Poitnina plačana v gotovini.
IZHAJA VSAKO SOBOTO
CENA DIN 1.—
Zaplenjena resnica ima večjo silo kot tisočkrat izkričana laž!
Letna naročnina znaša Din 40*—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykova 14/11. Račun pii Poštni hran. 16.160. Rokopisov ne vračamo. Telefon 21-09.
Leto VI.
Ljubljana, dne 5. junija 1937.
Št. 22.
Vojnim dobrovoljcem
2e tedaj, ko ni imel še nihče pojma, kako nameravajo gotovi ljudje med nami izrabiti proslavo dvajsetletnice Majniške deklaracije za čisto partizanske in osebne cilje, so naši dobrovoljci določili dan 5. VI. 1937. kot dan krsta svoje knjige, v kateri bodo sami opisali vse muke in tegobe, ki so jih morali prestati oni, pa tudi vse trpljenje, kateremu so bili izročeni njihovi doma živeči svojci samo zato, ker so se ti naši vojni dobrovoljci zavedali, da ne zadošča za naše osvobojenje papir, marveč da moramo tudi mi Slovenci plačati svoj krvni davek v teh osvobodilnih borbah.
Čast vsem tihim borcem, ki so delali in trpeli v zaledju, čast vsem onim junakom, ki so prisiljeni borili v armadah črno-žolte monarhije! Nikomur ne odrekamo prestanih muk in pridobljenih zaslug. Čast tudi onim našim političnim ljudem, ki so znali pravočasno prisluhniti razvoju svetovnih dogodkov in razpoloženju svojega lastnega naroda ter izraziti to, kar se zamolčati ni več dalo.
Toda zasluge vseh teh zginejo pred zaslugami naših vojnih dobrovoljcev. Poleg »emigrantov«, ki so že prve dni svetovne vojne pobegnili v inozemstvo ter tam s plamtečo besedo zahtevali zrušenje črno-žolte monarhije kot prvi pogoj za osvoboditev tlačenih slovanskih narodov, so samo še naši vojni dobrovoljci s svojim organiziranim nastopom izzvali v vrstah Velike Antante prepričanje, da je črno-žolta monarhija na znotraj gnila, da je le se navidezen gospodar svojih slovanskih narodov in da hočejo ti narodi svojo svobodo izven meja te monarhije pod vsakim pogojem in za vsako ceno. Naši vojni dobrovoljci so bili oni, katere so lahko navajali naši emi-grantje v Londonu, Parizu in v Ameriki kot živ dokaz neznosnih razmer, v katerih žive slovanski narodi pod žezlom apostolskega cesarskega in kraljevskega veličanstva, naši vojni dobrovoljci so bili oni, ki so s svojo krvjo pisali in podpisovali deklaracije tudi za nas Slovence, deklaracije, ki so šle preko vseh okvirov, deklaracije, ki so kričale vsemu svetu iz tisoč grobov in tisoč ran: »Tudi mi Slovenci hočemo biti svobodni, zato hočemo zrušiti vsiljeno nam domovino, kot borci kralja Petra se hočemo vrniti po doseženi zmagi v svojo svobodno domovino kot del svobodne, jugoislovenske Jugoslavije!« >
Niso zmagale papirnate deklaracije, zmagale so žrtve naših vojnih dobrovoljcev, iz njih je vzklila naša svoboda, oni so nam prinesli ujedinjenje, oni so nam omogočili, da tvorimo danes mi Slovenci del samostojnega, suverenega jugoslovenskega naroda. Storili so svojo dolžnost in niso računali niti na zahvalo niti na plačilo. Vsega tega tudi doživeli niso, v svoji ponižnosti so ostali v zatišju do lanskega Vidovega dneva, ko so se predstavili naši javnosti s praporom, ki jim ga je v znak priznanja in hvaležnosti poklonil mladi naš Kralj. Šele takrat smo se zgibali nacijonalni Slovenci in dali tem prvoboriteljem in mučenikom jugoslovenske misli vsaj malo priznanja.
Sedaj stopajo zopet pred nas, ne zaradi lastne slave, marveč da hude v nas spomin na one čase, ko smo bili pripadniki jugoslo-venske misli pljuvani in klevetani kot veleizdajalci od svojih lastnih bratov. Da hude spomin med nami na čase, ko so morali živeti svojci teh dobrovoljcev na domačih tleh kot gobavci, katerim se je treba izogibali na največje razdalje, kot nečastni elementje, katere mora slovenski narod čimprej izločiti iz sebe, da ozdravi in ostane še nadalje neomah-ljiv steber katoliške Avstrije. In vzbujanje teh spominov je danes potrebno mnogo bolj kot kdaj, kajti iravno sedaj se zgodovina ponavlja na naravnost neverjeten način.
Vsa jugoslovenska javnost je vsled tega dolžna zbrati se okoli naših vojnih dobrovoljcev kot onih mož, ki niso premišljali in oklevali, marveč so šli kljub grozečim vislicam svojo začrtano pot preko potokov krvi in nebroj grobov, dokler nam niso dali jugoslo-venske svobode. Če smo te svobode vredni, posnemajmo te naše vojne dobrovoljce in stremimo za tem, da bo naša mladina tudi v vsakem bodočem slučaju sposobna slediti njihovemu vzgledu.
lie razdružujte, kar je ujedinjeno
NASE GESLO JE;
»SVOJI K SVOJIM«!
s krvjo!
Čeprav je bila politična javnost poučena, da se bavi gotova skupina intelektualcev iz Zagreba z nekim načrtom ustave, ki naj bi zadostil zahtevani Hrvatov in s tem likvidiral tzv. hrvatsko vprašanje, je vendar le predstavljala tozadevna vest, ki je bila te dni vržena v dnevni tisk, majhno senzacijo in izzvala različne komentarje. Ta senzacijonalnost ni nastala vsled tega, ker bi načrt te ustave vseboval nekaj, kar ne bi bilo že doslej tolikokrat ob raznih prilikah in na raznih krajih s strani hrvatskih političnih ljudi povedano in napisano. In mi bi se s tem načrtom ustave sploh ne bavili, ker vemo, da je to le eden od mnogih načrtov, ki so jih spuščali razni »punktaši«, inspirirani od svojega »vodje«., od časa do časa v bodisi tujo bodisi našo javnost, da bi na ta način preizkusili razpoloženje na drugi »hegesmonistični« strani. In da bi se čeprav že stotič dala »vodji« prilika zavarovati se pred temi in takimi načrti, ker ne odgovarjajo željam in zahtevam »hrvatskega naroda«, ki — tako je nedavno izjavil gospod Maček — zahteva »vse in naenkrat«. Nas torej ne interesira tudi ta načrt ustave Frankovih
PRIJAVE ZA ROMANJE NA OPLENAC.
Rok za prijave je že potekel. Kur zamudnikov ne bomo mogli dalje čakati, pozivamo tem potom vse one, ki nameravajo z nami, a se še niso prijavili, da store to takoj, sicer bi jih nikakor ne mogli upoštevali. Vsak pa naj v prijax'i navede, ali reflektira samo na vožnjo ali tudi se na prehrano in stanovanje.
Oblastni odbor NO v Ljubljani.
učencev in naslednikov, to tem manj, ker vidimo tudi imena nekega Dežmana in nekega Tartaglije. Pač pa nas interesira in preseneča, da je sodelovala pri tem načrtu tudi neka gospoda iz Beograda, gospoda, koje imena, a to zlasti ime g. Slobodana Jovanoviča, služijo v čast naši pravni znanosti in našemu javnemu življenju. Puščamo ob strani vprašanje, kako da je ravno ta gospoda kvalificirana razlagati pred »zagrebškimi prijatelji« mišljenje in razpoloženje »srbskega naroda«, kakor tudi vprašanje na kaj bo dalo in na kaj ne bo dalo nikdar svojega pristanka »srbsko javno mišljenje brez razlike strank«. Tolika in taka domišljavost je dovoljena posameznim voditeljem partij hi njih brezvestnim priganjačem, ni pa dovoljena ljudem, ki polagajo važnost na svoj ne samo učenjaški marveč tudi osebni ugled v našem društvu. Najmanj pa je to dovoljeno g. Slobodanu Jovanoviču, ker je njegovo ime simbol najlepših ne samo intelektualnih, marveč tudi moralnih kvalitet. Vsled tega greši sam proti sebi, ko pripušča ocenjevanje samega sebe s strani dnevne politike, izpolnjene s kričanjem partizanskih šarlatanov in moralnih ničel. Pričakovali smo, da bo stavil svoje izkušnje in svojo veliko učenost v službo one velike misli, kateri so služili v prošlosti največji umi našega naroda in kateri pripada bodočnost. Ali je morda tudi on izgubil vero v to veliko misel/ Previsoko ga cenimo, da bi mogli verovati v tako možnost.
Pa ipak moramo na žalost ugotoviti nevarno omahovanje pri g. Jovanoviču, kadar gre za problem ureditve naše države in z njo v zvezi za tzv. hrvatsko vprašanje. V napačnem mišljenju, da se da to famozno vprašanje odstaviti z dnevnega reda potom nekega sporazuma in spremembe ustave, pada g. Jovanovič vedno bolj v mreže onih političnih doktrinarjev, ki mislijo, da je federalizem ona oblika naše državne ureditve, ki bo odstranila vsa nasprotja med Srbi in Hrvati. Še več, da bodo prišli v federalistično urejeni državi do izraza vsi »narodni individualiteti« Srbov, Hrvatov in Slovencev, potom teli individualnosti pa jugoslovenstvo kot njihova tiinteza! Tu začenja padanje g. Jovanoviča na polzkem potu navzdol, ne pa na trnjevem potu navzgor. Tu se on izjednačuje z onimi, ki napravljajo koncesije prošlosti, ne pa bodočnosti. To je akt v njegovem javnem delovanju, ki mu med bodočimi generacijami ne
bo njegovega imena niti povečal niti proslavil. To je še en dokaz več, da je imel nepismeni kmet Miloš Obrenovič pred jednim stoletjem več sintetičnega in državotvornega duha kot mnogi, ki si danes kljub svojim visokim učenjaškim naslovom domišljajo, da bodo mogli dokazati, da vodi pot k u jedili je-nju skozi razjedinjevanje! In eden od teh je tudi g. Slobodan Jovanovič.
V	zvezi z objavo ustavnega načrta zagrebške skupine intelektualcev je čutil g. Jovanovič potrebo, da da predstavnikom tiska izjavo, ki jo v celoti priobčujemo iz dveh razlogov: prvo, da pokažemo na njegove federalistične koncesije, drugo pa, da podčrtamo gotove točke te izjave, ki jih je treba popraviti oz. kot netočne zavreči. Izjava g. Jovanoviča se glasi:
»0 načrtu zagrebških intelektualcev mi je znano tole. Po volitvah v letu 1935. je izdelala neka skupina zagrebških intelektualcev neki načrt ustave, da bi prepričala Srbe dobre volje, da ni res kar se trdi, da bi namreč Hrvati sami ne vedeli, kaj hočejo. Ker je la skupina res iskreno želela, da se reši ustavno vprašanje potoni sporazuma med Srbi in Hrvati, je izročila svoj načrt, da dobi njeno mišljenje, neki beograjski skupini, ki smo jo tvorili prof. Božidar Markovič, dr. Nikola Stojanovič, prof. Mihajlo Ilič in jaz. Smatrali smo za svojo dolžnost, da opozorimo svoje zagrebške prijatelje na one točke njihovega načrta, na katere ne bi srbsko javno mišljenje neglede na strankarsko orijentacijo nikdar pristalo. Ravnotako smo smatrali za potrebno pokazati jim vse one točke njihovega načrta, ki so kazale na lip konfederativne države, kajti konfederacija je notorično nezdružljiva z državnim edinstvom. Naši zagrebški prijatelji so z mnogo dobre volje vpoštevali naša opozorila in njihov definitivni ustavni načrt je v glavnem čist vseh konfederativnih elementov. Kljub temu je bil in ostal to le njihov načrt, kar se vidi že po tem, da so ga zagrebški intelektualci podpisali sami brez nas. Gl?-de števila banovin je predvideval zagrebški načrt njih razmejitev po plemenskem vidiku. Mi smo na to izjavili, da mora biti plemeusko načelo, če se ga osvoji, sprovedeno dosledno in bi se moralo ujediniti tudi vse Srbe v jedno banovino, če bi bili Hrvati ujedinjeni v jedni banovini. Radi težkoe plemenske razmejitve med Hrvati in Srbi je vpošteval zagrebški načrt tudi možnost jedne mešane banovine. Mi smo pristavili, da bi bilo treba za tako banovino, če bi pristale na njo politične stranke, z ozirom na njeno plemensko raznovrstnost uvesti drugačno politično ureditev kot za plemensko istovrstne banovine. V kratkem, želeli smo pomagati svojim zagrebškim prijateljem, da dajo svojemu ustavnemu načitu obliko, da bi mogla biti sprejeta i od hrvatskih in od srbskih strank kot izhodna točka za praktičen razgovor.«
Iz te izjave izhaja, da je sodeloval g. Jo\a-novič s skupino zagrebških intelektualcev na načrtu ustave, ki je v svoji osnovi federalističen, po zaslugi g. Jovanoviča pa ne tudi konfederalističen. On vidi tudi v tej konces'ji zagrebških prijateljev nekak uspeh, ki so ga dosegli oni in njegovi beograjski tovariši. Prepričan je, da morejo sprejeti ta ustavni načrt »i hrvatske i srbske stranke kot izhodno točko za praktičen razgovor«. Ta ustavni načrt pa predvideva pet federativnih edinic:
1.	Srbijo s Črno goro in Južno Srbijo, 2. Hrvatsko z Dalmacijo, 3. Slovenijo, 4. Vojvodino ter 5. Bosno in Hercegovino, t saka edinica bi imela svojo posebno ustavo.
Ta poslednja točka odkriva vso zlohotnost tvorcev tega ustavnega načrta in neverjetno pomanjkanje kritičnosti »skupine beograjskih intelektualcev«. Hoteli bi samo vedeti, iz katerega botaničnega vrta nam prinaša gospoda to strupeno rastlino i (Pa morda ne iz Španije?) Hoteli bi tudi vedeti, kaj je služilo tej gospodi kot merilo pri razdelitvi države na federativne edinice (pravilneje povedano: tli-žavice) ? Morda plemensko načelo? Tako iz-gleda, toda potem ne razumemo, odkod se pojavlja Vojvodina kot posebna federativna edinica. Kateremu plemenu pripada Vojvodina, če se jo vpošteva kot plemensko edi-nico? Ali morda za to, ker je daleč od Zagreba in jo je treba vsled tega čimbolj oddaljiti tudi od Beograda! V nizu teh vprašanj •e vsiljuje iledeie; zakaj ni pridržano v tem
ustavnem načrtu mesto še jedni federativni ediniei, ki bi obsegala »Rdeče Hrvate« — Črnogorce? Kajti Črnogorci bi imeli prav gotovo in to pred vsemi drugimi pravico zahtevati isto, kar daje ta načrt drugim pokrajinam, ki ne beležijo v svoji prošlosti niti dolgega niti slavnega samostojnega državnega življenja. Očividno so se »skupine intelektualcev« zavedale, da bi »Rdeči Hrvatje« (zagrebško izrazoslovje) nikdar ne pristali na kabinetsko kombinacijo, ki bi spravila v nevarnost vse to, kar je bilo san celih stoletij in za kar je bila prelita kri njihovih najboljših sinov. Vedela je gospoda, da ee s Črnogorci ne dajo napravljati kombinacije, vredne samo suženjskih instinktov in ljudi, ki niso nikdar občutili mikavnosti lastne države in nacijonalnega ponosa.
G. Slobodan Jovanovič se moti tudi tedaj, ko veruje in trdi, da je bilo zagrebški »skupini iskreno ležeče na tem, da se reši ustavno vprašanje potom sporazuma med Srbi in Hrvati«. Ali misli g. Jovanovič, da more s .loh kedaj priti do sporazuma na temelju, ki ga stalno propagirajo »zagrebški prijatelji«? Ali g. Jovanovič res verjame, da se bodo našli »Srbi dobre volje« (razen »skupine beograjskih intelektualcev« in nekih političnih obupancev), ki bi pristali na tako ureditev te države, kot je obstojala v časih slabotnega Uroša? Srbi so pokazali »dobro voljo«, ko je bilo treba ustvarjati to državo, oni bodo pokazali še boljšo voljo in še večje odlike, ko jo bo treba skupno z vsemi Hrvati in Slovenci, ki so dobre volje, braniti pred vsemi poskusi slabljenja in rušenja.
No razdružujte, kar je ujedinjeno s krvjo! To je sporočilo vseh Jugoslovenov onim, ki gledajo v prošlost, mesto da bi gledali v bodočnost.
(Iz Narodne Odbrane)
Zavedni Ljubljani
Naši vojni dobrovoljci prirede v nedelj' dne 6. junija 1937 ob 11. uri dopoldne v opernem gledališču svečano akademijo ob izidu knjige
»DOBROVOLJCI —
KLADIV ARJI JUGOSLAVIJE«
Na sporedu akademije je tudi enodejunski igrokaz iz dobro/voljskega življenja na solunski fronti. Režiser akademije je g. prof. Šest, Predprodaja vstopnic po znižanih cenah je pri vojnem dobrovoljcu g. Joči Žagarju, Sv. Petra cesta št. 43, telefon št. 33-03.
Pozivajo se vsa ljubljanska društva, organizacije in ustanove ter vsa zavedna Ljubljana, da poselijo to prireditev vojnih dobrovoljcev.
SPORED:
1. Himna: izvaja operni orkester.
2. Nagovor: predsednik organizacije vojnih dobrovoljcev g. Josip Jeras.
3. Davorin Jenko: Kosovo, izvaja operni orkester.
4. Schuman: Dva grenadirja, poje operni pevec g. Robert Primožič s s premi jeva-njem opernega orkestra.
5. Smetana: V kava, simfonična pesnitev iz cikla »Moja domovina«, izvaja operni orkester.
ODMOR
6. Golia: »Gorijo zvezde«, in »črnomorska sonata«, recitira članica drame ga. Marija Vera.
7. »Tako je bilo€, dramski prizor s solunske fronte; sodelujejo člani drame gg. Cesar, Gregorin, Jan in Potokar.
8. Izročitev knjige javnosti.
Gospodom bodo na modni reviji dame po« kazale, kako jih vidijo rade oblečene ob tej ali oni priliki. Moška moda je sicer dokaj ustaljena, stavi pa vendar tudi gospodom gotove zahtevke, ki so svojstvene izpreminjajo-čim se časom in različnim življenjskim težnjam. Ne pozabite torej pri obisku ljubljanskega velesejma od 5. do 14. junija posetiti tudi modne revije,	-----
Po proslavi
majniške deklaracije
Kar smo pričakovali, to se je tudi zgodilo. Proslavo dvajsete obletnice majniške deklaracije so vzeli v zakup naši klerikalci kot edini merodajni in resnični predstavniki »slovenskega naroda« in kot edini tvorci majniške deklaracije, ki bi je sploh ne bilo, da niso klerikalci potom svoje bivše in sedanje SLS, potom svojih bivših in sedanjih političnih voditeljev že od leta 1848. dalje sistematično pripravljali Slovence na borbo proti črno-žolti monarhiji ter apostolskemu cesarju ter za združenje s Hrvati in Srbi v svobodno kraljevino Jugoslavijo! Še več! Naši klerikalci in njihovi voditelji so bili oni, ki so »sprožili« osvobodilno gibanje! Tako je doslovno zapisano v uvodniku »Slovenca« od 29. maja t. I. in mora biti potem že res.
Človek ne ve, ali bi se jezil ali smejal. Na vsak način pa mora dobiti vsak količkaj dostojen človek občutek, da se morejo spozabljati do tako perverznih potvorb zgodovinskih dejstev le ljudje, ki nimajo sploh več nobenega čuta dostojnosti. Ponovno smo že citirali dokumente iz let izpred 1914 in prikazovali porazno nacijonalno delo bivše SLS in njenih takratnih, deloma že mrtvih, deloma pa še prav krepko živih voditeljev. Vsi ti do-kumenti tvorijo en sam dokaz za dejstvo, da so bili naši klerikalci kot sužnji Dunaja in Vatikana zagrizeni sovražniki pravoslavnega Srbstva in da so sanjali vedno le o osamosvojitvi južnih Slovanov s pomočjo in pod okriljem trialistično preurejene čmožolte monarhije. Veleizdajalec je bil vsak in kot veleizdajalca so denuneirali klerikalci vsakega, ki je upiral že takrat svoje poglede v Beograd in Kralja Petra Karadjordjevica! Kolikokrat so napadali in denuneirali klerikalni listi n. pr. samo one Slovence, ki so bili toliko drzni, da so se udeležili v letu 1903. kronanja kralja Petra v Begradu!
Pa je prišlo leto 1908. s septemberskimi dogodki, ki so razburkali vse količkaj zavedne Slovence ter stvorili iz njih ne glede na njih strankarsko pripadnost enotno mislečo in trdno povezano maso, ki je skupno demonstrirala in skupno manifestirala svoj odpor proti nemški nadutosti. Padle so žrtve tam pri ljubljanski stolnici pod streli štajerskih »kanarčkov«, ogorčenje je bilo toliko, da se celo avstrijska oblast ni upala preprečiti nacijo-nalnih manifestacij o priliki pogreba žrtev. Komaj pa je zeonlja zagrnila te naše žrtve, so nastopili klerikalci in razbili slovensko enotnost. Vrgli so v svet očitek o krvavih manšetah sedaj že ranjkega dr. Oražna in denuii' cirali ves napredni živelj, da je samo on povzročil te demonstracije! Javno so se torej odrekli vsakega sodelovanja pri teh demonstracijah in manifestacijah borbenega slovenstva proti predrznemu nemštvu, javno so se postavili ob bok temu nemštvu samo zalo, da bi kot miljenčki Dunaja lahko tolkli po svojih čeprav slovenskih in katoliških političnih nasprotnikih.
Ker se hvalijo danes klerikalci s svojim navdušenjem, ki so ga manifestirali za naše južne brate o priliki balkanske vojne, je treba tudi v tem oziru osvežiti njihov lasten spomin. Res je, dokler so se borili Črnogorci, Srbi in Bolgari skupno proti Turčiji, tako dolgo so bila poročila katoliškega tiska naklonjena tem borcem za svobodo. Kaj je tudi hotel ta katoliški tisk, če ni hotel riskirati, da mu obrne hrbet ves naš narod, da ga zapuste tudi njegovi najbolj zvesti prijatelji, ki ne bi mogli razumeti, če bi bil ta njihov tisk branil in zagovarjal Turke in njihov polu-mesec. Čim pa je prišlo do nesrečne Bregal-nice in je bratska Bolgarija pod vplivom svo-
Poljak Janko:
Nocera Umbra in majska deklaracija
Priobčujemo ta sestavek iz dobro-voljske knjige: »Dobrovoljci — kladi-varji Jugoslavije«, ki izide te dni. Članek je prav v današnjih dneh izredno poučen in aktualen.
Dvajset, devetnajst, osemnajst let poteka od časov, ko smo čemeli po starih »fortezzah«, sivih samostanih, napol porušenih gradovih. Od Sicilije preko Kalabrije, Apulije, Roinag-ne, Toscane in Umbrije tja do Ligurije. Raztreseni, pomešani med devetorico narodov nekdanje Avstro-Ogrske. Tirani od tabora do tabora, Piazza Armerina, Palermo, Ostuni, Venosa, Melfi, Sta. Maria, Forte Puino, kdo ve vsa imena?
Kdo ve za brezkončne ure, brez izpremem-be, za razmišljanje, za tuhtanje, za up in strah. Brez zveze med seboj, ne veš, kaj se godi tam zunaj, od koder smo prišli, tisto uro, ko smo se izmotali iz blatnih lukenj, žice, razmetanih kolov Kalvarije, iz kavern na Podgori, Pevmi, iz zaklonov na Šmihelu, Šta-nijelu, tam od Gorice, raz Doberdob, od Sette C.omuni, Assiaga in Arsiera, iz močvirij ob Piavi, tisto uro se je pretrgula vez med tovariši, vea med svojci.
jega takratnega carja Ferdinanda kot eksponenta Dunaja in Berlina, padla v hrbet svojim lastnim zaveznikom, takrat pa je simpatiziral ta katoliški tisk le še z Bolgari. Še vedno nam zvene v ušesih strašne besede, ki jih je zapisal predstavnik katoliškega tiska v zvezi z ono balkansko vojno, na katero se sklicuje sedaj. Evo jih doslovno:
»Ni je države v celi Evropi s Turško vred, kjer bi se dosledno delalo s takimi banditskimi sredstvi, kakor v Srbiji. Bombe in revolverji so kulturna sredstva te kompanije. Hladnokrvno so nam pomorili našega prestolonaslednika in njegovo soprogo — v zahvalo, da je Avstrija skozi stoletja ščitila Srbe zoper Turke, da je po Slivnici rešila obstoj srbske države, da je s svojo pasivnostjo v balkanskih vojskah omogočila nerazmerno povečanje srbskega teritorija. A kdo bo iskal hvaležnosti pri državi, ki se je imela za vse uspehe v prvi balkanski vojski zahvaliti izključno brezgled-nemu bolgarskemu junaštvu, ki pa je v zahvalo za to prelomila pogodbo, sklenjeno pred vojno glede razdelitve Macedonije, s cinično brezvestnostjo požrla dano beseda in se zvezala z zagrizenimi sovražniki Slovanov, Grki in Rumuni, da so s trojno premočjo oropali Bolgarijo uspehov njenega junaštva. Lep kos jugoslovenskega sveta je tako prišel v kremplje narodnih sovražnikov.«
Menda ni treba dostavljati tem zgodovinskim besedam, ki se jih na upravičeno žalost našega katoliškega tiska ne da izbrisati in zanikati, ničesar. Saj govore same brez vsakega dostavka dovolj glasno in jasno o takratnem jugoslovenstvu naših, slovenskih klerikalcev. Pri tem le še pripomnimo, da teh besed ni zapisal oni dr. Šušteršič, ki nosi sedaj, ker je pač v grobu in se ne more braniti, vse grehe sveta. Samo on je bil avstrijakant, vsi drugi »voditelji« so bili jugoslovenskega mišljenja, pa se niso upali tega mišljenja pokazati iz strahu pred dr. Šušteršičem! Pa menda ne zato, ker so prav isti ljudje takrat proglašali njega, da je »mož, ki vodi naš na< rod, da je naš voditelj, ki edini ima pravico govoriti v imenu katoliškega slovenskega ljudstva.«
V	nedogled bi lahko naštevali te sramotilne liste iz zgodovine nacijonalnega udejstvovanja naših klerikalcev, pa je prelistavanje teh listov tako ogaben posel, da se ga čeprav neradi lotimo samo takrat, kadar smo k temu primorani. In sedaj smo žal primorani, kajti višek podlosti je, če se drzne kdorkoli zapisati danes stavek: »Ko se je sprožilo osvobodilno gibanje, kateremu so stali na čelu nfiši politični voditelji...« Zapisali smo že in po-
Lovska razstava na spomladanskem velesejmu bo pokazala, kateri naš lovec ima naj-kapilalnejše roge, to se pravi, videli bomo na jka p i talne j še trofeje jelenov, srnjakov, gamsov in kozorogov, ki jih premorejo lovišča Slovenije. Tudi najmočnejši veprovi čekani, ki imajo svetovni rekord, bodo razstavljeni. Razen tega bo pa razstava poučna za praktične lovce, ki bodo videli, kako se pravilno ravna s kožami, kožuhi, kako se prepoznava starost rogarjev po zobovju spodnje čeljusti, kako se lovsko pravilno uporabljajo pasti ter strupi, kako se spoznava bolezni divjadi, zajedavcev, kako treba divjad krmiti, polagati sol itd. — Razen tega bodo videli na rogovju, na kržljavosti, oziroma na moči teh, kje je divjad zdrava in krepka in kaj in kako treba odstreliti za pravilno gojitev, da stalež zboljšamo. Razstava bo prava šola za lovce in obenem naša velika spoved, kaj smo dobrega in slabega naredili na tem polju.
Meseci dolgi, brezkrajni. Kaj bo, kako bo? Kaj je tako daleč že od leta osmega, desetega, dvanajstega, trinajstega? Vse pokopano, vse pozabljeno po letu 1914.?
Počasi polzi leto šestnajsto, sedemnajsto. Pa vendar, tu in tam švigne nekaj skozi temo, preko te čudne negotovosti. Čujemo, kako valove fronte sem in tja, armade se premikajo naprej in nazaj. Čas kuje, kuje. Udarci do neba na visoko, na široko preko vseh kontinentov.
Melfi! Med tovariši, med svojimi. Med onimi drugimi še, ki nas gledajo postrani. Pni glasovi o tovariših v Rusiji, novice o formacijah Čehoslovakov v Italiji. In Pivko in Vidmar. Pa mi? Nekaterim tovarišem se je posrečilo. Odšli so tja, kjer je mesto nam vsem, v Solun. Bataljoni, polki, divizije iz Rusije hite tja. Iz Amerike, Severne in Južne, iz Avstralije, od vseh kotov, kjerkoli se ubija po svetu sin te tako tepene zemlje od Triglava do Vardarja. Tepene, razdeljene, na štiri, pet kosov raztelešene. Seme izkrvavelega narodu.
Ob začetku 1. 1918. so se raznesli glasovi, da bodo Italijani koncentrirali avstro-ogrske vojne ujetnike slovanskih narodnosti. Čeho-slovaki so se že začeli zbirati in odpravljati v svoje taborišče. Ali mi z juga smo še vedno čuli: Domani. Že od vsega začetka ni šlo v račun tedanje italijanske politike pod vodstvom on. Orlanda, da se na nasprotnem bregu Jadranskega morja stvori kaka močna na-
navijamo, da osvobodilno gibanje niso sprožili politični voditelji takratne generacije, to gibanje je sprožila nacijolna mladina, ki je bila vsled tega psovana in denuncirana kot izdajalska in zločinska, je morala v ječe kot nosilka »hudodelske velesrbske propagande«, pa šla preko vseh preganjanj in muk naprej po začrtani poti proti Karadjordjevicevemu Beogradu. Ta mladina je dala prve mučenike za nacijonalno osvobojenje Slovencev, ta mladina je tvorila jedro onih tisočev vojnih do-brovoljcev, ki so z orožjem v rokah »sprožili osvobodilno gibanje«. »Naši« politični voditelji torej tega gibanja niso mogli več sprožiti, kajti bilo je že sproženo in drlo z nevzdržno silo kot lavina navzdol po hribu. Če niso hoteli biti strti od te lavine, so se morali pač pridružiti gibanju. Samo to, da so bili toliko pametni in so razumeli trenutno razpoloženje in trenutno stanje, samo to je zasluga teh-voditeljev. O tem smo si na jasnem vsi, ki smo doživljali tiste čase, vsi, ki poznamo zgodovino, pa smo pri tem toliko pošteni, da je nočemo potvarjati za svoje osebne namene.
Ni čudno, da je pri taki miselnosti prišlo do tega, da si je politična stranka prilastila monopol na proslavo dvajsete obletnice majniške deklaracije in da je postala ta proslava s tem čisto politična stvar, ki je šla mimo naroda kot takega , ki kljub posameznim kričavim nastopom pri tej proslavi dejansko ni sodeloval. Sodelovali so pač »voditelji« s svojo ožjo okolico, ki so za ta slavnostni dan izdali geslo: »En cilj, en vodja in ves narod za njim!«
Zgodovina se ponavlja. Imeli ste že »voditelja«, kateremu sle kričali Hozana, pa ste ga nato križali. < n ih'i ?f<l jt inui :>f"iditc-da hi J. 'tit/Sl	(i?	.	/	it	I*	JA-
htur. K	n«t	u.4	[o 'ni>h'i »»t*-
iv', u kr j>'	a	kaddooi	pl a v* prvega
*	voditelja* dr š ..šleišiča ...
Še vredno v okviru?
Ob dvajsetletnici majniške deklaracije je bivši predsednik Jugoslovenskega kluba doktor Korošec rekel: »Ako smo morali spočetka vzeti v deklaracijo habsburški okvir, to Takrat ni nikogar motilo. Moti le danes nekatere ljudi, katerim bi se takrat še bolj tresle hlačice, ako bi tega okvirja ne bilo.«
Zanimivo bi bilo izvedeti baš od g. dr. Korošca, zakaj se je takrat moral vzeti habsburški okvir v deklaracijo? Najbrže zato, da se pridobi za podpis tudi izraziti avstrofil tiok-tor Šušteršič in tovariši ter vsa ona skoro polovico vseh duhovnikov tvoreča avstrofilska duhovniška družba in ves tej duhovščini v politično eksploatacijo prepuščeni SLS narod! Izjava g. dr. Korošca glede habsburškega okvirja je le potrditev, sicer kasna ali vendar ne prekasna, da so oni, ki si danes laste vse zasluge za jugoslovenski preporod Slovencev, vse do majniške deklaracije delali med Slovenci vse le radi habsburškega okvirja, le radi moči presvitlega cesarsko-kraljevega apostolskega veličanstva!
Ta habsburški okvir sicer ni prav nič zalegel, a ne po zaslugi onih, ki so prošlo nedeljo nazdravljali majniški deklaraciji, nego onih, ki se jim po pravici zdi smešno, pretiravati vrednost deklaracij s habsburškim okvirjem za osvoboditev in naše ujedinjenje! Toda, ako pogledamo v skrite, zatajene kotičke današnjega klerikalnega hotenja, ždi v njih še vedno žalost, da je habsburški katoliški okvir propadel. Odnesla ga je struja močne va'je onih, ki jih nikdar ni z r.A t" --v-jr’r.	'	in	ki so stali v
osvobodilnih borbah dejansko daleč, daleč pred različnimi velikani sedanjega časa.
cijonalna državna skupnost. Seveda, kajti v to skupnost bi morala in hotela vsa obala od Trsta do Skadrekega jezera. Pa Soča je tu in Goriška in še kaj. Ampak je tudi »alleata«. In niška deklaracija. In krfska izjava.
Tako in tako, stvar se je le premikala in lezla z mrtve točke. V aprilu se je začelo in 1. maja 1918 smo bili »post tot diserimina rerum« Jugosloveni zbrani v taborišču Nocera Umbra Bagni.
Ob svidenju smo za trenutek pozabili, zakaj smo tu. Kaj ne boš vesel, neugnano vesel. Otožno-tožeča plaka pesem bratov prav tam doli od juga, iz krajev Dušana Silnega, Kraljeviča Marka. Prešerno fantovska se oglaša pesem izpod Triglava, Slovenskih goric, Pece. 0 trubaču z bojne Drine, o djaurki mili, o dečvah in mojcah, o belih cestah in regimentih. Tam z one strani ograje pa je zaljubljena »fanciulla« žvrgolela: Era corne un sogno d’oro...
Pa saj smo mislili, da smo s koncentracijo dosegli že skoro svoj cilj. Pričakovali smo vsak dan povelja: Hajd! Poveži culo, gremo!
Mili bože, pa se je borba šele pričela. Res, bili smo sami med seboj, uživali smo več svobode. Bili smo bolje informirani o vsem, kar nas je zanimalo. Ali to je bilo tudi vse.
Začela so se pregovarjanja sem in tja, naše zahteve, da stopimo v neposredne stike z Ju-goslovenskim odborom, s predstavniki srbske vojske. Nebroj izjav, da nam je mesto edino
Zdravo Pera Živko vic!
Te dni pride v Ljubljano g. Pera Živkovic. Čeprav prihaja kot predsednik JNS in čeprav stojimo jugoslovenski nacijonalisti, razočarani vsled delovanja političnih partij, večinoma izven vrst JNS, pozdravljamo kljub temu prihod g. Pere Živkoviča. Mi gledamo v njem onega oficirja naše jugoslovenske vojske, ki je že v svojih mladih letih zapisa! svoje ime v zgodovino jugoslovenskega osvobojenja in ujedinjenja, predvsem pa onega moža, ki je stal vedno nezlomljivo na braniku jugoslovenskega unitarizma ter je kot tak postal deležen visoke časti in visokega odlikovanja, da ga je dvignil Veliki Kralj Mučenik na mesto svojega prvega sotrudnika v izgrajevanju jugoslovenske Jugoslavije.
Kot takega pozdravljamo g. Pero Živkovic* vsi jugoslovenski nacijonalisti v Dravski banovini ter mu želimo, da naj gre po začrtani poti naprej proti našemu skupnemu cilju preko vseh ovir in zadržkov in neglede na omejitve, ki so običajno združene z vodilnimi mesti v političnih organizacijah. Ne stranka, samo narod more doseči in bo dosegel svoje jugoslovensko odrešenje! Zdravo Pera!
Ni brezpomembno, če so mnogi letošnji častilci majniške deklaracije trdili, da je deklaracija iz leta 1933. prava formulacija narodne volje iz 1. 1917. Mi poznamo to deklaracijo, poznamo Šenčur, Mengeš, Stari trg. Zato nam je čisto na dlani, da klerikalci nobene deklaracije ne morejo trpeti, če nima nekega okvirja. Ali naj nas ta okvir združuje zato, da bomo v habsburškem okvirju ali zato, da bomo v kakem rimskem okvirju ali pa zato, da bomo v kakem najnovejšem strankarskem okvirju, to je našim milim Slovencem skoro vseeno. Oni rabijo okvir, ker nočejo združevanja vseh Slovencev v samo jugoslovenskem okvirju, nego dajejo prednost takim okvirjem, v katere se nikdar ne bo dala strpati ogromna nacijo-nalna večina našega naroda.
Ako smo proslavljali smisel majske deklaracije — enotno hotenje naroda — smo bili ob dvajsetletnici te deklaracije od tega ideala gotovo mnogo bolj oddaljeni kot takrat, ko nam je grozila narodna smrt in nas je strah pred to nesrečo res združil v eno fronto. Vse priprave za to počastitev majske deklaracije, zlasti pa vsa njena izvedba je jasno pokazala, da so se vrste Slovencev zopet razmaknile v <Jva tabora, da mi nimamo v dr. Korošcu enotnega voditelja, ker nimamo glede tega, kaj nam majska deklaracija še ni prinesla, istih misli s klerikalnim taborom. Predvsem pa je proslava majske deklaracije pokazala, da so njeni aranžerji zakrivili neodpustno narodno si a-moto, ko so počastitev te deklaracije prepustili v izvedbo < r.i prditi'-ii fi.r/rmijt, id i?;v < iž/H	> prti>\>fon .rto7.«'iItmjrHr??. !rot
j.’ j;	/jlicAvi	tvftrs	ffcAtliauit'.	t&Unl
Proč z okvirji, živelo naše Osvobodenje, živelo naše Ujedinjenje! Živel edini naš vodnik, Njegovo Veličanstvo Kralj Peter II.! Živela deklaracija solunskih bojišč: »V svobodo ali v smrt«, živela divna, odrešilna deklaracija s krvavih marsejskih tal: »Čuvajte Mi Jugoslavijo!«
Za tega Voditelja, za tako Deklaracijo smo vsi nacijonalisti Slovenci prižgali v svojih srcih lučko, majhen kres, za to Deklaracijo, za tega Voditelja smo v naše duše vlili enotnosti, borbenosti, požrtvovalnosti. Vse druge voditelje, zlasti pa vse deklaracije s habsburškim, republikanskim ali rimskim okvirjem pa prepuščamo muzejskemu prahu, muzejskim pajkom in muham, da čim preje spravijo v pozabljenje hlapčevske trenutke naših priprav za prvi december, za nase narodno in državno ujedinjenje!
v sestavu srbske vojske, vojske našega Piemonta. Vseeno, kje in kako.
Prihajale so tudi vesti od onkraj fronte.
0,	saj niso klonili niti oni, ki so ostali tam. Ni zaspala naša Ljubljana. »Vse blagoslove tebi, Ljubljana! Večja in lepša mesta so na svetu, ali vendar ni enakega pod nebom. Pozdravljena ti, kraljica veselja, ti mati vseh pladkosti, ti botrica prešernih ur! Prav na sredo vseh nadlog te je postavila nebeška modrost: luč v temo, zeleno trato na pustinjo!« (I. Cankar.)
Majniška deklaracija! Kdo je ni pozdravljal med nami! Saj mi vsi, ki smo tu, ki smo črpali učeno modrost največ v Ljubljani, pa oni iz učilnic v Kranju, Novem mestu, Mariboru, Celju, Gorici, vsi mi smo pred štirimi, petimi, šestimi leti govorili in zahtevali prav to, ne tako glasno in ne na tak način, da bi odjeknilo tako na široko. Ne zato, ker nas je bilo strah, le zato, ker se je takrat zdelo, da zažigamo strehe nad glavami.
Skoro tako, le o žezlu habsburškem nismo govorili. O palici, ki nas je tepla, nismo mogli govoriti.
In ta palica, bog nas varuj, nas je tepla tudi tam v senčni Umbriji, v deželi sv. Frančiška Asiškega. Prav gotovo naši onkraj tisti čas niso premislili, kako nas bo to preklicano žezlo nemilo potipalo. Saj je bilo komaj omenjeno, tako iz taktičnih ozirov, so rekli. Nič ne de, kako in kaj. Kaj bi bilo in Sesa to«?
Iz drugih listov
Načrt ustave, ki ga je napravila grupa zagrebških intelektualcev in o katerem, prinašamo mnenje nacijonalne javnosti na drugem mestu, je zelo močno odjeknil v našem časo* pisju. Zanimivo je, kaj piše o tem načrtu »Hrvatski dnevnik«, ki zagovarja skupno z dr. Mačkom konjederativno ureditev države,
»Hrvatski dnevnik« ugotavlja najpoprej, da je Slobodan Jovanovič odklonil konfederativ-no obliko države in da mu ni ugovarjal pri teni noben Srbijanec. Nasprotno pa, da so celo za tu načrt ustave, ki predvideva federativno obliko državne ureditve, ugotovili srbijan-ski krogi, da je nesprejemljiv.
Drugo dejstvo, pravi »Hrvatski dnevnik«, je, da stojijo demokrati na stališču, da mora biti Vojvodina tretirana kot srbska pokrajina in zaradi tega ne more zahtevali za sebe nika-kega posebnega položaja. JRZ pa celo napada dr. Dudo Boškoviča, ki zahteva poseben po* loža j za Vojvodino in mu očita separatistične tendence. Lahko se torej trdi, da ni med vodilnimi srbijanskimi politiki niti enega, ki bi bil za to, da se Vojvodini prizna pravico do neke samostojnosti.
Tretje dejstvo je, da obstoja po nekod nagnjenje, da bi Bosno in Hercegovino formirali kot posebno, mešano edinico s svojimi zgodovinskimi mejami. Toda Samouprava, glavna glasilo JRZ, odločno vstaja proti temu, češ, da je v teh krajih le 20 v/o katoliških Hrvatov. »Hrvatski dnevnik« piše, da hvala Bogu vsi oni dobro vedo, koliko jih je in kje so. Pravi, da je boljše ne razpravljati o lem, ali je Bosna srbska ali hrvatska in kakšen položaj naj bi imela: »Mi sploh tokrat ne bomo zavzeli nikako stališče, temveč bomo sa-nio ugotovili dejstva. Politično zreli ljudje, katerim so te vrstice namenjene, lahko tudi sami delajo zaključke.« Tako pravi »Hrvatski dnevnik«, ki mu seveda ne gre v račun preštevanje Hrvatov in Srbov, ker prav v tem tudi leži nevzdržnost položaja združene opozicije. In nadaljuje:
»Četrto dejstvo je, da tisti, ki so ta predlog odklonili kot nesprejemljiv za Srbe, vendar ugotavljajo, da je sporazum s Hrvati potreben, Oni to voljo za sporazum stalno izna-šajo in kot pravijo, so se voljni o tem tudi razgovor jati. V odilni prvaki JRZ so večkrat v zadnjem času izjavili, da pri njih obstoja dobra volja za sporazum s Hrvati in da samo čakajo, kdaj se bo ta dobro volja pojavila tudi med Hrvati.«
'Peto dejstvo je, da imajo tudi Hrvati svoje poglede na vse probleme, ki so predmet živih razprav,- vsekakor bolj stvarnih v govorih' na političnih sestankih, kot v tisku. Predsednik dr. Vladko Maček je večkrat jasno razložil v tujem tisku in v »Hrvatskem dnevniku«, katero pot smatra kot edino pravilno in kako si zamišlja, da bi se dala rešiti sporna držav-lio-pravna vprašanja. On je poudaril demokratski princip, torej odločitev samega narodu, ki je z vsemi temi vprašanji tangi ran, in lo je objavljeno tudi i> časopisjih.
Kot se torej vidi iz pisanja »Hrvatskega dnevnika«, dr. Maček slej ko prej vztraja prvič na političnih svoboščinah in drugič na volitvah v konstituanto.
•
Znani pisec brošuric o seksualnih problemih zaročencev in poročencev, nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič se je v nedeljskem »Slovencu« na dolgo in široko razpisal o majski deklaraciji. Med drugim je zapisal: »Ker so mi zatrjevali, da cesar Karl od prisege odvezuje, sem se proslave udeležil tudi jaz...«
Govor je namreč o manifestacijskem zborovanju ob našem narodnem in državnem uje-din jen ju. Ali spričo take kreposti g. nadškofa, ki je zdaj že sivi starček, še kdo dvomi o njegovi krepki državljanski zavesti?
PO NAŠI ZEMLJI
Ob otvoritvi pomladanskega velesejma
Vsakokratna otvoritev ljubljanskega velesejma nas vedno znova opominja na tista odprta vprašanja našega narodnega življenja, ki se v javnosti sicer najmanj obravnavajo, dasi prav danes prednjačijo s svojo aktualnostjo. To bo vprašanja narodnega gospodarstva. Kajti danes se na široko prepiramo radi brezpomembnih političnih aferic, da ne govorimo o tem, koliko črnila se prelije v poskuse reševanja akutnih političnih problemov, ki bodo izginili, ko bodo prenehale ambicije gospode vodilne politične generacije. Problem našega gospodarstva posega tako globoko v življenje slehernega državljana, da postaja vedno bolj in bolj primarni problem vsakega poedinca in s tem tudi vse zajednice. Na ta način stopajo težave gospodarstva v ospredje tudi pri čisto političnih razpravah, kar je povsem razumljivo, saj, kaj pa je politika drugega, kot iskanje sredstev za dosego potreb zajednice. In če so potrebe naše narodne zajednice narodno edinstvo, če stremi zajedni-ca po gospodarski neodvisnosti in lastni gospodarski delavnosti, potem je naloga politikov, da najdejo sredstva in pota, da se te potrebe oživotvorijo.
Poučen je pogled v preteklost, da vidimo, koliko smo v izvajanju teh nalog že dosegli, predvsem na gospodarskem polju. Nedvomen je ogromen napredek, ki smo ga napravili od leta 1918. dalje. Že če pogledamo v našo ožjo domovino, v Dravsko banovino, vidimo, da
teh dvajset let ni ostalo neizkoriščenih. Zrasla je nova industrija, deloma ali celo izključno z domačim kapitalom in kljub mno-gobrojnim zaprekam, ki niso izvirale le v konkurenci tujih podjetij, marveč so včasih celo v škodljivem nerazumevanju merodajnih činiteljev za gospodarska vprašanja utirala pot svojim proizvodom ne le po vsej naši domovini, ampak dostikrat tudi v inozemstvo. Ne le industrija, tudi vse ostle panoge narodnega gospodarstva kažejo danes lep napredek, ki bi bil nedvomno še mnogo večji, če ne bi bila težka gospodarska kriza zavrla vsega, s tolikimi žrtvami in idealizmom pričetega dela.
Toda tudi v težkih časih krize so naši gospodarstveniki vztrajali. Bilo je treba mnogo optimizma in energije, da ni prišlo do še težjih pretresljajev kot smo jih doživeli. In ogromno zaslugo pri vsem tem vztrajnem razvoju ima prav naš Ljubljanski velesejem. Ustvarjen v optimizmu, je v tem tudi vztrajal celo v časih, ko so se že čuli glasovi, čes, kaj nam je taka prireditev sploh potrebna. Glasovi so bili to s strani, ki niso hotele vedeti, da velesejemska prireditev ni le površna razstava, ki naj obdavči razstavljalce in gledalce, marveč je sredstvo, s katerim si nasi proizvajalci utirajo pot po domači državi in v tujino. A vsaik, tudi najmanjši uspeh v tem smislu, znači za naše gospodarstvo napredek.
H
I
Trbovlje ... j
1. junija 1924 je napadla skupina komunistov, nahujskanih po komunstičnem in klerikalnem časopisju, četo Orjunašev, ki so prihiteli v Trbovlje k razvitju prapora. Streli so padli iz zasede in smrtno zadeli tri nedolžne žrtve: Brate Žnidaršiča, Žlajpaha in Boltau-zerja. Videč, da se poletu Orjunašev ne mo» rejo ustavljati, so komunisti zapustili svoje dobro utrjene postojanke in v paničnem strahu zbežali.
Po dogodkih v Trbovljah si je naša javnost oddelinila od komunističnega nasilja, ki je bilo podžigano s pisanjem »Slovenca« in dru-
gih katoliških listov. 1. junij 1924 je pomenil za dolgo dobo konec praktičnega udejstvovanja komunistov, dokler jih niso zopet 1. 1932. pričeli podžigati katoliški listi s svojim hujskajočim pisanjem k večji aktivnosti. 1. junij
1.	1924. pa je tudi dokaz, da je besedna borba pro^i komunistom je to, kar danes uganjajo klerikalci, brezplodni in goli formalizem.
N;a predvečer obletnice trboveljskih dogodkov se je zbrala na grobu trboveljskih žrtev pri Sv. Križu v Ljubljani skupina nacionalistov, ki so počastili spomin padlib bratov.
Nekaj opazk k izletu v Postojno dne 23. maja 8937
Z nami so se peljali tudi bratje iz Zagreba. Čudno se nam je zdelo, da so imeli nekateri na prsih hrvaške trobojnice in zvečer vzklikali na kolodvoru, navdušeni od italijanskega vina, dr. Mačku. Ti ljudje bi raje doma ostali, mesto da svoj separatizem skušajo uveljaviti celo v inozemstvu, kjer bi morali pokazati povsod naše jugoslovenske barve, ne pa naše razprtije. Bratje Hrvati morajo pač povsod imeti kaj posebnega, da so bolj interesantni.
Čarne venduta pravijo o sebi naši ljudje na Primorskem, hvala Bogu, da tako čutijo, kakor je pravilno! Izjavljali so tako, ko smo jih spraševali, kako se kaj počutijo izven Jugo-' slavije. Lnajo pa upanje, da bo sedaj, vsaj nekaj časa, malo boljše.
Mi smo Slovenci in ostanemo Slovenci, tako je vzklikala skupina otrok v Postojni, ko smo jih vprašali, če znajo še slovenski. Pripo* vedovali so tudi, da se jim je povedalo v šoli, da se bodo lunalu začeli tudi v šoli zopet učiti slovenščino. Veseli smo, da mladina tako čuti, dokaz obenem, kakšno vzgojo imajo doma. Ni torej še vse izgubljeno. V ostalem pa, kar se tiče slovenskega pouka, »vederemo«.
Dvojezične cenike ie jedilne liste (italijanski, in slovenski) so imeli gostilničarji, in trgovci, ko smo 23. t. m. prišli v njihove lokale. Prej to ni bilo dovoljeno. Tudi napredek!
Med vojaštvom, ki ga je izredno mnogo v Postojni, so tudi slovenski fantje, zlasti med alpinci smo slišali, ko so stali okrog vrtiljakov in se razgovarjali z domačimi dekleti, slovensko govorico ...
Spremljevalci v jami sami so razlagali znamenitosti v slovenskem jeziku. Baje so kot taki nastavljeni sami domači slovenski fantje.
Naša godba »Sloga« je igrala na trgu v Postojni tudi slovenske komade, kar je vzrado-stilp naše rojake v Postojni, da so se neka te* rim orosile oči.
„Ljudska“ ali „nai*odna“ šola?
Narodna učilnica z letnico 1890. je napis na stari narodni šoli v Mozirju, katere besede so padle zlasti v zadnjem času našemu občinstvu v oči, ko se hoče naše šole imenovati ljudske, češ, da ni pravilen naziv narodna. Čudno je, da so bili leta 1890. ljudje že v Mozirju bolj nacijonalni, kakor so sedaj n. pr. v Ljubljani. Marsikomu to ne gre v glavo, zlasti stari ljudje pri nas zmajujejo z glavo, ker se jim take novotarije ne dopadejo. Kaj porečejo k temu naši tkzv. sedaj merodajni krogi?!	________
Popravek
Gosp. Bojanu Šantlu, uredniku lista »Pohod« v Ljubljani, Masarykova cesta 14/11.
Na »Javno vprašanje«, ki ste ga objavili v listu »Pohod« z dne 8. maja 1937, št. 18, na str. 3. in 4. stolpcu izvolite v smislu čl. 26. in 27. zakona o tisku objaviti v prihodnji številki Vašega lista na istem mestu in z istimi črkami sledeči popravek:
Ni res, da je referent g. Fran Erjavec izdal navodilo tako, kakor je navedeno glede prošenj za premestitve, res pa je, da je pojasnil, da se vrše premestitve vse leto, kakor to za izjeme dopušča tudi § 97. zakona o ljudskih šolah. Po ministrskem odloku O. N. br. 44.224 z dne 9. julija 1936 je zavračati le one prošnje, ki niso v skladu s § § 100 hi 101 zakona o ljudskih šolah..
Ni res, da je isti referent zahteval, naj se uvede po osnovnih šolah zopet štetje po nemškem načinu in ne po slovenskem, ker da je v nasprotju z odlokom prosvetnega ministrstva, res pa je, da je vprašal v. d. sreskega šolskega nazornika g. Štravs, kako je s štetjem, na kar je g. Erjavec pripomnil, da je štetje po starem načinu slovensko, predsednik pa je pojasnil, da je v teku ureditev tega vprašanja z uradno uvedbo Breznik-Ramovše-vega »Slovenskega pravopisa«; posebno od-ločbo v tej zadevi je izdal Višji šolski svet v Ljubljani leta 1921., ne pa prosvetno ministrstvo.
Ni res, da je grajal, ker vpisujejo učitelji v katalog pod narodnost izraz jugoslovenska in ne slovenska ter zahteval, da se v bodoče to ne zgodi več, kar da je tudi v nasprotju z navodili prosvetnega ministrstva, pač pa je res, da je predsednik na vprašanje g. Gradnika glede vpisa narodnosti omenil, da do sedaj še ni nikakega tozadevnega zakonskega predpisa, pač pa je to stvar posameznikov in njih zavednosti. G. Erjavec pa je le mimogrede omenil: narodnost slovenska, državljanstvo jugoslovensko.
Ni res, da je referent ministrstva prosvete na uradnem banovinskem učiteljskem svetu, sklicanem na osnovi zakona, nastopal proti uradnim navodilom in odločbam ministrstva in dajal sreskim šolskim nadzornikom navodila, naj delujejo drugače, kakor zahtevajo oficielne odredbe prosvetnega ministrstva, res pa je, da referent ministrstva prosvete nikjer ni nastopil proti uradnim navodilom in odločbam ministrstva in ni dajal sreskim šolskim nadzornikom navodil in naročil, naj delujejo drugače, kakor zahtevajo oficielne odredbe prosvetnega ministrstva.
Ni res, da se o sestanku zapisnik ni pisal, temveč zapisnik se je pisal, in sicer ga je po odredbi načelnika prosvetnega oddelka kot predsednika pisal referent kraljevske banske uprave g. L. Pirkovič.
Ni res, da bo seveda težko ugotoviti naknadno nezakonitosti, ki da jih izvajajo gotovi uradniki v nasprotju z željami in stremljenji vlade ministra g. dr. Stojadinovica, ki je izjavil, da je sedanji režim režim reda in zakonitosti, res pa je, da na tem zborovanju takih nezakonitosti ni bilo — kot je razvidno tudi iz zapisnika.
Po pooblastilu bana, načelnik prosvetnega oddelka: Dr. Sušnik.
(K temn popravku se še povrnemo! Ur.)
bi bilo, da je tisto izostalo, o tem naj ne bo več prerekanja. Italijani pa so zadevo tako izrabili v svoj prid. Na naše zahteve so nam očitali ravno majniško deklaracijo. Govorili so, da naš narod tam preko fronte ni za lo, da se izloči iz sestava avstro-ogrske monarhije, pa da se združi s kraljevino Srbijo. Saj ta deklaracija jasno govori in zahteva le neko samoupravo pod avstrijskim žezlom. Da mi tu predstavljamo le sami sebe. Hoteli so nas prikazati kot nekake avanturiste, obupance, ki so se naveličali ujetništva ali pa so že napol blazni in si žele na kak način ven iz tega stanja. Zdelo se jim je, da nam lahko stavijo svoje ponudbe kot nekakim vojnim najemnikom, Žolnirjem. Saj nam je najbrže vseeno, kam nas vtaknejo in v kako uniformo nas oblečejo. In na vse zadnje, če že ni drugače, zakaj se ne bi pomešali med Čelie in Slovake, saj so tudi oni nekakšni »Slavi« in »popolo oppresso«, ki jih Italijani rešujejo in osvo-bojujejo.
Nič niso zalegle naše izjave, kakršna je bila recimo z dne 31. maja 1918 (v prevodu):
»Jugoslovanski oficirji tukajšnjega odreda »prejemamo poziv IV. armade, ki jim je bil sporočen po g. poročniku Pendemonteju, pri* znavajoč, da tako delovanje (mišljen je nastop na italijanski fronti, kakor so ga vršili odredi tov. Pivka) more povzročiti škodo ob-Bovraženemu nasprotniku in osvoboditi mnogo sonarodnjakov izpod njegovega jarma.
Vendar pa, upoštevajoč dejstvo, da so iste narodnosti kot Srbi iz kraljevine Srbije in priznavajoč za skupno državo kraljevino Srbijo, njeno dinastijo in njeno vojsko, obenem izjavljajo, da se morejo staviti na razpolago kr. italijanski vojski edino le kot pripadniki in kot odred kr. srbske vojske na italijanski bojni črti pod vrhovnim poveljstvom kr. srb« ske vojske.
Zato prosimo poveljstvo IV. armade, da radi lega stopi v stik s kr. srbsko delegacijo v Iiimu.«
Sto- in stokrat smo zatrjevali, da nam ni potrebno šele formirati vojsko naše nove države, ki bo obsegala vse Slovence, Hrvate in Srbe. Tako vojsko že imamo: to je srbska vojska, ki je jedro bodoče jugoslovanske armade. Dokazovali smo, da je za nas edina možnost združenje s kraljevino Srbijo. Navajali smo vse argumente, ki govore za dejstvo,, da je dotični stavek vpleten iz taktičnih razlogov, sklicevali smo se na Jugoslovenski odbor, na izjave srbske vlade. Zaman. Italijani so v onem pasusu videli bistveno razliko med našim programom in zahtevami naših predstavnikov doma.
Naj izmed ostalih navedem še tole izjavo,, naslovljeno na italijanskega komandanta taborišča :
»Podpisani oficirji in oficirski aspiranti ju-goslovenake narodnosti (Srbi, Hrvati in Slo-
venci) iz Avstro-Ogrske, vas prosimo, da italijanski vladi predložite nastopno
izjavo
Pripravljeni in željni smo se boriti proti Avstro-Ogrski in njenim zaveznicam za osvoboditev našega naroda izpod njenega gospod-
igtva
dr
Sa
Jugoslovenski odbor, ki mu predseduje g.
' Tmmbič, ima naše popolno zaupanje hi formalno pooblaščamo, da nas zastopa. Stavimo se mu na razpolago, za karkoli bi mogli biti potrebni, osobito pa za delo moralne in politične priprave vojakov-ujetnikov jugoslovenske narodnosti, ki se bo eventuelno vršilo po dovoljenju in sporazumu z italijanskimi oblaslmi.
Prosimo italijansko vlado, naj upošteva, da prostovoljno vojaško službo proti skupnemu neprijatelju želimo opravljati na način, da bodo vidni naši odnošaji s kr. srbsko vojsko in da bo poudarjena državna skupnost s Srbijo in skupna državna neodvisnost, ki je prvi in edini cilj, za čigar dosego hočemo posvetiti svoje delo. Nocera Umbra, 15. junija 1918. l.<<
V	jesenski samoti v šumah pod Debelo pečjo, nad Kranjsko dolino, tam za Močilom ali po novem za Mrzlim studencem sediš takole med snežnim viharjem v bajti. Obračaš zdaj eno, zdaj drugo plat k ognju. Hudimansko piha skozi špranje. Premišljuješ in prihajajo ti na misel tisti časi. Trdi, žalostni, ampak
tudi pomembni. Spomini, že daljni obledeli. Kot taki naj se smatrajo gornje vrste. Napisane so brez zle misli, bog ne daj, da bi kdo videl v njih kak polemičen namen. Saj smo mi vsi tudi takrat razumeli položaj, čast in poštenje možem in ženam, ki so ta čas razgibali mase. Da so se zavedale, da smo in da ostanemo, kjer smo. Da si sami krojimo »vero in postave«.
Še besedo o Italijanih. Za svojo osebo moram priznati, da so bili nasproti nam vsaj takoj na fronti in tik za njo popolni kavalirji. Postregli so nam z vsem, kar so mogli. Vsa čast! Ali neko nezaupanje je med nami ostalo. »Tirneo Danaos« ... Kaj se hoče. Najbrž bi bilo za nas bolje, da ni bilo tako. Toda misel o »Plementesarjih« je vendarle v nas ostala. Iz navedenega je razvidno, kako težak položaj smo imeli Jugosloveni ravno v Italiji. Zadržanja Italijanov v tem vprašanju nismo mogli razumeti. Vse dotlej, dokler ni bil objavljen londonski pakt. No seveda! Njihovo postopanje je bilo povsem logično. In težko nas je udarilo: tudi Rusija, naša matuška!^
Bog zna, kje povsod so raztreseni tovariši iz Nocore. Koliko njih je že odšlo za vedno, koliko spominov so nesli s seboj. Škoda njih, škoda njihovih spominov, nenapisanih, pozabljenih. Gotovo pa so še tovariši, ki imajo pri roki več podatkov in ki se bolje spominjajo takratnih dogodkov, borb in naporov. Naj bi priili a njimi na dan.
Volitve v Beltincih
Eni odhajajo, drugi prihajajo, toda kljub temu mora vendar resnica neovirano na dan. Izpregovoriti pa mora »Pohod«, ker se je po-kazal od svojega rojstva naprej neustrašen in resnicoljuben, čeprav so se prizadeti od jeze zvijali in seveda — molčali. Skrito in potuhnjeno pa so rovarili proti dozdevnemu piscu in šli za tem, da ga uničijo ... V koliko se jim je to posrečilo, nimamo namena ugotoviti. Za danes je potrebna druga, važnejša ugotovitev.
V	nedeljo, dne 6. junija 1937 imamo pri nas občinske volitve, za katere so vložene 4 kandidatne liste. Kot nosilec ene liste nastopi tudi neki Glavač I., predsednik Katoliškega prosvetnega društva v Beltincih, ki je leta 1932. odklonil podpis »Adrese za kralja«. Volilci, nacijonalisti! Vedite, da taka oseba ne spada na županski stolec. — Volilec.
Kdo je di*a Ra !■ *•
Ker je ostal v »Sloveniji« in »Slovencu« objavljeni Dr. R. I. očividno vsled prirojene ponižnosti anonimen, se javljajo sedai razni doktorji, ki so tako srečni, da imajo začetne črke R. I. ter nas sprašujejo, če niso morila oni mišljeni, čudno je le to, da noče biti nobeden identičen z Dr. R. I., ki živi glasom »Slovenije« v predmejstvu, to se pravi, ne v zamejstvu. Eden takih nesrečnežev nam do-slovno piše:
»Ker ste tako lepo napisali nov list v vencu slovenskega mučeništva in oni junaški čin slovenskega mučenika, ki se skriva za začetnima črkama Dr. R. I., bi napravili meni zelo veliko uslugo, če bi povedali tudi ime tega mučenika, ki ima iste začetnice imena kot jaz. Ker ne delam jaz takih bedarij in nočem biti mučenik, bi vas prosil, da bi blagovolili povedati polno ime dotičnega mučenika, da ne bi padil name kak list palmove vejice. To ime se da prav lahko ugotoviti in tudi ni nikaka uradna tajnost za vaš list. Kdor pozna razmere, že ve, kako je s to stvarjo, vendar treba poznejšim zgodovinarjem dati tiskan vir za njihove ugotovitve. Jaz nočem biti mučenik in ne oseba, ki ne pozna naše ustave in ki ne zna srbohrvaščine.«
Pravi mučeniški nosilec imena Dr. R. I. nam je sicer znan. Nočemo pa odstraniti pajčolana sramežljivosti, s katerim je zakril svoje mučeniško lice in svetujemo vsem doktorjem z začetnima črkama R. I., naj se obrnejo za pojasnilo na »Slovenijo«, ki brez dvoma tega Dr. R. I. prav dobro pozna. Saj je omogočil njej, da je smela ona prva objaviti tako senzacijonelno stvar, kot je bila razsodba državnega sveta v Beogradu na njegovo tožbo. Uradna tajnost nas sicer ne veže, toda diskrecija nam je nad vse. Sicer smo pa prepričani, da bo pajčolan sramežljivosti oni Dr. R. I., ki je pravi, v interesu slovenskega naroda in njegove bodočnosti slej ali prej odstranil sam, kajti sicer že naročeni kipar ne bo mogel modelirati njegove glave za slovensko vallialo.
Otroški vozički najno-vejžih modelov. Šivalni stroji, pogrezljivi. Dvokolesa, motorji, tricikli
najceneje pn
»TRIBUNA*
F. BATJEL
Ljubljana, KarlovSka c. 4 Maribor, Aleksandrova 26
Kritika in »Kritika"
Gospod B. R., zelo resen kandidat za Nob-lovo nagrado za mir in leposlovje, si je dal preveč truda, ko me je osebno napadel v »Slovenski besedi«. Čutim se zelo počaščenega, ko je človek s takimi zvočnimi inicijalami izklepetal moje polno ime, da je pokazal svojo korajžo! Nekoč, gospod B. R., ko sem imel zelo veliko časa in potrpljenja, sem si dejal: kaj neki bo ta literat počel, ko bo spoznal, da ima njegova Muza putiko? Zdaj vem. Ali na Noblovo nagrado vsaj za mir lahko še vedno računate. Dotolkli ste me skoro do konca in zdaj lahko nadaljujete. Strinjam se z vami, gospod B. R. Na svetu res še ni vse tako, kot bi moralo biti. In mislim, da bi vsaj to moralo biti, da vi, preden o čem pišete, tisto tudi čitate. Če smatrate moj članek o »Pisanih kamnih« za literarno kritiko, vam izrekam tem potom sožalje. Kajti v tem slučaju se niste približali Noblovi nagradi niti za pol žabjega skoka in lahko legitimacijo, ki mi jo tako vsiljujete, mirno sami obdržite. Z njo boste mogoče dosegli, da se vas bo usmilila založba »Evalit« in tiskala kako vaše globlje delo.
Še enkrat torej, hvala vam, gospod B. R. Ko vas pa zopet napade protin, me svobodno zopet zdelavajte. Mene ne bo nič manj, vi se pa boste v svoji namišljeni veličini še malo napihnili. Tako nedolžno veselje vam iz srca privošči — B. Š.!
ŠIRITE »POHOD«! čer.
Dobrovoljci — kladivarji Jugoslavije
Prihodnji teden izide že dolgo težko pričakovana knjiga naših dobrovoljcev, ki bo edinstveno delo slovenske vojne literature. Knjiga nam bo dala zgodovinski oris dobrovoljskega pokreta jugoslovenskih vojnih dobrovoljcev v svetovni vojni in bo razdeljena na osem poglavij. Prvo poglavje obravnava dobrovoljski pokret v balkanski vojni, naslednja poglavja pa rišejo borbe in preizkušnje naših dobrovoljcev na	bojiščih	svetovne	vojne:	v Srbiji,
Rusiji, na	Solunski	fronti, v	Italiji.	Posebna
poglavja so posvečena širjenju dobrovoljskega pokreta v Ameriki in formiranju dobro-voljskih odredov v Sibiriji.
Delo so spisali dobrovoljci sami. Prispevali so z izredno zanimivimi članki k pestri in sočni vsebini knjige dobrovoljci brez ozira na poklic. Tu imamo izpoved preprostega pastirja kot prispevek delavca, obrtnika, kmeta in članek učitelja, profesorja, zdravnika. Isti idealizem,	ki jih je	vodil pri	vstopu	v dobro-
voljske vrste, da na	bojnih poljanah	s puško
v roki ustvarijo Jugoslavijo, jih je vodil tudi sedaj, da ohranijo bodočim pokolenjem spomin na napoved tistih, ki so s svojo krvjo ustvarjali Jugoslavijo.
Ker je še čas za predplačilo, toplo priporočamo vsem našim čitateljem, da knjigo naročijo. Obsegala bo 820 strani, oživljalo jo bo 40 slik. Vezana bo v platno. Naročila sprejema Sreska organizacija vojnih dobrovoljcev v Ljubljani, Frančiškanska ulica 10. Društvena pisarna posluje vsak dan od 5. do 7. ure zve-
DOPISI
Hrastnik
Sokolski oder je priredil pred kratkim »Divjega lovca«, ki je bil podan tako, kakor smo vajeni od rutinirane igralske družine, t. j. vzorno. Režija, glasbene točke in solisti so bili na višku. Tokrat je bila igra prikazana na moderno preurejenem odru in so bile posamezne scene zelo efektno prikazane. Upamo, da nam bo sokolska igralska družina kmalu zopet postregla s tako dobrimi prireditvami.
Okoli steklarne se človek počuti kakor v Avstriji. Povsod nemško klepetanje ljudi, ki očividno ne znajo pravilne nemščine. Retf ne razumemo, zakaj se ti ljudje silijo lajati jezik, ki ni njihov, zametujejo pa svojo slovenščino. Če pa le govore svoj materinski jezik, pa se trudijo, da mu primešajo čim več nemških pokvarjenih izrazov in se mučijo, da akcentirajo in zategujejo nemški. Uboga slovenščina, kako te ti polljudje mučijo in mrcvarijo. Res škoda, da nimamo kakih odredb, ki bi zaščitile našo lepo govorico pred takim početjem.
Dol pri Hrastniku
V	»Slovenskem gospodarju« od 19. maja čitamo sledeče:	»Pod	okriljem fantovskega
odseka so se na pobudo g. župnika spet zbrali stari »borci«, zdaj že večjidel ugledni možje na vodilnih mestih, osnažili so telovadno orodje, ki je dolga lela rjavelo, in se z navdušenjem pripravljajo na vežbanje svojih moči.«	?
Ne vemo, da bi bil kdaj na Dolu obstojal fantovski odsek, ki bi se bavil s telovadbo. Tudi ne poznamo teh starih »Borcev«, ki so sedaj na vplivnih mestih, da bi telovadili v kakih fantovskih odsekih. Ne vemo, da bi kdaj imel kak fantovski osek orodje, ki je rjavelo...
Zdi se nam pa, da v tem članku manjka označba, ki bi na mah pojasnila kam »pes taco moli«. Ta beseda bi bila »Orel«. Ker pa
XVII.
40. razstavna prireditev
5. - 14. junija 1937
Železniška izkaznica za polovično voznino se dobi pri blagajnah železniških postaj za Din 2* Velesejmske legitimacije se izdajajo pri blagajnah na velesejmu.
Sejmišče obsega 40.000 m2. Preko 600 razstavljalcev iz 14. držav.
Posebne razstave:
Lovska, gospodinjska, pohištvena, avtomobilska, male živali.
Modna revija * varietejem. Veliko zabavišče.	Koristno	—	prijetno.
po zakonu »Orel« ne obstoja več in se tudi pod tem imenom ne more več telovaditi. Kajti zakon predvideva, da tisti, ki žele »vežbati svoje moči«, lahko iste vežbajo v državni telovadni organizaciji »Sokol Kraljevine Jugoslavije«. Tem starim »borcem«, ki sede na vplivnih mestih, torej ni za vežbanje v Sokolu?
To in ono iz Maribora
Na cesti Maribor—Kamnica ima g. Črniček, on se piše Tschernitschek, primitivno starinsko opekarno, ki pa mu vsekakor more precej nesti. Že pred tremi leti mu je nekdo na izzivalni napis vrgel steklenico neke črne zmesi, g. Černiček pa še do danes ni popravil svojega imena in ne prepleskal zapacanega napisa. Oblast, kje si? Ali naj ostane packa s Tscher-nitschekom ali pa se zablesti na zidu pravo ime černiček? Večkrat se ga je že slišalo reči: »Naj le vidijo, kaki so.« Mi pa še vedno čakamo in potrpežljivo pogledujemo, kdaj bo neinškutarski napis naredil prostora slovenskemu.
Župnik v Kamnici iz razumljivih razlogov pri pogrebu neke nemške gospe ni hotel moliti nemškega očenaša. Iz same jeze je potem cel roj nemških pogrebcev prestopil k protestantizmu, med njimi tudi neke stare ženske iz Košakov po imenu Kokošinek. Nas taki prestopi niti najmanj ne spravljajo iz ravnotežja, ker je to čisto privatna zadeva, omenjamo jili le, da se vidi, v koliko se je spremenila mentaliteta naših Nemcev od časa Girst-maierja, Wastiana in Jahna, namreč nič. V Gradcu bi kamenjali vsakega duhovnika, če bi hotel slovenski moliti, pri nas pa si z izstopom iz vere hočejo izsiliti nemške javne molitve. Sicer pa mlajša generacija naše duhovščine itak ne zna več nemško moliti, kje bi se naj tudi naučla in čemu?
•	Iz srede vašega življenja bodo vzeti prizori, ki jih boste videli na modni reviji ljubljanskega velesejma od 5. do 14. junija. Brhke in debele, stare in mlade dame in gospodje vam bodo predvajali obleke, moderne in praktične ter v duhu našega naroda. Na živih modelih boste presodili, kako bi vam pristojala tako ali tako napravljena obleka n. pr. pri čajanki, v gledališču, pri poroki, v uradu, pri plesu, na turi. Prepričali se boste ne le o lem, kak vtis napravljate ob vsaki priložnosti primerno oblečeni na svojo okolico, ampak tudi o pomenu, ki ga ima vašemu delu prikrojena obleka za vaše lastno delovno razpoloženje.
Najzapeljivejše za moški spol bo na spomladanskem ljubljanskem velesejmu od 5. do 14. junija gotovo razstava Državnega monopola, kjer naša znamenita ljubljanska tobačna tovarna pokaže vse najfinejše in najmikavnejše, kar premore. Toda ta splošna interesantna in poučna razstava najraznovretnejših cigaret in cigar ter tobaka nam bo odkrila tudi skrivnost vseh »ort tobaka iz Makedonije in Hercegovine ter drugih krajev, kjer pridelujemo tako spoštovano »dišečo travico«. Kakor na naših odličnih sadnih razstavah spoznavamo različne sorte jabolk, hrušk, češpelj in drugega sadja, tako bomo na tej razstavi spoznali, da imamo prav tako tudi pri tobaku mnogo različnih sort, ki imajo svoje značilnosti in zato seveda tudi različna imena. In kakor iz vsakdanje izkušnje in iz splos-
Drobtine
RASSENFORSCHUNG !
V	kakšne situacije zabredejo starši naših pristnih Nemcev če importirajo navade iz Rajha, ki so tam na mestu, tu pa tragikomične, naj pove naslednja zgodbica:
Rajhovski mladi kulturforscherji, ki vsako leto osrečijo našo deželico s svojimi obiski, propagando, pošiljajo našim Nemcem knjige, kot priboljšek pa tako zvani »Ahnenerfor-scherblatt«, to je lično vezana knjiga, ki naj služi za vpisovanje prednikov čiste nemške rase s 600 letno tradicijo.
Tudi sinko neke take pristne družine, ki ji rodbinsko ime končuje na ...tč, je sprejel tako knjigo. V navdušenju, da čimprej izpolni rubrike svojih germanskih prednikov, se je razvil v družini sledeči razgovor:
Sin: Kaj ne oče, naša rodbina je že zmeraj nemška?
Oče ponosno: Seveda, že cela stoletja!
Sin: Papa, od kod izviraš ti ali naš stari
oče?
Oče (v zadregi): Ne vem za gotovo, mislim pa, da iz Čabra (Hrvatska).
Sin: A mama?
Oče besen: Drži usta fant, sicer ti eno pri-solim ... (mati iz Gerova Hrvatsko)....
da bi te vrag odnesel s fvojimi večnimi vprašanji, kaj bi k temu rekli gospodje iz Rajha, ki svečano proklamirajo, da je 600 let ostala Kočevska dežela rasno čista, samonikla.
Kaj rečejo tukajšnji nemški fiirerčki, ki prikrivajo 80 % slavijanske krvi, dokazujoč, da ni važno, od katere narodnosti izviraš, ampak da je človek to, kar se čuti???
Au ... verflucht...
Društvo »Italia Redenta« za Istro v Pulju je priredilo 31. V. t.l. veliko loterijo, za katero so se zbirali darovi po vsej Italiji. Darove sta poslala tudi ministra Ciano in Al-fieri. Društvo upa, da je zbralo potom te loterije vpčjo svoto denarja za svoje otroške vrtove v Istri. Predsednica za Istro je žena prefekta Cimoronia. Angažirala je celotni strankarski, upravni in prosvetni aparat za zbiranje darov. Vsi listi Trsta, Pulja in Reke objavljajo v vsaki številki imena darovalcev.
Puljski »Corriere istriano« od 18. V. t. L objavlja v posebnem članku, da je poslal Sveti Oče Papež odboru Italie Redente svoj dqr za to loterijo in sicer umetniško izdelan križ v dragoceni usnjeni šatulji.
»Istra« dostavlja temu: »Mislimo, da Sveti Oče ve, kakšni so cilji društva Italia Redenta. To gotovo vedo tudi njegovi najbližji italijanski sodelavci. Vprašamo se: Če bi obstojalo v Dalmaciji kako društvo za raznarodovanje malih Italijanov, ali bi se moglo zgoditi, da bi poslal Sv. Oče svoj dar tudi temu društvu?*
Vsak pristavek bi bil odveč, pričakujemo pa oster odgovor naše samo slovenske duhovščine in njenega katoliškega tiska. Kajti to je polje za njo, tu naj pokaže svojo resnično ljubezen do »slovenskega naroda«..
Znameniti »Gorenjec« ima prvovrstnega humorista, Petra Rešetarja. Takole modruje Peter Rešetar: Zakaj smo imeli toliko dežja?
Vidite, 40 mučencev je bilo, pa je 40 dni deževalo! Ker pa je še naprej deževalo, se mi je pa le čudno zdelo, pa sem kmalu izvedel, kako je. Komaj smo mi nehali s 40 dnevi, pa so »Srbi« po svojem starem koledarju, ki je 14 dni za nami, še 14 dni nadaljevali.
Kaj bi rad s tem rekel Peter Rešetar? Ali se jezi na 40 katoliških mučencev, ki so krivi, da je 40 dni deževalo in hoče g. župniku Škerbcu priporočiti uvedbo »srbskih*, mučencev,ki so zalivali samo 14 dni? Morda, če Peter Rešetar res kaj ve, pa ne bi bilo za kranjsko faro narobe, če se zapiše med »Srbe«, vsaj radi dežja bi bilo prav! Pa je Peter Rešetar s svojo modrostjo odkril še tudi drugo nevarnost: da imajo, kakor se je letos pokazalo, velik vpliv na vreme slovenske, katoliške dežele — »Srbski« mučenci! No, hvala Bogu radi vremena in dežja hvala Bogu, da so znata gorenjski »mučenci« Škerbec, Brodar, Umnik in tovariši tako malo upoštevani pri Vsemogočnemu Bogu, da ne. morejo »delati desja«! Če bi pa to bilo, potem bi zlasti okolica Kranja in Šenčurja imela toliko mučenikov, da bi gorenjska dežela celih 7 let ne prišla ven iz dežja, seveda, po zaslugi J N S, ki je delala »mučence« in po zaslugi JRZ, ki jih je toliko — naštela!
no narodnega strokovnega znanja ter z imenitnih vinskih razstav vemo, da vsaka rdeča brozga še ni cviček, in smo tudi natanko poučeni o primatu Gadove peči in prvenstvu Trške gore, tako nam bo razstava tobaka odkrila tudi karakteristike vseh imen drugače neznatnih in neznanih krajev, ki pa samo zaradi njih finega tobaka slovi naša domovina, da v Jugoslaviji raste najfinejži tobak na svetu.
Ureja Bojan Šautel. — Odgovarja in izdaja »a Narodno obrambno tiskovno aadrugo, r. z. s o. *.
Franjo Kokolj. — TUka TUkaroa Slatnar d. s o. *. v Kamniku, — (Vodnik » K*»»),«