V Ljubljani, dne 71. januarja 19)0. — številka 7. ®5 WWWTW PISATELJ V II A N A Knjigo ustvarjata dva faktorja: pisatelj in stavec. Pisatelj ji da njeno notranjo vsebino in umetniško obliko, stavec pa ji ustvari njeno zunanjo posodo. Ker se mora zunanja oblika knjige nujno ravnati po njeni notranji vsebini, se vsak stavec prav dobro zaveda, da knjigam različnih vsebin ne more dejati istega stavka, da zbornik liričnih pesmi na primer ne bo postavljen na isti stvaren način, kakor, recimo, zbirka suhoparnih zakonskih določil. Idealna knjiga je pač ta, katere umetniški vsebini in smeri je njena zunanja oblika docela prikrojena, katere zunanja oprema, ki je seveda originalna tvorba tiskarne ali pa posebnega umetnikn-strokovnjaka, in tisk se povsem krijeta z duhom knjige. Kako smešno učinkuje, če pride knjiga kakega latinskega klasika iz tiskarne opremljena z vsemi ekspresionističnimi in kubističnimi tiskarskimi ekstravagancami. Da se ustvari to smiselno soglasje med knjigo in njeno vsebino, je potreben seveda neki kontakt, neko skupno sodelovanje pisatelja s stavcem. Stavec ima svoja trdna, tradicionalna določila glede stavka, glede arhitektonske učinkovitosti tiskane strani v knjigi, glede pravilno ustranje-nega stavka in podobno, določila, ki jih pisatelj navadno ne pozna, a se jim večinoma mora ukloniti, dasi bi sam z ozirom na vsebino svojega dela morda kdaj rajši drugo prostorninsko podobo. Tovrstne težave in nesoglasja med stavcem in pisateljem nastajajo najčešče pri revijah, kjer je treba prispevke kar se da smiselno in organsko razvrstiti in kjer je že gradivo samo po sebi najraznovrstnejše vsebine: IN STAVEC L B It E C Ii 'I' pesmi, članki, razprave, novele, poročila, notice. Tako se zgodi, da stoji včasi na primer kaka pesem, ki je odlična po svoji umetniški vrednosti, docela na nepravem mestu in služi zaradi svoje primerne dolžine bolj kot nekako «mašilo» nego kot bistven prispevek tega lista. Vendar so v tem pogledu danes tiskarne že neprimerno bolj liberalne nego so bile še pred desetletji. Za knjigo je seveda potreben rokopis. Da zahteva stavec čitljiv, lep. pregleden rokopis, pisan samo po eni strani lista, najbolje tipkan, je razumljivo že iz njegovih človeških lastnosti. Najboljši pisatelj na svetu ne more zahtevati od stavca, da bi zaradi napornega razbiranja njegovega nečitljivega, zamazanega rokopisa izgubil svoj vid ter potratil polovico svojega življenja z utrudljivim in dolgotrajnim študirali jem njegovih hieroglifov, za katere bi bilo potrebno povečevalno steklo. Vendar pa si inteligenten stavec pridobi sčasoma v čitanju naj-raznovrstnejših. tudi manj čitljivih rokopisov neko svojevrstno, naravnost virtuozno sposobnost, ki je občudovanja vredna. Druga, nekoliko bolj kočljiva zahteva stavčeva je, da izroči pisatelj tiskarni svoj rokopis v definiti v n i obliki, da ne izpreminja j smisla že postavljenega stavka, ne vrivaj novih domislekov, novih pripisov. Treba je pomisliti, da zahteva en sam kratek vrinjen stavek začetkom odstavka pogosto, da se ves ta odstavek postavi znova. Tako se dogaja, da znašajo včasi pri kakem članku njegove korekture prav toliko kakor članek sam. Številne korekture pa ne pomenijo samo povečanja stroškov, temveč so i udi stavcu cno najneprijetnejših opravil, posebno, če je stavek kompliciran, če ga je treba staviti z raznimi tipi, ali pa, če je treba, kakor pri drami, rezaii vrste. Vzlic temu tej zahtevi pisatelj pogosto ne more ugoditi. Pisateljevo delo se sicer bistveno loči od pisanja kakega novinarja, ki piše iz trenutka za trenutek. To pisanje tudi ni podvrženo absolutni kritiki. Pisateljevo delo zori in raste polagoma in premišljeno, polagoma in premišljeno se tudi oblikuje, kljub temu pa ne izzori in se ne izoblikuje nikoli do tiste neoporečne popolnosti, ki jo nosi pisatelj v svojem snu, znanstvenik v Svoji idealni zasnovi. Vse tvorbe človeškega duha so v zadnjem bistvu vendarle labilne, v smislu absolutne popolnosti nedognane. Iz tega občutja izvira pisateljev napor, da bi svoje delo, svojo misel, vzklilo iz krvi srca in razuma, približal vsaj neki svoji zamišljeni popolnosti. Zato ga, vsaj dokler organsko živi ž njim, neprestano popravlja, pili in izpopolnjuje, kakor kipar svoj kip,slikar svojo sliko. Kajti so pisatelji,ki dobe neki kritičen odnos do svojega delu šele, ko ga vidijo postavljenega pred seboj, ko je iztrgano iz domačega okvira njih rokopisa ali pisalnega stroja.'l edaj šele se prične njih pravo delo črtanja, trebljenja, popravljanja, vrivkov, pripisov, spreminjanj in preoblikovanj, lem pisateljem je tiskarniški stavek samo nujen koncept, iz katerega nastane včasi v končni redakciji neka popolnoma drugačna, tudi bistveno različna knjiga. Znano je, da je francoski romanopisec Balzac zahteval po štiri, pet in tudi več korektur. Njegove popravo so bile ogromne. Spreminjal je po cela poglavja, črtal junake, vstavljal nove, skratka, vso knjigo predelal tako, da bi je čitatelj ne spoznal po prvotnem rokopisu. Zato pa je tudi često potrošil ves svoj honorar za plačevanje korektur. — Da mora poznati pisatelj vsaj glavne znake, ki so veljavni v tiskarniškem svetu za opravljanje korektur, je samo po sebi umevno. Stavec, odnosno tiskarna, vsaj večja, ima običajno svoj pravopis, ki ga skuša uveljaviti pri publikacijah, ki pridejo iz njenega obrata. Ta stavec ali korektor, če je izkušen in res vešč svojemu poslu, je razsodnemu pisatelju pri opravljanju korektur najboljši sotrudnik in svetovalec. So pisatelji, ki vobče ne znajo čitati korektur svojih stvari. Tiskarskih in pravopisnih napak kratkomalo ne vidijo, ker čitajo in pretehtavajo samo svojo misel in slog. Daši ima zadnjo besedo pri določitvi pravopisa svoje knjige pisatelj sam, ki je tudi za knjigo sam odgovoren, vendar slovenska tiskarna bridko občuti, da Slovenci še nimamo popolnoma ugotovljenega pravopisa. Samo tako je mogoče, da piše skorovsak slovenski pisatelj po svojih lastnih pravilih. Hujša pa je stvar, če se prične stavec vmešavati pisatelju v njegov slog, v njegovo sintakso in izrazoslovje. Dobe se stavci in tudi korektorji, ki v preveliki gorečnosti prično pisateljev jezik natezati na svoje kopito. Tedaj se seveda pisatelj z vsem svojim temperamentom upre in na robovih krtačnih odtiskov se čitajo včasi prav interesantne glose pisateljeve, ki veljajo stavcu ali pa korektorju. Odpor pisateljev (seveda, če je ta vreden svojega imena) je razumljiv. Pisateljev individualni slog se lahko razlikuje od dotedaj veljavnih sintaktičnih pravil. On riše življenje v različnih položajih in plasteh. Ta raznolikost položajev in plasti pa zahteva tudi izrazno in stilno raznolikost, če naj bo pisateljevo delo res živo. Ljubljanska ulica ne govori po pravilih Breznikove slovnice. Pravi pisatelj ne zajema svojega jezikovnega bogastva iz slovnic in besednjakov, temveč z ulice, iz salona, iz kmeta — iz živega življenja. Slovenski pisatelj še danes piše preveč papirnat in šolarski, ne pa resnično živ in neposreden jezik. V vseh teh stvareh je pisatelju ideal inteli -g e n t e n stavec, ki se zna umevajoče vživeti v njegov slog, slediti njegovim posebnostim, razumeti njegove «nepravilnosti»; ki sam od sebe popravi pisateljevo pisno napako in smiselno nadomesti slučajno izpali izraz — skratka, stavec, ki ni zgolj stroj, kateri mehanično reproducira pisateljev tekst, temveč ga spremlja z vso inteligenco, ki se zahteva od njegovega poklica. Poznal sem stavca,ki je v naglici spisan rokopis, sestoječ skoro iz samih besednih okrajšav, postavil brez okrajšav čisto točno in pravilno. l ak stavec je pogosto jako zanesljiv kritik pisateljev. Iz lastne skušnje vem.da je isti stavec srednje čitljiv rokopis dobre stvari postavil skoro brezhibno, medtem ko je stavek čitljiveje pisanega rokopisa manj vredne stvari mrgolel tiskarskih napak. Pogosto se dogodi tudi, da tako zvani tiskarski škrat v slabi knjigi ni nič drugega, kakor — duhovit stavčev dovtip. * Nekoč so se knjige splošno pisale, tiskale in tudi čitale z veliko zbranostjo in pobožnostjo duha. Zbranost in pobožnost pa zahtevata — časa. Danes je vse podvrženo naglici. Pisatelj producira rokopis, tiskarna tisk. Ročnega stavca je nadomestil strojni stavec. To je povprečnost. Visoko iznad povprečnosti pa zore še vedno v tišini časa od desetletja do desetletja izredna in pomembna dela, resnične obogatitve človeškega duha.Da se ustvari takemu delu tudi zares pomembna in izredna vnanja posoda, je naloga stavca in pisatelja, da se intimno srečata pri delu, kjer se stikata besedna in črna umetnost. NEKDAJ, SEDAJ IN STROKOVNA IZOBRAZBA M 1 It O S L A V A M 15 It O 7. I č Svoje dni je bilo življenje tiskarskega stanu pri nas čisto drugačno, kakor je danes. V njem so prevladovale «domače» razmere in blagostanje. Lastniki tiskarn so zaslužili dobro kljub temu, čeprav so delovni pripadniki «črne umet-nosti» v prostem in poslovnem času visoko cenili rujno tekočino in sc je v nekaterih tiskarnah delalo praviloma samo po tri dni na teden. Življenje je potekalo enostavno brez kakih izpre-memb. Vsako podjetje je računalo s svojimi stalnimi naročniki,ki so bili do skrajnosti zvesti in dobrodušni. Sem pa tja si je nakupila kaka tiskarna nove črke ali celo kak nov stroj, kar pa so bile osamljene znamenitosti. Izrazitega napredka v kateremkoli pogledu ni bilo. Nove sloge, kolikor se da vobče o lem govoriti, smo pobirali iz nemških tiskovin, nekaj pa so prinašali oni, povečini zelo prijetni romantiki iz delavskih krogov, ki jim ni prizanesla nobena pomlad, temveč jih je prvo toplejše solnce izvabilo na pot s Culo in palico ter društveno izkaznico, v tuje kraje, kjer so uživali dobrote prijazne narave, vstopili, kadar jih je sila k temu prignala, v delo ter se pri tem tudi kaj naučili ali pa so si pridobili vsaj širše obzorje. Ti časi so pri nas skoro neizpremenjeni segali do vojne. Tiskarstvo je bilo rokodelstvo, ki je imelo tradicijo Gutenbergove klasične umetnosti in zaradi tega posebno umetniško obeležje, toda v zadnjih desetletjih pred vojno je to rokodelstvo samo dobro živelo, ni pa napredovalo. Tiskar je stavil in tiskal po sicer zelo strogih strokovnih pravilih, ki pa so slonela na dogmah in so bila po večini brez druge utemeljitve, kakor sklicevanja na zlato rez, kar pa tudi ni bilo vselej na mestu. Zlata rez je pretrpela mnogo hudega, kakor je pretrpel tudi papir in kamen. Tipografija je bila kot «umetnost» zadnja desetletja v težki krizi ne samo pri nas, temveč tudi v tujini, odkoder smo mi dobivali. Od tujine smo bili odvisni, in sicer ne samo zaradi tega, ker nismo imeli svojih grafikov, livarnic črk in izdelovalnic strojev, temveč nam je tujina tudi tako ugajala, da smo slepo prevzemali in slepo spoštovali vse, kar je bilo tujega. Pa kaj je dajala takrat tujina? Tipograf je odvisen od črk in okraskov, ki jih vlite najde v svoji omari. S tem sredstvom mora delati. Toda v drugi polovici prejšnjega stoletja so nastajali v nemških livarnicah črk, ki so bile v svetovnem pogledu vodilne in odkoder smo tudi mi prejemali svoj material, proizvodi, ki so spominjali na vse prej, kakor na klasično črno umetnost Gutenberga, njegovih sodobnikov in vrednih naslednikov. Livarnice so med seboj tekmovale z novostmi. Po proizvodih pa lahko sklepamo, da livarnice niso imele umetnikov, ki bi mogli dati res kaj dobrega ali pa taki umetniki zanje niso prišli v poštev. Tako so nastajale črke in okraski, ki so trenutno dajali novosti, toda bile so brez vrednosti. Po večini za lase privlečena in dogmatična pravila za oblikovanje stavka so pokvarila našim ljudem okus in vsak zmisel za slog. Potem jih je zbegala še secesija, ki je omajala deloma celo glavna in trdovratna pravila o razporeditvi vrst, o namestitvi ozkih, širokih, šibkih, močnih, strnjenih in razprtih vrst, o namestitvi črt in okraskov, tako da smo prišli v dobo, ko je zmisel za okus, slog in razdelitev prostornine padel tako globoko, da se je našim najboljšim tiskarjem zdelo lepo tisto, kar je bilo postavljeno iz novih črk in okraskov, to se pravi: z onim materialom, ki ga je ona tiskarna najzadnje dobila in ga druge tiskarne «po možnosti» še niso imele. Tipi črk in okraskov različnih, popolnoma nasprotnih slogov so se vrstili v takratnih tiskovinah brez kakršnekoli enotnosti ali brez sloga. O tem se lahko prepričamo z izdajami najznamenitejših del iz onih časov, ki so izšla v najboljših in najbogatejših naših tiskarnah. Takrat je bil naš stavec najbolj zbegan. S svojim pokvarjenim okusom pa je ubiral pot za tujino, kolikor je pač mogel to pot zadeti ali pa jo je zgrešil. Litograf, zopet kot rokodelec, je tudi sledil temu, kar je videl pri tujcih; če je bilo dobro ali slabo, o tem ni dosti razmišljal. Umetnost je zvonka beseda, toda kaj pomeni, to pojmuje vsakdo tako, kakor pač razume. ■ Drugih panog tiskarske stroke takrat še nismo imeli. Kakor smo bili odvisni od tujine, tako smo prišli tudi v krizo po velikem delu (udi pod vplivom tujine. Daši tujina ni padla v celem svojem obsegu tako, kakor se je to zgodilo pri nas, vendar tudi zunaj ni bilo rožnato. Naša najboljša dela še vedno z uspehom lahko primerjamo s povprečnimi deli tiste tujine, ki je bila vodilna. Drugi del tujine pa, ki nam tudi nikoli še ni bil za vzor, je občno krizo prenašal, kakor se vidi iz njihovih proizvodov, še težje. II. Po vojni se je stvar temeljito preobrnila. Razvoj tehnike med vojno vobče je prinesel tudi na tiskarskem polju nebroj novosti. Vplivi fotografije, ki je že mnogo poprej dala tiskarstvu čisto novo smer. so prišli k nam. Iznajdbe in izpopolnitve so se vrstile druga za drugo. S smelo naglico so nastajala in še nastajajo nova proizvajalna sredstva. Poskusi zadnjih desetletij, ki so bili pred kratkim še problemi in tudi neverjetne zadeve, danes dozorevajo in se uveljavljajo. Poleg tega je v tiskarstvo zopet stopil umetnik. Potreba, ki jo je narekoval razvoj stvari po vojni, zlasti medsebojno tekmovanje, ki se je začelo razvijati na novi, napredni in lepotni podlagi, je zahtevala baš v tej stroki drugačno postopanje. Reklama, ki ji služijo v veliki meri tudi tiskovine, se je začela razvijati v praven umetniškega ustvarjanja, ker so veliki narodi z velikim gospodarstvom spoznali, da reklama kot sredstvo pridobivanja učinkuje s svojim ugodnim vtiskom, ki je dosegljiv samo z umetniškim proizvodom. Livnrnice črk in okraskov so morale uvideti umetniški pomen in vrednost svojih predhodnic v klasični dobi. Litografski risar, ki ni bil dosegel take višine, da bi bil v stanu umetniško ustvarjati, je zaostal, na njegovo mesto je stopil umetnik-grafik. Gospodarska kriza je zahtevala in zahteva še danes največjo dosegljivo produkcijo. Delo se mora vršiti danes naglo bodisi z roko, bodisi s tehničnimi pripravami in stroji. Delo rok se nadomešča s stroji, počasni stroji so doživeli, danes velja brzina. Nas je tok časa vzel s seboj. Nabavili smo si stavnih strojev,postavili razmeroma velike rotacijske stroje in vpeljali mnogo novih priprav za izdelavo časopisov ter drugih del. Ustanovili smo lastne kemigra'ije, d očim smo dobivali izdelke te vrste poprej od drugod. Vpeljali smo offsetni postopek in fotografsko litografijo, nabavili vse 'potrebno za reprodukcijsko tehniko in končno so se pojavile še tiskarne za tisk iz izdolbenine v bakru. Če človek primerja prve tiskarske zavode, ki jih imamo danes, glede opreme s tiskarnami zadnjega desetletja pred vojno, se mora čuditi naravnost ogromnemu napredku prav za prav kratke in nikakor gospodarsko rožnate dobe. Kaj pa delovna moč? Naš delavec je soliden, napreden in uka-žcljen ter ima podlago za razvoj. Ni pa imel prilike za izobrazbo, lako ga je razvoj časa glede tehnike in glede kakovosti dela v marsi- čem prehitel. Razen tega trpi še na starih tradicijah, ki spadajo v minule čase. Naš slavec je vedno kolikor toliko zbegan, ker je imel pokvarjen okus in danes še nima dovolj prilike, da bi si ga izboljšal. Slediti umetniku, če ga ne razume, pa se mu rado upira, ker se v tem čuti zapostavljenega. Tiskarju je še najbolje, ker ima moderna sredstva za delo, vendar se dostikrat ne zna prav pripraviti k njim. Manjka mu pregleda, ki bi mu ga mogla dati temeljita izobrazba v strojni tehniki. Litograf spoznava, da ne dosega višine današnjega osnutka. V reprodukcijskih tehnikah si prizadevamo dobivati najnovejše iznajdbe, ki jih vsakdo rad prikriva; ki so zavarovane s patenti in za katere je treba deloma posebno izobraženih kemikov in sredstev, ki jih mi še nimamo. S tem pa nisem rekel, da so naši izdelki praviloma slabši od drugih; zaradi tega moram ugotoviti, da se moramo baš temu čuditi, da še toliko proizvajamo. Iz tega nastane vprašanje: kaj šele pa bi bilo mogoče proizvajati, če bi imeli res primerno strokovno izobrazbo, ki je danes nimamo? In kakšna naj bi bila ta izobrazba? Na to bom poskusil odgovoriti prihodnjič. S E S T R E S N I C C) T U j K A H A. S O V It £ Vse bolj kukor v lirsko umetnino, bodi že njena beseda vezuna ali ne, sodi tujka v glumo, satiro, zabavljiv epigram in kur je še takega. Za primer utegne rabiti zopet Župančič, recimo s prevodom Cyrana, dalje z odlomki Jerale — zakaj naj bi bili fragmenti bojši, ne vem — ter z epigrami. Okolje, v katerem se razustni Gaskonjec giblje, zahteva preneke krati sočnih,krepkih,da,robatih rekel,in v tej družbi ima tudi tujka domovinsko pravico. A vendar ni jezikovni blagoslastnik, kakršen Župančič hvala Bogu je, z drugorodnimi cibebami v prevodu nikjer preradoduren, dasiprav bi bil baš tu kak skok prek ojnic če že ne dopusten, pa vsaj opravičljiv. Isto opazujem v Jerali: kar ima koli tujk, vse so nevsiljive, po večini celo ne-utrpne, porazdeljene pa na poedine odlomke tako, da se njih uporaba vseskozi strinja z že imenovanim načelom o «čistem» sredstvu: v lagodnem kramljanju hudiča z debeljakom jih je menda petnajst,v ritmično težkem drugem poglavju samo tri, v Intermezzu (čemu?) sedem — profesorja, doremifov in basa ne štejem —, v tretjem poglavju, kjer poje zopet čista pesem, pa nobene, kajti «kri-stalen» mi ni tujka; vsega torej pet in dvajset, in to samih dobrih znank, ki ne potrebujejo tolmača. In če pogledam končno še v epigrame, se mi ustavi oko na primer ob preimenitnem, krinolinsko na-frfuljenem «hiperarciestetu», ki stoji v svoji okolici tako moško na visokih hoduljah, da bi plačal človek zn sleherno njegovih črk po unčo zlata, ko bi imel zlato žilo, kajpak. Kot pričo za manjšo vrednost in neplemenitost tujke v primeri z domačo besedo naj navedem še pokvečeno obojče «prevarant», ki ima na domanje deblo vcepljeno tujo končnico -ant, recimo da po vzgledu «jubilanta» in «muzikanta». Zupisal je besedo zopet Župančič, ka-li; ali jo je slišal ali sam naredil, ne vem, vsekukor je na svojem mestu po svoje dobra in učinkovita, ker ji daje tuji repek vse ostrejši, ujedljivejši pomen kakor odnosna domačinka «varalec». (Sleparju prevarant seveda ni kos.) Obrazilo -ant ima domalega isto moč kot -uh, -avt in druge take pripone, na primer v besedah pačuh, zmikavt, šušmar itd. Za take ljubeznive pridevke, da ne rečem psovke, je tujka po svojem nežlahtnem rodu zmerom pripravna. Zategadelj mi Bog ne daj, da bi moral biti prej ali slej kakršen že koli «jubilant»! Nadaljnja slaba lastnost tujke je njena kratko-živost. Dokaz za to bi bil na osnovi slovenskega slovstva precej težaven ali vsaj nepopoln, ali tem laže se je prepričati o resničnosti trditve po spisih nemških pisateljev. Že velika, večina tujk, ki so jih rabili nemški klasiki, je danes deloma povsem odmrla, deloma pa izpremenila svoj nekdanji pomen v smeri razvrednotenja, čeprav so bili sodobni pisci trdno uverjeni, da si brez njih domači jezik ne more pomagati. Domalega vse tujke, ki so bile še v 18. in celo v začetku 19. stoletja v splošni rabi, se nam predstavljajo danes kot šega-vo, večkrat celo smešno načičkane čečice — Nemec bi dejal «putzig» —, spake, da jih danes pač noben izobraženec, če ima količkaj okusa, ne jemlje večna jezik, kdo takih bi v našem času resno tvegal grdunko «arivirati» v pomenu dospeti, besedo,brez katere še sam Heine ni znal povedati, da je prišel, kamor se je bil namenil? Ali «delicatesse» v pomenu nežnosti, tenkočutnosti, ali «parlirati» ali «rendez-vous», ali «responsable» ali «truitable», same «nenadomestljive species, so sich nicht bab teutschen lassen», kot bi dejul nemara kak jezikovno mevžasti humanist davno minulih vekov? O pač, tvegajo jih že, tvegajo, tudi danes še: saj je našel glagol «arivirati» enakovrednega brata v čisto modernem, že prej imenovanem «aterirati», toda kdor ga je zanesel v slovenski časnik, naj ne zameri opazke, da zveni beseda iz obraženih ust zelo neizobraženo. Razun «rendez-vousa» me dražite še dve tujki «milje» in «niansa», o kojih nenadomestljivosti je bil v polpreteklem času tudi slovenski omikanec dodobra prepričan. No, prva je danes, bodi ga Bog zahvaljen, tako popolnoma ob vrednost, da nas je kratko in malo sram, jemati jo od kuharic na posodo — zakaj drugje je ne najdeš več —, druga in tretja sta pa tudi že toliko oguljena novca,da vselej strahoma pogledam okoli sebe, kadar še v naglici ž njima plačujem. Slovenci smo čudni ljudje: ker je veljul «mirljbh» Nemcem kar desetletja za veliko razodetje, smo si ga slepo po njih prilastili tudi mi, nismo pa šli gledat, ali se zdi beseda, recimo, tudi Angležem tuka za vse porabim «panaceja», da se še sam po nepotrebnem učenostno izrazim. Ko bi bili le-to storili, bi se bili utegnili poučiti, da se angleščina, ki glede jezikovnega zaklada in točnosti izrazoslovja gotovo ne zaostaja za nemščino,slej ko prej zadovoljuje z domačinkami circle, community, eompuny, province, set, society, sphere, surroun-ding, world, pa je vendar vedno jasno, kaj hoče s tem ali oniin navedenih izrazov povedati. Na podoben način zadostujejo tudi Slovencu izrazi okolica, okolje, plast, sloj, družba, svet, vzdušje, ozračje, krog, soseščina, življenje in gotovo še kakih deset drugih, od katerih je sleherni na svojem mestu točnejši,bolj pošten in razumljivejši mimo gobavega «miljeja». Z množino domačih izrazov je tudi za prepotrebno «nianso» dodobra poskrbljeno, seveda le takemu, ki ne prisega brezpogojno na edinstveno vrednost tujke; prijatelja tujk ne bom prepričal, tudi če bi mu nanosil tisoč dobrih izrazov za enega tujega; trdil bo venomer, da tujke jezik bogatijo. Saj ga res, to vem sam, vprašanje je le, kakšne in katere. Ne lepša ga pa domalega nobena. V neki nemški glumi poskuša pisec na učinkovit način «miljeju» do živca.Kuharica ima dva ljubimca, dimnikarja in peka; le-ta jo izmenoma obiskujeta, ne du bi drug za drugega vedela. Nekoč pa nanese, da se naletita ob istem času v kuhinji. Grom in strela. Kuharica ju tolaži, češ: «Ihr werdet uns doch nicht dieses wunder-scheene Mirljoh verderben!» Na vprašanje, kaj «MirIjdh» pomeni, jima razloži: «WiBt’s, was so die Leit mit a BUldung sind, die sagen halt, wann drei so gemiatlich wie wir beisammen sitzen, nicht Gesellschalt oder so was, sondern sie sagen halt Mirljoh.» (Engel.) Junaka se pomirita,in «mirljdh» spokojno kraljuje, kjer mu je mesto, to se pravi v kuhinji. In tam naj tudi ostane! Za iztrebljenje «nianse» si je pridobil v Nemcih nedvomno zu-slugo mazač, ki je pred leti zvaril sredstvo za barvanje las in ga pošiljal v svet pod prelepim imenom «Niianein». To je zbudilo mnogim «niuns-nikomx> le nekoliko vesti, da so se jeli zloglasne tujke poinalem sramovati. Danes izginja čedalje bolj, in tudi pri nas, ki korakamo vsepovsod v zadnji četi, njeno gospostvo ni več neomajno in neoporečno. «Če je pa taka,» bi utegnil kdo opomniti, «da tujke vrednost počasi izgubljajo ali da celo odmirajo, čemu potem boj proti njim? Saj jezik sam skrbi, da se pregostega tujega ščavja polagoma opleva, in ni treba, da bi plažo s silo rvali in populili nemara s slabim vred tudi kako rastlinico, ki bi se utegnila prilagoditi domači zemlji!» Ni tako. Res je sicer, da jezik ob časih najgostejšega plavja najbolj živahno izločuje, vsega pa le ne zmore in nesnažna usedlina zmerom ostaja; dotoku tudi nikoli konca ni, na staro, čeprav še tako tenko plast seda druga, na to tretja, in uspeh je — splošna zablačenost. lil končno, čemu naj bi jezik sam po sebi opravljal večno neuspešno Sisyphovo delo, namesto da bi usmerjal svoje sile v plemenitejše, stvariteljno udejstvovanje, rajši, ko pa da bi jih tratil za često brezplodno trebljenje svoje struge. Prav v poslednjem času se nam vsiljuje nova cvetka, «tonfilm», in kur bati se je, da se utegne prijeti,po starem,preizkušenem stavku,da je pri nas vse mogoče. Nuša dolžnost je, da strupeno zelišče izrujemo, preden dobro požene. In če za «tonfilm» ne veš drugega izraza nego «glasni» ali «glasovni» ali «zvočni» film, kot piše isti dnevnik, ki prinaša «tonfilm», rabi ga brez strahu in pomišljanja! Nobeden imenovanih pridevnikov ni za izražanje «Ton-a» ,pravilen', toda vprašam te, ali je «Tonfilm» ,pravilen'? Ali je «Kunstmaler» .pravilen'? Ali je «Zuckerbacker» .pravilen' in deset tisoč drugih podobnih sestavljenk? Mur «Kunstmaler» umetnost slika? Mar «Zuckerbiicker» sladkor peče? Ne tega ne onega, pa ste besedi le dobri, naravnost zavidljivo dobri, in zgolj omejen slamogriz ju utegne godrnjavo preščipavati! Od zgoraj omenjenih pridevnikov je po mojem okusu najboljši «glasni», to pa zbog tega, ker je najbolj drzen,najbolj kipovit in najmanj .pravilen'.Osvojimo si ga, in jaz bi po desetih letih rad poznal godrnjavsa, ki bi mu utegnil očitati, da je v tej zvezi .napačen'! (Se bo nadaljevalo.) Dobre knjige — različno govore, a eno vem: najboljše, kar je kilo našel v srcu, je vsak dal knjigi in po njej izročil tudi meni. Najlepše misli, najvišje hotenje je zaupal knjigi, po knjigi meni. Misli vsega življenja, spoznanje vsega iskanja je vdihnil knjigi — tudi zame. Delo in trud dolgih let je vsejal v razore teh listov, v trpljenju morda, v pomanjkanju in žalosti — sad trgam jaz! Mehko. SLOVENSKA BIBLIOGRAFIJA SESTAVIL J. ŠLE BIN G KR /A L/ETO 1929 33. Knjižnica Podmladka Rdečega križa... 11. zvezek: Važnejše domače zdravilne rastline v besedi in podobi z navodilom, kako se nabirajo in suše. Priredil dr. Stanislav Bevk. 82 str. III. zvezek: Dr. Ivo Pirc: Naše zdravje. 52 str. 2()S. Knjižnica, Prevodna. V Ljubljani. Založila Tiskovna zadruga.Natisnila Delniškatiskar-na, d. d. 8°. 12. F. M. Dostojevski j: Selo Stepan-čikovo in njegovi prebivalci. Humoristični roman. Poslovenil Vladimir Levstik. 1929. 244 str. Knjižnica, Socialna, Zveze društev privatnih nameščencev Slovenije v Ljubljani.Založila Zveza društev privatnih nameščencev. Natisnila Delniška tiskarna, d. d. 8°. II. zvezek. Dr. Stojan Bajič: Izvršba na prejemke zasebnih nameščencev. 1929. 24str. 300. Knjižnica, Strokovna, Higijenskega zavoda kraljevine Jugoslavije v Ljubljani. Založil Higijenski zavod kraljevine Jugoslavije. Natisnila Jugoslovanska tiskarna. 8°. Zvezek 2. Dr. Bojan Pirc: Merjenje uspehov socialno-higijenskega dela. 1929. 35 str. 301. Knjižnica, Znanstvena. Založila Družba sve- tega Mohorja v Celju. 8°. Druga knjiga. Dr. Anton Jehart. Iz Kaire v Bagdad. Slike iz svetopisemskih dežel. 1928/29. 379 str., 62 str. slik in dva zemljevida. Tretja knjiga. Aleš Ušcničnik: Knjiga o življenju. Nova izdaja. 1929. 208 str. 302. Koledar 1930. V Ljubljani. Urednik Emil Pod- krajšek. Natisnila Delniška tiskarna d. d. (1929.) V. 8°. 120 str. 303. Koledar, Beležni, za navadno leto 1930 z do- mnevnim vremenskim poročilom v posameznih mesecih. Tisk in založba tiskarne «Slo-venija» d. z o. z. v Ljubljani. (1929.) Blok: 14’5 X 24*5 cm. 304. Koledar Cankarjeve družbe 1930. Izdala in založila Cankarjeva družba. Tisk Ljudske tiskarne v Mariboru. (1929.) V. 8°. 168 str. 30). Koledar, Dr.Černetov, Poslovni. 1930 (zajedno poslovni adresar Jugoslavije, 2. god.). V Ljubljani. Izdaja dr. Černe Ivan. Štampa-rija Merkur. 1929. 4°. 175 str. 306. Koledar Družbe sv. Mohorja. 1930. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celju. (1929.) V. 8°. 176 str. 307. Koledar Goriške Matice za leto 1930. Izdalu in založila Goriška Matica v Gorici. Ovitek in vinjete je narisal Tone Kralj. Natisnila tiskarna Edinost v Trstu. 1929. 4°. 112 str. in oglasi. 308. Koledar Goriške Mohorjeve družbe za na- vadno leto 1930. Izdala in založila Goriška Mohorjeva družba. Natisnila Katoliška tiskarna v Gorici. 1929. V. 8°. 154 str. in oglasi. 309. Koledar, Gospodinjski, Jugoslovenske matice za navadno leto 1930. Letnik IX. Uredila Utva (Ludmila Prunkova). Založba , str. 100., popravi v članku Rdeč, rjav: rumen: z g o d o v i n s k o - h i s tori e n i pravopis v zgodo vinsko-eti m o 1 o -ški pravopis! Urednik. * Ta oblika je narejena naličilo tako, tla je k pravilnemu ponavljalnikii postavljati (k dovršniku post u v i t i) nastal tudi nesestavljen glagol s t a v 1 j a t i, ki je nedovršen. Urednik. Gre se za kaj. 1.) Kadar se gre za kako važno zadevo... — 2.) Nadalje se j e š 1 o za ureditev vprašanj ... — ’•) Če se gre za denar, je prijateljstvo hitro pri k raj n. lo napako najdete vsak dan po naših časnikih pa tudi drugod. Napačno pa je gre se zato, ker je i t i neprehoden glagol in kot tak ne more imeti pri sebi predmeta v tožilniku, seveda tudi povrat-no-osebnega zaimka s e ne. Neprehodni glagoli (n. pr. spim, sedim, stojim, grem, skačem, rastem, klečim, mreni, letam itd.) prav za prav sploh ne morejo tvoriti trpnih oblik. Postavite si h glagolu spim (in drugim) povratni zaimek se, pa boste videli, kakšno neumnost boste dobili. Ta povratni se je nastal po nemškem e s handelt sich. Naši stavki so slovenski prav samo tako: 1.) Kadar gre za kako važno zadevo. — 2.) Nadalje j e šlo za ureditev vprašanj ... — 3.) Če gre za denar, je prijateljstvo hitro pri kraju. kč. Nahaja se = befindet sich = se trouve. Glagol nahajati najdemo neštetokrat napačno rabljen v dnevnem tisku in v lepi knjigi; celo slovenske šolske čitanke, ki bi pač morale imeti najlepši jezik, so je mnogokrat polne. Naj navedem samo par primerov te grde napake: 1. ) Že v 13. stoletju se nahaja med tržaškimi meščani mnogo imen slovenskih priseljencev. — 2. ) Hiša se nahaja blizu kolodvora. — 3.) V dolini se nahaja zelen travnik. — 4.) Na koncu njive s e n a h a ja drevo. — 5.) V Beogradu s e ta čas n a h a j a ban savske banovine g. X. Y. — Itd. Nahajati je nedovršen glagol k dovršnemu naj t /. Zato je raba tvornega načina tega glagola popolnoma pravilna, n. pr. Na slovenski zemlji tja do 12. stoletja ne nahajamo mnogo mest in trgov. Trpna oblika nahajati se pa je za slovenščino nemčizem (sich beti n d e n); nemščina je to rabo povzela po francoskem se trou-v e r. Slovenščina sploh ne ljubi trpnega načina, posebno še, ker ji je mnogokrat dvoumen. Če rečem n. pr. hvali se, potem ne veš, ali s a m sebe hvali, ali pa ga drugi hvalijo. Namesto nahajati se rabimo v slovenščini različne druge glagole, ki nam jasneje in točneje povedo smisel stavka,tako n.pr. tvorni nahajati, biti (pomožnik), bivati, prebivati, ležati, stati, muditi se itd. Zgornji primeri se morajo prav in lepo glasiti takole: 1.) Že v 13. stoletju nahajamo (ali: imamo) med tržaškimi meščani mnogo imen slovenskih priseljencev. — 2.) Hiša je (ali: stoji) blizu kolodvora. — 3.) V dolini leži'(ali: je) zelen travnik. — 4.) Na koncu njive stoji drevo. — 5.) V Beogradu se mudi (ali: biva) ta čas ban savske banovine g. X. Y. TERMINOLOGIJA Beljen — gebleicht bet niča — Kolbenstange blažilka, zračna — Luftbremse čeljust (prednja, zadnja) glave pri dvigalu — Elevatorbacke (vordere, hintere) čelnica — Frontplatte čelnica, spodnja — Sammlereintrittsplatte" čelnica, zgornja — Magazinaustrittsplatte črtanka — Tabelle debelina slike — Bildstiirke delo, dejansko — effektive Arbeit delo, i-zsekalno — Stanzarbeit drčalnik (matične nosilke) — Gleitschuh an der Matrizen-Fuhrungsstange drog, uravnalni — Gevvichtsausgleichungsstange drsalo, razlagalno — Ablegeschlitten drsalo, zbiralno — Sammlerschlitten držalo za vrste — Winkelhaken zum Zeilenschiff dvigač za matice (eno-, dvorogljati) — Matrizen-Hebeschieber (ein-, zvveizinkiger) gladilnica — Satiniervverk, Gliittapparat, Gliitt-maschine glava, gornja, za dvigalo — oberer Kopf zum ersten Elevator glava pri dvigalu — Elevatorkopf gošča (svinčena) — (Blei) kriitze grabljice pri klaviaturi — Klaviaturrechen gred — Welle gred, gonilna — Antriebswelle gred, sesalna (pri avtomatičnem vlagalniku) — Sapgstange izpahovalnik, ročni — Zeilenausstoss(Hand)hebel izrezkovanje — Ausfrasung izsekalo — Stanze izsekavati — stanzcn izsrednica — Exzenterscheibe izsrednik — Exzenter jarem — Joch jermen ica — Riemenscheibe kavelj, varovalni — Sicherheits- (Sicherungs-) haken kolesce, žlebato — Schnurscheibe kolo, gonilno (gonilnik) — Antriebsscheibe (-rad) kolo, menjalno (menjalnik) — Umschaltrad kolo, prosto tekoče — lose Scheibe kolut, tekovni — Laufrolle konoplja — Hanf priglednik — Kontrollstift, Kontrollvorrichtnng kri vul ja'dvigalka — llebekurve krivuljnik — Kurvenstiick krivuljnik, odrivalni — Zuriickziehkurvenstiick kurilo — Heizkbrper lan — Flachs lan, indijski (jutovec) — Jute lepenka — Pappe, Pappendeckel, Karton lesovina — Holzstoff ležaj, valjčni — Rollenlager lovka — Fanghaken matica, vtisnjena — spiessige Matrize medsredje — Zvvischenkanal, Oberfiihrungskanal med tiskom — wahrend der Druckperiode, — des Druckens merilo za prestavo rezila — IVlesserkeil mostiček — Briicke, Rejtcr motoroga — Knagge motoroga, sprožil na — Ein- und Ausriickknagge motoroga, varnostna — Sicherheitsknagge napenjalo —1 Spannschloss naprava, hladilna — Wasserkiihlung naprava, pomožna — Hilfsapparat naprava,uravnalna in zatična (leve primežnice) — Regulier- und Schliessvorrichtung nasedlina, svinčena — Rleiansatz nastavek za cevko pri gorilniku — Kopf zum Gas-brennerrohr navročenec — Heisslauf neobledljiv (za svetlobo neobčutljiv) — lichtecht nosilka, matična — Matrizen-Fiihrungsstange, Zahnstange obdanica — Tagesschicht oblikovnica, prelivalna — Form zum Umgiessen obnočnica — Nachtschicht obodec, sklepni — Gelenkring odcep — Abzweigung oddušnice — Luftentweichungskanale odpor — Widerstand odsek, zobati — Zahnsegment okvir izsrednika — Exzenterrahmen okvir klaviature — Klaviaturrahmen okvir, oporni — Unterstiitzungsrahmen okvir, zaklopni — Klapprahmen oljnik — Olgefiiss opora — Unterstiitzung opornica, spojna — Verbindungsstrebe ostenek razpiralnika — Platte (hintere) des Spat ienkei lkastens oviralka (čevelj) — Fuhrung der Zeilenausstoss-platte (Hemmschuh) papir — Papier brezlesni — holzfreies Papier knjižni — Biicherpapier konceptni — Konzeptpapier konopni — Hanf papier lahki, tenki — Florpapier močno oglajen pisalni (velin) — Velinschreib-papier močno oglajen tiskovni (velin) — Velindruck-papier ovojni — Umschlag-, Bind papier pisalni — Schreibpapier pisarniški — Kanzleipapier pisemski — Briefpapier poslovni — Akten-, Gesehaftspapier prosojni — Pelurpapier risalni — Zei^benpapier ročni — Biitteppapier svilnati — Seidenpapier tiskovni — Druckpapiei' za bakrotisk — Kupferdruckpapier za kamenotisk — Steindruckpapier za lepake — Affichenpapier za listine — Dokumentenpapier za note — Notendruckpapier za opone — Tapetenpapier zavoj ni — Packpapier zavojni, neklejan — Schrenzpapier papirni na — Papiermasse pero, torno (na žlebatem kolescu) — Reibungs-feder (an der Schnurscheibe) pero, zaskočno — Schnappfeder pila, gladilna — Schlichtfeile pivnik — Losch-, Fliesspapier pločica, potiskalna — Bufferpliittchen (des Ab-legeschlittens) ploskev, drsna — Gleitfliiche plošča, menjalna — Umschaltplatte plovec — Bimstein podložka — Unterlagscheibe podstavek matičnika— Magazinrahmcn pokrovnica matičnika — Magazinsplatte polnilo, trdno — fester Ausschluss ponikva — Gesenke popravljati — korrigieren porumenel (obledel) — vergilbt posneti — abschbpfen praši lec (v papirni industriji) — Sttiuber, VVoll' predel matičnika — Magazinsabteilung prekinjalo — Aussc-halter premikalnik — Bevvegungshebel prenarediti — abandern prenosnica ulivalnega kolesa — Giessradschlitten presežek — Obergewicht prestavljiv — stellbar prestenki na vpadišču — Matrizen-Fiihrungs-bleche am Magazinseintritt prevodnik, slepi — Nulleiter pridrževalka (vrst) — Andruckplatte im Messer-gehiiuse primež — Schraubstock primež, ročni — Feilkloben prostornost — Fassungsvermiigen prožiti se — federn ravnilka — J ustierschiene razilo — Priigestock razpirala — Ausschliessgestiinge raztok — Stromscheide ročica, torna — Friktionsarm rogelj, odmični — Buffernocken samodelaven — automatisch, selbsttiitig samodelavnost — Automatisierung sedlo za razpiralcc — AnschlagstUck der Spat\en-keile senčnik — Lampenschirm sestava — Konstruktion sito (v papirni industriji) — Siebform sklep — Gelenk sklopka, torna — Friktionskuppelung MERCINA IN DRUG TRGOVINA S PAPIRJEM NA VELIKO LJUBLJANA KOLODVORSKA ULICA 8 TELEFON ŠT. 2232 GLAVNO ZASTOPSTVO IN SAMOPRODAJA ZA SLOVENIJO VSEH IZDELKOV TOVARNE ZA DOKUMENTNI IN KARTN1 PAPIR BRATJE PIATNIK, RADEČE NOV NEOVRŽEN DOKAZ, DA JE STROJ LINOTYPE NEPREKOSLJIV, JE NAROČILO -iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii 16 STROJEV LINOTYPE Po vsestranski presej vseh vrst stavnih strojev se je odločilo založništvo lista N E U E S W I E N E R JOURNAL da si nabavi preizkušen in malone v vseh tiskarnah za časopise sijajno vpeljani stavni stroj LINOTYPE tet je naročilo pri nas 16 strojev LINOTYPE GUTENBERG-HAUS GEBR. GEEL, WIEN VII. LERCHENFELDE RSTRASSE No. 37 MILAN ILKIČ, BEOGRAD MIROSLAV SCHOLZ, ZAGREB ZADARSKA ULICA 8 JURJEVSKA ULICA 25a «PAPIROGRAFIJA» DRUŽBA Z O. Z. LJUBLJANA GOSPOSVETSKA CESTA 10 PRODAJA PAPIRJA NA DEBELO STALNA ZALOGA VSEH VRST PAPIRJA KONKURENČNE TVORNIŠKE CENE / itlOj!du';J v h .b SidV '-•J i-tiit.'.. , ■. A> .>bv. /bo M ..i vrbSfcj'.’ , ov:*’/ ,>'■ 1 •; t: \ Plakat Ljubljanskega velesejma po osnutku inž. arh. Janka Omahna Tisk iz izdolbenine v bakru Delniške tiskarne, d. d. v Ljubljani Papir za tisk iz izdolbenine Združenih papirnic Vevče, Goričane in Medvode d. d. v Ljubljani