PoStnina plačana v gotovini. Cena 30.- lir Spedlz. in abb. post. I. gruppo DEMOKRACIJA Da se žena s peldeseHmi leli danes j lahko prav lako oblači, kol dvajsellelno dekle, je prav golovo za našo dobo j pomembna zmaga. MARC BOHAM nslednik modne hiše Dior Leto XVI. - Štev. 4 Trst-Gorica, lfy februarja 1962 Izhaja 1. in 15, v mesecu Rde v a O I Is B med JugOS!avijo|Pr°blcm tržaške USI: in Italijo spet trdno stojijo Odhod tržaških kominformistov v Slo- i satelitskih državah. Ta pot pa ne zahteva venijo je - povsem tem kar smo doživeli -zlasti iz ust tovariša Vidalija in tovarišice Maričke dogodek, ki se pojavlja v »ekonomisti družbi vsakih 1000 let enkrat. V tržaški dvorani »Arcobaleno« se je poslanec Vidali prav posebno opravičeval, kajti tržaški delavci so kljub vsemu ohranili še nekaj značajnosti, čeprav jo je za časa fašizma odšlo precej v pozabo. Poslanec Vidali je precej obširno poročal o sprejemu političnih ljudi, ki niso titovskega prepričanja. Marsičesa pa se ni spomnil. Tako je n. pr. pozabal povedati, da netitovce, ki se vračajo v svojo lastno domovino ne sprejemajo navadno belo oblečene deklice z rdečimi nageljni niti godba z internacionalo, ampak ostarel policijski voz, s katerim sprejema domovina povratnika. Pozabil je tudi povedati, da takega povratnika brezplačno hranjo po kakih 14 dni ali še več v posebnem zasliševalnem zbirališču bivšega samostana. Poslanec Vidali je hotel prisotnimi dopovedati, da je v Jugoslavijo in iz nje odšlo že nekaj milijonov meščanov (tako nam vsaj potrjujejo vsakoletni statistični podatki). Povedal pa je tudi, da so vizume za odhod v Jugoslavijo odobrili številni aktivni in celice partije. Pri drugih podobnih sklepih take tankovestnosti tovariša Vidalija nismo opazili. Prvič po 15 letih smo tudi čitali »da je bilo to naše srečanje«, srečanje s soborci - s komunisti. Koliko tržaških komunistov se je borilo skupno s slovenskimi komunisti proti fašizmu!« Tega dejstva se od let* 1948 Vidali ni nikoli spomnil. Dejal pa je tudi: »Mi smo s slovenskimi komunisti navezali dokončne stike«. Vsaj v tem govoru bi si tak vzklik, ki odpira vso jMroblematičnost ne samo vidalijevskih, ampak tudi titovskih in hruščevskih obljub in priseg - lahko prihranil. 7.a tistega komunista, ki misli z lastnimi možgani, ne bo težko uganiti kolikšno vrednost imajo ostale komunistične obljube. »Sicer«, pa je dejal Vidali, »nismo šli v Slovenijo na pritisk od zunaj. Mi sami smo predlagali, naj nas povabijo«. Torej smo le enkrat izvedeli, da po lastni volji ne sme noben komunist v tujino. Pri demokratičnih organizacijah še nismo slišali, da bi bil za odhod v tujino najprej potrebna viza političnega tajnika. Nadalje je Vidali tudi povedal, da so slovenski komunisti prepričani v pravilno pot njihovega socializma. O mnenju Togliattija o tem vprašanju se je Vidali skliceval na Togliattijeve izjave. Dejal je tudi, da bo kominformistični obisk v Sloveniji koristil vedno boljšim odnosom med dvema obmejnima področjema. Ni pa jmvedal, da ti odnosi niso odvisni od bližine ali daljine dveh narodov, ampak od Hruščeve volje, ki je enkrat lahko v skladu z voljo prebivalstva, drugič pa je takim diktatom nasprotna. V dvorani »Arcobaleno« je govoril sekretar tržaške komunistične federacije profesor Sema. Zadržal se je predvsem pri analizi krize krščanske demokracije. Pri analiziranju tržaškega mesta in njegovega gospodarstva je dejal, da je Trst danes mrtvo mesto. To mu dokazujejo številke zadnjega ljudskega štetja. Pri tem je primerjal visok porast prebivalstva v raznih drugih italijanskih mestih, v Turinu, Rimu in Bologni. Čudno je to, ker teh mest ne vodijo po komunističnih načelih. Čeprav je Vidali zanikal, da bi za novo zadržanje obdolžili partijo, vendar mu tega vsaj časnikarji ne bodo verjeli. Ze nekaj časa sem pihlja iz Bolgarije proti Jugoslaviji precej drugačen veter od tistega, ki je divjal nekoč. To je priznal sam bolgarski ministrski predsednik, ki se je končno prepričal, da vseh partijskih skrivnosti ni mogoče zamolčati. Tudi iz ostalega komunističnega Vzhoda prihajajo podrobne vesti. Res je, da je Tito še vedno nepopravljiv reformator komunistične ideje v praksi, res pa je tudi, da je ta »greh« zelo raztegljiv. V časih je to smrtni greh, včasih pa samo neopazna okvara na hleščeči se uinifor-mi. Vse je odvisno od dobre volje Hrušče-va in tovarišev. Ko kremeljski tovariši završijo s svojo propagando, se morajo pišu tega vetra ukloniti, čeprav je to marsikomu težko, vse svetovne komunistične partije. Vsi ti obojestranski napori za zbliža-nje in spoprijateljenje imajo seveda pped seboj en sam cilj: pobratimijo komunizma s trenutno še odpadniško Jugoslavijo. Takih snubljenj se Tito ni nikoli branil in večkrat je že dejal, kako rad bi se zopet zbližal s Sovjetijo. Sedaj, ko je iz Amerike pobral, kar se je dalo pobrati in se je prepričal, da mu ameriški narod obrača hrbet, sedaj od dvoreznega noža nima več koristi. Prepričal se je tudi, da prihajajo dolarji v komunistične države tudi še po drugi, recimo legalni poti. Nekdanji izseljenci v Ameriko pošiljajo domov znantae zneske denarja. To se dogaja v Rdeči Kitajski in po vseh ostalih nobenih ljubkih obrazov, niti prošenj za obisk Združenih držav, ki ostajajo neuslišane. Važno pri vsem tem je, da pride tudi zahodni svet že enkrat s Titovo Jugoslavijo do čistih računov. V tem je morda Vidalijev obisk Titove Jugoslavije resnično pomemben dogodek. Indija med svetovnimi silami Indijsko sodelovanje pri mednarodnih ustanovah v Kongu in Laosu, Nehrujevi govori na konferenci držav Britanske skupnosti narodov, pred takoimenovani-mi nevezanimi državami v Beogradu, pred skupščino Združenih narodov v New Yorku, indijsko stališče pri obravnavanju madžarskega vprašanja, vse to je ustvarilo v svetovni politiki Indije neraz-položenje, čeprav zavzema ta država med velesilami četrto ali peto mesto. Nehru je svojo vlogo odigral še preden se je Indija osvobodila. Njegov vojni minister Krishna Menon pa je ambicijozen človek, ki bi hotel Indijo voditi v sve-tovnopolitičnih poteh po lastnih stopnjah. Do neke določene stopnje ni Indija ponosna samo na svojega voditelja Nehruja, ampak tudi na Krishno Menona. V 14 letih svojega obstoja se je Indija stalno borila za mednarodno priznanje svojih ozemeljskih pravic tako v Goi kot tudi v svoji ožji domovini v Kašmiru. Ta politika Indije pa ni tako jasna, kadar gre za sporna ozemlja s Kitajsko. Glavni problem indijske zunanje politike ostaja razmerje do Kitajske. Kitajski vladi je brez dvoma dobro znano, da so vsi indijski napori napernjeni k obrambi in utrditvi lastne dežele. Po osvoboditvi Goe preostaja indijski, zunanji politiki samo še vprašanje Kašmira, ki so si ga prisvojili tujci pod pakistanskim imenom. Tako ostaja problem indijske zunanje politike njeno razmerje do Rdeče Kitajske. To so v glavnem besede, ki se jih poslu- žujejo propagandisti in aktivisti Nehru-jeve stranke. Vsako kitajsko politiko lahko ocenjujemo s to heprestano indijsko skrbjo. Indijske razmere do drugih velesil so trenutno povsem v senci. Kitajski pritisk je opazen ne samo v Indiji, ampak tudi po drugih azijskih deželah. Do Sov-jetije vzdržuje Nehru še vedno prijateljske vezi, ne iz simpatije do komunizma, pač ztao da Sovjetijo vedno lahko postavi kot protiutež proti Pekingu. K tej današnji situaciji prihaja v kalkulacijo še en motiv. Pri nadaljnem poslabšanju razmer med Delhijem in Pekingom, ki jih v zadniem času povzročajo njeni spori, se Delhi lahko nadeja na znatno razbremenitev indijske pozicije nasproti Moskvi. v ivPI ali v PSI? Sedanji jugoslovanski režim je vleue svojih političnih podružnic že pred leti prišel do zaključka, da se mu jih ne izplača držati. Saj so mu delale same preglavic ce in mu zmanjševale ugled: nU kjer namreč ni mogel dokazati, da 'bi za njim stale vsaj bolj ali mar:j kompaktne narodne manj: šine. Nasprotno: čim so se po zanešenjaštvu in terorju prvih povojnih dni začela organizirati prva samostojna nekomunistična gibanja so is, vkljub takorekoč popolnemu pomanjkanju primer: CASTROVO HIPN0T.T71RANJK -JUŽNOAMERIŠKIH DR2AV (Iz Mellviociie«) V Italiji se je nekaj spremenilo Na neapeljskem kongresu Krščanske demokracije, ki so ga vodili pod geslom »odprtja na levo«, so se, kot je bilo nred-videno, dogodile čudne stvari. Na govorniško tribuno se je povzpei neznanec krščanske mladine po imenu Bandusi. Oblečen je bil, kot so oblečeni napol dorasli mladeniči: med govorom je držal obe roki v žepih, na široko se je postavil pred mikrofon in tulil vanj v divjem pouličnem tonu tri zahteve krščansko demokratske mladine: Prvič - takojšnje in brezpogojno »sodelovanje socialistične krščanske demokracije« z Nennijevimi socialisti in pošteno »prečiščenje« suhih vej v sami krščanski demokraciji in tretjič postavitev v Italiji vlado, ki bo vodila popolnoma novo zunanjo in notranjo politiko. Večina delegatov je ob poslušanju teh besed molčala. Ostala publika, ki je pripadala »odprtju na levo« pa je govorniku dijvje zaploskala. »Nekaj podobnega je nemogoče, da bi se v prejšnjih časih zgodilo v Italiji,« je pripomnil eden izmed časnikarjev, ki so jih poslali v Neapelj, »v Italiji se je moralo nekaj pomembnega zgoditi...« Krščansko demokratski kongres je zasedal v neapeljski operi, ki se imenuje San Carlo in temu primerno so kongres, ki naj odloča usodo Italije levičarji tudi od vsega začetka dalje vodili. Vstopnice so po veliki večini porazdelili med skoraj izključno same pripadnike »odprtja«. Tako je bilo mogoče tej skupini, da je Scel-bo, Andreottija, Pello in ostale zastopnike centra in desnega krila stalno motila z ironičnimi medklici in žvižganjem ter jim narovnost onemogočila besedo. Ko pa so govorili zastopniki »aperture a sinistra«, kot na primer Sullo, Moro ali drugi so jih poslušalci pri popolni tišini poslušali in jih toplo nagradili z gromkim ploskanjem. Nič manj glasna ni bila skupina, ko so se govorniki sklicevali na Nennija in drugih prvakov P.S.I. Končno se je dvignil Scelba, naveličan divjaškega obnašanja skupine in zaklical občinstvu: »Se nikdar v Italiji se ni zgodilo, da bi KD na nekem njenem zborovanju prav socialisti tako burno pozdravljali, kot se to dogaja v tej častljivi stavbi danes...« Dejstvo, da se je v Italiji v zadnjih letih marsikaj spremenilo, je v svojem govoru v Neaplju omenjal celo večkrat tudi Fanfani. »Italijanski gospodarski napredek«, je dejal, »se je v zadnjih treh letih izvršil na tak prevratni način, kakršnega nismo doživeli v zadnjih sto letih po zedinjenju Italije in niti v tisoč letih naše zgodovine.« Zastopniki centriz- ma in desnice so večkrat ugovarjali, da so v Fanfanijevih govorih protislovja kot n. pr. že zato ker so se stvari na gospodarskih področjih v zadnjih časih tako dobro razvijale, da je v Italiji potrebno to politiko, ki je tak razvoj omogočila, spremeniti. Nakar je Fanfani odgovoril, da je ta politika sprožila tudi na socialnih področjih in v splošnem razpoloženju ljudskih množic plazove odgovarjajoče spremembe dosedanje politike. Iz vseh Fanfanijevih govorov, Mora in ostalih zagovornikov »odprtja na levo« pa je izvenel v dobri meri - strah, strah, da bi mogla krščanska demokracija pri prihodnijih parlamentarnih volitvah izgubiti nekaj milijonov volilcev, ker ni dovolj napredna in socialna. Pri mnogih pripadnikih te stranke je opaziti nekakšen »socialistični kompleks«, Levičarstvo je v Italiji postalo moda in se tu pa tam oprijemlje celo duhovščine. Kot je splošno znano je bila še pred nekaj leti merodajna za zadržanje krščanske demokracije Cerkev. Vsi se še spominjamo grožnje Cerkve leta 1947, da bo krščanski demokraciji odrekla podporo in prav to je napotilo pok. De Gasperija, da je komuniste in socialiste takrat izločil iz vlade. Papež Pij XII., to je tudi še ostalo v spominu je izločil iz Cerkve vse pripadnike ateističnega marksizma. Tako zadržanje Cerkve se je v zadnjih letih v mnogem spremenilo. O kaki »avtomatični ekskomunikaciji« komunistov in levičarskih socialistov danes v Italiji nihče več ne govori. Zastopniki Cerkve so v prejšnjih časih večkrat izrekali prokletstvo proti komunizmu, danes tega skoro ne slišimo več. Sedanji papež Janez XXIII. je v svojih nagovorih, enciklikah itd. večkrat obsodil brezbožneže, sovražnike Kristusa in hudobne sile. Te sile pa ni imenoval po imenu, kakor je to delal njegov prednik. Kakor se lahko vsak dan prepričamo se sedanji papež trudi, kako bi izboljšal položaj katoličanov na oni strani železne zavese in kako bi ustvaril modus vivendi z deželami, ki jih je zasužnjil sovjetski blok. S Hruščevom, svetovnim voditeljem marksističnega ateizma je celo izmenjal novoletna voščila. Kot sedaj stoje stvari, je tudi verjetno, da bo Hruščev ob svojem rimskem obisku posetil tudi papeža. Papeževemu primeru sledi tudi ostali kler. Kardinal Ottaviani, ki je še pred kratkim s težkimi besedami obsodil komunizem in sovjetsko državo, se danes ne spušča več v take govore. Na neki fotografiji, ki je bila objavljena v nekem italijanskem ilustriranem časniku, je raz- vidno, kako se kardinal prisrčno rokuje z znanim komunističnim voditeljem. H komaj ustvarjenemu sodelovanju katoličanov s socialisti ni prišlo do sedaj s strani Vatikana še nobene obsodbe tega eksperimenta. Edini, ki svojega zadržanja in politike do socialistične pobratimije, nista v ničemer spremenili in ostali zvesti svojim načelom, sta obe ostali levičarski stranki. Med dolgotrajnimi mesece trajajočimi razgovori »na levo« so se Nenni, Lombardi, Martino in drugi krepko držali svojih stališč in načel. V svojih temeljnih vprašanjih demokratične Italije - v boju proti komunizmu in za zvestobo Atlantskemu paktu niso krščanski demokraciji storili najmanjše usluge. Prav tako niso bili Nennijevi socialisti tisti, ki so se potegovali za naklonjenost skrajnih levičarjev, ampak so bili ravno nasprotno prliv de-mokristijani tisti, ki so snubili Nennijeve socialiste. V tej zvezi tudi komunisti svoje politike niso spremenili. Za Togliattija in tovariše hi vsaka razširitev na levo bila nevarna, če bi se izkazalo sodelovanje krščanske demokracije z Nennijevimi socialisti kot resnična razširitev demokracije na širše ozemlje Italije. Ta verjetnost pa je za političnega opazovalca zelo majhna. Za Togliattija in Moskvo je apertura a sinistra dejansko politična koristnost. Kajti, toliko časa dokler ostajajo levičarski socialisti s svojimi prijatelji komunisti povezani s tisoč vrvicami skupnih političnih interesov in ozkih človeških povezav, so taki socialisti za komuniste samo koristni nasprotniki do dejanske oblasti. Težko je uganiti, ali niso Nennijevi socialisti danes za take usluge bolj pripravljeni kot kdajkoli. V splošnem se' nujno postavlja vprašanje, kakšne učinkovitosti politične narave bo tvegani eksperiment »razširitve na levo« Italiji lahko prinesel. Odgovor na to vprašanje bi nam morda dal eden izmed vodilnih krščansko-demokratskih voditeljev na samem neapeljskem kongresu: »Kakšna bi bila porazdelitev levičarjev v novi vladi, v kateri ne bi imeli glavnega vpliva krščanski demokrati, ampak levičarski socialisti in njihovi prijatelji?« Celo nove volitve, tako je nadaljeval go vornik, ne bi mogle rešiti situacije. Večina od sedanjih krščansko-demokratskih volivcev bi kapitulacijo pred socialisti obsodila in se odvrnila od krščanske demokracije. Ta stranka ne bi bila več v stanu svojim volivcem zapovedati, naj ne volijo marksistov! »To pa bi ustvarilo v Italiji spremembo, ki je ne more predrugačiti nobena sila na svetu!« r.ih materijalnih sredstev in po: klicnih aparatov, potegnila za seboj znaten del in povrhu še najbolj resnih volilcev. In pri tem je tudi ostalo, tako na Prir morskem kot na Koroškem. Slovenske narodne manjšine, ki živijo v svobodnem svetu, so tako razbile bajko o monolitni enotnosti, v kateri naj bi Sloveli: ci stali za sedanjim režimom v njihovi matični domovini. Vse volitve, ki so sledile, so jasno po: wa JC V JLCtUlZJdlVU. UC//lO- kratičnih Slovencev celo več kot pa pristašev Titovega režima. Pridružile so še posledice spor ra s Kominformom. Te so p oseb: no na Tržaškem razkrile šc eno I>Sl t~ :K1 t s>4- «not’t/,o M i rj ■ Vf/MJVTUU l L.)< UV.U, I t C* I I H Ve V, J J C med slovenskimi komunisti več takih, ki poklanjajo svoje vero Moskvi kot pa tistih, ki so zvesti Beogradu. Tudi glede tega so vo: lilni rezultati več kot jasni ter zgovorni. Očitno je postalo, da jugoslo--vanski komunistični režim ne more računati, da bi v zamejstvu veljal za predstavnika politične volje večine pripadnikov sloven: skih narodnih manjšin. Vseka: kor je to v zgodovini redek, lah: ko bi rekli skoro edinstven pri: mer. Česa podobnega nista dožu vela niti Hitler niti Mussolini. Vlada matične države, ki ne: kaj da nase, si kaj takega ni mo* g la dovoliti, vsaj za trajno ne. Poiskati je bilo treba izhod. Ta naj bi bil najden v formuli zdru: zevanja vseh »socialno napred: n ih« sil, z drugimi besedami, v razpustu samostojnih zamejskih titovskih političnih strank in g U banj v korist ene izmed sorod: nih strank večinskega naroda. Tej likvidaciji samostojnega po: litičnega nastopanja pa naj bi istočasno sledili in jo dopolnili napori za povezavo »vseh zaved: nih narodnih sil« na področjih in v primerih, ko gre za kulturno delovanje in narodne pravice slo-venskih manjšin v zamejstvu, rako bi se jugoslovanski režim izognil nevšečnosti, da bi kdo na volitvah lahko prešteval nje: mu naklonjene in njemu nasprot: ne Slovence, na drugi strani pa bi za svoje predstavnike v za: mejstvu ustvaril možnost, da pri kulturnem delovanju in pri na: porih za uresničenje raznih manjšinskih pravic laže najde: jo stik z. ljudmi in strujami, ki so jim sicer politično in idejno nasprotne. V primerjavi z nekdanjim sta: i jem, ko je bil vsak tisti, ki ni bil njihov, enostavno pro: glašen ne samo za režimskega nasprotnika temveč tudi za na: rodnega izdajalca je to nedvom: no napredek. Teorija in zaključki, kakor smo jih nakazali, so bili najprej izpeljani na Koroškem. Tam so titovci danes strankarsko or ga: nizirani v avstrijski socialistični stranki, kulturno pa se udejstvu: jejo v svojih samostojnih orga: nizacijah. Pri tem nastopajo, ko gre za manjšinske pravice, vedno z ramo ob rami s sicer idejno nasprotno organizacijo katoli: ških in demokratičnih koroških Slovencev. Za Koroško je prišla na vrsto Goriška. Tudi na Goriškem so se titovci odrekli strankarske sa: mostojnosti, tudi tu v korist marksistične socialistične stran: ke. Zdaj ostaja edino še Trža= .sko ozemlje. Tu titovci še vedno vzdržujejo svojo Neodvisno so: cialistično zvezo (USI Unione Socialista Indipendente), ki sicer (Konec na 2. str.) VESTI z GORIŠKEGA Ntrdji spor u fržišhih ladjedelnicah Ze nekaj časa je zopet na dnevnem redu spor med podjetjem in uslužbenci Jadranskih ladjedelnic v Tržiču, s stavkami in neredi; zaradi katerih je nastopila tudi policija. Uslužbenci zantevajc ugodnejši položaj, podjetje se zahtevi u-Ptra. Komunisti seveda pridno izrabljajo priliko. da bi le dosegli večje nezadovoljstvo in mržnjo ter nezaupanje uslužbencev do postavne oblasti. Predsednik province in tržiški župan sta se podala v Rim k ministru za delo, «ia bi dosegla njegov nastop za rešitev spora. Toda minister Suilo ni ugodil že-Sji. Dejal je, da so uslužbenci kršili dogovor, ki so ga sindikalne organizacije slovesno podpisale lani 19. marca. Taki at je So za živahen spor, ki se je na ministrovo pobudo rešil s tem, da je podjetje ladjedelnic pristalo na izplačilo vsem uslužbencem, uradnikom in delavcem ter drugim, določenega zneska kot proizvo-ienjsko nagrado (premio di produzione) m sindikati so zagotovili, da do poteka veljavnosti splošne pogodbe, ne bodo stavili podjetju nobene zahteve niti ekonomskega niti drugačnega značaja. Minister je mnenja, da so sindikati krmi lanski dogvor, zaradi česar ne more nastopiti pri podjetju in ga nagovarjati k pogajanjem za rešitev sedanjega spora, ki so ga uslužbenci sprožili. Očitno pa je, 4a imajo uslužbenci podjetja tudi prav, ko zahtevajo poviške plače. Zato bi bilo umestno da bi minister posegel v >por in ga skušal čimprej rešiti. Pokopališče v Pevmi Naši občinski svetovalci se še naprej sanimajo za rešitev vprašanja pevmskega pokopališča. Minenja so, da se mora prepustiti domačinom odločitev v tej zadevi, •bčina pa naj ravna po tej odločitvi, da ne bo spora in očitkov. Izgleda, da bo županstvo predlagalo izbiro med ohranitvijo sedanjega pokopališča, ki naj se temeljito popravi za odtok vode, in novega, ki bi se zgradilo kakih tri sto metrov proč od sedanjega, na Teuffenbachoven zemljišču v smeri proti Sentmavru. Prva re-iltev, to je ohrantiev in poprava ter razširitev sedanjega pokopališča bo gotovo še enkrat naletela na prepoved provincia' mega zdravnika, ki se je že enkrat potom prefekture taki rešitvi uprl. Zadeva utegne priti na vsak način v kratkem v odločilno fazo in tedaj se bo videlo kako pot izbrati. Morda bi vsekakor kazalo izbrati drugo rešitev, novo pokopališče, ki naj bi ob iani priliki služilo tudi Sentmavercem. Toda besedo naj za to imajo vsi prizadeti. Iz Podgore V zadnjih časih se je »Primorski dnevnik« že nekajkrat dotaknil Podgore in njenih vprašanj. Ko se je pred tedni list pirtoževal, da vas zgublja vedno bolj svoj .dovenski značaj, smo mu po.,d; :!i da je treba iskati vzroke za nastali položaj tuli v nesrečni fratelančni politiki, ki je slonela in še sloni na podlagi internacionalnih idej, od katerih prav nobena narodna manjšina ne more imeti koristi. Na približno podoben način lahko odgovorimo tudi na zadnji članek »Primorskega«, v kateiem je prišel na dnevni red položaj naše osnovne šole v Podgori. »Primorski« sega nazaj do leta 1945 iin pravi, da je bilo takrat v samem prvem razredu 45 otrok, medtem ko jih je letos samo pet in na celotni šoli 22. K temu nazadovanju je seveda pripomogel .tudi odlok, s katerim je bilo otrokom optantov prepovedano obiskovati slovenske šole. Toda to ni še vse. »Primorski« pozablja namreč, da je po> letu 1945 prišlo leto 1948, ki je prineslo obsodbo jugoslovanskega komunizma in iz nje izvirajoče posledice. V prvih letih po vojni smo imeli slovenske osnovne šole tudi v Ronkah :n Tržiču, z letom 1948 pa je število vpisanih otrok začelo padati in je v kratkem času tako pad'o, da so lepega dne obe šoli ukinili. Tu bi nas utegnil kdo vprašati, kaj imajo pravzaprav skurnega Podgora, leto 1948 in takratni slovanski šoli v Ron kah in Tržiču. Takoj se bomo razumeli. Do leta 1948 so bili naši komunisti še Slovenci in so zato pošiljali svoje otroke na slovenske šole, ko pa so se ti zaradi spora med Moskvo in Beogradom razdelili v dva atbora, so se posledice tega občutile tudi na šolskem področju. Kdor je takrat obrnil hrb' t jugoslovanskemu komunizmu, se ni namreč zadovoljil le s tem, da se je vključil v KPI, pač pa je obenem pokazal svoje nasprotstvo tudi proti slovenskim šolam in enostavno poslal lastne otroke na italijanske šole. Pošiljati otroke na s'ovenske šole, je za pravovernega komunista pomenilo takrat isto, kot jih pošiljati na kakšno jugoslovansko šolo. Toda kako naj bi komunist dovolil, da bi mu vzgajali otroka tudi taki ljudje, ki jih je on smatral kot sovražnike svetovnega komunizma? To je bilo zanj nedopustno, in tako se je zgodilo, da je število slovenskih otrok takrat padlo predvsem v krajih, kjer so prebivalci po večini delavci in seveda tudi komunisti. Isti primer se je pojavil tudi v Podgori, ker je marsikateri tukajšnji komunist v svoji zaslepljenosti smatral, da je njegova prva im sveta dolžnost slepa pokorščina Stalinovi volji, pa tudi če je s tem spravil v nevarnost obstoj slovenskih šol. filo in Gizenga Kakor znano so v Kongu prijeli znanega komunističnega naslednika Lumumbs, Gizengo. Izgleda, da ga mislijo stavili pred sodišče zaradi mnogih zločinov, ki mu jih pripisujejo. Komunistični svet z vsem svojim tiskom trdi seveda, da je Gizenga nedolžen... f Pred kratkim je priš’a k T tu v Beograd sama Gizengova žen i prosi' predsednika maršala, naj posreduje, da ji mo ža izpustijo na svobodo. Tito je ohljubil svojo pomoč! Dvomimo, da kaj doseže, ker izgleda, da ima Gizenga na vesti hude prekrške. Nekateri ugibajo, zakaj ;e Gizengova žena prišla ravno k Titu. Odgovor je sledeči: ker je Gi-zanga komunist, ali komunistični sopotnik. Na drugi strani pa je lahko Gizengova žen?, v dobri veri d2 i° Tito tav vpliven, ko je sklical veliko število državnikov na beograjsko konferenco, da mu je zadost’ migiti s prstom, pa se Gizengi edpro vrata v svobodo. Borišč provinco vedno v deficitu Razprave v provincialnem svetu kažejo, da je finančna kriza maše pokrajine stabilizirana in da ni izgleda, da bi se letni dohodki in izdatki uravnovesili. Vsako leto izkazujejo računi veliko izgubo in dolg se viša na sto in sto milijoinov. Naša provinca je malo obsežna in šteje kakih 135.000 prebivalcev. Ze dejsto, da ima Gorica prosti pas (zona franca) in da se v tržiških ladjedelnicah vršijo stavke kar zaporedoma, s kričečimi spori med uslužbenci in podjetjem, kaže da gre za revno provinco, ki sama s svojimi nizkimi dohodki ne more izhajati. Uvedba posebne deželne avtonomije utegne morda, s finančnimi ugodnostm1, ki jih prinese, to trajino krizo ustaviti in račune popraviti Izgleda, da se bo nova vlada vendar odločila za takojšnjo izvedbo take avtonomije. To je naša želja v prepričanju, da nam regionalna avtonomija resnično prinese finančne in gospodarske ugodnosti. Praznik Oiympie v v SteveHanu Sekci.ia SK 01ympie iz Stever'ana je v nedelo 11. t.m. organizirala pod okriljem SKPD 1. tekmovanje »čez drn in, strn«. Vršilo se je na progi okoli farne cerkve. Mladim tekmovalcem, ki so se čez vso zimo vneto pripravi :al’, ;e navijalo veliko Števerjanrev, zlasti mladine. Popoldne je bil na vrsti še namizni t nis, zvečer pa je bil v društveni dvorani trot zaključek športnega dne veseli vrč^r. n. prof. Kranner je najprej podelil zmagovalcem simbolične nagrade, nakar so m'adi »olympijci« pokazali še svoje odrske zmož- Zakaj jim ljudstvo verjame Ali ste se, dragi čitatelji, že kdaj vprašali, zakaj neki toliko ljudi verjame komunistom? Odgovor na to vprašanje bi bilo lahko več, a odgovoriti je mogoče tudi s tem samim odstavkom: Ker se večina ljudi sploh ne zanima za politiko in zato tudi komunizma ne pozna ali kvečjemu ima o njem povsem napačno mnenje; če pa se morajo taki državljani za koga odločiti, se po navadi odločijo za tistega, ki zna bolj kričati in obljubljati vse mogoče stvari. Da je v Italiji malo zanimanja za politiko in za posamezna politična vprašanUi, nam je pokazala tudi nedavna anketa, ki jo je izvedel državni zavod za statistiko z namenom, da bi se prepričal, kaj sodijo pravzaprav Italijani o odprtju na levo. Približno polovica vprašanih oseb ni o tem imela niti najmanjšega pojma. In če bi jih bili vprašali o kakem drugem problemu, bi bil zaključek skoraj gotovo tak ali vsaj približno tak. Tako si lahko predstavljamo, da imajo ob volitvah največjo žetev tiste stranke, ki s svojo hrupno propagando znajo najučinkoviteje vplivati na neodločene in nepoučene volivce. V tem se seveda odlikujejo prav komunisti in se ne smemo zato čuditi, če imajo pri volitvah velike uspehe. Problem tržaške USI: v KPI ali v PSI? (Nadaljevanje s 1. str.) ni samo slovenska temveč vsaj formalno sloven.sk očitali janska, toda vedno titovska stranka. Tu= di to politično organizacijo so že nekajkrat ponujali tržaški orga: nizacij PSI, ki se pa vsaj doslej ni marala odločiti, da bi jo pre-vzela. Raje je povabila v svoje vrste nekaj Slovencev, ki so svo* ječasno zapustili titovske vrste, med njimi dovčerajšnjega ko> minformista Staneta Bidovca. Čeprav je medtem tudi Bidovec že poravnal s titovci svoje raču-ne ter je bil, v sestavu socialistič* ne delegacije, lani že na obisku v Ljubljani, še ,vedno ni nobenih resnih znakov, da bi PSI bil vo* Ijan na Tržaškem povezati svojo bodočnost s titovsko preteklost= jo. Še posebno velja ta pridržek zdaj, ko je PSI na tem, da posta-ne takorekoč vladna stranka, čeprav presenečenja niso izključen na. In tako se je tudi KPI pojavila kot interesent za titovsko dedU ščino. Proti vsem pričakovanjem in prerokovanjem se je Vidali, obdan s svojimi najožjimi sode* lavci, podal v Ljubljano, kjer je prisrčno stiskal roko ljudem, ka= tere je še nedavno obkladal z najhujšimi vzdevki. Pri tem ni bilo nerodno samo njemu, tem; več tudi njegovim gostiteljem. Dvom in neizvestnost sta pre* vzela tako nekdanje vidalijevce, ki so se kot odpadniki zatekli v Jugoslavijo, kot tudi nekdanje Ut ovce. ki so se v Trstu v letih spora odločili za Vidali ja. Ukaz za tak dalekosežen korak, kot je bil obisk v Ljubljani, je moral priti z zelo avtoritativne strani in mora imeti svoje globlje vzro= ke, med katerimi vprašanje li-kvidacije titovske politične stranke na Tržaškem morda ni najbolj zadnje. Z ozirom ne tesne medvojne in povoj 'e rornd-stvene vezi, bi namreč KP1 bila njen najbolj narav i (’ecič. »Pariz je vreden ma e« je dejal neki francoski kralj in morda si je kaj podobnega mislil tudi Vidali, ko se je podal ni< nbiv Ljubljano. Bodočnost bo pokarala kako se bo vse izteklo. Tu rmo yamo na* kazali dve možnosti. Vsi znaki na kažejo, da se pristali jugoslo vanskega režima v Trstu že dalj časa načrtno pripravljajo na Ib kvidacijo svojega tukajšnjega samostojnega političnega nastopanja in na prehod k podobni usmeritvi svojega delovanja, kakor, je bila že pred nekaj leti iz* vedena na Koroškem. S tem je treba računati. Komunisti sicer tudi drugače ne zgubljajo časa, pač pa znajo vsako stvar takoj izrabiti v svoje propagandistične namene in če ni slučajno nobene primerne prilike, že poskrbijo, da jo ustvarjajo pa umetno, ker morajo imeti vedno kaj pripravljenega, da lahko napadajo demokratične stranke in njih vidnejše predstavnike. Tu bi mogli našteti nepregledno vrsto takih primerov, a sodimo, da bo dovolj, ako se omejimo le na nekaj goriških dogovorov, ki so jih v teh zadnjih mesecih | komunistični propagandisti takoj izkoristili, da bi ustvarili nezadovoljstvo med tukajšnjim prebivalstvom. Vsi se še spominjate, da je preteklega oktobra narasla Soča odnesla del mostu, ki je vezal St'až'Ce s Podgoro. Za nesrečo ni bila goriška občinska uprava v ničemer odgovorna, bodisi ker ni mostu zgrad.la, bodisi ker stroški za gradnjo niso bili kriti z občinskim denarjem, pa so komunisti vseeno sprožili vrsto silovitih napadov na župana in občinski odbor. Zakaj to? Komunisti so napravili ve^ rjetno tale račun: Goričani prav gotovo misli o, da je most dala zgraditi občinska uprava zato bodo z lahkoto verjeli, ko jim l omi rekli: »Glejte, kakšni upravitelji so li demokrščani, poglejta kako zametujejo vaš denar! Sedai vidite, kaj poni ni, zaupati svoj glas tak:m ljudem!« Pametni ljudje tak m in podobnim iz:a-vam niso nasedli, a kak nevednež je verjetno sodil komunistične napade kot povsem upravičene in morda istočasno tudi sklenil, da bo v bodoče odda;al svoj g'as komunistom. Pred božičnimi prazniki je občinski svet soglasno sklenil, da se £ 1. anuarjem tega leta povišajo plače vsem občinskim uslužbencem. Skleniti poviške je bilo zelo enostavno, ni bilo pa tako, ko je bilo treba določiti, kje naj se najde zanje 70 miliionov. Po treznem premisleku se ie tedaj odbor odločil, da predlaga povišek trošarine, o čemer se je res razpravljalo na zadnii lanski seji. Pa mis’ite, da so komunisti uvideli potrebo po teh poviških? Nikakor ne, pač pa so začeli po svoji navadi na dolgo in široko razlagati, da je ukrep antidemokratičen in nai se zato prosi raje državno pomoč za kritje proračuna. Poviški davkov so vsekakor neprijetni, to moramo priznati, toda nič manj nismo Ali ze poravnal naročnino? pri-ad^t', če nride denar iz državne bla-gnine nam"sto iz ohč:nske, ka;ti iz ene in druge nrihVa naš denar. Ko, torei komu nisti zahtevalo, naj država poma"a občini, zahtevajo pravzaprav povišek državnih davkov namesto občinskih. A preprosto ljudstvo tega ne more razumeti in potemtakem rado verjame, kadar mu začnejo trobiti vse mogoče stvari, da se je občinski svet izrekel za politiko izkoriščanja in izžemanja. Nihče od komunistov, ne bo hotel takrat priznati, da so bili novi davki potrebni, da bi se lahko dvigila plača občinskim uslužbencem, in da je vseeno, ali te poviške plača občina s svojim ali z državnim denarjem, ker ie ves denar, s katerim razpolaga občina in država, končno naš denar. Ko bi pa ljudje bili tem in podobnem pravilno poučeni, bodite prepričani, da bi se število komunistov pri nas in tud drugod kaj kmalu znatno skrčilo. Karel Černigoj petinosemdesetietnik Meseca januarja letos je slavil svojo petinosemdesetletnico rojstva g. Karel Černigoj, ki izhaja iz svetokriške občine na Vipavskem; sedaj pa biva v Tržiču, kjer je njegov sin g. Anton izvrsten urar in zlatar. G. Karel je bil v sv. Križu župan, organist in tudi prosvetni delavec. Bil je in ostal vedno zvest sin slovenske matere ter prepričan demokrat, saj ga še danes vidimo vedno prisotnega na vsaki pomembni slovenski kulturni ali politični prireditvi in razpravi. Ker čuti po svoji izobrazbi in svojem značaju samo mehko in dobro ter mu je duh pravičnosti vrojen, težko občuti in prenaša krivico, ki se godi našemu narodu ko je od vseh strani ogrožen, nikjer zaščiten, povsod zapostavljen. Vendar trdno veru.e v zdravo silo in moč S:oven-cev, ko se morajo toliko boriti, da le živijo, ,in uro, da bodo končno v svojih pravicah tudi zmagali. Slovenski demokrati mu iskreno čestitamo k lepemu jubileju, ki ga je dosegel vedno delaven, marljiv in skrben ter mu želimo zdrav.a in duševnega zadovoljstva, kljub vsem težkočam in nevšečnostim, ki jih v narodnem in političnem oziru srečujemo. Slomšk m in Prešerna preslana V soboto 10. t.m. so na naših višjih šolah v ulici Croce proslavili dve pomemb ni obletnici v kulturni zgodovini slovenskega naroda: stoletnico smrti Antona Martina Slomška in obletnico smrti pesnika Franceta Prešerna. Prvi del proslave je bil posvečen A. M. Slomšku. Slavnostni govornik je bil prof. Kranner, ki je v kleni in jedrnati besedi prikazal velike zasluge, ki si jih je ta mož pridobil kot duhovnik, ljudski pisatelj in vzgojitelj. O Prešernu ali bolje o Prešernu človeku pa je govoril prof. Premrl. KAKO SO RESNIČNE NJEGOVE BESEDE! Kako so še danes resnične Prešernove besede »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužni dnovi.« Da, s temi besedami naš pesnik ni obsodil samo takratni ga nasilja, pač pa nasilja vseh dob in časov, tudi današn egia Kaj pomeni namreč človeku življenje, če pa mora biti stalno pokoren tiranovi volji! V takem položaju živi danes tudi slovenski narod. Zato si lahko predstavljamo, da bi pesnik iste besede zabrusil v obraz tudi današnjim oblastnikom, ki ne dopuščajo, da Slovenci živeli v sklopu tistih narodov, kjer si prosti voljo vero in postave. Da, da, gospodje komunisti, prav tako bi vas ožigosal naš pesnik, pa četudi ga stalno proslavljate in poveljčujete! Prešeren je res simbol narodne svobode, toda ne take, kot jo vi zagovarjate. Ce ste res za svobodo, razpišite svobodne volitve in dovolite našemu ljudstvu, da si samo izbere pot, po kateri hoče hoditi. To je namreč zahteval tudi pesnik! nosti. Sodelovala je tudi dramska skupina SKPD, da je bil večer še pcsire^si sta pa gotovo pripomogla vesela goriška godca Darko in Vito. To je bil prvi javni nasitop našega športnega odseka. Tekmovalci so biii razen Anselmija vsi Steverjanci. Tehnični rezultati: Tek »čez drn in strn« za mladostn ke: 1) Pintar Boris s časom 1’25” 2) Hlede Alojz s časom 1’27” 3) Humar Dominik s časom 1’30” za mladince (daljša proga) 1) Anselmi Ernest s časom 1’45” 2) Terpin Marjan s časom 1’52” 3) Hlede Edvard s časom 1 ’53” Namizni tenis: posamezniki: 1) Hlede Edvard, 2) Pintar Ciril, 3) Humar Donrnik V tekmova.iju dvojic sta pa zmagala Komjanc Simon — Pintar Ciril ■»' * ■mi, um’ i*"UlIHIi"' "'IIHDII'- Slovensko dobrodelno društvo r.ilillMUh. nKljjlUU.,, Obmemi promet januarja V preteklem januarju so zabeležili na goriškem področju 89.365 prehodov čez mejo. Večji del tega števila odpade tudi j tokrat na prehode z navadnimi prepustnicami; podatki namreč govori;o, da se' je teh poslužilo 21.034 italijanskih državljanov in 54.427 jugoslovanskih, torej skupno 65.461 oseb. Kazenska ovadba proti občinskemu svetu iz Štarancana Občino Starancan upravljajo komunisti. Demokristjani so tam v opoziciji. Ob priliki jaiua.skih izgredov v Tržiču zaradi spora, ki so ga začeli uslužbenci Ja Kanskih lad edelnic, so se komunistični svetovalci, seveda z vsem odborom, sestali na posebni seji in izglasovali resolucijo, ki je, po mnenju prefekture, zadela ob določla kazenskega zakonika. Zato je prefektura ovadila sodišču vse tiste, ki so za resolucijo glasovali. ogod ki po svet »tuj PILOT FRANCIS G. POWERS NA SVOBODI. Svetovno javnost je preteklo soboto začudila novica, da so Sovjeti spustili na svobodo pilota ameriškega letala U-2, Francisa Powersa, ki so ga sestrelili nad svojem ozemljem. Kot je znano je zadeva Powers povzročila v svetu veliko hrupa, Hruščev pa je zaradi tega incidenta odpovedal svoje sodelovanje na zasedanju treh velikih v Parizu. V zameno za Powersa je ameriška vlada predala sovjetskim oblastem znanega ruskega vohuna Rudolfa Abela, ki so ga Američani obsodili na trideset let zavora zaradi špi-onaže. Poklicni vohun Abel je v Ameriki organiziral široko razpredeno vohunsko službo v korist Sovjetije, ki je imela svoje prste v ameriški varnostni službi, industriji in javnem življenju. Marsikdo gra a zamenjavo, saj je Powers navaden pilot, medtem ko je Abel prefinjen vohun, ki l^o s svojim delovanjem prav gotovo nadaljeval tudi po izpustitvi. Pilot Po-wers, ki je že prispel v ZDA je sedaj na razrolago ClA-ja (ameriške obveščevalne službe), ki bo preštudirala do potankosti pilotovo zadevo, njegovo sestrelitev ter iziave, ki jih bo dal o življenju v ruski jetnišnici. * * * SOVJETSKEMU GENERALU SO PREPOVEDALI PRESTOP BERLINSKE SEKTORSKE ČRTE. Ameriški mestni poveljnik general Watson je prve dni tega meseca prvič izdal ukaz zadržanja sovjetskega poveljnika na ameriškem sektorju. Kl-iub tei prepoved', ki je bila izdana že 31. decembra je prišel 7. t.m. sovjetski po vernik v ameriški sektor in hotel od tam odpotovati na britansko ozemlje. Britanski častnik pa ga je opozoril na ameriško prepoved, nakar so se razvila medsebojna prerekanja, ki so šele čez ne^ai časa prenehala. ARGENTINA PREKINJA DIPLOMATSKE ODNOSE S CASTROM. Notranje politični položaj v Argentini se je po prelomu s Castrom pom’ril. Zunanji minister Carcano je prečital dekret, s katerim Argentina prekinja diplomatske stike s Kubo. Castrovemu diplomatskemu zastopniku so naročili, da mora Argentino zapustiti v 48 urah. S tem ukrepom je bila izpolnjena glavna zahteva argentinskih vojaških krogov, ki se niso strinjali z zadržanjem vlade v tem vprašanju. S tem pa argentinska kriza ne bo odstranjena, ker zahtevajo vojaški krogi vpliv tudi v zunanjem ministrstvu. Japonski pohod na Suefouno tržišče Pred drugo svetovno vojno je bila Japonska znana kot dežela cenenega blaga, ki ga je izgotavljala zaradi zelo nizkih delavskih plač. Medtem so se stvari zasukale. Današnja Japonska se na Svetov-»ih tržiščih postavlja že kot proizvajalka luksusnega blaga, delavske mezde pa so že precej prilagojene evropskim. Vodilne trgovske hiše v Ameriki in Evropi ponujajo danes japonske transistor-radioapara-te in nosilne televizijske aparate. Japonski luksusni avtomobili se prodajajo v vedno večjih množinah, tako v Ameriki kot v Afriki. Japonske ure povzročajo švi( ar ski urarski industriji resno konkurenco, medtem ko japonski fotografski apareti eelo v Zahodni Nemčiji, to je v klasični deželi optične industrije, najdejo čedalje večji odjem. Čeprav je japonska vlada diskontni odstotek zvišala in izvršila tudi nekaj drugih ukrepov, ki naj zmanjšajo konjukturo, jrosoerira luksusna industrija. Optična industrija je v preteklem letu dosegla rekord v produkciji. Celotno proizvodnjo v letu 1961 so strokovnjaki ocenili na 2,4 milijona aparatov, kar pomeni 30% povišek nasproti letu 1960. Od tega so izvozili $50.000 aparatov, to je za 20% več kot leta 1960. Glavni vzrok, zakaj si je ta industrija toliko opomogla, ko je pred dvorna 1.torna še preživljala na'težjo krizo leži, tako vsaj pravijo, v fotografskem aparatu z električnim očesom (EE oko). To oko odvzema uporabniku vsako trošenje miselnega napora. Največ usp.ha je dosegel aparat Kanom.t, aparat, ki posname sliko z gotovostjo, da bo tudi popolnoma uspela. Povpraševanja po tem aparatu so bila tako velika, da so morali dozidati še nekaj poslopij za proizvodnjo tega aparata. Na ta način so skupno s Scharter letali prodrli v Evropo. Se bolj zanimiva je bila japonska urarska industrija. L ta 1961 je Japonska izdelala osem in pol milijona navadnih ur in devet milijonov žepnih in ročnih ur. Banes je Japonska v proizvodnji ur peti itajvečji proizvajalec žepnih ur. Največje laponske tovarne ur so opremljene s švicarskimi izdelovalnimi stroji. Podobni napredek je dosegla Japonska v. avtomobilsski industriji. Njena skupna jtroizvodipa je leta 1961 prvič prekorač la milijonsko število. V zadn.ih treh letih je proizvodnja naraščala za 70%. Kljub omejitvam kreditov in kljub zelo ostri konkurenci na eksportnih tržiščih, se je proizvodnja stalno večala. Ta neprestani porast produkcije ni pripisati zgolj naiaščajočemu izvozu marveč predvsem tudi popolnoma spremenjenemu načinu življenja japonskega ljudstva od konca zadnje vojne dalje. Pred vojno skoraj ni bilo nobene potrebe industrijskih izdelkov. Velika večina družin se je zadovoljila z neKaj osebnimi kosi opreme in z zelo cenenim radijskim aparatom. Morda je bilo pri hiši še kako kolo. Danes ima 30% vseh družin televizor in pralni stroj. Večina od teh ima tu i še hladilnik, nikser in še druge elektr čne aparate. Izvoz umetnih vlaken kakor nylom, te-toron in acrylic stalno narašča. Izvoz je v tej industriji dosegel 55 milijonov dolarjev, kar je za 70% več kot leta 1860. Skoraj vse te nove industrije so zrasle iz potreb na domačem trgu. Plače so na Japonskem približno takšne kot so danes v Italiji. Predsednik vlade Hayato Ikeda pa je za leto 1970 napovedal dvojne plače. Seveda imamo na Japonskem isti pojav kot v Veliki Britaniji takoj po vojni - če se namreč prevelik del proizvodnje uporablja v domovini. Pri takih primerih nastaja deficit in ta znaša na Joponskem za leto 1961 nič manj kot 800 milijonov dolarjev. Zato bo japonska zunanja trgovina morala v letu 1962 podvzeti vse, za saniranje plačilne bilance po drugih deželah. Hoj m^iijo Sulcr-pii r Slnvgrijj Švicarski dnevnik »Neue Ziricher Zei-tung«, ki spada med »pol ducata največjih in najvplivnejših svetovnih listov sploh«, kot ga je pred nekaj meseci označilo avstrijsko časopisje, ko je ta švicarski dnevnik ostro pisal gotovim uradnim krogom in osebnostim v Avstriji v zvezi s terorističnimi dejanji na Južnem Tirolskem, je pred kratkim v svoji filmski rubriki prinesel obširno oceno izvirnega slovenskega filma »Ples v dežju«, ki ga je ustvaril mladi režiser Boštjan Hladnik. Pa prepustimo besedo recenzorju, ki se je podpisal z začetnicama V.M. Uvodoma pravi, da je ta film zbudil zanimanje ne le v Sloveniji, ampak tudi pri mednarodni kritiki. »Med tem, ko so mu nekateri strastno pritrjevali in ga drugi prav tako strastno odklanjali, je doživel ta film kljub temu, da nikakor ne poosebi režijskega pojmovanja umetnosti, zaradi svojih kvalitet tudi v sami Jugoslaviji uradno priznanje na filmskem festivalu v Pulju, kjer je bil nagrajen za najboljšo režijo; poleg tega pa je dobil M ha Boloh nagrado za najboljšo moško vlogo in Duša Počkaj, ki je ena najboljših igralk v Jugoslaviji, za najboljšo žensko vlogo.« Kritik označi vsebino filma kot nasprotje med sanjskim svetom želja in resničnim življenjem ter nadaljuje: »Ozadje doga anja predstavlja Ljubljana, to čudno mesto na križišču treh svetov in kultur, ki naj bi bilo po svojem videzu pravzaprav majhno mesto, a vendar izkazuje več notranjega življenja, kot marsikatera evropska prestolnica«, piše dalje švicarski recenzor. »Toda pomen tega filma je na drugem in ne samo na č sto umetniškem področju,« nadaljuje člankar. »Prvikrat se je namreč s tem jugoslovansko filmsko ustvarjanje odtrgalo od ozke nacionalne problematike, ki se je izčrpavala inajveč v obravnavanju različnih tem partizanske vojne ali v obdelovanju zgodovinskih snovi, ter našlo priključek na mednarodno, skupno-evropsko moderno problematiko; f>lm bi se lahko dogajal v kateri koli evropski deželi.« Švicarski rec nzor potem takole zaključuje: »Tudi še z drugega stališča je »Ples v dežju« zanimiv: predstavlja namreč le zadnjega v vrsti zanim vih in uspelih f Imov, katere je izdelala v zadnjih letih filmska industrija male, le okrog pol drug milijon prebivalcev obsega'oče in jezikovno celo nasproti drugim narodom Jugoslavije zelo osamljene Slovenije. To zasluži pozornost, posebno če se pomisli, da lahko pokažejo druge dežele s podobno omejenostjo razmer, a z mnogo yečjim! finančnimi možnostmi v zadnjih letih kvečjemu penesrečtne poskuse, ali pa so se potem umaknile v brezčasne domačijske filme po že obstoječih snoveh.# SLOVENCI V RAJBLJU Približno deset kilometrov od Trbiža, ki stoji nekako na meji med Italijo, Jugoslavijo in Avstrijo, leži jezero in poleg njega vas - Rajblj. Se boli kot po svojem mirnem in t hem jezeru pa t Rajbli, vsaj v današnjih časih znan po svojem rudniku. Pred drugo svetovno vojno je v 1em nekdaj čisto slovenskem kraju živela večina nemških družin, Sove mi in Italijm pa so bili v manjšini. Leta 1939 pa je večina pripadnikov večinskeca naroda, podobno kot po ostali kanalski dolini, opti-rala za Veliko Nemčijo, za Hitler a. Nemške družine so tedaj izpraznile svo'e domove ter se preselile na sever, njihova mesta pa so po večini nadomestili Italijani. Tako se je lice Ra b! a v kratkem času spremenilo. Italijani so iz manjšine prešli v večino, medtem ko smo Slovenci Še vedno ostali v manjšini. Večji val slovenskih naseljencev je prišel leta 1943, po vojni vihri, ki je porušila vas Strne, iz katere so se preostali vaščani zatekli v Rajblj, ker so se nasehli v praznih hišah družbe rudnika. Tudi v kasnejših letih se je dotok Slovencev nadaljevaL Večina je pribežala pred komunističnem teroriem iz zgornje Soške doline. To so bili Bovčani, Ložani, Sočan', pa tudi razni Primorci. Danes živi v Rajblju 90 popolnoma slovenskih družin s 338 člani. K trm pa lahko prištejemo še nadapnih 36 mešanih zakonov. Prebivalci so po večini ohranili svoj jezik in svoje navade, vendar se pozna vpliv italijanskega življa, ki šteje 1005 prebivalcev. Kot po drugih kraiih se potalijančeme na bolj občuti pri m’adih, katere na slovenstvo ne veže več spom n na vasi, iz katerih so njihovi starši pribežali. Kakor vsem S'ovencem v kanalski dol ni, tako manjka tudi prebival'-cm Rajblja, ki so večinoma rudarji, voditeljev, ki bi jih združili v enotno narodno Trda volilna vojna na Malti 1/2 itia ojjjfČLM noti me i»i Jugoslovanski komunistični organ »Komunist« se je spet enkrat spravil nad menihe. Pravi namreč, da menihi pretijo vsem staršem, ki se upirajo, da bi svoje atroke pošiljali k verouku. Pretmje - tako pravi list - so utemeljene s škofovsko »dredbo, ki kaznuje slehernega upornika s kaznijo 10.000 Din. Poleg tega bo škof vse vernike - upornike, ki prihajajo v Listico, Mostarsko okrožje, ukoril s posebnim škofovskim pismom. List se nad tem dejanjem hudo zgraža, čeprav so njegovi gospodarji opravljali še vse hujše zločine nad demokracijo. Klasični otok Malta se pribljižuje težki krizi, ki bo planila na dan 17. februarja, ko bodo znani izidi volitev. Po novi usta- vi se poteguje za naklonjenost volilcev, kar šest strank. Od teh pa pričakujeta lahko dobre izglede samo dve stranki. Prejšnjo ustavo so razveljavili pred tremi leti, ko so se razvila pogajanja o združitvi z Veliko Britanijo. Največ izgledo za zmago uživata Labour Party pod vodstvom Doma M n cfa in nacionalistična stranka dr. Borga Olivie-ra. Oba se zavzemata za popolno neodvisnost Malte. Neglede, kako bodo izpadle volitve, bo ustava, ki jo je v glavnem sestavil Hilarv Blood in ki predvideva za novo malteško državo le omejeno samostojnost v notranjih zadevah, zato tudi ni verjetno, da bi volitve potrdi! parlament. Vprašanje neodvisnosti pa obsen-ču e še en spor: prepir med katoliško cerkvijo in Labour Party. Malteški nadškof je bil sam nekoč član Labour Party. Od nje pa se je ločil v času vladanja Mintofa v letih 1955-1958. Skozi več kot 150 let je Cerkev na podlagi konkordata z britansko vlado držala vajeti vladanja krepko v svojih rokah. Z Mintonom pa je prvič nastopila pred javnost o stranka, katere cilj je bil nadome-st ti teokratski red v v adi z novim, ki vlada povsod drugod po svetu. Prebivalstvo Malte je po ogromni večini katoliško, zato je Cerk v pozvala prebivalstvo v boj. Po vseh h:fah bož ih so nalepili plakate: »Smrt socializmu - zmago Cerkvi!« Tudi delavska stranka Labour Party je s svoje strani mobilizirala aktiviste in jasno izrazila svoje proti k'eri-kalno zadržanje. Poudarila pa je, da tudi Labour Party nudi krščanska nač, la in da odklanja vse ideologije, ki bi bile v nasprotju s cerkvenimi nauki. Katoliška h erarhija odklanja vsak kompromis. Izvršni organi Labour Party so bili postavljeni pod izobčenje. Branje delovskega časopisja, proda anje in razširjanje ter priobčevanje oglasov so razglasili kot greh. »Junto«, laično združenje cerkvene sm ri so pooblastili, da v imenu Cerkve priporoča prebivalstvu, naj glasuje za katerokoli izmed petih stiank, samo ne Labour Party. Sama »Junta« ne oznanja za greh, če bi kdo voli za Labour Party. Vendar je iz osta'ega teksta razvidno, da čaka grešnka taka sankcija. Boj se vodi z vsem navdušenjem, žrtve pa so - kot navadno, kadar gre za važme odločitve - preprosti in mani pomembni ljudje. Gospa Greech iz Melliehe je ena izmed sto in sto ljudi, ki so postavljeni pred težko odločitev. Svoji Cerkvi ne morejo ostati zvesti in istočasno tudi svojemu političnemu prepričanju. Pred nekaj dinevi je prejela gospa Greech, ki je v ostalem zelo dobra katoličanka, obisk katoliškega aktivista, ki je od n e zahteval, naj mu vrne spovedni listek moža, ki je načelnik krajevne or-, ganizacije Labour Party. Spovedni h’stek je na otoku zelo važen dokument, ker opravičuje lastnika za sprejem zakramentov im brez tega listka se tudi ne more cerkveno poročiti. V slučaju smrti ne prejme zakramenta poslednjega olja in ga tudi ne pokopljejo v blagoslovljeno zemljo. Čeprav je aktivist zahteval spovedni hstek samo od moža, mu je žena vrnila tudi svojega in listke svojih otrok. Kasneje je povedala, da zaradi tega več noči ni spala. Zakaj je to storila? »Ce bi oddala samo možev listek, bi se j družina gotovo ločila«, je dejala, »nas- proti Cerkvi je moj mož zelo lojalen in prav takšna sem jaz in moji otroci. Nemogoče pa je, da hodimo po razponih poteh.« Pod takimi okoliščinami bi človek sodii, da nima Mintof, voditelj delavske stranko na katoliški Malti nobenih izgledov za uspeh. In vendar ni nobenih znakov, ki bi nakazovali razpad Labour Party. Cerkvena hierarhija se izgovaria, da bi uspeh Labour Party prizadejal Cerkvi veliko škode. Res je tako, lahko bi prišlo celo do razkola Cerkve. »Cerkev se bojuje zato, kar smatra za pravilno«, je izjavil cerkveni voditelj. In res je tako. Za vse kar zadeva človeško življenie nosi Cerkev polno odgovornost, kajti Cerkev se na Malti ne ukvarja samo z duhovnimi vrednotami. Labour Par-ty pa hoče doseči jasno ločitev oblasti, ločitev, kaj pripada nadškofu in kaj Cezarju. Cerkev očita Labour Party stike s komunisti. Nadškof je točno povedal: »Malta obsoja socializem v vsaki obliki«. Pri tem se je nadškof skliceval na papeževo poslanico »Mater et magistra« in »Qua-dragesimo anno«, kjer je rečeno, da se noben katolik ne more izjavljati za socialista, pa naj bo že v katerikoli obliki, S temi načeli se bori v sedanjem volilnem boiu Cerkev na Malti. Vendar je pet strank, ki so iavno izrekle pokorščino nadškofu neenotnih. Samo vodilna desničarska stranka, nacionalistična stranka, zahteva neodvisnost Malte v okviru britanske državne skupnosti. V tem po uedu je tu stranka Labour Party zelo bil tu, čeprav se Labour Party ni izrekla, da bo tudi ostala v naprej v tej skupnosti. »Dahe to odvisi od zadržanja Velike Brna-niie«. ie de’al Minto. manjšino. V političnih in sidikalnih organizacijah Slovenci niso soudeleženi, ker vodilna mesta nekako instiktivno prepuščajo Italijanom. Mnogo bolje je na prosvetnem polju. G. župn k, ki e tukajšnjim Slovencem zelo naklon.en j m pomaga pri organiziranju raznih prireditev. Slovenci v Rajblju so precej verni in to lahko spoznano iz dejstva, da so zastopani v skoraj vseh katoliških organizacijah. Tako sta predsednika m'adinske katol ške akcije Slovenca in si er Ana Valas za dekl ški odsek in Edi P ;a za fantovski odsek Združenju katoliških žena načeljuje Cilka Štrukelj, medlem j ko je tajnik Združenja katoliških mož : Pepi Novak. Večina cerkvenih pevcev je je slovenske krvi, vendar pa v Rajblju ni slovenske maše, to pa zaradi tega, ker se zdi prebivalcem vseeno, če obiskujejo slovensko ali italijansko mašo. Gotovo bi bilo dobro, da bi vzpostavili nedeljsko slovensko službo božjo, saj bi se s tem povečala narodna zavest. Cerkveni zbor, o katerem smo že rekli, da je po veliki večini sestavljen iz slovenskih pevcev od časa do časa nastopi s slovenskimi pesmi v cerkvi ali pa v gledališču ENAL-a. V športu so odlični smučarji, ki le težko najdejo primernih tekmecev v bližini, vsekakor pa moiami reči, da jih ne najdejo med tamkajšmimi Nemci ali Italijani. Lepe uspehe pa so dosegli tudi v nogometu. Ekonomsko stanje prebivalcev iz Rajblja ni ravno najboljše. Trdo morajo delati, da si prislužijo vsakdanji kruh. Izdatki za življenjske potrebščine so se namreč v zadnjem času precej podražale, medtem ko so ostale plače rudaricv na isti višini kot pred leti. Lani je prišel v veljavo nov zakon, ki predvideva, da gre rudar lahko v pokoj pri petinpedesetih letih, če je bil zaposljen petnajst let pri rudniku. Vendar pa se rudarji z*do neradi poslužu ejo novega zakona, kajti pokojnina je z: lo nizka (okrog 20.000 lir mesečno), medtem ko znaša polna mesečna plača od 50.000 do 70.000 lir. Nekoliko boljše je za one, ki imajo posestvo, ki ga urejuje žena in otroci. Najhujši problem, ki ga bo moral občinski odbor rešiti je vprašanje stanovanj. Razbeli je namreč mlado naselje, prebivalstva se dan na dan veča, življenjskih prostorov pa je vedno premalo. Odkar je v veljavi Videmski sporazum med Italijo in Jugoslavijo, se skoraj vsako nedeljo Slovenci odpravljajo na obisk svojih krajev, ki so v obmejnem pasu. Gotovo je to velika prednost, saj tako pridejo tudi mladi v stike s slovensko zemljo, kar bo pripomoglo, da se bo narodna zavest dvignila. T. C. Tržaški skrajneži nočejo nehati V torek. 6. t.m. je gostovala v tržaškem gledališču Verdi pariška gledališka skupina »Le theatre vivant«. Predstava je bila namenjena tržaškim študentom in cene vstopnic so bile zaradi tega zelo nizke. Gledališka skupina je sestavljena iz mladih igralcev, toda kljub temu je eden izmed najboljših modernih francoskih ansamblov. Ustanovitelji so Prancois Moi-stre, Francoise Spira in Pierre Tobard. V našem mestu sta bili na sporedu v istem dnevu dve predstavi, popoldanska za študente, večerna za ostale. Ko so igralci spregovorili pri študentski predstavi prve besede, se je dvorana razvnela. Organizirani dijaki so začeli žvižgati, kričati in na vse mogoče načine mot>t' izvajanje. Igralci so namreč prikazal' igro v izvirniku, to je v francoščini. To pa mladim skrajnežem ni bilo po godu, češ v Verdiju se igra in poje samo v italijanščini. Zares lep primer dvatisočletne kulture, s katero se italijanski profesorji na tuka;šnjih šolah tako radi ponašajo. Ali ne bi bilo bolje porabljeni čas za rasno diskriminacijo in iredentizem uporabiti za boljše razumevanje ostalih kultur? POD ČRTO Rdečekitajski oderuhi prekašajo vse svetovne rekorde (Dopis iz Hongkonga) Gospodična Kovk So Har je zelo prikupna služkinja. V tem trenutku je prestopila živilsko trgovino, ki je vsa nasičena pečenih rac in klobas, ki visijo od stropa. Nato je v štirih izvodih izpolnila osebno naročilnico in odposlala na ta način 5 kg bele moke in 1 kg svinjske masti svoji stradajoči materi v 130 km »daljrni Kanton v Rdeči Kitajski. Zanimivo je, da so ta živila prispela prav iz dežele, v katero so sedaj name-n ena. V Rdeči Kitajski tako redka živila kot je piščančev ragu v škatlah, so a (neke vrste stročnica, ki je podobna lizolu), olje prodajajo trgovcem v tej britanski kolon!j', in tukaj kitajski begun i, ki imajo sorodnike na celini, lahko kupujejo ta živila, ki se vračajo z ladjo naz 'j v Rdečo Kitajsko. Tako na primer stane škatla piščančevega raguja v Hongkongu 135 L, po zopetnem prevozu v Kitajsko 620 L. S takim brezvestnim veriženjem je Pekingu uspelo prehraniti številne partijske funkcijonarje, poleg tistih, ki so blago dobili iz Hongkonga. Rdeči režim se z vsemi kriplji trudi, kako bi dobil plemenito veljavo in bi z njo nakupil v Avstraliji, Kanadi in drugih zahodnih deželah nujno potrebne žitarice. Na svobodnih tržiščih je kitajska veljava brez vrednosti. Pek:ng se zaradi tega trudi, da bi čimbolj posplošil svoj izvoz v zahodne dežele, posebno v Kanado. Režim, kolikor le more omejuje vse uvoze razen živil. Pet-tng prodaja zlato in srebro na svobodn h svetovnih tržiščih. Vse to so posledice slabih letinj, zaradi katerih so bili K ta -ci prisiljeni skrajšati dodelitev dnevnih živil nad več kot 500 gramov. Zato je bila Kitajska primorana, da je izda'a leta 1961 približno dve tretini svoiih tuj h valutnih rezerv za uvožena živila. Medtem ko obtožujejo Rdeči Kitajci > o 'a e in suše za vzroke slabih letinj, ugotavljajo zahodni opazovalci, da so vs mu temu krivi kmetje, ki ne obdelujejo zemljo z nekdanjo vnemo, ker so to vnemo povsem ugonobile podeželjske komun ' in njihov sistem. V svojih na'porih, da bi si Rdeči K:taici pridobili čimveč tujih valut, so izčrpali že prav vsa normalna sredstva. Da je temu res tako naj navedemo samo nekai primerov: V n:katerih primerih je mogoče, r'a s; kitajski stanovalci britanske ko'onl v Hongkongu, odkupijo prostost za svojce oziroma sorodnike, ki še ž'vi;o v Rdeči Kitaiski. Cena znaža za osebo 1500 dolarjev. Ta trgovina seveda ne poteka uradno, vendar kroži, po kitajski celini vse polno partijskih agentov, ki ljudi nagovarjajo, naj pišejo sorodnikom v Hongkong, da bi jih osvobodili. Da bi Rdeča Kitajska v Kanadi tudi plačala kanadsko pšenico, se trudi, da bi povečala svoj izvoz, ki ga ocenjujejo na okrog 9 milijonov dolarjev letno v Kanado. V to deželo izvažajo Rdeči Kitajci predvsem krzno, prevleke za blazine, prašičje ščetine itd. Pred kratkim je pre- potovala Kanado kitajska trgovska delegacija, da bi preiskala možnosti razpečavanja kitajskega blaga. Pri tem je kanadski uradn k izjavil: »Za te ljudi mora biti zelo trdo spoznanje, da mi tržišču ne moremo zapovedovati kakšne vrste blago naj kupuje«. V splošnem pa prevladuje mnenje, da obstoja za Kitajsko zelo skromne možnosti, da bi našla odjemalce za svoje blago v Kanadi. Peking pa z vsemi silami forsira svoi izvoz v Hongkong. Zato bomo tudi v Hongkongu našli največio izložbo blaga v kitajski blagovnici China products Co., Ltd., ki je naivečje rdečekitajsko podjetje v britanski koloniji. Dnevno razprodajajo blaga za kakih pet milijonov lir, od svilene kiavat , ki stane 50 lir do šivalnega stroja Butterfly, ki ga proda'ajo po 15 tiseč lir. Po ž'Vilskih trgovinah v Hongkongu lahko kupujejo prebivalci vsakovrstne živilske konzerve, ki so opremljene z anglešk’'mi etiketami. Izdeluje j’h ena izmed največjih kitajskih tovarn živil v Tientsinu. Proizvodi te tovarne so namenjeni samo za izvoz. Na kitajskem se lahko prodajajo samo, če so se v domovino vrnili kot odkupno človeško blago, kakor smo že zgoraj napisali. Brivci - kirurgi Kdor brska po starih listinah in papirjih, večkrat odkrije marsikaj zanimivega. Ladijski zdravnik je v današnjih časih visoko čislana osebnost. In vendar nekdaj ni bilo tako. V začetku so bili ladijski ranocelniki obenem tudi ladijski brivci. Sčasoma pa je rasel njihov družabni in intelektualni položaj. Od druge polovice 18. stoletja je imela vsaka ladja za dolgo plovbo, ki je bila večja od 500 ton, svojega posebnega pravega ranocelnika ali pa ranocelniškega pomočnika. Predpostavljali so takrat, da so morali imeti kandidati za na to mesto za seboj vsaj < no ali dve leti prakse v mestni bolnišnici. Njihova »ordinacija« je bila v temni in smrdljivi luknji nekje na dnu ladje, med sodi in vinskimi čebri. Ta kraj se je imenoval cookpit. Tu so, kadar je bila bitka, tekovali z nožen in pilo in izvrševali potrebne amputacije pri svetlobi lo-ščenk. V mirni dobi pa so operirali kar na krovu. V takem primeru so rantenca privezali na nekaj desk ter ga do mzave-sti opijanili z rumom. Potem so mu amputirali nogo ali roko. Ranocelnik se je ukvarjal tudi z zobozdravništvom ali bolje rečeno, znal je tudi ruvati zobe. Z^i se, da vse do današnjih dni niso ved li, da so prav slabi zobie znak bolezni, ki je zahtevala med mornarji toliko žriev. Na visokem moriu so bili zobje nosndk še Siabši kot so bdi na kopnem. Mno1" bolezni, predvsem skorbut >n m^ari a so imele zle posledice za dlesni Z na nit m dlesni se namreč ni dalo gristi trd ladi ski prepečenec. Dočim je bilo mr dicinsko znanje teh ranocelnikov skrajno omejeno, je bila njihova kirurgična spretnost res nekaj izrednega. V dveh, treh minutah pa so ti že odrezali roko ali nogo. Razen tega so bili zelo vestni in izobraženi. Uživali so izrazito prednost pred učenimi doktorji na kopnem, to pa zaradi tega, ker so vsaj spoznavali svoje bolnike in razumevali njihove tegobe. Na ladjah so bili nepogrešljivi. Bili so v stiku tako z mornarji kot s častniki, in tako so vedeli za vse tisto, kar je bilo častnikom le redkodaj znano. Znano jim je namreč bilo, ne samo kako so dejansko mornarji životarili, pač pa tudi kako in zaradi česa so umirali. Morah so voditi dnevnik o vsem, kar so delali in opažali na svojih potovanjih Iz gomile teh dnevnikov so oblasti postopoma prišle do nekaterih zaključkov ki so sčasoma postali neprecenljive vrednosti za zdravje mornarjev. M d stvarmi, ki so se jih nauč L ie ila najvažnejša ugotovitev da i umanjkajte sveže hrane, mleta ir- ichmave povzroča hudo bolezen skrobut zaradi katere je običajno umrla polovica potnikov. To zdravniško spoznanje pa je zahtevalo marsikatero vojno. Vsak pomorski narod, si, je svet si pravilom za zdravljenie te bolezni, želel prid obiti čim več otokov v Ati- ntiku in Pacifiku, ki so ležali vzdolž glavnih ‘rg^vsHh n ti. Na svojih otokih sr. namreč dovoljevali sam ) svojim 1, -‘aro, da so pristajale in natovorile svežo l.rane, kb ik^r so o rotrebovals za zdravstveno stanje svoje posadke. V prvi ro’ovici osemnajstega stoletja so pri rtsku ladrskih ranocelnikov uv-dli vrs*o ukrepov za izboljšanje zdravstvenega stanja mornarjev. Leta 1795 so začeli v britanski mornarici dajati mornarjem dnevni obvezni obrok limoninega soka. Od tedaj dalje angleški mornarji niso več trpeli za skorbutom. Poleg limone pa so dobivali tudi obrok ruma, ki so ga mornarji prejamali že od davno in ki je bil kolikor toliko potreben glede na mrzlo severjanško podnebje. Tako se je dogodilo, da so pravzaprav le malo nadpovprečno izobraženi brivci odkrili pravo zdravljenje skorbuta ter poskrbeli za boljše hranjenje mornarjev. v tržaškem občinske V tržaškem, občinskem svetu teče že nekaj časa razprava o proračunu za leto 1962. V petek 9. februarja je vanjo posegel tudi svetovalec Sioveviske liste dr. Teofil Simčič. Njegov govor bomo objavili v celoti. Danes prinašamo prvi del. Dr. Simčič je izvajal takole: »Proračun, ki nam ga je predložil odbornik Rocco, predstavna nov dokaz za negibljivost razmer ali bolje za počasno, jt stalno nazadovanje našega mesta. '”a pojav je toliko hujši, kar vse okoli nas, tudi preko meje, skuša napredovati in si izboljšati življenje. Italija je zadnja leta doživela velikanski napredek, katerega bi si še pred nedavnim časom ne mogli predstavljati »iti ' domišljiji. Industrija, trgovina in tudi km:ti,stvo, čeprav to v manjši meri, so naredili velikanske korake naprej; to je povsod zbudilo začudenje. Pomislimo na orjaški razvoj industrije blaga za obleko, obutve, domačih električnih strojev, »a porabo metana, na uspešno vrtan ;e petrolejskih vrelcev doma in v inozem stvu itd. Italija, ki je prej izvažala vino in povrtnino, je skoraj čez noč postala ena najbolj industrijskih držav na svetu, ki lahko tekmuje z industrijo Združenih držav, Velike Britanije, Francije in Nemčije. Doživeli smo val zasebnih in skupnih pobud, val blagostanja, ki je zajel po malem vse: delodajalce in delavce, industrialce in trgovce, kmete in uradnike. Skratka, videli smo pravi gospodarski čudež. Kdor je poznal Italijo pred 30 ali 40 leti, jo danes težko spozna. Ali pa težko spoznamo tudi naš Trst? Zal, da ne! Trst je ostal skoraj popolnoma zunaj tega vala blagostanja, razvoja in pobud. Priznati moramo, da si mesto še ni opomoglo. Ako se je brezposelnost zmanjšala, se je zmanjšala za malo. V Turinu manjka na primer celo najpreprostejših ročnih delavcev; tukaj pa celo specializirani delavci ne najdejo vedno dela. In koliko jih je odšlo drugam iskat delo! Se slabše je za mladino, ki po končanih šolah povsod naleti na zaprta vrata. Zato naša mladina beži v Milan, Turin, v Nemčijo. Gospodje, to je žalostna slika naših razmer. Kje naj iščemo vzroke tega položaja? Mpje mnenje }e, da jih moramo iskati v Rimu, v popolnem nerazumevanju naših razmer. Vsak dan beremo v listih, kako se določajo velikanske vsote, desetine in desetine milijard, za nekatere dežele in mesta, na primer za Sardinijo in Neapelj. Pri nas pa skoparijo s stotinkami lire; to vidimo tudi pri stalnem manjšanju državnega prispevka za naš občinski proračun. Obljube iz leta 1954 so ostale večidel le obljube. Posledica te slepe politike je ta, da Trst propada. To morajo zdaj že vsi priznati. To razpoloženje ali bolje to stanje je naš župan večkrat javno razložil. Tako je lani v novembru v razgovoru z dopisnikom lista »Corriere della sera« govoril zelo jasno, kar mu mora vsakdo priznati. »Leta 1918,« je tedaj dejal dr. Franzil, »ko je Trst postal italijanski, je bil edinr; pristanišče velikega cesarstva. Ko je prišel pod našo upravo, je še vedno ostal prvo mesto na Jadranu in osmo v državi. Danes je Trst dvanajsto mesto v državi in tretje na Jadranu; prekosile so ga B3-netke in Bari. V Trstu več ljudi umre, kot se jih rodi, kakor v Turinu in Genovi. Toda Turin in Genova privabljata priseljence na deset tisoče. V Trst pa ne pride skoraj nobeden več, ako izvzamemo istrske begunce. Najmlajši in najbolj podjet-■i ljudje pa odhajajo.« Dejal je tudi: »Trst nima letališča, ki bi bilo vredno tega imena; ni dosegel, da bi obnovili dvojni želežniški tir na progi proti Benetkam in da bi podvojili tir na progi proti Trbižu. Proga Trst-Benetke je edina v vsem tialijanskem železniškem omrežju, ki ni bila spet postavljena v predvojno stanje.« Nato zaključi: »Ali naj se čudimo, če hira pristanišče, za katerim ni ustrez-aega industrijskega ozemlja in ki nima dovolj zmogljivih prometnih zvez, in če število brezposelnih znaša 4.3% vsega prebivalstva nasproti državnemu poprečju 3.6%?« To je verna slika Trsta v letu 1962, ko je drugod po Italiji narodni dohodek dosegel najvišje dosedanje številke. Morda ne bo odveč, če omenim, da je leta 1911 narodni dohodek, preračunan v današnjo vrednost, znašal 5.500 milijard lir, 1960. leta 21.000 milijard lir in lani še več. VISOKI IZDATKI ZA OSEBJE Občinski proračun je ogledalo tega sta-stanja. Primanjkljaj se je spet povečal. Leta 1960 je bil dosegel eno milijardo 160 milijonov lir, lani je znašal eno milijardo 950 milijonov lir, za letos sta predvideni dve milijardi 145 milijonov lir. Osrednje vprašanje stalnega in rastočega primanjkljaja v našem proračunu, pravi odbornik Rocco v svojem poročilu, je združeno z bremenom za osebje v službi in pokoju. Za leto 1962 znaša to breme »1% dejanskih dohodkov. V proračunu za tekoče leto znašajo stroški za osebje 4 milijarde 778 milijonov 94,8 tisoč lir: to je 159 milijonov in Mti tisoč lir več kot 1. 1961. Omenjam, da so leta 1961 stroški za osebje znašali 4*9 milijonov 198 tisoč lir več kot v prejš-■jem proračunu. Vse to mora povzročiti resno zaskrbljenost. Za vzdrževanje svojih nastavljencev mora občina žrtvovati 91% svojih dohodkov; z ostalimi 9% mora poskrbeti za vse tiste druge izdatke, katerim se v nobenem primeru ne more izogniti. Iz priloge Stev. t izhaja, da je samo v upravnih uradih zaposlenih 830 oseb in da ima občina vseh skupaj 3.206 nastavljencev. Namesto da bi se število nastavljencev znižalo, se je še povišalo; pri tem ne štejem osebja, ki je prišlo v občinsko službo, ko je občina prevzela openski tranvaj in prevoz mrličev. Te številke vsekakor dajo misliti. Odbornik Rocco nam je navedel statistične podatke, iz katerih izhaja, da v drugih mestih stroški za osebje obremenjujejo proračun v neskončno nižji meri. Zdi se, da najvišjo številko dosega Florenca’ s 51%; to je toeno 40% manj kot pri nas. V Bologni, Benetkah, Bariju, Turinu se izdatki gibljejo med 40 in 45%, medtem ko padejo v Milanu celo na 36%. Očitno je, da pri nas nekaj ni v redu. Priznati moram, da nikakor ne morem razumeti, zakaj mora naše mesto izdati za svoje nastavljence okoli dvakrat toliko kot druga mesta. Višek vsega pa je, da v nekaterih uradih manjka uradnikov. Verjetno manjka specializiranega osebja. Nikakor ne zahtevam - in to naj bo jasno povedano - da bi koga odpustili. Ponavljam pa tudi letos nasvete, ki sem jih dal v svojem lanskem proračunskem govoru: razglas.ti možnost ' prostovoljnega iztopa iz službe po zelo ugodnih pogojih; poenostaviti uradovanje; razdeliti osebje bolj smotrno in odpraviti vse nadure, za katere je v proračunu določenih 181 milijonov. Nekaj je treba vsekakor ukreniti, ako hočemo oprostiti mesto te težke hipoteke, ki ga tlači in mu ne da dihati. KAJ JE Z DOHODKOM OD HIS Tudi v proračunu za leto 1962 zaman iščem dohodek iz najemnine skoraj 1200 stanovanj, ki so bila zgrajena v letih 1947 in 1948 na občinskih tleh pri Sv. Savi, na Elizejskih poljih, pri Sv. Ivanu, v Kolonji in na Opčinah. V zemljiških knjigah so hiše vpisane na občino, dohodek iz njih pa še vedno prejema Samostojni zavod za ljudske hiše (Istituto Autonomo per le Čase Popolari). Iz časopisov sem pred nekaj dnevi zvedel, da je odbor končno sklenil, da ne bo obnovil pogodbe z IACP za upravo teh poslopij. Brez pridržka se strinjam s tem sklepom; obžalujem le, da ni bil storjen že prej, kajti pogodba je zapadla, če sem prav obveščen, že 1. 1959. DVOJNO OBDAVČENJE DVOJEZIČNIH NAPISOV Med dohodki vidim v proračunu vsoto 30 milijonov lir kot pristojbino za napise, V tej zvezi moram izraziti svoje začudenje zaradi dvojnega obdavčevanja obrtnikov, trgovcev in gostilničarjev, ki imajo dvojezične napise: italijanskega in slovenskega. To je krivična in zoprna reč. Občina se sklicuje na zakon, ki je bil izdan v fašističnem dvajsetletju in katerega je zakonodajalec dozdaj pozabil razveljaviti. Pozivam upravo, naj ponovno prouči to vprašanje in na- ne vztraja pri izvajanju zakona, ki je očiten plod že zastarele in nedvomno krivične in protidemokratične dobe. Prepričan sem, da bo ta zahteva našla ugoden odmev pri pristojnih odbornikih. Za mestno čistilno službo je v proračunu določenih 631 milijonov lir, in sicer 52 milijonov več kot lani. Sodim, da je povečanje izdatkov povzročil sprejem novih uslužbencev. Upam, da bo ta višji strošek dal ali bolje, vrnil našemu mestu snažen in urejen videz, kot ga je imelo v prošlosti. Pri tem bi seveda morali sodelovati tudi meščani sami, ki žal često pozabljajo na najosnovnejša pravila dobre vzgoje. V šolah, zlasti v osnovnih bi morali polagati večjo važnost na vzgojo naših otrok za vedenje v družbi. V nekaterih mestih nikoli ne vidite otrok, da bi metali na tla papir ali ostanke sadja. Tn ko že govorim o dobri vzgoji, mislim, da dandanes ne starši ne učitelji ničesar ne storijo, da bi naučili mladino, da ni prav, ako nadleguje svojega bližnjega z gluše-čim ropotom ali s kričanjem ali s tem, da odpre radio ali televizor na skrajno višino, ali da ropota kako drugače. Zal da dandanes mnogi, morda večina ljudi živi tu pri nas, kot da drugih ljudi sploh ni. Tako postaja skupno življenje nemogoče in najbolj prizadete žrtve so stari ljudje, bolniki in živčniki. Za zdravstveni komisariat vidim, da je določena vsota 43 milijonov lir, to je okoli 900.000 lir več kot lansko leto. Zadnje čase smo tudi tu v občinskem svetu slišali razne pritožbe zaradi nezadostnega nadzorstva zlasti nad maslom, oljem itd. Soglašam! Ne morem pa soglašati z lovom na Jugoslovane, ki prinesejo v Trst vsakdo po malo mesa ali masla, da z izkupičkom nabavijo drugo blago. To je drobna trgovina, ki se večinoma tiče revnih ljudi. Smatram, da zatiranje tega pojava prizadeva izključno reveže. Mesarji ne ugovarjajo, ker so pravzaprav le malo oškodovani, kajti velikanska večina naših meščanov ne hodi kupovat mesa na Trg Ponterosso. To vsaj je moje mnenje. V drugih krajih vzdolž meje so občinske oblasti bolj uvidevne. Tako n. pr. v Gorici. Sicer pa obstoji nevarnost, da bo zatiranje trgovine z živili povzročilo, da se bo število obiskovalcev z onstran meje znatno znižalo. Posledice bodo zadele tiste številne trgovce, ki so se zadnje čase zaradi Slovanov precej opomogli. Zatiranje te trgovine je dvorezno orožje - zato je potrebna previdnost. KRIVICE MLEKARICAM V zvezi z zdravstvenim oddelkom berem v časopisih, da je bilo mnogim kmeticam iz vasi na visoki planoti v zadnjem času vzeto dovoljenje za prodajanje mleka v mestu. Število mlekaric, katere je tak ukrep udaril, je, če pomislimo na kratko dobo, v kateri se je to zgodilo, izredno visoko. Kaže, da pristojni občinski organi za vsak tudi najmanjši prestopek naložijo takoj najhujšo kazen, to je, da vzamejo dovoljenje za prodajanje. Pred nedavnim smo v občinskem svetu sprejeli novi zdravstveni pravilnik glede mleka. V njem stoji prehodna določba, ki je bila potrjena z izrecnim namenom, da bi se našim kmeticam dala možnost še nadalje prodajati mleko v mestu. Ta določba bi morala ostati v veljavi, dokler se ne zgradi sirarna. Bojim se pa, da ob Občinske seje v Nabrežini V ponedeljek 5. t.m. je nabrežinski občinski svet nadaljeval s svojim zasedanjem. Najprej je župan podal daljše poročilo o delovanju občinske uprave. Med drugim je poročal, da je bil skupno z dvema odbornikoma sprejet pri devinskem princu, s katerim so razpravljali o zadevah, pri katerih sta zainteresirani obe stranki, občina in graščina. Debatirali so tako o štivanskem pokopališču in 0 zemljišču, ki se razprostira okrog njega. Princ je pred nedavnim obljubil, da bo zemljišče prepustil občini, vendar pa ga je sedaj prodal štivanski papirnici. Devinski princ je delegaciji zagotovil, da je v pogodbi s papirnici določeno, da se obljuba izpolni. Občina bo zato zadevo o zemljišču uredila posredno s papirnico. Nato je pogovor jpotekal o prostem dostopu do starega gradu, o lastnini zemljišča, na katerem se nahaja stopnišče, ki vodi k morju v Devinu, o obrobni izletniški poti, ki pelje iz Sesljana v Devin in o drugih sličnih vprašanjih. V nekaterih zadevah je princ pokazal svoje razumevanje ter jih načelno odobril, pri drugih pa je predložil svoje pripomb pomisleke. Zato so skupno določili, da bo občina dala princu v pregled konkretne predloge. K županovem poročilu so svetovalci dodali svoje pripombe, vendar je bilo razvidno, da večinoma niso bili zadovoljni z rezultatom razgovora. Nato je župan poročal o sporni zadevi med občino in Ciclitiro. G. Ciclitira je pred leti kupil od devinske graščine zemljišče, na katerem je občina zgradila parkirni prostor za avtomobile. G. Ciclitira je nato zaprosil občino za gradbeno dovoljenje za zidavo vile, ki bi jo zgradil na parkirnem prostoru. Občina je dovoljenje odbila ker ni zemljišče tolikšnega obsega, kot ga predvideva regulacijski načrt, Tedaj se je prizadeti proti odklonitvi pritožil na državni svet. Sedaj pa se g. Ciclitira pogaja s princem za nakup še nadaljnega zemljišča v istem kraju. V tem novem delu, ki ga g. Ciclitira namerava kupiti se nahajajo tudi stopnice, ki vodijo k morju. S tem nakupom bi zainteresi-ranec toliko povečal obseg zemljišča, da bi bila občina prisiljena izdati gradbeno dovoljenje. G. Ciclitira je pripravljen prepustiti občini parkirni prostor in stopnišče, v zameno pa zahteva neko zemlji-šČe pri morju pod Nabrežino v razmerju 1 proti 3,3. Ce bi do sporazuma ne pri-šlo, je postavil še predlog, da .bi občina kupila parkirni prostor po 12.000 lir kvadratni meter. Vnela se je daljša razprava, nakar so svetovalci sklenili, da se določi posebno komisijo, ki se bo v zadevi pogajanja z g. Ciclitiro. V komisijo so bili imenovani poleg župana še svetovalci dr. ;. i n uprava: Trst. ul. Macniavelli 22-11. - tel. 8-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio Ifc - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18-1. CENA: posamezna številka L 30.— Naročnina: mesečno L 50.— — letno L 600.— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letno L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-722J BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE S. R. A. TRŽAŠKA KREDITNA BANKA GLAVNICA LIR 600.000.000 - VPLAČANIH LIR 180000.000 TRST - ULICA FABIO FILZI ŠT. 10 TEL. 38045 - 38101 BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED Prenočišče, hrana, ogled Klm* itd., vse te skrbi hod® odveč, če se boste obrnili na, POZOR! Potujete i Rim? Hotel-Penzion BLED &=_ Via Statilia, IS - Telefon 777-102 - RIM pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK Se priporoča in Izrazite in shranite ! Pišite nam za eane in prospekte!