Stenografien! zapisnik
desete seje
deželnega zbora kranjskega
v Ljubljani
dne 31. marcija 1892.
Nazočk Prvoscdnik: deželni glavar Oton Detela in deželnega glavarja namestnik baron Oton Apfaltrern. — Vladni zastopnik: c. kr. deželni predsednik baron Andrej Winkler. — Vsi članovi razun: ekscelenca knezoškof dr. Jakob Missia, Hinko Kavčič, Janez Mesar, Viljem Pfeifer, dr. Adolf Schaffer. — Zapisnikar: deželni tajnik Josip Pfeifer.
Dnevni red:
1.	Branje zapisnika IX. deželno-zborske seje dne 29. marcija 1892.1.
2.	Naznanila deželno-zborskega predsedstva.
8.	Priloga 51. Poročilo deželnega odbora o prošnji Ribniškega cestnega odbora, da bi se rim za vzdrževanje cest dovolilo pobirati 88 % pri klado na davke.
4. Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji Helene Zarnik, soproge umirovljcnega učitelja, za podporo.
o. Utemeljenje samostalnega predloga gospoda deželnega poslanca viteza Frančiška Langer)a glede pridelovanja amerikanskih trt v trtnicah na Grmu.
6.	Utemeljenje samostalnega predloga gospoda deželnega poslanca Franc Šukljeta in družni kov ob uvrščenji cestnih prog Toplice-Valtavas in Toplice-Podturn v vrsto deželnih cest.
7.	Ustno poročilo finančnega odseka o računskih sklepih ustanovnih zakladov za leto 1890. in o proračunih za leto 1892. (k prilogi 35 ).
8.	Ustno poročilo finančnega odseka glede projektovane gradbe mostu čez Savo pri Smledniku (k prilogi 44.).
9.	Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji mestnega magistrata Ljubljanskega, da se gradi v Ljubljani deželna hiralnica.
10.	Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji bivšega učitelja in organista Jožefa K ravsa za zvišanje miloščine.
11.	Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji okrožnega zdravnika dr. Antona Arkota za spregled prekoračene normalne starosti.
12.	Ustno poročilo finančnega odseka glede deželne podpore za morske toplice v Gradu.
13.	Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji c. kr. kmetijske . družbe kranjske v Ljubljani za podporo v povzdigo reje govedi.
14.	Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji c. kr. kmetijske družbe kranjske v Ljubljani za dovolitev rednih letnih podpor šolskim, vrtnarjem.
15.	Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji c. kr. kmetijske družbe kranjske v Ljubljani za podporo v namen splošne deželne razstave leta 1894. v Ljubljani.
8tni op plii lisi pc fieriit
der zehnten Sitzung
des lunhtM'djcu Landtages
in Kaibach
am 31. März 1892.
Anwesende: Vorsitzender: Landeshauptmann Otto Detela und Landeshauptmann-Stellvertreter Otto Baron Apfal-trern. — Vertreter der k. k. Regierung: Landespräsident Andreas Baron Winkler. — Sämmtliche Mitglieder, mit Ausnahme von: Se. Exeellenz Fürstbischof Dr. Jakob Bi issia, Heinrich Kaučič, Johann Mesar, Wilhelm Pfeifer, Dr. Adolf Schaffer. — Schriftführer: Landessecretär Josef Pfeifer.
Tagesordnung:
1.	Lesung des Protokolles der IX. LandtagssitzüNg vom 29. Mürz 1892.
2.	Mittheilungen des Landtagsprüsidiuius.
3.	Beilage 51. Bericht des 'Landesausschusses über das Ansuchen des Reifmtzer Straßenausschusses mit die Bewilligung einer 33 % Steuerunilage für Straßenerhaltungszwecke.
4.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition der Helena Zarnik, peiisivuirten Schullehrersgattiu, um Unterstützung.
5.	Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Landtags-abgeordueteu Franz Ritter von Langer, betreffend die Cultur von amerikanischen Reben in den Pflanzstätten in Standen.
6.	Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Landkags-abgcordneten Franz Snkljc, betreffend die Einreihung der Straßen-strecken Töplitz-Waltendorf und Töplitz-Unterthnrn in die Kategorie der Landesstraßen.
7.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Rechnungsabschlüsse der Stiftnngsfondc für das Jahr 1890 und die Voranschläge für das Jahr 1892 (zur Beilage 35).
8.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses in Angelegenheit des projectirten Brückenbaues über die Save bei Flödnig (zur Beilage 44).
9.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition des Stadtmagistratcs Laibach um Errichtung einer Landessiechenanstalt in Laibach.
10.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition des gewesenen Lehrers und Organisten Josef Kravs um Erhöhung seiner Gnadengabe.
11.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition des Dr. Anton Arko um Nachsicht des überschrittenen Normalalters.
12.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses, betreffend die Unterstützung des Seehospizes in Grado ans Landcsmitteln.
13.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition der k. t. kraiNischen Landwirtschastsgesellschast in Laibach um Subvention zum Zwecke der Hebung der Rindviehzucht.
14.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition der k. k. krainischcn Landwirtschaftsgesellschaft in Laibach um Bewilligung von regelmäßigen Jahrcssnbventione» an Schnlgärtner.
15.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition der k. k. krainischen Landlvirtschaftsgcsellschaft in Laibach mit Subveu -thut zur Veranstaltung der allgemeinen Landesansstellung im Jahre 1894 in Laibach.
208
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Zitzung am 31. März 1892.
16.	I stilu poročilu finančnega odseka o prošnji okrožnega zdravnika dr. Emila Klimeka za podporo kot zdravnik v zdravišči na Bledu.
17.	Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji Frane Gostinčarja za podelitev ustanove svojemu slepemu sinu za obiskovanje zavoda za slepe v Linču.
18.	Ustno poročilo upravnega odseka o prošnjah okrajno-cestnih odborov v Postojni in Ilirski Bistrici glede uvrstitve cestne proge od sv. Petra do Trnovega med deželne ceste.
19.	Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstva v Cepljah, da se pusti sedanja deželna cesta med Brezovico in ('epijami.
20.	Ustno poročilo upravnega odseka glede delne preložitve Žužem-berško-Eočevske okrajne ceste v Žužemberškem cestnem okraji (k prilogi 45.)
21.	Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstva v Slavini, da deželni inženir izmeri novo cesto iz Slavine v Senožeče.
22..Ustno poročilo upravnega odseka o prošnji županstva v Cerkljah, da se zvrše predpreiskave za zagradbo in ura vnanje potoka Keke.
23.	Ustno poročilo upravnega odseka glede uvrstitve mostu pri Zgornjem Kašlji med stavbe okrajnih cest in glede uravnanja Ljubljanice nad mostom (k prilogi 46.).
24.	Ustno poročilo upravnega odseka glede deželnega zakona ob ugodnostih za nove stavbe s stanovanji za delavce (k prilogi 50.).
25.	Ustno poročilo odseka za letno poročilo o letnem poročilu deželnega odbora: § 3. C. Zdravstvene reči; § 4. Deželne podpore.
16.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition des Districtsarztes Dr. Eitiil Klimek um Subvention als Curarzt im Curorle Veldes.
17.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition des Franz Gostinčar um Verleihung eines Stipendiums an seinen blinden Solfn zum Besuche des Blindeninstitules in Linz.
18.	Mündlicher Bericht des Verwaltnngsansschusses über die Petition der Bezirksstraßenausschüsse von Adclsberg und Jllyrisch-Feistritz, betreffend die Einreihung der Skraßenstrecke St. Peter-Dorncgg in die Kategorie der Landesstraßen.
19.	Mündlicher Bericht des Verwaltnngsansschusses über die Petition des Gemeindeamtes in Tscheplach um Belastung der jetzigen Landcs-straßc zwischen Bresowitz und Tscheplach.
20.	Mündlicher Bericht des Bcrivaltungsau^schnsses in Angelegenheit einer partiellen Correctnr der Seisenberg-Gottscheer Bezirksstraße im Straßenbezirke Teisenberg (zur Beilage 45).
21.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschnsses über die Petition des Gemeindeaiiftcs in Slavina um Vornahme der Vermessung der neue» Straße von Slavina nach Senoselsch durch einen Landesingcnienr.
22.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschnsses über die Petition des Gemeindeamtes in Zirklach um Vornahme der Vorarbeiten zum Zwecke der Verbauung und Regulirung des Rekabaches.
23.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschnsses in Angelegenheit der Einreihung der Brücke bei Oberkaschel unter die Objecte der Bezirksstraßen und Regnlirung des Laibachflnsses ober der Brücke (zur Beilage 46).
24.	Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschnsses ivegen Erlassung eines Landesgesetzes, betreffend die für Neubauten mit Arbeiter-wohnungen zu gewährenden Begünstigungen (zur Beilage 50).
25.	Mündlicher Bericht des Rechenschaftsberichtsausschusses über den Rechenschaftsbericht des Landesausschusses: § 3. Sanitätsangelegen-heiten; § 4. Landesnnierstützungen.
Seja se začne ob 10. uri 45 minut dopoldne.
Beginn der Sitzung um 10 Uhr 45 Minuten Uormittag.
X. seja dne 31. marci j a 1892. — X. Si h n II § n m 31. Mürz 1892.
209
Deželni glavar:
Potrjujem sklepčnost visoke zbornice in ot varjam sejo. Gospoda zapisnikarja naprosim, da prečita zapisnik zadnje seje.
1. Branje zapisnika IX. deželno-zborske seje dne 29. marcija 1892.1.
1. Lesung des Protokolles der IX. Landtagssitzuilg vom 29. März 1892.
Tajnik Pfeifer:
(bere zapisnik IX. seje v slovenskem jeziku — liegt das Protokoll der IX. Sitzung in slovenischer Spruche). .
Deželni glavar:
Želi kdo kak popravek?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ce ne, izrekam, da je zapisnik zadnje seje potrjen.
2.	Naznanila deželno - zborskega predsedstva.
2.	Mittheilungen des Laudtagspräsidiums.
Deželni glavar:
Došle so sledeče peticije:
Okrajno-cestni odbor v Velikih Laščah prosi za odpis dolga 5000 gld. deželnemu zakladu.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
Gospod poslanec Murnik izroča prošnjo Marjete Ahčin, udovo diurnista Rudolfa Ahčina v Radoljci, za podelitev miloščine.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen. >
Gospod poslanec dr. Vošnjak izroča prošnjo dra. Pavl Preiniča, hišnega zdravnika v deželni blaznici na Studenci, za zvišanje letne plače.
(Izroči se finančnemu odseku. — Wird dem Finanzausschüsse zugewiesen.)
3.	Priloga 51. Poročilo deželnega odbora o prošnji Ribniškega cestnega odbora, da bi se mn za vzdrževanje cest dovolilo 'pobirati 33 °/0 priklado na davke.
3.	Beilage 51. Bericht des Landesausschnsses über das Ansuchen des Reifnitzer Straßenansschusses um die Bewilligung einer 33 °/0 Stenernmlage für Straßenerhaltungszwecke.
(Izroči se upravnemu odseku. — Wird belli Ver-waltuiigsausschnsse zugewiesen.)
4.	Ustno poročilo finančnega odseka 0 prošnji Helene Zarnik, soproge nmiro vij enega učitelja, za podporo.
4.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition der Helena Zarnik, pensionirten Schul-lehrersgattin, um Unterstützung.
Ta točka se je že zadnjič odstavila z dnevnega reda, ker pride v rešitev šele pri deželnem zakladu.
Odstavi se torej sedaj definitivno z dnevnega reda in prestopimo takoj k 5, točki.
Ich bitte den Herrn Abgeordneten Ritter v. Langer, sofort zur Begründung seines Antrages zu schreiten.
5.	Utemeljenje samostalnega predloga gospoda deželnega poslanca viteza Frančiška Lan-gerja glede pridelovanja amerikanskih trt v trtnicah na Grmu.
5.	Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Landtagsabgcordueten Franz Ritter von Langer, betreffend die Cultur von amerikanischen Reben in den Pflanzstätten in Standen.
č$erid)tcr|tnttcr Hitter o. Danger:
Ich habe mir erlaubt, einen selbständigen Antrag bezüglich der Neuerrichtung einer Pflanzstätte an der landwirtschaftlichen Schule in Stauden zum Zwecke der Cultur von amerikanischen Reben zu stellen.
Dies wäre natürlich nur ein geringer Anfang, welcher seine Fortsetzung erst int Laufe der Jahre finden kann. Der Anfang soll die Vergrößerung der Pflanzstätte für amerikanische Reben in Stauden um ein Hektar sein zum Zwecke der Beschaffung von amerikanischen Reben für die krainischen Weingärten, welche durch die Reblaus beschädigt wurden. Die Reblausfrage ist jedenfalls die wichtigste aller Fragen der Landwirtschaft und wird von allen Faktoren, welche dazu berufen sind, helfend einzugreifen, in ernstester Weise in Erwägung gezogen. Es sind dies der Staat, das Land und die Gemeinden, die vereint dazu berufen sind, in dieser Richtung Abhilfe zu schaffen. Das einzig mögliche Mittel hiezu ist die Unterstützung der Regenerirung der Weingärten mittels amerikanischer Reben. Es sind hiezu verschiedene Wege sowohl von Seite des Staates als auch von Seite
33*
210
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung am 31. Mürz 1892.
des Landes in Aussicht genommen worden, z. B. Gcldnnter-stütznngen, unverzinsliche Darlehen, was wohl wünschenswert ist, aber nicht in jeder Beziehung der Sache gerecht wird, indem das hauptsächlichste Mittel zur Bekämpfung der Reblaus nur die Schaffung von amerikanischen Reben ist, und diese nur durch Vermehrung der Schnittweingärten mit amerikanischen Reben erreicht werden kann. Es Hilst den Leuten wenig, wenn sie Geldunterstützungen und unverzinsliche Darlehen erhalten, aber keine Reben bekommen können. Dies ist in Unterkrain in hohem Maße der Fall; die Leute lechzen geradezu nach Reben und der Mangel an amerikanischen Reben treibt sie so weit, dass letztere aus der Pflanzstätte in Landstrass sogar gestohlen werden. Die Pflanzstätte in Landstrass ist eine Pflanzstätte des Staates, welche nicht ausschließlich für das Land bestimmt ist, sondern für den Staat im allgemeinen. Demgemäß gibt das Ackerbauministerium die Reben nicht nur für Krain ab, sondern auch für andere Länder des Reiches. Aus diese Pflanzstätte ist also nicht 311 rechnen und daher die einzige Möglichkeit, die Reblaus wirksam zu bekämpfen, ist die Schaffung einer nur für das Land Krain bestimmten Pflanzstätte, und zwar in Standen, wo sich bereits die landschaftliche Ackerbauschule befindet. Ich habe in meinem Antrage propound , dass zu diesem Zwecke eine Fläche von ungefähr ein Hektar benützt werden möge und es wäre wünschenswert, dass der Schnittweingarten in der Nähe des Schlosses selbst angelegt würde, indem dort die Beaufsichtigung und Pflege der Pflanzstätte eine leichtere wäre.
Die Anlegung eines Weingartens im Ausmaße eines Hektars würde unter den dortigen Verhältnissen approximativ 500 Gulden kosten; unter anderen Verhältnissen, wo die Reben erst angekauft werden müssten, vielleicht etwas mehr; dort aber sind sie bereits vorhanden, weshalb die Anlegung um etwa 100 Gulden billiger zu stehen käme, als anderswo, so dass meiner Ansicht nach 500 Gulden genügen dürften. Ich glaube, meine Herren, dass sie in dieser Angelegenheit mit meiner Ansicht vollkommen übereinstimmen, wornach die Pflanzstätten mit amerikanischen Reben im Lande vergrößert werden müssen und wornach Stauden selbst jene Stelle ist, wo der Anfang gemacht werden soll ober eigentlich nicht so sehr der Ansang als die Fortsetzung, und wornach ferner die Summe von 500 Gulden, die diesem Zwecke bestimmt ist, keine zu hohe genannt werden kann. Infolge dessen bitte ich, diesen meinen Antrag dem Finanzausschüsse zuzuweisen.
Deželni glavar:
Gospod poslanec vitez Langer predlaga v formalnem oziru, da se njegov predlog izroči finančnemu odseku.
Zeli kdo besede?
Gospod poslanec Povše ima besedo.
Poslanec Povše:
Menim, da spada predmet v področje upravnega odseka, ker se ravna za važno vprašanje razširjenja trtne uši. Ako upravni odsek misli, da je predlog v korist vinorcji, potem se bode šele šlo za to, da se dovoli gotov znesek.
Landeshauptmann:
Vielleicht schließt sich der geehrte Herr Antragsteller der Anschauung des Herrn Abgeordneten Povse an, dass der selbständige Antrag dem Verwaltungsausschusse zugewiesen werde?
Berichterstatter Ritter von Langer:
Nachdem es sich bei diesem Antrage um einen Auf wand von 500 fl. handelt, glaube ich, dass es entsprechender : untre, den Antrag an den Finanz- statt an den Verwaltungsausschuss zu leiten. Die Sache hat mit der Verwaltung nichts zu thun, sondern die Frage ist eine finanzielle, die geradeso, wie die Angelegenheit der Schule in Standen, mit welcher diese Sache im Zusammenhange steht, an den Finanzausschuss geleitet werden möge. Ich wiederhole daher meinen Antrag, wornach diese Angelegenheit dem Finanzausschüsse zugewiesen werde.
Deželni glavar:
Prosim častite gospode poslance, ki se strinjajo s tem, da se samostalni predlog gospoda viteza Langer)a izroči finančnemu odseku, naj blagovole listati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog sc izroči finančnemu odseku.
Preidemo k daljni točki dnevnega reda, prosim gospoda predlagatelja Šukljeta, da utemelji svoj samostalni predlog.
6. Utemeljenje samostalnega predloga deželnega poslanca Franceta Šukljeta in druž-nikov ob uvršcenji cestnih prog Toplice-Valta Vas in Toplice-Podturn v vrsto deželnih cest.
6. Begründung des selbständigen Antrages des Herrn Landtags-Abgeordneten Franz Šuklje, betreffend die Einreihung der Straßenstreckeu Töplitz-Walten-dorf und Töplitz-Unterthurn in die Kategorie der Landesstraßen.
Poročevalec Šuklje:
Prva polovica mojega samostojnega predloga, častiti gospodje, obstoji iz splošnega načela: «Cestno omrežje na Dolenjskem urediti je tako, da bodo v organični zvezi z Dolenjskimi železnicami».
To načelo se mi vidi povse neovržno. Interes že-lezničnega podjetja je v popolnem soglasji z interesom deželnega zaklada in s koristimi dolenjskega prebivalstva. Kajti le tedaj dosegli se bodo oni uspehi, katerih dolenjska stran pričakuje od železnice svoje, ako se ljudem omogoči, z vseli stranij obširnega alimentacij skega ozemlja dolenjskih prog blago brez posebnih težav spraviti do železuičnega tira. In le v tem slučaji, ako namreč zares oživimo promet ter ga koncentriramo
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung am 31. Mär? 1892.
211
na železnici, odstrani se nevarnost, katero smo deželnim financam nakopali s tem, da je dežela prevzela poroštvo prijoritetnih obveznic.
Razjasnil bodem, kako si predstavljam tega splošnega načela rešitev «in concreto». Saj bi bil že v svojem predlogu lahko nadrobno našteval vse cestne zveze, na katere mislim, ter bi glede njih stavil kon-cizne nasvete! Toda meni se vidi, da to morda bolj pogodi odsek, kateremu se izroči moj predlog. Jaz hotel sem dati le nekak impulz, nadejajoč se, da nam odsekovo posvetovanje in obravnava v tej visoki zbornici rode zaželjeni sad. Sklicujem se, gospoda moja, na požrtvovalnost dežele! A pri tem pozivu hočem jedenkrat za vselej preprečiti zavijanje in napačno tolmačenje svojih besed in svojih nazorov. Jaz trdim z v«o odločnostjo, da mora deželni zaklad prispevati k vsem javnim napravam v naši deželi, katere pre-sezajo moči neposrednih interesentov. To stališče zastopam ne glede na to, ali se dotična potreba pokaže v tem ali onem delu dežele naše. Deželni prispevki smejo se po mojem mnenji deliti tudi posameznim občinam, vender le tedaj in le v toliki meri, kolikor je razvidno, da bremen ne zmorejo. Utemeljenim zahtevam se nikoli ne p roti vini, le proti neopravičenim ali predaleč segajočim tirjatvam branim deželni zaklad. In tii bodi mi dovoljeno, mimogrede, uprav «incidenter», odgovarjati gospodu poslancu Povšetu, kateri je bil v svoji končni besedi kot poročevalec zadnjič rabil proti meni prav zanimiv argument. S tem me je namreč hotel pobijati, da je zoper mene navajal državni proračun, češ: «Glejte, celo država podpira občinske ceste in mostove, in dobe se poslanci, kateri v deželnem zboru nasprotujeje takim podporam!» Počasi, gospod kolega, taki argumenti imponujejo le tam, kjer državnega proračuna ne poznajo. Kake občinske poti p a podpira država? Tam potrebščina ne znaša par sto goldinarjev, — le nekoliko natančneje ogledati si državni budget in častiti poslanec Ljubljanske okolice bode se takoj prepričal, da na priliko letos v državnem proračunu pač nahajamo kredit za rekonstrukcijo občinske, po povodnji razdejane poti Knihinišze-Žuravno in za popravo ondotnega mostu, ali iz razjasnil k nadrobnemu načrtu se razvidi, da znašajo troški nič manj nego 100.440 gld. Ali je sploh kaka kmetska občina v stanu, zmagati tako velikansko stvar? Druga občinska pot gališlta, ona mej Bažoivi in Lancutom, bode stala celo 136.240 gld., naravno torej, da take poprave, katere so sploh le posledice elementarnih nezgod, prevzame država. Ali to ničesar ne dokaže proti moji trditvi, nasprotno, to se povse strinja z mojo zahtevo, naj dežela v majem tako gospodari, kakor država v velikem.
Ovinek sem napravil, gospoda moja, ker se mi je zdel absolutno potreben, — stopam torej sedaj naravnost «in medias res». Pojdite jedenkrat z menoj, gospoda moja, čez Gorjanec v našo Belokrajino! Jasno je, in že ozir na rentabiliteto naše dolenjske železnice nas sili v to, da moramo na svojo progo pritegniti belokranjski promet. Dandanes so ti kraji s svojim prometom navezani skorej izključno na hrvatske železnice.
Velik nedostatek, gospoda moja; gospodarski in politični razlogi nam nalagajo dolžnost, da ga odstranimo. Dokler se nam torej ne posreči, nadaljevati železnico do hrvatske meje, moramo vsaj omogočiti Belokranjcem, da oni lahko svoje pridelke spravijo na našo progo. Z jedno besedo: Ugodnih cestnih zvez jim treba! Za jeden del Belokrajine, za Metliški okraj, deželi ne bode trebalo dosti žrtovati. Državna cesta, katera veže ta okraj z bližnjo postajo Novomeško, se bode popolnem popravila in preložila, in s tem odstrani se naj večja prometna zapreka. Drugače pa, gospoda moja, v Črnomaljskem okraji! Ta je navezan zgol na svoje deželne in okrajne ceste. Kar se tiče njegovih dveh deželnih cest, ima jih itak le bolj na potrpežljivem papirji, čemur bode gotovo pritrdil moj tovariš gospod Dragoš, ki pozna ondotno razmere ravno tako kakor jaz. Jedna izmej njih, Kočevska, kaj malo služi prometnim potrebam Črnomaljskega, prebivalstva, druga pa, katera drži čez Brčice in Crmošnice proti Žužemberku je tako izpeljana, da tovornemu prometu sedaj sploh ni za nobeno rabo. Noben tovorni voz, gospoda moja, Vam ne more čez ono strmine pod takozvanim «Kum p - Mathelnom» ! In tu obžalujem, da moram rezko a zasluženo grajo izreči našemu deželnemu odboru. Dve leti zaporedoma sklepamo že radi te ceste in njene preložitve, izrecna ( naročila smo bili dali deželnemu odboru, in kaj se je storilo ? Črnomaljski cestni odbor je dal izdelati načrt te cestne korekture po nekem vpokojenem državnem inženirji. Ker ta načrt deloma ni ugajal, naložili smo deželnemu odboru, naj on popolni priprave «ako mogoče po svojih tehnikih». Ce pa tega ne more, potem —- dejali smo — najame naj si drugega tehnika v to svrho ter plača ga naj iz cestnega kredita. Ob jednem pa smo tudi naročili deželnemu odboru, da «o tej stvari poroča v prihodnjem zasedanji, oziroma predloži načrt potrebnega deželnega zakona in primerni nasvet stavi o z vrši tv i zgradbe». To se je zaukazalo 11. novembra 1890 in — kaj se je storilo do današnjega dne, ko brojimo 31. marca 1892? Noben inženir se ni poslal doli, da bi predelal pomanjkljive partije dotičnega projekta; letno poročilo, katero je sicer dokaj obširno in temeljito, modro molči o zvršitvi teh naročil, in nobena priloga deželnega odbora nam še ni prišla v roke o tem predmetu, da-siravno se zasedanje naše bliža svojemu koncu, — z jedno besedo, živ krst se ni zmenil niti za sklepe deželnega zbora niti za evidentno potrebo prebivalstva, deželni odbor položil je baje celo stvar «ad acta».
Gospoda moja, ne bodem se dlje časa mudil pri tem nevšečnem predmetu, le jedno vprašanje bi stavil pri tej priliki. Mi deželni poslanci razpolagamo z deželnim odborom, on je naš organ, sklepi naši in naročila vežejo ga imperativno — če jih tako prezira, kakor se je to zgodilo v le-tem slučaji, potem vprašam, kako spoštovanje smemo tirjati od strani vlade, kateri v kaki resoluciji razodevamo deželne potrebe in želje?
Toda tudi če deželni odbor stori naloženo mu dolžnost, — in če torej zares odstranimo strmine na tej deželni cesti, vender še nismo pritegnili Črnomaljskega prometa na Dolenjsko železnico. Kajti ta deželna cesta nima nobene zveze z Dolenjsko železnico,
212
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung am 31. iti itn 1892.
ona drži naravnost črez Sotesko, Žužemberk v Ljubljano, a ne k naj bližji železnični postaji. In vender je povse jasno, da promet teži proti železnici! Nihče mi ne more ugovarjati, ako trdim, da ogromna večina osebnega in tovornega prometa, kar ga prihaja iz Črnomaljskega okraja, vršila se bode po železničnem tiru. Črnomaljski tovornik ne bode po »tvorjenji Dolenjske železnice blago svoje čez Sotesko in Žužemberk in-stradiral proti Ljubljani, temveč pri Podturnu zapustil bode deželno cesto ter črez Toplice krenil jo proti kolodvoru, naj si bode zadnja postaja v Straži ali v Novem Mestu.
Kaj sledi iz tega ? Kos sedanje deželne, ceste, gospoda moja, od Podturna do Soteske izgubi svojo važnost kot cestno občilo, ta cestni fragment ne bode dobil onega prometa, na katerega smo računali tedaj, ko smo leta 1888. sprejeli zakon o cestnem kategorizovanji, tovornih vozov na tej cesti ne bode, razun onega lesa, kar ga bo knez Auersperg iz svojih gozdov speljal na svojo žago v Soteski — za to pa pridobi sedanja okrajna cesta, katera drži čez Toplice na Valto Vas, veliko večjo znamenitost. Iz dvojnega razloga, gospoda moja! Prvič, ker se Črnomaljski promet ne more razvijati po nobeni drugi cestni progi, in potem, ker ta okrajna cesta veže slavnoznano zdravišče topliško z njegovim znamenitim vrelcem in ker se je vsekako nadejati, da se vsled železnične zgradbe dvigne to zdravišče. Jasno je torej, da je s stališča zdrave prometne politike to cestno progo uvrstiti mej deželne ceste. Kilometerska daljava znaša itak le 6 2 km, trosek torej ne bode velik, z druge strani pa bi se dal skorej popolnem kompenzirati s tem, da se cestni fragment deželne ceste od Podturna do Soteske opusti kot deželna cesta ter postavi v kako nižjo cestno kategorijo. Po našem cestnem zakonu — § 22., točka 1. — treba «za uvrstitev kake obstoječe ceste mej deželne ceste» deželnega- zakona, torej sem z nekaterimi tovariši izročil dotični načrt ter ga s tem brez daljše motivacije priporočam visoki zbornici. Glede izločitve cestnega kosa Podturn - Soteska pa utegne morda ugajati resolucija, s katero se deželnemu odboru naroča, da stvar preišče ter v prihodnjem zasedanji deželnemu zboru stavi konkretne predloge.
Vender je opozarjati še na nekaj druzega. Ni za- j dosti, da se okrajna cesta, o kateri sem ravnokar govoril, proglasi za deželno cesto, temveč neka korektura je neizogibna. Kdor količkaj pozna Topliško zdravišče in njegove komunikacijske zveze, mora se uprav raz-Ijutiti nad nerodno zvršitvijo okrajne ceste do Val te Vasi. Voda Vam kaže pot — Topliški potok in Krka — a predniki naši se niso zmenili za to naravno črto, in kam so potisnili cesto? Slab streljaj iz Toplic drži cesta — ona cesta, gospoda moja, čez katero morajo bolniki po hudi strmini navpik gori na Gradišče in komaj ste na višavi — zopet naravnost navzdol v Krško dolino! Gospoda ni oj a, interes Topliškega zdravi šča, prometni interes Črnomaljskega okraja, nič manj pa tudi ozir na rentabiliteto železničnega podjetja zahtevajo imperativno, da se odstrani ta nedostatek ter skrbi za boljšo zvezo potom cestne korekture. Torej priporočam tudi glede te točke resolucijski nasvet, s
katerim naj se naroči deželnemu odboru, da stvar preišče po svojih tehničnih organih ter o tej neizogibni preložitvi svoje predloge stavi v bodočem zasedanji. In, gospoda moja, sedaj smo že na meji Trebanjskega volilnega okraja.
Naj mi oni gospodje tovariši, kateri zastopajo največji naš volilni okraj, nikar ne zamerijo, da hodim v njih zelnik ter govorim o cestnih zvezah tega okraja. Odpuste mi naj jedno opazko: O ni krat so z redko soglasnostjo bili glasovali za občinsko cesto Budanjsko in celo za Sanaborske kanale so se razogreli —- gotovo se bodo še bolj živo zanimali za mnogo važnejša občila lastnega okraja. In koliko je baš v teh krajih storiti v tem oziru! Dobro uro hoda iz V alte Vasi ste že v Suhi Krajini, to je tista visoka planota, katera se razprostira mej Krško dolino in Ribniškim koritom. Zanimiv svet, gospoda moja, krepko in delavno ljudstvo, niti tako siromašni niso, kakor bi se dalo soditi po malo vabljivem imenu, zlasti živinoreja tam cvete, a nihče se ne zmeni za ta svet! Izvzemši jedno popolnem zanemarjeno in razdejano okrajno cesto, katera drži iz Zagradca na Ambruž in Zvirče, nimate tu nobenega občila. Grozoviti občinski poti, kjer se o tovornih vozeh niti menili ne bodemo, vratolomne steze — po takih komunikacijah vrši se promet te velike pokrajine. Naravno, da se le redko kedaj izgubi kak gosposk človek v tiste kraje. Jaz sem lani ondi peš potoval, izgubil sem se bil in ne vem, kaj bi se mi bilo pripetilo, ko bi slučajno po noči ne bili mimo prišli ljudje ter me rešili neljube situacije. Plačal sem jim potem za kozarec vina in kaj je bilo njih prvo vprašanje ? Vprašali so me, če nisem morda davčni eksekutor (Veselost —■ Heiterkeit), taka izjema je, da kak drug gosposk človek pride v one kraje in vender tista pokrajina broji 4 do 5000 duš in meri nekoliko štirjaških milj. Gospoda moja, dolenjska železnica mora predrugačiti tudi to cestno mizerijo in tudi v njenem interesu zahtevam, da se. Kranjčanom preskrbe druge cestne zveze. Ves ta svet gravi to val bode odslej k železnični postaji Dobrepoljski, driigega torej ni treba, nego okrajno cesto z deželno podporo napraviti od kočevsko-fužinske ceste čez Hinje, Zvirče v Struge in odtod k dobrepoljskim Ponikvam, z druge strani pa v boljši stan pripraviti cesto Ambruško — in marljivo prebivalstvo teh fara si bode pomagalo.
Zapustimo sedaj Suho Krajino ter krenimo jo na ono stran Krke. Najbolje bode, če jo udarimo po oni okrajni cesti, ki jo imamo na današnjem dnevnem redu. Cujem, gospoda moja, da nasvetuje večina upravnega odseka, naj se odkloni prispevek za korekturo te ceste. Čudim se temu nasvetu. Tudi ta cesta spada v ono cestno omrežje, s katerim se bavi današnji moj predlog, tudi njo potrebuje železnica, kajti kako hočete iz desnega brega Krke les spraviti na Trebanjsko postajo, če pustite na cesti strmino 25 °j0 ?! Nadejam se, gospoda moja, da bode zbornica odklonila predlog upravnega odseka ter ga nadomestila s sklepom v zmislu deželnega odbora.
A sedaj dalje! Druga zveza, na katero je paziti, je ona iz Žužemberka proti Trebnjem. Po sedanjih klancih se noben tovorni voz ne bode upal preko
X. seja dne 31. marcija. 1892. — X. Sitzung mn 31. Mär) 1892.
213
Dobcrnič spustiti proti postaji. Tudi pri tej znameniti tik vaj ni cesti misliti bode torej .na preložitev. Se bolj važna pa je cestna zveza mej Mirno in Trebnjem. Sklicujem se tu zopet na gospode zastopnike Trebanjskega okraja; poleg trojice deželnih poslancev je tu prizadet državni poslanec teh krajev, gosp. tovariš Povše. Oni me bodo gotovo podpirali pri tem nasvetu, saj so razmere jasne vsakomur, kdor je le jcdenkrat z odprtimi očmi bodeva! po teh krajih ali le jcdenkrat pametno čital generalštabno karto Trebanjske okolice. Gospoda moja, morda je Mokronoški okraj od narave najbogatejši obdarovan izmej vseh kranjskih pokrajin. Sedaj ima že dokaj prometa v Sevnico, razpolaga s premogom Mirenskim in Šentjanškim, z vodnimi silami in bogato lesno imovino, s polji in travniki, z vinogradi in sadovnjaki — m ari ne bi bil neodpustljiv greh, če mokro-noško in šentruperško dolino ne pritegnemo k Trebanjski postaji? Ali to se ne more zgoditi, dokler se ne preloži okrajna cesta med Mirno in Trebnjem. Dokler se bode cesta vila mimo Landspreža čez Podenski klanec, bomo zastonj čakali na Mokronoške tovornike, da nam pripeljejo svoje blago na Trebanjsko postajo. Sedanja cestna zveza pomeni ob jednem hudo strmino in velik ovinek. Cesta se da iz Mirne izpeljati čez Dule, Medvedje in pod Vinjo Gorico skorej popolnoma ravno do Trebnjega ter je za celo tretjino bližja nego sedanja. Naj se cestni referent deželnega odbora loti tega vprašanja z vso eneržijo in jaz sem porok za to, da pridobimo Mokronoško blago na našo od dežele kranjske zajamčeno železnično progo. Opozarjam še na drugo okrajno cesto Trebanjskega volilnega okraja, katera bode tudi vsled železnične zgradbe mnogo več važnosti pridobila. Pod Kumom na dolenjski strani razprostira se Vam sicer malo poznani, a navzlic temu uprav dražestni svet; morda se milina dolenjske strani nikjer ne razodeva bolj tipično nego baš v teh pokrajinah, okolu sv. Križa pri Turnu, Čateža i. t. d. Oe enkrat stopite k Materi Božji na Zap laze, razgrinja se Vam od te romarske cerkvice najlepši razgled na to prijazno, valovito, zeleno ozemlje. Ljudje niso tam posebno revni, ali nikamor ne morejo s svojimi pridelki, pot v Litijo drži čez visoko strmo gorovje in je predolga, do Teme-nišlte doline pa z večjimi tovori ne morejo vsled sedanje slabe zveze. Ti kraji gravitujejo proti Velikolaški postaji, treba bode jim omisliti pripraven izhod, po katerem bodo svoje blago mogli pripraviti do železniškega tira.
ti svojim potovanjem sem sedaj skorej pri kraji. Vrnil sem se že v Novomeški okraj. Kdor pozna njegova občila, kolikor zadevajo zveze z Dolenjsko železnico, pritrditi mi utegne, daje korektura okrajne ceste med Sent Petrom in Novim Mestom zlasti na Pesniškem in Mačkovskem klanci posebno važna, kajti po tej poti se mora vršiti ves promet iz Škocjanske in timarjetske fare, od Bele cerkve i. t. d. proti železnici. Marsikaj bi se dalo še povedati v tem oziru, ali preveč sem že grešil na potrpežljivost visoke zbornice in torej pomikam se proti koncu.
Kar sem govoril in priporočal o tej zadevi, vse to izvira čisto logično in dosledno iz onega neovržnega načela, ko j ega nahajate v mojem samostalnem predlogu. Naj Vas ne strašijo financijelne posledice take sistema-
tične akcije! Res je, uvrstitev nove, dasi prav kratke cestne proge med deželne ceste stane nekoliko, neprimerno več stale bodo korekture, na katere sem opozarjal visoko zbornico in čisto gotovo je, da posamezni cestni okraji, kateri so itak na Dolenjskem brez vse izjeme preobremenjeni nasproti drugim okrajem, teh troškov sami ne zmorejo, to presega njih sile. A z druge strani se mora naglašati, da so deželni prispevki, namenjeni zboljšanju cestnega omrežja v ozemlji dolenjske železnice, povsem utemeljeni v gospodarskem in prometno-političnem oziru in neizogibno potrebni. Uredite ceste na Dolenjskem, kajti le tedaj razvijal se bode promet na železnični progi in le v tem slučaji nam ne bode trebalo bati se garancijskega bremena, katerega je dežela naša bila prevzela.
Kar žrtvuje dežela v ta namen, gospoda moja, to ni izgubljeno, to je investicija v najboljšem pomenu. In vse kaže, da treba lotiti se takoj tega sistematičnega dela, brez odlašanja in zamude, kajti bliža se leto 1896., v katerem izgine iz proračuna deželnega posojilnega zaklada tisti državni prispevek v znesku 127.000 gld. Potem od leta 1896. pričenši bode težko za deželo, žrtvovati večje svote za investicijske namene. Že ta finančni razlog, potem pa ozir na železnico, katera bode do 16. junija 1894. leta morala biti dodelana in prometu izročena, opravičujeta mojo zahtevo, da s to akcijo nikakor ni odlašati. Predstavljam si pa to akcijo ne kot razkosano krparsko delo, temveč kot organično celoto, dobro premišljeno, koncipirane v večjem Stilu ter energično zvršeno. Priporočam svoj predlog, v formalnem oziru pa nasvetujem, da se izroči upravnemu odseku. (Živahno odobravanje. — Lebhafter
Beifall.)
Deželni glavar:
Prodno glasujemo o formalnem predlogu gospoda poslanca Šukljeta, dovoljeno mi bodi kot predsedniku deželnega odbora, da pojasnim, zakaj se ni popolnil in popravil načrt glede preložitve proge deželne ceste Grnomlj-Brčice, katerega je napravil upokojeni inženir Wiežnitzky. Kakor je itak znano častitim gospodom poslancem, imeli so lansko leto deželni inženirji toliko posla pri zgradbi deželno - branske vojašnice in deželnega gledišča, pri preložitvi ceste čez Bogenšperk in pri hidrotehničnih delih, da ni' bilo mogoče, uporabiti kakega deželnega inženirja še za napravo projekta omenjene ceste. Kar se tiče tujih inženirjev, imamo pa take skušnje, da deželni odbor ni hotel najeti kar tako prvega, ki bi se bil našel. Državnih inženirjev pa ni dobiti, ker imajo ti inženirji sami dosti posla. Sedaj je dovršena zgradba vojašnice in gledišča, torej bo deželnemu odboru gotovo mogoče, odposlati inženirja, da zvrši ta načrt do prihodnjega leta. Mislim, da bode gospod poslanec Suklje zadovoljen s tem pojasnilom.
Prosim sedaj častite gospode poslance, ki se strinjajo s tem, da se samostalni predlog gospoda poslanca ßukljeta izroči upravnemu odseku, naj blagovolijo ust ati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Predlog je sprejet, in pristopimo k daljni točki, to je:
214
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung tun 31. März 1892.
7. Ustno poročilo finančnega odseka o računskih sklepih ustanovnih zakladov za leto 1890. in o proračunih za leto 1892. (k prilogi 35.).
7. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Rechnungsabschlüsse der Stiftnngsfonde für das Jahr 1890 und die Voranschläge für das Jahr 1892
(zur Beilage 35).
Poročevalec Klun:
Visoki deželni zbor! V prilogi 35. je izročil deželni odbor visoki zbornici računske sklepe ustanovnih zakladov za leto 1890. in proračune za leto 1892. Priti ejal jim je tako obširno pojasnilo, da bi se reklo dragi čas tratiti, če bi hotel reč tukaj zopet pojasnjevati. Kdor se je hotel o računskih zaključkih in izkazu imovine omenjenih zakladov poučiti, zadostovalo mu je poročilo deželnega odbora. Kdor želi še kakega pojasnila, dal mu ga bom z radostjo, sicer pa le omenjam, da je finančni odsek pregledal vse računske sklepe ter sklenil priporočati jih visokemu zboru v potrjenje.
Izkaz imovine, ki se nahaja na 34. strani priloge 55., in katerega mi menda ni treba čitati, nam kaže, da znaša čista imovina vseh ustanovnih zakladov koncem 1890. leta 1,859.400 gld. 33 kr., v kurzni vrednosti pa 1,729.275 gld. 12 kr., in da.se je v primeri s premoženjem koncem leta 1889. pomnožila za 16.166 gld. 49 kr. Iz pojasnil deželnega odbora razvidite, da ta pomnožitev prihaja večidel od novih ustanov, od prihrankov, ker več ustanov ni bilo oddanih in od prometnih presežkov.
Omenjati mi je pa še enega ustanovnega zaklada, ki se ne nahaja v prilogi 35., ker je zdaj še v oskrbovanji visoke deželne vlade, s katerim se pa deželni zbor že več let sem vedno peča, ker je za našo deželo silne važnosti. V mislih imam Holzapfelnov zaklad za gluhoneme, čegar premoženje je koncem leta 1891. znašalo:
V obligacijah................
v privatnih dolžnih pismih . v gotovini...................
skupaj
. 262.750 gld. 83 kr. 6.060 > — »
.	28	»	37	»
. 268.839 gld. 20 kr.
V kurzni vrednosti pa .	253.074 gld. 20 kr-
če k temu zakladu prištevamo še druge ustanove1 za gluhoneme, ki so koncem leta 1891. znašale v kurzni vrednosti:
Wolfov zaklad................ 45.000 gld. — kr.
Boldheimov zaklad okroglo .	20.000	» — »
Znašajo vsi skupaj .	.	. 318.074 gld. 20 kr.
če pritegnemo tudi še Flödniggov ustanovni zaklad za slepe v okroglem znesku............... 78.000	»	—• »'
imamo skupaj.................. 396.074 gld. 20 kr.
ki se po obrestih tekočega leta pomnože še za kakih 12.000 gld.
To lepo premoženje nam daje povod, resno misliti na napravo lastnega zavoda za gluhoneme, zlasti ker je čedalje težje, naše gluhoneme spravljati v vnanje gluhonemice.
Visoki zbor se je že v zadnjem zasedanji pečal s tem vprašanjem ter v 10. seji sprejel naslednji predlog finančnega odseka: (bere: — liest:)
«Deželnemu odboru se naroča glede ustanovitve zavoda za gluhoneme in slepe na Kranjskem zvršiti temeljite poizvedbe, v sporazumljenji s c. kr. deželno vlado sestaviti dotični program, dogovarjati se tudi s prečastitim knezoškofijstvora zaradi morebitne podpore iz prihodkov Medjatove hiše, ter poročati o tem v prihodnjem zasedanji ter staviti nasvete.»
Deželni odbor je reč preiskoval in le bolezen gospoda poročevalca je kriva, da se dotično poročilo še ni predložilo slavnemu zboru. Ali nadejati se je, da ga skorej dobimo.
Visoki deželni zbor naj sklene:
V imenu finančnega odseka torej predlagam:
«Računski sklepi ustanovnih zakladov za 1. 1890. se potrjujejo, izkaz njih imovine pa se jemlje na znanje.»
Deželni glavar:
Želi kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
če ne, prosim gospode, kateri pritrde temu predlogu, naj blagovole obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Poročevalec Klun:
K proračunu ustanovnih zakladov za leto 1892. imam omenjati le nekaterih opazek k sirotinskemu ustanovnemu zakladu in k Holdheimovemu zakladu za gluhoneme.
Leta 1868. je imel visoki deželni zbor več ustanovnih zakladov sprejeti v deželno oskrbovanje. Z ozirom na obilno delo in veliko odgovornost, ki ju prizadeva tako oskrbovanje, sklenil je bil 11. septembra 1868. leta dotične zaklade prevzeti le proti temu, da sme za svoj trud in svoje troske pobirati od njih petodstotne upravne doneske, izvzemši invalidne zaklade.
Tri tedne pozneje, to je 30. septembra 1868. leta, raztegnil se je ta sklep tudi na ustanovne zaklade, katere je bil že prej sprejel v svoje oskrbovanje. Med slednjimi je bil tudi sirotinski ustanovni zaklad, od katerega se je več let pobiral petodstotni donesek, ne da bi bila vlada temu kaj ugovarjala. Sele z dopisom z dne 13. avgusta 1887. L, št. 7617 (deželnega odbora št. 6006), je vlada temu oporekala, češ, da deželni odbor nima pravice, petodstotnih doneskov pobirati od sirotinskega zaklada, ker pri izročitvi tega zaklada to ni bilo pogojeno.
Reč je bila izročena visokemu deželnemu zboru, ki jo je razpravljal 10. januvarija 1888. 1. ter deželnemu odboru naročil, da naj od visoke vlade prej ko mogoče dobi formalno pritrditev k pobiranju petodstotnih upravnih doneskov tudi pri sirotinskem zakladu.
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung am 31. März 1892.
215
Ob enem se je deželnemu odboru naročalo, da naj glede prej zaračunjenih upravnih troškov varuje svoje pravno stališče in v ta namen stori vse potrebne korake.
Deželni odbor je ta sklep naznanil deželni vladi, ki pa sama o tej stvari ni hotela razsojati, ampak si je izprosila navodila od ministerstva notranjih zadev. To je sporazumno z ministerstvom za uk in bogočastje z odlokom z dne 19. avgusta 1891. 1., št. 16.655, odgovorilo, da ima deželni odbor pravico, od sirotinskega zaklada pobirati doneske k upravnim troskom, da je pa pet odstotkov preveč, in da bi bilo dovolj, jemati dva ali tri odstotke. Deželna vlada je to sporočila deželnemu odboru in od njega zahtevala izkaz dotlej zaračunjenih upravnih troškov, da razvidi, koliko ima dežela vrniti sirotinskemu zakladu, ako se ti doneski ne računijo po pet odstotkov, ampak le po dva odstotka ali tri.
Po ukazu deželnega odbora je deželno knjigovodstvo sestavilo omenjeni izkaz, iz katerega je razvidno, da so znašali petodstotni upravni doneski od
1.	1868. do vštetega 1. 1889. vsega skupaj 13.835 gld. 21/a kr. in da bi se moralo od tega sirotinskemu zakladu eventuelno vrniti 8301 gld. 21/2 kr. pri treh, pri dveh odstotkih pa 5534 gld. Deželni odbor je vladi že v svojem dopisu z dne 9. februvarija 1890. L, številka 289, dokazoval, da je imel pravico pobirati petodstotne upravne doneske, in po vsej pravici sklepa, da bi bilo zoper pravico in pravičnost, da bi vlada za nazaj zahtevala povračila enega dela teh troškov. Na drugi strani pa priznava, da bi bilo zaradi dobrega namena za naprej dovolj, od sirotinskega zaklada pobirati le po triodstotne upravne doneske, toda brez presodka za vse druge zaklade.
Finančni odsek pritrjuje razlogom deželnega odbora ter visokemu deželnemu zboru priporoča, da naj odobri dotične nasvete deželnega odbora. Dalje priporoča finančni odsek visokemu deželnemu zboru, da naj pritrdi tudi povikšanju podpore za vzdrževanje notranje šole v Marijanišči od 400 gld. na 500 gld., ker se v njej poučuje v petih oddelkih že 130 otrok, kakor je razvidno iz poročila deželnega odbora na deveti strani 35. priloge. Ravno tam pripoveduje deželni odbor, da je dobil sirotinski zaklad 4000 gld. iz dohodkov 27. državne dobrodelne loterije. Ker so se vsled tega letne obresti pomnožile za 200 gld., sodil je deželni odbor, da tega zneska ne more bolje obrniti, kakor da ustanovi dve novi mesti, eno za dečke v Marijanih či in eno za deklice v Lichtenthurnovi sirotišnici. Fi n an čili odsek pritrjuje tudi tej uredbi in z ozirom na vse to glede sirotinskega zaklada visokemu zboru predlaga:
Visoki deželni zbor naj sklene:
«1.) Povračilo petodstotnega doneska k upravnim troškom sirotinskega zaklada za nazaj se brezpogojno odklanja, za naprej pa se deželni zastop proti tem zakladu zadovoljuje s triodstotnim doneskom, toda brez predsodka za vse druge zaklade.
2.) Zvišanje podpore za vzdrževanje notranje šole v Marijanišči od 400 gld. na 500 gld. se dovoljuje ter
je imenovani znesek brez posebne prošnje Vincencijeve družbe ustavljati v proračun sirotinskega ustanovnega zaklada, dokler se kaj druzega ne sklene.
3.) Zistemizovanje po jednega ustanovnega mesta v kolegiji «Marianum» in v Lichtenthurnovi dekliški sirotišnici se odobruje.»
Deželni glavar:
Zeli kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ge ne, bodemo glasovali, in sicer bi predlagal, da glasujemo skupno o vseh treh predlogih.
(Pritrjuje se. — Zustimmung).
Prosim torej gospode, ki pri trde vsem trem predlogom, naj blagovole ustati.
(Vsi predlogi obveljajo. — Alle Anträge werden angenommen.)
Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje.
Poročevalec Klun:
Glede Holdheimovega zaklada za gluhoneme opozarjam na opazko deželnega odbora ad 15. na 6. strani 35. priloge, o kateri visokemu deželnemu zboru poroča, da vodstvo gluhonemice v Linču zarad pomanjkanja prostorov za sedaj ne more več sprejemati gojencev iz tujih kronovin. Ker imamo pa veliko ukapotrebnih in ukaželjnih gluhonemih v deželi, bi ne bilo prav, da bi ta ustanova ostala neporabljena, zato so se pričele potrebne razprave, da bi se ta ustanova porabila za gluhoneme deklice, ki se odgajajo v Šmihelu pri Novem Mestu v zavodu tamošnjih revnih šolskih sester de Notre Dame. Te sestre si mnogo prizadevajo za pouk gluhonemih deklic, ki jih morajo večinoma preskrbovati z vsemi potrebnimi rečmi, ne da bi dobivale v ta namen primerne podpore in zadostne odškodnine, ker vse, kar za ta pouk dobivajo iz deželnega zaklada, znaša z ročnimi deli vred le 300 gld. Ta pouk se bo torej močno povzdignil in razširil, ako se Holdheimova ustanova porabi za gluhoneme deklice v omenjenem zavodu; zato finančni odsek visokemu zboru priporoča naslednjo resolucijo:
«4.) Deželnemu odbora se naroča, prej ko mogoče dovršiti potrebne razprave, da se Holdheimova ustanova porabi za gluhoneme deklice, ki se odgojajo vv gluhonemim revnih šolskih sester «de notre Dame» v Šmihelu pri Novem Mestu.»
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ge ne, prosim gospode, kateri pritrde temu predlogu, naj blagovole obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje.
34
216
X. seja dne 31. marcija 1892.
Poročevalec Klun:
Prestopivši v posebno razpravo predlagam v imenu finančnega odseka vse proračune nespremenjeno, samo pri siros inskem zakladu se vsled zadnjič storjenega sklepa pomnoži potrebščina za 1000 gld., ki se vstavijo kot prva polovica izvanrcdne podpore k stavbenim troskom za Marijanišče. Vsled tega se kaže presežka le 63 gld.
(Bere posamezne številke ustanovnih zakladov v točkah 1. do 6. iz priloge 35., ki obveljajo brez debate. — Siest die einzelnen Summen der Stiftungsfonde in de» Punkten 1 bis 6 aus der Beilage 35, welche ohne Debatte angenommen werdend
Y toči 7. cP. P. Glavarjev zaklad za uboge» ostane potrebščina nespremenjena s 4817 gld., pokritje znaša 8576 gld., torej se kaže presežka 3559 gld.
Predlagam, da se ta točka odobri.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Kersnik se je oglasil k besedi.
Poslanec Kersnik:
Visoki zbor! Pred par leti se je v tej visoki zbornici nekoliko več govorilo o Glavarjevi ustanovi, tedaj namreč, ko je bila na dnevnem redu peticija Kamniškega mesta, da bi se bolnica iz Komende premestila v Kamnik. Hvala Bogu, peticija in akti, vse to je srečno zaspalo in Komendski občani zo zadovoljni. Zaspalo pa je žalibog ob jednem tudi drugo vprašanje, namreč vprašanje nastavljenja zdravnika v Komendi. Sedaj oskrbuje ta posel okrožni zdravnik kamniški, kateri jedenkrat ali dvakrat na teden pride pogledat one hirajoče, ki so sprejeti v Glavarjevo bolnico. Ne bodem na široko razmotrival vprašanja, je li dosti, da pride zdravnik jedenkrat ali dvakrat na teden, mislim pa, da bi bilo venderle že čas, ker se č ujej o tudi glasovi in pritožbe iz prizadetih občin, da bi se ustanova spravila na tisto stališče, dela v tisti okvir, kakor je bil to želel ustanovnik sam. Cisto premoženje te ustanove znašalo je koncem leta 1890. že 208.962 gld. 34 kr., za leto 1892. se kaže pri pokritji presežek v znesku 3559 gld. in mislim, da je to že toliko, da zasluži vsa ustanova, da se pregleda, v koliko ugaja volji ustanovnikovi in drugič, da se ogledajo naše sedanje razmere, oziroma potrebe in da se nastavi enkrat stalni zdravnik. Morebiti da pride ta predmet na vrsto v zvezi z drugim vprašanjem, o katerem bodemo razpravljali morda še danes, namreč, da se po vsej deželi ustanove hiralnice, in tedaj bode postala tudi Komendska ustanova bolj važna. Za Sedaj ne stavim konkretnega predloga, temveč usojam si nasvetovati le skromno resolucijo, katera se glasi:
Visoki deželni zbor naj sklene:
c Deželnemu odboru se naroča, razmotrivati vprašanje nastavljenja stalnega zdravnika v Komendi, oziroma prenaredbo Glavarjeve bolnice v Komendi, ter poročati o tem v enem prihodnjih zasedanj.»
Prosim, da visoki zbor pritrdi tej resoluciji.
- X. Sitzung am 31. Mär; 1892.
Deželni glavar:
Prosim gospode, ki podpirajo resolucijo gospoda poslanca Kersnika, naj blagovole ustati.
(So podpira. — Wird unterstützt.)
Želi kdo besede V
(Nihče sc ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
G ospod poročevalec ?
Poročevalec Klun:
Proti resoluciji gospoda poslanca Kersnika nimam ničesar ugovarjati, ker je gotovo potrebno, da se vse ustanove tako zvršujejo, kakor so bile ustanovljene po volji dotičnega ustanovnika; kdor pa pozna Glavarjevo ustanovno pismo, ve, da ustanovnik ni hotel napraviti hiralnice, temveč bolnico, kjer bi se po ceni, ali brezplačno zdravili ubožci.
Druzcga nimam ničesar omenjati.
Deželni glavar:
Prosim častite gospode, ki potrde proračun Glavarjevega zaklada za leto 1892., naj izvolijo obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sedaj glasujemo še o resoluciji gospoda poslanca Kersnika, in prosim gospode, ki to resolucijo potrde, naj blagovolijo ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Resolucija je sprejeta.
Prosim gospoda poročevalca, da nadaljuje svoje poročilo.
Poročevalec Klun:
(bere posamezne številke ustanovnih zakladov v točkah 8. do 21. iz priloge 35., ki obveljajo brez debate — liest die einzelnen Summen der Stiftungsfonde in den Punkten 8 bis 21, welche ohne Debatte angenommen werden).
Predlagam torej še:
«5.) Proračuni ustanovnih zakladov za leto 1892. se odobrujejo.»
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče sc ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ce ne, prosim gospode, ki pritrde temu predlogu, naj blagovole obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Poročevalec Klun:
Predlagam še glasovanje v celoti.
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung nm 31. Mär? 1892.
217
Deželni glavar:
Gospod poročevalec predlaga glasovanje o celoti; prosim gospodo, ki pri trdo ravnokar v drugem branji sprejetim predlogom bilančnega odseka tudi v celoti, naj blagovole ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Prestopimo k 8. točki, namreč:
8. Ustno poročilo finančnega odseka glede projektovane gradbe mostu čez Savo pri Smledniku (k prilogi 44.).
8. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses in Angelegenheit des projectirteN Brückenbaues über di e Save bei Flödnig (zur Beilage 44).
Berichterstatter Ritter von Langer:
Zwischen Bischvflack nnd Stein führt eine Straße welche bei Flödnig von der Save durchschnitten wird. Die Save ist daselbst nicht überbrückt, sondern wird der Verkehr beiderseits der Save durch eine Ueberfuhr besorgt, welche jedoch einen großen Theil des Jahres unpracticabel ist nnd demgemäß diese Straße zu gewissen Zeiten nicht benützt werden kann. Dies war der Grund, dass die Gemeinden Bischoftack, Manne, Medvode, Vodice, Stein, Flödnig sowie die Obmänner der Straßenausschüsse von 'Stein, Bischoflack, Krainburg und Umgebung Laibach ein Gesuch an die Landesregierung um Veranlassung der Ueberbrückung der Save dortselbst überreicht haben. Die Gesuchsteller haben als Gründe dafür angeführt: 1.) Die Wichtigkeit der Straße, indem sie die directe Verbindung vom Küstenlande über Bischvflack und Stein nach Steiermark bildet; 2.) wird hervorgehoben, dass die Straße eventuell auch strategisch wichtig sein kann, (Die Bezirkshaupt-mannschast in Krainburg hat dies bestätigt.) Ferner ist hervorgehoben worden, dass der locale Verkehr zwischen Bischoflack und Stein ein bedeutender ist und dieser Verkehr namentlich an Markttagen ein großer wird, die Märkte aber meistens ins Frühjahr oder in den Herbst fallen, zu dieser Zeit aber vielfach Hochwässer herrschen, welche die Ueberfuhr unpracticabel machen und so der Verkehr unterbrochen wird. Die Leute müssen daher nach Norden über Krainburg oder nach Süden über Tacen und Cernuee nach Stein oder Bischoflack gehen, was einen Unweg von ungefähr zwei Stunden bedeutet; 3.) ein weiterer Grund, welcher auch von der Bezirkshauptmannschaft, als sehr stichhältig angeführt wird, ist folgender: Es ist gesagt worden, dass die ganze Gegend von Flödnig die Bahnstation Zwischen wässern, der Luftlinie nach, eigentlich sehr nahe habe, thatsächlich aber die ganze Gegend von Flödnig bei Hochwässer eine sehr große Entfernung zur Bahnstation hat. Diese Gründe hat die Bezirkshauptmannschaft in ihrem Berichte an die Landesregierung bestätigt. Die Landesregierung hat diese Angelegenheit dein Landesausschusse abgetreten, welcher dem Bezirksstraßcnausschusse von Krainburg den Auftrag ertheilte, ein Project und den diesbezüglichen Kostcnüberschlag zu verfassen. Diese sind geschaffen worden und es erwies sich, dass die Brücke um den nicht gerade theueren Betrag
von 13.000 fl. gebaut werden kann, außerdem aber, da die Ufer sehr steil sind, für die Rampen 5000 fl., im ganzen also 18.000 fl. nothwendig wären, was meiner Ansicht nach nicht viel ist. Die Brücke würde, wie die Pläne zeigen, sehr solid hergestellt sein, hätte an beiden Usern Steinpfeiler und das Holzwerk würde aus pilotirten Jochen ruhen, welche eine Lichtweite von 72 Meter hjitten; die Fahrbreite würde 4414 Meter ausmachen.
Was die Bedeutung des Erfordernisses von 18.000 fl. betrifft, so hat sich der Bezirksstraßenausschuss von Krain-burg bereit erklärt nnd auch den Beschluss gefasst, hicfür einen Betrag von 10.000 fl. auszulegen, dadurch, dass er eine 4%ige Umlage für den Straßenbezirk ausgeschrieben hat. Nun ist aber nicht nur der Straßenbezirk Krainburg, sondern auch der Straßenbezirk Umgebung Laibach zur Beitragsleistung verpflichtet, denn die Grenze zwischen dem Bezirke Umgebung Laibach und dem Straßenbezirke Krain-burg geht bei Flödnig mitten durch die Save, demgemäß ist nach dem Straßengesetze vom 28. Juli 1889, L. G. B. 17, der Straßenbezirk Umgebung Laibach ebenso beizusteuern verpflichtet, wie der Straßenbezirk Krainburg. Der Straßen-ansschuss Umgebung Laibach hat diesbezüglich einen Beschluss noch nicht gefasst, muß ihn aber fassen, da er hiezu durch das Gesetz gebunden ist.
Nun hat sich der Straßensond von Bischoflack ebenfalls bereit erklärt, einen Beitrag zu leisten, obwohl er hiezu durch das Gesetz vom 28. Juli 1889 nicht gebunden ist, was eben wieder ein Beweis für die große Wichtigkeit der Brücke ist, da selbst ein Straßenausschüss, welcher dazu nicht verpflichtet ist, einen Beitrag leisten wird und der Straßenausschüss von Krainburg sofort mehr als die Hälfte der Kosten bewilligt hat.
Außerdem ist es möglich, dass die hohe Regierung eine Staatssubvention erwirkt, indem sie an den Landesausschuss das Ersuchen gestellt hat, ihr den Beschluss des hohen Landtages mitzutheilen, um eventuell beim Ministerium um eine Subvention zum Baue der Savebrücke bei Flödnig einzukommen.
Nun bin ich bezüglich der zu erhoffenden Bedeckung der Kosten zum Schlüße gelangt. Die Kosten werden jedenfalls die Bedeckung finden und unter dieser Voraussetzung ist der Landesausschuss der Ansicht, dass man dem Ansuchen des Straßenausschusses von Krainburg, dem die Concession zum Brückenbau ertheilt worden ist, durch eine Subvention von 5000 fl. nachkommen soll. Es ist zuerst um ein unverzinsliches Darlehen von 10.000 fl. angesucht worden, allein der Landesansschuss hat sich principiell dagegen ausgesprochen, was meiner Ansicht nach sehr richtig ist. Es stellt demgemäß der Finanzausschuss den Antrag, der hohe Landtag wolle beschließen:
«In der Voraussetzung der Kostenbedeckung für den projeetirten Brückenbau über die Save bei Flödnig, wozu nicht nur der Straßenbezirk Krainburg, sondern auch der StraßenMzirk Umgebung Laibach den ihm durch das Gesetz vom 28. Juli 1889 zukommenden Antheil zu tragen haben wird, werden aus dem Landesfonde 5000 fl. als Subvention bewilligt.»
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
218
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung am 31. Mär; 1892.
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Ce ne, prosim gospode, ki pritrde temu predlogu, naj blagovole obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Prestopimo k 9. točki, to je:
9. Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji mestnega magistrata Ljubljanskega, da se gradi v Ljubljani deželna hiralnica.
9. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition des Stadtinagistrates Laibach um Errichtung einer Laudessiechenanstalt in Laibach.
Berichterstatter Erretten; Baron Schwegel:
Hohes Haus! Der Magistrat der Landeshauptstadt Laibach hat sich mit einem Gesuche vom 18. d. M. an den Landesausschuss gewendet und gebeten, die Frage der Errichtung eines Siechenhauses in Laibach in Erwägung zu ziehen. Der Magistrat legt darin die großen Uebelstände dar, die für den Haushalt der Stadt Laibach aus der ihm gesetzlich obliegenden Verrichtung zur Uebernahme gewisser Kranken aus der allgemeinen Krankenanstalt ins Siechenhaus erwachsen. Diese Auslagen steigen von Jahr zu Jahr, und die Stadtgemeinde ist in der Lage nachzuweisen, dass ihr aus den verschiedensten Gründen der Ersatz dieser Kosten, den sie zu beanspruchen berechtigt ist, in vielen Fällen unmöglich gemacht wird, sei es, dass die Landgemeinden, welche derartige Kranke in der Siechenanstalt verpflegen lassen, bezüglich des Ersatzes der auflaufenden Kosten Schwierigkeiten erheben, oder aber, dass von den Kranken oder Siechen die Heimatszuständigkeit in vielen Fällen schwer nachzuweisen ist. Diese Umstände sind vollständig richtig und der Wunsch der Stadtgemeinde Laibach, diesen Uebelständen Abhilfe zu schassen, vollkommen berechtigt.
Wenn nun bei diesem Anlasse ans die Errichtung eines Siechenhanses hingewiesen und zugleich besonders der Umstand betont wird, dass die Errichtung einer derartigen Anstalt auch gewisse sinancielle Vortheile für das Land und die Stadt im Gefolge Hütte, weil die Verpflegung der Siechen, für welche jetzt 50 Kreuzer per Tag und Person zu zahlen ist, im eigenen Siechenhause offenbar billiger zu stehen käme, wenn also auch auf die financielle Seite dieser Frage hingewiesen wird, so glaube ich, dass es wünschenswert und nothwendig wäre, die Frage der Errichtung derartiger Versorgungsanstalten im allgemeinen, nicht blos mit Bezug auf Laibach, sondern in Bezug auf das ganze Land ins Auge zu fassen.
Die Errichtung der Siechenanstalt ist eine Nothwendigkeit zur Ergänzung derjenigen Wohlthätigkeitsanstalten, für welche das Land Vorsorge zu treffen verpflichtet ist. Bei der Verhandlung über die Wohlthätigkeitsanstalten wurde auf die Pflichten des Landes und die großen Opfer, die es in dieser Richtung zu tragen haben wird und schon zu tragen hat, vielseitig bereits hingewiesen. Nur zur Ergänzung jener Angaben sei es mir gestattet, hier noch kurz beizufügen, dass unser Land, was Versorgungsanstalten
dieser Art, wie Siechenhäuser, betrifft, den anderen Ländern dieser Reichshälfte gegenüber bisher leider besonders un günstig gestellt ist. In Krain besitzen wir keine öffentlichen, sondern nach dem mir zur Verfügung stehenden Ausweise nur 11 private Perpflegsanstalten dieser Art, heißen sie Siechenanstalten oder anders, in denen int ganzen 321 Personen verpflegt werden können. Nur die Bukowina allein ist in dieser Beziehung noch ungünstiger gestellt wie Krain, indem dort nur eine Anstalt besteht, in welcher 14 Personen verpflegt werden.
Alle übrigen Kronlättder stehen dagegen in dieser Beziehung viel günstiger da, am günstigsten Niederösterreich, welches 496 solche Anstalten besitzt, in denen 12.958 Personen verpflegt werden. Wenn wir unsere Nachbarländer noch besonders ins Auge fassen, weil die Verhältnisse in denselben mit den nnsrigeü am besten übereinstimmen, so darf hervorgehoben werden, dass Steiermark 125 Anstalten mit 3667 verpflegten Personen, Kärnten 31 Anstalten mit 913 verpflegten Personen und das Küstenland 29 Anstalten mit 1546 verpflegten Personen besitzt. Sie sehen also, meine Herren, dass ans dem Gebiete der Errichtung von Versorgungsanstalten, Siechenhäuscrn und derartigen Wohlthätigkeitsanstalten der Thätigkeit des hohen Landtages noch ein weites und fruchtbares Gebiet zur Verfügung steht und dass die Anregung, welche von der Stadtgemeinde Laibach in dieser Richtung gegeben wird, eine vollständig zeitgemäße und wohlbedachte ist. und dass es an der Zeit ist, dass wir derselben nach Kräften Rechnung tragen. Wenn wir dabei auch ans die Kostensrage, beziehungsweise auf die Verpslegungsgebüren Rücksicht nehmen, die in den einzelnen derartigen Verpflegsanstalten und Siechenhäusern per Kopf erwachsen, so erlaube ich mir zu bemerken, dass, während wir in Krain von Seiten des Landes 50 Kreuzer per Kopf und per Tag zu zahlen haben, im Durchschnitte in allen Anstalten der Länder der diesseitigen Reichshälfte nur eine Verpflegstaxe von 39 Kreuzern zu zahlen ist, also eine wesentlich niedrigere Taxe, als wir sie zahlen. Diese Verpflegstaxe beträgt im Maximum überhaupt nur 47 Kreuzer per Kopf unter den ungünstigsten Verhältnissen, steht also überall, selbst beim Maximalansatze, noch immer unter der Taxe, die wir zu entrichten haben und sinkt im Minimum auf 27 Kreuzer, eine Taxe, welche, wenn wir sie nur approximativ erreichen könnten, uns bezüglich der Auslagen, die wir für die Siechen zu zahlen haben, nahezu um die Hälfte entlasten würde.
Nach diesen allgemeinen Bemerkungen möchte ich darauf hinweisen, dass im Finanzausschüsse diese Frage der Errichtung von Siechenhäusern, oder ich möchte den Ausdruck gebrauchen, Verpflegsanstalten für Hilfsbedürftige jeder Art eingehend erörtert worden ist und dass nach zwei Richtungen hin Antrüge gestellt wurden, welche eine eingehende Prüfung und Erwägung verdienen. Von einer Seite wurde betont, es sei wünschenswert, derartige Institute im Mittelpunkte von mehreren Sanitätsdistricten ins Leben zu rufen; es wurde zum Beispiele gesagt, es würde sich empfehlen, in Rndolfswert ein größeres Institut zu schaffen, welchem die umliegenden fünf oder sechs Sanitätsdistricte beigezogen werden könnten, wodurch der Zweck, die Centrale hier zu entlasten und alle jene Erfolge zu erzielen, welche durch die Entlastung wiederholt in Aussicht gestellt wurden, erreicht würde. Ebenso wurde die Meinung ausgesprochen, dass ein
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung am 31. Mär; 1892.
219
ähnliches Institut vielleicht in Jnnerkrain, in Adelsberg, ein anderes an drei oder vier anderen Orten, im ganzen also vier bis fünf derartige Institute ins Leben gerufen werden sollen. Dieser Anschauung gegenüber wurde dann im Finanzausschüsse eine zweite Idee vertreten, dahingehend, dass es sich empfehlen würde, in jedem Sanitätsdistricte mit geringen Mitteln ein eigenes derartiges Institut zur Aufnahme der hilfsbedürftigen Kranken und Siechen ins Leben zu rufen, und wurde dafür geltend gemacht, dass es dann möglich wäre, dadurch, dass die Kranken gewissermaßen innerhalb des Verwaltungsgebietes der Gemeinde belassen werden, wesentliche Ersparnisse zu erzielen. Dabei ist auch nicht zu unterschätzen, dass vielleicht eine höhere Aufgabe der Landesvertretung darin zu erblicken wäre, dahin zu wirken, dass der Sinn für Humanität und Wohlthätigkeit in jeder Weise so viel als möglich in der Bevölkerung geweckt werde und dass gerade die Schaffung derartiger Mittelpunkte in den Gemeinden diesen Sinn am besten zu fördern in der Lage wäre. Ueber diese beiden Punkte, hat der Finanzausschuss gedacht, sei es nicht nothwendig, sofort eine Entscheidung zu treffen und er war der Meinung, es werde sich empfehlen, in erster Reihe dem Landesausschusse diese Gesichtspunkte zur Prüfung und zum eingehenden Studium zu empfehlen und denselben zu beauftragen, darüber wohlerwogene und auch im Detail ausgearbeitete Vorschläge dem hohen Landtage zu unterbreiten. Speciell aber mit Rücksicht aus die vorliegende Petition der Stadt Laibach ist der Finanzausschuss der Ansicht, dass der Landesausschuss bezüglich des zu errichtenden Central-Siechenhauses sofort int nächsten Sessivnsabschnitte einen bestimmten Antrag vorzulegen hätte, und es würde sich nach der Anschauung des Finanzausschusses empfehlen, die Errichtung eines solchen Siechen-hauses womöglich mit dem zukünftigen Krankenhause in Verbindung zu bringen, wobei die Meinung ausgesprochen wurde, die auch berechtigt zu sein scheint, dass durch die örtliche Verbindung dieser Anstalten in gewissem Sinne atlch eine Ermäßigung der auflaufenden Kosten, speciell der auflaufenden ärztlichen Auslagen, sich ergeben könnte. In diesem Sinne habe ich die Ehre, im Namen des Finanz-ansschnsses dem hohen Hanse folgenden Antrag zur Annahme zu empfehlen.
Der hohe Landtag wolle beschließen:
«DiePetition der StadtgemeindeLaibach vom 11. März d. I. wird dem Landesausschusse mit dem Auftrage abgetreten, die Frage der Errichtung eines Siechenhauses in Laibach, womöglich in der Nähe des zukünftigen Krankenhauses, im Einvernehmen mit der Stadtgemeinde Laibach eingehend zu prüfen und darüber, sowie über die Errichtung von Kranken- und Siechenhänsern im Lande überhaupt, sei es in einzelnen Sanitätsdistricten oder an einem Mittelpunkte mehrerer zu vereinigenden Sanitätsdistricte, dem Landtage in der nächsten Session Bericht zu erstatten, beziehungsweise bestimmte Anträge zu stellen.--
Deželni glavar:
Zeli kdo besede?
Gospod poslanec Hribar se je oglasil k besedi.
Poslanec Hribar:
Visoka zbornica! Že v poslednjem zasedanji visokega deželnega zbora se je govorilo tukaj in naglašalo od mnogih strani, kako zelo bi bilo želeti, da bi se poleg deželne bolnice v Ljubljani ustanovilo več okrožnih bolnic na Kranjskem, in ko je letos poročal o proračunu bolniškega zaklada isti častiti gospod poročevalec, kateri je danes na poročevalčevi tribuni, povedal nam je na podlagi statističnih izkazov, da se je za javne dobrodelne namene pri nas doslej še primerno malo storilo. Finančni odsek je, posvetovaje se o prošnji magistrata mesta Ljubljanskega za ustanovitev deželne hiralnice v Ljubljani, zopet začel obširneje baviti se z vprašanjem ustanovitve bolnic na deželi in je prišel do prepričanja, da bi bilo morebiti najbolje in svrki najprej ugajajoče, če bi se poleg bolnišnic napravile na več krajih tudi hiralnice in bi se po tem takem ti zavodi spremenili v splošne oskrbovalnice. Pri tem pa je treba pomisliti, kdo bode imel skrb za take oskrbovalnice in kdo bode imel doprinašati k trošlcom. Vsekalto ne dežela sama, ampak tudi dotični zdravstveni okraj in eventuvalno dotična občina. Sedaj pa opozarjam na nek nedostatek, ali na neko zapreko, katero bode marsikatero malo in revno občino odvračala od tega, da ne bode hitela z ustanovljenjem take oskrbovalnice. Gospoda moja! po § 29. domovinskega zakona z dne 3. decembra 1863., drž. zak. št. 105., je vsaka občina, kjer se nahaja oskrbovalnica, primorana, da za bolnike, kateri so zboleli v njenem ozemlji, če so tudi pripadniki drugih občin, skrbi toliko časa, dokler se ne izpuste iz oskrbovalnice brez nevarnosti za njihovo zdravje. V tem oziru ima mestna občina Ljubljanska jako žalostne skušnje. V Ljubljani seje ustanovila hiralnica 1. 1881. in od tistega časa se preselujejo iz deželne bolnice v hiralnico vse osobe, katere iz bolnice niso kot popolnoma ozdravele izpuščene bile. Tako se godi, da pridejo iz deželne bolnice v hiralnico ne samo taki bolniki, kateri so zboleli v Ljubljani, ampak v bolnico pridejo bolniki iz vse dežele, da se tam zdravijo, in kadar so potem toliko ozdraveli, da jih bolnišnično ravnateljstvo izpusti, pridejo v hiralnico, katera jih seveda ravnotako rada sprejme, kakor da bi bili zboleli v Ljubljani. Kadar hiralnica, potem predloži račun, mora ga plačati mestna občina Ljubljanska. Ravno tiste razmere bi nastale v Novem mestu, v Postojini in drugod, ako bi se tam ustanovile hiralnice ali splošne oskrbovalnice. Iz vsega okrožja bi se stekali bolniki vanje in nasledek bi bil, da bi končno troške morala za tuje bolnike plačati dotična občina, katera ima morebiti, kakor sem poprej rekel, sama zelo pičle dohodke. Umevno je torej, da si bodo take male in revne občine dobro premislile, predno bodo kaj storile glede okrožnih bolnic in hiralnic, dokler se dotična zakonska določba ne prenarcdi v tem smislu, da se varujejo občine prevelikih predplačil, s katerimi je navadno jako sitno, kadar se iztirjujejo. Pred saboj imam izkaz predujemov, kateri so se za pripadnike tujih občin od leta 1882. do leta 1891. izplačali hiralnici od mestne občine Ljubljanske in tu vidim, da so ta predplačila skupaj znašala 24.779 gld. Dotične občine pa so kljubu strogemu izterja vanju,
220
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung am 31. März 1892.
kljubu opominjanju visoke deželne, vlade in strogemu postopanju okrajnih glavarstev, katera so šla mestni občini še precej na roke, povrnile le 17.133 gld., tako da ima mestna občina Ljubljanska tirjati še 7346 gld.
Gospoda moja, vprašam se: odkodi pa prihajajo tako velika predplačila? Naravnost odgovarjam, odtodi, da občine, katerim se naznani, da je jeden ali drugi njihovih pripadnikov v Ljubljani v hiralnici in katere se pozivljejo, da naj pošljejo po bolnika, tega ne store.. Imate na deželi semtertja previdne župane, kateri pošljejo, da dotični občini ne nakopljejo prevelikih troskov, kolikor mogoče hitro po bolnika; večina pa je takih občin, da se ne zmenijo zanj, češ, bode že mestna občina Ljubljanska plačala in da ne pomislijo na nasledke, namreč da one same škodo trpe, ker troski za bolnika, ki se oskrbuje v hiralnici, vedno bolj naraščajo in jih končno mora plačati vender le občina, če ne drugače, eksekucijskim potom. V vsestranskem interesu je torej, da se dotična zakonska določba spremeni v interesu občin, katere imajo oskr-bovalnice, ker se obvarujejo prevelikih predplačil — in v interesu malih občin, ker so obvarovane prevelikih povračil, katera nastajajo včasih ravno po lahkomiš-ljenosti dotične občine. V državnem zboru je bil stavljen predlog, da se domovinski zakon z dne 3. decembra leta 1863. reviduje in nadejati se je, da se bode državni zbor kmalu imel baviti s tem predlogom. Cuje se, da bode sprememba taka, da bodo večje občine, torej mesta z obrtnijskimi in tovarniškimi podjetji, za veliko več pripadnikov morale skrbeti kakor do sedaj. Ker se domovinski zakon namerava premeniti v tem smislu, bilo bi pravično in bi tudi pospeševalo naprave dobrodelnih zavodov v manjših občinah, ako bi se tudi § 29. domovinskega zakona spremenil tako, da bodo občine, v katerih se bodo nahajale hiralnice, odvezane prevelikih predplačil. Popolnoma seveda ne bodo mogle biti odvezane taci h predplačil; kajti kam bi se mogli sicer dejati pripadniki tujih občin, kaj bi bilo storiti ž njimi, ako zbole, ko bi dotična občina vsaj nekaj časa za nje ne skrbela; vender pa bi se vsaj ta čas moral omejiti. § 30. domovinskega zakona pravi, da mora dotična občina, v kateri je pripadnik tuje občine zbolel, takoj naznaniti domovinski občini, da je sprejela bolnika v oskrbo. Le-ta bi seveda morala potem poslati ponj. Mnoge občine se — kakor sem dejal — ne zmenijo za taka naznanila; mnogokrat je pa tudi oskrbništvu hiralnice — posebno ako je privatna — na tem ležeče, da se bolniki kolikor mogoče dolgov pridrže v oskrbi, ker ve, da mu je plačilo gotovo. Ce bi se pa zakon v tem smislu prenaredil, da je dotična občina, kjer je pripadnik tuje občine zbolel in kjer je prišel bolnik v hiralnico, zavezana zanj plačevati troske samo na primer tri mesece, pa da bi morala nadalje hiralnica sama naravnost od domovinske občine zahtevati plačilo za oskrbovanje; potem bi se občine na deželi kmalu navadile, hitreje pošiljati po svoje bolnike. Da je včasih oskrbništvu samemu — z ozirom na sedanje zakonske določbe — na temu ležeče, da se oskrbovec kolikor mogoče dolgo pridrži v hiralnici, o tem se je navedel v finančnem odseku prav drastičen slučaj. V Ljubljansko hiralnico je prišla osoba, ki je imela nekoliko denarja
prihranjenega ter je živela tam s početka ob svojih troskih. Ko je bil pa ta denar porabljen, šlo je oskrbovanje ob troskih občine,' seveda v prvi vrsti ob troskih mestne občine Ljubljanske. Mestna občina Ljubljanska naznanila je dotični domovinski občini ta slučaj ter je zahtevala, naj vzame oskrbovanko iz hiralnice in domovinska občina je res poslala k hiralničnemu oskrbništvu — in sicer dvakrat brezuspešno — svojega odposlanca z zahtevo, naj jej izroči oskrbovanko. Toda tej se je tako dopadalo v hiralnici, da ni hotela iti iz nje in vodstvu je bilo toliko ležeče na tem, da ne pride ob oskrbovalni dohodek, daje ni hotelo izročiti. Vidite, gospoda moja, tako se ravna pri privatnih hiralnicah in bati se je, ako se zakon ne spremeni, da bodo naraščali čedalje večji troski, za katerih pokritje bode dotičnim občinam težko skrbeti. Jaz bodem torej v interesu občin, katere si ustanovijo oskrbovalnice, stavil resolucijo, katero, prosim, naj visoki deželni zbor blagovoli sprejeti in katera se glasi:
Visoki deželni zbor naj sklene:
«Visoka c. kr. deželna vlada se naprosi, delovati pri visokem c. kr. ministerstvu notranjih zadev na to, da pri predstoječih posvetovanjih o spremembi domovinskega zakona z dne 3. decembra 1863 (drž. zak. št. 105) predloži državnemu zboru tako spremembo §§ 29. in 30., da bodo občine, v katerih se nahajajo dobrodelni zavodi po mogočnosti obvarovane predplačil za bolniško in hiralnično oskrbljevanje tujih Občinarjev.»
Deželni glavar:
Prosim gospode, ki podpirajo predlog gospoda poslanca Hribarja, naj blago vole ustati.
(Se podpira. — Wird unterstützt.)
Želi še kdo besede ?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Gospod poročevalec?
Berichterstatter Erretten? Karan Schweget:
Ich bin nicht in der Sage, im Namen des Finanzausschusses der vorgebrachten Resolution gegenüber (Stellung zu nehmen, es sei mir aber gestattet, meine persönliche Anschauung kurz zu markiren.
Auch ich glaube, dass es dringend nothwendig sei, in dem Heimatsgesetze derartige Aenderungen vorzunehmen, wodurch die Gemeinden von jedem Schaden, der ihnen aus derartigen Vorschüssen erwächst, befreit werden. Die jetzigen Normen haben sich als unzulänglich erwiesen, um die Gemeinden vor diesem Schaden zu bewahren, es ist also eine Maßregel zu suchen, durch welche diese Beschädigung hintanzuhalten wäre. Ob das auf diese Weise, wie es der Herr Antragsteller vorgeschlagen hat, dass nämlich die Gemeinden verpflichtet werden sollten, nur durch drei Monate Vorschüsse zu leisten, oder in anderer Weise zu erreichen sein wird, will ich dahingestellt sein lassen — gegen das Princip aber, dass eine derartige Resolution angenommen werde, mochte ich mich nicht aussprechen; ich werde vielmehr dafür stimmen, nur würde ich mir bezüglich der Berichterstattung,
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung am 31. Mär? 1892.
221
die darüber von der Landesregierung ans Ministerium geleitet werden wird, zu bemerken erlauben, dass ich glaube, die Resolution des Herrn Antragstellers könnte nach ihrem Wortlaute so missverstanden werden, als ob jeder Vorschuss von Seite der Gemeinden zu entfallen hätte (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Po mogočnosti!») Also, der Herr Antragsteller erklärt selbst, dass diese Vorschüsse nur so viel als möglich beseitigt werden sollen. Ich glaube, dass die Resolution hauptsächlich zu betonen hätte, die Frage der Rückzahlungen sei vollständig in befriedigender Weise zu regeln und in diesem Sinne werde ich für meine Person für die Resolution stimmen.
Deželni glavar :
Bodemo torej glasovali in prosim gospode, kateri pritrde predlogu finančnega odseka, naj blagovole ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Sedaj se bode še glasovalo o predlogu gospoda poslanca Hribarja, in prosim gospode, ki pritrde temu predlogu, naj blagovole ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Prestopimo k daljni točki, to je:
10.	Ustno poročilo finančnega odseka O prošnji bivšega učitelja in organista Jožefa Kravsa za zvišanje miloščine.
10. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition des gewesenen Lehrers und Organisten Josef Kravs um Erhöhung seiner Gnadengabe.
Poročevalec Višnikar:
Visoki zbor! Bivši učitelj in organist Jožef Kravs prosi, da bi se mu miloščina letnih 60 gld. povišala na 120 gld. Učitelj Jožef Kravs je rojen leta 1810. in je torej sedaj v 82. letu. Služil je kot učitelj na dekliški šoli v Novem Mestu, in sicer 38 let, do leta 1868., potem pa 21 let kot organist, in sicer kakor je razvidno iz spričeval, jako pohvalno. Ko je 1. 1868. moral odložiti učiteljsko službo zaradi bolezni na očeh, učitelji še niso imeli pravico do pokojnine in šel je v pokoj brez penzije. Pozneje je opravljal 21 let službo organista, namreč do Teta 1889., leta 1876. pa se mu je dovolila miloščina 60 gld. On prosi, da se mu ista zviša na 120 gld., ker nima nobenega premoženja. Je-dino podporo je dobival od svojega sina dr. Adalberta Kravsa, kateri pa je bil, kakor je znano, kot okrajni sodnik v »Škofji Loki ubit.
Finančni odsek je prišel do sklepa, da predlaga:
Visoki deželni zbor naj sklene:
«Bivšemu učitelju in organistu Jožefu Kravsu v Novem Mestu se dovoljuje, da se njegova miloščina 60 gld. zviša na 120 gld. na leto na račun učiteljskega pokojninskega zaklada. f>
Deželni glavar:
Želi kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. -— Niemand meldet sich.)
Če ne, prosim gospode, ki pritrde temu predlogu, naj blagovole obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Prestopimo k daljni točki, to je:
11.	Ustuo poročilo finančnega odseka o prošnji okrožnega zdravnika dr. Antona Arkota za spregled prekoračene normalne starosti.
11.	Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition des Dr. Anton Arko um Nachsicht des überschrittenen Norütalalters.
Poročevalec Višnikar:
Poročati mi je dalje o prošnji okrožnega zdravnika dr. Antona Arkota. Dr. Arko je bil imenovan okrožnim zdravnikom 26. decembra 1. 1889., in sicer za Škofjeloško zdravstveno okrožje, toda s pridržkom, da mu visoki deželni zbor pregleda že takrat prekoračeno normalno starost. Prositelj je bil tri leta sekundärst na tukajšni deželni bolnici in pozneje 13 let kot ranocelnik in tri leta kot okrožni zdravnik v Škofji Loki, tako da je faktično ves čas v deželni službi. Dokazal je sposobnost, ki se zahteva od okrožnih zdravnikov in ker se drug prosilec ni oglasil, podelila se je njemu služba.
V imenu finančnega odseka nasvetujem:
Visoki deželni zbor naj sklene:
«Z dekretom 16. decembra 1889, št. 9572, stalnim okrožnim zdravnikom za Škofjeloško zdravstveno okrožje imenovanemu dr. Antonu Arko se pregleda prekoračena normalna starost.»
Deželni glavar:
Zeli kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.)
Če ne, prosim gospode, ki pritrde temu predlogu, naj blagovole obsedeti.
(Obvelja. — Angenommen.)
Prestopimo k daljni točki, to je:
12.	Ustno poročilo finančnega odseka glede deželne podpore za morske toplice v Gradu.
222
X. seja. dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung am 31. Mär? 1892.
12. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses, betreffend die Unterstützung des Seehospizes in Grado aus Landesmitteln.
Berichterstatter Erretten; Baron Schwegcl:
Die hohe Landesregierung hat den Landesausschuss auf das Seehospiz zu Grado, welches vor wenigen Jahren errichtet worden ist und seit dessen Bestände bezüglich der Heilung der dort behandelten scrophulösen Kinder außerordentlich günstige Resultate aufzuweisen hat, aufmerksam gemacht und demselben nahegelegt, sich vom Lande aus an diesem Seehospiz in der Weise zu betheiligen, dass ein oder mehrere Stiftplätze für Kinder geschaffen und durch Bezahlung eines Pauschalbetrages von jährlich 200 fl. per Kopf Stellen ereilt werden, welche für derartige vom Landesausschusse zu entsendende Kinder bestimmt sein sollen. Die Frage der Benützung des Seehospizes in Grado ist vom Sanitätsrathe in Laibach eingehend geprüft worden und der Sanitätsrath hat sich einstimmig dahin ausgesprochen, dass Geldmittel in einem solchen Betrage vom hohen Landtage zu erwirken wären, welcher für mindestens 20 Stiftsplätze ausreichen würde. Dies könnte in der Weise geschehen, dass der Anstalt für jedes Kind zur Bestreitung der Kosten der Verpflegung und Behandlung während einer öOtägigen Cur ein Pauschalbetrag von 50 fl. oder zu diesem Zwecke ein Capitalsbetrag von 200 fl. für jeden stiftmäßig gesicherten Platz gezahlt werde. Wenn wir die Bezahlung von 50 fl. zur Grundlage nehmen, so würde dies allerdings sofort eine größere Ausgabe verursachen. Der Landesausschuss, welcher den Beschluss des Landessanitätsrathes an den hohen Landtag geleitet hat, hat sich dem Finanzausschüsse gegenüber dahin ausgesprochen, dass es sich empfehlen würde, vorläufig für das laufende Jahr den Betrag von 100 fl. aus Landesmitteln zu bewilligen, welcher dazu dienen soll, versuchsweise zwei Kinder nach Grado zu entsenden und auf Grundlage der gewonnenen Erfahrungen und der Bedürfnisse, die sich dabei Herausstellen würden, weitere Antrüge vorzubereiten und in dem nächsten Sessionsabschnitte vorzulegen. Unter voller Würdigung des Nutzens, welchen das Sechospiz in Grado für die Behandlung kranker Kinder gewährt und, indem anerkannt wird, dass es wünschenswert sei, sich an dem Seehospize in Grado durch eine Unterstützung seitens des Landes in ausgiebiger Weise, soweit es die Mittel erlauben, zu betheiligen, hat sich doch der Finanzausschuss für das laufende Jahr zu keiner höheren Unterstützung, als der vom Landesausschusse in Aussicht genommenen zu entschließen vermocht, und ich bin demnach vom Finanzausschüsse beauftragt, folgenden Antrag zu stellen:
Der hohe Landtag wolle beschließen:
«Dem Landesausschusse wird aus den Mitteln des Landesfondes für das Jahr 1892 ein Credit von 100 fl. für die Unterbringung armer kranker Kinder im Seehospiz ,Erzherzogin Stefanie' in Grado bewilliget. -
Deželni glavar:
Zeli kdo besede ?
Gospod poslanec dr. Tavčar se je oglasil k besedi.
Poslanec dr. Tavčar:
Visoka zbornica! Ne bodem govoril proti predlogu finančnega odseka, ampak usojal si bodem staviti kratko resolucijo. K tej resoluciji dala mi je povod neka prošnja ljubljanskega uradnika, v kateri se naglaša, da je cesaričina Štefanija napravila nekoliko ustanov za škrofulozne otroke v morskih toplicah v Gradežu in da se mesta oddajejo za Gradec, Dunaj in druga mesta, da pa Ljubljana še ni dobila tacega mesta. Nisem in-formovan in le ustrezam dotični prošnji, katera je danes prišla do mene.
Resolucija se glasi:
Visoki deželni zbor naj sklene:
«Deželnemu odboru se naroča, da bi — če mogoče — tudi za Ljubljano izposloval kako mesto ustanove, kojo je za škrofulozne otroke napravila Njena visokost cesaričinja Štefanija.»
Deželni glavar:
Prosim gospode, ki podpirajo predlog gospoda poslanca dr. Tavčarja, naj blagovole ustati.
(Se podpira. — Wird unterstützt.)
Želi še kdo besede?
(Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Gospod poročevalec ?
Berichterstatter Erretten; Baron Schwcgel:
Nein.
Deželni glavar:
Ako ne, prestopimo na glasovanje, in prosim gospode, ki pritrdijo predlogu finančnega odseka, naj blagovole ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Prestopimo k 13. točki, to je:
13. Ustno poročilo finančnega odseka o prošnji c. kr. kmetijske družbe kranjske v Ljubljani za podporo v povzdigo reje govedi.
13. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses über die Petition der k. k. krainischen Landwirtschaftsgesellschaft in Laibach um Subvention zum Zwecke der Hebung der Rindviehzucht.
Poročevalec Kersnik:
Visoki zbor! Glavni odbor kmetijske družbe se je obrnil 1. 1890. v očigled pričakovani večji potrebi plemenih bikov zarad novega deželnega zakona, zadevajočega povzdigo živinoreje, — do visoke zbornice, da mu slavnoista z deželno podporo omogoči ustanoviti pepfnjeno, katere naloga bi bila vzrejati in vzgajati plemene bike in jih oddajati posameznim občinam po primemo nizki ceni, in sicer zlasti od onih pasem, kojih
X. seja dne Sl. marcija 1892. — X. Sitzung am 31. Mär) 1892.
223
visoka cena zabranuje njih iinportovanje. Visoki deželni zbor ni ugodil družbeni prošnji, pač pa je dovolil za leto 1891. 4000 gld. podpore za živinorejo z določbo, da deželni odbor dogovorno s kmetijsko družbo povabi to podporo za nakup in razdelitev bikov plemenjakov.
Letos je prišel glavni odbor kmetijske družbe z jednako prošnjo do visokega zbora, ob jednem pa opozarja na nekatere nedostatke, ki so se pokazali lansko leto pri razdelitvi bikov, in pravi, da bi se ti nedostatki odpravili na ta način, da se prepuste kmetijski družbi sami določila glede nakupovanja in oddajanja bikov plemenjakov. Uzroki, katere navaja glavni odbor, so večinoma tehničnega značaja: prvič težava pri razdelitvi, potem pa je najbolj tehtni uzrok, na kateri se opozarja, da je ravno glede bikov, kateri so bili kupiern od deželnega odbora, nadzorovanje jako težavno, ker se pri tem ne ravna po določilih poljedelskega ministerstva, po katerih pa ima postopati kmetijska družba. Finančni odsek se je temeljito pečal z vsemi temi pomisleki, pa naposled z večino glasov prišel do sklepa, da v očigled silni in veliki potrebi glede plemenskih bikov priporoča, naj visoki deželni zbor sicer dovoli zopet ono svoto, kakor lansko leto, namreč 4000 gld., da naj se pa ne ozira na pomisleke, katere je navedla letos kmetijska družba glede oddajanja, temveč, da ostane pri sklepih lanskega leta, namreč, da ima deželni odbor oddajati bike plemenjake dogovorno s kmetijsko družbo.
Predlog se torej glasi:
Visoki deželni zbor naj sklene:
«V prospeh kmetijstva dovoli se za 1. 1892. iz deželnega zaklada podpora 4000 gld. vzlasti za nakup bikov plemenjakov, katere je oddajati dogovorno z glavnim odborom c. kr. kmetijske družbe občinam po primerno znižani ceni.»
Deželni glavar:
Zeli kdo besede ?
Gospod poslanec Murnik ima besedo.
Poslanec ces. svetnik Murnik:
Visoki zbor! Čutim se dolžnega nekoliko utemeljiti prošnjo c. kr. kmetijske družbe, katera prosi, naj bi se nekako predrugačilo oddajanje bikov plemenjakov in to zaradi tega, ker se je glavni odbor prepričal, da se to vendar le ne more tako zvrševati, kakor se sploh želi in da bi bilo bolje, ako bi se delitev bikov jed-nakomerno vršila. Visoki deželni zbor je lanskega leta sklenil, da naj se biki plemenjaki oddajajo dogovorno z glavnim odborom c. kr. kmetijske družbe občinam po primerno znižani ceni. Sklep, kakor se tukaj glasi, je jako lep, ako bi se le mogel tako zvršiti. Ali skušnja zadnjega leta pa kaže, da se stvar ni mogla tako zvršiti, kakor je tukaj bilo skleneno. Dobro bi pa bilo, ko bi bilo vender-le vse v jedni in isti roki zaradi tega posebno, ker namera zakona z dne 11. avgusta 1. 1890. in gotovo tudi namera visokega deželnega zbora ni la,
da se biki samo oddajejo in da se potem težko kdo še zmeni zanje. Ako se ravna tako s to podporo, kakor se je lani ravnalo, zgodi se lahko, da oni, ki je dobil bika, ga zopet proda in se potem ne ve, da je prodan, zakaj komisije, o katerih govori prej citirani deželni zakon, nimajo namena in naloge, nadzorovati, ali se biki tako vzdržujejo, kakor zakon zahteva in kakor se more sploh zahtevati, dase porabi podpora v istini za to, v kar je bila namenjena. To je vodilo glavni odbor c. kr. kmetijske družbe, v kateri sedi pet častitih gospodov deželnih poslancev, da se je posebno na poudarjanje nekaterih deželnih poslancev prošnja ravno tako sestavila, kakor je naznanil častiti gospod poročevalec. Meni je le na tem ležeče, da se podpora tako porabi, kakor jo gre porabiti. Tukaj se ne sme iti za nobeno drugo stvar, nego da se podpora v istini porabi v povzdigo govedoreje. Da se pa to more zgoditi, bi se moral način oddajanja bikov plemenjakov nekoliko predrugačiti. Kmetijska družba je poljedelskemu ministerstvu predložila pogoje, po katerih naj bi se iz njene podpore nakupleni biki oddajali, in ministerstvo jim je pritrdilo. Ker morda častitim gospodom poslancem, vsaj vsem niso znani ti pogoji in ker je važno, da se jih pozna, prosim prečastitega gospoda deželnega glavarja za dovoljenje, da smem prečkati dotične pogoje iz zaveznega pisma, katero mora vsak podpisati, kdor dobi bika, in od katerega dobi tudi prepis, da ve, kaj je podpisal. Ti pogoji se glase:	(bere: — liest:)
«Zavezno pismo.
Podpisanec
sem prejel danes od c. kr. kmetijske družbe kranjske
bika.........plemena za polovico kupne cene, in sicer
proti temu, da se pravomočno zavežem s pričujočim pismom, držati se nastopnih pogojev:
1.	) Bika rediti dve leti za pleme ter žnjim ravnati po propisih umne živinoreje.
2.	) Pred pretekom dveletne dobe bika nikomur ne oddati, ne prodati brez dovoljenja c. kr. kmetijske družbe kranjske. Ako zgubim sposobnost, svoje premoženje oskrbovati, oziroma ako se mi celo premoženje ali le njega deli eksekutivno prodadö, pripoznam družbi pravico z bikom tako razpolagati za časa te dveletne dobe, da bik ostane kot plemenjak v deželi.
3.	) Ako sem primoran prodati ali oddati bika pred pretekom dveletne dobe iz kateregakol uzroka, in sicer z dovoljenjem družbe, povrniti ji za vsak mesec, ki manjka do dveh let, po 5 gld. Izrecno pripoznam tudi veljavo tega pogoja v slučaji, če je bik postal nesposoben za pleme zaradi p rešilne porabe, če je postal prehud zarad brezumnega ravnanja ali če je postal predebel, težak ali len, ker se mu ni dalo dovolj pregiba na prostem.
4.	) Ako prodam bika iz kateregakol uzroka pred pretekom dveletne dobe, in sicer brez dovoljenja družbe, doplačati družbi ono vsoto, kolikor je bik družbo več stal nego sem jaz zanj dal.
5.	) Ako mi pogine bik, zavežem se to precej družbi naznaniti ter ima v tem slučaji točka 3. tega
2 24
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung am 31. Mär; 1892.
pisma veljavo, ako sem bil kriv pogina bikovega in če sem zamudil pravočasno poiskati prave živinozdrav-niške pomoči.»
Te pogoje je glavni odbor c. kr. kmetijske družbe naznanil tudi slavnemu deželnemu odboru, in ta je priznal, da je pravilno, da' se tako ravna, ter sklenil, da bode tudi za polovico nakupne cene oddajal bike. Ali od zaveznega pisma pri oddaji bikov, nakuplcnih iz deželne podpore, ni govora, temveč zapiše se le nek zapisnik, da je ta ali oni bika prejel, da bi se mu pa stvar natanko razložila, ali da bi posebno zavezno pismo moral podpisati, o tem ni govora. Jaz govorim le o tem, kar je bilo.
Dalje je pa tudi treba, da tisti, ki te bike oddaja, ve, kje da so, in da jih ima v pregledu. To je le takrat in najbolje mogoče, ako je vse v jedni in isti roki. Le tedaj je mogoče paziti, ali se dotični posestnik bika ravna po zaveznem pismu ali ne, deželnemu odboru pa to nadzorovanje po mojem mnenji ni lahko zvrševati, kajti kdo bode to zvrševal? To vprašanje je za me nekaka zagonetka. 8 tem seveda nikakor nočem nobenega dolžiti in nimam v mislih ne te, ne one osobe, temveč meni gre, kakor sem rekel, le za stvar samo.
Z ozirom na vse to prosim, da visoki deželni zbor, ako najde, da so moji nazori pravi, pritrdi sledečemu predlogu:
Visoki deželni zbor naj sklene:
«I. Dovoljuje se za nakup bikov plemenjakov c. kr. kmetijski družbi kranjski 4000 gld. iz deželnega zaklada, katere ima oddati dogovorno z deželnim odborom pod istimi pogoji, kateri so od c. kr. poljedelskega ministerstva potrjeni za bike, nakuplene iz državne podpore.»
Ako bi pa častiti gospodje poslanci mislili, da ta predlog ne ugaja stvari, kakor si jo oni mislijo, prosil bi pa, da se vsaj nasvet častitega gospoda poročevalca nekoliko predrugači.
Po mojem mnenji naj bi se drugi oddelek odse-kovega predloga glasil takole:
<katere je oddajati pod onimi pogoji, kateri so od c. kr. poljedelskega ministerstva potrjeni za bike, nakuplene iz državne podpore.»
Izostale bi tu besede: «dogovorno z glavnim odborom c. kr. kmetijske družbe.»
Ako visoki deželni zbor pritrdi temu predlogu, potem bi deželni odbor sam imel vso stvar v roki, in bi bil tudi sam odgovoren, med tem ko bi bila po nasvetu častitega gospoda poročevalca oba faktorja, deželni odbor in glavni odbor c. kr. kmetijske družbe jednako odgovorna. Ako se bode deželni odbor potem obrnil do kmetijske družbe, mu bode ta vselej rada in in naglo odgovorila in izrekla svoje mnenje, na vsak način pa bi prosil, da se besede: «deželni odbor dogovorno z glavnim odborom c. kr. kmetijske družbe,» izpuste.
Druzcga nimam ničesar dostaviti, ker menim, da se vsa stvar bolj ali manj sama zagovarja.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Murnik je stavil dva spreminjalna predloga. Prosim gospode, ki podpirajo prvi predlog, naj blagovole obsedeti.
(Sc podpira. — Wird unterstützt.)
Predlog je zadostno podprt.
Prosim še gospode, ki podpirajo drugi predlog, naj blagovole listati.
(Se podpira. — Wird unterstützt.)
Oba predloga sta zadostno podprta in sta torej v debati.
Abgeordneter Erretten.; Baron Kchivegel:
Als in der Sitzung vom 22. November 1890 dieser Gegenstand zum letztenMale im hohen Landtage zur Verhandlung kam und der gleiche Antrag zur Annahme gelangte, welcher vom Herrn Berichterstatter jetzt in Vorschlag gebracht worden ist, erhob sich gegen den Antrag und dessen Annahme keinerlei Einwendung. Heute wird gegenüber dem Finanzausschüsse, welcher beantragt, in der gleichen Weise diese Angelegenheit zu regeln wie vor 2 Jahren, ein Gegenantrag gestellt, dahingehend, dass beschlossen werden möge, der Betrag von 4000 fl. sei der Landwirtschaftsgesellschaft auszuzahlen, welche das Geld zu denselben Zwecken, für welche der Landesausschuss bisher es verwendete, nämlich zum Ankauf von Zuchtstieren, zu benützen hätte. Worin liegt nun der Unterschied zwischen dem Beschlusse vor 2 Jahren und den Anträgen, die im Widerspruche mit dem Antrage des Finanzausschusses jetzt gestellt werden? Der Unterschied liegt darin, dass nach dem Beschlusse vor 2 Jahren und nach dem gegenwärtigen Antrage des Finanzausschusses diese Angelegenheit durch den Landesausschuss im Einvernehmen mit der Landwirtschaftsgesellschaft zu besorgen wäre, während nach dem Antrage des Herrn Vorredners diese Angelegenheit in Zukunft ausschließlich durch die Landwirtschaftsgesellschaft besorgt werden soll. Es ist darauf hingewiesen worden, dass sich in der Verwendung des Betrages von 4000 fl. durch den Landesausschuss Uebelstände herausgestellt haben, die aber im Detail nicht näher bezeichnet wurden, mit Ausnahme eines einzigen, nämlich des Umstandes, dass gesagt wurde, der Landesausschuss habe die nothwendigen Bestätigungen über den Empfang und die Verpflichtungen seitens derjenigen, welche die Zuchtstiere übernahmen, nicht in derselben Form gefordert, wie die Landwirtschaftsgesellschaft im Aufträge der Regierung ähnliche Erklärungen zu fordern verpflichtet ist. Andere bestimmte Uebelstände sind hier, wie gesagt, nicht zur Sprache gebracht worden; ich erlaube mir aber darauf hinzuweisen, dass dieser Gegenstand int Finanzausschüsse eingehend besprochen worden ist und dass wir dort von Seite des Vertreters des Landesausschusses die Erklärung gehört haben, es habe sich kein nennenswerter Uebelstand bei Durchführung dieser Maßregel ergeben. Diese Erklärung hat der in der Sitzung anwesende Herr Landeshauptmann abgegeben (Poslanec dr. Tavčar — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Ah so!»), und ich betrachte diese Erklärung als vollkommen ausreichend zur Beurtheilung der Frage, weil derselben keine andere Anschauung entgegentrat, als die Darlegungen
225
X. seja dne 31. marcija 1892.
des Herrn Präsidenten der Landwirtschaftgesellschaft. (Poslanec dr. Tavčar — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Ist ja auch competent!»). Ich möchte dies besonders betonen, weil nach meiner Ansicht eine gewisse Unzukömmlichkeit darin gelegen ist, dass der Vertreter einer Gesellschaft, welche mit einer Petition an den hohen Landtag sich wendet und der zugleich Mitglied des Landesausschusses ist, es für angezeigt erachtete, an der Berathung und Beschlussfassung über einen solchen Gegenstand theilzunehmen. Nach meiner Auffassung ist dies nicht ganz correct, und ich glaube, dass, wenn eine derartige Petition eingebracht wird, in einem solchen Falle dieser Vertreter der Gesellschaft taktvoller handeln würde, wenn er an der Berathung und Beschlussfassung über diesen Gegenstand sich nicht betheiligen würde, wobei ich aber durchaus nicht beabsichtige, ihm irgend einen persönlichen Vorwurf in der Sache selbst zu machen; nur bezüglich der Form erscheint es mir rathsam, dass diese beobachtet werden sollte. Was aber die Sache weiter anlangt, so scheint mir der Antrag, der gestellt wurde, geeignet, ein gewisses Misstrauen gegen den Landesausschuss, dessen Mitglied der Antragsteller selbst ist, auszusprechen, und dazu liegt kein Anlass vor, mir wenigstens ist kein solcher bekannt. Ebenso wie gegen den Landesausschuss ein Misstrauen nicht ausgesprochen werden kann, liegt auch für die Landwirtschaftsgesellschaft kein Grund vor, gegen die Verwendung der Subvention in der bisherigen Art Einwendungen zu erheben. Eine solche Einwendung erblicke ich aber in dem Eventualantrage nach der Richtung, dass durch diesen Eventualantrag bezweckt wird, diejenige Bestimmung zu elimi-niren, welche dem Landesausschusse die Verpflichtung auferlegt, im Einvernehmen mit der Landwirtschaftsgesellschaft vorzugehen. Ich glaube, die Landwirtschaftsgesellschaft wird in keinem Momente — und deren Präsident hat es ausdrücklich erklärt — anstehen, in dieser Angelegenheit ebenso wie bisher mitzuwirken, so oft der Landesausschuss es verlangen wird. Als wir in der letzten Session den Beschluss fassten, dass der Landesausschuss auch seinerseits mit einer-derartigen Vertheilung von Zuchtstieren vorzugehen hätte, wie die Landeswirtschaftsgesellschaft mit jenen des Staates, schwebte uns die Nothwendigkeit eines Einverständnisses mit der Landwirtschaftsgesellschaft zum Zwecke eines gleichmäßigen Vorgehens deshalb vor Augen, um alle Landestheile entsprechend zu berücksichtigen. Ich würd? also glauben, dass cs nidjt rathsam wäre, diese Bestimmung zu eliminiren und dass der gestellte Eventualantrag dem Zwecke, den wir erreichen wollen, nicht entspricht. Aber, meine Herren, auch eine andere Seite der Frage ist, glaube ich, tut Auge zu behalten, eine Frage, die wichtiger ist, als alle anderen Argumente, die ich bis jetzt anzuführen mir erlaubt habe, nämlich die Stellung, welche der Landes-ausschuss in dieser Frage einnimmt uitd die Frage, ob es angezeigt und wünschenswert sei, ben Landesausschuss der Functionen zu entkleiden, mit welchen wir ihn im Interesse des Landes betraut haben. Um was handelt es sich denn? Der Landesausschuss hat die Pflicht, den Gemeinden, die ja unter teilter Leitung stehen, Zuchtstiere zukommen zu lassen, und wer ist nun besser in der Lage den Verkehr mit den Gemeinden in zweckmäßiger Weise zu vermitteln, als der Landesausschuss? Die Gemeinden sind ja seine Organe, utid ich glaube, es wäre eine unzweckmäßige Einrichtung, wenn die leitende Behörde der Gemeinden sich
- X. Sitzung am 31. Mars 1892.
einer Thätigkeit entschlagen würde, die eminent in ihren Wirkungskreis fällt. Der Landesausschuss hat die Gesuche der Gemeinden entgegenzunehmen, er ist in der Lage, die Bedürfnisse der Gemeinden richtig zu beurtheilen und in diesem Falle, glaube ich, würden wir einen Fehlgriff thun, wenn wir ihn dieser seiner Pflicht entbinden und diese Aufgabe einer Gesellschaft übertragen würden. Wir würden aber auch nicht int Interesse der Stellung des Landesausschusses handeln. Abgesehen von dem Misstrauen, welches wir ihm bill'd) die Annahme des Antrages des unmittelbaren Herrn Vorredners ertheilen würden, würden wir dessen Einfluss und Autorität auch in der Richtung schädigen, dass den Gemeinden, welche vom Landesausschusse mit Zuchtstieren betheilt werden, auf solche Weise die Kenntnis bald abhanden käme, aus welcher Quelle diese Unterstützung stammt (poslanec dr. Tavčar — Abgeordneter Dr. Tavčar: «So dumm ist unser Bauer nicht!»), die Gemeinden hätten bald nidjt mehr das richtige Verständnis, ob sic der Landesausschuss, beziehungsweise das Land unterstützt oder die Landwirtschaftsgesellschaft. Es ist nick)t zu vermeiden, dass die Unterstützungen, welche die Regierung gewährt und durch die Laudwirtschaftsgesellschaft vertheilen lässt, mit den Unterstützungen des Landes vermengt werden und dass die höhere Stellung, welche der Staat einnimmt, den Wert unserer Mitwirkung vielleicht wesentlich herabsetzen könnte.
Aus diesem Grunde, und weil ich glaube, dass wir nicht nur keinen Anlass haben, dem Landesausschusse wegen seiner Thätigkeit in dieser Angelegenheit ein Misstrauensvotum zu ertheilen, und weil wir es als unsere Pflicht ansehen müssen, die Autorität des Laudesausschusses, der unser Vertreter ist, zu heben und zu stärken, empfiehlt es sich unbedingt, den Beschluss festzuhalten, sowie er vor zwei Jahren gefasst wurde und wie er jetzt durch den Finanzausschuss empfohlen wird.
Bezüglich des einzigen dnrck)nus ernsten Eiuwaudes, der gegen die Action des Lnndesausschusses erhoben wurde, dass er nämlich von Seite derjenigen, welck)e Zud)tstiere erhalten, nicht die nothwendigen Erklärungen verlangt, möchte ick) mir die Bemerkung erlauben, dass wir die zuversichtliche Erwartung hegen, der Landesausschuss werde, wenn er fick) in dieser Hinsicht irgend eine Unterlassung hat zuschulden kommen lassen, diese Umzukömmlichkeit sofort abstellen und namens des Landes geradeso Erklärungen verlangen, wie die Laudwirtschaftsgesellschaft namens der Staatsregierung es thut. Das zweite Bedenken, welches angedeutet, aber nidjt präcisirt wurde, bezieht sick) aus die auszuübende Aufsick)t. In dieser Beziehung glaube ich, dass der Vorwurf nicht gerechtfertigt ist. Ich bin übrigens über die praktischen Wirkungen unseres früheren Beschlusses und von den durch den Landesausschuss getroffenen Verfügungen nicht genügend informirt und kann also über die Thatsachen, die vorgefallen sein sollen, niä)t sprechen, glaube aber, dass niemand besser informirt und leichter in der Lage ist, die Zutheilungen, die den Gemeinden gemacht werden, in Evidenz zu erhalten, als der Landesausschuss selbst, dem diese Gemeinden — ich wiederhole es — unterstehen. Und wenn es fick) darum handelt, dass diese Zuchtstiere öfter besichtigt werden müssen, dass man sich überzeugen muss, ob die Gemeinden ihren Verpflichtungen nachkommen, dann wird dieser Moment eintreten, auf den ich
226
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung am 31. Mär; 1892.
früher hingewiesen habe, wo vielleicht die Unterstützung der Landwirtschaftsgesellschaft in Anspruch zu nehmen sein und dem Landesausschusse gewiss auch nicht fehlen wird. Wenn die Landwirtschaftsgesellschaft durch ihre Commissionen dieses Aufsichtsrecht für den Staat ausüben wird, dann wird sie, darüber hege ich keinen Zweifel, jeden Tag bereit sein, auch dem Lande dieselben Dienste zu erweisen, wie dem Staate. Dieses Bedenken wegen der Aufsicht ist also nicht gerechtfertigt.
Aus allen diesen Gründen möchte ich den Schluss ziehen, dass die Anträge des Finanzausschusses vollständig gerechtfertigt und begründet sind durch die Darlegungen, die wir über diesen Gegenstand int Finanzausschüsse gehört haben; es liegt nicht der geringste Grund vor, aus diesem Anlasse gegenüber der Aetivn des Landesausschusses ein Misstrauen auszusprechen, weshalb ich mit Beruhigung für den Antrag des Finanzausschusses stimmen werde.
Deželni glavar:
Vidim, da gre tu za neko pomoto, kajti to ni res, da je deželni odbor oddajal bike brezpogojno.
Iz poročila v marginalni št. 24., § 3, je razvidno, da je deželni odbor razglasil vsem občinam, kako se bodo oddajali biki in pod katerimi pogoji. Pogoji so ravno tisti, kakor veljajo glede bikov, ki sc nakupijo iz podpore poljedelskega ministerstva. Ne vidim torej povoda, da se predbaciva deželnemu odboru, da ni dal podpisati reverza. Kdor se hoče prepričati, vidi lahko v registraturi deželnega odbora, da so tisti, katerim so bili biki oddani, podpisali ravno take pogoje, kakor veljajo za bike, nakuplene iz državne subvencije.
K besedi se je oglasil gospod poslanec Pakiž.
Poslanec Pakiž:
Visoka zbornica! Prepričan sem, da je vsem častitim gospodom poslancem znano, da je glavni vir dohodkov pri kmetijstvu v naši deželi ravno živinoreja.
Ne čudim se sicer temu, da se je slavni finančni odsek izrekel za podporo v povzdigo živinoreje le v jcdnakem znesku, kakor lansko leto, kajti res je, da od vseh strani sc prosi za podpore in res je, da jih tudi jako veliko davoljujemo. Jaz sam sem bil večinoma tudi zato, da so se dovoljevale zlasti takrat, če je šlo za kako podporo v prid in povzdigo kmetijstva, ker vem, da je treba izdatne pomoči, če hočemo doseči, da se kmetijstvo v naši deželi v resnici povzdigne.
Zakon o povzdigi reje goveje živine, kateri je že toliko časa veljaven, jc v obče koristen, ali žalibog je zvrševanje tega zakona jako težko, težko posebno onim občinam, katere nimajo na razpolaganje potrebnih denarnih sredstev. Ni moj namen, govoriti na dolgo in široko o teh stvareh, ker vem, da so znane vsem gospodom poslancem od prvega do zadnjega, dovoljeno pa mi bodi, da glede prošnje c. kr. kmetijske družbe izrečem neko pohlevno prošnjo. Prosim Vas, častita gospoda, ne imejmo pri vsaki stvari, katera s politiko v nikaki zvezi ni, političnih namenov (Odobravanje na levi. — Beifall links. Poslanec dr. Tavčar — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Politični biki!- -— Veselost. — Heiterkeit.) Jaz jih gotovo nimam, meni gotovo ni na srci
noben političen namen, pač mi j c na srci gospodarstveni napredek naše dežele, prospeh in povzdiga našega kmetijstva.
Poglavitni dohodek izvira našemu prebivalstvu iz živinoreje, zatorej pa jo tudi dolžnost nas vseli, podpirati in pospeševati kolikor mogoče to stroko kmetijstva ter skrbeti za njen razvoj. Zaradi tega sem prepričan, da bode visoki deželni zbor blagovolil pritrditi nasvetu, katerega bi si usojal staviti in kateri sega le nekoliko dalje nego predlog častitega gospoda poročevalca. Predlagam namreč, naj se podpora v povzdigo živinoreje, katero nasvetuje finančni odsek v znesku 4000 gld., poviša za 2000 gld. in dovoli torej 6000 gld. v ta namen.
Obžalujem, da je odsoten jeden ožjih mojih tovarišev, ki je bil tudi namenjen govoriti o- tej stvari, izrekam pa trdno nado, da bode visoka zbornica izvolila pritrditi mojemu nasvetu.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Pakiž nasvetuje, da se v povzdigo živinoreje dovoli podpora 6000 gld. mesto 4000 gld., kakor predlaga finančni odsek. Prosim častite gospode poslance, ki podpirajo ta predlog, naj blagovole listati.
(Se podpira. — Wird unterstützt.)
Predlog je zadostno podprt in pride torej v razgovor.
K besedi sc je oglasil gospod poslanec dr. Tavčar.
Poslanec dr. Tavčar:
Visoka zbornica! Z govorom neposrednega gospoda predgovornika sc nc bodem bavil; pač pa moram gospodu poslancu Pakižu zahvalo izreči, da meje mož napeljal na neko stezo, na kateri se poprej nisem nahajal. A ko vzamem v pretres govora častitih gospodov poslancev Murnika in njega ekscelencije barona Schwcgelna, potem se ni omenjalo ničesar, da bi šlo tu za kako politično stvar. Če pa je gospod poslanec Pakiž naglašal, da naj se politika tukaj pusti pri miru, zdi se mi, da je nekoliko preveč spregovoril in da jc nam nekaj povedal izza kulis, kar bi bil moral zamolčati. Tega pa mu učitelji njegovi niso zadosti zabičali v glavo! Tudi meni se sedaj vidi, da se z biki uganja neka politika. Kakor rečem, zahvaljujem se gospodu predgovorniku, da mi je to zadevo pojasnil in razobelodanil. Kar se tiče govora njega ekscelencije gospoda barona Schwcgelna, izrekam najprej tudi temu gospodu predgovorniku zahvalo, da nam je o stvari dal nekoliko več pojasnil nego častiti gospod poročevalec, čegar poročilo je bilo prav kratko. Tako kratko, da ni bilo iz njega ničesar poizvedeti o tisti dolgotrajni debati, katera se je baje vršila v finančnem odseku, kakor je povedal gospod baron Schwegel. Povedala nam je njega ekscelencija, da je bil Spiritus agens pri odsekovem sklepanji prečastiti gospod deželni glavar sam, ki je bil prišel v finančni odsek in da je na podlagi njegovih informacij finančni odsek prišel do sklepa, ki se je danes predložil visoki zbornici po častitem gospodu poročevalcu. Kaj je na-
X. seja dne 31. marci j a 1892. — X. Sitzung am 31. Mär) 1892.
227
potilo gospoda deželnega glavarja, da se je umešal v razprave finančnega odseka, mi sicer ni znano, nečem pa govoriti o tem, da bi se to njegovo postopanje morebiti dalo tolmačiti tako, da je gospod deželni glavar s tistimi biki hotel napraviti nekak «dispositionsfond » za se in za deželni odbor.'
Deželni glavar:
Prosim gospoda govornika, da ne govori na tak način. Deželni glavar ima po opravilnem redu pravico, udeležiti se vsake odsekove seje.
Poslanec dr. Tavčar:
Sem že končal ta kapitel. Sedaj preidem na neko drugo stvar, katero je omenila njega ekscelencija v svojem govoru, in o kateri ne morem molčati. Gospod vodja nemške stranke se je nasproti prvemu gospodu predgovorniku v tej debati postavil na jako čudno stališče. Govoril je o taktu in hotel je omenjenega govornika poučiti, kako bi bil imel postopati, da bi bil taktno postopal. To vse pa se je zgodilo na tak način, da je na me napravilo skorej vtis, kakor da bi bil govoril učitelj nasproti svojemu učencu. Jaz mislim, da dotične besede nikakor niso bile umestne, in bi, ako bi bile veljale meni, odločno protestoval proti takemu pouku. Sicer pa mislim in pričakujem, da bo dotični gospod poslanec njega ekscelencijo sam primerno zavrnil ter mu dokazal, da ima toliko dobre nature v sebi, da sam ve, kaj je taktno in da mu v tem oziru ni treba nobenega pouka. Moje mnenje je to, da sme vsak poslanec, če je prepričan, da je ta ali ona zadeva dobra in koristna, zastopati to zadevo v odseku in tukaj v zbornici. Kolikokrat se zgodi, da mi vlagamo prošnje ter se potem zanje interesujemo, če vemo, da so utemeljene. Da bi se pa dotičnemu poslancu smela očitati netaktnost, če je navžoč in se udeleži razprave in glasovanja, tega menda vender nihče ne bo trdil in torej menim, da pouk, katerega je dala njega ekscelencija' gospod baron Schwegel prečastitemu gospodu načelniku finančnega odseka, nikakor ni bil na pravem mestu.
Kar se tiče stvari same, dejal je gospod baron Schwegel, da je visoka zbornica že pred dvemi leti sklenila ravno tisto, kar se danes zopet nasvetuje in kar se bode, kakor je pričakovati glede na lepo soglasje med to (levo — links) in ono (desno -— rechts) stranko, danes tudi sklenilo. Ali bi bilo res nekonse-kventno, če danes sklenemo kaj druzega? Stvar je ta, ko smo sklepali pred dvemi leti o jednaki zadevi, nismo imeli še nobene izkušnje, danes pa sklepamo lahko drugače, ker imamo boljšo izkušnjo. Da je to res, sklicujem se lahko na kompetentno pričo. Javna tajnost je, da se je v kmetijski družbi dolgo razpravljalo glede nedostatkov, kateri so izvirali iz tistega pred dvema letoma storjenega sklepa. V tem oziru se lahko sklicujem na častitega gospoda poslanca Povšeta, ki je v kmetijski družbi zagovarjal tisto stališče, katero jaz danes zagovarjam, in ki je sam dal povod, da se je vložila na visoki deželni zbor ta vloga, proti kateri
bode danes glasoval. (Veselost v centru. — Heiterkeit im Centrum.) Mislim, da me prečastiti gospod tovariš Povše ne bode pustil na cedilu. (Poslanec Povše: — Abgeordneter Povse: «Ne bom!»)
Glede tistih nedostatkov izpregovoril bodem le nekoliko besed. Sklep visokega deželnega zbora, storjen pred dvema letoma, je bil nezvršljiv. Postopanje deželnega odbora v soglasji z glavnim odborom kmetijske družbe se ni dalo izpeljati in se tudi ni izpeljalo, kajti deželni odbor je ignoriral sklep visoke zbornice in velikokrat kmetijske družbe še uprašal ni za mnenje, temveč uprašal je k večjemu njenega tajnika in mislil, da je to že zadosti. Na drugi strani pa je preziral kmetijsko družbo s tem, da je svoje informacije zajemal pri gospodu Lasniku, ki je sicer tudi strokovnjak, pa vender ne ve toliko, kakor vsa kmetijska družba. Gospoda moja, mi vemo že iz drugih slučajev, da ima pri našem visokem deželnem odboru izrek, da naglost ni pridna, svojo polno veljavo. Ce mu sedaj daste v roke še te slavne bike (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Politične bike») utegne se pripetiti, da bode cela stvar zaspala in da bode deželni odbor na nje pozabil. (Veselost. — Heiterkeit.) Vsa.j se je nekaj tacega že zgodilo. Iz gotovega vira vem, da se je nek bik vozil v Radoljco, iz Radoljce zopet nazaj v Kranj itd. in danes se ne ve, kje da je. (Veselost. — Heiterkeit.)
Drugega bika so hoteli dati v Pogorje in pisali so nekemu kmetu, da naj pride v Kranj ponj. Bik je bil tam, ali kmeta ni bilo. Bik je bil hitrejši od pisma in je prišel prej v Ljubljano nego kmet v Kranj. Sedaj je bil visoki deželni odbor v veliki stiski, kajti od zraka žival ne živi, kmeta pa le ni bilo. Niso si mogli drugače pomagati, nego dali so bika — graščaku Urbančiču. (Živahna veselost. — Lebhafte Heiterkeit.) Kako pridejo graščaki do tega, da jim dežela bike kupuje, tega si ne morem tolmačiti. Dasiravno jako ljubim naše graščake, posebno sedaj, ko vidim, da so nemški zastopniki veleposestva postali bolj konservativni, in da so se s svojega liberalno - konservativnega stališča sprijaznili z našo levico, ali bikov jim pa vender ne bodemo kupovali. (Nemir na levi in smeh v centru in na galeriji. — Unruhe links und Gelächter in Centrum und auf der Gallerte.) Take in jednake zapreke so se godile in so se morale goditi. In sicer naravno, ker je uradovanje pri deželnem odboru tako, da se ne more od njega zahtevati, da bi v tako nujnih zadevah postopal tako, kakor lahko postopa kmetijska družba.
Na drugi strani se mi ne zdi umestno, da glede na splošne pritožbe, kako preobložen je naš deželni odbor z delom, mu sedaj hočemo nakladati še nov posel. Pa tudi zaradi tega je tak sklep gotovo neumesten , ker vemo, da deželni odbor za ta posel nima potrebnih strokovnjaških pojmov. Mislim, da bi kmetijska družba, ki je drugačno organizovano, tudi čisto drugače mogla izvesti sklep visokega deželnega zbora, nego naš počasni in neokretni deželni odbor. Dostavek, da naj deželni odbor soglasno postopa s kmetijsko družbo, nima praktične veljave. V tej zadevi gre hitro postopati, to zamore le kmetijska družba, ne pa deželni odbor, kateri je na tem polji že pokazal
228
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung am 31. ctlürj 1892.
svojo nespretnost. Dostavek «dogovorno» nima torej nobene veljave, to je jasno. Radi tega pa se moram uprašati, od kodi prihaja nasprotstvo proti temu, da se nasvet finančnega odseka predrugači ?
Ker se je njega ekscelencija gospod baron Sckwegel tako živahno potegnil za avtoriteto deželnega odbora, vidi se mi, da tu tiči nekaj drugega vmes. Po mojih mislih je to povzročila mužnja proti kmetijski družbi, ker je narodna družba. Da kot taka ni priljubljena na oni (desni — rechts) strani, mi je umevno, da pa naša levica zajema vodo iz škafa z istim korcem, kakor nemci, to mi je neumevno.
Deželni glavar:
Prosim gospoda poslanca, da ostane pri stvari. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Vsaj je pri stvari!»)
Poslanec dr. Tavčar:
Mislim, da sem pri stvari.
Deželni glavar:
V visokem deželnem zboru ne gre očitati poslancem pri vsakem predmetu, da imajo strankarske namene.
Poslanec dr. Tavčar:
Pa me pokličite k redu, če vam ni všeč. (Smeh v centru. — Gelächter in Centrum.) Kmetijska družba deluje izvrstno, to mora priznati vsakdo in to kažejo tudi skušnje. Sedaj pa pridete z izgovorom in pravite: če kmetijski družbi izročimo to stvar, izpodkopajemo s tem avtoriteto deželnega odbora. Dosedanje postopanje deželnega odbora v celi zadevi je nekoliko dišalo po blamaži in s tem se je avtoriteta njegova bolj izpodkopala, nego če mu danes odvzamemo posel, za katerega ni sposoben. Jaz torej, kakor rečem, ne morem videti, da vzamemo deželnemu odboru avtoriteto, če predrugačimo svoj prejšnji sklep.
Visoka zbornica, kmetijska družba uživa popolno zaupanje visoke vlade; razdelila je že mnogo vladnih podpor in zasluži tudi naše popolno zaupanje. Silno čudno se mi zdi, če se sedaj trdi, da izpodkopujemo veljavo deželnega odbora, ako damo kmetijski družbi mandat, katerega pravilno izpeljati more samo ona. To je samo in golo pretiravanje in nič druzega, skriva pa se za njim nasprotstvo proti kmetijski družbi, kot narodni družbi. Mislim, da se bodo vender še nekateri poslanci na tej (levi — links) strani visoke zbornice našli, ki bodo rekli, mi nečemo dati kmetijski družbi nezaupnice, mi ji zaupamo in hočemo torej sklep predrugačiti in to tembolj, ker mislim, da bode delovanje deželnega odbora in kmetijske družbe uspešnejše, ako se cela stvar izroči faktorju, ki je že pokazal, da je popolnoma spreten, da jo izpelje.
Deželni glavar:
Gospod poslanec Murnik ima besedo.
Poslanec ces. svetnik Murnik:
Visoki zbor! Oglasil sem se bil k besedi 'takoj, ko je končal gospod poslanec ekscelenca baron Schwege! svoj govor, • in sicer zaradi tega, da popravim nekatere stvari, ker je on gotovo napačno tolmačil moje prejšne besede. V prvi vrsti mu moram reči, da jaz popolnoma dobro vem, kaj je takt in ca sem bil v svojem govoru tako takten, da ne bi bil mogel govoriti bolj taktno. Varoval sem se vsake besede, iz katere bi se bilo dalo soditi, da hočem kaj očitati kaki osobi ali deželnemu odboru. Jaz sam sem deželni odbornik in sem pri oddaji bikov iz deželne podpore nakuplenih gotovo tudi toliko delal, kakor vsak drug deželni odbornik in to le zato, da bi se sklep visokega deželnega zbora bil kolikor mogoče tako zvršil, kakor je mislila visoka zbornica. Ne očitam deželnemu odboru, da bi bil on kaj zakrivil, ampak razmere so tako nanesle, da se dogovor s kmetijsko družbo ni mogel vršiti več nego samo jedenkrat, drug dogovor pa je bil le z menoj in tajnikom kmetijske družbe.
Sklep, kakor se glasi, he more se zvršiti in se ni zvršil. Tukaj se pravi, da se v prospeh kmetijstva dovoli 4000 gld. podpore zlasti za nakup bikov plemenjakov, katere je oddajati dogovorno z glavnim odborom c. kr. kmetijske družbe občinam po primerno znižani ceni. To se ni zgodilo, in če pogledate marg. št. 24. § 3. letnega poročila vidite, da tam deželni odbor sam poroča, da bikov ni oddajal občinam in tega tudi ne bi bil mogel storiti, kajti nobena občina ne bi bila hotela podpisati zaveznega pisma, temveč pogoje pod-’ piše le dotični posestnik, kateri prevzame bika. Občina se ne zaveže in če so prosile občine za bike, se je to le zgodilo, da se je prihranil kolek 50 kr., rekle so pa vedno le, da se bode zavezal ta ali oni posestnik. Častiti gospod poslanec ekscelenca baron Sclnvegel je tudi omenil, da je važno in da se vzdržuje ugled deželnega zbora, če ljudje tildi vedo, odkodi jim pride ta podpora.
Gospoda moja, če se vse natanko razglasi po listih, da so se kupili ti biki iz državne ali iz deželne podpore, potem vender nikdo ne bode mogel misliti, da to ni deželna podpora, ampak podpora kmetijske družbe. Vsi ljudje vedo, da kmetijska družba ne oddaja bikov iz svojega denarja, temveč iz deželne ali iz državne podpore.
V druge stvari se ne bodem spuščal, ker ravno mislim, da se mora taktno govoriti, posebno v tem slučaji, ko sem deželni odbornik. Ob jednem pa trdim, da s tem hočem deželnemu odboru le pomagati, da bode ložje zvršil sklep visokega zbora.
Prečastiti gospod deželni glavar se je čutil nekako razžaljenega po mojih besedah. Jaz bi le prosil, da visoki zbor na znanje vzame, da nikakor nisem hotel žaliti deželnega odbora ali kake osobe, katera deluje v deželnem odboru, ampak da mi je bila le stvar pred očmi. Da sem to že poprej naglašal, pokazal bode stenografični zapisnik. Jaz sem rekel, da je bil predlanski sklep visokega deželnega zbora neizpeljiv, zaradi tega pa ni treba, da bi letos storil ravnotisti sklep, ampak visoki deželni zbor stori, kar hoče in lahko
229
X. seja dne 31. marcija 1892.
tudi ceno bikom določi, kakorv hoče, na 200 gld. ali na 50 gld. ali na 20 gld. itd. Želel bi, da bi se glede oddaje bikov nakuplenih iz deželne podpore ravnalo po tistih pogojih, kakor glede onih iz državne podpore nakuplenih.
Kar se neke stvari, katero je omenil častiti gospod poslanec dr. Tavčar, tiče, čutim se pa vender dolžnega konstatovati, da ni res, da bi se bil kak bik izgubil (Poslanec dr. Tavčar: —■ Abgeordneter Dr. Tavčar: «V Radoljci!»), temveč oddal se je v Kranji pošteno in o pravem času.
Priporočam končno še jedenkrat, naj blagovoli visoki deželni zbor pritrditi prvemu ali vsaj drugemu mojemu predlogu in zagotavljam častite gospode poslance za slučaj, da se sprejme drugi moj predlog, da bode c. kr. kmetijska družba rada sodelovala z deželnim odborom, samo da ne bode imela nobene odgovornosti.
Deželni glavar:
Zum Worte gelangt Seine Excellenz der Herr' Abgeordnete Baron Schwegel.
Abgeordneter Excellenz Baron Schwegel:
Ich möchte mir erlauben, den Ansführungen des geehrten Herrn Vorredners nur einige wenige Bemerkungen entgegenzuhalten in der Absicht, meine Worte, die Anstoß erregt haben, in einer Weise richtigzustellen, dass sie kaum in der Lage sein dürften, weiterhin Anstoß zu finden.
Ich bin der Meinung gewesen — und die Ausführungen des Herrn Vorredners haben mich von dem Gegentheil nicht überzeugt — dass es Fälle gibt int öffentlichen Leben, wo man sich der Berathung und Abstimmung unter gewissen Umständen enthalten muss; das ist allgemein Sitte in jeder Gesellschaft, umsomehr in einer Versammlung, wie der hohe Landtag, in solchen Fällen, wo cs sich um die Entscheidung in einer Angelegenheit handelt, an der man, in welcher Form immer, persönlich betheiligt ist. (Poslanci Murnik, dr. Tavčar in Hribar ugovarjajo — die Abgeordneten Murnik, Dr. Tavčar und Hribar widersprechen.» Das ist sonst überall die herrschende Gepflogenheit. Aus diesem Grunde hätte ich an der Stelle des Herrn Vorredners unbedingt die ihm nothwendig erscheinenden Aufklärungen in einer gisdpren Form als im Wege seiner Betheiligung an der öffentlichen Berathung hier vorgebracht. Es besteht zwar keine Vorschrift, dass man, wenn es sich etwa um eine persönliche Ernennung oder um die Berifi-eirnng der eigenen Wahl oder um ähnliche Dinge handelt, bei der betreffenden öffentlichen Berathung nicht anwesend sein darf, aber thatsächlich pflegt niemand anwesend zu bleiben. Es steht heute allerdings keine persönliche Angelegenheit, sondern die Angelegenheit einer sehr ehrenwerten Gesellschaft in Verhandlung, aber der Herr Vorredner ist der Präsident dieser Gesellschaft und zugleich Mitglied des Landesausschusses und die Compatibilität seiner Functionen ist in diesem Falle, wo sie unter einander im Widersprüche stehen, eine sehr schwierige Sache. Ich glaube nicht, dass hier hierüber ein Gesetz sondern nur der Takt entscheidet, bemerke aber, dass an vielen andern Orten die Frage
— X. Sitzung am 31. März 1892.
durch das Gesetz in dem Sinne entschieden ist, der demjenigen, den ich vertrete, ganz nahe kommt. Ich glaube, dass ich nicht unrecht gethan habe, wenn ich diese Meinung ausgesprochen habe, weil ich denke, dass das hohe Haus an diesem Principe festzuhalten Grund hat. Es ist nicht zu vermeiden, dass Angelegenheiten, an denen ein Mitglied dieses hohen Hauses betheiligt ist, zur Sprache gebracht werden, aber auch nicht unmöglich zu vermeiden, dabei abwesend zu sein und ich wenigstens würde in einem jeden solchen Falle ohne Ausnahme mich der Berathung und Beschlussfassung enthalten.
Das ist der Standpunkt, den darzulegen ich das Recht hatte und den ich in diesen Dingen stets eingenommen habe und einnehmen werde. Ich glaube weiter nicht in Irrthum zu sein, wenn ich den Herrn Abgeordneten Dr. Tavčar darauf aufmerksam zu machen mir erlaube, dass ein Unterschied besteht zwischen Petitionen, die von anderen ausgehen und die man überreicht, und solchen Petitionen, die man selbst unterschrieben hat. Es ist allerdings allgemeine Gepflogenheit, dass man für Petitionen eintritt, die von Dritten ausgehen und die man überreicht hat — dies geschieht schon gewissermaßen durch deren Ueberreichung, ohne dass man aber dabei selbst als Petent auftritt. Der andere Fall aber, die Unterfertigung, die directe Stellung einer Petition, geht viel weiter, und ich glaubte diesen Anlass benützen zu sollen, um Ihnen, meine Herren, einen Grundsatz vor Augen zu stellen, der an anderen Orten bei ähnlichen Gelegenheiten immer hochgehalten wird und im Interesse des öffentlichen Dienstes auch hier ebenso respectirt werden sollte. Ich glaube, das hohe Haus wird mir diese Ausführungen nicht verübeln, denn sie sind in der besten Absicht vorgebracht und im Interesse der würdigen Berathung des hohen Landtages gelegen. Und indem ich ausdrücklich noch betone, dass es mir vollkommen ferne gestanden ist, dabei pesönliche Dinge zur Sprache zu bringen, sondern dass es sich nur um principielle Auffassung handelte, so sei es mir gestattet, mit einigen Bemerkungen noch auf die Sache selbst zurückzukommen,
Der Herr Abgeordnete Dr. Tavčar hat darauf hingewiesen, dass wir, wenn die Regierung der Landwirtschaftsgesellschaft ihr Vertrauen nicht entzieht, auch keinen Grund haben, ihr unser Vertrauen zu entziehen. So steht ja aber der Fall nicht, wir entziehen ja der Landwirtschaftsgesellschaft kein Vertrauen, sind aber im Begriffe, dem Landesausschusse es zu entziehen; darin liegt der Unterschied. Wenn die Regierung die Landwirtschaftsgesellschaft mit der Ausführung dieser Sache beauftragt hat und sie nunmehr ihre Anordnung ändern wollte, so wäre sie in demselben Falle, wie wir heute. Wir wollen etwas ändern, was wir eingeführt haben, die Regierung aber hat nichts geändert, und darum handelt es sich nicht um eine Vertrauenssache gegenüber der Landwirtschaftsgesellschaft, sondern nur um eine Vertrauenssache gegenüber dem Landesausschusse. Es sei mir auch hier gestattet zu ernt stoti feit, dass der eine Fall, der gegen' das Gebaren des Landesausschusses vorgebracht wurde — und angenommen, dass diese Irrfahrten des viel besprochenen Stieres sich thatsächlich so verhalten, wie dargestellt wurde — denn doch nicht so bedenklicher Natur ist, dass man daraus eine förmliche Anklage formulirat könnte umsoweniger , als der unmittelbare Herr Vorredner nicht nur heute, sondern auch im Finanzausschüsse mit vollständiger
230
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung am 31. März 1892.
Loyalität erklärt hat, dass dieser Fall jedermann passiren könnte, ohne dass dies den Anlass zu einer ernsten Anklage geben müsste.
Wenn der Herr Vorredner eine weitere Bemerkung von mir damit entkräften zu können glaubte, dass er meinte, die Stiere werden nicht den Gemeinden, sondern einzelnen Personen zugewiesen, so glaube ich, dass auch hierin ein Missverständnis obwaltet. Gewiss, die Gemeinde als solche, als politische Körperschaft, kann den Zuchtstier nicht übernehmen, es muss dies eine bestimmte Person thun, aber die Gemeinde übernimmt die Verantwortung dafür, und dann ist es gleichgilüg, wem sie den Stier übergibt. Die Bedingungen, unter welchen von Seite der Regierung im Wege der Landwirtschaftsgesellschaft den Gemeinden Zuchtstiere zugewiesen werden, können in der leichtesten Weise durch den Landesausschuss gehandhabt werden, und ich bin in der angenehmen Lage, zum Schlüsse constatiren zu können, dass das einzige ernst scheinende Bedenken, welches erhoben wurde, nämlich die Behauptung, dass die Erklärungen, gegen welche Zuchtstiere übergebe» werden, nicht entsprechend abgefordert wurden, nach den Ausführungen des Herrn Landeshauptmannes nun vollständig hinfällig geworden ist, indem diese Erklärungen, wenn auch in anderer Form, so doch rechtsverbindlich abgegeben werden.
Aus diesen Gründen kann ich in den Ausführungen der Gegner eine begründete Einwendung gegen den Antrag des Finanzausschusses nicht erblicken, und wenn ich beifüge, dass ich auch jedem ftnanziellen Antrage, welcher weitergeht als der Antrag des Finanzausschusses, nicht zustimmen tarnt, so geschieht es deshalb, weil ich der Meinung bin, es sei nicht ungefährlich, plötzlich mit so weit gehenden Anträgen vor das hohe Haus zu treten, wo eine eingehende Prüfung und Erwägung der Sache vielleicht nicht ebenso möglich ist, wie im Finanzausschüsse. Derartige Erhöhungen von Subventionen können ja beantragt werden, die Folge davon aber müsste meiner Ansicht nach die sein, dass der Antrag an den Finanzausschuss zurückzuleiten wäre, damit dieser in die Lage gesetzt werde, denselben vom Standpunkte der übrigen im Zusammenhange stehenden Interessen zu prüfen und' dann darüber mvtivirte Anträge zu stellen. Anträge finanzieller Natur, die unmittelbar aus dem hohen Hause hervorgehen, können, glaube ich, den Wert der Aus-schussberathung ernstlich in Frage stellen.
Aus diesem Grunde werde ich für die Anträge des Finanzausschusses, so wie sie sind, ohne jede Abänderung stimmen.
(Deželnega glavarja namestnik gospod baron Oton Apfaltrern prevzame predsedstvo. — Landeshauptmann-Stellvertreter Herr Otto Baron Apfaltrern übernimmt den Vorsitz.)
Landeshauptmann-Stellvertreter Saron Apfaltrern:
Der Herr Landeshauptmann hat sich als Abgeordneter zum Worte gemeldet; ich ertheile ihm dasselbe.
Deželni glavar:
Visoki zbor! Gotovo bi se ne bil oglasil k besedi, ako bi ne bil jeden gospodov predgovornikov prav po nepotrebnem mojo osobo spravil v debato. (Poslanec
dr. Tavčar: Abgeordneter Dr. Tavčar: «Schwegel!») Da sem bil jaz v dotični seji finančnega odseka navzoč, zdi se gospodu poslancu dr. Tavčarju jako sumljivo in čudno, in vender ve, da sem tudi navzoč skorej pri vsaki seji upravnega odseka kot poročevalec v cestnih zadevah, in ravno kot tak in iz ravno tega razloga bil sem tudi navzoč v seji finančnega odseka, ker se je razpravljalo o zgradbi mostu.čez Savo pri Smledniku. Niti mislil nisem, da bode prišla na vrsto razprava zaradi nakupa bikov, in šel šem v to sejo le, ker sem hotel zagovarjati predlog deželnega odbora glede Savskega mostu pri Smledniku. Ge sem se potem tudi debate o subvenciji za nakup bikov udeležil, zgodilo se je to, ker imam v zmislu opravilnega reda pravico, udeleževati se zborovanj in debate v vsakem odseku. (Klici na levi in desni: —- Rufe links und rechts: «Res je to!» <Ganz richtig!»)
Druga stvar, katera me napolnuje skrajnim začudenjem, je to, da vse to, kar se predbaciva deželnemu odboru, pride danes na vrsto, med tem ko se je nadrobno poročilo deželnega odbora v § 3. o nakupu in oddaji bikov plemenjakov po predlogu gospoda poročevalca z odobrenjem vzelo na znanje. To je, mislim, jako čudno protislovje. Poprej je vsa visoka zbornica postopanje deželnega odbora odobrila, danes pa pridete s tako grajo (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Jaz nisem ničesar odobril!») Prosim, Vi znate potem govoriti (Poslanec dr. Tavčar: -— Abgeordneter Dr. Tavčar:	«Zakaj pa ves čas mene gledate?»; smeh
v sredini — Gelächter im Centrum.)
Kar se tiče slučaja, o katerem je govoril gospod predgovornik, razvidno je iz letnega poročila, da je Strmoljski grajščak dr. Edvard Urbančič dobil tistega bika ne samo za lastno živino, temveč tudi za ono Cerkljanske občine, kakor se je njegov pooblaščenec gospod Janko Urbančič v zapisniku zavezal. Mi smo ga prosili, da naj prevzame bika, ker se je živino-zdravnik Kranjski izrekel, 'da bi bilo jako potrebno, ako bi imeli v Cerkljah bika plemenjaka in ker se tam noben drug ni oglasil zanj. To smo storili v korist Cerkljanske občine, ne pa na korist grajščaka gospoda Urbančiča, ker se je on zavezal, da ne bode rabil bika le za svojo živino, temveč da bo na razpolaganje tudi za občino. Deželni odbor torej ni pristransko postopal. Da pa dotični kmet iz Stranj ni prišel po bika, je krivda županova. On je dobil dopis pravočasno, pa ga je prepozno, poslal dotičnemu kmetu v Stranje, ki zato ni prišel po bika v Kranj, torej je bilo potrebno, oddati ga na drugo stran. Kar se pa tiče drugega bika, ki se je vozil med Radoljco in Kranjem, pa stvar ni taka, kakor se slika. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Vozil se je, Vergnügungsreise!») Seveda se je vozil, pa na račun kmetijske družbe, ker je bil to bik, ki se je kupil iz državne podpöre.
(Smeh in odobravanje na levi in desni. — Gelächter und Beifall links und rechts.)
Sedaj pa preidem na nekaj, kar je gospod poslanec dr. Tavčar še posebej naglašal. On je rekel, da se jaz za to potegujem, da naj se zadeva izroči v roke deželnemu odboru, ker bi bil dotični kredit za deželnega
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung am 31. Marx 1892.
231
glavarja nekak dispozicij ski zaklad. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: Tako nekako!») .laz mislim, da gospod poslanec dr. Tavčar vender pozna opravilni red deželnega odbora in ve, da ima deželni glavar pri glasovanji v sejah deželnega odbora zadnjo besedo. Poročevalec o deželno-kulturnih zadevali je gospod poslanec Kersnik, ta predlaga in trije ostali gospodje deželni odborniki: Murnik, dr. Vošnjak in dr. Schaffer glasujejo. Torej bodo vsi ti gospodje imeli ta «dispositionsfon d». Vsi štiri odborniki glasujejo in jaz le dirimiram, če so glasovi pro in contra jednaki. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Pa takrat za Nemce!») Ne, za to, kar je pravično. Vidi se, da je torej njegovo govorjenje o dispozicijskem zakladu popolnoma neutemeljeno.
Tudi to moram popraviti, če se je reklo, da deželni odbor ni postopal dogovorno z c. kr. kmetijsko družbo. Prvič, ko se je o tej stvari obravnavalo, bil je shod centralnega odbora kmetijske družbe, tam je deželni odbor stavil svoje nasvete, pogoji so se določili in določilo se je, katerim občinam je oddati bike. To je bilo sporazumljenje v glavnih potezah. Da se pa za vsakega posameznega bika ni sklical centralni odbor, je naravno, ker gospodje večinoma ne stanujejo v Ljubljani. Pač pa se je poročevalec deželnega odbora posvetoval s predsednikom in tajnikom kmetijske družbe. Od strani deželnega odbora se torej ni preziral sklep visokega deželnega zbora. Da bi se pa bil deželni odbor blamiral, kakor je rekel jeden gospodov predgovornikov (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavear: «Jaz!»), je pretirano in neresnično, sicer ne bi bila visoka zbornica poročilo o delovanji deželnega odbora v tej zadevi z odobravanjem vzela na znanje. (Poslanec Hribar: —- Abgeordneter Hribar: «Jaz nisem ničesar odobraval, samo na vednost vzel!») Zato je jako čudno, da to stvar sedaj še. enkrat spravite na tapet. (Odobravanje na levi. -— Beifall links.)
Še nekaj bi omenil. Gospod poslanec dr. Tavčar je gospodu Pakižu neko nedolžno opazko o politiki tako zelo v greh štel. Tudi jaz ne vidim v celi zadevi niti najmanjše politike. Gospod poslanec Pakiž ni mislil se ozirati na politične razločke v tej zadevi, pač pa gospod poslanec dr. Tavčar sam priznava, da vidi politične razloge, ker je rekel: «Ni čuda, da se nasprotuje nasvetu gospoda poslanca Murnika, ker je kmetijska družba narodna.» (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Saj je tudi resnica!») Kmetijska družba ni ekskluzivno narodna družba, temveč narodna je sama po sebi toliko, kolikor je večina narodna. Ne morejo se pa udje prezirati in odbacivati od sodelovanja, ki so druzega političnega mujenja. Jaz mislim, da je pri taki družbi najboljše, ako se ozira le na korist kmetijstva in dežele, ker ni poklicana, se uti-kati v politiko. Toliko sem moral omeniti, ker je gospod poslanec dr. Tavčar tiste nedolžne besede gospoda poslanca Pakiža v nasprotnem zrni slu porabil. (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr.Tavear: «Ni vedel, kaj govori!») Deželni odbor gotovo nima posebnega veselja na tem, da se mu nakoplje več posla; a on je v prvi vrsti poklican, ako se dovoli 4000 gld. za dotični namen, da posreduje v tej zadevi z občinami. Že sedaj,
ko visoki deželni zbor ni dovolil one podpore, prihajajo deželnemu odboru prošnje, da naj se dovolijo podpore za nakup bikov, in to bode vedno šlo naprej. Čudno bi bilo, ako bi deželni odbor na vsako tako prošnjo moral reči: «Mi nimamo ničesar opraviti s to zadevo, obrnite se do kmetijske družbe!» (Poslanec dr. Tavčar:
—	Abgeordneter Dr. Tavčar: «Zakaj pa? Prošnje se odstopijo kmetijski družbi!»)
Prosim torej, da ostanemo pri sklepu, katerega je visoki deželni zbor storil v tej zadevi predlanskega leta. (Živahno odobravanje na levi. — Lebhafter Beifall links.)
Kandeshauptniann-Stellvertreter Baron Apfaltrern:
Zum Worte gelangt der Herr Abgeordnete Povse.
Poslanec Povše:
Visoka zbornica! Ne bodem govoril o stvari sami (Poslanec dr. Tavčar: — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Stvarno se mora govoriti!»), temveč oglasil sem se le k faktičnemu popravku, v kar me je prisilil jeden gospodov predgovornikov, morebiti gospod Tavčar. Obžalujem, da se je pri taki eminentno gospodarski stvari začela taka debata. Gospod poslanec dr. Tavčar me kliče za pričo, češ da vem za nedostatke, kateri so se navajali v odborovih sejah glede razdelitve plemenskih bikov. Slišal sem deloma o stvari, ali zadnjih devet mesecev, od aprila do decembra, sem bil le dva meseca v Ljubljani, drugih sedem mesecev pa na Dunaji in torej nisem tako natanko poučen. (Poslanec dr.Tavčar:
—	Abgeordneter Dr. Tavčar: «Zakaj ste pa glasovali za prošnjo!?») Prosim, ko sem prišel iz Dunaja nazaj, je šlo za to, ali naj se ponovi od strani kmetijske družbe prošnja za podporo v nakup plemenjakov. Jaz sem se oglasil in rekel, da, če ne za višjo svoto, vsaj za svoto kakor pred dvema letoma. Gospod poročevalec se smeje, češ, da ni res, dokazal mu pa bodem, da res. Jaz sem rekel, da bi se lahko prosilo tudi za 6000 gld., ali ker pride družba pred deželni zbor še z drugo prošnjo za podpiranje deželne razstave, torej sem mislil, naj se prosi le zopet za 4000 gld. Takrat je bil tajnik kmetijske družbe mnenja, naj bi se porabila za Gorenjsko državna podpora 2400 gld., za Notranjsko in Dolenjsko pa naj bi deželni odbor sam nakupil bike plemenjake z onim zneskom, katerega bode dovolil visoki deželni zbor. Jaz sem bil proti temu in sem rekel, da naj oba faktorja, deželni odbor in kmetijska družba, delujeta sporazumno in reči moram tudi danes, da se pri dobri volji gotovo najde kak modus vivendi. Odločno pa moram ugovarjati očitanju, katero je izustil gospod poslanec dr. Tavčar, češ da bi bila stvar dogovorjena med to in ono stranko. Temu očitanju odločno ugovarjam, jaz se nisem z nikomur dogovoril in z mirno vestjo rečem, da se tak dogovor tudi ni vršil od strani mojih ožjih somišljenikov (Klici na levi: —Rufe links: «Resje!» Poslanec dr. Tavčar:
—	Abgeordneter Dr. Tavčar: «No, bomo že videli!») Jaz si ne pustim dajati informacij od nikogar in oddam vedno svoj glas po prepričanji. (Poslanec dr. Tavčar:
—	Abgeordneter Dr. Tavear: «Bodete pa danes z nami glasovali!») Očitalo" se je nam konservativnim poslancem mržnja do kmetijske družbe — gospod doktor, poklanjam
232
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung am 31. Mär; 1892.
se Vašemu talentu, odločno pa protestujem v svojem in v imenu svojih somišljenikov proti takemu popolnoma neopravičenemu in neresničnemu predbacivanju. (Živahna pohvala na levi. — Lebhafter Beifall links.) Da čislam kmetijsko družbo, dokazuje pač to, da šest let, odkar sem v Ljubljani, sodelujem kot odbornik kmetijske družbe in da sem v državnem zboru v prvem svojem govoru povdarjal velike zasluge in prckoristno delovanje naše c. kr. kmetijske družbe. Prosim torej, da se tako brezvestno in nepremišljeno ne očitajo celi stranki nameni, katerih nima in nikdar imela ni. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: «Brezvestno ni parlamentaren iz raz!»)
Landeshauptmann-Stellvertreter iZaron Apfaltrern:
Wünscht noch jemand das Wort?
Poslanec ces. svetnik Murnik:
Prosim besede za stvarni popravek!
Landeshauptmann-Stellvertreter Laron Apfattrern:
Der Herr Abgeordnete Murnik hat das Wort zu einer faetischen Berichtigung.
Poslanec ces. svetnik Murnik:
Gospod deželni glavar je rekel v svojem govoru, da se je nek bik vozil na predlog kmetijske družbe. — Na predlog kmetijske družbe se ni vozil, ampak stvar je bila ta, da sta deželni odbor in kmetijska družba kupila tri vagone bikov, katere je bilo oddati posestnikom iz več občin raznih političnih okrajev in vsled tega se je zgodilo, da se je moral en bik nazaj v Kranj poslati.
Landeshauptmann-Stellvertreter Üaron Äpfaltrern:
Zum Worte hat sich gemeldet der Herr Abgeordnete Pakiz.
Poslanec Pakiž:
Glede na živahne razpravedn vročekrvnost posebno nekaterih ljubljanskih gospodov umaknem za sedaj svoj predlog, da ne postanejo še bolj vročekrvni, upam pa, da se bode v prihodnjem zasedanji dovolila v prospeh kmetijstva višja podpora nego danes.
Landeshauptmann-Stellvertreter Laron Apfattrern:
Wenn niemand mehr zu sprechen wünscht (nihče sc ne oglasi — niemand meldet sichh ertheile ich dem Herrn Berichterstatter das Schlusswort.
Poročevalec Kersnik:
Mislim, da mi bodete hvaležni, častiti gospodje tovariši, če bodem v svoji končni besedi ravnotako kratek, kakor sem bil v svojem poročilu. (Poslance Grasselli: — Abgeordneter Grasselli: «Izvrstno!») Pomiriti mi je le najprej gospoda-poslanca? Povšeta, ki seje čutil žaljenega, da sem jaz med njegovim govorom
lice nekoliko v smeh potegnil; pa jaz moram odkrito izpovedati, da sem v istem trenotku grešil proti poglavitni dolžnosti poročevalčevi, jaz ga namreč še poslušal nisem (smeh — Gelächter) in torej tudi moj smeh ni mogel biti njemu ali njegovemu govoru namenjen , ampak namežikal sem slučajno proti drugemu gospodu.
Ravno tako moram potolažiti gospoda poslanca Pakiža v tem, da mu povem, da sinoči ti biki še niso bili politični, temveč postali so to kar čez noč.
V obrambo finančnega odseka mi je reči, da tudi ekscelenca gospod baron Schwegcl sinoči še ni prišel do pomisleka, da bi se mu bilo videlo neumestno, da vodi razpravo finančnega odseka o prošnji kmetijske družbe predsednik kmetijske družbe. Tudi to je šele čez noč prišlo na površje. Čudim se le, da ekscelenca baron Schwegcl danes pri razpravi o prošnji mestne občine ljubljanske za ustanovitev deželne hiralnice v Ljubljani ni zahteval, da bi bil župan mesta Ljubljane zapustil dvorano. (Poslanec Hribar : — Abgeordneter Hribar:«Dobro! dobro!») Obravnave finančnega odseka, to smelo trdim, so sc vršile popolnoma pravilno.
Kar se pa tiče nasveta finančnega odseka, mi ga ni treba dalje braniti, povedalo se je dosti stvarnega zanj, marsikaj tehtnega tudi proti, tako, da si lehko vsak svojo sodbo napravi; le v lastno obrambo dovoljenih mi bodi nekoliko besedi, da povem, zakaj moram danes tako glasovati, kakor bodem. Predlog moj, katerega sem stavil v finančnem odseku, ni bil tak, kakor je predlog, katerega danes zagovarjam, bil je nekoliko drugačen in zelo podoben predlogu častitega gospoda poslanca Murnika. Tisti moj predlog se ni sprejel. Sinoči pa, ko biki še niso bili politični, kakor danes in ko so nam bili merodajni zgolj stvarni razlogi, se mi stvar ni zdela taka, da ne bi bil mogel tudi prevzeti nasprotnega poročila. Predlog finančnega odseka pa zagovarjam danes le iz formalnega poročevalčevega stališča in glasoval bodem zato tudi zanj ; nečem pa, da bi se glede na malo opombo, katera se je storila pri razpravi, iz tega glasovanja izvajale kake posledice. Dostaviti nimam ničesar več, temuč vsled svoje poročevalske dolžnosti priporočam visoki zbornici, da sprejme nasvet finančnega, odseka.
Landeshauptmann-Stellvertreter Baron Apfnltrern:
Se. Excellenz der Herr Abgeordnete Baron Schweges hat sich zum Worte gemeldet.
Abgeordneter Erretten; Laro» Schwege!:
Der Herr Berichterstatter machte mir zum Vorwürfe, daß ich anlässlich der Verhandlung über die Eingabe des Laibacher Magistrates wegen Errichtung eines Siechenhauses nicht die gleiche Bemerkung gemacht habe, wie bezüglich der Petition der Landwirthschaftsgesellschaft. Der Herr Berichterstatter befindet sich in einem Irrthum; die Eingabe der Stadt Laibach geht vom Magistrate aus und trägt keine Unterschrift irgend eines der anwesenden Mitglieder des hohen Landtages. Wenn sie von dem Herrn Bürgermeister unterschrieben wäre, was nicht der Fall ist (Poslance Hribar
X. seja dne 31. marcija 1892. — X. Sitzung am 31. Mär) 1892.
233
— Abgeordneter Hribar: -Ist nicht unterschrieben»), so wäre sie von ihm, als dem Vorstande des Magistrates, unterschrieben und es könnte dann immerhin noch die Frage aufgeworfen werden, in welcher Eigenschaft der Herr Bürgermeister von Laibach hier anwesend ist und welchen Antheil er an den Berathungen zu nehmen hat. Er hat aber die Petition nicht unterschrieben und ich befinde mich in diesem Falle in keinem Widerspruche, und sonach hat der Herr Berichterstatter sich geirrt und nicht ich, und sein Vorwurf trifft mich nicht.
Landeshauptmann-Stellvertreter Karo» Itpfaltrern:
Wir werden nun zur Abstimmung schreiten. Ich bitte die Herren Abgeordneten, ihre Plätze einzunehmen. Es wird zunächst über den ersten Antrag des Herrn Abgeordneten Murnik abgestimmt werden und, wenn dieser füllt, über seinen zweiten Antrag, und wenn auch dieser füllt, so über den Ausschussantrag.
Ich ersuche diejenigen Herren Abgeordneten, welche für den ersten Antrag des Herrn Abgeordneten Murnik stimmen, sich erheben zu wollen.
(Se odkloni. — Wird abgelehnt.)
Er ist in der Minorität geblieben, er ist gefallen.
Es kommt somit der Antrag des Finanzausschusses mit der Abänderung des Herrn Abgeordneten Murnik zur Abstimmung.
Ich bitte den Herrn Berichterstatter, den Antrag zu verlesen.
Poslanec Klun:
Prosim besede! Mislim, da bode najbolje, če se glasuje najprej o predlogu finančnega odseka ocl besede: «plemenjakov» in potem o pristavku gospoda poslanca Murnika in, če ta ne obvelja, potem šele o predlogu finančnega odseka.
Poročevalec Kersnik:
Predlog se glasi:
«V prospek kmetijstva dovoli se za leto 1892. iz deželnega zaklada podpora 4000 gld. vzlasti za nakup bikov plemenjakov,»
do tukaj sta oba predloga jednaka; potem se pa glasi predlog finančnega odseka:
«katere je oddajati dogovorno z glavnim odborom c. kr. kmetijske družbe občinam po primerno znižani ceni.»	.
Predlog gospoda poslanca Murnika se pa glasi:
«katere je oddajati pod onimi pogoji, kateri so od c. kr. poljedelskega ministerstva potrjeni za bike nakupi ene iz državne podpore.»
Kan-eshauptmann - Stellvertreter Baron Apfaltrern:
Ich bitte, über den ersten Theil des Antrages des Finanzausschusses, soweit er sich mit jenem des Herrn Abgeordneten Murnik deckt, abzustimmen und ersuche die Herren, welche diesem Antrage zustimmen, sich zu erheben.
(Obvelja. — Angenommen.)
Der erste Theil des Antrages ist angenommen, nun kommt der zweite Theil mit der Abänderung des Herrn Abgeordneten Murnik zur Abstimmung, ich ersuche die Herren, welche diesem Antrage zustimmen, sich zu erheben.
(Se odkloni. — Wird abgelehnt.)
Er ist in der Minorität geblieben, somit abgelehnt.
Ich bitte, nun über den Antrag des Finanzausschusses abzustimmen trud ersuche die Herren, welche dem Antrage zustimmen, sich zu erheben.
(Obvelja. — Angenommen.)
Der Antrag des Finanzausschusses ist angenommen und somit dieser Gegenstand erledigt.
(Gospod deželni glavar Detela prevzame predsedstvo. — Der Herr Landeshauptmann Detela übernimmt den Vorsitz.!
Deželni glavar:
Gospod poslanec Hribar se je oglasil k besedi.
Poslanec Hribar:
Predlagam konec seje.
Deželni glavar:
Prosim gospode, ki pritrde predlogu gospoda poslanca Hribarja, naj blago vole ustati.
(Obvelja. — Angenommen.)
Prihodnja seja bode v torek, dne 2. aprila t. 1. ob 10. uri dopoldne, in sicer s sledečim dnevnim redom:
(Dnevni red glej prihodnja seja. — Tagesordnung siehe nächste Sitzung.)
Finančni odsek ima sejo takoj po javni seji.
Sklepam sejo.
Konec seje ob 2. uri 45 minut popoldne. — Schluss der Sitzung um 2 llljr 45 Minuten Nachmittag.
Založil kranjski deželni odbor. — Tiskala Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani.