Hočemo skupnost živih - nočemo skupnosti mrtvih
Včasih, ko sem bila 'še de-klica, sem si neizmerno želela sreče, lepih oblek, morda mo-ža in kupa otrok. Danes, da-nes pa si želim le, da bi lahko živela, jaz in moj svet. V mo-jem svetu rii mest in hrupa, niti ni lačnih in bolnih. V mo-jem malem švetu so gozdovi in travniki, mir in rože, ptice in pesem. Pustite ga, naj živi! To je moj glas in to bi vpila vsemu vesolju, vsem ljudem, ki živijo zunaj mojega sveta. Moje srce drugače ne more občutiti sreče, ne ljubezni. Vsakič, ko se sprehajam po bleščečih kristalih glasbe in me drevesa vklenejo v svoj večni mir, se s solzami zahva-lim, da živim. In vsakič, ko me rani vaš hrupen, neoseben svet, se zgrozim. Bežim iz nje-ga v svojega lastnega, kjer vas ni. Ljubi bog, kako sem sama.
Pač nisem otok, sem celina. Zakaj ne delite z menoj moje-ga sveta, ali ni tak tudi vaš? Srečen, mlad in razposajen. Ali pa se motim? Ali ni ves svet revnega Kitajca skodeli-ca riža in kje so pesmi v svetu palestinskega otroka?
Tako daleč smo si in vendar smo si enaki, vsi ljudje, iz ena-
kega mesa in krvi, rojeni v istem vesolju in času. Ali naj potem zapiram oči? Da, tudi to vam pravim politiki, hla-dne, neobčutljive lutke v ro-kah pohlepa in visokih ciljev.
Ali ne zbledi vse vaše delo in slava pred enim sarpim po-gledom lačnega otroka. Vpra-šam te, Reagan, kje je žito, s katerim ste kurili peči svojih hiš? In tebe, visoki predsed-nik Argentine, kje je meso, s katerim ste krmili živali, a pri tem mirno hodili mimo lačnih na ulicah vašega lastnega me-sta? To me boli, ker nisem otok sam zase, sem celina! Tu-di oni, ki umirajo na vaših uli-cah, so del mene in tudi roka, ki je zažgala žito, je bila moja roka.                 ,,
Morda pa bi lahko spreme-nila ta svet, ko bi se borila in ko bi ljudje končno spoznali, da ni mojih in tvojih težav - so le naše. A ni samo to! Nad mano leži senca smrti. Kamor koli grem, kamor stopi moja noga, smrt gre z mano. Nosijo jo ognjeviti govori Begina in goreč nacionalizem Enver Hodže. Nosi jo nespametna ruska   pohlepnost  in  ohola,
krivična ameriška beseda. Ne bežim več.
Zakaj? Ker nisem otok, sem celina! A kako naj to povem njim, ki sedijo za zelenimi mi-zami palače Združenih naro-dov? Kako naj jim povem, da ne tepejo in ubijajo samo me-ne, tudi sebe in vse, ki jih lju-bijo. Zakaj ne razumejo, da je vojna smrt? Zame, zanje, za ves svet? Zakaj vsaj enkrat ne pozabijo, kako prijetno je vla-dati in se ne spomnijo, kako prijetno je živeti? Povem ti še to, svet! Ljubim te, ker Ijubim sebe, in sovražim te, ker si odraz mene same.
Dragmar Naglič SREDNJA ZDRAVSTVENA SOLA UUBUANA