Poštnina plačana v gotovini Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . . . Lir 3.000 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 Letna naročnina . . . . . » 6.000 PODUREDNIšTVO: Letna inozemstvo . . . . »> 8.000 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Leto XXVII. - Štev. 49 (1381)_ Gorica - četrtek, 11. decembra 1975 - Trst Posamezna številka Lir 150 KPI urni miMBhro »era M Med, Ljubljano in Trstom... Prišla je ura resnice, ko si mora vsakdo prevzeti svoje odgovornosti. Kot je pravilno zapisal Katoliški glas v prejšnji številki, so naše demokratične in krščansko usmerjene organizacije odločno podprle naravno in samo po sebi razumljivo zahtevo po samostojnem šolskem okraju. Prav tako so to bistveno zahtevo manjšine podprli razni šolski odbori, kulturne organizacije, tržaška in goriška sekcija sindikata slovenske šole, zavodski svet in združenja staršev. Od političnih strank je pričakovanje slovenske javnosti v celoti izpolnila Slovenska skupnost, ki je po svojih izvoljenih predstavnikih zahtevala čimprejšnje sklicanje občinskih in pokrajinskih svetov, da zavrnejo predlog dežele o razdelitvi slovenskih šol med razne okraje ter izglasujejo enotno zahtevo manjšine po samostojnem šolskem okraju. Njen deželni svetovalec dr. Stoka pa je na deželni odbor naslovil vprašanje, kaj namerava ukreniti, da se ta krivični predlog popravi v skladu s posebnimi značilnostmi deželnega ozemlja zaradi prisotnosti slovenskih šol na Tržaškem in Goriškem. Meseca marca je vložil celo zakonski predlog o ustanovitvi posebnega okraja za slovenske šole v deželi. Socialistična stranka se do danes ni javno izrazila o zahtevi Slovencev po samostojnem šolskem okraju (kar je razumljivo, saj je omenjeni predlog dežele podpisal socialistični odbornik Volpe!), čeprav njeni slovenski člani podpirajo samostojni okraj. KOMUNISTOM NI ZA NAŠE PRAVICE Popolnoma pa so razočarali slovenski komunisti, ki slepo sledijo partijski liniji. Zaman je bilo spodbujanje slovenskega dnevnika, sindikata in šolskih svetov. Centralni komite PCI v Trstu je menda zasedal dva dni in razpravljal o tem vprašanju. Končno je potrdil dosedanje stališče, po katerem partija nasprotuje samostojnemu okraju za slovenske šole; s tem je popolnoma razočarala svoje slovenske volivce. Da bi zakrili javnosti to svoje stališče, komunisti razglašajo v svojih komunikejih po Primorskem, da so za »globalno zaščito manjšine«. S tem želijo pomiriti svoje volivce med Slovenci. Toda kako naj jim verjamejo, da so za njihovo zaščito? Ko se jim nudi krasna priložnost podpreti konkreten ukrep v korist slovenske manjšine, se izmikajo odgovornostim ter zamujajo zgodovinsko priložnost, da nekaj konkretnega za Slovence zahtevajo! RESNIČNI IN LAŽNI PRIJATELJI Ob vsem tem prihaja očitno do izraza, da zahteve slovenske manjšine lahko dosledno in brezkompromisno brani samo njeno samostojno politično predstavništvo, v našem primeru naša narodnoobrambna politična organizacija Slovenska skupnost. Zavzemanje vsedržavnih strank pa je zgolj oportunistično, da lovijo slovenske glasove pri volitvah. Tega, kar se dogaja v zvezi s samostojnim šolskim okrajem, ne bo mogla prikriti več nobena demagogija. Izkazalo se je to, kar demokratični Slovenci stalno trdimo, da morajo v italijanskih strankah slovenski člani sprejemati odločitve večine, ki je seveda italijanska, tudi kadar so te odločitve proti interesom slovenske narodne skupnosti. Zalo morajo sedaj slovenski partijci disciplinirano molčati in ne nasprotovali liniji vodstva, ki je proti slovenskemu okraju! Prvič p:> več letih, odkar se javno propagira vključevanje v italijanske napredne stranke, je prišla sedaj na dan dolgo zadrževana diferenciacija med tistimi rojaki, ki v srcu resnično želijo napredek in razvoj slovenske manjšine, in tistimi, ki to trdijo samo v besedah. Najbolj se Je, kot rečeno, razkrinkala PCI In z njo njeni slovenski člani in izvoljeni zastopniki. Kje so ti sedaj, da bi zagnali vik in krik proti deželnemu odboru, KI), levemu centru itd.? Zaman je, da vabijo na razne razgovore o »skupni platformi« za reševanje problemov slovenske manjšine, ko jih je ena sama konkretna zahteva spravila popolnoma iz ravnovesja. S komunisti bo možno nadaljnje razgo-varjanje le, če se tudi dejansko zavzamejo za slovenske zahteve. Ali so v občinskih svetih ter posebno še v pokrajinskem in občinskem svetu v Trstu in Gorici pripravljeni glasovati za samostojen slovenski šolski okraj? Po 15. decembru bomo videli, ali je njihovo zavzemanje za »globalno zaščito« Slovencev iskreno in dosledno ali pa je le slepilni dim za njihove strankarske namene, ki nimajo nobene zveze z zahtevami slovenske manjšine v Italiji po svobodnem in avtonomnem narodnem življenju. V glavnem mesitu vzhodnoafriške države Kenija v Nairofoiju se je 10. decembra zaključilo peto zasedanje Ekumenskega sveta krščanskih .Cerkva. Katoliška Cerkev ni član tega sveta, ima pa v nijerni stal-noga opazovalca. Sv. oče Pavel VI. je udeležence pozdravil s posebno poslanico, ki so jo navzoči spretjeli z aplavzom, ni pa bila deležna posebnega odobravanja. Apostolski sedež stoji namreč pirej ko slej na sitališču, da je Kristusova resnica ena sama in da ni mogoče sprejeti stališča, da se o njej razpravlja z namenom, doseči glede nje neki kompromis. Značilno za Ekumenski svet je, da se zadnje čase izogiba vsemu, kar bi izzvalo nepovoljno reakcijo v Sovjetski zvezi. Zato je tembolj na tem zasedanju odjeknil poziv, ki sta ga poSIalla duhovnik Jaku-mto iiin laik Regielson, pripadnika ruske pravoslavne Cerkve. »Zakaj ne branite človečanskih pravic, ko se te teptajo v vzhodnih deželah?«, se užaloščena sprašujeta. Pri tem omenjata katoličane v Litvi, baptiste, ki jih sovjetski režim 'kot versko skupnost sploh ne priznava in razne »oporečnike« znotraj ruskega pravoslavja, ki se ne strinjajo z oportunističnimi stališči patriarha Pknena in nadškofa Niko-dema iz Leningrada. Jakumin in Riegelson jasno obtožujeta svet, da odkar je ruska pravoslavna Cerkev stopila vanj, ni bilo storjeno ničesar v obrambo ruskih kristjanov. Še več: njih položaj se slabša iz leta v leto. Vse krščanske Cerkve bi morale pod vzeti konkretne mere: moliti skupno, obvestiti svetovno javnost, sprožiti mednarodno protestno alkcijo, braniti pravico do izselitve (gre zlasti za Jude iz Sovjetske zveze, ki bi radi ermigrirali v Izrael), dovoliti uvoz svetopisemskih knjig. Na obtožbe omenjenih dveh ruskih kristjanov je odgovoril glasnik sveta Jorgen Podpis jugoslovansko-italijan-skega sporazuma o coni B je bil več kot zadosten razlog, da se znova utrdijo že nekoliko zrahljani stiki med Furlanijo-Julijsko krajino in sosednjo Slovenijo. V ta okvir je postaviti tridnevni obisk odposlanstva naše dežele v Ljubljani, ki se je začel v torek 9. decembra in se je končal sledeči četrtek. Odposlanstvo je vodil deželni predsednik Comelli, sestavljali so ga pa med drugimi še nekateri deželni odborniki, Ne-reo Stopper za industrijo, Sergio Coloni za finance, Cocianni za Hilfke iz Zah. Nemčije. Dejal je, da Eku-meinsiki svet ni kaka nadcerkev in da je treba zato odločitve sprejemati skupno, vključno rusko Cerkev. Dejal je tudi, da se je marsikaj že storilo v obrambo človečanskih pravic. Tako se je letos v januarju glavni tajnik Ekumenskega sveta Philip Potter uradno zavzel pri sovjetski Vladi za baptističnega pastorja Georgija Vimsa, ki je bil obsojen zaradi verskih motivov. Svet je tudi sprožil akcijo za obrambo človečanskih pravic. Hilke je tudi zagotovil, da bo poziv Jaikumina in Riegeilsana prišd na dnevni rod. Predstavniki ruske Cerkve o tem pozivu ne razpravljajo, ga pa tudi ne oporeikajo in ne zanikajo njegove pristnosti. Zanimiva in značilna je izjava, ki jo je podal zastopnik valdežanov v Italiji pastor Aldo Sbaffi: »Ni dopustno, da bi se za različne dežele jemali različni kriteriji. če je Ekumenski sv©t Cerkva že odločno obsodil kršenje človečanskih pravic v Južni Afriki in Čilu, je sedaj dolžan to storiti tudi v primeru Sovjetske zveze. Drugače bo izgubil svojo verodostojnost.« Na južnem Koroškem je pred kratikim prišlo v nočnih urah do obsežnih akcij, v katerih so neznanci odstranili številne enojezične namšlke napise in popisali javna poslopja z gasli proti načtrtovanemiu ugotavljanju slovenske skuipnositi in v prid Lzpoliniitve 7. člena avstrijske državne pogodbe, v katerem je Avstriji naložena obveza, da zagotovi vse pravice slovenski in hrvaSki jezikovni Skupnosti. Narodni svet koroških Slovencev je na svoji seji, katere so se udeležili zastop- prevoze, de Carli za načrtovanje in kot podpredsednik dežele. Odposlanstvo je povabila ljubljanska vlada, sprejel ga je njen predsednik Andrej Marinc z vladnimi člani in zastopniki slovenskega republiškega zbora. Odposlanstvo iz Trsta je obiskalo tudi slovenskega republiškega predsednika Sergeja Krajgherja in ljubljanskega župana Koviča. Ogledalo si je še industrijska podjetja v Kranju in Velenju. Med obiskom je Comelli sprejel tudi zastopnike italijanske narodne skupnosti v Sloveniji. SPORAZUM ŠE VEDNO NEJASEN Nedavni sporazum med Italijo in Jugoslavijo ostaja nejasen in pušča možnosti za širša ali za ožja tolmačenja členov, ki se nanašajo na zamejske narodne skupnosti, slovensko v Italiji, italijansko v Jugoslaviji, oziroma dopušča na vsaki strani njeno »dobro voljo« za ukrepanje v duhu sporazuma. Tako obstajajo v naši deželi še vedno nerešena slovenska vprašanja in v Slovenski Benečiji še ni dopuščena v šoli niti ura slovenskega pouka. Kot da bi tega naši Neprimerna resolucija Vodja 'tiskovnega urada pri Apostolskem sedežu Alessandrimi je dejal, da je reso-luoija o sionizmu, ki jo je nedavno odobrila generalna Skupščina Organizacije združenih narodov in v kateri je rečeno, da je sionizem neke vrste rasizem »nekonstruktivna«, češ da ne ustreza duhu pomiritve in popuščanja med narodi, kjer je treba spoštovati vse pravice in vse stvarnosti. podal posebno izsjavo, v kateri zavrača vsak poskus, da bi odgovornost za opravljene nočne alkarje naprtili slovenskim krogom. V zvezi z nameravanim ugotavljanjem pa izjavlja, da ga hoče preprečiti z vsemi zakonitimi sredstvi. Vso odgovornost za nastalo zaostritev na južnem Koroškem pripisuje NSKS avstrijski vladi in avstrijskim strankam, ki so zastopane v poslanski zbornici. * * * V avstrijski poslanski zbornici na Dunaju so se v zvezi s proračunsko razpravo razvneli govori tudi o slovenski koroški skupnosti. Pri tem je zanimivo, da je avstrijski zunanji minister Bielka-Karltreu izjavil, da »Jugoslavija doslej k nameravanemu ugotavljanju koroških Slovencev mi zavzela uradnega stališča« (beri: ni protestirala), kar da je očitno znamenje, da jemlje Jugoslavija talko ugotavljanje za avstrijsko notranjo zadevo. Odpravljen radijski prenos maše za Poljake Poljislki škofje so z obžalovanjem sprejeli novico, da je francoska vlada odpravila v radijskih oddajah za Poljake prenos nedeljske maše. V cerkvenih krogih so prepričana, da je bil ta ukrep storjen na željo poljske vlade v znamenju »popuščanja napetosti«. Številna protestna pisma so začela deževati v zvezi s to prepovedjo na francosko poslaništvo v Varšavi. Nove vatikanske znamke Vatikanska pošta je 27. novembra izdala dve posebni znamki v počastitev mednarodnega leta žene. Na znamkah sta upodobljena dva ženska obraza s sliik italijanskega slikarja Fra Angelica. deželni zastopniki, kot tudi merodajni v sosednji slovenski republiki ne vedeli! Pač pa je duh omenjenega sporazuma med državama-sosedama prav gotovo važna osnova za razvijanje prihodnjih stikov in sodelovanja ob meji, ki konec koncev naravnost zadeva tudi manjšinske narodne skupnosti na obeh straneh meje. In tudi narobe je res! Manjšinska vprašanja pogojujejo obmejno sožitje, ga ostrijo ali blažijo, najsi se tega mogoče v Beogradu in Rimu, navsezadnje pa tudi v Ljubljani ne zavedajo vedno v zadostni meri. SPREMENITI ZASTARELA POJMOVANJA Politika odprte meje in sodelovanja, še prej pa sožitja, je danes gotovo nujnost. To pa pomeni odpraviti zastarela pojmovanja in gledanja, prekositi čustva, ponos, užaljene veličine, zviška gledanje na »manjvredne in manj-kulturne« slovanske narodnosti, zapiranje pred spoznavanjem jezika in kulture sosedov, česar je bila knjižna proizvodnja še do nedavnega časa polna. Ljubljana, staro glavno mesto Kranjske, je danes slovenska prestolnica, najsi tudi pogosto svoje vloge ne vrši zadovoljivo. Danes je tako. Nekoč je bil Trst kot sredozemska prestolnica za vso srednjo Evropo do Dunaja, Prage in Budimpešte najpomembnejše središče. Trst ima tudi danes še vedno pomembno vlogo, ne samo kot trgovski kraj za jugoslovanske kupce, temveč tudi kot pomorsko in kulturno središče. Svoj položaj pa si bo uspel obdržati in ga razvijati samo z razumno politiko do srednjeevropskega in vzhodnega zaledja. Avstrijski gospodarski krogi na primer so bili pred letom razočarani nad premajhno tržaško pripravljenostjo pritegniti njih blagovni promet prek pristanišča v Trstu. Zdi se, da uspešno deželno pobudo res pogosto zavirajo pojmovanja, premajhna obveščenost, krajevna nasprotja... Na primer še vedno nerešeno vprašanje prometa iz tretjih držav za Italijo prek železniškega prehoda v Štan-drežu, da menda ne bi tekmoval s Fernetiči, s čemer je bistveno oslabljena železniška zveza prek Bohinja za avstrijski promet v tržaško pristanišče, prizadeta poslovna dejavnost v obeh Goricah. Glede poslovnih odnosov med Trstom in Slovenijo je potrebno spomniti tudi na vprašanje pristanišča Koper. Od Londonskem sporazumu je bila pred leti z jugoslovanske strani izražena tudi želja po posebni jugoslovanski coni v tržaškem pristanišču, kar pa so takrat pristojni tržaški krogi srdito zavrnili. Govorila so pač čustva. Od tedaj se gradi pristanišče v Kopru in tega Trst ne more več preprosto spregledovati. Škoda, da ni prišlo do zbliževanja in iskanja sodelovanja ob meji že proti letu šestdeset. Ustanovitev naše dežele bi našla potem že pripravljene temelje. Pripravljene namreč v tem, da bi pristojni krogi boljše spoznali in dojemali slovensko gospodarstvo in kulturo, da bi se tudi široka italijanska javnost pri nas seznanila z osnovnim znanjem slovenščine in bolje navezala stike, poslovne ali kulturne, s svojim najbližjim sosedom. niki iz vseh dvojezičnih koroških občin, Evharistična daritev, ki so jo opravili predstavniki vzhodnih Cerkva na zasedanju sveta krščanskih Cerkva v Nairobiju (Kenija v Vzhodni Afriki) Zasedanje Ekumenskega sveta Cerkva Odstranitev nemšltili narisov na Koroškem Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 % Kitni in nekrscanska rta (Ob desetletnici koncilske izjave o odno- Kronično pomanjkanje žita v Sovjetski zvezi sih katoliške Cerkve do nekrščanskih verstev). Pred desetimi leti 28. oktobra 1965 je papež Pavel VI. po odobritvi besedila koncilskih očetov objavil izjavo o odnosih katoliške Cerkve do nekrščanskih verstev. Ta izjava je izredno važna, ker pomeni prelomnico v zgodovini katoliške Cerkve glede na njeno zadržanje in odnose z nekristjani. IZJAVA II. VATIKANSKEGA KONCILA 1 »V naši dobi, v kateri se človek dan za dnem vedno tesneje združuje in se veča medsebojna odvisnost, Cerkev z večjo pozornostjo proučuje naravo svojih odnosov z nekrščanskimi verstvi. Razni narodi namreč predstavljajo eno samo skupnost, imajo en sam izvor, kajti Bog je dal živeti vsemu človeškemu rodu na vsem ob ličju zemlje; imajo tudi en sam skupen cilj: Boga.« Tak je uvod te izjave. Od najstarejših časov do danes obstaja v različnih narodih neki občutek tajne sile, ki je navzoča v razvoju stvari in dogodkov človeškega življenja. Tako v hinduizmu ljudje raziskujejo božjo skrivnost. V budizmu govorijo o nezadostnosti materialnega sveta. Enako se tudi druga verstva, ki so po svetu, na različne načine trudijo premagati nemir človeškega srca In mu nudijo v pomoč različne poti. Ko raziskuje skrivnost Cerkve, omenja zadnji koncil vez, s katero je ljudstvo nove zaveze duhovno povezano z Abrahamovim rodom. Toda načrt odrešenja zajema tudi tiste, ki priznavajo Stvarnika; med njimi v prvi vrsti muslimani. Bog ni daleč tudi od tistih, ki iščejo nepoznanega Boga v prividih in malikih; kajti vse, kar je v njih dobrega in resničnega, je za Cerkev kakor priprava za sprejem evangelija in je dano od Tistega, ki razsvetljuje vsakega človeka, da bi končno imeli polnost življenja. Katoliška Cerkev ne zavrača ničesar, kar je resničnega in svetega v teh verstvih. Z iskrenim spoštovanjem gleda na njihove načine delovanja in življenja, na njihove predpise in nauk, ki, čeprav se v številnih točkah razlikuje od tega, kar Cerkev sama uči, vendarle neredko izraža žarek tiste Resnice, ki razsvetljuje vse ljudi. Cerkev pa oznanja in mora oznanjati naslednje: Kristus je edina pot, resnica in življenje; v Njem je Bog spravil s seboj vse stvari. DALJNOSEŽNI POMEN TE IZJAVE Te uradne trditve II. vatikanskega zbora in slovesne papeževe izjave o nekrščanskih verstvih predstavljajo dogodek izrednega pomena v zgodovini Cerkve, če pomislimo na stališče, ki ga je zavzemala v preteklosti do drugih ver. To toliko bolj, ker so njeno stališče do nekrščanskih verstev često prevevali — očitno iz socialnih, kulturnih, psiholoških, dogmatičnih in drugih razlogov — obsodbe, predsodki, nepoznanje dejanskega stanja, nerazumevanje, poenostavljanje in posploševanje. Ta izjava II. vatikanskega koncila pa gleda s spoštovanjem na današnje versko izkustvo tudi v drugih verah in se prvič v zgodovini na slovesen način odpoveduje monopolitičnim težnjam Cerkve glede na versko prvino. S tem koncil priznava, da je vprašanje verstev v našem času (latinsko: nostra aetate) dobilo popolnoma novo obliko nujnosti za katoliško Cerkev. Hkrati nam daje videti, kako se je cerkveno stališče do drugih verstev silno spremenilo. Ta izjava predstavlja za Cerkev korak naprej v srečanju z drugimi verstvi. V svoji obliki je ta izjava vse do danes brez dvoma edinstvena; posledica je poglobljenih zgodovinsko-odrešilnih za znanj teologije, ki jemlje zares vesoljno odrešilno akcijo Boga v zgodovini človeštva. Iz tega lahko zaključimo, da bolj pozorna proučitev narave odnosov Kristusove Cerkve do nekrščanskih verstev in ugotavljanje njene dolžnosti za pospeševanje edinosti in dejavne ljubezni med ljudmi in narodi — kot pravi izjava — ne prinaša nobenega načelnega protislovja in nobene bistvene novosti. Novost je samo praktičnega in pastoralnega reda, čeprav je zelo velika in vzbuja na videz začudenje, če ne naravnost celo zaprepaščenja. Nadaljnja teološka obrazložitev izjave je v trditvi, da predstavljajo različni narodi, v katere se deli človeški rod, eno samo skupnost po svojem izvoru in po svojem cilju, po skupnem in enakem zveličanju in edinosti v slavi, ki ju naklanja Bog. Iz tega izhaja naloga Cerkve, da znova prouči naravo svojih odnosov z nekrščanskimi verstvi na temelju vsega, kar imajo skupnega in kar jih sili živeti sku- paj isto skupno usodo. To nalogo mora Cerkev izvajati predvsem na verskem področju. Res pa je, da danes niso samo duše, ki zahtevajo od vere odrešenje, ampak tudi telesa, človeška oseba v celoti, skupnost narodov, svet, ki postaja enota, zgodovinska stvarnost, ki postavlja temeljno odločitev: ali odrešenje v veri ali odrešenje v brezverstvu. NARAVA ODNOSOV CERKVE DO NEKRŠČANSKIH VERSTEV Poglejmo najprej, kakšen je današnji položaj v krščanskem in nekrščanskem svetu! še nikoli tako kot danes ni imel človek kot duša in telo, to je kot oseba ali kot družbena celica ali svet v celoti svojih posameznikov ali skupnost narodov, kot zedinjeni človeški rod, tako enake potrebe po odrešenju, po popolnem materialnem in duhovnem odrešenju. Zato se mora tudi narava odnosov Cerkve do nekristjanov izražati predvsem v duhu edinosti in dejavne ljubezni; Cerkev mora prevevati evangeljska skrb ne ugasniti drobne lučke vere in usmerjati nekristjane k popolnosti krščanske vere in njenega zveličavnega poslanstva ob izkoriščanju njihove začasne in delne odre-šitvene funkcije. Dolžnost Cerkve je pospeševati edinost in dobrodelnost ter nuditi svetu na bolj uspešen in primeren način Kristusovo odrešenje. V tem je njena velika odgovornost tudi v nekrščanskem svetu. SADOVI IZJAVE še med koncilom, pred objavo izjave »Nostra aetate« je papež Pavel VI. ustanovil posebno vatikansko tajništvo, ki naj bi v dejanju izvajalo navodila te izjave. Prvih deset let delovanja tega tajništva je bilo posvečenih organizaciji, prikazu katoliške Cerkve in njene želje po iskrenem sodelovanju z nekrščanskimi verstvi ter iskanju stičnih točk. V ta namen je bila imenovana vrsta njenih članov, svetovalcev in dopisnikov, ki žive na vseh delih sveta. Za Jugoslavijo je bil imenovan od jugoslovanske škofovske konference msgr. Tomislav Ja- osebnostmi in mnogo skupnih sestankov. Pričelo je s setvijo; kot vedno je tudi tu večkrat seme padlo na kamnita tla. Potreben je čas in potrpljenje. Pavel VI. je ob desetletnici tajništva poudaril prav to stran vprašanja: Nasprotna stališča se izravnavajo počasi, nepoznanje, sovražnost in nezaupanje ne izginejo v hipu, do iskrenosti pride po dolgem skupnem odkritem delu; potrebno je potrpljenje in dolga doba. »Zato vztrajajte, mi vas ne bomo nikoli vpraševali po uspehih — je dejal papež. Zavedajte se, da smo katoličani kakor na griču; pod nami je morje rok, ki se dvigajo k nam. Darujmo jim srce in roko!« R. RUS, Rim Ne samo vsakoletna »Cecilij anka«, tudi revija otroških in mladinskih pevskih zborov, ki so jd nekateri že dali ime »Mini« ali »Mala« Ceciliijanka, postaja tradicija. Ob prazniku Brezmadežne, svojega ideala in vzornice, se naša mladim zbira v Katoliškem domu ter s pesmijo izraža svoj slovenski izvor, svojo zavzetost za slovensko besedo in svojo ljubezen do domovine. Revijo je pripravilo Združenje cenkve-rvih pevskih zborov na Goriškem. Nastopilo je osam zborov. Dvorana je bila nabito polna, -saj vsak otrok pripelje s seboj -Številne družinske člane. Priložnostne globoke besede je mladina v vzpodbudo in ostalim v razmišljanje povedala naša pesnica Ljubka Šorli. Posamezne skupine napovedovala in povezovala pa je Tanja Hmeljak iz Sovodenj. Brvi od zborov se je predstavil na odru zbor iz Sovodenj in presenetil s svojo Številnostjo. Zapel je pod vodstvom M. Špacapana tri pesmi. Prav taiko tri pesmi so zapeili otroci iz Doberdoba. Tudi ti so tvorili veliko skuipino. Pripravila jih je Magda Ferfolja. Tratijo pasem »Marko skače« so izvedli ob spremljali orf-ins>tru-meintov, kar je bilo za naše občinstvo prava novost. Nato so prišJi na oder števarjamslki pavčki. Piod vodstvom učiteljice Arnike Černič so zapeli dve pesmi. Ista je pripravila tudi zborček Krimin-Plešivo. Tudi ta Letošnji ameriškcHSOvjetslsi dogovor o prodaji žita je nedvomno najpomembnejša kapitalistično-komunistična gospodarska pogodba v drugi polovici tega leta. Nemoteno prehranjevanje sovjetskega ljudstva omogoča lahko isamo še ameriški kruh, o čemer obveščati domačo javnost pa se isovtjatSki tisk iSkrbno izogiiba. O zadnjih žitnih nakupih sovjetski tisk ni namreč ničesar poročal, prav itako kat leta 1972, ko je bila Moskva v ZDA, Kanadi, Argentini in Avstraliji prisiljena kupiti ikar 25 milijonov ton pšenice; leta 1973 pa dokupiti še 13,7 milijonov in lata 1974 še 1,8 milijonov. Sovjetska zveza je letošnjega junija spet nastopila kot največji kupec ameriškega žita in je nabavila v Ameriki 10,2 milijona ton. Pri tem je dala še vedeti, da bi ga lahlko kupila itudd več, ko je v Kanadi, Argentini in Avstraliji nabavila še nadaljnje štiri milijone. Sovjetija se tolkrat zdi že kar nenasitna. Na seznamu njenih »kupnih želja« se nahaja še nadaljnjih 10 milijonov ton. In edina dežela na svetu, ki lahko 'tem željam ugodi, je Severna Amerika. Človeik se seveda vpraša, zakaj Moskva ob vseh obsežnih in nepreglednih poljih, s katerimi razpolaga, ne more prehraniti svojega prebivalstva z doma pridelanim kruhom? Vzrokov je več: številna območja v Sovjetiji so podvržena vremenskim nepri-likam, ki jih kljuib 'temu, da komunisti verujejo, da bo znanost rešila vse probleme, ni mogoče predvidevati. Mehanizacija sovjetskega kmetijstva je nadalje še zelo pomanjkljiva in pa — tega si seveda ne bodo nikoli priznali — da je kolektivistični sistem v kmetijstvu zgrešen. V Sovjetski zvezi pridela namreč 70 milijonov v kmetijstvu zaposlenih ljudi manj kot pa 8 milijonov svobodnih in neodvisnih ameriških farmarjev. Sovjetske gospodarske naložbe v kmetijstvo znašajo 20 % vseh naložb, ameriške pa samo 4%. Sovjetska zveza ima le polovico števila traktorjev, kot jih imajo Združene države. In poleg vsega preprečuje še nenehna V zadnjih letih, odkar je to možno, so se že nekatere slovenske šole na Tržaškem poimenovale po naših zaslužnih možeh. Oktobra letos je boljumska osnovna šola dobila pozitiven odgovor iz Rima, da bo naša šola nosila ime po domačinu, prosvetnem delavcu, glasbeniku in zborovodju Franu Venturiniju. Fran Venturini se je rodil v Boljuncu 30. maja 1882, umrl pa je v Ljubljani 18. oktobra 1952. Bil je sin številne obrtniške družine. Nadarjenega fanta so starši poslali na učiteljišče v Koper. Učiteljsko službo je vršil najprej v Pradloki pri Črnem kalu, nato v Dolini, potem v Borštu in nazadnje v CiriUMatodovi šoli pri Sv. Jalkobu v Trstu. Ko so bile za časa je odpel dve pesmi dn bil deležen posebnega odobravanja zaradi svoje prisotnosti. Lep je bil pogled na zbor iz Podgore v tipičnih oblakcah. Vodili ga je učitelj Mladen Uršič din odpel tri pesmi. Po kratkem odmoru so bili prvi na vrsti otroci z Vrha. Bili so številčno najmanjša skupina, a po glasovih gotovo ne med slabotnimi. Odpeli so tri pesmi. Prav postavila se je mala Miranda s svojim solopet-jem in srebrnim glasom. Otroški zbor vodi organist Janez Pavletič. Morda najbolj številna je bila šitandre-šika skupina, ki jo že vrsto let pevsko oblikuje Elvira Ghiabai in se zboru pozna vsklajenost, iki je prišla 'do izraza v treh pesmih, ki jih je odpel. Zadnji so prišli na oder člani otroškega zbora »Kekec« iz Gorice, ki so ubrano zapeili tiri pasmi, katere je uglasbil dirigent Ivo Bolčina. Po zadnji pesmi so prišli na oder še vsi ostali pevčlki in zapeli skupno pesem. Bilo je nekaj veličastnega videti to morje glav in postav, ki so napolnile veliki oder. Ob pogledu na to mladež je začelo vsem odraslim hitreje utripati srce. Bili smo vasali in ganjeni obenem: oib tako številni 'udeležbi smo začutili, da bo naša slavonska skupnost tudi v bodoče uspešno kljubovala vsemu, kar 'bi ji grozilo uničiti narodno bit. - jk korupcija dosledno izvrševanje načrtov sovjetske vlade. Napori Bražnjeva — on sam je po poklicu kmetijski inženir — da z 20 milijardami rubljev v kmetijstvu -poviša pridelek, so propadli. Pomanjkanje kruha v Sovjetiji je zato že kronično. Še latinskoameriški turisti so v Moskvi začudeno gledali, kako 'ljudje po dve uri čaikajo na kruh, na klobaso pa še dalj. Kruha pojedo Rusi sedemkrat več kot zahodni Evropejci, zato pa temu 'primerno manj vrednejših jedi, predvsem mesa. Kljub povečani porabi mesa za 20 % so v Sovjetski zvezi še daleč od »golaž-komu-niizma«, kot si ga je zamišljal Hruščev. Zahodni izvedenci sodijo, da bo Sovjetska zveza morala leta 1985 uvoziti za celih 50 midljanov ton žita in drugih živil. In bati 'se je, da dežele Tretjega sveta v Latinški Ameriki, Afriki in Aziji ne bodo vzdržale, če bo Moskva vnaprej pokupila vse svetovne zaloge hrane. — ip ★ Vrnjena katoliška radio postaja Portugalski katoličani so imeli v Lizboni svojo radijsko postajo, ki je normalno delovala, dokler ni prišlo 25. aprila lani do spremembe režima. Kmalu potem, ko je prišla na oblast revolucionarna vojaška vlada, so1 levičarske skupine samovoljno zasedle to postajo in jo začele uporabljati za svojo propagando. Zaman so portugalski škofje pozivali vojaško vlado, naj vsiljemce izžene in radio postajo vrne zakonitim lastnikom, šele ko so levičarji začali prek te positaje napadali samo vlado, se je leita zganila, pa na prav svojski način. Namesito da bi nezakonite gospodarje postaje nagnala, je poslala Skupino padalcev, da so razstrelili oddajne naprave. Šele uipor nekaterih vojaških enot, podpihovan od skrajnih levičarskih siil, je nagnil vlado, da je zoper upornike odločno nastopila. V sklopu te akcije je prišlo tudi do vrnitve positaje zakonitim lastnikom, tj. portugalskim škofom. se je učitelj Venturini zatekel v Ljubljano. Med vojno so ga na Štajerskem zalotili Nemci dn ga izročili Italijanom. Bil je poslan v internacijo v srednjo Italijo, kjer je ostal do konca vojne. Vrnil' se je v Trst, kjer je živel do smrti, ki ga je doletela v Ljubljani, kjer je bil slučajno na obisku pri prijateljih. Pokopan je bil v Ljubljani, pred nekaj leti pa so njegove posmrtne ostanke prenesli na pokopališče v Boljunou. Fran Venturini pa ni bil le učitelj, bil je predvsem dober glasbenik, plodovit skladatelj in požrtvovalen zborovodja. Z glasbo se je začel ukvarjati v rani mladosti, saj je že kot otrolk rad prisluhnili zvokom cerkvenih orgel. Na učiteljišču v Kopru je zbiral dijake, da jih je učil petja in glasbe. V rodnem Boljuncu je ustanovil društvo in zbor »France Prešeren«. Kjerkoli je učiteljeva!, je zbiral Zlasti mladino in jo navduševal za našo lepo pesem. Za svoje zbore je priredil mnogo slovenskih narodnih pesmi; znane so številne njegove izvirne skladbe; usitvarjal je za moške, ženske in mešane zbore, salospeve, za šolsko mladino pa tudi za najmllajše iz vrtca. Številne so njegove slovanske maše in druge nabožne pasmi, domoljubne in borbene. Še in še bi lahko pisali o Venturiniju in njegovem plodovitem delu, o njegovih skladbah za orkester, o zbirkah pesmi, ki jih je sam izbral in izdal in o tistih, ki so jih uvrstili v svoje zbirke drugi, o njegovih rokopisih, o njegovi zapuščini, ki je bogata, a še ne urejena, kar čaka muzikologa, ki naj bi enkrat vse Ventu-rinijevo bogastvo uredil. Fran Venturini je s svojo pedagoško-glasbeno dejavnostjo mnogo prispeval k naši narodni kulturi, zato so učiteljstvo in njegovi ožji sorojakUBoljunčanl odločili, da se poimenuje šola v Boljtineu po njem. Tako so se v boljiunskii šoli že začele priprave za slovesno poimenovanje, ki naj bi bik) v aprilu 1976. Po vasi vlada precejšnje zanimanje in je tako prav7. Vaščani se dobro zavedajo, kaj jim pomeni šola v domačem jeziku in so nanjo ponosni. Zato jim ne bo težko žrtvovati za to 'Slovesnost niti časa niti denarja. Bralci pišejo Ze prejšnji četrtek smo brali v »II Me-ridiano«: »AlVassessore Mizzau che come ultimo doge di villa Manin ha fatto da padrone di casa nel pranzo d’addk>, Ortoli ha anche assicurato Vinteressamento delta comunita al progettato ”Collegio del mondo unito" sul Carso triestino.« Ko so v naši vaški gostilni to novico prebrali na glas, je eden izmed domačinov, ki ima skoraj vso svojo zemljo tam, kjer bo tista nova »zona franca« in se boji, da ga bodo zanjo osleparili, kakor so osleparili pred leti kmete iz Doline, pa saj ste takrat o tem dosti pisali — rekel: »Kaj je zdej pej tu? Vsak drugi dan se za ta naš bogi Kras zmislejo ano novo samu de nas bi z njega sprauli se mi zdi! Narprej ezuli, pole rezervati, pa auto-porto, pa zona franca in zdej koležo. Naši časniki bi mogli povedat vsaj kaj je ta koležo.« Zdelo se nam je razumljivo, da boste kaj pisali tudi vi, a do danes niste. Prosimo, da objavite vsaj to pismo. In tudi odgovor, kaj je ta «collegio». Hvala. V Trebčah, dne 3. decembra 1975 Podpisani: Trije trebenski mladinci Pismo smo radi objavili, ni pa nam v goriškam uredništvu o omenjenem »kole žu« kaj več znanega. Upamo pa, da bo to pojasnil kak naš dopisnik s Tržaškega, ko bo bral te vrstice. Kamenčki Beležimo: V Gorici smo imeli, lahko rečemo, mesec petja in glasbe. Začelo se je v nedeljo 16. novembra v Katoliškem domu, ko je nastopil Consortium musieum iz Ljubljane in izvajal Haydnove Letne čase. Izredno delo in izredno izvajanje. Nadaljevalo se je s Cecilijanko. V soboto 22. in nedeljo 23. novembra se je na odru Katoliškega doma zvrstilo 16 zborov od Trsta do Beneške Slovenije. Pri njih je sodelovalo nad 400 pevcev. Prof. Hubert Bergant je v kapucinski cerkvi imel orgelski koncert. Zaključili so otroci s svojo pevsko revijo (Malo Cecilijanko) v Katoliškem domu v ponedeljek 8. decembra. Videli smo osem zborov naših malih. Vseh sodelujočih in pojočih je bilo nad 200. Zaključek: Kdor je gledal filmske posnetke agencije Alpe-Adria na koprski televiziji, je v teh tednih lahko videl razna martinomnja, štante z mandorlatom, vesele sejmarje, razne politike in podobno. Ni pa videl ne slišal o naših ljudeh niti o naših otrokih, ki so tako številni nastopali v zadnjih tednih. Pa so trdili, da bo ta nova agencija služila tudi slovenski manjšini in obveščala svet o njenem življenju. Ali bomo morali čakati, da se po nauku materialistične dialektike pesem spremeni v mandorlat, da jo zaduha agencija Alpe-Adria?. Želimo namreč bolj razgledano in objektivno poročanje te agencije, ki lahko veliko dobrega naredi. * * * V tržaškem tedniku »II Meridiano« smo brali, da je nabrežinski župan poslanec Albin Škerk stavil ministru Rumorju predlog, naj lugoslavija odstopi okrog 50 ha gmajne pod Grmado, da bi tako ostala prosta neka pot med Cerovi jami. in Med-jovasjo, češ da to pot kmetje rabijo, sedaj jo pa reže državna meja. Tržaški tednik meni, da bi tista pot služila predvsem tržaškim nedeljskim izletnikom, ki bi še Grmado pomazali s konzervnimi škatlami in najlonskimi vrečkami. Jugoslovanske oblasti so županov predlog zavrnile. Tako vsaj piše omenjeni tednik. (r+r) Dvakrat peš v Rim 20. oktobra je priromal za sivato lato v Rim 50-iletni Katalonec Jaime (Jakob) Ber-gues, doma iz okolice Barcelone. Po poklicu je industrijski risar. Na pot je odšel 15. septembra iz znanega katalonskega svetišča Monsonrat. Prehodil je 2.000 km, vsak dan po 50-60. Zanimivo je, da je isto pot napravili prav tako peš v prejšnjem svatom latu 1950. Lurd vedno privlačen Tucli lotos je bil Lurd za premnoge privlačna božja pot. Obiskalo ga je nad tri milijone in pdl romarjev. Zaradi svetolat-nega romanja v Rim je upadel obisk iz evropskih deželi (zlasti Italije, Španije in Zah. Nemčije), znatno pa se je povečali dotok iz Azije, Afrike in obeh Amerik, ki so svatoletmo romanje povezale z obiskom Marijinega svetišča pod Pireneji. blanovič, škof iz Sarajeva, ustanovljeno je bilo več komisij pri različnih narodnih škofijskih konferencah; tajništvo objavlja bilten, vodiče za dialog z raznimi nekrščanskimi verami in teološke razprave,-imelo je vrsto stikov z nekrščanskimi iiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiimiiiiitiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiii Poimenovanje osnovne šole v Boljuncu fašizma ukinjene slovenske šole v Italiji, luiiiiiiiiiiiiiimiiiiiimiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiimiiiiiiiiiiiitimiiiiNiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHimiiiiiiiimiimiiiiiiiiiiiiimiiiMiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiimiiiiiiiiimiiii Slomška pesem ii otoških eri Jubilej tržaške Marijine družbe Redke ustanove se lahko ponašajo s tako visokimi jubileji kakor tržaška Marijina družba »Marije milostljive«, ki ima svoj sedež v ulici Risorta, 3. Ni čuda, če je njena 75-letnica privabita v nedeiljo 7. decembra v dvorano njihovega doma toliko dmužbeoic in prijateljev, pa tudi najodličnejših gostov, med njimi goriško-tržaškega škofa msgr. Patra Cocolina, škofovega viiikairja dr. Lojzeta Škerla in veliko števiio duhovnikov ter izobražencev. Tržaške družbenice so se dobro pripravile na ta visolki jiubiilej in ga proslavile s krasno uspelo akademijo. Vajeni vtisoko-donečiih besed, dvoumnih fraz (pravijo, da je to umetnost), ki pustijo dušo prazno in razdvojeno, nam je ta prisrčno domača in tako življenjsko doživeta slovesnost segla do srca. Najprej se je ,predstavil na odru zbor Marijine družbe, skavtov in skavtinj, ki je zapel dve pesmi, Marija morska zvezda in Jesenska. Sledil je pozdravni govor voditelja družbe msgr. dr. Jožeta Prešerna, ki je orisal dolgo pot, ki jo je družba prehodila od svoje ustanovitve 22. julija 1899 do današnljiih dni. Njen ustanovitelj je bil duhovnik Anton štemberger in čez dve leti je družba dobila v najem armenslko cerkev za svoje shode in slovesnosti. Strmeli smo nad visokimi številkami, .ki jih je predavatelj nizali pred našimi očmi: 1.200 deklet se je že taikoj prva leta vpisalo v Marijino družbo. Msgr. Prešeren je prikazal plemeniti apostolat, ki ga je družba vršila v letih, ko so podeželska dekleta trumoma pri- V Ricmainjih bo v nedeljo 14. decembra ZAKLJUČNA SLOVESNOST ob 7G-letnici župnije 1905-1975 S p oir e d : 9 Ob 15.30 «v. maša zadušnica za vse po kojne župJjane in duhovnike, zlasti še za vse žrtve obeh vojn. ■ Ob 16.30 odkritje in blagoslovitev dveh spominskih plošč vsem vojnim žrtvam in duhovnikom v župniji. ■ Ob 17. ari spominska proslava v Baragovem domu. Beseda in pozdrav zastopnika župnije, petlje in deklamacije domače mladine, nastop pevskega zbora iz Skednja. — Sledi prijateljsko srečanje v Domu. Prisrčno vabljeni! hajala v mesto za zaslužkom in so nanje kot jastrebi prežali prekupčevalci z bdim blagom, da so neizkušena dekleta omamili z lepimi obljubami in jih nato odvažali v prekomorske dežele, odkoder se niso nikdar več vrnile. Temu Tilu so se junaško postavile v bran družbanice. Organizirano so nastopile na obeh kolodvorih, ob pomolu in kot dobre sestre prestregle podeželska dekleta, jih vodile v Marijin dom, jim preskrbele službe, duhovno hrano in pošteno zabavo za proste ure. Casi so se spremenili, dekleta so se osamosvojila, niiso več ogrožena kot v preteitolosti, a še vedno potrebujejo Marijinega in božjega varstva, kajti še vedno prežijo nanje sikniti sovražniki. Za pesmijo Že pada mrak v dolino je sledila bežna zgodovina družbe po diapozitivih, katerim so zbrane družbenice pozorno sledile. Prvič se je naito tržaški Marijini družbi predstavil upravitelj tržaške škofije msgr. Pater Cocolin, ki so ga navzoče družbenice sprejele z navdušenim aplavzom. Imel je lep govor v slovenščina. Čestital je družbi ob visokem jubileju ter poudaril, kako morajo tudi Marijine družbe slediti toku časa, se zunanje prenoviti, saj notranji duh ostane vedno isti, da bodo dostopne tudi današnji mladimi. Na koncu je prebral še brzojavko siv. očeta, v kateri čestita družbi ob 75-latniei obstoja in ji želi še veliko nadaljnjih uspehov. Z velikim zanimanjem in prav gotovo tudi osebno doživetostjo so dnužbendce sledile prizoru Tončke Ouirkove »Njeno poslanstvo«. Prizor obravnava tragiko naših podeželskih deklet pred 50 in več leti. V imenu mladine je čestital in pozdravil družbo Ivo Jevnikar, nakar je sledil prizor Antona Novačana »Modre in nespametne device«, ki so ga izvedle skavtinje. Navdušena »Najvišji vsemogočni Bog« in zahvalna pesem, ki jo je zapela vsa dvorana, je zaključila prisrčno akademijo. Odhajali smo domov prijetno razpoloženi in duhovno bogatejši na spoznanju, da je pravo veselje le tam, kjer vlada Bog in nam po Mariji dali svoje milosti. Ob tej priložnosti je Marijina družba izdala lično in zelo zanimivo brošuro o svojem delovanju. - Z. P. Ekološki problemi na področju Doline in Brega sploh Glede na relativno majhno ozemeljsko razsežnost dolinske občine jo lahko prištevamo med najbolj industrializirane v Italiji, saj se na njenem ozemlju razprostira pretežni del itržaške industrijske cone. To dejstvo in pa konkretna ugotovitev, da posamezni (industrijski objekti niso nameščeni po kakih racionalnih prostorskih kriterijih in zgrajeni po sodobnih tehnoloških pridobitvah glede preprečevanja onesnaževanja okolja ter zdravstveno neoporečnih delovnih pogojev, nam zgovorno dokazujeta, kakšni morajo biti zunanji življenjski pogoji v najbližjih naseljih živečega prebivalstva ter delovni pogoji znotraj posameznih objektov. Kat odraz splošne zaskrbljenosti nad takšnim sitanjem dn razvojem je bilo lani ustanovljeno Društvo za varstvo okolja s posebnim oziram na področje Brega. Med drugimi cilji si je zastavilo nalogo kritično spremljati vsakovrstne nasilne posege v tukajšnje okolje ter seznanjati javnost in pristojne upravne in oblastne ustanove o negativnih posledicah omenjenih pojavov. Največje ekološke probleme povzročajo predvsem tile objakiti: čistilnica Aq,uila-Total, tovarna Velikih motorjev, prekuho- ‘iv*# jr* Vedenje pri mnogih pogrebih Smrt odločilno poseže v življenje prizadetega človeka, ki se znajde pred usmiljenim, a tudi pravičnim Bogom. Dati mora obračun o svojem zemeljskem življenju. Smrt prizadene tudi družino, ki je zgubila očeta, majter, hčerko, sina in določen krog sorodnikov ter prijateljev in znancev. Pride ura pogreba. V Trsitu so slkoraj vsi pogrebi iz kapele glavne bolnišnice. Pogrebi se vrstijo kot na tekočem traku: vsake četrt ure eden. Najožji sorodniki so zbrani ob krsti v sobici. Prijatelji in znanci prihajajo kropit in izražat sožalje. Potem se umaknejo med množico ljudi, ki čaka na različne pogrebe. Med to množico pa ni prav nič razpoloženja in vedenja kot bi ga pričakovali ob talko resni uri kot je pogreb. Znanci se srečujejo in rokujejo. Glasno govorijo, sliši se celo smeh. Ce ne bi bilo na dvorišču pogrebnih voz, bi človek mislil, da je prišel na trg ali med ljudi, ki čakajo na prijetno prireditev. To glasno govorjenje sega v sobice med ljudi, k>i doživljajo zadnje trenutke z umrlim. Lahko si mislimo, kako jim je pri srcu. Ce gremo na pogreb, bodimo spoštljivi do umrlega in pokažimo sočutje s prizadetimi. Kako na mestu je v tem primeru molitev za božje usmiljenje za umrlega in beseda tolažbe za sorodnike. Hočemo biti olikani ljudje. Pokažimo to tudi pri pogrebih. - Zk šitev je le ena: nuditi domačinom možnost zaposlitve doma aili vsaj blizu doma z novimi industrijskimi pobudami. Samo pospeševanje kmetijstva ne bo rešilo problema. Divji prašiči v Benečiji Že nekaj let opažajo, da se množi število divjih prašičev v Nadiških dolinah. Sredi oktobra se je pojavila številna čreda teh živali v gozdu blizu Stare gore; bilo jih je kakih 50. Nad nje so se spravili domači lovoi in jih osem ustrelili. Nekaj te pečenke je gotovo ostalo tudi za sv. Martina. valnica živalskih kosti ITLOC tar nafto-vodne naprave od rezervoarjev pa do močnih vibracij črpalk. Danes se bomo od bliže dotaknili problema naftnih hranilnikov in njihove mož-nostne nevarnosti za bližnje hiše in vasi kot za celotno naravno okolje. Nedavni požar je pokazal, kaj vse se lahko zgodi, če se ne pomisli pravočasno in ustrezno ukrepati. Vročina, ki so jo tedaj sprožili goreči rezervoarji, je povzročila škodo na rastlinstvu daileč naokrog in bi v drugačnih vremenskih okoliščinah lahko imela vse hujše, če ne celo katastrofalne posledice na stavbah in samih ljudeh. Zato moramo biti odslej zelo previdni in daljnovidni, da se ne hi kaj podobnega zgodilo v bodočnosti. To pa zaradi tega, ker ima družba SIOT še nezaseden večji pas zemljišča proti vasi Dolina, na katerega bo prej aili slej hotela namestiti nove naftne hranilnike. To bi pa bilo skrajno tvegano in odgovorno dejanje. S tem v zvezi naj povemo še to, da nobena zavarovalnica noče zavarovati stavb in posestev za primer požara naftnih hranilnikov. V prepričanju, da tolmačimo splošno zaskrbljenost prebivalstva predvsem Doline in Domja, smatramo za svojo dolžnost, da na to nevarnost ponovno opozorimo javnost in pristojne oblasti, katerim priporočamo, naj v okviru svojih pristojnosti storijo vse, da se prepreči postavitev novih naftnih hranilnikov pred samo naselje, napeljavo novih naftovodov čez naše področje in vsakršno javno ali prikrito namero, da bi obstoječe hranilnike za surovo nafto uporabljali za skladiščenje raznih naftnih derivatov zlasti čistega bencina. V primeru potrebe bi morali delovati, vsi varnostni sistemi, ki do sedaj niso. Vsakršna rešitev, ki bi dovoljevala po- Iz Beneške Slovenije Slovenska Benečija umira Že nekaj desetletij je žalostna pesem: Benečija umira. To potrjujejo statistike vsak dan. Npr. v občini Podbonesec sc je letos rodilo troje otrok, umrlo pa osem oseb. V Prosnidu so zaprli otroški vrtcc, kor je premalo otrok. Zaradi tega imajo prav tisti, ki trdijo, da je življenjski problem v Beneški Sloveniji prav upadanje prebivalstva. Upadanje je treba zajeziti, sicer bodo zaman vsa javna dala v tamkajšnjih dolinah. Re- Pogled v notranjost cerkve sv. Magnusa v Kemptenu v. W stavljanje novih industrijskih ali obrtniških objektov, bi ne ustrezala pričakovanjem prizadetega prebivalstva ter tega splošnim koristim. Nasprotno, zaradi posebne lege omenjanega pasu ter oblike področja (visoko pobočje Griže nad Dolino), bi namestitev takšnih objektov prinesla Dolini in drugim sosednjim prebivalcem inove škodljive nevšečnosti zaradi ropota, vibracij in podobnega kot se dogaja s tovarno Grandi Motori. Zaradi v