Hatolišk cerkven list. Danica izhaja 1., 10. in 20. dne vsaciga mesca na celi poli, in velja po poŠti za celo leto 3 gld., za pol leta 1 gl. 60 kr., v tiskarnici sprejemana na leto 2 gld. 60 kr. in na pol leta 1 gld. 30 kr., ako uni dnevi zadenejo v nedeljo ali praznik, izide Danica dan poprej. List £3. Teč^j XX. V7 Ljubljani 10. velikega serpana 1867. Osemnqfsisioieinica r Rimu. :>. Vabilo Rimljanov k osemnajststoletnici. Ko je bilo že več časa poprej razposlano povabilo do vsih škofov po svetu, je 14. rožnika 1867 papežev namestnik kardinal Patrizi z iskreno okrožnico povabil Rimljane še posebej k preimenitni slovesnosti, šestnajstiga rožnika pa ravno tako tudi mestna rimska gosposka. Iz vsacega oklica, kakoršne je ljudstvo, kakor se je vidilo, po vsih ulicah z veselim obrazom prebiralo, naj nekoliko pesnamemo. Kardinal Patrizi pravi: „Slovesnost ss. apostel j nov Petra in Pavla se nikoli ni povernila tako častitljiva in tako posebnega ozira vredna za Rim in za vesoljni svet, kakor se ima zdaj v kratkem, to leto, obhajati po povelji sv. Očeta. Vsi vsi že morajo vediti, posebno pa Vi Rimljani, da k častitljivemu obhajanju obletnega spomina njune zmage bomo to leto pervikrat privzeli stoletno slavljenje njunega slovečega mučenstva po osemnajst stoletjih, odkar ?ta evangeljsko resnico s svojo kervjo zapečatila. In ker je bila vera, po apostolskih poglavarjih tukaj v Rimu oznanovana in vstanov-Ijena, vselej rodovitna z junaki, ki so na poskušnjo nasledvali njuno velikoserčno neprestrašenost...; torej se bode naj lepši dan stoletne slovesnosti povišal še s častitljivim po svetni če vanj em mnozih blaženih, kterih eni so si pridobili palmo mučeništva, drugi lovoriko spoznavavstva." Zdaj visoki vabivec zavrača na to, kako presloveča je častitljivost keršanstva in apostoljskega Rima. Kolike spremembe so se godile v Rimu, odkar sta bila apo-steljna brezbožno obsojena! Naj bolj trinoški preganjavci keršanskega imena so si nasledvali in zginili z obličja zemlje, rimsko cesarstvo samo je padlo in leži pod težo svojih velikost in svojih pregreh; privihre tujcev so z novimi življi ljudstva in narode starodavnosti pretopile; postave, vede, šege, jeziki, vse reči — ali so sprejele drugo obličje, ali pa so bile v razdjanje pogreznjene. Ne tako pa edini pričujoči rimski Sedež; kljubovaje vsaki čas peklenskim vratam, se ni nikoli prevernil, in med vsimi spremembami še stoji edina ta naprava, ter se ravno s tem poteriuje za božjo, in ostala bo nedo-tikljiva in nespremenljiva v svojem uku, v svojem duhovnem posestvu ... do konca sveta ... Zdaj pa, pravi dalje, ta brezbožnost poslednjih časov, ta popolnoma revšina, ki še sto let svojega razpleta in svojih napadov ne šteje, — si vmišljuje dognati na to, da bi to imenitno božje delo nehalo...! Potem napoveduje navadno devetdnevnico po vsih rimskih cerkvah pred praznikom ss. Petra in Pavla ter se nadja, da se bode pobožno opravljala. Opravlja naj se s peto mašo, z izpostavljanjem sv. R. Telesa, premiš- ljevanjem iz življenja ss. aposteljnov s posebnim ozirom na prebivavce rimskega mesta, z navadnimi molitvami; nasledvajo naj lavretanske litanije z molitvami Def ende, Deus cujus dextra, Deus omnium fidelium, 5 očen. itd. in začasne molitve, poje naj ..e Tantum ergo in sklep je z blagoslovom. V neiarnih cerkvah je bilo to opravilo sploh popoldan proti večeru. Vsakrat je 40 dni odpustkov za pričujoče, pa tudi popolnoma odpustek po spovedi, sv. obhajilu itd. za tiste, ki so saj petkrat pri tem opravilu. Tudi bolniki in jetniki se jih zamorejo vdeležiti, ako store, kar jim spovednik veleva. — V predpražnik se je celo uro po vsih cerkvah zvonilo. K sklepu spodbuduje Rimljane k hvaležnosti za dobrote, od poglavarjev apostoljskih prejete, „kterih je toliko, kolikor stoletji in dogodb, ki razodevajo previdnost Božjo nad Rimom. O srečna stolnica!" zakliče s sv. Janezom Zlatoustom ... „Kar ste očesi za telo, močno in polno zdravja, to sta za Rim groba njenih aposteljnov. Ne leskeče se tako silovito raztegnjena nebesna prostornost, kadar jo solnce zagerne z rekami svitlobe, kakor pa sijejo od teh spominkov žarki, ki se od ondod razlijajo in razsvitlujejo vesoljni svet... In premišljujte, o bratje, premišljujte s pobožnim češenjem veličastni prizor, kakšno glediše bode Rim ob vesoljnem vstajenji ! Kako zalo darilo bo takrat daroval Rim naj vi-šemu Gospodu, kteri je Bog sam!... Ta dar pa ni lišp njegovega bogastva, ne stebri, ki ga zveličajo, ne vs.» mogočnost njegovih spominkov...: to ste dve trupli, ki ste lepotic je liima, in podpornji vesoljne Cerkve! „rROP-TEREA D1LIGO ROMAM: PROPTEREA URBEM AD MIROR. TOREJ RIM LJUBIM: TOREJ MESTO OBČUDUJEM." S kolikim navdušenjem se je tudi rimska mestna gosposka tega godovanja vdeležiti želela, kaže njen«, vabilo, namreč: Rimljani! Preveseli prihod osemnajststoletnice častitljivega mučenstva ss. aposteljnov Petra in Pavla, velikih varhov tega blazega mesta, po pravici v vsih ser-cih radost budi, in vam priložnost daje, razodenite s pobožnimi iu prazničnimi slovesnostmi tiste verske ob čutke, ki ste jih neprenehoma imeli. Sleherno zunanje skazovanje veselja v taki okolišini je znamnje naše dopadljivosti, ki smo doživeli to srečo, pa ravno tako tudi naše dolžno pričanje hvaležnosti do teh nebeških varhov, ki čujeta nad nami in nam prosita brambe in pomoči od Darovavca vsih dobrot. Rimljani! Mestno zastopništvo, tolmač splošnjih želji, ki je vravnalo zverstenje očitnih praznovanj, vabi tudi mest-njane, da naj kronaj > 28. in 2^. dan tekočega mesca, dneva bogoljubnega veselja, ter naj mesto čez navado lepo razsvetlijo. Potem napoveduje inestnjanstvo očitne slovesnosti od 28. rožn. ao 7. mal. serpana, kakoršne so n. pr.: V petek (28. rož.) razsvitljenje stolne cerkve sv. Petra; v saboto umetni ognji na Pinčju in razsvitliava poti ob „Korsu" s plinjavo (poslednje tudi v nedeljo); v ponedeljek ljudska veselica na pristavi „Borghese" na stroške posestnika samega; v torek godbe itd.; v sredo večer-nica na Rimskem tergu (Foro Romano) med razsvitljenem z baklami, razsvitljenje starih spominkov z bengalskim ognjem. Enake reči tudi naslednje dni. Kar pem pa sam že leta 1856 opazil, to tudi gospoda Heidrih in Jeriha poterjujeta: da namreč pri vsih tacih veselicah, podnevmh in večernih, ni tistih nespodobnost zapaziti, kakor se dostikrat vidijo po naših mestih do tolikega studa in gnjusobe. Zares, naj perva stopinja do prave olike naj bi bila ta, da se ta sramota odpravi. Tukaj naj bi pričeli Miihlfeldi, Hasnerji, Herbsti z vsim tovar-štvom, in naj bi pri miru pustili konkordat in druge reči, ki še nikomur lasu skrivile niso in ki jih izmed vsih 26 milijonov nobeden za to ne prosi, zunaj kacega mavtarskega odpadnika. Koliko tisuč ljudi je bilo pri razsvitljenji kuple pri „girandoli" (umetnem ognji ob Pinčju), pa vse se je izšlo v lepem redu; najmanjšega nemira ni bilo, in kar nič nespodobnega, nič vpitja, vriskanja ali kaj enacega. Naj gg. mavtarji s tem lepim rimskim obnašanjem primerijo n. pr. ostudno kvakanje, krokanje, bogokletie vsakomnogo, ki je pred malo tedni spremljalo Garibalda po Benečanskem in drugod, pa bodo vidili, kje je blagor — pod Garibaldovim ali pod papeževim žezlora? Rimsko mesto tudi nima tacih potepinov, kakor se vidijo drugod, zlasti kjer so dobrotne naprave in redovi zaterti, in kakor se tudi v naši Ljubljani večkrat zbirajo, ob kolodvoru, pri imenitnih pogrebih in drugod. To mesto ima toliko milih naprav za uboge in zapušene, kakor nobeno drugo na svetu ne. Omenim naj le jamo naj imenitniši: „Ospizio Apostilico di S. Michele" (Apostolsko sprejmiše sv. Mihela) in „Ospizio di S. Maria degli Angeli" (sprejuiiše Marije D. Angelske) za revne otroke obojega spola, ki jih je blizo 1700 v obeh hišah, ženska mladost pod vodstvom usmiljenih sester, moška pa v rokah svetnih duhovnov. Vsi imajo enako obleko in hodijo čedno spremljani in na pare k cerkvenim opravilom; do 3, 24 iu dr.), ampak le ktere je nebeški Oče „vlckel" (Jan. »i, 34», in „kolikor je bilo odločenih za večno življenje" (dj. ap. 13, 48), namreč po nezapopadljivem sklepu milosti Božje. Pa že sem predolgo govoril o rečeh, ki jih je„l)a-nica" že večkrat z djanskimi zgledi dokazala, zdaj le še nekoliko dostavim o našem misijonu. Ni mi treba več hvaliti temelite učenosti in iskrene zgovornosti rastri i h očetov, ni mi treba bolj ali manj obširno posnemati zapopadka posameznih govorov *), med kterimi so nekteri poslušavcc do solz ganili, čeravno ima v ti okolici ljudstvo zavolj obilnega pridiganja v mestu in zunaj, o navadnih praznikih in posebnih slovesnostih, kterih se v obeh larah ne manjka, za Božjo besedo že precej oglajene ušesa. Dosti je, ako povem, da ljudstvo obeh loških fara je spet pokazalo, da ima v obilni večini še staro terdno vero in znano pobožnost; da so se domači med seboj k pridnemu obiskovanju priganjali in goreči mlačne spodbudovali; da so ptujce brez našega opomi-novauja radi pod streho jemali; da naša velika cerk»v je bila večidel po vsih svojih prostorih napolnjena iu nektere krati tako natlačena, da se je le čuditi, kak- >o mogli vsi prenašati brez škode toliko gnječo in >..j. .rk o, da pa pri vsem tem vender ni bilo prevelikega pahanja, posebnega nereda ali kake nesreče ; da tukaj iu v mestu so imeli spovedniki veliko opraviti, kterih je bilo srednje dni obilo, perve in zadnje dni pa manj in sicer zavoljo praznikov, obnovljcvanja kerstne vode it! urnih maš, ki se tiste dni bero po vseh tarah, in da je m.o-vedovancev vsakega stanu ostalo, ki i i»- *» mogli med misijonom na versto priti, čeravno je bilo tukaj čez v mestnih cerkvah čez lv..rski zavinki ali ^eli odstavki misijonskih govorov |.o časnikih n»- naznanova! i, dokler tmam<> tako malo milijonarjev na^-ga jezika. Pi-. » njič, čeravno tako splošnjega blagoslova, tako posebnih zgledov pokore, ki jih je „Danica" iz Smlednika pripovedovala, nimamo pokazati, pa vender smemo reči, da tudi pri nas se jih je veliko bolj ali manj očitno poboljšalo, in vsake verste gori popisanega navadnega sadu misijonov se tudi tu najde več ali manj. Tudi mi smemo s ča3t. gosp. dopisovavcem iz Prihove (v lanski Dan. št. 16. str. 127.) reči, da „veliko grešnikov je bilo zdram-ljenih, veliko žalostnih potolaženih, mlačnih spodbujenih, pravičnih poteijenih in — kdo more našteti vse milosti in čudeže, ki se o taki priliki godijo v znotranjem človeku!" Ravno na zadnje imenovane misijonske dobrote so naj imenitniši, pa zvedile se bodo še le tam, „kjer bomo usmiljenje Božje vekomaj prepevali." Zanesljivo upanje imamo, da tudi pri nas je marsiktera spoved, ktere so posebno pri čast. oo. misijonarjih navadno po dolgo terpele, s prerojenjem notranjega človeka se končala. Vsi poterjujemo, kar je eden duhovnov neki dan s tolikim veseljem rekel: „To so gospod dekan res dobro storili, da so misijonarje poklicali!" — Koliko se pa v naši cerkvi tudi zunaj časa službe Božje molitve stori, koliko pobožnih (tudi moških) ob nedeljah pred misijonskim križem kleči, že to je tako spodbudno in tako dobro znamnje, da bi se ne moglo reči, daje mi-sijon bil zastonj, tudi če bi se sicer ne vidilo toliko druzih veselih nasledkov. Ne skrivam, da se ni vse popravilo tudi po misijonu. Čeravno je zlasti po nekterih soseskah zdaj veliko bolj mir po noči, se vender tudi še kaka ponočna vrana oglasi. *) Pa taki so se le malo misijona vdeležili ali pa celo nič ne. (Ne upamo si raz-glaševati izrekov kacega mladega, menda veči del v smerd-ljivo mesenost zatopljenega garjevca ali kake maliko-vavke, toliko pa smemo reči: ako taki prederzni ljudje v zakon stopijo brez resne pokore, naj pričakujejo takrat mirnega življenja v svojem stanu, kadar bote Sel-aica in Poljanšica nazaj tekle. Vrd.) Takim bo pač gnada sv. misijona, ki jo jim je Bog zdaj ponujal, enkrat v toliko gotovši pogubljenje, če jih poseben čudež po-pred ne spreoberne. Pa to se je smelo že tako pričakovati. Ko je govorica iz Radoljice veliko več, kot je res bilo, vedila o nasprotovanji zoper misijon, smo torej že poprej ljudem rekli, naj se ne boje, če se bo peklenšek toliko bolj zoper misijon reper.čil po svojih pomagačih, kolikor veči zgube se boji za svoje kraljestvo. Res je bilo nekaj tako bogokletnih govoric slišati, da bi človek mislil, da so prav iz mavtarske ali frajmavrarske kovačnice. Da bi bilo več pohujšanja, je satan stari madež, zavolj ktercga dežela Kranjska in v nji zlasti kranjski in loški okrog po svetu slabo slovita, še malo bolj počernil. Že tisti večer ko se je bil misijon pričel, sta se dobre pol ure od tod v neki vasi pijan mož in mladeneč zbila (zakaj? ni spodbudno praviti), in pervi je bil na videz precej ranjen, pa brez nevarnih nasledkov. Čez štiri tedne po sklepu misijona pa so v neki kerčmi, ktere posestnica je bila že večkrat zastonj svar-jena, naj po noči čez uro ne toči, štirje fantje v nedeljo večer čez polnoč pili in na zadnje so se stepli, trije zoper enega, kteri je bil dvakrat lanno z nožem ranjen pa hudo poteptan, tako da je čez poldrugi dan umeri. Duhovna so mu tako pozno poklicali, da ko je prišel, Stari ljudi«" pripovedujejo; ko je Kila leta 1*16 in 1818 huda lakota, je bilo po noči pov>od vse tiho: slišala se je zunaj le sova. in po hiSah glas ljudi, ki so roinikranec molili. Pomislimo, da tu pri nas že leta in leta ni bilo slabe letine in «e je letos spet veliko pridelalo, v tem ko pa v Galicii povo-denj poljske pridelke v 15, 18, 30 do 60 vaseh le v enem •-kraju pokonča. Spomnimo se tudi, da je bilo pred malo leti ravn>< t«, na Ogerskeni, ali pa kakšno »kodo je lanska vojska naredila nu Češkem, Murskem in v J>iezii, pri nas pa nič ne. Zato dajmo se premagati ljubezni in dobroti Božji in ne od-la.najm » pokore do <;asa Njegove j<-z<-. uni ni več govoril in je bil brez spovedi le s pogojo odvezan in v sv. olje djan. Ne gre nam duše njegove soditi, ker Bog jo je že sodil, tudi ne izgovarjati unih, ki so v pijanosti tako divjaštvo storili; treznih je gotovo groza, ako se je le spomnijo. Vender po tem, kar se zunaj vidi, se mnogim njegova časna smert zdi očitna kazen Božja. Živega se je vse balo, razun nekterih ne-sramnic in vinskih bratov, ker je veliko denarja kazal, čeravno ni bilo viditi, kako bi ga bil pošteno prislužil. Par dni popred je bil domu prišel iz ječe (norčeval se je, da pride iz „alumnata"), kjer je bil že tudi med miši j onom, in koj — ne vedoČ, da njegove ure so že štete — je ves pijan norčeval se z vsim kar je svetega, s postom, z molitvijo, celo s križanim Jezusom. Marsikteri je rekel: „Kakoršno življenje taka smert, — mera njegovih hudobij je bila polna." — Bog, ki tudi hudo lahko k dobremu oberne, daj, da bi ta djanska pridiga pravice Božje, ki ne da seboj norčevati, tudi takim kaj zalegla, pri kterih so zastonj vse druge opominovanja in prošnje. Sicer pa je bil med raisijonom lep red. Naš za vse dobro vneti župan Matevž Bernik je bil že popred napovedal kerčmarjem, da čez deveto uro zvečer ne smejo točiti, in prodajavcem sladkarij, da ne bo terpel prodajanja zapeljivih napisov, in ko se je neka ženska kmalo potem v Cerngrobu vender tega prederznila, jil« ji je pobral. Da bi se kaka nerodnost ne prigod i la, ki bi dajala nasprotnikom misijona priliko take opravila ovirati, je hodil sam z dvema možema vsaki večer okrog po vasi stražit. Pač bi me mikalo na zadnje ugovore zoper misijone, ki se navadno slišijo, malo pojasniti, kakor jih izverstni pisatelj Benger (Pastoraltheologie, Regensb. 1863 III. 315—20.) na pet dobro tiskanih straneh temelito spodbija. Pa da ne bo predolgo, opomnim le to, da tudi v lanskih „Drobtinicah" in v Wetzer und Welte Kirchen-Lex. VII, 161. so overžene naj navadniši take prazne misli. — Serčna zahvala visokočastitim oo. misijonarjem, ki se za zveličanje duš vse darujejo in čez svojo telesno moč trudijo! Enako vis. čast. gosp. dekanu, ki so nam toliko dušnega veselja naklonili, ki so svojim velikim zaslugam za faro nov dokaz očetovske skerbi za zveličanje sebi izročenih duš pridjali! Pa zahvala iskrena tudi vsim vis. častit, gospodom, ki so nam prišli tačas pomagat! — S tem naj sklenem svojo sporočilo, kce-rega namen je bil ravno ta, kakor dotičnemu razgovoru v Bengerjevim pastirstvu, namreč: da bi se potreba misijonov bolj čutila, njih korist bolj priznala, in njih bla-godar in sad bolj razširjal in iskal vernemu ljudstvu v zveličanje, duhovnim pastirjem pa v pomoč in polaj-šanje vesti. Sej po Kristusovem zgledu (Mat. 9,36. Mark. (i, 34.; 18, 2) se jim ljudstvo smili, in tako si pridobe zaupanje, da kar so morebiti sami po nevednosti ali kakor si bodi zamudili, jim v misijonu drugi sposobniši pomočniki popravijo. xy. It Zagreba. (Slovesni pričetek jugoslovenske akademije.) Naj tudi „Danica" svojim čitateljem razglasi, kako se je jugoslovenska akademija znanost in umetnost odperla v Zagrebu. Za one, ki ne ved6, kaj da je akademija, opomnimo na kratko, da je akademija društvo učenih glav, ki se bodo trudile na dan spravljati zakladov vsestrane znanosti in umetnosti, da se vsi jugosloveni izobražujejo in z olikanimi narodi drugimi v ravno versto stopijo. K temu je treba velicih dušnih in denarnih moči. Obojih ne manjka jugoslove nom; toda bile so posebno dušne moči do zdaj razper-šene. Povzdignil pa je pervi sin hervaški, prevzvišeni biškup Strosma j er , narodni dom, akademijo, v kteri so se lepo združile dušne in denarne moči, da zamorejo zdaj zložno pospeševati znanosti, brez kterih bi ne mogel jugoslovenski narod zverševati prevažne naloge, ktera mu je po Božji previdnosti očitno odkazana, da namreč očedi in oblaži zemljo, ktero je turška sila toliko stoletij gazila in ognjuševala. Vredno je toraj, da v vedni spomin popišemo pervo svečano sejo jugoslovenske akademije. — Da bi dostojno sprejeli ustanovitelja akademije, prevzvišenega biškopa djakovačkega in druge goste, se snide veliko število ljudi na kolodvor. Zagleda vši mili in prijazni obraz prelj ubij enega biškopa za-donijo presunljivi „živio" - klici, ki se ponavljajo o prihodu Serbljev iz Belgrada in ne prenehajo, dokler vozovi ne odpeljejo gostov. V nedeljo, 28. jul., je pre-vzvišeni biškop pred akademičko sejo služil sv. mašo, potem hiti vse k narodnemu domu, kder ima akademija za zdaj svoje mesto. Prišlega prevzvišenega biškopa pozdravi vse z velikim veseljem in nekako sinovsko uda-nostjo in glasnimi „živio" - klici. Nepopisljiva radost in milina sijala je gospod biškopu z obraza, ki je jasno razodevala veliki pomen tega dneva. Pervi poprime besedo prevzv. biškop, in v krasnem gladkem govoru drobi prevažno tvarino: daje s v. v e r a kerščanska podlaga in naj obilniši vir vse znanosti in umetnosti; da toraj modrice le tedaj in tako dolgo rod človeški njegujejo in v resnici obla-žujejo, dokler jih krepi mila rosica blagoslova kerščan-skega! To — so sklepali govornik — mora biti tudi akademiji glavno ravnilo! — Zares, vsega pomena vredne besede! Kamo so brezbožne, nekerščanske, napuha pijane znanosti dandanašnji spravile svet, ki se olikanega šteje? V7 staro paganstvo po novem kroju. Teh, ktcrim je trebuh edini bog, kterim merzi do vsega, kar koli dahne po kerščanstvu, kteri zagovarjajo neverstvo in krivovere, v tem ko sami brez vere živeti hočejo, teh je dandanašnji legijon! Da se toraj človeštvo po Evropi do čistega ne poživini, treba je, da znanost krene na kerščansko stran, da se na visocih šolah sv. vera Sinu Božjega spoštuje kot podlaga časne in večne sreče za vsacega človeka. — Po gosp. biškopu je govoril vredni predsednik akademije, dr. Rački, o znanstvenih zadevah akademije in nje važnosti za jugoslovene. — Slednjič je našteval aka-demiški tajnik dosedanje delanje akademije, načertal propis prihodnjega, in obznanil premoženje te naprave, ki znaša že čez 300.000 gold. Tako bila je zveršena perva seja. — Prevzvišeni biškop so potem ob dveh na obed povabili k sebi vse odlične deležnike te svečanosti. Kako se pri tacih priložnostih godi, ni treba popisovati. Samo dve reči naj omenimo. Perva je serčna ljubezen in prav bratinska vzajemnost vseh plemen jugosloven-skih, ki se je tukaj razodevala. Resnično je, kar je o tej priliki rekel pesnik: „Evo četir' iužna brata: Srbin grli tuj Horvata, — Bugarin tuj i Slovenac — u je-dan se vežu vienac..Drugo je veliko sočutje, ki so ga pokazali pri tej priliki vsi vnaoji Slaveni, poslavši po telegramih serčni pozdrav iz vsih mest od Petrograda in Moskve do Belgrada in Tersta. — Na večer isti dan oskerbelo je bilo „Kolo" prelepo veselico, pri kteri smo občudovali veliko izverstnost her-vaških umetnikov, pevstva in godcev. — V pondeljek, 29. jul., je bila v slavo pričete akademije glediščna igra in opereta. Igrali so članovi narodnega gledišča tako dobro, in vse v tako sijajni opravi in lepem redu, da vaš dopisnik brez vse pristranosti more reči, hervaški igravci se smejo meriti z naj boljšimi, ki jih nemški »vet občuduje in v zvezde kuje. Ni bilo čuti besedice, ki bi poštenega človeka uvredila; šale in smeha pa toliko, da je človek čisto pozabil na vročino, ki nas je parila v polnem gledišču. In tako, čeravno so se čuvaji javnega reda, kdo ve česa vse bali, se je srečno in prav slovesno postavil temeljni kamen j ugoslo venski akademii, ktera utegne tudi za nas Slovence važna postati, ako se naši učenjaki po-primejo hervaško - serbskega jezika in — v njem pisati začno. Od nekod. V. (Košček strele za goropadne otroke, male in velike.) Večni gospodar še neprenehoma čudesa dela. Zdaj čudež svojega usmiljenja, zdaj svoje ostre pravičnosti; z dari kakor z udari nas modro vodi, kakor modri oče svoje otroke. Naj bi se mu le tudi voditi dali, ne pa bili svojeglavni otroci. — Nobeni zapovedi svoji ni Bog posebej še pristavil obljube ali kazni kakor samo četerti. Skušnja vsakdanja pa tudi priča, da so res dobri otroci vseskozi skoro še srečni na svetu. Priča pa tudi, kako bridko se 4. zapoved Božja maščuje nad otroci, kteri so dobro znali iz rok starišev svojih dobrote jemati, ko pa osla bijo, in bi jim otroci imeli dobrote povračati, so jim zapuščeni stari še v tistem porednem kotcu na potu, kjer se smeti terpijo. Zatorej, neobtesani sinovi in ve grobe hčere, kteri ste poleg drugih tudi 4. zapoved Božjo že zdavno pozabili, in ste očetu ali materi, ali pa obema živi ra beljni: — odprite svoje uhlje, in poslušajte! V lepem slovenskem kraju (ki naj ga zavoljo drugih zamolčimo Vr.) je bil mlad gospodar, kteri je svojega starega očeta v svoji rojstni hiši težko gledal. Rad je terdil, da mu ni nihče na svetu bolj na potu kakor njegov „stari!" Da bi se mu vendar že skoro ugenil. Mnoge bridke je revež dobival požirati od svojega mlajega. — Res pa pride bela tetica in reši starega očeta sinove čudne — „ljubezni". Ves vesel, da se je „ stare ga" vendar že enkrat iznebil, gre sin soseda naprosit, naj le pride merliča preobleči pomagat. Sosed obljubi. Sin se verne domu. Nikdar pa ne bi bil verjel, da je soseda tudi za sebe naprosil in da se tako kmalo hoče nad njim dopolniti četerte zapovedi druga stran ^ ,,če ne spoštuješ očeta in matere, ne boš dolgo živel, in dobro na zemlji ti ne bode." Svojemu pragu se bliža in — božja ga zadene, mertev se zgrudi na tla. Ko sosed dojdc, ga je tudi že bilo treba preobleči. Nekaj pred Duhoviiu so nju pokopali skupaj. V prostorni hiši domači je bilo sinu pretesno zraven očeta. V ozki jamici je bilo prostora dovolj obema. Čuti ni bilo pritožbe zarad tesnobe. Ker je dobra pridiga, v dveh glavnih delih načer tana, na grobu se sama ponujala, si sam ali sama lahki uganeš , kaj da so gospod iajmošter pridigovali veliki množici začudenih spremljavcev, kako nazočim, zlasti pa malim in velikim otrokom 4. zapoved Božjo na serce polagali, in jim s krepko besedo serce in kosti pretresli. — Prestrašeni so se pogrebci celo iz tujih duhov nij pozgubili s pokopališča in ta čudni pogreb pripovedovali. Je li to čudež ali ne, nečem se prepirati. — Meni pa je gologlav pobožen starček iz Z. o tem po grebu pravil in k koncu je pristavil: „Lcjte, lejte, zmiram še se med nami mirakeljni godijo!" — Is Tersta, 4. avgusta. J. S. (Iz starega glagol-skega rokopisa.) —S tem listom izročam Vam malo ver stic, ki prosim, da bi jih blagovoljno sprejeli v „Zgod njo Danico," zlasti ker je reč sploh cerkvenega zapo-padka, kar tudi naslov priča, ki je taki le: ..fcvadirne ali leffistri ali knjige (urbarji! % clagoliri pisane, ktere se hranijo v župnijski knjižnici v Do lini pri Tersta." Pod tem naslovom podajam na dan nekoliko odlom kov iz farnih knjig pisanih v glagolici, ktere se hranijo v župnijski knjižnici v Dolini. Te knjige ali boljše zapisniki, da si glede zgodovinskega ozira malo važne, imajo vendar neko vrednost kakor „spomini" iz preteklosti, in to še več, ker mi Slovenci imamo malo da ne skoro nič spominov pisanih v domači besedi in v glagolici — mislim, da nobenega ne razun unih iz VIII stoletja, in ktere je Miklošič priobčil. Ti zapisniki so nam v dokaz, kako so tačas čislali in njegovali naši praočetje svoj jezik, in kako marljivo ga rabili duhovni v cerkvenih opravilih in uni morebiti celo tudi v djanskem življenji, kar tudi Linhart terdi: da so Kranjci do XVI stoletja pisali v glagolici. Jezik, v kterem so te knjige pisane, je slovenski, ki vleče precej na hervaško narečje; poznati je pa treba dobo, v kteri se je v te zapisnike vpisovalo in pre-vdariti, da istrijski Slovenci se bližajo Hervatom v naglasu in nekaj tudi v posamnih izrekih, kar je pri mejakih naravno. Vpisovali so duhovni, ki so bili ali ptujci, ali pa domačini „rodom iz Doline" ali njene okolice. Pustivši ostalo razsodbo glede jezika zmožnejim podajam na ogled nekoliko verstic posnetih iz teh knjig, ktere sledijo v tem-le redu: I. Kerstna knjiga. Liber Baptizmorum (1607—1619); ta je latinski na-naslov. Glagoliški pa se glasi: „1605. To je legištar iz krsta va ime gosna. farmana pre jurja jurinčiča far-,,mana dolinskoga i ja pre pjero dragonič bih vato vrime podružnik „v Dolini. Primeri: ,,Na 8 dan miseca marca ja pjero dragonič krstih hčer matiju „puntu iz sucrba ime otroku marina kumi srbul božič kuma ,,marina gerolica oba stanuči v vasi sucrbi „jenvara dan 10 ja pre juraj jurinčič farman krstih an-tonija komara .,hčer marino i njega žene jele iz klanca biše botri ber- ton grahona ino ,,marina križmarica iz ocizle." Vpisovali so se v ta „legištar" kersti od 1605—1607 le v slovenskem jeziku in naslov na čelu knjige je v glagolici čedno zapisan: ne vem, kako se je pozneje mogel zapisati latinski naslov z letom, ker od tega časa naprej do lOO^ se dobijo kersti v latinskem in slovenskem vpisani. Od leta 1607 naprej je začel novoprišli župnik J. Pangcrc, rojen Buzetčan, italijanski zapisavati, ftodružnik zapisaval je vedno svoje kerste slovenski do eta 1610; od tega časa izginila je slovenščina z gla-golico vred iz župnijske pisarne in umaknila se ptujki italijanščini, ktere so se bili duhovni kmalo pcprijeli. Menim, da ne bom dolgočasen, če naštejem nekoliko imen, ktere so različne ali pa dandanes pri nas neznane: Srbul (Sacrb), Vido, Jerolim, Berton (Berte, Jernej;, Marina (sedaj pri nas neznano ime). Družinske imena pri ženskih so izpeljane iz moških, n. pr., Žahar-Žaharnica, Mihci - Mihelica, Komar - Komarica, Žerjal-Zerjalica, Križman - Križmanica itdi. (Konec nasl.j Iz Tersta. (Reči iz duhovnega pastirstva.) Die 1. Julii habita est prima coflatio postoralis Justinopolitana, trrtrsiiteiifr lllusfrisshno et Rerereiulissimo Episcopo. In-ertu- re P. T. D. presbyteri ex Decanatu Justinopo-itan«., Pvrrhancnsi et Karkavcensi. Praemissa per Illu--trissimum Episcopum brevi allocutione de momento col-lationum pastoralium, deque necessitate servandi foven-•li«|iie unitatem in clero, Secretarius legit Acta cujusdam collationis Tcrgestinae, ut praesentibus specimen et forma huhcndi hujusmodi Collationes exhiberetur. Deinde proposita et fusius discussa fuerunt dubia ac quaesita varia, quae una cum brevibus responsis hicce vulgamus. 1. a) An licet diebus Sabbathi per anmtm, in quibus ex apostolico induldo vesci carnibus permittitur, etiam pisces promiscue adhibere f b) An hoc valet etiam de Sabbathis Adventus ¥ Resp. ad a) Aftirmative quidem, quum concessio ipsa nullis restrictionis verbis expressa sit; attamen per indulgentiam legislatoris non intelligitur solu-tum etiam officium abnegationis et mortificationis, quod unusquisque pro modo suo tenetur exequi: liinc non est vexanda conscientia edentium , sed valeat monitum Apostoli: „Is, qui manducat, non manducan-tem non spernat, et qui non manducat, manducan-tem non judicet." Rom. XIV, 3. ad b) Provisum in praecedenti. 2. Quaenam media adhibebit Parochus, ut tum perso-nas conditionis civilis, tum publicos officiates, t/ni negligunt praeceptum de communione paschali, ad meliorem tramitem reducat ? Resp. Praeter amicam correctionem et opportunam exhortationem in privatis colloquiis, ne negligatur etiam publica admonitio in sermonibus sacris, prout prudentia pastoralis modum suggeret, adducendo etiam poenas disciplinae ecclesiasticae, quibus prae-cepti hujus observatio omni tempore urgeri consue-vit, neque praetermittatur occasio confessionum sa-cramentalium ad excitandas matres et uxores, ut pro suo officio filios et maritos ad observantiam praeceptorum S. Ecclesiae trahere non cessent. 3. Quomodo impediri poterit consuetudo hinc inde vi-gens nimium differendi baptismum ? Resp. Utendum admonitione privata, ac imponen-dum obstetricibus, utParocho indicent diem liativitatis prolium, qui dein cum parentibus de sacramenti ad-ministratione agat. 4. Crescit in dies profanatio dierum jestorum, f/uuniam diversoria, popinae aliat/ue loca publica tempore cul-tus divini puhlici pomeridiani aperta manent. Quo-modo malum tollendum? Resp. Exsistit lex civilis, quae commemoratum abusum vetat. Invocetur itaque brachium saeculare, si alia mitiora media non sufficiant. Insuper et alia argumenta minoris momenti ad trutinam revocabantur. In proxima Collatione, quae habebitur Justinopoli die 5. Septembris, sequentia argumenta diseutientur. 1. Quid agendum, ut animis juvenum imprimatur re-verentia erga personas auctcritate et potestate pol-lentes? 2. Nuni tolerari potest abusus, ut eadem die, et in eodem districtu parochiali duae instituantur processiones? 3. Quomodo impedienda esset divulgatio doctrinae, quam disseminant atheismi et materialismi fautores in grege lidelium? 5. Quomodo promovenda frequentia tidelium in audien-dis sacris sermonibus? 5. Quomodo instituendae forent collectae per pias so-dalitates, ut efficacius et abundantius provideatur necessitatibus Missionum catholicarum ? (Skof. list.) Iz Jeruzalem«) nam je po dobroti izročeno tudi pismo p. n. gosp. vodja Fr. II rova ta do gosp. Dra-gotina Lahaj nar j a, ki je posebno tehtno in mikavno in torej hvaležno iz njega posnamemo, kar je bolj sploš-njega in za občinstvo, namreč: Naša vožnja (iz Tersta po morji) je bila srečna. Vsi moji romarski tovarši so o viharji skoz dva dni več ali manj terpeli za morsko boleznijo, moj želodec pa je zmiraj čversto hranil, kar je prejel. Akoravno sem bil enkrat verh barke dobro po podu telebil, akoravno so drugo pot sklede, krožČiki in kozarci pri večerji rožljali z mize, je bilo to le vzrok.sladkega smeha in mi serca ni poderlo. V Aleksandrii je bilo vse precej dolgočasno, pa prav velika vročina. V Jafi, na pervem kraju svete zemlje, smo se z veliko nevarnostjo iz parobroda (na čolnih) na suho prepeljali, in ondi bi skorej bil zgubil mavho z vsim denarom, ker se prepeljevanje ni godilo tako, kakor je bilo dogovorjeno; čez dve uri britkost-nega iskanja in hoje gori in doli sem poslednjič vse našel v nekem gerškem samostanu... Pa to še ni vse. Konj, ki me je imel v družbi z romarji dalje nesti, z bremenom ni bil zadovoljin, jaz pa — nevajen ježe — nisem bil zmožen svojo pravico izbojevati si; padel sem dvakrat tako, da sem se enkrat celo opotavljal, če bi vstal ali ne. Vročina je bila zmiraj hujši in pot v hribe skorej nezmagljiva, da bi si človek noge ne ulomil. Spomnite se na potu proti Nabrežini iz zemlje molečih pečin in skal, in misliti si bote kos, kakošna je velika cesta (od Ramlje) proti Jeruzalemu. Toda previdni konjiči so vajeni tacih potov. Vse pa je bilo pozabljeno, ko smo v obličji sv. mesta stopili na zemljo in Boga zahvalili za milost, da smo dosegli konec svojega hrepenenja. Zemlja z vsimi svojimi zakladi mi je tukaj zginila spred solznih oči, in v tem presrečnem trenutku sem želel, da bi zopet imel krog sebe mnoge drage, ki so me obdajali ob uri mojega Točenja, ktere nikoli ne morem pozabiti, da bi se tudi oni vdeleževali tako nedopovedljivo prijetnih občutkov, ki so mene takrat zajemali. In kako me je pretresalo, ko sem pol ure pozneje že v svojem in vsih znancev imenu klečal in molil v cerkvi Božjega groba na Kalvarii, precej potem pa v majhnem prostoru Božjega groba samega;— vse to zamore le serce čutiti, besede ne morejo dopovedati. Preden katoliški Arabec gre v Božji grob, iz velikega spoštovanja čevlje pusti zunaj; tukaj se pa tudi človek čuti, kakor domd, sej tukaj so vsi pobožni kristjani s pobožno molitvijo v duhu vsak dan zbrani. Zdaj tedaj sem precej deleč od Ljubljane, kar iz tega posnemite, da tukaj je čas za celo uro in 23 minut naprej; ko je tedaj v Ljubljani ura 12, kaže pri nas ura 1 in še 23 minut čez, torej 7 minut manj kot poldrugo uro. Nebo je tukaj noč in dan zmiraj čisto jasno; nič se ne ve o dežji, toči ali blisku. Le v začetku majnika je tukaj zoper navado en dan deževalo. Časniki nazna-nujejo, da o veliki noči so bile povodnji, toča, pogo-riša. Tukaj vsega tega ne sledi ni. Imamo tu že zrelih lemon, jabelk, hrušk, podzemljic. Oleandri že od 1. majnika neprenehoma cveto. Ker Jeruzalem zavoljo njegove visoke lege vetri prepihujejo, zato vročina v zidovju ni tako neprenašljiva, in v senci gorkomer kaže zjutraj 13—20 stopinj, opoldan 23—28, zvečer 22 stop. Ako pa človek pod milo nebo stopi, ga žg& v glavo, kakor da bi si bil živega oglja na njo djal; torej je smertna nevarnost, da solnce utegne možgane vneti, in zavoljo tega si tukaj klobuke zmiraj z belim platnom (z ruto) ovijajo, kterega en konec zadej čez vrat visi, da ga vročine varuje. Po potu je prehlajenje nevarno, ker dobi se merzlica, ki utegne tudi nevarna biti. Jaz, hvala Bogu! sem bil dozdaj zmiraj čisto zdrav. Bolečine v glavi, ki me je v Ljubljani tolikrat nadlegovala, tukaj dosihmal se prav nič ni bilo čutiti. Pervi vodja ima zdaj že v drugo merzlico in se je ne more znebiti; jaz pa sem dozdaj k večemu čutil majhno zastalo bolečino v desnem kolenu, in to je bil nasledek vedneježe v začetku; zakaj peš hoje, kar bi bilo meni ljubši, tukaj zavoljo slabih potov skorej nič ni. Ker tukaj ni vozov, kakoršni s svojim rožljanjem tako neusmiljeno ušesa tergajo, pa tudi čisto nobenih po- dnevnih rogoviležev in ponočnjakov ne, kteri bi s kri-čem nepokoj delali, torej je življenje od te strani tu v mestu miru prav prijetno. *) Le samo dragina je velika in britka, ter se napoleon tukaj tako hitro Vazda, kakor goldinar v Ljubljani. Povejte g. J., kteremu sem ravno poprej pisal, da jeruzalemski patrijarh bo popotoval iz Rima v Pariz in Eotem na Dunaj; Tiogoče bi bilo torej ga na potu skoz ijubljano viditi. Dalje, daje P. Ratisbon 23. majnika prišel v Jeruzalem, in kar je naj bolj ginljivo, da je iz vstavov in šol Nemčije prinesel polne zapisnike lastnoročnih podpisov učencev in učenk, s čiraur so nazna-novali bogoljubne čutila svojega serca, ki naj jih položi na mesto križanja Kristusovega. Te imena so bile položene na altar, kjer je bil Kristus na križ pribit, ondi je spovednik sionskih hčeri maševal, in po sv. maši so bile zopet z altarja vzete in sežgane. — Od 25. rožn. je v romarnici tudi P. Amadej de Da m as iz jezuitovskega reda, s pisateljstvom znan gospod iz Pariza. Imenitne in svete namene ima v sv. deželi; Bog mu daj k dosegi svoj blagoslov. Ta pater je v naj boljših letih, prav prijazen, bil je že večkrat sem priromal in prihodnje leto zopet pride s celo karavano romarjev. Ravno daje na svitlo aelo v francoskem jeziku, v kterem ob kratkem zaznamnuje spričala, kje da je bil ta ali ta sveti kraj . pa tudi nasprotne pomis-like pisateljev omenuje, in povsod nateza besede sv. pisma, ki tisto mesto zadevajo v francoskem in latinskem jeziku. — Stran 98 letošnje ,,Danice" pervi razdelik spodej (št. 12.) omenja in pohvali pobožnost francoskih vojakov. Naj tudi jaz k temu nekaj malega pridenem ter omenim posnemanja vreden zgled. Pred nekimi tedni je bil tu sem prišel podadmiral (pomorski poveljnik) francoske fregate pred Bejrutom — Simom s svojim vojaštvom in častniki, ki so prav spodbuden zgled dajali, ker razun samo 3 častnikov so vsi drugi z vojaštvom in admiralom na čelu šli k sv. spovedi in v Božjem grobu k sv. obhajilu. Kjer se bogoljubno serce tako veselo razodeva in pa v takem stanu ..., tam s katoličanstvom se ni ravno tako slabo, in očitno spoznavanje svojo vere dela posebno vojšaku veliko čast. Upamo, da ne bomo prečast. gosp. vodja razžalili, ako iz sicer osebnega pisanja še tole pristavimo: „Ko sem bil zvedil, da so novi šent-jakopski gosp. fajmošter mestno faro v posest vzeli, sem na Božjem grobu pobožnost opravil, ter prosil blagoslova Božjega nad srenjo in nad njenega novega pastirja." Fr. Hrovat. V Jeruzalemu 11. mal. serp. 1867. liil/je hej norega po domačem in tujem svetu ? Že več tednov, preden je bila združevanska postava v deržavnem zboru prišla v posvet, je bila katoliška stran sklenila, da bo spodbijala pritikljej „staats-gefahrlich" (deržavi nevarno), ker hinavci bi gotovo to besedo v škodo cerkve in katoliških družb obračali. In res! Ravno te dni je imela „Neue Freie" spis, po kterem so ji vse pravice katoliške cerkve ternvpeti, in vse ji odreka, ker le deržava ima biti vse v vsem; — samo tega še ni povedala, da minister za bogočastje naj bode kdo izmed judovskih časnikarjev, kteri sam bi imel pravico birmati in redove deliti, — ali k večemu tudi „katoličan" Miihlfeld. — Vsi časniki pišejo, kako sedanja politika že rakom žvižga. Opazovati začenjajo, da samo z madjarskimi, *) Samo, da psi v velikih trcpah cele noči skor po vsih jutrovih mestih grozovinsko lajajo; pa tadi ta strah ni brez prida. Vr. nemškimi in poljskimi^ »liberalci" ne bo šlo. Krepki »memento" Tirolcev, Cehov in Jugoslovenov, je čutiti, so jim kakor strašni opomini bili na njih britkostne persi, ob kratkem, gg. Herbst in Kaiserfeld sama sta rekla: s češkimi vodniki se mora „govoriti." Ti poli-koni, ki jim je jeza nad rusko etnografijo vzela vso zmožnost za učenje avstrijanskega narodopisja, res blezo ne vedo, da večina avstrijanskih narodov so Sloveni in da katoličani niso manjščina, da Ti-rolci in Slovenci so tudi ljudje, in da historiška Avstrija se ne da — — odpihniti, — — ti politikarji so do čistega odgospodarili v očeh vsih katoliških, narodnih in konservativnih Avstrijanov, to pa ne še le kar ud danes. S kakim Herbstom se ne bo pogajal noben Sloven, s kakim Miihlfeldom noben katoličan, s kakim Sindleijem noben Tirolec. — — Drugi možje morajo priti, da bojo sklenili zvezo z dolgo teptanimi in pso-vanimi narodnjaki-konservativci itd. (Tako „Gegenwart" na Dunaji.) »Triesterica" in za nj6 „Laibacherica" se močno boji za katoliško vero, ko bi se po kaki nesreči primerilo, da bi nam imel car zapovedovati, in kaj vestno svari katoliško duhovstvo zastran tega. To je vse prav in lepo. Če kdo, gotovo mi katoliški duhovni ne želimo ne ruskega žesla in ne caropapizma; če kdo, se mi zavemo velike .dolžnosti do vere, cesarja in cesarstva: čudno se nam pa zdi, da se ti dve tetki takrat ne oglasite za ^cerkev, kadar mahajo po nji Miihlfeldi, Herbsti in Sindlerji. — Dunajski časniki se zdaj jeze, ker universa v Kielu {>ravi, da je bil znani protestanški profesor Bonitz 18 et med divjaki; bil je pa na Dunaju profesor — na vseučilišu. Nočemo priterdovati, da so vsi Dunaj-čani „barbari"; ako so paLutrovi učenci v Kielu slišali ali čitali, kakošne „salamandre" so neki „učeni gospodje in gospodiči" Bonitzu brisali pri komers-u za slovo in ako so delali sklep „a majori ad minus," se ni čudom čuditi, če so protestanški bogoslovci v resnici te misli, da njih Bonitz je bil med divjaki. — V pojas-njenje naj pristavimo, da omenjeno kielsko vseučiliše je iz samega spoštovanja do tolikih zaslug na Dunaju Bonitza naredilo za dohtarja »bogoslovja" in v diplomu neki pravi: „Post ingentes, quos in barbaras gentes raclioribus Germanorum moribus excolendas per XVIII annos insumsit labores, fausto nune omine in patriam reducem etc."... Kranjec bi rekel Dunajčanom na tako satiro: „Prav „šika" se vam!" — V Budi počiva mohametanski „svetac" ^!) Gjul-Baba (cvetlični oče). Budansko mesto je torej hotlo sultanu pomagati moliti na tem „svetišu" o njegovem prihodu v Pešto. Dalo je pred džamijo narediti prelep rudeč šotor in odmenilo je bilo, v šotoru sultanu podati uersti z Gjul-Babjega groba. Pri nas se čislanim ose-oam poda blagoslovljene vode, kadar v cerkev stopijo. To je menda tista „vilagoš-aufklarunga," ki se svetinjam keršanskih mučencev in katoliškim božjim potom posmehuje , za turške hadži-potnike pa tako nezmerno nježkaste občutke pase! — Naj tehtniši reč sedanji čas so obravnave med tistima odborama, ki se pomenkovata zastran sprave z Madjari. Misli se, da na sad teh dogovorov so velike reči zastavljene. — Ilerbst se je bahal v neki seji derž. zbora, da je nemški narod njegovih misel (zastran posvetnega zakona, ločenja šole ed cerkve itd.); eden »tajčbohmov" pa mu v „Volksfreundu" odgovarja za gotovo, da komaj 8 ali celo le 0 desetin bi bilo njegovih misel. Lagati je lahko. V Rimu se za cerkveni zbor v resnici pripravljajo. Odbor za koncilije je škofom predložil imenik sedem-najsterih vprašanj v ta namen. Med drugimi so te-!e: Če se spolnuje cerkvena prepoved, da krivoverci in izločeni ne smejo pri kerstu botri biti; — s kakošnimi pomočki bi se utegnile odverniti napake, ki izhajajo iz posvetnih zakonov, in če se spolnujejo cerkvene pogoje in previdnosti, v mešanih zakonih zapovedane; — kako naj bi. se od cerkvenih govorov odvračalo vse pre-posvetno (profano) in prazno, ali kar ni iz sv. pisma in izročil; — kako naj bi se pomagalo zoper napako na mnozih krajih, kjer so šole čisto izprežene iz vsake du-hovske podložnosti; — kakošne povelja naj bi se dale za vgodne napredke klerikov v slovstvenih, modroslov-skih in bogoslovskih vedah, in s kterimi pomočki naj bi se deseglo, da bi po doveršenih šolah cerkvenih ved ne opušali, temveč se jih še z veči gorečnostjo popri-jemali; — če ima kapitel polno svobodo v volit vi kapi-tularnega vikarija, ko je škofov sedež spraznjen; — kakošne napake izhajajo iz tega, ako krivoverske osebe pri katoliških deržinah služijo, in kako bi se dale odvračati;— kakošne napake so se kje vgnjezdile v oziru na blagoslovljene pokopališa in kako naj bi se odpravile itd.? — Amerikanske naznanila. V cerkvi čistega spočetja v novem Jorku so undan oo. dominikani imeli mi-sijon, pri kterem je bilo 14.500 ljudi pri sv. obhajilu in 95 spreobernjencev je bilo sprejetih v katoliško cerkev. — V Lujvili hočejo za same zamurce posebno cerkev zidati. — V Našvil-i v stolnici je bilo v kratkem 230 oseb birmanih iz naj imenitniših deržin, med njimi je bilo 12 spreobernjencev. — Število šol in bogoslovcev se v Ameriki silo množi. V Cincinatu je bilo v seme-nišu 80 učencev, med njimi 18 bogoslovcev, 8 modro-slovcev itd.; 7 je bilo mašnikov posvečenih, 4 so bili v amerikanski vstav v Rim poslani. Da bode tudi Ameriko, kakor druge dežele, katoliška cerkev spreobernila in olikala, kdo bo nad tem dvomil; da bodo pa tudi tam, kakor drugod, sčasoma mavtarski kebri se zalegli, ki bodo v predala katoličanov gnjus valili in oliko sebi pripisovali, je tudi gotovo. — V Baltimoru in po okra-jini so ss. Petra in Pavla praznik posebno slovesno s skupnim obhajilom obhajali; čez 20spovednikov je dva dni poprej po celi dan in pol noči in še v praznik sam spovedovalo. Namen je bil, skleniti se s slovesnostjo v Rimu: da bi Bog prikrajšal terpljenje sv. cerkve. Dobra misel. — Poslednje novice. Trienški stolni prošt dr. Jan. Zwerger je od solnograškega kneza vikšega škofa imenovan sekovski škof. — Kadensko duhtfvstvo je sklenilo v konferencijah, da vsaka farna srenja naj s prošnjo do gosposke hiše protestuje zoper to, da bi spod-njica deržavn. zbora verske in cerkvene reči vravnavala. Srenja Čahovic je prošnjo že poslala. Prav je! — Te dni je bil v Ljubljani č. o. Tomaž Brzeska, misijonar med Bulgari na Turškem. Prihodnjič kaj več. — Danes so se podali mil. knez in škof na Rako veliki altar posvečevat. — O »šolskih letnih poročilih" drugi pot kako besedo, ko jih še več skupaj pride; tako tudi, »obravnave iz deržav. zbora" itd. MšuhovsKe spremembe. V ljubljanski škofii. Čast. g. Jan. Bilcu, zgod-njiku v Ternovi, je dovoljeno zavoljo bolehnosti za eno leto v pokoj se podati. Pogovori z gg. dopisoravci. G. d. E.: Odpravn. naročeno; zastran druzega serčno hvaležno, ako okolišine dopustijo. — G. —i: Za sedaj prekasno. — Odgovorni vrednik: Laka JeraD. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.