—   255   —
Še nekaj od zamaknjenih.
Unidan smo brali v ^Danici" nektere misli zastran zamaknjenih. Častiti g. pisatelj je z mirno kervjo to reč pretresel in prav svetoval, da „v tacih prikaznih ni prenaglo vsiga verjeti in za čudno spoznati". Tudi nase mnenje je tako, zlasti, ker so skušnje poslednjih časov očitno kazale, da je za vsemi temi prikazni ali le bolezin bila brez goljufije, ali goljufija sama brez bolezni, ali bolezin in goljufija združene. Od kod te čudne bolezni izvirajo, ni tenko spoznati, ako se pomisli, da le ženski spol v nekih posebno mladih letih je zapopaden v ti bolezni, bolj redko kakošna zlo občutljiva in kervi-polna vdova, — nikdar pa stara babica. Povest starih časov se ne prederznemo razsojevati, ker nam gre le resnico naših časov zvediti. Ker nam pa častiti g. pisatelj v „Danici" več zgodb pove, povemo tudi mi eno iz sodniškiga preiskovanja, in le tako natanjčno preiskovanje se nam edina prava pot zdi, resnico goljufije ločiti. Omenjena zgodba je pa bila tale:
Bilo je  o   pozni jeseni  leta  1849,   ko  se je  po spodnji Inovi dolini na Tiroljskim na enkrat hrup   čudovite prikazni v Ebsu razširil.    7,Dve  deklici" — se je pripovedovalo — ,5ste po Božji milosti izvoljeni, strašno terpljenje   našiga Izveličarja  pregrešnimu   ljudstvu zopet pred oči postaviti, da se k pokori poda".   In zares ste   bile v Ebsu dve   deklici,   ena   11,  druga   13 let stara,  nad kterih martrami se je vse čudilo, in  ko se je slišalo,  da  ju je zdravnik  popred   za božjast   in želodčni   kerč   ozdravljal  pa  ne   ozdravil,   so   vražni ljudje berž  verovati začeli,   da  to ni  bolezin,   ampak posebin   čudež   božji.    Po   več   ur  ste  ležale deklici s sklenjenimi rokami in   britkiga obličja,   brez   da bi se bile ganile,  kakor zamaknjeni.    Tudi kri ste  potile in o petkih ob deveti uri ste umirale.    Clo od daljnih krajev Bavarskiga so vreli ljudje, nekteri  iz radovednosti, nekteri iz pobožnosti k njima,— darov se sta-rišem ni manjkalo,  ki jim jih je pobožna množica darovala.    Med  tem se drug zdravnik, Kiederer po imenu,   ozdravljanja  imenovanih čudovitih  zamaknjenih loti, ali kmalo   se mu je pozdevati jelo, da za tem bo kaj   druziga  —  kot   čudež  božji.    Zdravnik  razodene svoje dvombe g. kaplanu tistiga kraja, in ta musvetje, naj pokliče še zdravnika iz Kufsteina v posvet.    Ta zdravnik se poda velki teden (ko je že  to zamaknjen-stvo čez eno leto terpelo} k deklicama v Ebs, in ju je po tem   večkrat  obiskal.    Tudi  njemu  se je  pozdevati jelo ,   da bi utegnile deklici nekoliko bolne biti, terpljenje Kristusa pa, ktero posnemate, je spoznal  za golo hinavšino.    Na to razsodbo zdravnikovo je ukazal kan tonski   poglavar  v Kufsteinu   deklici bolnišnici milostnih sester (barmherzigen Schwestern) izročiti, ka-mor ste   se  po   sili   tudi  materi zamaknjenih podale. Višji   gospej  te bolnišnice se je čudno zdelo, zakaj da mater ni preč  spraviti,  ker ste   deklici   brez nju v bolnišnici dobro  shranjene.    Ukazala jima je tedaj , naj greste domu.    Ko odidete, je jelo zamaknjen-stvo se kmalo bolj poredkama prikazovati in ni bilo tako redovno kakor poprej pričo mater. 25. aprila pa ste deklici    gospodu    fajmoštru    Kufsteinskimu skesani obstale:   ??da nju terpljenje je bivole hinavšina, ker ste jima materi tako ukazale in ju tega naučile". Še tisti dan je bil konec dolgo
terpeče komedije, s ktero so se ljudje sleparili, da so darove donašali, — deklici ste jele od dne do dne zdravši obraz dobivati, ker ste bile škodljiviga siljenja proste. Gosposka pa je zatožila materi sleparici, in 9. julija t. 1. je bila očitna obravnava zavolj te goljufije pri kolegialni sodii v Rattenbergu, ktera ju je na več mescov v keho obsodila.
In tako je bilo te sleparije, ktero so zapeljani vražni ljudje za čudež božji molili, konec.
Ta zgodba je nov dokaz, kako nevarno je, take in enake prikazke prenaglo za čudeže spoznati, preden po besedah sv. Pavla „ne poskusimo duhov: ali so zares iz Boga".
Hvaležni smo o tem pa tistim duhovnim gospodam, ki si prizadevajo v tacih prikaznih resnico odkriti in se ne boje, jo svetu brez ovinkov na znanje dati.