Winkler Venceslav
O veliki lakoti
Sredi dežele je stala kmetija. Bila je polna bogastpa, potem je nekaj za-čelo usihati, bogastoo je kopnelo, prikazala so se suha rebra pisane rev&čine. Soet se je nekje napačno zazibal, kakor da je zudel ob ledeno goro, in Ijudje so začeli vzdihovati, V srcih se je prikazala praznota, pol sirah, pol nemirno pricukonanje necesa nouega, obrazi so pobledeli in oči so izgubljeno i&kale po cestah in stezah. V'sa ra&t se je ustaoila. kakor bi jo opalila ledena zmrzal, sonce ni sijalo drugače kot z morečo soparico, kadar se je pa docela skrilo za oblake, so leptali in razdevali zemljo težki nalioi. Zmanjkalo je kruh& in dobrih besed. smeha irt osega iistega, kar dela življenje prijetno in srečno.
Na kmetiji so gospodarili irije bralje in ko so oideli pomanjkanje in la-koio, so odložili orodjc in siopili o posuet.
$Nekuj mornmo ukreniti,*. so dejali. sljjudje so lačni in Ireba jih je na-šitiii. Ali ne bi vprašali, česa si najbolj želijo?«
Šel je najsturejši, sklical je use ljudi. hlapce in dekle, dninarje in dni~ narke in kočarje izpod hriboo, zbral jih je na duoriŠču in jim naročil:
>01ejte. odtočili smo $e, da vam ustrežemo, kakor moremo. Dogooorite se. kaj bi radi. in bomo oam pomagali.z
Ljudje so zahrumeli, začeli so se prerekati, nekaterim je bilo za kos zemlje. nekaterim z& mošnjo denarja, drugi so hoteli dntgaenih stuuri. Dolgo so se prerekali, potem so šli k najstarejsemu in ko jih je pprasal, kaj bi radi, so mu odgovorili, da hočejo bogastoa in moči. Bogasivo in moč, ta dva dvigata čloueku in mu lajsaia Žioljenje.
Bratje so se pogoooriti in razdelili so vse bogastvo med Ijudi. Ljudje so planili po njem, razoeselili so se ga in celo Driskali so. Spraoili so se na delo, zemlja jim je rodila. kašče so se jitn polnile in mislili so, da so srečni. Počasi so pu le prišii nekateri in dejali bratom:
*Tu nekaj ni n redu, neka skrb ali kaj nas ves čas gloda in niti zhspati ne moremo. Ali nam ne bi pomagali?^
Zdaj je vsfal srednji brat. zbral je Ijudi in ko so se zbrali, so dejali, da bi radi nekaj drugega, da jim ni za bogastoo, rajši bi košček veselja, lepote ali česu podobnega,
Šel je srednji brat po svetu, dolgo je hodil in ko se je ornil, je raztreset po kmetiji kup smeha in pesmi in lepote. Nastalo je ueselje, vri&kanje, Ijudje so prijeli drug drugega za roke in rajali so ves dan in pozno v noč in drugo julro so začeli znooa. Po nekaj dnevih so pa začeli hoditi spet re&ni in nekako nevoljni za delom. Postajali so in nekaj premišljeoali.
Prišel je najmlajši in jili vprašal;
*Kaj vam ni zadosti oeselja?«.
Odkimali so, da so se vsega naveličali in da ne oedo, česa jim prau za prao manjka.
Šel je najmlajši po svetu, dolgo je hodil in obredel je pol soeta in na-posled je pHnesel domoo košČek resnice. Bil je majhen košček ko pšenično zrno, ko so ga pa. Ijudje uzrli, so se razveselili in radoslno ozkliknili:
>Prao tega smo si želeli, prao tegaU
Najmlajši jim je izročil zrno in poslej so bili zadouoljni. niso si želeli več ne bogastoa. ne smeha in ne moči.
329