Pri babici
^noga, premnoga opravila mi niso dopuščala, da bi bil pretečeno leto kakor po navadi obiskal svojo dobro babico. Druga leta sem to storil tako-Ie: Izbral sem si o počitnicah dobrih štirinajst dnij in se odpotil tja gori na Gorenjsko, kjer sem v dedni hiši poleg svoje mile babice preživel dokaj ugodnih trenotkov. Saj je pa tudi v poznein poletji kaj ugodno bivati tamkaj, kjer se Sava in Sora stekafcr, tjer se ti razveseljtrje oko pri prijaznem razgledu ns bližnje holmee in strme. ponosne gore, ki se vzdigajo tam zadaj v daljavi. Ugodnih izpre-hodov je bilo dovolj, dobrih prijateljev dovolj in pri vsem tem sem irael tudi svojo milo babieo, katero sem ljubil nad vse in vedno z veseljem poslušal njeno priprosto, narodno govovieo. Ženica dobra kot dober dan. Leta — nosi jih vže dva in osemdeset na hrbtn — niso mogla nnieiti njene vesele, živahne nravi. Pač je sirota vže preeej vkupe zlezla, pač ji je čas izoral globoke brazde na Ijubeznivem lieu, pač so se ji lasje vsi vže posrebrnili, ali ona je ostala vesela in delavna kot je bila nekdaj.
Pretečeuo leto sem toraj zakasnil obiskati o poeituicak babico, vender ini ni uteklo, da bi, sicer pozno, vender saj na nekoliko trenotkov ne prišel k njej. Tisti dan pred vsemi Svetimi sem se pripeljal v belo Ljiibljano, a od ondot odpeljala sva se z bratom popoludne na Gorenjsko. Oj pnsto jesensko popoludne, prav primerno žalosti, v katero se je zavilo takrat vse, po rnestu in vaseli. Ljudje so liiteli kar v tolpah z venei in svečicami na pokopalisče, po gorah so se vleklfi goste megle in dežek je počasi rosikal. Ni čudno, da sem se tudi jaz spominal milih pokoj-nikov, saj sem jih iinel dovolj in zato mi je tudi vožnja bila kratka, in še prej, nego sem si mislil, ustavil se je zopet vlak, kjer nii je bilo izstopiti. Najprej sem krenil k teti, katera mi je bila bližja, ker babiea stannje skoraj pol ure od želez-niee. To mi se je teta čudila. Nadejala se mc ni z bratoin niti najmanje in zato ni čndno, da mi je postregla z vsem, kar je imela. Mastna klobasica bila je kar najedenkrat skuhana, kozarček vina iu vežerja je bila gotova. Oas je v prijetnem pogovoru potekel hitro ia bila je vže temna nož, ko sva se z bratom odpotila k
— •¦<  51   >¦• —
babiei. Zvonovi so zvonili po župnih in podružničnik cerkvah milo in otožno in opominjali pobožni narod, da se spomni svojih pokojnih. In res! ni je tega večera ondii hiše, kjer bi ne zmolili vse tri dele rožnega venca in pa še mnogo drugih molitev za verne duše, češ: Pokoj večni, daj jirn Gospod, in večna luč naj jim sveti! Ko sva se vže približala vasici, kjer stanuje babiea, ugibala sva z bratom, bodeva li še videla v liiši lue, ali no. Vender ni je več bilo. Vlegli so se vže k počitku. Ni bilo toraj drugače, nego potrkati na okno.
—  Kdo je božji? — oglasil se je v sobi strijc.
—  Donaaoi — odgovoril sem jaz veselo in ni bilo treba dolgo čakati,  ker so se za nekoliko trenotkov vže vrata odprla in pred nama je stal strijc,  moj dobri strijc Lovrenec.
—  Pa zdaj-le prideta, kdo bi si raislil? dejal je in nama stiskal veselo roke.
—  Nu, da sta le tukaj, da sta le tukaj.   Mislil sern, Janko. da te letos ne bodem videl, pa si vender mož beseda.   Poglej no elovek, ko bi saj kaj vedeli, bi se bilo kaj pripravilo — hitei je kar ueprestano in naju gledal od pete do glave.
Nii, v tem so vže vrata od stranske sobe zaškripala, a na vratih se je po-kazala babica. — Saj sem dejala, da je nekaj! Prav vlegla sem se in molila. Za-čula sem nekak znan glas in takoj sem si mislila: ti si! Vender nisem hotela prav verojeti. Nu, pa si prišel in prav je tako. Želela sem te vže videti. —
—  Pozdravljeni, babica. Kako ste, živi in zdravi?
—  Ej prav taka je; kako pa ti? —
—  Dobro, le mnogo opravila, mnogo opravila. —¦
—   To je dobro, se vsaj ne dolgočasiš. In pa, kjer je dela dosti, tam skuš-njavee ne more blizu. Kaj vama pa bodemo zdaj dali? Malo ne bi skodilo--------—
—  Prav nič,  prav nič, babica,  midva sva vže večerjala in ne potrebujeva ničesar, kar doli sedite, da se kaj porazgovorimo. —
Vender ni tako laliko babice pregovoriti. Dobra žena precej misli Bog ve na kako zamero, če ui precej nekaj na mizi. Po dolgem pregovarjanji se je vender potolažila, da-si ji nisem raogel zabraniti, da bi ne bila šla gori pod streho po nekoliko rdečih jabolk, katere je postavila tja pred najn. Ni rni bilo zsinje, vesel sem bil, da sem pri babici.
Pripovedovanja je bilo obilo, saj se nismo videli vže vee kot jedno leto. Strijc. priprosta, vender plemenita duša, on je bolj niolčal, le sedel je k meni in bratu ter raju gledal z odprtimi ustnicami. Poznatn ga dobro; gostobeseden ni, neroden tudi dovčlj, vender dober, preveč dober. Tega človeka ni, kateremu bi on kedaj rekel samo jedno žal besedieo. Zato je pa babiea več govorila. Pripovedo-vala je, kako je bila na domačem pokopališči in okrasila dedekov in strijčev grob. Kar lepo ju je bilo videti. Natrgala je doma polno perišče Broženkravta," kateri vedno poganja na njenih oknih, vzela belili jesenskih cvetic, katere cveto v vrtu pred hišo in iz vsega tega sestavila na grobu veliko srce, katerega je potem še s svečieami olepšala.
—  Naj bode — dejala ju — naj vedo naši pokojniki,  da se jih še sporai-ujamo.   Vidimo se tako skoraj gori nad zvezdami,  upam trdno.   Ona sta se vže osvobodila posvetnega trpljenja, mi pa še ne.   E,j, prav nie jim gori ne manjka, Vsega imajo dovolj.
53
Tako je govorila babica, jaz sem se pa spoinnil svojega dedeka, katerega vže dolgo krije zelena ruša. Bil sem še deček v prvih šolah, ko je prihajal v Novo mesto s kolovrati na sejme. Vsakega sejma sem se njega najbolj veselil, vender včasih tudi zaman, ker je prihajal le na večje sejme zaradi prevelike da-Ijave. Bil je tudi dober možiček in nisem takrat mislil, da ga bode babica za toliko let preživela. Večkrat je prinesel s seboj jabolk, a po zirai suhih češpelj in krhljev, s katerimi sem si tako rad posladkal razvajeni želodček. In pri odhodu mi je ostala v roki vselej najmanje po jedna svetla dvajsetica, včasib, ko je bila dobra kupčija. tudi po vee in to ni kar si bodi. Vender, ko sem bil še v mestu, legel je dedek v grob, ker ga je mučila dolgo časa huda naduha, dokler ga ni naposled zadušila, Pokojni strijc France je bil pa siromak, da nikoli tega. V svoji mladosti je bil korenjak, da mu ga ni bilo niti v deveti župniji ravnega. Prancetov Franee je bil mladeneč, da je kaj, zato so ga pa tudi k vojakom vzeli. Ali v njegovo nesrečo. Konj ga je vrgel raz sebe in od tedaj ni bil več zdrav. Lotila se ga je božjast, govoriti ni več mogel, kakor govorimo mi, nego komaj razumljivo je stokal a udje so mu bili tako slabi, da se je le na palico opiraje in se držeč za steno uaprej pomikal. Kako sera pač večkrat želel, da bi ga ljubi Bog poklical k sebi in tako rešil njegovega trpljenja, ali vender se je mučil tako skoraj celih dvajset let in si izvestao s svojim trpljenjera zaslužil nebesa. Teh dveh pokojnikov smo se z babico živo spominjali in si o DJiju pripovedovali, da je čas naglo potekal in dospel naposled res vže zadnji čas, da se spravirao k poeitku.
Vselej sem se veselil, kako bodem prenočil pri babici. Postelj ni bilo ravno ua izbiro, saj bi ne bilo niti prostora zanje. Saj je starikava peč zavzemala malo ne četitino sobe iu gori nad zapeček se je navadno spravil strije Loyrenec, ee ga ni pretekel moj bratranee, razposajeni Jože. Lepa, bela javorova miza je vzela tudi precej prostora, v kotu je bilo razpelo, pod razpelom velika podoba sv. Eoka z ranjeno nogo in popotno palico, kateri je priromal iz cerkve v liišo moje babiee, ko so se v lični vaški cerkvici preeiste Device Marije delali novi žrtveniki. Moj ded je bil važki veljak in je mnogo priporaogel, da so se napravili žrtveniki, zato je pa tudi dobiJ sv. Boka, kateri se je čuval v biši, da-si vže star in na pol troh-Ijiv, vender kot najdražja svetinja. Okoli in okoli stene so se razprostirale bele klopi; da so bile vedno čiste, skrbela je vže babica, a poleg njih je stala iu še stoji mizarska mizica, kjer je moj dedek tako spretno izrezoval kolovrate iu vretena, da so vsi najraje pri njem knpovali. Na drugi strani je lepa omara, na nji križ pod steklom, razno posodje in blagoslovljena sveca. Iz vsega tega se vidi, da postelja prav za prav res nima prostora v hiši. Nu, nič zato!
Kakor takrat, ko sera prihajal še na počitnice k babici, tako je tudi ta večer prinesel moj strijc na mojo izrečno željo nekoliko naramnib košev lepo dišečega sena, razprostrle so se čezenj siiežno bele rjuhe in spalo se je tako, da nikoli tega. Jaz se na taki postelji najbolje počutim. Pa če te še babica in tako dobra babica. kakeršno imam jaz, spravi v posteljo ia potem prekriža s svojim nagubanira palcem. kdo ne bi spal dobro ?! In spal sera tudi, dokler me niso zjutranji zvonovi prebudili, kateri so zopet zvonili k molitvi za pokojnike, a meni se je bilo po-slavljati od babice in dragih sorodnikov. Kdo ve, 6e jo bodem še kedaj vide)?
Janlio Bmie,