Poduk. Ali šola samo podučuje, ali tudi izreja ob enem, ali ima razširjati s podukom le spoznovanje? Veliko so se o tem prepirali, a za Pestalocija so se pedagogi zedinili v tein, da pravo spoznovanje človeka nravno oprostuje in mu daje večjo zamostalnost, toraj tudi pomaga izrejevati. Tedaj je bilo poglavitno vodilo: nPoduk je le sredstvo, izreja pa namen", in vsake blagosti so pričakovali in nekateri je še zdaj pričakujejo samo od dobrega podučevaDJa po šolah, a na to so pozabili, da se dobra odgoja začne le v družini in da šola odgojo, katero je družina začela, le razširja in nadaljuje. Ker ima vsaka podučna stroka izobraževalno moč in ima vse podučevanje le namen nspraviti v lepo obliko razrešeno, in tvar prevladati z duhom", vpraša setedaj: ,,Koliko se je tega spolnilo, kar so piičakovali od zboljšanega šolstva in od pomnoženja ueilnic?" Ako bi ne bili vzroka, ki globokeje tiči, že večkrat povedali, bi se skoraj mislilo, da podučevanje niraa izobraževalne moči, da tedaj ne koristi Ijudstvu. ,,Več ko je šol, slabeje je na svetu. Naši predniki niso toliko znali, kakor mi, pa so bili srečnejši od nas." Res da, naši predniki niso tolikanj vedili, kakor mi, a njih notranje spoznanje ni bilo nikakor manjše od našega, marveč casprotno: lepo soglasje med umom in sercem so si ohranili, bolj zadovoljni so bili v življenji kakor mi, in svoje otroke so bolje izrejevali, kakor se godi dan danes. Zaverzimo tedaj vse sedanje in povernimo se nazaj na stare pomanjkljivosti in pomote, tam bomo našli, česar pogrešamo! ? Naj bo, a povernimo se najprej k stari pdgoji po družinab, t. j. k stari nravnosti. Tukaj je treba prenarejati, zboljševati in popravljati, in pokazalo se bo, da ima šola izobraževalen vpliv na nravnost, um, mišljenje in voljo pri ljudstvu, Šol pa ne smemo odpraviti, niti v šolah poverniti se na nekdanje učenje, ker so sedaj naše razmere vse drugačne, in si moremo prizadevati, da vpeljemo boljše šolstvo. Naše poglavitno prizadevanje naj pa bo to-le: Šolska odgoja, kakor tudi domača, mora imeti versko podlago: le vera daje odgoji in poduku terdno podlago; le v zemlji, katero je kerščanska vera pripravila, raste drevo spoznanja dobrega; učenec naj se pa ne uči prevefi in premnogo reči, to malo, kar se uči, naj razume, vsestransko naj se mu razlaga; pamet, um in serce se mora izobraževati v lepem soglasji. Kar je tukaj rečenega, velja sploh o šolstvu brez ozira na posebni čas; kar se pa tiče tega veka, v katerem sedaj živimo, hočemo le nekoliko omeniti, ker sploh več zamolčimo kakor rečerao. — Nemogoče je čisto izpuščati naše razmere, sicer pa ni naloga našemu skromnemu listu taka vprašanja na drobno prerešetavati. Šola je v razvalinah, je rekel v deržavnem zboru na Dunaju poslanec, ki ima to navado, da vsako stvar, vsako dogodovščino imenuje s pravim na tanjko izražujočini imenom. Šola je v razvaliaah? Kaj še! Saj šole v Avstriji se niso poderle, nikoli se še ni toliko lepih šol stavilo, kakor ravno sedaj, učitelji so bolje plačani in osvobodjeni; nikdar se še ni toliko potrosilo za šolstvo, nikdar toliko pisalo in govorilo o šoli in njeni nalogi, pa vendar reče prebrisani gospod na javnem kraji: šola je v razvalinah. Gsp. Herman je govoril sicer le v podobi, a rabil je prav primerno podobo. — Duh je, ki oživlja; truplo pa brez duše razpade; duh pa, kerščanske izreje, kerščanskega poduka je marsikje zginil, in taka šola potem razpada. — Mladost se izreja v samopašnosti, raste v letih, inorda tudi v učenosti, ne raste pa tudi v nravnosti, v kerščanstvu. — Taka šola je razvalina, ki razpada. — Koliko šol pa je brez učenikov, nekdaj to ni bilo tako, dasiravno so se pri nas na Kranjskem šole v preteklih dveh desetletjih zelo, zelo pomnožile. — Kedar se pa v šolstvo poverne duh kerščanske izreje, kakor je izražen v §. 1. postaveod 14. maja 1869, ki se glasi: »Ljudski šoli je naloga, odrejati otroke, da bodo nravni in pobožni . . . postavljati jim pravo dno, da bode enkrat prida ljudje in deržavljani, potem bodo šole na novo oživele. To se pa če zgoditi, kedar bote cerkev in deržava v lepi složnosti varovale in skerbele za ljudsko šolo". »Dajte Bogu, kar je božjega, cesarju, kar je cesarjevega", tedaj cerkvi, kar je cerkvenega, deržavi, kar je deržavinega; kedar se to zopet vpelje v zdanjo Ijudsko šolo, takrat se pa ne bode več reklo: šola je v razvalinah, ampak šola veselo živi in napreduje. Na podlagi domače odgoje bode šola više zidala, podučevaje bode izrejevala dobre kristijane in umne deržavljane. In zopet je rekel drugi gospod prebrisane glave, ki dobro pozna razmere v naši ožji domovini, v kraiijskem deželnem zboru: BZa take nšole mi ne maramo, boljše nobene šole kakor take; učitelji, ki niso za»dovoljni, naj se le izselijo". Ta gospod je gotovo zoper šole in učitelje in sovraži vsak napredek?! — Nekateri bi res radi ta stvar tako zasukali, in g. dr. Zarniku dobro ime vzeli. A to ne gre tako lahko! In to, kar se je pozneje godilo, namreč protesti in preklici prizadetih, to v s e š e le stvar bolj razsvetljuje in vsakemu oči odpira. Rečimo tudi mi z gsp. Zarnikom, bolje je, da ni šole, kakor da je taka, ki ljudstvu jeinlje narodni čut in narodno mišljenje, odpadništvo pa goji iu pestuje in značaje kvari. Narodno vprašanje je tudi v pervi versti ginotno vprašanje, mar bodo res ljudje, ki deželo in rod v nji zaničujejo, zasedli vsa odlična mesta, domačini pa hlapčevali. Bolje je, da se taki učitelji izselijo, ki skerbe le za se, za svoj dobiček, katerih perva beseda je napredek, a mislijo pri tem le na napredek pri svoji osebi, ki se za vse poprej navdušujejo, kakor za svoj poklic, za resnico in pravico in se sučejo po vetru kakor petelini na strehi. Take uCitelje, a ne drugačnih je mislil dr. Zarnik in tem voščil sreČno pot iz dežele. Takih učiteljev pa tudi ljudstvo ne more čislati, niti imeti jih za svoje prijatelje in prave ufenike, marveč za to, kar so res, za koristolovce in sebičneže; Ijudstvo pa more verh temu stroške svojega raznarodvanja s svojimi žulji plačevati. To so ob kratkem razmere v naši ožji domovini, in razmere Slovatiov v riaši širji dornovini v Avstriji. Po vsem omikanera svetu, izvzemši nekatere posamezne dežele, poganjate se za šolo vera in nejevera, kerščanstvo in novošegno poganstvo. Iz tega tak velik boj za ljudsko šolo; cerkev ne more in ne sme šole iz roke spustiti, ker je njena naloga, izrcjevati človeški rod za večnost; verska unemarnost, ki pa ni daleč od nejeverstva in poganstva, poganja pa se za brezverske (konfessionslose) šole. Ta boj se bije sedaj na vsi versti, v poslednji versti recimo v marsikateri selski šoli pod tern ali dnigim imenom, dostikrat le pod tem zagrinjalom, kakor je pri vseh rečeh, kjer so človeške slabosti vmes in se stranke le fraze poslužujejo. Recimo tudi mi, da nas ne bodo imeli za mračnjake: flŠole, pa zopet Sole, več šol a takih, kjer bo podlaga vsakemu poduku kerščanstvo, v katerih se bode na podlagi, ki jo je stavila kerščanska hiša, više zidalo." Vse drugo ne pomaga nič, v brezverskih šolah je mogoče, da se um bistri in vednost razširja, a človek brez vere, brez positivne vere je naj nesrečnejša stvar na svetu, ker ga vera ne vodi, um in pamet pa žene v obupnost in pogubo; taki človek je pa tudi naj nevarnejša zver svojemu rodu.