Gospod, plailo P so bile prve besede, kijih je izpregovoril.
Kako se vrne? Zakaj si priel?"
Plailo, gospod, plailo mi daj, potem pa pobegnem."
Pobegne", se zaudi Epafrodit.
Ne morem nazaj, ne upam. Ko si ti otimal Iztoka verig, sem zagledal smrt. Zbeal sem po denar, kar sem si sunkoma prihranil." Stsnil je vreo e tesneje k srcu. In sedaj uteem, gospod. Daj mi plailo! Tiso, si rekel, tiso zlatih .. ."
Dobi, e ve dobi. Hoe beati z menoj?"
Prosim, milost mi izkazi . . ."
Numida, Spiridiona naj prepeljejo na jadrnico! Tam dobi plailo in bei z menoj!"
V tem se je priblial veliki oln, katerega so gnali zmagavci z velikansko mojo. Par sunjev je padlo. Sloveni vojaki niso bili ranjeni.
Brzo na konje !"
Spustili so se vsi v tek po strmini proti hlevu. Tam jih je akalo petnajst vrlih palatincev Slo-venov v krasni opravi jezdecev. Dvaindvajset osed-lanih in obrzdanih konj je hrzalo in tolklo s kopiti.
Med vojaki je bil tudi Radovan. Na glavi pozlaen lem, na prsih srebrn oklep . . .
Epafrodit se mu je veselo nasmehnil, ko je zagledal godca v vojni konjeniki opravi, ki je iroko razkoraen nerodno stal in akal.
Ko je zagledal starec Iztoka, bledega, v sprhneli tuniki, z verigo krog vrata, je zletel k njemu, stisnil ga z nerodnimi rokami na prsi, da je roljala veriga go oklepu, in golal v solzah:
Iztoe, Iztoe . . . Sinko moj . . . kako teko sem te reil ..."
Preteklo je nekaj kratkih hipov. Iztoka je kril oklep magistra peditum, zlat orel se mu je svetil na prs'h, ob pasu mu je poleg mea visela drobna roenica s kamenki iz Hilbudijeve elade. Kljub burni zadregi je ni pozabil-------
Po osrednji cesti so udarile podkve v granit, pri adrianopolskih vratih je zaklical Iztok magister peditum geslo, katero so mu izdali beei Sloveni palatinci.
Straa je odprla, pozdravila konjia je inila v divjem diru iz Bizanca v svobodo.
Istodobno se je dvignilo sidro, jadra so se napela zmagavec Epafrodit je odplul na iroko morje.
(Dalje.)
m
In zdaj r
Zloil A nt. Medved.
V vihravi dobi strastnih let ponudil mi je kupo svet, ko sem se tesno njim sprijaznil. Prijel sem kupo sladko vnet pokusil in izpraznil.
In zdaj ? Kaj aka me e tu ? Kam ubeim spoznanja zlu? Vsa radost in gorest spomina leita mi na due dnu kot motna usednina.
Brez konca...
Zloil An t. Medved.
In sodbe si navskri gredo brez sklepa zaeljenega, iz misli nove misli vro, in konca ni nobenega.
Ne as, ne prostor za seboj ne pred seboj ne vesta mej. A kje, moj duh, je konec tvoj? -Tam, kjer ne more ve naprej.
n.
53
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si