List 33.
l*jfotrtega duha in prežalostnega srca naznanjamo danes slovenskemu svetu britko poročilo, da dr. L. Toman-a — ni več!
Česar smo se ves čas hude bolezni njegove bali, a vendar nikoli prav verjeti hoteli, zgodilo se je v Radaun-u poleg Dunaja 15. dan t. m., zjutraj ob poli dveh — umrl Ti je, narod slovenski! iskreni branitelj Tvoj, ljubljenec Tvoj Lovro Toman. Previdnosti Božji je dopadlo, poklicati ga že v 43. letu starosti njegove v boljši svet, kjer je konec vsemu boju za svetne in večne pravice, kjer kraljuje večni mir.
Kolika je zguba narodu našemu, da nimamo T o man a več, to čuti vsak, kdor je opazoval mnogoletno delovanje njegovo na javnem polji, v deželnem in državnem zboru, in vseh druzih krogih narodnih.
In še na smrtni postelji v tuji deželi ni ne za trenutek iz spomina pustil domovine svoje. Pred nami leži pismo, lastnoročno od njega 9. dne tega meseca podpisano, tedaj 6 dni pred smrtjo, s kterim „Matici slovenski" ploše, ki jih je za krasne diplome „Matičine" pri umetniku Koku na svoje stroške narediti dal, izročuje v dar s sledečimi — zadnjimi svojimi — besedami, Matici naši: ^Živila Matica slovenska!" „Živila Slovenija"! — živila Slovenija!" — je bila tedaj njegova zadnja beseda.
V tem britkem čutji ni nam danes moč kaj več pisati o preveliki zgubi.
Naj bode tedaj samo to rečeno:
Da-si tudi si zapustil nas, v narodu Svojem večno živiš, ljubljeni Lovro! Nezvenljiva ostane slava Tvojim zaslugam, Tvojemu imenu!
Narod ves po Tebi žaluje!