Likovna razstava Ane Canjko
V domu občanov Nove Fužine so 23. novembra odprli likovno razstavo Ane Cajnko, članice likovne sekcije KLD Vide Pregarc in društva likovnih samorastnikov Ljubljane. sker pa naše ob-čanke s Kodeljevega.
Razstava bo odprta do 28. decembra 1984 vsak dan od 8. do 18. ure.
Ana Cajnko je razstavljala že na več skupinskih razstavah in se udeležila štirih slikarskih kolonij EX TEIMPORE.
Likovni kritik Mirko Juteršek je o Ani Cajnko in njenem slikar-stvu zapisal:
Ana Čajnko pravi, da slika in riše rada in z veseljem od kar pomni. Končno se je pred nekaj leti tudi včlanila v eno od skupin ljubljanskih li-kovnih samorastnikov. Povezovanje z drugimi se ji zdi smotrno in zanimi-vo. Pobujena od kolegov je pričela tudi razstavljati. Svojih slik ne prodaja, včasih seveda komu katero podari.
Pri izčrpnejšem pogledu v njeno likovno snovanje se da razbrati, da je vesela vsakega svojega uspelejšega dela, da prav s slikarstvom uspeva raz-krivati življenje na oseben način. Zato ji velik del njenih risarskih ali slikar-skih zapisov veliko pomeni. Predvsem jo zelo živo spominja na podrobno-sti iz njenega življenja. Med drugim se tudi sprašuje kaj in kako vse dru-gače bi bilo če bi na akademiji študirala slikarstvo. Potem bi se zdaj lahko poklicno bavila z likovno ustvarjalnostjo, saj bi zaradi svoje usposobljeno-sti lahko počela to, kar bi jo zares veselilo, njen konjiček bi lahko prerasel v vsakdanje delo. Tako pa se posveča likovni dejavnosti ob opravljanju dru-gih zahtevnih obveznosti. Moči ji pri tem ne manjka in morda kaže v tej zvezi spomniti, da ji je na njeni dokaj težki življenjski poli prav vztrajnost postaja porok uspešnosti. In ni dvoma, da so tudi v umetnosti te lastnosti odločilnega pomena.
Da je Ana Cajnko nadarjena za slikarstvo, opozarja v dokajšnji meri tudi pogled v njeno delo. Z namenom, da bi ta njena naravna lastnost prišla bolj do izraza, pa z zavestjo, da je potrebno ob marljivosti veliko znanja, je pred časom obiskovala tudi likovni večerni tečaj na Ijubljanski akademiji. Ko zdaj avtorica sama meni, da ji pomeni slikanje strastno predajanje li-kovni ustvarjalnosti, ki jo prestavlja iz zahtevne vsakdanjosti v opojni svet barve in risbe, zelo jasno opredeljuje svoje slikarstvo kot izraz čustvenega dojemanja vidnega.
V svojih razpoloženjih je kaj različna in tudi njeno slikarstvo ni vpeto v nek stil, ampak je spreminjajoče. Včasih je lahko zelo neposredno, dožive-to. vsekakor pa vselej brez utesnjujoče, a v amaterizmu tako običajne ruti-ne.