1994 - 2023 Jurij ŠILC Miran APLINC Damir GLOBOCNIK Robert DEVETAK Mojca ŠORN Darja MIHELIC ZGODOVINA ZA VSE, leto XXX, št. 1, 2023 CENA: 11 € ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE, leto XXX, 2023, št. 1 ISSN 1318–2498 VSEBINA Borut Batagelj XXX. letnik Zgodovine za vse 5 Jurij Šilc Gospostvo Smlednik pod Celjskimi grofi 7 Friderik Žovneški kupi grad Smlednik za dva tisoc mark srebra DIE HERRSCHAFT FLÖDNIK UNTER DEN GRAFEN VON CILLI Friedrich von Sannegg kauft das Schloss Flödnik für zweitausend Mark Silber Miran Aplinc »Tudi mene so tako brez usmiljenja pritiskavali na trde kamne, mejo pa bi jaz danes zastonj iskal.« 25 Od starih poimenovanj do hišnih številk v trgu Šoštanj „AUCH MICH HAT MAN SO OHNE ERBARMEN GEGEN DIE HARTEN STEINE GEPRESST, DIE GRENZE ABER WÜRDE ICH HEUTE VERGEBENS SUCHEN.“ Von den alten Benennungen zu den Hausnummern im Markt Šoštanj Damir Globocnik Zgodovina evropskih parlamentov pozna malo tako strastnih, tako srditih bojev 39 Obstrukciji v dunajskem državnem zboru leta 1897 in v kranjskem deželnem zboru leta 1902 DIE GESCHICHTE DER EUROPÄISCHEN PARLAMENTE KENNT WENIGE SO LEIDENSCHAFTLICHE, SO HITZIGE KÄMPFE Obstruktionen im Wiener Reichsrat im Jahr 1897 und im Krainer Landtag im Jahr 1902 Robert Devetak »Hlace hoce nositi, v kratkem morda celo sabljo in puško!« 59 Recepcija hlacnega krila na Slovenskem v letu 1911 „HOSEN WILL SIE TRAGEN, IN KÜRZE VIELLEICHT SOGAR SÄBEL UND GEWEHR!“ Die Rezeption des Hosenrocks im slowenischen Gebiet im Jahr 1911 Mojca Šorn »Kdor se hoce uciti, ne sme vinca piti« 73 Protialkoholno gibanje in mladina na Slovenskem po koncu vélike vojne „WER LERNEN WILL, DARF WEIN NICHT TRINKEN“ Die Abstinenzbewegung und die Jugend in Slowenien nach dem Ende des Großen Krieges Darja Mihelic Slovenska prehrana in standard v luci prehranskih košaric 87 DIE SLOWENISCHEN ERNÄHRUNG UND STANDARD IM LICHTE DER STATISTISCHEN LEBENSMITTELWARENKÖRBE XXX. letnik Zgodovine za vse Zgodovinsko društvo Celje v letu 2023 izdaja že trideseti jubilejni letnik Zgodovine za vse. Ideja revije je bila ob njenem rojstvu zelo moderna, saj je v znanstvene obravnave poskušala vrniti pripoved, zgodovino pa interpretirati predvsem skozi malega cloveka in vsakdanje teme. Revija je zaradi svežega pristopa in obravnave nevsakdanjih tem za znan­stveno zgodovinopisje naletela že od zacetka na zelo dober odziv pri bralcih, skeptikom, ki so jo ji napovedovali kratek rok pa pokazala, da je prav nacin obravnave na prvi pogled marginalnih tem postal trend v moderni historiografiji. Revija namrec že dolgo ne deluje vec kot alternativa drugim serijskim naslovom v zgodovinopisju. Zgodovina za vse torej že od vsega zacetka skozi primere objavljenih študij odpira pre­misleke, kaj sploh zgodovina je, kako do nje pristopamo in kako jo razumemo. Na poseben nacin je zasnovana tudi pricujoca prva številka tridesetega letnika. Po eni strani se želi ozreti nazaj v preteklost revije in s tem izpostaviti avtorice in avtorje, ki so revijo z objava-mi sooblikovali in zaznamovali, po drugi strani pa želi vzpostaviti premislek vezan na že predstavljene in interpretirane vsebine. K soustvarjanju te številke je bilo tako neposredno povabljenih 27 avtorjev in avtoric, ki so v preteklih letnikih v revijo prispevali vsaj 3 ali vec razprav. Mimogrede, v tem casu je bilo v reviji objavljenih 316 izvirnih znanstvenih clankov. Povabljeni so imeli nalogo, da izberejo eno od preteklih objav ter jo na novo napišejo, vezano na odzive nanjo, nova dognanja s te teme in nove lastne vpoglede. Za vsako od izbranih tem se je s casom namrec že odkrivalo nove vire ter temo kontekstualiziralo na nov nacin, da je slednja že zrela za reinterpretacijo. Predvsem pa je poziv poskušal vzbuditi v zgodovinarkah in zgodovinarjih samorefleksijo, saj skozi kariero zorijo tudi avtorice in avtorji, ki s casom vzpostavljajo razmerje tudi do lastnega dela. Zagotovo je namrec z vidika casovne distance koristno ponovno premisliti tudi strukturo že objavljenega clanka in ga interpretirati na novo. Povabilu se je v zelo kratkem casu odzvalo 6 avtoric in avtorjev. Vsi (pricakovano) v novi objavi niso v rdeco nit clanka izpostavili obracuna sami s seboj, skladno z navodili pa so pripravili novo zanimivo razpravo. Verjetno bolj kot to, da bi se samorefleksije bali, so ocenili, da je priložnost nove objave predvsem v tem, da vsebino razširijo in zapeljejo tudi še drugam. Skratka, v praksi se je pokazalo, da je prvotni objavljeni clanek služil pretežno zgolj kot izhodišce. Nekateri so ostali v istem casovnem obdobju in predstavljeno temo širili, drugi so temo prestavili v drugo obdobje in jo obravnavali na povsem nov nacin. Kakorkoli, zanimivo in zgovorno je že opazovanje, kam in kako se je novi clanek glede na prvotnega preusmeril in seveda tudi to, kaj nam novega odkriva. Vsekakor pa je bilo že v pozivu ustvar­jalcem obenem izpostavljeno, da se bo v celoti upoštevalo njihovo avtonomijo in bo izkljucno avtoricam in avtorjem prepušceno, kako bodo nastavili zrcalo izhodišcni starejši razpravi. Skozi leta zvestemu krogu revije tako ob jubileju dajemo v branje in presojo novo številko polno zanimive vsebine. Izdajo obenem posvecamo tudi spominu na dva prezgodaj umrla urednika revije. V letu 2023 namrec mineva deset let od smrti dr. Janeza Cvirna, letos pa bi šestdeset let dopolnil tudi dr. Andrej Studen. Oba sta vtisnila reviji neizbrisen pecat. Borut Batagelj Jurij Šilc Gospostvo Smlednikpod Celjskimi grofi Friderik Žovneški kupi grad Smlednik za dva tisoc mark srebra ŠILC Jurij, dr., upokojeni raziskovalec, Cesta Cirila Kosmaca 51, SI-1211 Ljubljana – Šmartno, jurij.silc@siol.net 728.82(497.4Smlednik):929.52Žovneški 728.82(497.4Smlednik):929.52Celjski GOSPOSTVO SMLEDNIK POD CELJSKIMI GROFI Friderik Žovneški kupi grad Smlednik za dva tisoc mark srebra Prispevek govori o casu, ko je bila žovneško/celjska grajska politika v znamenju izjemne posestne ekspanzije. V ta cas sodi tudi pridobitev Smlednika, prvega vecjega gospostva oziroma gradu na Kranjskem, kamor so se v naslednjih desetletjih zacele vedno bolj usmerjati ambicije svobodnih gospodov Žovneških oz. poznejših grofov Celj­skih. Ti so nadaljevali z zaokrožanjem tamkajšnje posesti in s tem položili temelje lastni posesti na Kranjskem. Prido­bitev patronatne pravice nad župnijo Vodice, ustanovitev vikariatov v Smledniku in v Utiku ter kaplanije v Spo­dnjih Pirnicah kaže na to, da so Celjski tudi na podrocju cerkvene teritorialne ureditve poskušali utrjevati svoje glavno kranjsko središce na gradu Smlednik. Tudi cerkev in Marijina bratovšcina na Šmarni gori so v casu Celjskih z nakupi in daritvami pridobili omembe vredno premoženje. Kljucne besede: grad in gospostvo Smlednik, svobodni gospodje Žovneški, grofje Celjski, župnija Vodice, Šmarna gora, 12.–15. stoletje ŠILC Jurij, PhD, retired researcher, Cirila Kosmaca 51, SI-1211 Ljubljana - Šmartno, jurij.silc@siol.net 728.82(497.4Smlednik):929.52Žovneški 728.82(497.4Smlednik):929.52Celjski SMLEDNIK ESTATE UNDER THE COUNTS OF CELJE Frederick of Žovnek buys Smlednik castle for two thousand marks of silver This article is about a time when the castle politics of the Žovnek/Celje noble family was marked by a remark­able expansion of property. This was also the time of the acquisition of Smlednik, the first major estate or castle in Carniola, where the ambitions of the free Lords of Žovnek, or later the Counts of Celje, began to be increasingly di­rected in the following decades. They continued to build up their holdings there and thus laid the foundations for their own possessions in Carniola. The acquisition of the patronage of the parish of Vodice, the establishment of vicariates in Smlednik and Utik, and the chaplaincy in Spodnje Pirnice show that the Celje family were also try­ing to consolidate their main centre in Kranj, Smlednik Castle, in ecclesiastical territorial organisation. The church and the Confraternity of St Mary on Šmarna Gora also acquired noteworthy assets through purchases and dona­tions during the time of the Celje nobility. Keywords: castle and Smlednik estate, free lords of Žovnek, Counts of Celje, Vodice parish, Šmarna gora, 12th­15th century VSE ZA ZGODOVINO V 13. letniku Zgodovine za vse sem objavil cla­nek z naslovom Nadškof iz Perzije podeli v Celju odpustek šmarnogorskim božjepotnikom1 v kate-rem sem govoril o listini, ki je bila izdana v Celju 14. maja 1411.2 To je bilo v prvem letu pontifikata papeža Janeza XXIII., ko je dominikanski misijonar in perzijski nadškof Janez iz Sultanije (Soltanieh) v današnjem Iranu podelil odpustek romarjem, ki redno obiskujejo Marijino cerkev na Šmarni gori. Ko se je nadškof Janez v prvi polovici maja 1411 mudil v Celju, se je tam verjetno srecal tudi z gro­fom Hermanom II. Celjskim, dobrim prijateljem kralja Sigismunda Luksemburškega, udeležencem križarskih bojev proti Turkom in podpornikom pisanskega (proti)papeža Janeza XXIII. Takrat je tudi podelil omenjeni odpustek šmarnogorskim romarjem, morda le kot znak nadškofovega spo­štovanja do grofa ali pac poplacilo kakšne grofove usluge nadškofu. Da je bila izbrana prav romarska cerkev na Šmarni gori pa tudi ne preseneca, saj so imeli Celjski od leta 1328 v lasti grad Smlednik, od leta 1393 pa tudi patronat nad župnijo v Vodicah in s tem njeno podružnico na Šmarni gori. Tokrat bo tekla beseda o casu med letoma 1328 in 1456, ko so Celjski izoblikovali svoje najvecje gospostvo na Kranjskem s sedežem na gradu Smle­dnik. Žovneško/celjska grajska politika je bila v prvi polovici 14. stoletja v znamenju izjemne posestne ekspanzije. V ta cas sodi tudi pridobitev Smlednika, prvega vecjega gospostva oziroma gradu na Kranj­skem, kamor so se v naslednjih desetletjih zacele ve­dno bolj usmerjati ambicije Žovneških, saj je že leta 1334 Friderik postal tudi deželni glavar Kranjske in Slovenske marke. Šlo je za strateško in prometno pomembno gospostvo na Gorenjskem, ki je ostalo v posesti Celjskih do izumrtja rodbine leta 1456. Grad je stal nad prehodom cez Savo na pomembni prometni povezavi iz Furlanije preko Kranjske na Spodnje Štajersko, med freisinško Škofjo Loko na eni in deželnoknežjim Kamnikom na drugi strani.3 1 Šilc, Nadškof, str. 5–16. 2 NŠAL, Listine, št. 245; fotografija, objava in slovenski pre­vod v Šilc, Nadškof, str. 5–6. 3 Kosi, Grajska politika, str. 467. Zacetki gospostva Smlednik Ozemlje okrog Smlednika je bilo v zgodnjem srednjem veku del obsežnega kronskega ozemlja, ki so ga v drugi polovici 10. stoletja v pretežnem delu prejeli kranjsko-istrski mejni grofje Weimar-Orla­mündski iz Turingije kot zasebno posest. Vendar je že v 11. stoletju prišlo do drobitve posesti. Na obmocju poznejšega smledniškega gospostva4 so imeli že na prelomu iz 11. v 12. stoletje alodialno posest plemici, ki so tam posedovali tudi lastniške cerkve. O tem govori listina oglejskega patriarha Ulrika I. Eppenštajnskega, ki je bila spisana verje­tno med letoma 1093 in 1106 in kjer se omenjata Eberhard iz Kranja in Bertold, morda briksenška ministeriala in morebiti celo prednika rodu smle­dniških vitezov.5 Oblast oglejskega patriarha (od 1093 nominalnega mejnega grofa) nad Smlednikom je moc zaznati le v listini patriarha Pelegrina I., ki 4 O zacetkih Smlednika vec v Kos, Blesk, str. 172–181; Kos, Vitez, str. 215–216; Štular, Grad, str. 29–37. 5 Listina se je ohranila le v dvakratnem prepisu Giusepa Bi-nija iz 18. stol. (ACU, Bini, Var doc. Ant., zv. 32, str. 241 in zv. 64, str. 56; fotografija, objava in prevod Šilc, Nadškof, str. 26). O dataciji listine gl. Šilc, Lastniške kapele, str. 26–34. je bila spisana v Rožacu (Rosazzo) po 23. septem­bru 1136, in sicer ob potrditvi dotacije njegovih predhodnikov Ulrika I. in Gerarda benediktin­skemu samostanu Možac (Moggio).6 Takrat je bil v patriarhovem spremstvu tudi Ulrik iz Smlednika, ki je bil morda bodisi Eberhardov ali Bertoldov potomec in je živel na utrjenem dvoru, ce ne celo že v stolpastem višinskem gradu nad Smlednikom.7 Do dela posesti okrog Smlednika je po letu 1106 prišel grof Bernard I. Spanheimski, morda prek svoje sestre Rikarde, porocene s kranjskim in is-trskim mejnim grofom Poponom iz rodbine Wei­mar-Orlamünde.8 Bernard je bil cetrti od bratov iz zakona Engelberta I. in Hedvike iz Moša (Mossa). Njegova politicna moc je izvirala iz obširne posesti na Koroškem v okolici Velikovca (Völkermarkt), kjer se je po koroških Trušnjah (Trixen) malo pred smrtjo tudi imenoval. Veliko posesti je imel tudi v Podravju, Posavinju in Posavju. Ko je Bernard leta 1147 umrl na drugi križarski vojni, njegove zapu-šcine niso dedovali spanheimski necaki, ampak jo je, sam takrat brez živih otrok, zapustil necaku svoje žene Kunigunde, štajerskemu mejnemu grofu Otokarju III. Kot kaže je takrat uspelo Trušenjskim kot oto­karskim ministerialom obdržali posest na Smle­dniškem, kajti Otokar ni prevzel vse Bernardove posesti. Morda so Trušenjski uspeli obvladovati tudi sam smledniški grad, saj lahko za njihove mi-nisteriale štejemo Smlednicana Werganda, njuna sinova Bertolda in Ušalka ter njegovega zeta Ra-pota, ki se omenjajo v listini koroškega vojvode Bernarda II. Spanheimskega za freisinško škofijo iz let 1214–12209 in v listini Alberta Trušenjskega 6 BNM, Dipl. inst., Ms. 2437–2438, št. 51; objava Härtel, Die älteren Urkunden, št. U8. 7 Vec o materialnih ostankih vec kot 500-letne stavbne zgo­ dovine gradu v Štular, Stavbna analiza, str. 107–123. 8 Vsekakor pa sta v zacetku 12. stoletja del posesti podedovali tudi dve bavarski grofovski rodbini Andeški in Bogenski. Takrat sta se grof Bertold II. Andeški in Albert I. Bogenski porocila s sestrama Zofijo in Hedvigo, hcerkama umrlega mejnega grofa Popona II. Weimar-Orlamündskega. 9 Prepis iz 18. stol. AEMF, GA016, H260, fol. 15–15v; objava Zahn, Codex I, št. 127. Med 50 pricami najdemo plemice s Falkenberga, Godešica, Jeterbenka, Kamnika, Mengša, Nakla, Polhovega Gradca, Puštala, Smlednika, Stražišca, Škofje Loke in Turjaka. s 1. oktobra 1216,10 ko ta dovoljuje svojemu smle­dniškemu ministerialu Wergandu darovati hubo v Zbiljah samostanu Gornji Grad.11 Sestra Alberta Trušenjskega Geburga se je po-rocila z Ortolfom Planinskim in kot doto prinesla starim Planinskim tudi del smledniške posesti. Njuna vnukinja Geburga pa se je pred letom 1244 porocila s Henrikom III. Svibenskim (I. Planin-skim), zacetnikom nove veje Planinskih, ki so se s tem dokopali do dela smledniškega gospostva in gradu Smlednik. Iz tega casa je ohranjena li­stina, spisana na gradu Bizeljsko 6. avgusta 1251, ko se je krški škof Ulrik I. Ortenburški poravnal s Henrikom in njegovim sorodnikom Friderikom V. Ptujskim glede gradov Planina in Podsreda, ki jima jih je obema skupaj takrat škof izrocil v fevd; dalje je Friderik predal dohodke v Poljcanah, He­nrik pa v Štatenberku in Smledniku, ki sta jih prav tako prejela v fevd.12 Med ministeriali Planinskih na Smledniku se omenja Henrik, prvic leta 1260 ko je Henrik I. Planinski podaril svojega služab­nika samostanu v Velesovem13 in drugic 18. juni­ja 1286, ko se je freisinški škof Emiho poravnal z Viljemom iz Škofje Loke, župnikom v Šmartinu pri Kranju, glede nekih dolgov.14 Nato se 8. junija 1290 kot ministeriala Planinskih omenjata Ulrik Chropf in njegov istoimenski sin Ulrik; takrat je Oton Planinski dovolil svojemu vazalu Nikolaju Rebcu, da proda nazaj škofu Emihonu sedem hub na Jami, ki jih je imel v fevdu od Freisinga.15 Oba Chropfa se omenjata tudi 7. decembra 1297, ko je Oton Planinski predal freisinški cerkvi Juto, hcerko Ulrika Chropfa, ki je bila porocena z Winterjem iz Puštala. Listina je bila izstavljena na gradu Smle­dnik, kar je tudi prva izrecna omemba gradu, Ulrik Chropf starejši pa se omenja kot gradišcan.16 Oba sta bila 9. maja 1299 tudi med pricami, ko je Oton Planinski na Smledniku podelil loškemu mešcanu Petru imenovanemu Silbersach v fevd hubo v Šen­ 10 Prepis iz 17. stol. NŠAL, KAL, fasc. 82, št. 22; fotografija, objava in prevod v Šilc, Gradišcan, str. 182–183. 11 Šilc, Gradišcan, str. 177–186. 12 ARS, Listine, št. 6722; objava Zahn, Urkundenbuch, št. 97. 13 ARS, Listine, št. 5238; objava Schumi, Urkundenbuch, št. 273; prevod Šilc, Starejša zgodovina, str. 85, op. 160. 14 Prepis iz 13. stol. BayHStA, HL Fr., 2, fol. 132v; objava Zahn, Codex I, št. 395. 15 BayHStA HFU, št. 158; objava Zahn, Codex II, št. 433. 16 BayHStA HFU, št. 152; objava Zahn, Codex I, št. 422. curju. Takrat je bil v njuni družbi tudi neki Peterlin s Smlednika.17 Ulrik Chropf je bil 25. julija 1299 tudi med pricami, ko je Oton Planinski prodal svoj lastni brod pri Tacnu, ki mu ga je izrocil njegov oce v pravno veljavno premoženje – in ki ga je upora­bljal in imel v oblasti njegov rod vec kot sto let –, in sicer skupaj z brodu pripadajoco hubo, Porger­jevi vdovi Maruši iz Ljubljane.18 Ulrik Chropf je bil sin že omenjenega Henrika s Smlednika in je imel tudi brata Konrada. Slednji se omenja kot prica 24. december 1299, ko podeli Henrik s Podkrnosa (Gurnitz) kamniškemu mešcanu Eberhardu ime­novanemu Bojc v fevd desetino od osmih hub na Pšenicni Polici in štirih v Cerkljah na Gorenjskem19 ter 11. november 1300, ko Konrad Gallenberški podeli Otonu iz Podgorice v fevd hubo v Nadgorici pod Ljubljano.20 Oba brata s Smlednika, Konrad in Ulrik, pa sta omenjena 6. februarja 1306, ko prodata dve hubi v Trzinu.21 Pozneje, v casu Planinskih, se omenjata še dva Smlednicana, in sicer Nikolaj 17. februar 1314, ko Henrik iz Podkrnosa proda tocaju Rajnerju IV. Ostroviškemu (Osterwitz) svoj lastni rovt ob Kokri22 ter 21. december 1321 še Majhnard, ki je bil prica, ko je Rapot Schrawas s privoljenjem svojih gospodov Planinskih prodal samostanu Ve­lesovo hubo v Šencurju.23 Brata Henrik III. in Ulrik III. Planinski sta prenesla težišce svoje dejavnosti na Kranjsko. V 20. letih 14. stoletja sta se zacela zadolževati in Henrik je s soglasjem brata Ulrika zacel prodajati in zastavljati skupno premoženje. 20. decembra 1324 je prodal samostanu Gornji Grad dve hubi v Žerjavki ob Savi za 24 mark savinjskih pfenigov, ki sta jih dolgovala samostanu na svojih desetinah na Planini pri Sevnici;24 10. avgusta 1325 je prodal Gerlohu, sinu Friderika Stupla iz Gradca v Beli krajini, šest hub v Spodnji Krašnji za 36 mark oglejskih pfenigov;25 9. marca 1326 je zastavil bra-trancu Haugu Svibenjskemu za 10 mark oglejskih 17 ARS, Listine, št. 5243; objava Wiessner, Die Kärntner Ge-schichtsquellen, št. 437. 18 ARS, Listine, št. 5778; objava Otorepec, Listine 1299–1450, št. 1; prevod Šilc, Recni prehod, str. 276. 19 ÖStA, HHStA, AUR, št. 2950; objava Wiessner, Die Kärn­ tner Geschichtsquellen, št. 452. 20 ARS, Listine, št. 5783; objava Schumi, Urkunden, št. 13. 21 DOZA UA, št. 1249; objava Arnold, Die Urkunden, št. 1249. 22 ÖStA, AVA, FA, Harrach, Urk., št. 1314-2-17. 23 ARS, Listine, št. 5255. 24 NŠAL, Listine, št. 95; povzetek Volcjak, Listine, št. 95. 25 ARS, Listine, št. 6102. pfenigov premoženja;26 21. februarja 1328 je prodal Frideriku z Mehovega štiri hube v Pšati pri Cerkljah na Gorenjskem za 35 mark oglejski pfenigov.27 Dol­gove obubožanih Planinskih pa so kmalu spretno izkoristili sorodniki Žovneški. Gorenjsko zemljiško gospostvo Žovneških s sedežem na Smledniku Dne 17. aprila 1328 sta Henrik III. Planinski in žena Elizabeta na Lembergu pri Šmarju izstavila Frideriku Žovneškemu najprej zastavno, nato pa še prodajno listino za gospostvo in grad Smlednik.28 Dne 25. julija 1328 sta enako storila Henrikov brat Ulrik III. Planinski in sestra Adelhajda z listina-ma izdanima v Ljubljani.29 Zastavna vsota je bila v obeh listinah 2000, prodajna pa le 1012 mark srebra. Jasno je, da sta bili vsoti mišljeni za vse prodajal­ce skupaj, ne pa za vsakega posebej. Planinska sta dala z dodatno listino Žovneškemu jamstvo, da bo v primeru neplacila Smlednik pravno popolna upnikova last. V primeru oporekanja Planinskih bi Žovneški že razpolagal s pravno veljavnim do-kumentom. Planinski so dejansko prejeli skupaj 2000 mark, ko so dokoncno prepustili lastništvo Smlednika. Prvi obrok, dejanski dolg v znesku 988 mark, so prejeli že ob zastavi, ostanek 1012 mark pa je pomenil poravnavo razlike za zamenjavo prav­nega statusa lastništva. Friderik Žovneški je 30. decembra 1329 zasta­vil Smlednik, skupaj z vsemi ostalimi svojimi la-stnimi in fevdnimi gradovi (Rogatec, Kostrivnica, Lemberg, Žovnek, Ojstrica, Šoštanj in Mozirje ter odvetništvo nad samostanom Gornji Grad, nista pa omenjena manj pomembna stolpa Šenek in Li-benštajn) svojemu svaku Ulriku Walseejskemu.30 To je storil najverjetneje za pricakovano pomoc Walseejskih v fajdi za vovberško dedišcino proti Konradu Aufensteinu, vendar je vse gradove kmalu rešil iz te zastave. 26 Prav tam, št. 6750. 27 Prav tam, št. 6112. 28 ARS, Listine, št. 4020 in 4021; objavi Kos, Celjska knjiga, št. 122 in 123. 29 ARS, Listine, št. 4026 in 4027; objavi Kos, Celjska knjiga, št.124 in 125. 30 ARS, Listine, št. 4570; objava Kos, Celjska knjiga, št. 127. Friderik, ki je bil kot zaveznik Habs­buržanov v vojni za ceško krono med 1334 in 1340 kranjski deželni glavar in mu je bil 1342 podeljen dedni naslov gro-fa Celjskega, se ni bil pod nobenimi po­goji pripravljen odreci svojim ekspanzio­nisticnim prizadevanjem in je nadaljeval z zaokrožanjem posesti na Smledniškem in s tem položili temelje lastni posesti na Kranjskem: . 24. maja 1334 je kupil od bratov He-nrika, Hermana in Sajfrida Kranich­berškega (s Cmureka) njihovo posest v Smledniku in okoli njega z vsem pri­padajocim ter gradišce nad Zavrhompod Šmarno goro za 180 mark oglej­skih pfenigov;31 . 20. junija 1334 je kupil od Henrika Sau­erja tri hube v Podreci in eno v Mošah pri Smledniku za 20 mark oglejskih pfenigov;32 . 18. oktobra 1338 je kupil od Friderika Kolovškega njegov tretjinski delež na žagi in pravico do ribolova na Savi v Gameljnah za 12 mark oglejskih pfe­nigov;33 . 23. septembra 1340 je kupil od Han-sa Kunšperškega tretjino broda na Savi pri Trbojah in eno hubo v ur­barju Smlednik za 15 mark oglejskih pfenigov;34 . 2. avgusta 1342 je kupil od Friderika Kolovškega njegov delež pravice do ribolova na Gameljšcici za 12 mark oglejskih pfenigov;35 . 12. oktobra 1349 je kupil od Jurija Za­endla tri hube v Vodicah za 27 mark oglejskih pfenigov;36 31 ARS, Listine, št. 4572; objava Kos, Celjska knji­ga, št. 148. 32 ARS, Listine, št. 4031; objava Kos, Celjska knji­ga, št. 151. 33 ARS, Listine, št. 4044; objava Otorepec, Listine 1243–1397, št. 47. 34 ARS, Listine, št. 4058; objava Kos, Celjska knji­ ga, št. 205. 35 ARS, Listine, št. 4070. 36 Prav tam, št. 4101. . 30. januarja 1351 je kupil od Hermana Polhograj­skega pravico ribolova na Gameljšcici;37 . 24. marca 1353 kupi od Galla Gallenberga dve hubi v Vodicah za 20 mark oglejski pfenigov;38 . 14. julija 1353 je kupil od Konrada Galla hubo v Loki pri Mengšu, dve na Selu in eno v Polju pri Vodica za 31 mark oglejskih pfenigov;39 . 25. julija 1354 je zamenjal z brati Hermanom, Hansom in Nikolajem, tocaji z Ostrovice, neko svojo posest (morda tisti dve hubi na Selu, ki jih je leto prej kupil od Galla) za dva mlina z dvema jezovoma in vsem pripadajocim, ki sta ležala na Selu med Šmarno goro in Šinkovim Turnom.40 Friderik I. Celjski je umrl pred marcem 1360 in je imel takrat na Kranjskem v lasti poleg Smledni­ka še gradova Mirna na Dolenjskem in Žebnik pri Radecah ob Savi. V zakonu z Diemuto Walseejsko sta se mu rodila sinova Ulrik I. in Herman I. ter hceri Katarina (porocena z grofom Albertom IV. Goriškim) in Ana (porocena z grofom Otonom IV. Ortenburškim). V casu Friderika se 3. decem-bra 1356 kot gradišcan na Smledniku omenja neki Martin.41 Na Smledniškem sta nakupe posesti nadaljevala Friderikova sinova Ulrik I. in Herman I., ki sta 9. januarja 1361 od Jurija Zaendla iz Kamnika in bratov Janeza in Jurija, sinov pokojnega Henrika Phaeffleina, kupila eno obdelano in eno pusto hubo v Žejah pri Mostah pred mestom Kamnikom za 10 mark beneških pfenigov.42 Dalje sta 10. avgusta 1362 od ljubljanskih mešcanov, bratov Tomaža in Lenarta Oglejca, kupila za 70 mark oglejskih pfe­nigov sedem hub v okolici Komende. Tri so ležale Mostah pri Komendi, dve na Selu pri Vodicah in po ena v Poženiku ter v Vodicah.43 Pred letom 1370 so si Celjski pridobili tudi posest na Dobruši in v Suhadolah, saj je 15. marca 1370 Herman I. podelil 37 ARS, Listine, št. 4111; objava Otorepec, Listine 1154–136, št. 42. 38 ARS, Listine, št. 4133. 39 Prav tam, št. 4137. 40 ARS, Listine, št. 4590; povzetek Wiessner, Die Schenken, št. 186. 41 ASU, ANA, fasc. 5119/4, fol. 4; objava De Vitt, Gubertino da Novate, št. 1180. Takrat je oglejski patriarh Nikolaj podelil župnijo sv. Marjete v Vodicah župniku Eliji Celjskemu. 42 ARS, Listine, št. 4187. 43 ARS, Listine, št. 4193; objava Otorepec, Listine 1243–1397, št. 64. Nikolaju Gallenbergu v fevd tri hube na Dobruši pod Smlednikom in dvor v Suhadolah z desetino od 12 hub.44 Grof Ulrik I. je umrl leta 1368, njegov mlajši brat grof Herman I. pa 21. marca 1385. Na gradu Smlednik se v casu Hermana I. omenjata dva gra­dišcana, in sicer Oton s Turna v Škalah pri Velenju leta 1374 in Hans Haller leta 1383.45 Iz casa Hermanovega sina grofa Hermana II. Celjskega je ohranjenih nekaj dokumentov o pode­litvi celjske posesti na Smledniškem v fevd. Že pred letom 1394 je Herman podelil Viljemu Luspergerju v fevd dvor pod Smlednikom, štiri in pol hube na Podreci, eno v Mošah pod Trbojami, dve v Pirnicah in eno v Vikrcah pod Šmarno goro ter desetino v Vodicah. To posest je Lusperger 31. marca 1394 prodal svaku Viljemu Lambergu za 650 florenov.46 24. junija 1394 je Herman podelil Petru iz Valburge v fevd dvor in tri hube v Valburgi, tri hube in domec na Podreci ter po eno hubo v Hrašah, v Polju pri Vodicah in v Pirnicah.47 Po smrti Petra iz Valburge je Herman kmetijo v Polju in domec na Podreci 18. aprila 1414 podelil v fevd Petrovemu sinu Viljemu iz Valburge.48 Leta 1395 je bil tudi Šinkov Turn v posesti grofov Celjskih, kar pomeni, da so ga mo-rali Gallenberški prodati ali vsaj zastaviti. Takrat je namrec Herman podelil Sajfridu Gallenberške-mu v fevd stolp Šenkov turn49 v Šinkovem Turnu pri Selu, tamkajšnjo pristavo in tri hube, dalje pet hub v Kosezah, žitno desetino in dve hubi v Polju pri Vodicah, eno hubo na Dobruši in desetino v Suhadolah.50 4. januarja 1422 pa je Herman podelil Juriju Lambergu in njegovim bratom v fevd dese­tino v Mostah in Križu pri Komendi.51 Herman je 1. septembra 1424 kupil od Krištofa iz Škofje Loke eno hubo na Jami za 35 mark pfenigov.52 Celjski so bili tudi odvetniki samostana Bistra. Herman se je 6. septembra 1400 v korist samostana odrekel 44 ARS, Listine, št. 4254. 45 Banfi, Uprava, str. 40. 46 ARS, Listine, št. 302. 47 NÖLA, 05.01, StA Urk., št. 1348. 48 Prav tam, št. 1891. 49 Vec o stolpu koroških tocajev z Ostrovice gl. Šilc, Stolp. 50 Zapis v Gallenberškem inventarnem popisu iz 16. stol. ARS, Gr., AS 730, fasc. 133, str. 462; objava Bizjak, Gallenberški listinski arhiv, str. 274. 51 ARS, Listine, št. 365. 52 Prav tam, št. 4446. odvetšcini v znesku 40 pfenigov na dve hubi v Su­hadolah v njegovem gospostvu Smlednik. V casu grofa Hermana II. sta bila gradišcana na Smledniku Hans Müllingen med letoma 1393 in 1402 ter Lenart Iški med letoma 1410 in 1413.53 Leta 1418, ko so izumrli grofje Ortenburški, se je nenadno mocno povecala celjska posest na Kranjskem. Na osnovi 23. novembra 1377 sklenjene pogodbe o obojestranskem dedovanju v primeru izumrtja je Celjskim pripadla ortenburška po­sest na Koroškem in Kranjskem. Tako so dobili v roke gradove na Gorenjskem (Radovljica, Kamen, Waldenberg),54 Notranjskem (Lož) in predvsem Dolenjskem (Kravjek, Cušperk, Ortnek, Ribnica, 53 Banfi, Uprava, str. 41. 54 Nekateri avtorji zmotno omenjajo tudi Smledniku bližnji grad Goricane. Goricane so bile devinska in ne ortenburška dedišcina. V zadnjih desetletjih 14. stoletja so bili Devinci njeni posestniki in preko njih je gospostvo prešlo na njihove dedice Wallseejce. Leta 1407 sta vojvodi Leopold in Ernest ponovno zastavila bivše devinske posesti Rajnprehtu II. Wallseeju, med njimi tudi Goricane (in Zgornji Kamnik), za nadaljnjih 28 let, kar je leta 1416 potrdil vojvoda Albreht V. Zastava je potekla leta 1435 in Goricane ter številna druga gospostva so se povrnila nazaj Habsburžanom. Prim. Kosi, Marginalije, str. 207–208. Kocevje, Kostel, Poljane pri Starem trgu ob Kolpi, Stari grad pri Otoccu).55 Kmalu po smrti grofa Hermana II. Celjskega (umrl je 13. oktobra 1435 v Bratislavi) so morali vazali kot izraz zvestobe novega seniorja, grofa Fri-derika II., zaprositi za ponovno potr­ditev oziroma podelitev fevdov. Tako je nastal danes najstarejši še ohranjen popis celjskih fevdov, ki je bil nasta­vljen 8. maja 1436, in je ohranjen v dveh, ne povsem enakih izvodih; prvega hranijo v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani,56 drugega pa v Štajerskem deželnem arhivu v Grad­cu.57 Knjiga vsebuje v prvem delu fev­de grofije Ortenburg, v drugem delu pa grofije Celje. V ljubljanskem izvo­du so vpisi do leta 1447, v graškem pa do 1441. Iz fevdne knjige grofa Friderika II. Celjskega je moc razbrati tako posest, kakor tudi celjske vazale na Smledniškem. Friderik je 20. aprila 1437 podelil bratom Juriju, Baltazarju in Jakobu Lambergu v fevd dvor pod Smlednikom, štiri in pol hube na Po­dreci, dve hubi in travnik v Pirnicah, po eno hubo v Vikrcah pod Šmarno goro in v Mošah pri Trbojah ter desetino v Vodicah.58 Juriju pa verjetno že leta 1436 desetino v Mostah pri Komendi,59 njegovemu bratu Boltežarju pa leta 1437 tri hube v Valburgi, eno hubo v Smledniku in domec na Podreci.60 4. novembra 1436 pa je Jakobu Brdskemu podelil v fevd tri hube na Prebacevem.61 Leta 1436 je Friderik podelil bratom Nikolaju, Sajfridu in Janezu Gallen­berškemu v fevd Šinkov Turn z vsem pripadajocim, po tri hube v Mošah in Hrašah, dve hubi v Mostah pri Komendi, eno na Podreci ter desetino v Smle­ 55 Dedišcina po grofih Ortenburških je grofom Celjskim pri­nesla okrog 34 gradov in desetino manjših stolpov na Ko­roškem in Kranjskem. Vec o tem gl. Kosi, Grajska politika, str. 479–480. 56 ARS, Rokopisi, I-57r. 57 StLA, Cilli, Sch. 2, Heft 8. 58 ARS, Listine, št. 535; vpis tudi v ARS, Rokopisi, I-57r, fol. 87. 59 ARS, Rokopisi, I-57r, fol. 12. 60 Prav tam, fol. 104v. 61 ARS, Listine, št. 4477; vpis tudi v ARS, Rokopisi, I-57r, fol. 36. dniku, v Vesci, v Vodicah in v Suhadolah.62 Istega leta je podelil Janezu Strmolskemu v fevd posesti v Mošah in Mostah pri Komendi.63 V Mostah je imel dve celjski hubi v fevdu tudi Matej Zellenber­ger, a je eno prodal Strmolskemu, kateremu jo je grof Friderik 20. decembra 1446 podelil v fevd.64 Leta 1436 so bili na smledniškem celjski vazali tudi, Viljem iz Valburge, ki je imel v fevdu tri hube v Valburgi, eno hubo v Polju pri Vodicah in domec na Podreci;65 dvorni mojster Erazem Lihtenberški je imel v fevdu osem hub v Hrastju in desetino v Trbojah in v Žerjavki;66 Ana, vdova Hajnriha Ver­herja, je imela v fevdu tri hube na Podreci, ki so bile dedišcina strica Melhiorja z Zgornjega stolpa na Kranclju v Škofji Loki;67 Ana, hci Ulrika Hallegger­ja in vdova Janeza iz Škofje Loke, je imela v fevdu tri hube na Prebacevem,68 tam pa je imel eno hubo v fevdu tudi Marin Dinstman iz Vokla;69 brata Jurij in Martin Petschacher sta imela eno hubo in mlin v Lahovcah;70 Jurij iz Kamnika je imel v fevdu eno hubo v Vodicah;71 Viljem iz Ržišc pa je imel v fevdu desetino od štirih hub v Zavrhu pod Šmarno goro, ki jo je kupil od Andreja Schrabasa.72 To desetino je nedolgo za tem Friderik podelil v fevd (verjetno Viljemovemu sorodniku) Juriju iz Ržišc.73 V casu grofa Friderika II. se med letoma 1440 in 1442 kot gradišcan na Smledniku omenja Hans Sepacher.74 62 ARS, Rokopisi, I-57r, fol. 85v. 63 Prav tam, fol. 21. 64 Prav tam, fol. 63. 65 Prav tam, fol. 20. 66 Prav tam, fol. 38. 67 Prav tam, fol. 38. 68 Prav tam, fol. 15. 69 Prav tam, fol. 30. 70 Prav tam, fol. 78. 71 Prav tam, fol. 68v. 72 Prav tam, fol. 27. 73 Prav tam, fol. 80. 74 Banfi, Uprava, str. 41. VAS POSEST VAZALI Hrastje 8 hub Lihtenberški Hraše 3 hube Gallenberški Križ desetina Gallenberški Lahovce 1 huba Petschacherji 1 mlin Petschacherji Moste 2 hubi Gallenberški 2 hubi Strmolski desetina Lamberški Moše 3 hube Gallenberški 1 huba Lamberški 1 huba Strmolski Pirnice 2 hubi Lamberški Podreca 4 ˝ hube Lamberški 3 hube Verherji 1 huba Gallenberški 1 domec Lamberški 1 domec Valburški Polje pri Vodicah 1 huba Valburški Prebacevo 3 hube Brdski 1 huba Škofjeloški 1 huba Voklski Smlednik 1 dvor Lamberški 1 huba Lamberški desetina Gallenberški Suhadole desetina Gallenberški Šinkov Turn 1 stolp Gallenberški Trboje desetina Lihtenberški Valburga 3 hube Valburški 3 hube Lamberški Vesca desetina Gallenberški Vikrce 1 huba Lamberški Vodice 1 huba Kamniški desetina Lamberški desetina Gallenberški Zavrh pod Šmarno goro desetina Ržiški Žerjavka desetina Lihtenberški Celjski fevdi na obmocju poznejšega deželnega sodišca Smlednik in najbližje okolice (grof Friderik II., okoli leta 1436). (ARS, Rokopisi, I-57r, fol. 12, 15, 20, 21, 27, 30, 36, 38, 63, 68v, 78, 80, 85v, 87, 104v) Po smrti grofa Friderika II. Celjskega, umrl je julija 1454 na Žovneku, sta bili sestavljeni dve novi fevdni knjigi, tokrat loceno za grofiji Ortenburg in Celje; obe sta danes v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani.75 75 ARS, Rokopisi, I-3r in I-2r. VAS POSEST VAZALI Hrastje 8 hub Gallenberški Hraše 3 hube Gallenberški Ježa 2 hubi Zellenpergerji Lokarje desetina Gallenberški Moste 2 hubi Gallenberški 2 hubi Zellenpergerji desetina Lamberški Moše 3 hube Gallenberški 3 hube Zellenbergerji desetina Lamberški Nasovce 2 hubi Rožeški Podreca 1 huba Gallenberški 1 domec Lamberški Smlednik 1 huba Lamberški desetina Gallenberški Suhadole desetina Gallenberški Šinkov Turn 1 stolp Gallenberški Topole desetina Mengeški Trboje desetina Gallenberški Valburga 3 hube Lamberški Vesca desetina Gallenberški Vodice 1 huba Kamniški 1 huba Gallensteinski desetina Gallenberški Zavrh pod Šmarno goro desetina Baumkircherji Žerjavka desetina Gallenberški Celjski fevdi na obmocju poznejšega deželnega sodišca Smlednik in najbližje okolice (grof Ulrik II., okoli leta 1455). (ARS, Rokopisi, I-2r, fol. 5, 7, 8-9, 12v; I-3r, fol. 2, 5v, 21, 28) Patronat Celjskih nad vodiško župnijo Za najstarejšo zgodovino župnije Vodice je na voljo razmeroma zgoden in pomemben, sicer ne­datiran dokument oglejskega patriarha Ulrika I. Eppenštajnskega, ki je nastal v letih med 1093 in 1106.76 Šlo je za dogovor med patriarhom, kot ško­fom ordinarijem vodiške župnije, na eni in Eber­hardom iz Kranja ter Bertoldom na drugi strani o podelitev trajne pravice kršcevanja in pokopavanja ter s tem združenih dohodkov njunim kapelam. Oba sta izrocila kot odškodnino za s tem povzroce-no zmanjšanje rednih dohodkov vodiškega župnika Gotskalka dolocene nepremicnine in podložnike. Eberhard je dal svoj alod oglejski cerkvi, zemlji-šce v Trbojah pa vodiški župniji, pod pogojem, da 76 Glej op. 5. sta njegovi kapeli v Trbojah in Smledniku prejeli krstno in pogrebno pravico. Bertold pa je izrocil Hartmanov alod in hubo simmana77 v istem kraju z vsemi pritiklinami in pravico do udeležbe pri uporabi skupnih zemljišc, dalje služabnika Diekera in Kacelina ter deklo Geppo. Za to so dobile njegovekapele v Šmartnu pod Šmarno goro, v Zgornjih in Spodnjih Pirnicah ter v Hrašah krstno in pogrebno pravico. Plemica, oziroma že njuni predniki, so morali imeti v okolici Smlednika najbrž vecjo po­sest, da so se imeli za upravicene oziroma dolžne postaviti na svojih nepremicninah manjše cerkve, ki so služile za dušne potrebe tamkajšnjim prebi­valcem. Njune kapele so bile brez dote in desetin ter ocitno tudi brez duhovnikov, zato ne moremo govoriti o lastniških cerkvah v pravem pomenu besede, ki so morale imeti duhovnika, cerkveno posest in desetino, ki je v celoti pripadala lastniku. V tem primeru ni šlo za ustanovitev teritorialne župnije, niti patronatne ne, saj je manjkala dotaci­ja. Iz listine tudi ni razvidno pri kateri kapeli naj bi bil morebitni sedež župnije, saj so naštete brez hierarhicnega reda.78 Eberhardova kapela sv. Martina (pozneje Mari-jinega vnebovzetja) v Trbojah ter Bertoldove kapele sv. Jakoba v Hrašah, sv. Križa v Spodnjih Pirnicah in sv. Tomaža v Zgornjih Pirnicah so ostale na ravni vodiških podružnic. Pri kapeli sv. Urha v Smledni­ku pa se v 13. stoletju omenjata dva župnika. Prvi je bil Henrik, ki je kot prica nastopal pri dveh prav­nih aktih oglejskega patriarha Bertolda Andeškega; najprej 18. oktobra 1228, ko je patriarh izda listino za posvetitev cerkve sv. Petra v Crnomlju in njenih štirih podružnic, ki jih je ustanovila istrska mejna grofica Sofija,79 in drugic 30. aprila 1251, ko je pa-triarh, le nekaj tednov pred svojo smrtjo, izrocil vso svojo posest v okolici, na gradu in v trgu Slovenj Gradec oglejski škofiji, s pridržkom, da lahko do svoje smrti z njo sam svobodno razpolaga.80 Drugi župnik v Smledniku pa je bil Herman, ki se je 13. januarja 1264 mudil v družbi gornjegrajskega opata Henrika II. V Škalah pri Velenju je sodeloval pri razjasnitvi statusa kapele v Šmartnem pri Šaleku 77 Šlo je za hubo na kateri je imel zemljiški gospod zaneslji­ vega in resnicoljubnega sla, glasnika, skratka podložnika, katerega pricanju se ni bilo moc upirati. 78 Šilc, Lastniške kapele, str. 26-34. 79 DOZA UA, št. 188; objava Bernhard, Documenta, št. P19. 80 BCU, FJ, Ms. 696/I, fol. 0; objava Baraga, Listine, št. 132. do župnije Škale,81 istega dne pa je bil tudi v Žalcu, kjer je opat v imenu oglejskega patriarha Gregorja Montelonga razrešil spor med slivniškim župni­kom Henrikom in studeniškim samostanom za hube in nekaj desetin v korist slednjih.82 Vendar v tistem casu župnija v Smledniku ni bila kanonic­no ustanovljena, saj je leta 1296 ni najti v papeški taksaciji prebend za oglejsko škofijo.83 Pri Bertoldovi kapeli sv. Martina v Šmartnu podŠmarno goro pa je bilo drugace. Tu je bila ustano­vljena plemiška patronatna župnija, ki jo navaja že omenjena taksacija prebend iz leta 1296.84 Navedena je za župnijo Vodice, a brez oznacbe, tako da ni jasno 81 NŠAL, Listine, št. 26; objava Schumi, Urkundenbuch, št. 328. 82 StLA, AUR, št. 827; objava Schumi, Urkundenbuch, št. 329. 83 Gre za seznam prejemkov papeške desetine za prvo in drugo obdobje leta 1296, ki jo je leta 1295 naložil papež Bonifacij VII. mestu in škofiji Oglej. Izvirnik ASV, Cam., Cod. coll., št. 131; zadnja integralna objava v transkripciji F. Barage je v Höfler, O prvih cerkvah, str. 466–472. 84 Glej Höfler, O prvih cerkvah, str. 466. ali je takrat že obstajala župnija ali le vikariat. Njen patron zaradi pomanj­ kanja zgodovinskega gradiva ni znan, a je patronat v 14. stoletju prešel na naddiakone Kranjske in Marke, ki so, kot pravi dokument s 16. aprila 1377,85 od nekdaj imeli v Šmartnu pravico po­ deljevati beneficij plenarie et omni iure. V 14. stoletju se v Smledniku ome­nja le še vikariat s stalnim vikarjem, ki je bil takrat in še pozneje podre­jen vodiški župniji. Namrec, duhov­niku Ulriku iz Kamnika, vikarju v Smledniku, ki je z dovoljenjem vo­diškega župnika Gregorja tu stalno bival, je oglejski patriarh Bertrand de Saint-Geničs 6. junija 1341 podelil za prebendo in da bo lahko izkazoval gostoljubnost, desetino v Smledniku in Zbiljah ter zemljišce v Valburgi, skupaj z obicajnimi darovi pri cer­kvi sv. Marije na Šmarni gori, ven­dar tako, da vikar, ki ga bo vodiški župnik za njim postavil, zaradi tega še ne bo imenovan kot stalni vikar.86 21. oktobra 1355 so bile pod enakimi pogoji te pravice s strani patriarha Nikolaja Luksemburškega podeljene smledniškemu vikarju Gregorju, sinu Matije iz Kamnika.87 Pri vodiški podružnici sv. Štefana v Utiku se omenja stalni vikar Jakob Spadic, ki je 23. septembra 1391 prejel subdiakonat, 23. decembra 1391 diakonat in 30. marca 1392 duhovniški red; pri podružnici sv. Križa v Spodnjih Pirnicah pa stalni kaplan Nikolaj, sin Primoža iz Ljubljane, ki je 16. marca 1392 prejel subdiakonat in 30. marca 1392 tudi diakonat.88 Vse to kaže, da so Celjski tudi na podrocju cerkvene te­ritorialne ureditve poskušali utrjevati svoje glavno kranjsko središce v Smledniku. 85 ASU, ANA, fasc. 5125/2, fol. 75. Gre pa za podelitev župnije sv. Jurija v Ihanu Jakobu iz Šentvida pri Sticni, katere colla­tio et provisio je s polnimi pravicami (pleno iure) pripadala službi arhidiakona Kranjske in Marke. Ta naj bi imel že od nekdaj pravico, da v župnijah Ihan, Gorje in Šmartno pod Šmarno goro podeljujejo beneficije plenarie et omni iure, pri župnijah Kovor in Zasip pa beneficiata potrjujejo. 86 BAvU, Ms. 29, fol. 69; objava Brunettin, I protocolli, št. A/104. 87 BCU, FP, Ms. 1472/IId, fol. 30; povzetek Otorepec, št. 1173. 88 BCU, FP, Ms. 892/V, fol. 16v, 19, 21, 23v, 24v. 28. december 1392, Cedad: Oglejski patriarh Janez Moravski podelil grofu Hermanu II. Celjskemu patronat nad župnijo sv. Marjete v Vodicah. (ARS Listine, št. 4383) Oglejski patriarh Janez Moravski 89 je 28. de­cembra 1392 izdal v Cedadu listino90 s katero je podelil grofu Hermanu II. Celjskemu patronat nad župnijo sv. Marjete v Vodicah, kar je 25. februarja 89 Do nedavno se je v strokovni literaturi navajalo, da je bil oglejski patriarh med letoma 1387/88 in 1394 Janez So-bieslav, drugorojenec moravskega mejnega grofa Janeza Henrika († 1375) iz dinastije Luksemburških. Njegovo drugo ime Sobieslav je bil vzdevek, ki ga je razloceval od istoimen­skega starejšega polbrata Janeza Moravskega, rojenega ok. leta 1345. Vendar se Janez Sobieslav, ki se rodil ok. leta 1357, v virih zadnjic omenja leta 1380 in je verjetno umrl 30. oktobra 1380 (prim. Brandl, Codex, št. 187). Po zadnjih ugotovitvah (gl. Schmidt, John of Moravia) je bil v tem obdo­bju oglejski patriah Janez Moravski, nezakonski sin Janeza Henrika, in ne njegov mlajši polbrat Janez Sobieslav. Janez Moravski je postal leta 1368 prošt v Vyšehradu, leta 1380 škof v Litomyšlu, leta 1387 škof v Olomucu in leta 1387/88 oglejski patriarh. Patriarh je ostal do 12. oktobra 1394, ko je bil brutalno umorjen v Vidmu. 90 ARS, Listine, št. 4382 in 4383; objava in slovenski prevod Steklasa, Zgodovina, str. 44–46. 1393 potrdil tudi kapitelj.91 Takrat so bile Hermanu podeljene tudi patronatne pravice nad kranjskima župnijama Leskovec pri Krškem in Šentrupert na Dolenjskem ter štajerskimi župnijami Laško, Poni­kva in Sv. Križ pri Rogatcu (Rogaška Slatina). Po-trditveno bulo je papež Bonifacij IX. izdal 5. julija 1393.92 Avstrijski vojvoda Viljem pa je 27. decembra 1395 omenjene župnije oprostil placevanja morebi­tnih davkov in naklad.93 V casu, ko so Celjski dobili patronat na župnijo Vodice je bil tam župnik Janez de Mila (iz Mihle).94 91 Soglasje kapitlja je pripisano na obeh listinah. 92 ÖStA, HHStA, AUR, št. 16348; objava Göth, Urkunden- Regesten, št. 265. 93 ARS, Listine, št. 6820. 94 Janez de Mila (Myla, Milla) izhaja iz kraja Mihle v Turingiji. Vendar je bil njegov oce Ditmar enkrat pred letom 1374 že vodja šole v Ljubljani, kar nakazuje, da se je družina prese­lila na Štajersko ali Kranjsko že v casu Ditmarja. Po smrti Kot vodiški župnik se prvic omenja leta 1387, ko je bil v Kostanjevici skupaj s stiškim opatom An-drejem in mengeškim župnikom Štefanom Helfen­berškim prica listine, ki jo je Štefanov brat Aloh, župnik pri sv. Rupertu v Vidmu ob Savi, izstavil kostanjeviškemu opatu.95 Kot patriarhov poobla-šcenec je sodeloval tudi pri prenosu podružnice Ratece iz župnije Marija na Zilji v župnijo Kranjska Gora in se omenja v dveh, s tem povezanih doku­mentih. Prvic v listini o prenosu podružnice Ratece, ki je bila spisana 12. novembra 1390 na ortenbur­škem Pustem gradu pri Radovljici,96 in drugic 8. decembra 1390, ko je oglejski patriarh Janez to dejstvo tudi potrdil.97 Kot vodiški župnik je bil 21. novembra 1391 med pricami, ko je stolni kapitelj v Ogleju soglašal z inkorporacijo župnije Šmohor v Ziljski dolini samostanu v Arnoldsteinu, da bi ublažil škodo v sedemnajstih vaseh in devetih žu­pnijskih cerkvah okoli Beljaka nastalo ob velikem koroškem potresu 25. januarja 1348.98 Župnik Ja­nez de Mila je nad vodiško župnijo resigniral sredi škalskega župnika Ulrika, bivšega gornjegrajskega opata, je Janez de Mila, ki je bil duhovnik škofije Mainz, izrabil to priložnost in se na podlagi milostnega pisma papeža Gregorja XI. vrinil na škalsko župnijo, zaradi cesar ga je generalni vikar oglejskega patriarha na pobudo gornjegraj­skega opata 31. maja 1374 pozval v Videm. Vendar se je zadeva uredila šele 12. aprila 1378 v procesu pred stiškim opatom Jakobom kot patriarhovim pooblašcencem, ki je odlocil, da je škalska župnija vodena in upravljana s strani gornjegrajskih redovnikov in ne s strani škofijske duhovšcine. Leta 1379 ga zasledimo kot cesarjevega (državnega) notarja. Bil je tudi arhidiakon Kranjske in Marke in po odhodu iz Vodic župnik v Laškem. Imel je številne beneficije, saj je bil tudi prošt pri sv. Mariji v Erfurtu ter stolni kanonik v Ogleju in Merseburgu. Kot svojemu svetovalcu in kaplanu mu je, njemu in njegovemu bratu Henriku, grof Herman II. Celjski 26. januarja 1407 podelil hišo in dvor v Celju na Židovski ulici ter ju oprostil placevanja vsakršnega cinža, davkov in drugega, razen ce bi se v imenovani hiši tocilo ali bi se opravljala kakšna obrt – v tem primeru naj se dajejo dajatve kot velja za druge tržane. 95 Listina se v celoti ni ohranila, pac pa le kratek povzetek vpisan v listini ARS, Listine, št. 342, ki govori o poravnavi med kostanjeviškim opatom Andrejem in Alohom Helfen­berškim, vikarjem inkorporirane župnije sv. Ruperta v Vid-mu ob Savi. 96 Izvirnik ni ohranjen, obstaja le prepis z 28. januarja 1467 v NŠAL, Listine, št. 411; objava Grafenauer, Celovški rokopis, str. 51. 97 Izvirnik ni ohranjen, obstaja le prepis z 28. januarja 1467 v NŠAL, Listine, št. 411; objava Grafenauer, Celovški rokopis, str. 48. 98 KLA, AUR, št. A 561; objava Neumann, Zu den Folgen, str. 68. leta 1395, tako da je papež Bonifacij IX. 27. avgusta 1396 grofu Hermanu II. Celjskemu potrdil pravico podeljevanja beneficija izpraznjene župnije v Vodi­cah in opozoril Konrada Caracciola, takrat škofa v Nikoziji, naj se v to ne vmešava.99 Isti papež je 8. aprila 1404 sporocil stiškemu in gornjegrajskemu opatu ter proštu avguštinskega samostana v Dobrli vasi, da na prošnjo Konrada Caracciola, takrat že škofa v Miletu v Kalabriji, ukazuje vsem cerkvenim dostojanstvenikom in plemstvu, da ne posegajo v duhovno in svetno premoženje župnijske cerkve v Vodicah in njenih podružnic, ki ga poseduje ome­njeni škof Konrad na podlagi papeževe podelitve in dovoljenja. Navedenima opatoma in proštu je ukazal, da dva ali eden od njih prevzame mesto zašcitnika malteške posesti oziroma škofa Konrada, ko bo zanjo zaprosil sam ali po namestnikih.100 Morda je bil prvi župnik, ki je bil pod Celjskimi umešcen na župnijo Vodice, Filip, komorni pisar Celjskih grofov, ki se omenja 11. novembra 1408,101 ceprav je bil morda na tem mestu že od resignacije Janeza de Mile. Filip je leta 1414 že omenjen kot župnik v Kamniku ter zakladnik in komornik na Spodnjem gradu v Celju.102 Patronatne pravice je grofu Hermanu II. Celj­skemu 23. januarja 1415 potrdil tudi protipapež Janez XIII. na koncilu v Konstanci.103 V casu grofa Friderika II. se omenja tudi župnik Martin Ribniški, ki mu je papež Evgen IV. 11. mar-ca 1438 podelil župnijo sv. Petra v Ljubljani. Ker je imel Martin še dohodke od kapele sv. Maksimili­jana v Celju (10 mark srebra), župnije sv. Marjete v Vodicah (16 mark srebra) in župnije sv. Pankracija v Slovenj Gradcu (50 mark srebra), je moral po ukazu papeža, ko je dobil ljubljansko župnijo sv. Petra, pustiti Vodice in Slovenj Gradec. 104 99 ÖStA, HHStA, AUR, št. 16913; objava Göth, Urkunden- Regesten, št. 274. 100 NŠAL, Listine, št. 230; povzetek Volcjak, Listine, št. 230. 101 ARS, Listine, št. 5364. 102 Banfi, Uprava, str. 35. 103 ARS, Listine, št. 4426; objava kratkega povzetka Göth, Ur- kunden-Regesten, št. 321. 104 StANK, Urk., 11. III. 1438; objava Mayer, Die Urkunden, št. 424. Smlednik postane deželnoknežja posest Po smrti grofa Ulrika II. (9. novembra 1456) je Smlednik, tako kot vsi gradovi in posestva Celjskih na Kranjskem, prišel v last Habsburžanov. Takratni obseg posesti ni natancno znan, saj sega najstarejši ohranjeni urbar gospostva Smlednik v leto 1558, to je dobrih sto let po izumrtju Celjskih.105 Takrat je gospostvo, katerega jedro so kot smo videli ustva­rili Celjski, obsegalo 163 hub, dve žagi in en mlin. Vecji del posesti je bil zgošcen na širšem obmocju deželskega sodišca Smlednik: Smlednik (1 huba), Valburga (1), Dragocajna (3), Moše (7), Trboje (20), Podreca (6), Breg ob Savi (9), Jama (1), Šencur (4 in dve žagi), Predoslje (6), Luže (1), Pšata (6 in opušcen mlin), Cerklje na Gorenjskem (1), Praprotna Poli-ca (2), Poženik (1), Lahovce (1), Breg pri Komendi (1), Spodnji Zalog pri Cerkljah (1), Moste (3), Žeje (6), Suhadole (1), Vodice (7), Selo pri Vodicah (2), Skarucna (6), Polje pri Vodicah (1), Dornice (3), Zapoge (7), Tacen (3), Rocen (1), Vikrce (1), Spo­dnje Pirnice (1), Zavrh pod Šmarno goro (3), Sedlo na Šmarni gori (1), Vikrce (1), Zgornje Pirnice (2), Verje (3), Hraše (5), Imenje pri Hrašah (1), Povodje (1), Stanežice (1), Jeprca (1) in Gameljne (1). Manjši del posesti pa je bil v trikotniku med Domžalami, Krašnjo in Moravcami: Rafolce (3), Zlato Polje (4), Studenec pri Krtini (1), Gabrovnica (1), Krašnja (8), Prikrnica (5), Soteska pri Moravcah (1), Mošenik (1), Spodnji Tuštanj (1), Selo pri Moravcah (2), Brdo pri Lukovici (1) in Groblje pri Domžalah (1). Po letu 1456 so grad in gospostvo Smlednik upravljali deželnoknežji oskrbniki. Zadnji celjski gradišcan Rudolf Keuenhuler je lahko ostal na Smledniku, moral pa je biti zvest cesarju in imeti grad vedno odprt za cesarjeve potrebe. Med letoma 1461 in 1478 se kot cesarski oskrbnik na Smledniku omenja Gašper Crnomaljski. Velja omeniti še, da se v fevdni knjigi nekdanjih celjskih posesti v grofijah Celje in Ortenburg iz leta 1457 omenja tudi dvor Rocen pod Šmarno goro v župniji Vodice.106 Novoveški dvorec Rocen (Rut-zing) stoji obdan z lepim parkom na skrajnem za­hodnem delu Tacna, tik pod šmarnogorsko Grma-do na nekoliko vzvišenem prostoru. Na zunanjšcini 105 ARS, Urbarji, AS 1075, U 59. 106 StLA, Cilli, Sch. 3, Heft 8, fol. 25v. zgledno prenovljenega dvonadstropnega gradica pravokotnega tlorisa je še mogoce prepoznati sesta-vine barocne arhitekture (vogalna rustika in oken­ske obrobe), žal pa je notranjšcina mocno predelana. V stavbi je zdaj uprava Policijske akademije.107 Kapela Blažene Device Marije na gori imenovani Cholemperch Ob koncu se ponovno vrnimo k uvodoma ome­njeni Marijini cerkvi na Šmarni gori.108 Ker se do-mneva, da je imela Šmarna gora že v prazgodovini obrambni in kultni znacaj, je najverjetneje Mariji posvecena kapela109 stala tu že v predromaniki. Romanska kapela se z imenom »Blažena Devica Marija na gori Cholemperch (Šmarni gori)« omenja v listini oglejskega patriarha Otobona 16. aprila 1314,110 a je morala stati tu že vsaj v 13. stoletju,111 ce ne celo prej. Namrec, patriarh v listini poudarja, da so že njegovi predniki tej kapeli nekoc podelje­vali odpustke in jih na prošnjo vodiškega župnika Gregorja tudi potrdi ter ob tem podeli novih štiri­deset dni odpustka vsem, ki ob Marijinih praznikih pobožno obišcejo to cerkev. Šmarnogorski cerkvi podelita odpustek tudi patriarh Anton 3. maja 1403112 in že uvodoma omenjeni nadškof Janez iz Sultanije.113 Cerkev na Šmarni gori si je v casu Celjskih z nakupi in daritvami pridobila tudi nekaj premože­nja. Tako sta 13. aprila 1393 žužemberški gradišcan Rutlib iz Jelš in njegova žena Katarina potrdila, da bosta šmarnogorski cerkvi placevala za blagor svoje in duš svojih prednikov od dveh kmetij v Vašah letno po marko beneških soldov. Denar je bil name­ 107 Vec o zgodovine dvorca in njegovih lastnikih gl. Šilc, Lastni­ ki gradica, str. 16–19. 108 O dogajanjih iz 19. stol., ki so povezana s Šmarno goro sta bila v Zgodovini za vse objavljena dva prispevka: Šilc, Kaj ni tak, str. 24–41 in Šilc, Ljubljanske srajce, str. 20–44. 109 Ceprav ni vselej listinsko dokazljivo, je mogoce trditi, da so bile najstarejše Marijine cerkve, tudi šmarnogorska, posve- cene Marijinemu vnebovzetju. 110 Prepis iz 17. stol. NŠAL, Listine, prepisi, št. 8; objava Šilc, Nadškof, str. 6, op. 5. 111 Kapela je posredno omenjena v imenu župnije oz. vikaria­ ta sv. Martina pod goro sv. Marije (Sanctus Martinus sub Monte sancte Marie) v taksaciji prebend iz leta 1296 (gl. Höfler, O prvih cerkvah, str. 466). 112 NŠAL, Listine, št. 226; povzetek Volcjak, Listine, št. 226. 113 Gl. op. 2. njen za razsvetljavo ali vzdrževanje šmarnogorske cerkve. V primeru, da denar ne bi bil pravocasno izplacan, bi omenjeni kmetiji postali last župnika v Vodicah ali njegovega namestnika.114 V Stanežicah je cerkev sredi 15. stoletja kupila poldrugo kmetijo. Nikolaj Pirs ji je leta 24. februarja 1448 prodal eno,115 Ema, vdova Tomaža Dreneka iz Srednjih Gameljn, pa 5. maja 1450 pol kmetije, in to s pogojem, da naj se ob nedeljah moli za pokojnega moža in njo, ko bo umrla.116 Njivo na Suhi pred Škofjo Loko pa je 18. julija 1456 cerkev kupila od Lecianove vdove Elizabete.117 V 15. stoletju je bila na Šmarni gori tudi bra­tovšcina Naše ljube Gospe, ki je v casu Celjskih od ljubljanskih mešcanov kupila nekaj njiv na lju­bljanskem polju. Najprej 16. marca 1419 od Janeza, sina Mihe Oprešnika, njivo pri Pešceni jami (Her­gruben), na lokaciji poznejšega pokopališca pri sv. Krištofu, kjer je danes Gospodarsko razstavišce,118 25. septembra 1420 od Martina Kublerja in njegove žene Marjete njivo v ljubljanskem Šentjanževem predmestju119 in 23. novembra 1423 od Nikolaja Terneka in njegove žene Elizabeta pol njive pred Ljubljano.120 Andrej Gallenberg pa je bratovšcini Matere božje na Šmarni gori 20. aprila 1455 prodal kmetijo v Dragocajni.121 V prvi polovici 15. stoletja (1432)122 je bila na mestu kapele pozidana zanimiva gotska cerkev z dvema koroma in dvema ladjama, verjetno taka, kakršna se je do danes ohranila edino še pri Sv. Ani nad Pamecami pri Slovenj Gradcu.123 Cerkev so kmalu po izgradnji mocno utrdili z obzidjem in s stolpi (v velikem so pozneje uredili zvonik) ter 114 NŠAL, Listine, št. 199; objava Otorepec, Listine 1243–1489, št. 54. 115 NŠAL, Listine, št. 321; objava Otorepec, Listine 1144–1499, št. 60. 116 NŠAL, Listine, št. 334; objava Otorepec, Listine 1220–1497, št. 77. 117 NŠAL, Listine, št. 353; povzetek Volcjak, Listine, št. 353. 118 NŠAL, Listine, št. 258; objava Otorepec, Listine 1299–1450, št. 72. 119 NŠAL, Listine, št. 262; objava Otorepec, Listine 1299–1450, št. 74. 120 NŠAL, Listine, št. 269; objava Otorepec, Listine 1299–1450, št. 76. 121 NŠAL, Listine, št. 348; povzetek Volcjak, Listine, št. 348. 122 Letnica je navedena v Historische Erinnerungen, str. 85, a brez kakršnihkoli virov. 123 Prim. Zadnikar, Spomeniki, str. 194. s tem Šmarno goro spremenili v protiturški tabor, ki je še danes ohranjen in se s povsem nepravilno obliko prilagaja prostoru vrh hriba. Vec o tem raz­beremo iz sporocila, ki ga je 19. januarja 1478 cesar Friderik III. poslal upravniku smledniškega gospo­stva Gašperju Crnomaljskemu: »Gospodu Gašperju Crnomaljskemu, upravniku na Smledniku – Dragi podanik. Potem ko so ljudje in podložniki sedli skupaj pod Šmarno goro in izkazali voljo, da na slednji uredijo in postavijo cerkev, cesar pa ti nisi dovolil in si jim zato pobral njihovo orožje, ti resno priporocamo in želimo, da gornjim ljudem in po­danikom dopustiš zasnovati omenjeno, s taborom utrjeno cerkev in jo zgraditi – in da se pri tem nic ne spozabiš, da onim tudi povrneš omenjeno orožje ob odhodu in jim odgovoriš, da ga lahko uporabijo za tabor iste cerkve. Tako boš ravnal po našem iz­recnem mnenju. Odposlano v Gradcu v ponedeljek pred sv. Fabijanom in Sebastijanom leta 1478.«124 Viri in literatura Arhivski viri Archiv des Erzbistums München und Freising, München (AEMF) Historisches Sammlungsgut (GA016): Nachrichten aus Urkunden zur Geschichte des Hochstifts Freising – 18. Jh. (H260) Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana (ARS) Grašcinski arhivi (Gr.): Dol pri Ljubljani (AS 730) Zbirka listin (Listine, AS 1063) Zbirka rokopisov (Rokopisi, AS 1073): Fevdna knjiga grofov Celjskih za grofijo Celje iz 1455 (I-3r), Fevdna knjiga grofov Celjskih za grofijo Ortenburg iz 1456 (I-2r), Fevdna knjiga grofov Celjskih 1436–1447 (I-57r) Zbirka urbarjev (Urbarji, AS 1075): Prirocni urbar dednih posesti Janeza Jožefa barona Egkha-Hungerspacha na Kranjskem / 1558– 1559 (U 59) Archivio di Stato, Udine (ASU) Archivio notarile antico (ANA) 124 ÖStA, HHStA, HS, Blau 53, fol. 69; objava Levec, Sloss, str. 9, op. 2. Archivio capitolare, Udine (ACU) Fondo Bini, Varia documenta Antiqua I (Bini, Var doc. Ant.) Archivio Segreto Vaticano (ASV) Cameralia (Cam.): Codex collectana (Cod. coll.) Bayerisches Hauptstaatsarchiv, München (BayHStA) Hochstiftsliterarien Freising (HL Fr.): Kopialna knjiga škofije Freising 9. stol.–1304 (2) Biblioteca arcivescovile, Udine (BAvU) Notarska knjiga Gubertina de Novate 1340–1341 (Ms. 29) Biblioteca Civica Vincenzo Joppi, Udine (BCU) Fondo Joppi (FJ): Autigrapha Vincentiana, Vol. I / 1096–1343 (Ms. 696/I) Fondo Pricipale (FP): Diplomata antiqua originalia. Miscellanea Vol. V (Ms. 892/V) Biblioteca Nazionale Marciana, Venezia (BNM) Diplomata et instrumenta varia (Dipl. inst.) Deutschordenszentralarchiv, Wien (DOZA) Urkundenabteilung (UA) Kärntner Landesarchiv, Klagenfurt (KLA) Allgemeine Urkundenreihe (AUR) Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) Zbirka listin (Listine) Zbirka prepisov listin (Listine, prepisi) Kapiteljski arhiv (KAL): Prepis listin samostana Gornji Grad (fasc. 82) Niederösterreichischen Landesarchiv, St. Pölten (NÖLA) Sammlungen und Nachlässe, Urkundensammlungen (05.01): Urkundensammlung des Ständischen Archivs (StA Urk.) Österreichisches Staatsarchiv, Wien (ÖStA) Allgemeines Verwaltungsarchiv (AVA): Familienarchive (FA), Harrach, Urkunden (Harrach, Urk.) Haus-, Hof- und Staatsarchiv (HHStA): Allgemeine Urkundenreihe (AUR) Haus-, Hof- und Staatsarchiv (HHStA): Handschriftensammlung (HS), Konzeptbuch der Österreichischen Kanzlei Kaiser Friedrichs III., 1478 (Blau 53) Steiermärkisches Landesarchiv, Graz (StLA) Allgemeine Urkundenreihe (AUR) Archiv Cilli, Herrschaft und Stadt (Cilli) Stiftsarchiv Neukloster, Wiener Neustadt (StiANK) Urkundensammlung (Urk.) Objavljeni viri Arnold, Udo: Die Urkunden des Deutschordens-Zentralarchivs in Wien. Regesten, Teilband I: 1122–Januar 1313. Quellen und Studien zur Geschichte des Deutschen Ordens 60/I. Marburg: Elwert, 2006. Baraga, France: Listine 1246–1255. Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku 6/1. Thesaurus memoriae. Fontes 2. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Založba ZRC, 2002. Bernhard, Günther: Documenta patriarchalia res gestas Slovenicas illustrantia. Listine oglejskih patriarhov za slovensko ozemlje in listine samostanov v Sticni in Gornjem Gradu (1120–1251). Dunaj, Ljubljana: Slovenski znanstveni inštitut, Založba ZRC, 2006. Brandl, Vincenz: Codex diplomaticus et epistolaris Moraviae. Urkunden-Sammlung zur Geschichte Mährens, vol. XI, Mährischen Landesausschusses: Brünn, 1885. Brunettin, Giordano: I protocolli della cancelleria patriachale del 1341 e de 1343 di Gubertino de Novate. Fonti per la storia della Chiesa in Friuli 4. Udine: Istituto Pio Paschini, 2001. De Vitt, Flavia: Gubertino de Novate e i patriarchi d'Aquileia. Protocolli e registri notarilli 1328-1358. Fonti per la storia della Chiesa in Friuli. Serie medievale 26. Roma 2022. Härtel, Reinhard: Die älteren Urkunden des Klosters Moggio (bis 1250). Publikationen des Historischen Instituts beim Österreichischen Kulturinstitut in Rom. II. Abt.: Quellen. 6. Reihe: Vorarbeiten zu einem Urkundenbuch des Patriarchats Aquileia 1.Wien: Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1985. Kos, Dušan: Celjska knjiga Listin I. Ljubljana, Celje: ZRC SAZU, Muzej novejše zgodovine Celje, 1996. Mayer, Heinrich: Die Urkunden des Neuklosters zu Wiener Neustadt. Fontes rerum Austriacarum. Diplomataria et Acta 86. Band. Wien: Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1986. Otorepec, Božo: Listine 1243–1397. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku I. Ljubljana: Mestni arhiv, 1956. Otorepec, Božo: Listine 1299–1450. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku II. Ljubljana: Mestni arhiv, 1957. Otorepec, Božo: Listine 1243–1489. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku VII. zvezek. Ljubljana: Mestni arhiv, 1962. Otorepec, Božo: Listine 1220–1497. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku IX. Ljubljana: Mestni arhiv, 1964. Otorepec, Božo: Listine 1144–1499. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku X. Ljubljana: Mestni arhiv, 1965. Otorepec, Božo: Listine 1154–1361. Fevdna knjiga Jamskih 1453–1480. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku XI. Ljubljana: Mestni arhiv, 1966. Otorepec, Božo: Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) 1270–1405. Viri za zgodovino Slovencev XIV. Ljubljana: ZRC SAZU, 1995. Schumi, Franz: Urkunden und Regesten zur Geschichte des 14. Jahrhunderds. Archiv für Heimatkunde 2, 1884–1887, str. 242–273. Schumi, Franz: Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums Krain. II. Band 1200–1269. Laibach: Narodna Tiskarna, 1884–1887. Wiessner, Hermann: Die Kärntner Geschichtsquellen 1286–1300. Monumenta historica ducatus Carinthiae VI. Klagenfurt: Kleinmayer, 1958. Wiessner, Hermann: Die Schenken von Osterwitz (1100–1500). Geschichte eines durch fünf Jahrhunderte führenden Kärntner Ministerialgeschlechtes. Klagenfurt: Johannes Heyn, 1977. Zahn, Joseph: Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis. I. Band. Fontes rerum Austriacarum. Diplomataria et Acta, 31. Band. Wien: Kaiselich-königlichen Hof- und Staatdruckerei: Wien, 1870. Zahn, Joseph: Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis. II. Band. Fontes rerum Austriacarum. Diplomataria et Acta, 35. Band. Wien: Kaiselich-königlichen Hof- und Staatdruckerei: Wien, 1871. Zahn, Joseph: Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark. III. Band. 1246–1260. Graz: Historischen Vereines für Steiermark, 1903. Literatura —: Historische Erinnerungen, aufgezeichnet von einem Unbekannten. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain 3, 1848, št. 4, str. 85–87. Banfi, Jaka: Uprava grofov Celjskih (1341–1456). Kronika 70, 2022, št. 1, str. 21–58. Bizjak, Matjaž: Gallenberški listinski arhiv in rodbinska genealogija. Zgodovinski casopis 65, 2011, št. 3-4, str. 248–291. Grafenauer, Ivan: Celovški rokopis iz Ratec, podružnice beljaške prafare pri Mariji na Zilji. Razprave 3, razred za filološke in literarne vede. Ljubljana: SAZU, 1958. Höfler, Janez: O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem. K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Druga, revidirana in dopolnjena izdaja. Ljubljana: Viharnik, 2016. Kos, Dušan: Blesk zlate Krone. Gospodje Svibenski – kratka zgodovina plemenitih nasilnikov. Thesaurus memoriame. Dissertationes 1. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2003. Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, Slovenskem Štajerskem in Slovenskem koroškem do zacetka 15.stoletja. Ljubljana: Založba ZRC, 2005. Kosi, Miha: Marginalije h knjigi Vitez in grad. Zgodovinski casopis 61, 2007, št. 1-2, str. 201–217. Kosi, Miha: Grajska politika – primer grofov Celjskih. Kronika 60, 2012, št. 3, str. 465–494. Levec, Vladimir: Sloss und Herrschaft Flödnik in Oberkrain. Mittheinlungen des Musealvereines für Krain 9, 1896, št. 1, str. 2-10. Neumann, Wilhelm: Zu den Folgen des Erdbebens von 1348. 2. Teil: im Gailtal bei Arnoldstein. Neues aus Alt-Villach 25. Villach: Museum der Stadt, 1988, str. 9–60. Schmidt, Ondrej: John of Moravia between the Czech Lands and the Patriarchate of Aquileia (ca. 1345–1394). East Central and Eastern Europe in the Middle Ages, 450-1450, vol. 56, Leiden, Boston: Brill, 2019. Steklasa, Ivan: Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenjskem. Ljubljana: samozaložba, 1913. Šilc, Jurij: Lastniki gradica Rocen v Tacnu pod Šmarno goro. Drevesa 8, 2001, št. 1-2, str. 16–19. Šilc, Jurij: Recni prehod struge Save pri Tacnu pod Šmarno goro. Kronika 51, 2003, št. 3, str. 273–286. Šilc, Jurij: Kaj ni tak, kakor da je ušel hudicu iz torbe?! Zmage in porazi priorja Favsta Gradiška, cudodelnega zdravnika na Kranjskem. Zgodovina za vse 10, 2003, št. 2, str. 24–41. Šilc, Jurij: Nadškof iz Perzije podeli v Celju odpustek šmarnogorskim božjepotnikom. Listina nadškofa Janeza iz Sultanije, spisana v Celju leta 1411. Zgodovina za vse 13, 2006, št. 2, str. 5–16. Šilc, Jurij: Gradišcan na Šmarni gori, ki to ni bil. Listina s prvo omembo Zbilj iz leta 1216. Kronika 63, 2015, št. 2, str. 177–186. Šilc, Jurij: Stolp tocajev v Šinkovem Turnu. Kulturno prosvetno društvo: Šinkov Turn, 2018. Šilc, Jurij: Lastniške kapele na ozemlju vodiške župnije na prelomu 11. v 12. stoletje. Ce spoštujemo preteklost, bo svetla naša prihodnost: Zbornik ob 900. obletnici prve pisne omembe Smlednika in Hraš (ur. M. Žebovec). Smlednik: Krajevna skupnost, 2018, str. 26–34. Šilc, Jurij: Starejša zgodovina Vodic in bližnje okolice. Dedišcina ljudi in krajev: Zbornik Obcine Vodice (ur. R. Cuk). Vodice: Obcina, 2020, str. 66–99. Šilc, Jurij: Ljubljanske srajce. Kako je slovensko in nemško casopisje pred 130 leti videlo ravs in kavs med medvoškimi kmeti in ljubljanskimi “liedertaflerji”. Zgodovina za vse 17, 2010, št. 2, str. 20–44. Štular, Benjamin: Grad v pisnih virih. Grad Smlednik. Raziskave 2011–2012 (ur. B. Štular). Monografije CPA 2. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, 2013, str. 29–37. Štular, Benjamin: Stavbna analiza. Grad Smlednik. Raziskave 2011–2012 (ur. B. Štular). Monografije CPA 2. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, 2013, str. 107–123. Volcjak, Jure: Listine Nadškofijskega arhiva Ljubljana 1140–1500. Ljubljana: Nadškofijski arhiv, 2020. Zadnikar, Marijan: Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti. Veliki slovenski kulturni spomeniki 1. Mohorjeva družba: Celje, 1973, str. 194. Zusammenfassung DIE HERRSCHAFT FLÖDNIK UNTER DEN GRAFEN VON CILLI Friedrich von Sannegg kauft das Schloss Flödnik für zweitausend Mark Silber Auf dem zuvor einheitlichen Kronlandgebiet um Smlednik/Flödnik, dessen überwiegenden Teil in der zweiten Hälfte des 10. Jahrhunderts die Markgrafen von Krain und Istrien erhielten, kam es bereits im 11. Jahrhundert zu einer Aufsplitte-rung des Besitzes. An der Wende vom 11. zum 12. Jahrhundert hatten dort Adelige, wahrscheinlich Vorfahren des Geschlechtes der Ritter von Flödnik, Besitz und Privatkapellen. Zu einem Teil dieses Territoriums kam am Beginn des 12. Jahrhunderts Bernhard von Marburg aus dem Geschlecht der Spanheim, möglicherweise durch seine Schwester Richardis, Witwe nach Poppo, dem Markgrafen von Krain und Istrien. Nach Bernhards Tod – er starb im Zweiten Kreuzzug im Jahr 1147 – ging sein Erbe an den Neffen seiner Ehefrau, Ottokar, Markgraf der Steiermark. Anscheinend gelang es damals den Trixen – Ministerialen Ottokars –, den Besitz um Smlednik zu behalten, denn Ottokar übernahm nicht alle von Bernhards Besitzungen. Vielleicht beherrschten die Trixen auch das Schloss Flödnik selbst. Als Geburga von Trixen Orthol­fus de Munparis heiratete, brachte sie den alten Montpreis auch einen Teil des Besitzes Flödnik als Mitgift mit. Ihre gleichnamige Enkelin heiratete vor dem Jahr 1244 Heinrich von Schärffenberg, Be-gründer eines neuen Familienzweigs der Montpreis, die damit einen Teil der Herrschaft Flödnik samt Schloss in die Hände bekamen und den Schwer­punkt ihres Wirkens nach Krain verlegten. In den zwanziger Jahren des 14. Jahrhunderts begannen sich die Montpreis zu verschulden und schon bald nützten ihre Verwandten, die Sannegg, diese Schul-den geschickt aus. Im Jahr 1328 verpfändeten die Brüder Heinrich und Ulrich von Montpreis und ihre Schwester Adelheid die Herrschaft und das Schloss zuerst und verkauften sie bald danach für zweitausend Mark Silber an Friedrich von San-negg. Die Freiherren von Sannegg (später Grafen von Cilli) waren unter keinen Umständen bereit, ihre expansionistischen Bestrebungen aufzugeben; sie setzten die Abrundung des Besitzes rund um Smlednik fort und legten damit die Grundpfeiler für ihren eigenen Besitz in Krain. Nach dem Tod von Graf Ulrich (9. November 1456) kam Flödnik, so wie alle Schlösser und Besitzungen der Cillier in Krain, in den Besitz der Habsburger. Der damalige Umfang des Besitzes ist nicht genau bekannt, denn das älteste erhaltene Urbar der Herrschaft Flödnik reicht in das Jahr 1558, also gut hundert Jahre nach dem Aussterben der Cillier. Damals umfasste die Herrschaft Flödnik, deren Kern von den Cilliern geschaffen worden war, mehr als 160 Huben. Der größere Teil des Besitzes konzentrierte sich im weiteren Gebiet des Landgerichtes Flödnik, ein kleinerer Teil lag im Dreieck zwischen Domžale, Krašnja und Moravce. Auch auf dem Gebiet der kirchlichen territoria­len Ordnung versuchten die Cillier ihren Haupt­stützpunkt in Krain mit Sitz auf Schloss Flödnik zu festigen. Der Cillier Besitz rund um Smlednik gehörte in kirchlicher Hinsicht mehrheitlich zur Pfarre der hl. Margarethe in Vodice in Oberkrain. Einen großen Teil dieses Gebietes bedeckte bereits im 10. Jahrhundert die Urpfarre mit Sitz in der Kir­che des hl. Michael in Mengeš. Es ist anzunehmen, dass bereits in der zweiten Hälfte des 11. Jahrhun­derts die Pfarre in Vodice als Einrichtung des Pat­riarchates Aquileia aus der Urpfarre in Mengeš her-ausgelöst wurde, bis zum Ende des 13. Jahrhunderts dann auch noch Komenda, Cerklje na Gorenjskem, Velesovo, Kamnik, Dob, Moravce und Ihan. Auch in Smlednik wird Mitte des 13. Jahrhunderts – in der Zeit, als die Montpreis die Herrschaft Flöd­nik besaßen –, ein Pfarrer erwähnt, allerdings war zu jener Zeit die Pfarre nicht kanonisch errichtet, denn im Jahr 1296 ist sie nicht unter den Pfarren des Patriarchats Aquileia zu finden und war an-scheinend auf die Ebene einer Filiale von Vodice abgeglitten. Die Erlangung des Patronatsrechtes über die Pfarre Vodice im Jahr 1392 und die Grün-dung der Vikariate in Smlednik (1341) und Utik (1391) sowie der Kaplanei in Spodnje Pirnice (1392) weisen darauf hin, dass die Cillier auch auf dem Gebiet der kirchlichen territorialen Ordnung ihr Krainer Zentrum auf Schloss Flödnik festigen woll- ten. Auch die Kirche und die Bruderschaft Unserer lieben Frau auf Šmarna gora erlangten zur Zeit der Cillier durch Käufe und Schenkungen erwähnens­wertes Vermögen. Schlagwörter: Schloss und Herrschaft Flödnik/Smlednik, Freiherren von Sannegg/Žovnek, Grafenvon Cilli/Celje, Pfarre Vodice, Šmarna gora, 12.–15. Jahrhundert Miran Aplinc »Tudi mene so tako brez usmiljenja pritiskavali na trde kamne, mejo pa bi jaz danes zastonj iskal.« Od starih poimenovanj do hišnih številk v trgu Šoštanj APLINC Miran, dr., muzejski svetovalec, Muzej Velenje, enota Muzej usnjarstva na Slovenskem, Primorska cesta 6h, SI-3325 Šoštanj, miran.aplinc@muzej-usnjarstva.si 94(497.4Šoštanj)”18/19”908(497.4Šoštanj)”18/19”711.73(497.4Šoštanj)”20” »TUDI MENE SO TAKO BREZ USMILJENJA PRITISKAVALI NA TRDE KAMNE, MEJO PA BI JAZ DANES ZASTONJ ISKAL.« Od starih poimenovanj do hišnih številk v trgu Šoštanj Prvotna objava clanka »Vsaka ulica, trg in cesta, tudi ce ima le eno hišo, mora imeti svoje ime«, leta 2017 objavljena v Zgodovini za vse,1 je v pricujocem clanku dopolnjena s sodobnejšimi dognanji in podrobnejšo interpretacijo virov. Trg Šoštanj pod gradom z istim imenom je naselbi­na, ki se do industrijske dobe v drugi polovici 19. stoletja ni razlikoval od drugih trgov Spodnje Štajerske. Kljub slabi ohranjenosti relevantnih virov in posledicno slabši znanstveni raziskanosti obdobja od 16. do 19. stoletja je pricujoci prispevek poskus obravnave starih ledinskih po­imenovanj in uvajanja hišnih številk znotraj trške obcine Šoštanj kot posledica reform države v casu Marije Terezije in njenih naslednikov. Kljucne besede: Šoštanj, kataster, hišne številke Aplinc, Miran: »Vsaka ulica, trg in cesta, tudi ce ima le eno hišo, mora imeti svoje ime«: od hišnih številk do poimeno­vanja ulic in trgov v Šoštanj. V: Zgodovina za vse: vse za zgodovino, l. 24, 2017, št. 1, str. 53–71. APLINC Miran, PhD, Museum Consultant, Museum Velenje, Unit Museum of Leatherwork in Slovenia, Primorska cesta 6h, SI-3325 Šoštanj, miran.aplinc@muzej-usnjarstva.si 94(497.4Šoštanj)”18/19”908(497.4Šoštanj)”18/19”711.73(497.4Šoštanj)”20” “I TOO WAS PUSHED SO MERCILESSLY AGAINST THE HARD STONES, AND TODAY I WOULD SEARCH FOR THE BORDER IN VAIN.” From old names to house numbers in Šoštanj Square The original publication of the article “Every street, square and road, even if it has only one house, must have a name” in 2017, published in Zgodovina za vse, is updated in this article with recent findings and a more detailed interpretation of the sources. The Šoštanj Market Square under the castle of the same name is a settlement which, until the industrial age in the second half of the 19th cen­tury, was not different from other squares in Lower Styria. Despite the poor preservation of relevant sources and the consequent lack of scientific research on the period from the 16th to the 19th century, the present paper is an attempt to deal with the old place names and the introduction of house numbers within the Šoštanj municipality because of the state reforms during the reign of Maria Theresia and her successors. Key words: Šoštanj, cadastre, house numbers VSE ZA ZGODOVINO Uvod Skozi cas je prebivalstvo naselij in pokrajin poi-menovalo posamezne kraje in komunikacije ter za to pricelo uporabljati posebna imena. Kakor dru-god so tako tudi za trg Šoštanj nastala najstarejša le­dinska imena. Nekatera poimenovanja imajo osno­vo v znacilnostih, legi, pomembnih objektih itn. V trški obcini Šoštanj je v virih omenjen Glavni trg kot osrednji trški prostor. Sam trg je obdajalo širše obmocje trškega pomirja kot agrarne pokrajine. Trškemu svetu je nedvomno najvec pomeni-la možnost podeljevanja tržanstva. Sprejemanje »castivrednih« mož med tržane je bila možnost, da s pametnimi potezami okrepijo ekonomsko in politicno moc trških organov in »gmajne« v celoti. O sprejemanju v tržanstvo je na temelju pricevanj v župnijski kroniki leta 1872 pisal takratni kaplan Lavrencij Vošnjak in kasneje tudi Josip Vošnjak v Spominih. V zvezi s sprejemanjem v tržanstvo je omenjena tudi trška meja, ki je bilo oznacena z mejniki z napisom GMS, kar pomeni Gemeinde Markt Schonstein. O trškem ozemlju je v župnijski kroniki leta 1872 Lavrencij Vošnjak zapisal, da so pred letom 1848 obhod trškega pomirja opravi­li vsako sedmo leto na 1. maja. V ta namen so se iz trga odpravili sodnik in asistenca z zastavo in helebardo do Podhrastnika (prvi mejnik), mimo Sraleta in Poštajnerja (drugi mejnik, Ravne), skozi kovacnico marovškega kovaca, mimo Lepa in sko­zi gozd pod Plešejem (tretji mejnik), v Družmirje (cetrti mejnik pri Miklavu) in naprej cez Tamšetov travnik do Pake (peti mejnik). Pot so nadaljevali proti Klancjurju, Hlišu, Ostrožniku, Vrhovniku, Pušniku in v Penk, vse do Podhrastnikovega ko­zolca, kjer jih je cakalo okrepcilo.1 Josip Vošnjak, po rodu iz Šoštanja, je omenjeni obhod v Spominih opisal takole: »Da se meja ohrani v živem spominu, je bil vsake tri leta slovesen obhod z godbo na celu. Za njo je stopal Marktrichter s sindikom, svetovalci, odborniki, drugi tržani, ženstvo in otroci. Ko smo prišli do kakega mejnika, pograbili so možje nas decke in vsakega po trikrat prav trdno postavili na Hribernik, Franc in Ravnikar, Tone (ur., avtor dodatnega besedila): Mesto Šoštanj – zgodovinski opis. Šoštanj: Obci­na Šoštanj, 1998, str. 173–175; Vošnjak, Laurentius: Liber memorabillum parochiae s. Michaelis prope Schönstein (Gedenkbuch der Pfarre St. Michael bei Schönstein), 1872, str. 355. mejnik, da bi si ga dobro zapolnili. Tudi mene so tako brez usmiljenja pritiskavali na trde kamne, mejo pa bi jaz danes zastonj iskal.«2 O obhodu trškega pomirja pa pricajo le posredni zapisi. Ignacij Orožen je v Zgodovini lavantinske škofije zapisal, da je pismo o protokolu obhoda trškega pomirja zgorelo v požaru, najverjetneje tistem iz leta 1734, ko je pogorel tudi trški grad.3 Kot je zapisal Golec, je skoraj nemogoce, da bi nove tržane sprejemali samo med obhodi trškega pomir­ja v sedemletnih intervalih.4 O tem se Rok Poles sklicuje na urbar iz leta 1575, župnijsko kroniko iz leta 1872 in Spomine Josipa Vošnjaka.5 Vošnjak je zapisal, da so pod streho domace hiše hranili del trškega arhiva. Pri tem zapiše, da »so se na magistra­tu še shranjevali na pergamentu spisani privilegiji, ki so jih potrdili tudi poznejši vladarji štajerski«. In nadaljuje: »Shranjena je bila tam nadalje debela, v usnje vezana knjiga, ki so bili v nji sejni zapisniki trškega zastopstva, spisani nemški. Zaceli so se, ce se ne motim, s 17. stoletjem. Na prednji platnici je bila na notranji strani zapisana prisega v slovenskem jeziku, katera se je brala pri zaslišanju zlocincev in pric takim strankam, ki niso bile vešce nemšcine.«6 Vošnjak torej ne omenja prisege ob sprejemanju v tržanstvo. Golec o tem zapiše, da naj bi sprejem potekal, kot v drugih trgih s trško avtonomijo, po tako imenovani purgerski prisegi v nemšcini in slo­venšcini. Takšne tržanske prisege so ohranjene za Recico ob Savinji iz leta 1792 in Mozirje iz leta 1820.7 2 Vošnjak, Josip: Spomini (zbral in uredil Vasilij Melik). Lju­ bljana: Slovenska matica, 1982, str. 28–29. 3 Orožen, Ignacij: Das Bisthum und die Diözese Lavant. V. Theil. Das Dekanat Schallthal: mit den Seelsorgestationen St. Georg in Skalis, St. Martin bei Schallek, St. Johann am Weinberge, St. Egyd bei Schwarzeinstein, St. Pankraz in Ober-Pnikl, St. Mihael bei Schönstein, St. Peter in Zavodnje und St. Andrä in Weisswater. Graz: Selbstverl, 1884, str. 441. 4 Golec, Boris: Šoštanj v stoletjih trške avtonomije. V: Prein­ falk (ur.): Kronika: casopis za slovensko krajevno zgodovino l. 69, št. 3 (2021), str. 444. 5 Poles, Rok: S praporom in partizano skozi luknjo pri vretenu. V: Kronika 2021–Iz zgodovine Šoštanja, l. 69, št. 3, str. 639. 6 Vošnjak J., Spomini, str. 592–593. 7 Golec, Boris: Slovenska prisežna besedila trških skupnosti in neagrarnih poklicnih skupin do konca predmarcne dobe. Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2011. http://nl.ijs.si/e-zrc/prisege2/index-sl.html, (dostopno 15. januar 2022) Trg Šoštanj na Jožefinskem vojaškem zemljevidu8 (Vojaški zemljevid, 1763–1787) Na tem mestu se znova povrnimo k trškemu ozemlju. Trško ozemlje je bilo vecje, kot je bilo oze­mlje obcine v drugi polovici 19. stoletja (181 hekta­rov) in vecje od ozemlja katastrske obcine (282 hek­tarov). Po jožefinskem katastru je bilo trško ozemlje razdeljeno na pet ledin (prostorskih obmocij): Me­tlece (Metlitch), Mlake (Flur Mlacke), Gorice (Flur Goritzen), Gornje polje (Oberfeld) in Trg Šoštanj (Markt Schönstein). Meje katastrskih obcin so do­locale reke in potoki (Paka, Toplica in Florjanšcica v Penku, Klancnica), cesta (cesta v Florjan), cerkev sv. Mihaela, od tod je potekala meja med ledino Gornje polje in katastrsko obcino Družmirje po polju do Pake in naprej na Lokoviški hrib do hriba in je tekla naprej po poteh mimo kmetij, kot sta Venišnik in Vrhovnik, nekatere pa je meja presekala (kmetija Pušnik in posestvo župnijske cerkve sv. Mihaela v Družmirju). Zemlja je pripadala tržanom in kmetom iz okolice, šoštanjskemu špitalu (Spital Grabnar, Marija in Rajšp, Vincenc: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, Karte, 5. zvezek. Ljubljana: Znan­stveno raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Arhivi Republike Slovenije, 1999, sekcija 163; Grabnar, Marija in Rajšp, Vincenc: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, Opisi, 5. zvezek. Ljubljana: Znan­stveno raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Arhivi Republike Slovenije, 1999, sekcija 163, str. 41–60. Schönstein), farni cerkvi (Pfarre s. Michael), trški cerkvi (Kirche Schönstein) ter Gospostvu Šoštanj (Dominium Schönstein). Skupni pašniki (Gemein­dweide) so bili tudi izven samega trga na obmocju Goric in Gornjega polja.9 Ledina Trg Šoštanj Ledino Trg Šoštanj (Markt Schönstein) je dolo-cala struga reke Pake (Pack Fluß), ki se je skozi cas spreminjala. Na podrocju, kjer je danes Termoelek­trarna Šoštanj, je bil recni zavoj, ki je bil ob gradnji zasut, reka pa je bila speljana v novo strugo.10 Reka tece po ravnini skozi katastrsko obcino Družmirje. Na levi strani se razteza Lokoviški hrib – Reber, po katerem je tekla trška meja preko Vrhovnika na Venišnika do Pušnika nad Penkom. Pušnik je kmetija na obmocju Podhoje, to je hriba Lokovica nad sotesko Penk, mimo katere je vodila trška me­ja.11 Na vojaškem zemljevidu pa je bila Reber konec 18. stoletja imenovana kot Rudo.12 Eno od starejših poimenovanj v ledini Trg Šoštanj je tudi Studenice, ki ga spoznamo v kupnem pismu iz leta 1788, v katerem je omenjeno, da je Josip Woschnak od Bar­ 9 SI_AS 1110/302, 303 Šoštanj. 10 Pripomba avtorja. 11 SI_AS 177/C/R/C411E01 in E02, Šoštanj k.o., Zbirka kart in zemljevidov, Franciscejski kataster Šoštanj, 1825; Hribernik, Mesto Šoštanj – zgodovinski opis, str. 164. 12 Grabnar, Rajšp: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763– 1787, Karte, 5. zvezek. sekcija 163, str. 41–60. tolomeja Toterja kupil posest s hišo z inventarjem, delavnico in usnjarskim jusom na Studenicah.13 Danes tega poimenovanja ni vec, predvidoma pa je to bil predel ob Paki, kjer je bila kasneje usnjarna. Druga možnost pa je predel ob potoku, ki pritece iz pobocja hriba pod Pustim gradom in je še danes poimenovan Studenec, saj naj bi ob pomanjkanju ponujal stalen vir hladne vode. Ob tem potoku je bila tudi ena od obeh usnjarskih delavnic (Toter). Na ožjem obmocju trga je najpomembnejši prostor sam trg (Markt Platz). Manj znano ime je Kop­schig (Kopšik, na kasnejši mapi tudi kot Skopšnik, travniki),14 to je predel na levi strani Pake, na ka­terem je bil del usnjarne. Podrocje pod cerkvijo sv. Mohorja in Fortunata ob cesti na Skopšnik je bil Hof, naprej pod hribom je bila Podhoja, tako pa je bil poimenovan tudi hrib.15 Na omenjenem z gozdom poraslem hribu je potekala trška meja, ki je mejila na Lokovico in kmetiji Venišnik in Pušnik.16 Na razvoj trga in njegove stavbne mase je gotovo vplival požar 1734, ki je upepelil šoštanjsko grašci-no Amsthaus.17 Požar je prisilil njene prebivalce, da so se preselili v nekdanjo kašco nad trgom, imeno­vano Thurn. Posledice požara so bile tako hude, da se je s tem pricela preusmeritev trškega razvoja. Že od zacetka 19. stoletja je bilo težišce razvoja nasel­bine preneseno na stavbni crti objektov od nekda­njega prostranega grašcinskega dvorišca. Ob tr-žnem prostoru so bile nanizane pomembnejše trške stavbe. Sredi trga je vsaj že sredi 18. stoletja nastala stavba magistrata povezana v strnjeno pozidani niz hiš. Podoben niz hiš je nastal tudi na nasprotni strani trga. Prostornost trga je kasneje omogocila gradnjo reprezentancnih trških hiš, sodišca, dav­karije in pošte, kar je deloma vidno na Kaiserjevi suiti iz srede 19. stoletja.18 Iz enovitosti trških stavb 13 SI_ZAC/1019, Družina Woschnagg, AŠ 1, Kupno pismo 14. februar 1788. 14 Geodetska uprava Velenje, Kataster Šoštanj/ ZKN_2880/0959_0006.djvu (1875), Koptscnik – Kopšik. 15 Hribernik, Mesto Šoštanj – zgodovinski opis, str. 173–175. 16 SI_AS 177/C/R/C411E01 in E02, Šoštanj k.o., Zbirka kart in zemljevidov, Franciscejski kataster Šoštanj, 1825. 17 Hribernik, Mesto Šoštanj – zgodovinski opis; Koren Božicek, Milena: Umetnostno zgodovinski oris mestnega jedra in osta­ lih objektov v Šoštanju. V: Ravnikar, Tone (ur.): Prispevki k zgodovini Šaleške doline. Šaleški razgledi 2. Titovo Velenje: Kulturni center Ivan Napotnik, 1989, str. 134–169, 134–142. 18 Kaiser, Joseph Franz: Litografirane podobe slovenještajer­ skih mest, trgov in dvorcev (Stara Kaiserjeva suita 1824– sta na vzvišenem mestu izstopala grajska stavba in cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Prometne razme-re so trgu narekovale manjše število cest in poti, tržne razmere pa položaj trga, najvažnejšega dela srednjeveškega trga. Zaradi zahtev varnosti je bil trg v celoti obzidan, vendar se njegov obseg ni spre­minjal vse do konca 18. stoletja, ko je obzidje zacelo izginjati. Znotraj trga so bila na praznih površinah oblikovana dvorišca. Hišne meje so potekale vzdolž gospodarskih površin. Razporeditev obrtnih dejav­nosti v trgu je bila prakticna glede na dejavnost.19 Obrtno in trgovsko poslovanje je prioritetno posta­vljalo vsakdanje pridobivanje življenjskih dobrin v dvorišca in kasnejše vrtove.20 Precna slemenitev stavb je bila presežena in je potekala vzporedno s trgom ali ulico.21 Glavni trg je imel sramotilni steber še vse do leta 1857, ko je bil odstranjen in predelan v por­talna stebra kaplanije pri župnišcu sv. Mihaela.22 Sredi trga je bil, na mestu do koder je segla voda po hudi poplavi v 80. letih 19. stoletja, postavljen zidan križ.23 Na Jožefinskem vojaškem zemljevidu (1763–1787) in kasnejšem franciscejskem katastru (1825) na tem mestu ni zapisa o podobnem zname­nju.24 Od konca 19. stoletja je bil po vzoru drugih mest v trškem prostoru, postavljen kip Marije, ki naj bi varovala trg pred ponavljajocimi vodnimi ujmami,25 vendar je postavitev povezana z drugim prav tako pomembnim dogodkom. Ob birmi, 14. junija 1892, je bil na mestu starega, zidanega in 1833). Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 1999; Curk, Jože: Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem: urbano gradbeni oris do zacetka 20. stoletja. Maribor: Založba Obzorja, 1991, str. 223–230. 19 Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, med Solca­vskim in Kobanskim: obcine Mozirje, Velenje, Slovenj Gra­dec, Ravne, Maribor – Ruše. 4. Knjiga. Ljubljana: Viharnik: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1993, str. 75–78. 20 Curk, Jože: Delež italijanskih gradbenikov na Štajerskem v 16. in 17. stoletju. V: Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta, l. 7 (1965), str. 37–72, str. 58. 21 Avguštin, Cene: K problematiki mešcanske stanovanjske kulture v 16. in 17. stoletju na Gorenjskem. V: Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta, l. 7 (1965), str. 93–106, 94. 22 Hribernik, Mesto Šoštanj – zgodovinski opis, str. 176–177. 23 Südsteiersche Post. Schönstein, l. 12, 2. julij 1892, št. 62, str. 2. 24 SI_AS 177/C/R/C411E01 in E02, Šoštanj k.o., Zbirka kart in zemljevidov, Franciscejski kataster Šoštanj, 1825; Grab-nar in Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, Opisi, 5. zvezek, str. 45–46. Primerjava. 25 Hribernik, Mesto Šoštanj – zgodovinski opis, str. 201. menda že poškodovanega križa postavljen nov kip Marije, stojec na stebru in kvadratnem podstavku,26 na katerem je bil napis: »Zur Ehre Gottes gewidmet von Franz und Maria Woschnagg 1892.«27 Mari-jin kip je izdelala delavnica graškega kamnoseka Franza Greina.28 Ledina Gornje polje Ravninsko podrocje na desnem bregu Pake vse do današnje železniške postaje29 je bilo poimenova-no kot Gornje polje (Oberefeld), na katerem so bili skupni travniki in polja. Obmocje, ki je že mejilo z Mlakami je bilo poimenovano Prode (Kajuhov dom), podrocje ob Paki pa Pobrežje,30 predel na levi strani Pake, kjer je danes termoelektrarna pa Loke (Kurje Loke, travniki). Sejmišce je predel, kjer je danes zdravstveni dom, nekdaj pa je tam bil tudi znameniti šoštanjski bazen.31 Ledina Mlake Zunaj ožjega trga v smeri proti Goricam je bilo obmocje imenovano z ledinskim imenom Mlake (Flur Mlacke). Skozi obmocje je potekala pot proti Metlecam in Topolšici ter potokom Becovnica, ki je desni pritok Pake. Na obmocju Mlake je bilo ožje podrocje Ograja, kjer so tržani pasli živino. Pašniki so bili ograjeni, zato je bila po teh ograjah poime­novana nekdanja gostilna Ograjšek.32 Na tem mestu je potrebno poudariti, da je imel Šoštanj nekdaj dva 26 Südsteiersche Post. Schönstein, l. 12, 2. julij 1892, št. 62, str. 2. Marijin kip postavljen na steber sta ob tej priložnosti donirala tovarnar Franz Woschnagg in žena Marija. 27 Domovina. Iz Šoštanja l. 2, 2. julij 1892, št. 34, str. 147. Iz finega marmorja izdelani okrasni steber z Materjo božjo, tako imenovani »Woschnaggov steber«, ki ga je tovarnar g. Woschnagg dal postaviti na svoje stroške. Avtor clanka je zapisal, da je doniral dva tisocaka v cast bogu in materi božji, o cemer prica napis. 28 Poles, Rok: Internetno brskanje. V: List: revija za kulturna in druga vprašanja obcine Šoštanj in širše – Kulturni listi, l. XXI, št. 18, september 2016, str. 14. Povzeto po Grazer Volksblatt, 16. julij 1893, priloga. 29 SI_AS 177/C/R/C411E01 in E02, Šoštanj k.o., Zbirka kart in zemljevidov, Franciscejski kataster Šoštanj, 1825; Hribernik, Mesto Šoštanj – zgodovinski opis, str. 164. 30 MV, Zalar, Zalka: Spomini na preteklo dobo, 1. zv., str. 82–83. 31 SI_AS 177/C/R/C411E01 in E02, Šoštanj k.o., Zbirka kart in zemljevidov, Franciscejski kataster Šoštanj, 1825; Hribernik, Mesto Šoštanj – zgodovinski opis, str. 164. 32 Hribernik, Mesto Šoštanj – zgodovinski opis, str. 164. otoka na reki Paki. Prvi je bil zahodno od trškega mostu, drugi pa je bil vzhodno za jezom. Vzhodni otok je zajemal ledino Mlake, kasneje tudi Pobrežje in Prode, kjer je bil skupni pašnik. Ožji recni kanal – Mlinšcica je bil uporabljen za pogon mlina in žage. V vojaškem zemljevidu kanal in otoka nista vrisana, po jožefinskem katastru pa je bil kanal opisan kot »Mull Graben«, mlin pa je bil opisan kot »Mahl Mühle mit 6 Läuf« (mlevni mlin s šestimi kolesi).33 Graficna podoba tega podrocja je vidna v franci­scejskem katastru. Recni kanal je v opisu parcel zapisan kot »Mühlbach bey der Shönsteiner We-hre« (mlinski potok ob Šoštanjskem jezu), lastnik mlina pa je bil Gregor Irman.34 Gostilnicar in lesni trgovec Franc Rajšter je leta 1892 ob cesti v bližini železniškega kolodvora zgradil hotel Avstrija. Ker je bil hotel z gospodarskimi objekti (Vila Prode) ve-cjih dimenzij, je z dovoljenjem Brišnika takratnega lastnika mlina in žage gradil cez recni kanal seveda pod pogojem, da se le ta ohrani. Na kanalu je bil lesen most in perišce, kjer so šoštanjske žene prale perilo.35 Do druge svetovne vojne je bil opušcen levi del kanala, z regulacijo Pake leta 1960 pa je bil zasut še desni del kanala in zgrajen betonski most.36 Drugi otok na reki Paki je bil zahodno od trškega mostu in glede na kataster in vojaške zemljevide ni imel posebne funkcije in je verjetno nastal kot posledica recnih nanosov in spreminjanja struge. Po pregledu katastra 1825 in 1875 ter 1925 drugega zahodnega otoka ni vec najti.37 Ledina Metlece Zunaj trga, na desni strani Pake proti severu, je bilo podrocje-ledina Metlece (Metlitsch), ki je ohranilo to poimenovanje vse do danes. Skozi Me­tlece je vodila cesta v Florjan preko potoka Toplica (Taplitz Bach).38 33 SI_AS 1110/302, Družmirje; SI AS 1110/302, 303 Šoštanj. 34 SI_AS 1110/302, Družmirje; SI AS 1110/302, 303 Šoštanj. 35 MV, Zalar, Spomini na preteklo dobo, 1. zv., str. 82–83. 36 Aplinc, Miran: 110 let mesta Šoštanj 1911–2021, Gradiva 13 (Prispevki). Šoštanj: Obcina Šoštanj, 2021, str. 67. 37 SI_AS 1110/302, Družmirje; SI AS 1110/302, 303 Šoštanj; SI_AS 177/C/R/C411E01 in E02, Šoštanj k.o., Zbirka kart in zemljevidov, Franciscejski kataster Šoštanj, 1825 38 SI_AS 177/C/R/C411E01 in E02, Šoštanj k.o., Zbirka kart in zemljevidov, Franciscejski kataster Šoštanj, 1825; Hribernik, Mesto Šoštanj – zgodovinski opis, str. 164. Ledina Gorice Ledinsko ime Gorica (Flur Goritzen) prica o legi vinogradov na pobocju Goric v preteklosti.39 Pod Goricami s severozahodne strani ob cesti proti Ravnam so bile Gavge, kjer naj bi po izrocilu stale trške vislice. To trditev potrjuje oznacba na karti Jo-žefinskega vojaškega zemljevida.40 Na obmocju pod Goricam leži Ticnica (Titschnitz), kjer so bile njive in je bila v zacetku 20. stoletja postavljena ubožna hiša.41 Na Gorice je bila speljana dovozna pot. Pod Goricami na vzpetini ob cesti proti Družmirju in naprej proti Velenju je izven trškega ozemlja stala nekdanja župnijska cerkev sv. Mihaela. Katastrska obcina Družmirje Zaradi bližine in pomena nekdanje župnijske cerkve sv. Mihaela v katastrski obcini Družmirje (Schmersdorf) omenjamo ledinska imena St. Mi­chael, Župnišce in Kaplanija, Na Križišcu (cesta cez Fortenek proti Slovenj Gradcu) in Na Polju.42 Pod omenjenim podrocjem se razteza podrocje »Na Terschisch« (Na Tržišcu je pas južno od ceste Ve­lenje – Crna), Na Lokah in Jelenovo. V smeri proti Družmirju najdemo še ledinski imeni Na Jelšah in Polje. Družmirsko Tržišce je bilo torej na sticišcu glavnih poti v Šaleški dolini, to je pot Crna–Ve­lenje–Slovenj Gradec, drugi krak pa je šel preko Lokoviških hribov proti Mozirju. Omenjeno tržišce je delovalo kot prostor trgovanja in tam gotovo ni bilo njiv, verjetno pa so bili pašniki v skupni rabi. Ko se je trgovanje prestavilo v Šoštanj na sejmišce, so prej omenjeno Tržišce pod farno cerkvijo sv. Mi-haela razparcelirali in je prešlo v zasebno last. S tem se je spremenil namen uporabe, ime pa je ostalo.43 39 Hribernik, Mesto Šoštanj – zgodovinski opis, str. 164. 40 Grabnar, Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763– 1787, sekcija 163; Grabnar, Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, str. 41–60. 41 Hribernik, Mesto Šoštanj – zgodovinski opis, str. 164. 42 Jožefinski kataster nima mape ampak ima opisni del v ta­ belah. 43 SI_AS 1110/302, Družmirje; SI_AS 1110/302, 303 Šoštanj; SI_AS 1010, Jožefinski kataster za Štajersko (1784–1790), šk. 302, Okrajna gosposka Šoštanj, št. 7, izvlecek (1787); SI_ZAC/1023 Zbirka katastrskih map, Gaberke–Družmirje. Zemljiški kataster V drugi polovici 18. stoletja so deželo zaradi boljše uprave razdelili na okrožja ali kresije,44 ki so imela upravno in sodno funkcijo, znotraj pa so delovali tudi zemljiški uradi. V franciscejskem katastru iz leta 1875 so na karti vpisane tudi hišne številke.45 Poglejmo, kako je do tega prišlo. V duhu razsvetljenstva in modernizacije habs­burških dednih dežel je bil prvi poskus narejen s terezijanskim katastrom, ki pa je bil samo popis zemljišc in je dolocal davcno odmero zelo pavšalno, ne glede na njihov obseg, kvaliteto in donosnost. Zaradi neobjektivnosti terezijanskega katastra, ki je še vedno loceval dominikalno in rustikalno ze­mljo, je Jožef II. s patentom ukazal uvedbo enotnega davcnega sistema.46 Glavna pridobitev jožefinskega katastra, ki je bil izdelan v štirih letih, je bila vzpo­stavitev katastrskih obcin kot temeljnih davcnih enot, zemljišca so bila izmerjena na terenu in na­tancneje razdeljena po namembnosti in donosu ne glede na osebo po nacelu splošne in enake obdav-citve. Na celu katastrske obcine je bil župan (Rich­ter, Oberrichter) in tudi odbori, ki so predstavljali prvi zametek avtonomne obcinske uprave.47 Vendar tudi jožefinski kataster48 ni predvideval obdavcenja stavbnega fonda. V clenu o naseljih: »vas trg /…/ s pripadajocimi hišnimi številkami je treba šteti z eno ledino in jo imenovati Ortsplatz, vsaka ledina v njej naj bo navedena s konskripcijsko številko in imenom lastnika /…/.« Izpušceni so bili seniki, vo­dni obrati, rudniki, ceste, ki nicesar ne prinašajo itn. Zemljišca so bila izmerjena in oštevilcena, patent govori le o hiši, lastniku in hišni številki.49 44 Štajerska je bila deljena na Mariborsko in Celjsko kresijo. 45 SI_AS 177/C/R/C411E01 in E02, Šoštanj k.o., Zbirka kart in zemljevidov, Franciscejski kataster Šoštanj, 1825; Geodetska uprava Velenje, Kataster Šoštanj/ZKN_2880/0959_0006. djvu (1875). 46 Patent Jožefa II. 1785. Sledila je katastrska izmera celotne monarhije. Rezultat je bil Jožefinski kataster. 47 Korošec, Branko: Naš prostor v casu in projekciji: oris ra­ zvoja zemljemerstva, kartografije in prostorskega urejanja na osrednjem Slovenskem. Ljubljana: Geodetski zavod SR Slovenije, 1979, str. 149. Mestne odbore je pod nadzorom kresijskega organa izvolil magistrat, ki pa so ga lahko se­ stavljali oni s potrebnimi kvalifikacijami. 48 Patent Jožefa II. o izvedbi katastra z dne 20. april 1785. 49 Golec, Boris: Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja kot vir za stavbno, gradbeno in urbanisticno zgodovino slovenskega Katastrska mapa Trške obcine Šoštanj 182550 (Katastral plan_Schonstein 1825) ozemlja, 2. del. V: Arhivi: glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, l. 33, št. 2, 2010, str. 339–396, str. 341. 50 SI_AS 177/C/R/C411E01 in E02, Šoštanj k.o., Zbirka kart in zemljevidov, Franciscejski kataster Šoštanj, 1825. Pomemben vir podatkov predstavljajo tudi jo­žefinski vojaški zemljevidi,51 ki pa kot prvi zemlje­vidi ozemlja na Slovenskem, prinašajo le osnovne 51 Po ukazu Marije Terezije 1763, vendar je poimenovan po Jožefu II., ki je od 1765 prevzel vodstvo nad vojsko. Zemlje­vide so risali vojaški kartografi. podatke. Splošna podoba Šoštanja prikazuje trg in okoliško povsem agrarno in gozdnato pokrajino. Mostovi in ceste so opisane zaradi premikov voja­štva, ki bi jih lahko nastanili v trde-trdne hiše opi-sane kot hiše v trgu. Posebno težavo predstavljajo tudi nedosledno zapisana zemljepisna imena.52 Franc I. je po modificiranem davcnem sistemu Leopolda II. želel skupen in stabilen katastrski sistem, kot je bil to pred tem že namen Jožefa II. Kasnejši franciscejski kataster je bil izdelan po te­meljitih pripravah, zato je tudi najbolj dodelan in predstavlja izjemen rezultat takratnega avstrijskega zemljemerstva.53 Franciscejski kataster je imel te­melje v patentu Franca I. z dne 23. decembra 1817 in je bil za Štajersko izdelan med leti 1818–1828, veljati pa je zacel leta 1847. Od prvih dveh se raz­likuje po natancnem graficnem prikazu zemljišc. Teritorialno podlago za novo katastrsko izmero (davcne oziroma katastrske obcine) so vzeli iz jo­žefinskega katastra.54 Mape so davcni dokument z natancno vrisanimi mejami katastrskih obcin, stavbnih in zemljiških parcel in ne predstavljajo konfiguracije zemljišca, kljub temu pa so vrisane ceste, stavbe cerkve in pokopališca itn. V barvnih mapah so z barvami kategorizirane stavbe, ceste, zemljišca itn. Glede na legendo zidano hišo pred­stavlja karmin rdeca barva, lesena je bila obarvana rumeno, stavbišca, na katerih so stale stavbe, so oznacene s crnimi številkami, zemljiške parcele pa z rdecimi številkami. Nadalje so bili travniki oznaceni z zeleno, vrtovi s temno zeleno, njive z rumeno, gozdne površine pa s temno sivo barvo. Geografska imena so zapisana v deželnem jeziku (ledinska imena). Ohranjena so imena davcnih zavezancev, imena zemljišc, naselij, hribov, vod, pokrajine, cest in znamenj. Spremembe so kasneje vnašali v rektifikacijske mape. Katastrske obcine so bile osnova upravne obcine uveljavljene po 1848. 52 Grabnar, Rajšp: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763– 1787, Karte, 5. zvezek, sekcija 163; Grabnar, Rajšp, Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, Opisi, 5. zvezek, sekcija 163, str. 41–60. 53 Kataster je urejen po deželah, kresijah in leta 1785 po do- locenih katastrskih obcinah. Sestavljen je iz dveh delov: opisni z zapisniki in s seznami posestnikov, popisi dohodkov zemljiških parcel, opisom mej katastrske obcine itn. Drugi del je graficni in vsebuje katastrske mape, kopije map, skice in mape s kasnejšimi popravki. 54 Golec, Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja, str. 341. Leta 1829 je bila ukinjena Dvorna komisija in oblast je prevzela Centralna direkcija za katastrsko izmero do 1848, ko je bil kataster pridružen od­delku za davke v okviru Ministrstva za finance in 1865 pod Generalno direkcijo za zemljiški kataster. V naslednjih letih so bile izvedene reambulacije (dopolnjevanje), vendar, kot bomo videli v nada­ljevanju, hišnih številk niso spreminjali.55 Uvedba hišnih številk Vloga vaške soseske sredi 18. stoletja se je vse bolj rahljala, vecal pa se je pomen lokalne enote, ki je imela povsem administrativno vsebino kot konskripcijski kraj ali števni oddelek. Oštevilcenje hiš je bilo zaukazano s patentom, 10. marca 1770.56 V upravno statisticnem naselju so vse stanovanjske stavbe oštevilcene od 1 dalje. Konskripcijski kraji so bili uvedeni za potrebe vojaškega nabora v po­vezanosti z ljudskim štetjem in so se poslej vse bolj pojavljali kot kraji (naselja). Konskripcijski kraji so nastali na stoletja obstojecih bolj ali manj strnjenih soseskah, ki so s tem dobile obcutek povezanosti in pripadnosti. Pomembno identitetno obeležje nase­lja je postala hišna številka, kar tudi poznejša pre­številcenja niso v nicemer spremenila. Identifikacija s hišno številko je imela podobno vlogo kot hišno ime. V urbanih krajih, kjer je bila diskontinuiteta rodbin hišnih gospodarjev vecja kot na podeželju, je postala hišna številka prepoznavna oznaka hiše. Pri priimkih je bila enoznacnost prvic vzpostavlje­na s konskripcijami 1770, priimki so prvic postali nespremenljivi in v casu vladavine Jožefa II. so obvezno postali nespremenljivi in dedni. Po drugi strani pa je bila pripadnost polku in njegovemu obmocju nelocljivo povezana z ustrojem avstrijske vojske.57 Reforme v upravi, šolstvu, vojski itn. so neposredno posegale v javno in zasebno življenje. 55 Vilfan, Sergej: Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska matica, 1961, str. 371–380; Golec, Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja, str. 366. 56 Melik, Vasilij: Slovenci v casu Marije Terezije. V: Victor L., Tapie: Marija Terezija: od baroka do razsvetljenstva. Maribor: Obzorja, 1991, str. 366. 57 Golec, Boris: Terezijanske reforme – gibalo sprememb ob­ cutka pripadnosti in povezanosti ter identitet v slovenskem prostoru. V: Marija Terezija med razsvetljenskimi refor­ mami in zgodovinskim spominom. Ljubljana: ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Založba ZRC, 2018, str. 195–216. Seznama hišnih številk po prvem hišnem števil-cenju 1770/71,58 to je dodelitvi konskripcijskih šte­vilk v Trgu Šoštanj, ni najti, zaradi tega se moramo zanašati na dosegljive podatke. Leta 1754 je moralo trško predstojništvo za terezijanski popis hiš se­staviti popis hiš. V trgu je bilo 60 hiš in predvide­vamo, da tudi rotovž in špital. Po ljudskem štetju 1754 je bil predmet popisa število gospodinjstev ne pa hiš.59 Neprimerno vec podatkov daje jožefinski kataster, ki je nastajal v letih 1785 in 1789. Gre za prvi kataster, iz katerega so razvidne hišne številke navedene leta 1770. Trg je imel 75 hišnih številk. Predzadnja hišna številka 74 je pripadala gradu. Vse trške hiše so bile v ledini Trg Šoštanj, le številke od 51 do 57 so bile v ledini Mlake in številka 58 v ledini Polje.60 Po uvedbi zemljiške knjige 1782 je mogoce hišnim številkam po zaporedju slediti vse do 1850. Druga zemljiška knjiga, nastavljena leta 1813 je bila vodena po novih urbarskih številkah. Pred nastankom katastrskega provizorija (1820), predhodnika franciscejskega katastra, so bile hiše v Šoštanju preštevilcene (1815 ali 1816). Hišne šte­vilke iz jožefinskega katastra se ne ujemajo z onimi iz franciscejskega. Hišnim številkam bo mogoce slediti po zemljiški knjigi.61 V zapisniku stavbnih parcel v franciscejskem katastru leta 1826 so v za­poredju s številko na mapi navedeni tržani Šoštanja, vendar to niso hišne številke.62 Glede na franciscejski kataster in kasnejše posodobitve, zapisnike duš, Janischev Leksikon Štajerske,63 Schmutzov Leksikon Štajerske in uradna 58 Golec, Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja, str. 347. 59 Golec: Šoštanj v stoletjih trške avtonomije, str. 454 60 SI_AS 1010, Jožefinski kataster za Štajersko, šk. 302, Okraj­ na gosposka Šoštanj, št. 7, izvlecek (1787). 61 Golec, Šoštanj v stoletjih trške avtonomije, str. 457. 62 SI AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko C 206, m.l. I, II, IV, V (1825). 63 Janisch, Josef Andreas: Topograpfisch-statistisches Lexikon von Steiermark: mit historischen Notizen und Anmerkun-gen. Bd. 3.: S–Z, str. 753–1492. Graz: Leykam–Josefstahl, 1878, str. 848–851; Studen, Andrej: Moderni Avstrijski po­pisi prebivalstva 1857–1910. V: Šterbenc Svetina, Barbara (ur.), Kolenc, Petra (ur.), Godeša, Matija (ur.): Zgodovinski pogledi na zadnje državno ljudsko štetje v avstrijskem Pri­morju 1910. Ljubljana: Založba ZRC, 2012, str. 25–36, 29; Studen, Andrej: Uvedba modernih popisov prebivalstva. V: Cvirn, Janez (ur.): Slovenska kronika XIX. stoletja.- Knj. 1: 1800–1860. Ljubljana: Nova revija, 2001, str. 443–444, 443. štetja prebivalstva64 v Habsburški monarhiji je mo­goce rekonstruirati numeracijo hišnih številk za Šo­štanj. Kataster je sestavljal graficni del in spisni del, ki je vseboval abecedni seznam lastnikov zemljišc, izkaz rabe zemljišc, opis meje, seznam stavbnih parcel in seznam zemljiških parcel. Za raziskavo sta zanimiva graficni del in pisni del (Bauparcellen Protokoll der gemeinde Schönstein, Bezirk Schönste-in), ki vsebuje podatke o hišnih številkah.65 Št. mape Priimek in ime h. št. 1 Messner Franc 61 2 Obcina 19 3 Šemon Luka 48 4 Šemon Mihael 46 5 Župnija sv. Mihael Družmirje 1 6 Župnija sv. Mihael Družmirje 1 7 Župnija sv. Mihael Družmirje 1 8 Župnija sv. Mihael Družmirje 1 9 Irman Gregor 44 10 Irman Gregor 44 11 Herman Jurij 31 12 Trej Matija 52 13 Mörtl Jurij 20 14 Gospostvo Šoštanj 1 15 Obcina 19 16 Pušnik Martin 75 17 Pušnik Martin 75 18 Oblak Janez 76 19 Vuradejevi dedici 78 20 Oblak Janez 76 21 Grolnik Janez 45 64 Orts-Repertorium des Herzogthumes Steiermark auf Grun­dlage der Volkszählung vom 31. 12. 1869 bedrbeitet. Graz: k. k. statistischen Central-Commission, 1872, str. 128–131; Obširen imenik krajev na Štajerskem. Wien: c. kr. Stati­sticna centralna komisija, 1883, str. 256–259; Janisch, To-pograpfisch-statistisches Lexikon von Steiermark. Bd. 3,str. 848–851; Specialni repertorij krajev na Štajerskem: na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decem-bra 1890. Wien: c.kr. Centralna statisticna komisija, 1893, str. 358–363; Gemeinden Ortshaften Derzeichnik. Ober­steiermark III. Graz: 1900; Specialni krajevni repertorij Avstrijskih dežel, izdelan na podlagi ljudskega štetja z dne 31. 12. 1910. IV. Štajersko. Dunaj: c. kr. Statisticna central-na komisija, 1918, str. 141–143; Vorläufige ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910 in den im reichsrate vertretenen Königreichen und Ländern. Brünn: k. k. Sta-tistischen Zentralkommission, 1911, str. 27; Glej tudi: Vo­gelnik, Prebivalstvo LR Slovenije: Prebivalstvo po naseljih v razdobju 1869–1953. 65 SI_AS 38177/C/R/C411/g/E01 in E02; SI_AS 177/C/F/C411/ s93/PT. Št. mape Priimek in ime h. št. 22 Obcina 19 23 obcina 19 24 Švab Franc 14 25 Vošnjak Janez 25 26 Grolnik Janez 45 27 Irman Gregor 44 28 Tausus Janez 17 29 Irman Gregor 44 30 Irman Gregor 44 31 Cehner Janez 43 32 Klabocar Jožef 42 33 Herman Karel 41 34 Mak Janez 40 35 Moša Jožef 39 36 Obcina 37 Šemon Jurij 38 38 Ticer Anton 37 39 Mesner Elizabeta 35 40 Srdinšek Marija 34 41 Velemše Janez 33 42 Švarc Matija 32 43 Obcina 44 Herman Jurij 31 45 Veraus Jožef 29 46 Samobor Pavel 30 47 Poklac Ana 28 48 Ticer Anton 37 49 Plamberger Andrej 25 50 Vošnjak Janez 27 51 Ojsteršek Jurij 26 52 Leb Marija 12 53 Šaler in Slatinšek 11 54 Florjanc Lovrenc 3 55 prazno 56 Krubenšek Mihael 5 57 Lempel Marija 4 58 Gospostvo Šoštanj 2 59 Gospostvo Šoštanj 1 60 Laporšek Agata 74 61 Vegund Jakob 6 62 Slatinšek Anton 7 63 Keber Jožef 8 64 Kuhar Janez 9 65 Sauter Jakob 71 66 Kohler Eleonora 73 67 Roser Jakob 70 68 Papež Jožef 69 69 prazno 68 70 Mak Franc 67 71 Mak Franc 72 Plamberger Anton 66 73 Plamberger Anton 66 Št. mape Priimek in ime h. št. 74 Roser Janez 64 75 Poklac Maksimiljan 65 76 Cerkev 77 župnija 78 Šarner Leopold 63 79 Gospostvo 1 80 Mesner Benedikt 62 81 Švab Franc 14 82 Müller Jožef 13 83 Jelenc Franc 24 84 Kokošinek Jožef 23 85 Eder Anton 22 86 Švarc Janez 21 87 Mörtl Franc 20 88 Magistrat 19 89 Leb Andrej 18 90 Tausus Janez 17 91 Šoln Anton 16 92 Volf Gašper 15 93 Mesner Franc 61 94 Šmit Franc 60 95 Šmit Franc 59 96 Toter Jožef 58 97 Valenci Janez 57 98 Cokan Jožef 57 99 Lorger Anton 56 100 Tlaker Jurij 55 10 Vošnjak Mihael 54 102 Kasarna, trg 53 103 Šarner Sebastjan 47 104 Šimon Luka 48 105 Šimom Mihael 46 106 Drej Matija 52 107 Kosar Jakob 49 108 Kotnik Peter 51 109 prazno 50 110 Frölich Anton dedici 10 111 obcina Tabela: Izvlecek iz zapisnika stavbnih parcel po franciscejskem katastru 182666 V trgu Šoštanj je bilo leta 1822 78 hiš in 424 prebivalcev.67 Omenjeni zapisnik stavbnih parcel je skladen z zapisi v zapisnikih duš za trg Šoštanj. Po zapisniku duš je imela Grašcina Thurn številko 1 (Dominium Schönstein), Arrest haus pa številko 66 SI_AS 177/C/R/C411/ D4002, Bauparcellen Protokoll der gemeinde Schönstein, Bezirk Schönstein, 1826. 67 Schmutz, Carl: Historisch Topografische Lexicon von Ste-yermark, III. Theil. Bd. Graz, 1822, str. 250, 251, 510, 511. 2, ki so jima sledile ostale številke v katastrski ob­cini.68 Primerjava s franciscejskim katastrom 1875 kaže, da je bila vecina zidanih stavb v Glavnem trgu (Huptplatz 755/1), ki so ga, gledano od mosta iz spodnjega dela trga, na levi obkrožale hiše št. 43 (Johan Cehner), št. 22 (Anton Eder), št. 21 (Johann Schwarz), št. 20 (Franz Mörtl), št. 19 (Magistrat, stavbna št. 88), št. 18 (Anamarija Leeb), št. 17 (Jo­han Tauses), št. 16 (Anton Sholn), št. 15 (Wolf) in št. 14 (Franz Schwab) v zgornjem delu trga. Na de­sni strani trga so bile hiše številcene iz zgornjega dela trga vogalna hiša št. 62 (Benedikt Mesner), št. 61 (Franz Mesner), št. 60 (Franz Schmid), št. 59 (Franz Schmid), št. 58 (Johann Totter), št. 57 (Jo­hann Valenzi), št. 55 (Franz Tlaker), št. 54 (Mihael Woschnak) in št. 108 (Gemeinde) v spodnjem delu trga pri lesenem mostu cez Pako. Stavbne parcele so bile oštevilcene v crni barvi. Med stavbami v trgu izstopa št. 19 (trški Magistrat) v karti obarvana z mocnejšo karminsko rdeco barvo, s katero so oznacevali pomembnejše upravne oziroma javne stavbe. Izven jedra je bila z mocnejšo karminsko rdeco barvo obarvana cerkev sv. Mohorja in For-tunata št. 7 (Kirche) in št. 81 (Pharre – vemo, da je bila na tem mestu kaplanija). Vse omenjene stavbe so bile zidane, procelja hiš v trgu so bila poudarjena z mocnejšo crto. Za omenjenimi trškimi hišami so bile zemljiške parcele, ki so bile oznacene s številko rdece barve. Travniške površine so bile obarvane svetlo zeleno, vrtovi pa s temnejšo zeleno barvo. Na teh zemljišcih so vecinoma stala lesena gospo­darska poslopja, obarvana z rumeno barvo in niso bila številcena. Lesene hiše izven trškega jedra so bile obarvane rumeno in številcene po zaporedju.69 Trg Šoštanj leta 1875 z vpisanimi hišnimi številkami70 (Markt Schonstein, 1875) 69 SI_AS 177/C/R/C411/E01, E02, D4002, Bauparcellen Pro-tokoll der gemeinde Schönstein, Bezirk Schönstein, 1826. 70 Geodetska uprava Velenje, Kataster Šoštanj/ ZKN_2880/0959_0006.djvu (1875). 68 NŠAM, Status Animarum 1846–1852, 1869–1878, 1889– 1915, 1916–1924. Sklep Že objavljena razprava »Vsaka ulica, trg in cesta, tudi ce ima le eno hišo, mora imeti svoje ime«, ki sem jo objavil v Zgodovini za vse leta 201771 je to-rej v pricujoci razpravi dopolnjena s sodobnejšimi dognanji in podrobnejšo interpretacijo virov. Gre za poglobljeno obravnavo ledinskih poimenovanj in vprašanja uvajanja hišnih številk. Vse do dvajse­tega stoletja je bilo poimenovanje predelov trškega ozemlja Trga Šoštanj v domeni prebivalstva, ki je za posamezne kraje uporabilo posebna imena. Od tod izhajajo torej najstarejša ledinska imena, kot so: Trg Šoštanj, Metlece, Mlake, Zgornje Polje in Gorice. Naselja so nastala ob prometnih poteh (cesta Vele­nje proti Šoštanju in naprej proti Lokovici ali mimo trga naprej proti Crni ali z odcepom proti Slovenj Gradcu) in pomembnih križišcih. Posebnost, ki zbudi pozornost, je farna cerkev sv. Mihaela, ki je stala na meji in že v katastrski obcini Družmirje. Pod cerkvijo na sticišcu cest je bila ledina Tržišce. Kljub prometni legi pa se tam ni razvila trška na­selbina, ta je nastala pod gradom Šoštanj. Glavni trg v Šoštanju je v virih omenjan kot osrednji trški prostor v ledini Trg Šoštanj. Konskripcijski kraji so bili uvedeni leta 1770 za potrebe vojaškega nabora. Da bi izboljšali preglednost in ucinkovitosti štetja, je bilo s patentom doloceno tudi oštevilcenje hiš, tako so v trgu Šoštanj vse stanovanjske stavbe dobi­le prvo hišno številko. Vpogled v gradivo terezijan­skega in jožefinskega ter kasnejšega franciscejske­ga katastra daje torej zelo pomembno spisovno in graficno gradivo, ki omogoca spremljanje razvoja starih ledinskih imen in stavbnega fonda. Viri in literatura Arhivski viri Arhiv republike Slovenije (SI_AS) SI_AS 1010, Jožefinski kataster za Štajersko (1784–1790), šk. 302, Okrajna gosposka Šoštanj, št. 7, izvlecek (1787).SI_AS 1110/302, 303, Šoštanj. 71 Aplinc, Miran: »Vsaka ulica, trg in cesta, tudi ce ima le eno hišo, mora imeti svoje ime«: od hišnih številk do poimeno­ vanja ulic in trgov v Šoštanj. V: Zgodovina za vse: vse za zgodovino, l. 24, 2017, št. 1, str. 53–71. SI_AS 1110/302, Družmirje. SI_AS 177, Franciscejski kataster za Štajersko C 206, m. l. I, II, IV, V (1825). SI_AS 177/C/F/C411/s93/PT. SI_AS 177/C/R/C411/ D4002, Bauparcellen Protokoll der gemeinde Schönstein, Bezirk Schönstein, 1826. SI_AS 177/C/R/C411E01 in E02, Šoštanj k.o., Zbirka kart in zemljevidov, Franciscejski kataster Šoštanj, 1825. SI_AS 38177/C/R/C411/g/E01 in E02. Geodetska uprava Velenje Geodetska uprava Velenje, Kataster Šoštanj/ ZKN_2880/0959_0006.djvu (1875). Muzej Velenje (MV) Janisch, Josef Andreas: Topograpfisch­statistisches Lexikon von Steiermark: mit historischen Notizen und Anmerkungen. Bd. 3.: S–Z, str. 753–1492. Graz: Leykam– Josefstahl, 1878. Zalar, Zalka: Spomini na preteklo dobo, 1. zv. Schmutz, Carl: Historisch Topografische Lexicon von Steyermark, III. Theil. Bd. Graz, 1822. Vošnjak, Laurentius: Liber memorabillum parochiae s. Michaelis prope Schönstein (Gedenkbuch der Pfarre St. Michael bei Schönstein), 1872 (kopija). Zgodovinski arhiv Celje (SI_ZAC) SI_ZAC/1023, Zbirka katastrskih map, Gaberke-Družmirje.SI_ZAC/1019, Družina Woschnagg, AŠ 1, Kupno pismo 14. februar 1788. Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM) NŠAM, Status Animarum 1846–1852, 1869–1878, 1889–1915, 1916–1924. Casopisje Domovina. Iz Šoštanja l. 2, 2. julij 1892, št. 34, str. 147. Südsteiersche Post. Schönstein, l. 12, 2. julij 1892, št. 62, str. 2. Grazer Volksblatt, 16. julij 1893, priloga. Literatura Aplinc, Miran: 110 let mesta Šoštanj 1911–2021, Gradiva 13 (Prispevki). Šoštanj: Obcina Šoštanj, 2021. Aplinc, Miran: »Vsaka ulica, trg in cesta, tudi ce ima le eno hišo, mora imeti svoje ime«: od hišnih številk do poimenovanja ulic in trgov v Šoštanj. V: Zgodovina za vse: vse za zgodovino, l. 24, 2017, št. 1. Avguštin, Cene: K problematiki mešcanske stanovanjske kulture v 16. in 17. stoletju na Gorenjskem. V: Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta, l. 7 (1965). Curk, Jože: Delež italijanskih gradbenikov na Štajerskem v 16. in 17. stoletju. V: Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta, l. 7 (1965). Curk, Jože: Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem: urbano gradbeni oris do zacetka 20.stoletja. Maribor: Založba Obzorja, 1991. Gemeinden Ortshaften Derzeichnik, Obersteiermark III. Graz: 1900. Golec, Boris: Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja kot vir za stavbno, gradbeno in urbanisticno zgodovino slovenskega ozemlja, 2. del. V: Arhivi: glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, l. 33, št. 2, 2010. Grabnar, Marija in Rajšp, Vincenc: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, Karte, 5. zvezek. Ljubljana: Znanstveno raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Arhivi Republike Slovenije, 1999, sekcija 163. Grabnar, Marija in Rajšp, Vincenc: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, Opisi, 5. zvezek. Ljubljana: Znanstveno raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Arhivi Republike Slovenije, 1999, sekcija 163. Golec, Boris: Terezijanske reforme – gibalo sprememb obcutka pripadnosti in povezanosti ter identitet v slovenskem prostoru. V: Marija Terezija med razsvetljenskimi reformami in zgodovinskim spominom. Ljubljana: ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Založba ZRC, 2018. Golec, Boris: Šoštanj v stoletjih trške avtonomije. V: Kronika 2021, letnik 69, št. 3, Iz zgodovine Šoštanja. Golec, Boris: Slovenska prisežna besedila trških skupnosti in neagrarnih poklicnih skupin do konca predmarcne dobe. Ljubljana: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2011. http://nl.ijs.si/e-zrc/prisege2/ index-sl.html, (dostopno 15. januar 2022). Hribernik, Franc in Ravnikar, Tone (ur., avtor dodatnega besedila): Mesto Šoštanj – zgodovinski opis. Šoštanj: Obcina Šoštanj, 1998. Kaiser, Joseph Franz: Litografirane podobe slovenještajerskih mest, trgov in dvorcev (Stara Kaiserjeva suita 1824–1833). Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 1999. Koren Božicek, Milena: Umetnostno zgodovinski oris mestnega jedra in ostalih objektov v Šoštanju. V: Ravnikar, Tone (ur.): Prispevki k zgodovini Šaleške doline. Šaleški razgledi 2. Titovo Velenje: Kulturni center Ivan Napotnik, 1989. Korošec, Branko: Naš prostor v casu in projekciji: oris razvoja zemljemerstva, kartografije in prostorskega urejanja na osrednjem Slovenskem. Ljubljana: Geodetski zavod SR Slovenije, 1979. Melik, Vasilij: Slovenci v casu Marije Terezije. V: Victor L., Tapie: Marija Terezija: od baroka do razsvetljenstva. Maribor: Obzorja, 1991. Obširen imenik krajev na Štajerskem. Wien: c. kr. Statisticna centralna komisija, 1883. Orožen, Ignacij: Das Bisthum und die Diözese Lavant. V. Theil. Das Dekanat Schallthal: mit den Seelsorgestationen St. Georg in Skalis, St. Martin bei Schallek, St. Johann am Weinberge, St. Egyd bei Schwarzeinstein, St. Pankraz in Ober-Pnikl, St. Mihael bei Schönstein, St. Peter in Zavodnje und St. Andrä in Weisswater. Graz: Selbstverl, 1884. Orts-Repertorium des Herzogthumes Steiermark auf Grundlage der Volkszählung vom 31. 12. 1869 bedrbeitet. Graz: k. k. statistischen Central-Commission, 1872. Poles, Rok: Internetno brskanje. V: List: revija za kulturna in druga vprašanja obcine Šoštanj in širše – Kulturni listi, l. XXI, št. 18, september 2016. Poles, Rok: S praporom in partizano skozi luknjo pri vretenu. V: Kronika 2021–Iz zgodovine Šoštanja, l. 69, št. 3. Specialni krajevni repertorij Avstrijskih dežel, izdelan na podlagi ljudskega štetja z dne 31. 12. 1910. IV. Štajersko. Dunaj: c. kr. Statisticna centralna komisija, 1918. Specialni repertorij krajev na Štajerskem: na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Wien: c.kr. Centralna statisticna komisija, 1893. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, med Solcavskim in Kobanskim: obcine Mozirje, Velenje, Slovenj Gradec, Ravne, Maribor – Ruše. 4. Knjiga. Ljubljana: Viharnik: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1993. Studen, Andrej: Moderni Avstrijski popisi prebivalstva 1857–1910. V: Šterbenc Svetina, Barbara (ur.), Kolenc, Petra (ur.), Godeša, Matija (ur.): Zgodovinski pogledi na zadnje državno ljudsko štetje v avstrijskem Primorju 1910. Ljubljana: Založba ZRC, 2012. Studen, Andrej: Uvedba modernih popisov prebivalstva. V: Cvirn, Janez (ur.): Slovenska kronika XIX. stoletja.- Knj. 1: 1800–1860. Ljubljana: Nova revija, 2001. Vilfan, Sergej: Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska matica, 1961. Vogelnik, Dolfe: Prebivalstvo LR Slovenije: Prebivalstvo po naseljih v razdobju 1869–1953. 1. knjiga. Ljubljana: RSS, 1961, tipkopis. Vorläufige ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910 in den im reichsrate vertretenen Königreichen und Ländern. Brünn: k. k. Statistischen Zentralkommission, 1911. Vošnjak, Josip: Spomini (zbral in uredil Vasilij Melik). Ljubljana: Slovenska matica, 1982. Zusammenfassung „AUCH MICH HAT MAN SO OHNE ERBARMEN GEGEN DIE HARTEN STEINE GEPRESST, DIE GRENZE ABER WÜRDE ICH HEUTE VERGEBENS SUCHEN.“ Von den alten Benennungen zu den Hausnummern im Markt Šoštanj Die Abhandlung »Jede Gasse, jeder Platz und jede Straße, auch wenn sie nur ein Haus haben, müssen einen eigenen Namen haben«, die im Jahr 2017 in Zgodovina za vse veröffentlicht wurde, wird in der vorliegenden Abhandlung um neuere Erkenntnisse und eine genauere Quelleninterpretation ergänzt. Es handelt sich um eine vertiefte Erörterung von Flurna-men und die Frage der Einführung von Hausnummern im Gebiet von Šoštanj. Bis zum 20. Jahrhundert lag die Benennung von Teilen des Marktterritoriums von Šoštanj in den Händen der Einwohner, die für einzelne Orte besondere Namen verwendeten. Von da stammen die ältesten Flurnamen wie: Markt Šoštanj, Metlece, Mlake, Zgornje Polje und Gorice. Die Siedlungen ent­standen entlang von Verkehrswegen (der Straße von Velenje nach Šoštanj und weiter nach Lokovica oder am Markt vorbei in Richtung Crna oder mit der Ab-zweigung nach Slovenj Gradec) und wichtigen Kreu­zungen. Eine Besonderheit, die die Aufmerksamkeit weckt, ist die Pfarrkirche St. Michael, die an der Grenze und bereits in der Katastralgemeinde Družmirje stand. Unter der Kirche am Berührungspunkt der Straßen lag das Brachland Tržišce. Trotz der Verkehrslage ent­wickelte sich dort jedoch keine Marktsiedlung, diese entstand unter dem Schloss Šoštanj. Der Hauptplatz in Šoštanj wird in den Quellen als zentraler Marktplatz des Brachlandes Markt Šoštanj erwähnt. Konskrip­tionsorte wurden im Jahr 1770 für die Bedürfnisse der Musterung eingeführt. Um die Übersichtlichkeit und Effektivität der Zählung zu verbessern, wurde durch ein Patent auch die Nummerierung der Häuser ein­geführt, so dass im Markt Šoštanj alle Wohngebäude ihre erste Hausnummer bekamen. Die Einsicht in den Theresianischen und Josephinischen sowie den spä­teren Franziszeischen Kataster ergibt also bedeuten­des schriftliches und grafisches Material, welches die Nachverfolgung der Entwicklung der alten Flurnamen und des Gebäudebestands ermöglicht. Schlagwörter: Šoštanj, Kataster, Hausnummern Damir Globocnik Zgodovina evropskihparlamentov pozna malo tako strastnih, tako srditih bojev Obstrukciji v dunajskem državnem zboru leta 1897 in v kranjskem deželnem zboru leta 1902 GLOBOCNIK Damir, ddr., muzejski svetnik, Langusova ul. 29, SI-4240 Radovljica, damirglobocnik1@gmail.com 94(436)”1897/1902” 321.72(436)”1897/1902” ZGODOVINA EVROPSKIH PARLAMENTOV POZNA MALO TAKO STRASTNIH, TAKO SRDITIH BOJEV Obstrukciji v dunajskem državnem zboru leta 1897 in v kranjskem deželnem zboru leta 1902 V osemdesetih letih 19. stoletja se je izraz obstrukcija uveljavil tudi v slovenskem politicnem jeziku. Clanek po­drobneje opisuje obstrukcijo v dunajskem državnem zboru leta 1897 in obstrukcijo slovenskih katoliških poslancev leta 1902, ki je bila prvi primer uporabe obstrukcijske taktike v kranjskem deželnem zboru. V obeh primerih so opozicijski poslanci poleg tehnicne obstrukcije posegli po t. i. divji obstrukciji (hrupno motenje normalnega zaseda­nja, predsedujocega v parlamentu ali govorcev nasprotne strani). Opisani obstrukciji sta bili uspešni, saj so nemški poslanci v dunajskem državnem zboru dosegli odstop mi-nistrskega predsednika grofa Badenija konec novembra 1897, slovenski katoliški poslanci pa so od junija 1902 pre­precevali normalno zasedanje kranjskega deželnega zbora. Septembra 1904 jim je s predlogom, da deželni odbor ne sme sprejemati od deželne vlade dopisov, pisanih samo v nemšcini, uspelo razbiti koalicijo slovenskih liberalcev in nemških veleposestnikov ter doseci odstop deželnega predsednika. Kljucne besede: obstrukcija, dunajski državni zbor, kranjski deželni zbor Globocnik Damir, PhD/PhD, Museum Counselor, Langusova ul. 29, SI-4240 Radovljica, damirglobocnik1@gmail.com 94(436)”1897/1902” 321.72(436)”1897/1902” THE HISTORY OF EUROPEAN PARLIAMENTS KNOWS FEW BATTLES SO PASSIONATE, SO FIERCE Obstructions in the Vienna National Assembly in 1897 and in the Carniola Regional Assembly in 1902 In the 1880s, the term obstruction also became estab­lished in Slovenian political language. The article describes in more detail the obstruction in the Vienna National Assembly in 1897 and the obstruction of the Slovenian Catholic deputies in 1902, which was the first example of the use of obstruction tactics in the Kranj Regional As­sembly. In both cases, in addition to technical obstruction, the opposition MPs resorted to “wild obstruction” (noisy disruption of a normal sitting, of the Speaker of the House or of speakers on the opposite side). The two obstructions were successful, as the German deputies in the Vienna National Assembly obtained the resignation of the Prime Minister Count Badeni at the end of November 1897, and the Slovene Catholic deputies prevented the normal ses­sion of the Regional Assembly of Kranj from June 1902. In September 1904, they succeeded in breaking the coalition of Slovene liberals and German landlords and in getting the resignation of the Regional President by proposing that the Regional Committee should not accept letters from the Regional Government written only in German. Keywords: obstruction, Vienna National Assembly, Carniola Regional Assembly VSE ZA ZGODOVINO Clanek »Simplicissimus na slovenski nacin« (Zgodovina za vse, 1999, št. 2, str. 44–67), ki govori o treh domacih satiricnih listih iz casa okrog leta 1900, ni samo moj prvi clanek v reviji Zgodovina za vse, temvec tudi eden prvih clankov, ki sem jih objavil o domaci karikaturi in satiricnih listih. V letih 1996/1997 sem zakljucil magistrski študij na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fa-kultete v Ljubljani (naslov magistrske naloga Slo­venska karikatura 1869–1941) in izdal knjigo 12 jeznih mož (podnaslov 12 zgodb o slovenski kari­katuri). Deloval sem na muzejskem in galerijskem podrocju kot umetnostni zgodovinar in likovni kritik, nisem pa imel nobenih stikov s preucevalci slovenske zgodovine in zgodovinskimi revijami. Med pripravo magistrske naloge sem podrobno prebral tudi zbornik prispevkov Satira Multi, ki sta ga ob prvem trienalu satire in humorja na Slo­venskem Aritas 95 v Šmarjah pri Jelšah zasnovala Drago Medved in Stane Jagodic. V tem zborniku se je na tematiko moje magistrske naloge najbolj neposredno nanašalo razmišljanje dr. Janeza Cvir­na o satiri v politiki (»Najbolj smešna je politika«, str. 80–83). V Cvirnovem clanku je bil citiran del stenografskega zapisnika seje kranjskega deželnega zbora 4. aprila 1906, na kateri so slovenski liberalni poslanci posegli po obstrukciji. Ta odlomek mi je pomagal razvozlati vsebino ene najbolj zanimivih karikatur v liberalnem satiricnem listu Osa, ki je bil eden od treh domacih satiricnih listov, ki so se posredno zgledovali po münchenskem satiricnem listu Simplicissimus. Clanek Janeza Cvirna pa je bil tudi razlog, da sem se odlocil poslati omenjeni prispevek »Simplicissimus na slovenski nacin« s prošnjo za objavo na uredništvo Zgodovine za vse, ceprav takrat nisem poznal nobenega od sodelavcev revije. Revijo je urejal dr. Andrej Studen. Namesto pricakovanega odgovora, ali bo clanek primeren za objavo, me je cez nekaj mesecev presenetila poštna pošiljka z novo številko revije Zgodovina za vse, v kateri je bil ta moj clanek objavljen in posebej izpostavljen z eno od karikatur na naslovnici. To je bilo spodbudno tudi za moja razmišljanja za na­daljnje preucevanje slovenske likovne satire. Nekaj let zatem sem se odlocil, da bi dognanja poskusil povezati v doktorsko disertacijo. Mentor mojega doktorskega študija na Oddelku za zgodovino Fi­lozofske fakultete, v katerem sem se posvetil pred­vsem uporabnosti karikature in satiricne periodike kot pomožnega zgodovinskega vira, je bil dr. Janez Cvirn, ki je bil tudi pisec uvodne besede v knjigi o Levstikovem satiricnem listu Pavliha (Slovenska matica, 2010). Obstrukcijski poskus slovenskih liberalnih po­slancev v aprilu 1906 in njihov satiricni list Osa sta tako kot nekaj let starejša obstrukcija katoliških po­slancev podrobno oziroma precej na široko opisana v knjigi Narodnonapredna obstrukcija v kranjskem deželnem zboru (podnaslov Karikature v satiric­nem listu Osa in deželnozborska volilna reforma, Revija SRP, Ljubljana 2021), ki ne bi mogla nastati brez Cvirnove monografije Razvoj ustavnosti in parlamentarizma v Habsburški monarhiji: Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918) (Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta v Ljubljani, 2006). Zato sem se namesto prvotno predlagane dopol­nitve clanka »Simplicissimus na slovenski nacin« odlocil, da v pricujocem clanku zberem nekaj podatkov o seznanjanju Slovencev z obstrukcijo kot nacinom parlamentarnega boja, in opišem ob-strukcijo v dunajskem državnem zboru leta 1897 in obstrukcijo slovenskih katoliških poslancev leta 1902, ki je bila prvi primer uporabe obstrukcijske taktike v kranjskem deželnem zboru. Bralci slovenskih casnikov so besedo obstruk­cija najbrž lahko prvic prebrali okrog leta 1870, na primer v inseratih za »Redlingerjeve svalke« (zdra­vilne napitke), ki jih je objavljal casnik Slovenski narod. V medicinski terminologiji obstrukcija po­meni zaporo, prekinitev, oviranje pretoka (SSKJ na primer razlaga obstrukcijo kot »zamašitev, zacepi­tev cevastega organa«). V politicnem jeziku naj bi besedo obstrukcija prvic uporabili leta 1841 v ZDA, kar naj bi storil vodja stranke Whig Henry Clay.1 V osemdesetih letih 19. stoletja se je izraz obstrukcija uveljavil tudi v slovenskem politicnem jeziku. Obstrukcija je nacin parlamentarnega boja, ki ga uporablja zlasti parlamentarna opozicija, ki lah­ko s formalnimi predlogi, dolgimi govori in dru­gimi sredstvi zavlacuje ali preprecuje obravnavo in sprejem kakih sklepov. Da bi onemogocili delo parlamenta so poslanci lahko izvajali t. i. tehnicno obstrukcijo, pri cemer so izkorišcali vse možnosti 1 Po: Oswald Koller, Die Obstruktion / Eine Studie aus dem vergleichenden Parlamentsrechte, Zürich-Selnau 1910, str. 113. poslovnika, ali pa t. i. divjo obstrukcijo, ki se je od­vijala v nasprotju s poslovnikom in je vkljucevala celo nasilje (hrupno motenje normalnega zasedanja, predsedujocih v parlamentu ali govorcev nasprotne strani). O nekaterih primerih divje obstrukcije bo tekla beseda v pricujocem prispevku. Pri tehnicni obstrukciji so poslanci ob zacetku vsake seje v proceduro vlagali najrazlicnejše nujne predloge, peticije, interpelacije in ministrske ob-tožbe. Nujne predloge je bilo potrebno obravnavati prednostno. Predlagatelj je predlog najprej prebral in obrazložil, sledilo je poimensko glasovanje, kar je zahtevalo cas. Ce je parlamentarni vecini uspe-lo vzdržati pritisk nujnih predlogov in je poslanska zbornica zacela obravnavo tock dnevnega reda, so obstrukcionisti lahko posegli po t. i. filibustrih (ne­skoncno dolgih govorih).2 Slovenski narod je na primer julija 1882 porocal o seji angleškega Spodnjega doma, ki je trajala kar 32 ur. Obstrukcijo je na burni seji z dolgotrajnimi de­batami zakrivilo šestnajst irskih poslancev. Zbornica je sprejela sklep, da se tem poslancem ni potrebno udeležiti nadaljevanja seje. Irski poslanci so skupno zapustili parlament, poslanska zbornica pa »jim je si­kala«. Posilni zakon za Irsko je bil sprejet.3 Ljubljanski list je leta 1884 omenjal obstrukcije, s katerimi so se angleški lordi v Zgornjem domu upirali volilni refor­mi.4 Tradicija parlamentarizma je bila v Združenem kraljestvu mnogo daljša kot v habsburški monarhiji. Oswald Koller v monografiji Die Obstruktion našteva primere obstrukcije v britanskem parlamentu iz let 1771, 1806, 1831, 1833, 1854 itn.5 2 Po: Jure Gašparic, »Parlament in cas. O dojemanju casa v sodobnem parlamentu«, Prispevki za novejšo zgodovino, 2021, št. 2, str. 173. – Oswald Koller med primere obstrukcijskega de­lovanja uvršca tudi abstinenco, namerno odsotnost poslancev na sejah (po: Oswald Koller, Die Obstruktion / Eine Studie aus dem vergleichenden Parlamentsrechte, Zürich-Selnau 1910, str. 57). Zacetnik principialne, t. j. tehnicne obstrukcije naj bi bil leta 1877 vodja irske stranke Home Rule in irskih predstav­nikov v britanskem parlamentu Charles Stewart Parnell (po: Oswald Koller, prav tam, str. 25). 3 Po: »Vnanje države«, Slovenski narod, 1882, št. 150. 4 Po: »Volilna reforma na Angleškem«, Ljubljanski list, 1884, št. 112. 5 Po: Oswald Koller, Die Obstruktion / Eine Studie aus dem ver­gleichenden Parlamentsrechte, Zürich-Selnau 1910, str. 23–25. Obstrukcija v dunajskem državnem zboru leta 1897 Konec 19. stoletja so divje obstrukcije ovirale delovanje dunajskega državnega zbora. Slovenci so lahko o obstrukciji, ki so jo aprila 1897 v poslanski zbornici zaceli nemški nacionalci in Vsenemci, pre­birali podrobna porocila, ki so jih redno objavljali domaci casniki. Obstrukcijske dejavnosti nemških poslancev je v monografiji Razvoj ustavnosti in par-lamentarizma v Habsburški monarhiji oziroma Du-najski državni zbor in Slovenci (1848–1918) opisal Janez Cvirn.6 Namen obstrukcije je bil prepreciti parlamentarni vecini obnovitev nagodbe z ogrsko polovico monarhije. Naperjena pa je bila predvsem proti jezikovnim naredbam, ki so predpisovale za Ceško in Moravsko enakopravnost cešcine in nem-šcine pri uradovanju s strankami. Ministrski pred­sednik poljski grof Kasimir Badeni je 5. aprila 1897 razglasil jezikovne naredbe za Ceško in 25. aprila še za Moravsko. Z naredbami si je želel zagotoviti podporo Mladocehov pri glasovanju o državnem proracunu in obnovitvi nagodbe z Ogrsko. Neposredno po konstituiranju novega državne­ga zbora je vec nemških strank z nujnimi predlogi zahtevalo ukinitev jezikovnih naredb in ureditev jezikovnih razmer na Ceškem in Moravskem po normalni zakonodajni poti. Parlamentarna veci­na njihovim predlogom ni priznala nujnosti. 28. aprila 1897 je Nemška napredna stranka zacela s tehnicno obstrukcijo, ki so jo nemudoma podprli schönererijanci, po velikonocni prekinitvi zaseda­nja državnega zbora pa so se obstrukcijskemu boju pridružile še nekatere nemške stranke. Tehnicna obstrukcija se je na zacetku maja 1897 spremenila v hrupno. 6. maja so poslanci zaceli obravnavati ministrske obtožbe, ki so jih zoper Badenija in pod jezikovne naredbe podpisane mi-nistre vložili poslanci Nemške napredne in Nemške ljudske stranke. Slovenski narod je ministrske ob-tožbe oznacil za veliko takticno napako opozicije: »Obtožba ministerstva, to je zadnje sredstvo, katero ima kaka opozicija na razpolaganje. Porabiti sme to sredstvo le v skrajni sili, v trenutku ko ž njimi gotovo Janez Cvirn, Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918), Zgodovinsko društvo Celje in Znanstvena založba Filozof­ske fakultete, Ljubljana 2015, str. 152–160. doseže velik efekt. Pravno utemeljevanje predloga je preklavrno, stvar na sebi uprav malenkostna, in zategadelj niso te obtožnice dosegle drugega uspeha, kakor da so obudile veselost. Nerodnost nemške opo­zicije je prava sreca za vlado in za vladno stranko.«7 Med obravnavo ministrskih obtožb je nemir v dvo­rani povsem ohromil delo parlamenta. Vsenemški poslanec Karl Hermann Wolf je Cehe in Slovence oznacil za manjvredne v primerjavi z Nemci: »Zdaj šele spoznate našo moc, zdaj šele spoznate, da se Nemci ne klanjamo Cehom, Slovencem in vsem drugim takim malovrednim, globoko pod Nemci stojecim narodom.«8 Po tridnevni razpravi je vecina poslancev zavrnila ministrske obtožbe. Tehnicna obstrukcija (vlaganje nujnih predlogov, poimensko glasovanje in branje peticij) je popolnoma ohromila delo parlamenta. Ministre so pred napadi morali šcititi ceški poslanci. Na seji 24. maja 1897, ki je tra­jala od 11.20 do 20.30, je vecina izglasovala predlog mladoceškega poslanca Josefa Kaizla, naj se pred poimenskim glasovanjem o navadnih predlogih ne dovoli desetminutnega odmora. Zaradi te in drugih kršitev poslovnika je narašcalo nezadovoljstvo z vlado tudi med zmernimi nemškimi politicnimi skupinami. Ministrski predsednik Badeni je 2. ju­nija 1897 zakljucil zasedanje parlamenta. 23. septembra 1897 se je zacela XIII. sesija držav­nega zbora. Na prvi seji je poslanec Josef Gregorig vprašal predsednika državnega zbora viteza Davi­da Abrahamowicza, ali je v zbornici res šestnajst v zbornicne sluge preoblecenih policajev oziroma redarjev. Gregorig je zahteval, naj se redarje ne­mudoma odstrani. Karl Hermann Wolf je stopil k Badeniju in mu zakrical v obraz: »Odgovorite! Ce je to res, tedaj je to sramotna podlost!« Badeni je takoj zapustil zbornico. Dan zatem sta general Uexküll in polkovnik Resch v Badenijevem imenu pozvala Wolfa na dvoboj s pištolami. Wolf je na dvoboju 25. septembra 1897 s prvim strelom ranil Badenija v laket, za kar je preko noci postal nemški nacionalni junak.9 7 »Državni zbor. Na Dunaju, 30. aprila«, Slovenski narod, 1897, št. 99. 8 »Državni zbor. Na Dunaju 6. maja«, Slovenski narod, 1897, št. 103. 9 Po: »Državni zbor. Dunaj, 26. september«, Slovenec, 1897, št. 220. Na dan dvoboja je poslanska zbornica (ministr­skega predsednika Badenija je nadomešcal baron Gautsch) iz svoje srede izvolila delegacijo za na­godbena pogajanja z Ogrsko. Za sodelovanje pri volitvah clanov delegacije so se odlocili v Nemški napredni in Nemški ljudski stranki ob zgražanju schönererijancev. Nemška obstrukcija se je nada­ljevala 12. oktobra 1897, ko je vlada v poslanske klopi poslala nagodbeni provizorij. S preprecitvi­jo nagodbenega provizorija, s katerim bi za eno leto podaljšali stare nagodbene zakone, so nemške obstrukcijske stranke želele vreci Badenija. Nem­ški obstrukcionisti so na vsako sejo vlagali nujne predloge in zahtevali poimensko glasovanje ter v branje predlagali številne peticije. Zoper ministre so vlagali ministrske obtožbe. Med 30. septembrom in 20. novembrom 1897 so 84-krat poimensko gla­sovali o peticijah, za kar so porabili 58 ur. Posame­zne seje so trajale okoli 6 ur, od tega so tri do štiri ure porabili zgolj za poimensko glasovanje. Ce je vladi vendarle uspelo, da so njeni predlogi prišli na dnevni red zasedanja, so obstrukcionisti posegli po filibustrih. Podpredsednik poslanske zbornice dr. Karel Kramar je v upanju, da bodo obstrukcionisti po­pustili zaradi fizicne utrujenosti, 19. oktobra 1897 sklical vecerno sejo, ki pa je trajala do devetih zve-cer naslednjega dne. Seja se je sprevrgla v hrupni izbruh nemškega nezadovoljstva. Poslanci so si grozili s pestmi in kosi razbitih mizic. V želji po cimprejšnji obravnavi nagodbenega provizorija se je vlada odlocila preložiti volitve novega predsednika poslanske zbornice. Konec oktobra je namrec od­stopil predsednik poslanske zbornice dr. Theodor Kathrein. Vladna vecina je podprla predlog nacel­nika parlamentarne komisije in Poljskega kluba po­slancev viteza Apolinaryja Jaworskega, da naj bosta odslej dve seji dnevno (na dopoldanskih ali popol­danskih sejah naj bi opozicija izvajala obstrukcijo, na vecernih sejah pa naj bi vecina dokoncala prvo branje nagodbenega provizorija). Oba sklepa sta bila v nasprotju s poslovnikom, zato je opozicija napovedala najostrejšo obstrukcijo. Prva dvojna seja je bila napovedana 28. oktobra 1897. Med popoldansko sejo sta potekala branje nujnih predlogov in poimensko glasovanje, na ve-cerni seji je poslanec Nemške napredne stranke in tajnik brnske trgovinske zbornice dr. Otto Lecher o ogrski nagodbi govoril vec kot 12 ur »zdržema, stvarno, logicno in dobro«, tako da se je seja koncala šele naslednjega dne zvecer. Dr. Lecher naj bi s tem dosegel absolutni rekord v govorništvu v dunaj­skem parlamentu.10 Karl Hermann Wolf je med Lecherjevim nastopom s kosi razbite miznice zacel udarjati po mizi v taktu neke koracnice, žvižgal, krical in grozil je poslancem-rediteljem. Wolf: »Ne mirujem, in ce me ubijete! Žal mi je, da razsajam, pa ne morem drugace. Jaz zahtevam konec seje, ker sem v nevarnosti.« Zaradi Wolfovega razgrajanja Lecherja ni bilo mogoce slišati, zato je Lecher svoj govor narekoval stenografu. Wolf se je cez nekaj casa umiril in odšel na hodnik, od koder ga ni bilo nazaj do pete ure zjutraj. »Medtem je dr. Lecher pocasi in mirno nadaljeval svoj govor in ga koncal ob ľ9. uro dopoludne; torej je govoril s kratkimi pre­sledki 12 ur. Mož je seveda udrihal po vladi, vecini, Slovanih itd., a dokazal navzlic temu veliko znanje in – zdrava pljuca. Mej govorom je pil crno vino in kavo ter prebiral list za listom, katerih je imel celo kopico pred seboj na mizi. Hrup v zbornici se je po­ 10 Po: »Po 25urni bitki«, Slovenski narod, 1897, št. 249. legel, Wolf in Türk sta zaspala na hodniku, zbornica se je izpraznila, le 30 do 40 poslušalcev se je usedlo okrog Lecherja, ki je drobil svoje ‘gradivo’, kakor miš gloda skorjo kruha. Vsi ostali poslanci so polegli po klopeh na hodniku, v bralni in vsprejemni dvorani, vse je zasedeno in položeno, posamni poslanci dre­mljejo na sedežih ali pa preganjajo spanec s kavo, cajem in vinom. – Zbornica je podobna vojnemu taboru v pozni noci.«11 Tudi vecerna seja 4. novembra 1897 je bila za­znamovana z izpadi vsenemških in kršcansko- -socialnih poslancev, ki so si grozili s pestmi in drug drugega obkladali z raznimi psovkami. Po veckratnih opominih je podpredsednik pozval Schönererja k redu. Levica je z vzkliki motila go-vor dr. Karla Luegerja, ki je oznacil Schönererja za sleparja in malopridneža.12 Kršcanski socialci so Wolfu ocitali skorumpiranost in sodelovanje z Judi, radikalnemu vsenemškemu poslancu Ge-orgu von Schönererju pa lastništvo hiše, v kateri naj bi bil bordel, in alkoholizem. Porocevalec Slo­venskega naroda je zapisal: »Zgodovina evropskih parlamentov pozna malo tako strastnih, tako srditih bojev kakor je bil ta, a tako surovega, tako ostudno prostaškega, tako podlega boja ne pozna nobenega. Ta boj se ni vršil v mejah parlamentarne dostojnosti, ta boj je prekoracil vse meje dopustnosti, in vsak avstrijski državljan se mora v dušo sramovati teh živinsko surovih prizorov, katere so v parlamentu uprizorili sinovi tistega naroda, ki druge proglaša za ‘minderwerthig’ in si prisvaja poklic nenemške narode osreciti s svojo kulturo.«13 Seja se je zakljucila ob 10. uri dopoldan naslednjega dne. Nemški poslanci so 6. novembra 1897 zaceli z obstrukcijo v proracunskem odboru, ki naj bi obravnaval v prvem branju sprejeti nagodbeni pro-vizorij. 12. novembra so za predsednika poslanske zbornice izvolili viteza Abrahamowicza. Na sejah med 17. in 22. novembrom je zbornica normalno delovala. Poslanci so v popolnem soglasju obrav­navali vse nujne predloge in zaceli razpravo o raz­ 11 Po: »Državni zbor, Dunaj, 29. oktobra«, Slovenec, 1897, št. 249. 12 Po: »Državni zbor, Dunaj, 4. novembra«, Slovenec, 1897, št. 253. 13 »Po bitki«, Slovenski narod, 1897, št. 254. delitvi nujnih posojil za sprico naravnih katastrof prizadeto kmecko prebivalstvo. Obstrukcija se je nadaljevala na seji 24. novem-bra 1897, za katero je bilo predvideno drugo branje nagodbenega provizorija. Nemški poslanci so naj­prej s tehnicno obstrukcijo poskušali onemogociti zacetek obravnave zakona. Vložili so 68 peticij, od katerih se jih je 56 nanašalo na jezikovne naredbe. Ker so bile peticije identicne, je mladoceški posla­nec dr. Emanuel Dyk predlagal, naj se prebere zgolj ena, s cimer se je Abrahamowicz strinjal. Nemški poslanci so v tem predlogu videli kršitev poslovni­ka. Nemir v zbornici je narašcal, na predsedniškem podiju je bilo iz minute v minuto vec poslancev, ki so od predsednika Abrahamowicza zahtevali besedo. Abrahamowicz jih je zaman pozival, naj se posedejo v klopi in umirijo, ceš da bodo vsi prišli na vrsto. Stopnjevali so se besedni dvoboji med nemškimi in slovanskimi poslanci. Ko je Abra-hamowicz dal na glasovanje predlog dr. Dyka je v zbornici nastal peklenski trušc. Schönerer, ki je od predsednika vztrajno zahteval, naj mu dodeli bese-do, se je napotil proti predsedniški tribuni, zgrabil predsednikov zvonec in zakrical: »Jemljem si be-sedo!« V trenutku se je na podiju znašla množica poslancev desnice in levice. Poslanca Johann Po-toczek in Jan Pospisil sta poskušala s predsedniške tribune izriniti Schönererja in Wolfa. Potoczek je Schönererju iztrgal zvonec in ga postavil na pred­sednikovo mizo. Abrahamowicz je prekinil sejo za 20 minut. Ob vrnitvi v zbornico so ga sprejeli z naj­razlicnejšimi psovkami. Abrahamowicz je ukazal parlamentarnemu slugi Mocniku, naj mu prinese nov zvonec. Zvonca, ki ga je onecastil Schönerer, se ni želel vec dotakniti. Nov zvonec mu je iztrgal iz rok poslanec Wolf. Abrahamowicz se je odlocil za desetminutni odmor. Rediteljem je ukazal, naj izpraznijo predsedniški podij. Med odmorom se je med poslanci levice in desnice zacel vsesplošni pretep. Ko je Potoczek poskušal Wolfu iz rok iztr­gati predsedniški zvonec, so nanj trumoma navalili nemški poslanci. Slovenski narod je porocilo o seji dunajskega parlamenta 24. novembra 1897 komentiral z nasle­dnjimi besedami: »Ni ga na vsem svetu parlamenta, v katerem bi se bili kdaj dogodili vsaj približno tako surovi, tako brutalni prizori, kakor so se vršili vceraj v avstrijski poslanski zbornici. Cloveku, citajocemu porocila, se zdi, kakor da cita popis pretepa in vandal-skega razsajanja kmetskih fantalinov v kaki gornjaski beznici. Po zraku leteci stoli, prevrnjene mize, na tleh ležece skupine hropecih, kolnecih, lase in brado si ru­vajocih ljudij, zverinsko rujovenje, padanje pestij po glavah, krvaveci obrazi in – bliskajoc nož … moj Bog, zdi se nam, da vidimo pred seboj Gorjance, ki s tem nacinom vedré svoje od žganja pijane glave. In vendar, ti gnusni razsajaci in pretepaci, ti junaki z nožem v pesteh niso pijani kmetje, ta prostor ni gorjanska smr­dljiva beznica … ti pretepaci so ‘cvet naroda’, zastopni­ki avstrijskih volilcev, najuglednejši, najuplivnejši in najizomikanejši možje, elita cislitvanske inteligencije … prostor pa prekrasni grški hram parlamenta!« Avstrijsko zbornico so spremenili v pajzelj nemški poslanci, ki so predsedniku zbornice Abramowiczu iz rok strgali zvonec, pahnili so ga s predsedniškega stola in mu grozili, da je moral zbežati, je porocal dopisnik Slovenskega naroda. »Na stoleh ministrov in predsedni­kov sedé, rujovejo Nemci najsurovejše psovke, bijejo s pestmi po predsedniški mizi ter ustavljajo vsako delo.« Poslanec Karl Hermann Wolf je tri cetrt ure zvonil s predsedniškim zvoncem. Poslanec Potoczek mu je hotel zvonec potegniti iz rok. Trumoma so nanj pri­drveli Nemci, zacel se je pretep. »Poslanci so se tolkli s pestmi, ruvali si lase ter se metali ob tla. Med kricanjem galerije, ki je vpila: ‘Fej!’ – postajala je gnjeca cim dlje vecja. Wolf je bil kakor obnorel okoli sebe, nanosnik mu je padel na tla, lasje so mu štrleli v obraz, a on je tulil in krical, suval in pehal neprestano. Njegov prijatelj Schönerer pa mu je pomagal. Kakor divje zveri sta se zaganjala v državne poslance, dokler ju niso podrli na tla, kjer je deževalo pestij po njuni glavi in hrbtu, da sta vpila in prosila pomoci. A pridružil se jim je še vseuci­lišcni profesor posl. Pfersche. Z nožem je zacel suvati mej slovanske poslance, a poslanec Lamisch mu ga je izvil iz pesti ter ga vrgel v stran. Poslanci Gessmann, Lorber in Ghon so krvaveli, a poslanec Wolf je še vpil: ‘Prihodnjic prinesem seboj revolver!’ Vsa zbornica je bila podobna bojišcu, povsod so delale pesti, povsod se je kricalo in psovalo, da ni bilo nicesar razumeti.«14 Predsednik državnega zbora je prekinil zasedanje in prosil poslance, naj mu naznanijo imena tistih to-varišev, ki so zaceli pretep, da lahko zacne postopek proti njim. Dan po seji je na zaslišanju okrog dvajset poslancev potrdilo, da je nameraval praški univer­ 14 Po: »V znamenju noža«, Slovenski narod, 1897, št. 270. zitetni profesor Emil Pfersche zaklati poslanca Breznowskega. Najpomembnejša so bila pricanja poslancev dr. Engela, Milewskega in Frana Šukljeta, ki je stal med Wolfom in Pferscherjem. Naenkrat se je v Pferscherjevih rokah znašel nož, je povedal Šuklje. Pfersche je vpil »Nož imam« in ga sukal proti Breznowskemu. Šuklje je zgrabil Pferscheja za roko in mu rekel: »Za Boga, pomislite gospod kolega, kaj ste in kaj delate,« vendar se je Pfersche iztrgal Šukljetu in krical: »Jednega moram zaklati, jednemu moram trebuh razparati.« Prof. Milewski je potrdil, da je Pfersche vihtel nož in pozival so-mišljenike, naj vzamejo nože v roke. Tudi Engel je Pferschu rekel: »Osvestite se vendar,«, a se ta zanj ni zmenil in je krical: »Jednemu moram trebuh razpa­rati.« Wolanski je povedal, da je v trenutku, ko je Pfersche z nožem planil na Breznowskega, priskocil in udaril Pferscheja s pestjo po glavi.15 Na seji naslednjega dne so po predsedniku Abrahamowiczu znova deževale psovke. Wolf je krical: »Ven s Poljakom! Hocemo drugega predsedni­ka, ne pa tega gaunarja!« Clan katoliškega centra grof Julius Falkenhayn je v imenu desnice predlagal spremembo poslovnika parlamenta, s katero je do-bil predsednik parlamenta pooblastilo, da poslance, ki z govori, medklici, vedenjem ali izgredi motijo in onemogocajo delo parlamenta, izkljuci za tri seje, na predsednikov predlog pa jih lahko zbor­nica izkljuci celo za 30 dni. Vecina v zbornici je Falkenhaynov predlog sprejela. Slovenski narod je porocal, da so Nemci med glasovanjem in zlasti po glasovanju zopet uprizorili velike škandale. »Neka­teri so skušali siloma naskociti predsedništvo. Tulili so, razbijali in piskali, psovali predsednika Abraha­mowicza, ministrskega predsednika grofa Badenija in železniškega ministra Guttenberga, potem pa pod vodstvom dr. Lemischa jeli skakati cez ograjo okrog predsedništva. Pahnili so predsednika Abrahamowi­cza v stran in zasedli predsedništvo, pred vsemi Le-misch, Hochenburger, Dobernig in Wolf, tako da je moral Abrahamowicz zapustiti dvorano.«16 Predsednik Abrahamowicz je na seji 26. novem-bra prvic uporabil sprejeti poslovnik (Lex Falken­hayn) in dal izkljuciti za tri seje Wolfa, Schönererja, 15 Po: »Telegraficna in brzojavna porocila. Dunaj 24. novem- bra«, Slovenski narod, 1897, št. 270. 16 Po: »Konec anarhije«, Slovenski narod, 1897, št. 271. poljskega socialdemokratskega poslanca Daszyn­skega, Bernerja in še osem socialdemokratskih poslancev, ki so Abrahamowicza in dr. Kramarja pricakali s psovkami. Nekaj socialdemokratskih poslancev je preskocilo ograjo in pricelo kricati pred ministrskimi sedeži, ostali poslanci levice so kricali v poslanskih klopeh. »Kar skoci socialni de­mokrat žid Berner kot macek mimo grofa Badenija cez mizo proti predsedniku, bije in tolce po mizi; v istem hipu drve mimo ministrov in od strani vsi socijalni demokrati proti Abrahamowiczu, s silo ga vržejo s stola ter potisnejo po stopnicah na desno stran. A tu so že Mladocehi dr. Lang, Udržal, pod-predsednik Kramar in drugi, in boj s pestmi se pricne. Sluga Mocnik zgrabi jednega, Lang drugega, Udržal tretjega, in sicer Bernerja. Udarci po glavah mah na mah, vse strmi, vse krici, mnogi si zatisnejo oci, da ne vidijo divjega pretepa. Bernerja odnesejo iz dvorane na desni strani ob klopeh. Dr. Kronawetter omedli, dva tovariša ga odvedeta iz zbornice. Na galeriji, ki je zopet do zadnjega koticka natlacena, mnogi tulijo, žvižgajo, kot na povelje na stotine oseb razgrne v zraku velike robce ter pozdravljajo ž njimi – gladijatorje v areni. Skoraj vsa levica, obrnjena proti galeriji, odzdravlja z robci. Klici: revolucija, anar­hija, škandal, cujejo se iz bucanja glasov. V grucah si poslanci sikajo in vikajo v obraze. Wolfa in Glöc­knerja držita dva za vrat, Bendel, stari Bendel, stopi na ministersko mesto, hodi gori in doli, deklamuje pred zbornico ter se brani iti z mesta, ko ga pride opominjat reditelj Lang.« V dvorano je vstopilo 60 policistov, ki so po navodilih reditelja, mladoce­škega poslanca Ignaza Langa zaceli odstranjevati poslance. Wolf in Schönerer sta kricala na policijo: »Habt Acht! Recht schaut.« Wolf je psoval desnico, mladocehe in pozival policijo, naj zapusti zbornico, kar se je tudi zgodilo. Poslanci levice so s kricanjem preprecili govor grofa Stürgha. Predsednik je Wolfa pozval k redu in ga nato izkljucil iz zbornice za tri seje. »Wolf krici dalje, predsednik zapusti sedež, takoj vstopi uradnik z desetimi policaji, ki zgrabijo Wolfa ter ga v gnjeci odnesó iz zbornice.« Podobna izkljucitev za tri seje je doletela tudi Daszynskega, ki je brcal z nogami in udarjal z rokami. »V tej gnjeci socijalni demokrat Verkauf reditelja Langa zgrabi za vrat, a Lang se ga otrese kot kužnega.« Schönerer je udarjal po mizi z železnim drogom, ovitim v crno platno. Predsednik ga je pozval k redu in izkljucil za tri seje, policija ga je odvedla iz zbornice. Schönerer je pri vratih zakrical »Hoch Germania«, Kittel in Türk sta mu v znak podpore podala roko. Ko so policisti opravili svoje delo, so se pred predsedniškim podijem (ministrskimi sedeži) razporedili v polkrogu in obmirovali. Predsednik je ukazal, naj izpraznijo drugo galerijo, na kateri so se zbrali socialni demokrati in nemški nacionalci. Slovenski porocevalec z Dunaja je menil, da bi se to, kar se je zgodilo 26. novembra, moralo zgo­diti že ob zacetku zasedanja. »Vse je v strahu, kaj še pride; mnogi poslanci se bojé na ulico, koder je tisoce obcinstva, vecinoma dijakov. Mnogo dijakov je policija nekda zaprla. Na ulicah so Wolfa kot Ce-zarja spremljali poulicnjaki. Bil je dan – revolucije v zbornici.«17 27. novembra 1897 se je divja obstrukcija pono­vila. Parlamentarnega slugo Mocnika, ki je na ukaz predsednika pritisnil na tipko elektricnega zvon-ca in signaliziral zacetek seje, so obstrukcionisti pregnali iz dvorane. Abrahamowicza je pricakala macja muzika. »Unisono kot besni zacnó levicarji kricati, teptati, žvižgati, piskati. Celo Menger, Kin-dermann in Lecher so trobili na trobente.« Obstruk­cionisti so se v zboru drli: »Podlež, podlež, podlež!« Celjski poslanec Josef Pommer mu je v obraz za­krical, da je morilec parlamentarizma. Nekateri poslanci so razbijali z miznimi pokrovi, nekateri so bili opremljeni z inštrumenti. Ministrskega pred­sednika Badenija je pricakalo huronsko vpitje in psovke. Abrahamowicz, v katerega je levica metala kepe papirja, je odšel iz zbornice, ob vrnitvi pa so poslanci zaceli vanj metati knjige in druge pred-mete. Poslanec dr. Pfersche mu je zaklical: »Vi stari armenski pes!«, dr. Roman Jarosiewicz pa: »Oskru­nili ste idejo slovanstva, vi zatiralec vseh narodov!« Abrahamowicz je za dvajset minut prekinil sejo. Na poti v predsedniško sobo so k njemu pristopali poljski poslanci, mu stiskali roke in ga poljubljali na lica. V dvorani se je pojavil poslanec Wolf s ci­lindrom na glavi in gorjaco v roki, kateremu se je je uspelo pretihotapiti v parlament. Stražniki so Wolfa, ki se je upiral, s silo izgnali iz dvorane in ga s policijskim vozom odpeljali v preiskovalni zapor na Deželnem sodišcu. Po slabe pol ure je podpred­sednik zbornice dr. Kramar zakljucil sejo. Trume študentov in delavcev, ki so obkolile parlament, so pozdravljale nemško-nacionalne in socialdemo­ 17 Po: »Državni zbor, Dunaj, 26. novembra«, Slovenec, 1897, št. 272. kratske poslance. Posredovati je morala vojska. Hu­zarji so s sabljami razgnali vectisocglavo množico demonstrantov pred Deželnim sodišcem. Vec oseb je bilo ranjenih, aretiranih je bilo okrog petdeset oseb. Do krvavih nemirov je prišlo tudi v Gradcu. Demonstracije in izgredi so bili v Celovcu.18 Cesar Franc Jožef I. je iz strahu pred nemško jezo 28. novembra 1897 sprejel Badenijev odstop. V Pragi so zato izbruhnile množicne demonstra­cije zoper Nemce in Jude, zaradi katerih so morali razglasiti obsedeno stanje. Cesar je mandat za se­stavo nove vlade zaupal naucnemu ministru baronu Paulu Gautschu von Frankethurnu, ki je pripadal nemški liberalni stranki in je veljal za nasprotnika Slovanov.19 Badenijevi nasledniki so si pri vladanju pogosto pomagali z uredbo o vladanju v izrednih razmerah (14. § decembrske ustave), ki je omogo-cala izvajanje nujnih nalog brez sklica državnega zbora. 18 Po: »Nemško-narodne in socijalno-demokraticne demon-stracije v Celovcu«, Slovenec, 1897, št. 274. 19 Po: »Zmaga revolucije«, Slovenski narod, 1897, št. 273; »Dr­žavni zbor. Dunaj, 28. novembra«, Slovenec, 1897, št. 273. Obstrukcija v kranjskem deželnem zboru 21. junija 1902 Prvo obstrukcijo v kranjskem deželnem zboru20 so 21. junija 1902 uprizorili poslanci Katoliškega kluba, ki so za sejo pripravili dvanajst nujnih pre­dlogov. Kot prvega je vodja kluba katoliških sloven-skih poslancev dr. Ivan Šusteršic utemeljeval nujni predlog za reformo deželnega reda in deželnega volilnega reda, ki bi temeljila na nacelu splošne, enake in direktne volilne pravice. Šusteršic je mdr. dejal: »Predvsem, visoka zbornica, moram izrecno povdarjati, da ta predlog glede splošne in enake vo­lilne pravice ni obstrukcijski predlog. Ta predlog bi bila katoliška-narodna stranka vložila in vzdrževala tudi v slucaju, ce jej ne bi bilo potreba v njeno veliko obžalovanje izvajati tiste skrajne konsekvence, do katere jo je prisilila tako cudno sestavljena vecina tega visokega zbora.« Menil je, da je namen volil­nega reda iz leta 1861, kjerkoli je mogoce umetno omogociti nemško-liberalno vecino v vseh deželah in vseh deželnih zastopih. Opozoril je na krivicnost kurialnega sistema, s katerim je oškodovano kmec­ko prebivalstvo, medtem ko so volivci, ki volijo v mešcanski in veleposestniški kuriji, privilegirani. Dežela Kranjska je s svojih pol milijona prebival­cev pretežno agrikulturna dežela, kajti ogromna vecina ljudi živi od kmeckega dela, a ne od velepo­sestnikov, temvec od malega posestva. Vendar so kmecke obcine dobile samo 16 poslancev za deželni zbor, veleposestniki pa deset poslancev. Deželna in državna zakonodaja zanemarjata interes kmec­kega stanu. Kmet je za vsak groš, ki ga je prejel od deželne ali državne zakonodaje, dobil vsaj goldi­nar novega bremena. Posledica takšnega odnosa je tudi izseljevanje, zaradi cesar država izgublja najboljše moci, trpi celo njena obrambna moc. Po Šusteršicevem mnenju mestna in veleposestniška kurija nista imeli podlage za obstoj, saj naj ne bi bilo moc govoriti o interesnem zastopstvu, ta bi obstajal samo v primeru, ce bi se osnovale kurije na podlagi stanov. Šusteršic je mesta in trge oznacil za uradniško kurijo, saj so uradniki odlocujoci faktor pri volitvah. Glede spremembe deželnega reda je menil, da je potrebno deželni odbor reformirati 20 O obstrukcijah v kranjskem deželnem zboru v prvem de­ setletju 20. stoletja je v clanku »Takega prizora vendar ni mogoce prenašati!«, objavljenem v reviji Zgodovina za vse (2006, št. 2, str. 49–67), pisal tudi Dragan Matic. ali odpraviti. Katoliška narodna stranka naj ne bi nasprotovala, ko bi se odpravil virilni glas za kne­zoškofa. Navedel je tudi podatke o številu volivcev: šestnajst voljenih poslancev KNS zastopa 37.412 volivcev, liberalna Narodno napredna stranka z devetimi poslanci zastopa 6399 volivcev, nemška stranka z enajstimi poslanci pa samo 368 volivcev (od tega v Kocevju izvoljeni vitez dr. Anton Schöppl 278 volivcev). Stranki, ki imata vecino v deželnem zboru, zastopata torej samo 6.767 volivcev. Ivan Hribar je Šusteršicevo naštevanje podatkov preki-nil z medklicem, da KNS zastopa samo okrog 450 duhovnikov. Šusteršic je liberalnega poslanca in ljubljanskega župana Hribarja spomnil na to, da se je pred leti zavzemal za splošno in enako volilno pravico. V od­govoru na Šusteršicevo utemeljitev predloga je Ivan Hribar mdr. dejal, da vladajoca nemško-liberalna vecina toliko casa ne bo privolila v splošno volilno pravico, dokler bo imela duhovšcina velik vpliv na ljudstvo in dokler bodo duhovniki izrabljali za volilno agitacijo tudi prižnico in celo spovednico. Dr. Hribar: »Gospôda moja! Dr. Šusteršic me je na­ravnost izzval, naj govorim, in sicer zato, ker se je spomnil, da sem enkrat v tej visoki zbornici tudi svoj glas povzdignil za splošno in jednako volilno pravico. To je cisto prav, da se je dr. Šusteršic tega spomnil, in tudi jaz se še cisto dobro spominjam tiste seje in besede, katere sem takrat govoril, ter sem še celo toliko odkritosrcen, da priznam, da sem še danes ravno tistega mnenja, kakor takrat. Ali, gospôda moja, stvar mora biti tako urejena, da bo pri splo­šni in enaki volilni pravici v resnici prišlo ljudstvo do zmage. Naš zakon je tak, da kazen doloca za kupovanje glasov. Ali to ni sto- in stokrat vec, ako duhovšcina s prižnice in v spovednici naše ljudstvo haranguira …«21 Poslanci KNS so v tem trenutku zaceli z odloc­no obstrukcijo. »Letele so ostre besede. Šusteršic in njegovi kompani so psovali kakor pijane barabe, po­sebno barona Lichtenberga, in se rotili, da ne puste nikogar vec govoriti. Šusteršic je premetaval po mizi neki kodeks, kakor bi bil to kak žakelj žlindre, Brejc je razbijal s tintnikom, Schweitzer in Jaklic sta tolkla 21 Po: Stenograficni zapisnik druge seje deželnega zbora kranj­ skega v Ljubljani dne 21. junija 1902, Ljubljana 1902, str. 41–51. – Harangirati: slabšalno hujskati, šcuvati. s pestmi po mizi.«22 Poslanci KNS so s kricanjem in razbijanjem hoteli prepreciti, da bi Hribar lahko nadaljeval. »Duhovšcine ne pustimo obrekovati od takih karikatur! Od Narodovih mazacev ne pustimo duhovšcine blatiti! Sram Vas bodi! Fej!« Zahtevali so, naj se Hribar za svoje besede opravici in naj ga predsedujoci namestnik glavarja baron Lichtenberg pozove k redu, ker je razžalil celoten duhovniški stan. Na Lichtenberga so letele tudi naslednje be-sede iz klopi poslanske levice: »Vsak naš kaplan je desetkrat vec vreden, kot vsi taki baroni, kakor ste Vi!« Hribar svojih besed ni hotel preklicati, baron Lichtenberg ni ugodil zahtevi in je k redu pozval poslance KNS. Liberalni poslanci in poslanci nem­ške stranke so obstopili Hribarja in stenografe, ki je med velikanskim trušcem, ki so ga izvajali kato­liški poslanci ob podpori gledalcev, zakljucil svoj govor: »Gospôda moja, gospod dr. Šusteršic je – to sem danes videl – veliko vecji razgrajac kakor pa govornik. On je prej, ko sem govoril o tem, kako se naša duhovšcina obnaša v spovednicah, vprašal, ce sem kedaj pri spovedi. Priznati moram, gospôda moja, da jaz ne hodim k spovedi, kakor hodi go-spod dr. Šusteršic, in on mora torej že bolje vedeti, kaj se pri spovedi godi. Gospôda moja, vsled tega ne vem, ce je res, kaj pravi gospod dr. Šusteršic, da duhovšcina iz spovednic ne upliva na ljudstvo; ce je pa res, potem bi bilo moje govorjenje in ocitanje res krivicno. Ali jaz imam nasprotno prepricanje in cul sem že dostikrat iz ust volilcev samih, na katere so uplivali duhovniki, in ki so pravili, kake stvari se pri spovedi godé. Ce imam kaka stranka taka sredstva na razpolaganje, kakor so peklo in nebesa, potem morate pac priznati, da je uplivanje na ljudstvo s takimi sredstvi krivicno, da je to sto in stokrat hujše, kakor pa kupovanje glasov. Kedar bode – kakor da­nes pri nas ni – res prilika za ljudstvo, da bo prosto volilo in se moglo samo odlocevati za svoje kandidate, in da duhovniki ne bodo vec mogli uplivati ná-nje, tedaj bodem jaz brezpogojno za prosto in enako vo­lilno pravico.« Ob zakljucku Hribarjevega govora je ropot prešel v hrupno obstrukcijo. »Poslanec dr. Šusteršic in somišljeniki bijejo s pestmi, tintniki in sipnicami ob mize in zacnejo piskati na trobentice in ropotati z ropotuljami, škrpetci in bobnom. – Plo­skanje na galeriji.«23 22 »Deželni zbor kranjski«, Slovenski narod, 1902, št. 141. 23 Stenograficni zapisnik druge seje deželnega zbora kranjske­ ga v Ljubljani dne 21. junija 1902, Ljubljana 1902, str. 53. Katoliški poslanci so obstruirali tudi med govo­rom lastnega pristaša dr. Janeza Evangelista Kreka, ki ni mogel priti do besede, »ker so Šusteršic, Brejc, Schweitzer in Jaklic razgrajali«, je zapisal Slovenski narod. »Šusteršic je kravarja Drobnica moral uciti, kako naj dela nemir, a mož je okoren in se kot ob-strukcionist ni obnesel. Razen imenovanih je samo še Dular nekaj casa trkal s tintnikom in Pogacnik je prišel parkrat v dvorano ter s svincnikom prav poni­žno malo potrkal, vsi drugi klerikalni poslanci so šli iz dvorane; kmetje so prepustili katoliški ‘inteligenci’, da uganja pobalinstva, ter po hodniku zdihovali, kaj bo, ce deželni zbor ne bo mogel delati in torej nicesar dovoliti za kmeta. / V tem pa so klerikalni poslanci poslali k Schmidtu po razne igrace in zaceli pravi pravcati pobalinski koncert s trobenticami in raglja-mi ter malim bobenckom. Zdaj je bobnal Šusteršic, zdaj dr. Brejc. Slednjemu se je bobencek posebno dobro podal, saj je gledalce spominjal na tistega Bo­bencka, kjer se je Brejcev tast izkazal kot tihotapec. /…/ Dr. Krek je moral ves cas stati na svojem mestu in se ni smel vsesti, sicer bi bil izgubil besedo. Ubogi Krek! Držal se je kakor Simon Held pod gavgami in kar višnjev je postajal od dolgega stanja. Muzika se je pa nadaljevala. Cim so Šusteršic, Brejc, Schwe­itzer in Jaklic vsled utrujenosti nekoliko odnehali, je baron Lichtenberg pozvonil in klerikalni junaki so morali zopet zaceti. Najbolj klavrno vlogo je igral konsumar ucitelj Jaklic. Tolkel je z neko crepinjo po tintniku, a cim je deželni predsednik pogledal na njegovo stran, ga je kar ruknilo in skril je crepinjo. Dokler je baron Hein gledal na tisto stran, se Jaklic ni ganil in šele nadaljeval, ko je bil gotov, da ga de­želni predsednik ne vidi.« Po dve uri in pol trajajoci obstrukciji je Krek zaprosil barona Lichtenberga, ce lahko predlog utemeljuje na naslednji seji. Seja se je koncala ob 18. uri 15 minut.24 Za obstrukcijsko taktiko so se v poslanskem klubu slovenskih katoliških poslancev odlocili so-glasno in v navzocnosti vseh clanov (razen kne­zoškofa Jeglica in deželnega glavarja Detele). Ob-strukcijskega ropotanja in razsajanja je Katoliški klub oprostil duhovnike, npr. Janeza Evangelista Kreka, in starega poslanca Primoža Pakiža. Vsi ostali poslanci so morali sodelovati.25 24 »Deželni zbor kranjski«, Slovenski narod, 1902, št. 141. 25 Po: Vinko Brumen, »Krekovo deželnozborsko delo«, Srce v sredini / Življenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Tudi naslednja seja 23. junija 1902 ni trajala dolgo. Liberalni poslanec dr. Andrej Ferjancic je odgovoril na žaljivo obdolžitev, ki jo je na seji 21. junija o njem izrekel dr. Ivan Šusteršic: »Mi nimamo med nami nobenih štreberjev, kakor je Vaš dr. Fer­jancic, ki je na Dunaju tako dolgo beracil, da si je priberacil avancement za sodnega nadsvetnika extra statum na troške ljudstva.«26 Ferjancic je zanikal Šusteršicevo trditev: »Ampak ker se, kakor pravim, stvar spravlja s stranko skupaj in se hoce dokazati njena malovrednost s tem, bi bilo, gospôda moja, jako vabljivo ozreti se malo po klerikalni stranki, kake subjekte, kake elemente ima pa ta stranka celo na voditeljskih mestih. Ali jaz tega ne storim, ome­niti hocem samo eno, da je drzno celo za to inzulto proti narodno-napredni stranki imel dr. Šusteršic, tisti dr. Šusteršic, glede katerega so sodišca v vseh inštancah pravomocno spoznala, da ima umazane roke.«27 Šusteršic, ki je dr. Ferjancica motil z med-klici, je s somišljeniki prišel pred Ferjancicev sedež in zacel udarjati ob mizo: »Lump, lump, lump! Pri­beracili ste si avancement na troške ljudstva! Kradeš iz žepov ljudstva, to je resnica! Lump, Vi ste lump! Lump, ki je beracil, bo meni ocital! lzdajice! Lumpje! Judje!« Deželni glavar je zvonil z zvoncem, prosil za mir in nato prekinil sejo. »Velikansk tumult, hrupni medklici od vseh strani. – Deželni glavar zapusti svoj sedež ter se poda med poslance ter miri in prigovarja. – Ropot in medklici se nadaljujejo.« Deželni glavar Kreka, Buenos Aires 1968, str. 101. 26 Stenograficni zapisnik druge seje deželnega zbora kranjske­ga v Ljubljani dne 21. junija 1902, Ljubljana 1902, str. 47. 27 Katoliškega prvaka dr. Ivana Šusteršica so zaradi suma nepoštenega kupcevanja z žlindro imenovali »dr. Žlindra«. Gospodarska zveza je pozimi 1899/1900 narocila vecje ko­licine Thomasove žlindre. Nacelnik Gospodarske zveze dr. Šusteršic je izrocil zvezi 2000 K, da bi lahko žlindro ponu­jala svojim clanom ceneje kot Kranjska kmetijska družba. Nekaj žlindre je bilo 15% namesto 18%, zato so liberalci napadali Šusteršica in Gospodarsko zvezo. Radikalni nem­ški poslanec Stein je 24. aprila 1902 zaklical dr. Šusteršicu v neki debati v parlamentu: »Tomaževa žlindra!« To naj bi bilo mašcevanje, ker je Šusteršic na tajni seji zaklical Karlu Hermannu Wolfu »spriden študent« (po: »Žlindra v drž. zboru«, Slovenski narod, 1901, št. 96). Zadevo je obravnaval disciplinarni odsek parlamenta, kateremu so Vsenemci pre­dložili prevode clankov iz Slovenskega naroda. Preiskava je ugotovila, da Šusteršicevo osebno poštenje ni bilo prizadeto, njegov zavod pa se je posluževal umazane konkurence, zato odsek za Steina ne predlaga graje. Zadevo je 1. maja 1902 obravnaval plenum parlamenta (po: Fran Erjavec, »Raz­mah katoliškega gibanja«, Zgodovina katoliškega gibanja, Ljubljana 1928, str. 76–77). je po daljšem casu znova prevzel predsedstvo in neprenehoma zvonil, vendar se je hrup nadaljeval. Dr. Šusteršic proti liberalnim poslancem: »Judje, lumpje, izdajice! Ste Celje izdali! Izdajice! Placa­ne vladne beštije!«, proti dr. Tavcarju: »Ce hocete zaušnice, jih boste tudi še dobili! Banda, koruptna banda! Izdajice!«. Deželni glavar je prekinil sejo, ki se je koncala ob 10.35 dopoldne.28 Izvršni odbor NNS je 6. julija 1902 sklical pro-testni shod v Sokolski dvorani v Narodnem domu, na katerega so povabili somišljenike iz vse dežele. Govorili so Hribar, Peter Grasselli, dr. Andrej Fer­jancic, dr. Ivan Tavcar in dr. Karel Triller. Hribar je dejal, da se tako surova scena, kot so jo uprizorili v deželnem zboru katoliški poslanci, ne primeri niti v kaki beznici. »Ko sem videl dr. Šusteršica in njegove tovariše, kako so nahrulili tovariša dr. Fer­jancica, mislil sem, da vidim pred seboj kake pobe­snele Indijance. Le tomahavke sem pogrešal, drugace so bili popolnoma slicni Indijancem.« Klerikalci se sicer opravicujejo, da so uprizorili škandal zaradi volitev v odseke, ker jih je zdaj sram in strah, ven­dar so že pred tem razglašali, da bodo v deželnem zboru delali obstrukcijo. Klerikalcem torej ni za delo in gospodarski napredek dežele. Želeli so do­seci razpust deželnega zbora in nato na naslednjih volitvah poskusiti pridobiti toliko mandatov, da bi imeli vecino. Dr. Ferjancic je opozoril, da je ka­toliška stranka v oklicu za državnozborske volitve (17. november 1900) nasprotovala obstrukciji.29 Na zborovanju so sprejeli resolucijo, ki je obsodila ne­zaslišano, sramotno postopanje katoliške stranke in v prvi vrsti njenega voditelja dr. Šusteršica na sejah 21. in 23. junija. Odgovorna za posledice tega razdirajocega pocetja je tudi cerkvena oblast, »ki je na neizmerno kvar katoliški veri postavila v naši deželi svojo avtoriteto v brezpogojno službo nekr-šcanskemu klerikalnemu fanatizmu«. Zborovalci na liberalnem shodu so svoje zaupanje namenili taktnemu in vzornemu obnašanju liberalne dežel­nozborske delegacije.30 28 Stenograficni zapisnik tretje seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 23. junija 1902, Ljubljana 1902, str. 56–57. 29 Po: »Protestni shod narodno-napredne stranke v Ljubljani«, Slovenski narod, 1902, št. 153. 30 Po: »Protestni shodi«, Slovenski narod, 1902, št. 147; »Prote­ stni shod narodno-napredne stranke v Ljubljani«, Slovenski narod, 1902, št. 153. Liberalci so v Narodnem domu lahko zborovali samo pod mocnim varstvom policije in orožništva. Pred Narodnim domom so potekali protesti. Ozra-cje v Ljubljani je bilo tako razgreto, da je prišel de­želni predsednik baron Viktor Hein prosit v škofijo, naj vpliva pomirjevalno na ljudstvo.31 Ljubljansko delavstvo je na isti dan priredilo ja­ven ljudski shod v veliki dvorani Katoliškega doma, na katerem so se prisotni izrekli za splošno, enako, tajno in direktno volilno pravico. Govorili so JožeGostincar, Karel Linhart in Ivan Štefe.32 Istega dne je potekal shod v Ribnici (govornika Franc Jaklic in Evgen Lampe). Soglasno sprejeta resolucija je pod-prla nastop katoliških poslancev v deželnem zboru.33 Fran Erjavec piše, da je ogorcenje proti libe­ralcem, deželnemu predsedniku baronu Heinu, uradništvu, uciteljstvu in podeželskim trgovcem narašcalo, liberalna stranka pa naj bi se kompro­mitirala tudi med razsodnim mešcanstvom in pri izvenkranjskih Slovencih. Katoliški tabor je v septembru 1902 priredil v Ljubljani veliko zborovanje svojih nepoliticnih dru­štev. Na njem so izvedli reorganizacijo Slovenske kr-šcansko-socialne zveze. Oktobra so želeli v Ljubljani organizirati velik ljudski tabor, na katerem bi se ude­leženci izrekli za splošno in enako volilno pravico. Tabor je vlada prepovedala, ker je Slovenski narod napovedal liberalne protidemonstracije. Namesto njega je prišlo zgolj do velikega shoda zaupnikovKNS, na katerem so izvolili Šusteršica za stranki­nega nacelnika in clane drugih strankinih organov. Eden za drugim so se nizali shodi, na katerih so govorili poslanci KNS in NNS. Liberalci (npr. Ivan Tavcar na shodu v Hotedršcici 28. oktobra 1902) so nastopali proti splošni volilni pravici, ki naj bila »volilna pravica neumnosti in nazadnjaštva«, saj bi po njeni uveljavitvi predvidoma ne dobili vec nobe­nega mandata. Obstrukcijo katoliških poslancev je podprlo na stotine shodov in zaupnic.34 31 Po: »Shod v Ribnici – Odgovor protestnemu shodu« (govor dr. Evgena Lampeta), Slovenec, 1902, št. 153. 32 Po: »Dva shoda v Ljubljani«, Slovenec, 1902, št. 153. 33 Po: »Shod v Ribnici – Odgovor protestnemu shodu«, Slove­ nec, 1902, št. 153. 34 Po: Fran Erjavec, »Razmah katoliškega gibanja«, Zgodovi­ na katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. Knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglic se je moral 28. januarja 1903 zaradi obstrukcije katoli­ških poslancev zagovarjati celo pred ministrskim predsednikom dr. Ernestom Körberjem, ministrom za uk in bogocastje Wilhelmom von Hartelom in deželnim predsednikom Heinejem. Körber in Hein sta Jeglicu zatrdila, da je liberalna stranka pripravljena popustiti glede kljuca volitev v zbor­ne odseke. Hein je poudaril, da je potrebno storiti dvoje: prenehati z agitacijo za splošno in enako volilno pravico in dopustiti cetrto kurijo, vendar glede števila poslancev vlada ne bo pustila vec kot tri, najvec štiri poslance. Jeglic je dejal, da bi se agitacijo dalo nekoliko omejiti v smeri razširitve volilne pravice, glede cetrte kurije pa bodo potrebni razgovori. Jeglic je o razgovoru obvestil Šusteršica. Z vladnimi predlogi sta se strinjala tudi Krek in Povše.35 Z ministrskim predsednikom so se zaradi kranjskih razmer sestali tudi liberalci.36 Deželni zbor je bil septembra 1903 ponovno sklican. Katoliški poslanci so nameravali z ob-strukcijsko taktiko nadaljevati. Deželni predsednik baron Hein je 15. septembra povabil zastopnike vseh treh klubov k pogajanjem za redno poslova­nje deželnega zbora, vendar je KNS odklonila vsak razgovor, dokler ne bo zajamcena demokraticna preosnova volilnega reda.37 Dr. Šusteršic je izrocil deželnemu glavarju 50 peticij za volilno reformo.38 27. septembra 1904 se je kranjski deželni zbor znova sestal. Poslanci KNS so obstrukcijsko taktiko nadomestili s poskusom razrahljanja nemško-libe­ralnega zavezništva. Dr. Janez Evangelist Krek je baronu Heinu ocital, da je preko uradnega dopi­snega urada razširil neresnicne, delno sramotilne vesti o protinemških izgredih v Ljubljani. Katoliški poslanci so glede na »liberalno-nemško sabotažo odsekov« na zasedanju deželnega zbora leto poprej odklonili izvolitev in ponovili nujni predlog za re-formo volilnega reda. Na drugi seji je prišlo do vi-harnih demonstracij proti deželnemu predsedniku Heinu zaradi nemško-provokatoricnih nastopov. 81–82. 35 Po: Anton Bonaventura Jeglic, Zapis z dne 31. 1. 1903, Je­glicev dnevnik / Znanstvenokriticna izdaja, Celje 2015, str. 189–190. 36 Po: »Shod v Novem mestu«, Slovenski narod, 1903, št. 266. 37 Po: »Deželni zbor«, Slovenski narod, 1903, št. 213. 38 Po: »Dež. zbor kranjski«, Slovenski narod, 1903, št. 218. Hribar je javno izjavil, da priznava upravicenost nastopa KNS napram deželnem predsedniku, ven­dar mora glasovati proti svojemu prepricanju. Vla­dajoca liberalno-nemška koalicija znova ni hotela v odseku prouciti volilno reformo, v plenumu pa je katoliškim poslancem s spretnim manevrira­njem uspelo prodreti s Krekovim predlogom, ki je narocal deželnemu odboru, da ne sme sprejeti od deželne vlade nobenega dopisa, ki bi bil pisan samo v nemškem jeziku. Krek je obenem izrazil obžalovanje, da govori deželni predsednik Hein v poslanski zbornici skorajda izkljucno nemško.39 Krekov predlog je na VI. seji kranjskega dežel­nega zbora 14. oktobra 1904 podprlo 14 poslancev KNS. Krek je v daljšem govoru utemeljeval predlog, za katerega je dejal, da ni obstrukcijski, vendar je nujen, ker deželni predsednik ni hotel odgovarjati na slovenske interpelacije v slovenskem jeziku in je dejal, da ima vlada pravico v korespondenci z deželnim odborom uporabljati nemšcino. Krek je navedel tudi podatke, ki jih je našel v stenografskih zapisnikih sej deželnega zbora: tako je deželni pred­sednik npr. leta 1894 govoril sedemindvajsetkrat, od tega pa je v zapisnikih samo 46 vrst tiskanih v slovenskem jeziku, leta 1895 je v zapisnikih 3392 nemških vrst in samo 78 slovenskih, leta 1897 je nemških vrst 3134, slovenskih pa 31 … Razmerje med in nemškim slovenskim jezikom je torej jasno (približno 1% slovenšcine). Deželni predsednik je na eni zadnjih sej sicer dejal, da v zbornici raje upora­blja svoj materni jezik, v katerem se lažje brani in izraža. Vendar je Krek menil, da je deželna vlada c. kr. avstrijska deželna vlada, njen znacaj pa ne more zamenjati morebitni nemški izvor kakega uradnika. Deželni predsednik, ki bi moral skrbeti, da bi se go-jila v deželi državna misel, nastopa torej kot Nemec.40 Deželni predsednik je na Krekove ocitke odgo­voril v slovenšcini. Poudaril je, da sta po zakonu slovenšcina in nemšcina enakopravna jezika v de­želi in tudi v deželnem odboru. Stenografski zapi­sniki potrjujejo, da je mnogokrat govoril slovensko in v 12 letih, odkar zastopa vlado, je na vsako in­ 39 Po: Fran Erjavec, »Razmah katoliškega gibanja«, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 87. 40 Krekov govor na seji 14. oktobra 1904 je bil objavljen kot uvodnik Slovenca »Birokracija in slovanska politika« (Slo­ venec, 1904, št. 237). terpelacijo odgovoril v slovenskem jeziku. Poslanec dr. Viljem Schweitzer (KNS) je predlagal poimen­sko glasovanje. Glasovala nista samo knezoškof Jeglic in deželni glavar Oton pl. Detela. Vseh 24 slovenskih poslancev se je izreklo za predlog, vseh 11 nemških poslancev je bilo proti. Predlog naj bi dobil v presojo odsek, ki je imel nalogo presojati tudi o Šusteršicevem predlogu glede porocanja c. kr. korespondencnega urada.41 Slovenec je porocilo 41 Po: »Kranjski deželni zbor VI. seja dne 14. oktobra«, Slo­venski narod, 1904, št. 235. – Dr. Ivan Šusteršic se je na seji kranjskega deželnega zbora zapletel v besedni spopad z Iva-nom Tavcarjem. Liberalni poslanci na tej seji niso podprli nujnosti predloga katoliških poslancev, da bi deželni zbor obravnaval porocanje korespondencnega urada v zvezi z incidentom na ljubljanskem kolodvoru (demonstranti so napadli kadeta Malitscha in mu odvzeli sabljo). Po uradnem porocilu naj bi Malitscha napadli, ker je s trafikantom ob nakupu cigaret govoril v nemšcini, slovenske price pa so povedale, da je Malitsch zmerjal demonstrante. Liberalni poslanci so izjavili, da je potrebno zadevo obravnavati v deželnem zboru, vendar ji ne priznavajo nujnosti predloga; klerikalne predloge zavracajo iz nacelnih razlogov, ker bi v nasprotnem primeru podprli njihovo obstrukcijo. Katoliške poslance so obtožili, da ta eksces izrabljajo proti liberalnim poslancem, kar naj bi izjavil poslanec Jožef Pogacnik. Dr. Šusteršic je vse navedbe zanikal in ocital dr. Tavcarju, da laže. »Poslanec dr. Šusteršic: 'Prosim, gospod dr. Tavcar še danes trdi, da je resnica. Vzamem na znanje, kakor me tudi nav­daja prepricanje, da bo še dolgo trajalo, dokler se bo gospod dr. Tavcar navadil govoriti resnico.' – Poslanec dr. Tavcar: 'Kaj takega me ne žali od takega lažnjivca, kakor ste Vi!' – Dr. Šusteršic: 'Prosim gospod deželni glavar – lažnjivec – to je neparlamentarni izraz! (Velik hrup v celi zbornici – Deželni glavar zvoni). Ravno s tisto pravico Vam jaz lahko recem, da ste lažnjivec.' – Dr. Tavcar: 'Ali mislite, da si bom jaz pustil od Vas neresnico ocitati?!' – Dr. Šusteršic: 'To bom jaz dokazal, da se mora reci, ce je kdo lažnjivec, ste Vi!' (Velikanski hrup v celi zbornici in na galerijah. – klici na galerijah: 'Živio dr. Šusteršic!' 'Živio dr. Tavcar!' Klici v sre­dišcu: 'Lažnjivec! Hinavec! Lažnjivec!' – Dr. Šusteršic: 'On bo meni ocital, da sem lažnjivec, on, ki od laži živi!' – Dr. Tavcar: 'Vi živite od laži in hinavšcine!' – Deželni glavar neprestano zvoni. Poslanec dr. Šusteršic zapusti sedež in hiti pred dr. Tavcarja, tolce ob mizo in mece papir proti dr. Tavcarju s klici: 'Lažnjivec! Sram vas bodi! Vi ste najnesra­mnejši lažnjik! To bom dokazal! Sram vas bodi! Tak clovek bo meni ocital, da od laži živim!' – Dr. Tavcar: 'Zverina!' – Poslanec Hribar: 'Prosim, dajta vendar mir, takega prizora vendar ni mogoce prenašati! – Deželni glavar: (Po daljšem prestanku, med katerim se je hrup nadaljeval.) Po takem prizoru … Prosim! Prosim mir! Ja, prosim za mir! (Zvoni) Ja, prosim za mir! – Dr. Tavcar: 'Pojdimo ven!' – Dr. Šuster­šic: 'Ven pejte, ja, ven pejte! Izdajice!' – Klici na levi: 'Ven, izdajice!' – Klici na galerijah: 'Živijo dr. Šusteršic! – 'Živijo dr. Tavcar!' – Deželni glavar: 'Ker pri takem postopanju o seji zakljucil z naslednjimi besedami: »Ko je dež. glavar naznanil izid glasovanja, je galerija gromo­vito zaorila ‘Abzug Hein!’ Katol.-narodni poslanci se dvignejo in s krepkim ploskanjem pozdravljajo izid. Dr. Šusteršic na ves glas klice: ‘Proc s Heinom!’ Katol. narodni poslanci dvigajo roke in kažejo Heinu proti vratom. /…/ Po dvorani se razlega kot en mogocen klic: ‘Abzug Hein!’, ‘Vrzite ga ven!’ Galerije hrupno demonstrirajo ob strani slovenskih katoliško-na­rodnih poslancev proti Heinu. Dež. glavar je vsled vrišca zakljucil sejo. Takega viharja kakor danes, še nikdar ni videl deželni zbor kranjski! Nemški poslan­ci so mrko gledali in Švegel je tekal po dvorani, kakor brez glave. Galerije se nikakor niso hotele izprazniti. Dolgo casa so trajale manifestacije. Naenkrat zao­ri klic: ‘Živela slovenska sloga!’ in natlaceno polne galerije se v hipu pridružijo temu klicu. ‘Živela slo­venska sloga!’ doni gromovito po dvorani … Nemci zapušcajo zbornico.«42 ni mogoce nadalje zborovati sklepam sejo.« (Stenograficni zapisnik tretje seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 7. oktobra 1904, Ljubljana 1904, str. 49–50).Po seji je dr. Šusteršic odšel v klubsko sobo poslancev KNS. Na hodniku je v trenutku, ko se šel mimo grofa Josipa An-tona Barba Waxensteina, zaslišal njegove besede: »So ein roher Kerl!« (nem. Kakšna surovina). Šusteršic naj bi grofa Barba pozval, naj te besede pojasni, vendar mu je grof Barbo ostentativno obrnil hrbet. Dr. Šusteršic je grofu Barbu v slovenskem jeziku zaklical: »Vi hocete biti grof! Smrkavec ste!« Grof Barbo je z vzdignjeno pestjo planil proti Šuster­šicu, ki je v obrambo dvignil svojo torbo za akte. Pretep so preprecile tretje osebe, ki so oba locili. Grof Barbo je pozval dr. Šusteršica na dvoboj in izjavil, da je dejansko govoril s poslancem Ulmom o dogodkih v deželnozborski dvorani (»Diese Rohheiten widern mich an, so ein roher Kerl!«: slov. »Te nesramnosti se mi gnusijo, kakšna surovina!«), ni pa imenoval pri tem nobenega imena. Dr. Šusteršic je izjavil, da kot katolican naceloma odklanja dvoboj, pripravljen pa je preklicati svoje razžalitev, ce enako stori tudi grof Barbo. Zastopnika grofa Barba, upokojeni generalmajor Rouolf von Gall in nadporocnik 27. regimenta Richard Kleinoschegg staizrazila dvom, ali je dr. Šusteršic sploh lahko da ustrezno zadošcenje, saj afere z žlindo na seji državnega zbora 12. maja 1901 ni zmogel docela pojasniti, poslanec Berger pa naj bi Šusteršica v zvezi zadevo, obravnavano na tej seji, ob neki priliki zmerjal s podležem, ne da bi dr. Šusteršic na to reagiral. Šusteršiceva zastopnika, poslanca dr. Viljem Schweitzer in dr. Ivan Benkovic sta ocitke zavrnila. Klub katoliških narodnih poslancev je podprl dr. Šusteršica in ni sprejel njegovega ponujenega odstopa (po: »Castna afera dr. Šusteršic – grof Barbo«, Slovenec, 1904, št. 236). 42 »Kranjski deželni zbor. Seja dne 14. oktobra 1904«, Slovenec, 1904, št. 235. Za predlog dr. Kreka in tovarišev so glasovali tudi liberalni slovenski poslanci. »S tem je bil zabit prvi klin v liberalno-nemško zvezo,« ugotavlja Fran Erjavec.43 Krek je tudi pozneje ostro nastopal proti baronu Hei-nu, za kar je požel burno odobravanje. »Ob drugi prili­ki so obmetavali vladno klop s kroglicami, namocenimi v crnilo, neki poslanec pa je pokazal Heinu vrata.«44 Velik del VIII. seje deželnega zbora 16. oktobra 1904 je bil namenjen branju obstrukcijske interpe­lacije glede vseucilišca, ki so jo dr. Šusteršic in drugi katoliški poslanci vložili teden dni poprej. Interpe­lacija je obsegala 450 tiskanih strani, do te seje pa so prebrali šele 65 strani. »Deželni tajnik Uršic je vzel v roke tisto mašni knjigi podobno interpelacijo in zacel citati. Poslušalce in galeriji in poslance v dvorani je bila groza in zbežali so na vse strani.« Branje interpelacije ni zanimalo nikogar, saj je v dvorani sedelo samo ne­kaj poslancev. Krek in Šusteršic sta prosila za besedo. Slovenski narod je zapisal, da sta Krek in Šusteršic »uprizorila mali dirindaj, da je bilo malo spremem-be«. »Rentacila sta, da dež. zbor ni sklepcen, dasi je popolnoma vse eno, ce je med citanjem te interpelacije toliko poslancev navzocih, kakor je predpisano, ali ce jih ni. Klerikalcem je bilo pa dolg cas in hoteli so imeti malo teatra.«45 Obstrukcija KNS iz let 1903 in 1904 je privedla do razbitja slogaške politike med liberalno stranko in Nemci (nemškimi veleposestniki) ter do odstopa deželnega predsednika Heina jeseni 1905.46 Novi de­želni predsednik baron Theodor Schwarz pl. Karsten je imel nalogo, da izvede volilno reformo za kranjski deželni zbor.47 43 Fran Erjavec, »Razmah katoliškega gibanja«, Zgodovina kato­ liškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928, str. 87. 44 Josip Mal, Zgodovina slovenskega naroda, II. del, Celje 1993 (reprint prve izdaje, ki je izšla v 10 zvezkih v letih 1928 do 1939), str. 1105. 45 Po: » Deželni zbor kranjski. VIII. seja dne 16. oktobra«, Sloven- ski narod, 1904, št. 239. 46 Po: Walter Lukan, »Janez Ev. Krek – biografski in bibliografski pregled«, Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992, str. 13. 47 Na tem mestu se zacne osrednji del omenjene knjige Narodno­ napredna obstrukcija v kranjskem deželnem zboru (Ljubljana 2021). Opombe: * Karikature komentirajo obstrukcijo libe­ralnih poslancev v kranjskem deželnem zboru v letu 1906. Fran Tratnik, »Liberalna obstrukcija«, Osa, 21. 4. 1906, št. 24* Literatura Vinko Brumen: Srce v sredini / Življenje, delo in osebnost Janeza Evangelista Kreka, Buenos Aires 1968. Janez Cvirn: Dunajski državni zbor in Slovenci (1848–1918), Zgodovinsko društvo Celje in Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana 2015. Fran Erjavec: Zgodovina katoliškega gibanja, Ljubljana 1928. Damir Globocnik: Narodnonapredna obstrukcija v kranjskem deželnem zboru. Karikature v satiricnem listu Osa (1905/1906) in deželnozborska volilna reforma, Ljubljana 2021. Anton Bonaventura Jeglic: Jeglicev dnevnik / Znanstvenokriticna izdaja, Celje 2015. Oswald Koller: Die Obstruktion / Eine Studie aus dem vergleichenden Parlamentsrechte, Zürich-Selnau 1910. Josip Mal: Zgodovina slovenskega naroda, II. del, Celje 1993 (reprint prve izdaje, ki je izšla v 10 zvezkih v letih 1928 do 1939). Stenograficni zapisnik druge seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 21. junija 1902, Ljubljana 1902. Stenograficni zapisnik tretje seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 23. junija 1902, Ljubljana 1902. Stenograficni zapisnik tretje seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 7. oktobra 1904, Ljubljana 1904. Casopisni viri Jure Gašparic: »Parlament in cas. O dojemanju casa v sodobnem parlamentu«, Prispevki za novejšo zgodovino, 2021, št. 2. Dragan Matic: »Takega prizora vendar ni mogoce prenašati!«, Zgodovina za vse, 2006, št. 2. Walter Lukan: »Janez Ev. Krek – biografski in bibliografski pregled«, Krekov simpozij v Rimu, Celje 1992. n. n.: »Vnanje države«, Slovenski narod, 1882, št. 150. n. n.: »Volilna reforma na Angleškem«, Ljubljanski list, 1884, št. 112. n. n.: »Državni zbor. Na Dunaju, 30. aprila«, Slovenski narod, 1897, št. 99. n. n.: »Državni zbor. Na Dunaju 6. maja«, Slovenski narod, 1897, št. 103. n. n.: »Državni zbor. Dunaj, 26. september«, Slovenec, 1897, št. 220. n. n.: »Po 25urni bitki«, Slovenski narod, 1897, št. 249. n. n.: »Državni zbor, Dunaj, 29. oktobra«, Slovenec, 1897, št. 249. n. n.: »Državni zbor, Dunaj, 4. novembra«, Slovenec, 1897, št. 253. n. n.: »Po bitki«, Slovenski narod, 1897, št. 254. n. n.: »V znamenju noža«, Slovenski narod, 1897, št. 270. n. n.: »Telegraficna in brzojavna porocila. Dunaj 24.novembra«, Slovenski narod, 1897, št. 270. n. n.: »Konec anarhije«, Slovenski narod, 1897, št. 271. n. n.: »Državni zbor, Dunaj, 26. novembra«, Slovenec, 1897, št. 272. n. n.: »Zmaga revolucije«, Slovenski narod, 1897, št. 273. n. n.: »Državni zbor. Dunaj, 28. novembra«, Slovenec, 1897, št. 273. n. n.: »Nemško-narodne in socijalno­demokraticne demonstracije v Celovcu«, Slovenec, 1897, št. 274. n. n.: »Žlindra v drž. zboru«, Slovenski narod, 1901, št. 96. n. n.: »Deželni zbor kranjski«, Slovenski narod, 1902, št. 141. n. n.: »Protestni shodi«, Slovenski narod, 1902, št. 147. n. n.: »Protestni shod narodno-napredne stranke v Ljubljani«, Slovenski narod, 1902, št. 153. n. n.: »Shod v Ribnici – Odgovor protestnemu shodu«, Slovenec, 1902, št. 153. n. n.: »Dva shoda v Ljubljani«, Slovenec, 1902, št. 153. n. n.: »Deželni zbor«, Slovenski narod, 1903, št. 213. n. n.: »Dež. zbor kranjski«, Slovenski narod, 1903, št. 218. n. n.: »Shod v Novem mestu«, Slovenski narod, 1903, št. 266. n. n.: »Kranjski deželni zbor VI. seja dne 14. oktobra«, Slovenski narod, 1904, št. 235. n. n.: »Kranjski deželni zbor. Seja dne 14. oktobra 1904«, Slovenec, 1904, št. 235. n. n.: »Castna afera dr. Šusteršic – grof Barbo«, Slovenec, 1904, št. 236. Janez Evangelist Krek: »Birokracija in slovanska politika«, Slovenec, 1904, št. 237. n. n.: »Deželni zbor kranjski. VIII. seja dne 16. oktobra«, Slovenski narod, 1904, št. 239. Zusammenfassung DIE GESCHICHTE DER EUROPÄISCHEN PARLAMENTE KENNT WENIGE SO LEIDENSCHAFTLICHE, SO HITZIGE KÄMPFE Obstruktionen im Wiener Reichsrat im Jahr 1897 und im Krainer Landtag im Jahr 1902 Der Beitrag informiert darüber, wie die Slo­wenen mit der Obstruktion als einem Mittel des parlamentarischen Kampfes bekannt gemacht wur-den und enthält eine detaillierte Beschreibung der Obstruktion im Wiener Reichsrat im Jahr 1897 und der Obstruktion slowenischer katholischer Abge­ordneter im Jahr 1902, die das erste Beispiele der Verwendung der Obstruktionstaktik im Krainer Landtag war. In den achtziger Jahren den 19. Jahrhunderts setzte sich der Terminus Obstruktion auch in der slowenischen politischen Sprache durch. Die Obs-truktion ist eine Art des parlamentarischen Kamp­fes, die insbesondere von der Parlamentsopposition verwendet wird, die durch formale Anträge, lange Reden und andere Mittel die Behandlung und An-nahme von Beschlüssen verzögern oder verhindern kann. Um die Arbeit des Parlamentes zu verun­möglichen, konnten die Abgeordneten eine sog. technische Obstruktion durchführen, wobei sie alle Möglichkeiten der Geschäftsordnung ausnütz-ten, oder eine sog. wilde Obstruktion, die entgegen den Regeln der Geschäftsordnung ablief und sogar Gewalt einschloss (lärmiges Stören der normalen Sitzung, der Vorsitzenden im Parlament oder der Redner der Gegenseite), was auch in beiden be-schriebenen Fällen der Obstruktion geschah. Die Slowenen konnten in den heimischen Zei­tungen genaue Berichte über die Obstruktion lesen, die im April 1897 von den Deutschnationalen und Alldeutschen im Wiener Reichsrat begonnen wur­de. Der Zweck der Obstruktion war es, der Parla­mentsmehrheit die Erneuerung des Vertrages mit der ungarischen Reichshälfte zu verunmöglichen. Sie war vor allem gegen die Sprachverordnungen gerichtet, die für Böhmen und Mähren eine Gleich­berechtigung des Tschechischen und Deutschen im Amtsverkehr mit den Parteien vorschrieb. Der Mi­nisterpräsident – der polnische Graf Kasimir Bade-ni – versuchte mithilfe der Sprachverordnungen die Unterstützung der Jungtschechen bei der Abstim-mung über den Staatshaushalt und die Erneuerung des Ausgleichs mit Ungarn zu erreichen. Am 28. April 1897 begann die Deutsche Fortschrittspartei mit einer technischen Obstruktion, die umgehend von den Schönerianern unterstützt wurde; nach der österlichen Sitzungspause des Reichsrats schlos-sen sich dann noch einige andere deutsche Par-teien dem Obstruktionskampf an. Die technische Obstruktion ging Anfang Mai 1897 in eine wilde Obstruktion über. Ende November 1897 nahm der Kaiser Badenis Rücktritt an. Die erste Obstruktion im Krainer Landtag führten am 21. Juni 1902 Abgeordnete des Katho­lischen Klubs bzw. der Katholischen Volkspartei Katoliška narodna stranka (KNS) durch, die für die Sitzung zwölf dringliche Anträge vorbereite-ten. Der wichtigste war der Vorschlag einer Reform der Landesordnung und der Landeswahlordnung, die auf dem Prinzip des allgemeinen, gleichen und direkten Wahlrechts basieren sollte. Der Führer der katholischen Abgeordneten Dr. Ivan Šusteršic machte während der Begründung des Vorschlags den liberalen Abgeordneten Ivan Hribar darauf aufmerksam, dass dieser selbst vor Jahren für das allgemeine und gleiche Wahlrecht eingetreten war. Hribar antwortete, dass die herrschende deutsch­liberale Mehrheit einem allgemeinen Wahlrecht so lange nicht zustimmen wird, solange die Geist­lichkeit großen Einfluss auf die Bevölkerung hat und die Geistlichen auch die Kanzel oder sogar den Beichtstuhl für die Wahlagitation ausnützt. In diesem Moment begannen die Abgeordneten der KNS mit der Obstruktion (Geschrei, auf die Tische schlagen). Auf der nächsten Sitzung wiederholten sie die Obstruktion, der Anlass sollen die Worte des liberalen Abgeordneten Dr. Andrej Ferjancic gewesen sein. Im September 1904 ersetzten die Abgeordne-ten der KNS ihre Obstruktionstaktik durch den Versuch der Aufweichung der Koalition zwischen den slowenischen Liberalen und Deutschen (Groß­grundbesitzern), die die Mehrheit im Krainer Landtag bildete. Dr. Janez Evangelist Krek schlug im Namen der Abgeordneten der KNS vor, dass der Landtag von der Landesregierung keine Zuschrift annehmen darf, die nur in deutscher Sprache ver­fasst ist, und drückte sein Bedauern darüber aus, dass der Landespräsident Hein in der Abgeord­netenkammer fast ausschließlich Deutsch spricht. Alle 24 slowenischen Abgeordneten sprachen sich für den Vorschlag aus, alle 11 deutschen Abgeord­neten waren dagegen. Die Obstruktion der KNS in den Jahren 1903 und 1904 führte zur Zerschlagung der Politik der Eintracht zwischen der slowenischen liberalen Partei und den deutschen Großgrundbe­sitzern und zum Rücktritt des Landespräsidenten Hein im Herbst 1905. Schlagwörter: Obstruktion, Wiener Reichsrat, Krainer Landtag VSE ZA ZGODOVINO Robert Devetak »Hlace hoce nositi, v kratkem morda celo sabljo in puško!« Recepcija hlacnega krila na Slovenskem v letu 1911 DEVETAK Robert, dr., asistent, Inštitut za narodnostna vprašanja, Erjavceva ul. 26, SI-1000 Ljubljana in Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici, Vipavska ul. 13, SI-5000 Nova Gorica, robert.devetak@inv.si 391-055.1(4)”1911” »HLACE HOCE NOSITI, V KRATKEM MORDA CELO SABLJO IN PUŠKO!« Recepcija hlacnega krila na Slovenskem v letu 1911 Prispevek obravnava recepcijo hlacnega krila (Jupe- -culotte) na Slovenskem. Šlo je za oblacilo, ki ga je leta 1911 oblikoval Francoz Paul Poiret, zelo hitro pa se je iz Francije razširilo drugod po Evropi. Zgledovalo se je po orientalski kulturi in modi, posebno pozornost pa je poželo, ker je šlo za enega prvih vidnejših in množicnejših primerov nošnje hlac pri ženskah. Odzivi na oblacilo, ki je zamajalo dote-danje ženske oblacilne vzorce, so bili po Evropi razlicni in so segali od podpore do zgražanja in napadov na žen­ske. Clanek bo podrobneje predstavil, kako se je na novo modo odzvala slovenska družba, poseben poudarek pa bo namenjen povezavi fenomena s politicnimi razmerami in nacionalizmom v slovenskem okolju. Kljucne besede: Jupe-Culotte, Paul Poiret, hlacno krilo, nacionalizem, ideološki boji DEVETAK Robert, Ph.D., Assitant with PhD, Institute for Ethnic Studies, Erjavceva ul. 26, SI-1000 Ljubljana and Faculty of Humanities, University of Nova Gorica, Vipavska ul. 13, SI-5000 Nova Gorica, robert.devetak@inv.si 391-055.1(4)”1911” “SHE WANTS TO WEAR TROUSERS, MAYBE EVEN A SABRE AND A RIFLE SOON!” Reception of the trouser skirt in Slovenia in 1911 The article deals with the reception of the trouser skirt (Jupe-culotte) in Slovenia. It was a garment designed by the Frenchman Paul Poiret in 1911 and quickly spread from France to the rest of Europe. It was inspired by oriental culture and fashion and was particularly notable because it was one of the first visible and widespread examples of trousers worn by women. Reactions to the garment that shook women’s established dressing patterns differed across Europe and ranged from support to repulsion and attacks on women. The article will present in more detail how Slovenian society reacted to the new fashion, with a special emphasis on the connection between the phenom­enon and the political situation and nationalism in the Slovenian environment. Key words: Jupe-Culotte, Paul Poiret, trouser skirt, nationalism, ideological struggles VSE ZA ZGODOVINO Uvod Leta 1911 je eden od vodilnih francoskih mo-dnih oblikovalcev – Paul Poiret na trg poslal novo oblacilo, poimenovano jupe-culotte oz. hlacno krilo. Šlo je za posebno obliko ženskih hlac, ki so zgled crpale v orientalski kulturi. Na trg so prišle v casu mocne prevlade dolgih kril, ko nošnja hlac pri žen­skah še ni bila družbeno sprejeta. Novo oblacilo je predstavljalo prelom pri ženski modi, saj so odzivi družbe in medijsko porocanje ponesli vprašanje ženske nošnje hlac, v povezavi z emancipacijo, na vidno mesto med splošno javnost. Kljub temu, da je bila prisotnost oblacila na trgu relativno kratko­trajna in je odziv hitro potihnil, je bil za modne in emancipacijske spremembe pomemben odmev, ki so ga hlace dosegle. V obdobju, ki ga je že mocno zaznamovala globalizacija, je oblacilo vzporedno z drugimi evropskimi državami prodrlo tudi na slovensko modno tržišce. Prispevek bo predstavil oblacilo, odnos v splošni družbi in bo na podlagi porocanja slovenskega casopisja, ki je fenomenu podrobno sledilo, opisal kako sta se na novo modo odzvali slovenska javnost ter slovenska narodna elita. Poudarek bo na dveh specifikah, povezanih z ideologijo in nacionalizmom, ki ju je bilo moc zaznati v številnih zapisih. Ti sta dajali prihodu hlacnega krila v slovensko družbo posebno dimen­zijo in ju navezali na vsakdan slovenske družbe­ne stvarnosti. Tema je bila v reviji Zgodovina za vse: vse za zgodovino prvic predstavljena leta 2016,1 pricujoc prispevek pa prinaša, na podlagi novih virov in literature, nekatere vsebinske nadgradnje ter prostorsko razširitev, dodatno pa posveca vec pozornosti omenjenima specifikama, ki sta bili v originalnem clanku le nakazani. Na ta nacin raz­prava prepleta vplive globalnega fenomena z druž­benimi posebnostmi, ki so zaznamovale slovenski prostor v letih pred prvo svetovno vojno. Hlacno krilo V zacetku 20. stoletja so svetovne modne smer-nice prihajale predvsem iz Pariza v Franciji. Moda je bila na prehodu iz 19. v 20. stoletje zaznamovana Clanek z naslovom »Ženske že itak povsod zmagujejo, tukaj pa ne bodo prodrle, hlac jim ne damo. Kdo bo pa potem kiklje nosil?«: prihod hlacnega krila v Gorico je bil objavljen v prvi številki revije, ki je izšla leta 2016. s številnimi novostmi, ki so se navezovale na indu­strijsko in tehnicno revolucijo. Na trg so vstopila industrijsko izdelana oblacila, ki so postopoma izpodrinila domaco nošo, tehnicne izboljšave pa so omogocile pestro izbiro barv, krojev in okrasja, predvsem pri ženskih oblacilih.2 Tehnološke, soci­alne, ekonomske in kulturne spremembe so vpliva­le tako na modne trge kot na modne trende. V mo-dni industriji so izboljšana komunikacija, transport, produkcijske metode in vse vecje povpraševanje, ki so bili posledica tehnološkega razvoja, razširili po­nudbo ženskih oblacil za vse družbene sloje. Hkrati so vse hitrejša urbanizacija in popularnost športnih dejavnosti, avantgardna umetnost, demokratizacija ter družbena emancipacija pri ženskah zahtevali nov, predvsem bolj sprošceni in prakticen nacin oblacenja.3 Težnja po radikalnih spremembah pri obliki oblacil se je kazala tudi v vse krajših kri­lih, steznik se je umaknil udobnejšim oblacilom, v javnosti so se prvic pojavile ženske v hlacah. Novi ženski modni trendi so v javnosti vzbujali tako sim-patije kot kritike, nekateri so nanje gledali kot na pomembne elemente emancipacije in osvobajanja ženskega telesa, drugi pa kot grožnjo morali ter družbenemu redu.4 Pomemben prelom, povezan z nošnjo hlac pri ženskah, je potekal v zimskih in pomladnih me-secih leta 1911. Modne kreacije, ki jih je obliko-val svetovno priznani francoski oblikovalec Paul Poiret, so predstavljale radikalen prelom, s katerim je moda prestopila v obdobje moderne in povzroci-la številne spremembe pri oblacilni kulturi.5 Poiret se je na zacetku 20. stoletja uveljavil kot eden vodil­nih svetovnih modnih oblikovalcev in je zaslovel kot »kralj mode«.6 Njegova oblacila so oblikovala modne smernice in uvajala številne novosti na tem podrocju. Radikalno spremembo so predstavljale predvsem t. i. »straight-line« obleke, ki so hkrati pomenile zaton steznika. Leta 1912 je Poiret orga­niziral prvo moderno modno revijo na svetu, pri cemer se je zgledoval po teatru.7 Gledališca so se v tem obdobju uveljavila kot glavna prizorišca, kjer 2 Haine, Culture and Customs, str. 119. 3 West, A Modern(ist) Mode, str. 69–70; Remec, Podrgni, oce­ di, str. 241. 4 Troy, The Theatre of Fashion, str. 21. 5 West, A Modern(ist) Mode, str. 69. 6 Bolton, Koda, Preface, str. 13. 7 Haine, Culture and Customs, str. 119. so modni oblikovalci predstavljali svoja nova obla-cila in iskali navdih za bodoce trende. Gledališki igralci in igralke so nastopali v kreacijah francoskih modnih hiš ter se v njih predstavljali obcinstvu, ki je velikokrat obiskovalo gledališca, samo da bi vide-lo in spoznalo nove modne dosežke.8 Poleti 1910 je baletno podjetje Ballete Russes v Parizu uprizorilo predstavo Scherezade, katere premiero si je ogledal tudi Poiret. Orientalski kostumi nastopajocih so mu služili kot navdih za novo modno kolekcijo leta 1911, ki je med drugim vkljucevala eksoticne tka-nine, turbane, perje, najvecjo pozornost pa je po­želo Jupe-culotte oz. hlacno krilo, orientalsko krilo ali haremsko krilo, kot so oblacilo poimenovali na Slovenskem.9 Podrobne opise lahko najdemo v takratnem casopisju: »Segajo razlicno nizko; do cevljev ali pa tudi višje, da se vidi še nekaj nogovic. Spodaj so zadrgnjene k nogi, zakljucuje pa jih lahko 8 Troy, The Theatre of Fashion, str. 2. 9 Getzy, Fashion and Orientalism, str. 137. Gledališka igralka v predstavi Scherezade. Spodnji del oblacila je bil navdih za hlacno krilo (https:// commons.wikimedia.org/wiki/File: Vera_Fokina_ Scheherazade_1910_02.jpg) široka volanta. Cez te pantalone pride lahno zgornje oblacilo — razlicno dolgo in razlicnega kroja. Lahko sega do gležnjev in tako pokrije hlace. Tudi razporki so razlicno dolgi, spredaj ali na straneh. Nekatere imajo razporek do pasu in pri teh so hlace seveda popolnoma vidne, druge so bolj sramežljive in imajo le kratek razporek, tako da je spoznati hlace le spo­daj in pri hoji.«10 Poiret je z novim oblacilom, ki je sprožilo številne polemike, nakazal smernice za prihodnost ženske mode, ki pa je v tem oziru potre­bovala ponekod še precej casa, da se je uveljavila.11 Njegove modne kreacije so ženskam omogocile, da so lahko izkoristile pridobitve modernega življenj­skega sloga, kot na primer ukvarjanje s športom ter vožnjo kolesa in avtomobila.12 V Franciji in drugod po Evropi je bilo v družbi hlacno krilo videno kot nasprotovanje tradicionalni morali.13 Možnost, da bi ženske nosile hlace v javnosti, je bilo v zacetku 10 Slovenec, 27. 2. 1911, št. 47. 11 Haine, Culture and Customs, str. 119. 12 West, A Modern(ist) Mode, str. 75. 13 Troy, The Theatre of Fashion, str. 21. 20. stoletja še vecinoma videno kot neprimerno ali nedostojno, kar pa modnih hiš in trgovin, ob pod-pori medijev ni ustavilo, da ne bi poskušale z novim oblacilom prodreti med odjemalke na evropskem in severnoameriškem tržišcu. Hlacno krilo je v vseh evropskih državah, kjer se je pojavilo, sprožilo val zanimanja in razlicne odzive, tako odobravanja kot nasprotovanja. Caso­pisje, v tem obdobju najbolj razširjen medij, z naj­vecjim dometom med javnostjo, se je pri porocanju osredotocilo predvsem na senzacionalisticni vidik nošnje novega oblacila oz. na odziv splošne javno­sti.14 »Vceraj smo bili Tržacani zopet tako srecni, da smo videli neko damo v hlacnem krilu. Popoldne jo je namrec neka dama v spremstvu nekega gospoda mahala po Korzu gori in potem po vseh glavnih uli­cah mesta. Takoj se je nabralo za njo cela vrsta ljudi — moških in ženskih —, da je bil kmalu cel sprevod. /…/ Ljudje so hiteli od vseh strani skupaj, kakor da bi se šlo za cudež.«15 Modne hiše so poskušale iz­koristiti velik medijski pomp, a vecinoma neuspe­šno, saj je, glede na porocanje, družba zavzela do novega oblacila vecinoma zadržano držo. Ženske v hlacnem krilu so bile ponekod deležne verbalnih ali celo fizicnih napadov. Tvegale so posmeh, žalitve in napade s strani tistih, ki se niso mogli sprijazniti s tem, da bi posnemale moške v nošnji hlac. Hlacno krilo na daljši rok ni doseglo uspeha, predvsem zaradi številnih kritik, poleg tega pa so se kmalu že pojavil novi modni trendi, ki so nadomestili obla-cilo. Za slednje so tako že oktobra 1911 na Dunaju zapisali, da je »umrlo blažene smrti«.16 Kljub kratkemu trajanju in hitremu umiku pa ne gre zanemariti simbolicnega pomena, ki ga je imelo hlacno krilo. Šlo je za prvi tako izrazito iz­postavljen primer, ko je bilo vprašanje nošnje hlac pri ženskah obravnavano med širšo javnostjo. Dogodki, povezani z oblacilom, izstopajo po svoji razširjenosti. Zajeli so celotno Evropo in sprožili razpravo glede emancipacije žensk ravno v casu in-tenzivnega boja za žensko volilno pravico.17 Mnogi pisci so se osredotocili tudi na zdravstvene vidike nošnje hlacnega krila, v katerem so zaradi ohla­ 14 Gombac, »Modni pęle męle«, str. 35. 15 Edinost, 11. 3. 1911, št. 70. 16 Wiener Neuste Nachrichten, 23. 10. 1911, št. 42. 17 Davis, Classic Chic, str. 31–32. pnosti, udobnosti in mobilnosti videli velik preskok ter napredek glede na dotedanje modne trende, kot na primer nošnjo steznika, ki je ovirala normalno dihanje ter pretok krvi in spreminjala obliko hrb­tenice ter prsnega koša.18 Prihod hlacnega krila na trg je tlakoval pot nadaljnjim poskusom in uspehu ter zamajal dotedanje modne in oblacilne vzorce, ki so se radikalno spremenili šele v casu prve svetov­ne vojne. V vojnem casu se je pri ženskah pricela postopoma uveljavljati nošnja hlac, kar je bila po­sledica nadomestitve moške delovne sile, ki je odšla na evropska bojišca. Delo v proizvodnji, prometu in drugih sektorjih je zahtevalo primerna oblacila, ki so morala biti prakticna ter preprosta.19 Trend prakticne in nosljive mode se je po vojni še razširil in ni ga bilo moc vec ustaviti. Hlacno krilo na Slovenskem Hlacno krilo je doživelo velik odmev tudi na Av-stro-Ogrskem, kjer so o njegovi pojavnosti porocali v vseh vecjih središcih po državi.20 Za njegovo pro-mocijo in širitev so se angažirali predvsem modni casopisi in trgovine z modnimi izdelki. Nemško modno casopisje je jupe-culotte oznacilo za »senza­cijo« in izpostavilo njegovo eleganco.21 Za širjenje pariškega modnega izdelka so bile zaslužne pred­vsem modne trgovine, »ki so se že založile s temi no-vimi deli oblek in ki torej gotovo store vse, da moda prodre, ker sicer bi morali oni svoje ‘ jupe-culotte’ sušit v dimnik!«22 Podjetja so novo oblacilo pogosto oglaševala tako, da so poslala na ulice mest mane-kenke, oblecene v hlacna krila.23 Tovrstna metoda predstavitve je sprožila razlicne, pogosto tudi burne in neprijetne odzive s strani splošne javnosti. Na Dunaju24 se je za manekenko, ki jo je neko modno podjetje poslalo na ulice oglaševati oblacilo, zbrala truma moških in jo napadla s številnimi žaljivkami ter vulgarnimi izjavami, zaradi cesar se je morala zateci v cvetlicarno, da jim je ubežala.25 V drugi 18 Remec, Podrgni, ocedi, str. 234. 19 Cho, Oh, Fashion and Periodic, str. 65. 20 Glej: Neues Wiener Journal, 7. 3. 1911, št. 6241; Prager Tags- blat, 7. 3. 1911, št. 66; Innsbrücker Nachtrichten, 14. 3. 1911, št. 60; Czernowitzer Allgemeine Zeitung, 16. 3. 1911, št. 2150. 21 Sport und Salon, 24. 3. 1911, št. 13. 22 Edinost, 12. 3. 1911, št. 71. 23 Gombac, »Modni pęle męle«, str. 42–43. 24 Hess, The Lure of Vienna, str. 39. 25 Arbeiter Zeitung, 6. 3. 1911, št. 65. polovici marca 1911 je vstop ženske v hlacnem krilu v državni zbor povzrocil, da so poslanci zapustili sejo in odšli »obcudovat damo, tako, da je bila zbor­nica skoraj prazna in seja malone nesklepcna.«26 Do ostrih nastopov javnosti je prihajalo tudi ponekod drugod po državi. V Brnu na Ceškem je na pred­stavitev novega oblacila prišla velika množica ljudi – bilo naj bi jih okoli tisoc –, ki je celo ustavila me-stni promet. Ogled se je sprevrgel v demonstracije. Manekenki, ki sta predstavili novo oblacilo, sta bili deležni žvižgov in »ironicnih« komentarjev, posre­dovati je morala celo policija.27 Podobne prizor je bilo zaslediti tudi v Pragi.28 V Bukowinaer Post so marca 1911 zapisali, da v mestu Cernivci v Buko­vini med podporniki in nasprotniki Jupe-culotte divja pravi boj. Hlace je pisec oznacil za »modno muho« in ne za zavestno izražanje emancipacije.29 Na Ogrskem so v znak protesta v Budimpešti usta­novili društvo proti hlacnemu krilu.30 Casopisje je objavljalo številne karikature, pesmi in šale o nošnji, odnosu ter recepciji oblacila.31 Vzporedno z drugimi predeli Evrope in države se je hlacno krilo pojavilo tudi v slovenskih deže­lah. Slovenski prostor je aktivno sledil modnim trendom, ki so prihajali iz vecjih središc v državi (npr. Dunaj, Trst) in Evrope (npr. Pariz, Berlin)32 tako da je tudi hlacno krilo dobilo svoje mesto v izložbah modnih trgovin v urbanih središcih na Slovenskem že v zacetku marca 1911.33 Slovensko dnevno casopisje je aktivno sledilo dogajanju in je dokumentiralo številne primere pojavnosti hlac­nega krila. Poskušalo je zajeti splošno zanimanje in množicni odziv, ki je vodil javnost pred izložbe modnih trgovin ter sprožal procesije za ženskami, ki se v novi modi pojavile na ulicah. »V nedeljo je bilo videti pri godbi v mestnem vrtu opoldne 4 gospodicne v hlacnem krilu. Dve je poslala tvrdka Medved, dve pa tvrdka Steiner. Medvedovi sta imeli res hlacno krilo, Steinerjevi pa ženske hlace. O oble­ 26 Edinost 23. 3. 1911, št. 82. 27 Reichspost, 13. 3. 1911, št. 120. 28 Illustrierte Kronen Zeitung, 19. 3. 1911, št. 4020. 29 Bukowinaer Post, 21. 3. 1911, št. 2666. 30 Soca, 14. 3. 1911, št. 30. 31 Die Muskete: Humoristishe Wochenschrift, 6. 4. 1911, št. 288; Innsbrücker Nachtrichten, 5. 4. 1911, št. 78; 32 Gombac, »Modni pęle męle«, str. 251–257. 33 Hlacno krilo se je pojavilo v ljubljanskih, tržaških, mari­ borskih, celjskih, celovških in goriških trgovinah. ki prvih se je izražalo obcinstvo prav povoljno, vec gledalcev ste imeli seveda Steinerjevi. Gospodicne so se gibale svobodno, nihce jih ni nic nadlegoval. Ogledovali so jih in menili so se o oblekah, zlasti dame, drugace pa so imele popoln mir. V Gorici hlacno krilo sploh ugaja.«34 V casopisu Jutro se je pojavil celo ženitni oglas, v katerem je moški kot glavno željo navedel, da bi bila njegova potencialna nevesta pripravljena nositi hlacno krilo.35 Vecino žensk, ki se je v javnosti pojavila v novem oblacilu, so na ulice poslale modne trgovine kot del promo-cije za nakup, pojavile pa so se tudi na nekaterih javnih dogodkih.36 V zvezi z oblacilom sta se v medijih oglasili tudi dve vidni predstavnici slovenskega ženskega gibanja pred prvo svetovno vojno in podali svoj pogled. Slovenska pesnica in pisateljica Ljudmila Prunk je pod psevdonimom Utva marca 1911 za­pisala daljši clanek v Slovenski gospodinji. Najprej je predstavila glavne znacilnosti francoske mode, do katere je bila kriticna, potem pa še izpostavila nekatere prednosti nošnje hlacnega krila, a le pri dolocenih dejavnostih. »Psevdo-feministke trdijo, da je to velevažen pojav za žensko gibanje, ki mu je treba z vso resnobo slediti, ker tudi s tem ženske pokažejo moškim svojo jednakopravnost. Igralke se izražajo o ženskih vrhnjih hlacah zelo razlicno. Nekatere so se v njih že pokazale na odru; druge nameravajo za sedaj ostati še zveste krilu. Dunajski aristokratski ženski krogi so odlocno proti hlacnemu krilu ter trdijo, da se v njihovih krogih gotovo ne bo sledilo tej modi. Istotako protiven jej je literarni ženski svet.« Prihod hlacnega krila je povezala z modernizacijskimi procesi, v katere se je vse hitreje vkljuceval tudi slovenski prostor. »Mislim pa, da je najnovejša ženska moda le posledica najmlajših športov: avtomobilov, motociklov in letalnih strojev. Pri teh športih je hlacno krilo gotovo neobhodno potrebno. Iz tega hlacnega krila pa ne more postati splošna ženska obleka tudi za tiste, ki se s športom ne morejo ali ne marajo baviti. Mogoce pa je, da se iz hlacnega krila razvije še prav zdrava nova moda.«37 Izpostavila se je tudi pisateljica Zofka Kveder,38 ki 34 Slovenski narod, 21. 3. 1911, št. 66. 35 Jutro, 9. 3. 1911, št. 370. 36 Edinost, 13. 3. 1911, št. 72. 37 Slovenska gospodinja, 18. 3. 1911, št. 3. 38 Zemljic, Marica Nadlišek Bartol, str. 287. Zofka Kveder je že pred prvo svetovno vojno nosila hlace v javnosti. Ko je Slika novega oblacila, objavljenega v celjskem nemškem casopisu Die Südmark (Die Südmark, 18. 3. 1911, št. 11) je o hlacnem krilu podala negativno mnenje. Komentar je objavil casopis Edinost. Po njenem mnenju so bile neprakticne in neuporabne za hitrejšo hojo. Oznacila jih je za »prehodno, ne posebno okusno modno muho.«39 Poleg tovrstnega porocanja in komentarjev pa lahko v slovenskih casopisnih virih zazna-mo še dva motiva, ki se navezujeta na družbeno stvarnost slovenskega prostora – ideološki oz. politicni in narodnostni vidik. Nova moda kot del kulturnega in ideološkega boja Ob analizi slovenskega casopisja lahko, glede porocanja o hlacnem krilu, okvirno zasledimo dva razlicna pogleda, ki se delita na ideološko pripadnost medija. Slovenski politicni prostor tako oblecena nekoc obiskala Marico Nadlišek Bartol v Svetem Ivanu pri Trstu jo je ta, zaradi opazk sosedov, prosila naj je ne obiskuje vec na domu. 39 Edinost, 16. 3. 1911, št. 75. je bil v obdobju v zacetku 20. stoletja zaznamovan z izrazitim ideološkim prelomom in kulturnim bojem, ki sta ga prvenstveno izvajala vodilna me-šcanska politicna tabora – katoliški ter liberalni.40 S postopnim širjenjem volilne pravice na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je vzporedno vse vec poudarka namenjalo neposredni komunikaciji z volilno bazo, najpogosteje v obliki politicnih shodov, predavanj, društvenega delovanja in casopisnega porocanja. Prišlo je do politizacije množic, saj je strankam postal pomemben vsak glas za dosego politicne zmage na volitvah.41 S tem so širile svoje ideje in v volilnem casu mobilizirale volilno bazo. Ideološki boj je vstopil v vse pore javnega življenja in pola­rizacija je bila vidna na vsakem koraku. Politicno locevanje se je izkazovalo v ustanovitvah locenih društev in celo lastnih gostiln, kamor so zahajali pripadniki enega ali drugega tabora. Za goriško vas Bate je neznani dopisnik zapisal: »Kakor po celi deželi imamo tudi pri nas dve stranki in sicer klerikalno, oziroma ‘katoliško’ in pa tudi napredno. Tudi gostilni imamo dve, namrec že nad 40 let ob­stojeco napredno ter drugo pred dobrimi dvemi leti na ‘katoliški’ podlagi ustanovljeno.«42 Pri dinamiki politicnega komuniciranja in od­nosov je imelo vidno vlogo casopisje – v tem ob-dobju osrednji množicni medij, ki se je s poveceva­njem pismenosti ob koncu 19. stoletja uspel razširiti tako v urbanem kot podeželskem okolju.43 Politicne stranke so se pri širjenju svojih idej in moci mocno naslonile na ta medij ter so tudi same izdajale lastna glasila.44 Spekter tem, ki se jih je dalo vkljuciti v ideološki spopad, je bil širok. S tega vidika ni ne­navadno, da je tudi modno vprašanje lahko postalo izrazito politizirano in del ideološkega boja.45 Pred­vsem konservativni tabor je do modnih novotarij, predvsem ženskih, velikokrat nastopal negativno.46 Kar je bilo v nasprotju z normami, je bilo deležno obsodb in številnih protiargumentov, ženskam pa 40 Vodopivec, Kulturni boj, str. 66–68. 41 Selišnik, Vstop množic v polje, str. 65–85. 42 Soca, 7. 1. 1911, št. 3. 43 Glej: Amon, Vloga slovenskega casopisja, str. 14–20; Než­ mah, Casopisna zgodovina novinarstva, str. 71–95. 44 Polajnar, Zajc, Naši in vaši, str. 32. 45 Gombac, »Modni pęle męle«, str. 143–179. 46 Studen, Nespodobno oblecene ženske, str. 89–90; Remec, Podrgni, ocedi, str. 239–241. so velikokrat pripisali razlicne negativne lastnosti.47 Slednje je bilo razvidno tudi iz porocanja casopisja. Hlacno krilo je v tovrstnem okolju postalo poligon za ideološko zbadanje med obema osrednjima poli­ticnim tabora v vseh slovenskih deželah. Razlike so razvidne že pri opisovanju oblacila. Casopis Jutro, ki je sodil pod okrilje liberalnega tabora ga je ozna-cil kot »atentat na staro, konservativno modo«,48 v goriški Soci pa za »jako esteticno.«49 Na drugi strani so se v katoliškem casopisju pojavljale oznake kot npr. »spaka«,50 »babarija«51 in »modni stvor«.52 Na Goriškem in Gradiškem se je razvila celo krajša polemika med tamkajšnjima osrednjima slovenskima casopisoma liberalno Soco ter katoliškim Primorskim listom, ki je bila pove­zana z nastopom neimenovane ženske v hlacnem krilu na slovenski javni prireditvi v Gorici, ki jo je organiziralo društvo Slovenska goriška mladi­na.53 Neznani dopisnik Primorskega lista je podal negativno mnenje o nastopu in glede nošnje hlac izpostavil: »ženska noce biti vec ženska, ampak mo-ški. Izneveriti se hoce vecno ženskim idealom, ki so jej doloceni po naravi in po božji naredbi. Hlace hoce nositi, v kratkem morda celo sabljo in puško! S cigaretko v ustih bo hodila po ulicah! To je ženska emancipacija, ki nam jo ponuja propadajoci franco-ski narod.«54 Avtor je apeliral na prebivalstvo Gori­ce, naj se raje kot novim modnim trendom posveti gospodarskemu, narodnemu in socialnemu delu, a je pri tem dodal še, »da take ženske, ki se zdaj pacijo z neumnostjo ženskih hlac, niso za nobeno delo ne v družini, ne v društvih, ne drugod.«55 V Soci je clan Goriške slovenske mladine zavrnil ocitke in dodal, naj katoliški tabor raje slece »prej ženskam hlace po raznih kršcanskih hišah in farovžih — in to temeljito zlasti pri volitvah«,56 kar je merilo na agitatorsko moc ženstva znotraj družinskega okolja in razlicnih katoliških društev v casu deželnih ter državnih volitev.57 Na omembo »propadajocega francoskega 47 Gombac, »Modni pęle męle«, str. 198. 48 Jutro, 13. 3. 1911, št. 374. 49 Soca, 9. 3. 1911, št. 28. 50 Gorica, 11. 3. 1911, št. 20. 51 Primorski list, 30. 3. 1911, št. 13. 52 Slovenec, 27. 2. 1911, št. 47. 53 Soca, 23. 3. 1911, št. 34. 54 Primorski list, 30. 3. 1911, št. 13. 55 Prav tam. 56 Soca, 1. 4. 1911, št. 37. 57 Selišnik, Prihod žensk na oder, str. 52–53. Oglas podjetja Bernatovic, ki bralcem Slovenca predstavlja in ponuja nakup hlacnega krila (Slovenec, 4. 3. 1911, št. 52) naroda« je avtor še opozoril urednika Primorskega lista, da s takšnim pisanjem ocitno tudi »odlocno prepoveduje« romanja »kršcanskih« žena v Lurd.58 V Primorskem listu so sicer v nadaljevanju polemike izpostavili, da je njihov zapis doživel odobravanje tako pri nekaterih liberalno usmerjenih mešcanih kot pri »inteligentnih ženskih krogih«. Pisec je izpo­stavil pismo, ki ga je prejelo uredništvo casopisa, v katerem je neimenovana bralka pohvalila zapis, ki je »odlocno nastopili za cast in dostojanstvo žensk, ki jim priceti, a proti pacenju in necimernosti onih redkih slovenskih potratnih dam, ki ne vedo vec, kako bi trosile denar za lišp.«59 58 Soca, 1. 4. 1911, št. 37. 59 Primorski list, 6. 4. 1911, št. 14. Nova moda kot del narodnostnih konfliktov Kljub razlicnim ideološkim pogledom na novo modo pa v casopisju ni razvidnih vecjih kritik ali intenzivnega nasprotovanja. Tudi v casopisju ka­toliškega tabora tako najdemo npr. oglase za na­kup oblacila, vecina zapisov pa je nevtralna in ne nasprotuje nošnji.60 Tovrstni odzivi se povezujejo z narodnostnimi razmerji v slovenskih deželah in na Avstro-Ogrskem. Vecnarodnostni imperij je bil v tem obdobju deležen ostrih nacionalnih trenj in konfliktov, predvsem na obmocjih, kjer so sobiva­le razlicne etnicne skupnosti. Dinamika odnosov med narodnimi skupinami se je od sredine 19. sto­letja dalje hitro spreminjala, pri cemer je bil eden od pomembnejših katalizatorjev sprememb naci­onalizem, ki se je v tem obdobju razvil v masovno gibanje in se utrdil tako v javni kot tudi zasebni sferi.61 Narodne elite so mobilizirale in organizirale širšo javnost, s cimer so poskušale legitimirati svoje zahteve ter na dolocenih, predvsem narodnostno mejnih in vecnarodnostnih obmocjih utrditi naro­dno zavest ter doseci enakopravnost ali prevlado.62 Podobno je veljalo za slovenski etnicni prostor, ki je bil razdeljen na vec dežel, ki so bile etnicno he-terogene. Slovensko govorece prebivalstvo je imelo 60 Slovenec, 10. 3. 1911, št. 57. 61 Glej: Wingfield (ur.), Creating the Other. 62 Judson, Guardians of the Nation, str. 20. Karikatura napada moških na ženske, ki imajo obleceno hlacno krilo (Arbeiter Zeitung, 19. 3. 1911, št. 78) v cislajtanskem delu države vecino le na Kranjskem ter Goriškem in Gradiškem. V vseh drugih deželah – Štajerski, Koroški, Istri in Trstu je bil njihov delež precej manjši ter ni dosegal polovice vsega prebi­valstva.63 To je na številnih, predvsem narodnostno mejnih ali mešanih obmocjih postavljalo slovensko skupnost v podrejeni položaj in ji onemogocalo enakopravno delovanje, ki je bilo sicer doloceno z ustavo, ter izvajanje jezikovnih, upravnih, politic­nih, izobraževalnih in ekonomskih nacrtov, zaradi nasprotovanja drugih narodnostnih skupin. Na Goriškem in Gradiškem, Trstu ter v Istri je imela prevladujoco vlogo italijanska skupnost, na Štajer­skem in na Koroškem pa nemška.64 Med bolj izpostavljenimi pogledi italijanske in nemške narodne elite na slovensko skupnost je bila kritika o premoci ter pomenu vrednosti njihove kulture, s katero so argumentirali svoje višje pozici­je in zavracali slovenske zahteve po enakopravnosti. Italijanska politicna elita v Primorju je na primer argumentirala svoje pozicije s svojo vecstoletno kulturno nadvlado, katere zacetke je iskala v an-ticni rimski državi (Avita cultura).65 Velikokrat so bili slovenska kulturna produkcija, izobrazba in 63 Zwitter, Nacionalni problemi, str. 221–222. 64 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 127–129. 65 Marušic, Sosed o sosedu, str. 30; Hroch, European Nations, str. 48. domet predstavljeni kot manjvredni ter nerazviti v primerjavi z nemškimi in italijanskimi. Hkrati sta nemška in italijanska elita s tem argumentirali svoje zahteve po prevladujocem položaju v politiki, upravi, gospodarstvu ter v javnem prostoru.66 Slovenska skupnost je iskala protiargumente pri primerih, kjer bi se razvoj slovenske kulture ali družbe lahko postavil ob bok ali celo presegel italijanskega oz. nemškega. Ker je bilo hlacno krilo videno kot novost in povezano z emancipacijo, ga je slovenska narodna elita, predvsem tista iz libe­ralnega politicnega tabora, poskušala vkljuciti v ta kontekst. Hkrati pa so bili v slovenskem casopisju izpostavljeni clanki, ki so opisovali negativen od-nos, predvsem iz nemškega in italijanskega okolja, do te modne novosti. Iz slovenskega casopisnega porocanja je bilo tako razvidno, da se je nemško in italijansko okolje do nove mode odzvalo z neodo­bravanjem, kritiko ter celo nasiljem. V slovenskem casopisju najdemo vec opisov tovrstnih primerov. O recepciji v Italiji je na primer pisal casopis Slovenski narod, ki je izpostavil primer iz Neaplja: »V Nea­polju je zacelo ljudstvo pravo vojno proti hlacnemu krilu, kateremu nevedni ljudje pripisujejo krivdo, da razsaja po Neapolju kolera, seveda ne brez vpliva hujskajoce in nestrpne duhovšcine. V Santi Luciji so šle ženske in otroci na cesto in kricale: ‘Proc s 66 Matic, Nemci v Ljubljani, str. 423–427. hlacnim krilom! Bog ga ne mara! Grešnice naj se spokore!’«67 Za nemški prostor je bilo izpostavljeno dogajanje na Dunaju in v Gradcu. Za Dunaj so za­pisali, da novo modo »napada surova cestna sodrga v družbi z elegantnimi ljudmi.«68 Še bolj kriticni so bili do dogodkov v Gradcu. »Tako surovih, neiz­obraženih in nasilnih ljudi, kakor so v Gradcu, je sploh težko kje dobiti. V Gradcu je nemška gospoda prvo nositeljico hlacnega krila napadla in ji hotela krilo s telesa strgati. Dekle je zbežalo v neko kavarno. Gradcani pa so vse šipe pri kavarni razbili.«69 Na drugi strani je bil poudarjen miren in dosto­jen sprejem hlacnega krila med slovenskim prebi­valstvom. Iz porocanja ni razvidno, da bi v širšem slovenskem prostoru v javnosti, z izjemo nekaterih komentarjev in množicnega zbiranja pred trgovina-mi, prišlo do napadov ali primerov ogrožanja žen­sk, ki so bili izpostavljeni za nekatera druga okolja monarhije. »Ženska v hlacnem krilu se je pojavila tudi v Ljubljani. Sprejeli so jo dostojno, ogledovali seveda in kritikovali, ali zgodilo se jej ni nic. Tako je bilo kakor v Trstu, kjer je še vedno videti damo v hlacah; vse jo gleda, krilo je pac izredna novost, ali nikdo ne stori nic nedostojnega. Na Dunaju pa napada surova cestna sodrga v družbi z elegantnimi ljudmi ženske, ki se prijavijo v novi modi na cesti.«70 Zelo poveden je clanek iz casopisa Edinost, kjer je neposredno poudarjena razlika med slovensko in sosednjimi narodnimi skupnostmi, s katerimi so bili v konfliktu. »Naša prestolnica se je vredno posta­vila v isto vrsto s kulturnimi centri drugih narodov, kar se tice hlacnega krila. Te dni se je v Ljubljani pokazala prva dama v hlacah. Bila je to neka igralka nemškega gledališca, ki je vec casa promeairala po ljubljanskih ulicah. Obcinstvo se je vedlo vseskoz dostojno in taktno in nikomur ni prišlo na misel, da bi damo zasmehoval in insultiral, kakor se to dogaja dan za dnevom v velikih evropskih kulturnih cen­trih. To bi bil znak, da Slovenci vendar nismo tako barbarski in nekulturni, kakor bi nas radi prikazali svetu razni naši ‘prijatelji’. Glasom porocil ljubljan­skih listov je nova moda napravila dober utis na ljubljansko obcinstvo, ker ne vidi v ženskih hlacah prav nic nedostojnega, na cemer bi se moral kdo 67 Slovenski narod, 20. 7. 1911, št. 68 Soca, 11. 3. 1911, št. 29. 69 Slovenski narod, 14. 3. 1911, št. 60. 70 Soca, 11. 3. 1911, št. 29. izpodtikati.«71 Podobno so bili izpostavljeni primeri iz hrvaškega prostora. O nastopu gledališke igralke Irme Polak v zagrebški operi, ki je svojo vlogo odi­grala v hlacnem krilu, je Jutro zapisalo: »Gledališce je bilo nabito polno, navdušenje velikansko, aplavz freneticen in prišel je gledat jupe-culotte celo sam ban! Ali ni to — velikomestno?! Pri nas smo imeli v gledališcu jupe-culotte brez razburjanja že dvakrat. Da, da, Ljubljana ni kar tako…«72 V casopisu Edi-nost je bil tudi poudarjen skupni pozitivni pogled pri Slovencih in Hrvatih, na koncu pa zapisano: »Pa naj še kdo rece, da Jugoslovani nismo moderni in napredni ljudje!«73 Iz zapisov lahko sklepamo, da je slovenska na­rodna in politicna elita, tudi tista s strani konserva­tivnejših krogov, poskušala z relativno nevtralnimi ali celo pozitivnimi casopisnimi prispevki o novi modi vplivati na odziv slovenske javnosti, ter s tem dokazovala naprednost slovenske kulture, emanci­pacije in družbenega odnosa do žensk ter novosti. Sklep Hlacno krilo je kljub kratkotrajni prisotnosti na evropskih modnih trgih doživelo povsod, kjer se je pojavilo, mocan, ponekod celo buren odziv splošne javnosti. Dogodki, povezani z oblacilom, izstopajo po svoji razširjenosti. Casopisje je po­rocalo o primerih iz celotne Evrope, odzivi pa se niso navezovali le na dogodke, zaznamovane s te­žavami in agresivnim odzivom do žensk, ki so se v novi modi pojavile v javnosti, ampak so nacele tudi širše družbene teme, povezane z družbeno emancipacijo žensk, ravno v casu, ko je v velikem delu Evrope potekal intenziven boj za žensko vo­lilno pravico. Izpostavljeni so bili zdravstveni vi-diki nošnje ohlapnejših oblacil, pri katerih so bili udobnost in mobilnost videni kot velik preskok ter napredek v povezavi z dotedanjimi modnimi trendi (npr. vecplastna in neudobna krila, steznik). Prihod hlacnega krila na trg je zamajal dotedanje modne in oblacilne vzorce ter dal nastavke za spremembe, do katerih je prišlo v naslednjih desetletjih. 71 Edinost, 13. 3. 1911, št. 72. 72 Jutro, 15. 3. 1911, št. 376. 73 Edinost, 15. 3. 1911, št. 74. Ce se osredotocimo na odzive iz slovenskega etnicnega prostora, ki je takrat sodil pod Avstro- -Ogrsko, lahko vidimo da je casopisno porocanje glavni poudarek namenilo dvema specificnima vidikoma. Prvi je bil ideološki in je sodil v kon­tekst kulturnega boja, ki je zaznamoval družbeni vsakdan, izvajala pa sta ga oba vodila slovenska politicna bloka – liberalni in katoliški. Vprašanje nošnje hlacnega krila se je spolitiziralo, pri cemer je liberalni tabor zavzel bolj pozitiven odnos do fenomena, katoliški pa je bil bolj kriticen, kar je raz­vidno iz terminologije in opisov. Kritike pa vseeno niso bile intenzivne in tudi ni prihajalo do pozivov, ki bi lahko med slovensko javnostjo sprožili nega­tivne odzive ali prizore, o katerih je bilo moc brati iz drugih delov države in Evrope. Tovrstni odziv bi bil lahko povezan z drugim vidikom, ki je bil znacilen za porocanje v slovenskem prostoru in se je navezoval na mednacionalne odnose. Poleg ideološkega so slovenski prostor zaznamovali tudi narodnostni spori z nemško in italijansko skupno­stjo, ki sta ponekod, predvsem v vecjih urbanih središcih, slovenski skupnosti onemogocali enako­pravno uporabo materinšcine v javnem, politicnem, gospodarskem ter izobraževalnem okolju. Nemška in italijanska narodna elita sta tovrstno postopa­nje velikokrat argumentirali tudi z vecvrednostjo njune kulture nasproti slovenski. Zaradi tega je slovenska narodna elita do oblacila zavzela bolj pozitiven pogled, ker je želela s tem pokazati na naprednost in razširjenost kulture ter izobrazbe med slovensko družbo. To je bilo še bolj poudarjeno zaradi negativnih odzivov do oblacila, ki so priha­jali iz nemškega ali italijanskega prostora. Ta naro­dnostni in ideološki vidika dajeta prihodu novega oblacila dodatno dimenzijo ter razumevanje, kako se lahko fenomeni, ki vstopijo iz tujine, vklopijo v posamezne specifike prostora. Viri in literatura Casopisni viri: Arbeiter Zeitung 1911 Bukowinaer Post 1911 Czernowitzer Allgemeine Zeitung 1911 Der Floh 1911 Die Muskete: Humoristishe Wochenschrift 1911 Die Südmark 1911 Edinost 1911 Gorica 1911 Illustrierte Kronen Zeitung 1911 Innsbrücker Nachtrichten 1911 Jutro 1911 Neues Wiener Journal 1911 Prager Tagsblat 1911 Primorski list 1911 Reichspost 1911 Slovenec 1911 Slovenska gospodinja 1911 Slovenski narod 1911 Soca 1911 Sport und Salon 1911 Wiener Neuste Nachrichten, 1911 Spletni viri: https://en.wikipedia.org/wiki/File: Paulpoiret.jpg (Zadnji vpogled 15. 5. 2023) https://commons.wikimedia.org/wiki/File: Vera_ Fokina_Scheherazade_1910_02.jpg (Zadnji vpogled 15. 5. 2023) Literatura: Amon, Smilja: Vloga slovenskega casopisja v združevanju in locevanju slovenske javnosti od 1797–1945. Prispevki k zgodovini slovenskih medijev (ur. Maruša Pušnik). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2008, str. 9–24. Bolton, Andrew; Koda, Harold: Preface: The Prophet of Simplicity. Poiret (ur. Andrew Bolton in Harold Koda). New York: Metropolitan Museum of Art, 2007, str. 13–16. Cho, Kyu-Hwa; Oh, Yun-Jeong: Fashion and Periodic Conditions before and after World War I: – 1910s to the Beginning of 1930s -. Journal of Fashion Business, l. 6, št. 3. The Korean Society of Fashion Business, 2002, str. 60–68. Davis, Mary E.: Classic Chic: Music, Fashion, and Modernism. Los Angeles: University of California Press, 2008. Getzy, Adam: Fashion and Orientalism: Dress, Textiles and Culture from the 17th to the 21st Century. London, New York: Bloomsbury Academic, 2013. Gombac, Maja: “Modni pęle męle” slovenske družbe med svetovnima vojnama. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2011. Haine, Scott W.: Culture and Customs of France. London: Greenwood Press, 2006. Hess Heather: The Lure of Vienna: Poiret and the Wiener Werkstätte. Poiret (ur. Andrew Bolton in Harold Koda). New York: Metropolitan Museum of Art, 2007, str. 39–42. Hroch, Miroslav: European Nations: Explaining Their Formation. London; New York: Verso, 2015. Judson, Pieter M.: Guardians of the Nation: Activists on the Language Frontiers of Imperial Austria. Cambridge (Mass.); London (England): Harvard University Press, 2006. Marušic, Branko: Sosed o sosedu: prispevki k zgodovini slovensko-italijanskega sožitja. Trst: ZTT, 2012. Matic, Dragan: Nemci v Ljubljani: 1861–1918. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2002. Nežmah, Bernard: Casopisna zgodovina novinarstva: na Slovenskem med letoma 1797– 1989. Ljubljana: Študentska založba, 2012. Polajnar, Janez; Zajc, Marko: Naši in vaši: iz zgodovine slovenskega casopisnega diskurza v 19. in zacetku 20. stoletja. Ljubljana: Mirovni inštitut, 2012. Remec, Meta: Podrgni, ocedi, živali otrebi: higiena in snaga v dobi mešcanstva. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015. Selišnik, Irena: Prihod žensk na oder slovenske politike. Ljubljana: Sophia, 2008. Selišnik, Irena: Vstop množic v polje politicnega na prelomu 20. stoletja na Slovenskem. Historicni seminar 12 (ur. Katarina Šter in Mojca Žagar Karer). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. Studen, Andrej: »Nespodobno oblecene ženske so satanovo orodje, ker po njih kakor nekdaj po kaci govori«. Stiplovškov zbornik (ur. Dušan Necak). Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, 2005, str. 89–102. Troy, Nancy J.: The Theatre of Fashion: Staging Haute Couture in Early 20th-Century France. Theatre Journal, l. 53, št. 1. Baltimore: John Hopkins University, 2001, str. 1–32. Vodopivec, Peter: Kulturni boj. Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992 (ur. Jasna Fischer et al.). Ljubljana: Mladinska knjiga: Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 66–68. Vodopivec, Peter. Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2006. West, Emma: A Modern(ist) Mode: Fashion, 1910, and the Limits of Modernism. Word and Text: A Journal of Literary Studies and Linguistics, l. 1, št. 3. Cardiff: Centre for Critical and Cultural Theory, 2011, št. 65–78. Wingfield, Nancy M. (ur.): Creating the Other: Ethnic Conflict and Nationalism in Habsburg Central Europe. New York; Oxford: Berghahn Books, 2004. Zemljic, Igor: Marica Nadlišek Bartol. Splošno žensko društvo: 1901–1945: od dobrih deklet do feministk (ur. Nataša Budna Kodric in Aleksandra Serše). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2003, str. 278–292. Zwitter, Fran: Nacionalni problemi v habsburški monarhiji. Ljubljana: Slovenska matica, 1962. Zusammenfassung „HOSEN WILL SIE TRAGEN, IN KÜRZE VIELLEICHT SOGAR SÄBEL UND GEWEHR!“ Die Rezeption des Hosenrocks im slowenischen Gebiet im Jahr 1911 Die Frühjahrskollektion im Jahr 1911 war für die Damenmode etwas Besonderes, und zwar vor allem wegen eines Kleidungsstückes – des Jupe-culotte oder Hosenrocks, wie es im slowenischen Gebiet genannt wurde. Das Kleidungsstück wurde von einem der weltweit führenden Modeschöpfer geschaffen, dem Franzosen Paul Poiret, der sei­ne Inspiration in der orientalischen Kultur und Mode fand. Es handelte sich um einen radikalen Bruch mit den bis dahin in der Mode herrschen-den Mustern, wobei gerade Hosen für Frauen die Hauptrolle spielten. Die Jupe-culotte evozierten aufgrund ihrer Form in ganz Europa unterschied­liche Reaktionen – von Unterstützung und der Ver­knüpfung mit der Frauenemanzipation bis hin zu Entrüstung und Vorwürfen, dass die neue Mode die Gesellschaftsordnung zerstört. Das Tragen von Hosen durch Frauen in der Öffentlichkeit wurde am Beginn des 20. Jahrhunderts zu einem großen Teil immer noch als unangemessen und unanstän-dig angesehen, was allerdings im Fall des Hosen-rocks die Modehäuser und Geschäfte, unterstützt von den Medien, nicht am Vorstoß auf die Märkte europäischer Staaten hinderte. Auch in den städ­tischen Zentren Österreich-Ungarns sandten die Modehäuser Mannequins auf die Straßen, die das Kleidungsstück in der Öffentlichkeit bewarben und die lokalen Reaktionen prüften. Hie und da kam es deshalb zu Protesten und insbesondere die männ­liche Öffentlichkeit drückte ihre Unzufriedenheit auch durch Angriffe auf Frauen aus, die mit dem neuen Kleidungsstück auf den Straßen auftauch-ten. Der slowenische Raum blieb bei modischen Neuerungen nicht hinter anderen Teilen Europas zurück und die größeren urbanen Zentren (Triest, Ljubljana, Maribor, Klagenfurt, Celje und Görz) konnten sich schon im März 1911 mit diesen Klei­dungsstücken in den Auslagen von Modegeschäf-ten brüsten. In der Presse finden sich zahlreiche Be-schreibungen von Fällen, in denen Frauen in Hosen auf den Straßen auftauchten, wobei zwei besondere Elemente der Berichterstattung zu beobachten sind. Das Kleidungsstück wurde Teil des ideologischen Kampfes zwischen den zwei zentralen politischen Lagern im slowenischen Gebiet – dem liberalen und dem katholischen. In Pressepolemiken kon­zentrieren sich diese auf moralische und eman­zipatorische Aspekte sowie die Bedeutung und Rolle der neuen Mode. Das zweite Element war verbunden mit der Rolle des Kleidungsstücks in den nationalen Beziehungen zwischen der slowe­nischen Gemeinschaft einerseits und der deutschen und italienischen Gemeinschaft andererseits. In der Zeit scharfer zwischennationaler Konflikte und der Schwierigkeiten, die die slowenische Seite bei der Durchsetzung von Sprachrechten in der Gesell­schaft hatte, diente die Haltung zur neuen Mode im slowenischen Gebiet als Beweis für die Fortschritt­lichkeit der slowenischen Kultur. Im Vergleich zu anderen Teilen Österreich-Ungarns und Europasreagierte die slowenische Öffentlichkeit, wenn man die Presseberichte betrachtet, auf den Hosenrock viel toleranter, was vor allem in liberalen Zeitungen betont wurde, die damit die Fortschrittlichkeit der slowenischen Kultur und Denkweise insbesondere im Vergleich mit der deutschen und italienischen Seite unterstrichen. Andererseits trat auch die ka­tholische Presse nicht explizit gegen die neue Mode auf und gab damit der slowenischen Öffentlichkeit keinen Anlass, eine negative Meinung über den Hosenrock zu entwickeln. Schlagwörter: Jupe-Culotte, Paul Poiret, Hosen-rock, Nationalismus, ideologische Kämpfe VSE ZA ZGODOVINO Mojca Šorn »Kdor se hoce uciti, ne sme vinca piti« Protialkoholno gibanje in mladina na Slovenskem po koncu vélike vojne* ŠORN, Mojca, dr. zgod., znanstvena sodelavka, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana, mojca.sorn@inz.si 613.81(497.4)”1918/…” 178.1(497.4)”1918/…” »KDOR SE HOCE UCITI, NE SME VINCA PITI« Protialkoholno gibanje in mladina na Slovenskem po koncu vélike vojne Clanek uvodoma predstavi treznostno gibanje s pou­darkom na mladih v casu prve svetovne vojne, ki je zaradi zavedanja minljivosti in stresa med drugim nacela tudi eticne in moralne temelje družbe. V nadaljevanju se osre­dini na obravnavo mladine in alkoholizma ter protialko­holno gibanje na Slovenskem v teoriji in praksi neposredno po koncu vojne, ko sta agitiranje in organiziranje v želji po postavitvi trdnih temeljev za zdravo ter uspešno pri­hodnost ponovno pridobila na moci in veljavi. Kljucne besede: obdobje po prvi svetovni vojni, Slove­nija, mladina, alkoholizem, protialkoholno gibanje * Raziskava je nastala v okviru programa št. I0-0013 Razi­skovalna infrastruktura Slovenskega zgodovinopisja, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Repu­blike Slovenije. ŠORN, Mojca, PhD, Research Associate, Institute of Contemporary History, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana, mojca.sorn@inz.si 613.81(497.4)”1918/…” 178.1(497.4)”1918/…” “WHOEVER WANTS TO LEARN MUST NOT DRINK THE WINE” The anti-alcohol movement and youth in Slovenia after the end of the Great War The article starts by introducing the sobriety movement, with its focus on youth, during the First World War, which, due to the awareness of transience and stress, among other things, undermined the ethical and moral foundations of society. It then focuses on the treatment of youth and alcoholism, and the anti-alcohol movement in Slovenia in theory and practice in the immediate post-war period, when agitation and organising, in the desire to lay a solid foundation for a healthy and prosperous future, regained strength and validity. Keywords: post-World War I era, Slovenia, youth, al­coholism, anti-alcohol movement VSE ZA ZGODOVINO Uvod Dve leti pred zacetkom prve svetovne vojne je Janez Krstnik Filipic sodil, da moralno slabost slo­venskega naroda predstavlja velika potratnost, »ki se kaže v obleki, pijaci, tobaku in plesih.«1 Andrej Studen je zapisal, da smo Slovenci »od nekdaj veljali za krepak in priden narod«, hkrati pa je iz njegovih študij razvidno, da se je alkoholizem, »nenravnost, katere strup je pocasi kapljal v narodovo dušo«, raz­širil v mestih in na podeželju že v desetletjih pred objavo Filipicevega razmišljanja; za enega najve-cjih socialno-družbenih problemov je veljal že v 19. stoletju.2 To je razvidno tudi iz casopisnih porocil, ki izkazujejo negativne posledice prevec popitega alkohola ne samo pri odraslih, temvec vse prevec­krat tudi pri otrocih in mladini.3 Pred leti sem se ukvarjala s protialkoholnim bojem oziroma njegovimi osnovnimi smernicami, namenjenimi otrokom in mladini na Slovenskem od zacetka 20. stoletja, ko so te dobile bolj konkre­tno obliko in vsebino, do druge svetovne vojne. Iz­sledke sem objavila v clanku »’Dajte otrokom mleka, ne alkohola!’ Protialkoholno gibanje in mladina na Slovenskem do druge svetovne vojne«, ki je izšel v tematski številki revije Zgodovina za vse, v drugi številki petnajstega letnika (2008), naslovljeni Zgo­dovina alkohola in tobaka na Slovenskem.4 V pricujocem clanku se še vedno ukvarjam z mladimi in protialkoholnim gibanjem, vendar se glede na uredniški koncept posebne letošnje šte­vilke z novimi spoznanji poglobim v prelomni cas neposredno po koncani prvi svetovni vojni, ki je »razkrojila eticne temelje družbe, zastrupila prav­ 1 Filipic, Nekaj o prirodnih pogojih gospodarske blaginje Slo­ vencev, 367. 2 Studen, Slovenci, problem alkoholizma in katoliška morala pred prvo svetovno vojno, 15. 3 O Slovencih, alkoholizmu in zacetkih protialkoholne akcije mdr. Studen, Tudi ce so trezni, niso angeli, pijani pa so zverine. Studen, Slovenci, problem alkoholizma in katoli­ ška morala pred prvo svetovno vojno. O protialkoholnem gibanju pred prvo svetovno vojno gl. Zajc, »Malo piti, ali to kaj škoduje treznostni akciji v domovini? Prav nic.« Bahovec, »Trezno ljudstvo bo bogatelo, bo cvetelo in se krepko razvilo«. 4 O t. i. alkoholni degeneraciji med svetovnima vojnama gl. Polajnar, Vpliv alkohola in degeneracija naroda. ni cut in zmedla vse pojme o poštenju.«5 Mnogi so namrec verjeli, da je prav od na novo postavljenih postulatov povojne družbe odvisno, kakšna priho­dnost caka slovenski narod. In mnogi so menili, da se s protialkoholnimi akcijami s starejšimi ljudmi ne bo prišlo dalec, da so premalo fleksibilni in se prevec oklepajo svojih navad. Stavili so na mladino: »Dr. Krek je veckrat povdarjal: mladina je kakor slama; hitro se vname in gori. Mladostna leta so v veliki vecini podlaga poznejšemu življenju. Nešteto slucajev je že potrdilo pregovor: ‘Kar se Janezek na-uci, to tudi Janez zna’ in ‘Stara navada – železna srajca’. Naša prva skrb bodi mladina!«6 Prva svetovna vojna: »agitatoricno in organizatoricno delo je mirovalo« Ceprav so se na Slovenskem o abstinenci »prav­dali« že od zacetka 20. stoletja,7 je iz pisanja borca proti alkoholu Janeza Kalana8 iz leta 1913 razvidno, da protialkoholno gibanje na predvecer svetovne vojne vecjih uspehov ni želo.9 Kalan je abstinenco priporocal še posebno otrokom in mladini, »zato, ker mlademu telesu alkohol najhuje škoduje, pa tudi zato, ker se clovek alkoholnih pijac hitro privadi in težko zmeren ostane. Za otroke je vsaka opojna pi­jaca strup. /…/. Najboljša pijaca za otroke sta voda in mleko.«10 Ko so imele leto kasneje, dne 15. in 16. julija 1914, dijaške marijanske kongregacije sesta­nek v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano, so predstavniki iz Ljubljane, Celja, Kranja, Novega mesta, Gorice in Trsta sprejeli sklep, da mora biti 5 Kronika slovenskih mest I, št. 3, avgust 1934, 240–255, Naša kronika, piše mestni arhivar. Gl. tudi Matic, »In zapela je harmonika od vzhoda do zahoda«, 82. 6 Langus, Zacnimo prerod pri mladini!, Prerod 2, št. 4, 1923, 59. 7 Kalan je leta 1903 ustanovil protialkoholno zvezo Sveta vojska, leta 1918 pa je v svoji študiji Konec pravdi o alkoholu zapisal: »O abstinenci se pravdamo že, odkar se je pojavila na Slovenskem. Tega je že 15 let.« – Sincerus [Kalan], Konec pravdi o alkoholu, 1. Mrkun kot zacetek protialkoholnega gibanja postavi prvi slovenski protialkoholni shod, ki je pote­kal 19. 9. 1902 v Katoliškem domu v Ljubljani. Na sestanku so se zbrali nasprotniki pijancevanja in sprejeli resolucijo, ki je nanizala clene za omejitev uživanja alkohola. – Mrkun, Zgodovina protialkoholnega gibanja po vsem svetu, zlasti v Sloveniji, 82. 8 Janez (Evangelist) Kalan (20. 10. 1868 – 27. 4. 1945), duhov­ nik, urednik in pisatelj. – Janez Kalan. 9 Mrkun, Mali protialkoholni katekizem, 3. 10 Ibidem, 9. Naslovnica casopisa Naša doba (Inštitut za novejšo zgodovino) v vsaki kongregaciji abstinencni odsek, ta naj bi imel sestanek vsakih 14 dni, po trije clani skupaj pa naj bi bili naroceni na casopis Zlata doba ali boljši casi našemu narodu.11 Protialkoholna zveza Sveta vojska, cerkvena organizacija, ki je delovala kot po­svetno, od vlade priznano društvo, je dijake bodrila z besedami: »Vi dijaki, naše upanje in naš ponos /…/ castno bodi za vsakega, kdor je abstinent.«12 Med prvo svetovno vojno se je treznostna akcija skoraj popolnoma ustavila: »Pisalo se je nekaj o tem, tudi prickali smo se; a agitatoricno in organizato-ricno delo je mirovalo. Predavanj o tem ni bilo in pridig le malo.«13 Ena izmed izjem je bil sestanek odbornikov Svete vojske 12. septembra 1916, na katerem so se dotaknili tudi protialkoholnega mla­dinskega gibanja. Menili so, da k treznosti lahko veliko doprinesejo okrajni šolski nadzorniki z ucno knjigo oziroma berilom o alkoholizmu za ljudske šole. V vsaki šoli naj bi pri pouku o alkoholizmu šolarje pozivali, da pristopijo k Mladim junakom.14 Od njih pa naj bi se zahtevala »popolna zdržnost od alkohola, tobaka in kletve«. Strinjali so se, da v prvi vrsti otroke poucujejo ucitelji, kateheti pa naj jim nudijo oporo. V vsakem razredu srednje šole naj bi dijak – abstinent organiziral svoje so-šolce. Ti bi imeli nadrejenega na nivoju šole in ti nadrejenega na nivoju kraja, ki bi poskrbel za širši aspekt organizacije in njeno vpetost v cas in prostor. Toplo so priporocali, da naj se po koncani vojni osnuje dijaška protialkoholna zveza, ki bi jo vodili visokošolci.15 Predlogi protialkoholne zveze Sveta vojska so pri kranjski šolski oblasti padli na plodna tla, do-locila je, da morajo šolski nadzorniki skrbeti za to, da se o alkoholizmu poucuje po vseh šolah, v vseh razredih. Šole bi morale biti narocene na casopis Zlata doba, za katerega je zveza menila, da je lahko dober ucni pripomocek dokler se ne izda primerne 11 Mrkun, Zgodovina protialkoholnega gibanja po vsem svetu, zlasti v Sloveniji, 125, 126. 12 Ibid., 129. Gl. tudi Zajc, »Malo piti, ali to kaj škoduje tre­ znostni akciji v domovini? Prav nic.« 13 Zlata doba ali boljši casi našemu narodu XII, št. 9, 10, 1918, 114, Zdaj je cas. 14 Izraz Mladi junaki za šolarje abstinente (do 14. leta) je zacel uporabljati urednik Zlate dobe v novembru 1912. – Mrkun, Zgodovina protialkoholnega gibanja po vsem svetu, zlasti v Sloveniji, 116. 15 Ibid., 129. citanke, »da se na podlagi le-te more delati na obla­stveno dovoljen obligatoren pouk o alkoholizmu.« Do takrat naj bi pedagogi »alkoholni pouk« podajali priložnostno, »zlasti pri prirodoslovju in posebno še pri somatologiji. /…/. Profesorji, oziroma šolski zdravniki naj se zavzamejo za to intenzivno in z ljubeznijo.« Nadalje je kranjska šolska oblast zau­kazala, naj se ucence in dijake vzpodbuja k popolni abstinenci in vpisu med Mlade junake. Priporo-cila je, da se najbolj vztrajne vpiše v Zlato knjigo. Seznam abstinentov v ljudskih šolah naj bi vodili ucitelji, v srednjih šolah pa kateheti, »ker prihaja v vse razrede in ker je to tudi versko-moralnega po­mena.« Seveda je bilo priporocljivo, da bi katehete podpirali tudi profesorji, še posebej razredniki. Pod vodstvom profesorjev bi dijaki lahko imeli tudi ad hoc sestanke, na katere bi povabili predavatelje, da bi jih poucili o temah, ki bi jih še posebej zanimale.16 Že omenjeni pisec Kalan se je zavzemal za to, da bi v šolah izrecno pazili, da alkohola ne bi uživali otroci zadnjega letnika. Spodbujati bi jih bilo treba, da ob zakljucku šolanja, pri 14. letih, iz družbe Mladih junakov prestopijo v Sveto vojsko – med odrasle abstinente: »To naj se zgodi že o kresu tistega leta, ko so otroci zadnje leto v šoli.«17 Po drugih deželah, kjer ni bilo predpisano ob-vezno protialkoholno gibanje v šolah, so racunali na treznostno delovanje lokalnih katehetov. Po prvi svetovni vojni: cas velikih pijancevanj in slabega zdravja Ko je po vojni nova država zacela postavljati nove temelje za (zdravo in uspešno) prihodnost, je protialkoholno gibanje ponovno okrepilo svo­je delovanje: »Zdaj pa je zopet cas, da se delova­nje poživi. Ljudje so zaceli zopet pijancevati, da je groza. Neverjetno visoke cene pijace jih pri tem ne ovirajo. Na pragu nove dobe smo. Gotovo je, da se po vojski zacne nova doba, novo življenje. Vse bo treba znova zidati. Ali hocemo to novo dobo zaceti z velikim pijancevanjem?«18 Pod vodstvom šolskih nadzornikov se je obnovilo tudi treznostno gibanje po (kranjskih) šolah. Te so konec leta 1918 poslale porocila, ki pa so izkazovala nezavidljiv položaj: 16 Ibid., 134. 17 Sincerus [Kalan], Konec pravdi o alkoholu, 49. 18 Zlata doba XII, št. 9, 10, 1918, 114, Zdaj je cas. Okrajno glavarstvo Število šol Število ucencev Mladi junaki Mlade junakinje Ucitelji – clani UPZ* Ucitelji – podporniki UPZ Crnomelj 31 4.832 718 835 - 11 Kamnik 45 7.607 679 1.036 9 11 Kocevje 48 7.586 1.267 1.229 3 8 Kranj 57 9.017 1.433 1.434 6 1 Krško 33 10.571 1.150 1.526 18 35 Litija 31 6.979 760 855 13 32 Ljubljana mesto 25 6.108 752 1.013 3 - Ljubljana okolica 52 12.602 1.705 2.005 9 11 Logatec 34 6.736 1.260 1.739 10 17 Novo mesto 42 8.652 1.281 1.635 9 25 Postojna 54 7.900 800 1.048 6 15 Radovljica 40 6.306 706 765 - 7 Skupaj 482 94.896 12.511 15.120 86 173 Tabela: Protialkoholno delovanje na kranjskih šolah, konec leta 1918 *UPZ – Uciteljska protialkoholna zveza Vir: Zlata doba XII, št. 11, 12, 1918, 132, Protialkoholno delo po šolah na Kranjskem je bilo 482 šol z 94.896 otroki, med njimi je bilo le 12.511 Mladih junakov in 15.120 Mladih junakinj.19 • Ministrstvo narodnega zdravja je leta 1919 izdalo dokument, ki prica o slabi fizicni kondi­ciji prebivalcev nove jugoslovanske države. Med drugim odstre, »da je pegavec zapustil neizbrisne sledove, da je tuberkuloza šele sedaj zadobila moc in neusmiljeno besni med izgladnelim ljudstvom; da spolne bolezni prete s svojo ogromno infekcijo, da iste zatro potomstvo; in da jim alkoholizem v ogromni meri pri tem pomaga, z eno besedo, da je zdravstveno stanje našega naroda dovedeno v veli­ko vprašanje.«20 Minister Uroš Krulj21 se je poleti 1919 obrnil na pokrajinske vlade oziroma njihove zdravstvene odseke ter okrožne fizikate in prosil, naj širijo »med narod popularno-higijenske liste /…/; neuki svet je treba privesti na principe za cuvanje zdravja in mu iztrebiti predsodke in prazneverje, a vsem in vsakemu razložiti sovražnika, koji se v obliki raznih bolezni skrivaj približava hiši in njenim sta­novalcem.« Pozval je vse zdravnike, naj ukrepajo na polju preventive in »da ob vsaki priliki v dotiku 19 Zlata doba XII, št. 11, 12, 1918, 131, 132, Protialkoholno delo po šolah. 20 SI_ZAL_LJU/0489, t. e. 1858, f. 1693, št. 598 (14. 7. 1919). 21 Uroš Krulj (1875 – 1961), srbski zdravnik in politik. – Uroš Krulj. z narodom drže poucna predavanja iz vseh panog nauka o zdravstvu, a zlasti o tuberkulozi, venericnih boleznih in alkoholizmu, kot o boleznih, ki se v tem kraju v vecji meri pojavljajo.«22 Na ministrove besede se je med drugim nave-zalo prvo slovensko znanstveno delo v psihiatriji, objavljeno leta 1920, ki obravnava alkoholizem. Ivan Robida23 je svoje delo naslovil Psihicne motnje na alkoholski podlagi s posebnim ozirom na forum. Za medicince in juriste. O škodljivosti alkohola je avtor med drugim zapisal: »Sam povzrocuje celo kopo bolezni, pripravlja drugim pot, zmanjšuje od­pornost posameznika in rodu napram infekcijam in intoksikacijam ter boleznim in okvaram sploh, zvišuje torej bolehnost in umrljivost, unicuje deco, znižuje plodovitost, razplemenjava in oslablja zarod, moti mir in red, spodkopuje moc države, razjeda rodbinsko življenje, unicuje nravnost, zakrivi ne­broj zlocinov in nesrec, ubija blagostanje in narodno bogastvo, spravlja posameznika in cele rodbine v propast in pogubo ter dovaja in tira najširše sloje v bedo. Vse to morje cloveškega gorja pa povzroca alkohol, ker okvarja, razdira, ubija in unicuje naše duševno življenje: naš intelekt, naše custvovanje in z njima našo voljo.«24 22 SI_ZAL_LJU/0489, t. e. 1858, f. 1693, št. 598 (14. 7. 1919). Poucno o boju proti alkoholizmu je pisal tudi Ticar, Boj nalezljivim boleznim. 23 Ivan Robida (1. 7. 1871 – 12. 10. 1941), nevrolog, psihiater in pisatelj. – Robida, Ivan (1871–1941). 24 Cas 15, št. 5-6, 1921, 382–384, Zdravstvo in pravoslovje. Protialkoholna zveza “Sveta vojska” v Ljubljani imenuje gimnazijca Jožeta Stabeja iz Maribora za centralnega vodnika vseh slovenskih dijaških abstinencnih krožkov, okoli 1915 (Pokrajinski arhiv Maribor) V oceni knjige Psihicne motnje na alkoholski podlagi, ki je izšla v reviji Cas, preberemo, »da bo to delo služilo kot dobrodošel donesek k poglobi­tvi vprašanja alkoholizma tako zdravnikom kakor pravnikom, socialnim politikom kakor nacionalnim ekonomom, vzgojiteljem kakor tudi najširšim kro­gom sploh.«25 Po prvi svetovni vojni: sistematicen in energicen boj proti alkoholu Po demobilizaciji je vlada izdala ukaz, »da se žganje sploh ne sme tociti, druge alkoholne pijace pa le do osmih zvecer,« a je kmalu sledil ukrep o sprostitvi žganjekuhe, saj bi šlo drugace veliko sadja v nic.26 Še v letu 1919 pa je spoznala svojo napako in izdala dve protialkoholni uredbi, ustanovljen pa je bil tudi protialkoholni oddelek pri poverjeništvu za socialno skrb. Istega leta je Višji šolski svet za Slovenijo izdal odlok, naslovljen na ravnateljstva vseh srednjih državnih in zasebnih šol, uciteljišc ter na vse okrajne in mestne šolske svete. V njem je poudaril, da je dolgotrajna svetovna vojna ote­žila delo uciteljev in staršev pri duševni in telesni vzgoji mladine. Še posebej je na protialkoholno gibanje vplival vpoklic mnogih uciteljev v vojaško službo in posledicno porast uživanja alkohola – na Kranjskem naj bi nic manj kakor dve tretjini šolskih otrok pilo alkohol.27 Odlok, ki se je skliceval na odredbo bivšega ministrstva za uk in bogocastje z dne 15. novembra 1896, je na šolnike apeliral, naj se ponovno angažirajo v boju proti alkoholizmu in se zavzamejo, da otroci do 12. leta ne bi uživali opojnih pijac. Pri tem jim je bilo dovoljeno upora­biti »vsa sredstva«. V šolskih vrstah je do konkretne akcije prišlo z okrožnico Višjega šolskega sveta v Ljubljani, izdano 28. aprila 1919, ki je prepovedala uživanje alkoholnih pijac na vseh šolskih izletih za ucence ljudskih in mešcanskih ter nižjih razredov srednjih šol.28 V praksi je za treznostno gibanje med mladimi veliko naredil že omenjeni Kalan. Preprican je bil, da se da z odlocnostjo doseci »nekaj znatnega in 25 Ibid. 26 Matic, »In zapela je harmonika od vzhoda do zahoda«, 82–83. 27 Jagodic, Smernice dela proti alkoholizmu s posebnim ozirom na mladino, 59. 28 Ibid., 58. trajnega«. Zavzemal se je za »sistematicno in ener-gicno delo«, pri cemer je stavil na »krepko organiza­cijo« Svete vojske. Poudaril je, da je za boj proti al­koholu pomembna tudi organizacija Mladi junaki in nadaljeval: »Na Kranjskem je zdaj, kakor pouk o alkoholizmu po šolah, tako tudi organizacija šolar­jev-abstinentov oficielno predpisana. Šolska vodstva morajo vsako leto podati izkaz vpisanih zdržnikov- -mladih junakov. To delo mora vršiti uciteljstvo. A tudi katehet bo rad pomagal.«29 Ceprav so si tako kot Kalan tudi okrajni šolski nadzorniki želeli cim bolj trdnega delovanja Mladih junakov, je organizacija v zacetku leta 1919 od 91.000 šolarjev na Kranj­skem štela le 23.000 clanov. Glavni vzrok naj bi bili starši, ki niso podpirali uciteljstva, »ampak ga celo ovirajo in mu nasprotujejo. /…/ Neka koleginja /…/ je pripovedovala o ucencu, ki je bil prav dober, a letošnjo zimo je zaostajal dalec za drugimi. Bil je ves bled, zaspan in omoten, nezmožen za vsako duševno delo. Uciteljica je prvotno mislila, da je bolan /…/ in koncno je spravila iz njega, da pije vsako jutro za zajuterk caj s slivovko. Na prigovarjanje, da ga ne pije, je decek jokaje odgovoril, da drugega ne dobi in da ga starši silijo, da mora piti.«30 Za alkoholno zlo pa niso bili krivi le starši, temvec tudi, kot že omenjeno, neustrezne šolske citanke: »Kaj naj si misli otrok, ki cuje ucitelja pri­povedovati, da je v vinu, pivu in žganju strup, ki se imenuje alkohol, kako škoduje cloveku, da naj ga ne zauživajo, ce hocejo postati krepki, zdravi in srecni; v svojem berilu /…/ pa cita: ‘Vino pomlaja starcka in okrepca moža.’ ‘Vino je pijaca vseh pijac.’ To spravi otroka v dvom, kdo ima prav, oziroma kdo laže /…/ In ce se mu še doma vedno dopoveduje, da ga »malo« nic ne škodi, da daje moc itd., kako naj ima ucitelj kljub vsemu trudu uspeh?« Pisec sestavka Alojz Kr-žišnik je menil, da je potrebno v najkrajšem casu izdati nove, ustreznejše ucbenike, hkrati pa je upal v bolj gorece delovanje Mladih junakov. Predlagal je, da je treba »junaško cetico« veckrat »pregledati, najmanj vsak mesec«, tiste, ki so se spozabili, je tre­ba najprej javno posvariti, ob ponovnem prekršku pa jih je treba za nekaj mesecev iz organizacije iz­kljuciti. Zakljucil je z besedami, da »splošnih pravil seveda tu ne kaže sestavljati, ker se mora i tu, kakor 29 Sincerus [Kalan], Konec pravdi o alkoholu, 48, 49. 30 Kržišnik, Mladi junaki, 68, 69. Gl. tudi Zlata doba XIII, št. 4, 5, 1919, 53–55, Pouk alkoholizmi po šolah. sploh pri vzgoji, individualizirati. Na vsak nacin pa morajo dobiti Mladi junaki nekak ugled pri drugih ucencih, ker ima potem veliko privlacno silo.«31 19. januarja 1919 je Sveta vojska v veliki dvorani Uniona v Ljubljani organizirala celodneven tabor oziroma shod, ki mu je dnevno casopisje name-nilo veliko pozornosti, saj je bilo prepricano, da »bo gotovo postal mejnik v protialkoholnem gibanju ne samo med Slovenci, ampak tudi med ostalimi Jugoslovani.«32 Nedeljskega tabora Svete vojske so se udeležili predstavniki vseh slojev in vseh politicnih strank. Z ramo ob rami srbski castnik in kapucin, socialist in duhovnik, Orli in Sokoli, mestna dama in kmetsko dekle, profesor in ucenec — ljudje so se spraševali, ali ta pestra slika nudi upanje, da moralni cut pri Slovencih še ni zamrl, da za naš narod, ce se odloci za boj proti strasti pijancevanja, še obstaja poroštvo za zdravo prihodnost.33 Poleg zvenecih imen (škof Anton Bonaventura, Engelbert Gangl, Janez Kalan idr.) so na srecanju besedo do-bili tudi ucitelji in dijaki. Peter Kovacic, osmošolec iz Maribora, je med drugim dejal: »Ker vemo, da je v odpovedi moc in okrepitev volje, hocemo utr­diti mi, slovenska mladina, z odpovedjo vsakega cezmernega, strastnega uživanja, voljo graditi za lepo bodocnost.«34 V nadaljevanju je z referatom »Vzgoja mladine k treznosti« nastopila uciteljica Marica Koželj. Predstavila je žalostno usodo ne­katerih otrok, ki so bili zasvojeni z alkoholom že od malih nog in glasno poudarila, da bi moral postati v Jugoslaviji pouk o »zakletem sovražniku našega rodu« obvezen na vseh šolah: »Ne bodi odvisno le od dobre volje vzgojiteljeve: ce hoceš, pa poucuj – ne. Moraš poucevati!« K odgovornosti je pozvala tudi starše, »naj varujejo vsaj otroke pred pogubo, ce si že sami ne morejo odreci« in predlagala, da bi se jih osvešcalo s pomocjo roditeljskih sestankov. V nadaljevanju se je posvetila ucnim pripomockom in pohvalila »prvoboriteljico v naših vrstah, gdcno A. Stupica«, ki je priredila nekaj izvrstnih ucnih slik. Te so izšle leta 1918 v brošuri Ucna snov o alkoholu, ki jo je izdala Sveta vojska. Referentka Koželj je v zakljucku pozvala pristojne, da poskr­ 31 Kržišnik, Mladi junaki, 68, 69. 32 Slovenec, št. 19, 24. 1. 1919, 2, Tabor »Svete vojske«. 33 Slovenec, št. 21, 26. 1. 1919, 1, 2, Po taboru »Svete vojske«. 34 Zlata doba XIII, št. 1-3, 1919, 5, Tabor »Svete vojske« v nede­ ljo, dne 19. januarja, v Ljubljani, v veliki dvorani »Uniona«. bijo za vec primernega gradiva oziroma »kraju in casu primernih slik«, hkrati pa poslušalcem zaupala dobro novico: »Kot samoucilo otrokom bo pa prišlo upajmo da kmalu na svetlo protialkoholno berilce, za katero je snov že docela zbrana. Ko bomo v roke dobili to, bo izpolnjena velika vrzel.«35 Kmalu nato so se v ljubljanskih šolah zacele od­vijati organizirane treznostne akcije. Marca 1919 sta na uciteljišcu potekali dve hospitaciji Marije Štupca,36 prva na temo »Kdor se hoce uciti, ne sme vinca piti«, druga pa je predocila, kako alkohol vpli­va na cloveške organe: »Ucenci in ucenke III. in IV. razreda vadnice so videli na sliki iz življenja treh otrok, ki so zaceli v zgodnji mladosti z zauživanjem vina ter vsled alkoholizma izgubili zdravje, premo­ženje, pamet, sreco, znacajnost in življenje.« Glede na zapis v Zlati dobi sta mlade predstavitvi zelo zanimali, postavljali so namrec številna vprašanja, zbrano pa naj bi sledili tudi referatom z naslovi »Kaj smo se do zdaj ucili o alkoholu in alkoholiz-mu,« »Moderni alkoholizem,« »O žganju,« »Alko­hol in premoženje,« »Kako vpliva alkoholizem na posameznika,« »Zgodovina protialkoholnega boja na Slovenskem,« »Zgodovina protialkoholnega gi­banja v starem veku,« »Kaj sem doživel pri vojakih,« »Alkohol in mladina,« »Alkohol in dijaštvo,« »Proti­alkoholno gibanje v inozemstvu,« »Alkohol in žensko vprašanje,« »O odlicnih abstinentih.« Predaval je tudi šolski zdravnik, srecanje pa je zakljucil Janez Kalan s povabilom k sodelovanju »za streznjenje našega ljudstva.«37 V zavodu Lichtenturn v Ljubljani so ucenke aprila 1919 pripravile »slovesno-veselo a tudi pouc­no prireditev ‘Tabor Svete Vojske’.« Organizatorji srecanja so bili nadvse ponosni, saj so menili, da je dogodek nekaj povsem novega, modernega na polju pouka in vzgoje. Ucenke so obiskale ucna predavanja, za starše pa so bila organizirana pre­davanja. Predavali so mestna zdravnika dr. Rus in dr. Krajc, odbornica Svete vojske Marija Štupca in uciteljica zavoda Anica Lazar. Tabora so se udele­ 35 Koželj, Vzgoja mladine k treznosti, Zlata doba XIII, št. 1-3, 1919, 15, Tabor »Svete vojske« v nedeljo, dne 19. januarja, v Ljubljani, v veliki dvorani »Uniona«. 36 Marija Štupca (5. 1. 1873 – 22. 1. 1955), humanitarna delav­ ka, publicistka, uciteljica. – Štupca, Marija (1873–1955). 37 Zlata doba XIII, št. 4, 5, 1919, 60, 61, Tabor »Svete vojske« na ljubljanskem uciteljišcu 21. 3. 1919, dogodek v telovadnici. žile tudi sestre redovnice. Pisec porocila o dogodku v Lichtenturnu je bil preprican, da so prisotni spo­znali škodljivost alkoholnih pijac in uvideli »telesno, dušno in materijelno škodo, ki ga povzroca alkohol svojim castilcem.« Ob zakljucku dogodka so vsi prisotni izrazili pristno navdušenje za »sveto resno stvar — streznjenj naše lepe domovine.«38 Na I. mestni dekliški ljudski šoli pri sv. Jakobu v Ljubljani pa je junija 1919 potekal roditeljski vecer. Tudi na tej prireditvi je predaval šolski zdravnik dr. Mavricij Rus.39 Prisotnih je bilo nekaj pomembnih mož, med njimi predsednik višjega šolskega sveta Franc Vadnal, višji šolski nadzornik Franc Gabr­šek, šolski nadzornik Franc Lavtižar, magistratni svetnik Evgen Lah. V dvorani je bilo tudi precej veliko število mater, nekaj ocetov in uciteljstvo. Referent dr. Rus je obravnaval škodo in bolezni, ki jih povzrocijo alkoholne pijace in poudaril, »da nikakor ne stoji na tem stališcu, da bi odrasel clovek ne smel zmerno piti vina, ampak odlocno je proti temu, da bi se otrokom do 18. ali 20. leta dala le kapljica opojnih pijac, zlasti ne ruma in konjaka v caju. Jako imeniten zdravnik je dokazal, da izmed 61 otrok, ki niso nikdar dobili kapljice alkohola, je bilo 11 bolj slabo nadarjenih, med 57. otroci pa, ki so pili alkoholne pijace, je bilo le 9 normalno razvitih. Taki otroci, ki dobivajo alkohol, so mnogokrat bebci, vedno pa jako malo nadarjeni. Silen trud imajo ž njimi v šoli in doma, pa vse je zastonj, z ucenjem ne pridejo naprej.«40 Roditeljski sestanek je potekal tudi na II. deški ljudski šoli, ponovno je svoje vedenje in znanje z javnostjo v »nabito polni predavalnici« delil zdrav­nik Rus. Pisec vesti v dnevniku Slovenec je optimi­sticno zapisal: »Vidi se, da se ljudstvo zaveda, kako važno je vprašanje o vplivu alkohola na mladino.« Poleg celotnega šolskega kolektiva sta ta sestanek pocastila višji šolski nadzornik Franc Gabršek in župnik Janez Kalan, predsednik Svete vojske.41 38 Slovenec, št. 87, 16. 4. 1919, 5, Ljubljanske novice. 39 Mavricij Rus (12. 8. 1879 – 22. 3. 1977), zdravnik in publicist. – Mavricij Rus. 40 Slovenec, št. 127, 4. 6. 1919, 3, Ljubljanske novice, Roditeljski vecer. 41 Slovenec, št. 134, 13. 6. 1919, 3, Ljubljanske novice, Roditelj-ski sestanek. Zveza trezne mladine je v letih, ki so sledila, organizirala veliko »antialkoholnih« tecajev,42 na katerih so clani obravnavali vprašanja v zvezi z alkoholom, alkoholizmom in s posledicami le tega. Zanimala so jih tudi zgodovina treznostnega giba­nja v svetu in Jugoslaviji, socialno skrbstvo, zdra­vljenje alkoholikov, državni ukrepi za pobijanje te socialne bolezni in privatna pobuda v boju proti njej.43 Obravnave alkoholizma niso mogle prezreti tudi številne kulturne oziroma športno vzgojne or-ganizacije, med drugimi Orel in Sokol. K abstinenci je svoje clane zavezovalo tudi skavtsko gibanje, ki se je v Sloveniji širilo od leta 1922. Izrazito neto­lerantno do uživanja alkohola je bilo tudi Združe­nje slovenskih tabornikov, ustanovljeno leta 1924. V svoj program je zapisalo, da »odvaja mladino od škodljivih in grdih navad ter zahteva od svojih clanov abstinenco glede vseh opojnih in omamnih sredstev, posebno pa prepoveduje svojim clanom uživanje alkoholnih tekocin in kajenje.«44 • Februarja 1920 je Višji šolski svet še vedno ugo­tavljal, da prevec mladih popije prevec alkohol­nih pijac; šolnike je ponovno pozval, naj se v cim vecjem številu udeležijo boja proti alkoholizmu. Ucitelji naj bi svoje varovance z negativnimi po­sledicami pitja alkohola seznanjali pri vseh šolskih predmetih. Pri naravoslovju bi varovance seznanili z vplivom alkohola na cloveško telo: »Kdor se pred 20. letom vda žganju, sme pricakovati, povprecno k vecjemu še 16 let življenja, kdor se pa pred 20. letom vda pivu in vinu, k vecjemu še povprecno 22 let, kdor pa se popolnoma zdrži opojnih pijac, že sme prica­kovati 44 let življenja«.45 Pri pouku slovenšcine bi obravnavali sestavke o zmernosti oziroma o ško­dljivosti alkohola, predvsem pa besedila, ki orišejo življenjsko bedo pijanca in njegovih najbližjih. Pri matematiki bi otroci racunali, koliko denarja pri­varcujejo ljudje, ki se ne vdajajo pijancevanju. Pri zemljepisu naj bi ucitelji skozi lupo pitja oziroma 42 Na t. i. antialkoholnih tecajih in predavanjih so pogosto nastopali tudi zdravniki. – SI_ZAL_LJU/0708, t. e. 3, ovoj 13, leto 1924, 9, 10. 43 Glasnik Saveza trezvene mladeži, 13, št. 3-4 (november--december), 1932, 21–23. 44 Mrkun, Zgodovina protialkoholnega gibanja po vsem svetu, zlasti v Sloveniji, 173. 45 Alkohol in mladina, 4. zmernosti v svoja predavanja vpletli usode posa­meznih dežel in njihovih ljudi. Predstavili naj bi Slovenijo in njena vinorodna podrocja, Rusijo in vodko, Francijo in šampanjec, pa tudi Ameriko: »In Amerika, katere prebivalci /…/ bodo kmalu zginili, uniceni po »ognjeni vodi«, kakor imenujejo žganje, ne sme biti pozabljena.«46 Pri pouku zgodovine naj bi predvsem poudarjali »zmernost Slovanov in Špartancev. /…/. Grajati moramo razkošnost Rimlja­nov, nezmernost Germanov. /…/. O Karolu Velikem povejmo otrokom, da je bil zmeren v jedi, a še bolj v pijaci, pijanost se mu je gnusila! /…/! Karol Veliki je ucakal veliko starost; a Aleksander Veliki, vdan razkošju in nezmernosti, je koncal svoj tek življenja v najlepših letih. Do tridesetletne vojske je bilo žganje znano le pod imenom: Aqua vitae in se je prodajalo le v lekarnah za zdravila. Sedemletna vojna ga je prenesla iz lekarn v gostilne in za casa Napoleona I. se je preneslo iz gostiln v navadna stanovanja. Na-poleonovih vojakov niso le Rusi, stepski ruski mraz, decimirali, – tudi žganje je k temu pripomoglo. Na ledinah Rusije so našli mnogo Francozov z žganjar­sko steklenico v roki – zmrznenih!!«47 Alkoholizem bi morali obravnavati tudi pri verouku, ki »daje ucitelju zares neizcrpljiv vir za boj proti alkoholu.«48 Kot v letih poprej se je od uciteljev in katehe­tov, nosilcev treznostnega gibanja med mladino, še naprej pricakovalo, da potencialne mladoletne pivce od opojnih pijac poskušajo odvracati tudi izven šole, spodbujali naj bi jih k vpisovanju v ra­zna »abstinenta društva«, kjer je družba »primerna in zgledna«. Ker je veljalo, da so za dobro vzgojo mladine in uspešno delovanje organizacij potrebni trdni temelji oziroma stroga pravila, za ilustracijo navajam primer osnovnih nacel Mladih junakov z Rakovnika: »1. Namen družbe: Vzgoja k treznosti in delavnosti. 2. Clani se zavežejo vsaj za eno leto: 1. da se hocejo zdržati vseh opojnih pijac; 2. da se odpovedo tobaku; 3. z veseljem in natancno izpolnjujejo hišna pravila; 4. skrbe tudi za snago. 5. Družba ima dvakrat na mesec shod: 46 Štrukelj in Horvat, Ucitelj v boju proti alkoholizmu, 14. 47 Ibid., 12, 13. 48 Šola v boju proti pijancevanju, 32. Odstavek je povzet po Šorn, »Dajte otrokom mleka, ne alkohola«. 6. po kratki molitvi precita tajnik beležke za­dnjega shoda; 7. sledi kratek govor o abstinenci ali kar spada v delokrog »Mladih junakov«; 8. se sklene kaj prakticnega. 9. Clani izvolijo na dva meseca predsednika in tajnika: 10. predsednik izbira nove clane, skrbi za red, sploh naj bo zgled delavnosti; 11. tajnik vodi zapisnik, kamor kratko zabeleži govore in k družbi spadajoce stvari. 12. Sprejem novih clanov se vrši vsak drugi me-sec. Novinci precitajo obljubo, kakor je na po­dobici. Vsak clan dobi podobico z molitvico za zdržnost, ki jo naj veckrat moli. 13. Kdor bi prelomil obljubo ali delal kakršenkoli nered, se posvari, ce treba, tudi izkljuci iz družbe. 14. Kdor more, daruje na leto malo vsoto v korist družbi. 15. O velikih pocitnicah in po izstopu iz zavoda naj vsak clan poroca, ce in kako izpolnjuje obljubo. /…/. 16. Zašcitnik »Mladih junakov« je sv. Janez Kr-stnik. Njegov praznik (24. junija) obhajajo kolikor mogoce slovesno.« 17. Celo družbo vodi predstojnik, ki naj bo pri shodih vedno navzoc.« Pravila je podcrtala besedna zveza: »Znacajen naj bode vsak »mladi junak«, deláven, vzoren, srcán in krepak!«49 Zakljucek: kljub vsemu alkohol in nesreca nista nikoli pocivala »Pri Franciški Kržišnik v Hotavljah št. 20 so se zbrali 18. novembra vaški fantje in dekleta. Spili so poleg vec litrov sadjevca tudi 5 in pol litra žganja; tudi plesali so. Ob 1. uri zjutraj so jeli zapušcati hišo. Mladi 1. 1903 rojeni cevljarski vajenec Jožef Šubic iz Zg. Brda je rekel, preden je nameraval oditi, da bi spil še pol litra žganja, ce mu ga kdo placa. France Tavcar iz Poljan št. 27 mu je nato rekel, da mu kupi pol litra žganja s pogojem, da ce ga ne bo izpil, ga bo moral sam placati. Mladi Šubic je ponudbo sprejel in izpil pol litra žganja in odšel proti domu; hodil je 49 Zlata doba XIV, št. 5, 6, 1920, 46, Pravila »Mladih junakov« na Rakovniku. Plakat: Matere in ocetje, varujte se alkohola za zdravje svojih otrok, 1929 (Državni arhiv v Zagrebu) še sam in je dvakrat padel, toda ko je prišel s svojim tovarišem Francetom Kovacem do hiše, v kateri je stanoval, se je zgrudil brez zavesti in so ga odnesli v hišo, v kateri je ležal 24 ur popolnoma v nezavesti in je opolnoci na 19. t. m. na posledicah zastrupljenja z alkoholom umrl.«50 Ta in mnogi drugi primeri pricajo, da treznostne akcije, namenjene otrokom, mladini in njihovim staršem, ki so potekale na šolah, in vkljucevanje v izven šolske treznostne dejavnosti neposredno po koncani prvi svetovni vojni, niso želi vecjih uspe­hov. Poskusi uciteljev, katehetov in raznih protial­koholnih organizacij so pri odvracanju (potenci­alnih) mladoletnih pivcev od alkoholnih pijac vse preveckrat padli na neplodna tla.51 Zelo zgovorne so tudi objave v casopisu Prerod, ki je zacel izhajati leta 1922 kot ocitno dodatna in (pre)potrebna municija v boju proti alkoholu, npr.: »Miljarde gredo po grlu! Bakhus in Venera imata svoj nepretrgan praznik.«52 Viri in literatura Arhivski viri SI_ZAL_LJU – Zgodovinski arhiv Ljubljana: SI_ZAL_LJU/0489, Mesto Ljubljana. Splošna mestna registratura. SI_ZAL_LJU/0708, Mesto Ljubljana. Mestni fizikat. Casopisni viri Cas, 1921. Glasnik Saveza trezvene mladeži, 1932. Kronika slovenskih mest, 1934. Prerod, 1922, 1923. Slovenec, 1919. Zlata doba ali boljši casi našemu narodu, 1918– 1920. 50 Slovenec, št. 269, 24. 11. 1920, 3, Dnevne novice. Mlada žrtev alkohola. 51 Jagodicevi podatki, objavljeni leta 1939, pokažejo (ne)uspeh protialkoholnega boja v celotnem obdobju med svetovnima vojnama: alkohol je uživalo 116.000 otrok do 14. leta (60,7 %) in 98.000 od 112.000 najstnikov med 14. in 18. letom sta­rosti. – Jagodic, Smernice dela, 73, 74. Gl. tudi Šorn, »Dajte otrokom mleka, ne alkohola«, 126. 52 Prerod 1, št. 1, Da bomo narod poštenjakov! in Matic, »In zapela je harmonika od vzhoda do zahoda«, 83, 85. Literatura in tiskani viri Bahovec, Tina: »Trezno ljudstvo bo bogatelo, bo cvetelo in se krepko razvilo«. Koroškoslovenski boj proti pijancevanju ob koncu 19. in na zacetku 20. stoletja. Zgodovina za vse 15, št. 2 (2008), 69–80. Filipic, Janez Krstnik: Nekaj o prirodnih pogojih gospodarske blaginje Slovencev. Cas, 1912, 360–368. Jagodic, Vinko: Smernice dela proti alkoholizmu s posebnim ozirom na mladino. Rešimo mladino pred alkoholom. Ljubljana: Higienski zavod, 1939. Koželj, Marica: Vzgoja mladine k treznosti. Zlata doba ali boljši casi našemu narodu XIII, št. 1-3, 1919, 14, 15. Langus, J.: Zacnimo prerod pri mladini! Prerod 2, št. 4, 1923, 59, 60. Kržišnik, Alojzij: Mladi junaki. Zlata doba ali boljši casi našemu narodu XIII, št. 6, 7, 8, 1919, 68–70. Matic, Dragan: »In zapela je harmonika od vzhoda do zahoda in naš narod je zarajal, da še nikdar tako in ne more do sape še danes…« Vzpon nemorale in alkoholizma med veliko vojno in v casu povojne psihoze. Zgodovina za vse 15, št. 2 (2008), 81–89. Mrkun, Anton: Mali protialkoholni katekizem za male pa tudi za velike ljudi. Ljubljana: Katoliška tiskarna, 1913. Mrkun, Anton: Zgodovina protialkoholnega gibanja po vsem svetu, zlasti v Sloveniji 1902­1927. Ob petindvajsetletnici protialkoholnega gibanja med Slovenci. Ljubljana: Protialkoholna zveza Sveta vojska, 1927. Polajnar, Janez: Vpliv alkohola in degeneracija naroda med obema svetovnima vojnama. Zgodovina za vse 15, št. 2 (2008), 109–119. Robida, Ivan: Psihicne motnje na alkoholski podlagi s posebnim ozirom na forum. Za medicince in juriste. Ljubljana: Umetniška propaganda, 1920. Sincerus [Kalan, Janez]: Konec pravdi o alkoholu. Geslo bodi: Prakticno delo! V Ljubljani: Katoliška tiskarna, 1918. Studen, Andrej: Slovenci, problem alkoholizma in katoliška morala pred prvo svetovno vojno. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 46, št. 3-4 (2006), 15–24. Studen, Andrej: Tudi ce so trezni, niso angeli, pijani pa so zverine. Problem alkoholizma in recepcija teorije progresivne degeneracije na Slovenskem konec 19. in na zacetku 20. stoletja. Zgodovina za vse 15, št. 2 (2008), 90–108. Šola v boju proti pijancevanju. Po spisu »Wie kann durch die Schule dem zur Unsitte gewordenen Missbrauche geistiger Getränke entgegenwirkt werden? Preisgekrönte Studie von Victor v. Krauss.« Z dovoljenjem društva Österreich. Verein gegen Trunksucht. Pula, 1898. Šorn, Mojca: »Dajte otrokom mleka, ne alkohola!« Protialkoholno gibanje in mladina na Slovenskem do druge svetovne vojne. Zgodovina za vse 15, št. 2 (2008), 120–128. Štrukelj, Ivan in Rudolf Horvat: Ucitelj v boju proti alkoholizmu. Ljubljana: Društvo Abstinent, 1911. Ticar, Josip: Boj nalezljivim boleznim. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1922. Zajc, Marko: »Malo piti, ali to kaj škoduje treznostni akciji v domovini? Prav nic.« Znacaj protialkoholnega gibanja pod vodstvom Janeza Kalana pred prvo svetovno vojno. Zgodovina za vse 15, št. 2 (2008), 58–68. Spletni viri Janez Kalan – Wikipedija, prosta enciklopedija, https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Kalan. Pridobljeno 5. 5. 2023. Mavricij Rus – Wikipedija, prosta enciklopedija, https://sl.wikipedia.org/wiki/Mavricij_Rus. Pridobljeno 5. 5. 2023. Robida, Ivan (1871–1941) – Slovenska biografija, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi511266/. Pridobljeno 5. 5. 2023. Štupca, Marija (1873–1955) – Slovenska biografija, https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi672103/. Pridobljeno 5. 5. 2023. Uroš Krulj — Vikipedija, slobodna enciklopedija, https://sr.wikipedia.org/sr-el/ %D0%A3%D1%80%D0%BE%D1%88_%D0 %9A%D1%80%D1%83%D1%99. Pridobljeno 29. 10. 2021. Zusammenfassung „WER LERNEN WILL, DARF WEIN NICHT TRINKEN“ Die Abstinenzbewegung und die Jugend in Slowenien nach dem Ende des Großen Krieges Der Beitrag stellt einleitend die Abstinenzbewe­gung mit Schwerpunkt auf der Jugend in der Zeit des Ersten Weltkrieges vor, der aufgrund des Bewusst­seins der Vergänglichkeit und des Stresses die ethi­schen und moralischen Pfeiler der Gesellschaft ero­dierte. Anschließend liegt der Fokus auf der Jugend und dem Alkoholismus sowie der Abstinenzbewe­gung in Slowenien in der Theorie und Praxis unmit­telbar nach Kriegsende, als die Agitation und Orga­nisation in ihrem Streben nach festen Grundpfeilern für eine gesunde und erfolgreiche Zukunft erneut an Kraft und Geltung gewann. Die Autorin skizziert die Gründe und Schuldigen für die entstandene Situation und stellt dann im Detail die Abstinenzaktionen dar, die unter der Schirmherrschaft der Schulen abliefen und die Erziehung der Kinder und Jugendlichen so-wie die Aufklärung der Eltern zum Ziel hatten. Be-handelt werden auch Vorschläge und außerschulische Versuche von Lehrern, Katecheten und verschiedenen Abstinenzorganisationen, die minderjährige poten­zielle Trinker von ihrem ungesunden Laster abhalten sollten. Die Autorin kommt zum Schluss, dass die be-handelte Abstinenzbewegung unmittelbar nach dem Ende des Ersten Weltkriegs keine größeren Erfolge erzielen konnte. Unter den Beiträgen der Tagespresse, die dies bekräftigen, sind die Veröffentlichungen in der Publikation Prerod sehr aussagekräftig, die im Jahr 1922 als offensichtlich zusätzliche und (allzu) notwendige Munition im Kampf gegen den Alkohol zu erscheinen begann. Dass es auch in den darauf­folgenden Jahren zu keinem Durchbruch auf dem Gebiet der Abstinenzbewegung kam, zeigen die im Jahr 1939 publizierten Daten von Jagodic. Sie bezeu-gen der Misserfolg der Abstinenzbemühungen in der gesamten Zwischenkriegszeit: Alkohol wurde von 116.000 Kindern im Alter bis 14 Jahren (60,7 %) und 98.000 bis 112.000 Jugendlichen im Alter von 14 bis 18 Jahren konsumiert. Schlagwörter: Periode nach dem Ersten Weltkrieg, Slowenien, Jugend, Alkoholismus, Abstinenzbewe­gung VSE ZA ZGODOVINO Darja Mihelic Slovenska prehrana in standard v luci prehranskih košaric MIHELIC Darja, red. prof. dr., znanstvena svetnica v pokoju, Murnikova ulica 18, SI-1000 Ljubljana, mihelic@zrc-sazu.si 330.567.2:640(497.4)”1995” SLOVENSKA PREHRANA IN STANDARD V LUCI PREHRANSKIH KOŠARIC Clanek razclenjuje vsebino potrošniške prehranske košarice iz marca 1995 in prilagodi tolarske cene evrski valuti. Enako sestavljeno košarico z aktualnimi cenami primerja s tisto iz 1995. Primerjava vrednosti košarice in kupne moci potrošnika z ozirom nanjo kaže za razdobje od 1995 velik skok cen in še vecji dohodkov. V sodobnem casu glede na ta kriterij celó kupna moc povprecne neto pokojnine presega kupno moc povprecne neto place iz zacetka 1995. Kljucne besede: prehranska košarica, cene živil, kupna moc, standard, energijska vrednost prehranske košarice, leto 1995 MIHELIC Darja, Prof., PhD, Scientific Advisor, retired, Murnikova ulica 18, SI-1000 Ljubljana, mihelic@zrc-sazu.si 330.567.2:640(497.4)”1995” SLOVENIAN DIET AND STANDARD IN THE LIGHT OF FOOD BASKETS The article analyses the contents of the March 1995 consumer food basket and adjusts the tolar prices to the euro. It compares the same basket with current prices with the one from 1995. Comparing the value of the basket and the consumer’s purchasing power in relation to it shows a big jump in prices and an even bigger jump in incomes since 1995. In modern times, according to this criterion, the overall purchasing power of the average net pension ex­ceeds that of the average net wage at the beginning of 1995. Keywords: food basket, food prices, purchasing power, standard, energy value of food basket, 1995 VSE ZA ZGODOVINO Izhodišce Razmišljanje se navezuje na prispevek »O stva­reh, zaradi katerih ljudi, zlasti vladarje, hvalimo ali grajamo«.1 O tradiciji zapravljivosti ljubljanske mestne vlade, iz prve številke drugega letnika revije Zgodovina za vse – vse za zgodovino,2 in ga aktu­alizira. Objava iz 1995 je obravnavala Ljubljano in nek­danje Ljubljancane oziroma njihove »mestne ocete« v 17. stoletju, zlasti njihovo razsipnost. Pobuda za­njo so bile opazke, ki so zakrožile po javnosti kmalu po inavguraciji novega ljubljanskega župana Dimi­trija Rupla decembra 1994. Omenjale so potratne razvade njegovih predhodnikov, med katerimi so si nekateri dali izplacati visoke odpravnine. Drobna raziskava in njena objava naj bi spodbudili k raz­misleku, ali se je Ljubljancanom – glede na izkušnje iz zgodovine – v prihodnje nadejati zmernejšega in manj razsipnega mestnega nacelnika. Sklepna misel prispevka je bila, da je morda v clovekovi naravi, da na oblasti postane zapravljiv, da pa imajo tisti, ki niso na oblasti, raje manj potratnega oblastnika kot obratno. Za merilo razsipnosti ljubljanskega župana in »mestnih ocetov« v 17. stoletju je bila pritegnjena županova placa, »funkcijski« dodatek za clanstvo v notranjem mestnem svetu in dodatek za »delovno uspešnost«, medtem ko darilo za »odpravnino«,3 katerega vrednost ni konkretno znana, v oceni ni bilo upoštevano. Reprezentancni stroški mestne vlade so v 17. stoletju zajemali tudi izdatke za pri­ložnostne pojedine, na katerih so se konsumirale gromozanske kolicine mesa, vino pa je teklo v po­tokih. Clanek je predstavil vrednost izdatkov za štiri od njih.4 Pri predstavitvi podatkov o cenah, izdatkih in zaslužkih v preteklih stoletjih naletimo na težavo neenotnih denarnih in merskih sistemov, ki so v razlicnih prostorih in casih doživljali spremem-be in so povsem drugacni od sodobnih. Denarne 1 Machiavelli, Il principe: »De his rebus, quibus homines, et praesertim principes, laudantur aut vituperantur«. 2 Zgodovina za vse 1995, 68–75. 3 Svetina, Odlomki iz pravne zgodovine. 4 SI_ZAL_LJU/0488, Cod. XIII, 68. sisteme na Slovenskem do 17. stoletja je sistema-ticno osvetlil Sergij Vilfan,5 prav on pa je skupaj z Zlatkom Herkovom in Milanom Vlajincem tudi glavna reference za nekdanje merske sisteme na Slovenskem in v širši okolici.6 Vilfanovi, deloma tudi Herkovovi podatki so pred slabimi tremi de­setletji omogocili prevedbo nekdanjih merskih enot in kolicin konsumiranih živil v sodobne in naved­bo njihove vrednosti v nekdanji valuti, ki pa je ni bilo mogoce prevesti v tolarsko iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Da bi valuto 17. stoletja (goldinarji, krajcarji) in v njej izražene cene v stroškovnikih opisanih prilo­žnosti približali razumevanju bralca, smo uporabili podatek o ceni (v tolarjih!) potrošniške košarice mesecnih prehranskih stroškov triclanske druži­ne izpod peresa novinarke Urše Jurak,7 ki ga je 23. marca 1995 objavilo Delo.8 Sestavili smo fiktivno košarico za 17. stoletje, jo cenovno ovrednotili in izracunali, koliko košaric so v mestnem proracunu zajedle pojedine mestne vlade. Ugotovili smo, da so izdatki za štiri pojedine znašali vrednost okroglo 42 mesecnih (umetno oblikovanih) živilskih ko­šaric triclanske družine 17. stoletja, osnovna letna županova placa je bila enakovredna ceni slabih 23 živilskih košaric, za njegovo placo z dodatki pa bi se triclanska družina tedaj prehranjevala 34 mesecev. Tokrat se bomo poigrali s podrobno vsebino iste prehranske košarice iz 1995 in izracunali nje-no današnjo vrednost ter delež, ki ga je zavzemala v potrošniškem budžetu 1995 in ki ga zavzema v sodobnem casu. O košaricah Leto 1995 se je že pomaknilo v zgodovino, in-flacija tedaj – kot tudi danes – ni mirovala, name-sto tedanje valute tolar (SIT) od 2007 uporabljamo evro (EUR). Potrošniška košarica živil, o kateri v 5 Vilfan, Otorepec in Valencic: Ljubljanski trgovski knjigi, 168–184; Vilfan, Temelji in razvoj. 6 Vilfan, Prispevki k zgodovini mer; Herkov, Mjere Hrvatskog Primorja; Vlajinac, Recnik naših starih mera. 7 Danes Urša Jurak Kuzman, urednica revije Gea. Po njeni informaciji je bilo sledenje ceni »košarice« vecletni Delov projekt, pred Jurakovo ga je izvajala Darja Kocbek, pred njo pa Nataša Koražija. 8 Jurak, Delova košarica. zadnjem casu kar nekaj slišimo, je zasnovana in se obracunava drugace kot pred tremi desetletji.9 Vse to pa zastavlja izziv novih primerjav: vsebi­ne in izracuna vrednosti košaric 1995 in 2022 ter ugotovitev kupne moci nekdanjega in aktualnega potrošnika z ozirom na enako kolicino dobrin, ki naj bi jih 1995 po predvidevanjih na mesec konsu­ mirala triclanska družina. Najprej k osnovnemu izrazu:10 Košarica je po­manjševalnica od košara, pletena posoda razlicnih oblik z rocajem za prenašanje ali hranjenje razno­vrstnih predmetov. Izraz se uporablja tudi v zvezi z delom ženskega perila (nedrcek). V prenesenem smislu pomeni košarica skupek predmetov ali celo ugodnosti, do katerih je upravicen npr. zdravstveni zavarovanec. Da se je v zvezi s celoto prehranskih dobrin mesecne porabe uveljavil termin košari-ca, ne preseneca. Vcasih so bile pletene posode za hrambo, prenašanje in nakupovanje zelo razširjene. Družbo so jim delali slamnati cekarji in vrvene mreže. V sodobnejšem casu se v ta namen bolj od košar uporabljajo škatle in vrec(k)e iz bolj ali manj naravne tkanine, vrecke iz nerazgradljive plastike, okolju prijazne papirne vrecke … Vabljiva je misel, da se izraz potrošniška košarica zgleduje po zgodbi o Rdeci kapici, ki naj bi bolni babici nesla košarico s kosom potice in steklenico vina, vendar pa izvirna nemška zgodba bratov Grimm omenja predpasnik, košarice pa ne …11 V nadaljevanju bomo v kratkem povzeli poudar­ke iz Delovega clanka 23. marca 1995, potem pa se bomo pomudili pri tabeli cen tridesetih prehran­skih sestavin, ki naj bi jih mesecno tedaj konsu­mirala triclanska družina. Navedeni clanek v delu ima naslov Delova košarica življenjskih stroškov in poudarjeni podnaslov: Družina placuje za hrano 18 odstotkov vec kot lani. Kot je razvidno iz naslova, je bil to cas visoke inflacije:12 kot navaja clanek, je bila košarica v primerjavi s prvo, izracunano aprila 9 Prva je bila izracunana aprila 1992. 10 https://fran.si/iskanje? View=1&Query=ko%C5%A1arica. 11 Pogovor Rdece kapice z volkom: »Was trägst du unter der Schürze?« – »Kuchen und Wein. Gestern haben wir ge­ backen, da soll sich die kranke und schwache Großmutter etwas zugut tun und sich damit stärken«. 12 V 1991 je bila inflacija skoraj 250-odstotna; pod 10 % je padla šele v 1995: https://www.stat.si/statweb/News/In­ dex/7496. 1992, dražja za dobrih 72 %, s tisto izpred dveh let približno za 50 % in s tisto izpred enega leta – kot receno – za 18 %, samó od srede decembra 1994 pa za 0,7 %. Clanek navaja tudi inflacijo zadnjih mesecev: decembrska in januarska naj bi bili 1,1 %, februarska pa 0,9 %. Prispevek na splošno navaja dobrine, ki so jih naložili v košarico in opozori na razlike v cenah košarice med Ljubljano, Koprom in Mariborom. Najcenejša je bila mariborska (28.486,46 tolarja), najdražja ljubljanska (32.548,20 tolarja), koprska pa je bila vmes (30.165,35 tolarja). Koprska košarica je bila slabih 6 % dražja od mari­borske, ljubljanska pa dobrih 14 %. V Mariboru naj bi clan družine dnevno porabil za hrano in pijaco 316,5 tolarja, v Kopru dobrih 335 tolarjev, v Ljublja­ni slabih 362 tolarjev. Povprecna placa za januar je znašala 68.198 tolarjev. V prispevku sledi nekaj primerjav med prodajnimi mesti (diskonti, mesnice, trgovine, tržnica) v omenjenih krajih in cen med najdražjimi in najcenejšimi istovrstnimi živili. Naj­bolj povedna je podrobna tabela, v kateri je naveden izdatek za doloceno kolicino vsakega proizvoda pri ponudnikih Kopra, Ljubljane in Maribora. Mesecni izdatki za hrano in igra z valutami Valuta, v kateri so v clanku izražene cene, je (slovenski) tolar (SIT): nanj je ob osamosvojitvi 1991 prešla Slovenija z dotedanjega jugoslovanske­ga dinarja. Tolar je bil sprva tiskan v obliki bonov, pozneje so te nadomestili pravi tolarski bankovci, ki pa smo jih 2007. zamenjali za evre. Da bi približali tolarske zneske iz 1995 sodobne-mu dojemanju, uporabimo špekulacijo: Po srednji vrednosti med nakupnim in prodajnim menjalni­ Tolarski (SIT) bankovci: na bankovcu za 10 SIT je bil upodobljen protestant Primož Trubar, na tistem za 20 SIT matematik Jurij Vega, za 100 SIT slikar Rihard Jakopic, za 200 SIT skladatelj Jakob Gallus, za 500 SIT arhitekt Jože Plecnik, za 1000 SIT pesnik France Prešeren, za 5000 SIT slikarka Ivana Kobilca in na bankovcu za 10.000 SIT pisatelj Ivan Cankar. škim tecajem tolarja in marke (!), objavljenem v Delu istega dne kot clanek o košarici,13 je bilo treba odšteti za marko, ki jo smemo šteti za stabilno valu-to, 81,40 tolarja. Ko je 1999 prišlo do prevedbe mar-ke v evro, je bil ta enakovreden dvema markama. Ce zanemarimo dejstvo, da je tudi vrednost mar-ke iz leta v leto malenkost padala, bi 1995 fiktivni evro (v vrednosti dveh mark) veljal 162,80 tolarja.14 Predstavili bomo Delovo tabelo živil v košarici za Ljubljano, ob tolarskih pa bomo v oglatih zagradah navedli tudi izdatek v na opisani nacin izracunanih fiktivnih evrih. 13 Delo 37, 1995, št. 68, 5. 14 Ob prevedbi tolarja v evro 2007, je bil slednji vreden že 240 tolarjev. Tabela cen in izdatkov za živila v košarici v Ljubljani 1995 v tolarjih in fiktivnih evrih DISKONT Emona Šmartinska,15 Ljubljana živilo kolicina cena (1 kg, 1 l) SIT [EUR] Izdatek SIT [EUR] olje 3 l 170,00 [1,04] 510,00 [3,13] sladkor 3 kg 125,00 [0,77] 375,00 [2,30] sol 1 kg 64,70 [0,40] 64,70 [0,40] kis 1 l 109,50 [0,67] 109,50 [0,67] moka 3 kg 74,60 [0,46] 223,80 [1,37] testenine 2 kg 141,00 [0,87] 282,00 [1,73] riž 1,5 kg 160,00 [0,98] 240,00 [1,47] kava 1 kg 1.613,00 [9,91] 1.613,00 [9,91] marmelada 1 kg 322,00 [1,98] 322, 00 [1,98] pivo 10 l 163,40 [1,00] 1.634,00 [10,04] mineralna voda 12 l 51,10 [0,31] 613,20 [3,77] belo vino 3 l 191,00 [1,17] 573,00 [3,52] sirup 2 l 225,70 [1,39] 451,40 [2,77] TRGOVINA Soncnica BS 3 maslo 0,5 kg 643,20 [3,95] 321,60 [1,98] margarina 0,5 kg 286,20 [1,76] 143,10 [0,88] mleko 30 l 68,00 [0,42] 2.040,00 [12,53] skuta 1 kg 384,00 [2,36] 384,00 [2,36] posebna salama 2 kg 675,70 [4,15] 1.351,40 [8,30] šunkarica 2 kg 1.065,00 [6,54] 2.130,00 [13,08] kruh 30 kg 146,00 [0,90] 4.380,00 [26,90] edamec 1 kg 840,00 [5,16] 840,00 [5,16] MESNICA Emona Šmartinska govedina (križ) 4 kg 1.015,30 [6,24] 4.061,20 [24,95] perutnina (kosi) 3 kg 577,90 [3,55] 1.733,70 [10,65] svinjina (kotleti) 2 kg 738,20 [4,53] 1.476,40 [9,07] TRŽNICA Ljubljana krompir 15 kg 105,00 [0,64] 1.575,00 [9,67] solata 10 kg?16 150,00? [0,92? ] 1.500,00 [9,21] korenje 2 kg 200,00 [1,23] 400,00 [2,46] fižol 1 kg 350,00 [2,15] 350,00 [2,15] jajca 30 kosov 20,00 [0,12] 600,00 [3,69] sadje 15 kg?17 150,00? [0,92? ] 2.250,00 [13,82] SKUPAJ 32.548,20 [199,93] V vsebini tabele so nekatera živila in kolicina njihove porabe logicna, druga presenecajo. Velika je predvidena poraba kave (1 kg), v seznamu cudi mi-neralna voda, manj dokajšnja kolicina piva (10 l) in manjša (3 l) vina, posebna salama in šunkarica (po 2 kg), korenje (2 kg). Med živili je precej mesa, ni pa 15 Danes Mercatorjev Hipermarket, Šmartinska 102. 16 Kolicina v tabeli ni zabeležena, tu jo navajamo arbitrarno. 17 Kolicina v tabeli ni zabeležena, tu jo navajamo arbitrarno. veg(etarij)anskih alternativ in rib. Mlecnih in žitnih proizvodov je v seznamu precej, laktaza in gluten ostajata – kot tudi danes – problem prizadetih. Ce-novno gledano so visok izdatek pomenile mesnine, kruh in delikatese, tudi sadje in zelenjava nista bila poceni, zaradi predvidene potrošne kolicine je bil visok izdatek za mleko, kavo in druge pijace. Povprecna januarska neto placa, ki jo navaja Delo, je znašala 68.198 tolarjev ali 418,90 fiktivnih evrov. Za povprecno placo je mogel slovenski potrošnik januarja 1995 nabaviti dve košarici živil za prehrano triclanske družine – ali povedano drugace: s hrano bi mogel en mesec oskrbovati šest oseb. Mesecni prehranski stroški na osebo so v prvih mesecih 1995 znašali 10.849,40 tolarja ali 66,64 fiktivnega evra, oziroma 361,65 tolarja ali 2,22 fiktivnega evra na dan. Bivanjskih stroškov ne poznamo – niti v pri­merjavi s stroški prehrane – in jih ne upoštevamo. Posodobljena košarica iz 1995, aktualni izdatki Sodobna košarica se izracunava na drugacen nacin. V njej je obracunana le po ena enota vsakega od petnajstih osnovnih prehranskih artiklov, ki so: kilogram ali liter pšenicne bele moke, belega kruha, testenin, mleka, tekocega jogurta, jabolk, krompir­ja, soncnicnega olja in belega sladkorja, 10 jajc, 300 gramov sira, 250 gramov masla ter pol kilograma govejih in svinjskih zrezkov ter pišcancjega fileja, tudi tokrat brez rib in veg(etarij)anskih alternativ. Cene enot teh živil se za izracun izdatkov potrošni­ške košarico seštejejo in primerjajo med veletrgovci. V Hoferju, Lidlu, Sparu, Eurospinu, Tušu in Merca­torju so se cene košarice v zacetku januarja 202318 gibale okvirno med 38,91 in 48,29 evri, povprecna cena košarice pa je bila 44,12 evra. Na ta nacin pa ostaja – za razliko od košarice iz 1995 – vprašanje mesecnih stroškov za konkretno prehrano družine ali posameznika neodgovorjeno. Poizkusimo sestaviti košarico po zgledu tiste iz 1995 ter vanjo vnesti sodobne cene vseh kolicin živil,19 ki jih za košarico navaja predstavljena ta­ 18 https://siol.net/novice/slovenija/taksne-so-cene-v-devetem--popisu-kosarice-osnovnih-zivil-596124. 19 Cene osnovnih petnajstih živil so privzete iz podatkov Ho-ferjeve košarice, ostale so povzete po podatkih s spleta. bela za triclansko družino. Tako bomo ugotovili aktualne mesecne prehranske stroške za triclansko družino. V nadaljnjem koraku bomo opravili pri­merjavo cen in primerjavo kupne moci potrošnika 1995 in 2022. Aktualne cene in izdatki sestavin košarice iz 1995 Hofer (Spar, Mercator) 2023 živilo20 kolicina cena (1 kg, 1 l) EUR izdatek EUR olje 3 l 2,39 7,17 sladkor 3 kg 1,39 4,17 sol 1 kg 0,29 0,29 kis 1 l 0,56 0,56 moka 3 kg 0,69 2,07 testenine 2 kg 1,39 2,78 riž 1,5 kg 0,78 1,17 kava 1 kg 5,85 5,85 marmelada 1 kg 4,46 4,46 pivo 10 l 2,38 23,80 mineralna voda 12 l 1,53 6,38 belo vino 3 l 2,29 6,87 sirup 2 l 1,79 3,58 maslo 0,5 kg 9,16 4,58 margarina 0,5 kg 1,98 0,99 mleko jogurt21 30 l 0,89 1,19 31,20 skuta 1 kg 4,09 4,09 posebna salama22 2 kg 10,59 21,18 šunkarica 2 kg 6,50 13,00 kruh 30 kg 1,19 35,7 edamec 1 kg 2,33 2,33 govedina (zrezki) 4 kg 9,48 37,92 perutnina (file) 3 kg 7,79 23,37 svinjina (zrezki) 2 kg 4,84 9,68 krompir 15 kg 0,69 10,35 solata 10 kg?23 1,99 19,90 korenje 2 kg 0,99 1,98 fižol 1 kg 6,00 6,00 jajca 30 kosov 0,199 5,97 jabolka 15 kg?24 0,97 14,55 SKUPAJ 343,32 20 Osnovnih 15 živil, ki jih vkljucuje sodobna uradna košarica, je postavljenih krepko. 21 Jogurta Delova tabela iz 1995 ni vsebovala. V izracunu smo jogurtu oddelili in obracunali pol kolicine mleka. 22 Na spletu smo kot ustrezno našli salamo z zelenjavo. 23 Kolicina v tabeli ni zabeležena, tu jo navajamo arbitrarno. 24 Kolicina v tabeli ni zabeležena, tu jo navajamo arbitrarno. V mesecnih živilskih potrebah, sestavljenih po vzoru iz 1995, tudi v sodobni košarici pomenijo visok strošek mesnine, kruh in delikatese, mleko in jogurt, kava in druge pijace, sadje in zelenjava. Nekoliko presenetljivo je najvišji izdatek za govedi-no, sledi (zaradi kolicine) kruh ter mleko in jogurt, visoki so tudi predvideni stroški za pivo, pišcancje meso in salamo. Mesecni prehranski strošek tri-clanske družine bi danes za košarico, sestavljeno po vzoru tiste iz 1995, znašal 343,32 evra, na clana pa 114,44 evra na mesec oziroma 3,81 evra na dan. Glede kupne moci je po spletnih podatkih za sep­tember 2022 povprecna neto placa znašala 1.295,01 evra ali protivrednost vec kot treh in tri cetrt koša-rice, ki smo jo izracunali, kar je precej vec od dveh košaric za eno povprecno neto placo v letu 1995. Primerjava cen in izdatkov sestavin košarice 1995 v fiktivnih evrih in 2023 v evrih živilo kol. cena (1 kg, 1 l) [EUR 1995] cena (1 kg, 1 l) EUR 2023 izdatek [EUR] 1995 izdatek EUR 2023 olje 3 l [1,04] 2,39 [3,13] 7,17 sladkor 3 kg [0,77] 1,39 [2,30] 4,17 sol 1 kg [0,40] 0,29 [0,40] 0,29 kis 1 l [0,67] 0,56 [0,67] 0,56 moka 3 kg [0,46] 0,69 [1,37] 2,07 testenine 2 kg [0,87] 1,39 [1,73] 2,78 riž 1,5 kg [0,98] 0,78 [1,47] 1,17 kava 1 kg [9,91] 5,85 [9,91] 5,85 marmelada 1 kg [1,98] 4,46 [1,98] 4,46 pivo 10 l [1,00] 2,38 [10,04] 23,80 mineralna voda 12 l [0,31] 0,53 [3,77] 6,38 belo vino 3 l [1,17] 2,29 [3,52] 6,87 sirup 2 l [1,39] 1,79 [2,77] 3,58 maslo 0,5 kg [3,95] 9,16 [1,98] 4,58 margarina 0,5 kg [1,76] 1,98 [0,88] 0,99 mleko (+ jogurt) 30 l [0,42] 0,89 1,19 [12,53]25 31,2026 skuta 1 kg [2,36] 4,09 [2,36] 4,09 posebna salama 2 kg [4,15] 10,5927 [8,30] 21,18 šunkarica 2 kg [6,54] 6,50 [13,08] 13,00 kruh 30 kg [0,90] 1,19 [26,90] 35,70 sir, edamec28 1 kg [5,16] 2,33 [5,16] 2,33 25 Ker tabela za 1995 ne vsebuje jogurta, je za 1995 obracunan le izdatek za mleko. 26 Izracunan je izdatek za 15 l mleka in 15 l jogurta. 27 Kot ustrezna je obracunana salama z zelenjavo. 28 Tabela iz 1995 omenja sir, sodobna košarica pa vrsto edamec. govedina29 4 kg [6,24] 9,48 [24,95] 37,92 perutnina30 3 kg [3,55] 7,79 [10,65] 23,37 svinjina31 2 kg [4,53] 4,84 [9,07] 9,68 krompir 15 kg [0,64] 0,69 [9,67] 10,35 solata 10 kg?32 [0,92? ] 1,99 [9,21] 19,90 korenje 2 kg [1,23] 0,99 [2,46] 1,98 fižol 1 kg [2,15] 6,00 [2,15] 6,00 jajca 30 kosov [0,12] 0,199 [3,69] 5,97 sadje, jabolka33 15 kg?34 [0,92? ] 0,97 [13,82] 14,55 [199,93] 343,32 Primerjava cen in posledicno košaric kaže, da je sodobna cena za vecino živil višja, kot je bila 1995. Izjeme, ko je bilo živilo 1995 dražje, so: sol, kis, riž, korenje, malenkost šunkarica, zlasti pa kava in »sir«, ki je bil 1995 vec kot dvakrat dražji kot da­nes edamec. Košarica je 1995 znašala le 58% vsote sodobne »posodobljene«, a kar polovico tedanje povprecne mesecne neto place, »posodobljena« pa znaša »le« dobro cetrtino povprecne neto place iz septembra 2022. 29 Košarica iz 1995 omenja govedino od križa, sodobna koša­ rica pa zrezke. 30 Košarica iz 1995 omenja kose perutnine, sodobna košarica pa pišcancji file. 31 Košarica iz 1995 omenja kotlete, sodobna košarica pa zrezke. 32 Kolicina v tabeli ni zabeležena, tu jo navajamo arbitrarno. 33 Košarica iz 1995 omenja sadje na splošno, sodobna košarica pa jabolka. 34 Kolicina v tabeli ni zabeležena, tu jo navajamo arbitrarno. Statisticno (pavšalno) gledano je za potrošnikov standard kljucna njegova kupna moc: koliko koša­ric lahko kupi, ce prejema povprecno placo. Od leta 1991 do 2020 se je po uradnih izracunih kupna moc potrošnika v Sloveniji glede na nekatera osnovna živila enormno povecala, kar pomeni, da je rast plac mocno prehitevala rast cen.35 Podatek, ki ga navaja Statisticni urad RS za povprecno neto placo v 1995 pa se mocno razlikuje od povprecne januarske neto place, ki jo 23. marca tega leta navaja Delo. Znašala naj bi samo 297,44 (!) evra (71 % zneska, navedene­ga v Delu in na zgoraj opisani nacin prevedenega v fiktivni evro) in bi se šele 1998 z 416,95 evra pri­bližala tisti, ki smo jo izracunali za januar 1995.36 Navedba, ki jo navaja objava Statisticnega urada, pa je pridobljena neustrezno: Preracuni podatkov v evre za posamezna leta obdobja 1991–2006 so opravljeni po menjalnem razmerju 1 EUR = 239,64 SIT, ki je veljalo ob prehodu s tolarske na evrsko valuto 2007, in zanemarja inflacijo tolarja v tem razdobju. Za leto 2020 pa Statisticni urad navaja povprecno neto placo v Sloveniji v višini 1.208,65 evra. Ce upoštevamo nižji (neustrezni) podatek Statisticnega urada, bi se naj placa od 1995 do 2020 povišala za štirikrat, ob podatku, ki smo ga realno obracunali po navedbi v Delu, pa za malo manj kot trikrat. Primerjava kupne moci potrošnika januarja 1995 in 2022 glede na izracun kaže, da je januarja 1995 potrošnik s povprecno placo mogel nabaviti dve, 2022 pa tri in tri cetrt mesecne prehranske košarice za triclansko družino. Drugacna, ceprav glede na povprecno neto placo januarja 1995 še vedno ugodna, pa je slika kupne moci sodobne povprecne neto pokojnine. Za 1995 tega podatka nimamo, na spletu pa je objavljen za junij 2022: tedaj je povprecna neto pokojnina znašala 777,61 evra,37 kar je enakovredno dvema in cetrt »poso­ 35 https://www.stat.si/statweb/File/DocSysFile/11463/Sloveni­ ja-30-let.pdf, str. 11, 13: kupna moc in povprecne neto place 1991–2020. 36 Ista objava za 1993 omenja povprecno neto placo 195,40 evra. Lorencic, Prelom s starim, 473, pa za to leto po Banki Slovenije navaja precej višjo povprecno placo: 46.826 tolar­ jev ali 414 dolarjev. 37 https://data.si/blog/povprecna-pokojnina/. dobljene« mesecne košarice za triclansko družino. Kupna moc povprecne neto pokojnine junija lani je bila za cetrt košarice višja od kupne moci pov­precne neto place januarja 1995. Kupne moci glede na prehransko košarico pa ne moremo preprosto enaciti s standardom, saj so pri njem pomembni tudi bivanjski stroški »za položnice«: stanarine, najemnine, voda, elektrika, plin, stroški ogrevanja, odvoza smeti, radijskih/te­levizijskih prispevkov, prevoza, državnih in komu­nalnih pristojbin itd. Tovrstni konkretni podatki in primerjava za mesec dni ene družine/osebe še vabijo k raziskavi. Vsekakor pa je bila pridobitev stanovanjske pravice po »Jazbinškovem« stanovanj­skem zakonu (1991) na kratek rok dostopnejša, kot je danes. Kaloricni izplen Vprašajmo se še, koliko kalorij dnevno je pred­videla mesecna košarica triclanske družine 1995. Energijske vrednosti živil moramo v ta namen pomnožiti z mesecnimi kolicinami in jih sešteti, zmnožek pa deliti s trideset, da dobimo dnevno kolicino konsumiranih kalorij za tri osebe, doblje-no število pa delimo še s tri, da ugotovimo dnevno število kalorij na osebo. Tabela kalorij živil v košarici živilo kcal/100 g kolicina kcal/kolicina olje 884,1 3 l 26.523 sladkor 386,7 3 kg 11.601 sol - 1 kg - kis 18,2 1 l 182 moka 364 3 kg 10.920 testenine 131 2 kg 2.620 riž 130 1,5 kg 1.950 kava 0,5 1 kg 5 marmelada 245,9 1 kg 2.459 pivo 43,3 10 l 4.330 mineralna voda - 12 l - belo vino 81,7 3 l 2.451 sirup 38 2 l 760 maslo 716,8 0,5 kg 3.584 margarina 716,8 0,5 kg 3.584 mleko (+ jogurt) 61 30 l 18.300 skuta 95 1 kg 950 posebna salama 158 2 kg 3.160 živilo kcal/100 g kolicina kcal/kolicina šunkarica 144 2 kg 2.880 kruh 264,6 30 kg 79.380 sir, edamec 345 1 kg 3.450 govedina 250,5 4 kg 10.020 perutnina 272 3 kg 8.160 svinjina 242,1 2 kg 4.842 krompir 77 15 kg 11.550 solata 14,8 10 kg? 1.480 korenje 41,3 2 kg 826 fižol 124 1 kg 1.240 jajca, 1 kos 196 30 kosov 5.880 sadje, jabolka 52,1 15 kg? 7.815 SKUPAJ 230.902 Ni omenjeno, kdo sestavlja triclansko družino poleg oceta in matere, predvidimo, da otrok med 15. in 18. letom, ki zaužije približno enako kolicino hrane kot odrasla oseba. Košarica iz 1995 je pred­videla porabo 2.566 kcal dnevno na osebo, kar je vec kot zadovoljiva norma na starša in adolescenta. Sestav košarice in ta izracun nagovarjata k nadaljnji razpravi izvedence drugih ved o zdravem življenju in dieti. Sklep Predstavljena analiza kaže, da že bližnja pre­teklost predstavlja izziv za raziskavo zgodovine vsakdanjega življenja. Ce smo tokrat vzeli pod drobnogled razlicnost življenjskega standarda pred slabimi tremi desetletji in danes, pa se obeta, da se bo casovni interval sprememb, ki bodo izzivale tovrstne raziskave, kmalu skrajšal: Inflacija v letu 2022 je bila 10,3 %. Spremembe v cenah živil so v teku, ob parcialnih dvigih plac v raznih sektorjih je v pripravi nov placni sistem. Tudi košarica se bo spremenila, odprla se bo možnost novih primerjav, tu predstavljeni podatki pa bodo v tovrstnih razi­skavah le vmesna stopnja. Viri in literatura Arhivski viri Zgodovinski arhiv Ljubljana (SI_ZAL_LJU) SI_ZAL_LJU/0488 Mesto Ljubljana, rokopisne knjige, Cod. XIII, knjiga 68, Knjiga izdatkov 1651. Casopisni viri Delo 37, 1995, št. 68. Literatura Herkov, Zlatko: Mjere Hrvatskog Primorja s osobitim osvrtom na solne mjere i solnu trgovinu. Rijeka: Historijski arhiv u Rijeci i Pazinu, 1971 (Posebna izdanja 4). Jurak, Urša: Delova košarica življenjskih stroškov. 18 odstotkov vec kot lani, Delo 37, 1995, št. 68, str. 4. Lorencic, Aleksander: Prelom s starim, zacetek novega. Slovensko gospodarstvo v casu prehoda iz socializma v kapitalizem, Zgodovinski casopis 65, 2011, št. 3–4, str. 458–479. Machiavelli, Nicolň: Il Principe. Florence, 1532. Mihelic, Darja: »O stvareh, zaradi katerih ljudi, zlasti vladarje, hvalimo ali grajamo«. O tradiciji zapravljivosti ljubljanske mestne vlade, Zgodovina za vse –vse za zgodovino, 2, 1995, št. 1, str. 68–75. Svetina, Anton: Odlomki iz pravne zgodovine mesta Ljubljane od XVI. do XVIII. stoletja, Kronika 12, 1964, št. 3, str. 205–208. Vilfan, Sergij: Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero (XVI.–XIX. stoletje), Zgodovinski casopis 8, 1954, str. 27–86. Vilfan, Sergij: Temelji in razvoj denarnih sistemov v slovenskih deželah do 17. stoletja, Zgodovinski casopis 40, 1986, št. 4, str. 397–412. Vilfan, Sergij, Otorepec, Božo in Valencic, Vlado: Ljubljanski trgovski knjigi iz prve polovice 16. stoletja. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 1986 (Viri za zgodovino Slovencev 8). Vlajinac, Milan: Recnik naših starih mera u toku vekova 1, Beograd: SANU, 1961 (Posebna izdanja 349/49), 2, Beograd: SANU, 1964 (Posebna izdanja 372/47), 3, Beograd: SANU, 1968 (Posebna izdanja 418/63), 4, Beograd: SANU, 1974 (Posebna izdanja 472/74). Spletne strani https://data.si/blog/povprecna-pokojnina/. https://fran.si/iskanje? View=1&Query=ko%C5%A1arica. https://siol.net/novice/slovenija/taksne-so­cene-v-devetem-popisu-kosarice-osnovnih­zivil-596124. https://www.stat.si/statweb/File/ DocSysFile/11463/Slovenija-30-let.pdf. https://www.stat.si/statweb/News/Index/7496. Zusammenfassung DIE SLOWENISCHEN ERNÄHRUNG UND STANDARD IM LICHTE DER STATISTISCHEN LEBENSMITTELWARENKÖRBE Die Überlegungen bauen auf dem Beitrag »Von den Dingen, um deretwillen man Menschen, insbe­sondere Herrscher, lobt oder tadelt.« Zur Geschichte der Verschwendungssucht der Laibacher Stadtver­waltung aus dem zweiten Jahrgang der Zeitschrift Zgodovina za vse auf und aktualisieren ihn. Die Veröffentlichung aus 1995 behandelte Ljubljana und die einstigen Laibacher, genauer gesagt ihre »Stadt­väter« im 17. Jahrhundert, insbesondere deren Ver­schwendungssucht. Die Untersuchung wertete die Ausgaben des Bürgermeisters für gelegentliche Fest-essen aus. Diese Ausgaben wurden durch Angaben des Preises (in Tolar) des statistischen Warenkorbes der monatlichen Lebensmittelkosten einer dreiköp­figen Familie bewertet, wie sie im März 1995 in der Zeitung Delo publiziert wurden. Der vorliegende Beitrag analysiert im Detail den Inhalt des Waren­korbes aus 1995 und berechnet dessen Anteil am damaligen monatlichen Netto-Durchschnittslohn. Die Tolar-Beträge aus 1995 werden auf Basis des damaligen Wechselkurses mit der deutschen Mark umgerechnet, die bei der Umstellung 1998 einen halben Euro wert war. Nach Vorbild des Waren­korbes aus 1995 wird ein heutiger Warenkorb mit aktuellen Preisen aller Lebensmittelmengen zusam­mengestellt. Der aktuelle Preis ist für die Mehrheit der Lebensmittel höher als 1995. Der Warenkorb 1995 betrug nur 58% der Summe des »aktualisier-ten« Warenkorbes. Ein Vergleich der Kaufkraft des Konsumenten im Jahr 1995 und 2022 zeigt, dass der Konsument für ein Durchschnittsgehalt im Jänner 1995 zwei und im September 2022 drei und drei Viertel eines Lebensmittelwarenkorbes für die einmonatige Ernährung einer dreiköpfigen Familie kaufen konnte. Die Kaufkraft des Konsumenten ist also seit 1995 stark gestiegen, was bedeutet, dass die Gehaltssteigerungen die Preissteigerungen deut­lich überholt haben. Die Kaufkraft einer heutigen durchschnittlichen Nettopension war im Juni 2022 gleichwertig mit zwei ganzen und einem Viertel des monatlichen Warenkorbes einer dreiköpfigen Fa-milie. Sie war also um ein Viertel des Warenkorbes höher als die Kaufkraft eines durchschnittlichen Nettogehalts im Jänner 1995. Der monatliche Wa­renkorb einer dreiköpfigen Familie sah den Ver­brauch von 2.566 kcal pro Tag und Person vor. Weil wir uns in einer Zeit befinden, in der die Inflation wieder ihren Kopf hebt und ein neues Zahlungs-system in Vorbereitung ist, wird sich in Bälde die Möglichkeit von neuen Vergleichen der Lebensmit­telpreise und des täglichen Standards bieten. Schlagwörter: statistischer Lebensmittelwaren­korb, Lebensmittelpreise, Kaufkraft, Standard, Ener­giewert des Lebensmittelwarenkorbs, Jahr 1995 VSE ZA ZGODOVINO Prispevki v reviji so v slovenskem jeziku. V uredništvo sprejemamo lektorirane oziroma jezikovno neoporecne prispevke. Razprave (rubrika Zgodbe, ki jih piše življenje) v obsegu okrog ene avtorske pole, naj vsebuje: . naslov (ali naslov kot kratek udaren citat, ki mu obvezno sledi še podnaslov) . besedilo v obsegu okrog ene avtorske pole (do ene in pol), napisano v MS Word, tekst Times New Roman, velikost 12 . avtorski izvlecek (sinopsis) do 10 vrstic, priimek in ime av-torja, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, njen naslov, naslov elektronske pošte (sicer privaten naslov in e-pošto). K avtorskemu izvlecku avtor navede okvirno 3 kljucne besede . povzetek v obsegu do 30 vrstic . vsaj 3 do 6 slikovnih prilog. Locljivost posnetka vsaj 300 ppi (širina: 1 kolona = 915 pixels, 2 koloni = 1890 pixels). Priloge oddajte loceno. Med besedilo clanka, kjer naj pri­bližno stoji konkretna priloga, vpišite legendo, ki vsebuje podnaslov in navedbo vira (avtorstvo, kdo hrani). Za do-voljenja objave za potrebe clanka poskrbijo avtorji sami. . opombe (v formi sprotna opomba (pod crto), na dnu vsake strani, »footnote«), velikost 10. Opombe naj bodo v okraj­šani obliki in vsebujejo zgolj napotilo na seznam virov in literature na koncu Opombe naj bodo pisane enotno. Pri arhivskih virih uporabljamo standardne kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja in smiselno skrajšani naslov in številke strani. (npr.: Gestrin, Slovenske dežele, 12). . poglavje Viri in literatura na koncu, v katerem so sistema-ticno navedeni vsi uporabljeni viri in literatura. Loceno se navajajo arhivski viri, literatura, po potrebi tudi casopisje in ustni viri. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu in sicer v celoti, ne skrajšano. Arhivski viri arhiv, signatura in ime fonda ali zbirke, tehnicno enoto (arhivsko škatlo), številko ali naslov dokumenta. Primer: Arhiv Republike Slovenije, AS 231, Ministr­stvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 1945­1951 (po potrebi še številke škatel). V opombi za­dostuje, ce navedemo: AS 231, a.š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Primer: Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/0024, Me-stna obcina Celje, številka arhivske škatle, ime ali številka dokumenta (leto). Literatura – monografije Priimek, ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v ležecem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura – clanki navedemo: priimek in ime avtorja, naslov clanka. Naslov periodike ali zbornika (v ležecem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1-2, str. 20-41. Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848-1991. Slovenija 1848-1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljub­ljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15-20. Zapisi . Besedila v rubriki Zapisi so navadno krajša, zanje pa veljajo enaki pogoji oddaje kot za razprave, ni pa potrebno oddati povzetka in avtorskega izvlecka (sinopsisa). Ocene (rubrika Iz knjižne police) naj vsebuje: . Privlacen, kratek naslov . Naslov ocenjenega dela, citiran kot primeri zgoraj . Besedilo naj obsega okvirno 2-3 strani . Priloži se loceno še skenirana naslovnica ocenjenega dela (300 ppi) Za prevode povzetkov in izvleckov v tuje jezike (v nemšcino in anglešcino) poskrbi uredništvo revije. Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo avtorji clankov. Prispevki so strokovno recenzirani. Recenzentski postopek je anonimen. Prispevke naj avtorji pošljejo na naslov uredništva revije: Zgodovinsko društvo Celje (s pripisom za revijo Zgodovina za vse), Prešernova 17, SI-3000 Celje ali po elektronski pošti na naslov: batagelj@gmail.com. Za lažji kontakt pripišite še telefonsko številko, za vse ostale informacije pa smo vam na voljo na zgornjih naslovih. Uredništvo Narocilnica DA, narocam(o): izvod(ov) [Zgodovini.ce 16]: vec avtorjev SEIDLOV ZBORNIK (16 €) izvod(ov) [Zgodovini.ce 15]: Janez Cvirn DUNAJSKI DRŽAVNI ZBOR IN SLOVENCI (1848–1918) (19 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 14]: Rolanda Fugger Germadnik GROFJE CELJSKI MED ZGODOVINO IN MITOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 13]: Marija Pocivavšek EN GROS & EN DETAIL (19 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 12]: vec avtorjev OROŽNOV ZBORNIK (12 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 11]: Andrej Pancur JUDOVSKA SKUPNOST V SLOVENIJI NA PREDVECER HOLOKAVSTA (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 10]: Tatjana Rozman POJOCI KASTRATI – (ZLO)RABLJENO TELO NA ODRU (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 9]: Andrej Studen PIJANE ZVERINE (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 8]: Janez Polajnar »PFUJ! TO JE GERDO!« (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 7]: Filip Cucek USPEHI SPODNJEŠTAJERSKIH SLOVENCEV V TAAFFEJEVI DOBI (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 6]: Tone Kregar MED TATRAMI IN TRIGLAVOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 5]: Marija Mojca Peternel CILLIER WOCHENBLATT (ZEITUNG) (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 4]: vec avtorjev ŠTEFAN KOCEVAR – RODOLJUB SLOVENSKI (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 3]: Branko Goropevšek ŠTAJERSKI SLOVENCI, KAJ HOCEMO! (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 2]: Aleksander Žižek NAŠIM ZVESTIM, LJUBIM CELJSKIM MEŠCANOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 1]: Andrej Pancur V PRICAKOVANJU STABILNEGA DENARNEGA SISTEMA (16 EUR) Stroški pošiljanja niso všteti. Podatki o narocniku: FIZICNA – PRAVNA OSEBA (ustrezno oznacite) Ime in priimek / Naziv podjetja: Ulica, hišna številka: Poštna številka, kraj: Davcna številka: Davcni zavezanec: DA NE (ustrezno oznacite) Nacin placila (ustrezno oznacite): po predracunu (za pravne osebe) po povzetju (za fizicne osebe) Narocilnica obvezuje Zgodovinsko društvo Celje in narocnika. Zgodovinsko društvo Celje ni zavezanec za DDV (1. odstavek 94. clena ZDDV-1). Datum: Podpis (žig): Narocilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje tel.: 03/42 86 412; faks: 03/42 86 411; info@zdc.si http://zdc.si/zgodovini-ce/ www.zdc.si Narocilnica Želim postati narocnik revije ZGODOVINA ZA VSE in z letnikom narocam izvod(ov). Letna narocnina (dve številki) je 19 EUR, za dijake in študente 13 EUR. Poleg prihodnjih želim prejeti še naslednje izvode starejših letnikov po ceni 3 EUR (Vpišite želen letnik, številko in število izvodov): Letnik / številka Izvod(ov) Letnik / številka Izvod(ov) Stroški pošiljanja za stare številke niso všteti. Uveljavljam študentski popust pri narocnini. (Ne velja za stare številke!) Podatki o narocniku: FIZICNA – PRAVNA OSEBA (ustrezno oznacite) Ime in priimek / Naziv podjetja: Ulica, hišna številka: Poštna številka, kraj: E-naslov: Davcna številka (za pravne osebe): Davcni zavezanec: DA Nacin placila (ustrezno oznacite): po predracunu (za pravne osebe) po povzetju (za fizicne osebe) Narocilnica obvezuje Zgodovinsko društvo Celje in narocnika. Zgodovinsko društvo Celje ni zavezanec za DDV (1. odstavek 94. clena ZDDV-1). Datum: Podpis (žig): NE Narocilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje tel.: 03/42 86 412; faks: 03/42 86 411; info@zdc.si http://zdc.si/zgodovina-za-vse/ ZGODOVINA ZA VSE Izdalo in založilo: Zgodovinsko društvo Celje© Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje, tel. 03 42 86 412, www.zdc.si Uredniški odbor: Tina Bahovec, Borut Batagelj, Bojan Cvelfar, Dragica Cec, Jure Gašparic, Tone Kregar, Jurij Perovšek, Marija Pocivavšek, Ludwig Steindorff, Hrvoje Petric, Rok Stergar,Simon Zupan, Aleksander Žižek Urednik: Borut Batagelj Racunalniška priprava stavka: Andrej Mohoric Prevod izvleckov v anglešcino: Simon Zupan Prevod povzetkov v nemšcino: Tina Bahovec Univerzalna decimalna klasifikacija prispevkov: Osrednja knjižnica Celje, Domoznanski oddelek Tisk: Grafika Gracer Za znanstveno vsebino clankov odgovarjajo avtorji. Revija izhaja v dveh številkah letno Naklada: 300 izvodov Financna podpora za natis revije: ARIS - Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS Mestna obcina Celje ISSN 1318-2498 (Tiskana izdaja) ISSN 2630-4325 (Spletna izdaja) Revija je uvršcena v podatkovne baze Scopus, EBSCOhost in ProQuest. The journal is listed in the databases Scopus, EBSCOhost and ProQuest. Povzetki razprav so objavljeni in indeksirani v publikacijah Historical Abstracts in America: History and Life. Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in Historical Abstracts and America: History and Life. Letna narocnina: za posameznike in ustanove 19 €, za študente 13 €. Cena številke v prosti prodaji je 11 €. Narocila: info@zdc.si