.vV
Slovenski dom
PREIS - CENA L 1.50
Leto Vlil. — štev. 253
TEDNIK ZA POLITIČNA IN KULTURNA VPRAŠANJA
Sobota, >8. decembra 1943 |
Zmaga v Kočevju v slovenskem
— prvo maščevanje in mejnik boju proti rdečim tolpam
Tridnevni zmagoviti boi maloštevilne nemške in domobranske posadke. Čez 700 komunistov pobitih. Poveljnik rdeče „divizije“ Bračič in več drugih kolovodij padlo.
Tudi po prvi nemški ofenzivi Je komunistično vodstvo zbiralo svoje razpršene drobce v težko dostopnih kočevskih gozdovih, kamor so tolpe prej vlačile naropano blago in živila z Dolenjskega, Notranjskega in celo s Primorskega.
Proti koncu novembra so se komunistične tolpe začele znova zbirati okrog Kočevja ter skušale zasesti nekatere važnejše točke v okolici mesta. Stab komunističnih tolp Je bil v neki vasici pri Kočevski Reki, razni brigadni štabi pa v Danah, Kotu ter v Ravnem dolu pri Ribnici.
Uvodni boji
V tem času so komunistične tolpe ropale po ribniških vaseh in izvajale prisilno mobilizacijo. V gozd so odpeljali vse može in fante brez razlike starosti.
Med komunistično mobilizacijo bo domobranske in nemške glednice »talno zasledovale komunistične skupine in Jih napadale. Neka taka oglednlca Je na pohodu skozi Ribnico presenetila v trgu tolovajsko skupino in ubila voditelja ribniških tolp učitelja Majnika. ki se Je že pred dvema letoma pridružil rdečim.
V prvih dneh decembra so domobranci zajeli blizu Jelenovega žleba v nekih barakah skupino kočevskih tovarišev. Zalotili so Jih pri klobasah. Med njimi so bili: pošlo-
Odgovor in napoved
Nedeljski pohod prvih formiranih, uniformiranih in oboroženih oddelkov slovenskega domobranstva jo padel v čas, ko j« bivia Jugoslavija In ie po.ebej naie slovensko ozemlje, prodmet strahotne gonje v rdeči propagandi. Sovjetska Rusija hote na vseh predelih, katere smatra za svoja vplivnostna področja, že pred koncem vojne ustvariti dopolnjeno dejstvo: komunistično revolucijo in t tem priključitev raznih vzhodno In srednjeevropskih »republika sebi.
Zaradi tega uprizarja . pomočjo kominter-•** -».»obodilna« -gibanja, katerih edini cilj je komunistična revolucija, to Je proletarlza-cija teh ozemelj pod krinko boja proti »okupatorju« ter odstranitev vseh tistih domačih, nacionalnih elementov, ki so revoluciji — In
*	tem sovjetskim političnim ciljem — nasprotni.
Posebno zagrizeno, načrtno in temeljito je to prizadevanje Sovjetov bilo v Sloveniji. Očitno je, da je boljševizem Slovenijo določil za skrajno zahodno točko svojega bodočega vplivnostnega področja. Zaradi tega Je skuial pogoje za boljievizacijo docela pripraviti najprej tu. Kar bi letalo med Slovenijo In Rusijo, bi potem samo padlo v naročje temu imperializmu In njegovim socialnim ter kulturnim oblikam.
V	tem |e ta načrt podoben sovjetskim naklepom za boljievizacijo vse Evrope I. 195«, ko bi bila morala postali rdeča Španija — pa bi se potem zruiilo vse, kar je med njo In mod Sovjeti.
Boj za boljievizacijo Slovenijo, ki se Je « vsej Evropi In na Balkanu začel najprej, jo bil tako zagrizen In krvav Iz dveh razlogov. Prvič si Je kominterna boljievizacijo tega ozemlja, ki naj Sovjetom služi kot drugi prehod na Sredozemsko morje, če bi odpovedalo Dardanele, zastavila za prvi In trenutno poglavitni cilj v Srednji Evropi.
Drugič je la boj tako silovit zaradi tega, ker Je malokatera srednjeevropska dežela po svojem duhovnem Izročilu, po svoji temeljni povezanosti z evropsko omiko ter po svojem socialnem ustroju komunizmu in njegovim ciljem po bistvu, sama po sebi tako nasprotna kakor Slovenija. Zaradi teh treh razlogov •ta bila prebujenje In odpor vseh slovenskih zdravih sil prav tako dinamična, prav tako neizprosna, prav tako na življenje In smrt gnana. Slo je — in gre io — za bitje ali nebitje Slovencev kot evropskega naroda, ilo Je — in pre ie — za to, ali navzlic vojni ohranimo duhovne, kulturne tor civilizacijske pridobitve, do katerih se jo Evropa prikopala, ali pademo za sto, colo voč slo let nazaj, na stopnjo naj-strahotnejie življenjske zaostalosti in social-noga suženjstva.
Slovensko ljudstvo Je na ta prizadevanja sovjetskega imperializma odgovorilo z ne. Ilo je proti najemnikom svetovne revolucije v boj tako rekoč golih, pa ie to zvezanih rok. Kazalo Je junaitvo brez primere, doživljalo poraze, bilo v svetu deležno zasramovanja od tujcev in od lastnih zgubljencev; zabredlo Je po 8. septembru zaradi Izdaje tistih Savojcev, ki so trdili, da Jo njihovo zgodovinsko, tisočletno poslanstvo, braniti Evropo pred komunizmom, v nevarnost, da ga rdeča revolucija zaduii.
In bi ga tudi bila, da ni v tisti usodi na-
ilo	poti do edinega naravnega in načelnega tar k sreči dobro oboroženega zaveznika vseh tistih narodov, ki v svoji hiil In Evropi hočejo rajii pogin kakor boljievizem — do »oliko Nemčije.
Ncmiki vojak j« izmučenemu, dvakrat Izdanemu slovenskemu trpinu na gorečih razvalinah njegovega doma podal roko In puiko. Slovensko ljudstvo, ki ,i nikakor ni želelo komunizma In njegovega osvobojonja, je pred kominterno ter njeno slovensko spako, Osvobodilno Ironto, začelo bežati v varstvo edine silo, ki ga more braniti pred bolj-ievizmom.
To je bil prvi njegov odgovor na moskovske in londonske slavospeve o svobodi in
vodja podružnice Bafe Peternel, ravnatelj Pokrajinske hranilnice v Kočevju Kovač, Inž. Hinterlechner, sluga okr. glavarstva Prus in zagovornik pri kočevskem procesu dr. Prcinrov Branko.
Ujetnike so odpeljali v kočevski grad in Jim navzlic temu, da so jih zalotili z orožjem v roki, pustili življenje.
Prve dni decembra pa so komunistične tolpe začele siliti v kočevsko okolico in posamezne oglednlce so po prebivalstvu grozile, da bo v kratkem Kočevje zasedeno, posadka pa »likvidirana«.
Na dan pogreba žrtev, padlih pri Jasen-cah, so se komunisti čisto približali mestu.
Vprav med pogrebom, ko so zagrmeli častni topovski streli, so komunisti začeli s streljanjem na mesto. Tolpe so medtem mesto obkolile ter zasedle važne točke.
Med civilnim prebivalstvom Je zavladal strah. Celo komunistični simpatizerji so trepetali, kaj bo. Civilno ljudstvo Je prosilo poveljstvo, naj se nemški vojaki umaknejo. Poveljnik nemške posadke Guth ter domobranska poveljnika Jakoš ln statnlk Šabič pa so soglasno sklenili, vztrajati v boju ln braniti mesto do zadnjega diha. Domobranci so zasedli postojanke na Rudniku,, pri Mahovniku, na železniški postaji in pri vodovodu pod mestnim vrhom.
Napad se začenja
Napad se Je začel v četrtek, 9. decembra, okrog desetih ponoči, ko so komunistične skupine z vseh strani navalile na mesto ter zoževale obkoljevalni obroč. Po svoji pre-skušeni taktiki so se komunisti hoteli v okrilju noči skrivaj približati mestu. Okrog enajstih so začeli’s hudim ognjem, na katerega pa so domobranske postojanke srdito odgovorile.
po izpovedih komunistov ramih so pri začetku napada sodelovale, tri brigade. V mestu samem Je najsrditeje napadala »Ložka brigada«, pri Mahovniku proti železniški po-
Das slovcnlsche Volk und gelne Landeswchr _ ein Wllle lin Kampfe KCKCn dle bol8ehcwIstlsche OF. Szcnen von dem erstpn Auf* marsch der Landesnelir 4n Lalbach, Sonntaar den 11. Dezembcr. — Slovensko ljudstvo In njegovi domobranci — ena volja v boju proti boljševl&kl OP. Prizori s prvega obhoda domobrancev v Ljubljani, ▼ nedeljo, 11. dccembra.
staji pa »Tomšičeva brigada«. Okoli Kočevja so imeli komunisti pet napadalnih črt in so se bahali, da imajo mesto tako na gosto obkoljeno, da Jim ne more uiti niti miš. Branilci računajo, da je napadalo sedem do osem »brigad«.
Prva noč boja
Najbolj so bile izpostavljene postojanke na rudniku, pri Dijaškem domu, pri tekstilni tovarni, na bloku pri Mahovniku ln pri vodnem zbiralniku, ki leži tik pod vrhom hriba. Srditi boj Je trajal vso noč ln tudi ob zori ni pojenjal.
Branilci pripovedujejo, da je bil napad izredno hud, da pa so prav nič manj srdito odgovarjali z ognjem tudi oni. Najgloblji vdor se Je komunistom posrečil na področju obrambne črte pri Dijaškem domu. Komunisti so zasedli ponoči Dijaški dom ter vse hiše do Doma slepih ter so se na sto metrov približali gradu, v katerem Je bila glavnina branilcev. Domobranci so imeli v tem koncu mesta izgube, ker so Jih komunistične skupino odrezale od glavne obrambe.
V mestu Je vladal med prebivalstvom velik preplah. Ljudje so se poskrili, v hišah pa so se odigravali žalostni prizori obupa in strahu. Skoraj v vseh hišah so molili ln z vso dušo želeli uspeha Junaškim branilcem, ki so s čudovitim pogumom odbijali komunistične napade.
Ze to noč so komunisti zasedli drugi del mesta, ln sicer od Salke vasi. Najhujši boj se Je odigraval ob gostilni »Pri vrani«. Pri tej hiši so domobranci dobesedno kosili naskakujoče komuniste, ki so kljub Izgubam besno napadali. Branilci so se umaknili šele na povelje s kraja, ki so ga komunisti vedno bolj obkoljevali.
Nič manj silovit Je bil boj pri tekstilni tovarni, kjer so tolpe napadale s topovi ln drugim težkim orožjem Domobranci so imeli tam kmalu dva mrtva ln tri ranjene.
Ze pri prvih napadih Je padlo nekaj nad sto komunistov.
Petek, 10. decembra
V petek, 10. decembra, so Junaški branilci v jutranjih urah na vsak način skušali vreči komuniste lz zavzetih hiš, v katerih so se napadalci utaborili. NI ga bilo trenutka, da ne bi pretresel ozračja grom topovskih granat ln minskih eksplozij, regljanje strojnic pa Je bilo edina pesem tega dne.
Ves dan so komunisti pritiskali na domobranske postojanke. V popolnem redu in zgledni vojaški disciplini so se branilci po hudih bojih umaknili na železniško postajo. Po tem umiku so komunisti požgali poslopje na mahovniškem bloku, proti večeru zažgali še barake pri Dijaškem domu in tudi zunanje poslopje Dijaškega doma ter Horakovo tekstilno tovarno.	.
V petek zvečer v mraku Je strelski ogenj nekoliko pojenjal. Ljudje so menili, da se bodo komunistične tolpe zaradi srdite obrambe ter hudih žrtev umaknile. Ta molk so osvetljevali veliki ognjeni zublji požganih poslopij, iz katerih se je valil dim ln zajel
, večino mesta.
Kmalu nato pa se Je streljanje znova začelo ln x nastopom noči naraščalo vedno bolj. Domobranci so se stisnili v notranji del mesta med obema mostovoma in obrežjem Rinže. Ze po prvih urah so komunisti začeli s težkim orožjem močno obstreljevati grad, kjer ga Je branila nemška posadka. Topovi ln metalci min so bruhali ogenj tudi na hiše ob Rinžl ter na cerkev. Pričeli so z načrtnim rušenjem te obrambne črte.
Naskoki na nove postojanke
Okrog desetih zvečer so izvedli prvi naskok čez Rinžo na obeh mostovih. Tolovaji so zasedali hišo za hišo ln navzlic hudemu ognju pošiljali v smrt desetine preklinjajočih »tovarišev«. Ze pri prvem naskoku, ki so ga morali politkomisarji izsiliti z orožjem, so imeli ogromne žrtve.
Očividec pripoveduje, da so na mostovih, na katere so merile nemške strojnice z gradU Dalje na 2. strani.
demokraciji v bivši Jugoslaviji. Prav pri slovenskem narodu se je najprej uresničila napoved, ki so jo Izrekli tisti, katerim je ta preobrat in odgovor naroda najbolj neljub. Angleika rovija »The Nineteenth Century and alter« jo letos aprila, ko so sovjetska prizadevanja za nadoblast v srednji in Jugovzhodni Evropi začela z vso silovitostjo prihajati do Izraza, zapisala:
»£e se bo v vzhodni In jugovzhodni Evropi raziirll strah, da bi te pokrajine priile pod izključno rusko oblast, bo priilo do obsežnega zbiranja sil pri vseh tistih, ki bodo smatrali Nemce za svojo zaičitnlke. NI ga med Baltskim in Egejskim morjem naroda, ki bi glede tega vpraianja pri njem vladala nasprotja ...«
Tako se je zgodilo pri nas; tako se bo zgodilo pri slehernem narodu, ki bo no svoji koži in na svoji usodi začutil, kaj mu prinaia boljievizem.
Kominterna ni mogla sveta prepričati s propagando o vojaških uspehih svojih najemnikov na blviem jugoslovanskem ozemlju. Kje nekil če bi bilo res samo tisto, kar so po poročilih londonskega radija banditi Osvobodilna Fronta dosegli zgolj v Sloveniji,
bi morala Nemčija vsaj pred mesecem dni kloniti. Ker svet vidi, da je v resnici vo-jaiko močnejia, kakor je bila, ne verjame več.
Zato je bila potrebna nova Igra:
Stalin je zapovedal ustanoviti »pravo« jugoslovansko »ljudsko vlado«. Ta vlada zdaj dopoveduje svetu, da Ima v bi vil Jugoslaviji, zlasti pa v Sloveniji, vso oblast. Pod njo iele jugoslovanski narodi prvič v svoji zgodovini doživljajo popolno svobodo In demokracijo. To dokazujejo zlasti »prve svobodne volitve« v Sloveniji in nepretrgani vojaiki uspehi komunistov pri nas. Neprenehoma padajo ne-zavzetne trdnjave: Turjak že drugit ali tretjič, Grahovo, zdaj najbrž Kočevje, železniike zvoze med Ljubljano in Trstom sploh že tri mesece ni . . .
In tako dalje: uspeh xa uspehom, svoboda za svobodo ...
Slovensko ljudstvo pa ve danes drugačno resnico o tem, kakina je oblast nove »ljudske« vlade, ki Jo pri nas zastopa OF s svojimi tolpami. Zaradi tega odgovarja na vso tujo propagando po svoje, tako kakor smo že zapisali.
Drugi odgovor pa je dalo v nedeljo, ko so se ljubljanske ulice tresle od trdega koraka
njegovih pravih, svobodo- In rodoljubnih, zvestih sinov. Ti so po tisoč potih uili svobodi OsvobodHne Fronte, AVNOJ-A in Tita, ill k tako imenovanemu »sovražniku« po puiko, stopili v trumah na plan, da bodo v zvestem bojnem tovariitvu z nemiklm vojakom branili na svoji zemlji v boj za isti veliki cilj: za uničenje komunizma.
V nedeljo smo teh borcev, trpinov »osvo-bojenja«, ki jih od njihovega sklepa ne bo več odvrnila nobena sila na svetu, videli v Ljubljani tisoč. Za njimi čakajo drugi tisoči, čaka ves narod in s lem daje odgovor na boljievlike, Titove, Vidmarjeve in druge propagandne laži.
In narod, njegove odločitve In njegova dejanja bodo tisto, kar bosta upoiteveli bodočnost in zgodovina. Samo to, nič drugega.
Nekoč smo na tem mestu ie zapisali, da je pomen in smisel naiega poliličnega položaja, ki je nastal s tem, da smo čez noč dobili v lastne roke upravo bivie Ljubljanske pokrajina, dosti večji, kakor pa bi si kdo na prvi mah mislil. S lem dejanjem nam je Slovencem bila ne le ponujena, temveč dana možnost In prilika, da pokažemo, če smo sposobni in voljni voditi se sami ter
živeti, delati in umirati za lastno, ne za komunistično »boljio« usodo. Vse to Je odvisno od nas samih, ker gre pač za nas same.
ljudstvo, ki se je po I. septembru navzlic krvavomu razdejanju in strahotnim žrtvam znailo v enem, se bo znailo tudi v drugem. Naia bodočnost je odvisna od dveh pogojev: od popolnega, neizprosnega, totalnega obračuna s komunizmom ter njegovimi javnimi In skrivnimi najemniki, ter od naie pripravljenosti za kovanje lestne usode.
Nedeljska manifestacija, ob kateri sta so v oni volji In enem kriku strnila slovenski domobranec In slovensko ljudstvo, nam jo poroitvo za prvo In napoved za drugo. a.
Pesek za gašenje, ki je Ljubljančanom brezplačno na razpolago, se sme rabiti le za protipožarne namene, ne pa za zavarovanje oken in drugih odprtin pri zaklonišču. Pesek za gašenje ob napadu iz zraka najbolje namestimo v papirnatih vrečicah od 2 do 5 kg ali v primernih zabojčkih.
Nadaljevanje s J. etrani.
In lz obrambnih hiš. obležali kupi mrličev Komunisti so poslali čez most vozove s konji ln mulami, da bi za njimi prišli čez vodo.
Boj je trajal vso noč. Komunisti niso mogli prisiliti svojih ljudi k ponovnemu naskoku prej ko šele ob pol šestih zjutraj. Na mostovih ln blizu njth Je ležalo toliko ranjencev. da so Jih odvažali z vozovi.
Zato	so skušali tolovaji	spraviti	svoje
skupine čez Rinžo sto metrov više od mosta, pri cerkvi. To se Jim je posrečilo.
Po tem piodoru so komunisti vdrli v ta del mesta ln boj se Je z vso srditostjo nadaljeval od hiše do hiše v smeri proti gradu. Najhujše	so bile borbe	za	poslopja	okoli
hotela »Trst«.
Med tem časom so banditi iskali po mestu žrtev za likvidacijo, preiskovali hiše ter izropali vse trgovine, skladišče Prevoda, župnišče in	druga poslopja.
Ze v	četrtek zvečer	so pobrali v	Pod-
gorski ulici okoli dvajset ljudi, ter zvezane odpeljali proti Dolenji vasi- Usoda vseh teh ljudi je doslej neznana. Domnevajo pa, da so Jih komunisti v svojem besu zaradi izgub takoj pobili.
Topovi so grmeli čedalje huje ln podirali zidove. Tudi kočevska župna cerkev Je bila pri tem tako močno poškodovana, da bo treba mnogo dela, da bo spet obnovljena. Uničene so dragocene treske, pa tudi oltarji ln drugo.
Boj za kočevski gradi
Domobranci so se morali v soboto zjutraj umakniti v grad. Komunistom je uspelo postaviti top pri cerkvi ter od tod grad obstreljevati. Branilci so srdito streljali z gradu zlasti na .mostova ter zadrževali napadajoče tolpe, ki so se za ceno največjih žrtev prebijale v predelu okoli hotela »Trst«.
Vse dopoldne ]e v soboto divjal strašen boj. Na ulicah med gradom in Rinžo so se prvi komunisti pojavili šele v soboto ob dveh popoldne. Oprezno so se pomikali od hiše do hiše, spiaševail ljudi, kje se skriva kak domobranec, ln Jim grozili, da bodo požgali vse, vse pobili itd Drhal se Je počasi pomikala proti gradu, po lillcah pa so se valjali ranjenci.
Ko so komunisti prišli v pravo razdaljo do gradu, so začeli klicati branilce, naj se vdajo, ter kričati svojim tovarišem ujetnikom v gradu:
»Tovariši, razbijte vrata, vdrite, vdajte sc!« Itd.
Vpili so ln grozili, da bodo vse uničili, ln kričali:
»Qrad bomo požgali, vse v njem" pa po-dušilll« Po mestu so se že bahali, da se grad pripravlja na vdajo, po gostilnah pa naročali večerjo, češ v eni uri bo vse uničeno, potem pa bo veselica, miting, ples In godba.
Združeni branilci pa so vsak poskus, da bi se rdečg drhal približala gradu, odločno odbili. Zato so tolpe znova začele napadati grad s težkim orožjem.
Topovski ogenj Je trajal vso noč. Branilci so zdaj pa zdaj z raketami razsvetljevali prostor okoli gradu, da se v temi ne bi priplazil kdo Izmed napadalcev v nevarno bližino! Khmunlstl so seveda spuščanje raket razlagali po svoje: bele rakete so -Jim pomenile prošnjo za vdajo, rdeče rakete pa klice na pomoč.
Tovarištvo brez primere
V soboto dopoldne Je poveljstvo gradu poslalo komunističnim prednjim stražam odposlanca dr. Premrova s predlogom, naj bi tolpe prenehale s streljanjem v prvo grajsko nadstropje, kjer so ležali številni ranjenci.
Odposlanec se je vrnil, komunisti pa so že po kratkem času začeli s topovskim ognjem obsipati vprav ta del gradu. Z na inenom, da bi branilci pridobili časa, Je poveljstvo obrambe poslalo iz gradu parlamentarca s predlogom za ustavitev sovražnosti. Po kratkem času je parlamentarec prinesel odgovor, da morajo branilci odložiti orožje, življenje pa da Je zajamčeno le nemškim vojakem. Razumljivo je, da je poveljstvo tak predlog odbilo, saj je krvavi boj združil domobrance ln nemške vojake
v.	neločljivo tovarištvo ln skupno usodo. Boj se Je nadaljeval ln trajal vso noč od sobote na nedeljo. Komunisti so imeli že svoj načrt ln so se veselili, kako bodo klali domobrance.
Ze pri prvih napadih Je padel tolovajski divizijski poveljnik Bračič, poleg njega pa še brigadn! poveljnik Z lažnim Imenom »Pero«, po rodu Črnogorec, ter dva bataljonska poveljnika. Divizijskega poveljnika Bračiča so komunisti pokopali med bojem.
Pomoč prihaja
Nemški vojaki in domobranci so tovariško vztrajali na svojih postojankah, civilno prebivalstvo ter celo komunistični ujetniki sami pa so pomagali branilcem nositi orožje, samo da bi vzdržali, zakaj med tem Je že prihajala pomoč.
Ze v soboto dopoldne se Je prikazalo nad Kočevjem letalo in prineslo Junaškim branilcem strelivo, ki {ja je spustilo na grajsko dvorišče. Brž ko se Je pokazalo letalo, je topovski ogenj prenehal, med komunisti Je nastal preplah, med civilnim prebivalstvom pa toliko zaželeni oddih.'
V nedeljo zjutraj Je postal položaj za komuniste še težji. Nad mesto je spet priletelo nemško letalo in s strojnicami obdelovalo rdeče tolpe, ki bo, begale ln Iskale zavetja med ruševinami. Žrtev Je bilo toliko, da jih komunisti niso mogli z nevarnih točk več odnašati.
Ker so napadalci videli, da ne bodo več strli odpora branilcev, so zažgali drvarnice in hleve zfi gradom, da bi se vnel tudi grad. Pozneje so skozi odprtino v grajskem zidu, ki so jo naredili s topovi lz neposredne bližine, zažgali grad v pritličju.
Ko Je nemško letalo odletelo, so znova napadli. Gradu samega niso več naskakovali, ker Je bila obramba premočna. Vsak poskus, da bi se približali gradu, so plačali s številnimi žrtvami.
Višek boja in zmaga
Višek boja Je bilo nedeljsko dopoldne. Takrat so začeli komunisti z vso silo obstreljevati grad s topovi in metalci min. Domobranci in nemški vojaki s poveljniki Gu-thom, Jakošem in Šabičem so vztrajali še naprej ter sc odločili, da bodo branili grad
do zadnjega moža. Takega tovarištva, kakor se je pokazalo tu, nemški borci po lastnih izjavah v vseh dosedanjih bojih še niso videli nikjer.
Komunisti so že v nedeljo doppldne slutili,'da prihaja pomoč. Zato so se umaknili, vendar pa še vedno streljali. Ko Je bila sila najhujša. Je prišla nemška pomoč.
»General« Avšič, ki je vodil vso akcijo, je poslal v Dolenjo vas posebno poročilo, v katerem je dal tamkajšnjim skupinam povelje, da morajo na vsak način zadržati Nemce, ki prodirajo proti Kočevju. Nemške sile so imele večurni boj pri Jasencah, zajele kurirja in pri njem našle Avšičevo pismo. V tem boju so imeli komunisti velike Izgube in so se morali umakniti v gozdove.
Nemci so komunistične tolpe s svojim nepričakovanim vdorom v mesto tako presenetili. da se ostanki niso mogli niti umakniti. Tolpe so metale orožje proč ln skušale zbežati. Vse pa Je zadela neizprosna kazen smrt
Po mestu so ležali kupi komunističnih trupel, ln sicer vprav na tisti cesti, po kateri so pred meseci vlačili številne nedolžne žrtve v Mozelj
Grajska posadka je Izvedla izpad tn obračunala z bežečimi tolovaji, ki so se še mudili
v mestu. Tolpe so tik pred umikom zažgale Engelovo hišo ter hleve družbe »Emona« na levem bregu Rlnže. Vse Je pogorelo do tal.
Zaradi ognja lz grajskih hlevpv se Je vžgal tudi grad. Požar Je zajel grajsko streho in tako Je zgorelo v gradu skoraj vse (v gradu Je bilo okrajno glavarstvo, sodišče ln zasebna stanovanja).
Banditi, ki so po padcu poveljnika divizije Bračiča Mirka nastopali pod novim poveljnikom, Dakijem, so bežali čez drn ln strn.
Prebivalstvo se Je oddahnilo. Ljudje so se od veselja objemali, da so srečno prestali vse to gorje ln strah.
K ranjencem v gradu, okrog 70 po številu, so takoj pritekli zdravniki ln Jih obvezali. Vseh žrtev iz domobranskih vrst Je 28. Komunisti so v svoji besnosti nekaj ujetih ranjenih domobrancev mučili na najstrahotnejše in najbolj nečloveške načine. Enemu so Iztaknili oko, izbili zobe tn ga pobili s puškinim kopitom. Drugega pa so živega pekli.
V	sredo so žrtve položili v krste in Jih položili pred grad. Tja so prihajali ljudje v trumah in se klanjali pred Junaškimi branilci, ki so žrtvovali svoja življenja, da bi drugi živeli.
IPrimorei, prijavite se
s Slovenske narodne straže!
Oklic poveljstva Slovenskih narodnih straž na Primorskem
PRIMORCU
Tudi našo lepo Primorsko in Goriško si jc mednarodni zločinski komunizem izbral za svojo krvavo žrtev. Tudi pri nas poskuša pod sleparsko krinko osvobodilnega boja izvajati najhujši teror nad poštenimi Slovenci. Našo lepo deželo hoče prekriti z ruševinami in jo preplaviti s krvjo, spremeniti jo hoče v pokopališčel
LJUDJE PRIMORSKI!
Zdaj nam gre za biti ali ne biti! Strnimo se, vstanimo in družno kot en mož pobijmo tega uničevalca in najbolj zagrizenega sovražnika naših narodnih svetinji
Komunistična OF nam hoče vzeti naše slovenske šole, ki so se nam zdaj po tolikih letih slednjič vendarle odprle! Pobija nam naše župane, ki so se postavili na čelo naših bratov in sestra na Primorskem!
Slovenci! Primorci!
Zadosti je gorja, zadosti prelite krvi in ruševin! NiČ več nočemo grobovi Mi hočemo živetil
Iz nas samih je v tej najusodnejši uri primorske zgodovine izšla pobuda za ustanavljanje
SLOVENSKIH NARODNIH STRA2I
Oblasti so temu našemu pokretu naklonjene in so ga pripravljene podpreti.
Zato kličemo vse Primorce, može in lante, da vstopajo v Slovenske narodne straže!
Kličemo vse, prav vse, ki še čutijo in mislijo slovensko, ki so siti
varljjvih in umazanih gesel komunistične OF)
PRIMORCI!
Prijavljajte se v Slovenske narodne straže, ki vam bodo ohranile vaše imetje in življenje. Prijavljajte se od 16. decembra naprejl
Vsi, ki bodo vstopili v Slovenske narodne straže, bodo pravi slovenski vojaki. Zagotovljena jim jc plača, obleka in vsa oskrba njim in njihovim družinam.
Reka, Trst, Gorica in Postojna so zdaj zbirališča Slovenskih narodnih
straži
PRIMORCI!
Pokažimo, da smo Slovenci! Ne preslišimo tega krika naše na smrt izmučene zemlje, ki nas poziva na oborožen odpor proti našemu največjemu sovražniku — komunizmu v OF, ki se je v peklenski zaroti zvezal z izdajalsko savojsko divizijo »Garibaldi«, da bi naš narod uničil in poteptali
Slovenci 1 Primorci I -
Domovina sama hoče, da primete za puškel Vsi v Slovenske narodne straže!
SMRT KOMUNIZMU! SMRT OF! ŽIVLJENJE PRIMORSKI IN GORIŠKI!
Poveljstvo SLOVENSKIH NARODNIH STRAŽ
Taboriščna ambulanta v Padovi - gnezdo OF
Dnevnik »Slovoneo« je 7. novembra pri-nosel daljše poročilo, iz kateroga je razvidno delovanje komunistov proti poštenim Slovencem v taborišču v Padovi. Omenjeno je bilo tudi: da bo o vlogi ambulante obširneje poročal prihodnjič. Ker pa do danes še ni nikdo o tem nič pisal, bomo na kratko opisali, kako so komunisti Izrabili tudi ta kraj V svoje namene, ne glede na svoje naj-bodnejše brate.
Prve todnp, ko smo bili v taborišču, ambulante sploh ni bilo. Ko pa je komanda dala na razpolago del zgradbe v te namene, so seveda vodstvo prevzeli zdravniki italijanske vojske. Sčasoma pa je vse to prešlo v roke zdravnikbm-intcrnirancom.
Kako in kdaj pa 9e je vse orgnnizlralo v komunistične namenej interniranci preprostega revnejšega staiiu sploh nismo opazili. Saj je šlo nam bolj po glavi, kako se bomo preživeli — lakota je bi|a iz dneva v dan hujša. Gospodje pa, ki so imel! nalogo organizirati OF v taborišču, niso trpeli pomanjkanja, saj »o imeli dobre zvezo z italijansko vojsko in potom njih dobivali razne dobrote od zunaj, — tudi od padovanskih komunistov; začeli so z organizacijo OF, ki pa zaradi nerazpoložonja za OF med Internirano! ni smola priti s firrno. na dan. Tako se je pojavila v. začetku decembra 1912. Socialna akcija in v okviru te akcije zdravniški odsek pod vodstvom zdravnika dr. Arka.
Nas jo od začetka to razveselilo, saj so se vsi zdravniki odzvali povabilu, naj sodelujejo pri lajšanju gorja bolnikom. Vendar so nas že prvi razgovori med zdravniki presenetili. Zvedeli smo namreč, da se je go-
Zrtve so počastili s svojina obiskom tudi okrajni komisar prol. Uršič, okrajni načelnik notar Lesar ln drugi.
Pobite komuniste so po izrečnem nalogu morale pobirati po mestu kočevske »tovarišice« in Jih morale tudi pokopati.
Žrtve
Med žrtvami so naslednji junaki: Kordan Mirko in Anton, po rodu lz Dul pri Lltili, SkolJ Anton s Kozjeka, Urbančič Franc iz Mirne, Sevšck Franc iz St. Ruperta, Kastelic Vinko, Skoda Evgen in Franc, vsi iz Čateža, Sintič Jože, Pečnik Lojze, Rabzelj Ignacij, Grubar Anton, Vrtačtč Franc, SkedetJ Ja nez. Župan Janez, Spllar Jože, Zagorec Ignacij, Lužar Janez Zevnik Alojz, Golobič Alojz. Pavlin Jože. Cujnlk Anton, Hočevar Janez, vsi iz St, Jerneja; Jurečič Franc od SV. Križa, Bakšli Lojze iz Rake, Mlkltč Franc lz Skčcljana, Kastelic Anton iz Šmihela, Murn Janez iz Dolža in Spllar Janez.
Poleg teh žrtev pogrešajo Se naslednje: Bizjaka Franca, Martinčiča Antona, Hočevarja Jožeta, Luzarja Jožeta, vse iz št. Jerneja, Zorka Alojza, Luštka Alojza ln Princa Janeza, vse od Sv. Križa.
•
Med civilnimi žrtvami so šolski nadzornik Peterlin Alojzij, dalje Skerljeva najmlajša hči, kateri so komunisti že zadnjič ubili očeta, mater, brata in svaka; služkinja pri dentistu Stoki. Mrtvemu nadzorniku Peterlinu so razbojniki vzeli denar ln ga sezuli. Vzeli so mu tudi uro ln vse, kar Je imel pri sebi.
V	bojih v okolici Kočevja, v Dolenji vasi ln v mestu samem je padlo najmanj 700 komunistov, število ranjenih pa tudi ni dosti manjše. Očividci pripovedujejo, da so komunisti samo Is mesta odpeljali okrog 70 voz trupel, mnogo pa so Jih odnesli na nosilnicah. Ranjence so spravljali tudi s splavom čez Rinžo.
Tako se Je končal komunistični napad na Kočevje. Banditi so tokrat krvavo občutili, kaj pomeni prisega domobrancev in kaj pomeni vojaško tovarištvo med tistimi, ki poznajo samo enega sovražnika: boljševizem.
«»SVETU	<( je bogato pisana beseda
	
Vvšahohišo »SVET«
spod doktor postavil na stališče pomagati le onim. ki bodo kdaj narodu še koristili, ostale pa, ki so že tako izstradani, da bi četudi bi jih ohranili pri življenju, bili narodu samo v breme, pustiti v nomar. 8 tem se je postavil čisto na komunistično načelo. Resnici na ljubo pa moramo omeniti, da niso vsi zdravniki soglašali s tem, in so mnogi prijeli za delo res iz usmiljenja do vseh bolnikov, samo čudimo se, kako to, da svojega odseka niso mogli očistiti komunistov. Da pa ni ostalo samo pri izjavi gospoda zdravnika in da jc vsa pomoč, bodisi zdravniška ali v živilih, temeljila na načeln: pomagati ljudem, ki »o za OF, vemo vsi, saj smo bili večkrat navzoči pri zdravniškem pregledu za podporo S. A. Tu so danes fantje, ki lahko potrdijo, kako so jim pri pregledu odklonili pomoč, čeprav so komaj stali pokonci; na drugi strani pa so dajali pomoč fantom, ki so imeli po dva zavitka jestvin, poslanih od doma. Seveda so bili prvi pošteni, protikomunistično usmerjeni Slovenci, drugi pa so se te kakor koli udejstvovali v OF.
To jo bil začetek. Tz dneva v dan so bb slišale v taborišču pritožbe o poslovanju ambulante. Gospod dr. Arko je bil lz nam neznanih vzrokov prestavljen v drugo taborišče, in vodstvo je prevzel gospod dr. Klepec Janko, zdravnik z Vrhnike. S. A. je kmalu prcnohala delovati, češ da v taho-rišču ni več pomoči potrebnih. (Takrat bi si mora) predsednik S. A. profosor Kunst Viljem vzeti časa in po zgradbah malo pregledati, koliko je bilo še potrebnih. Rnzu-momo pa, zakaj je končal delo, saj je bila OF zasidrana v zdravniškem odseku.) Ostal je le zdravniški odsek, ki jo prejel od S. A. približno 7.00(1 lir za zdravila. S tem trenutkom je btnbulanla sluilla bolj za urad OF kakor pa za zdravniške namene. Ne mislimo obrekovali, posebno ne dr. Klepca, saj dejstva sama govore, da je vsaj poma-
gal Ofarjem, če ne še kaj več. V ambulanti so ležali po večini ljudje, ki so bili zdravi, ali pa so imeli kako lažjo neozdravljivo bolezen. Seveda so bili samo lz vrst OF. Videti je bilo, da sta bili dve sobi že kar določeni v te namene. Istočasno pa so se mučili po zgradbah pošteni ljudje s svojo boleznijo, ker jih doktor ni hotel sprejeti v ambulanto, češ da je polna. Se tako daleč je prišlo, da je zelo bolnega biv. jugoslovanskega podčastnika Hočevarja že po dveh dneh poslal nazaj v zgradbo, ker je pač po pomott prišel v eno izmed rezerviranih sob. Tam jim je bil gotovo na poti.
Tl gospodje, ki so ležali zdravi v ambulanti, ao dali seveda v svojih sobah prostora za razne Bestanke in »e tudi sami udejstvovali. Tu se je odločala, katere •»izdajalce« Iz taborišča je treba ItkvRlratl. Od tn so hodili na sestanke v mesto z motlvaoijo, da gredo na zdravniški pregled v bolnišnico. Od tu so preštevali ljudi in delali seznam, kdo hodi k sveti maši v kapelo, ki je bila zraven. Da, tu se je še marsikaj sklenilo in bo marsikomu še vroče, ko mu bomo predložili dokaze, kaj vse je predlagal ln zahteval ha sejah v teh prostorih.
Poglavje zase pa je zbiranje denarja in njega uporaba. Ker je komanda promalo* zalagala ambulanto z zdravili, se je naenkrat podražilo vino za 1 liro pri litru. Tako so pri zadnjem zbiranju zbrali prlblfžno 6.000 lir. Vemo pa tudi, da je »Samopomoč* stavila na razpolago mnogo zdravih in preCej dragih lnjokoij. Za katere bolnike so se vsa ta sredstva porabila, nam ni bilo objasnje-no. Vemo pa, da so vsi naši fantje ki so se zatekli po zdravniško pomoč, morafi plačati, pa najsi je bila to injekcija ali samo mala obveza. Če gospod zdravnik misli, da je to obrekovanje, mu lahko pripeljemo fante, katerim je te stvari računal, ln to v lirah, ne v bonih, Jtl so bili plačilno sredstvo v taborišču. Ne vem, kako je bilo s plačevanjem pri Ofarjih, ker se z njimi nisem družil. Ali je tudi njim računal, bo gospod Klepec sam povedal.
Gospoda Klepca pa vprašamo:
1. Zakaj je dopustil, da se je ambulanta upornbljala v komunistične namene, ako jc res tako protikomunistično usmerjen, kakor sedaj govori v Ljubljani!
2. Zakaj že v Padovi gospod doktor ni nastopil javno proti OF?
8. Zakaj ni nikoli podal obračuna za denar, katerega jo ambulanta prejela od internirancev!
4. Zakaj ambulanta ul nikoli razglasila, da je prejela od »Samopomoči, zdravila. Tako bi marsikdo vedel, da mu zdravil ne smejo računati, ker mu jih je preskrbel pošten slovenski narod?
5. Ali sc je tudi v padovnnskl ambulanti pripravljala zaloga zdravil in pa obvoz za ofarske namenct
6. Zakaj je dopustil, da se je denar, zbran od revežev za zdravila, uporabljal v propagandne namene OF!
Da, gospod dr. Klepeo gotovo ni računal, da nas bo kdaj videl strnjene v vrstah domobrancev, ter da bomo od njega zahtevali obračun. Pa naj tudi vo, da na besede no damo nič; za nas so merodajna samo dejanja, in sedanja.
Ostali gospodje pa. ki so sč shajali v ambulanti in vodno govoričili o socialnem redu, se danes shajajo po ljubljanskih gostilnicah ln jedo pečenko. V te prostore pa je dostop revežem prepovedan da jih ne bi motili s prošnjami, ko sl ta gospoda baše svoje site želodce.
' Povemo pa vsem tem lažldobrotnikom:
Ml se borimo za pošteno In pravično stvar. Ne mislite, da je pozabljeno vse, če smo do danes molčali. O, še dobro vemo, kaj so pomenili za OF orožniški stotnik Legat, podpolkovnik Trampuš, Kopač, Mišigoj, prof. Kunst in še vsi ostali na sestankih tam v ambulantt.	I.	V.
»SVET«
na sleherno knjižno polico!
Tovarištvo na življenje in smrt
Zadnji kočevski dogodki, kjer so jih komunisti dobili po glavi, kakor taka roparska drhal zasluži, so pokazali dvoje: da Je naša dodtobranska sila sestavljena lz naših najboljših in najbolj gorečih borcev, sila, ki Je duhovno dorasla komunistični razbojniški miselnosti in vojaško dorasla po nekaj dobrih tednih komunistični »vojski«, ln da Je ta domobranska sila v eni misli tesno povezana z nemškim vojakom, ki je zvest ln Iskren tovariš vedno ter te ne zapusti v najhujši uri, kakor smo bili navajeni n. pr. od laških cesarskih vojakov.
Našemu In nemškemu vojaku stoji nasproti skupen sovražnik: komunizem tn vsi njegovi priveski, katerim velja naš boj.
Ko se jc rodilo naše domobranstvo, se je marsikdo namrdnil, marsikdo ni hotel in maral verjeti, da sc bo ta sila razvila v branik našega naroda, ln marsikdo je upal, da se bo razblinila v nič. Toda v tej sili je grozeče plamtel gnev in se pripravljal na izbruh, ker preveliko Je bilo gorje. Roka Je samo čakala, da dobi nekaj, s čimer bo udarila in maščevala pomorjene rojake. Izropane In požgane domove. In ko Je dobila, Je udarila. Ta udarec se pozna v Kočevju, kjer Je padlo ogromno število komunističnih razbojnikov. To število je tako, da se šc komunistom zdi preveč, in skušajo zdaj svoje upajoče Izraelce v Ljubljani In drugod prepričati, da ni res. Komunistični radio bo seveda razglasil, da so komunisti v Kočevju pobili vse Izdajalce in 15 nemških divizij ter uničili vsaj eno tankovsko divizijo. Ob tem ali podobnem poročilu se bodo naslajali upajoči Izraelci. Pa le naj sc! Naj sanjajo naprej! Spečemu zajcu je laže skočiti za vrat.
Komunistični borci za »narodno« svobodo so med bojem ponujali nemškim vojakom' prost odhod, če se vdajo ln tzroče domobrance njim. Ti osvobojevalci sc skozi borijo, da bi šlo čim več Slovencev pod rušo ln čim več domačij v dim. Navajeni so bili takih kupčij s cesarsko laško vojsko.
Toda sedaj so se zmotili. Pred seboj to pot niso imeli Savojcev. Pred seboj so imeli nemškega vojaka, ki pozna dvoje: kaj je ln kaj prinaša komunizem — to Je spoznal na vzhodnem bojišču — ln kaj je vojaška čast ter pravo tovarištvo. To drugo sl je pridobil v svoji slavni vojaški zgodovini.
Posadka hrabrih kočevskih domobrancev Jc zdržala v Junaškem in tovariškem boju ob strani nemškega vojaka. To Je tista posadka, kt ao Jo Italijanski cesarski izdajalci že ob kapitulaciji hoteli izdati ln Izročiti komunistom, pa se Jc prebila in ušla. Zdaj, ko se je ponudila prilika, da maščuje svoje mrtve soborce, je to storila — in temeljito!
Vemo, da se komunisti dušijo v besu, ker so sl tako krvavo skrhali zobe. Povemo Jim, da si jih bodo popolnoma polomili, ker takih udarcev jih čaka še dosti. Ko Jih bodo dobili še nekaj, jih bo ostalo pri nas šc za njihov poslednji ples. Za konec pa bodo poskrbeli domobranci z ramo ob rami z nemškim vojakom.
Tovarištvo, ki sta ga začela In zapečatila boj ln zmaga v Kočevju, Je v boju proti komunizmu tovarištvo na življenje in smrti
S. D.
f Urednik Viktor Genčič
V	petek, 17. decembra, jc legel k večnemu počitku urednik »Slovenca« Viktor Cen-člč. Pogreb jo pokazal, koliko Jo pokojni Imel prijateljev In znancev, ki so njegov odhod na ono stran bridko občutili.
S pokojnim Viktorjem Cenčlčcm loga v grob eden od slovenskih časnikarskih starešin, ki Je spoznal, kako prav ln koristno more služiti človek s pisano javno besedo Bvojemu narodu ln slovenstvu. To svoje delo Je opravljal do zadnjega z veliko ln nezmanjšano vnemo, dokler ga ni huda bolezen položila v posteljo. Z Isto vztrajnostjo ln žilavostjo je delal kakor so je upiral nezaželeni obiskovalki. Toda volja Je klonila pred višjo Voljo.
Smrt ,1e za delovnega 'človeka bridka zadnja preizkušnja, zanj pa Je bila šo večja, ker ni dočakal tistega, po čemer je njegovo srce najbolj hrepenelo: da hi dočakal lepšo čase svojega ljudstva, za katerega je skozi delal, se z njim veselil ln žalostil, vedno pa ostal ono — dober ln zvest njegov sin.
Naj po zvestem deln v svojem poklicu počiva v miru. Kadar pa se bo našemu narodu po hudi bolezni obrnilo na bolje, bomo naredil) posebno Izdajo in jo naslovili: staremu zvestemu delavcu ln sedanjemu naročniku Viktorju Ccnčlču. Vesel jo bo, obraz se mu bo raztegnil v smeh ln rekel bo: »AU nisem rekel, da bo tako!«
Hišni starešine ‘protiletalske zaščite, poglejte večkrat, če je zaklonišče v redu in podstrešje izpraznjeno. Plinski in vodovodni zapirači morajo biti vedno prosti in lahko dostopni; pazite na to sedaj, ko dovažate kurivo, s
Oficir Štritof
SiiPb in delo dr. ]an. Ev. Kreha za slovenska dekleta v Trstu
Šest se neobjavljenih pisem velikega delavca za narodov blagor
Zares lop) go morali biti Sasi slovenskega katoliškega političnega in kulturnega preporoda, 6asi, v katerih so živeli močni, zdravi, vseskozi nesebični slovenski možje, k) samega sohe skoraj poznali niso, ker so vso svojo ljubezen, vse svoje velike sposobnosti in zmožnosti posvečali samo službi narodu in domovini in ji ustvarjali temelje za najrazličnejše organizacije ter stanove, na katerih je potem narod lahko mirno gradil svojo bodočnost. Časi, ki so nam dajali idealnih mož, doba, ki jo vrgla na površje res najboljše, kar smo imeli in sploh premogli, in feo je na voditeljsko mesto bil postavljen samo tisti, ki je na tako mesto tudi spadal, ne po naključju, ne po zvezah ali familiji, temveč zarndj dokazane sposobnosti, nesebičnosti, ljubezni in skrbi za narod in ljudstvo.
To so bili časi, ko sta krepko orala slovensko politično in kulturno ledino danes že oba pokojna dr. Janez Evangelist Krek in njegov mlajSi in zvesti tovariš ter prijatelj dr. Anton Korošec.
Dolo tedanjih naših mož pač n) bilo samo Iskanje pristašev, osebnih privržencev, hvHlopevcev ln lizunovi Najmanj to, temveč ideja, borba za pravico, za novega človeka tako v zasebnem kakor tudi javnem udejstvovanju. Ce bi tega ne bilo. bi d.nnes ostali za temi ljudmi komaj medli sledovi, kakor so stali za neštetimi drugimi. Tako pa živi nanje ge vedno vroč spomin in ljubezen vseh tistih, ki so z njimi noposredno sodelovali, kakor tudi ljudstva samega, ki še danes uiSIva koristi in sadove njihovega nesebičnega dela.
Bila je predpustna doba leta 1804. Cas norih in praznih veselic, tombol in maške-rad. Tudi tedanja Katoliški* družba v Ljubljani je imela tako tombolo v svojih prostorih na Starem trgu 11. Na tako prireditev je prišel navadno tudi kak važnejši govornik. ki je imel na udeležence prireditve času in okolju primeren nagovor.
To leto je pa prišel med zbrano družbo tedanji stolni vikar dr. Janez Ev. Krek. Vsi so ga navdušeno pozdravili. Komaj jo spregovoril prve besede, «o se oči delavcev in delavk široko odprle in se globoko zazrlo v govornika. Takoj je bilo jasno, da pok. dr. Krek ne bo izgubljal besedi in časa za šaljivo predpustno razvedrilo, temveč je načel takoj zelo resna in težka vprašanja: svojo besedo je močno zastavil v korist delavskega stanu, obširno jo govoril o kapitalizmu in njegovih izvržkih ter mogotcih, se zavzemal za delavsko organizacijo, za društvo mož, delavcev in za socialno zaščito delovnih slojev.
Delavstvo, med katerimi je bilo tndl več tobačnih delavk, je govornika navdušeno spremljajo z odobravnjem pri njegovih izvajanjih. Vse je bilo z njim ene inisli, da je treba it,l takoj na delo in nič več čakati ter odlašati.
In še isto leto je bila ustanovljena »Slovenska krščanska socialna zvezat. V začetku je »prejemala za člane samo moške. Delavke. ki so bile tudi na omenjeni veselični prireditvi, so bile nekam potrte. Imele so vtis, da je pok. dr. Krek nanjo pozabil in da zanje še dolgo časa ne bo nastopila lepša in boljša bodočnost, doba, ko hi se lahko z organizacijo borile za svoje pravice. Toda njihov strah je bil kratkotrajen, ker je pok. dr. Krek mislil tudi nanje ter je v svoji želji ln prizadevanju, da bi tudi ženi pridobil vse tiste pravice, ki so jih moški že imeli ter uživali, že naslednjega leta, t. j. dno 17. januarja 1896, ustanovil »Katoliško društvo za delavke«.
Pravila za društvo je sestavil kajpak pok. dr. Krek sam. Tudi je naprosil tedanjega župnika pri sv. Jakobu Janoza Rozmana in kaplana Matijo Mraka, da sta pre(vzela vodilni mesti v odboru novo ustanovljenega društva. Prvi je bil predsednik, drugi pa podpredsednik. Društvo je imelo svoje prostore na Zabjaku. Dr. Krek je rad prihajal na društvene sostanke ter tam predaval, debutiral, dajal delavkam razne na-
svete in navodila za delo v organizaciji, jim sestavljal razne prošnje in vloge. Ce je pa bil zadržan, ga jo navadno nadomeščal Luka Smolnikar.
Med ostalimi tobačnimi delavkami jo bila na omenjeni predpustul veselici na' Starem trgu kakor tudi na ustanovnem občnem zboru »Katoliškega društva za delavko« tudi tednn.ia uslužbenka ljubljansko tobačno tovarne Franja Petričeva, katoro je po devetih letih službe v tem tovarniškem obratu zanesla življonjska pot leta 1907 v Trst, kjer je dobila zaposlitev kot gospodinjska in hišna pomočnica. Pokojni dr. Krek jo jo dobro poznal s svojih številnih ljubljanskih shodov in zborovanj.
Kot delavna in vneta članica v dr. Krekovih ljubljanskih organizacijah je Petričeva našla hvaležno polje za udejstvovanje tudi med slovenskimi dekleti v Trstu, ki so bile še neorganizirane ter v strokovnem pogledu broz vsake zaščite ln zaslombe. Dekleta so se navadno zbirala n8 sestankih Marijine družbo, katero jo vodil pokojni Guštin Družba je imela tudi svojo hišo v Via Risorto 5. V zavodu sv. Nikolaja je pa bil dom za prenočišča deklet.
Zaradi strokovnega organiziranja tržaških slovenskih deklet je Petričeva lota 1909 stopiU k dr. Kreku in ga prosila za svet. Dr. Krek ji jo tedaj dejal: »Večkrat sem že mislil na ta stan. Zdelo se mi jo, da tudi tu ni vso tako, kot bi moralo biti, vendar nisem vedel, kje in kako naj primem, da si bom na jasnem in da bo prav. Ce vprašam gospodinje, bodo zagovarjale svoje stališče nasproti služkinjam; če bi vprašal služkinje, bi zopet skoraj gotovo vsaj v nekaterih primerih zavzele preostro stališče nasproti gospodinjam, in tako bi se položaj še poslabšal. Ker ste pa vi prlšlj ln mo na to opozorili, ker vas že iz prejšnjih lot poznam, ko ste hodili na naše shode In zborovanja ter donašall prispevke za list, ki sem ga jaz takrat izdajal, zato se zanesem na vas, da ml boste o tem položaju resnico povedali. Povem vam pa že vnaprej, da se bo
dalo služkinje najteže organizirati, ker sl same ne bodo znale ln mogle pomagati in nimajo nikogar ob svoji strani, ki bi njih razmere ln težnje dobro poznal, ln težko se bo našel kdo, ki bi so hotel za to delo žrtvovati, katerega bi sam dobro ne poznal in tudi pravih uspehov bi ne moglo biti. Ve samo bi premalo poznale organizatorično delo, v katerega se je treba dobro poglobiti; tudi je vaš pokliti tak, da ste preveč zaposlene in nimate časa misliti na to. Pri drugih obratih so skoraj povsod možje de-davcl zraven, ki po lastni izkušnji razumejo potrebe delavstva ln vodijo društveno delo«
Dr. Krek JI je tedaj nadalje sporočil, da ravno pripravlja pravila za svojo novo organizacijo J. 8. Z. in da bo že kako uredil, da jih bodo lahko uporabila tudi deklota. Svetoval JI je pa že tedaj, naj sl dekleta ustanove skupino »Poselske zveze«. Naročil ji je tudi, naj deklet* pišejo o svojem položaju v liste. »Ce bi pa kdaj imele pri svojem delu kakšne posebne težave In želje, lahko pišete tudi meni. Dokler sem Se jaz, vam bom pomagal ali drugim naročil, da vam bodo šli na roko.«
To so bila prva dr. Krekova navodila tržaškim slovenskim dekletom za njihovo organizacijsko delo. Opozoril jih je seveda tudi na težave In ovire, ker bo treba »marsikatero žalitev in zaničevanje pretrpeti.«
Slovenske služkinje v Trstu so se teh težav zavedaj e in so se kljub temu lotile težavnega organizacijskega dela. Vsa njihova vsestranska prizadevanja in stremljenja so najjasneje odražajo v odgovorih in navodilih, ki jih je pokojni dr. Krek sporočal gdč. Petričevi v naBlednjih pismih iz leta 1909-1911.
Prvo dr. Krekovo pismo glasi:
Abgeornetenhaus, 14. III. 09.
Draga, lepa hvala za pojasnila.
1.	Po moji misli fie niste dovolj močne, da bi mogle s posebno stanovsko organizacijo stopiti v javnost. V tem slučaju bi morda res nasprotje škodovalo Slovenkam.
Za zjaj bi zadostoval v Marijinem domu klub ali odsek, ki bi se bavil s socialnimi stvarmi.
Tam bi razpravlja!*!
a) osebne zadeve, ki zahtevajo pravnega varstva. V ta	namen	l>i bilo treba	imeti na
razpolago	advokata.	Kdo bi	bil	v Trstu,
ne vem. Ribat morda, a je zdaj često odsoten. Pa	saj	ste same dovolj	kunštne. Nabaviti bi	si	morale	poselskt	red	za Pri-
morsko, državljanski zakonik in natančno povedati, kam gre te ali one vrste pritožba: ali na magistrat ali k sodišču, in kaj se zahteva, da je pritožba pravilna.
V	tem primeru se lahko obrnete na K.
S.	Z., naj ona od dr. Pavletiča ali dr. Pegana dobi pojasnila. Prijatolj — vaš vodja
—	ml piše, da se g. Krlžner zanima za to.
b) Osebne zadeve, ki zahtevajo izpre-memhe poselskega reda in sploh zakonitega varstva poslov. To se tiče sevoda celo države. Take stvari pa v list. Ce je kaj posebno hudega, bi jaz tudi lahko vložil v drž. zboru interpelacijo.
c) Organizacijske stvari, da bi ros v svojem odseku Imele natančne informacije
o	razmerah svojega stanu v Trstu;
č) zveza s služkinjami po drugih iloven-skih mestih. Začetek: Martno društvo T Ljubljani.
»Narodne dame« kaže pustiti pri miru.
V	tem oziru: krotke kot jagnje, previdne kot kače. Tudi kak sunek ali zabavljico — mirno prenesite!
Za Našo moč — lepa hvala. — Reklamirajte!
Pozdravlja
Dr. Krek.
/V
Drugo Krekovo pismo govori o pravilih za strokovno organizacijo slovenskih do-klet v Trstu.
»Angeordnetenhaus, 23. VI. 09.
.Draga,
prilagam pravila, ki še niso potrjena, ki pa — upam — v kratkem zagledajo iz kanc-lije beli dan. Iz njih uvidite, da je seveda knjižnica itd. ne samo mogoča, marveč da je izobraževalno delo zvozauo s podpornim in strokovnim.
Zavod sv. Nikolaja je po svojem namenu patronaža v potrebi miloščine; socialen mu je namen, ustrojstvo pa ne. Strokovno društvo bo te posle opravljalo zase. Ce pa dobite zavod v svoje roke — živele!
(Nadaljevanje na t. tirani.} J
Presodi sam sebe
Kako je « teboj, prijatelj, znanec, tovariš, brat, dekle, žena, sin, učenik? Kako si usmerjen danes, kako si bil pred letom, kako pred tremi, štirimi leti? Presodi sam sebe, premisli, preudari, poglobi se vase in poglej, kam gre tvoja pot. Poznam te že nekaj let in pred leti st se mi zdel povsem dostojen Človek. Takrat bi ne mogel niti najmanj dvomiti v tvojo idealno čistost in poštenje. Dasi je tu pa tam hušknila senca mimo tebe, vendar čez to ni bila niti najmanjša sumnja, ti si ostal v očeh vseh teh, ki to te poznali, prej ko slej načelno čist. Zato sem bil močno presenečen, ko sem slišal, da si tudi ti že zašel med one, ki jim pravijo tolovaji. Ne le presenečen, temveč razočaran sem bil nad tvojim početjem, a ko sem sc končno tega zavedel, se me je polastil gnus do človeka, ki je zmožen takih podlosti.
Prvi znaki tvojega poloma s pošteno človeško družbo so sc pokazali že pred letom. Kadar koli sva se srečala, si se mi izmikal, pogled povesil v tla ter hitel mimo, kakor bi nikogar ne videl. In ko sem te nekoč le ustavil in te nagovoril, takrat sem uganil, kako je s teboj. Govoriti sem hotel odkrito besedo s teboj, kako ti gre, kako misliš in kaj delaš? Prijatelj prijatelju bo pač smel odkrito govoriti kakor brat bratu. — Ali ti si se tako čudno izmikal odkritemu razgovoru, samo to si poudarjal, da si vsega sit, da se ti vse gobi in da naj vse skupaj vrag pobere. Dvakrat, trikrat sem skušal izvleči kaj drugega iz tebe, a si sc le izmikal, čeprav sem ti odkrito priznal svoje misli kot dobremu prijatelju. Ti si samo nervozno zavijal oči, a obenem hitel pritrjevati mojim besedam in mojim obsodbam vse te neizmerne zlobe; vmes si se Še celo dvakrat cinično nasmehnil, kar tudi ni ušlo mojim očem. Nisi bil toliko mož, da bi mi priznal, kam si zabredel, potuhnil si se pred menoj, hlinil sc mi in hinavsko zavijal oči, potem pa hitel k svojirn privržencem in tam grdo obrekoval. Ko sem to zvedel, sem te Šele spoznal.
Prijatelj moj, kje so tvoja načela,' ideali? Kako si se pred leti razvnemal za najbolj sončne strani narodnega življenja. Do solz si bil ginjen v svojem navdušenju, bil si pravi idealist, in človek bi mislil, da boš dal kri in življenje za svoj narod. Zametaval si vse, kar je bilo protinarodno; kolikokrat si se zgražal nad 2idi kot velikimi narodnimi in Človeškimi škodljivci. In zdaj si vsa ta svoja sveta načela zavrgel, na vse svoje ideale pljunil? Prijatelj, v oči mc poglej! Ali mi nc moreš pogledati naravnost, zakaj povešaš pogled? Ne moreš tajiti, tam si v tisti krvavi bratovščini, ki domuje v teminah. Krvave roke imaš, da, od prstov ti kaplja bratovska kri . . . četudi nisi osebno še nikogar umoril, vendar se tudi tvojih rok drži bratovska kri, zato ker si tam zapisan, ker morilcc podpiraš, z njimi sodeluješ, čeprav samo s tem, da jim daješ potuho ali samo skrivaj z njimi simpatiziraš. Krvave roke imaš omadežvane z bratovsko krvjo, ki si je nikoli več no zbrišeš. Pečat brato-morstva imaš na čelu, zato te zaničujem, a narod nas te je preklel . ..
Načela svoja si pogazil, naTodne svetinje opljuval. Za koga se boriš? Mar za blaginjo slovenskega naroda? Za Jude sc boriš, za mednarodno judovsko zalego, proti kateri si pred
-toliko he/Mjdiul. in prav to jc tisto, ki ti, jc razgalilo značaj. Gol materialist si, sebič-ncŽ, ki iščeš ob tej narodni nesreči le lastnih koristi. Kaj ti jc narod, kaj lastni brat, polastil *e boš njegovega bornega imetja, na njegovem grobu boš zaplesal s kjantarico v roki. Kajti Če gledam tvojo ravnodušnost, tvojo brezčutnost ob vseh teh grozodejstvih, me presune strahotna misel, da bi bil tudi ti zmožen plesati na naših grobovih, kakor plešejo človeške hijene na Dolenjskem.
Morda boš temu* krutemu sumničenja oporekal? Nič ne boš oporekal, Saj te že vidim, kako si skomignil z ramo, a okrog ust se ti je nabral ciničen nasmeh. Si res že tako globoko padol v tem letu ofenzive krvave bratovščine? Komu na ljubo si na vse svoje ideale pljunil, za koga se tako strastno zavzemaš? Za Jude, za judovsko zalego, za judovsko nadoblast. Se mar Jud bori za narod, morda celo za bla-
Predsmrtne slike iz kočevskih in ribniških rdečih ječ
Po pripovedovanja vseh, ki so se rešili Iz kočevskih ln ribniških komunističnih Ječ, se Je med jetniki najbolj junaško vedel Župnik Iz Begunj Viktor Turk, ki so ga ko-muulsti zaklali ▼ Grčaricah 24. oktobra. Dasl je bil Že od prvega trenutka, ko so ga 15. septembra v Begunjah zajeli, prepričan, kakšna usoda ga pri »osvoboditeljih« čaka,
ni niti za trenutek Izgubil poguma, ali pa da bi bil žalosten ln malodušen. Tovariše Po usodi je bodril s svojo vero, pa tudi s svojim humorjem In duhovitostjo, vse do zadnji dni jim je prepeval ter jim s svojim preziranjem smrti kazal, kakšen bodi junak. Bil jim je najmočnejša opora ln tolažba.
Pokojni Župnik Je bil tndl dober risar ln slikar. Tudi to svojo sposobnost je v ječi uporabljal za uteli0 svojim tovarišem, katere je pred smrtjo skoraj rse narisal. Nekaj teh risb, recimo predsmrtnih fotografij o junakih, ki s0 padli kot žrtve komunizma, nam je po čudovitih naključjih prišlo t roke ln jih objavljamo v spomin njim, pa
tudi ▼ spomin na pokojnega župnika gosp. Viktorja Turka, ki je s tem, da Je lastno bolečino In naravno grozo pred smrtjo **“ tajeval aer vse svoje človeške sile posvetil samo lajšanju zadnjih ur svojih tovarišev, pokazal In dokazal, da Je bil duhovnik ▼ najglobljem ln najplcmenltejšem smislu to velike besede.
t Trgovee Alojzij Matičič lz Begunj
t Inž. Jože Seljak, komisar »Prevoda« t Cerknici
t Inž. Vojaka, poveljnik junaške posadke t Begunjah
ginjo našega naroda? Smešno misliti. Jud ne pozna naroda nc čustva nc ljubezni do bližnjega; njegovo bojno geslo jc »Smrt narodn, Mvobudn komunizmu J« — n jodovo bojno sredstvo jc laž, njegov bog je raoloh, njegov dom so bančni tresori, njegova ideja je svetovna revolucija, a njegov cilj svetovna nadoblast. Jn v imenu te proklete ideje so njegovi verni učenci zanetili požar na naši zemlji ter pobili strahotno število naših ljudi, a zastrupili s svojim strupom vse tiste, ki nimajo trdnega značaja. Da, prijatelj Emil, med temi si tudi ti. Tudi ti si inficiran, tudi tebe lomi božjast, kadar poslušaš kaj neugodnega proti njim. Koliko si besedičil o Goriški. So pa končno prišli narodni »osvoboditelji«, ti tvoji pajdaši, ter pričeli s s^ojo kaznovalno akcijo nad trpinčeni narod. Onim pa so priznali popolno avtonomijo na tem ozemlju. Mislil sem, da te bo vsaj to kaj ganilo in ti končno odprlo oči, a sem sc zmotil. Hladno si zamahnil z roko in rekel: »To ni važno, glavno je, da bo Goriška komunistična!« Torej ne slovenska, ampak komuni-
stična, mednarodna, jndovskal Kaj naj ti le
rečem na to? Fcj te bodi, podleži Drugega ti po vsem tem nc morem reči. Saj nimaš nobene morale več, nc nacionalne, ne etične, niti človeške. Tudi ti si zmožen ubijati, moriti in celo žive sc/igati naše ljudi, zato ker si inficiran po judovskem vbrizgu. Kakor jc zahrbten, porfiden in zloben brcznarodtii Zid, tako ste zahrbtni, perfidni in zlobni ti in tvoji tolovaji. Tu ste sc potuhnili za hrbtom domobrancev, zunaj na tereuu pa se skrivate za hrbte naših fantov in mož, ki ste jih nasilno pobrali in vlekli v gozdove sebi v kritje, rt je največja perfidnost, ki je je zmožna junaška komunistična vojska. Pravovernemu komunistu jc važno, da on- sam nič nc žrtvuje, najmanj šc glavo. ZAto naj drugi padajo zanj, na tisoče naj jih pade za eno komunistično glavo. Komunista je škoda, brez njega nc more biti bodočnosti; komunist in 2id sta potrebna kot seme za novo dobo. Njihova bojna taktika je varanje javnosti, v njihovih tcmuih silah je kraljestvo lažil
Prijatelj Emil, midva sva opravila. Milo ime imaš, a kruto dušo, zato mi ne bo žal, če se nikoli več nc srečava. Priznam, vsi smo nagnjeni k slabemu, podvrženi raznim nezdravim vplivom in človeškim slabostim, ali značaj je značaj, ostati moraš zvest samemu sebi. Ako sam sebe presojam in vidim, da sem ostal v bistvu to, kar sem bil: zvest svojim načelom, zvest narodu in ljudstvu, tedaj si nc morem očitati, da sem Zašel na kriva pota, a mislim, da mi niti nihče izmed izkoreninjencev ne more očitati, da sem spričo tega izdajalec, ker nc maram med tolovaje.
Sc besedo o moji bivši izvoljenki Pcpini. Predlanskim, ko je bila šc moja dekle, smo ji rekli Pepca in Pcpika. Bila je zares ljubka dekle iu najraje ini je govorila o tem, kako bo dobra in varčna gospodinja. Le to me je nekoliko odbijalo, ker sc je tako rada hvalila, kar naprej, bi o sebi govorila, kako jc vsegn zmožna, kako bo pridna in kako mi bo sladka družica. Nekajkrat se mi je na izletu tudi opila, na kar pa nisem polagal posebne važ-
nosti, ker sem si mislil, da jo je pač vesela družba omamila. Ko je pa prišla nad naš narod ta nadloga, se je moja Pepika sumljivo naglo vnela za OF-arje. Ker mi pa njeno nenadno navdušenje za politiko ni bilo všeč in sem ji rekel, da ta reč ni zaujo, ker se razume nanjo komaj toliko kot moj škorenj, je bila užaljena. Če jc tiste skrivne sestanke opustila. nc vem, pač pa vem, da so jo kmalu nato premamili badoljevski oficirčki. Pričela je kaditi cigarete, Hšpati se in nositi kričave obleke. Nisem bil slep, da bi ne vedel, kako je prišla do njih. Naglo je bilo med nama končano, nisem se več brigal zanjo. Zavrgel sem jo, kakor je zaslužila.
Ko so pa slednjič tisti polizani oficirčki šli, ni bila Pepina prav nič v zadregi. Shajati se jc pričela zopet s svojimi OF-arji, saj je bila itak ves čas y njihovi službi, kakor sem zvedel. Na ljubo te službe je pogazila svojo čast in se vlačila z Badoglievci, a zdaj se vlači z narodnimi morilci. Kako naj ti rečem, Pepina? To, kar si: vlačuga!	Slavo.
Daki ali podoba slovenskega rdečega »heroja«
»Delomržen, zabit, nepismen tat, večkratni morilec in propadlež...«
I Ne pišemo teh vrstic zaradi senzacionalnosti, da bi hlastali za fantastičnimi novi-caml, pa tndl ne, da bi morda »ovekovečili« pomembno osebnost iz prežalostne sodobne Blovenske zgodovine, paC pa zato, da bi pokazali slovenskemu Izobraženstvu, kakšne žalostne, moralno nič vredne ln nečloveške figure Ima za svoje vodnike In malike del naše javnosti, ki se kot senca vleCe za O F* arsklmi gesli, še bolj pa za imeni njenih prvakov.
NI zamere n. pr. brivskemu ln trgovskemu pomočniku, ki nima čase niti zmožnosti, da bi veliko premišljeval, kaj pomeni vsaka OF-arska krilatioa alt pa vsako novo ime, ki se prikaže na rastlinah lističih. Njemu je zapovedano delati »štimungo« za OF in nič drugega.	«
Kdo bo delal probleme, če morda že zjutraj pri kavi zadrhti srce blazirani ljubljanski petošolki ob imenih kot so:	Tomo,
Daki, Tito itd., vsem tem ln še mnogim drugim ni zamere, če kot papagaji ponavljajo stokrat na dan Tito, Tito, Daki, Itaki. Saj ne morejo misliti — Bog Jim je sicer dal telo in dušo, razuma pa nel
Prekleti pa je treba tisto duševno »aristokracijo«, ki v imenu neke kulturne produktivnosti zavzema najvišja mesta, a s svojo navidezno politično brezbrižnostjo moralno, velikokrat pa tndl dejansko podpira ali pa vsaj malikuje vse destruktivne, nemoralne in nenarodne zločinske ljudi, ki dajejo današnjemu bratomornemu klanju najvidnejši ln hkrati najsramotnejši pečati
Ta klika se je hote ponižala na stopnjo petošolke. Prav tako bere zakotna, od pol-izobražencev sestavljena radijska poročila In jim sveto verjame ter prav tako ponavlja in prišepetava imena Tito, Daki.
Jeseni 1941 so srbski raznmnlkl kot en mož — med njimi je bil tudi predsednik Srbske Kraljevske Akademije dr. Aleksander Belič — podpisali oklic narodu, naj pre, noha s škodljivim medsebojnim bojem. Obsodilo je anaoionalni komunizem.
Kdaj je pa naša višja kulturna družba obsodila medsebojno klanje, kdaj je obsodila ubijanja, umore, trpinčenja in nasilja po vsoj slovenski zemljil Ta družba skomiga z rameni In molči In Ima za svojega naoio-nalnega ln kulturnega malika n. pr. Dakija.
Tem krogom torej podajamo podobo Dakija ln njegove družine, da sl jo bodo lahko prepisali v spominsko knjigol
i	•
1 Pred petdesetimi leti je prišel lz vasi Sajovče v Čičariji 14letnl kovaški vajenoo Jote Semič in se naselil v Velikem vrhu na Blokah. Tu je odprl kovačijo ln koval do dunes. Poročil se je z Marijo, rojeno Anzelc, na Studencu. Mož je bil tudi lovec in je dosti pil. Zaradi tega je družina trpela veliko pomanjkanje.
Zenl je bolezen zagrenila življenje. Začela se je ogibati ljudi in tudi cerkev je popolnoma opustila. Tudi doma niso nikdar molili.
Sosedje pripovedujejo, da so morali vsako Josen posojati kovaču Semiču denar, da sl je drva kupil. Po letu 1941, kar Je njegov sin roditelj pri OF, pa je start Semič posodil sosedom že lepe denarje. Zakonca Se-mičeva sta imela 7 otrok.
Najatarcjši je Joie, star okoli 45 let, poročen s Frančiško Tekavoc z Raven, brez otrok. Jože je izučen kovač in je koval doma do lani. Bavi se tudi z lovom in je bil kot loveo v službi znanega ljubljanskega zdravnika dr. Lavriča, ki je brat Bedanjega komunističnega župana, na Blokah, gostilničarja Aleksandra Lavriča. Jože Semič se do vojne ni vtikal v politiko. Kot lovec je bil prijatelj pokojnega župnika Hrena. In tu Be pričenja njegova skrivnostna vloga v OF.
Od zanesljive priče smo zvedeli tole:
Jože Semič je bil lansko leto februarja obsojen na konfinaoijo in je bil do letošnjega aprila v Italiji. Na prošnjo pokojnega župnika Je bil Izpuščen in je takoj pristopil k Vaški straž).
Poveljnik Vaške straže ni bil voljan sprejeti ga, toda župnik Uren se je zavzemal zanj, češ da je zanesljiv.
Po tem sta bila pokojni župnik Hren ln Jože Semič najboljša prijatelja. Semič je bil osebni stralnik iupnika Hrena. Pokojni župnik je Semiču kljub opozorilom poveljnika straže zaupal vse in ga Imel stalno pri sebi.
Prišel je 8. september. Poveljnik Omerza se je botel s posadko umakniti, Semič Jože pa je pregovoril župnika Hrena in skoraj vse fante, da so vztrajali v Novi vasi. Dokazoval je, da komunisti sploh nimajo orožja, da imajo samo dva zarjavela mitraljeza, pa nekaj pnšk. To Je trdil do 13. septembra zvečer, ko so prve rdeče patrole napadle Novo vas. Do zjutraj je bil obroč že sklonjen. Tedaj je prišel Semič k žnpniku, rekoč: »Gospod župnik, bežite, ker vas bodo ubili!«
2upn!k se Je skril v županov skedenj v seno. Za to skrivališče sta vedela samo župnikova sestra in Jože Semič. Ker komunisti niso mogli župnika najti, so javno razglasili, da bodo vsako aro ustrelili S fante izmed zaprte posadke. In tedaj je nekdo pokazal, kje je župnik. Neka priča trdi, da je bil to Semič.
Za župnika Hrena so prosili vsi ljndje, toda Kidrič, ki je bil takrat na Blokah v hiši Aleksandra Lavriča v družbi Edvarda Kocbeka ln njegovega tajnika Brejca ter generala Ceruttija, je rekel:
»Sploh ne, tako svinjo moramo nhltll«
In res so ga nbill 14. septembra ob 8 zjutraj za konzumom. Vloga Jožeta Semiča, ki je polem pred Nemci zbežal, je pri tej reči zagonetna.
•š
Drugi otrok je Marija, stara 88 let. samska. Služila je na Blokah, v Ljubljani, v Čičariji In do 1942 v Zagrebu ln potem se je vrnila domov. Imela je zveze s pokojnim trgovcem Lenarčičem ln svojim bratom Da-kijem. Razvijala je kot terenka živahno agitacijo, zlasti med dekleti. Nosila je tolovajem hrano. Lani pa je šla v internacijo in se vrnila po kapitulaciji domov, kjer opravlja torensko službo. Nedavno se je pobahala:
»Nocoj bo naš predsednik prišel na večerjo. Z motorjem se bo pripoljal.« Predsednik — to je brat Daki.
Tretji otrok je Matija, star 86 let. Izučen kovač. Je priden, toda velik pretepač. Poročen je z Marijo Hiti iz Volčjega. Vedno je trdil, da nima nobene zveze s komunisti, pozneje pa je bilo ngotovljeno, da se je udeleževal bojev prt Sodražici. Dokazano je po pričah, da so ga potrebovali kot ocenjevalca daljave, Cndno je tndl to, da ni bil mobiliziran, temveč je bil ves čas doma. Opravlja slnžbo rdečega detektiva.
Četrti otrok je Jolefa, stara 84 lot. Bila je služkinja po domačih krajih. Zdaj je že devet let poročena pri Zagrebu z mesarjem Vidicem. Edino zanjo ljudje ne vedo, kaj dela.
Peti otrok je Ivana, služkinja, stara nekaj čez 80 let. Živi v divjem zakonu z Jano-zom Urbasom, šoferjom, ki je avto prodal in kupil hišo v Stožicah. Ko se je vrnil Iz Internacije, je odšel na Bloke k tolovajem ln bil šef mehanične delavnice razlaščenega Jakoba Ponikvarja. Ko so odgnali Ponikvarja, je dejal:
»Tega ne bo več nazaj, to bo zdaj naše.«
Kot šef je z revolverjem silil ln prlga-| njal delavce. Cndno je, da Jo pobegnil lz
rdečega raja. Grozil je, da bo ubil poveljnika posadke v Novi vasi.
Ivana je bila glavna kurirka za bloške kraje. Hodila je preko Iške na Bloke. V Sodražico je nosila saharin. Bila je obsojena na 6 let zaradi tega. Kje se sedaj mudi, ni znano.
Sesti otrok je Janez, rojen 1914, izučen kovač. Koval Je do leta 1941. Imel je zveze s pokojnim trgovcem Lenarčičem iz Nove vasi. Maja 1942 je odšel v hribe in bil pri komunistih do Italijanske ofenzive. Med tem časom Je ubil 5 ljudi na Dolenjskem. Tako se je pobahal junija 1942 proti Jožetu Prazniku z Runarskega. Ubijal je tako, da je klečeč na žrtvi zadal po 6 ran 7 nožem. Lansko leto je dobil od komunistov 20 dni dopusta z nalogom, da ubije 10 ljndl. Toda ofenziva ga je prehitela. 2. julija je prijel Alojzija Milavca Iz Vel. Vrha v družbi dveh tolovaev. Ob ofenzivi se je javil italijanskim oblastem. Bil je zaprt v Ljubljani ln nato odpeljan v Internacijo. Zdaj dela kot kovač.
Sedmi otrok je Stane — * tolovajskim Imenom Daki. Rodil se Je 1915. NI se Izučil ničesar 2e v rani mladosti je kazal lenobo.
V	ljudski Soli je dvakrat zaostal, zato Je skoraj nepismen. Učil se je dve leti za peka na Rakeku pri Urbasu in odtod pobegnil v Ljubljano, kjer se je nčll mesec dni, nato je ušel med postopače na Dolenjsko. Veliko Je postopal okoli Lašč, kjer je bil tudi zaprt zaradi tatvine. Živel je pet let brez dela. Domov ga medtem ni bilo. Leta 1985 Je bil Izdan pregon, ker ni prišel na nabor.
Ko se je orožnikom posrečilo, da so ga prijeli, so ga odpeljali na Izredni nabor v Ljubljano. Ko je bil potrjen, je služil 6 mesecev pri planincih na Sušaku, postal je kaplarskl pripravnik.
Decembra 1986 je dobil mesec dni dopusta. Po končanem dopustu je pobegnil v Nemčijo, a je bil na meji prijet in s silo odpoljan na Sušak. Pred Sušakom je skočil z drvečega vlaka in pobegnil. Leta 1987 se mn je posrečilo niti v Nemčijo ln v Francijo, od tam v Španijo med rdeče, Kaj je tam počenjal, sl lahko vsakdo misli. Tam se je šolal za revolucijo pod Baeblerjevim vodstvom.
Po polomu španskega komunizma se je zatekel v Francijo ln po zloran te je postal nemški ujetnik. Po zlomu Jugoslavije je prišel do Novega mesta In tam je ^11 lzpuščon. Vrnil se je domov. Po dveh mesecih je zaprosil za dokumente. Na prošnjo pokojnega župnika Hrena mu Je na lastno odgovornost sestavil listine občinski tajnik pok. Marinšek, ker je Daki zatrjeval, da se bo poboljšal ln vrnil k rednemu življenju. Rekel jo. da bo šel za vratarja v hotel, ker' da zna dosti Jezikov. Verjeli so mu, zato bo mu pomagali.
Avgusta meseca 1941 se je	Stane	Semič
doma	skregal	In Izginil brez	sledu.	Prvič
je njegovo Ime zaslovelo šele spomladi 1942, ko je v družbi treb »tovarišev« zagrešil tolo umore:
Ubil je gozdniga čnvaja	na	Karlovicl
pri	Vel. Laščah. V	Bell vodi	pri	Dragi je
ubil voznika, ki je vozil hlode Primoževega iz Segove vasi (Loški potok). Poklal je neko družino v Krvavi peči pod Robom. Umor bo zagrošili on, nbiti Centek in še dva tovariša Iz	okolice	Lašč. Umorjeni	so bili oče,
mati ln dva sina. Aprila meseca 1943 je prišel	ppnoči	v Vel. Vrh v	hišo	Ivane
Zgono, ki je zbežala na streho; tara jo je z mitraljezom ubil.
Kakšno službo je Imel v začetku, ni znano.	Verjetno, da je	bil že od	vsega začetka
nadzornik »vojske«.	Dognano	je	le, da je
postal komandant bataljona, ko Je spomladi 1942 zavzel Sodražico. I.etoB spomladi je postal komandant Tomšičeve brigade In od te-
dmaj je njegova »vojaška slava« hitro rasla. Po	zlomu	Italije je	sodeloval	pri napadih
na	Vel.	Osolnik in	Grčarice,	»jer je sam
postrelil 24 ljudi, na Bloke, bil v Pudobu in »naskakoval« Rakek.
Med nemško ofenzivo je premaknil svojo brigado s Krima na Javornik. Imel je občiitne izgube pri Gor, Jezeru, ko se Je vračal z Javornika proti Blokam. Najuo-vejša njegova uspeha sla klanje na Grahovem in v Vel. Laščah.
Tisti, ki ga poznajo že od otroških let, in tisti, ki so služili v njegovi brigadi, ga opisujejo takole:
Visok	je komaj	160 cm, je	širok in plečat. Ima	nizko čelo	in vedno zre v tla. ni-
kdar ne pogleda človeka v oči. Je zelo zakrknjen, ne govori veliko, bere slabo kakor otrok. Drzen je in pa vztrajen v slabem. Ne popusti nikdar. Nima posebnih vojaških sposobnosti. Načrtov ne zasnuje, kaže
pa veliko spretnost pri begu svoje edinice. Je zelo trmast in zabit, toda skrajno krut in brez morale. Ljudi strelja s posebnim užitkom.
Danes ima velik ugled mod tolovaji. Dejansko pomeni zanje več kot vsi Avšlčl ln drugi »generali«. Nekateri mislijo, da bodo rdeči z njegovo smrtjo izgubili vse. Posebej je treoa pripomniti, da je on skoraj edini še živi »Spanec«, ker so drngl vsi padli.
Delomržnež, zabit, nepismen tat, večkratni morilec in ropar, moralno in človeško propadla duša, človek, ki bi se ga v poštenih razmerah še pes na daleč ognil -» to je torej heroj nekaterih ljubljanskih 11» terarnib in meščanskih krožkov.
Slovenski kmet bi vzel samo njegovo sliko, jo pomolil tem finim ljudem pod nos, rekoč:
»Tu se špegiaj, grešna dušalc
Kako bi storita kmečka gospodinja
Za vsako državo voljajo ista gospodarska načela kakor za proprostega kmeta; kolikor pridela, toliko ima. Kolikor lahko proda od svojega pridelka živeža, lesa, lanu Itd. — toliko dobi denarja, do si lahko kupi, kar mu manjka in česar sam ni mogel pridelati: sol, petrolej, obleko in obutov, pa tobak in vino, knjigo in časopise, če zmanjkuje živlt, bo stradal, če potrebuje denarja za popravilo hiše, si ga mora najeti in plačati z obrestmi vred,
—	če ne morejo vsi živeti od pridolka, more Iti nekaj ljudi od hišo s trebuhom ra kruhom — k sosedu pomagat ali v tujino. — Ali Jo priden ali nemaren, za to ga nihče ne vpraša, vso posledico mora nositi sam...
S toga preprostega stališča si moramo ogledati tudi gospodarstvo v naši pokrajini. Koliko ljudi moramo preživeti, kakšni so naši izdatki in naši dohodki? Koliko pridelamo ln koliko potrebujemo sami zase? Koliko od svojih pridelkov lahko prodamo in koliko moramo te dokupiti?
V naši veliki družini Imamo sorazmerno zelo mnogo takih, ki sede po pisarnah in ki ne ustvarjajo nikakih dobrin, temveč so samo gospodarski ali upravni aparat, posredovalec. Zelo mnogo imamo onih, ki žive pri hiši, imajo zgovorjen »kot« — to so upokojenci. Za delo Je ljudi sorazmerno precej malo.
In kaj pridelamo? Koliko?
2lta smo pridelovali v bivši Dravski banovini ca 170 kg na prebivalca.
Kako j£ to malo — razvidlmo pravilno telo, če primerjamo ta pridolek z onim v drugih državah.	Nemčija pridela čez	100 kg	žita na
prebivalca, Italija 247,	Francija	575. in	te drža-
ve žito šo uvažajol
Goveje živino in prašičev smo te neka| Imoli, — pa Je skoraj vse uničeno. Uvažati moramo	tedaj večino	živeža,	pa vse manu-
fakturne	potrebščine,	sol, petroloj,	sladkor,
kemikalije, zdravila itd.
V lotu 1941-42 smo dejansko uvozili za civilno prebivalstvo okoli 24.000 ton moke in testenin, 2960 ton sladkorja, 955 ton maščob itd. V preteklem lotu jo bilo uvoza nokaj manj.
V toliko smo samostojni In svobodni glede prehrene... Uvažati moramol
' Pa poglejmo, kaj lahko prodamo In Izvozimo.
V letu 1941. smo pridobili n. pr. 6J*/«, v lotu 1942. pa colo samo 51'/» one množine lesa kakor v letu 1959. Vrednost vsega, kar smo Izvo-zlil v preteklem letu, no bo znašala dosti več ko S00 milijonov lir, — uvoženo blago pa bo presegalo vsoto 700 milijonov lir, računano po nizkih uradnih cenahl
In v takem gospodarskem položaju se gre-mo vojske, boje za »osvoboditev«, — pa uničujemo delovno silo, gospodarske poslopja ln orodje, iztrebljamo živino, požigamo domove, uničujemo naprave...
Kaj, če bi nam ros kdo dal »svobodo« prav v tem smislu, da se sami preživljamo, sami plačujemo svoje uredništvo In upokojence, —
pa da bi dobili samo toliko, kolikor lahko plačamo s tem, kar pridelamo In izvozimo?? (Ne z boni...)
Najkasneje v mesecu dni bi Imeli mod tedanjimi ponosnimi in domišljavimi gospodi Iz Ljubljane več vlačug, kakoi smo imeli žensk-vlačug pred nokaj meseci.
Gospodinja, preprosta kmečka ženska, bi skušala v takem primeru rešiti domačijo ne-kako takolo:
Najprej bo rekla možu: »Nehaj piti In kaditi, nohaj postopati, pa delaj, delajmo vsi, kar nas je pri hiši! Ne bomo jedli jajc pa mleka, ki go pridelamo, jodll bomo ovsen močnik — pa prodali belo moko, — zlasti pa nohaj razbijati in uničevati!
če šo ne bo šlo, bomo pa dali lanla za pastirja, namesto da bi hodil v šolo, deklina bo šla pomagat sosedom, da bo tam jedla.«
In tako nekako bo moralo biti pri nas. Sila razmer — če bi morali živeti samostojno, — nam bo narekovala:
Vina nič več! Do zdaj ste ga spili v snom letu čez 10 milijonov litrov v vrednosti vsaj 170 milijonov lir. Tobaka nič več. Namesto pajčevinastih nogavic za nekaj dni bodo žen-sko nosilo doma izdelane nogavice iz volno ali bombaža! Modnih norosti nič več — obleci se pioprosto, pa ne izzivaj s svojimi maškaradami. Namesto svile — srajca iz doma pridelanega lanu. Namesto šminke — delo na soncu. Namesto garnitur za strižonje nohtov — delo na njivi.
Pa delati — delati vsi, da so preživimo In popravimo škodo, ki jo Je dedec v svoji pijanosti naredil, če ne, pojdemo kot kajžarskl otroci po svetu s trebuhom za kruhom...
Dedec se bo v svojem deliriju morda ie enkrat za slovo napil, pa zažgal lastno hišo i in v njej končal življenje. Naj grel tena in nepokvarjeni otroci ne bodo šli za njim.
NI treba, da bi prav vsi Slovenci naredili samomor iz obupa ali Iz pijanosti. V najslab-tem primeru bomo šil lahko slutit za hlapca k sosodu, za delavca kam v tovarno, za doklo v mesto in bomo delali In garali In Sledili, dokler ne bo požgani dom zopet stali
Za božič,
za god, za nagrado, za vsako priliko je najlepše darilo
Quo vadiš
Roman v slikah I
Dobite ga v uredništvu »Slovenskega doniac.
Nadaljevanje e 3, strani.
Moj namen jo ta-le: Kakor hitro so strokovna zveza pri vas oživi, nastavi osebo nalašč za tako delo — tajnico. Bog daj, da bi kmalu mogli Vi to prevzeti. O tora pa za sedaj še ti bol
Posl,ovnik, ki jo poglavitna reč, som že Izdelal; upam, da Vam bo všeč.
Za ure tako-le: Po našem obrtnem zakonu je največji dopustni delavnik'11 ur; po moji sodbi b[ so to moralo tudi za pošlo določiti. Naduro — plačano!
Zdravi
Vaš vdani
Dr. Krek.
NB. Bog plačaj za SL Jakobi 0*0
V	tretjem pismu dr. Krek odgovarja na vprašanja slovenskih deklet v Trstu glede lastnega doma — posvetovalnice. Pismo se glasi:
V	Ljubljani. 81. X. 09.
Draga,
1. Tista dva vinarja sta že v rednem
prispevku.
2. Lastni dom? Prej bo to težko mogoče, preden se ne ustanovi zavarovalnica za starost. V zakonu je, da so lahko — za zmerne obresti posodi denar iz posojilnice na- hišo za delavce. Potem bi šlo tudi v Trstu. Prav b( pa bilo, ko bi se za to reč dobili tudi slovenski občinski svetovalci.
3. Posvetovalnica bo mogla uspešno delati Se-le, ko se število udov zelo pomnoži.
Knjigo bodo kmalu gotove.
Prisrčno me* veseli, da te Je zbudilo zanimanje za stvar.
Ko se ustanovi skupina, bomo Itak večkrat skupaj.
Pa veselo na dolot
Zdravi Vi ln vse somlšljenleel
Dr. Krek.
0*0
Po teh predpripravah Je bila 10. maja 1910 ustanovljena v Trstu skupina poselske zveze J. S. Z.
Slovenska dekleta v Trstu so tedaj začela misliti tudi na svoj list. Bame niso bile gotovo, če bodo to nalogo zmogle. Pa se je Petričeva obrnila s pismom za nasvet na dr. Kreka. Ta Jt pa tako-le odgovarja z Dunaja:
Abgeordnetenhaus, 21. V. 10.
Draga naša prvoborlteljiea,
Jllha ml je poslal Vaše pismo.
^	i
"TiZvi	ČC-v,
/izb ( OŽJ? /Z-r	,
Za zdaj bi z listom še ne bilo mogoče izhajati. Organizacija bi se morala prej razširiti, sicer pridemo v dolgove ln s sramoto končamo.
Neka cikorija bi bila ta-le: Pri Domoljubu bo Izhajala mesočna priloga za ženske. Tam hi poleg N. M. mogli obravnavati tudi vprašanja Vašega stanu. Pišem L. Smolnikarju In ga opozorim na Vaše sodelovanje. Upam, da Vam tudi sam piše.
O	Vašem načrtu samostojnega lista pa ka-snejel
Zdravil
Vaš
Dr. Krek.
Naslednjo — peto — dr. Krekovo pismo govori o potrebi shodov, starostnega in onemoglostnega zavarovanja tor šole za gospodinjske in hišne pomočnice ter glasi:
Abgeordnetenhaus, 7. VII. 10.
Draga,
zdaj Imam pododsek na Dunaju o zavarovanju. ki ga ne bo pred avgustom konce. Naročil sem Zvezi glede na peticijo na deželne zbore. Jeseni bodo zborovali. Prej bi pa kazalo par shodov: oden v Ljubljani, eden v Trstu.
Tudi zavoljo Vaše šole sem naročil dr. Zajcu Druge stvari so pa take, da se morejo obravnavati samo ustno.
Iskrono pozdravljam
Dr. Krek.
0>0
fiesto dr. Krekovo pismo, ki ga je poslal Petričevi v Trst, se bavi zopet z vprašanjem lastnega doma za slovenska, dekleta v Trstu ln njihovim glasilom. Dr. Krog Jim dajo sledeča navodila in nasvete:
Ljubljana, 11. V. 11.
Draga,
1. Zavod za brezposelne in t. z. Ledlgen-helm za dekleta, ki ne stanujejo, kjer dolnjo, naj bi bila obenem. J. S, Z. lahko to reč vodi, četudi ne vsakemu vidno.
Denar? Za hišo in predelavo bi se morda dala dobiti garancija za posojilo do 90% vseh stroškov po WohnungsfUrsorgeamt — 'Ar-heltsnilntstcrlum. Treba bi pa bilo 10% Ina-bratl drugod In poleg tega zagotoviti obresti in amortizacijo. Moj svet:	NapraVdte
stavbno zadrugo za ta namen po pravilih, ki se dobe pri Arboltsminist. — Dunaj. ZdikJ še niso izdelana, n bodo kmalu! Deleži naj bodo n. pr. po 10 K, da se jih lahko mnogiji
udoloži. Nekaj deležev vzame gotovo tudi Vaša posojilnica.
Agltncljn za ude — v velikem: tudi pri nas bi se jih dobilo.
Za drugačne dohodke: a) od romarskih vlakov — Brezje — so da vedno prihraniti do 100(1 K; b) morda loterija.
Ker jc mnogo Kranjic, prošnja na naš dež. zbor; ravno tako na goriški.
Odbor J. 8. Z. skupine. Torej bi bil obenem odbor stavbne zadruge; pa bi šlo.
Na Dunaju	bi	se tudi	dala izposlovati
lotna	podpora,	a	prej se	mora nokaj po-
kazati.
O	teh stvareh	poučim	glavni odbor J.
8- Z.,	ki bo šel	potom rad	v vseh ozirih na
roke.
Časopisi: Naša gospodinja je res glasilo kmečkih gospodinj.
»Domoljub«, »Naša moč« se borita za prostor. Povem pa v oheh uredništvih, naj se ozirajo na Vaša vprašanja. Za nekaj časa bo pomagalo, za dolgo ne. Jih poznam.
No svoj list še dane* ni mogoče misliti, dasi bi bila ta reč mogoča in dobra.
Zdravil
Vam vdani
Dr. Krek.
Dr. Krek je tudi večkrat sam prišel v Trst ter dekletom predaval ln govoril na njihovih sestankih. Pošiljal je pa tja tudi druge svoje sodolnvce.
Vsebina teh do sedaj še neobjavljenih dr. Krekovih pisem nam ga zopet prikazuje v vsej dobroti in skrbi ter ljubozni in predanosti svojemu ljudstvu ter njegovim delovnim in trpečim slojem. Pisma so. kakor vsa ostRla Krekova pisma, nnravna, ed-krita, neprisiljena, jodrnata in brez slehernega hinavskega besednega lepotičja. So izraz resnično globoko občutene skrbi za podporo in koristi trpečega slovenskega sloja, slovenske služkinje, ki je morala zapustiti svoj rodni dom in oditi za kruhom v veliko mesto.
Tako Je govoril, pi8Rl in delal pokojni dr. Krek. Zato danes prav dobro razumemo »skrivnost« zaupanja, ki ga je Imel narod do njega in ljubezni, s katero sc ga je oklepal in mu sledil. In ni bilo prav nič čudno, da so taki ljudje in naši možje postali narodnt voditelji. Saj jih je narod sam izbral in določil za to ter jih zato tudi vedno priznaval. Pa saj jih je tudi lahko, ko ao ga pa znali pravilno voditi in mu ob vsaki priliki dati pravo besodo in pravilen »veti
J. K.
S. S. V A N D I N E :
Dosedanja vsebina:
Na somoinein Stammovem posestvu v Inwoodu so se Stainmovi go-stje po domači zabuvi šli kopat v tamkajšnje jezerce. Prvi skoči v vodo Montugue, _ zaročenec Stammove sestre Berenike, ter izgine brez sledu. Hišni prijatelj pri Stammovih, Le-land, obvesti o dogodka policijo, ki takoj začne s preiskavo in zasliševanjem.
Hišni prijatelj Staminovili Leland in igralka Rosite Steel c valita krivdo drug na drugega, hišnik Trainor tudi ne inore povedati ničesar bistvenega, Me Adamova pravi, da Monta-guejcvc smrti ni pričakovala, čeprav st jo je želela kot vsi drugi, Rudolf Stnmm, ki se kopanja ni bil udeležil, ker je bil po izpovedih drugih preveč pijan, pa tudi pove med drugim, da »Montnguojeva smrt ne bo preveč velika izguba zu človeštvo«. Žal pa mu je, da vrag raje ni vzel njegovega finančnega svetovalca Greefa. ki da mu že precej časa greni življenje. Mnenja je, du bo vsa stvar pojasnjena, ko spuste vodo iz jezeru in najdejo Montaguejevo truplo.
Med njegovim zasliševanjem se zasliši silen krik Stammove matere Matilde iz njene sobe v zgornjem nadstropju. O njej pravi Leland, da se ji včasih malo meša in du ima omenjeno jezero čuden vpliv nanjo. Pri zasliševanju gospa Stammova pove. da je Mo-ntaguejn ugrabil zmaj, zaščitnik Stammove hiše, ker da je bil sovražnik Stammovih. sovražnik zato, ker je premamil njeno hčerko Bereniko, ki^ je ni bil vreden. Nihče od Stammovih da ni kriv Montague-jeve smrti. Zmaj da je odnesel Montaguejevo truplo in ga skril, kakor to stori vselej, kadar koga ugrabi. Zato je po njenem prepričanju nesmiselno iskati truplo v jezeru samem.
VI. poglavje.
Nedelja, 11. avgusta, ob 2.20.
Odšli smo dol na širok hodmlk, Vanče pa se je vrnil v salon.
»No, pa dobro, si zdaj končal?« ga Je nejevoljno vprašal Markbam.
»Se ne.«
Redkokdaj nem bil videl Vanceja, da bi se bil tako resno in tako trdovratno zavzemal za to, da se mora preiskava nadaljevati. Vedel sem, da se je silno zanimal za tisto histerično pripovedovanje gospe Stammove, nisem pa tedaj še mogel razumeti, iz kakšnega razloga se jo zavzemal za nadaljevanje preiskave, ki 6e mi je včasih zazdela čisto odveč in celo tragična. Vanče je stal pred pečjo. Videti je bilo, da je s svojimi mislimi nekje drugod. Njegovo čelo so jo nabralo v številne gube. Več minut je opazoval dim, ki se jo v lopi vijačnici kadil iz njegove cigarete. Nenadno pa je nalahno zmajal z glavo, ko da bi se bil znova zavedel vseh tedanjih okoliščin, se obrnil k Lol.apdu, ki je stal poleg mize, in ga
✓	vprašal:
im olkam gMpa fitaminov«, ko
'je govorila o drugih žrtvah, katerih trupla je zmaj skril?«
Leland jo prišel y zadrego in si je ogledoval pipo.
»Nekaj resnice je le bilo v tej njeni pripombi,« je slednjič odgovoril. »Kolikor je meni znano, sta dva Človeka res našla smrt v tem jezeru. Toda gospa Stammova je verjetno imela v mislih tudi čudne pravljico, ki jih stare ženske pripovedujejo o skrivnostnih izginotjih ljudi v jezeru še v projš- j njih časih.«	;
»In kakšna sta bila tista dva resnična j primera, ki ju je imela v mislih t«
»Prvi se je zgodil približno pred sedmimi leti, takoj po tistem, ko sva se s Stammom vrnila s potovanja na otok Cocos. Dva sumljiva človeka sta se potikala tu okrog — verjetno sta imela namen krasti
—	in eden od njiju je padel čez pečine ob najbolj oddaljenem bregu jezera in, kakor vse kaže, utonil. Dve šolarki iz soseščine j sta ga videli, kako je padel, policija pa je ^ potom prijela njegovega pajdaša, ki je med zasliševanjem potrdil, da je oni drugi izginil.«
»Izginil?«
Leland je pritrdil s Žalostnim obrazom.
»Njegovega trupla niso našli.«
Nekaj zaničljivemu posmehu podobnega Je bilo na Vancejevih ustnicah, ko je vprašal:
»In kaj mislite vi o temt«
»Stvar se da pametno razložiti samo na en način,« je odvrnil Leland s precej odločnim glasom, ko da bi samega sebe hotel prepričati, da je res, kar govori. Prekop je včasih poln in Čez jez toče dovolj vode. da plavajoče truplo lahko odnese dalje, če ga tok pod določenim kotom zgrabi. Truplo tega človeka je voda verjetno potegnila čez jez, nato pa ga odnesla v Hudson.«
»To jo nekoliko zamotana razloga, a « tem ni rečeno, da je ne bi. bilo mogoče zagovarjati... Kakšen pa je bil drugi primeri«
»Neko popoldne se je skupina otrok prikradla na Stammovo posestvo in se šla kopat v jezoro. Eden od njih, če so prav spominjam, je skočil z neke čeri v vodo na kraju, kjer je bila precej globoka, \n fle ni več prikazal na površje. Ciin so oblasti za to zvedele — nekdo jih je telefonično obvestil, a kdo, ne vem — so jezero natančno preiskali, a nikjer ni bilo nobenega sledu zn truplom. Ko so se časopisi Že na široko razpisali o tem dogodku, pa so dečkovo truplo našli y Indijanski jami na drugi strani Cloveja. Deček jo imel počeno lobanjo.«
»Ste tudi m fa dogodek našli kakšno irazlagol« je vprašal Vanče nekoliko rezko.
Leland ga je naglo ošinil z očmi.
»Po mojem mnenju je moral doček, ko je skočil v vodo, z glavo prileteti ob tla, drugi otroci iz njegove družbe pa niso hoteli pustiti trupla v jezeru, ker so se bali, da jih bo kdo dolžil krivde, in so ga prenesli v Indijansko jamo ter ga tam skrili. Morda je celo eden od njih ■Samih telefoniral na policijo.«
»2e. To je sila enostavno.« Vanče se je in zrl predse in so zamislil. »Tn ta fjVa primera sta	tako zapičila gospe Stammovi
y njeno bolno glavo?«
^ »Gotovo,« Je potrdil Lojaud,
Sledil je kratek molk. Vanče je hodil počasi gor in dol po sobi. Roke je imel v žepih, glavo je imel sklonjeno na prsi, cigareta pa mu je medtem v ustih ugašala. Dobro sem se zavedal, kaj naj pomeni takšno njegovo vedenje. V hipu se je porodila v njegovih možganih neka misel. Spet je zavzel svoje prejšnje mesto pred pečjo in ugasnil cigareto tako, da jo jo pritisnil ob kamen na ognjišču.
»Omenili ste vajino potovanje na otok Cocos,« je spregovoril čisto tiho. »Vaju je vlekel tja zaklad z «Mary Dear*?«
»Da. Druga skrivališča zakladov so vsa preveč negotova. Glede zaklada kapitana Thomsona pa ni nobenega dvoma, da je nekje in da jo prav gotovo tudi največji.«
»Ste se držali Keatingovoga zomljo-vida?«
»Ne čisto povsem.« Videti je bilo, da se je tudi Leland, ne samo mi, čudil načinu Vnncejevega zasliševanja. »Na Keatingo-vem zemljevidu so povsem romantične označbe, kakor je na primer tista o vrtečem se kamenju pod zemljo itd. Stnmm se je na svojih potovanjih držal nekega starega zemljevida, ki je bil narejen že precej pred letom 1838., ko so Angleži raziskovali otok Cocos. Ravnali smo se po označbah na zemljevidu, o katerem je bil on prepričan, da je dober, izpopolnjeval pa ga je z uradnim zemljevidom ameriške mornarice.«
».Te bil po Stammovom zemljevidu ta zaklad zakopan nekje pod zemljo na otoku?« je nadaljeval Vanče.
»Podrobnosti glede toga so bile nekoliko zmešane. Vprav to je bilo tisto, kar je uspelo Stani mu in moram reči, tudi meni. Oni stari zemljevid, veste, so jo razlikoval od zemljevida ameriške mornarice vprav na bistveno važni točki. Po prvem .ie bila tam suha zemlja, po drugem pa IVaferjov zaliv. In vprav na tem mostu je bik) označeno, da je skrit zaklad.« (
Vanceju so oči kar švignile, a ko jo »pot spregovoril, jo bil njegov glas čislo običajen, čeprav nekoliko živahnejši.
»Hudimanal Vidim, vidim... zelo zanimivo je to. Ni dvoma, da sta tropsko deževje in naplavljanjo eproinonila oblikovnost otoka Cocos in da je mnogo zemljo izginilo. Po mojem mnenju Stamin misli, da je bilo jezero, v katerem je bil zaklad prvotno skrit tara, kjer je na najnovejših zomljevidih zaznamovan zaliv.«
»Točno.«
»Tudi francoski raziskovalci leta 1889. niso našli tam več tako širnega zaliva, kakor dve leti pozneje ameriški raziskovalci. In Stamm je trdno prepričan, da je zaklad vprav pod vodo Waferjovega zaliva, ki jo na o n oni mestu presej globok.«
»Težavno delo,« je pripomnil Vanče. »Koliko časa pa sta ostala na otoku?«
»Skoraj tri mesece.« Leland so je pri tem žalostno posmejal. »Toliko časa je bilo treba, da je Stamm spoznal, da nima primernih priprav. V zalivu so bile zahrbtno plitvine in na dnu so se videle čudne razpoke, ki jih je brez dvoma pripisovati premikom zemeljskih plasti. Celo proprosti Školjkar, ki stika za biseri, bi se moral smejati najinim pripravam! Na vsak način bi potrebovala nalašč v ta namen narejen potapljaški zvon, nekaj podobnega, kakor je Beobova batisforu. Pa še to bi bilo komaj dober začetek, zakaj ničesar ne bi mogla storiti brez podmorskih drag. Vso, s čeiner sva razpolagala, je bilo povsem neprimerno ...«
Markham, ki je ves čas Vancejevega Izpraševanja kazal znake očitne nejevolje, je tedaj vstal, se približal Vanceju, med tem pa žvečil svojo ciguro.
»Cernu pa naj vendar vse to koristi, Vanče? Ce ho namoravaš nekoliko pozanimati za otok Cocos, sem prepričan, da ti bo go.-pod Leland dovolil, da se z njim pomeniš o vseh podrobnostih glede tega. Kar pa se tiče vseh drugih tvojih nocojšnjih poizvedovanj, se mi zdj, da smo pojasnili zgolj takšne stvari, ki so čisto običajno in razumljive.«
Heatli, ki je molče sledil vsemu temu raznovrstnemu razgovoru, je tedaj posegel vmes in dejal:
»Res nisem ravno preveč prepričan, da bi bilo tu vse čisto običajno, gospod načelnik.«
Njegov glas je bil zelo odločen, čeprav 5® vedno vljuden.
»Rekel bi, da je na vsak način treba »tvarl priti do dna. Nekaj zelo čudnega so j° zgodilo nocoj, nekaj, kar mi no gre v glavo in mi ne gre.«
Vanče se je nasmehnil in mu pritrdil.
»Bravo, dečko!« Pri tem je vrgel pogled na Markhama. »Se pol ure in potem bomo že lahko šli domov.«
Tedaj se je nejevoljno oglasil Markham:
»Kaj pa hočeš nocoj še delati tu?«
Vanče si je prižgaj novo cigareto.
»Rad bi imol še toliko potrpljenja, da bi govoril z Groefom.. . Gospod narednik, bodite tako ljubeznivi in naročite hišniku, naj ga pokliče.«
Čez nekaj minut nam je Trainor sporočil, da je Aleksij Greef prišel. Bil jo to možak močne in robate postave, v obraz podoben ovčarskemu psu, globokih oči, kljukastega nosu, mesnatih ustnic ter oglate in močne brade. Bil je že nekoliko plešast. Nad njegovimi majhnimi in h glavi pritisnjenimi ušesi je imel na vsaki strani po cel šop sivih las. Nosil je čisto običajno večerno obleko in videti je bilo, da možakar tudi nima prav preveč okusa za gosposko nošo. šivi za robom njegovega rvI-lenega ovratnika s0 bili nekoliko prehudi. Spredaj ob odprtini srajce sta so svetila dementna gumba, platinasta verižica z velikimi biseri pa mu je krasila jopič. Samo-voznica, ki bi morala biti popolnoma črna, je imela bole pičico. O njegovem ovratniku pa se je zdelo, da je le malo previsok za njegov čokat vrat. Stopil je pred nas t rokami v. žepih Ju nas začel jezno gledali,
»Slišal sem, gospodje, da je eden od vas načelnik Okrožne uprave,« je spregovoril izzivalno.
»Da, tako je,« je odgovoril Vanče in ne-brižno pokazal z roko na Markhama.
Greef je osredotočil na Markhama vso svojo bojevito pozornost.
»Pa dobro, gospod, morda mi lahko poveste,« se je začel usajati, »zakaj me drže zaprtega v tej hiši. Tale mož,« pokazal je pri tem na Heatha, »mi je ukazal, da moram ostati do nadaljnjega v sobi, in mi ni dovolil, da bi šol domov. Kaj naj vse to pomeni?«
»Nocoj so je tu pripetila nesreča,« je začel Markham, a možakar ga je brž ustavil:
»Recimo, da se je res pripetila nesreča. Je mar to tisti razlog, zakaj sem tu zaprt, ne da bi prej ravnali z menoj po zakonu, kakor je trebu?«
»Na vsej stvari jo mnogo nejasnega In to zdaj raziskujemo. Vprav zato, da bi bila preiskava lažja, je gospod narodnih ukazal vsem, ki so bili priča dogodku, naj ostanejo tu, dokler jih ne zaslišimo.«
»Pa dobro, nadaljujte in mo zaslišite.« Videti je bilo, da. se je Greef zdaj nekoliko pomiril in da jo njegovo vedenje postalo manj objestno.
Tedaj jo posegel v besedo Vančo in mu dojal ljubeznivo:
»Prosim, gospod Grcof, sodite In si prižgite cigaroto, brž bomo z vami gotovi.«
Greef so je neodločno prestopil in pri tem nezaupljivo gledal Vanceja, slednjič pa zmajal z rameni in sčdel. Vančo je počakal, dokler si‘Greef ni vtaknil cigarote v dolg, z biseri okrašen ustnik, potem pa vprašal:
»Ste opazili — oziroma slutili— kaj posebnega v zvezi z Montaguojevim izginotjem v jezeru?«
»Posebnega?« Greef Je pri tem zbegano pogledal v strop. Njegove oči so se stisnile v dve ozki zarozi. »Je to tista kočljiva točka? No, če me že sprašujete po tem, vam lahko povem, da na tem dogodku nisem opuzil ničesar posebnega. Vrag naj me vzame, če vem, kaj naj bi to pomenilo.«
»Kaže, da so vsi dobili tak vtis,« jo odvrnil Vanče, »mislim pa, da ste vi o tem lahko bolj jason v izrazih kakor drugi.«
»Kaj pa so pravi biti bolj jason?« Videti jo bilo, da se Greef skuša izviti. »Da se jo človeku, kakor je bil Montaguo, ki jo neprenehoma samo tvegal, zgodilo to, kar se je, so ini zdi čisto razumljivo. In kadar se kaj takšnega zgodi na tako enostaven način in ob tako običajnih okoliščinah, mora pač vsakdo misliti, da jo na stvari moralo biti nekaj posebnega.«
»Da, C la to naravno. fl?oda man j so zdi, da to ni samo kakšna dosledna slučajnost. Nasprotno, opiram so na dejstvo, da so bile zadnja dva	dneva	razmere v	hiši	kakor
nalašč za takšno žaloigro, ki bi bila čisto nekaj drugega kakor enostavna nesreča.«
»Kolikor	zadeva	ozračje v	hiši,	imato
prav,« je dojal Greef nekoliko rezko. »Po zločinu je dišalo, čo jo to tisto, kar hočete reči. In če	bi bil	Montaguo	umrl	kakor
koli drugače in no utonil, bi tudi jaz rekel, da njegovo izginotje zahteva nekoliko preiskave. Toda on vendar ni bil zastrupljen; nanj ni morda kdo streljal; ni bil vrtoglav, da bi bil padel skozi okno; ni mu spodrsnilo na stopnicah, da hi bil padel in si zlomil tilnik,	tomveč	se je čisto enostavno
pognal z odskočno deske v vodo, ko so ga vsi gledali.«
»Ravno v tem je težava, vi razumete . .. In slišal sem, da sta vidva, gospod Leland in gospod Tatum, skočila v vodo takoj za Montaguejom.«
»Bilo jo to najmanj, kar sva mogla storiti,« ga je robato ustavil Greef, »in čisto odkrito vam povem, da jo bila to le najina lopa poteza. Ne znam preveč dobro plavati, in če bi se bil resno vrgel na iskanje, bi verjetno prav tako končal kakor on. Toda skratka, iiomogoče je glodati, kako kdo odhaja na drugi svet, pa naj že bo kdor koli, morda še tak lopov, pri tem pa ne poskušati, kar koli že, rešiti ga.«
»Vsa čast vam,« je malomarno pomrmral Vanče. »Slišal som, da je bil Montague zaročen z gospodično Stammovo . . .«
Greef je prikimal, medtem pa naprej vlekol svojo cigaroto.
»Nikoli ne bi mogel razumeti, kako se more kaj takega zgoditi, če'ne bi pomislil, du se dekleta, ki so res kaj prida, navudno zaljubijo v takšne moške,« je pripomnil in se pri tem držal kakor kak modrijan. »Mislim pa, da bi prej ali slej zaroko razdrla.«
»Dovolite mi, kukšno pa je bilo vaše razmerje do gospodične Stammove?«
Greef ga je začudeno pogledal in bruhnil v glasen krohot.
»Zdaj vidim, kum merite. Ne morete mo narediti za «verolomneža» v tej žaloigri. Bcrenika mi je všeč, in všeč je vsakomur, kdor 30 le pozna. A še daleč no gojim do nje kakšnih posebnih ljubavnih čustev. Som že prestar in preveč pameteu. Moja ljubezen do nje je bila vedno le očetovska. Pogosto jo prihajala k meni, da hi ji pomagal, kadar jo je bil Stamm nabil. In jaz sera ji dajal dobre nasvete. Da, naj ine vrag, če ni bilo tako! Le včeraj sem ji dejal, da je nora, če se misli poročiti v Montaguejom.«
»Kako pu si je gospodična vzela k srcu te va.še besede, gospod Greef?«
»Tako kakor vse ženske sprejemajo nasvete: z ošabnostjo in potrpežljivostjo. Nobena ženska nima rudu, da bi ji kdo kuj svetoval. Tudi kadar same pridejo prosit za nasvet, store to samo zato, da bi dobile potrdilo za tisto, za kar so se bile prej že same odločile.«
Vanče je napeljal pogovor drugam.
»Kakšno pa jo vaše osebno mnenje o tem, kar so je nocoj zgodilo z Monta-guojcm?«
Greef je nekam nedoločno zamahnil z rokama.
»Najbrž je z glavo zadel ob dno ali pa ga je zgrabil krč. Kaj bi se mu moglo drugega zgoditi?«
»Nimam pojma,« jo mirno priznal Vančo. »Toda možnosti je pri tem dogodku mnogo. Upal sem, du nam boste vi pomugali priti ia te teme.« Vuuce je govoril mirno, a njegovo oči so s hladno vztrajuostjo motrile moža, ki je stal pred njim.
Greef jo nekaj časa molče prenašal ta pogled. Njegov žareči obraz je bil še vedno neprodoren kukor krinka. Slednjič pa je odgovoril e hladnim in enoličnim glusora:
»Prav dobro vas razumem. A po mojem mnenju je treba nu to, kar se je zgodilo, pozabiti. Montngueju je bilo tuko usojeno. Vsi smo tudi vnaprej vedeli, da bo tako. Vi se lahko zabavate s svojimi domnevami do sodnega dne, a prišli bosto vselej do tega, kar vam jaz zdaj pravim: Montague Je po nesreči utonil.«
Vauce se je zaničljivo nasmehnil.
»Vraga! Mi hočete morda s tem naravnost vsiliti misel, da se je z Montaguejevo smrtjo re9 uresničil sen Čisto navadnega zločinca?«
Greef se je sklonil naprej na svojem stolu in pomolil brado kvišku.
»Kes, dragi moj. povedal sem samo svojo mnenje.«
»Zelo smo vam hvaležni, prav zares.« Vanče jo pri tem ugasnil svojo cigareto. »Vsokakor pa mislim, da 60 jo treba za to stvar nekoliko pozanimati.«
Tedaj se jo nepričakovano nekaj zgodilo. Nastal jo hrup, kukor da bi se bila na stopnicah dva spoprijela, in zaslišali smo Stamma, kako je jezno kričal:
»Pustite me naprej. 2e vem, kaj delam.«
2o Jo Starnrn odgrnil zaveso pri vratih in iz rtjegovih oči so letolo strolb, ko nas je glodal.
Za njim jo stal zdravnik dr. Holliday, ki jo tudi kar pihal od jozo.
Stamm Je bil oblečen v pidžamo. Njegovi las jo so bili razkustrani. Oči vidno j® bil pravkar vstal iz postelje. Njegove vodene oči so strmele v Greefa, v njih pa sta se rnzodevula mržnja in strah. '
»Kaj sto rekli, vi, tem policistom?« je dejal in so pri tem naslonil na steber pri vratih.
»No, dragi Rudolf,« je ugovarjal Greef in vstal, »saj nisem nič takšnega rekel. Kaj pa naj bi jim bil povedal?«
»Cisto nič vam no zaupam,« jo odbil Stamin. »Vi vedno skušate povzročiti kakšno gorjo. Skušali sto najproj nahujskati Boreuiko proti meni, zdaj pa, o tfem sem s veto prepričan, mo hočete očrniti še pred temi policisti.«
Oči so se mu bliskale in začel jo trepetati po vsem telesu.
»Vem, kam merite: na denar! Pa se vam no bo posrečilo! Vi mislite, da so bosto s tem, čo poveste nekatero stvari, lahko nad menoj maščevali...«
Njegov glas je bil čedalje tišji, dokler ni nazadnje postal samo še nekak šopet in ni bilo več mogoče razločiti njegovih besed. Zdravnik Holliday ga je vljudno prijel za roko in ga skušal odvesti iz sobo. A Stamm
ga jo So z zadnjimi močmi otresel in so še naprej zaganjal proti nam. Greef je ostal miren in trden ter so ni zmenil za to psovanje. Gledal je svojega tožnika z izrazom žalostnega pomilovanja.
»Zelo se motit©, dragi prijatelj,« mu j® mirno dejal. »Nocoj nisti prisebni. Jutri se boste zavedli, kako krivične so bile te vašo besede, ko boste spoznali, da bi vas jaz za vse. na svetu ne izdal.«
! »Za vse na svetu, e?« Stammova jeza so je nekoliko polegla, a videti je bilo, da v njem še vedno prevladuje prepričanje, da ga Greef preganju. »Upam, da niste povedali tem ljudem,« pri tem se je ozrl na nas, »kaj sem rekel o Montagueju ...«
| Greef je dvignil roko v ugovor in že je mislil odgovoriti, a Stamm gu je prehitel in ves besen dejal:
»Dobro, recimo, da sto to povedali! Jaz imain bolj ko kdor koli pravico reči to o njem. V ostalem pa ste od vsega povedali saiuo najslabše! Vi ste ga sovražili bolj ko jaz.« Stamm je tako kričal, da je šlo vsem na živco. »lu jaz tudi vem zakaj. Pa menda vendar niste mislili, da se vam bo posrečilo prikriti svoja čustva do Bersniko!« Dvignil je roko in začel s trosoidui se prstom žugati Greefu. »Ce je le kdo umoril Montagueju, potem to ni mogel biti nihče drugi ko vi!«
Ves izčrpan je kar padel na stol in se začel tresti ko kakšen mrtvoudnik. Vanče je hitro skočil k temu skrušenemu človeku. , »Mislim, da «e je tu zgodil nocoj težak j zločin, gospod Stamm,« je dejal vljudno, a odločno. »Gospod Greef nam ni povedal nič takšnega, kar ste vi zdaj trdili. Ni naredil niti ene takšne opnzko, ki bi jo lahko imeli | za kakšno nevljudnost do vas. Zelo neljubo mi je, da ste se nekoliko vznemirili.« j Stamm' se je sanjavo ozrl naokrog, In Greef se mu je približal ter mu položil ro-
Iko na ramo.
»Pojdiva, dragi prijatelj,« mn je dejal, »potrebni ste počitka.«
Stamm je kolebul. Močno se je tresel. Greef in dr.	Hollday	sta ga	s težavo	vzdignila s stola	in	ga odvedla	do vrat.
»aZ nocoj bo dovolj, gospod Greef,« je pripomnil Vanče. »Moramo pa vas prositi, da ostanete	do	jutri	tu v hiši.«
Greef se	je	ozrl	in čez	ramo prikimal.
Potem je z zdravnikom odvedel Stamma do stopnic.
Trenutek pozneje jo zapel zvonec pri glavnih hišnih vratih in Trainor je pripeljal bolniško strežnico, ki je ponjo telefoniral zdravnik, ter jo takoj poslal po stoj)-nicah v gornje nadstropje.
Vanče, ki je nekaj tronutkov stal med vrati, se je potem vrnil v sobo ter se ustavil pred Lolandom, ki je ves čas, dokler je trajal ta čuden razgovor med Stammom in Groefom, stul čisto ob strani, kakor da so ga stvar no tiče.
»Morda imate slučajno kaj pripomniti k tomu majhnemu spopadu, ki smo ga bili pravkar priča?« ga je vprašal Vanče.
Lelandov obraz se je zmračil in mož jo začol brskati po pipi.
»Ni—-če—sar—,« je odgovoril čez nekaj časa, »razen morda to, da je Stamm čisto iz sobe in siluo razburjen, odkar jo nocoj izredno mnogo pil. Sicer pa ima morda v dnu svojo duše knkšne sume glede Greefa,« je pripomnil, »sume donarne- narave, ki so prišli na dan šele zdaj, ko se slabo počuti.«
»Verjetno,« je pripomnil Vanče. »Toda zakaj naj bi bil potom Stamm izustil besedo «mori!ec»?«
»Razburil se je in začel sumiti morda zato, ker ste se vi za stvar zavzeli?« je izrazil svoj pomislek Leland. »Ker pri dogodku ni bil navzoč, ne ve nobenih podrobnosti o njom.«
Vanče ni odgovoril. Odšel je proti peči in začel pozorno ogledovati zrezljan zlat zvpnčok, ki jo visel nad njim. Božal ej nekaj trenutkov ta zvonček, potem pa se počasi obrnil. Njegov obraz je bil reseh, oči pa so se mu zazrle preko nas.
»Mislim, da bo za nocoj dovolj,« je spregovoril ves razmišljen. »Hvala lepa za vašo pomoč, gospod Leland. Prosim vas, da do jutri ostanete tn. Zjutraj pridemo spet som.«
Leland se jo priklonil in brez besed čisto počasi odšol.(
Ko smo bili spot sami, je Markham vstal in vprašal:
»Zjutraj se torej nameravaš vrniti sem?«
»l)a.« Vanče je takoj spremenil način svojega vodenja. »Pa tudi ti, veš. Moraš že zaradi svojega položaja. To je edon najzanimivejših primerov. Stavim enega svojih Cezannejevih akvarelov, da bo zdravniška sposobnost, čim se najde Montaguejovo truplo, odkrila nokaj, česar ne pričakuješ.«
Markhamove obrvi so se zganile in pogledal je Vanceja s prodornimi očmi.
»Mar misliš, da sl izsledil kaj takega, na podlagi Česar bi morali priti do drugačne razlage, kakor pa jo tista, ki pravi, da jo Montague Čislo po naključju utonil?«
»O, ne samo tol Odkril sem colo kopico presenetljivih roči!« si je drznil odgovoriti Vanče. Markham pa ga je predobro poznal in ni več silil vanj.
JOŽE FARBAR:
Zgodba o literatu Vitku
Literat Vitko je zamišljeno hodil po sobici. Od časa do časa se je ustnvil ob stolu in ubral ielo v stroge (tube. Toda nič pametnega mu ni prišlo na misel.
»Kaj bi le napisali Ko ljudje nič ne razumejo... Ahl Prepozno bodo spoznali, knj sem jim bili«
Vitko je sredi premišljevanja, mahnil z roko po zraku kukor (tovornik sredi govora in nadaljeval sprehod iz enoga konen sobice v drufirojra.
Globoko je vzdihnil, sedel k trhli mizici in prijel zn poresnik. Položil ca je na papir —
Niči Cisto nič mu ne Pride na mlBel.
Zopot je vzdicni! zbirko svojih kosti, potecnil Iz žepa umazano polovičko in si jo priženi. Puhnil je v zrnk in skozi dim opazoval stene. Nekajkrat je vnžno zaokrožil s eiearoto pred elnvo, kakor je videl junake
♦	filmih, in stopil k oknu. Pritisnil je čelo na mrzlo steklo in premišljeval. Tako je namreč bral, da premišljujejo vsi veliki možje.
Na eosli Jo zaelednl zaljubljen parček, ki so je oddaljeval v park.
»Ahl« se je udaril Vilko po čolu.
Brž je sedel in se pripravil k pisanju.
»Toda ka.il Prva ljubezen je obrabljen potošolski motiv. Scstošolee. pa že mora znati izbirati .višje snovi. Hml Zadnja ljubo-
| zoni No. naslov je res izviren. Močno bi so dalo poudariti temelj notrnnjecn čustvovu-nja. Samo... ruje druclč; danes nisem razpoložen za tako snov.« Zapisal si je snov v umazan zvezčič. »O zadnji ljubezni ... V davnih, prednvnlh časih je btla ljubezen... eloboka . .. clobokn . .. še cloblja .. . Sijajno! Posebno piko, ali, pike... Toda saj me ne bodo razumeli! Nazadnje pat 8 prozo tako ne bom nič naredil. Zakaj bi zakopal svoje talente v prozo, ko pa čutim, da se bom le v pesmih mocel razživeti in oboga-tltj duh vesoljstva. Prozo more pisati vsak človek, toda pesmi, ki so prava umetnosti
Ne razumejo me! Toda, Vitkol Ali ne pišeš poznejšim rodovom, ki te bodo razumeli in to stavilil Samo poglej Prešerna, kako ca niso razumeliI In sedaj: spomeniki proslave... Hml Dobro bi bilo, da bi že sodaj kdo naredil vsaj skico za moj spo-monik ...«
Postavil se je poloc mizice, eno roko naslonil nanjo, v drucl pa držnl papir.
»Z leti bodo rasli tudi honorarji in odkupil si bom rojstno hišo. Morda jo celo podarim Akadomiji znanosti in umetnosti... Prme.il«
Dvakrat, trikrat je s svečano hojo premeril sobico in se ustavil pred ocledalcem.
»Kako mi je že zrasla crivn. Toliko da mi še ušesa glodajo iz njo. Spet bo treba k J
brivcu. Ah, niči Umetnika naj spoznajo ljudje že nB zunaj. Mar ,jc sramota biti umetniki Ali je biti umetnik slabši poklic, knkor pa biti uradnik ali krojači Zakaj naj bi se potem skrivali Tudi kovač hodi umazan okroc in mlinar je vedno bel, a dimnikar vodno črn. Na zunaj naj človek kaže, kar jel
In tudi ena... dve ... tri, tri.ie gumbi mi manjkajo. .Ie že tako! Kdor duhovno ži-
vi,	nima časa lu smisla za take posvetne malenkosti. Toda no bom si jih prišil. Treba je že sedaj gledati na to, da bodo pisci, ki bodo o meni pisali literarne življenjepise in romnne. imeli kaj snovi pri roki. Kar potolaži se, Vitkol Vsi resnični umetniki so bili nekoliko čudaki... Ampak, za božjo voljol Pisati je treba, pisati!«
Ozrl se je na steno, kjer je viselo velikansko prehodeito srce, pa tudi to ni nič pomagalo. Stopil je k oknu tn pogledal na cerkveno uro. Pol enajstih je žel Papir pa še vodno prazen. Zakolobaril jo z očmi na mesec, ki se je plazil izza cerkvene strehe, in polglasno vzdihoval. Vse broz uspehu — kakor bi bilo zakleto!
Ha, hal Cnsi so se spremenili. Danes jo dobil v zgodovini dvojko. Profesor pa se mu je smejali Le čakaj! Pez nekaj let se boš pa hvalil, da si imel to srečo, da si mi v.
Dalje na ti. tirani.
Med knjigami in pisatelji:
Slovensko gledališče in njegove naloge v današnjem času
Nori ravnatelj dramskega gledaligta ▼ Ljnb-Jani g. Ciril Debevec Je ob nastopu tega važnega mesta imel osebju Drame nagovor, v katerem je med drugim povedal naslednje važne načelne misli o slovenskem gledališču in njegovi nalogi v današnjem času:
Danainji čas je tako urejen, da zahteva dejanj in Je potreben kvečjemu ie takih besed, ki so že same po sebi dejanja. Dasiravno po vsej svoji naravi ne nagibam k malodušju, zlasti ne v gledališki stroki, se vendarle jako dobro zavedam, da se bom moral z vso resnobo in z vsem znanjem potruditi, če bom hotel vsaj deloma opravičiti visoko zaupanje, ki sem gn bil z imenovanjem deležen s strani svojih nadrejenih oblasti, ob nastopu pa tudi s strani javnega mnenja. Te besede smatram za svojo osebo za neke vrste izpovedno ali če hočete za zadolžno pismo, ki naj služi meni stalno kot neki nadzorstveni opomin za mojo vest, vara in javnosti pa za razumevanje, za sklicevanje in tudi, če bo treba, za morebitno terjatev.
Tudi za gledališko umetnost lahko nastopijo ▼ zgodovini trenutki, ko so njeni izvajalci .v svojem dolžnostnem delovanju postavljeni pred enako znhtevanost kakor morda njihova umetniška zmogljivost. Nastopijo Časi, ko se tudi v gledališču razne lahkokrile muze in muzice morajo poskriti, deloma, ker so že po naravi plašne in bojazljive, deloma pa, ker bi s svojim nehanjem samo motile odgovorni in težavni potek zapovedanega opravila. V časih, ko milijoni trpijo, krvavijo in umirajo za svoje ideje, za svoja prepričanja, za zvesto izpolnjevanje svojih dolžnosti, se mora tudi gledališče, če hoče opravičiti enakovredno svoj obstanek, bolj kot kdaj koli zavedati svojega pravega poslanstva in zato bolj kot kdaj koli izvrševati zvesto vse — v okviru danih možnosti — kar koli je v pravem njegovem smotru v vseh njegovih sposobnostih in vseh njegovih močeh. Približevanje resnici, vzbujanje ljubezni in dobrote, blažitev nizkih strasti in plemenitenje duha so previsoke in predragocene dobrine, da bi smeli gledališki krmarji in mornarji v teh težkih časih le za las popustiti. Ne smemo — pa Čeprav je hudo in težko. Trpljenje kuje može in
—	ljudi.
Trpljenje, ki ga je danes brez fraz in brez posebnih poudarkov zvrhoma polno vse okrog nas bo moralo prav tako kot druge zmodriti in prekaliti tudi nas.
Vodstvo mora natančno vedeti, da je poglavitna in bistvena naloga vsakega gledališča v tem, da zagrabi, pretrese, zrahlja in zajame celotnega človeka do dna, da zakrknjenega odpre in spečega prebudi, da uklenjenega osvobodi, da slabotnega okrepi, razdivjanega ukroti in da močnega ustanovi in potrdi v borbi za vse, kar je na tej zmedeni zemlji še dobrega, lepega in poštenega.
Glede smeri se mora vodstvo prav tako točno zavedati, da to lahko v samem potekn sicer ‘različne, da pa morajo vendarle voditi k istemu, skupnemu in enemu samemu cilju; vedeti mora, da je pot lahko dolga, ampak lahki Še vedno pravilna: da je lahko ovinkasta in lskajoča, ampak vendarle ne prežeča in ne tihotapska; da Je lahko nevarna, pa nikdar surova; da je lahko prelestna, pa nikoli osladna, spolzka in uživaška; da je lahko tavajoča, pa vendarle vsepovsod čista In poštena. V začrtavanju smeri se najbolj izkaže poveljnikova sledilnost, ▼ zadržanju smeri se najbolj preizkuša njegovo izkustvo, njegova moč; in v zvestobi do izbrane
poti se najbolj izpriča zaupanje celotnega njegovega osebja.
In nazadnje mora vodstvo vedeti, da Je cilj gledališča za vse kraje in za vse čase samo eden in edinstven in ta je: prižigati ob plamenu večnega, svetega ognja vedno znova ugašajočo baklo čiste resnice; razblinjati zmote blodečih iskalcev; preganjati temo nagonskih besnil; netiti toplo lepoto ognjišča, družine in doma v najširšem pomenu besede in končno zalivati z neusahnim oljem tiho lučko neskončne, vseobče dobrote, kakor so jo sanjali v svojih najposlednejših sanjah najvišji duhovi božjega poslanstva na zemlji.
Že po teh bežnih orisih nalog, smeri in cilja, vam, gospoda, ne bo morda težko razumeti in dojeti, da je odgovornost vodstvene funkcij* zelo velika. Odgovornost, ki se z neurejenostjo gledališču in umetnosti sploh kakor koli naklonjenih razmer le še veča in razprostira. Odgovornost v pravem pomenu besede ni prav nič drugega kakor odvisnost. Odvisnost od višjih zakonov in — kar je najtrše -y odvisnost od lastne vesti.
Prav pojmovani dolžnosti pa se — po logičnem pravu stvari — pridružuje tudi izvestna prav pojmovana pravica. In ni lažje razlage od te, ki velja tudi za pravico gledališkega vodstva in ki obstoja v tem, da v svojem funkcijskem območju po pameti in preudarku ureja, opominja in nadzira izvrševanje predpisanih dolžnosti. Vse neprijetne posledice, ki bi v okviru zakonitih predpisov utegnile nastati zaradi kakršnega koli nerazumevanja, zanemarjanja ali celo zlorabljanja službenih dolžnosti, morajo prizadeti pripisati radi ali neradi v lastno krivdo in lastno breme.
Upam pa seveda in želim, da bi do takih, zlasti ostrejših nkrepov med nami sploh ne pri-
šlo. Nai poklic je težak in zahteva dobesedno celega človeka.
Celega človeka, ki pa mu morajo pomagati poleg tega še tri čudežne pomočnice, in sicer: vera, ljubezen in volja do dela.
Vera, pravim, ne upanje, ker je upanje za danes premalo. Ljubezen, pravim, ne ljubimkanje, ker je ljubimkanje za danes premalo. In volja do dela, pravim, ker je suino veselje do dela premalo in spet premalo. Mi vsi, kar nas je v tem gledališču, moramo zdravo in ne bolestno verovati, mi vsi moramo vneto in goreče ljubiti; mi vsi moramo pogumno in nepopustljivo hoteti in delati in ne samo misliti, čustvovati in trpeti.
Sele kadar bomo vsi zmogli vse to, se bo lahko zgodilo, da bomo začutili z vsem bistvom visoko vrednost stvari, kateri po svojih skromnih močeh vsak po svoje pošteno služimo; začutili bomo puhlo malenkostnost sebičnega koristoljubja; zavedli se bomo sramežljivo nevrednega mrmranja in zaslutili bomo otroško predanost in hladečo brezimnost našega skupnega udejstvovanja.
Samo tako je možno, da bo to naše gledališče hodilo res po poti svojega pravega poslanstva. Samo tako je možno, du bo to gledališče res tisto, kar bi moralo že od vsega početku biti, namreč: žarišče in ognjišče celotne naše omike.
•
In navsezadnje: samo tako je možno, da bo nekoč — pa naj bo že kadar koli, pa naj bo z nami ali brez nas — da bo nekoč, ko bo naš človek iz te krvave zmede vstal, ko bo obžarjen z zlato glorijo odrešenja stal in sc oziral po vseh, ki so mu kakor koli pri tem vstajenju pomagali — da bo tedaj, nekje med drugimi, pokojno stala tudi naša Muza in da tedaj, ko jo bo zadel njegov vprašujoči pogled, da tedaj ne bo zardela od sramu, temveč bo lahko tiho, a z mirno dušo dejala: »Glej, človek moj, oprosti mi, ni mnogo, res; vendar sem dala vse, kar sem imela.«
C. D.
Igra o lepoti in plemenitosti
Dickensov »Cvrček za pečjo« spet enkrat v naši Drami
Franofi Nanos:
Jablana
V	Jesenskem vrtu jablana kraljuje vsa trudna od zorenja pokoj snlva molčA vonjave ▼ zelenino zliva vejevje v vetrn sklanja In vzdiguje.
Zemlj6 a plodovi pod seboj posuje dajaje jih vsakomur, da uživa — ln ko al • sončno nitjo kroSnjo Siva, dobrot podanih drugim se raduje.
Enako njej, ki plod dft tebi, meni naj duša moja bratom luč poklanja in Žalostnim dft np naj zaželeni.
Naj ■ petjem vzdrami jih lz tngovanja in v atiaki naj jih ne pusti nobeni, da bo človeku svet kot sladka sanja.
Nadaljevanje > J. strani,
Soli skušal pomagati Siriti duševno obzorje. Toda jaz bom milosten. Celo odzdravljal ti bom na cesti. Tl pa bog kimal sebi In drugim: ,0, dal 2e takrat je kazal veliko nadarjenost. Ah, in zgodovinal Nekaj neverjetnega, kako vam je znali Saj vam pravim. Toliko da ni v verzih odgovarjal. Oooooo..., saj sem vedel, da bo še nekaj velikega lz njegal' Zdaj pa taka dvojkal
Zgrabil je kup strganih papirjev, katerih celokupna zbirka je nekoč v davnini nosila ponosen naslov zgodovinske knjige. Odprl jo je, pa jo takoj zagnal na mizo med kup papirja, ki se je sumljivo zamajal.
»Šolal Nel Kaj bo narod imel od tega, Se bom znal tudi vso'knjigo na pamet. Ljudem je treba duševne hrane... Ne vorn, zakaj nas vse umetnike tako zatirajo! Ce mislijo, da je to potrebno za našo umetniško rast. saj si lahko Izberejo kaj drugega .. .*
Vltku se je obraz zmračil, pa kmalu se mn je razlezel v vesele gube.
»Najprej pesniška zbirka. Sprva samo en del v eni knjigi: Vijolice... Ah! To je prenavaden naslov ... Belo vljolicel Da, to je nekajl Bole vijolice. Toda razumeli me ne bodo, kaj bi jim s tem rad povedal! Saj prav za prav ... Toda vsekakor je lepo slišati: Bele vijolice, bele vijolico... Hm! Naslov pove mnogo ...
Sevedal Pa' bo prišel spet kak kritik In ae bo norčeval. Kako je vendar čudno s na svetul Ce bi Jaz napisal »bele vijolice* je to »bedasta metafora«. če bi Župančič to napisal, bi bila »drzna metafora«. Da, da! SkUraio nasl«
Med igrami, ki so nekako vezane na uprizoritveno obdobje, je le od nekdaj za božič zelo priljubljena Francmesniiova dramatizacija Dickensove povesti. Cvrček za pečjo je slovenskim odrom drag znaneo, saj je preromal ie vso našo zemljo ter s svojim cvrčanjem vsepovsod budil ljubezen, dobroto, domačnost in srečo.
Velikokrat smo že videli to romantično igro, sami smo ie nastopali v njej, pa nam je po kratkem presiodku prav tako povedna in ljuba kakor nekoč. Moramo biti veseli, da se je Drama pod vodstvom novega ravnatelja tako lepo zavzela za spored. V kratkem razdobju res ni bilo mogoče napraviti čudežev, vendar je prav, da se Je vodstvo odločilo za obnavljanje klasičnih del, za katere osebju ni potreben prehud napor. Tako je qtešcna želja občinstva po radostnem številu iger, hkrati pa je tndl preskrbljeno za resno pripravljen in dobro izveden spored. Še posobej pa je razveseljivo, da se vodstvo trudi tudi v tej smeri, da daje na spored res živa dela, potrebna in nujna za sodobnost.
Ali bi «1 mogli misliti lepšo zadostitev tej nalogi, kakor jo je dosegla Drama z uprizoritvijo Cvrčkat V času, ki tako kriči po tihi ljubezni in dobrotni sreči ob domačem ognjišču, v času, ko morajo med nami evrčki molčati, če nočejo deliti usode, kakršno jim napoveduje Tacleton, v času, ko so oelo dobrim ušesa ogiušela za glas Brca in vesti, v tem času naj bi množice romale v naše gledališče. Tam naj se kakor v svetišču napijo pravih nazorov o svetu, o bližnjem, o pomoči ln toplem zadovoljstvu, ki prevzame slehernega, če stori dobro delo.
Mogoče že dolgo nismo spričo divjega trušča mogli prisluhniti drobnemu cvrčku, mogočo nam jo pesem nepokvarjenega srca že dolgo tujat Prebudil nam jo bo očka Dickens s svojo čustveno pripovedjd o dobrem Btarcu Calebu ln njegovem hudobnem gospodarju Tacletonu. Poslušajmo jo z odprtim srcem in obrodila nam bo stoteren sad, koristen nam Bamim, ker bomo spet zaživeli polno življenje zdravega človeka, hkrati pa koristen tudi našim bližnjim, ker jim bomo vedeli delati dobro.
Dprizorltev jo vodil Ciril Debevec ter ji ohranil v glavnem isti pečat, kakršnega je imelo delo doslej. Tudi zasedba je bila deloma Ista. Dotko, človeškega cvrčka, nam je g svojo prisrčnostjo, blago ljubeznivostjo,
neukročeno živahnostjo in zdravo navlhano-stjo vzorno podala M. Sariieva. Zvrgoleča živalca Ji je navdahnila dobrotno plemenitost, pojoči kotel na večno živem ognjišču se Ji je prelil v žile, da je je bila sama domačnost. Dickensova Dotka je dobra kakor vila iz pravljice, Saričeva Ji Je vdahnila življenje, da nam jo bilo ob njej toplo kakor doma.
Moža Johna jo Igral 1. Cesar. Znal se je prav lepo prilagoditi in vživeti v doknj J tihoten domek. Pri ponovitvi še celo, kajti j pri premieri je bil tu in tam še preglasen, ; posebno v smehu. Zdrava vedrost, ki je pre- j cej osnovna poteza vse Dickensove uipetni-ne, je našla prav v Saričovi in Cesarju močna in dobra nosilca.
Starega Caleba nam je podal J. Kovii. Verjetno je to ena izmed njegovih nnjinoft-nejšlh vlog, knffl ‘ vseskoz je bil prepričevalen. Pri premieri je bil res ponekod so malce prejokav in pretresoč, kar se mi ni zdelo docela v skladu s prej omenjeno osnovno potezo Igre, pri ponovitvi pa je bil v tem oziru veliko boljši in s tem tudi prepričljivejši. Mogoče bi bil ponekod laliko So 'j nekoliko jasnejši v izgovorjavi in tudi glas-
i	nejši.
M. SkrbinSek al je zoprnega Taclctona zamislil kot tip. Tak tudi je že v sami zasnovi. Vendar so ml zdi, da je prav Skr-binškova zasluga, da je ta tip kljub karikaturi živel in prepričeval. Danes se nam že nekako upira gledati junake z izključno slabimi lastnostmi, Dickens pa je bi! še navdušen romantik, ki je v svojih delib kaj rad posegel po čudakih in skrajnežih. Tak lzrodek in pokvarjenec je v Cvrčku prav Tacleton, nosileo nasprotne igre. Skrblnško-va oblikovalna moč ga ni izluščila Iz romantičnega kalupa; napolnila pa ga je z življenjem in skrbno premišljenim značajem.
Calebovega sina Edvarda je podal E. Gregorin. Vloga ni posebno prijetna, saj nima tako hvaležnih, notranje utemeljenih nastopov kakor večina drugih oseb, vendar je v Gregorinovl zamisli polna In živa. Celo Izrazita teatralika, ki je zaradi pretvarjanja in prikrivanja potrebna, se mu ni Izrodila v plehkost, ampak jo prepričevala. (Zdi se ml potrebno omeniti, da me prav prikrivanje vrnlvšega se sina nekako moti, ker se mi ne zdi utemeljeno; to štejem za šibko stran dramatizacije, če že ne povesti same.) S preudarno in premišljeno igro so
Tlesknil je 8 prsti ln «1 zadovoljno po- | tegnil nekajkrat pod nosom, da bi se pre- | pričal o trenutnem stanju kocinic. Potem je segel brezuspešno v žep po cigareto.
»Nesramnež Zelenko mt je predlagal naslov: Prvi krči... Tak neduhoven človekl ... Za naslovom pride posvetilo. Hml Ko-mul Modrookit Nel Ze dvakrat mi ni odzdravila. Gospodični Sodčekl Besednjak mi je posodila, to je res, ampak... ime je nekam čudno. Kako bi se le bralo: Bele vijolice. posvečene gospodični Sodček... Uh!«
Vitko se je stresel, kakor bi ga kdo po-
lil	z ledeno vodo po hrbtu.
»Raje nel No, sicer pa lahko to še pozneje določim. Ah, so boste še kesale. . • Toda za božji časi Enajst je že proč. Moram nekaj zapisati, moram, moram ...
Potom bodo kritike: Sodobni pesnik Vitko, ki je prehitel našo dobo itd. itd., je izdal svojo pesniško zbirko... Prav za prav smešno! Sodoben pesnik, ki živi pred dobo. Ne! Jaz nisem sodoben pesnik. Hm! Sijajno bi bilo videti, za koliko živim pred svojo dobo.. ■<
Vitko se je ustavil sredi sobe.
Doset lett Ne! V desetih letih ne nastajajo taki duševni velikaai, kakor je on. Več! Petdeset let! Do! V petdesetih letih se ho morda rodil njemu podoben duh ... Torej kaj bi napisali Nekaj modernega!
Hml O krušnih kartahl Nel To je preveč materialistično. Nekaj duhovnega, nad-zemskega je treba obdelati. Počakaj! Mor da pa le ne bi bilo tako napak. Broz kart ■ni kruha in lačen človek ima mnogo prl-
Ilike premišljevati o čustvih. Cisto lirična •nor.
Vitka je želodeo vljudno opozoril, da mu že precej časa ni poslal nobene pošiljke.
»Potolaži se, Vitkol Tudi drugi umetniki bo stradali... Torej sonet o krušnih kartah. Še poznim zanamcem, ko bodo že vsi časopisi splesnill, bo pričal o čudnih navadah in razvadah XX. stoletja. Po šolah bodo govorili: .Pesnik Vitko nam je med mnogimi drugimi pesmimi zapustil tudi 60-net o krušnih kartah. To so bili menda nekaki papirji, ki jih še danes morete videti v mestnem muzeju. No, vi lam v tretji klo-pil Kaj veste povedati o Vitkul' Kevček se bo počasi ^vignil. .Vitko se je rodil... e... e.... Je največji pesnik dvajsetega stoletja, plodil se je ... e . . . leta . , : tisoč-devetstoštlriindvajsetega ...' ,Točen datumi’ bo zagrmelo 8 katodra. ,E. .. e..-rodil se je...’ .Petnajstega oktobral’ Je šepetal Vitko namišljenemu dijnku.
Ah, to bo slava! Skoda, da se ni rodil v takem letu, ki Je bolj okroglo. Dijaki bi si laže zapomnili. Sevedal Kdo je mislil ob rojstvu, da bi dijakom lajšal učenje. Nol To bo pa že glodal, da bo umrl ob kaki lepi ln lahki letnioi.
»Kaj, ko bi napisal kar cel sonetni ve-neo z mngistralel In morda... počakaj! K—r—u—š— n—1—m—k—a—r— t—a—m—1 Smola! Samo trinajst črk! S sonetom tArej ni nič. Morda raje gazelo!
Težko dandanes je Živeti človeku lačnemu — brez kart.
Prav v srce ga prične skrbeti, kaj jedel bo, če je — brez kart.
Zaloge mok prično kopneti,
[ kopni trebušček tud' — brez kart.. <
je Gregorinu lepo posrečilo zagladiti to pomanjkljivost. Tudi v nekaj burnih prizorih je bil kljub glasovnemu naporu razumljivejši in jasnejši kakor v nekaterih drugih stvaritvah. Le tn ln tam se ml je zdelo, da še preveč pleše po odru ter s svojim hlastnim Iskanjem in begaujein i očmi nstvarja videz zadrege in nedognanosti. Posebno pri premieri je bilo precej takih mest, pri ponovitvi se jih je v glavnem srečno izogull.
Slepo Berto nam je doživeto podajala V. Juvanova. Pri premieri je bila v družbi z očetom Calebom nekoliko prejokava in pre-krčevita, kar je v veliki meri pri ponovitvi odpravila, ko je njena igra dosti pridobila na naravnosti in prepričljivosti. S pretresljivo bolečino nam je znala ponazoriti trpko razočaranje in grenko odpoved ter tako znatno pripomogla k lepemu nspebu Igre.
M istres Fiedlingovo je podala A. Ha-karjeva, ki je delno karikirano podala košato vdovo, zaverovano samo v zunanjo imenitnost in bogastvo. Mogoče je bila ponekod prepatetična, kar je kvarilo zdravo zamisel posrečene karikature. Njeno hčerko Mayo je umirjeno in ljubko zaigrala A. Levar-Brecljeva. Vajeni smo že njenih ža-metnomehkih stvaritev In ta vloga, dasi neznatna, je bila kakor nalašč zanjo.
Inscenacijo je oskrbel Ing. E. Fram, ki je v zadnjem času že nekajkrat prijetno podprl uprizoritve. Z majhnimi sredstvi zna ustvariti marsikaj, kar je bilo še posebej očlto pri Normanskih junakih. Tndi pri Cvrčku se mu jft v polni meri posrečilo pričarati ustrezno prizorišče.
Ob koncu naj še enkrat poudarim misel, ki sem jo zapisal že v začetku teh vrstic. Gledališče je opravilo svojo dolžnost, ker je skrbno pripravilo plemenito klasično igro, naša dolžnost pa je, da ji prisluhnemo in se ob njeni čarovni moči presnovimo v Dotke in Calebe, poosebljene dobričine, če nočemo, da nas bo nekoč doletela usoda Tacletono-va. V nas samih Je tisti ekrivostni ovrček, ki zna v vsakem prlmerh prav svetovati: ki veselo žgoli, kadar delamo dobro, ki žalostno toži, kadar sejemo bridkost. Ta cvrček je vest, ki ji velja prisluhniti vsaj za božič, za praznik mirn ln sprave. -om-♦♦♦♦»♦♦♦♦
Nova zbirka starih božičnih
tPretudna je nocojfnja noč*. Osem starih božičnih pesmi za klavir in petje. Priredil Luka Kramolo, Ljubljana 1M3. Samozaložba. Cena 24 lir.
Organično kulturno rast kakega naroda morimo po tem. kako je kljub vsem vnanjim vplivom znal dati pravo veljavo svojim lastnim značajkam ln kako je pri vsem napredku ostal veren svojemu Izročilu. Na-vzllo mnogim opominom preudarnih mož smo se Slovenoi šele pozno začeli zavedati, kaj vse so nam ohranile naše borne slamnato kmečke hiše ln kako žalostna je bila naša blazirana zanlkrnost za naše prave starine, ■ katerimi .mo rastlf, a jih v naAem hlepenju po novem in tujem jeli prepuščati pozabi, knkor da naši slovenski dedje ne bi bili vredni naše omike. Pozno smo se začeli vračati k naši kmečki hiši In zdaj, ko je vse izpostavljeno nevarnemu uničenju mednarodnih zločincev, smo se začeli poleg drugega zaros bati za dragocene prvine naše domače omike. Zdaj se je šele začela prebujati naša prava — inteligenca!
Poleg vestnih narodopiscev imet imeli tudi nekaj glasbenikov, ki so marljivo zbirali naše stare nabožne ln svetne pesmi. Človeku se toži, če pomisli, da smo jib na stotine Izgubili. Zato pa smo zmeraj veseli, če jih kaj srečamo v taki ali drugačni obliki. I.uka Kramolc je sedem starih božičnih pesmi povezal po zapisih A. Mrkuna oz. Fr. Kramerja, Fr. Cigana, J. Kokošarja in po svojih zapisih ter jih v preprosti priredbi pripravil tistemu okolju, od koder bo prvotno izšle — slovenski družini. Ti ljudski napevi so sestavni deli naše preteklosti In po svoji izvirnosti tako dragoceni kakor skrinje in slike na steklo. Kot pesmi pa bo nam življenjsko še bližji. Udomačili 80 se v raznih krajih, In čeprav nam v melodični Izpeljavi kažejo slogovne analogije z mnogimi drugimi znanimi, so nam vseeno enako dragi.
Luka Kramolo Jim je dal prav preprosto
oblekco, da se bodo s svojim zanimivim besedilom vred prav gotovo udomačile tudi v naših domovih. Sedmim domačim je ®e dodal »standartno« Gruberjevo »Sveto noč, blaženo noč«, ki bo malim klavirskim mojstrom prav prišla.
Ne! To jo preveč suženjska oblika! Proč z okoviI Umetnik »e mora sprostiti... Nekaj modernega! Kaj me brigajo verzi... Misli je treba, samo mislil«
Vitko je grizel peresnik, pisal In črtal, in iz dna duše *e mu je preko peresnika izlila sledeča pesmica.
Tavanje brez cilja,..
Sneg -.•
go vodno sneg...
... zelenkasta misel se dviga.
Platane ...
In... še vedno platano...
Kakor žareče sence!
Z.lajl
Oooo ... grozal
Maske k srcu so vlivajo, vlivajo...
So vedno sneg...
Sneg...
»No! Danes se mi je pa res posrečilo! Toliko časa sem jo nosil v sebi. Misli »o odličnel To so miselne podobe: Zareče zelenkasta misel se dviga... Vitko, pomislil Zelenkasta misel se dviga... Saj človek sam ne b; verjel, da sem kaj takega napisal...«
V	hipu pa mu je postal obraz ves mu-čeniški. Dve kakor lešnik debeli solzi sta mu zdrseli po licih.
»Toda tudi s tem ne ho niči Saj ne bo pesmi nihče razumel! Saj je še jaz dobro ne razumeml Ah, zakaj sem se tako zgodaj rodilt — Kaj bi le napisal, da ne bi bilo treba niti ljudem niti meni razumeti — Pa da bi bil kljub temu literati«
In začel je pisati kritike... Bilo Je namroč pet minut pred dvanajsto...
Vinko Beličič in nfegova
»Molitev na gori«
Med Gorjanoi ln Kolpo leži del naša zemlje, ki ima povsem svojski obraz. Griči so posejani z vinskimi trtami, vmes so posejane bele zidanice, takoj za vasmi se prično tihe loze ln ob poteh šume svojo belokranjsko pesem vitke breze. In te vasi! Revne so, marsikje brez gospodarjev, ker so odšli za boljšim kruhom po svetu. V njih pa se odigrava svojevrstno življenje, zveni naša beseda v čudno mehkem poudarku in se dviga otožna pesem sanjavih deklet.
Tej zemlji Je pel pesmi Zupančič in to življenje sta slikala Golobič in Malešič, danes pa Beličič. To so štirje sinovi belo-krajske zemlje, ln kdor Jih prebira, bo uganil, da jih je rodila ta mehka pokra* jina.
Beličič, najmlajši med njimi, ima svoj dom na Rodinah, dobre pol ure od Črnomlja, belokranjske prestolnice, proti Mirni gori. Tipično belokranjska hiša, na pol lesena, na pol zidana, pokrita s slamo, a l prijazno in svetlo Izbo, v kateri diha toplota in lepota preprostega doma. Okoli hiše raste drevje, pod njo leže majhne njive, tako imenovane drage, ki jim akale ovirajo širino in puste le grmičevju, da se sklanjn nad nje in jim zakriva belo lice. Za skednjem pa raslejo trte, te božje rastline. brez katerih Belokranjec težko živi, l’a domek živi sam zase, kakor bi so bil umaknil iz vasi v samoto, tako da v malem predstavlja vso Belokranjsko krajino.
Pred tridesetimi leti je zagledal tu svet Vinko Beličič. Očeta mu je vzela prejšnja svetovna vojna, zato se je še * večjo ljubeznijo oklenil matere. Iz domače ljudska šole je razmeroma pozno krenil v Nova mesto, končal tam gimnazijo in nato odšol v Ljubljano ter tu končal na filozofski fakulteti študij slavistike. A Beličič je ostal do danes popoln Belokranjec. Pridejo skupaj in kmalu začutiš, da no spadaš mednje, ker že govore o svojih domovih in vsem žare oči od sreče.
Svet, ki ga je prehodil pisatelj Beličič, je zapustil v njem svoje globoke vtise. Življenje v Novem mestu z vso avojo romantiko, študentovsko ljubeznijo in pesmijo. Ljubljana 8 prijaznostjo in avojo kulturo, posebno pa njena okolica, ki vabi zmeraj znova, da si človek sprosti misli in se reši skrbi. — A osnova je ostala. Tihi in samotni dom je sprejemal Beličiča vsaka počitnice v svojo samoto in mir. Tu se je opajal od lepote svoje zemlje ln dihal T ljubezni svojega doma. V tej samoti je mnogo razmišljal o sebi in -o svetu. To dejstvo je značilno vplivalo na njegovo pisateljsko delo.
z*e«l j. pU.tt *• v 1 jmlM VI Ion. Prvi je objavil njegove dijaške pesmi »Mentor«, potem »Zar«, nato »Mladika« in »Dom ln svet«. Boličič je najprej pesnik, dolgo sam ni vedel, ali bo ostal pri pesmi, ali bo krenil k prozi. Začel je pisati tndl krajše črtice in novele, ki so našle svoj prostor v »Straži v viharju«, v »81ovenou« in Y, »Mladiki«. Tudi v tej drobni prozi je mnogo mebkih, čustvenih doživetij. Pisatelj se znova vrača v svoj belokranjski svet, na svoj dom, k svoji materi. Nekatere njegove novelice o materi so pravi biseri v naši književnosti, so osebna izpoved pisateljeve ljubezni, sreče In bolečine.
Kakor se je Siril Beličičev svot, tako «« širi njegov pisateljski krog. Od matere do prijatelja In dalje do dekleta. Ta problem je svojevrstno oblikoval v daljši prozi »Steljnikl« * DS-
Od tedaj je Beličič objavljal bolj pesmi in pisal prozo bolj zase. Po daljšem časa je bila napovedana pri Slovenčevi knjižniel daljša Bellčlčeva proza »Ljudje na Orni-cah«. a pisatelj nas je že prej presenotU z novo knjigo »Molitev na gori«.
Osrednji postavi te zgodbe sta Janko retrušič in Mojca Mihelakova. Ljubezen dveh čisti b src, ki v mladostnem razkošju ljubezni pozabita na svojo odgovornost in na božjo bližino. Objame ju tema storjeno krivde in mladostna sreča usahne. Greh ju je ločil. Janko in Mojca živita vsak zaso. čudno sama, le spomini se oglašajo zmeraj znova. Leta teko in nihče jim ne sluti konca. Po petnajstih letih se poti obeh spet srečata. V osamelosti, zatajevanju in prestanem trpljenju sta Janko In Mojca prekaljena In sam Bog bo nasmehne sreči dvohi ljubečih se src.
To je nenavadna zgodba, posebno nenavadna za današnji čas, ko naša zgolj naturalistična književnost neposredne preteklosti do neba povzdiguje golo nagonsko, pogosto pretirano čutnost. Marsikdo začuden obstane ob tako postavljenem proble-1 mu. Je to svojstven primer v slovenski književnosti, primer, kako gleda in ustvarja mlad katoliški umetnik. V zgodbi ni ni5 prisiljenega, razdobje ločitve je precejšnje, a možno, srečanje pa posrečeno ln naravno. Tu pa tnm dobi močnejši poudarek pisateljeva misel. 8icer se ne ustavlja Beličič pri posamoznili osebah dalj časa, ne razglablja toliko o njihovi duševnosti in njihovem okolju kakor tradicionalni romanopisec, hiti od dogodka do dogodka in ga slika z mehkimi barvami. Najbolj je pač osvetlil osrednji postavi Janka in Mojco. Posebno PetrušiS je dograjen in razumljiv lik, Mojca je malo) bolj medla.
Zgodba je polna pesmi In življenja i* Novega mesta, prepletena z osebnimi mladimi doživetji, v njej diha Bela krajina s svojo poezijo doma in vasi. praznikov, žegnanj in dela na polju. Opisi narave in zemlje so pesniško svojski, jezik izredno lep, primere posrečene. 8redi teksta so povsod oglaša Beličičeva mehka pesem in idila. Ko človek delo prebere, ima občutek toplote ln i]olgo pogrešane mirnosti in čistote.	1
To Iskreno toploto ln nežno lepoto, tih« poezijo In prisrčnost izraža tudi oprema knjige, ki jo je zamislil arh. Vlado Gajšek« Jože Peterlin, ,
Pisma
nam in vam
G. Pevsneri
Dragi »Slovenski domc.
Ne mine dan, da n* bi slišali o kakem zločinu komunistov na Dolenjskem ali kje drugo. Najdemo »brigade* po nekaterih krajih, od koder ropajo vasi tn »osvobajajo* kmete vsega — tudi življenja seveda.
A Ljubljana, ta potuhnjena, zaslepljena Ljubljana, ki je leglo vsega zla, Se veruje v »narodno osvoboditev*. š" podpira tiste, ki plenijo, zažigajo in ruSijo slovenske d o m o v e J Zasmehljivo in postrani gleda domobrance, le bolj pa seveda nas častnike, ker v njih očeh je človek, ki je postal vojak zato, da se upre zločinskemu ubijanju in rulenju — izdajalec!
Kot tak hodim vsak. dan na delo, srečavam na svoji poti meSčane, katerih obrazi so vse prej kot prijazni. V tramvaju se me v gneči zboljša damas celo boji dotakniti, | da bi se je kaj domobranskega ne prijelo, ! ko je njen »najmilejši* pri partizanih... Srečavam tudi prijatelje in znance, pa se vsakomur naguba obraz v začudenju, da v teh časih hodim »tak* po mestu! Oni pripadajo namreč »Osvobodilni OR*.
Ali ni dovolj dokazov, kako komunisti »božajoi naše jetnike in Jim nosijo »pakete*! Poslal hi jim očividce poko!jev v Mozlju, Grčaricah. Turjaku, Kočevju ... Naše geslo v tej usoilni uri mora biti: zob za zob — žrtve za žrtve l ! Zločince Je treba iztrebiti iz Slovenije, narodne uničevalce pa zatreti! Kaj nam pomagajo vse napisane in izgovorjene besede, če se pa ne dela po njih, če je vse premilo... Na lak način se bo komunizem le razbohotil, zločinec pa dejal: saj sem bil zaprt, vedo, da sem komunist, pa mi ne morejo dokazati, .. Kaj za take ni sodbe, ni prisilnega dela pod knuto, kakršno so trpeli tisoči nedolžnih na Rabu, Perugi in drugjet
Poročnik-domobranec.
Gospod uredniki
Te dni se mi je zgodilo tole:
Imam hčerko, ki je hodila dozdaj v šentjakobsko- lolo, ker pač stanujemo v tem šolskem okolišu. Letos ta šola nima pouka, ker je poslopje drugače zasedeno in tudi ni upanja,' da bi se v kratkem pouk začel. Zalo sem se te dni napotil do sosednje šole s prošnjo, naj mi deklico za letos tam vpišejo v šolo, da ne bo brez dela postopala in leta izgubila. Rekli so mi, da jo radi sprejmejo, da imajo tudi prostor, ampak brez dovoljenja upraviteljice šentjakobske šole da tega ne morejo storiti. Naj si torej preskrbim to dovoljenje. Napotil sem se torej tja po dovoljenje, a tam upraviteljica ni hotela niti slišati: otrok spada v ta šolski okoliš in po dosedanjih odredbah mora biti pač sem vpisana, pa če ima šola pouk ali ne. No, saj so še višje oblasti, sem si mislil, in se napotil do mestnega nadzornika. Tudi tu sem našel gluha ušesa. Odlok Je odlok in on da ne more preko njega. Obrnil sem se le na pokrajinskega šolskega nadzornika, ta pa mi je rekel, da je to stvar mestnih oblasti, on se v'To ne meša. Tako sem dobil Iz ficka drobiž, moj otrok je ostal doma in krade Bogu čas, jaz pa si zastavljam tale vprašanja:
1. Cernu imamo pač iolel Ali je lola sama sebi namen in ali pošiljamo otroke zato v lolo, da napolnijo gotovo število razredov, ali pa je njih namen, da se otroci v njih vzgajajo in učet Is zgornjega postopka bi sklepal, da je prvo njih namen.
2. Zakaj Imamo šolske okoliše sredi Ljubljane! Šolski zakon jih na pozna, ustvarila jih je mestna občina.
Moj znanec ima deklico, ki ja letos pričela hoditi v lolo. Same la ne more puščati na pot, ker bi se otrok izgubil. Najbolj pri-kladno bi jim bilo, da bi vsako jutro vzel otroka s seboj oče, ko gre v službo, fn bi ga tam oddal najbližji ioli in bi ga opoldne, ko bi se vračal iz službe, zopet pripeljal domov. Pa ne; tu so šolski, okoliši in raradi tega mora vsako jutro poleg očeta še mati na pot, da pelje otroka v šolo ravno v nasprotno smer, in opoldne, ko bi morala skrbeti za kosilo, mora zopet na pot po svojo vialo. In res ne veste, počemu so te sitnosti. Horda s tem regulirajo šole, da niso ene preveč prazne in druge prenapolnjene! Kaj še! Ravno zaradi te odredbe so šote na peri-feriji prenapolnjene in Je treba tam ustanavljati novo razrede, v centru mesta pa sc učitelji dolgočasijo v skoraj praznih razredih. Ali pa so ti šolski okoliši morda zaradi kontrole! Tudi to ne, ker so tu še zasebne šole, v katere je vpis neomejen in zato noben upravitelj ne more kontrolirati, kdo. hodi v šolo in kdo ne. Toda šolski okoliši morajo bili, da se uradni šlmel debeli.
Pa naj hi še bilo v mirnem času, toda V sedanjih dneh bi pač pričakovali malo več uvidevnosti. Tako težko je življenje, in pričakovali bi, da skušamo drug drugemu M na roke, kjer sc le da, in ne bomo iz gole sitnosti, zaradi prazne odredbe oteževali ljudem že itak težkega življenja. In če ena ženska te uvidevnosti nima, bi pričakovali, da vsaj višja oblast uvidi ves nesmisel te zahteve. Pa nič. Menda pri nas prav zato ne pridemo nikamor naprej, ker se noben, tudi višji uradnik ne, ne upa postaviti pike na i, če to ne stoji v paragrafu. Zares, kakšen pomen imajo danes še šolski okoliši, če šole same niso več v svojem okolišut Saj vidimo da so skoraj vse šole morale na gostovanje ven iz svojih okolišev. Torej prosimo, gospodje. naj se eden okorajžl In naj tej nepotrebni eckaturi naredi konec. S takimi sitnostmi le vzbujamo v ljudeh nezadovoljnost.
A. F.
rt
IV. poglavje.
Gospod urednik!
Pred tednom sem bral v časopisju, da je oblast pri raznih trafikantih v Ljubljani zaplenila nekaj tobačnih zalog v vrednosti nad pol milijona lir. Med temi samo pri trafi-kantinji Frančiški Goinje.vi na Mestnem trgu iss.200 raznih cigaret in san zavojčkov tobaka za pipo v skupni vrednosti 310.000 lir.
Ker mi je omenjena trafika dokaj pri roki, sem bil tam več ali manj stalen odjemalec, seveda dokler je bilo tobaka po vsod dovolj. Ko ga je začelo zmanjkovati, mi baš pri tej tra/ikantinji »stalnost* ni bila več priznana in najsi sem prišel oh kateri koli uri, cigarete so'bile vedno razprodane, in sem moral »stalnost* uveljavljati drugod, kjer so mi jo pa tudi le v neznatni meri
Vladni avetovalee.
Atentat na Dubasova.
Azev ae jo a tem, ko Je spravil s poM popa Oapona, rekli novega nevarnega tekmeca. Četudi je Raškovskl, nad katerim se Je Azev tudi hotel maščevati, rekli lz pasti, katero mu Je bil nastavil. Jo vendar Azev bil lahko zadovoljen z uspehom, katerega Je dosegel.
Toda navzlic teinu da Je Imel na videz vse razloge za zadovoljstvo, Je vendar bil bolj In bolj nemiren.
Od meseca decembra dalje Je skušal naplesti spet zveze z Istim Raškovsklm, katerega Je mislil dati ubiti. Toda vsa njegova pismu so ostala brez odgovora.
Zb več mesecev tudi ni dobival od policije plače, kar ga Je šo morda najbolj vznemirjalo.
Skratka, same reči, zaradi katerih Jo opravičeno čutil vsaj nemir, če ne že strahu.
Ne moremo zatrdno reči, da 1)1 bil Raškovskl dvojno Igro Evna Azevn spoznal tako. da M ga bil lahko prijel. Toda Azev je bil le prepričan, da sta Tatarov ln Ga-pon policijskega načelnika obvestila o njegovem nasllnlškem delu.
Prav zaradi tega Je Kutenhergu naročil, naj sprav) s poti tudi Raškovskega. Spodleteli sestanek v restavraciji Contnn pa Je Azeva prepričal, da ne bo moči ubiti obeh, Gapona In Raškovskoga. Zaradi tega Je hitel, da bi to neprlllko Izkoristil zase, ter pred Raškovsklm nastopil kot njegov reč-nlk, ček da se mora Raškovskl njemu ln njegovemu delu zahvaliti, da je še živ.
Ko se je pripravljal umor Gapona, so je Azev do Rutenherga kazal neizprosnega zlasti potem, ko le vedel, da Je Rutenberg trdno sklenil, da bo ubil samo Gapona. Hkrati pa Je pisal Rakkovskcmii ter ga opozoril, da mu grozi nevarnost, ček da nameravajo revolucionarji ubili njega In Gapona.
Pri tem sl Je mislil takole:
»Nevarnosti, da bi ubili Rakkovskega zdaj. ko je Rutenberg trdno odločen, ni več. Zaradi tega ne bo nihče od revolucionarjev ničesar sumil, če Rakkovskega zdaj opozorim na nevarnost, ki da mn grozi. Ko bo videl, da so Gapona res ubili, ml bo hvaležen, da sem ga o pravem času opozoril.«
Marca leta 1906, ko so se tovaglšl iz stranke ubadali z zadevo Tatarova In Gapona, je Azev v Petrogradu vodil skupino, k| je pripravljala atentat na notranjega ministra Durnova.
Nasilniki s0 pri nadzorovanju uporabljali stari način. Preoblekli so se v kočl-Jaže ln Azev se je sliajal z njimi na vožnjah, da so mu poročali, kako delo napreduje.
Ko je bil nekega dne v Hclslnklju pri Savlnkovu, Je temu dejal:
»Iz zanesljivega vira Imamo poročilo, da le policija opazila tri nenavadno kočl-Jažo ter lih spravlja v zvezo z zadevo Ilur-nova. Tovariši tožijo, da jih zasledujejo. Kaj mistik tl o tem?«
Savlnkov ga je vprašal, od koga je to zvedel. Azev je dejal, da mu Je povedal Natanson na neki pojedini. Dejal je, da so po Petrogradu gibljejo trije nasilniki, preoblečeni v kočljaže. Ta novica ni mogla prihajati od drugod kakor lz policijskih krogov.
In res so tl trije kočtjaži obrnili nase pozornost Ohrane. Uslužbenci carske tajne politične policijo so Iz njihovih poti takoj sklepali, da pripravljajo zasedo Durnovii.
Seveda so ti kočljažl morali Imeti ke drugo tovarlke. Treba jo bilo Izvohati tudi te.
Policija Je kaj brž dognala, da tl trije kočljažl, pogosto prevažajo debelega gospoda z žoltlm obrazom, zelo grdega, toda elegantnega. Vozili so ga tako, da so ga oddajali drug drugemu ln Imeli z njim dolgo pogovore.
Nadzorstvo »Bd kočljažl ter nad dehe-llm gospodom je Ohrana zaupala staremu agentu Tutlkklnu. Ta jo takoj prvi večer poročal načelniku Geraslmovu, da je ta gospod njegov star znanec. Ime da mu Jo Flllpovskl.
M—J cigaret) priznavali. Sele v zadnjem času, ko je monopolska uprava odredila, da morajo trafikanti razdeliti količine tobaka na vse dni v tednu, se mi tu posreči dobiti po dolgem čakanju v vrsti za 2 liri cigaret. Ko sem se nekega dne ojunačil in ponižno vprašal, ali bi mogel dobiti tudi zavojček tobaka, me je trafikantinja zadirčno nadrla: »Kaj pa -še hočetel Ali niste dovolj dobiti!* Tudi napram drugim »navadnim* gostom sem opazil isto »prijaznost*. Zenske dobijo v tej trafiki 2—3 cigarete in lahko si predstavljamo, koliko trafik morajo obrati, da naberejo potrebno dnevno količino za moža, ki mona v službo in nima torej časa vse dopoldne loviti cigarete.
Vsi pa vemo, da te cigarete v Ljubljani prodajajo na debelo pod roko raznim »boljšim*, t. }• »težjim* strankam za 100 odstotkov in več draže. Trafikanti očividno upajo, da bodo cene šle še navzgor, zato tudi tako kopičenje, da ima samo ena trafikantinja »pod streho* cigaret ea preko 300.000 lir. Dobiček si je torej po gornjem lahko predstavljati. Vsaki kontroli so pa seveda odtegnjene količine, ki so gotovo že bile spravljene v promet, predno je preiskava napravila konec nadaljnjemu tovrstnemu delovanju.
Vprašam Vas, g. urednik, ali ne hi bilo prav, da se takim izkoriščevalcem širokih ljudskih množic tako delovanje preprgči! Kdor se je tako težko pregrešil, ne zasluži nobene milosti, in bi bilo najmanj pričakovati takojšen odvzem koncesije poleg drugih sankcij. Sedaj pa vidim, da ista lra‘ikanti-nja obratuje naprej in si gotovo misli• »Rom že v kratkem vse nadoknadila*, če bomo na tak način zatirali korupcijo in »borzo*, nas ne sme spravljati v začudenje, da ta vedno bolj cvrte.
V teh časih, ko mora ogromna večina prebivalstva prenašali vso mog >če žrtve in se omejevati na vseh koncih In krajih, mnogi so prišli celo oh vse, kar so si z dolgim in poštenim delom spravili skupaj, pa peščica
iMmw
Tutlkkln Je Azeva Imenoval tako zaradi tega, ker mu ga Je bil njegov neposredni predstojnik, komisar Mednlkov, nekoč pokazal v slaščičarni Flllpovskl ter mu dojal, da Je to eden najsposobnejših in najboljših sodelavcev carske politične policijo.
Gcraslmov jo osupnil. Mal0 je pomislil, potem pa sklenil, da pojde v policijsko ravnateljstvo, da ho ugotovil, kdo je prav za prav ta Flllpovskl. ln pa, kakšne zveze Ima s policijo.
Toda v policijskem ravnateljstvu so mu dojnll. da ne poznajo nobenega Flllpovskc-ga. Raškovskl Je Jasno In razločno povedal, da ni v »bojnem odseku« nobenega njegovega sodelavca, ki hi sc Imenoval tako.
Toda Tutlšklnova obvestila so bila točna In neizpodbitna. Poznal Je svoje področje do temelja, tako da se Je Gcraslmov odločil, da pojde tej stvari do konca.
Zadnje čase Je voč stvari vzbujalo njegovo pozornost. Zvedel je na primer, da se vodja nasilnikov Imenuje Ivan Nikolajevič. Zdaj so je prikazal ta Fillpovskl, tako da ni vedel, kaj h| ln kako bi.
Zaradi tega Je zapovedal, naj Filipov-skega primejo, toda tako, da ne bo preveč bodlo v oči.
Ko se Je torej debeli gospod nekega večera vračal s sprehoda po Poletnem vrtu, kjer se je dobil z enim Izmed svojih ko-čljažcv, so ga agentje prijeli, ga vrgli v zaprte san) ln ga odpeljali.
Ker Je možak ugovarjal	precej	na	glas.
so mu svetovali, naj nikar	ne	dela	tolikega
trušča, če hoče sebi dobro,	in	naj	no	opo-
zarja ljudi po cesti nase.
Po tem povabilu Je prijeti gospod naglo umolknil.
V pisarni Ohrane Je začel znova ugovarjati. Trdil Je. da je Inženir Oerkas. Zahteval je, naj ga pri priči spustijo, sicer bo napisal ugovor za liste.
Enako grožnjo je ponovil tudi polkovniku Geraslmovu. Toda ta sc ni dal motiti, marveč ga Je povabil, naj rajši pove svoje pravo Ime.
Prijeti je dejal, da Je njegovo pravo Ime Oerkas, da Je inženir In tako dalje.
Toda polkovnik se ni dal odpraviti, temveč je vztrajal pri zahtevi. Ker oni ni maral odnehati, je rekel:
»Tudi prav. Ce nočeto govoriti, pa ne. Nam se nič ne mudi. Ostanite tu, mirno premislite ln če mi boste Imeli kaj povedati, ml sporočite po stražniku.«
Gospoda so zaprli v samotno celico.
Dva dni zatem se Je odločil, da se bo vdal. Zahteval Je, naj ga peljejo k polkovniku, da bi se z njim pogovoril.
Geraslmov ga je takoj sprejel, zakaj zelo ga je zanimalo, kako so bo ta reč sukala ln zasukala.
Jetnik je dejal:
»Pripravljen sem govoriti, toda samo vpričo svojega nekdanjega predstojnika Petra Ivanoviča Raškovskega.«
Gcraslmov Je stopil k telefonu ter se zvezal z Raškovsklm. Začel je govoriti: »Peter Ivanovič, stvar je zdaj taka: prijeli smo tistega Flllpovskega, o katerem sem vam pravil. Pomislite: možakar trdi, da dobro pozna vas in da Je bil v vaši službi! Sedi zdaj tukaj v moji pisarni ln pravi, da bo govoril samo vpričo vas!« Raškovskl ni maral verjeli ln je dejal: »Kaj zlomka ml kvasite!«
Geraslmov je ponovil, oni Je odgovoril: »Kaj pa mislite vi o tem! Kdo h| bil ta Flllpovskl!«
Polkovnik mu ni vedel odgovoriti. Raškovskl Je nato vprašal:
»Kaj pn, če bi bil Azev!«
Gcraslmov Je zdaj prvič slišal to Ime. Raškovskl je prišel takoj v Ohrano. Ko je zagledal debelega gospoda, se Je nasmejal, mu stisnil roko ter vzkliknil:
»Predragi Evgen Filipovič, kako dolgo se že nisva videla!«
Azev pa ga je sprejel vse prej kakor prisrčno. Vrh tega ga je tudi napadel s celo vrsto očitkov ln žalitev.
Raškovskl pa se je na vse to le smehljal ter mu ponavljal:	,	1
»Evgen Filipovič, nikar se tako ne razburjajte! Pomirite se! Pomirite se!«
No In Azev se je res brž pomiril. Začel je govoriti z drugačnim glasom kakor do tedaj.
Pripovedoval je, da se ni maral več prikazati pri policiji vse od tedaj, odkar so revolucionarji |z policijskega ravnateljstva dobili sporočilo, da sta on ln Tatarov vohuna. Zadnje čase pa je skušal zveze s policijo obnoviti. Pošiljal Je pisma na razne kraje tn tudi Haškovskemu, poslal je obvestila o Rutenborgovem načrtu, pa ni dobil prnv nobenega odgovora.
Pritoževal sc je zaradi tega krivičnega ravnanja, katerega pač ni zaslužil, saj Je vendar tako dolgo ln tako zvesto delal za policijo ...
Geraslmov Je ob tem pripovedovanju padal Iz presenečenja y presenečenje. Gudll se Jo vedenju Raškovskega. še bolj pa je osupnil, ko je Azev začel govoriti o vlogi katero je Imel pri pripravi atentata na Durnova.
Azev Je pravil, da Je, potem ko Je od na-škovskega ni bilo več glasu, začel misliti, da ga le policija odpustila lz vohunske službe. Zato je bil prepričan, da zdaj spet lahko začne delati v stranki.
Stopil Jc spet v osrednji odbor stranko ter začel znova delat) v »bojnem odseku«. To ga je veljalo dosti žrtev In mu prineslo škodo, ki jo je treba vsekakor povrniti ter mu izplačati tudi mesečne prejemke za nazaj. T) prejemki znašajo pet tisoč rubljev. Razen tega naj mu policija da tud) odškodnino za potne stroške.
Ko so mu obljubili, da mu bodo vse poplačali, je povedal nekaj novic o delu In načrtih »bojnega odseka«.
Pripovedoval je. da atentat na Durnova pripravljata dve skupini, In sicer skujtlnn kočljažev, s katerimi Ima zvezo on, ln pa druga, mešana skupina, v kateri so Jin-čljažl ter pocestni prodajalci, katere vodi Savlnkov.
O prvi skupini Je govoril na dolgo ln na široko, o drugi pa prav malo. O ostalih terorističnih 6kuplnnh ni povedal ničesar.
Natančne In podrobne podatke pa Je dal o atentatih, ki so jih nasilniki pripravljali na generala Mina ln na polkovnika Rimana.
Glede Gaponove zadeve se je Azev zabaval s tem, da je zbadal Raškovskega. Rekel jc:
»AH se vam Je posrečilo dobiti Rutcn-bergaf To .Imate pa res Izvrstno obveščevalce v .bojnem odseku1, da so vam natvezli kaj takega!«
Raškovskl Je zdaj napeljal pogovor na popa Gapona ln dejal, da se že nekaj dni nič ne prikaže. Izrokel je bojazen, da se mu je morda kaj primerilo.
Azev mu je zdaj povedal, da Je Gapon mrtev ln da leži njegovo truplo v neki prazni vlil blizu finske meje.
Finska policija, k) jo Je obvestil Raškovskl, je res po dolgem Iskanju truplo našla.
S temi in drugimi sporočili se Je Azevu posrečilo, da Je spet prišel v milost pri Raškovskem ln da ga Je začel ceniti tudi Gcraslmov, načelnik Ohrane.
Zdaj hi lahko rekli, da je njegov položaj bil razčiščen. Dogovorili so se, da mu bo vsa potrebna navodila dajal Raškovskl, pr| pogovorih pa bo vedno navzočen tudi Gcraslmov. Nusllnlkov, s katerimi je Azev v zvezi, policija ne sme nikoli prijeti, ker bi to vzbudilo sumnjo o njem In mu preprečilo vsako nadaljnje delo za policijo. Ta naj bi sc pri njih omejila samo na tn, da h| širila novice, da jim jo na sledi. S tem bi Jih oplašila ter jih prisilila, da bi opifstili vse, kar hi Imeli v delu. *
Ko so se vse to dogovorili, so Azeva spustili.
Tovariši !z stranke se niso nič spraše-vali o tem, kje Je h!!, saj so bili navajeni, da je kar na lepem Izginil, pa ga živa duša ni mogla najti In tudi ni vedela, kje naj bi bil. Zaradi tega jim Jo po vrnitvi lahko natvezli, kar se mu je zdelo.
To pot Jim Jc pravil, da Je kar na lepem zapazil, da ga policija zasleduje. Zaradi tega jo moral brž Izginiti, sicer hi ga bili še začopatlll.
Dogovor med Azcvim ln med policijo se Je kmalu začel kazati v svojih posledicah.
Sonce — 2 bilijona let stari oče planetov
Jupiter In Saturn, velikan našega osončja, kažeta drugačne značilnosti, tnkšne, ki na podlagi njih skoraj lahko rečemo, da nimata trde skorje, kakor zemlja In Mars. Jupiter se ne vrti tako kot kakšno togo telo, pač pa — enako kakor Sonce — v različnih »zemljepisnih širinah« z različno hitrostjo. S pomočjo spektroskopa so odkrili, da so v njogovom »ozračju« (kakor tudi v ozračju« Saturna, Urana in Neptuna) gorljivi plini, kakor na primor metan. Poraz delitev ln množina takšnih plinov na teh planetih ter kisika na drugih (na primer na Zemlji), bi utegnila biti v zvezi z nastankom osončja. Glede tega so postavili najrazličnejše domneve. Vse pa pravijo, da so Be iz sonca »rodili« pred približno dvema ■biljonoma leti.
Iz vsega bi za zdaj lahko sklepali tole: Snov našega sonoa, ki je »rodilo« planete in jih s svojo privlačno silo drži v svojem
takih ljudi izkorišča položaj in bogati s predmetom, namenjenim, vsem, in ustvarja nerazjioloženje v prebivalstvu, tam, kjer bi ga ne bilo prav nič treba. Cas je, da se takim stopi na prste. Kaj menite, ali bo vse ostalo le pri besedah1
Ob tej priliki bi ponovno predlagal ž» večkrat tudi v javnosti Izraženo željo, da se za tobak uvedejo nakaznice. Stroški za ,o ne bi bili veliki^ itak se jih lahko prevali na kadilce, zagotovljena pa bi bila pnšlencjša razdelitev in na mah odpravljen < dvajset do štirideset metrov dolge vrste čakalcev pred trafikami.	Kadilec.
vplivnem področju, se neprenehoma spreminja v energijo, morda z atomskimi pojavi, katerih važnost ln moč smo jedva začeli spoznavati. Po zaslugi te energije se je tudi razvilo in ohranilo življenje na zemlji in morda tudi na drugih planetih A življenje na vsakem izmed ostalih planetov mora Imeti zelo različne oblike in značilnosti, kur jo odvisno ne le od njihove razdalje od sonca, temveč tudi njihovega sedanjega telesnega ustroja.
Človek, ki ga pot zaneee na visoke hribe, ali ki mu je dana prilika, da kje v kakšni puščavi ob zemeljskem ravniku opazuje zvezdnato nebo, (tam je z zvezdami najgos-steje posejano In je tudi »Rimska cesta« dosti svetlejša, kakor pa če jo gledamo iz katero koli druge točke na zemlji), lahko dosti bolje preceni neizmernost vosoljBtva nad nami kakor pa kdo drugi. In če potem pomisli še, da nam daljnogledi prikažejo tem več zvezd, čira močnejši so, se zazdi sploh nemogoče, da bi zvezde mogel kdaj prešteti, do dna raziskati ter ugotoviti, kakšni so tisti zakoni, po katerih so razmeščene po nebesnem prostoru, kolike so razdalje med njimi, njihovo gibanje In telesni ustroj. Vendar pa je mednarodno sodelovanje zve-zdoslovcev že v nekaj letih rodilo brez dvoma sijajne uspehe, ki bi lahko služili za zgled tudi tla drugih poljih človekovega udejstvovanja.
Daloč so že časi, ko so učenjaki še trdili, da so zvezde svetla nebojna telesa, o katerih ni znanega ničesat. Brez dvoma je bilo najpomembnejše odkritje tisto, na podlagi ka I terega je prišel človek do spoznanja, da je Sonce prav tako zvezda kakor vse drugo, ki jih vidimo na nebu. Ker človek spričo razmeroma majhne razdalje zemlje od sonca bolje pozna sonco kakor kakšno drugo zvez-
Po Petrogradu so so namreč brž nato začeli širiti glasovi, da teroristi, preoblečeni v kočljaže, zalezujejo Durnova.
Azev je te govorico iincl za tako pomembne, da jc takoj šel v llclstnkl. sc tam posvetoval s Savlnknvlm ter potem sklenil svoje kočljaže potegniti lz Igro, čoš da je prenevarno.
Tedaj ko jo Azev govoril z Raškovskjm In z Gerašlmovlin, se je držal svojega starega načina, ki jc 1)11 v teni, da je pripovedoval o tem In onem, ni se pa niti z besedo dotaknil tistega, kar jc bilo najvažnejše, namreč načrtu, ki naj bi ga nasilniki Izvedli prav tiste dni.
Slo je namreč za umor generala Duha-sovn. generalnega guvernerja v- Moskvi. O tem je Raškovskemu In Geraslmovu molčal kakor riba.
Priprave za ta umor so bile dolge in težavne. Skupina, ki jo Imela to nalogo, je večkrat poskusila, pa .11 Jc ved-io spodletelo In steer lz različnih razlogov.
Po več ponesrečenih poskusih so se teroristi zbrali v Hclslnklju In sklenili, da morajo ta umor izvesti pod Azcvljcvlm osebnim vodstvom.
Azev J® dopotoval v Moskvo (. maja, na dan po spodletelih dveh drugih atentatih.
Načelniku Obrane Geraslmovu je dejal, da potuje v Moskvo po svojih saseoulh opravilih.
Dll je ravno carlčln rojstni dan In Dn-hasov bt se 1)1] moral udeležiti slovesnosti, katero so ta dan prirejali v Kremlju.
Ubijalci s0 zasedli vso cesto, ki drže t.la, ter so čakali, kdaj so bo Dubasov pripeljal mimo.
Azev je Sel v kavarno Filipov, k) je bila prav hllzn vladne palačo, da hi bil priča tega dejanja.
Opoldne je guvernerjeva kočija pripeljala lz Kremlja. Ko je zavila na Tver-sko cesto, so ljudje videli, da jo na cesto stopil mornariški častnik In vrgel pod kočijo škatlo, prevezano s sinjim trakom.
Takoj nato je počilo.
Dubasov jc bil nekaj malega rnnjcn, njegov pribočnik ter morilec Vnorovskl pa sta bila ubita.
Vse jc šlo natanko po načrtu, ki ga Je bil Izdelal Azev...
Ta sc Je zdaj vrnil v Helsinki. S tem dejanjem je dal novega dokaza o tem, kako zvest Je stranki, njenim ciljem ln svojim tovarišem.
Hkrati jo nesel v tujino težke denarje, ki mil jih Je Izplačala policija za sodelovanje v preteklosti In za naprej .,.
Tovariši so ga slavili, da Je bilo kaj. Toda njihovo In njegovo veselje ni trajalo dolgo.
Ko Je Azev potem prvič šel k Haškov-skemu, ga je ta vpričo Geraslmova kar najgrje sprejel ter ga zmerjal, da se Je kar kadilo. Vpil Je nad njim:
»VI ste bili tisti, ki Je skuhal to kašo v Moskvi!«
Azev je odgovarjal hlndno ln mirno:
»Ge to verjamete, potem vam ne ostane drugega, kakor da mo daste prijeti ln za-j preti!«
I Azev Je mislil, da bo uspel s predrznostjo. Toda Raškovskl je hll zdaj trdno prepričan o tistem, kar Je govoril, zaradi tega je moral Azev stisniti rep med noge ter napeti' vse sile, da so jc Izgovoril ter opravičil.
Stvar je pa prišla na dan takole:
V Moskvi je Azev na cesti srečal nekoga Izmed voditeljev krajevne sknplne »bojnega odseka«. Ta ga Jo spoznal In jo po atentatu na sestanku moskovskih prevratnikov dejal, da je to reč pripravil Azev.
Med prevratniki je bila tudi neka sodelavka Obrano v Moskvi, študentka L. F. Jtičcnknva. razumna, odločna In sila sposobna ženska. Ta Je o tem obvestila policijo.
In tako je Raškovskl zvedel, da je pri atentatu na Dubasova Imel prste tudi Azev.
Ta zdaj ni mogel več tajiti, da o atentatu ne bi hll nič vedel. Trdili je le, da Je to bila Izključna naloga moskovske nasll-nlškl skupine ln da nihče drugi, tudi on no, ni vedel za podrobnosti In za potek priprav.
Raškovskl je linel zdaj na Izbiro samo dvoje: dn sproži hrupen škandal In s tem lzguhl dva dragocena sodelavca: Azeva In Jučenknvn, a'l pa da drž! jezik za zobmi ter oba ohrani!
Zaradi tega je Azevu za zdaj odpustil, toda, kakor bomo videli, za ceno nove Izdaje. ,	(Dalje.)
do, mu je tudi laže določil mesto med zvezdami ter laže ugotovil, kje jc danes na svoji razvojni poti. Vedno jasnojši so po-postajnli dokazi, dn zvozde niso vedno pripadle eni in isti skupini, pač pa da so spričo svojega razvoja prehajale iz one v drugo.
Dalje
OPOZORILO S
Opozarjamo p. n. konzumente, dn jc Sedlar Ivan, lastnik tovarne hranil »Slada«, Ljubljann-Moste, stavil v promet Škatle z napisom »Pravi Frančkov dodatek kavi« po pol kp, katere pa ne vsebujejo nnSega izdelka, Te Škatle se razlikujejo od naših originalnih škatel samo po barvi mlinčka na sprednji struni škatle. Na naši originalni Sk<dli je namreč mlinček temnomodre barve, torej !<*e temnomodre barve kot sta dva trakova in površina na kateri se nahaja ime »Franck« na sprednji strani škatle, dočim je nn Škatlah, ki jih je stavil v promet Sedlar Ivan, barva mlinčka črna, a trakova in površina po temnomodre barve.
Škatle Sedlarja Ivana sploh ne vsebujejo niti najmanjšega odstotka cikorije, temveč to napolnjene z neko drupo mešanico.
Proti Sedlarju Ivanu smo zaradi, gornjega uvedli sodni postopek.
FRANCK Industrija KAVOVINA D. I>. prej IIINKO FRANCKA SINOVI D. D.. ZAGREB,
MALI OGLASI
JELOV/SMREKOV 1.E3 rezan in tesan, kakor tudi brestove, bukove, hrastove, iavorjeve, jesenove in lipove plohe dobite v skladišču zadrupe »MARAD* v Živino* zdravniški ulici (za Cukrarnoj.
Nekaj o tistih, ki so Kočevje naredili rdeče
Zgodba o zakrknjenem gnezdu, čigar prvaki so pirovali ob grobovih stotero poštenih Slovencev
g. september bo zgodovina zabeležila tudi kot prelomnico, v kateri no z resničnimi obrazi nastopili ljudje, ki so se rinili v vrste •narodnih« delavcev ln sl nadevali videz pristne narodne zavesti.
Vemo, da so bila mala mesta, mesteca, trgi ln bogatejtl vaški kraji ognjišča komunističnega razkrojevalnega dela ltr da so prav ti kraji preplavili podeželje z zločinci, ki so prinašali delovnemu kmečkemn ljud atvu rdečo svobodo.
Kakor je podeželska gospoda svoj čas veljala za prvoborlteljlco narodnega prebujenja, tako si jo bo dandanašnje ljudstvo zapomnilo kot valpta, ki je lz golega pohlepa In nravne 9kvarjenosti spletel zanj bič in ga zavihtel s silo, ki je zarezala v naje narodno telo globoke in krvave rane.
Poglejmo n. pr. v Kočevje, kjer je bilo toliko prosvetnih, gospodarskih, političnih ln socialnih naprav, da so se lahko tam na javne stroške vgnezdlli razni zdravniki, odvetniki profesorji, učitelji, politični uradniki, pridobitniki vseh vrst in Se dolga procesija taksnih, ki so malokdaj skušali trdoto dela in niso nikoli korakali z ljudstvom vštric, temveč so bodili pota, na katera jih pošteno srce brez dvoma ni gnalo.
Riba pri glavi smrdi
Zemljepisni položaj Kočevja, okolilklh vasi ln nepregledni gozdovi Kočevskega Roga so nudili naravno zavetje drhali, ki se je pod krinko »osvobodilne« vojske natepla skupaj, da b| izvedla načrt za zrevolucio-niranje slovenskega naroda.
Znanllol rdeče zarje so ujeli v svoje mreže veliko kalinov meščanske sredine, ki je tavala v slepi ullel ln se lovila za vsako tujo >odrošllno« idejo, ker je bila sama prazna ln puhla in Je že zdavnaj zavrgla varna pota. katerih se Je naš narod vedno držal ln tako prebrodil najbujše stiske v v avoji zgodovini.
Z glavo »o rinili v revolucijo prav tisti ljudje, ki Jim Marzov nauk ne obeta zlatih gradov, temveč konec z vlado proletariata, ki ne dovoljuje zasebne lastnine, še celo pa ne zasebnih podjetij
In tako »e poglavje o rdeči svobodi v Kočevju začenja z Imeni ljudi, ki »o pomagali postavljati na noge Osvobodilno fronto, ji bili najponilnejšl hlapol ln se vrgli v boj za nov rdeči svet
Narodno ženstvo stopa na plan
Napočil je slovesni dan tolikanj pričakovane »osvoboditve« Kočevja.
Slovo je bilo nad vse ganljivo. Usta so se lepila na nsta in stiskov rok, objemov ln sočutnih pogledov Je bilo na pretek! ln niso si kočevske ovetke še obrisale solznih očesc, ko Jih že vidimo na delu pr| pripravah za slovesen sprejem »osvoboditeljev«.
Terenski gadje so te v četrtek zvečer planili v Rog in klicali gozdovnike na rbor. Kočevske nllce te dolgo niso videle tolikšne gneče kakor v četrtek dopoldne, ko so brzo-nogi terenski sil naznanili radostno novico, da bo »osvobodilna« vojska vkorakal« v mesto.
Iz daljave se Je dvignil prah In v mesto ■e je trudnih korakov prlmajala skupina IS capinov, ki so vzbudili vse kaj drugega kakor vtis vojakov »naše« vojske. Narodno ženstvo, dekline in otročad se je drla na V96 grlo, ko se je pred okrajnim glavarstvom povzpel na govorniški oder krajevni ofarskl veljak Bravničar. V zanosnih besedah Je slavil »osvobodilno« dolo gozdnih ca plnov in jim priporočil srca vseh Kočevarjev, rekoč, da ao dolgi dve leti nezadržno ln nestrpno btla samo zanje ln za zmago srpa in kladiva.
In spet so rejene dame odprle usta, zakričale v pozdrav, nato pa hitele ušivcem pripravljat rdeče nageljne na prša, medtem ko so jih njihove hčerke obsipavale s cvetjem. Nobena ni zardela, čeprav Je večina njih dopoldne Jemala grenko slovo od tistih, proti katerim ao se baje tl nov! junaki borili In v katerih naročju so se često ujčkale ln katerim so se metale pod noge — za oeno svoje dekliške časti.
Podgane lezejo na dan
»Kje »o našli« so so spraševali navdušeni Kočevarji, te bolj pa Kočevarice. »Kje je naš Tonel« je spraševala zaskrbljeno gospa dr. Hočevarjeva. Pa dr. Toneta Hočevarja ni bilo treba dolgo čakati.
Pod večer šele se je prikazal v osvobojenem mestu In prevzel vodilno mesto, ki si ga ni zaslutil s svojo poniglavo pametjo, zdravniško veščino ali drugimi vrlinami, ki krase poštenjaka in narodnjaka, temveč z grdo igro. Pognal se je proti cilju, pa sred stev ni izbiral.
Dve dolgi leti Je vodil kočevski rajon skl odbor OF In zločinske komuniste ne le podpiral, temveč Je kot slepi hlapec pletel rdeče niti, v katere Je ujel vso pohlepno ln Izprijeno kočevsko razumnlško plast, Pred nosom cesarskih oblasti Je zbiral ljudi in delil propagandni materljal, razpredal terensko ln obveščevalno mrežo, grozil in ovajal. Njegova gospa je bila predsednica OILL-a, njegova sinova pa navdušena lik torska mladiča.
Silno delaven in a tajništvom rajonskeg odbora nagrajen je bil učitelj Oerlanc Bogomil. pritepenec od drugod. Podla, hinavska podlasica, ki je skrbela za to, da »o bili komunisti točno poučeni o nasprotnikih in so pravočasno poskrbeli za njihov odhod v Internacijo.
Nasilno Je nastopal poslovodja Dntove podružnice Peternel a leno, medtem ko je hčerko žrtvoval cesarskim častnikom, da so ji kot nagrado za ljubezen dajali podatke o vojaških tajnah. Mesar Pire Rudolf je potreboval vplivno mesto, da ;e lahko sve-bodno potoval po vsem okraju in uganjal črnoborzijanske kupčije. Gozdar ini. Zupnr se kot stremuškl podrepnik ni branil ote-tov na sijajno bodočnost. Plaueteiner je kot cestni nadzornik predstavlja! cestni odbor, glavarstvo in urade je komunistom zasužnjil Henrik Kužnik, orožniški komandir na
Glažuti Drago Bilal je vestno dobavljal vse
podatke za svoje področje, z denarnimi posli pa sta se kot posebna pooblaščenca pečala ravnatelj podružnice Pokrajinske hraulluice Kovač in ravnatelj Italijanske lesne trgovine SAICI Piščanec, ki je za kurirske posle ponudil tudi tvojo hčerko. Močan podpornik in organizator Je bil tudi Hinko Bravničar.
Kajzagonetnejša postava pa je bil mladi odvetnik dr. Bratko Premrov, ki je svojo pravo barvo zakrival ko gad noge Iinel je važne funkcije in se je najrajši vrtel okrog denarcev. Dve leti Je bil knjigovodja vseh ofarsklb podpornih skladov. Po »osvoboditvi« je izdajal In podpisoval komunistične bone. Grdo vlogo je igral pri preganjanju na-protnlkov ln je bil kot preiskovalni sodnik zloglasnem kočevskem procesu. Ril je tudi član raznih naglih sodišč. Ko so mu zaradi nemške nevarnosti tla postajala prevroča, je začel oblačiti ovčji kožuh in nositi sočuten obraz in se izgovarjati, da je bil le zagovornik protikomunistov pri cirkuških procesih. Za propagando Je skrbel sodni uradnik Paradil. Ril je v lastni osebi spea-ker londonskega radia in se v hrvaščini drl skozi mikrofon, da je novi množici dopovedoval, kako tujina občuduje tolovaje.
Ženska Rdeča fronta
Zenskega prispevka za širjenje komunistične kuge ne smemo podcenjevati. Vodilni rajonski terenoi so pritegnili k delu od vsega začetka svoje žene, da so se smolile okrog cesarskih puhloglavcev in jih začarale s pojedinami in drugim. Posebno delavne pa so bile hčerke, ki so se redno sukale do oficirskih družbah, zraven pa služile kot komunistične kurirke.
Spretna ln nevarna komunistka Je bila gospa Ruttjeva, po poklicu učiteljica, v službt pa pri okrajnem komisarljatu. Ta ženska je poleg Henrika Kulnika mehčala redke samostojne glave na komisarljatn, ki niso hotele tnlltl t volkovi ln klečeplaziti okrog duševne sirote in moralne pokveke, kakor je bil dr. Hočevar. Rustjeva je poskrbela, da je tudi tekstilna tovarna dobila pouk o rdečem raju. Poslala Je tja kot navadno delavko tvojo hčerko, ki se je Izkazala kot dragocena moč ln vneta komunistična igralka.
Jedro ženskih organizacij je bila 2enska komunistična zveza. Sprva se Je zakrln-kavala z gesli o narodni zavesti in boju proti fašizmu, pozneje pa se je razrastla v razne pododsoke, ki so služili komunistični OF. Ruttjeva je bila predsednica te zveze, najpomembnejši pododsek, tako Imenovano Rdečo pomoč, pa je vodila agilna gospa inž. Sadarjeva Ta ženska Je zbirala na vseh vogalih in družbah prispevke za »bolne« tovariše.
Pilčančeva hčerka je bila voditeljica propagandnega odseka, ki je pokazal vso aktivnost po »oevobojenju a tem, da je prirejal vsakdanje večerne manifestacije, zahteval smrt za Izdajalce In vzklikni Stnllnn in Titu Nad vsemi temi požrtvovalnimi ko-mnnlstlčniml podrepnicami je držala roko stara partijka mag. ph. Oralmova.
Terenci na oblasti
Po prihodu dr. Hočevarja v mesto se je začelo delo s polno paro. Na glavarstvu so sejali brez prestanka. Dr. Hočevar Je odredil sekvestorje za zaseženo Imetje. 8 tem se Je osvobajanje dejansko začelo. Sebi je ta narodni borec prihranil pravico, da je z dejanskimi zgledi uresničeval načelo enakosti. Sebi in svojim tovarišem je razdelil cele skladovnice zaseženih drv, ostala raja je dobila meter po 150 do ?00 lir. Podobno je bilo z moko in ostalimi živili, ki so ostala v vojaških skladiščih.
Lekarniška pomočnica Oralmova je bila odrejena za sekvestorico lekarne g. Lozarja in je svoje delo opravila temeljito. K sebi je vzela nekega inf. Hinterlechnerja Iz Ljubljane ln mu Izposlovala tudi donosno mesto v gospodarski upravi mestnih odborov. Ta prišlec ji Je tudi nadomestoval moža, kt ga je bila pastila.
Int. Štiglic, ravnatelj Auerspergovega gozdnega urada, je postal Sef lzselitvenega nrada, ki je imel svoj sedež na občini. Za občinskega komisarja Je bil postavljen nek štajerski jurist, ki je pa že po nekaj dneh izginil.
Proslull Bravničar, Je postni referent ROOfa za zasežene hiše ln trgovine. Pri lz-praznjevalnem poslu mu je pomagal mesar Pirc. Rravnlčar Je Izdajal tndl dovolilnice za potovanja. Teh sta bili dve vrsti: splošna za zanesljive in posebna vrsta za nezanesljive.
Dr. Branko Premrov je vodil razne blagajne in kot' odvetniška pijavka sesal razne gospodarske nstauove. Zaupana mu jo bila kočljiva naloga Izdajanja tolovajskih bonov.
Kočevska GPU
V mesto so se takoj prve dni zgrnili terene!, kurirji In zastopniki raznih komunističnih ustanov. Te sodrge Je bilo na pretek. Prave policijske organizacije v mestu ni bilo.
Toda kmalu je nastopila posebna skupina nedoraslih glmnazljcov, ki niso skrivali svoje krvave službe. Vodili ao Jih dijaki Svetlin mlajši, Ruttjn. Helmih In Cuk. Ti so pokazali vso svojo zločinsko pokvarjenost in krvoločnost ln sestavljali kočevsko GPU. Tl zelonci so sl z vsako žrtvijo dali obilo opravka In »o se posebno odlikovali pri mučenju zajetih pri Grčaricah. Oktobra so Imeli polne roke dola In se z njim tudi hvalili. Rili so uradni krvniki, ki so sodelovali pri množičnih morijah v vsej kočevski okolici.
In kočevsko javno mnenje?
Hudo bi užalili kočevsko Javnost, ako bi JI naprtili očitek, da Je bila zvesta slovenstvu ln da je obsojala krvave morije, ki
so mestu In prebivalcem za zmerom pritisnile pečat zločinstva in sramote. Vse je norelo ln nikoli skrivalo, da na debelo podpira zločince v gozdu.
V Kočevju je vse tekmovalo, kako bo bolje in ponižneje streglo rdečim krvolo-kom in naslčevalo svoje poželjenje po tujem blagu in krvi. Med trgovci sta bila najpo žrtvovalnejša Huher in Levttek. Pri sled njem je bila glavno komunistično gostišče. Njegova žena je bila presrečna da Je mogla na seje ROOFa pošiljati polne košare posledic. Huber je enkrat samkrat daroval komunistom 10.000 Ur, Levstek pa dvakrat po 20.000 lir.
Trgovec s čevlji Tratnik je dobil za svoje velike podpore in vohunske usluge plačilo v tem, da je postal rekvlzitor za ROOF In Je svoje delo opravil v vsestransko zadovoljstvo Kradel je za odbor ln zase. Občina se Je stavila na razpolago vsa. Občinski tajnik Silrer in njegov oče sta bila na delu z dušo In telesom. Uradnik Auerspergovega gozdnega urada Zupan je postal šofer munlcijskib avtomobilov in nazadnje tudi šef ofarske smodnlšnioe v Rogu.
Gostilničar Rrezec je komunističnim tolpam prirejal pojedine. Da se je odkupil vojaške službe, je plačal 1000 lir.
Učiteljstvo Kočevja je bilo hlapčevsko vdano. Posebno vneta priganjača sta bila Lunder in Novak Gimnazija z vsemi dijaki In profesorji ni hotela delati izjeme. Izvzeti moramo le profesorja Uršiča ln Eržena.
Io kaj je bilo s sodnijo In čuvarji pra-vlcef Dr. Bogataj je kot predstojnik okrajnega sodišča vneto deloval za OF ln ponudil svoje usluge tudi za pobijanje stoterih žrtev. Posebno se je odrezal, ko Je stiogo uradno nastopal kot sodnik v kočevskih procesih.
Kočevje slavi zmago in se krmi z mitingi
V nedeljo. 12. septembra, so banditi priredili prvi miting Govorila sta star slovenski In star hrvatski komunist. Drug drugega sta prekosila v bahanju, laganju ln napihovanju. Oba sta zagotavljala zbranemu ljudstvu, da gredo sedaj osvobajat Ljubljano, Trst ln Gorico.
Poskrboli so pa tudi za prijetno prese-nočenje navdušoncev. Med zborovanjem so starejši tolovaji obkolili zborovalce ln pobrali vso mladino. Naložili so jo nn pet kamljonov in Jo takoj odpeljali pred Turjak.
Rajonski odbor Je sejal na pretege. Gostije so bile na dtievnem redu. Miting za mitingom, nebrzdano veseljačenje, krokanje
do jutra... Vse mesto zavito v zastave z rdečo zvezdo.
Napihnjeni tribun
Izvršni odbor OF je ljudstva poskrbel za zabavo ia razvrat. Mitingov ni bilo ne konca ne kraja. Najpoprej eo na njih sla-vili »osvobojenje«, potem so se na njih na« vduševali za volitve v zbor »predstavnikov slovenskega naroda«, ki se je volil »na demokratičen« način.
Vse Kočevje je bilo oblepljeno, vse stene počečkane in vse hiše polne napisov #2ivel Stalin, živel Tito itd«. Kočevje je po»la)o med dlčne delegate tele zastopnike: Dr. Hočevarja, Henrika Kuintka, premogarjevo ženo Škerjančevo in neko lensko iz Dolge va-si' ki pa za čast, katera jo je doletela, bržkone ni vedela, saj je ni bilo na noben volilni miting.
Takrat so vsi kraji doživljali svoj »volilni golaž«. seveda v rdeči izdaji.
Prvo besedo je imel zmerom »ljudski tribun« dr Hočevar. Na enem izmed mitingov je do neba povzdigoval svoje zasluge za osvobojenje in med drugim dejal:
»Dve leti sem odlično opravljal svoje tajno poslanstvo Od l. 1941 sera dvigal pogum potlačenih in jih navduševal za narodno stvar. Dve leti sem sredi okupatorjevih pušk in strojnic vodil boj za osvoboditev naAega naroda Bil sem zastopnik Kočevarjev v OF in nihče od nasprotnikov me ni prepoznal. Iz ljubezni do naroda sem se spustil v to tvegano, a sveto delo. Celo žena mi je rekla« /Tone, nikar!' Jaz sem pa vztrajal in zmagal.«
(Zborovalcem ni bilo težko pritrditi zadnjim besedam, saj vztrajnosti ni moči od rekati možu, ki je 18 let študiral medicino.) Mož je vzbujal s svojimi baharijaml in širokoustenjem več smeha kakor odobravanja.
Sodrga zboruje
Kočevje je bilo izbrane za sedež vseh vrhovnih komunističnih oblasti In »parlamenta«. Mesto sl je po njihovi sodbi to čast tudi zaslužilo. Randlti so jnvno govorili, da se Js Kočevje najbolj postavilo, za njim pa Ljubljana in Ribnica.
Tako Je to gnilo mesto zaslovelo po dveh komedijah: po krvavi zgodbi s kočevskim procesom in po lutkarski komediji z zborom »odposlancev slovenskega naroda«.
Krvniki so se v kočevskem gradu obdali z mrežo strojnic. za slavnostno okrasje« zbo-rovalnlce v sokolskem domu pa je poskrbel Nikolaj Pirnat. Ta mož, ki eo ga ljudje skoraj vsako rano jutro videvali pijanega v družbi vlačug, vsega prekrokanega in po-
Dva dokumenta o »nacionalnosti« Osvobodilne fronte
m
Pogajanja med sastopnlkl »narodno -osvobodilne vojske« In laškimi cesarskimi poveljniki v Novem	mestu ».	septembra letos. V sredi,	zaznamovana vsa s tremi krlžel,	sta
Vladimir Kneževtč-Volodja, prvi komunistični komandant Novega	mesta,	po-
zneje komandant zone, ter polltkomlsnrka Tusuiln-Avsecova, pooblnSčcnka komunističnega »generalnega štaba«, ki se je pogajala z Badoljevcl za izročitev mesta In orožja banditom ter za zagotovitev prostega odhoda italijanske vojske. Z dvema križcema:	poveljnik	badoljevskega topništva	v Novem mestu, s enim	križcem	cesarski	laški polkovnik S o r d I.	poveljnik 24. polka
A
»lavni dzah *av i» s-e in» 30.9.1943. H. fpt
Jttf.	**.
Po k*piu»el|i mi,!« J* prijavila v naši* «dinlo«h v«4 UjsuKiv in te Izjasnilo ■» Osvobodilno borbo.N«h*J «•* t**» j* »»Opil# v ovbo i^r«i^^	^ jpriveaaU	ia	•*£**&**-•
diin« borho.naj	se Voj zbor«Jo	v	bodo skupno	lahko poka-
zal: ?« vstjl >«ap*h.
0 Ir t j is« :
1.1 »ob <*X, :x*v.4tv tal j« a»J fomir*	lUnj«n»kija mri.tr
»oaoVr^oatsvltov »taka in v«« ostelo j«tr*tm» z* »«»> ocjr«ii £t*i> za«., v sv*!«!* ob»ačJtt.b lzvzšonfp Ustavit* cpa-očiio.hiiii«o* na}
operira «* teritoriji Aodoljmni	3»	v	»»»tiVu V«uj9 zdele«,
kakor ho to	n«?«l	**	najtirt*ina»«JS*-	_
2,Vž» našo jtoamole i«	tov«rUo	Italijanska
narodnosti Steha 3UV.AiviziJe.Te s* iev.StU takoj,3su,)0 v na^rajnoj-3 ib afoesjifc 4«	pordinoi Ijbko	k«**?"®,	»Mmjb oz	<t««*stoj|tfe
J*	Ivjabc	pri »parljhl-1*11«,dokler «» »*41 n* izučijo
v dotičnoa or»*Jn»ih	.s.
3.V	f*	pol'*4* aster*#* edin:italijanskih pi.rtit«nav
na teritoriji ŽIV.«*!'«* J« kot	zporoait«.
Polt tkn <1s-r*
»ovtz Krsighez.l.r.
Vte.-.k.l.v-u«atv*-g«n ral* laki koiiS.l.r,
1,|fV,NVIll,4tvi«Ujelki m) izfUjo pftraikp področij ■
paokanega, ni zamudil prilike, da bi pokazal. česa je	zmožen.	Preslikal Je vso	notranjščino in	vodil vsa	»okrasllna	dela«.	Ko
mu Jo čas dopuščal, je stopil pogledat tudi v grad, da je sramotil stotine jetnikov, ki so zdihovali pod knuto rdečih krvoiokov.
Tako imenovani »delegati« so v sokolskem domn zasedali od 20. do 28. septembra.
Enakost, bratstvo ...
Ta gospoda je za »voje udobje in trebuhe dobro poskrbela. »Enakost« je zahtevala, da so oni nabasali žepe z denarji in polnili shrambe z vrečami moke in zaboji živil, ubogi raji pa so rezali mačehovski kruh. Uradniki, ki	so imeli družine,	so enkrat
prejeli po 6no	lir, ostali	pa po 100	do 200	lir.
Za funkcionarje je bila blagajna zmorom odprta. Učitelj Pink je dobival po 8000 lir, zdravniki pa po 600 ali manj lir.
Ta bridka spoznanja so ljudem odpirala oči. Zverinski pokolji In strahovito mučenje nasprotnikov se je zastudilo tudi mnogim pouličnim kričačem. Pogosti obiski ogledniških letal so bili glasen opomin kaj bo prišlo. Kdor je imel količkaj srca, se Je začel trkati na prša in zaskrbljeno spraševati, kaj bo z namili
Pa jim ni bilo treba dosti razmišljati. Banditi so 9aml spoznali, da je nevarnost blizu, čepra« so grozili s hudo kaznijo vsakomur, ki Je črhnil le besedo o njej.
V mestu je deloval poseben izselitvenl odbor, ki sprvs svoje naloge ni vzel preveč resno, pripravljal je le načrte, kako Izseliti iz mesta in neposredne bližine snmljlve ln nezanesljive ljudi, da bi tako očistili ozemlje nevšečnlh prič, ki bi utegnile nekoč pomagati pri sestavljanju kronike komunističnih grozot ln zverinstev.
Junaki na begu
Stiska Je priklpela do vrhunca. Položaj je postal za bandite nevzdržen. Civilno prebivalstvo je tavalo ln zmrdovalo po okolici in po šupah, a terenoi so se zatekali v dobro pripravljena zavetiS6%. Od vseh strani prihajajo porazna poroftila. Tam osvobodilna vojska beži, drugod se »stratogično umika«.
6ele pozne novice 60 povedale resntSno: beg na vsej ftrtl.
23. oktobra je zagorelo tudi terencem pod petami Dr. Iločevar ln njegovi tolovaji so jo skozi Staro Cerkev potegnili proti Glažuti. Sredi Bele Cerkve so naleteli na množice, ki so prestrašenih obrazov in plnfi-nih oči spraševale; »Kaj bo z nami, kako se bomo reSlil. kje naj se skrijemo?«
In tedaj jim je dr. Hočevar preroško dejal:
»Kar mene se držite! Jaz sera dober strateg. Jaz edini vas bora povedel v svobodo! Razumite smisel žrtve! Gre za to, da se osvobodi naš narod ln v ta namen so potrebne žrtve. Gre za to, da se ohranita ma-gari le dva, pa tista morata biti praval
Nemška vojska v mestu
Strmoglavo! so ‘34 oktobra prinesli sporočilo, da se mestu bliža nemdka vojsk«. Redki poštenjaki, ki so se dušili v molku vse tedne in se skrivali pred očmi ovaduhov in podtikovaloev, eo se prebudili. Na-
•ledn]« Jutro ob pol Mutmlh »JutroJ Jo ▼
grobni tišini mesto dobilo novega gospodarja.
Ofarska' svojat Je bila brez glave. V okolici nagneteni meščani mo z grozo gledali v bodočnost, kajti »hrabra« vojska Jih je pustila na cedilu.
Trume beguncev so «e začele vračati v mesto posebno pa družine zločinskih teren-cev z gospo inž. Sadarjevo na čelu.
Zločinci v pasti
Po poti, ki Jo je ta kurir povedal, se je prišlo do dobro zakritih barak v Glažuti. Vse barake so bile udobno urejene in pripravljene za varuo skrivališče. Udobna ležišča so se ponujala med polnimi vrečami bele moke, izpod stropa so visele salame, klobaso, prekajena svinjina In podobne dobrote. V stenskih omarah so se gnetle steklenice vina, Izbranih likerjev in žganja. — V skladišču je bil vagon usnja...
V barakih so bili zorani val člani rajonskega odbora razen dr. Hočevarja in mesarja Pirca in nekaj drugih terencev.
Vojakom Je padln v roke tudi polna blagajna. Kočevski »finančni minister« Kovač je mislil na to, da njegovim tovarišem ne bo zmanjkalo cvenka. Pri Bobi je imel 800.000 lir, ki Jih je izmaknil lz podružnične blagajne Pokrajinske hranilnice. In pol milijona drugega denarja, ki Je bil naropan bogve kje.
In tako so odigrali zločinci: Dr. Premrov. Bravničar, Kovač, Plaueteiner, Gerlanc, Peternel, inž. logar Piičanec, Kulnik In podobni tiči, hlapci grobarjov slovenskega naroda.
Lapor - blagoslov estonsko zemlje
Na jnžnom Estonskem so v zemlji obsežne plasti laporja, zaradi katerega je zemlja po teh krajih izredno rodovitna. Zemljo so na Estonskem navrtali približno na dva tisoč krajih ter pri tem najmanj na sto mestih naleteli na takšne laporaste plasti. Samo na nokem kraju v bližini Dorpata co-nijo, da je okoli 20 milijonov kubičnih metrov takšnega rodovitnega laporja. Ker ima kraj, kjer so odkrili takšne plasti, zelo ugodno lego, ne bo posebnih .težav s preva-žanjom te vrste naravnega gnojila, vsaj v bližnje kfaje ne.
Uradna zapoved komunističnega vrhovnega poveljstva tolovajev, naj se Iz hodoljevsklli vojščakov osnuje posebna Italijanska brigada — v slovenski »narodno osvo-•	bodllnl	vojski.
Vsako soboto
dopoldne
Slovenski dom
■  	””	...	,	,	”	.	.j i-dafnfeii* inž Inž« Sortin / FUr die Liudaka tlsknrna ■ ea Ljudsko tiskarno: Jnie Kramarič / Ur
Sckriltleiter • urednik: Mirko Javornik / Ucrau-g	40	01	do	40.j-	,	Rokopisov	ne vračamo / Mesečna naročnina 6 lir, za inozemstvo 12 lir.
: Jnie Kramarič / UrcdniStvo, oprava in tiskarna: Ljubljana, Kopitarjeva «.