Siba in druge telesne kazni v zgodovini šolske discipline. Ruski spisal M. A., preložil J. M. (Dalje.) Otrok ali mladenič je bil vsak čas v nevarnosti, da bo kaznovan sedaj od pedonoma, kateri je pohajal s svojimi šibonosci po raestnih ulicah in zbirališčih raladine, sedaj zopet od njegovih pomočnikov. Razen tega so efori na vsakih deset dni pregledovali mladino in se prepričevali, ali je soglasna s predpisom njih obleka, postelja in drugo, nadalje je-li stas in rast mladine primerno razvita in ni-li potreba katerega podvreči bičanju, ker se je preveč odebelil ter prišel iz mej pedagoške mere in priličja. Vsakemu prestopku, vsaki nerodnosti otroka je sledil trst in bičevanje, ker so bili Špartanci preverjeni, da napravi najstrožja disciplina najboljše meščane. V starem Rimu je bila šolska disciplina več ali manj stroga, no, vobče je bila primerna resnemu in bojevitemu značaju rimljanskemu. Za dobe vel. srpana so se kot kazni uporabljali udarci po rokah in prstih, pri bolj važnih prestopkih pa je služil spleten bič, kateri se je pa obično uporabljal le za sužnje. 0 šibi v rimskih šolah zvemo iz protesta Lvintiliana. Kvintilian je bil narareč human pedagog in se je goreče protivil strahovanju kot sredstvu v poboljšanje učencev. ,,Strah" — piše ta raož — rbrzda nekatere, a ponižuje druge . . . S svoje strani iraam rajši onega učenca, kateri je dovzeten za pohvalo, katerega oduševlja slava, a resen opomin gane do solz. Po tem načelu priporoča Kvintilian nravsten vpliv na učence in odločno zaraeta upotrebljevanje šibe . . . Biti otroke ne znači po ranenju Kvintiliana, navajati jih k dobremu in pravernu, teraveč jih vzdržuje le nekoliko od rušenja pravil. Ako že vplivajo udarci na otroke, na mladeniče pa nikdar ne, na katere strah nič ne vpliva. V vsakem slučaju je pa tepež toliko, kakor uduševati v duši čuvstvo sramežljivosti in izzivati v nji sirovost. Kogar ne raore poboljšati beseda, tega telesna kazen le pohujša in naredi iz njega sužnja. V srednjem veku za dobe gospodstva sholastike je nosila šolska disciplina pod vplivom asketičnih raeniških vzgledov osobito sirov značaj. Leta 1363. je bilo v neki sholastični šoli zaprečeno učencera uporabljati mize in stole — češ, da taka visoka sedišča zbujajo v njih napuh. V XV. veku je bila šiba tudi v raodi kakor prej v XIV. in XIII. BDruge razlike tedaj ni bilo", pripominja nek zgodovinar — Bkakor ta; da so šibe v XV. stoletju bile še enkrat tako dolge kakor v XIV." Pripomnja ni sarao ostroumna, teraveč tudi resnična v tem smislu, da se je povečala strogost šolske discipline. Odgojevalna disciplina v srednjeveških šolah, katere so bile brez izjerae v rokah duhovščine, je bila sirova in stroga, noseč na sebi mračni, saraostanski značaj. Šiba je služila kot obče poboljševalno sredstvo. V St. Gallnu je bil pri duhovščini običaj, po katerem so vsakega, kdor se je kaj pregrešil in najsi je bil tudi odrasel, slačili in privezavali h kolcu ter ga bičali. Robert Sorbonski piše, da se je palica rabila ne samo za kaznovanje učencev, ampak tudi mlajših učiteljev (parni magistri) v nižjih šolah, ako so učenci na soboto, ko je prišel načelnik (raagnus magister) k izpraševanju slabo odgovarjali. Posledice take discipline so bili: nevednost, odurnost in neukrotljiva divjost učencev. Med starejšimi in mlajširai učenci so često nastajali pretepi, kateri so se končevali s pobojem. Ko je 1. 937. pretila šentgalenskira učencem kazen za to, ker so na praznik sv. Marka burke uganjali in se sploh nedostojno vedli, tedaj je neki učenec višjega razreda iz straha pred šibami in da reši svoje tovariše pred mukarni, zažgal samostan s šolo vred. Možno si je tedaj predočiti kako huda je bila kazen, ako se učenci, samo da se izognejo mukam, odločijo za tako strašno delo. Zavoljo takih faktov, kateri pričajo o skrajni trdosti sholastične discipline, je popolnoraa razurana rezka sodba, ki jo je izrekel Luter o samostanskih srednjeveških šolah.