OBISK NA DOMU Spomini Albina Vipotnika, »našega Litostrojčana« ... »Bil sem na Čebinah...« Ustanovni kongres Komunistične partije Slo-venije je vsekakor eden najvažnejših dogod-kov v zgodovini slovenskega delavskega gi-banja in naše socialistične revolucije. Da bi kaj več izvedeli o dogodkih pred 40 leti na Čebinah, smo zaprosili za razgovor ALBINA VIPOTNIKA, ki je bil na kongresu delegat savinjskega področja. » »Nekaj dni pred 17. aprilom mi je po-vedal Slavko Šlander ali Vrunč, ne spomnim se več točno, kdo je bil, naj se pripravim za pot, da se bom kot delegat partijske organi-zacije v Zabukovici udeležil zelo važnega se-stanka. Nerodno je bilo, ker so me že pred tem opozorili, da bi ravno v tem času moral opraviti remont na jamski lokomotivi. Toda s strojevodjo sem se dogovoril — bil je tudi naš somišljenik — da še teden dni vozi z ne-popravljeno lokomotivo in tako je tudi storil. • Slavko Šlander mi je sporočil tudi jav-ko, kjer me bo čakala zveza. Bilo je pravo aprilsko vreme, ko sem se napotil iz Zabu-kovice mimo Mrzlice na trboveljsko stran. Na dogovorjenem mestu blizu Katarine sem že od daleč zagledal Alojza Hohkrauta iz trboveljske partijske organizacije, ki sem ga poznal še od prej, ko v Zabukovici še nismo imeli organizacije, temveč smo bili vezani na trboveljsko. • S tovarišem Hohkrautom sva nato na-daljevala pot proti koči na Planini in malo nad njo zavila navzdol. Ko sva se spuščala proti čebinam — takrat seveda niti nisem vedel kam greva, saj nisem pozAal pokrajine — se je že mračilo. Ustavila sva se pri cerkvi blizu Barličeve domačije, kjer naju je čakal Barlič in nama povedal, da morava še malo počakati, dokler domači ne odidejo spat. ¦i • Ko smo tako čakali, so začele prihajati še druge skupine delegatov. Vsi mi niso bili znani, pač pa sem spoznal Venclja Perka. • Glavni referat je imel tovariš Edvard Kardelj. Analiziral je položaj v Sloveniji gle-de na vojno nevarnost. Ostalih podrobnosti iz njegovega referata in kasnejše živahne razprave se ne spominjam več podrobno. Zavleklo se je že proti jutru in gospodar Barlič nas je pričel priganjati naj pohitimo, čeprav bi se radi pomenili še o tem in onem, o našem delu na terenu in o naših neposred-nih nalogah. No, beseda je dala besedo in sestanek se je tako zavlekel, da so nas pre-senetila dekleta, ki so se še napol oblečena prikazala na vratih. Barlič jim je menda po-jasnil, da smo turisti, ki gredo na izlet in da smo se v hišo prišli le pogret. • Počasi smo se razšli. Bili smo polni vtisov in polni nalog, ki smo jih pričeli ure sničevati v našem vsakdanjem delu,« nam je živahno pripovedoval prijazni 70-letni so-govornik. • AJbin Vipotnik je bil v partijo sprejet dve leti prej. Bil je zaposlen kot ključavniear v domačem kraju, Zabukovici, v rudniku. Bil je aktiven član tamkajšnje Svobode, sindi-katov, bil je delavski zaupnik, skratka, bil je zelo priljubljen med Ijudmi, zato je lahko širil revolucionarne ideje in prakso, imel pa je tudi vse več somišljenikov. Pri delu mu je največ pomagal Slavko Šlander, takratni sekretar za celjsko področje. • Leta 1941 se je Albin vključil v osvobo-dilno gibanje v Savinjski dolini, pomagal pri osnovanju Savinjske čete, kasneje bil delegat Štajerske na zasedanju SNOS v Črnomlju, delegat na II. zasedanju AVNOJ v Jajcu, ven-dar se ga ni mogel udeležiti, ker ni uspel pravočasno priti čez reko Savo. Je nosilec vrste državnih odlikovanj, zlatega znaka sin-dikatov in drugih odlikovanj. V Ljubljani živi od leta 1947. Najprej je delal v Saturnusu, nato celih 19 let v Litostroju, od leta 1964 pa je upokojen. • Albin Vipotnik je še vedno aktiven, je delegat v krajevni skupnosti Komandanta Staneta, dela v organizaciji ZZB NOV. Veliko je delal na kulturnem področju. Vse življenje ga privlači glasba, saj je igral violino v go-dalnem orkestra, vodil je tamburaški zbor, tudi sedaj rad zaigra na kitaro in zapoje. V veliko veselje mu je obdelovanje vrta ob hiši, rad je v naravi, zato veliko zahaja v hribe. Prav neprestano gibanje ga ohranja in mu daje novih moči. Rad se spominja dogodkov pred 40 leti, saj je sodeloval pri pomembnem zgodovinskem trenutku našega delavskega gibanja, ki mu je pravzaprav pre-dan vse življenje. F. Rozman Pogovarjal se je F. R. 15. APRIL - DAN ŽELEZNIČARJEV 15. aprila 1920. leta se je začela splošna stavka jugoslovanskih železničarjev, ki je do segla višek 24. aprila na Zaloški cesti v Ljub-ljani, ko je pod streli žandarjev padlo 14 žrtev. Povod za stavko je bilo nespoštovanje določil »ProtokoJa sporazuma«, ki so ga v jeseni 1919. leta podpisali predstavniki Sploš-ne železničarske organizacije Jugoslavije v imenu '49.000 jugoslovanskih železničarjev in tedan je irlade. Od samega podpisa je vlada izigravala sporazum, kar je pomenilo prak-tičen dokaz neraoči pred organiziranim de-lavstvom. Posledica takšnega ravnanja reakcionarne vlade je bila splošna stavka, pred katero pa je bila cela vrsta lokalnih železničarskih stavk po Jugoslaviji. Železničarji v tej bitki niso ostali sami, saj so se jim solidarno pri-družili tudi kovinarji in rudarji. Odgovor na poskuse, da bi vlada zlomila sta\-ko, je bila manifestacija delavskega raz-reda. Delavci so se zbrali na Zaloški cesti ter krenili proti središču mesta. Na Zaloški jih je prestregel kordon žandarmerije in po-licije, počili so streli in padlo je 14 delavcev, ranjenih pa je bilo 75 — največ seveda želez-ničarjev.