Luka Koper, Kobilarna Lipica, revija Kras, Unesco, Sazu, Astroni d.o.o., Tolos d.o.o. Rezultati skupina je skupaj z mojstri suhozida - Borisom Čokom, Dušanom Okornom in Vojkom Ražmom, po načrtih prof. dr. Juvanca zgradila tipično kraško hiško na prostoru kobilarne Lipica. Študenta Pablo Palomar in Tiago Cabrito sta na podlagi snemanja dela in fotografij izdelala kratki predstavitveni film, ki je objavljen na internetu. Delovno gradivo je v končni obliki zbrano v obliki zloženke o delavnici in izvajalcih delavnice. Obenem je o delavnici objavljen na medmrežju. Večje predstavitve rezultatov delavnice ni bilo objavljenih, saj je delavnica imela dobre odzive tako pri strokovni, kot pri laični javnosti. Delavnico so spremljali tudi različni mediji, ki so potek in rezultate delavnice predstavili tudi širši javnosti. Tema delavnice Delavnica se je začela v sredo 18. aprila 2012, ko je bila zaradi slabega vremena pomaknjena za teden dni. Študenti in mentorji so se zbrali pri hotelu Maestoso v Lipici, kjer so tudi 3 dni v času trajanja delavnice bivali. Prvi dan so se seznanili s teorijo gradnje v kamnu, prav tako so se poučili o zgodovini kraških kamnitih hišk. Sledil je ogled lokacije, kjer je bila predvidena hiška in priprave na gradnjo. Začelo se je čiščenje terena, zaris dimenzij v tla in sama gradnja hiške. Delo je potekalo izjemno hitro. V četrtek 19. aprila 2012 so se nadaljevala gradbena dela in proti večeru je hiška že stala. Študenti in trije mojstri suhozida so bili izjemno pridni in hitri pri svojem delu. Pri tem je potrebno povedati da je sama postavitev kljub hitrosti izjemno kvalitetna, kar se da pripisati mojstrom in številu udeležencev delavnice. Zadnji dan - v petek 20.aprila 2012 so sledila zaključna dela in popravki na hiški. Hiška je v celoti stala že dan prej. Vreme, ki je pomemben dejavnik pri gradnji je zdržalo brez dežja vse tri dni prav do zaključka delavnice. Mednarodna delavnica Lipica 2012, je del projekta Kras -Carso. Udeleženci delavnice so bili študenti, ki so prihajali iz Španije, Portugalske, Belgije, Baskije, Nemčije in slovenije. Pri hotelu Maestoso v Lipici so v mesecu aprilu 2012 dokončali gradnjo tradicionalne kamnite pastirske hiške, ki je nadgradnja primitivnih pastirskih zavetišč pod previsi skal. Obenem je hiška postavljena kot objekt, ki kaže posebno gradben kulturo Krasa - tehnika suhozida. Hiške so postavljali pastirji z namenom, da so jih varovale pred slabim vremenom. Uporabljali so posebno tehniko suhozida, gradnjo s kamnom brez dodatnega veziva oz. malte. Pastirska hiška, ki je postavljena v Lipici ima tradicionalne elemente: zračnik, kurišče in oblikovano sedišče. Objekt je zasnovan kot eksperimentalni projekt, nad katerim se bo izvajal znanstveni nadzor in delale različne meritve, v različnih letnih časih (posedek, sprememba oblike, vlažnost, temperatura itd.). Odzivi • Kraško pastirsko zatočišče, http://www.dnevnik.si/clanek/1042525230 <29.12.2012>; • Pastirska hiška: http://www.lipica.org/si/files/default/Novice/ Kobilarna%202012/%C4%8Clanek%20Nedelo_Pastirska%20 hi%C5%A1ka.pdf <29.12.2012>; • "Vsak kamen se mora dobro uleč": http://www.primorske.si/Primorska/ Srednja-Primorska/Vsak-kamen-se-mora-dobro-ulec.aspx <29.12.2012>; • "Vsak kamen se mora dobro uleč": http://civilnainiciativakras.com/ node/1254 <29.12.2012>; • Kraška hiška, dediščina in eksperiment: http://www.delo.si/zgodbe/ REVIJA liso** ^^ ^"port of'Koper asTRoni C LIPICA, 2012 Slika 1: Priprava temelja hiške. slika 2: Končana hiška, mojstri za suhi zid: boris Čok, Dušan okorn, Vojko Ražem. Slika 3: Niz skic od zakoličbe do postavitve. LIPICA, 2012 Slika 4: Potek dela od zasnove do postavitve. "mlinska cesta", PTUJ, 2012 2012/2+3 ^A^R. Mentorja: Peter Gabrijelčič, Gregor Čok Pripravil: Gregor Čok Urbanistična delavnica "Mlinska cesta" Ptuj 2012 / Mlinska cesta Ptuj 2012 Urban Design Workshop organizacija UL, Fakulteta za arhitekturo (izvajalec); Mestna občina Ptuj (naročnik). Kraj, datum Kraj izvedbe delavnice: Ptuj, Ljubljana. Trajanje delavnice: junij - oktober 2012. Predstavitev končnih rezultatov delavnice: 12. 9.2012; velika sejna dvorana v stavbi Mestne občine Ptuj, Mestni trg 1, 2250 Ptuj. Trajanje predstavitve: od 12. do 30. septembra 2012. sodelujoči Predstavnika naročnika: Peter Cafuta, Kostja Kolarič; mentorja: prof. mag. Peter Gabrijelčič, asist. dr. Gregor Čok; študenti: Katarina Adamič, Andreja Ajlec, Matic Banko, Patrik Benedičič, Urška Leban, simona Marguč, Lea Obreza, Katja Žumer. gradivo Delovno in končno gradivo: vse gradivo vključno s končno maketo urbanistične zasnove je arhivirano in dosegljivo pri naročniku, kartografski izvodi zaključnega elaborata in fotografije maket (delovnih in končnih) so dosegljivi na FA. predstavitve Na predstavitvi rezultatov je bil koncept pozidave potrjen in sprejet iz strani naročnika t.j. Mestne občine Ptuj kot nosilca in skrbnika zagotavljanja javnega interesa pri posegih v prostoru, ter tudi s strani lastnikov zemljišč. Podane so bile še določene "tehnične pobude", ki se bodo upoštevale pri eventualni izdelavi OPPN-ja, kateri bo izhajal iz te konceptne rešitve. Tema delavnice Delavnica je potekala v sodelovanju Mestne občine Ptuj in Univerze v Ljubljani. V njej so sodelovali študenti in mentorji Fakultete za arhitekturo, na vmesnih predstavitvah in pri oblikovanju končne prostorske rešitve so sodelovali tudi predstavniki javnosti. Mestna občina Ptuj je želela s pomočjo delavnice oblikovati ustrezno prostorsko zasnovo, ki bo omogočala urbanizacijo območja ob ohranitvi obstoječe lastniške strukture zemljišč. Glede na različne interese posameznih lastnikov in izjemno lego območja je bila delavnica usmerjena predvsem v iskanje tiste variante, ki bo maksimalno izkoristila obstoječe lokacijske prednosti in tako v urbanističnem kot arhitekturnem smislu zagotavljala kvaliteten poseg v prostoru. Delavnica je imela naslednje cilje: oblikovati učinkovito infrastrukturno omrežje, ki bo napajalo vsa interna zemljišča; oblikovati urbanistično zasnovo celote, kot zaključene in prepoznavne entitete v prostoru mesta; oblikovati izhodišča in usmeritve za arhitekturno oblikovanje; opredeliti faznost pozidave. Delo je na podlagi ogleda terena in analize podanih pobud potekalo na Fakulteti za arhitekturo v okviru ene avtorske skupine, pri čemer so posamezni študenti razvijali več variantnih rešitev. projekti Na podlagi izbora optimalnega koncepta pozidave je bilo območje podrobnejše razdeljeno na 5 prostorskih enot za katere so bili izdelani zazidalni preizkusi in predlogi arhitekturnega oblikovanja posameznih stavb. stanje v prostoru Zemljišča znotraj območja urejanja so po prostorskem planu Mestne občine Ptuj namenjena stanovanjski in poslovni rabi, v dejanski rabi pa gre v zahodnem in osrednjem delu pretežno za kmetijska zemljišča. Na jugovzhodnem robu lokacija meji na obstoječo obcestno gručasto morfološko strukturo stanovanjskih hiš in neaktivne industrije. Severni rob omejuje vodna linija z dodatnim 25m varovanim obalnim pasom. Koncept urbanistične in arhitekturne zasnove Predlagana rešitev temelji na mrežni delitvi območja, ki vzpostavlja samostojne zazidljive kareje namenjene različnim stavbnim tipologijam. Obliko in velikost regulacijskega rastra narekuje enostavna osrednja napajalna cesta, ki poteka vzporedno z Mlinsko cesto v osrednjem delu območja. Iz Mlinske so predvideni trije uvozi, notranja zasnova dostopnih poti pa je podrobneje členjena skladno s konceptom napajanja posameznega kareja. V zasnovi so predvideni 4 različni vzorci pozidave in sicer: stanovanjski vila bloki kvadratne in pravokotne oblike (tip A in tip B) etažnosti P+2; poslovno stanovanjske lamele pravokotne tlorisne oblike (tip D) etažnosti P+2; nizka strnjena pozidava z individualnimi atrijskimi hišami (tip C) etažnosti P; dodatno tipologijo predstavljajo individualni objekti (tip E), ki se nahajajo na južnem in zahodnem robu območja in so umeščeni v že obstoječo obcestno pozidavo, zato je pri njih predvidena tipologija, ki izhaja iz obstoječega morfološkega konteksta (stanovanjske in poslovno-stanovanjske stavbe z značilno dvokapnico). Parkirišča so za vse stavbe predvidena nivojsko (v pritličju) za eventualno povečanje bivalnih enot znotraj posameznih karejev bi bilo potrebno izvesti kletno parkirno etažo. Centralne zelene površine so načrtovane na območju obrežja v obliki linearnega parka v katerega se vstopa prečno iz vsakega kareja. Na njih so poleg urbane "parkovne" opreme predvidene tudi športne in rekreacijske površine in naprave ter igrala. Interne zelene površine so dodatno umeščene parcialno po posameznih ureditvah karejev. stavbni tip A stavbni tip A je tri-etažni stanovanjski vila blok bruto tlorisne dimenzije 400m2. V njem je v pritličju in nadstropju predvidena zasnova štirih bivalnih enot, v drugem nadstropju pa dve večji bivalni enoti (penthouse). Umestitev treh stavb tipa A je predvidena na vzhodnem predelu območja, ki meji na zeleni obalni pas. Stavbe so orientirane pravokotno proti mestu in imajo zasnovan poseben volumenski izrez, ki omogoča vsaki bivalni enoti ustrezno veduto na silhueto "historičnega" Ptuja. stavbni tip B Umestitev stavbnega tipa B je predvidena v dveh karejih na zahodni strani območja urejanja. Gre za tri-etažni stanovanjski vila blok bruto tlorisne dimenzije 400m2. V njem je v pritličju in nadstropju predvidena zasnova štirih bivalnih enot , v drugem nadstropju pa dve večji bivalni enoti (penthouse). stavbni tip c Stavbi tip C predstavljajo individualne atrijske hiše v vzorcu nizke strnjene pozidave. Enoetažne hiše velikosti 250m2 na zemljišču 440m2 so locirane v osrednjem delu območja z namenom, da se višinski gabarit pozidave v tem delu nekoliko zniža in tako "omehča" relativno visoko vizualno "bariero", ki jo predstavljajo ostale višje stavbe na vzhodnem in zahodnem robu (tip A in tip B). Hiše so v tlorisni zasnovi introvertirane v centralno zasnovan atrij, kot zasebno zeleno površino v katerega gravitirajo vsi bivalni in spalni prostori. Postavitev v nizu omogoča enostavno prometno napajanje in visok faktor pozidave. stavbni tip D Stavbi tip D so poslovne, poslovno-stanovanjske in/ali stanovanjske stavbe lamelne zasnove v štirih ločenih nizih. stavbe so višine P+2 bruto etažne površine 200 m2 in 250 m2. Urbanistično so stavbe načrtovane v pravokotni smeri na linijo reke, kar omogoča vmesne vizure s pogledom na grad. Takšna postavitev zagotavlja določeno prehodnost in zračnost "prostora", parkiranje je zasnovano nivojsko v neposredni bližini posamezne stavbe. slika 1: območje ureditve; integracija različnih morfoloških stavbnih tipov in stik z obstoječo strukturo v južnem delu. Slika 3: Maketa urbanistične zasnove in območje urejanja. slika 4: Maketa urbanistične zasnove in območje urejanja. GUMA3, 2012 2012/2+3 AR Mentorji: Aljoša Dekleva, Vasa J. Perovic, Anja Vidic Pripravili: Aljoša Dekleva, Vasa J. Perovic, Anja Vidic Arhitekturna delavnica Guma3 / Architectural workshop Tyre3 organizacija UL Fakulteta za arhitekturo. Kraj, datum Fakulteta za arhitekturo, različne lokacije po Ljubljani; trajanje: 14 dni, zaključna predstavitev: 6. junij 2012. sodelujoči Vodja delavnice: Aljoša Dekleva; asistenta delavnice: Anja Vidic, Jure Grohar; študenti: Primož Černelič, Vid Tancer, Jan Tinunin, Mitja Usenik, Ana Belčič, sara Jesihar, Maja Omerzel, Sandra Stare, Ana Tori, Klara Tome, Sabina Troha, Manuela Zavec, Katja Božičko, Tadej Šadl, Polona Šušterič, Matej Tratnik, Matic Vrabič, Boris Vranič, Nika van Berkel, Neža Novak, Andraž Keršič, Špela Mandelc, Maša Mertelj, Maja Šavc, Maja Jenko, Kaja Todorovič, Tadeja Vidoni; gostujoči kritiki: Tina Gregorič, Dekleva Gregorič arhitekti, Miran Mohar, umetnik, kolektiv IRWIN, predavatelj na Inštitutu A.VA. sredstva, pokrovitelj Pokrovitelj: Avtocenter Špan. Tema delavnice Prostor in uporabnik sta v medsebojnem vplivu in soodvisnosti: Izvedba posega je prostorsko-socialni eksperiment v realnem času na javnem mestu za konkretnega uporabnika. Obravnava odnose uporabnik-prostor, uporabnik-uporabnik, prostorske in družbene meje, čutne zaznave. Je intervencija, ki pomeni prostorsko socialni sprožilec in vzbudi spremembo z ambicijo po začasni ali dolgoročni prostorski in družbeni integraciji. Obravnavajo se konkretni urbani odprti javni prostori oz. lokacije v centru Ljubljane, ki so jih študenti izbrali v procesu identifikacije potreb po implementaciji z "arhitekturnim" posegom. Prostori, ki s svojim kontekstom (pa naj bo ta grajeni, socialni, politični ipd.) ponujajo potencial za njihovo nadgradnjo. Konkretne izbrane prostore so analizirali in predstavili kot variabilni socialni in časovni pogoj. Arhitektura brez uporabnika ne obstaja. V izbranih prostorih je prepoznan in določen specifični uporabnik oz. skupina uporabnikov, katerih lastnosti in aktivnosti določajo "programsko nalogo" in s tem tudi namen in funkcijo posega. Poudarek je na izpostavljanju konkretnega uporabnika z imenom, identiteto, individualnimi željami in preferencami, motoričnimi sposobnostmi, ergonomijo, ambicijami ipd. Predstavljene so konkretne zgodbe in scenariji konkretnih uporabnikov. Komu je materializiran produkt namenjen? Kdo ga bo uporabljal? Uporabnikove lastnosti, potrebe, aktivnosti in posebnosti so potencirane oziroma pripeljane do ekstrema in tako uporabljene kot orodje pri oblikovanju posega v prostor. Zakaj avtomobilske gume? Reciklaža. Avtomobilska industrija neprenehoma proizvaja "odpadek", ki po zaključeni primarni uporabi še vedno v celoti zadrži svoje "naravne" materialne lastnosti (odpornost, obliko, prožnost, trajnost v atmosferi.) in kot tak predstavlja izjemen potencial za kreativno reinkarnacijo. specifične lastnosti materiala so omejitev in potencial obenem. Končni produkt je z materialnim izborom omejen in tako posledica lastnosti uporabljenega materiala. Avtomobilska guma ima pravilno "ikonsko" geometrijsko obliko. Lahko se multiplicira, prereže, razpolovi, zapolni ipd. Prav tako ima vgrajene specifične konstrukcijske lastnosti: je dovolj prožna oz. ergonomska in obenem trdna oz. nosilna. Materialne lastnosti sugerirajo tektonska (firmitas), funkcionalna (utilitas) in oblikovna (venustas) izhodišča. Rezultati Udeleženci delavnice so v okviru metodologije - identifikacija degradiranega javnega prostora, analiza uporabnika, raziskava materiala - intervenirali s konkretnimi arhitekturno oblikovalskimi projekti na sedmih izbranih lokacijah: Prešernova cesta Na pločniku pred Nemškim veleposlaništvom v Ljubljani vsak dan čaka več deset prosilcev za delovno vizo, čakalna doba je pogosto daljša od 16 ur. Študentski projekt, v vrv ovite pnevmatike, ki služijo kot premično sedišče čakajočim na odobritev vize, s svojo socialno in družbeno kritično komponento presegajo osnovni cilj - izdelavo oblikovalskega objekta. Metelkova Delno vkopane avtomobilske pnevmatike različnih premerov se sestavljajo v krožno formo, ki na širšem - arhitekturnem nivoju tvorijo socialni prostor ene ali več skupin, na mikro-ergonomskem nivoju pa omogočajo parkiranje koles in naslanjanje, sedenje ter ležanje. Trg Republike - Vhod v Centralno tehniško knjižnico Urbani fotelji, ki jih sestavlja večje število pnevmatik, poskušajo začasno rešiti tri težave, ki se pojavljajo v prostoru intervencije -programska podhranjenost trga, slabo nakazan glavni vhod v CTK in pomanjkanje prostorov za oddih in neformalno branje v knjižnici. Velike dimenzije urbanega pohištva so hkrati tudi zaščita pred vandali. Park za Filozofsko fakulteto. Pnevmatike v dveh vrstah v polkrožni obliki nakazujejo "Speakers corner" in s tem opozarjajo na potenciale parka, ki je lahko več kot le tranzitna površina. Mali avditorij je zaradi bližine Filozofske fakultete tudi provokacija - liberalno mislečim revolucionarnim študentom ponuja, da prav tam preberejo svoj manifest in pričnejo uporniški shod. Fakulteta za arhitekturo Glavni vhod v šolo za arhitekturo svečano naznanja Plečnikov betonski baldahin. Kljub temu pa iz praktičnih razlogov večino uporabnikov vstopa skozi zadnji vhod in uporablja njegov GUMA3, 2012 predprostor. Izhodišče projekta je bila skupina študentov, ki se sreča na cigareti in potrebuje točko okoli katere se lahko zbere in po možnosti odloži kavo. Nastali so hibridi med barsko mizo in pepelnikom, ki konzolno visijo iz stebrov pergole. Študentsko naselje v Rožni dolini Analiza uporabnikov in prostorov je pokazala, da zelene površine med študentskimi domovi uporabljajo trije tipi uporabnikov: samotarji, navdušenci nad športom ter študenti, ki se med seboj socializirajo. Za vsako od treh skupin je bil razvit specifičen tip sedala, ki se nahaja na posebej izbranem delu parka, od velike prirezane traktorske pnevmatike, do visečega stola in ležalnika. Kavarna TOZD - galusovo nabrežje Kavarna svojo podobo med drugim gradi na uporabi zelo raznolikega, nekonvencionalnega pohištva. študenti so razvili zunanjo klop - niz pnevmatik, ki v obliki črke s zaobjame dve mizi. Isti element vzpostavlja introvertirano in ekstrovertirano situacijo na ulici, med seboj poveže dve družbi, ki uporabljata to alternativo klasičnemu stolu iz gostinske terase. Slika 1: Razmišljanje o projektu s skicami in diagrami. Slika 3: Delo. občutenje arhitekture, ljubljanski otok, 2012 2012/2+3 Mentor: Or Ettlinger Pripravila: Or Ettlinger, Lovrenc Košenina Občutenje Arhitekture, Ljubljanski otok / Experiencing architecture, Ljubljana Island Organizacija UL Fakulteta za arhitekturo. Kraj, datum Ljubljana, marec - april, 2012. Sodelujoči Mentor: Or Ettlinger; tehnični sodelavec: Lovrenc Košenina; študenti: Tit Briški, Dominika Bučar, Rok Luzar. predstavitev Predlogi oblikovanja nabrežji Ljubljanice zbrani v knjigi a3. Tema delavnice Kot arhitekti in urbanisti, smo velikokrat soočeni z neizogibno tendenco razmišljanja o kompleksnih sistemih iz navpičnega ortogonalnega pogleda. To pa včasih lahko vodi do izgube perspektive končnega uporabnika, ki bo oblikovano okolje uporabljal in v njem živel. Zato je bila ta delavnica izvedena z namenom, da udeležence izuri v oblikovanju, katerega glavni cilj je izkušnja ustvarjenega okolja. Cilj je bil učni proces, ki bi obogatil pristop študentov k arhitekturi in dodal še izkustveno dimenzijo urbanističnim posegom, ki jih načrtujejo pri rednem seminarskem delu. Izhodiščna točka projekta je bila alternativna percepcija mesta Ljubljane in njenega centra. Spreminja ustaljen pogled na mesto, kije sestavljen iz historičnega centra, grajskega hriba in reke z naknadno dodanim prekopom. Predlaga pogled na mesto, sestavljeno iz reke, ki se razdeli in obkroži otok, nakaterem je grajski hrib, ob vznožju pa zgodovinski center mesta, okoli katerega raste mesto. Če na Ljubljano gledamo kot na mesto zgrajeno okoli otoka, se nam odpre povsem nov pogled na njegovo urbano izkušnjo, posledično na oblikovanje rečnih bregov. Ljubljanica leži v srcu mesta, zato velik del izkušnje definirajo njeni bregovi, ki se v zadnjih letih pospešeno razvijajo. Vendar pa tvorijo le linearno nanizane segment, ki se nemorejo primerjati s kontinuirano krožno celoto. Kaj če bi bili rečni bregovi oblikovani tako, da bi tvorili krožno pot okoli centra Ljubljane, namesto linearne? Kaj če bi zajemali cel spekter ambientov, iz urbanega v suburbano in iz umetnega v naravno? V drugih besedah, kaj če bi bil prijeten sprehod skozi Ljubljano po dežju, ne proti ali s tokom reke, temveč bi obkrožil "otok". Ali v arhitekturnem in urbanističnem jeziku, kako bi ta alternativna percepcija vplivala na ureditev še nerazvitih rečnih bregov? Prva naloga študentov je bila analiza rečnih bregov Ljubljanice in Gruberjevega prekopa, ki omejujejo otok. Razlikovali so med različnimi segmenti ob vodi in točkami, ki jih ločujejo (mostovi, razlike v terenu in ostali urbani elementi), ter definirali obstoječe podobe vseh. Posamične segmente so analizirali s pomočjo tipičnih prostorskih prerezov, ki so se razstezali do robov vidne zaznave na obeh rečnih bregovih. Prerezi so pokazali, daje izkušnjo Ljubljanice sestavljajo posamični odseki, ki so si med sabo izredno različni. Zato je bila ključna naloga delavnice odkriti, kakšne prostorske izkušnje so najbolj primerne za še nerazvite segmente. Primarno pa je ostalo načelo oblikovanja izskušenj, ki ne stojijo sama zase, ampak njihove posamične percepciji vplesti v kontinuirano pot okoli otoka. projekti Segment Kodeljevo: so serija rečnih bregov v stanovanjskem delu Ljubljane in z svojimi travnatimi površinami ponujajo odlične pogoje za različne dejavnosti okoliških stanovalcev. V krožno promenado je segment povezan z peš in kolesarskimi potmi, ki se po bregovih vijejo na različnih višinah, pod mostovi in čez parke, celotno območje povežejo v kontinuirano izkušnjo. Ki je na pridobljenih višinskih nivojih tematsko obogatena z lokalnimi kulturnimi, športnimi in gostinjskimi dejavnostmi. Tako oblikuje suburbano izkušnjo obsega otoka, z sekundarnimi oblikovnimi potezami vperjenemi v drugačno zaznavo prostora, kot v živem urbanem delu promenade. Segment Rog: Zajema območje rečne struge med Žitnim in (v času delavnice še nerealiziranim, dvoetažnim) Fabianijevim mostom, pri katerem se pešpot z nivoja ceste spusti do vode, ustvari razgledno ploščad pred Plečnikovimi zapornicami in se nadaljuje proti Rogu. Tam pod kulturnim centrom Rog ustvari dvoetažne ploščadi, zgornje kot širitev ulice v trg pred poslopjem, spodje pa so povezave vanj, oboje pa tvorijo odprte ploščadi za predstave na prostem. Predstavlja najbolj urbani segment promenade, zato oblikovalske smernice narekujejo velike trde površine za različne kulturne dogodke in gospodarske dejavnosti, hkrati pa so močno vpete v karakter rečnih bregov, kar jih poveže v celotno promenado. Segment Roška: Povezuje urbani segment Rog in divji Vintgar. Oblikuje tudi bljižnico na sredini krožne promenade in tako oblikuje dve krajši krožni poti. segment je brez reke ali kanala, zato je bil tu oblikovalski izziv, kako ga načrtovati da bo vidno povezan z celotno rečno promenado. To so dosegli z oblikovanjem obeh koncev, da se vizualno uskladijo z podobo rečnih segmentov, hkrati pa sprehajalcem jasno nakažejo alternativo rečni promenadi, ki jih popelje v notranjost mesta. Oba konca sta spuščena pod nivo ceste, na višino obrežne poti, ter se v notranjost nazaj dvigneta, z jasno drugačno vizualno podobo kot okoliško urbano okolje. Segment gruberjev prekop: Preko divjega naravnega okolja povezuje še urbano Špico, ločitev Ljubljanice in Gruberjevega kanala, s suburbanim segmentom Kodeljevo. Rešitev preplete strme zaraščne bregove Vintgarja z brvmi in potmi na različnih višinah. Najnižje brvi so načrtovane tako, da se jih ob večjih nalivih lahko poplavi in tako ojača občutek izrednega naravnega okolja. Na poteh pa se pojavijo terase in vkopi, ki problematičnim zaraščenim območjem dajejo občutek obljudenosti in hkrati omogočajo različne dejavnosti. Glavni oblikovalski namen delavnice, niso samo predstavljene lokalne rešitve, ampak kontekst širše ideje, ki jo demonstrirajo: razvoj Ljubljanskega otoka, kot krožne promenade, skozi različne ambiente. To bi seveda bil dolgotrajen projekt, vendar že sama ideja zadostuje, da se prihodnji projekti na območju lahko sklicujejo nanjo in se razvijajo v tej smeri. AR 2012/2+3 občutenje arhitekture, ljubljanski otok, 2012 slika 4: Načrt ureditve Kodeljevega. ČRNA NA KOROŠKEM, 2012 2012/2+3 AR Mentorji: Tadej Glažar, Andraž Intihar, Luka Ločičnik Pripravil: Gašper Skalar Arhitekturno urbanistična ureditev Črne na Koroškem / Urban and architectural regulation, Črna na Koroškem organizacija Občina Črna na Koroškem. Kraj, datum 13. 8. 2012, prostori občine Črna na Koroškem, Črna na Koroškem. sodelujoči Mag. Romana Lesjak; koordinator: Matic Pajnik; mentorji: izr. prof. mag. Tadej Glažar, Andraž Intihar, Luka Ločičnik, študenti: Primož Kastelic, Gašper Skalar, Aleš Krdžic, Petja Ogrinc, Christian Stanonik,Tina Leittinger, Tina Javornik, Jure Henigsman, Martin Sladek. Gradivo Končni produkt delavnice je bila knjižica z 133 stranmi, katera je bila izdelana v treh izvodih. Dva izvoda sta bila predana naročniku občini Črna na Koroškem, od tega naj bi en izvod šel v mestno knjižnico. Tretji, preostali izvod, pa je arhiviran pri izr. prof. mag. Tadeju Glažarju, na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Poleg knjižice so bile izdelane tudi številne makete. Dve veliki urbanistični maketi v merilu 1:2000, podrobneje razdelana kmetija pri Mežnarju in urbana oprema z vsemi svojimi elementi. Poleg tega je bilo izdelanih tudi 1500 zgibank, katere so bile razdeljene občanom občine Črna na Koroškem, kot vabilo na predstavitev projekta. predstavitve Povzetek delavnice je bil objavljen na spletni strani občine Črna na Koroškem: http://www.crna.si/index.php/arhiv-splosne-novice/ 331-arhitekturno-urbanisticna-ureditev-crne-na-koroskem. Tema delavnice Arhitekturno-urbanistična delavnica U+R izzivi je del strategije in vizije razvoja urbanega (U) in ruralnega (R) dela občine. Na pobudo občine Črna na Koroškem so študenti Fakultete za arhitekturo, Univerze v Ljubljani, skupaj z mentorji izdelali idejne zasnove arhitekturno-urbanističnih intervencij. Glavni potencial Črne je v njenem naravnem bogastvu. V prvi vrsti so to gozdovi in vodotoki. Les predstavlja temelj za razvoj ekološko naravnane lesne industrije, ki bo prispevala k prenovi kraja, voda pa omogoča razvoj turističnih aktivnosti, športnega turizma, kmečkega turizma. Veliko priložnosti je v bogati kulturni dediščini in marljivih ljudeh. Arhitekturno-urbanistične rešitve izvirajo iz razvojnih potencialov Črne in so trajnostno naravnane ter odgovarjajo na nekatere bistvene infrastrukturne probleme, programske zahteve in strateška vprašanja. Obravnavane intervencije obsegajo ureditev tematskih poti, kar pripomore k večji povezanosti kraja z ljudmi, z zasnovo promenade vzdolž obrečnega prostora pa večjo povezanost z reko. Revitalizacija središča Črne z novo knjižnico in novimi manjšimi nastanitvenimi kapacitetami popestri programsko vsebino kraja, spodbuja razvoj turizma in odgovarja na potrebe prebivalstva. Predlagani inkubator idej omogoča artikulacijo želja občanov, njihovo povezovanje s stroko ter sodelovanje pri upravljanju in bodočem razvoju občine. Z arhitekturno in programsko ureditvijo javnih prostorov Rudarjevega in žerjava se izboljša kvaliteta bivalnega okolja medtem, ko okolju prijazne prenove večstanovanjskih objektov v Rudarjevem zmanjšujejo potrebe po energiji, hkrati pa zagotavljajo inovativne ter kvalitetne pogoje za sodoben način bivanja. Poenotena lesena urbana oprema ustvarja enotno identiteto naselja. Programska oživitev, arhitekturna prenova in navezovanje na tematske poti kmetije v zaledju občine omogočajo obstoj tradicionalne kmečke obrti in razvoj kmečkega eko turizma. Trajnostno naravnan razvoj in upravljanje občine temelji na jasno zastavljeni strategiji in viziji. Z izdelanimi arhitekturnimi in urbanističnimi intervencijami, ter novimi programskimi rešitvami se artikulira strategija razvoja, ki bo za uresničitev potrebovala sodelovanje širšega kroga prebivalcev. Tu bi se radi zahvalili za izjemno priložnost, ki smo jo imeli v Črni na Koroškem in vas hkrati povabili k ogledu razstave. Zahvala pa gre seveda tudi vsem občankam in občanom, s katerimi smo imeli kontakt v času delavnice in so nam pomagali pri iskanju skritih potencialov občine Črna na Koroškem. Slika 1: Skica ureditve kmetije Mežnar [Aleš Krdžic, Gašper Skalar]. Slika 2: Ureditev stanovajskih dvorišč v Rudarjevem [Jure Henigsman]. ■ Slika 5: Vizualizacija nove mestne klopi [Petja Ogrinc]. Slika 6: Arhitekturna in energetska prenova stanovanjskih objektov v Rudarjevem [Martin Sladek]. zlato polje v kranju, 2012 2012/2+3 AR Mentorji: Jurij Kobe, Rok Žnidaršič, Paul Robinson Pripravil: Rok Žnidaršič Barvna študija fasad stanovanjske soseske Zlato polje v Kranju, 2012 / Colour study of facades in Zlato polje, Kranj, 2012 organizacija UL Fakulteta za arhitekturo, Krajevna skupnost Zlato polje, Kranj. kraj, datum Zlato polje v Kranju, julij 2012. Predstavitev predvidoma v decembru 2012. Ob trendu zapiranja balkonov in lož smo na stanovanjskih blokih, ki imajo to možnost, pripravili variante z upoštevanimi polnimi parapeti oziroma zasteklitvami teh delov zgradb. Delo je predstavljeno s katalogom, ki prikazuje tudi zasnovo in potek dela ter modeli 1:200 in 1:100. sodelujoči mentorji: Jurij Kobe, Rok Žnidaršič, Paul Robinson; študenti: Nuša Gruden, Monika Homar, Aljoša Kotnjek, Aljoša Lipolt, Jani Petrovčič, Monika Rus, Tjaša Varšek. Tema delavnice Stanovanjska soseska Zlato polje je bila grajena v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. Stavbna struktura je razmeroma solidna, zahteva pa dopolnitev obodnih zidov s plastjo izolacije, kar postavlja tudi nalogo določiti barvne tone obnovljenih. Sosesko sestavlja 19 stanovanjskih blokov, od tega jih je 14 oblikovno različnih. Naloga je bila preučiti arhitekturno pripoved členitve fasad in jim določiti pravila njihovega obarvanja. Ob tem smo iskali sklope barv, ki nastopajo na fasadah posameznih zgradb, da bodo zgradbe posameznega sklopa povezane v zaključene celote. Stanovanjski bloki so postavljeni na ortogonalni mreži tako, da tvorijo pol zaprta dvorišča. Ta so uporabljena kot manjše parkovne površine, otroška igrišča, ponekod parkirišča. V našem konceptu vidimo ta dvorišča kot karakteristične prostore soseske, zato smo jih zasnovali kot raznolike, a vendar barvno sorodne ambiente. V osnovi smo izbirali barvne odtenke, ki bodo prevladovale na fasadnih ovojih ter dajale prvi prepoznavni vtis soseske. Tem smo dodali svetlejši odtenek, s katerim poudarimo pomembnejše členitve fasade in jih tudi vizualno postavimo v ospredje. Lože, balkoni in poudarki, ki dajejo fasadam vidno globino, so pobarvani s sorodno temnejšo barvo. Ta barva s svojimi variacijami in različnimi odtenki tvori ambiente dvorišč. Prek celotne soseske se spreminja tako, da posamezne ambiente združuje a jih s svojimi odtenki dela raznolike. Baze oziroma talne obrobe blokov so obarvane v temnejši odtenek. S tem ustvarjajo fasadam vizualni podstavek in preprečujejo vidno nabiranje umazanije na najbolj izpostavljenih delih fasad. Za območje sta bili po istem principu pripravljeni dve varianti barvnih kombinacij za celotno sosesko: umirjena in živahnejša. Umirjena z večjo spoštljivostjo sledi originalnemu značaju zazidave, skuša ujeti barvni razpon, ki je bil splošneje v uporabi v času nastanka soseske. Živahnejša varianta se skuša navezati na objekt, ki je v neposredni soseski že prenovljen v nekoliko premočnih tonih ter ga s sorodnejšim koloritom obravnavanih zgradb kolikor mogoče vključiti v harmonično celoto. Slika 1: Fotomontaži ambientov, rjavo-siva varianta. Kir»'< V.I ■ J . I ' KkM*d£fJd 1a - 1J ■ 1& 4 m m * * m m * * m m * * m m * * ■ v i i ■ ■ i J^' 1*11 M slika 2: Fasadni plašči stanovanjskih blokov in izbor barvnih tonov. Slika 3: Oker varianta, maketa M 200. Slika 4: Rjavo - siva varianta, maketa M 200. . os france bevk, 2012 2012/2+3 ^A^R. Mentor: Domen Zupančič Pripravil: Domen Zupančič stena, oŠ France Bevk, 2012 / The Wall, Primary school France Bevk, 2012 organizacija UL Faulteta za arhitekturo. Kraj, datum Ljubljana, Osnovna šola France Bevk; marec 2012. sodelujoči Mentor: doc.dr. Domen Zupančič; somentorji: doc. dr. Beatriz Tomšič Čerkez UL PeF, Petra Novak Trobentar, likovna pedagoginja OŠ FB; udeleženci: Lara Baler, Miha Denša, Urška Gantar, Polona Čampa, sara slapar, Anja Lautar, Luka Golubovič, Vivi Dobnikar, Mana Veljkovič Hirsch, Inja Peciga, Tanaja Petrovič, Aneja Petrovič, Zala Kotar, Maja Režonja, Maša Mlakar, Lana Luštrik, Kiara Ferenc, Pia sotlar, Katja Kovačič, Nemanja Mitrovic, Patricija Bokic, Endrit Destani, Gašper Habicht, sara Kupec, Jana Arnuga, Črt Rajšter, Tara Germovšek, Matic Habicht, Enisa Porčič, Iza Štrumbelj Oblak, žan Urbančič, Pia Caroline Adamič, Florijana Destani, Dino Durič, Georg Paš, Viktor Mal Zupančič, David Maks Zupančič. sredstva, pokrovitelji Delavnica je bila izvedena s pomočjo donacije papirnih tulcev iz kopirnice Printam.si, Eipprova 9, Ljubljana. Fasadne barve je doniralo podjetje Saint - Gobain Gradbeni izdelki d.o.o., Grosuplje. Tema delavnice Namen delavnice je bilo likovno opismenjevanje med teorijo lista in prakso zidu. Izbrana stena ob vhodu objekta je bila likovno in barvno neustrezno opremljena. V okviru šolskega programa smo s šolo izvedli naravoslovno-ekološki dan, datum je sovpadal s vseslovensko čistilno akcijo Očistimo slovenijo. Poleg čistoče, ki jo akcija močno poudarja, smo s šolo storili korak naprej - lotili smo se didaktike v praksi. Delavnica je bila usmerjena v likovno izražanje in izdelavo košev za smeti. Likovno izražanje na steni šole je del urbanega ustvarjanja, s participacijo učencev pri tem delu smo uspeli zmanjšati negativni odnos do okolice šole. Stena je postala simbol skupnega dela učencev, likovne pedagoginje in študentov. Mentorsko delo je bilo naravnano v usmerjanje aktivnosti in ni omejevalo izraznosti posameznikov. Mentorji smo predstavili način prenosa motiva likovne rešitve iz papirja na steno. Tu je bila uporabljena metoda mreže kvadratov z odmerjanjem odsekov. Teorija sreča prakso. Likovni motiv, ki smo ga upodobili na steni vhoda v šolo je idejno izdelala učenka Pia Caroline Adamič. Nastal je v okviru internega likovnega natečaja na šoli. Natečajno nalogo sem predstavil v okviru likovnega krožka na šoli. Učenci so motive izdelovali pod mentorstvom likovne pedagoginje Petre Trobentar. Motiv je določila komisija v sestavi nas, mentorjev. Za namene akcije, sem pripravil izvedbene načrte košev za smeti, ti so sestavljeni iz kartonskih cevi in spojeni z navojnimi palicami. Detajli in izvedba so ukrojeni tako, da so primerni učencem. Delavnica je združila didaktične elemente (spoj teorije in prakse), dvignila zavest ponovne uporabe gradiv (kartonski tulci), dvignila zavest o vzajemni pomoči (družbena odgovornost posameznika), omogočila spoznavanje finomotoričnih gibov (vijačenje, nanos barv na grobo podlago). K sodelovanju smo pritegnili tudi donatorja (podjetje), ki je na osnovi predhodne projektne dokumentacije (likovni motiv na steni in popis kvadratur barvnih ploskev) podarilo želene količine fasadnih barv v zadostnih količinah. Delavnica je bila prepoznana tudi izven ozkega lokalnega okvirja, saj je učenka Pia Caroline Adamič prejela zlato priznanje na likovnem bienalu Po Fabianijevih poteh (2012). slika 1: Izbrani motiv poslikave [Pia Caroline Adamič]. Slika 2: Sestava košev za smeti iz papirnatih tulcev. oš FRANCE BEVK, 2012 Slika 5: Detajl nanosa barve. Slika 6: Stena z motivom. slika 7: Aplikacija kopirane umetnosti na steni, likovni krožek pod vodstvom Petre Novak Trobentar, lik. pedag. 2012/2+3 AR graditi KRAJINE, 2011_ Mentor: Lučka Ažman Momirski Pripravila: Lučka Ažman Momirski Mednarodna arhitekturna in urbanistična delavnica graditi krajine / International Architectural and Urban Design Workshop Constucting Landscapes Organizator UL Fakulteta za Arhitekturo. kraj, datum Goriška brda, 25. 10. 2011 - 30. 10. 2011; konferenca z javnimi predavanji: 25.10. 2011; javna predstavitev rezultatov: 29. 10. 2011. sodelujoči Vodstvo: prof. dr. Lučka Ažman Momirski; mentorji: prof. dr. Lučka Ažman Momirski, Nicoline Loeper, Matthias ott; predavatelji: prof. dr. Lučka Ažman Momirski, doc.dr. Blaž Komac, Tanja Gomiršek, Nicoline Loeper; študenti: Mato Blatančic, Chely Bramiana, Sharon Casteel, Wander Hendriks, Marlieke Janssen, Anja Jemec, Peter Jerše, Maša Kambič, Matic Kržan, Bernard Leferink, Ruud van der Maas, Roel van der Marck, Andrej Panker, Mahdi Poosti, Klas Skarlovnik, Nathanael Taekema, Taja Verčič, Jeroen de Vries. sredstva, pokrovitelji Občina Brda, Vinska klet Goriška Brda, School of Urban Design, Saxion University of Applied Sciences Deventer, Nizozemska. Gradivo • Izvirni znanstveni članek: Ažman Momirski, L., Loeper, N., Ott, M., 2013. Terraced Landscapes / New design solutions within the transformation of articifial landscapes (v tisku). • Časopisni članek: Ažman Momirski, L., 2012. Terasirana pokrajina Goriških brd vsebina mednarodne delavnice. Briški časnik. Tema delavnice Dvojica umetno - naravno je izginila. Njene meje so zabrisane... Naravne krajine so lahko tako naravne (nedotaknjene) kot umetne... Naravnoumetno je nov način oblikovanja: preobrazba koncepta kraja / prostora. [The metapolis dictionary of advanced architecture. 2003. p 63.] Namen delavnice je primerjava dveh krajin in njunih podobnih/ različnih prostorskih prvin: nizozemske (umetne) krajine in terasirane krajine. Izbrani kriteriji, med drugim obravnava povezav med krajino in naselji, so bili osnova za intenzivno in sistematično raziskavo antropogenih krajin. Na tem izhodišču je temeljilo oblikovanje scenarijev prihodnjega razvoja naselij ter zasnove povezav novih energetskih krajin z obstoječo slikovito terasirano pokrajino Goriških brd. Terase so celoviti sistemi, sestavljeni so iz različnih podsistemov (vključno z vodami, biotsko raznovrstnostjo, prstjo, stabilnostjo kmetijskih sistemov, itd.) Te značilnosti ali podsistemi so med seboj povezani in zelo tenkočutno uravnoteženi. Terase so tudi edinstveni sistemi. Med seboj se razlikujejo (tako v bližnjih geografskih regijah kot v oddaljenih geografskih regijah) zaradi fizične pojavnosti, rabe, prvin, ki jih sestavljajo. Vsako terasirano območje pripoveduje svojo zgodbo. Prav zato je potrebno razviti večjo občutljivost in pozornost o terasiranih območjih. Brez razumevanja edinstvenosti pojava ne moremo oceniti prihodnosti teras. Terasirane pokrajine imajo različne kulturne, socialne, ekonomske in krajinske pomene. Še posebej je pomemben pomen teras za ljudi, ki v terasiranih pokrajinah živijo in katerih življenje je s tovrstnimi krajinami tesno povezano. Tako kot vse ostalo, se tudi terasirane pokrajine spreminjajo. Obstajajo globalni vzroki, ki vplivajo na te spremembe, kot so globalna ekonomija in podnebne spremembe, ter lokalni vplivi, kot so odseljevanje, spremembe v načinih kmetovanja in razvoj novih pristopov pri ohranjanju in izgradnji teras. Posledično se terasni sistemi preobražajo v oblikah terasiranja, vlogah, ki jih imajo v posamezni kulturi oziroma v socialnem omrežju ter tudi v proizivodnji, ki se spreminja iz samooskrbne v tržno in obratno. Nujna je natančna ocena sprememb, ki bo predvidevala, kako bodo ljudje živeli, delali in bivali v terasiranih pokrajinah. Terase bodo preživele v svoji raznovrstnosti in enkratnosti le, če se bodo ljudje, ki živijo v terasirani pokrajini odločili, da terasirana pobočja naseljujejo ter v njih živijo tudi v prihodnosti. Rezultati V študentskem projektu z naslovom Nova energetska krajina, je Ruud van der Maas razvil strategijo za naselje Kojsko v Goriških brdih, ki naj bi v letu 2062 v celoti postalo samooskrbno. Nove stavbe so zasnovane na opuščenih terasah nekdanjih vinogradov, njihovo obliko in lokacijo pa deloma pogojujejo programske zahteve samoskrbe vasi (v tem primeru z osredotočanjem na treh vidikih: energiji, preskrbi s hrano in prevozu). S takim pristopom predlog uspe razlikovati obstoječe kakovosti opuščenih teras in oblikuje nove povezave ter razvoj grajenih struktur med krajino in obstoječimi vasmi. Strategija razvoja naselja in integracije nove energetske krajine v obstoječo terasirano krajino je postopna. Časovno razviti scenariji omogočajo vpogled v razvitost samooskrbe. Naselje Kojsko je sledeč tem scenarijem lahko neodvisno samooskrbno z upoštevanjem izbranih treh kriterijev že v letu 2042. GRADITI KRAJINE, 2011 Slika 5: Širitev grajene zazidave na območje teras: pogled [Skupina Unifying]. Lemberg, 2011 2012/2+3 Mentorja: Živa Deu, Mateja Kavčič Pripravili: Živa Deu, Jerneja Kranjec Prenova naselja lemberg / Renovation of village Lemberg organizacija Občina Šmarje pri Jelšah. Kraj, datum Lemberg, 9. - 13. 5. 2011, termin predstavitve 6. 10. 2012. sodelujoči Vodstvo, mentor: prof. dr. Živa Deu, Mateja Kavčič (restavratorski center RS); študenti: avtorji urbanistične zasnove: Tina Černigoj, Erika Hrovat, Jerneja Kranjec, Špela Zupan; avtorji arhitekturnih zasnov: Tina Černigoj, Alen Gaube, Tina Gabrovič, Erika Hrovat, Tadej Juranovič, Matic Kalamar, Ksenija Kampuš, Mateja Kavčič, Jerneja Kranjec, Mihaela Kastelic, Tamara Šumi, Janja Štibernik, Nina Tratar, Tina Vilfan, Ana Vidrih, Špela Zupan, Mateja Žerjal, Daša Žerovnik; javnost: prebivalci naselja Lemberg, župan Jože Čakš, Marja Lorenčak Kiker. sredstva, pokrovitelj Občina Šmarje pri Jelšah, cca. 10. 000. EUR. Predstavitve • Prenova naselja Lemberg, Lemberg, 6.10.2012; maketa. • Razstava: OŠ Lemberg, 6.10.2012, Občina Šmarje pri Jelšah; • monografija: Prenova naselja Lemberg [Živa Deu]: Šmarje pri Jelšah: Občina; Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo, 2012. Odzivi • http://www.kozjansko.info/kultura/smarje-pri-jelsah/3964-arhitekturna-delavnica-prenov-trga-in-izbranih-objektov-v-naselju-lemberg-2011-video.html <5.11.2012>; • http://www.kozjansko.info/splosno/smarje-pri-jelsah/6325-v-lembergu-zakljucek-arhitekturne-delavnice-qprenova-naselja-lembergq-foto.html <5.11.2012>. Tema delavnice Za prestop od sedanjega prostorskega kaosa na slovenskem podeželju k njegovemu redu, je nadvse pomembno vsesplošno razvijanje znanj in vedenj o kulturi stavbarstva, o pomenu in vrednosti kakovostnega razvojnega varovanja podedovane stavbne dediščine in o lepem v prostoru ter arhitekturi. Slednjemu je bila namenjena arhitekturna delavnica Prenova naselja Lemberg, izpeljana na pobudo lokalne skupnosti, v sodelovanju s Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani in sodelavci. Lemberg, starodavna naselbina, razvita v ozki dolini potoka Leberžice, pod istoimenskim gradom, je kljub sodobnim razvojnim spremembam ohranila številne ostaline iz svojega dolgega in izjemno bogatega razvoja. Poleg, v naselju izstopajoče obnovljene stare občinske hiše - Rotovža in dominantne cerkve sv. Miklavža iz 15. stoletja, je posebej vredna ohranjena srednjeveška naselbinska zasnova s skupino starejših hiš, ki določajo skromno razvito tržno ulico. Kraj je v Krajevnem leksikonu iz leta 1937 opisan kot posebej pomemben, urejen in imeniten, v naselju pa so blagostanje, poleg obrti in trgovine, zagotavljali predvsem sejmi. In četudi je nekdanja ekonomska moč kraja oslabela in imenitnost bledela, skop opis stanja grajene strukture z nizko stopnjo degradacije nakazuje, da je mogoče s skrbnim vodenjem bodočega razvoja, razpoznane kakovosti vsebinsko in oblikovno nadgraditi, razkrita naselbinska zgodovina pa lahko postane pomemben razvojni potencial. Prav naš čas je namreč naklonjen oblikovanju nove, sodobne družbene in prostorske vizije ter ponovni oživitvi nekdanjih kvalitet. Izdelani posnetki in idejne zasnove možnega razvoja stavb ter idejna zasnove urbane ureditve z razvojem dejavnosti, ki utrjujejo dediščino naselbinske stavbne kulture, so oblikovani predvsem z namenom ozaveščanja prebivalcev kraja. V knjižno delo povezani rezultati študentskega dela predstavljajo šop namigov, kaj je prav in kaj mogoče, da urbanizem in arhitektura Lemberga ostaneta samosvoji - prijetni za bivanje in privlačni za obiskovalce, ki bi v viru dohodkov zamenjali nekdanje sejme. Rezultati Rešitev urbanističnega razvoja in predlog prenove vseh objektov v naselju. Idejna zasnova urbane ureditve - oblikovna in vsebinska revitalizacija naselja Celostni koncept oblikovne in vsebinske revitalizacije naselja sledi dvema glavnima smernicama, in sicer skuša v okviru oblikovnega koncepta izoblikovati širši prostor trga ter ga tudi programsko obogatiti. Grobo tlakovana prometna površina oblikuje lijakast trg, nekakšen centralni prostor, ki kot močna poteza od začetka do konca naselja izraža idejo skupnega prometnega prostora - "shared space-a". Ta z integrirano rabo javnega prostora in odsotnostjo jasnih meja med udeleženci prometa zabriše koridorsko prometno ureditev, s tem zmanjša hitrost vozil, prostor pa vse bolj postaja velik trg, privlačen in varnejši prostor. Od lijakastega trga navzven razpadajoča struktura tlakovanih površin omogoča subtilno dojemanje prehoda prostora - s pohodnimi kamnitimi ploščami na travnati podlagi obcentralnega prostora vanj vpnemo okoliško naravo in dosežemo večjo zasebnost prehoda proti hišam, severno in južno od središča pa se prostor razlije v dve večji acentralni površini, območji, namenjeni tako športnim kot kulturnim oziroma verskim dejavnostim. Travnato podlago kamnitim ploščam tu zamenja peščena. Tako vzpostavljena središča, tri točke dogajanja, z medsebojno napetostjo dajejo naselju dinamiko in bogatijo njegovo ambientalnost. Glede na obstoječo, dodano ali novo dejavnost, smo definirali javne, poljavne in zasebne objekte, ki kažejo značilno zgoščenost javnega oz. poljavnega ob lijaku in proti središčem dogajanja. Velika parkovna ureditev športnega in kulturnega LEMBERG, 2011 območja, na mestu starega sejmišča predvidi park z amfiteatrom, ki se z organsko obliko tribun - digitaliziranih plastnic terena, popolnoma zlije z naravo. Te se ponekod spremenijo v pešpot, v obliki tribun pa se nadaljujejo tudi proti obstoječem športnem igrišču, ki ga pozimi oživimo z drsališčem, po potrebi pa lahko postane dodatno parkirišče, dostopno preko manjšega novega mostu. Središče prireditvenega dogajanja v prijetnem ambientu zaščitenih lip in športnega igrišča, dopolnimo s spremljajočim kulturnim domom in oživljeno gostilno na nasprotni strani cestišča. V samem središču lijaka smo ob obnovljeni Rotovž umestimo različne muzejske, razstavne in apartmajske objekte, na mestu nekdaj obstoječega vodnjaka pa predvidimo nov vodni element. V območju okrog cerkve se nahajajo manjša trgovina s spominki in raznolika nastanitvena ponudba. Da bi umaknili statičen promet iz centra in podprli idejo skupnega prometnega prostora, na obrobje naselja umestimo tri manjša zelena parkirišča, ki hkrati zagotovijo dovolj parkirnih mest. Pomemben povezovalni element naselja, potok Lemberžico, z novim vodnim zbiralnikom in terasasto zasnovo nabrežja oživimo in ga tako kot pomemben element naselja vključimo vanj. Tako sklenjen zeleni krog okrog Rotovža, nam ponuja možnost krožnega prehajanja v prostoru, pa tudi zanimiv dostop do predvidene rekonstrukcije dveh objektov v muzej starih obrti krojača in kovača. Z novo ozelenitvijo poudarimo ideje oblikovanega prostora, ustvarimo lepše vedute in prijetnejše počutje v naselju. Drevesa poudarjajo občutek polnega oz. praznega prostora vzdolž trga, ki, ko se odpre, privlači ali zastira poglede, ali pa delujejo kot skulptura v prostoru. V okviru urbanistične ureditve smo predvideli tudi novo urbano opremo in osvetlitev naselja - javno razsvetljavo dopolnjuje linearna osvetlitev teras ter točkovno osvetljeni Rotovž, cerkev in vodnjak. Upoštevajoč prvotne barve fasad smo oblikovali umirjeni barvni lestvici fasad, eno iz toplejših in drugo iz hladnejših naravnih odtenkov. Alternativo bližnji motokros progi vidimo v obširni ponudbi okolici nemotečih prostočasnih dejavnosti, ki bi privabile obiskovalce, kot na primer: urejene proge za adrenalinsko kolesarjenje, zorbing in sankanje na bližnjem hribu, pa pustolovski in adrenalinski park v gozdu nad parkom... Potrebno bi bilo tudi vzpostaviti urejeno omrežje kolesarskih in peš poti z izletniškimi cilji v širši okolici. Arhitekturna delavnica je zajela podrobnejšo obravnavo osmih objektov, ki tvorijo trg. Skupaj s širšo programsko zasnovo urbanistične ureditve, možni razvoj posameznih objektov vodi želja po kakovostnem razvojnem varovanju. Objekti so s pridihom sodobne oblikovne in materialne obdelave, vsebinsko vezani na preteklo, večinoma obrtniško ali gostilniško dejavnost. Prikaz idejne zasnove razvoja objekta Farovž [Alen Gaube in Jerneja Kranjec] Vpliv časa in različnih interesov na nekdaj mogočno stavbo iz leta 1777 se kaže v obliki številnih prizidkov in razmeroma majhni funkcionalni izkoriščenosti prostora. Z delno ohranjenimi križnimi oboki in drugimi detajli, pa notranjost še vedno izraža svojo bogato zgodovino župnišča, šole in trgovine. Ideja prenove objekta, z odstranitvijo vseh prizidkov in naknadno izgrajenih zidov v notranjosti, predvidi volumensko enovitost. odsotnost notranjega stopnišča v pritličju, kot včasih, nadomesti zunanja komunikacija, z namenom ohraniti prvotno idejo hiše - velika veža kot družabni prostor - katere strop ponovno oblikujejo križni oboki. Dvojni programski koncept, danes enostanovanjskega objekta, tako obsega poljavno pritličje z vežo, apartmajema in trgovino ter velikima zasebnima stanovanjema v nadstropju in mansardi. Novo oblikovano zunanjo podobo definira enostaven volumen z izstopajočim zunanjim stopniščem pod napuščem, s streho brez kasneje dodane frčade, s fasadami v umirjeni bež barvi in obrobami okrog enakih ter enakomerno razporejenih oken. Pomembna sta tudi izoblikovan detajl in sodobna materialna obdelava - obnovljen in poudarjen kamniti portal, perforirana kovina v obliki drsnih senčil, ki oblikuje tudi zunanjo komunikacijo. Zunanja ureditev območja med objektom in gospodarskim poslopjem predvidi dvorišče z urejenimi območji za stanovalce in obiskovalce, ki poveže cerkev s trgovino in terasastim nabrežjem potoka. Zaključena arhitekturna delavnica je z izpeljano razstavo, predstavitvijo krajanom in natisnjeno publikacijo, predana vsem krajanom in upravni enoti za urejanje prostora na občini Šmarje pri Jelšah, kot strokovno gradivo za prihodnje urejanje in razvoj prostora. Slika 1: Ideja [Jerneja Kranjec]. Slika 2: Lemberg na razglednici leta 1902, neznan avtor [vir: zasebni arhiv Marje Lorenčak Kiker]. LEMBERG, 2011 Dejavnosti na trgu do sredine 20. st., možni razvoj, avtor Usnjarska delavnica, počitniška hišica s predstavitvijo usnjarske obrti, Erika Hrovat, Špela Zupan Gostilna Baštevc, gostilna, stanovanje, Tina Černigoj, Tamara Šumi Osnovna šola, kulturni center, Tina Gabrovič, Ana Vidrih, Daša Žerovnik, Mateja Žerjal Lorenčakova gostilna, stanovanjska hiša in apartmaji ali muzej, Janja Štibernik, Tina Vilfan Lončarska delavnica, stanovanjska hiša, lončarska delavnica, kavarna, Ana Vidrih Kovačnica, skedenj, galerija z ateljejem, Tadej Juranovič, Matic Kalamar Obnovljeni Rotovž, muzej Gostilna, trgovina, stanovanjska hiša, hostel, Ksenja Kampuš, Mihaela Kastelic, Nina Tratar Župnišče, šola, trgovina, apartmaja, trgovina, stanovanji, Alen Gaube in Jerneja Kranjec Slika 3: Situacija [Jerneja Kranjec]. ^ ^vv ^ j__/ -j v i. slika 4: Fotomontaža možnega razvoja, pogled na kulturni center in park z amfiteatrom [Erika Hrovat]. LEMBERG, 2011 I Is Slika 6: Prostorski prikaz prenove [Alen Gaube, Jerneja Kranjec]. slika 7: Lemberg 2011, pogled na obnovljeni Rotovž [Jerneja Kranjec]. zelena urbanost, 2011 2012/2+3 AR Mentor: Alenka Fikfak Pripravila: Alenka Fikfak Zelena urbanost / Green urbanity Organizacija UL Fakulteta za arhitekturo, Občina Zagorje ob Savi. kraj, datum Zagorje, Ljubljana, september - december 2011. sodelujoči Tomaž Švagan, župan; vodstvo: Tatjana Podbregar, Občina Zagorje ob Savi in doc. dr. Alenka Fikfak, UL, Fakulteta za arhitekturo; ostali mentorji: doc. dr. Ilka Čerpes, doc. dr. Sonja Ifko; tehnični sodelavci: Janez P. Grom, Aleksander Vujovic, Nejc Černigoj; študenti: Tina Vilfan, Erika Hrovat, Katarina Ponikvar, Janja Štibernik, Tanja Sok, Nina Tratar, Davor Podbregar, Robert Prašnikar; javnost: prebivalstvo mesta Zagorje ob Savi na predstavitvah, okvirno 60 udeležencev. Gradivo • Predstavitev rezultatov in razstava Urbanistične delavnice; spletna stran: http://www.zagorje.si/podrocje.aspx?id=86, na dan <9.11.2012>, • Urbanistična delavnica za območje Evroparka v občini Zagorje ob Savi; spletna stran: http://www.zagorje.si/povezava.aspx?id=102&pid=1694, <9.11.2012>, • Okrogla miza v sklopu Urbanistične delavnice za območje Evroparka, spletna stran: http://www.zagorje.si/povezava.aspx?id=9&pid=1717, <9.11.2012>, • Gabrijelčič, Peter (ur.), FIKFAK, Alenka (ur.). Igra ustvarjalnosti: urbanistične, urbanistično-arhitekturne in planerske delavnice. 1. izd. Ljubljana: Fakulteta za arhitekturo. predstavitve Delo na delavnici je bilo predstavljeno lokalni skupnosti dvakrat. Na prvi predstavitvi so prebivalci ugotovili, da je način predstavitve z delavnicami dober za njihovo razumevanje poseganja v prostor. Predstavitev je bila v obliki obojestranskega dogovarjanja in ugotavljanja še možnih dopolnitev vsebin. Zaključna, druga predstavitev, pa je bila s strani študentov. Predstavitev je spremljala obsežna razstava z delom študentov na delavnici ter maketami. odzivi Delavnica je bila predstavljena na lokalnem televizijskem programu in radiu. Tema delavnice Območje Evroparka predstavlja glavno primestno rekreacijsko območje mesta Zagorje za rekreacijo in šport na prostem, ki je bilo v postopku sanacije površin Rudnika Zagorje v zapiranju že delno sanirano in urejeno. Pred pričetkom delavnice so bie že izvedene naslednje ureditve: dva ribnika z obvodnimi ureditvami in parkiriščem, lokostrelsko vadbišče, vzletno - pristajalna steza s pripadajočimi objekti, otroško igrišče, pomožno nogometno igrišče, kolesarska steza ob potoku, sprehajalne poti z razgledišči. Načrtovane pa so še naslednje ureditve: učni poligon avtošole, trim steza, sejemsko prireditvena ploščad z objektom in odrom, garderobami, sanitarijami in drugimi prostori ter dodatne površine za parkiranje. Delavnica je bila namenjena kritični presoji in preverbi različnih variant umestitve novih programskih sklopov v prostor. Cilj dela je bil usmerjen v prostorske prikaze posegov, ki bodo širši javnosti približali in omogočali prostorsko predstavo posegov v razvoj primestnega rekreacijskega območja mesta. Opredelila se je vpetost območja v prostor mesta, analiza stanja, možnosti in omejitve za posege v prostor; obstoječa prometna infrastruktura, posebne omejitve; konceptne in razvojne rešitve; urbanistično-arhitekturna situacija z regulacijskimi elementi... Aktivno delo na delavnici smo pričeli s predstavitvenim dnem delavnice, z okroglo mizo s predstavniki občine Zagorje ob Savi. Isti dan je sledil ogled lokacije Evroparka. Delo smo nadaljevali v Ljubljani v prostorih Fakultete za arhitekturo. Sledila je prva, vmesna predstavitev in ob zaključku dela, druga predstavitev. Na tej predstavitvi so študenti svoje delo predstavili s plakati in kot govorno predstavitev s pomočjo vizualizacij. Zaključek delavnice je bil 8.12.2011 v avli Kulturnega centra Delavski dom Zagorje ob Savi. Delavnica je bila usmerjena na urbanistično zasnovo celotnega kompleksa parka Ruardi ter iskanje novih programov, lokacij za poseganje z arhitekturnimi elementi, lokacijo parkirišča in večnamenske ploščadi idp. Nekatere skupine so na lokacijo umeščale tudi hotelske programe, raziskovalni center ipd. Letališče je bilo v koncept ureditve vključeno. Rezultati Rezultati delavnice so bili usmerjeni v iskanje možnih organizacij, programov in vsebin celotnega kompleksa Evropark-Ruardi. Slika 1: Analiza ustvarjenih danosti na območju nam omogoča abstrakten pogled na prostor. Slika 2: Situacija. slika 3: Uporabnikom območje ponuja prostore za rekreacijo, za druženje, igro in učenje, hkrati pa tudi vse servisne prostore, ki jih potrebujejo. slika 6: Na območju Evroparka se združujejo športniki, otroci, upokojenci... slika 7: Prostori kinološkega društva in klinika za živali. Slika 8: Bungalovi - severni del območja je namenjen kampu, ki ima urejen Slika 9: Kavarna, restavracija - podpora otroškemu igrišču je večji objekt, ki dostop za avtodome, prostor za šotore.. združuje restavracijo, kavarno in manjše pokrito igrišče. arboretum volčji potok, 2011 2012/2+3 AR Mentorji: Miloš Florijančič, Ana Kučan, Mitja Zorc Pripravili: Miloš Florijančič, Ana Kučan, Mitja Zorc Delavnica Arboretum Volčji potok / Workshop Arboretum Volčji potok organizacija UL Fakulteta za arhitekturo, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Arboretum Volčji potok. Kraj, datum Radomlje, Ljubljana; november 2010 - junij 2011; vmesna predstavitev in okrogla miza 5. 4. 2011 na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani; razstava v Galeriji Spomeniškovarstvenega centra v Ljubljani 22. 11. 2011 - 31. 12. 2011. sodelujoči Mentorji: UL BF Oddelek za krajinsko arhitekturo: prof.dr. Ana Kučan, asist. Eva Zupan; UL Fakulteta za arhitekturo: prof. Miloš Florijančič, asist. Mitja Zorc; svetovalec: Arboretum Volčji potok: Matjaž Mastnak; študenti (3. letnika študija krajinske arhitekture UL BF v šolskem letu 2010/2011): žiga Abram, Špela Albreht, Ana Arko, Maja Baloh, Matej Busija, Mariana Costa, Polona Černe, Marjeta Dolinar, Anja Deržič, Anja Držanič, Luca Eberlinc, Maja Govže, Deborah Grbac, Petra Grmek, Špela Kotar, Jernej Kranjc, Urška Krznar, Maja Lalič, Mateja Lednik, Tina Lisjak, Staša Mestrič, Sara Novak, Špela Oblak, Urška Oblak, Ana Ogrič, Mateja Pesek, Peter Pitamič, Ana Plej, Jasna Rizvanovič, Ana Rosa, Jerneja Serbela, Tanja Štajdohar, Julijana Šumič, Mateja Založnik; študenti (devetega semestra študija arhitekture v seminarju prof. Miloša Florijančiča): Maja Baronik, Simon Burič, Faye Chang, Neža Kravanja, Manica Lavrenčič, Katja Milošev, Alja Mišigoj, Egon Murič, Maruša Opaškar, Tina Peršolja, Maja Simčič, Eva Sušnik, Yingying Zhang, Špela Zore. Rezultati Izoblikovanje variantnih prostorskih strategij za razvoj celotnega območja Arboretuma Volčji potok ter posameznih predlogov za konkretne prostorske posege na najbolj izpostavljenih in problematičnih območjih. Gradivo • Konservatorska izhodišča, oris stanja in zgodovinskega razvoja območja obdelave (pripravil ZVKDS); • prostorsko programska izhodišča in vizija razvoja območja, tehnični podatki o ureditvah in objektih (pripravil Arboretum Volčji potok); • sheme, načrti, prostorske predstavitve, makete; • predstavitveni plakati - 8 variantnih rešitev (dosegljivo/arhivirano na UL BF Oddelek za krajinsko arhitekturo). spomenik državnega pomena, v katerem se vrtne in krajinsko arhitekturne ureditve prepletajo z elementi varovane dediščine oblikovane narave, stavbno dediščino in območji varovane naravne vrednote. Je park, ki pritegne raznovrstne obiskovalce. Je prireditveno območje, tako za ozko usmerjene strokovne dogodke, kot oziroma še bolj pa za množične razstave cvetja in raznovrstne dogodke na prostem. Je drevesnica in vrtni center, namenjen tako obnavljanju in vzdrževanju internih nasadov in ureditev, kot zunanjim kupcem. Je javni zavod v okviru Ministrstva za kulturo, vendar si finančni obstoj zagotavlja tudi s komercialno dejavnostjo. Raznovrstne dejavnosti in z njimi povezane prioritete, ki so Arboretumu skozi leta omogočile preživetje, so hkrati s parcialnimi in neusklajenimi posegi bistveno načele tako izvorno poslanstvo kot kakovostno podobo in prepoznavnost območja ter v prostoru generirale množico konfliktov. Nadaljnji prostorski razvoj Arboretuma je zato treba z jasno strategijo in ključnimi ukrepi usmeriti k izvornemu poslanstvu: Arboretum je znanstveno-raziskovalna in študijska ustanova v izjemnem parkovnem okolju. Gospodarske in komercialne dejavnosti s pripadajočo infrastrukturo pa je nujno programsko in prostorsko zasnovati le kot učinkovito in diskretno podporo. Namen študentske krajinsko arhitekturne in arhitekturne delavnice je bil širok in neobremenjen razmislek o pomenu, poslanstvu in potencialih Arboretuma. Hkrati pa skozi oblikovanje prostorskih strategij in predlogov za konkretne posege simulirati možne scenarije razvoja tako celotnega območja Arboretuma kot posameznih najbolj izpostavljenih in problematičnih območij (vhodno območje in parkirišče; vrtni center; gospodarski, servisni in upravni objekti; območje nekdanje graščine; trate v vhodnem delu območja; sistem poti). Posamezne rešitve (skupaj osem variantnih rešitev) so rezultat skupnega dela študentov arhitekture in krajinske arhitekture. Študenti so projekte razvijali v seminarskih prostorih obeh fakultet. S problematiko in značilnostmi območja obravnave so se podrobno seznanili na več vodenih ogledih. Vmesne predstavitve so se udeležili predstavniki ZVKDS, Arboretuma Volčji potok ter drugi vabljeni predstavniki strokovne javnosti, ki so s komentarji in priporočili podali usmeritve za zaključno fazo razvoja projektov. Pobudnik delavnice je bil Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Tema delavnice Arboretum Volčji potok je že od ustanovitve leta 1952 razpet med več nasprotujočih si usmeritev. V izhodišču je znanstveno raziskovalna in študijska ustanova, ki s svojimi zbirkami rastlin, raznovrstnimi zasaditvami in ureditvami predstavlja neprecenljiv živ laboratorij za področje dendrologije, botanike, vrtnarstva in pogostoma tudi oblikovanja krajine. Je kulturni ZVKD ARBORETUM VOLČJI POTOK, 2011 slika 1: Konceptualne sheme, vstopni objekt [simon Burič, Neža Kravanja, Manica Lavrenčič, Ana Arko, Anja Držanič, sara Novak, Ana Rosa]. slika 2: Prostorski prikaz [Katja Milošev, Alja Mišigoj, Faye Chan, Ana Ogrič, Anja Deržič, Jasna Rizvanovič, Tina Lisjak]. slika 3: Prostorski prikaz [simon Burič, Neža Kravanja, Manica Lavrenčič, Ana Arko, Anja Držanič, sara Novak, Ana Rosa]. slika 4: Ureditvena situacija [simon Burič, Neža Kravanja, Manica Lavrenčič, Ana Arko, Anja Držanič, sara Novak, Ana Rosa]. slika 5: Prostorski prikaz [simon Burič, Neža Kravanja, Manica Lavrenčič, Ana Arko, Anja Držanič, sara Novak, Ana Rosa]. Radovljica, 2011 2012/2+3 AR Mentorji: Jurij Kobe, Rok Žnidaršič, Paul Robinson, Karin Rožman Pripravili: Jurij Kobe, Rok Žnidaršič, Paul Robinson, Karin Rožman Delavnica Radovljica 2011 / Workshop Radovljica 2011 Organizacija UL Fakulteta za arhitekturo, Občina Radovljica. kraj, datum Radovljica; junij - september 2011, predstavitev: november 2012. Sodelujoči Študenti: Damjana Kenda, Samo Mikec, Patricija Sabol, Urška suhadolnik, simona Ožvald, Bea Avguštin, Katarina Čakš, Jan Kalšek, Andreja Žumer, Jan Drobnič, Marko Fišič, Alja Košir, Miha Lovšin, Lucija Penko, Matic Bizjak, Tjaša Jerič, Larisa Kazic, Andraž Keršič. Tema delavnice ".. .Naš cilj je dati javnim prostorom obliko na tak način,da bo lokalna skupnost ta prostor sprejela za svojega, se čutila osebno odgovornega zanj, tako da bo vsak član te skupnosti na svoj način prispeval k okolju, da bo vzpostavil s tem okoljem oseben odnos in se z njim identificiral." [Herman Hertzberger: Lessons for Students in Architecture; 010 Publishers, Rotterdam, 2005] Ta citat bi lahko predstavljal željo in startno osnovo raziskave in predlaganih rešitev štirih različnih območij radovljiške občine. Študentske delavnice sicer vedno predstavljajo nekakšen širok pristop, ki vključuje tako raziskovalni kot tudi pedagoško-študijski proces v obravnavi nekega prostora. Rezultat je običajno vedno osnova, ki omogoča širšo podstat podrobnejšim razmišljanjem in usmeritvam v konkretnejšem pristopu k odločitvam o bodočnosti projekta. V primeru naše delavnice gre za poizkuse različnih vstopanj v te prostore: po eni strani skozi raziskave njihovih širših zaledij ter po drugi skozi poizkuse različnih prostorskih interpretacij, predlogov in posegov. seveda vsak pristop k nečemu obstoječemu, zgrajenemu, posebej v primeru grajenega in naseljenega prostora, odpira vprašanje o načinu in tipu posegov: naj gre za revitalizacijo ali radikalnejši predlog. Tako imenovani filološki, torej spoštljiv pristop predvsem zapolnjuje vrzeli. V tem primeru programska zapolnitev predvsem vrzeli v prostoru dopušča nekoliko manj različnih variantnih možnosti. Radikalnejši pristopi zlasti v širših skupnostih zahtevajo bistveno več dogovarjanj in usklajevanj, programsko pa so lahko prožnejši in puščajo več odprtih možnosti. In končno, kot rečeno že zgoraj: rezultat naših razmišljanj naj pokaže predvsem polje, kjer, informirani kolikor smo v tem času lahko, vidimo, da bi se lahko gibale razprave v procesu konkretnejšega odločanja o prostoru. Teme obravnav: • A Območje od odcepa z avtoceste pri Lescah proti Bledu, mimo hipodroma, odcep za Šobčev bajer, odcep za Golf, do "blejskega" mostu čez savo. • B Širše Begunje: prostorska navezava industrijske cone (Elan, seaway, Pipistrel,..) z obstoječim naseljem. • c središča Begunj, ureditev: Vizije razvoja Domačije Avsenik (kulturni dom, glasbena šola, domom upokojencev, ho(s)tel... • D Navezava (centra) Begunj na območje gradu, Drago, Krtino... tudi s krajinskega vidika ureditev okolice Begunj-dolina. A Območje od odcepa z avtoceste pri Lescah proti Bledu, mimo hipodroma, odcep za Šobčev bajer, odcep za Golf, do "blejskega" mostu čez savo (Damjana Kenda, samo Mikec, Patricija sabol, Urška suhadolnik, simona Ožvald). Vzdrževalno bazo bi se prestavilo na drugo lokacijo v smeri Bleda. Na njenem sedanjem mestu se postavi športni center s košarkaškim, teniškim, odbojkarskim ter otroškim igriščem. Izkoristili bi tudi stranske poti v širši okolici ter iz njih uredili rekreativne poti , ki bi bile namenjene kolesarjenju, teku ter hoji. Te bi uredili tako, da bi bil dostop do njih manj problematičen, saj sedaj vse te poti izhajajo iz najbolj prometnih cest. s pogledom želimo povezati savo Dolinko in cesto. Območje med cesto in reko je sedaj zaraščeno, toda če se prostor odpre, se iz ceste vidi pogled na Savo Dolinko. Poti bi bile speljane iz Lesc proti Bledu ter do drugih organiziranih dejavnosti, kot so športni center, hipodrom, golf, hotel Mivka in kamp Šobec. Poti ob reki so ustvarjene na podlagi topografije, ki jo je ustvarilo rečno delovanje in so zaradi položnega terena in nevarnosti poplav na tem območju primernejše manjše začasne intervencije (manjša igrišča in rekviziti, primerna za športnike, turiste, otroke ter pešce), medtem ko je območje proti golf igrišču primerno za večjo športno dejavnost s kompleksom igrišč in spremljevalnim programom. b Širše Begunje: prostorska navezava industrijske cone (Elan, seaway, Pipistrel...) z obstoječim naseljem (Bea Avguštin, Katarina Čakš, Jan Kalšek, Andreja Žumer). Namesto načrtovanja obvoznic okoli obstoječih naselij smo se lotili iskanja rešitve, ki bi v eni potezi rešila problem prometnega dostopa do Begunj. Obvoznice namreč pogosto ne omogočajo svobodnega razvoja vasi, prekinejo zeleni obod okoli naselij in potekajo preko kmetijskih površin. Pri načrtovanju nove ceste smo sledili že obstoječim cestam in kolovozom. V okviru podatkov, ki smo jih dobili na krajevni skupnosti, smo razmišljali o razvojnih možnostih na območju kompleksa tovarne Elan, pri čemer nas je zanimalo vključevanje kompleksa v naravni, fizični in socialni prostor, obcestna linija ter oblikovanje vstopa v vas in optimalne prostorske možnosti za širitev programa podjetja, ki svoje dejavnosti naj ne bi želelo seliti v tujino ali na kakšno drugo lokacijo v Sloveniji. Alpski letalski center Lesce se kljub svojem pomenu na lokalnem in državnem nivoju še danes sooča s pomanjkljivo infrastrukturo ter pomanjkanjem prostora. Predlagamo zgostitev zazidave na že pozidanem območju, v liniji pristajalne steze in avtoceste, in s tem preprečitev nenadzorovane širitve pozidave v vse smeri. Problematiko izgleda hangarjev in poenotenja izgleda letališča rešujemo z veliko s streho, v kateri je etaža z upravnimi prostori RADOVLJICA, 2011 in šolo letalstva. Streha ima tako funkcionalen kot simbolni in oblikovni pomen. V funkcionalnem smislu se z umestitvijo etaže v konstrukcijo strehe pridobi velika površina za številne nujno potrebne dejavnosti letališča, upravne prostore podjetij, ki tukaj delujejo, letalsko šolo, predavalnice in kavarno; V simbolnem smislu postane streha razpoznaven element v prostoru, ki s svojo longitudinalnostjo opozarja na letališko dejavnost. (Zgoša) in reki od koder se odpirajo lepi pogledi, je odmaknjena od stanovanjskih objektov. Zemljišče je kmetijsko (slabše kvalitete) in v nasprotju z predvideno lokacijo omogoča širitev pokopališča v primeru, da bodo potrebe po tem. Vsak del naloge je bil predstavljen v katalogu ter modelu 1:2000 in 1:500. C Središča Begunj, ureditev: Vizije razvoja Domačije Avsenik, kulturni dom, glasbena šola z domom upokojencev, ho(s)tel... (Jan Drobnič, Marko Fišič, Alja Košir, Miha Lovšin, Lucija Penko). Novi programi so nanizani pravokotno na os naselja, saj s tem obogatijo doživljanje poti skozi vas. Na začetku naselja ob novem križišču, se vzporedno z osjo naselja uredi trgovina s prostori za lokalne obrtnike, opremljeno z zadostnim številom parkirnih mest, ki se lahko uporabljajo tudi za obiskovalce Begunj. Z novo ureditvijo med Avsenikovo domačijo ter gasilskim domom se poudari novonastalo vaško središče. Potrebne programe, ki bogatijo vas, se namesti v dva večja volumna, ki skupaj s pokrito površino definirata robove trga, ki kot glavno prostorsko os vzame fasado Avsenikove domačije. Odpre in uredi se tudi park pred dvorcem, baročnemu parku pa se doda program v obliki slaščičarne in oranžerije. Gasilski dom se arhitekturno obnovi, nad njim pa se postavi dolga, lahka streha, ki določi rob trga in uokvirja pogled na grad in pokrajino zadaj. Trg se dodatno definira s kulturnim domom in hotelom. Njuna volumenska zasnova izhaja iz razpršene podeželske gradnje, ki prevladuje v okolici, hkrati pa s svojim masivnejšim volumnom poudarjata pomembnost programa. Kulturni dom je še dodatno izpostavljen s previsom čez trg ter svojo pravokotno lego nanj. V njem so poleg kulturne dvorane še prostori za glasbeno šolo, društva ter krajevno skupnost. D Navezava (centra) Begunj na območje gradu, Drago, Krtino... tudi s krajinskega vidika, ureditev okolice Begunj - dolina (Matic Bizjak, Tjaša Jerič, Larisa Kazic, Andraž Keršič). V nalogi smo se ukvarjali z navezavo centra Begunj na območje gradu Kamen in doline Drage, z ureditvijo tematskih poti, umestitvijo kulturne dediščine v turistično ponudbo, ureditvijo smučišča s kampom ter pokopališča v Begunjah. Da dolina Drage postane krajinski park, smo cesto zaprli za promet in omogočili le dostop z javnim prevozom (električni minibus). Z adaptacijo gradu in minimalnim posegom v zgodovinsko dediščino smo želeli dopolniti kulturni in turistični program gradu, organizirati pot skozi grad, odstraniti neuspešno sanacijo in izboljšati izkustveno veduto gradu Kamen. Parkirišče z informacijsko točko smo predvideli nekoliko nižje, ob cesti, ki pelje proti dolini Drage. V razvojnem načrtu Begunj je tudi izgradnja novega pokopališča, zanj je že bila predvidena lokacija, ki se nam zaradi neposredne bližine mestnega in turističnega jedra, stanovanjskih objektov in morebitnih vodnih virov ne zdi primerna. Pokopališče smo tako prestavili na novo, mirnejšo lokacijo, na obrobje vasi. Zasnovali smo pokopališče v krajini, bolj podobno parku, prostor stika narave in človeka. Nova lokacija ob gozdnem robu Slika 2: Vstop v Begunje. RADOVLJICA, 2011 Slika 3: Dostop h gradu Kamen. Slika 4: Območje ceste Lesce - Bled. RADOVLJICA, 2011 križevci pri Ljutomeru, 2011/2012 2012/2+3 Mentor: Tomaž Krušec Pripravil: Tomaž Krušec Arhitekturno - urbanistična delavnica Križevci pri Ljutomeru 2011 / 2012 / Urban and architectural workshop Križevci, Ljutomer organizacija UL Fakulteta za arhitekturo, Občina Križevci pri Ljutomeru. Kraj, datum Prvi del delavnice je med 17. in 21. oktobrom 2011 potekal v Križevcih pri Ljutomeru. Delavnica je na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani potekala tekom celega študijskega leta 2011/2012. sodelujoči mentor: doc. mag. Tomaž Krušec; študenti: Ana Pišot, Lana Semečnik, Mateja Pristavec, Danica Sretenovic, Lucija Podgoršek, Katarina Prodan, Mihael Potočnik, Vita Posinek, Dea Gombač, Dominik Košak, Rok Staudacher, Petra Mittoni, Rok Motaln, Lara Pišl Ptičak, Marko Lekič, Eva Rajštar, Gregor Turnšek, Rok Hočevar, Taja Habič, Denis Sadikovic, Damir Jolic, Miha Munda, Monika Tominšek, Laura Mercina, Neža Novak. sredstva, pokrovitelj Občina Križevci pri Ljutomeru, 8.000,00 eur. Gradivo Delovno gradivo se nahaja v arhivu mentorja doc. mag. Tomaža Krušca na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Predstavitve Rezultati delavnice so bili predstavljeni na dveh razstavah (Križevci pri Ljutomeru, april 2012 in Fakulteta za arhitekturo junij 2012). O delavnici sta izšla članka v časopisu Pomurje in Delo. Dela študentov so bila predstavljena na zaključni razstavi na Fakulteti za arhitekturo in na razstavi v Križevcih (Otvoritev: 12. 4 2012). Izbrana dela študentov so bila predstavljena tudi na razstavi študentskih del, ki je bila organizirana v okviru Piranskih dnevov arhitekture 2012 (24. 11. 2012). Tema delavnice V študijskem letu 2010 / 2011 so študenti Fakultete za arhitekturo pod mentorstvom doc. mag. Tomaža Krušca u.d.i.a. izvedli Arhitekturno-urbanistično delavnico Križevci pri Ljutomeru 2011 / 2012. Delavnico je organizirala Občina Križevci pri Ljutomeru. Študenti so obravnavali različne lokacije znotraj naselja. Osrednji problem je predstavljala ureditev glavnega trga naselja, ki se nahaja med cerkvijo in očinsko stavbo. Zaradi magistralne ceste, ki poteka preko naselja, je danes trg deljen na dva dela. Študenti so na trg vmestili novo stavbo kulturnega centra in glavni trg uredili tako, da je ponovno vspostavljena tako optična kot tudi fizična povezava med občinsko stavbo in cerkvijo. Izdelanih je bilo več variantnih rešitev za stavbo kulturnega doma, pri čemer so študenti preučili tudi možnost rušitve obstoječe občinske stavbe. Kljub izjemni raznolikosti rešitev, so bili študenti enotnega mnenja, da mora biti nova stavba Kulturnega centra orientirana proti glavnemu trgu tako, da s svojim gabaritom ne preglasi vertikalne dominante, ki jo predstavlja krajevna cerkev. Delavnica je poleg kulturnega centra in ureditve glavnega trga obravnavala tudi novo avtobusno postajo s trgovino, dva naselja vrstnih hiš, nov hipodrom in ureditev športno-rekreacijskega parka, počitniški kamp ter več enodružinskih hiš ob zapuščenem glinokopu. Najbližje krajevnemu središču se nahajata stanovanjski naselji vrstnih hiš, ki so jih študenti zasnovali skladno z lokalno tradicijo gradnje z ilovico in glino. V Križevcih se namreč nahaja eden največjih proizvajalcev opeke v Sloveniji. Najbolj značilen tip kritine v severovzhodnem delu Slovenije pa še danes ostaja bobrovec, ki so ga med drugim proizvajali prav v nekdanjih Križevskih opekarnah. Skladno z opisano tradicijo so študenti zasnovali vrstne hiše, ki so nanizane med zidove izveden iz ilovice. Nosilna konstrukcija je izvedena iz lesa, medtem ko so strehe oblikovane kot simetrične dvokapnice krite z bobrovcem. Na opisan način so študenti dokazali, da je možno z uporabo lokalnih in okolju prijaznih materialov ter z upuštevanjem gabaritov, ki se zgledujejo po tradicionalni gradnji, predvsem pa z oblikovanjem dvokapne strehe, prebivalcem omogočiti bivansko okolje, ki povsem ustreza zahtevam današnjega časa. Na severovzhodni strani Križevcev se nahaja dotrajana konjeniška steza. Ker je kasaštvo eden izmed športov, ki so značilni za to območje, so študenti na tem mestu zasnovali novo kasaško stezo z novimi tribunami in hlevi za potrebe tekmovanj. Objekt je v prostor vmeščen tako, da upošteva značilni ravninski karakter območja okoli Križevcev. Zaradi navedenega dejstva so tribune oblikovane kot nizek in izjemno dolg objekt. Transparentna zasnova fasade z horizontalnimi lesenimi letvami pa še dodatno pripomore k skladni vpetosti objekta v ravninsko naravno krajino. Poseben problem v kraju predstavlja lokacija avtobusne postaje. Ker se Križevci nahajajo na križišču dveh enakovredno pomembnih prometnih smeri, so danes avtobusne postaje nahajajo na treh različnih lokacijah. Edina skupna točka obeh prometnih smeri leži na območju obstoječega krožišča, ob katerem se nahaja manjša trgovina. Zaradi centralne lokacije so študenti novo avtobusno postajo zasnovali na mestu obstoječe trgovine. Nov objekt je tako sestavljen iz večih programskih sklopov. Pod velikim nadstreškom, ki meji na regionalno cesto se nahaja avtobusna postaja, iz katere je možen dostop tudi v trgovino. Ta je pomaknjena na zadnji del parcele. Ker je, zaradi povečanja površine, zmanjkalo prostora za parkirna mesta, so študenti parkirišče namestili na streho objekta. Namesto uniformirane podobe trgovskih objektov, je avtor naloge, gabarit objekta oblikoval iz opeke, ki predstavlja značilno gradivo širšega območja okoli Križevcev. Dejavnost proizvodnje opeke je zaznamovala tudi lokacijo večih samostojno stoječih enodružinskih hiš, saj se lokacija nahaja ob zapuščenem glinokopu, ki ga je sčasoma zalila voda. Koncept oblikovanja hiš je tako temeljil na orientaciji bivalnih prostorov proti umetnemu jezeru. Ob jezeru se nahaja tudi počitniški kamp. Študenti so izkoristili lokacijo stare propadajoče domačije in vanjo namestili recepcijo s skupnimi ležišči. Sanitarije so oblikovane, kot vzdolžni volumni, ki obkrožajo obstoječo domačijo in so izvedeni iz ilovnatih zidov. Manjše bungalove, krite s slamo pa so zasnovali nad koritom bližnjega potoka tako, da ima posamezni bungalov vlogo manjšega mostička. Na opisan način so v največji možni meri izkoristili značilnosti in posebnosti lokacije in jih uporabili kot osrednjo atrakcijo novega počitniškega kampa. Predstavljena delavnica v Križevcih pri Ljutomeru je potekala v delu Slovenije, ki ima dobro ohranjeno stavbno dediščino. Zaradi nahajališč gline in s tem povezano proizvodnjo, ima kulturna krajina še danes prepoznavno podobo, ki temelji na uporabi opeke. Opisano dejstvo so udeleženci delavnice uspešno uporabili za oblikovanje niza povsem sodobnih objektov. To so stavbe, ki zagotavljajo dolgoročni razvoj kraja a hkrati nadaljujejo stoletja dolgo tradicijo območja, kjer se nahajajo. Slika 3: Križevci, tloris enote [Danica Sretenovič]. Slika 4: Križevci, vizualizacija notranjosti [Danica Sretenovič]. slika 6: Križevci, ulica [Laura Mercina, Neza Novak]. V- 7 ^^. 7 7 ^ « /s 4 / 0 w 4 i i W ,. primer: Fakulteta za arhitekturo UL http://www.fa.uni-lj.si/default.asp, . Zakoni in pravilniki Publikacija objave in številka publikacije,(letnica): Naslov zakona. Člen št. primer: Uradni list Rs 96 (2002): Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Čl. 2. standardi Področje urejanja, navedba standarda. primer: Laboratorijske preiskave, Mednarodni standard SIST EN ISO/IEC 17025:2005. Seznam digitalnega in natisnjenega prispevka za oddajo v uredništvo 1. Navedba avtorjev. 2. Naslov prispevka (SLO in ANG). 3. Izvleček (SLO in ANG). 4. Ključne besede (SLO in ANG). 5. Seznami dežel / objektov. 6. Povzetek (ANG). 7. Besedilo članka z opisi grafičnega gradiva. 8. Viri in literatura. 9. Grafično gradivo (do 10 elementov slikovnega gradiva + 5 rezervnih). 10. Besedila v domačem in tujem jeziku morajo biti jezikovno ustrezna in lektorirana z navedbo lektorja. 11. Če je članek v okviru doktorskega študija na UL FA, mora avtor na to opozoriti, da bo recenzija objavljena hkrati s člankom. Prispevek je oddan v slovenskem in tujem jeziku. Oddaja prispevka (oba koraka sta obvezna) 1. Tiskani izvod s slikovnim gradivom (2x) + CD ROM z datotekami. UL Fakulteta za arhitekturo AR arhitektura, raziskave Urednik Borut Juvanec zoisova 12 1000 Ljubljana Slovenija 2. Elektronska verzija: borut.juvanec@fa.uni-lj.si ali domen.zupancic@ fa.uni-lj.si 2012/2+3 _author guidelines By submitting an article, an author or group of authors guarantee its originality and authorship. The submission itself confirms neither the text nor graphics have been published or submitted to another magazine (except for news). All authors are accountable for their contribution in its entirety. Authors shall take into account the Authors' Rights Act (Uradni list RS, No 21/95, 9/01). In principle, it allows for the publication of already published graphic material for illustrative purposes, but the source must be fully quoted. The elements of paper Author Name and surname Academic title Achieved degree Organisation E-mail Title up to 75 characters including interspaces Abstract up to 1580 characters including interspaces Abstract shortly describes the contents of paper presented. The abstract should state briefly the purpose of the research, the principal results and major conclusions. An abstract is often presented separately from the article, so it must be able to stand alone. For this reason, References should be avoided, but if essential, then cite the author(s) and year(s). Also, nonstandard or uncommon abbreviations should be avoided, but if essential they must be defined at their first mention in the abstract itself. Key words up to 6 words Please avoid any general and plural terms and multiple concepts (avoid, for example, 'and', 'of). Be sparing with abbreviations: only abbreviations firmly established in the field may be eligible. These keywords will be used for indexing purposes. Countries mentioned / involved The list of countries mentioned / involved in the paper. The list will be used for indexing purposes. Building types discussed in paper The list of building types mentioned / involved / discussed in the paper. The list will be used for indexing purposes. summary Up to 4000 characters including interspaces. Body text The recommended size of characters is 10pt; the font is Times New Roman. Normal writing without block letters is used. Titles begin with capital letters and continue with small ones. Body text consists from 40000 up to 50000 characters including interspaces. sources should be quoted within the text as you write by using square brackets [ and ], and included in the sources and literature list at the end of the article. The structure of the source quotation [Surname, Year: page number of the quotation] or of the quotation of a source when its content is summarised [Surname, Year]. An example of a source quotation within the text: The Swiss pavilion was conceived as a "Swiss music box" [Uhlig, Zumtor, 2000]. In AR architecture, research magazine any footnotes should be included in the body text as quotation. For clearer presentation of thoughts, argumentation and methods, it is recommended to use graphic elements such as tables, graphs, sketches, drawings, schemes and photographs. All these elements should be enclosed separately to your contribution. Graphic material is kept in separate files holding names used in the article. Use a logical naming convention for your artwork files. Produce images near to the desired size of the printed version. Example: File Figure 01.tif corresponds to Figure 1 in the text of the article. Pictorial material should be prepared at a resolution of 300 dpi for photographs and 600 dpi for scanned black-and-white plans or schemes. Recommended formats for pictorial material are TIFF or JPG. The recommended size of the material is 10x15 cm. Do not include graphic elements in the text of the article. You may indicate their positions by triple interspacing the text and entering the name of the graphic element and a corresponding caption. Example of indication of graphic material within the text: Figure 2: Structures with longitudinal and transverse ridge. Floor plan dimensions are the same, 6 x 8 m, 30o roof pitch, wall thickness 40cm. Bibliography Please ensure that every reference cited in the text is also present in the reference list (and vice versa). Up to 4000 characters including interspaces not more than 20 sources. Any references cited in the abstract must be given in full. Unpublished results and personal communications are not recommended in the reference list, but may be mentioned in the text. If these references are included in the reference list they should follow the standard reference style of the journal and should include a substitution of the publication date with either 'Unpublished results' or 'Personal communication'. Citation of a reference as 'in press' implies that the item has been accepted for publication. book Surname, First letter of the name., (year): Title of the book. Publishing House, City. example: Nishi, K., Hozumi, K. (1985): What Is Japanese Architecture? Kodansha International, Tokio. Magazine paper Surname, First letter of the name. (year): Title of the article. V: Publication, Volume, Number: article pages from to. example: Lah, L. (2002): Muzeji na prostem - večplastnost pomenov za ohranjanje arhitekturne dediščine. V: AR, Let. IV, št. 1, str.: 64-65. WWW site Name of the website full address, < month, year>. example: Faculty of architecture UL http://www.fa.uni-lj.si/default.asp, . Legislation Publication and its number, (year): Title of the law. Article no. example: Uradni list RS 96 (2002): Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo. Čl. 2. standards Regulation area, quotation of the standard. example: Laboratorijske preiskave, Mednarodni standard SIST EN ISO/IEC 17025:2005. Encyclopedia and Dictionaries Publisher or editor (year): Title, Publishing House, Place: page example: SAZU (1970 - 91): Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1-5. SAZU in DZS, Ljubljana: stran 52. Check list before submitting the paper 1. Author"s metadata 2. Title of the paper. 3. Abstract. 4. Key words. 5. List of countries / building objects. 6. summary. 7. Body text and corresponding text of graphics. 8. Bibliography. 9. Graphical material with corresponding quality. Please check your figures and legends for text irregularities (ie missing/corrupting text) before you submit the paper. (up to 10 elements) 10. All text should pass proof reading ("spellchecked" and "grammar-checked"). 11. In case the proposed paper is meant as article for PhD study at UL Faculty of Architecture the author should point out that the referees" comments will be published along the paper. How to submit a paper (both steps are obligatory) 1. Two (2) printed version with graphics + CD ROM with files. UL Faculty of Architecture AR architecture, research Editor Borut Juvanec zoisova 12 si 1000 Ljubljana slovenia Europe 2. E- contribution of the paper on the following e-mail: borut. juvanec@fa.uni-lj.si or domen.zupancic@fa.uni-lj.si 2012/2+3