FAst G7.
\ torek 9 fl • velkiga Serjpstna
M849
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/,, z» ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še % gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Sodniška vravnava na Koroškim.
(Konec.)
„Oba naroda na Koroškim mirno med sabo živita^" —
Tudi Slovaki, Hervati, Serbi, Rumuni, Nemei in Madjari so dolgo let mirno med seboj živeli; alj kaj se sedaj pred našimi očmi na Ogerškim godi: poglejte potoke po nemarnim prelite krvi, poglejte razvaline bogatili mest in tergov! gre tam dolej za iztreblenje narodov; in vsa Austrija nad to grozno nesrečo stermo gleda, se joka in trese! Te strašen sad se je zalegel — na Ogerskim deželnim zboru , kjer so prevzetni Madjari druge sosedne narode zasramovali in zatirovali. —
Slovenci, navajeni in omamljeni, nesramni jarm potujčevanja molče in mirno nosijo; alj tudi oni se bojo zdramili iz stoletnega spanja, se bojo občutili in zavedli, tirjali bojo po ustavi izrečeno enakopravnost za svojo narodnost in jezik ; tirjali bojo slov. jezik po vsej pravici v šoli, kaneliji, na deželnim zboru. Alj se bojo jim te pravice radovoljno podale? alj bojo sosedni narodi ljubleno mesto starodavne slave in gospodarstva radovoljno zapustili, in zanemarjene, ja zasmehovane Slovence kot enakopravne brate spoznali ? Bati se je gotovo: zakaj stara navada je železna srajca; boljši je gotovo, se nikar v tako očitno in strašno nevarnost podati: „Principiis obsta, sero medicina paratur!" Ravno se zida in stavi nova Austrija, naj se torej zida in stavi na terdnej podlagi resnične in popolne enakopravnosti vseh narodov! —
„Naroda se od separatistiškega prizadetja ; ktero iz napak razumljene enakopravnosti na rodov izvira, zapeljati ne dasta." —
Vsaki umni Slovenc razumi enakopravnost narodov tako, kakor je zgoraj pokazano; vsaki kliče: „Dajte Slovencam to, ne več ne manj , kar Neinci imajo, ino bomo zadovoljni!" Alj je to- napak razumljena enakopravnost, naj nam drugi razjasni, kaj je prav razumljena enakopravnost. Zavolj te tako razumljene enakopravnosti, in zavolj drugih resničnih in lojalnih uzrokov smo Slovenci prosili, kakor prosijo Rusini, Slovaki in Serbi: „da bi se ves slovenski narod v eno kraljestvo pod imenam „Slovenija" z svojim deželnim zboram sklenil; ino ravno to je mende g. ministru priložnost dalo, nam Slovencem separatistiško prizadetje oponesti. Nemci in nekteri po vladi zapeljani Slovenci so lani svoje poslance volili in poslali v ptuji Frankobrod, si izvoljit novega Cesarja in ustanovit novo postavoda-javno oblast. Umni Slovenci so se temu vpi-rali rekoč: „Saj imamo že svojega cesarja in svojo vlado na Dunaju; živi naš svitli cesar!" Je mar to separatistiško prizadetje ? Nemci so meseca Oktobra Madjare in Dunajčane podpirali, ja deželni zbori in cesarske urade so černo vojsko za njim pomagat napovedovali; Slovenci so stali zvesti in nepremakljivi rekoč: „Kaj pa še; černo vojsko za tiste pun-tarje, ki so sviti, cesarja pregnali, in našo slavno carevino srušiti hočejo." Je mar to separatistiško prizadetje? Stara kraljevina „Ili rija" se terga na kose, se razdeluje v male nove kronovinice ; Slovenci prosijo in se poganjajo za staro kraljevino, da ostanejo vse dežele ilirskiga kraljestva kot poprej zdru-
žene, v starim poglavarstvu itd. Je mar to separatistiško prizadetje? Kakor se čuti iu kaže, bomo morali prej ali poznej spet voljiti svoje poslance za neki nemški zbor; umni, zvesti Slovenci se bomo spet branili in vpe-rali, ker želimo edino, samostalno in mogočno Austrijo; alj bode mar to tudi separatistiško prizadetje? — Veliko obrekovanja in natolco-vanja smo Slovenci že morali brati in slišati; pa za vse se nismo nič pečali. Alj zaslišati takih terdih besed od ljubljenega in spoštovanega ministra Bacha, jih brati v predlogu na našega svitlega cesarja, jih slišat pred celini svetam, — to je bil blisk iz vedrega neba, ki je ranljivo vdaril v naj globejši globočino vsakega serca slovenskega.
V našej velikej žalosti in nesreči nas le tolaži spomin na vsevideočega Boga, pred kterim so vsih serca odkrite, — dobra vest, ki nam trohice ne oponese, — in to: „Sola-tium miseris, socios habere maloruin." Poglej revni, krivočerneni Slovenc na svoje slavjanske brate v celej Austriji, in obriši si svoje gorke solze! Spomni se na zasluge in žertve Slavjanov, in poglej njih plačilo! Lani so bli Hervati junaški in najzvestejši narod; letaš, sedaj se po nemških poluradnih časopisih čer-nijo in psujejo, letaš se v svet trobi, daje njih prizadetje in teženje nevarno, ja nevarnejši kot teženje Madjarov!
In vender letaš nič drugega ne jiščejo, ko lani, prosijo odobrenje in poterjenje lanskega deželnega zbora: tempora mulantur!
Pa nič za to Slavjani: Ura nam Slavja-nom! še je pravičen Bog nad nami, ki bo dal pravici svojo moč
t _
Že pri pervej sodniškej komisiji so bli iomisarji terdo nemški, ki so le samo nemške ali poneinčene uradnike, grajšake, kupce itd. joprašovati mogli, in so po tem vse druge Slovence tudi za Nemce imeli. Sedajna sodn. comisija je cela terdo nemška. Tako bo za nas Slovence čedalje slabejši; tode z božjo )omočjo (in mi smo tudi po božjej milosti) jomo vender živeli; in bomo v vednim, tode žalostnem spomenu ohranili vse tiste gospode , ktiri so lepo priložnost imeli, Slo vencem, svojim omilovanja vrednim bratam, jomagati do boljši in slavnejši prihodnosti, pa so to morebiti še nalaš — storiti v nemar pustili. —
Celovec 11. Augusta 1849. Svečan.
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
Ljubljana 18. t. m. Ako ravno nove provizorne uredbe glede politiške in sodniške uravnave naših dežel pri nas nikakor veselja obudile niso, in se marveč vsak spreviden in pošten mož čez razdrobljenje Slovencov in zanemarjenje Ljubljane pritoži, je nas vender današnji in včerajšnji dan, v kterim se je pervi rojstni dan našiga mladiga ustavniga cesarja obhajal, veselo pripričal, kako de so rojaki naši visokimu prestolu nepremakljivo vdani, in de znajo posvečeno osebo austrijanskiga cesarja od vladarstva ločiti.
Obhajanje rojstniga dne se je pričelo z streljanjem z gradu in z zgodnjo muziko narodne straže. O 9 zarana se je tukajšna straža iz Narodniga terga, kjer se je zbirala,
podala k stolni cerkvi sv. Miklavža, blizo ktere (na Smenjskim tergu) so se tudi 2 kom-panii Hervatov in ena kompanija našiga domačiga polka postavile in so po navadi poglavitne dele sv. maše s strelam oznanovale.
Po dokončani sv. maši se je narodna straža vernila na Narodni terg, tam dodelana novo (ali poglavitno) stražnico v posest vzet.
Tu so se zbrale vse naše deželne in voj-niške oblasti. Vodja narodne straže je nagovoril našiga g. deželniga glavarja in je v kratkim tudi gorečnost in pripravnost narodne straže pohvalil; na to je en oddelik narodne straže o sviranju cesarske pesmi, pozdravljen s streljanjem na gradu v novo stražnico stopil.
Sinoči je bilo mesto lepo razsvitljeno, ali kakor smo nekiga kmeta reči slišali, je bila velika svečava. Vse hiše celiga mesta so bile slovesno razsvitljene in serce domorodca se je veselo širilo, viditi, de so bandera in transparenti (prezračni napisi in podobe) večidel slovenski in vsi v novim pravopisu bili. Nar veči pomembo je po naših mislih imel in tudi narveči pohvalo je sploh dobival transparent hervaškiga plemenitaša g. Paraviča Čubarski-ga. Na altani njegoviga stanovališa so bile 3 polja, v srednjim so se ločile z lovoram obdane besede: Živio junački Car F. J.; v levim: Živio Badecki vojvoda in v desnim: Živio Jelačič ban. Na levi strani se je vihalo belo-modro-rudeče (slovensko) in na desni modro-belo-rudeče (hervaško) ban-dero; sklepal je obe banderi tudi slovensko-hervaški trak, pod kterim se je na srednjim polji beseda Složnost svetila.
Na mestni svetovavnici smo vidili na desni (!) strani z modrimi čerkaini nemško in na levi slovensko pesmico z rudečimi čerkami. Slovensko tukej postavimo:
Kakor zvezdo zre mornar, Ki ga v hudi burji vodi, Ne manj željno, mladi car, Na te gledajo narodi. Sijaj blagor, srečo V Austrijo slovečo, Krepek ščit svobode bodi!
Tudi nemoremo zamolčati napisa pri tu-kejšnim c. k. kaineralnim opravništvu, ki je, v slavo gg. uradnikov bodi rečeno, slovenski bil sledečiga obsežka: Živio naš Cesar Franc Jožef i. Milo pa se nam je storilo v oknih stanovališa našiga g. deželniga poglavarja brati čerke: V. F. J. I. I. — „Ili riae rex" (tako smo saj mi razumeli), kje je Iliria ? —
Danas popoldne je hitela velika množica ljudi iz mesta k kolodvoru (Bahnhof) železne ceste, vidit pervi paro voz (Locomotiv) iz Celja. Ob 3 je oznanil strel njegov srečni prihod. Parovoz imenovani „Neuberg" je bil z dvema slovenskima, z enim černo-rumenim in enim belozelenim banderam okinčan. Zamo-remo torej kmalo pričakovati, de se železnica do Ljubljane kupčii odpre in nas tako s slovenskimi brati na Štajerskim bolj zedini in sprijazni. —	— 1 —
» Z veseljem smo brali oglas našiga deželniga poglavarja., de naj bi se po izgledu drugih dežela tudi na Krajnskim zaloga napravila , iz ktere bi domačim v vojskah ranjenim in za delo pokaženim vojakam vsakoletni mi-
Iodari dajali. Nadjamo se, de se bo bogata denarnica skupej spravila. —	(Nov.)
*	Osnova (Entwurf) srenjskiga reda na Ljubljansko mesto, ktere izdelk je bil poseb-nin;u odboru izročen, je že natisnjena in bo prišla sedaj v prevdark celiga mestniga odbora. —	(Novice.)
(17. A u g u s t a). Mnogo je že od šolskih reči Slovenija govorila. Nemarnosti je vedno grajala, pridnim, za blagor mladosti vnetim učiteljem pa tudi spodobno hvalo dajala. Z veseljem smo čuli,de v ti in uni šoli slovenska reč živo klije, ki bo tudi brez dvom-be ob času krasno dozorela. Kmalo pa bi bili pozabili na eno v sercu Slovenije, ki je gotovo opomina vredna, in ta je: hranilnica malih otrok.
Na ravnost po starim tergu jo maham, brez de bi ravno vedil kam, in to in uno premišljujem, kar zagledam iz cerkve sv. Florjana priti dolgo versto, praznično oblečenih otrok z zelenimi vejcami v rokah. Torej obstojim, in ko vprašujem, kaj de vse to pomeni, zvem, de otroci rojstni dan cesarja obhajajo. Grem med drugimi za njimi v šolo, in se čudim nje okinčanju; obok in stebri so bili z beršlinom ovenčani, med kterimi je podoba našiga mladiga cesarja visela. Sam deželni poglavar in mnogo imenitnih gospodov in gospa ki to hvalevredno napravo močno podpirajo, je prišlo k tej slovesnosti, ki se je z veselim petjem pričela. Bilo je 150 otrok pričujočih od 3 do 7 let starih, vsi mirni in tihi, kar se le od njih starosti tirjati zamore. Narpopred zapo-jejo: „Slava našimu cesarju" po slovensko in tudi po nemško, potem „veselja dom" — iz gerlice »spomladanska" iz Vedeža;in na zadnje veselico: Le skakajte, le igrajte! Tudi nektere nemške so vverstili; tode domači glas jim je veliko lepši in krepkejši tekel, kakor nemški. Po petju molijo za cesarja, po molitvi pride keršanski nauk na versto, povesti, cerkovanje in rajtenge. Veselje je bilo slišati, kako urno in lepo so otroci, posebno v slovenskim jeziku odgovarjali in lepe povestice pripovedovali. Enoglasno so bili od poslušav-cev pohvaleni. Očitna hvala pa gre gosp. učitelju Pfeiferju, ki se neprejenljivo trudi z veliko marljivostjo na mladimu polju Slovenje za nje prihodno srečo in blagor.	C.
*	Češke Narodni Noviny pišejo: Nekaj časa sem napada Ostdeutsche Post, organ Kurandov, hujši na nas Slavjane, kakor popred. List 175 prinese iz Ljubljane novico, de se tam prošnja sostavlja zastran ze-dinjenja ilirskih dežel, preloženja presojne oblasti v Ljubljano in ustanovljenja slov. vse-učiliša v tem mestu, ter pristavi sledeče: »Namestnik poglavitnih mest krono vin Istrie, Koroške in Gorice, t. j. Tersta, Celovca in Gorice bodo vedli hraniti in varvati svoje interese zoper presežno tirjanje nekoliko malo Slovenomanov, ki imajo svoje ognjiše v Ljubljani."
Vprašamo samo, ako bi bile razmere pre-bivavcov teh dežel obernjene, de bi, kar je zdaj Slavjanov, bilo Nemcov, in nasproti in ako bi bili kaj taciga Nemci prosili, ali bi bila to tudi Ostd. Post imenovala nemški »Ue-bergriff? Kakšna je pa poštenost tega, ki drugim to jemlje, kar za se tirja? Kar zadene zedinjenje unih treh provincij v eno, so naše misli slednjimu znane, ker smo se že operli prevelikimu terganju deržave v male kronovinice, zastran vikšiga sodništva zna kdo tudi drugih misel biti; kdor pa v prošnji za slovensko vseučiliše „Uebergriff" vidi, je ali slepec ali pa hudobni protivnik vsega, kar je pravičniga in pristojniga.
Ako soštejemo slovenske prebivavce na Štajerskim, Koroškim in Krajnskim, jih najdemo dober miljon; ako pridenemo še Hervate in Dalmatince, ki se v narečji le malo ločijo in enaki pravopis rabijo, postane število še enkrat tako veliko. In prošnja za vseučiliše za dva miljona ljudi je prenapeta, preseže
spodobne meje? Pazite, Slavjani! ti ljudje, ki tako prošnjo »Uebergriff" imenujejo, so ravno tisti, ki so vam ne davno očitali, de bolj za narodnost skerbite, kakor za svobodo in so vas nagovarjali, de bi uno za to prodali. Zdaj že veste njih svobodomiselnost. Svobodo vam privošijo, ali seje ne smete poslužiti k svoji omiki, morate jim pustiti monopol civilizacije in vse materialne dobičke, kteri pridejo iz vikšiga znanja, vi imate ostati neumni in priprosti, de bi oni kakor popred ostali gospodje in se z potam vašiga obličja debelili; zakaj oni so, pravijo, narod izvoljen, poklican k gospodovanju čez druge, vi pa ste rojeni hlapci in srečni v svoji neumnosti, tako de bi vam omika na duši in na telesu škodovala. To je pomeniba osrečivniga evangelja od narodnosti in svobode, kteriga vam nekteri ljudje oznanovati ne jenjajo.
Scer pa je ta svoboda brez narodnosti prav pripravna reč in ne dela velikiga truda. Po domače sme vsak govoriti, kakor ve in zna, in de niso vikši šole drugimu odperte, kakor tistimu, ki zunej materniga tudi ptuj jezik zna, ima to dobro na sebi, de se te škodljive novine (Neuerungen) med ljudstvam ne razširijo. — Naj živi svoboda! proč z narodnostjo! Slava neumnim! —
*	Moravske Nov. pišejo: Komisija za slavjansko pravdoslovno terminologijo lepo napreduje v svojim delu. Sosebno se Cehi in Busini približujejo. Za Čehe, Moravane in Slovake bo terminologija in zakonik eden. Kmalo bode komisija tudi vojniške izraze prevzela in bo kolikor je mogoče, v ti reči skušala vse austro-slavjanske narečja zediniti, ker se slavjanski vojaki vseh rodov vedno dotikajo. —
#	G. ministerski predsednik knez Sclnvar-zenberg je bil ni davno v Varšavi, od kodar je pa že nazaj na Dunaj prišel, in ravno v tistim času sta prišla v Varšavo tudi poslanec Francozke republike general Camorciere in pruski pooblastenec.
Kakor se časopisu »Presse" iz Berlina piše, bi imele te štiri vladarstva (pruska, austrijanska, francozka, ruska) v ožeji zvezo stopiti in se zlasti pogovoriti: kaj in kako de hočejo z Ogerskim, z Turčijo, z Badenam in z znotrajno francozko politiko početi. Slednji vidi v tem važnost tega Varšavskiga shoda. —
— Dne 13. t. m. je poterdil svitli cesar predlog ministra znotrajnih zadev zastran uravnave in razdelitve politiških uradov Štajerske kronovine. Po njem bode sedež cesarskiga namestnika v Gradcu, sedež okrožnjih glavarstev (Kreisregierung) bo v Brucku, Gradcu in vender le v Marburgu in ne na sredi Slovenskiga Štajerja v Celji (g. minister pravi, de se v Marburgu bolj pripravno posiopje za ta urad dobi). Cela kronovina bo imela 19 okrajnih glavarstev.
V Marborskim okrožji (109,8 Dmilj in 381,086 duš) so naslednje okrajne glavarstva (Bezirkshauptmannschaften):
1)	Marburg (sodniški okraji: Marburg, Bistrica, Sv. Lenard, Sv. Lorenc; v Bistrici bo okrajni komisar izpostavljen ali exponiran kakor v poddružnici).
2)	Slovenji gradeč (sodniške okolice: Slovenjigradec, Soštajn, Marenberg).
5) Celje (sodniški okraji: Celje, Vransko, Gornjigrad, Jevšingrad, Laško, Konjice,
—	v Konjicah in Gornim gradu bosta komisarja exponirana).
4)	Lutomer (sodniški okraji: Lutomer, Ormuž, gorna Badgona).
5)	Ptuj (sodniški okraji: Ptuj, Bogateč,
—	poddružnica v Rogaču).
6)	Brcšce (sodniške okolice: Brešce, Kozje, Sevnica, Podčetertek). —
Ravno tisti dan je dosegla tudi politiška vravnava Koroške in Krajnske kronovine cesarjevo poterjenje. Po nji ste obe kronovini, kakor je že znano ločeni, in ces. namestnika (Statthalter), kterih sedež bo v Celovcu in v
Ljubljani, bosta imela tudi opravila kresijskiga predstojnika, ker boste obe kronovini vsaka le iz eniga okrožja (kresije) obstale.
Koroška razpade v sedem okrajnih glavarstev in sicer:
1)	Celovec (sodniški okraji: Celovec in okolica, Rorovlje, Feldkirchen).
2)	Velkovec (sodniške okolice: Velko-vec, Kapla, Pliberk, Doberlna ves).
3)	Volfsberg (sodn. ok.: Volfsberg, St. Lenard, St. Pavi).
4)	St. Vid (sodn. ok: St. Vid, Rreze, Kerk, Eberstein, Stari dvor, Zgorna bela, Vinklern — e.\posituri v Zgorni beli in Grei-fenbergu).
6)	Relak (sodn. ok.: Relak, Rožek, Pa-ternjon).
7)	Sv. Mahor (sodn. ok.: Mahor, Pod-klostre, Terbiž, Kotje; poddružnica v Terbižu).
Krajnska se razdeli v 10' glavarstev :
1)	Ljubljana (sodn.Lj: ubljana in okolica, Verhnika).
2)	Kamnik (stfdn.: Kamnik, Herda, Zalog).
3)	Krajnj (sodn.: Krajnj, Teržič, Loka).
4)	Radolca (sod.: Radolca, Krajnska gora.)
5)	Postoj n a (sod.: Postojna, Planina, Senožeče, Lože, Bistrica z poddružnico v Bistrici).
6j Ipava (sodn.: Ipava, Idria).
7)	Novomesto (sodn.: Novomesto, Ko-stanjevca, Kerško; poddružnica v Kerškim).
8)	Treb no (sodn.: Trebno, Zatična, Žužemberk, Mokronog, Šmartno blizo Litije, Novi dvor, z exposituro v Novim dvoru).
9)	Kočevje (sodu.: Kočevje, Bibnica, Velke Lašče).
10.) Čer nem el (sodn.: Černemel, Metlika).
Iz Koroške 16. Augusta 1849. Vsaki Slovenec, ki ima dobro serce do svojega milega naroda, dobro spozna in čuti, da slovenski narod nema slavnejši prihodnosti pričakovati, dokler ostane na tako male kose raztergan: kronovina »Slovenija" je zvezda prehodnica za Slovence. To ljubljeno zvezdo so černi oblaki zakrili; 4. Marca t. 1. je nam nova zvezda, če ravno ne tako prijetna, kronovina »Ilirija" svoje lice pomolila; alj tudi spet v nekih dneh — vgasnila. Žalostna tema je tlačila slovensko zemljo, gromi so treskali, strele so švigale, valovi so se vzdigali, — ladjica »Ilirija" je plavala v tej strašnej burji brez — kormana. Alj Bog pravični bdi nad pravičnimi: post nubila Phobus! Ura Slovencam ! Najdel se je težko pričakovani kor-man, in »Ilirija" ni zgublena! Živio! Slava Ljubljanskemu mestnemu poglavarju, ki je tako možko in krepko besedo pregovoril za pozabljeni narod slovenski. Terdno upamo, da bo tudi izdala; zakaj prošnja je tako pravična, in vzroki so tako resnični in važni, da se je od milostljivega in pravičnega Cesarja vsega dobrega nadati. Nekteri časopisi so že poprej novico prinesli, da bo Ljublj. mestno poglavarstvo prošnjo sostavilo, da se Goriško, Gradiškansko in Primorsko z Krajnjam v eno kronovino zjedini. To je nas na Koroškim močno zabolelo! Tako bi bli mi koroški Slovenci vender zgubleni; zakaj z nami je ravno taka, kakor gosp. X od Soče tako resnično in marsikteremu godernjaču podučljivo popisuje: mi molčati mor amo. Zato hvala in slava še enkrat tebi, slavni srenjski odbor, ker si se za vse revne in pogublene Slovence potegnil, in obderžanje in izpolnjenje deržavne ustave 4. Marca 1849 zastran ilirske kronovine terjal. Pač bojo Nemci in Nemškutarji strašen hrup zagnali, pa ne na hrup, le na prid, na večino se mora gledati. Kar si ti, slavni odbor, omenil zastran laškega ljudstva, zadene tudi nemški narod na Koroškim: z Frankobrodam je terdno koketiral in še koketira. Deržavna politika torej svetvuje, da se takemu nevarnemu prizadetju v okom pri-
de. Da ravno ta prošnja že pozno pride, vender ne bode zastonj: kar so nekteri trije gospodi razderli, ja zamore več kot pol nii-ljona Slovencov zjediniti. Pa še bodi, kakor mu hoče, s to prošnjo si ti, slavni odbor! svoj obraz pred celim slavjanskim svetam osvet-ljil! Živio!! Le samo to je škoda, da ni so-stavljen v slovenskim jeziku, in prenešen v nemški, in tako v obeh svitlemu cesarju vložen.
Slcdnič pa gosp. Gutmanu, ki je to slavno prošnjo tak izverstno in rezno zložil, iskreno in serčno živio! —
Slovenske družtva storite svojo dolžnost, pošlite slavnemu odboru Ljubljanske srenje zahvalne pisma!
Iz Krasa 11. vel i k iga Serpana 1849.
V	listu dunajskih novin od 4. t. m. smo brali od cesarja poterjen predlog gosp. ministra Bacha zastran vpelanja sodniš za pokneženo grofnijo Gorico ino Gradiško.
Gospod minister v svojim predlogu omeni, de na severozahodnim delu goriškiga okroga ljudstvo pogostama laško ino nemško razume; gosp. minister ni po svojih skušnjah od reče-niga prepričan, temuč on jc mogel leto od kakšniga ponemčaniga ali potaljančaniga uradnika zvediti.
Resnica rečeniga se ne da poterditi, ker v severozahodnih krajih Gorice izmed 500 Slovencov eden laškiga ali nemškiga jezika ne razume.
V letini nobene hvale gosp. ministru ne vemo, temuč hvaležni mu bomo le, ako nas bo v resnici za zveste Slovence deržal,* ino kakor po cesarjevi obljubi z nami ravnal. Bazdelitev sodnic je za Kras ino jipavsko deželo tako zaznamvana, de se bogu usmili, ker od Gorice do Sežane ino od Ajdoušine do Divina po od cesarja poterjenim predlogu gosp. ministra nobeniga sodništva ne bo.
Pod staro Meternihovo vlado do leta 1847 se z nami tako krivično ravnalo ni, kakor zdaj, ker v zgorej imenovani okolici smo do leta 1847 4 sodništva namreč: v Renčali, v Križu ipavskim, v Rihenberku ino v Stanjeli imeli.
Gosp. minister je z svojim predlogam cesarske ceste ino meje goriškiga okroga dobro z sodnicami preskerbel, kakor se vidi, de v Teržiču (Monfalcoun) je sodništvo, vender tudi v D i vi ni eno uro hoda od Teržica je sodništvo znovič (ne ve m ali zavoljo morja ali zavoljo stariga grofovskiga grada) vpeljano.
V	Ajdovšni na meji teržaškiga guberniuma je sodništvo, kakor tudi v Vipavi na Krajnskim, samo na močno obljuden Kras ino večidel lpav-ske dežele je gosp. minister v teli okolšinah popolnama pozabil.
De bi bil gosp. minister scmljopisno lego goriškiga okroga bolj na tanko pregledal, bi bil gotovo zapazil, de od Sežane do Gorice je dobrih 8 do 10 ur hoda, ino od Divina do Ajdovšine skorej ravno toliko, bi bil tudi timu močno z ludmi obloženim okrogu nekatere sodništva preskerbel, ino tako v tih okolšinah pod zastarano Meternihovo vlado leta 1847 do današniga dne ležeče ljudstva iz njih sužnosti rešil.
Vlada bi imela posebno v tem svobodnim času sodništva kar je le mogoče v sredo ljudstva postavljati, ne pa kakor se na več krajih vidi, na okraje dežel, zakaj samo po ti poti bo ona za svoje svobodne deržavljane po očetovo skerbela, ino jim veliko stroškov prihranila, potler še le se bo zamoglo reči, de so sodništva ne le samo k pridu uradnikov, temuč k večimu pridu ljudstva postavljene.
A. B. *)
4
Hervaška in slavonska dežela.
Zastran razglašenja oktroajirane ustave se še nič važniga ni dogodilo, ni znan ne od
*) Prosimo čast. do pisatelja, de bi nam večkrat od stanja materialnih in narodnih reči v svoji okolici pisati hotel.	Vred.
govor banov, ne novo povelje ministerstva. Med tem ko svobodomiselne novine „Sudsl. Zeitung" in „Slavenski Jug" bansko svetovavstvo zagovarjajo in napadenje Dunajskih časopisov, ki tako radi nemški žolč nad Slavjani pri vsaki priliki razlivajo, prineso „Agra-mer Ztg." in ^Narodne novine" tudi sostavke v kterim se razglašenje zagovarja in ravnanje* banskiga svetovavstva poprijema. „Na-rodnim Kovinam" se piše v ti reči iz Dunaja med drugim naslednje; Ker se je enkrat Austrija s ustavo 4. Sušca na centralizacijo in ne na federativno osnovo, ktere se je lanski hervaški zbor deržal, ustavila; pride iz izoli-ranja naše domovine, ako se hoče sklepov lanj-skiga zbora deržati, škoda očitna za nas in za Slavjane sploh.
Naša domovina bi ne bila deležna vkup-niga razcveta vseh ostalih kronovin, in tudi pri postavodajstvu na deržavnim zboru bi naši poslanci čez mnogo reči govoriti ne mogli, ker bi se one po sklepu poslednjiga deželniga zbora le doma pretresovale, in tako bi Slavjani lahko v manjšini ostali, ko bi vsi skupej gotovo večino dognali.
Bratje Hervati! (pravi dalej dopisatelj Nar. Novin), ako bi vidili, kako na Dunaju triunitirajo naši narhujši sovražniki, kterih brate naši hrabri graničari na polju premagujejo, de ni razglašena ustava 4. Sušca v domovini naši, vi bi jo berž razglasili, — in ako bi vedli, kaj vse oni iz tega napeljujejo in kakšne sklepe delajo? bi vam serce od žalosti in serdi pokalo. Zdaj mislijo, de je vkljub tako očitniga punta vender pervenstvo mad-jarskiga naroda nad Slavjani zopet vterjeno.
Na bojnim polju bomo premagali z orožjem sovražnika, ali glejmo dobro, de nas v ravno tem času on na polju zvijač ne prekosi in tako vso korist nam odvzame, ktera bi iz te pravične zmage za nas izvirati imela.
Austrijanska dežela.
Ces. Vis. velki knez naslednika ruskiga carja Aleksander Nikolajevič je na Dunaj prišel. •—
15. t. m. jc poterdil cesar predlog ministra Šmerlinga glede nove provizorne postave za pravdosrednike (ali advokate).
lioniliardo-lleneško.
Maršal Badecki je 12. t. m. v Milanu razglas, v kterim vse lombardo-beneške pod-Iožnike, ki so zavoljo politiških dogodeb na jtujim, do konca prihodniga mesca povabi, naj se svobodno in brez vsake kazni v domovino vernejo; samo nekoliko njih po imenu napelje, kteri se verniti ne smejo.
Ogerska dežela.
Vikši vojskovodja Haynau oznani iz glavniga stana v Tcmišvaru 10. m. sledeče:
Po zmagi pri Seregu blizo Segedina so naši nevtegama sovražnika, ki se ni več dosti vstavljal, dervili in preganjali ter do 8. t. m., ko so že blizo Hatzfelda prišli, od Mad-jarskih raztresenih vojakov 3000 nabrali in jolovili. Ker je general Haynau zvedel, de se vse sovražne trume (tudi oddelik Vetterja iz doljne Tise) okoli Temišvara zbirajo in de se bodo tam zavoljo njih množice (imeli so 100 štukov) narberžeje postavili v boj, se je tudi on s svojimi 9. t. m. tje obernil. Pri Kis-Bečkereku je na sovražnika zadel in ga je jerž s štuki inkonjiki poprijeti vkazal, (pešci niso prišli v boj) in za 7 ur je bil sovražnik na vseh straneh prepahnjen in razbit, tako, de se je v velikim neredu raztekel. Samo bližnja noč, in mnogi potoki, ki so že tako spehanim konjikam pot zastavljali, so ga pred daljšim preganjanjem ovarvali. General Ha) nau želi, de bi se ta bitva Temišvarska imenovala. Še tisti večer je general, Hajnau v Temišvar prišel in tako austrijansko posad ko pod generalam Rukavinam osvobodil. Me sto je strašno pokončano z vednim bombardi-
ranjem Madjarov. Odkar je terdnjava oble-žena bila, je od posadke 2400 vojakov na boleznih in 300 od sovražnih štukov zadetih vmerlo; 1400 mož leži še bolnih v bolnišnici in 600 bolnih pri kompanijah. Terdnjava pa ni kej oškodvana.
Do 9. t. m. je bilo že 6000 Madjarov vjetih.
Od austrijanske armade je padlo v ti bitvi 15, 36 je ranjenih, od ruske armade pod Panjutinam, ki se je tudi boja vdeležila, je 8 mertvih in 8 ranjenih. V lovskim gojzdu blizo Temišvara so bili 9. t. m. ob 9 zvečer skupej Dembinski, Guyon, Kmeti, Večaj in Bem. Bem je bil vikši vodja.
17. t. m. je prišla iz Marburga na Dunaj sledeča daljnopisna novica: General Haynav oznani po kurirju, de je 13. t. m. pri Vila-gos puntarski vodja Gorgej z 30,000 do 40,000 svojih vojakov orožje na milost in nemilost podal.
Pozneji Dunajske novine povedo, de je 14. t. ni. bilo generala Haynau-u od gen. Šlika iz Noviga Arada na znanje dano, de se je 13. zarana Gorgey z celo armado vdal in sicer ruskimu generalu Biidiger-ju. Bolj natanč-niga uradniga oznanila še ni.
„Presse" pove od de imenitne dogodbe sledeče:
V Aradu je bil velik vojskin posvet (Kriegsrath), pri kterim so bili G6rgey, Košut, Bem in več drugih. Gorgey je koj gladko povedal, de je po njegovih mislih madjarska reč zgubljena in de daljši zoperstava le deželo še nesrečniši stori, pa nič ne pomaga. Berž je veliko pričijočih z Gorgejem potegnilo, ki so jeli siliti, de bi se Madjari vdali. Med unimi 30—40,000 vojaki, od kterih dalj-nopismo oznanilo govori, so zunej Gorgejevih tudi vojaki obsedivne Temišvarske armade. Kar je bolj z politiškimi hudodelstvi obloženih, kakor Košut, Bem in ostanek madjarski-ga deželniga zbora, so se berž proti Oršavi obernili, in so mende že na turške tla stopili. Tudi se govori, de je Košut deržavne svetinje (krono sv. Štefana i. t. d.) s sabo vzel. Gor-gey se je maršalu Paskieviču le s tem pogojem podal, de bi maršal za-nj, za njegovo armado in za deželo pri cesarju prosil. (Bog daj de bi le edinost Austrije 4. Sušca 1849 z tem konec ne vzela!) Tudi se sliši, de se komandant Komarnske terdnjave več dolgo braniti ne misli.
Po drugih novicah bi bila Gorgeja ta okolj-šina priniorala k predaji, ker so se husarji njegovim poveljem vpirali. — Upamo, de nam bodo kmalo uradne novine to dogodbo razjasnile.
Iz Hermanstadta na Erdeljskim so prišle od 8. t. m. uradne novice, de se je bil Bem po bitvi v Šesburgu 31. Julija čez Maroš-Varsahely in Mediaš proti Hermanstadtu obernil in je tam ruskiga generala Hassforta, ki je malo vojakov imel, po hudim boju 5. t. m. pre-pahnil in iz Hermanstadta pregnal. Ali vikši general Liiders je že 6. dan s svojo armado nazaj k Hernianstadtu prihitil in je sovražnika pri Grossscheuern prijel in v kratkim boju celo sovražno armado v beg razbil na begu 1200 vzel in 10 štukov odvzel. Mertvih ima sovražnik 600, ranjenih 500; — Busi so tisti dan samo 16 mertvih in 48 ranjenih imeli; general Hassfort je pa 5. t. m. v boju po ulicah 300 mertvih in ranjenih pustil.
Te dve zgubi (pri Šesburgu in Hermanstadtu) stepuntarje zlo prestrašile; mnogo njih je orožje proč pometalo in po gojzdih se raz-beglo.
Mesto Bab so naši 15. t. m. posedli in sovražnik se je brez boja proti Komarnu v-maknil.
Ruski general Biidiger se 13. t. m. z pervim austrijanskim oddelkam gen. šlika blizo Arada združil.
ur c p o 1 1 t i & k i del.
Jama sv. Barbare v Idriji.
(Domorodna pripovest osemnajstima stoletja poleg Buhenhaina.)
„Kaj delaš tako dolgo pri studencu? Sonce je že visoko, in v stanici še ni nič posprav-Ijeniga" zaupije županova žena, mačeha Bo-zalikc. Vbogljiva hčerka se je več časa, ko sicer pri studencu mudila, česar je bil kasni natok vode kriv, ki je poleti večidel vsahnila. To in drugo je priložnost dalo, de je vbogo deklico huda, nevoljna in nepriljudna mačeha zlo ozmirjala, in po nedolžnim kaznovala. Rozalika v samostanu odgojena, cveteča deklica, ie komej osemnajsto leto dopolnila, bila je visoko — ravne postave, rudečiga obraza in zraven lepih telesnih lastnosti je tudi ne-popačeno blago serce ohranila. Ko je v nedeljo tiho in mirno v cerkev šla, se oberne marsikteriga mladenča oko na pobožno. Mnogoter jo prijazno pozdravi, in se ji želi s sladko besedo prikupiti; al nihče ji serca ne vname. Oče je ljubil Rozaliko , mlado blago podobo že zdavnej mertve družice. Al kolikor ji večji ljubezen oče skazuje, toliko hujši jo mačeha sovraži in čerti. Tako vžije Rozalika malo veselih, pa mnogo žalostnih ur.
Čas poletja je bil za-njo vesel, ko je z očetam in družino v planine hodila, in tu čedo na pašnikih pasla. Koča na samotnim hribu ji je bila raj, zelena streha dreves svetiše božje, in šumljanje studencov nebeško petje.
Neko jutro zasliši petje z bližniga hriba, in ko se okrog ozcra, vidi mladenča na visoki javor plezati. Ko pride v verh, glasno nje petju odgovarja. Plahotno gleda na prederz-niga, ki pesmico ki jo je ravno sama pela, čversto prepeva. Al čeda že sence iše, in jo opomni, de je čas, se verniti. En pogled še na serčniga verze, in se urno domu poda.
Luna se je že premenila. Mladenča ne vidi več in nič od njega ne zve. Rada bi bila kaj od njega slišala, in tolikor bolj , ker od dneva, ko ga je na javorju vidila, slednje jutro krasni venec na oknu svoje spavnice najde, brez de bi daritelja zapazila.
En dan s čedo daiej, ko sicer zajde. Steza jo pelje prek sterme z beržlinain obra-šene stene. V izsekani skali zagleda sliko z rožcami okinčano. Z veseljem zapazi, de je venec unimu enak, ki ga na oknu sleherno jutro najde. S pobožnim straham ogleduje podobo sv. Barbare, pade pred njo na kolena, in nekoliko časa moli.
Ravno, ko oditi hoče, zabrenkajo strune v tamnirn logu, in krasna pesem „mili večer" se zasliši. Ko se ozre, vidi mladenča, ki ga je zadnič s straham v nevarnosti na visokim javorju peti vidila. „Kaj se omikuje?" si misli žalostniga serca, in se verne na stezo, ki domu pelje.
To on vidi, se ji tiho približa in jo prijazno popraša.
„Ali boš že ta kraj zapustila?"
„Moram, steza je dolga, in mrači se že."
„Vem za kratkejši, ki te poprej domu pripelje", in ji pokaže drugo čez verh hriba.
„Ti je pot k naši hiši znana?"
„Bolj ko misliš, grem po nji vsaki dan, ko cvetlice za podobo sv. Barbare naberam."
„Samo za podobo?" ga pobara deklica."
„In za-te" reče serčno.
Rozalika pobesi sramožlivo v tla oči in brez de bi hotla, se oberne na zaznamvano stezo.
„Ti bežiš, sim te razžalil"? popraša boječ, in stisne nje desno.
»Razžalil? Ne, ne!"
„Ti si pobegnila pred mojim pogledam pred nekimi dnevi, in zato sim po cvetlicah s tabo govoril. O Bozalika, ko bi vedla, kak so mi tvoje cvetlice ljube, kak si mi ti ljuba!"
Zdaj ji on vse razodene, in ona njemu, in ga tudi poprosi, jo domu spremiti, kar ji z veseljem dovolji. Preden se ločita si obljubita, vsaki večer se pri kapeli sv. Barbare sniditi.
Od te dobe je en srečen teden prešel. Andrejče in Bozalika sta se sledni dan vidila in govorila.
Andrejče je služil v grajšini na „Berdu", vbog in pošten mladenč je bil. Sleherni ga je ljubil, in ko je grajšak v tem času opravke na hribih imel, ga je tje poslal. Sv. Barbari se je v varstvo izročil. V težjih urah življenja, v stiski, tugi in radosti, poklekne pred podobo mučenice, in polajšanje in novo veselje zadobi.
Rozalika, z rahlim čutam obdarovana, v hiši očeta od mačehe sovražena, je pod milim
podnebjem, na višavah planin svoje veselje imela. Čudna, neznana moč jo k mladenču vleče, celo serce mu razodene, nesreče potoži in brez njega več biti ne more.
Ko eno nedeljo ravno pred sveto podobo klečita, ju na enkrat prestraši zasramovaven smeh.
Naglo se dvigneta ter zagledata grajšin-skiga oskerbnika, ki Andreju nasprot vpije:
„Tako ti delaš v planini v korist grajšine, namest de bi delavce stražil, se tu mudiš". To izrekši, vdari s palico po podobi, de razbita na tla pade.
„Tako dalječ vaša moč ne seže", odgovori Andrejče, „zasramujte me, al moje svetiše pustite.
„Meni tako?" zavpije ošabnež, ter mu s palico žuga.
„Dajte mi tukaj mir, sicer pa povejte grajšaku, kako ste me najdli, ker njemu in ne vam sim za svoje dela odgovoren."
To izrekši verže mladeneč še en pogled na razbito podobo, in s solznim očesam z deklico odide.
Okamnjen gleda oskerbnik za njima in v hudobnim sercu hude sklepe dela.
Ko domu pride Rozalika mačaho čudno premenjeno najde. Kar si poželi, more dobili, tudi zoper voljo očetovo. Če na navadno delo gre, ji brani, rekoč, de se županovi hčeri ne spodobi, težkih del opravljali; lepši obleko, ko sicer dobi, in o nedeljah ni bila nobena tako lepo oblečena, ko Rozalika.
Alj pogosto obiskovanje gosp. oskerbnika, ki ga je iz serca čertila jc Rozaliki veselje kalilo in ji strah delalo. Mačehi se dan na dan čelo bolj vedri, in cela vas je polna, dc je Rozalika nevesta bogatiga oskerbnika.
' Rozalike se britka žalost polasti, ko zagotovo zve, de to, kar se pripoveduje, ni gola laž.
Tudi Andreju pride ta v serce bodeča novica na ušesa, ko je ravno dalječ od nje-niga doma na opravkih bil, sklene tedaj z Rozaliko govoriti, pa kako do nje priti, kako z njo govoriti.
Vse to ga ne ostraši, z njoj more govoriti, torej se brez odloga na pot poda. Ravno se je terda noč naredila, ko do njeniga stanovanja pride.
Okna Rozalikne stanice so bile proti ver-tu. Blizo je raslo drevo, ki je en del strehe ogrinjalo. V kteriga temotnim perju je slav-čik pomladanske večera prepeval.
Andrejče spleza prijetni noči na drevo in slavčika petje posnema. Rozalika zasliši, pride k oknu. ,,Andrejče", ganjeno reče, in vesela okno odpre.
»Rozalika", šepta pod temnim perjem, „pomniš še mene?
„Večno!"
Zdej se duri odprejo, in oskerbnik, ki je sledni večer Rozaliko obiskoval, domu odide.
Al memo spavnice gredoč, zasliši šepta-nje v nji. To, in nje merzlo obnašanje proti njemu, ga Ijubosumniga stori, torej se drevesu, s kteriga se šeptanje sliši, tiho bliža. Pod temno senco ostane, in pazljivo sluša.
„Vmiri se dragi", jame Rozalika govoriti, „nikolj ne bo starec moj, ki ga iz serca čer-tim. Če je osoda sklenila, me od tebe ločiti, se svetu," in njega goljlivimu upu večno odpovem."
Okno sc zapre, Andrejče skoči z drevesa in oskerbnik z polenam v roki za njim ter tc-lebi z glavo v debelo nizko vejo drevesa, in se na tla zverne, de vid in sluh zgubi. Z kervavo glavo se čez nekaj časa počas pobere, in težko domu koraka.
(Konec sledi.)
(H g. Majerjevih Pravil dalje.)
(Dalje.)
C. lili govore: Mi ne čem o nikakoga novoga jezika si kovati i izmišljevati.
Ta je prava! Kto pa hoče nesto lakovoga početi? Naj višje i poglavitno pravilo glasi (§. 16.): Piši vsaki u svojem podnarečju, to je Slovenec po slovensko, Horvat po liorvat-sko, Serb po serbsko, isto tako Ceh po češko, Slovak po ug. slovensko i. t. d. Ali se to pravi, nov jezik kovati i izmišljevati, kadar se reče: piši vsaki u svojem narečju ali podnarečju? Nektere stvari se budu morale, isti— na, poravnati, spremeniti, u kterih se namreč podnarečja razi i kuj u, zato se ovomu pravilu
pristavi: piši u svojem podnarečju, pa tako, da bude, kolikor moguče , podobno vsim pod-narečjem (ilirskim ali českoslavenskim); nekaki nov jezik neče nikto kovati i izmišljevati: nego na suprot dosadanji knj. jeziki i jezikiči se budu tako izobraževali, da bude vsaki izmed njih vsim podnarečjem (svojega narečja) bolje podoben kakor do sada. Poglejmo što se bude spremenilo za knj. narečje:
1.	ničsto tudjih rečih, namreč mesto ger-manismov, latinismov, turcismov, graecismov i. t. d. budemo po malo počeli upotrebovati slavenske rčči i izraze;
2.	mčšto jednostranih rečih i izrazov (idio-tismov i solicismov), kteri su samo u jednoj pokrajini znani, ali samo od jednoga ali dru-goga pisatelja izmišleni, budemo polagano sprijeli rčči i izraze vsemu narodu ali barem večoj njegovoj strani znane;
3.	mčsto nedoslednih rečih i izrazov budemo vzeli doslčdne (etymologičke);
4.	ako je u kojem podnarečju več rečih i izrazov za jeden isti slučaj, za jednu istu stvar, čemo upotrebovati u knj. narečju onu reč i oni izraz, kteri je doslednejši, i vsemu narodu ali večoj njegovoj strani znan, razumljiv i ugoden.
Tako mi sunca! to se ne pravi, nov jezik kovati, nego to se po vsoj pravici mora imenovati jezik izobraževati, to je pravi brus jezika. šla spremčniti i poravnati želimo, ne bude dčlalo nam jezika neznanoga i tudjega, nego razumljivejšega i uprav slavenskoga. — Naša narečja i podnarečja su si mnogo bližja i mnogo podobnejša, kakor se obično misli; bolje jih človek pregleduje i prispodablja. podobnejša i bližja se mu čine, Podnarečja i naročja ne mogu biti tako strašno med seboj različna, ker vsaukup samo jeden jedini slavenski jezik čine, ona su popobna vejam i verliam jednoga drevesa; še neučeni ijude, neznajuči slovnice, razna narečja i podnarečja govoreči se razume, razlika zato med njimi nc može biti tako neizrečeno velika; vsaka razlikica pa za iskrenoga vlastenca pisatelja nije berzo kinezki zid. Ne rčdko misli človek, kdo ve, kako se razlikuje narečje u tem ali onom zrazu, u toj ali onoj rčči od ostalih narečjah i gledaj! ako jih prispodobiš, najdeš, da to ni ni-Ijedna posebnost jednoga narečja, nego da se znajde i u ostalih. Nemnogo je razlik med našimi narečjimi i podnarečjimi, i še od ovih se bude naj manje pol samo od sebfe časom sravnalo, bez našega truda i prizadevanja, — ostane jih samo polovina — od ove polovine je dobre mčre pol tako nevažnih, da nije vrčdno govorili od njih i se radi njih slagali, — kto če dlaku na četvero cepati? — ostane jih dakle samo četvertina — od ovih bude pol zibnilo (zmizelo) tem, da vzamemo dva izraza ali dvč reči za jeden slučaj u knj. narečje;— ne bude škodovalo, tem se knj. jezik vbogatjuje, — dakle ostane samo osmina od ovih nekoliko razlik, ktere se moraju poravnati, da se podnarečja slože u svoje narečje; ako se dakle češčina i ngerskoslovenščina hočete složiti u jedno českoslavensko narečje se morate ovi dve narečji prispodobiti, razlike izmed njuli zabilježiti i od ovih razlik osmina se poravnati — pol od ovih razlik poravna češčina, pol ug. slovenščina — tako da pride, ako prav prevdariš, samo šestnajstina (Vis) razlik na češčinu i njih ravno toliko na ug. slovenščinu, da se poravnaju, — Bogme! to nije mnogo — i to bi bilo vse, čega je trčba, da se slože u jednom českoslavenskom narečju; še ložeje se slože podnarečja ilirska, ker su troja, vsako nčkoliko svojih neveljanih posebnosti poravna i su sjedinjena.— Dalje: še ove nektere razlike ni trčba poravnati na jedenkrat, nego po malo, polagano i po času; nije potreba šiloma, nego s braterskoj ljubezniju i slavenskoj uzajemnostju.
d. Drugi govore: U pojedinih rečih bi se naše narečje, ali podnarečje še moglo poravnati, malo spremeniti i pobrusiti, pa u si o vnič ki h izrazih je vse že ustanovljeno i utverdjeno tako: da se nič več spremeniti ne da. — To je tako, kakor ako bi kto rekel: ja pojdem svojemu bratu naproti, da se srečava i sostaneva, — pa samo s prav o j nogoj, leva je že preveč navadjena na tistom mestu stati, s njoj nočem prestupiti niti ju ugeniti, niti toliko, kakor černo za nohtom. Žalibože! da je take naša nesloga i nesvornost utverdjena skoz mnogo stoletjah, — pa domorodno i vlastensko misleči pisatelji si prizadevaju, nesrečnu neslogo i nesvornost odstraniti i slogu i uzajemnost razširiti.
(Dalje sledi.)