52. Sp. Šiška, Sentvid in Tacen: Gasilci praznujejo
»Kranjski kmet bi se raje hudiču zapisal kakor da bi pazil na žveplenke. V Švici plača pet frankov, kdor ne hrani žveplenk v plehasti škatlji, ki je otrok ne more odpreti, pri nas pa spravljajo kmetje in njih ženske, žveplenke vedno tako, da otroci gotovo dobe to naj-ljubšo igračo. Tri četrtine vseh požarov povzroče otroci samo vsled neskončne zanikrnosti svojih staršev. Stoti-soče denarja gre tako v nič, a naš kmet ostane na starem stališču, da so žveplenke igrača za otroke« - Tako je bruhal jezo dopisnik »Slovenskega naroda« ko je leta 1904 na Dolenjskem pogorela cela vas s 24 hišami, 48 gospodarskimi poslopji in cerkvijo vred. Zažgali so otroci, ki so se igrali z žveplenkami. Toda ali bi danda-nes mogel napisati kaj drugače? Ravno pri sestavi tega zapisa mi je prišla v roke številka Ljubljanskega Dnev-nika v kateri beremo: - Maribor, 6. junij (1988!!) Minuli konec tedna so otroci zanetili kar tri požare, skupno škodo pa cenijo na 31 in pol milijona dinar-jev ... itd. Slovenci se torej v zadnjih desetletjih nismo prav nič poboljšali.
Vrli gasilci, v azbestnih uniformah in s čeladami na glavi, so že vrsto let nepogrešljivi sopotniki naše vsak-danjosti. Razlika je le v tem kako potrebna in učinkovi-ta je bila njihova pomoč nekdaj in kako je danes. Dolenjska vasica Podpeč je pred štiriinsedemdesetimi leti pogorela do tal tudi zaradi neučinkovitega posega gasilcev. Takrat so sami zašli v hudo nevarnost in so reševali predvsem svoja življenja, danes pa so močno izvežbani in le redko kateremu požaru nisc kos.
Ko letošnje leto kar tri gasilska društva v naši občini praznujejo visoke jubileje. ne bo napak, če se nekoliko povrnemo v čase, ko so njihovi predhodniki šele priče-
njali orati ledino v tej človekoljubni dejavnosti. V Sp. Šiški in Šentvidu je bilo to leta 1888, v Tacnu pa desetletje pozneje. Ta društva, iz katerih so pozneje izšla še mnoga druga, so tvorila odličen protipožarni okoliš, ki je segal od mesta Ljubljane do Medna, ter v loku okrog Smarne Gore - od Medvod do Sp. Gameljn. Pred ustanovitvijo teh požarnih obramb pa so fili tamkajšnji kraji povsem nezavarovani za primer požara. Tudi naša prestolnica je sorazmerno pozno dobila prvo gasilno društvo. Zaživelo je leta 1870, načelovala sta mu Franc Doberlet in Ludvik Štricelj, imenovalo pa se je Prostovoljno gasilno in reševalno društvo Ljubljana. Ljubljanski gasilci, med njimi tudi iiekaj Nemcev, so potem gasili tudi v vaseh, ki spadajo pod našo občino. Največkrat so posredovali v Zg. Šiški - kar trikrat, po enkrat pa v Sp. Šiški, Dravljah, Medvodah (papirnica), in Stanežičah. Njihov okoliš je segel do Kamnika, kjer so gasili požar v tamkajšnji smodnišnici. Ko pa so se v naših krajih ustanovila samostojna društva, ljubljanski gasilci niso več hodili na pomoč izven mesta.
V Šiški je biJ ustanovni član in dolgoletni načelnik Viljem Maurer, župan, v Šentvidu pa klepar Anton Belec, ki je navdušil člane Katoliškega društva rokodel-
skih pomočnikov, da so v svojem okviru ustanovili »požarno brambo«, kakor so gasilcem takrat pravili.
V  Šmartnem pod Smarno goro je domačine aktiviral nadučitelj Fran Lavtižar. Prostovoljno gasilsko društvo tamkajšnje občine je imelo tri oddelke: Pirniče, Šmart-no-Tacen in Gameljne. A že po treh letih se je razdelilo na samostojne enote v omenjenih krajih, pri čemer je med Šmarlnom in Tacnom prednjačil zadnji. Sprva so imeli še skupnega načelnika in odbor. pozneje pa so si omislili vsak svoje vodstvo. V Srednjih Gameljnah in Zgornjih Pirničah so zato šteli svoje ustanovno leto 1901, v Tacnu pa 1898. Iz Šentviškega društva pa so se v prvem desetletju vse do leta 1920 izločala samostojna društva: Dravlje, Podutik-Glince, Vižmarje, Stanežiče, Medno in Gunclje, ki še danes redno delujejo. »Ognje-gasci« so imeli zelo preprost notranji ustroj. Glavna oseba je bil načelnik, ki so mu pomagali podnačelnik, tajnik, blagajnik, četovodja, odborniki in podobno.
V  operativnem smislu so se gasilci delili na plezalce, brizgalničarje, trobentače in varuhe. Najbolj nevaren položaj so imeli plezalci, ki so vodili neposreden boj z ognjera. Za to mesto ni načelstvo nikoli odrejalo poročenih mož in očetov pač pa le mlade, krepke fante. Gasilci so prvotno gasili z ročnimi brizgalnami, ki so zaposlovali precejšen del moštva, pozneje pa so si omi-slili brizgalne na motorni bencin. Prvi gasilci so bili silno požrtvovalni Ijudje. Za članstvo v društvu so mo-rali plačevati vsakoletno članarino ter pomagati pri prireditvah, ki so jih organizirali, da so se lahko samo-stojno vzdrževali. Prirejali so veselice in dramske igre in marsikateri kraj se ima )e gasilcem zahvaliti za kulturno dejavnost. Iz gasilskih dramskih poskusov so se razvila kulturna društva, njihovi domovi pa so se iz orodjarn spreminjali v kulturne dvorane. Prav tako so bili gasilci v prvih letih te dejavnosti v veliki življenjski nevarnosti. Sama taktika gašenja je bila mnogokje nedodelana, prebivalstvo neobveščeno, kako ukrepati v primerih požarov, zato so se včasih gasilci vračali z ranami in poškodovano opremo.  A to jih ni motilo.  Znan je primer ko je Janez Sever iz Šmartna leta 1904 iz goreče lesene koče »pri Petelinu« rešil dveletnega otroka zade-tega od strele, ter spravil na varno tri ženske. katerim pa ni bilo več pomoči. O tem dogodku. ki je presunil slovensko in nemško javnost na tedanjem Kranjskem sem napisal krajšo zgodbo, ki bo v knjižni obliki izšla avgusta ko bodo praznovali tacenski gasilci.
Anton Belec (1857-1940), ustanovitelj in celih trideset
let načelnik šentviških gasilcev. Dolgoletni župan. No-silec številnih funkcij iz kulturnega, gospodarskega in političnega življenja. Član deželne vlade, predsednik Kranjske gasilske zveze. Znan po tem da je leta 1895 Lzdelal in na vrhu Triglava postavil Aljažev stolp.
Poletje je tudi Čas vaških veselic. Ni treba posebej poudarjati da so njihovi prireditelji v glavnem gasilci. Za troje naših društev bo lelošnje leto še posebej slo-vesno. Ko se nam bodo predstavili v vsem svojem sijaju, s parado, lepimi uniformami, sodobnimi vozili in opremo bomo vedeli da so to dostojni nasledniki tistih starih ognjegascev, ki jih je priklicai zvok trobente, da so v zakrpanih oblekah, s konjsko vprego in ročno brizgalno hiteli »Na pomoč«.
Andrej Mrak