Nenavadni morilci čebel
V Štepanjskem naselju, oh Vlahovičevi ulici, so nasadi lepotnega grmičevja. Le-to poleti bujno cveti in v svoj »svet« privablja trume marljivih čebel, ki neumorno polnijo svoje »malhe« s cvetnim prahom.
To ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi te marljive de-' lavke med počitnicami privabile iz soseščine tri fantiče v sta-rosti od 8 do 12 let. Začeli so pobijati nič hudega sluteče če-bele s posebej prirejenimi »fračami«, sestavljenimi iz ne-kakšnih cevk in gumic. To so počeli takole: vsak je svojo fračo napel, vstavil kamenček, pomeril in sprožil.
Nič hudega sluteča čebela, ki jo je kamenček zadel, je morala umreti. Da pa bi bilazgodba še okrutnejša, so fantiči med seboj tekmovali, kdo izmed njih bo pobil več čebel in tako postal prvi ostrostrelec, »heroj«! Mrtve čebele so na-mreč skladali vsak na svoj kupček, da bi lahko na koncu ugotavljali »herojstvo«. Toda tega niso mogli izvesti. Pra-vočasno sem jim preprečil to gnusno početje.
Ob vsem tem pa je nenavadno nekaj drugega. Starši fan-tičev so ves čas opazovali početje svojih otrok in nihče od njih ni niti s prstom mignil, da bi jim to preprečil. To pa se je zgodilo potem, ko sem odšel na kraj dogodka in ostro na-stopil, kajti vsa prigovarjanja moje žene, da ne smejo tega početi, so naletela na gluha ušesa. Še več, deležna je bila nekaj »nesramno-okroglih« pripomb.
Starši, učitelji! Prosim vas, poučitesvoje otroke oziroma učence, da so čebelice zelo koristne in marl jive živalce, nji-hov produkt pa ne le iskano hranilo, temveč tudi večnamen-sko in nepogrešljivo zdravilo. Zato naj vam ne bo vseeno, kaj tudi v prostem času počno vaši otroci oziroma učenci.
Starši, učitelji! Ne zamkam, da je vzgoja naših otrok ozi-roma učencev stvar nas vseh, a predvsem ste to dolžni opravljati vi. Po dejan ju sodeč pa ste ver jetno, eni kot drugi, to preveč zanemarili.
Poseben komentar k temu najbrž ni potreben, morda pa bodo svojega dodali še čebelarji.        RUDI ŠEPETAVC