POŠTN IN A PLAČANA V GOTOVINI MLADIKA + DRUŽINSKI LIST + + S+POD OBAMI + XIV • LETO • 1(^33 • ŠTEVILKA 5 + MLADIKA izhaja v Celju prvega dne vsakega meseca. Naročnina za Mladiko je letno Din84'—, s krojno prilogo vred Din 100'—. Da uprava ustreže najširšim slojem, sprejema naročnino tudi polletno (Din 42'—) in četrtletno (Din 21’—). V inozemstvu stane Din 100-—, s krojno prilogo Din 116-—; v Ameriki dol. 2’—, s krojno prilogo dol. 2'40. Čekovni račun imamo za Jugoslavijo v Ljubljani št. 11.412 Družba sv. Mohor ja, Celje, za Italijo v Trstu št. 11/1675, za Avstrijo na Dunaju D 160.150. Naročnino in reklamacije je pošiljati na naslov: Uprava Mladike v Celju. — Reklamirati se more vsakikrat le zadnja številka. Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: F. S. Finžgar, tehnični urednik publikacij Družbe sv. Mohorja, Ljubljana, Ko-lezijska 1, ali: Mladika, Ljubljana, poštni predal 337, telefon 3191. Ugankarsko gradivo sprejema višji šolski nadzornik Josip Novak v Št. Vidu nad Ljubljano. Na isti naslov je pošiljati tudi rešitve ugank. VSEBINA MAJSKE ŠTEVILKE LEPOSLOVEN! SPISI: Čez steno, VIII—IX (Ivan Bučer) // Naseljenci (Mara Husova) ll Črni šahovski konj (Vitomil Zupan) //' Ljubezen in dolžnost, VI—VII (Paul Acker - J.Kotnik) ♦ PESMI: Drevo (Joža Vovk) // Ave Marija (Ksaver Meško) // V vlaku (Jože Kastelic) // Še čutim (Venceslav Sejavec) Ne plakaj; Tožba (Draga Krajnc) // Grob v pesku (Ladko Truhlar) POLJUDNI SPISI: f Knezoškof dr. Andrej Karlin // Kje smo s cerkvenim slikarstvom (I rance Stele) // Slovanske prestolnice: Budišin (J. Šedivy) // Iz anatomije: Rane. Tujki (dr. Janez Plečnik) -M- PISANO POLJE: Stična v zgodovini in književnosti (Ivan Zorec) j f Bogomil Vdovič (F. S. F.) / Nove knjige ♦ DRUŽINA: Zdravstvena vprašanja za družino in dom (dr. Malka Šimec) / Sede ali stoje (Š. H.) / Kako kulturno zemljo odevamo (H.) / Kakteje Kuharica (M. R.) ♦ ZA KRATEK ČAS: Čarodejev kotiček in zabavne igre Vsak po svoje / Smešnice / Uganke SLIKE: Maksim Sedej: Pomlad // Cerkvena slikarska dela: Levi in desni del slike sv. Treh kraljev v cerkvi sv. Marije na Škrilju; Dekoracije svoda na Suhi pri Škofji Loki; Primer gotsko poslikanega svetišča na Suhi pri Škofji Loki; Prezbiterij cerkve sv. Miklavža v Kostanjevici // K članku Slovanske prestolnice: Budišin; Protestantsko dolnjelužičko dekle iz Blot; Lužičkosrbska nevesta; Levji stolp v Budišinu // Fotografije (Fr. Krašovec): Cvetje v gorah; Šenklavž v cvetju; Na travniku / Dr. A. Karlin / Bogomil Vdovič / Znamenje pri Stični V OCENO SMO PREJELI T Faraon. III. knjiga. Boleslav Prus. Iz poljščine prevel Fr. Koblar. Ljudska knjižnica 50. zvezek. Založila Jugoslovanska knjigarna. 1933. Kačja zalega. Roman. Franpois Mau-riac, prevel dr. Tone Bajec. Leposlovna knjižnica 12. zv. Založila Jugoslovanska knjigarna. 1933. Raztreseno klasje. Dr. Mihael Opek a. Štiri in trideset različnih govorov. II. zvezek. Založila Prodajalna H. Nič-manova v Ljubljani. 1933. Ivan Pregelj: Izbrani spisi. Osmi zvezek: Simon iz Praš. Usehli vrelci. Založila Jugoslov. knjigarna. 1933. Smeh v džungli. Louis Adamič. Avtobiografija ameriškega priseljenca. Iz angleščine prevel St. Leben. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. 1933. ELE KNJIGE Pogled na družabno in gospodarsko strukturo Slovenije. Filip U r a t n i k. Slovenske poti VII. Založila Tiskovna zadruga. 1933. Ivan Cankar: Zbrani spisi. Petnajsti zvezek. Uvod in opombe napisal Iz. Cankar. Založila Nova založba. 1933. Hamlet. Shakespeare. Prevel Oton Župančič. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani. 1933. Naročniki! Prosimo vas, pokažite Mladiko tudi prijateljskim družinam. Če sodite, da bi katere naročile Mladiko, blagovolite sporočiti naslove na dopisnici: Upravi Mladike, Celje. — Od prejšnjih letnikov Mladike se še dobijo letniki 1924, 1925 in 1926 broširani po 90 Din, vezani po 130 Din, letniki 1927, 1928, 1929, 1930, 1931 in 1932 broširani po 110 Din, vezani po 150 Din; z odpravnino stane letnik 10 Din več. Vezava Mladike stane z izvirnimi platnicami v platnu 40 Din, napol v platnu 30 Din; lahko pa se naročajo izvirne platnice tudi same ter stanejo v platnu 30 Din, napol v platnu 20 Din. Tiska Mohorjeva tiskarna, r.z.zo.z., v Celju (Fran Milavec, Celje). — Izdaja Družba sv. Mohorja v Celju (Jožef Zeichen, Celje). Za uredništvo: Fran Milavec, Celje. Cez steno Ivan Bučer Čepeli so v tesni zijalki in postalo jim je gorko, ko so se dobro zavili in stisnili, da je toplota prehajala iz telesa v telo. »Čisto prav,« je dejal Pavle in odpiral nahrbtnik. »Ta čas, ko se bo zlivalo, bomo pa juži-nali, saj je že dvanajst proč.« »Misliš, da ne bo dolgo trajalo?« je vprašala Dana. »Upam, da ne. Takale nevihta pridrevi, malo zarogovili in gre dalje svojo pot,« je odvrnil Janez. »To je dobro, da nismo kje niže. Tam bi nas Pa lovilo padajoče kamenje in hudourni plazovi.« »Ali smo tukaj na varnem?« »Brez skrbi! Spodaj pa, ko pride mahoma toliko vode, se prične vse, kar ni trdnega, gibati. Voda potegne za seboj grušč in kamenje, cele tone skalovja dreve v dolino. Če te preseneti tako Preseljevanje, tedaj ni tvoje življenje piškavega boba vredno.« Sodra je ponehala, le gost dež se je ulival, ki se je pa polagoma umiril. Čez pičle pol ure je še malo pršalo. »Mislim, da se je uneslo,« je dejal Pavle. »Zdaj pot lahko spet nadaljujemo.« »Ne vem,« je dvomil Janez. »Ni še bilo naj-hujšega. Kaj pa, če je bila to le predigra?« Dana je sklenila roke: »Bog se usmili! Kak-sna je pa potem igra? Ali ni bilo že tega dovolj?« »Navadno je še hujše. No. pa vendarle pojdimo.« Šli so. Po policah in po vdolbinah se je nabralo ledeno zrnje. Pričelo jih je zebsti, zato so se hitro gibali. Droben dež je mrlel in megla se je spet pričela kopičiti, posamezne cunje so se združevale, nanovo jih je gosto ovilo in postalo je še bolj temno. Vse se je začelo iznova. Le da je prej oddaljeno grmenje prihajalo zdaj vedno bliže. Prišli so do navpičnega kamina, ki se je potapljal v meglo. Spuščali so se navzdol; ko so prišli na škrbino, je zasikala žareča kača nad njimi in treščila v bližnji skalni stolpič. Streslo jih je in bratoma je skoraj zvilo roki. v katerih sta držala cepina. »Da nismo tega vraga pustili spodaj na snežišču,« se je jezil Janez na sekiri, »saj ga tukaj nismo prav nič potrebovali.« Dež je postajal gostejši, ozračje je bilo bolj in bolj prepojeno z elektriko. »Pustiva cepina tukaj! Bo že kdo popoldne stopil ponju.« »Ne, predaleč je,« je rekel Janez in mu ponudil še svojega. »Na. vzemi in hiti z njima navzdol, midva bova že prišla za teboj.« »Tvojega ti pustim na snežišču. Na svidenje! Pazi na Dano!« »Na svidenje! Pa le pohiti in nama pripravi čaja!« je klical za njim. »In Mandičevo potolaži! Reci ji, da sva pri gorskih vilah v gosteh,« je dodala Dana. Pavle je izginil v megli in le ropot rušečega se kamenja je pričal, da se mu je mudilo. Dana ni mogla hiteti in morala sta hoditi počasi, kot bi bilo najlepše vreme. Voda je curljala z vseh sten. Janezu je bilo mučno, ko je moral na vsakem količkaj sitnem mestu pomagati. Pot le ni bila tako nevarna, spuščala sta se po vesini, posuti z gruščem. Lahko bi hitreje stopila, pa se je Dani zdelo, da bo takoj zdrsnila, brž ko bi le malo živahneje prestavila nogo. . Tedaj se je ulilo kot iz škafa, dež ju je pral in močil, kot bi stala pod prho. Dana je postala še bolj boječa, tako da sta se komaj še pomikala dalje. Janezu je bilo, da bi pobesnel: »Stopi hitreje, prosim te. Kmalu bova pod velikimi previsnimi stenami. Tam povedriva.« 5 a 161 Mladika 1933 »Ne morem!« Šlo ji je na jok. »Saj vidiš, kako drči!« Neusmiljeno je lilo in blisk za bliskom je rdečil meglo okoli njih. Videlo se ni niti korak daleč. Dana je bila premočena, neprijeten hlad jo je gladil po koži. Strašno ji je bilo, prijela jo je malodušnost, zapustile so jo moči, da se je sesedla na mokra tla, in živci so ji popustili: zajokala je. »Janez, saj ne prideva nikamor.« »Dana!« Kot otrok je sedela tam in iz njenih lepih oči so tekle solze in se mešale z dežjem, ki je močil njen obraz. Stal je pred njo in prvi trenotek ni vedel, kaj bi počel. Prijel jo je za roko in dvignil: »Pojdi, saj bova takoj pod streho! Ne bodi no tako malodušna!« Ko se je je doteknila njegova močna roka, se je nekoliko umirila. Pokojno je šla za njim. Držal jo je za zapestje in vodil skozi meglo in neurje navzdol čez klade in poke. Zdrsnila sta po grušču in takrat se je megla zredčila. Stala sta pred težko previsno steno, čez katero je drevel debel slap vode. Skočila sta kar skozi stranski curek slapa in obstala pod steno. Tu je bilo suho in varno. »Zdaj sva kot v Abrahamovem naročju. Tukaj počakava lepšega vremena.« Odmetal je nekaj skal, da je pripravil udoben prostor, ter položil nahrtbnik na tla, da je Dana sedla nanj. Spustil se je poleg nje na kamenje in jo objel z desnico okoli pasu, z levico ji je pa brisal od solz in dežja mokro lice. »Tudi pri tebi se mora zjasniti.« Sram je je bilo prejšnje nenadne malodušnosti, da je povesila glavo. Nasmehnila se je in prikimala. »Vidiš,« ji je govoril z mehkim glasom na uho, »meni že sije sonce.« Nevihta je še vedno naraščala. Bila sta pod previsom, zato ju ledena zrna niso več dosegala in bičala. Ko sta bila tako na varnem, je Janez blazno besnenje prirode pričel uživati. Megla se je dvignila, ugledala sta za čuda veličasten prizor: vsa skalnata priroda se je zgenila, ko so jo bile divje podnebne sile. Čez steno, pod katero sta sedela tesno drug poleg drugega, je drevila voda, ki se je zbrala v steber in zviškoma padala na grušč. Skozi padajočo vodo sta videla rob, čez katerega je letelo kamenje, ki je požvižgavalo z višin. Od škrbine na desni se je zavalila velikanska skala, zaprašila se po melu in treščila ob veliko peč, kjer se je razletela na tisoč koscev. Strele so švigale iz oblaka v oblak, treskalo je v robove, kot bi se pričenjal sodni dan. Usula se je spet toča, padala je tako na gosto, da je kmalu vse pobelila. Prožila je kamenje, v njen hrum se je mešalo grmenje, ropot plazov in šum padajoče vode. »Joj, Janez, mene je strah!« Privila se je k njemu, iskajoč zavetja pri njem, ki jo je pripeljal sem gori. Skoraj v naročje jo je potegnil in objel jo je z obema rokama. »Strah te je? Ubožica! Saj to so povsem naravne reči, glej, samo gora se je malo zgenila in zavzdihnila. Priroda se hoče pokazati v vsej svoji divji lepoti pred nama. Sonce, toplota, mirni dnevi in zložne poti so le za slabiče, za tiste, ki uživajo naravo, kadar jo gledajo z mehkužne strani. Dana, za nas to ni! Narava je v svojem jedru divja, njena prvotna sila je grozna. In mi jo hočemo tako. Hočemo vrtoglavih strmin, hočemo brezdanjih globin, širine, divjine, poleta.« Zatrepetalo mu je pred očmi in mahoma je moralo na dan vse, kar je gorelo v njem. »Uživamo v blaznem spevu zbesnelih elementov, v tresku in gromu, v plazovih in hudournikih. Hočemo borbe, vreti mora vse okrog nas in v nas. In ti, Dana, se bojiš? Ti moj deklič! Dana. moja si, v meni divja huje kot v tej gori, Dana! Reci, da si moja. Dana, deklič, da hočeš z menoj.« »Janez!« Kriknila je, trepet jo je objel, z obema rokama se je uprla ob njegove prsi in se mu hotela iztrgati. Sršelo je iz njegovih oči, v sivih zenicah je videla neurje, ki je tekmovalo z nevihto. Bil je vroč in težko je dihal, v očeh mu je gorelo in plamtelo, da jo je palilo v dno duše. Dolgo in začudeno je strmela v njegove oči, ki so se vpijale vanjo, Napovedovale ji, pritegovale jo k sebi. Grozen in lep je bil obenem, volja se mu je zarezala v obraz. Bala se ga je in zraven bi se mu vdala vsa. »Janez, pusti!« »Ne, Dana! Odločiti moraš. Povej! Jaz norim, če hočeš, grem proč, odidem v vihar, da me pod-suje kamenje. Če hočeš, sem tvoj, ves tvoj ... Dana, v meni gori, gori...« Čutila je, da omahuje pred silo, ki je vrela iz njega, njene uprte roke so popuščale, vedno bliže je pritegoval njeno dušo, zasužnjeval njeno voljo — in prelomilo se je v njej. Ovila mu je roke okoli vratu, zaprla oči in ni se mogla braniti, ko sta se našli njuni ustnici v dolgem, pekočem poljubu. Tresk za treskom je pretresal ozračje, babje pšeno je pobelilo vse položnejše pobočje, vihar se je prav ta hip najhuje razdivjal. Janez in Dana sta pa sredi te zbesnele narave pozabila na vse, v vsem vsemirju sta živeli zanju le njuni duši, Maksim Sedej: Pomlad. ki sta se združili v en sam plamen, ki je zaplapolal v neznane višine. Divja narava, strastna in kruta v svojem plesu, je slavila svojo zmago. Veter se je zaganjal v razpoke in kakor krohot je zajokalo v njih ... Pavle je drevil navzdol. Megla je postajala gostejša, vedno hujši treski so ga podili naprej. Cepinov ni mogel več obdržati. Prehudo je bilo. Položil ju je za skalo in pokril s kamenjem. Ko se je spuščal po kratki steni, se je ulila ploha, da mu je teklo po čelu in čez oči tako, da skoraj ni mogel več gledati. Stena je bila črna in spolzka od mokrote, bilo je temno kot v mraku. V takem ni mogel nikamor dalje. Bil je razburjen, v megli ni vedel, kje je. in moral si je poiskati zavetja. Blizu je bila nekaka grapa, ob kateri je tekla široka poč. Stisnil se je vanjo. Tik ob njem je tekla voda. »Če naraste, me bo zalilo,« si je mislil. Zapustil je to zavetišče in zlezel niže, da bi našel primernejše zatišje. Iz megle se je pokazala temna luknja, zlezel je do nje in se vanjo skril pred dežjem. Tako, tu je bilo prihčno suho. Počakati je hotel, da mine najhujši naliv, potem bo skočil po cepina in bo nadaljeval pot. Udobno se je namestil, se stisnil čisto v kot in čakal, da se vihra poleže. Strmel je v sivo, mokro meglo in mislil na onadva. Gotovo vedrita kje, saj od Dane vendar ne more zahtevati, da bi hodila po takemle. Bog ve, ali jo ne bo to tako preplašilo, da še danes odide v Kranjsko goro. Pred njim se je pojavil njen obraz, strmel je v njene lepe črte. Že dolgo je nosil v srcu skrito bolečino. Nekoč jo poprosi, mora poprositi, gotovo mu ne bo odbila. Saj je do njega tako prijazna, večkrat je ujel njen pogled, ki je nečesa iskal v njegovem obrazu. O, njegova bo, ustvarita si miren, prijeten dom, življenje jima bo potekalo brez hudih težav, brez vihravosti, z roko v roki bosta stopala po poti življenja, ki jo bo on kolikor mogoče posul s cvetjem. Tedaj bo dobilo njegovo življenje svoj smisel. Toda, ali ne sluti nečesa bridkega? Ali se mu ne dozdeva nekaj temnega? Odmahnil je z roko. Ne, ne, Dana ni za Janeza, presilen je zanjo, brat mora poiskati žensko, ki ga bo vsaj malo dosegala v njegovem hrepenenju po nedoumljivem poletu. Njegova pota so zanjo prenevarna in prestrma, šla bi z njim v sreči le za trenotek, potem bi bila razočarana. Saj pozna Janeza! In pozna tudi Dano. Megla se je mahoma dvignila in Pavle je presenečen spoznal, kje je. Bil je v vdolbini ogromne skale, stala je v grapi obširnega žleba, ki je tekel od sten mimo njega in se končeval za lučaj daleč v prepad. Žleb je bil zbirališče, kamor se je ob hudi uri stekalo vse kamenje od daleč naokrog in grmelo po njem navzdol čez zadnjo steno. Nasprotni rob so bičale strele, kot bi vžigal umetni ogenj. Da bi se umeknil, je bilo prepozno, že se je odprlo peklo in ples se je pričel. Završalo je in na gosto se je usulo ledeno zrnje, ki se je odbijalo od plošč in poskakovalo po pobočju. V nekaj trenotkih je bilo vse belo in korito se je pričelo gibati. Pavle je potegnil noge k sebi in se stisnil kolikor mogoče v duplino. Prihrumela je voda, v začetku rjava, tekla je le po sredi žleba. Toda postajala je črna, valila je s seboj skale in grušč, mlela jih in drobila. Ka-meniti plazovi so z zamolklim ropotom drevili mimo njega, tok umazane vode in skalovja je naraščal. Pavletu so se ježili lasje, kajti po zraku je začelo s sten frčati kamenje. Udarjalo je pod njim in nad njim v skalo, v kateri je čepel. Samo drobec, velik kot oreh, naj mu trešči v glavo in zvrnil se bo v plaz, ki je gomazel pod njim. Dobesedno bi ga zmlelo. Blazna groza ga je obhajala. Kamenje je treskalo okoli in okoli, nekje od strani se je morala privaliti težka skala in zadeti v njegovo, ker se je stresla in zazibala, drobci pa so štrcnili na vse strani. Pod njim je pa plaz s strašnim hrumom mlel in trgal, kot črna lava so se pomikale mimo gore kamenja. Skala, v kateri je sedel, se je stresala. Udarec za udarcem je bil obnjo. Samo da bi vzdržala! Da je ne bi zvrnilo! Joj! Občutno ga je udarilo po glavi in, če bi ne bil imel ovitega nahrbtnika, bi ga bilo ubilo. Začelo se mu je vrteti in bil je na meji blaznosti. Da le ne bi popustili živci! Pričel je moliti. Bog ga mora varovati! Ali naj mu pošlje smrt takoj. Samo te negotovosti nikar! Prihodnji trenotek mu lahko razbije nogo, raztrga bok, zlomi roko, zmaliči glavo. Ali ne bo ponehalo? Ne! Peklenski hrum je še naraščal. Naj ga ubije takoj, če misli. Živci so popuščali. Začel je kleti. Ustrašil se je, ko se je čez skalo usul debel grušč, ki je odprtino votline zakril kakor zastor. Kot večnost je trajalo vse to. Ali ga je opozorilo? Spet je molil in med molitev se mu je umešala kletev. Ves izčrpan in skoraj nezavesten je bil, ko se je poleglo. Odvil si je nahrbtnik in se ogledal. Po žlebu je tekla samo še voda, ki je bila zdaj čista. Le tu in tam je še zaropotal kamen. Toča je ponehala, dež je rahlo pršel. Nasprotni rob je bil ves bel od ledenih kroglic, kot bi zapadel sveži sneg. Dolgo je trajalo, preden se je umiril. Ves čas, ko se je tiščal stene, mu je tekla za vrat voda, ki se je izcejala v votlino, da je bil ves premočen. A tega mu ni bilo mar. Samo da je strah minil. Pogledal je na uro. Pol treh! Zdaj se mu ni zdelo tako dolgo, čeprav so se mu prej minute raztegovale v večnost. Tedaj je planilo vanj: »A kaj je z Dano in z bratom?« Dvignilo ga je, vrgel si je raztrgani nahrbtnik čez rame in hitel navzgor onima dvema naproti. Cvetje v gorah. (Iz Solčave. — Fot. Fr. Krašovec.) IX. Pavle je hitel navkreber. Drevil je, da so se znojile utrujene mišice. Spotoma je grebel v svojo skrb: Če se jima je kaj pripetilo? Bog! Vse je lahko mogoče, ubog kamen bi bil dovolj, ki bi zadel Janeza. In kam naj se potem obrne Dana? Izgubljena bi bila, brezpogojno izgubljena! Dosegel je skalo, kjer je pustil cepina. Čez položno snežišče in sesutino je videl daleč. Tja do previsnih sten. Nikogar! Bal se je, da bo ugledal v kaki grapi sled, ki bo razkrila najhujše. Vse bi bilo mogoče. Glej! Hvala Bogu! Tamle, čez tistele klade jo Janez vodi za roko! Iz globine prsi se mu utrga: »Hohej! Dana! Janez!« Hitel jima je naproti. Začudeno sta ga pogledovala, ko je dospel do njiju in ju veselo ogledoval: »Sta še živa? Mislil sem, da bo vsega konec.« »Pojdi no!« se je čudil Janez. »Kaj te je bilo strah?« »Strah? Kaj še! Norel sem od groze, verjemi mi! In samo prijaznemu slučaju se imam zahvaliti, da sem tu.« »Kje si pa vendar bil?« »V peklu. Naravnost iz pekla prihajam.« Začel je opisovati, kaj je doživel, a beseda ni mogla povedati tistega, kar je Pavle v uri strahu v resnici prestal. Prišli so do cepinov, vzela sta ju, potem so se spustili v žleb. Pavle je pokazal vdolbino, kjer je čepel in blaznel. Zdaj ni bilo videti tako hudo. Še Pavle se je čudil in skoraj ni verjel, da je tod prestal toliko groze. Kako narava lahko svoje lice spremeni! Z vseh sten je teklo. Ko so šli skozi nizek kamin, se niso mogli izogniti slapu, ki je padal v razpoko. Morali so skozi vodni curek, ki jim je zmočil še tiste nitke, ki so bile doslej še ostale suhe. Molčali so. Janez in Dana sta nosila v sebi sladko skrivnost in ni jima bilo do besed, ko jima je pa v dušah kar pelo. Še je v obeh zvenela skladba, ki jo je izvajala priroda, še sta drhtela od sproščene strasti. Nikjer niso počivali, ker moča je postajala neznosna. S sten je teklo, povsod je curljalo, zrak je bil prepojen z vlago. Hiteli so, kolikor je Dana premogla. Dež je že pojenjal, ko so prišli do velikega snežišča. Čez sneg je nekdo prihajal. Ali je tudi tega zalotila huda ura? Začudili in razveselili so se, ko so spoznali turista, ki je včeraj govoril z Janezom na Mojstrovki. »Kaj pa vi iščete tod?« ga je povprašal Pavle. »Vas!« je ta odvrnil. »Spodaj smo mislili, da vas je vse skupaj odneslo.« »Kakšno je pa tudi bilo!« »Gospodična, ki je bila včeraj z vami, ves čas tarna po koči. Da smo jo potolažili, sem vam šel naproti.« Iskreno so se mu zahvalili za prijaznost in trud. »Saj ste toliko dobri, da boste pomagali gospodični?« je rekel Pavle. Videl je, da je izmučena in utrujena. »Seveda, seveda!« »No, potem sta ji dva v pomoč. Jaz skočim naprej in pripravim čaja ter gorkih odej. Ali ne, Janez?« »Le,« je prikimal, »boš vsaj vzgojiteljico že prej pomiril.« Pavle je pohitel naprej, trojica je pa šla za njim. Povsod se je poznalo neurje, vsak žlebič je bil izčiščen in marsikod je svež grušč pokrival rušje. Čez dobre pol ure so bili že v dolini. Koča jih je že vabila. Ko so prešli peščene plazove, jih je ustavila umazana voda, ki je drevila po sivi, suhi hudournikovi strugi. Spremljevavee, ki se je med-potoma predstavil: »Lipovec, studiosus iuris«, jo je preskočil po skalah, ki so molele iz deroče, rjave vode. Na koncu je sicei1 malo pomočil nogo. a jo je takoj otresel. Potem je vprašal: »Gospodična, ali bo šlo?« »Ne vem.« Pogledala je Janeza, kot bi pri njem iskala pomoči in sveta, kako naj pride čez. »Padla bom. Ne upam si.« Tudi Janez je vedel, da ne bo zmogla, ker bi celo sam brez smole težko prešel. Sklonil se je k njej: »Ali naj te ponesem?« Prikimala je. Dvignil jo je na svoje močne roke in kar zagazil v vodo. ki ga je hotela spodnesti. Gledala ga je v obraz, srečala sta se s pogledi in se nasmehnila drug drugemu. »Pazi! Če padeš!« Čisto k sebi jo je stisnil: »Kako bom padel, saj dragocenejšega tovora še nisem nosil!« Srečen smehljaj ji je zaigral na obrazu. Lipovec je šel po stezi, da ji je Janez lahko ukradel polj ub. »Porednež! — Veš, spomnila sem se. Pavletu nikar ne pravi ničesar! Nikomur! Naj bo samo najino!« Molče ji je pritrdil. Mandičeva je hodila po jedilnici gor in dol ter vila roke. Zakaj so šli! Če se jim kaj pripeti, če se pripeti kaj njeni Dani! Kako bo stopila pred Boniča? Ali bo imela še mirne ure pred seboj? Saj jo je prav za prav ona zvabila v gore, ona ji je svetovala, naj se obrne do bratov. Kadar je treščilo, je zamižala, jeknila in obstala za tre-notek, potem pa spet begala po sobi do prihodnjega treska. Veter se je zaganjal v ogle in metal dež ob šipe, da so se vdajale. Prisojnik je bil ves v megli. Če je stopila na predrje, je prihajalo od sten zamolklo hrumenje, ki je pregluševalo šum dežja. V meglah so se vžigali bliski. Če je že tu tako hudo, kakšno mora biti šele gori! Najrajši bi se jim odpravila naproti. Toda kam bo sirota prišla v takem! Navzoči planinci in oskrbnik so jo mirili. Končno se jim je to le nekako posrečilo. Sedla je v kot in strmela skozi vlažne šipe na oknu. Tudi drugi so sedeli za mizami in se dolgočasili. Nekateri so se davi odpravili na Mojstrovko, drugi na Špik. pa so se še pravočasno vrnili, ne da bi dosegli vrhove. Tukaj je bila tudi družba, ki je bila včeraj na Mojstrovki. Nemo so sedeli za mizo in le zdaj pa zdaj se je kdo pojezil na vreme, kij im je preprečilo turo čez Kriško steno v Vrata. Lipovec je sedel med njimi, žulil svojo kratko pipo in gledal skozi okno. Megla se je pričela redčiti in dvigati, posamezne krpe so se lovile ob steni in se podile sem in tja, gori in doli. Videlo se je grintavo pobočje nad Suho Pišenco ter del spodnje stene Prisojnika. Mahoma je Lipovec pokazal skozi okno: »Poglejte, se že trga!« Pohiteli so k oknu in ugledali prizor, ki je marsikomu ostal za vedno v spominu. Po žlebovih je drevela umazana voda ter vlekla s seboj kamenje. Črna zmes je padala čez stene, v slapovih je grmela v dolino. Dekleta, ki so bila v Lipovčevi družbi, so pobledela ob misli, da se zdaj oni na- hajajo tam gori. Čisto na levi je padala strašna skala, drevila navzdol, zaprašila se na meli ter z velikanskimi skoki dosegla peščene plazove, pomendrala na svoji poti ravšje, polomila nekaj samotnih macesnov ter obstala spodaj nekje v gostem ruš ju. »Zdajle ne bi bil rad v steni,« si je marsikdo mislil. Mandičevo je ta prizor razburil. Če bi bilo lepo vreme, bi morali biti že zdavnaj nazaj. Kje so? Morda so v nevarnosti pa čakajo pomoči? Obrnila se je k oskrbniku, naj bi jim šel naproti. Ta se je nasmehnil in jo potolažil: »Ne bojte se, saj je Košak z njimi. Ta vam ju pripelje doli, pa četudi bi se peklo zarotilo proti njim.« To oskrbnikovo zaupanje v Janeza jo je spet nekoliko umirilo; drugim je pa vzbudilo radovednost, kdo in kakšen je ta Košak, o katerem je govoril oskrbnik. Kdor je količkaj poznal naše gore pobliže in se zanimal za plezanje, je vedel o Janezu to ali ono in hitel pripovedovati. Lipovec je postal glasen in je pravil, kako je nekoč Janez z dvema tovarišema dva dni in tri noči zmrzoval v severni steni Planjave, ko radi slabega vremena nikamor ni mogel. Napravil je tudi nove pristope v tej in oni smeri. Tako so se vsi, ki so bili v jedilnici, kmalu spoznali in se razgovorili. Pogovor se je pričel sukati o gorah in o vsem, kar je kdo v njih že doživel, da je čas hitreje mineval. Neurje se je poleglo in tedaj se je Lipovec odpravil: »Pojdem pogledat, kaj je z njimi. Upam, da jih kmalu srečam.« Nekateri so mu branili, trije so pa hoteli z njim. Pa se je vseh obranil in sam hitel zamudnikom naproti. Minila je spet ura, ko so zagledali nekoga, ki je drsel po melu pod steno. Kmalu je vstopil v jedilnico. Vsi pogledi so se radovedno zadrli vanj. Mandičeva se mu je vrgla naproti in vsa trepetajoč vzkliknila: »Moj Bog, gospod Pavle, kaj je? Kje sta onadva?« Pričakovala je nekaj hudega, težkega, a prišlec se je nasmehnil, nato mirno odložil cepin in nahrbtnik. »Za menoj gresta, z onim, ki je prišel naproti.« Vsi so ga radovedno obstopili in pričela so deževati vprašanja. »Pozneje, pozneje! Najprej se moram preobleči. Gospod oskrbnik, prosim, pripravite zame m za one tri čaja. Pa močnega!« Šenklavž v cvetju. (Fot. Fr. Krašovec.) Odhitel je gori v sobo, kjer je odložil mokre cunje, poiskal nekaj kosov suhe obleke, obul ple-zavke ter se zavil v odejo. Prepasal si jo je, da je bil kakor v krilu, in tak se je vrnil v jedilnico. Mokro obleko pa je odnesel v kuhinjo in jo razobesil, da se posuši. Zdaj je pripovedoval in pil čaj. Poslušali in vpraševali so ga vsi hkrati, lačni čudnih novic z gora. Tedaj so zunaj zaropotali koraki, prišli so Dana, Lipovec in Janez. Sprejeli so jih z glasnimi pozdravi in Mandičeva je planila Dani okoli vratu. Janez se je postavil ob vratih in gledal to veselo razburjenje. Široko se je smejal in odzdravljal. Kaj za vraga toliko prahu radi te uboge nevihtice! Neumno se mu je zdelo. Zahvalil se je Lipovcu za skrb. Prav tako se mu je zahvalila Mandičeva, Janeza je pa samo gledala: »Ali vam ni kaj prav?« jo je dražil Janez. »Če hočete, jo pa odvedem nazaj.« »Saj ni Janez kriv,« je rekla Dana. »Ne, ni kriv. Ampak smeji se, kot da jo je pripeljal s plesa.« »Saj pa je tudi bil ples. Pa še kakšen. Lepšega ni nikjer.« Obrnil se je k Dani: »Pojdi vendar in se preobleci! V kuhinji te čaka čaj.« Prijel jo je za roko in jo odvedel. Mandičeva je z odprtimi usti gledala za njima: »Od kdaj se pa ta dva tičeta? Pa tako domače se vedeta!« Stresla je z glavo in stopila za njima, da bi pomagala Dani pri preoblačenju. (Dalje prihodnjič.) DREVO V VLAKU Skrivnost je božja v meni čudovito kal pognala — vso dušo so prepletle korenine mladega drevesa in videl rast sem vso kipečo pod nebesa. Drevo je raslo in spomladi se razcvelo, v jeseni prvi je krog njega divje zakipelo. vihar je sad, bogate veje vse oklestil. Umirala takrat mladost je moja. Potem oči sem dvignil pod nebo in videl: drevo iz nebesnih višin na zemljo rase in strti vrh moj ljubko vpleta vase. (Si videl že, moj brat, kako odpira Bog nebesa?) Zdaj v božjo rast drevo mi veje žene: od zemlje do nebes zori drevo od kraja. Pomlad na mojem vrtu znova se sprehaja. Vse veje mojega drevesa so zelene. Joža Vovk. A V E, MARIA Kot zidal bi visoke katedrale, molitve iz srca kipe v nebo. Vse misli pred oltarjem so se zbrale in v večni luči Tebi vse cveto. Ni mej ljubezni plamenu pod oboki, skoz nje kipi, gori gor v božji dan. In kot bi šla ob varni, mehki roki, gre duša skoz neskončnost v rajski stan; in kot bi zvon prepeval čez daljave, zamaknjena v Te prepeva: Ave! Ave! Ksaver Meško. Luč sva v vozu zatemnila in povsod je padel mrak. Le na stropu je svetlobe ozek trak in pa zarja v dalji, ki še ni ugasnila. Vlak drvi in mesto je za nama. Včasi drevje okno zatemni, včasi po ovelih rožah zadiši, midva pa sva v mračnem vozu sama. Kmalu bo v dolini megla vstala. Tu in tam bo sinil luči svit, misliva, da pride t ret j i, ves odkrit, pa sva ga vso noč zastonj čakala. Jože Kastelic. ŠE C U T I M Še čutim v sebi ogenj, moč, da osvojim svetove, da v črno, gluho, mrtvo noč zbudim ugasle že kresove. In v mojem srcu, v žilah kri neutrujena še orje, mladosti polne so oči, dosežem te, svetlo obzorje! Iz razvalin in podrtin zgradim selišče novo in v njem prižgal iz visočin Bog luč bo in svetlobo. Iz zapuščenih, zabij enih njiv zopet žito zraste, življenja novi, sveži dih se zlije v sončne jase. Venceslav Sejavec. NE PLAKAJ Ne plakaj. o, ne plakaj, če bije zlobnež te v obraz! Veš, to je šega taka; imel jo vsak je čas. Drevo naj raste mlado le pod obok neba; ko k nebu dvigne glavo, lahko še to spozna, da višje ko grmič je, ki bilo ga je v obraz. Ne plakaj! Šega stara ponavlja vsak se čas. Draga Krajnc. f KNEZ O ŠKOF DR. ANDREJ K AR L I N Za rimskih študij je obiskal pokojni škof tudi albanske gore v Italiji, lam je premišljal, kakor piše, hitro se menjajočo usodo ljudi in narodov ter mislil na tisto narodno pesem, ki poje: A pride vse drugač, , oj, zdaj sem pa berač ... Gotovo tedaj gospod Karlin ni mislil, da tudi njega čaka prav tako nemirna in vihrava usoda. Da, škof Karlin je bil večni romar, njegovo ljenje ni sličilo mirno tekoči reki, temveč nemirnim slapovom in vrtincem, ki bi slabotnega pogoltnili. Kolikokrat se mu je življenje hipoma prav drugače zasukalo, kakor je bilo določeno, kolikokrat so ga zunanje razmere vrgle iz kraja v kraj! Oče Florijan —- gospodar na Kalanovšu v Stari Loki — ga je odločil za dom, pa s prošnjami je Andrej le dosegel, da je prišel v šole. Kapla-noval je v Smledniku, v Šenčurju. pri Sv. Jakobu v Ljubljani in se mu je življenje drugič obrnilo drugam: škof Mis-siii ga je poslal v Rim študirat pravo. Ko se je kot doktor obojnega prava vrnil v domovino, je postal profesor. In spet se je obrnilo: čez osem let je postal ljubljanski kanonik in nadzornik verouka. J udi tu ni bilo zanj končnega miru: leta 1905 prejme ravnateljstvo Alojzijevišča, tega najboljšega dijaškega zavoda onih dni. In še ni bilo konec vrtincev. Leta 1911 postane dr. Karlin tržaški škof in sprejme težko škofovsko breme v narodnostno tako mešanih krajih. Pa po vojni ga je politična burja pregnala iz Trsta, vrnil se je domov in postal spet ravnatelj, zdaj v škofovem zavodu v Št. Vidu. In spet ga je dvignilo drugam, leta 1923 ga je poklicala lavantinska škofija za svojega pastirja. Z besedami: »Če sem ljudstvu potreben, se ne branim dela« je odšel — zdaj zadnjič — znova drugam. Letos 5. aprila pa je v Mariboru končal svojo tako nemirno in trnjevo zemeljsko pot. Živo nasprotje te vihrave in grenke zunanje zgodovine pa je bila Karlinova čud; brez dvoma je le zaradi svoje vedre in dobrosrčne narave mogel prestati toliko hudega v življenju. Nobena, še taka preskušnja mu ni mogla vzeti veselja, ljudomilosti in šaljivosti. Škof Karlin je bil tudi preveč sin svoje zemlje, da bi pozabil narodno pesem in osvežujoče petje. Zato je mogel tudi v najtežjih urah, zlasti v I rstu. v glasbi iskati oddiha. Vprav s tem svojim življenjskim optimizmom si je osvojil vsa srca. tudi preko prepričanja in narodnosti. Ljudje pač niso sama pamet, ampak so le preveč srce, ki gre vedno za onim. ki ljubi nesebično in veselo. Kako značilno je bilo za škofa Karlina, da si je vprav besede: »V Tebe, Gospod, zaupam« izbral za svoje škofovsko geslo; pokojni vladika je iskal le v Bogu tisti mir, ki mu ga življenje ni dalo. Kot škof je bil pravi, zvesti pastir, prav po besedah svetega pisma. Ljudstvo versko in nravno prenoviti in poglobiti, to je bil glavni cilj njegovega škofovanja ; pri tem se je verno oklepal najnovejših papeških okrožnic. S kako vnemo je izvajal naročila svete stolice! Vpeljal je katoliško akcijo, skrbel je .z očetovsko ljubeznijo za malo semenišče in za bogoslovje v Mariboru, prepotoval in urejeval je svojo obširno škofijo. Kot naslednik na Slomškovem škofovskem stolu se je slednjič z vso vnemo zavzel, da bi kedaj njegovega prednika in vzornika mogli častiti na oltarjih, in na njegovo pobudo se je za to zavzel ves narod. Pa tudi pisal je pokojni škof Karlin. Saj je izšel iz časov, ko se je naše izobraženstvo z vsemi svojimi zmožnostmi posvečalo narodu v vsakršnem javnem ali kulturnem delu. Dr. Karlin je skupno z Žlogarjem napisal zgodovino šentjakobske fare v Ljubljani, pet let je urejeval Cerkvenega Glasbenika, kot profesor je napisal dve učni knjigi za šole: Zgodovino starega in novega zakona. V Mohorjevi pa je izdal potopis »V Kelmorajn« (1903), poslovenil je Alfonza Ligvorija »Priprava na smrt« (1899) in isto leto priobčil tudi v Domu in svetu potopis »V albanskih gorah«. Bil je res neumoren; pomagal je, kjerkoli je mogel — zares zlato srce. Tu nisi imel miru, presvetli vladika! Uživaj ga tam, kjer je Bog sam plačilo. 5 b 169 Mladika 1953 NASELJENCI Mara Husova Somrak je legel na zemljo. Suhe snežinke so tiho padale na žalostna polja. Pred siromašno macedonsko gostilno je napregal naseljenec Peter svojo sivo kravico. »No, Dima, no, nič se ne prestopaj!« Dima ga je poslušala in krotko obstala pri ojesu. Pripravljeno je bilo. Slamo na vozičku je še porahljal in jo pokril s staro volneno odejo. »Reza, zdaj pa kar gor! Daleč je do doma!« Rezo, njegovo ženo, so danes odpustili iz bolnišnice, pa bolj shujšano in bledo, kakor jo je bil pripeljal. Čistega zraka in dobre postrežbe ji je treba, so rekli zdravniki, malarije pa da nima več. Reza ga ni slišala ali pa ni mogla sama na voz. Nepremično je sedela na klopici pri vratih. Smrtna utrujenost ji je plala po krvi. Bridkosti in težave zadnjih let so jo izmozgale. Zase ni zahtevala prav nič več. Hvaležna bi bila Bogu, če bi jo rešil. Ali otroci, ti majhni otroci in njen nesrečni mož, to jo je priklenilo na grenko življenje. Zamolkla bolest je tlela v njenih očeh. »Saj grem«, je pomislila, a šla vendar ni. Peter jo je vzdignil in posadil na voz. »Vprašala sem te po otrocih, zakaj mi nič ne poveš?« mu je očitala. »Kaj sprašuješ; kako neki naj bo, če je mož sam z njimi in mora povrh še ves dan delati na polju. Saj veš, križ je. Ko ti ozdraviš, bo vse bolje«, je lagal Peter njej in sebi. »Bog daj in sveta Devica!« je sklenila reva svoje koščene prste. Skrbno jo je zavil v svojo staro suknjo. »Da ti ne bo mraz!« Obraz se mu je svetil od velike ljubezni in roke so mu drhtele od globoke nežnosti. Žgoč strah se je oglašal v njem, odkar jo je ugledal tako oslabelo. Otepal se ga je in se delal veselega, da ne bi njegova Reza opazila. »Reza, še noge pokrij! Mrzlo veje od gora. Zdaj pa pojdimo v božjem imenu!« Pred Dimo je z bičem naredil križ na tleh. Reza se je pokrižala s slabotno roko. Kravica je potegnila. »Otroci me čakajo!« se ji je utrnila svetla misel. Ves mesec jih ni videla. Srednji, sedemletni je bil bolan. Treslo ga je kakor njo, najmlajšo tudi. Le starejši se je nekako otepal zlobne mrzlice. Starejša, štirinajstletna Marica pa je v mestu pri dobrih ljudeh in hodi v šolo. Hvala Bogu, da je vsaj ta preskrbljena. Šolana bo, boljše življenje jo čaka. Lani so izgubili šestletnega bratca, pred njim desetletno deklico. Vsi skupaj so bili ko rastline, če jih presadiš z domačih tal v tujo, zanje mrtvo zemljo. Ginevali so in mrli. Tuja zemlja jim je bila mačeha. Nikdar ne bodo vrasli vanjo. Reza je mislila na otroke. Njena ljubezen je objemala vsakega posebej, žive in mrtve. »Ali so ozdraveli?« je v strahu spraševalo materino srce. Krčilo se je v bolečini, ko je pomislila na najmlajšega. Kakor da je prisluškoval njenemu srcu, je Peter hitro odgovoril: »Pepka je ozdravela. Franček je bil za gospodinjo.« O Lojzku, ki ga je Bog vzel med svoje krilatce, pa ni rekel nič. Včeraj so ga pokopali. Kako bi ji povedal, ko pa je tako strašno slaba. Mrzlica ji je izpila kri. Saj bo še tako prezgodaj zvedela za nesrečo. Mati je slutila resnico. Spomnila se je, da je bila včeraj Marica vsa objokana, ko jo je prišla obiskat. Kakor smrt težka žalost je padla nanjo. Njena misel se je plazila po tleh. Letos je vse vzela suša. Ali je kaj jesti doma? Že nekaj let stradajo. Obleke ni. Odkod naj jemljejo? Počasi je škripal voz skozi mesto in zavil na piano. Bela cesta se je vlekla čez puste poljane. Oba sta molčala. Žalostnim srcem pač ni do besede. Mrak se je gostil. Peter je priganjal Dimo. Ves je zlezel vase. Njegova misel se je iztrgala iz obupne sedanjosti in poiskala skriti, svetli spomin v njegovem srcu ... Lepo je bilo tam. Sonce je sijalo z modrega neba in poljubljalo morje pod seboj. V rebri se je bleščala v veliki božji luči njihova hiša. Z ljubeznijo obdelane njivice so se skrivale med ogradami; bile so lepe ko vrtički. Oh, Oče nebeški, kakšna neskončna sreča! Tam je bilo življenje, mladost in lepota. A hiša v rebri zdaj razpada. Sence dedov jočejo nad njo. Stara mati je umrla. Ni marala iti z njimi. Nje, mlade in neumne, so preslepile obljube, visoko doneče prazne besede in neumna želja po lahkem življenju. Njivice so pokupili sosedje. Stare hiše ni maral nihče. V vrtu so namesto lilij pognale koprive. Sončnice so se umeknile osatu, ki kima čez razdejani plot. Vse je šlo. Joj, zemlja naša, sveta! Težko smo se pregrešili nad teboj. Zato si zdaj tako nedosežno daleč — daleč kakor izgubljeni raj prvemu človeku. Ljubezen se je spremenila v grenkost kesanja, ki mu ni odveze ne tolažbe. Zabolelo je Petra do dna, da se je ves stresel. Težak vzdih se mu je iztrgal iz prsi. Voz se je pomikal mimo mrtvo speče vasi. Sneg je pobelil s slamo krite arnavtske kolibe. Veliki ovčarski psi so jim prilajali naproti. »Uš, mrhe pasje! Junaki ste pred mojo Dimo. Če se pa priklatijo volkovi, podvijete repe, nesnage!« Tako se je hudoval Peter; vendar mu je bilo to lajanje ljubše kakor strašni molk samotnih poljan. Reza na slami se je premeknila. »Te zebe? Potrpi, ljuba moja, kmalu bova doma,« jo je tolažil in se na tihem bal. da le prehitro pridejo. »Lojzek je bil hudo bolan, veš!« »Zakaj mi nisi tega že prej povedal?« mu je trpko očitala. »Tako ne bi mogla nič pomagati,« jo je skušal pripraviti. »Vsaj videla bi ga, preden ste mi ga za zmeraj vzeli,« je ubito ihtela Reza. »Oh, Bog pomagaj! Bog je tako hotel,«" je Peter zamolklo odgovoril. Veter je potegnil čez planine. Oblaki so se trgali. Bleda luč se je razlila na mrtvo pokrajino.' Zateglo tuljenje se je oglasilo v daljavi. Dima se je plašila in se spustila skoraj v dir, da je voz odskakoval po cesti. Vroče pene so rasle po njej. »Še nekaj sto metrov. Bog se nas usmili! Dima hitro, hitro!« Nekaj bornih kolib je stalo na samoti, že so se videle iz mraka. To je bilo njihovo selišče. Zatulilo je žalostno, da je zadrhtela noč od groze. Prav blizu v bregu je odgovorilo. Volkovi so se zbirali. Veter je piskal v razkuštrani strešni slami. Franček je preplašen stiskal k sebi zaspano sestrico. Njegove žalostne oči so strmele v ugašajočo žerjavico na ognjišču. Mraz je silil skozi razpokane stene in slabo streho. Krompir v oblicah se je bil že davno shladil. »Zakaj jih tako dolgo ni? Volkovi tulijo.« Strah je plahutal nad kolibo, njegova mračna krila so se dotikala okenc in vrat. Pes ovčar je renčal za vrati. Vsa dlaka na hrbtu mu je stala pokonci. Vsak večer so skupno molili za bolno mater, iako neskončno hudo mu je bilo brez nje, da je zajokal že ob sami misli nanjo. Danes je molil za oba, za očeta in mater, da se srečno vrneta. Lojzek pa je bil že v nebesih, zanj ni treba moliti, mu je dejal oče. »Varuj jih, ljubi Bog! Oče naš, pripelji jih k nam!« Drobno srce je drhtelo v strahu ko preplašena ptička. »Oče naš ... Oče naš — Mama!« 5 b * listi hip je Dima s treskom zapeljala voziček v ograjo. Rešeni so bili. Reza je skočila z voza, čila kot dvajsetletno dekle, l jubezen ji je tre-notno vrnila moči. Zaletela se je v hišo, prižela nase svoja otroka in zajokala. »Otroci moji, zlati!« — Tople solze so se mešale s pretrganimi vzkliki. Po deviški belini snega so skakale črne sence z žarečimi očmi, vedno bliže selišču. Psi so tulili. Nekje je počila puška — domačini so stražili svoje borne hleve. CRNI ŠAHOVSKI KONJ Vitomil Zupan »Včeraj so našli starca s svetilnika mrtvega na njegovem ležišču. Na prsih mu je stal črni šahovski konj.« Kakor pošast plove ladja v nočni ocean. Človek bi stal vso dolgo noč na palubi in zrl v valove, ki se skrivnostno svetlikajo. Kakor velikansko zmajevo telo hrope in čofota ladja. Iz dalje zamežika luč na obali; krmar obrne krmilo v stran: svetilnik mu naznanja čeri. Tam med skalami svetilnik, no, valovi — stari znanci — butajo obenj, da ne zaspi. Svetilnik, luč v njem in konec. A v svetilniku je bitje — izgnanec, mož, ki se je odrekel družbi, zavrgel, kar je vsem prirojenega, in odšel v samoto. Kdo ga pozna? Dolge dni, mesece, leta bedi nad ladjami. Pozabil je na svet in svet je pozabil nanj. »Včeraj je umrl.« — Prazne besede; ljudje jih izgovarjajo, ker jih neskončno zabava zgodba starca s črnim šahovskim konjem. Ne vem, kaj bi bilo, če bi ga srečala ženska ali dete na samem. Tak je, kot slikajo Mozesa: visok in močan, v obraz silen, bela brada mu vihra v vetru in je po sredi rumena od kakava. V očeh mu je še sedaj blesk, ki ga niso zabrisale samotne ure. Ta kralj malega sveta, ki strmi z visokega gnezda v nedogledne morske daljave! Mislite si, da leta samevate ob istem okencu med nebom in morjem, ki jima nikdar ne vidite konca, ko ste sami, čisto sami, vedno sami s svojo mislijo in prisluškujete strahotni tišini oceana in potem viharju in nevihti in gromu in tresku ... Nekoč sem govoril z njim. Govoriti se je skoro odvadil; glas' mu je bil ves raskav in mu je godrnjaje kipel globoko iz poraslih prsi. »Vidiš, prav tak je bil moj sin ... Prav tak. V pretepu so ga ubili. No, pustiva to! Torej, obiskal sime. človek izmed ljudi. Saj vem: iz radovednosti. 171 Slika 15. Cerkev sv. Marije na škrilju pri Bermu v Istri. Levi del slike sv. Treh kraljev v ladji. Dober primer bogato zasnovanega poučnega cikla iz okr. 1470 do 1480. (Slikar Vincencij iz Kastva.) Opazuj bogastvo motivov v pokrajini pod nogami konj. Vsak pride iz radovednosti. Jaz pa sedim ob okencu, tamle gori in sem zadovoljen, ker vem, zakaj prihajajo, oni pa ne vedo, zakaj sem tu. Ti pa si kot moj sin. Nekaj ti bom povedal. Morda ti bo kedaj koristilo, morda pa se boš smejal staremu norcu, ko boš šel tamle po stezi. No, glavno je, sedaj se ne boš, ker si radoveden. Bil sem mornar, mlad in vroče krvi. Take zgodbe poznaš: obredeš vsa morja, vsa pristanišča, brez misli na sploh kaj. Končno ti vse to preseda. Za nekaj se bo treba odločiti. Veš, po pristaniščih smo se tepli, saj poznaš to; nekoč sem ubil človeka. V začetku nisem niti mislil na to, pozneje šele mi je težko leglo na prsi. No, oženil sem se in sem videl, da sem napravil še en greh: dal sem svetu človeka, zaznamovanca brez zakona. Ne vem, ali je prvi ali drugi greh večji. Ona, ki sem jo hotel za ženo, mi je ušla z drugim v Ameriko, sina so mi ubili; saj to te ne zanima. Vidiš, tole je pa tako. Ko ti osive prvi lasje na sencih, pričneš misliti. Ko ti prinese veter oni vonj jeseni z obale, nenadoma veš, da dnevi nekam bežijo. Kam? H koncu, v smrt? Smrt, veš, to si ljudje tam zunaj prehudo mislijo. Glej, vsako noč ležeš spat; ko spiš, te vendar ni, saj si, kot bi bil mrtev. Misli si, da te v snu nekdo ubije — potem spiš vedno dalje. No, ali ni tako? O, koliko smrti sem videl! Mornarje, ki so jih ubili, ki so utonili, trikrat se je ladja pod menoj potopila, videl sem obešence v kurjačnici, videl sina s preklano lobanjo — vse je enako. Kakšen smisel pa ima sploh življenje, sem se vpraševal. O, nekdaj sem čutil šumenje palmovih listov in pritajeno kipenje valov, ko gre pod listi po obali ono skrivnostno mrmranje, ko hočeš, pa ne veš kaj. ko ljubiš, pa ne veš kaj, ko iščeš, pa ne veš kaj. Veš, to so sirene; ne veruj jim. Lažejo. Nič ni. Vsak je parnik, ki blodi brez krmila s pokvarjenimi stroji skozi meglo in išče ledene gore. Vsako jutro gledam ribiče, ki plovejo z belimi jadri v sinjino zarje. Zakaj? Ali ne bodo umrli in izginili kakor jaz? Človek je suženj samega sebe. Tudi če ve, da ni nič, še vedno upa, da je vendar nekaj. Jaz vem. da ni nič in nič ne upam. Poglej!« Z roko. ki je bila kot gola kost, je potegnil izpod srajce — črnega šahovskega konja, da, pravega šahovskega konja. »Poznaš? Vidiš, ta je že pet in dvajset let z menoj v stolpu. V urah samote mi je prijatelj, z njim se pogovarjam. Življenje človeka je kot igra šahovskega konja. Tri polja naprej, eno v stran. Skok, še en skok, stoj! Skok... Nekje sredi igre ali pa proti koncu ga vržejo preprosto z deske: opravil je. Nato počiva v zabojčku in nihče na vsem svetu ne ve zanj. Midva sva skupaj pobegnila s šahovnice. — Vidiš, takole človek beži pred svetom, pred seboj — pred nečim velikim, neznanim, pa ne more pobegniti.« Prenehal je in se je zamislil. Nato je dodal: »V Tunisu v Cafe Royal sem ga ukradel. Ljudje mislijo, da je stari norec s stolpa sam, ker ne poznajo njegovega malega črnega prijatelja .. .« Še dolgo je šel za menoj strahotni smeh te trnjeve divje rože, ko sem korakal skozi večer po obalni stezi in sem videl pred seboj rogajoči se obraz črnega šahovskega konjička ... KJE SMO S CERKVENIM SLIKARSTVOM France Stele 2. Poučna stroka cerkvenega slikarstva. Cerkev je organizacija z natančno določenimi cilji. Vse, kar pritegne k svoji službi, se mora prilagoditi tem ciljem in ji tudi zares in vestno služiti. Umetnost ima kot umetnost brez ozira na svojo življenjsko nalogo lastne zakone, ki so pred vsem dru- Slika 16. Cerkev sv. Marije na Škrilju pri Bermu v Istri. Desni del slike sv. Treh kraljev v ladji. Opazuj množico pripovednih podrobnosti pri opremi in v pokrajini pod nogami konj. N. pr. v sredi spodaj zgodba o žerjavu in lisici. gim oblikovnega (formalnega) značaja. Tudi cerkveno slikarstvo se mora pokoriti tem zakonom, če noče, da zgreši svoj umetnostni pomen, ki je nujna sestavina vsake, tudi najmanj važne umetnine. Tako je cerkveno slikarstvo kot umetnost vezano v celotnem pojavu umetnosti, kot monumentalno dekorativna stroka pa je, kakor smo videli, vezano posebno na arhitekturo. Po njej je vezano celo tako daleč, da bi površen čitatelj iz tega, kar smo doslej izvajali, skoraj lahko sklepal, da je bistvo cerkvene umetnosti, vsaj kolikor je monumentalna in dekorativna, sama suha disciplina (stroka), zgolj zadostna vaja, ki bi jo bilo mogoče zanesljivo in do vedno večje popolnosti vzgojiti v dobro organiziranih delavnicah. Toda cerkev zahteva tudi od umetnosti organizirane, smotrne službe, od človeka pa, ki jo ustvarja, osebnega sodelovanja. Splošna in osnovna podlaga cerkvene umetnosti je sicer res krasilna, in če bi se Cerkev zadovoljevala samo s to, bi bilo cerkveno slikarstvo tudi res samo slikanje, ki upošteva določena formalna pravila, brez vsake globlje zveze z dušo. Cerkvi pa gre tudi pri umetnosti vprav za dušo, za nje izpoved, za nje službo božjo po umetnosti, gre ji za izpodbudo, za uglaše-vanje in pridobivanje duš, posebno pa tudi za njih dviganje iz vsakdanjosti v onostranstvo. Cerkev je molilnica in učilnica obenem; in za obe te dve službi, ki ne moreta biti brez priznanja verskih naukov, brez osebnega in duhovnega sodelovanja človeka, ki ju vrši, je Cerkev najela tudi umetnost. Tako razpade tudi cerkveno slikarstvo, kakor hitro se dvigne nad neosebno artistično stališče krasilne stroke, v dve, s stališča cerkvenega interesa višji skupini, namreč v poučno in molilno ali pobožno izpodbujajočo. Poučna skupina, s katero se bomo bavili v teni poglavju, izvira iz prvenstvene težnje Cerkve, po kateri naj se vernik zaveda Cerkve in vere zgodovinsko, pojmovno in kot nauka. K osnovnim skrbem organizarane idejne skupine, kakršna je Cerkev, spada pa skrb, da se ustvari primerno osredje (milje), v katerem se njeni člani Spijejo, tak milje, ki vernika vzdržuje v neprestanem stiku z verskimi načeli pa tudi s pomembnimi dogodki iz zgodovine in razvoja Cerkve. Pri zgodovinskem in pojmovnem miljeju pa z velikim uspehom lahko sodeluje likovna umetnost, ker so njena sredstva bolj nazorna kakor govorjena beseda. Iz tega nujno sledi za krasilno cerkveno slikarstvo, da je njegova prva naloga v cerkvi poučna. Zelo poučna je v tem pogledu tudi zgodovina cerkvenega slikarstva. Ta nam priča, da Cerkev ni nikdar smatrala, da ima njena umetnost kak stalen abstrakten sistem v oblikovnem ali vsebinskem oziru, ampak se je tako oblika kakor vsebina neprestano menjala in razvijala, posebno pa po svojem idejnem in motivnem obsegu bogatila od starokrščanskih začetkov do danes. In vse, kar so razne dobe posrečenega ustvarile, je še danes živo v v cerkvi. Starokrščanska cerkvena umetnost, v kateri je poleg arhitekture slikarstvo najvažnejše, je izprva simbolična in alegorična; z likovnim videzom oživlja pred vernikovo domišljijo pojme, resnice in nauke, ki jih je oznanjala govorjena beseda. Ta način se je vzdržal skozi vse čase in je še danes poraben. V starokrščanski dobi se je prvotni pojmovni in miselni umetnosti pridružila že tudi izrazito pripovedna, zgodovinsko poučna. Prizore so izbirali v zreli dobi v vrstah (ciklih), v katerih so izbrali enako število vzporednih prizorov iz starega in novega zakona po načelu skladnosti med starim in novim zakonom (concordia veteris et novi testamenti). Do konca srednjega veka je likovna umetnost v cerkvi sledila temu načinu, iz katerega je razmeroma svobodno izbirala programe, kolikor je pač dovoljeval prostor, ki ga je nameravala krasiti. V filozofsko strožjem in mistično bolj poglobljenem visokem srednjem veku pa se je razvil še tretji važni način likovnega podajanja versko zgodovinske vsebine, takozvani tipološki način. Ta je uprizarjal dogodke iz trpljenja in življenja Jezusovega, obdane od predpodob iz starega zakona, in sicer eno iz dobe pred Mozesovo zakonodajo, drugo po njej, tako da so predstavljali, kakor so se izražali, dogodke iz Jezusovega življenja, ki so se vršili v dobi, v kateri je vladala milost (sub gratia), v spremstvu predpodob iz dobe pred Mozesovim zakonom (ante legem) in iz dobe njegove veljavnosti (sub lege). Tako je na primer Kristusovo križanje (sub gratia) spremljala slika Izakove daritve (ante legem) in bronasta kača (sub lege). Sliko Kristusa v grobu sta spremljali sliki Jožefa v vodnjaku in Jone v trebuhu ribe itd. Srednjeveška in starokrščanska umetnost je služila verskemu pouku tolikanj, da so jo dobri poznavavci srednjeveške ikonografije nazvali monumentalno bogoslovje (teologijo — K. Kiinstle) ali celo deklo bogoslovja (J. Sauer). V novejši dobi cerkvenega slikarstva pa se je krog njegovih predstav še bistveno razširil, posebno v zgodovinski smeri. Posamezna cerkev in njen patron, krajevno svetniško izročilo in vsestransko gojena svetniška zgodba prvotnega kroga predstav niso samo razširili, ampak so celo razbili njegovo prvotno skle-njenost ali jo vsaj odrinili z vodilnega mesta, tako da je naloga versko ali zgodovinsko poučnega slikanja imneissi Htmu mnm mrim h nm; mmzmst Slika 17. Dekoracije svoda na Suhi pri Škofji Loki. Kristus v nebeški slavi na gotskem oboku, obdan od simbolov evangelistov in hvalečih ga angelov (iz srede XV. stolet ja). cerkve postajala vedno bolj osebnostna (individualna), tako z ozirom na kraj in patrona kakor tudi z ozirom na naročnika. Tudi prvotne simbolične ali alegorične predstave so se posebno v dobi baroka razširile, komplicirale in sistemizirale; v dobi romantičnega nazarenstva pa so doživele zadnjo sistematično obliko, od katere še črpa v veliki meri tudi verska fantazija naše sodobnosti. V bistvu je šlo in gre pri poučnem cerkvenem slikarstvu vedno za nazornost verskih predstav, zavest verskih resnic in za zglede, pobude in priče iz zgodovine. Splošni značaj pa se je menjaval po osnovnem hotenju časa glede na likovno predstavo. Zato je bil ideal starokrščanske dobe, ki je izhajala iz antike, v antičnem duhu alegoričen in simboličen ali historično idealističen; ideal srednjega veka je bil mistično poglobljen v skrivnost doživetja verske resnice ter sorodno strogi sistematiki filozofije tudi sistematično osredotočen, v baroku in romantiki pa je bil ideal teološko spekulativen in historičen. V dosedaj povedanem smo pokazali, kako je cerkveno slikarstvo kot dekorativna stroka ozko zvezano z arhitekturo. Glede poučne smeri smo že iz dosedanjih načelnih izvajanj dognali, da je ta vsebinsko vezana na verski nauk in cilje Cerkve. Toda tudi glede oblikovne strani in glede smiselne razvrstitve slik po cerkvenem prostoru se je v teku stoletij razvila neka vezanost, ki vsaj deloma že naprej določa nekim slikam tudi neko kolikor toliko določeno mesto v cerkvi. Da bomo mogli razumeti osnove te vezanosti, je potrebno, da spoznamo pomen cerkvenega prostora in njegovo delitev. Manj važno je v tej zvezi danes za nas to, da so v srednjem veku sploh že temeljni obliki cerkvene stavbe kakor tudi njenim posameznim delom pripisovali najrazličnejše simbolične pomene in da je v posameznih primerili tudi ta simbolika lahko vplivala na zamisel in razdelitev slikarske okrasitve. Zavedati pa se moramo vsekakor, da cerkev kot stavba po verskem pojmovanju ni navadna stavba, ampak bivališče božje, da je dalje snovna cerkev (kot stavba) odsev in podoba velike duhovne Cerkve. Cerkev kot organizacija pa obstoji iz učečega, pri božji službi aktivnega stanu duhovnikov in voje-nega, pouk prejemajočega in pri božji službi pasivno sodelujočega stanu vernikov. Od najstarejših časov sem se cerkveni prostor deli v dva dela: kor ali prezbiterij (svetišče) in ladja; prvi je odličnejši po svojem namenu, saj je v njem daritvenik, oltar, kjer se vrši daritev, okrog katere se občina zbira: ta del je navadno tudi po arhitekturi odlikovan pred drugim. Drugi nosi simbolično ime ladje, v kateri se zbirajo verniki; to vodi po besedi apostolske konstitucije škof kot njen krmar. Ladjo deli od svetišča »zmagoslavni« lok, v katerem se je v prejšnjih stoletjih nahajal tram s skupino Križanega z Marijo in Janezom kot simbolom zmage nad posledicami podedovanega greha in duševne smrti. Vrata, ki vodijo v cerkev, srednjeveški simboliki in mistiki radi primerjajo Kristusu, ki je »ostium«, vhod, skozi katerega edino je mogoč dostop k Očetu. Zato tudi glavna vrata romanskih in gotskih katedral pogosto krasi podoba Kristusova. Že to simbolično pojmovanje posameznih delov cerkve, ki je bilo v srednjem veku tako živo, je nujno zahtevalo nek ozir pri razdelitvi slik po prostoru. Deloma so pri tem vplivali gotovo tudi čisto slučajni povodi, kakor n. pr. čisto stavbinsko razmerje opirajočih delov in od njih nošenih, ki se svobodno pno preko prostora. Že samo to je vsiljevalo misel na zemljo in nebo, ki naj ga predstavljajo oboki. Prehodi od enega do drugega, opirajoči, dvigajoči ali svobodni vzpon posredujoči arhitekturni deli, kakor slopi, stebri, pendantivi in podobno so iz duhovnega organizma Cerkve sami vsiljevali misel na opore nauka, to je na apostole, evangeliste, cerkvene očete itd. Tako je dosledno iz položaja kar nehote izviral ob stavbnem organizmu duhovni organizem zamisla, kako naj se razdeli poučno slikarsko okrasje v cerkvi. Čeprav se je ikonografska literatura katoliškega zapada še veliko premalo bavila s tem organizmom ali, kakor bi pravilne je rekli, s slikarskim kanonom, po katerem so se ravnali pri razdeljevanju slik po prostoru, nas o njem prepriču jejo v zadnjih desetletjih v velikem številu ugotovljeni cikli slikarij, posebno v preprostejših srednjeveških cerkvah. Temu podobni kanon za kiparski okras portalov velikih srednjeveških katedral pa je že zdavnaj priznan. Ker ima tudi naša domovina precej gradiva, ki ga lahko upoštevamo za pojasnitev programa, po katerem so slikali srednjeveške cerkve, gotovo ne bo odveč, če poskusimo podati osnovo tega programa, kakor smo jo razbrali iz teh spomenikov. Zavest, da je nekdaj taka osnova obstajala in živela, nam more biti samo v pobudo danes, ko po splošni zbeganosti poskušamo zopet urediti naše razmerje do cerkvenega slikarstva ne le kot umetniškega, ampak tudi kot duhovnega organizma. V naših cerkvah, kakor nam kažejo primeri v cerkvi na Muljavi (tu in v cerkvi sv. Marije na Škrilju pri Bermu v Istri je program pri nas najbolj bogat), na Suhi pri Škofji Loki, pri sv. Primožu nad Kamnikom, pri Sv. Miklavžu na Visokem pod Kureščkom, v Gode-ščah pri Škofji Loki, pri Sv. Petru nad Želimljem, pri Sv. Janezu v Bohinju in drugod, se je ta miselnost takole izrazila: Na zunanjščini ali notranjščini glavne vhodne stene se nahaja velika slika poslednje sodbe (Godešče, Muljava), ki vernike opozarja, da se je pri vhodu v cerkev treba očistiti greha, izvršiti pri sebi ločitev dobrega in zlega v nas in potem šele vstopiti vanjo. V notranjosti prevladujejo razen že omenjene zapadne stene slike s prizori zgodovinskega značaja in je izbor precej prost. Najvažnejše pa je le življenje in trpljenje Kristusovo ali tudi življenje Marije (najlepši ciklus pri nas pri Sv. Primožu nad Kamnikom) in svetnikov. Le severna stena, ki je v srednjem veku skoraj redno brez oken, je prihranjena za največjo in najpopularnejšo teh slik, pot sv. treh kraljev iz Jeruzalema v Betlehem in poklonitev Novorojencu. (Največji primer pri Sv. Primožu nad Kamnikom in v Bermu v Istri, glej sliki 15 in 16.) Strožje je razmerje programa zopet nasproti slavoloku, ki loči ladjo od svetišča. Na njegovi zunanji strani, ki je vidna iz ladje, je skoraj vedno (le izjemoma na notranji strani) naslikano Marijino oznanjenje, tako da je na eni strani loka Marija, na drugi angel; zanimivo je za duha krščanske srednjeveške ikonografije sploh v tej zvezi to, da se Oznanjenje stalno nahaja tudi na »carskih vratih« vzhodnjekrščanskih ikonosta- ammšiigjg fTTi f t«ifi ii*jj~p111111 »Mliiii* Slika 18. Suha pri Žkofji Loki. Dober in tipičen primer gotsko poslikanega svetišča iz srede XV. stoletja. Pazi na pomembno vlogo apostolov v celotnem sestavi^, zov in označuje torej kakor na zapadu glavni dohod k oltarju. Razen tega najbolj razširjenega prizora (Žirovnica. Sv. Peter nad Želimljem, Sv. Katarina na Plešivici pri Žužemberku, Kameni vrh itd.) pa je na tem loku. vendar navadno na notranjščini loka, najbolj razširjena slika sv. Jurija v borbi z zmajem (Martijanci, Visoko). Njen simbolični pomen je zmaga nad grehom in zlom in opomin verniku, naj s čisto dušo prestopi prag v prostor, kjer se vrši mistična daritev v veden spomin našega odrešenja po Kristusu. V istem pomenu se nahaja ta prizor sem in tja tudi nad glavnim vhodom v cerkev (Bodešče). Na notranji strani loka se nahaja pogosto na podoben način na obe strani razdeljena kakor Oznanjenje tudi slika Kajna in Abela, ki na j kot slika starozakonske daritve spominja na novo-zakonsko daritev, ki ji služi svetišče. Iz iste misli po očiščenju duše od grehov in vsakdanjih skrbi, ko stopaš v cerkev in tembolj ko prestopaš prag svetišča se upodablja na notranjščini slavoloka večkrat tudi poslednja sodba (Suha, Vrata na Koroškem, Žirovnica). V drugih (Sv. Peter nad Želimljem, Bodešče) je na notranjščini loka kot označba tistega dela cerkve, kjer se vrši aktivna verska služba tudi s poukom, ki je poleg daritve najvažnejše opravilo Cerkve, slika Jezusa v razgovoru z judovskimi modrijani v templju. V dveh slučajih je uprizor jena tudi zgodba o modrih in nespametnih devicah (Murska Sobota, Sv. Miklavž na Goropeči nad Ihanom), ki je verniku opomin na pravo pripravljenost. s katero naj se bliža temu posvečenemu prostoru. V loku samem, pod katerim stopamo preko praga, so nam znane slike sv. Jurija z zmajem, čigar simbolični pomen je tu še bolj priostren: Po zmagi nad hudim šele prestopi ta prag! Dalje dvakrat (Visoko in Kameni vrh) Kristus iz vizije sv. papeža Gregorja kot Ecce homo, ves pokrit z ranami, iz katerih se zbira Rešnja Kri v kelihu, ki stoji ob njegovih nogah: simbol Odrešenikove daritve, ki se ponavlja na oltarju. V drugih slučajih se okrasno dobro prilega loku in tudi pomensko prostoru dobro služi slika Jesejeve korenike, katere izrastki s slikami prednikov Kristusovih iz njegovega rodovnika se prepletajo po loku (Muljava); v tem primeru srečamo zopet misel na Kristusa kot vrata, ki vodijo k Očetu. Nov svet pobožne domišljije se razkrije verniku, ko prestopi prag srednjeveškega svetišča: vsa slikarija izvira iz ene miselnosti, ki je ta, da je Kristus glava, ogelni kamen in osrednja misel Cerkve. Njegovo mesto je v cerkvah, katerih svetišče se končuje s polkrožno apsido v njeni pol-kupoli, ali pa v gotskih svetiščih na temenu svoda (slika 17). Mišljen je kot kralj slave (rex gloriae — pantokrator), ki stolu je v mavričnem sijaju na mavrici sedeč, od angelov obdan in od simbolov evangelistov spremljan v nebesih. V drugih primerih je nedvomno mišljen kot sodnik poslednje sodbe: spremljan od angelov in z znaki svojega trpljenja prihaja k sodbi: v nekaterih primerih je mišljen mogoče tudi kot zmagovavec nad smrtjo, ki se po vstajenju dviga v nebo. Na stenah prezbiterija, razdeljenih v več vodoravnih pasov, zavzemajo glavni pas slike apostolov (slika 18), le kar prostora ostane, ga porabijo za slike drugih svetnikov ali prizore iz življenja patrona, Jezusa ali Marije. Spodnji, ožji pritlični pas zavzemajo slike mučencev, spoznavavcev, svetnikov, svetnic in pametnih in nespametnih devic. Slikarski okras svetišča v tem srednjeveškem smislu je naravnost simbolična slika duhovne Cerkve, katere glava je Kristus, priče evangelisti in cerkveni očetje, organizatorični stebri apostoli, njeno podnožje pa svetniki mučenci in spoznavavci, izhajajoči iz zemeljske množice vernikov — zgradba torej, ki se pričenja z izvoljenci božjimi pri zemlji, ki jo kot stebri no-, sivci opirajo apostoli in ki se svobodno pne preko vernikov v viziji nebes s Kristusom. Iz tega opisa programa naših starih slikanih cerkva razvidimo. da je v preteklosti tudi pri nas obstojal neke vrste kanon, torej precej trden, vzoren sestav, po katerem so izbirali in razporejali slike po cerkvi. Ta kanon sicer ni tako strog kakor oni, ki nam ga je zabeležila za vzhodno krščansko cerkev slikarska knjiga z gore Atosa, tako zvana Hermeneja, odkriva nam pa vendarle temu sorodno, trdno usmerjeno miselnost, iz katere se sestavlja individualni program slikanja v vsakem posameznem slučaju. Ta miselnost je nekako tale: Cerkev je hiša božja, njeno svetišče je v stvarnih (realnih) slikah izražena podoba duhovne Cerkve, katere glava je Kristus, in se kot smotrna zgradba vzpenja od zemlje do nebes in večno in minljivo spaja v organizem, ki je povezan v celoto po milosti, ki deluje v izbrancih božjih. Duhovnik, katerega prostor je v svetišču, je podoben krmarju ladje z verniki, ki se zbirajo v cerkveni zbornici, »ladji«. Slikarska oprema tega prostora je namenjena pred vsem pouku in ne govori toliko o skrivnostih kakor o zgodovinskih stvareh, o pričah vere in o zgodbah cerkve. Tako glavni vhod kakor posebno vhod pod slavolokom v svetišče pa se simbolično veže na Kristusa kot vrata, skozi katera edina je dostop do Očeta. Sedaj je to Odrešenik kot sodnik poslednje sodbe, drugič kot Odrešenik, ki ga po angelovem oznanjenju uresničuje Oče v svetu: le skozenj, to je po njegovi milosti je mogoč dostop v hišo njegovega Očeta. Na obeh teh vhodnih mestih pa še druge slike opozarjajo vernike, da se je treba očistiti greha, premagati zlo, da nam bo dostopna milost, ki jo deli Bog po Cerkvi. Le enkrat v naši cerkveni umetnostni zgodovini, v srednjem veku, je ta enotna globoka misel o slikani cerkvi našla svoje uresničenje v slikanih cerkvicah, ki jih je še mnogo ohranjenih po naši domovini. Pozneje so po verskem preporodu baroka zavladali tako formalno kakor miselno drugi vzori, ki so nadomestili nekdanje, v Kristusu osredotočene programe. Programi so se individualizirali, prvo mesto je zavzel patron cerkve, okrog njegovega poveličanja in njegove legendarne ali zgodovinske zgodbe je pletla domišljija venec slik, s katerimi je okrasila njegovo cerkev. Tako imamo sedaj cerkve z lastnimi, pogosto duhovito zamišljenimi programi, v katerih prevladuje en motiv. Dober primer je n. pr. po Fr. Jelovšku slikana notranjščina romarske cerkve na Sladki gori, ki je posvečena Mariji in njenim čudežem; potem istega slikarija notranjščina v Grobljah, ki je vsa posvečena svetima Mohorju in Fortunatu, ali ona njegove delavnice na Skaručini v čast sveti Luciji itd. Možnosti novih kombinacij je sedaj brez konca. Eno pa je ostalo skozi vse čase do danes: misel o cerkvi kot hiši božji, kjer se nebo približuje zemlji, kjer se odpirajo vizionarni razgledi v neskončne višave; ostala je tudi misel rasti materije iz zemlje in spro-ščenja duha v nebo. Tako bi lahko zaključili, da je zgodovina ustvarila v glavnem dva tipa za slikanje zapadno krščanskih cerkva: sistematičnega, ki ima svoje korenine v krščanski antiki in se je do največje popolnosti razvil proti koncu srednjega veka, in individualnega, ki ga je uveljavil barok in je še do danes nekam v veljavi. S stališča Cerkve, ki gleda svoj ideal v osredotočitvi verskega življenja okrog liturgične in učne službe, je srednjeveški program gotovo popolnejši in nam sodobnikom nekam bližji. (Primerjaj Gorjupove slike v prezbiteriju cerkve sv. Miklavža v Kostanjevci, slika 19.) Ugotoviti pa moramo tudi, da kakor v sodobnem cerkvenem slikarstvu nimamo enotnega umetniškega ideala, nam prav tako manjka enoten programni, miselni ideal, iz katerega bi črpali slikarji in predlagatelji individualnih zasnov. Zdi se, da nas sodobno liturgično gibanje polagoma vodi tudi k obnovitvi pravilnega pojmovanja programatične strani cerkvenega slikarstva. (Dalje prihodnjič.) Slika 19. Prezbiterij cerkve sv. Miklavža v Kostanjevici, posrečeno poslikan 1.1931 po f Jož. Gorjupu, je dober primer za to, kako se sodobni ideal oblikovno in vsebinsko približuje srednjeveškemu. (Krasilna neoporečnost, bogastvo pripovednih detajlov, živahnost fantazije v okviru izročila pobožne legende.) TOŽBA Veter se igra z vejevjem — golo je in žalostno. Časi lepi, topli mirni, kam le zatonili so? Ptice v vetru frfotajo plaho, ko da se boje. Težka, temna slutnja pala tudi v moje je srce. Solz preveč se je prelilo iz užaljenih oči... In to seme — če bi vzklilo? Kaj, če trnjev sad rodi? Draga Krajnc. SLOVANSKE PRESTOLNICE J. Šedivy 2. Moderni Budišin. Prvi vtisi v Budišinu so me razočarali in mi razblinili v nič vse lepe sanje o metropoli najmanjšega slovanskega naroda. Nisem sicer pričakoval veličastnih božjih hramov, bogatih muzejev in umetniških spomenikov, pač pa tisto ljubkost in prisrčnost, ki jo človek najde le v majhni, preprosti domači hiši ali pa v skromni, tihi in skriti kapelici kakega zavoda. Srce se mi je preobjedlo prostornosti sijajnih katedral, razkošja mogočnih palač in izumetničene hinavske govorice civiliziranih ljudi. Zato se mi je zahotelo k Lužičkim Srbom, ki so v primeri z Rusi, Ukrajinci, Poljaki in Čehi kakor otrok, ki ga je sirovi boj s tisočkratno nemško premočjo sicer vsega oplašil, a mu zaeno preprečil v dušo laž in hinavščino. V svoji domišljiji sem si slikal, kako bom po budišinskih ulicah prisluškoval še ne dovolj razvitemu govoru tega slovanskega Benjamina, ki nam je tem. bolj ljubek, čim bolj nerodne, čim manj slovniško pravilne, a zato tem bolj odkritosrčne so njegove besede. Mislil sem, da so tiste čudovito lepe narodne noše Lužičkih Srbkinj, ki sem jih tolikokrat občudoval na slikah češkega umetnika Ludvika Kube in našega Trstenjaka, prepletle ves Budišin kakor z živimi, premikajočimi se cvetlicami in spremenile lužičkosrbsko prestolnico v bajno mesto, kakor so mesta samo v deveti deželi. Ko sem izstopil, sem se dvakrat vrnil na kolodvor vpraševat železniške uslužbence, ki so razumeli samo nemščino, ali je res »Bautzen« tisto mesto, ki se je do leta 1868 uradno imenovalo »Budissin«. Zdelo se mi je, da sem zaspal in se zbudil šele, ko je vlak že davno oddrdral mimo lužičkosrbskega ozemlja. Kajti vsi napisi na trgovinah, uradih, gospodarskih podjetjih in cerkvah so nemški, ulice pa nosijo imena samo po nemških velikih možeh. Bilo mi je, kakor da gledam živo sliko Maribora pred letom 1918, ko mu je tuja sila vtisnila na zunaj nemški pečat kljub veliki večini slovenskih prebivalcev in kljub popolnoma slovenski okolici. Šele globlje poznavanje zgodovine in obstoječih razmer more odstraniti nenaravno navlako in pokazati tujcu pravo sliko. Kakor Slovenci tudi Lužički Srbi premalo store za spoznavanje svoje zemlje v inozemstvu. Ko je razum zmagal nad srcem, mi je bilo umljivo vse, kar sem videl. Kako naj napravi Budišin vtis lužičkosrbskega središča, če srbski napisi niso dovoljeni niti na pokopališču? Kako naj bo urad- ništvo srbsko, če nastavljajo država, občine in industrijska podjetja samo trde Nemce? Resnice pa vendar' ni mogoče popolnoma zakriti. Ob nedeljah in sejmskih dneh, ko pridejo v mesto gruče v narodne noše oblečenih Srbov, pokaže Budišin svoje pravo, srbsko lice. Velika črna pentlja v laseh je vedno najzanesljivejši dokaz, da je njena nosite-ljica srbskega rodu. Budišin je začel dobivati v prvi polovici devetnajstega stoletja vedno več srbskih prebivalcev. Naglo pa se je začel ponemčevati zopet od leta 1846, ko je dobil železniško zvezo. Ker leži Budišin na važnem prometnem križišču, se je v zadnjih desetletjih spremenil v industrijsko mesto. Tiskarski in knjigoveški stroji tovarn Johnewerk so našli odjemavcev po vsem svetu. Dve livarni in strojne tovarne zaposlujejo okrog šest sto delavcev, tovarna za avtomobilske dele, razen strojev, pa štiri sto. Tovarna sukna je obhajala že šestdesetletnico, v tovarni za sukanec in predelavo jute najde zaslužka tisoč tri sto delavcev in uradnikov. Enako število zaposlujejo Združene papirnice. Med najstarejša industrijska podjetja v mestu spada tovarna za bakrene izdelke Tietzena Eidama. Nad dva tisoč delavcev pa zaposlujejo železniške delavnice, ki izdelajo letno okrog tri tisoč pet sto osebnih in tovornih vagonov. Število budišinskih meščanov se je po dotoku nemških delavcev in uradnikov dvignila na štirideset tisoč, med katerimi je Lužičkih Srbov približno šestina. Kljub vsemu temu je pa vendar Budišin narodno, prosvetno, versko in gospodarsko središče Lužičkih Srbov. Ta lužičkosrbska metropola je nazorna podoba svojega naroda v malem. Kakor vse lužičkosrbsko ozemlje ga namaka reka Spreva, ki