Sodobna  slovenska   poezija
Novica Novakovič
Žvižgam
temno zastrto nebo.
vlažen hlad.
posamične dežne kapljice.
v ogromnem mestu.
pred velikim križiščem.
zaprašene krošnje dreves
ob cesti.
nato dež.
ki spira vso umazanijo.
žvižgam.
kakšen čudovit dan.
letim.
moje mesto pod menoj.
ponoči.
vsepovsod luči.
rumene, modre, rdeče.
poleti je noro.
in divje.
vse se premika,
gomazi in se vali.
z glasbo v ušesih.
z melodijo v srcu.
z ritmom v podplatih.
nepozabno.
tista pikica si ti.
nebo.
pokrito z ovčicami.
Sodobnost 2005 I 1262
Novica   Novakovič:  Žvižgam
severozahodno
obrobje mesta.
s prvim svitom
ceste, križišča, semaforji.
hudourniki divjih
avtomobilistov.
nora krožišča.
ves teden.
poletni meseci
prinesejo mir.
provinca počiva.
*
po senčni strani ulice,
ovit v bencinske hlape.
na drugi strani ti.
s prhutajočimi gibi.
v sončni svetlobi junijskega dne.
z vonjem po medu.
s srečnim smehljajem
na obrazu.
razbeljen asfalt.
med nama.
migetajoče nebo.
srečno naključje.
*
košato drevje ob cesti.
nežno rosi.
na tvoji koži.
moji prsti.
od rame do boka.
od stegna proti trebuhu.
kot da bi
rahla sapa
zazibala najini senci.
enakomerno in mirno.
dihaš.
in dišiš po pomladi.
*
bilo je soparno, spokojno sva zrla v noč.
Sodobnost 2005 I 1263
Novica  Novakovič:  Žvižgam
in opazovala	
nebo nad evropo.	
kar naenkrat utrinek.	
zasmejala si se.	
rahlo nagajivo.	
ob tem si najbrž	
skomignila z rameni.	
ter se ulegla k meni.	
po okenski polici	
se je sprehajal hrošč. * včasih je tako vroče.	
	
na svetu,	
skupnem vsem ljudem.	
smer,	
kamor bi morali zaviti,	
pod oblačnim nebom.	
vihar, ki priganja	
ter odganja.	
prelomim val.	
naenkrat vse preplavi	
svetloba.	
obilje svetlobe.	
in svež zrak.	
* sedela je.	
v avtu.	
okno je bilo odprto.	
injugo	
ji je mršil lase.	
bujne krošnje.	
v daljavi.	
zamolklo grmenje.	
na ulici ropot.	
naposled seje ulilo.	
bila je.	
popolna. *	
obsijan s soncem.	
poležavam.	
Sodobnost 2005 I 1264
Novica  Novakovič:  Žvižgam
s travnimi bilkami, na prsih, mojih, tvojih, nad nama hrast, jesensko nebo. in oblak.
ki se je za trenutek ujel v veje. brez razloga, kar tako. poljubim tvoja gola ramena, ostanek popoldneva bo nepozaben.
železniška postaja, topel oktobrski večer, prihodi, odhodi, tračnice, peroni, potovalne torbe, in ti,
ki čakaš na vlak. polna luna te bo odnesla neznano kam. na jug. na sever, včasih je vseeno.
vzhodnik seje polegel.
neznosna zaspanost.
že skoraj štirideset let.
štiristo petinšestdeset mesecev.
ter toliko in toliko dni.
dan se je prevesil v popoldan.
vrhovi Julijcev so prekriti s snegom.
zaenkrat imam
še dovolj goriva.
do naslednje postaje.
verjetno tudi več.
Sodobnost 2005 I 1265