KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 1967 • LETO XV 2 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XV. letnik Ljubljana 1967 2. zvezek Vsebina drugega zvezka France Klopčič: Slovenci v oktobrski revoluciji — Stran 65 Marija V e r b i č : 700 let Novega trga v mestu Ljubljani — Stran 70 Vlado Valenčič: Prvi ljubljanski regulacijski načrt — Stran 74 Primož Kuret: Glasbila na srednjeveških freskah na Slovenskem — Stran 84 Branko Reisp: O najstarejših tiskanih uradnih razglasih v sloven- ščini — Stran 91 Vlado Habjan: Knežja prestolica Celje — Sredi XV. stoletja — Stran 95 France Goršič: Orglarski mojster Franc Goršič (1836—1898) (Spo- mini na očeta) — Stran 103 Jan Sedivy: + Martin Miklošič — Neznani narodni buditelj — Stran 113 Jože Sorn: In memoriam Franja Basa — Stran 115 ZGODOVINSKO BRANJE: Ocene in poročila — Stran 116 Na ovitku Celjski grb iz leta 1493 (foto Viktor Berko, Celje) Ureja uredniški odbor Odgovorni urednik prof. Zvone Miklavič Izdaja in zalaga Zgodovinsko društvo za Slovenijo, sekcija za krajevno zgodovino — Predstavnik Jože Jenko — Tiska tiskarna »Toneta Tomšiča« v Ljubljani — Uredništvo In uprava v Ljubljani, Mestni trg 27/111 — TekočI račun pri SDK, podružnica 501-8-37/1 (Ljubljana, Miklošičeva cesta 8) — Letna naročnina 12 N din, posamezna številka 4 N din ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA SLOVENCI v OKTOBRSKI REVOLUCIJI FRANCE KLOPCIC Leta 1917, dne 7. novembra (ali 25. oktobra po odipravljenem staresm koledarju), je v Ru- siji po oboroženi vstaji delavcev in kmetov, vojakov in mornarjev, ki jo je vodila bolj- ševiška partija z Leninom na čelu, zmagala socialistična rewlucija. Nastala je republika sovjetov. To je bila diktatura proletariata, ki jo je teoretično utemeljil Marx in ki so jo praktično uresničili boljševiki. Revolucija je Rusijo iztrgala iz strahot prve imperialistične vojne. Uničila je stari red izkoriščanja in za- tiranja, izročila delavcem tovarne, a:nidnike in transport, kmetom pa zemljo, a narodom dala nacionalno svobodo. Pretresla je svet, ki je od tedaj v nenehnem revolucionameni preoblikovanju: začela se je doba socializma, medtem ko j en j ava dohai in se krči obseg kapitalizma. Petdeset let po veliki oktobrski s.ociahstič- ni revoluciji ima svet radikalno drugačno podobo. Nekdanja Rusija v nekoHko zmanj- šanih mej;ah — zdaj Zveza sovjetskih socia- lističnih republik — je postala vrhunska država. Obstaja vrsta sociahstičnih dežel, med njimi naša Socialistična federativna re- publika Jugoslavija. Prejšnje kolonije so se osamosvojile. Čeprav najnaprednejše kapita- listične države, med njimi Združene države Amerike, nadaljujejo gospodarski in tehnični vzpon, ne daje njihov sistem svetu perspek- tiv za mir in blaginjo; naspirotno, kapitali- stični red nadaljuje z gospostvom nad zati- ranimi razredi in zaostalimi narodi ter raz- pihuje vojne. Človeštvo bi se že zdavnaj znašlo v tretji svetovni vojni, če ne bi socia- listične dežele izvajale politiko miroljubnega sožitja, če se ne bi številne neuvrščene dežele zavzemale za mir in razvoj v miru. Prevrati v znanosti in tehniki omogočajo pospešen razvoj človeštva in stavljajo preden j uresnič- ljivo nalogo, odpraviti vojne, odpraviti rev- ščino, in zaostalost. Svet in človeštvo sta na pragu novih odločilnib rešitev ... Leto 1917 je zalotilo v Rusiji des.ettis.oce Slovencev. To so bUi vojni ujetniki kakor stotisoči Srbov, Hrvatov, Cehov, Madžarov, Nemcev in tdrugih narodnosti, ki jih je Av- stro-Ogrska mobilizirala v vojsko in izgubila v letih 1914—1916 na bojnem polju. Po naj- skromnejših podatkih' je Rusija zajela nad milijon vojakov in oficirjev avstro^grske ar- miade. In ti vojni ujetniki so bili izpostav- ljeni vplivu revolucionarnih dogodkov leta 1917 v Rusiji. Ze februarska revolucija 1917, ki je strmo- glavila carja in uvedla demiokratične svobo- ščine, zlasti pa ustvarila sovjete, je spreme- nila položaj vojnih ujetnikov: bili so deležni svobodnejšega gibanja v taboriščih ali na delovnem mestu v tovarnah in na vasi, vklju- čevali so se polagoma v družbeno in politično življenje narodov obsežne Rusije. Najbolj se je vpliv februarske meščansko- demokratične revolucije izkazal med vojaki in čiastniki Srbskega dobrovoljskega ko.rpusa v Odesi in sosednih krajih južne Ukrajine. V ta korpus iso se leta 1916 priglašali prosito^ volj ci iz vrst slovenskih, hrvatskih in srbskih vojnih ujetnikov, bivših vojakov in častnikov avstroogrske armade, da bi se z orožjem v roki bojevali zoper zatiralsko Avstro-Ogrsko, za osvoboditev južnih Slovanov, za ustano- vitev Jugoslavije. Prva divizija tega korpusa se je leta 1916 že junaško tolkla v Dobrudži na strani ruskih vojsk proti Avstriji, Nem- čiji, Bolgariji in Turčiji ter utrpela hude iz- gube. Toda poveljstvo korpusa, ki je bilo v rokah oficirjev kraljevine Srbije, ni hotelo nič slišati o Jugoslaviji, marveč je po nalogu srbske kraljevske vlade zastopalo politiko Velike S:i^bije, v katero naj bi se vključile hrvatske in slovenske dežele. Hkrati je po- veljstvo uvedlo v korpusu sistem neenako- pravnosti in nasilja. Zato je v enotah korpu- sa že oktobra 1916 pohajialo do odpora, ki se je po februarski revoluciji 1917 sprevrgel v radikalno in mogočno gibanje za izstop iz korpusa. To gibanje je dobilo ime disident- skega gibanja. Ob podpori vojiaških in ofi- cirskih sovjetov v Odesi, Zaporožju in drugih 65 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO krajih so tisoči Slovencev, Hrvatov in Srbov zapustili korpus. Ce je ta v začetku leta 1917 štel še nad 40.000 vojakov in častnikov, je maja 1917 bilo v njem le 20.622 mož; polo- vico moštva je vzelo disidentstvo in dezer- terstvo.ä Kasneje je skopnela še druga po- lovica razen nekaterih enot na Murmansku in v Odesi; zadnje so se umaknile na Ural. Tako je disidentstvo in dezerterstvo ohro- milo in okrnilo Srbski dobrovoljski korpus. Zato njegovi ostanki niso mogli leta 1918 postati orodje protirevolucije zoper boljševi- ško oblast, kakor se je zgodilo s češkimi le- gijami na Volgi in v Sibiriji, ki so postale opora armadi belega admirala Kolčaka in in- tervencionističnim vojskam antante. Med Slovenci, ki so se izkazali v disident- skem gibanju in njegovi politični usmeritvi, so bili: Pavel Golia, Gašper Pekle, Milan Gorup, Janko Kotnik, Ernest Sorčan, Stanko Lapajne, Ciril Cirman, Srečko Jeras, Jože Zupančič, Jože Velnar, Josip Rozman, Srečko Lapajne, Jože Urbančič, Jakob Stefančdč, Jo- sip Bergoč, D. Rustja, M. Juvan, V. Spanger in drugi.^ Vpliv oktobrske socialistične revoludje 1917 na ujetnike je bU neprimerno večji od vpliva februarske revolucije. Oktobrska revolucija je med vojnimi ujet- niki vzbudila simpatije in si pridobila zveste privržence s svojo socialno vsebino, s politi- ko miru, z antumperialistično usmerjenostjo, s samoodločbo narodov, s sovjetsko oblastjo, ki je združevala delavce in kmete itd. V ak- tivno politično življenje je pritegnila stoti- soče delavcev, kmetov in izobražencev iz vrst vojnih ujetnikov. Oktobrska revolucija je vojne ujetnike osvobodila in jih izenačila z državljani Ru- sije. Predsednik vojaškega oddelka Vsem- skega centralnega izvrševalnega odbora sov- jetov je dne 13. decembra 1917 poslal astra- hanskemu sovjetu naslednja navodila: »Re- volucionarna dežela ne sme imeti sužnjev. Vojni ujetniki se marajo počutiti v naši de^ žeU kot gosti revolucionarnega delovnega ljudstva. Potrebno jim je dati lastno notra- nje samoupravljanje, olajšati njihovo delo in ga plačevati kot ruskim delavcem.-«^ Iz vseh teh in drugih razlogov je boljševi- zem našel med vojnimi ujetniki plodna tla. Med Jugoslovani so se pojavili boljševiki, mnogi disidenti so se razvili v komimiste. Oktobrske vstaje v Petrogradu in Moskvi se je neposredno udeležilo le nekaj Jugoslo- vanov; med njimi Slovenca ni bilo nobenega. Pač pa so se oktobrskih in novembrskih bo- jev za sovjete v Kijevu udeležili posamezni borci Jugoslovanskega udam^a bataljona in sicer na lastno pest in pobudo. O tem pri- čajo sp>omini slovenskih udeležencev. Organizirana dejavnost vojnih ujetnikov na strani nove sovjetske oblasti se je pričela v začetku leta 1918, ko se je sovjetska oblast zmagovito razširila po vsej Rusiji. Tako je bila 14. marca 1918 v Moskvi konferenca voj- nih ujetnikov-intemacionaUstov. Mesec po- zneje se je prav tam zbral kongres vojnih ujetnikov Rusije. Od 14. do 18. aprila je zbo^ rovaio nekaj sto delegatov, ki so zastopali 520.426 ujetnikov revolucionarnega razpolo- ženja.^ Na kongresu so se uveljavile ideje inter- nacionalizma. Med glavnimi sklepi sta dve nalogi: 1. Za vojne ujetnike je piotrebno, da pod- prejo proletarsko revolucijo in se aktivno bojujejo za sovjetsko oblast. 2. Pripravljati je treiba vojne ujetnike za dejavnost v domovini, da bodo avantgarda sociahstične revolucije na zahodu. Jugoslovanske vojne ujetnike je zastopalo več delegatov, med njimi Jože Srebmič, predvojni slovenski socialni demokrat iz Sol- kana, kasnejši narodni heroj, ki je bil na kongresu tudi izvoljen v Centralni komite Revolucioname internacionalne socialistične organizacije inozemskih delavcev in kmetov.* Med temi akcijami večjega merila so tekle priprave za čvrsto organizacijo revolucionar- nih Jugoslovanov. Marca 1918 je bilo v Mos- kvi posvetovanje socialistično usmerjenih Jugoslovanov, živečih v Rusiji. Od Slovencev se ga je udeležil Drago Godina, uslužbenec iz Trsta, ki je emigriral v Rusijo leta 1916. V začetku aprila 1918 je nastala Jugoslovan- ska skupina mednarodne socialne demokra- cije, ki je začela izdajati list »Revolucija«<. Maja in junija 1918 pa se je v Moskvi iz te skupine izoblikovala Jugoslovanska ko- munistična skupina kot članica Federacije inozemskih komunističnih skupin pri Cen- tralnem komiteju Komunistične partije (bolj- ševikov) Rusije (skrajšano KP(b)R). Prvi akt o nastanku Jugoslovanske komu- nistične skupine ima datum 16. maja 1918.^ To je resolucija, ki razglaša ustanovitev Ju- goslovanske komunistične emigrantske par- tije. Ime »partija« se pa ni obdržalo. Drugi njen akt z dne 16. junija je statut Jugoslovanske skupine Komunistične partije Rusije. Statut so lastnoročno podpisali usta- novitelji skupine, 40 po številu, med njimi Slovenci Jože Srebmič, Drago Godina in Mi- lena Godina.8 Med ustanovitelji so tudi ime- na pozneje znanih hrvatskih, srbskih in čmo- 66 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA gorskih komimistov: Vladimir Čopič, Ivan Matuzovič, Nikola Kovačevič, dr. Vukašin Markovič in drugi. Tako je v Moskvi spomladi 1918 nastala prva komunistična organizacija med Srbi, Hrvati, Slovenci in Bolgari, skoraj leto prej od nastanka komunističnih strank v Jugo- slaviji in Bolgariji. V začetku je ta organi- zacija zdaruževala štiri južnoslovanske narod- nosti. Dejavnost skupine se je razširila na druge kraje Rusije. Delovala je polna tri leta, do pomladi 1921, ko so se skoraj vsi njeni člani hkrati z vojnimi ujetniki vrinili iz Rusije v svoje rojstne kraje. Njen sestav se je me- njial, menjalo se je njeno vodstvo, oktobra 1918 so iz skupine izstopili Bolgari in osno- vali lastno bolgarsko komunistično sekcijo, tudi ime se je še spremenilo, vendar je sku- pina v bistvu ostala pri temeljih, ki so jih udarili njeni ustanovitelji maja 1918. Jugoslovanska komunistična skupina je iz- dajala glasilo >>Vseinimaja revolucija«, ki je 1. 1918—1919 priobčevalo članke in dopise na jezikih in v pisavah jugoslovanskih na- rodov. Tiskala je številne letake, namenjene biv- šim vojnim ujetnikom in jugoslovanskim borcem v Rdeči armadi, a prav tako zapelja- nim vojakom v behh in intervencionističnih vojskah. Prevajala je in tiskala številne knjige in brošure komunistične in napredne vsebine. Nastala je prva komunistična literatura v srbohrvaščini in slovenščini, tiskana v lati- nici in ciriMd. Prvič so tu Leninovi spisi zagledali beli dan v slovenščini. Organizirala je, podpirala in vzpodbujala številne jugoslovanske enote v Rdeči armadi, med njimi Prvi jugoslovanski komunistični polk, pošiljala vanje agitatorje in organi- zatorje. Od tod je ičrpala tudi del vodilnih kadrov. Ustanovila je partijsko šolo in šolo rdečih poveljnikov ali pošiljala najboljše tečajnike na ustrezne sovjetske višje šole. Skratka, razvila je živahno dejavnost. Zno- traj skupine niso Slovenci, Hrvati ali Srbi predstavljali kakih posebnih, samostojnih sekcij. Dasi je vsakdo v anketah navajal narodnost in jo je le malokdo označil z bese- do »Jugoslovan«, so vsi enotno delovali v jugoslovanski skupini, brez narodnostnih prepirov, kot edina in iskrena tovarišija. Leta 1918 so bili v moskovski skupini mnogi Slovenci: Drago Codina in Jože Sre- brnič, Milan Gorup in Jože Velnar, Ivan Vuk in Stanko Lapajne, Pavel Gk>ha in Ciril Cir- man. Srečko Jeras in Lovro Klemenčič, Mi- lan Maver in Ernest Pertot, Fihp Kumbato- vič in Aleksander Skaza, Srečko Lapajne in drugi. Naši rojaki niso delovali le v svoji sku- pini. Zaposlovah so se tudi v sovjetskih usta- novah v Mosikvi. Tako npr. je bil Vladimir Čopič tajnik oddelka južnih Slovanov ljud- skega komisariata za narodnostne zadeve; v ljudski komisariat za zunanje zadeve je šel delat Stanko Lapajne, pozneje odvetnik v Ljubljani. Nadalje so naši rojaki po vsej Rusiji delali v tovarnah, pri kmetih, v gospodairski upra- vi, v sovjetih, v organih notranjih zadev, v komitejih KP(b)R itd. Najbolj pa so se uve- ljavili v enotah Rdeče armade, katere zgodo- vina navaja številne junake iz vrst Jugoslo- vanov, kakor npr. Aleksa Dundiča, Danila Serdiča, Avgusta Barabaša, Vilka Mariona in druge, ki so poveljevali polkom, divizijam, bili v armadnih štabih itd. Kot ipoveljniki po velikosti srednjih enot Rdeče oirmade so se odlikovali Slovenca Sreč- ko Jeras, Jože Horvat, Jože Velnar idr. Ko se je konec oktobra 1918 sesula Avstro- Ogrska in je v začetku novembra 1918 kapi- tulirala Nemčija, kar je pomenilo konec prve svetovne vojne, so se slovenski, srbski in hr- vatski komunisti v Moskvi zbrali, da določijo naloge v novem položaju. Dotlej niso imeli stikov z domovino, zdaj se je takšna možnost porajala. Izredna konferenca jugoslovanske skupine KP(b)R je dne 5. novembra 1918 sklenila : — ustanoviti Komunistično partijo (bolj- ševikov) Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki naj nadomesti socialnodemokratske stranke v domovini, ker so le-te izdale stvar delav- skega razreda in socializma; — poslati večje število članov v domovino, da začno z delom nove komunistične stran- ke." Ce je bila druga točka nemudoma izpol- njena, prva ni mogla biti takoj uresničena. V pokrajinah, ki so sestavljale novo kraljevino SHS, so obstajale socialnodemokratske stran- ke, 'ki so le počasi stresale raz sebe miselnost in politiko Druge intemaoionale in se le obo- tavljaje osvobajale reformizma. Razvoj v teh pokrajinah je šel svojo samostojno pot. Naj- prej je prišlo aprila 1919 do zedinjenja ve- čine sodalnodemokratskih strank v novo Socialistično delavsko stranko Jugoslavije (komunistov) in šele drugi kongres te stranke junija 1920 je sprejel ime komunistične stranke in se brez pridržkov izrekel za pro- gram in politiko tretje. Komunistične inter- 67 KRONIKA CASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO nacionaie. Povratnika iz Rusije so se morali prilagoditi razmeram v domovini. Postali so pomemben del v vodstvu nastajajoče Komu- nistične Partije Jugoslavije. Z odhodom precejšnjega števila jugoslo- vanskih komunis'tov iz Moskve v Jugoslavijo dejavnost moskovske skupine ni nehala. Na- sprotno, navezala je stike s skupinami in krožki jugoslovanskih komunistov po vsej Rusiji. Organiziranost in stmjenost teh grup se je povečala in utrdila ter je dobila redno obeležje. V poročilu za marec 1920 je Cen- tralni jugoslovanski biro agitacije in propa- gande pri Centralnem komiteju Komunistič- ne partije (boljševikov) Rusije — tako se je takrat imenovalo vodstvo jugoslovanskih ko- munistov v Rusiji! — navedel, da je na vsem ozemlju Rusije bilo v KP(b)R okoli 450 čla- nov in 50 kandidatov, skupno torej okoli 500 partijcev iz vrst Jugoslovanov. Polovica jih je bila srbske narodnosti, 35 odstotkov hrvat- ske in 15 odstotkov slovenske. V Rdeči arma- di je služilo 70 O'dstotkov jugoslovanskih komunistov, poleg številnih nestraiikarsko opredeljenih.'" Ta redna in tesna povezava jugoslovanskih komimistov v Rusiji, tako v evropskem delu dežele kakor tudi v Sibiriji in v srednji Aziji ali Turkestanu — tu so se zlasti uve- ljavili Slovenci — je dovoljevala sklic držav- ne konference jugoslovanskih komunistov iz vse Rusije. Do nje je prišlo od 8. do 13. ok- tobra 1920 v Moskvi. Na konferenco je pri- spelo 15 delegatov s pooblastili in 15 delega- tov s posvetovalnim glasom, ki so zastopali 18 sekcij in 21 krožkov s skupno 326 člani in 210 kandidati KP(b)R. Med delegati sta bila Slovenca Janez Košir in Ernest Pertot." Skupina je nadaljevala plodno delo z izda- janjem knjig in brošur (poleg lista in leta- kov). Bile so namenjene bivšim voj;nim ujet- nikom, kasneje pa so jih pošiljali tudi v Jugoslavijo. Kako obsežna je bila ta izda- jateljska dejavnost, pričajo naslednji podatki za triletno obdobje: Knjig in brošur je izšlo 65, od tega 13 v slovenščini, druge v srbohrvaščini, v latinici in cirilici. Listi so izhajali: v Moskvi »Revolucija« spomladi 1918, »Vsamimaja revolucija« v drugi polovici 1918 in »Svjetska revolucija« leta 1919; v Irkutsku »Komuna« spomladi 1920 in v Taškentu spomladi in poleti 1920 list s trojnim imenom »Crveni barjak — Cr- vena zastava — Rdeči pra,por«. Med uredniki in pisci teh h&tov so bili Slovenci Ivan Vuk, Drago Godina, Jože Sreibmic, Pavel Golia in drugi. Letakov in proklamaoij je bilo 17, od tega v slovenščini en naslov. Pri tem niso upošte- vani letaki, ki so izšli v raznih krajih Ru- sije na pobudo tamkajšnjih jugoslovanskih komunistov. Naklada tega tiska je presenetijivo veHka: knjig oziroma brošur 650.200 izvodov, od te- ga v slovenščini 97.000; moskovskih časopi- sov (brez irkutskega in taškentskega lista) 949.000 izvodov; letakov 292.000 izvodov. Skupna naklada je dosegla 1,891.200 izvo- dov.'- V slovenščini so izšle naslednje knjižne iz- daje: Klara Zetkin, Borba za svobodo in mir; Bela Kun, Kaj hočejo komunisti; Osnovne črte Komunistične internacionale; V. M. Friče, Imperializem; F. Marchlewski, Kaj je boljševizem; Paul Lafargue, K državi socia- lizma; K. Liebknecht, Pajki in muhe; D. Go- dina, Narodnjaštvo in interesi proletariata; Manifest Komunistične internacionale; Teze tovariša Lenina o buržoazni demokraciji in proletarski diktaturi; V.M. Friče, Intemacio^ naia; O. Obolenski, Mednarodni položaj in politika sporazuma; Program Ruske komuni- stične stranke (boljševikov). Prevajalci iz ruščine v slovenščino so bili po podatkih iz arhiva Jugoslovanske komu- nistične skupine pri KP(b)R, ki se je v celoti ohranil, naslednji tovariši: Pavel Goha, Ci- ril Cirman, Jože Velnar,!^ Ivan Vuk,'* Alojz Sedejis in Jožko Prezelj." Kaj je vsak izmed naštetih prevedel, to v arhivu ni zabeleženo. Stavca za slovenski tisk sta bila Milan Ma- ver in Ernest Pertot. Poleg dejavnosti osrednje jugoslovanske skupine v Moskvi najdemo v dokumentih podatke o razviti politični in kulturni dejav- nosti Jugoslovanov v Sibiriji in v Turke- stanu. Ko je Rdeča armada konec 1919 in v začet- ku 1920 podila od zahoda na vzhod vzdolž sibirske železniške magistrale ostanke raz- bite bele armade admirala Kolčaka in z njo vred češke legije, ki so hitele v Vladivostok na Tihem oceanu, da bi se od tam z ladjami napotile v domovino, je med to pisano dru- ščino vojsk prišel tudi jugoslovanski polk Matije Gubca, formiran v Tomsku. V polku je raslo boljševiško razpoloženje in v Niž- njem Udinsku sta dva bataljona od treh v polku z dvema oklopnima vlakoma vred pre- šla na stran Rdeče armade in se vključila vanjo.'' Sestavila sta jugoslovanski sovjetski bataljon; ta je štel 700 mož in je ves februar 1920 po naročilu enot Rdeče armade, ki so prodirale dalje na vzhod, varoval Nižnji Udinsk in železniško progo. Pri tem so se 68 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA izkazali Pavle Gregorio, še živeči hrvatski komunist in predsednik JRK, Branko Sicelj, Ernest Pertot, Ernest Sorčan, Jože Zupančič idr. Strojevodja enega izmed oklopnih vlakov je bil Alojz Kusold, Slovenec iz Ljubljane, kovinar, kasneje član Pokrajinskega komite- za KPJ za Slovenijo, odgovorni urednik par- tijskih legalnih tednikov v Ljubljani, nato partizan spomeničar itd. V Irkutsku je ob istem času februarja 1920 nastala Prva internacionalna komunistična divizija; v njej je bil eskadron konjenikov Jugoslovanov, 120 po številu. Poveljnik divi- zije je bil Vilko Marion, Hrvat po narodno- sti, komunist po prepričanju. Zal ga je poko- sil pegasti legar, tedaj pogosta bolezen, spremljajoča državljansko vojno.'^ V Turkestanu so Jugoslovani, med njimi Slovenci Janez Košir, Franjo Novak, Ivan Vuk, Srečko Jeras, Ljudomil Kalin, Peter Uzar, Lovro Klemenčič, Karel Mah, Franc Fon, Ivan Možina in drugi sodelovali v usta- novah sovjetske uprave, v Rdeči armadi, v partiji. Nekateri 'SO z orožjem pomagali za- treti upor belih zoper sovjetsko oblast v Ta- škentu januarja 1919. V tem glavnem mestu Turkestana so Jugoslovani imeli pevski zbor, ki ga je vodil Emil Adaimč, slovenski skla- datelj; uprizarjali so večkrat koncerte s pet- jem, dramo in deklamacijami, udeleževali so se komunističnih sobotnikov (delovnih akcij). Lahko bi našteli še mnogo konkretnih de- janj in mnogo zvrsti v dejavnosti Slovencev in drugih Jugoslovanov v oktobrski revolu- ciji in za državljanske vojne v Rusiji v letih 1918—1921. Dostopni arhivi govore o njih in očitno bodo nadaljnji dostopni viri še pove- čali število dejanj, ki so jih naši rojaki v daljni deželi opravili v obrambo in okrepitev socialistične revolucije in sovjetske oblasti. Dokumenti hkrati osvetljujejo delovanje enega dela Jugoslovanov v taboru protirevo- lucije. To so predvsem skupine ob murman- ski železniški progi poleti 1918 ter skupine v Samari, v Celjabinsku in Tomsku leta 1918 do 1919. Odkrivajo se doslej neznani poskusi posameznih Slovencev — tako liberalne kot klerikalne strankarske opredehtve —¦ zavreti zmagoslavni pohod ruske revolucije. Doživeli so polom. Število Slovencev in drugih Jugoslovanov v vrsitah protirevoludje je bilo majhno. Ve- lika večina bivših vojnib ujetnikov jugoslo- vanske narodnosti je boidisi aktivno in z orožjem v roiki bila za sovjete, za boljševike, za oktobrsko revolucijo-, ali pa s simpatijami spremljala revolucionarne dogodke, ne da bi se dala izkoristiti od reakcije. Zatorej lahko sklepamo o pomembnem in častnem deležu Slovencev, Hrvatov in Srbov v revoluciji 1917. leta in v bojih za utrditev sovjetske oblasti leta 1918—1921 v Rusiji. Številen tisk v Sovjetski zvezi zdaj doku- mentirano pripoveduje o tem slavnem deležu. OPOMBE 1. Karel Pichlik, Das Ende der österreichisch- ungarischen Armee, österreichische Osthefte, 1963, zvezek 5, str. 366, opomba 25. Pisec je če- ški zgodovinar iz Prage. — 2. Glej Jugoslovenski dobrovoljački korpus u Rusiji, Beograd 1954; Arhiv disidentskega gibanja v Rusiji 1917. Zgod. arhiv CK ZKS, Lj.; I. Očak, Jugoslavjanskije in- ternacionalisty v borbe za pobedu sovjetskoj vlasti v Rossiji, Moskva 1966. — 3. Arhiv disi- dentskega gibanja v Rusiji 1917, Zg. arhiv CK ZKS. — 4. Cit delo I. Očaka, str. 68. — 5. Prav tam, str. 85. — 6. Prav tam, str 86. — 7. Insti- tut za izučavanje radničkog pokreta, Beograd (v nadaljnjem HRP), mikrofilm (MF) 16/33, posnet- ka 2 in 3. Fotokopije teh dokumentov je beo- grajski inštitut prejel od Instituta marksizma- leninizma v Moskvi. — 8. HRP, MF 16/33, posn. 377—380. — 9. HRP, MF 16/33, posn. 544—549. — 10. HRP, MF 16/33, posn. 847—849. — 11. HRP, MF 16/33, posn. 981—1011. — 12. Poročilo D. Vidnjeviča z dne 1. avg. 1921, HRP, MF 16/37, posn. 398—404. — 13. HRP, MF 16/33, posn. 80—81. Glej tudi Sodobnost, 1967, zv. 6, članek o Pavlu Golii. — 14. HRP, MF 16/37, posn. 341 in 344. — 15. HRP, MF 16/33, posn. 810—811. — 16. HRP, MF 16/37, posn. 329. — 17. Brzojavka predsednika Sibirskega rev. ko- miteja Smirnova v Moskvo CK KP(b)R z dne 4. febr. 1920, HRP, MF 16/33, posn. 669. — 18. HRP, MF 16/35, posn. 81—87. 69 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 700 LET NOVEGA TRGA V MESTU LJUBLJANI MARIJA VERBIC Srednjeveško Ljubljano &o sestavljale tri mestne naselbine: Mesto, Stari trg in Novi trg. Mesto in Stari trg se ipo doslej znanih vi- rih omenjata že od srede XIIL stoletja dalje, Novi trg pa šele od začetka XIV. stoletja (od 1. 1307). Vse doslej opravljene raziskave o na- stanku posameznih naselbin mesta Ljubljane pa kažejo, da je nastanek Novega trga šteti v starejši čas. 2e Valvasor' omenja, da je Novi trg nastal okrog 1. 1200. To vest je od njega prevzel I. Vrhovec^, ki pa je na osnovi listin iz 1. 1416 menil, da je bil Novi trg obzidan šele tisto leto. Fr. Zwitter^ je to Vrhovčevo mne- nje zavrnil z objavo listine iz 1. 1307, iz katere je razvidno, da je Novi trg imel tisti čas že svoje obzidje. A. Melik*, ki se je lotil obrav- nave razvoja Ljubljane z geografsk^a sta- lišča, je iz topografske lege, talnega načrta in gospodarske funkdje Novega trga prišel do zaključka, da je Novi trg rezultat Brega in njegove trgovine na stiku vodnega in su- hega pota v Ljubljani, njegov pravokotni tal- ni načrt pa ne kaže nič skupnega s srednje- veškim mestom, kar pa je treba razložiti z njegovo naslonitvijo na vzhodni del emon- skega obzidja. M. Kos° postavlja nastanek Novega trga pred 1. 1243, ko se Ljubljana prvič omenja kot mesto, češ da bi se v pri- meru kasnejšega nastanka ne imenoval Novi trg, pač pa morda Novo mesto in da utegne imeti Valvasor prav, ko piše, da je Novi trg nastal okrog 1. 1200. N. Sumi' je mnenja, da je najstarejši del" srednjeveške Ljubljane Me- sto, za njim pa del Novega trga ob Čevljar- skem mostu in za njim šele Stari trg. Urejeni Novi trg naj bi dobil svoje ime v nasprotju z nasproti ležečim Starim trgom. S. Vilfan' povezuje začetke naselbine na Novem trgu z dvorom grajskega gospoda, ki naj bi ga poz- neje podelil križnikom. Ta naj bi bil v času, ko še ni bilo mesta in trga, v povezavi s Spi- talsikim mostom, ki se 1280 omenja že kot »stari most« in preko njega s samim gradom. Zato naj bi imel Novi trg kot naselbina pred- nost pred vsemi drugimi naselbinami v me- stu. Po nastanku tržnih pravic pa naj bi imel prednost Stari trg, glede obzidja pa Mesto, ki bi mu sledil Novi trg in kot zadnji Stari trg. Nastanek pristanišča na Bregu za blago, ki je prihajalo po Ljubljanici, in vpliv Mesta pa sta dala temelj tržnemu naselju na Novem trgu, ki naj bi najprej v severni polovici nato pa postopoma do XVI. stoletja skoraj v celoti dobil značaj mestne naselbine, a že pred 1307 postopno izgradil obzidje. B. Gra- fenauer*, ki v glavnem sprejme stališče S. Vilfana, pa še sklepa iz podatka, 'ki ga je piriobčil M. Kos», da se 1. 1280 Spitalski most imenuje »stari miost«, da je takrat že obstajal Čevljarski most in da je bil takrat Novi trg že obzidan, ker Čevljarski most ni bil utrjen. Sicer je pa mnenja, da so bili že tedaj vsi deli mesta obzidani, lald pa 1. 1270, bržkone pa že 1. 1269. Fr. Zwitter^", ki ocenjuje Gna*- fenauerjevo sklepanje za preveč hipotetično, se za Novi trg opira predvsem na listino iz 1. 1307, iz katere je razvidno, da je komenda zgradila svoje obzidje za varnost mesta ne- posredno pred nastankom listine in da je tudi občina taknat zgradila ali še gradila ob- zidje oikrog Novega trga. Meščani so bili že prej naseljeni na Novem trgu kakor tudi komendski podložniki. Kdaj se je to nase- ljevanje začelo, pa v viirih ni najti opore. Ko so bile zgornje raziskave o nastanku vseh treh delov mesta srednjeveške Ljublja- ne zaključene in objavljene in h katerim ni možno prav nič novega oziroma bistvenega dodaiti brez poznavanja novih virov, sem pri izdelavi regest k originalnim listinam Arhiva Slovenije naletela na hstdno z datumom 5. maja 1541, v kateri ljubljanski stolni dekan in kapitelj izdajata koladoniran prepis neke listine nemškega viteškega reda v Ljubljani iz 1. 1267, v kiateri se omenja Novi trg. De- želni komtur notranjeavstrijske boli j e in metliški glavar Erazem iz Turna in Križa je namreč s pristankom upravitelja urada vrhovnega mojstra nemškega viteškega reda in mojstra tega reda za nemške in laške de- žele Baltazarja Kronnberga po imenu, 1. 1534 6. julija prodal mestu Ljubljani in ljubljan- skim meščanom križniško kopališče ob Ljub- ljanica na Novem trgu v Ljubljani*', ki je na eni strani mejilo na hišo Antona Kuhlja, na drugi pa na Ljubljanico. In ko je pred- stojnik deželnega komturja še dovohl, da se mestu Ljubljani izda prepis listine o svobo- ščinah in privilegijih za to kopališče, je dežel- ni komtur Erazem iz Turna in Križa predlo- žil stolnemu kapitlju jxxiehtveno listino ko- roškega vojvode Ulrika za to kopališče, izda- no v Ljubljani 23. julija 1267, da jo vidimira. Ta listina se v prepisu glasi: Nos Ulricus dei gracia dux Karinthiae et dominus Carniolae, notum facimus vniuersis presentibus et futuris quod oh reuerenciam virginis gloriose in cuius honorem ordims 70 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA fratrum Theotonicorum Josolimitarum domus apud forum nostrum in Laihaco est construc- ta, et per nos secundum fidei catholice con- suetudinem dotata predictis fratribus et do- mui ac ordini eorundem de nostri juris et auctoritatis potestate unam nostram aream ad jure hereditaria Ubere pertinentem in Laihaco in nouo foro sitam circa aquam et macellum contulimus et libere dedimus. Cum omni suo jure pure et simpliciter propter deum et pro nostro ac nostrorum predecessorum remedio animarum perpetua possidendam. Addicimus insuper et plenam atque liberquam dantes auctoritatem et licentiam quad fratres eisdem domus possunt et debeant in predicta area communem stubam balnearem edificare po- nere, de qua nobis uel nostris officialibus aut castellano uel ciuibus ac nostris successoribus nihil seruire uel dare teneantur, sed precium et omne questum, quad de predicta area et stuba singulis annis possit cedere, ad dictos fratres et domui debet integraliter et libere exspectare. Vt autem predicta nostra collacio rata permaneant atque firma, et ne ipsis fra- tribus in eadem area et stuba per nos uel per nostros aliquos successores dubium aliquod seu impedicio imposterum oriatur in testimo- nium et cautelam presentes nostras litteras ac patentes predictis fratribus et domui dedi- mus cum nostra sigillo munimine roboratas. Testes qui interfuerunt: Wilhalmus de Schar- finherch, Nicolaus de Reuthenberg, Rudlinus de Pirnpaum, Reinherus de Eichilberch, Her- wardus de Haursperch, Griffo de Reuttenberg et alia quam plures. Datum in Chirpach,^^ anno domini millesimo ducentesimo sexaginta septimo, decima Kalendas augusti. Iz listine sledi, da je koroški vojvoda in gospod Kranjske Ulrik Spanheimski 1. 1267 podelil nemškemu viteškemu redu v Ljub- ljani, ki je zgradil svojo redovno hišo pri njegovem trgu v Ljubljani, neko svoje zem- ljišče na Novem trgu v Ljubljani, ležeče bh- zu vode (Ljubljanice) in mesnega trga. In to v večno lasit z vso svojo pravico, čisto in iskreno zavoljo Boga in v blagor svoje duše in duš svojih prednikov. Obenem jim je dal dovoljenje, da smejo na njem zgraditi javno kopališče, ki ga je oprostil vseh dajatev bo- disi" njegovim uradnikom, gradiščanu ali pa meščanom. Dohodek in ves dobiček, ki bi ga v posameznih letih dobih od omenjenega zemljišča in kopališča, pa se mora imeti za pošteno pridobljenega in se ga ne sme ome- jevati. In da se ne bi redovnikom glede tega zemljišča in kopališča bodisi on ali kdo od njegovih naslednikov kasneje kaj premislil in jih glede njih oviral in nasprotoval, je voj- voda Ulrik v pričevanje teh svojih besed v navzočnosti prič izdal križnikom listino na pergamentu, ki jo je potrdil še s svojim pe- čatom. Navajajo se priče: Viljem iz Svibnega, Nikolaj iz Creteža, Rudlin iz Hrušice, Rajn- her iz Aichelberga, Herbart s Turjaka in Griffo iz Creteža. Kopališče, ki so ga Ijubljianski križniki zgradili ob Ljubljanici na prostoru, ki jim ga je podelil koroški vojvoda Ulrik, se ome- nja v urbarju nemškega viteškega reda iz 1. 1490,1* dalje v že omenjeni listini iz L 1534, s katero je nemški viteški red v Ljubljani prodal mestu to kopališče skupaj s hišami pri šoli, v Ribiški ulici, na Bregu, v Gradi- šču ter še neke druge pritikUne,'^ ter v ljub- ljanskem sejnem protokolu iz 1. 1537, ko je bilo to kopališče že mestna last.'s Po listini iz 1. 1541 je to kopališče mejilo na hišo An- tona Kuhlja in na Ljubljanico. Hiša Antona Kuhlja pa je stala nasproti sedanje hiše na Novem trgu št. 1,'' nekako na prostoru med sedanjim Neptunovim vodnjakom na Novem trgu in Ljubljanico. Na kraju, kjer je stala Kuhi jeva hiša, ali vsaj v njeni neposredni bližini, naj bi po listini iz 1. 1267 stale mes- nice. Mimo križniškega kopališča na Novem trgu ob Ljubljanici je od 1466. leta dalje znano še eno kopališče na Novem trgu v Ljubljani, in sicer vicedomsko, ki je stalo na mestu, kjer se šentjakobski most stika z Bregom. To kopališče se omenja z lego »med vodami«, ali pa tudi »im werd«, kar more pomenili otok, polotok ali pa tudi samo breg. L. 1496 in 1515 je imel to kopahšče v lasti bistriški opat, ki ga je pred 1. 1527 prodal ljubljanske- mu meščanu Volbenku Poschu.'' Zaradi po- manjkanja virov je bilo doslej znano le vice- domsko kopališče na Bregu, deželnoknežje lastništvo pa so zamenjavali s križniškim, ker lokacija za to kopališče doslej ni bila znana. Vicedomsko kopališče na Bregu so imeno- vali tudi »zgornje« za razloček od »spodnje- ga«, ki je stalo ob Ljubljanici za cerkvijo sv. Nikolaja v Mestu in je bilo prav tako dežel- noknežja last.'^ Zemljišče zanj je podehl isti vojvoda Ulrik gomjegrajskemu samostanu morda ob istem času kot križnikom, vseka- kor pa le z majhno časovno razliko ter prav tako kot križniškega oprostil vseh dajatev.'* Postavitev obeh kopahšč v Mestu in na No- vem trgu sredi XIII. stoletja pa kaže, da sta bili tisti čas obe mestni naselbini že močno obljudeni in trgovsko zelo živahni in razgi- bani. V kopališčih, kjer so se naselili kopa- liščni mojstri in padarji,-" so se meščani, po- sebno pa potujoči trgovci in kramarji, ki so 71 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO se po dolgem in napornem potovanju tu ustavljali, dobro osvežili, dobili pa so v njih tudi zdravstveno pomoč, če so jo potrebovali. Sama kopališča pa so donašala lastnikom lepe dohodke in dobiček, ki ga je vojvoda Ulrik križnikom že vnaprej zaščitil s tem, da ga je označil za pravično pridobljenega. Ulrikova darovnica ljubljanskim križnikom iz 1. 1267 pa je za nas pomembna predvsem zato, ker se v njej omenja Novi trg, za ka- terega smo imeli doslej prvi podatek šele iz 1. 1307.2» Po njej se severni del mestne na- selbine na levem bregu Ljubljanice 1. 1267 imenuje Novi trg, ki je imel takrat že sejem- ske ali mestne pravice ter je bil po' vsej ver- jetnosti že obzidan. Predvsem pa je s to li- stino Novi trg dokazan že v XIII. stoletju kot ostali dve mestni naselbini : Mesto in Sta- ri trg. Mesto in Stari trg se v virih prvič omenjata 1. 1243,^2 čeiprav je nastanek obeh mestnih naselbin šteti v starejši čas. Mesto naj bi po dosedanjih ugotovitvah dobilo se- jemske ali mestne pravice najkasneje 1220,^' za Stari trg pa je najstarejši dokument listi- na iz 1. 1243, iz katere pa je razvidno, da je takrat ta mestna naselbina že imela svoje sejemske ali mestne pravice. Koroški vojvoda Bernard Spanheimski je namreč 1243. opro- stil stiski samostan mitnine za potrebščine, ki bi šle preko njegovega trga za samostan, oproščene pa so bile mitnine tu>di potrebšči- ne, ki bi bile kupljene za samostan na tem trgu.2* M. Kos^s meni, da je Stari trg najsta- rejša mestna naselbina v Ljublj'ani in tudi S. Vilfan^' pripisuje Staremu trgu prednost pri pridobitvi tržnih pravic pred Mestom in No- vim trgom, nasprotno pa N. Sumi^', B. Grafe- nauer^s in Pr. Zwitter-» domnevajo, da je Me- sto najstarejša mestna naselbina v Ljubljani, ki ji sledi Stari trg in nato šele Novi trg ali pa obratno. Tudi za Novi trg ni znano, kdaj je nastal. M. Kos 30 domneva, da je Novi trg nastal pred 1. 12(43, oziroma, da je dobil mestne pra- vice ipred Mestom, nekateri avtorji, ki so ob- ravnavali tudi to vprašanje za njim (N. Sumi, S. Vilfan in B. Grafenauer)" pa menijo, da je severni del Novega trga nastal bodisi pred Starim trgom ali pa vsaj kmalu za njim, ne pa pred Mestom. Tudi listina iz 1. 1267 nam ne nudi nikakih podatkov, kdaj je Novi trg dobil tržne ali mestne pravice; iz nje je le razvidno, da je takrat že obstajal Novi trg, na nasprotnem bregu Ljubljanice pa še Stari trg ali Trg, kot se ta mestna naselbina v virih XIII. stol. na splošno imenuje. Po vsej verjeti nosti je Stari trg starejši od Novega trga, če- prav je morda nastal le kratko ipred njim. Ker se je Stari trg imenoval le Trg (forum), naj bi nasproti ležeča mestna naselbina, ki je nastala kasneje, dobila naziv »Novi« trg, da bi se razločevala od Starega trga, ki se je takrat in verjetno še nekaj časa kasneje ime- noval le Trg. Kot antiteza Novemu trgu pa se je starejši Trg preimenoval v Stari trg, bar se je moglo zgoditi najkasneje 1327, ko se Stari trg s tem nazivom v virih prvič po- javi.Novi trg se v listini iz 1. 1329 imenuje Novo mesto, a se to ime ni uveljavilo.^' Novi trg je imel že od nastanka boljše po- goje za trgovski promet in razvoj od nasproti ležečega Starega trga. Medtem ko je skozi Stari trg vodila pot na Dolenjsko, je mimo Novega trga vodila trgovska cesta na zapad k morju; v njegovi neposredni bližini, na Bregu, pa se je razvilo živahno pristanišče za plovbo po Ljubljanici. Potreba po kopališču na Novem trgu sredi XIII. stoletja očitno ka- že, da je bil Novi trg v tistem času že močno obljuden in trgovsko zelo razgiban. V tem pogledu ga moremo primerjati samo še s so- sednjim Mestom, ki je istočasno ali pa le z majhno časovno razliko dobilo svoje kcpali- šče. Koroški vojvoda UMk, ki je križnikom pod ehi zemljišče na Novem trgu v Ljubljani zia zgraditev javnega kopališča, je istočasno ali pa le malo prej ali kasneje, vsekakor pa med 1. 1257 in 1269, podelil gomjegrajskemu samostanu zemljišče v Mestu, da na njem zgradi enako kopališče.'* Novi trg je bil z Mestom povezan preko Čevljarskega mostu, neposredne povezave s Starim trgom pa ni smel. Nastane'k Cevljar- sikega mostu smemo datirati vsaj v 1. 1280, ko se sosednji Spitalski most omenja že kot »stari« most. Ker Čevljarski most takrat ni bil utrjen, smemo sklepati, da je imel Novi trg takrat že svoje obzidje.'''^ L. 1267, ko je vojvoda Ulrik podelil ljub- ljanskim križnikom zemljišče na Novem trgu v Ljubljani, da so na njem zgradili kcipališče, so bil križniki že naseljeni na sedanjih križ- niških tleh na levem bregu Ljubljanice. Tu so sezidali tudi cerkev, ki se prvič omenja 1. 1268 v glavnem na istem mestu, kjer stoji sedanja, ki so jo zgradili 1714.'' Prostor, kjer so se križniki naselih, pa je bil takrat še zunaj obzidja Novega trga, kajti vojvoda Ukik v listini iz 1. 1267 pravi, da so križniki sezidali svojo redovno hišo »apud forum no- strum«, t.j. pri njegovem oziroma vojvodovem trgu, ki je bil na desnem bregu Ljubljanice, medtem ko jim je podelil zemljišče za kopa- lišče znotraj obzidja Novega trga (in novo foro). Križniška redovna hiša pa je verjetno stala tako blizu obzidja Novega trga, da je 72 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA predstavljala stalno nevarnost za mesto, kajti če bi se je sovražnik polastil, bi z lahkoto prišel na mestno obzidje in preko njega v samo mesto. Zato so morali križniki na za- htevo meščanov Novega trga vzdrževati v svoji hiši ljudi ali straže za obrambo mesta in imeti pripravljeno apno za posipanje na sovražnito, če bi se ta hotel približati hiši in se je polastiti. Sele, ko so se 1307 sporazumeli z meščani iz Novega trga, da bodo zgradili ob svoji hiši obzidje za obrambo mesta ter so ga res zgradih od svoje hiše pa do vogala dvo- rišča pri sadovnjaku, so jih meščani iz Nove- ga trga oprostili straž v svoji hiši, oprostili pa so jih tudi straženja in utrje\nanja mest- nega obzidja.'^ Utrjevanje in širjenje obzidja Novega trga pa tudi takrat ni prenehalo, ampak se je nadaljevalo še v XV. stoletju, kot poroča ljubljanski zgodovinar Ivan Vr- hovec.ä^ OPOMBE 1. Valvasor, XI, str. 665. — 2. Gradivo za zgo- dovino Ljubljane v sred. veku, zv. III, št 31 in 33, Iv. Vrhovec, Topografiški opis Ljubljane, LMS 1885, str 188 in isti avtor. Die wohllöbl. landesfürstl. Hauptstadt Lai bach, Lj. 1886, str. 18, opomba 2 pri Zwitter Fr., Zaóetki ljubljan- ske meščanske naselbine, SAZU, Hauptmannov zbornik, Lj. 1966, str 220. — 3. Fr. Zwitter, Sta- rejša kranjska mesta in meščanstvo, Lj. 1929, str. 10 in 68. — 4. A. Melik, Razvoj Ljubljane, Geografski vestnik, zv. V-VI, Lj. 1929—1930, str. 121. — 5. M. Kos, Srednjeveška Ljubljana, to- pografski opis mesta in okolice, Ljubljana 1955, str. 15. — 6. N. Sumi, Knjiga o srednjeveški Ljubljani, Naša sodobnost HI, Lj, 1965, str. 1093. — 7. S. Vilfan, Nekaj vprašanj iz zgodovine stare Ljubljane, Kronika IV, (1956), str 132—148. — 8. B. Grafenauer, Ljubljana v srednjem veku. Kronika XI, (1963), zv. 3, str 132—135. — 9. M. Kos, prav tam str. 23. — 10. Fr. Zwitter, Začetki lj. mešč. naselbine, str. 18—19. — 11. Fr. Ko- matar. Das städtische Archiv Laibach, Jahresbe- richt der k. k. Staats-Oberrealschule in Laibach, 1903/04, Laibach 1904, str. 38—39. — 12. Izrazi Chirpach, Chyzpach, Chaybach, Chiebach, Cri- bach, Ceibach se pojavljajo v listinah pred 1. 1250 in jim sledimo do 1270. Nastopajo v zvezi z nekim Wulfingom de Chyebach in Rudgerom ali Rudlinom de Chyzbach, Chaybach, Cribach, Cei- bach. Zadnji je istoveten z ljubljanskim gradišča- nom Rudgerom ali Rudlinom de Laybach, ki ga srečamo že v listini iz 1. 1239 in mu sledimo do 1268. (Glej M. Kos, Gradivo V., Schumi, Urkun- denbuch II, Puzel, Idiographia monast Sitti- censis, 1719, str 23, 25, 29, in M. Mikuž, Topo- grafija stiske zemlje, Lj. 1946, str. 43.) — 13. Fo- tokopija v MAL, fol. 159 b: Item von padstuben zu Läbach all quottemer III gld. — 14. Glej op. 11. 15. MAL, Ljubljanski sejni zapisnik, 1537, 9. marec. — 16. Fabjančič, Knjiga hiš, II, Novi (Turjaški) trg 8. — i7. Archiv für Kunde österr. Geschichts-Quellen, X (1853) str. 435, listina 1466, Okt. 25, M. Kos, c. d. str 18, Viced, ur- barji iz 1. 1496, 1515, 1527 v Vic A. 1/54 a, AS. — 18. M. Kos, C. d. str 18 in 28. — 19. Zwitter, Starejša.. . str 10, 41, M. Kos, c. d. str. 18, 28, Zwitter, Začetki.. . str. 221, 230. — 20. A. Kob- lar, Kopališča v Ljubljani, IMK, X (1900), str. 71. — 21. Zwitter, Starejša . . . str 10, 41, M. Kos, c. d. str 18., Zwitter, Začetki... str 221, 226, 235, 236. — 22. Gradivo- za zgodovino mesta Ljub- ljane v sred. veku, I., listina št. 1., VII., listina št 1., M. Kos, c. d. str 15, S. Vilfan, c. d. str. 141, B. Grafenauer, Ljubljana v sred. veku, str. 131, 135, Zwitter, Začetki. .. str 224—225, 229, 230. — 23. B. Grafenauer, Ljubljana v sred. ve- ku, str. 135, Zwitter, Začetki. .. str. 225. — 24. Gradivo VII, list. št. 1, Zwitter, Začetki. .. str 229 do 230. — 25. M. Kos, c. d. str. 7. — 26. S. Vil- fan, c. d. str. 145 in op. 7). — 27. N. Sumi, c. d. str 1093. — 28. B. Grafenauer, Ljubljana v sred. veku, str. 135 in isti, Zgodovina, II, str 297. — 29. Zwitter Začetki. .. str 229—234. — 30. M. Kos, c. d. str. 15 in op. 5. — 31. N. Sumi, c. d. str. 1093, S. Vilfan, c. d. str. 145, B. Grafenauer, Ljub- liana ... str 135; isti, Zgodovina H. str 297, —32. M. Kos, c. d. str. 15, 62, op. 33 in Zwitter, Za- četki ..., str 226, 230. — 33. Zwitter, Začetki ..., str. 235. — 34. Zwitter, Starejša kranjska me- sta... str. 9—10, 33, 41; M. Kos, c. d. str. 18, 28; Zwitter, Začetki. .. str 221, 230, — 35. Gradi- vo ... I., listina št 4.. M. Kos. c. d. str. 14, 23, 76—77, S. Vilfan, c. d. str. 137, B. Grafenauer, Ljubljana ..., str. 135 in op. 8, Zwitter, Začet- ki.. ., str. 226, 227, 235. — 36. M. Kos, c. d. str 15—16. — 37. Zwitter, Starejša kranjska me- sta... str. 68 in isti. Začetki... str. 221, 235 ... >KIaz wir... mit den bruedem des Teutschen hauses tze Laibach umb die ansprach, die wir tzu in unde tzue dem selben hause hetaen umb ainn chalch unde umb die leute, die si unserr stat tze huotae in ir hause haben solden, unde auch umb daz uns unde unserr stat von ir hause dechain shade geshehaen solde.. — 38. Iv. Vrhovec, Topografiški opis Ljubljane, str. 188 in op. 2. , 73 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO PRVI LJUBLJANSKI REGULACIJSKI NACRT VLADO VALENCIC V Ljubljani so že pred dobrimi sto leti ob- čutili potrebo po splošnem regulaicijskem na- črtu in se začeli ukvarjati z njegovo izdelavo. Te naloge so se do potresa 1895 še nekoliko- krat lotili, toda ostalo je vedno le pri dobri nameri in pripravi j alnih delih.' Zaradi po- sledic potresa je postalo vprašanje regulacij- skega načrta prav posebno nujno in potrebno rešitve. 2e na seji 21. aprila 1895 — bila je to tretja izredna seja v tednu po potresu — je ljubljanski občanski svet sprejel o tem svoj prvi sklep; razprava o regulacijskem načrtu je potem ostala na dnevnem redu, dokler ni bil izdelan in sprejet. Zgodovino tega regu- lacijskega in razširitvenega načrta za Ljub- ljano je orisal že Nace Sumi v svoji knjigi o arhitekturi secesijske dobe.^ Zato seveda \ ni m'oj namen, da bi že znano ponavljal, pač j pa želim zgodovino prvega splošnega regu- i lacijskega načrta dopolniti z nekaterimi na- j drobnostmi iz še neizkoriščenega gradiva, j Šumi je uporabljal le zapisnike o sejah ob- j činskega sveta, vendar tudi ohranjeno spi-i sovno gradivo — med njim je korespondenca | z arhitekti, ki so sodelovali pri izdelavi re- ; gulaeijskega načrta — vsebuje marsikaj za- j nimivega in pomembnega. Obenem hočem j opozoriti tudi na bistvenejše spremembe, ki \ so se izvedle na prvotnem regulacijskem na- \ črtu med razpravami v občinskem svetu, pri anketi in končno glede na pritožbe prizade- tih hišnih in zemljiških posestnikov ter po j odločitvi deželne vlade. J Osnutek splošnega regulacijskega načrta, ki ga je izdelal mestni stavbni urad (Inž. Duffé) in je bil 20. novem- bra 1895 predložen občinskemu svetu 74 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA II. Po sklepu občinsikega sveta je bila izdelava regulacijskega načrta, poverjena arhitektu Camillu Sitteju, ravnatelju državne obrtne šole na Dunaju. Priporočilo ga je avstrijsko društvo inženirjev in arhitektov s štirimi drugimi strokovnjaki oziroma družbami stro- kovnjakov, ki so bili posebej izvedeni v grad- nji mest.' Ko je Sitte izvedel, da ga je dru- štvo inženirjev in arhitektov predlagalo za izdelavo regulacijskega načrta, se je takoj s pismom obrnil na župana Grassellija.'' V pi- smu, ki mu je priložil izvod svoje knjige »•Der Städtebau nach seinen künstlerischen Grundsätzen«, je opozoril, da je sodeloval pri regulacijskih načrtih raznih mest in da po- membni nemški strokovnjaki soglašajo z nje- govimi idejami. Le iz idealnih namenov je prosil, da bi mu v Ljubljani zaupali izdelavo regulacijskega načrta. Ni mu bilo za zaslu- žek, ker je imel že tako dober položaj. Želel je tudi pomagati Ljubljani v stiski, ki jo je zadela, zato ni zahteval za svoje delo nobe- ne nagrade, temveč le povrnitev potnih stro- škov in stroškov za risarja. Sitte je tudi po- skrbel, da se ne bi mesto morda odločilo za kakega drugega izmed priporočenih strokov- njakov. Takoj v uvodu svojega pisma je pri- pomnil, da so drugi predlaganci mlajši, ne- kako tridesetih let, in v tej stroki večinoma njegovi učenci. Ta, ne ravno simpatična pri- pomba kaže, da je bila učiteljska samozavest večja kot idealizem. V zaključku pisma se je Sitteju zdelo potrebno izrecno opozoriti na svoja urbanistična načela. Knjiga o grad- nji mest sploh ni obravnavala gospodarskih, higienskih in prometnih vprašanj. Menil je, da je bila le umetnostna stran popolnoma ziavožena in potrebna sanacije. V njegovih načrtih ni smela biti umetnostna stran nikoli zapostavljena na račun drugih, temveč je morala biti z njimi skupaj upoštevana. Sitte je nato začetek junija obiskal Ljub- ljano; o svojih vtisih in mislih, ki jih je imel pri ogledu mesta glede regulacijskega načrta, je poročal županu.' Potreba po načrtu s stavb- nimi črtami, ki bi ustrezal novim razmeram, je bila očitna. Ker ga niso imeli, je bilo mar- sikaj skaženo, npr. regulacija pomembnega Marijinega (sedaj Prešernovega) trga s topim kotom, ki ga dela nova štirinadstropna hiša. Marijin trg je kot lepi trg pred S. Maria Novella v Firenzi peterokotnik. Peterokoten trg more urediti le strokovnjak, ki je to vprašanje nadrobno študiral, vsak drug teh- nik se bo nenavadne in dozdevno nevarne naloge ustrašil. Slabo zazidljivi in za pogled nel epi topi koti nastajajo skoraj neizbežno tam, kjer mislijo, da se morajo diržati stare šole gradnje mest in z ravnilom začrtavati ravne ulice. Geometrijska šablona ima razen tega za posledico številne ostre kote in majh- na trikotna stavbišča, s katerimi ne veš kaj početi, npr. trikotni blok pri Prečni ulid. Ta blok pa bi se dal z majhnim zavojem treh stavbnih črt prav dobro urediti. V skladu s svojimi zahtevami po naravni zazidavi, ki se organično prilagaja prometnim smerem, ob- liki tal in že obstoječemu stanju, ki zahteva najmanj sprememb in potrebuje najmanj sredstev, daje pa največji umetnostni učinek, je Sitte odločno zavračal razdelitev stavbišč po vzorcu šahovnice, to je parcelacijo na več ali manj pravilne bloke. Taka razdelitev je imela vrsto pomanjkljivosti, med temi so bila številna cestna križanja, enoUčna in dolgo- časna podoba brez sprememb in orientacije, pomanjkanje posebnih trgov za cerkve, šole, vrtove, igrišča, tržnice itd., ki jih potem ved- no postavljajo prav po moderno dolgočasno in tovarniško v sredo praznega pravokotnika. Pri razdelitvi na bloke je treba obstoječe prometne smeri in stavbne črte urejati na- silno in dostikrat po nepotrebnem z vehkimi stroški. Končno tudi cestno omrežje ne nudi nikakega varstva proti vetru in vremenu. Sitte je menil, da še ni prepozno za uveljav- Ijenje njegovih urbanističnih zamisli v ljub- ljanskem regulacijskem načrtu, ker je večji del tega, kar je treba izboljšati, šele na pa- pirju (to je v dosedanjih načrtih). Tisti del proti kolodvoru, ki je že urejen po običajnem starem načinu (mišljena je Resi jeva cesta), ne škoduje, ker so tam zgrajene vile z vrtovi ter drevoredi, in sicer po zelo pravilnem na^ čelu, da ni treba vsem stavbam stati v isti črti. Taka četrt z vilami je v vsakem primeru lepa in umestna, pa naj tečejo ulice kakor si bodi, nasadi drevja vse zopet izravnajo. Od Sittejevih pobud so bile v regulacijski načrt sprejete le nekatere in niti ne tiste, za katere se je najbolj zavzemal. Tudi s svojim na- sprotovanjem gradnji v blokih po amerikan- skem sistemu ni uspel; sicer so tudi drugače nekatera njegova urbanistična načela z raz- vojem arhitekture okrog 1. 1900 postala ne- racionalna in nerabna.' V Ljubljano .sta še pred Sittejem prišla od strokovnjakov, priporočenih po društvu in- ženirjev in arhitektov, arhitekta Simony in Baumann. Oba sta bila pripravljena izdelati splošni regulacijski načrt ter načrt s stavb- nimi črtami, Baumann bi izvedel tudi novo izmeritev mesta; v svojih ponudbah sta po- drobneje opisala, kako sta si izvedbo dela zamišljala. Županu Grasselliju, ki se je z 75 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO vsemi prizadetimi strokovnjaki pogovarjal, so najbolj ugajali nazori arhitekta Sitteja, »ki je konservativen pri urejevanji starega mesta in računa z dejanskimi razmerami, ka- terih ne more prezirati razmeroma mala ob- čina, kakor je naša Ljubljana«. Tako ga je tudi priporočil občinskemu svetu, ki je na seji 8. junija 1895 sklenil, naj se izdelava osnutka za regulaoijiski načrt naroči Sitteju.'' Na sklep, naj regulacijski načrt napravi Sitte, je verjetno vplivalo tudi vprašanje stroškov. Sitte ni zahteval nagrade, temveč le povrni- tev dejanskih stroškov, ki bi znašali največ 250 goldinarjev. Izdelal bi le osnutek regu- lacijskega načrta, vse drugo bi bilo naloga mestnega stavbnena urada. Drugi ponudniki so seveda računali s plačilom svojega dela, razen tega bi bili njihovi elaborati mnogo obsežnejši, zato so bili zahtevki znatno višji (12.000 oziroma 16.000 goldinarjev). Novo izmeritev, na podlagi katere so bili izdelani načrti v večjem merilu in omogoče- na detajlna izdelava regulacijiskega naörta, so izvedli državni geometri. Na prošnjo me- sta je dalo finančno ministrstvo na razpolago dva geometra zemljiškodavčnega katastra za šest mesecev za plačilo pavšalnega zneska 1000 goldinarjev, kar so bili zelo ugodni po- goji. Ob tej priložnosti je bil izmerjen le del mestnega teritorija, in sicer tisti, ki je bil že v večji meri zazidan oziroma je za zazidavo v večji meri prišel v poštev. To je bilo ozem- lje katastrske občine Ljubljana-mesto, od drugih katastrskih občin pa deli, ki so mejili na notranje mesto. Takrat se je najbolj mu- dilo za izmero tistega dela mesta, za katerega je bil regulacijski načrt zaradi obnovitvenih del po potresu najbolj nujen. Drugi del mest- nega teritorija, razen barjanskih zemljišč, je bil izmerjen na isti način v letih 1897 in 1898. III. Razen Sitteja sta iz lastnega nagiba na- pravila in predložila regulacijska načrta ar- hitekta Maks Fabiani in Anton Wolf. Ar- hitekt Wolf je bil stavbni vodja Kranjske stavbne družbe, ki je zazidala večje stavbne komplekse ob današnji Cankarjevi in Prešer- novi cesti ter na Vrtači. Ker si je pridobila zemljišča z namenom, da jih parcelira in na njih gradi, se je že od svoje ustanovitve za- nimala za ljubljanski regulacijski načrt in izdelala osnutke za mestne dele, kjer je imela stavbišča.^ Kranjska stavbna družba je v pred potresni dobi kot najpomembnejše grad- beno podjetje in lastnica obsežnih stavbnih zemljišč soodločala pri oblikovanju zahodnega dela Ljubljane med Titovo cesto in železnico ter od Cankarjeve do Tržaške ceste, kjer se je največ gradilo. Wolfov osnutek regulacij- skega načrta se ni ohranil, zato ne vemo, kako si je zamisUl ureditev mesta. Verjetno pa se z njim ni mnogo oddaljil od koncepta, ki ga je pri parcelaciji svojih zemljišč in pri njihovi zazidavi do tedaj uveljavljalo podjet- je, katerega stavbni vodja je bil. Ker je med projektanti regulacijskih načrtov krajevne razmere iz svoje prakse najbolj poznal, je napravil tudi nekaj detajlnih niačrtov za ure- ditev posameznih mestnih delov. Iz dopisa, s katerim je predložil svoj elaborat, je videti, da je obsegal regulacij Siki načrt v merilu 1 : 2880 vse občinsko ozemlje, tri detajle za regulacijo nekaterih pomembnih delov me- sta, prospekta dveh trgov ter pooske ulice s pre- maknitvijo stavbne črte na zahodni strani. Zk>per to je ugovarjal hišni lastnik, katerega hiša je bila pri tem prizadeta. Deželna vlada njegovega utemeljevanja ni priznala; v re- gulacijskem načrtu določena širina je ustre- zala zahtevam zakona, po mnenju strokov- njakov pa je bila premaknitev stavbne črte umestna le na zahodni strani ulice. S podob- nimi razlogi je bil zavrnjen ugovor lastnikov hiš na Sv. Jakoba trgu ter v Gradišču, kjer je bila stavbna črta tudi premaknjena. V vseh drugih točkah, razen v katerih je ugovorom prizadetih hišnih in zemljiških lastnikov ugodila, je deželna vlada mestni splošni regulacijski in razširjevalni načrt v sporazumu z deželnim odborom z odločbo od 10. avgusta 1897 odobrila. Regulacijski načrt je tako stopil v veljavo. V svoji odločbi je deželna vlada sporazumno z deželnim odbo- rom mestu še priporočila, naj se, kolikor bodo na voljo sredstva in priložnost, čimprej zveze Kongresni trg s Tržaško cesto (mišljena je bila tedaj projektirana, a komaj pred zad- njo vojno v celoti izvedena Subičeva uhca). Menila je, da si najširši krogi prebivalstva želijo to ulico, ki je tudi bolj ustrezala sploš- ni potrebi kot marsikateri projekt bodočnosti, vsebovan v regulacijskem nacrtu.'^ Občinski svet je na seji 24. septembra 1897 vzel od- ločbo deželne vlade brez ugovora na znanje.'' OPOMBE 1. O tedanjih prizadevanjih za regulacijski načrt glej avtorjev članek »Gradbeni razvoj Ljublja- ne od dograditve južne železnice do potresa 1. 1895«, Kronika IX/1961 str. 135 si. — 2. Nace Sumi, Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani, Ljubljana 1954, str. 9. — 3. MALj., Reg. I fase. 2070 (prej spec. fase. 93), št. 13.551/95; Cod. III/45- 1895, fol. 129 si. Sumi, n. o. m. str. 9. — 4. MALj Reg I fase. 2070, številka 13.666/95. — 5. MALj., Reg. I fase. 2070 št. 16.037/95. — 6. Sumi, n. o. m. str. 13. — 7. MALj., Reg. I fase. 2070, št. 16.118/95; Cod. III/45, fol. 129 si. — 8. Valen- čič, Gradbeni razvoj Ljubljane..., str. 136. — 9,. MALj., Reg. I fase. 2070, št. 31.418/95, 24.343/96, 27.971/96 in 32.725/96; Cod. III/47-1897, fol. 67' si. in 257. — 10. Sumi, n. o. m. str. 20. — 11. MALj., Reg. I fase. 2070, št. 36.374/96; Reg. I fase. 1136, fol. 104 si.; Cod. III/50-1898, fol. 96. — 12. MALj., Reg. I fase. 2070, št. 15.819, 19.813, 21.799, 30.518/1898. — 13. MALj., Reg. I fase. 2070, št. 19.149/97. — 14. MALj., Cod. IIL/45 -1895, fol. 326' si. Sumi, n. o. m. str. 14 in 18. — 15. MALj., Cod. III/45-1895, fol. 329'; Reg. I fase. 2070, št 34.997/95. — 16. MALj., Reg. I fase. 2070, št. 35.786,36,078 in 36. 829/1895. — 17. MALj., Reg. I fase. 2070, št. 1111/96, zapisnik o sejah ankete. — 18. MALj., Reg. I fase. 2070, št. 1111/96, poročilo gradbenega urada (ing. Duf- fé) od 9. 1. 1896. — 19. Maks Fabiani, Poročilo k načrtu občne regulacije stolnega mesta Ljublja- ne, Dunaj 1895, str. 5. — Sumi, n. o. m. str. 14 si. — 20. Valenčič, n. o. m. str 139. — 21. MALj., Cod. III/46-1896, fol. 29' si. — Sumi, n. o. m. str. 19 si. — 22. MALj., Reg. I fase 2070, št 37.286/95 in 3318/96; Cod. III/46, fol. 58. — Sumi, n. o. m. str. 44, op. 60. — 23. MALj., Reg. I fase. 2070, št 5659/96 in 10.943/96. — 24. MALj., Reg. I fase. 1136, fol. 68 si.; Cod. III/46- 1896, fol. 165' si. in 193' si. — 25. MALj., Cod. III/46-1896, fol. 316. — 26. MALj., Cod. 111/47- 1896, fol. 46' si. — 27. MALj., Reg. I fase. 2070, št 27.968/96. — 28. MALj., Reg. I fase. 2070, št 30.998 do 40.665/96. — 29. MALj., Cod. III/48- 1897, fol. 48 si. — 30. MALj., Cod. III/46-1896, fol. 343' si.; Reg. I fase. 2070, št 18.687/96. — Sumi, n. o. m. str. 44, op. 60. — 31. MALj., Cod. III/46-1896, fol. 280' si.; Reg. I fase. 1147, fol. 696. — 32. MALj., Reg. I fase. 2070, št. 29.527/97, odločba deželne vlade št. 11.810 od 10. avgusta 1897. — Sumijeva opomba, str. 43, op. 47, da je deželna vlada regulacijski načrt definitivno odobrila 1. septembra 1896, ni točna, navede- nega dne ga je odobril šele občinski svet. — 33. MALj., Cod. III/49-1897, fol. 113'. 83 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO GLASBILA NA SREDNJEVEŠKIH FRESKAH NA SLOVENSKEM PRIM02 kuret Muzikološka veda se je šele v začetku na- šega stoletja zavedla, kakšne vrednosti so sekundarni viri za spoznavanje glasbe, v po- sebni meri za organografijo preteklih dob. Do nedavna so datirali zgodovino glasbenih instrumentov komaj od leta 1600 dalje. Tako ravnanje je bilo utemeljeno samo z enega stahšča: iz tega časa namreč izhaja tudi prva ohranjena instrumentalna literatura. O in- strumentalni glasbi XIV. in XV. stoletja pa dolgo niso vedeli kaj dosti. Vedeli so o njej kvečjemu to, da je rabila ljudstvu pri plesu ali pa je spremljala vokalno muziko. Z raziskavanji starih arhivov je bilo zbra- nih mnogo drobnih, skromnih zapiskov. Na dan je prišlo tudi nekaj starejših instrumen- talnih del, zlasti orgelskih tabulatur, skladb za lutnjo itn. Kljub vsemu temu pa so roko- pisna in tiskana instrumentalna dela iz dobe pred letom 1600 znana le v majhnem šte- vilu. Mnogo zgovornejši so indirektni viri. To so poleg opisov pri starejših piscih predvsem likovne upodobitve. V kakšnem obsegu so iz- vajali instrumentalno glasbo pred letom 1600, v kakšnem razmerju je bila do vokalne glas- be, kakšna je sploh bila, odgovor na to daje v precejšnji meri likovna umetnost. Pri takem raziskavanju je treba sicer ugo- toviti, koliko more slikovni material dati o tem dokaze. Ali lahko \ridimo v slikah upo- dobitve stvarnosti? Odgovor ni tako preprost. Instrument je včasih upodobljen v neglas- beni rabi, čeprav ga je umetnik naslikal na- tančno po naravi. Slikar je namreč mnogo- krat podrejal upodobitev instrumenta svoji slikarski koncepciji. Zaradi nje je upodobil instrument hote in vede »narobe«, tako ipo Srednja vas pri Šenčurju, Lovec z rogom Kranj (župna cerkev), Angela s harfo in trobento \ strukturi kakor po poziciji. Nasprotno pa je i isti umetnik na drugi sliki nasUkal isti instru- : ment tako, da je v vsem ustrezal glasbeni praksi. Tak primer je ustvaril Fra Angelico, ki je zaradi simetrije upodobil na sliki »Ma- donna della Stella« dva portativa, enkrat prav in enkrat narobe. Drug umetnik je ho- tel, na primer, z glasbilom izpolniti dano polje na oboku: slikar župnijske cerkve v : Kranju je naslikal enega izmed angelov na- j lašč povsem nenavadno s skoraj navpično vzdignjeno trobento, zato da je odmevnik zavzel zgornji del trikotnega polja. Med sli- karsko kompozicijo in glasbenim elementom v njej torej obstajajo odnosi, ki vplivajo drug na drugega. Zato v upodobitvi instru- menta ne moremo videti vedno tudi upodo-^ bitve izvajalske prakse. Shkar se je v nekaterih primerih poglobil v psihološki značaj in učinek glasbila. Po- ] zavne ne slika vedno v njeni linearni obliki, ] se pravi horizontalno, ampak tudi frontalno. ! Vsak od obeh načinov vzbuja poseben dojem j kvalitete in jakosti glasu. V prvem primeru] 84 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika Gluho Vrhovlje (Goriška brda), Angel s pozavno slišimo silni in prodinni glas — njegovo aku- stično linijo, ki se mogočno širi v prostoru. V drugem primeru čutimo zvok kot močan sunek, ki nam udarja naravnost in neposred- no v uho. Ce odštejemo navedene subjektivne mo- mente, pa vendar na vprašanje o realnosti upodobljenih instrumentov lahko odgovori- mo pritrdilno. Kjer se slikarji držijo stvar- nosti v kostumih, pokrajini in arhitekturi, takrat skoraj gotovo pri glasbi ne delajo iz- jeme. O tem nam pričajo tudi mnoge natanč- no se ujemajoče upodobitve različnih slikar- jev. Pred letom 1300 sta, kakor ugotavlja eden izmed prvih raziskovalcev upodobljenih an- gelov z glasbili, H. Leichentritt, glasba in li- kovna umetnost še v takem stadiju, da druga o prvi težko pove kaj bolj prijemi j ivega. Zato pa je likovna umetnost od začetka XIV. stoletja dalje že dosti bolj zgovorna. Na upcdobitvah se p>ojavlja čedalje več in- strumentov, ki o njih literarne priče sicer govore, a se glede nazornosti z likovnimi upodobitvami ne morejo meriti. Saj nam npr. francoski pesnik Eustache Deschamps (1340? —^1407?) v baladi ob smrti skladatelja in pev- ca Machaulta res našteje vrsto glasbil, ki so bila v drugi polovici XIV. stoletja že v rabi. Toda kaj nam pove naštevanje, če ni nazor- nih upodobitev? Doba, ki jo zajemata XIV. in XV. stoletje, je dala poplavo plastik, slikarij in grafik, ki jim je na ta ali oni način motiv glasba. Umet- nost, ki je dotlej poznala in upodabljala le duhovno življenje, je nenadoma odkrila tudi telesnost in našla smisel tudi v lepoti stvari in človeške podobe. Človeški duh je vse, kar je bilo prej nedotakljivo, božje in nebeško, prestavil na zemljo; to odseva tudi iz slikar- skih del. Zemeljski občutki ljubezni vdirajo v češčenje Marije, ki postane simbol mate- rinstva. Novemu času rabi glasba kot sred- stvo za stopnjevanje življenjske radosti. Sh- kar XV. stoletja že upodablja glasbilo tako, da čutimo, kako zveni. Angelski muzikanti Fra Angelika igrajo in slavijo Boga. Polni so preprostosti kot otroci. Manj sveti in manj nadzemeljski pa so že angeh Pierra della Francesca, del Cossa in drugih. V njihovih rokah in iz njihovdrehleier«, zraven pa še »crwth« in violo kot najstarejša strunska instrumenta. Romansko XII. stoletje, čas viteštva, hra- brosti, ljubezni in žive rehgije, je ena izmed tistih dob, ko je poezija življenjska in je živ- ljenje poetično, ko nova umetnostna misel prevzame množice. Tudi glasba ne bi smela ostati tisto, kar je bila dotlej. Ne more pa držati koraka z drugimi umetnostmi in se vzdigniti do čiste lepote, kajti pretežko leži na njej breme tradicije in prvih začetkov. Cas še ni zmogel urediti gmote tonov in jih povezati v harmonijo, v čisto zvočnost. Po- etični zagon časa, smisel za lepoto, željo po resničnem uživanju le slutimo v lirski pesmi, ki v njej ni šolskih pravil teorije in kamor se ni vmešala znanost cerkvenih očetov. Tako oznanja glasba trubadurjev in minnesänger- jev veselje do življenja, druga muzika, ki je ostala v rokah sholastike, pa obdrži svojo resnobnost toliko časa, dokler se ne približa ljudstvu in ljudski pesmi. Glasbena izobrazba je splošna in je bistve- ni del dobre vzgoje. Petje spremljajo z in- strumenti in od glasbenikov zahtevajo, da obvladajo vrsto instrumentov: violo, drehle- ier, roto, psalter, dude, šalmaj in violino. Za glasbeno udejstvovanje najdemo v litera- turi številne dokaze, tudi v likovni umetno- sti jih je čedalje več. Instrumentarij se veča. S križarskimi voj- nami pridejo v Evropo saracenski instrumenti zamroboe, ki so v orientu s trobentami vred bojni instrumenti ter predhodniki pommarja. Razširijo se lutnja, kitara, cister, boben in pavke. Slovensko ozemlje je glede na svoj pred- hodni geografski položaj sprejemalo in od- Vrata (Thörl), Angel z mandoro 86 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika Svina pri Kobaridu, Angel z liro da braccio dajalo vplive, ki so se širili po zahodni Evro- pi. O tem nam glede glasbil pričajo- freske po cerkvah, ki so nastajale v tej dobi. Po- gosto nastopanje nekaterih glasbil na števil- nih freskah nam omogoča sklepanje o njiho- vi priljubljenosti. Priča nam tudi o realizmu slikarjev. Najpogostejši naslikani instrument je poleg pozavne predvsem lutnja. Najdemo jo povsod: na Poljskem, v Italiji, na Nizo- zemskem, v Nemčiji in pri nas. Priljubljeni ins.trument je tudi portativ. Najdemo ga predvsem v Italiji, pri nas pa na Primorskem. Na freskah se pojavljajo motivi, značilni za posamezne dobe. Različne teme najdejo svojsko podobo tudi pri nas. Z njimi vred se razširi okras, značilen za določeni motiv. Z njimi prodirajo k nam ikonografski ele- menti, ki so v navadi drugod. Med najbolj razširjenimi motivi je motiv poslednje sodbe. Skoraj vedno ga spremljajo angeli s pozavnami, pač po opisu v bibliji. Na Slovenskem so se — po vrstnem redu nastanka — dozdaj ohranile naslednje freske poslednje sodbe z angeU muzikanti- v Tupaličah, na Godešiču, na Muljavi, kjer je. poleg angela z buzuno tudi angel z lutnjo, na Suhi pri Škofji Loki, na Krtini in še kje. Način predstavljanja poslednje sodbe, ka- kor prevladuje v Sloveniji, srečujemo tudi na Koroškem in drugod v alpskih deželah. Slikarji v naših cerkvah upodabljajo iste in- strumente in na enak način kot drugod. Mo- tiv poslednje sodbe je sam po sebi dan in zanimiv le toliko, ker pač prikazuje glasbila. Bolj v objektivno stvarnost segajoč ptrikaz je bil motiv e p i f a n i j e. Predstavljali so si ga kot slavnostni sprevod posvetnih vladar- jev. Take sprevode je spremljala instrumen- talna glasba. Najbolj so bila seveda zastopa- na glasbila, ki so z močjo in prodirnostjo svo- jega zvoka najjasneje opozarjala na pomemb- nost osebe, kateri je sprevod veljal. Motiv je bil zelo priljubljen in ga srečujemo tudi pri nas zelo pogosto. Najstarejši primer je v cerkvi sv. Miklavža nad Oadramom, poznejše so freske iz cerkva v Srednji vasi pri Šen- čurju, v Krtini, v Mačah, v Istri na Skrilju pri Bermu, pri Sv. Primožu nad Kamnikom ter v Marija Gradcu pri Laškem. Glasbila na teh upodobitvah so v glavnem pozavne,, Svina pri Kobaridu, Angel z lutnjo 87 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO busune, cink in dude. Tako se je tudi na Slo- venskem izoblikoval podoben tip upodablja- nja epifanije z istimi gliasbeno-instrumental- nimi prvinami, kakršne srečujemo na prime- rih zunaj Slovenije. Najzanimivejši pa je poslikani kranjski prezbiterij , motiv, ki je na Kranjskem, Primorskem in Koroškem doživel svoj naj- večji razcvet in je v svoj program rad za- jemal angele z glasbili. Zaradi tega je tudi najpomembnejši vir za spoznavanje glasbe- nih instrumentov na Slovenskem. Ce si od- mislimo sam nastanek, ni na njegovo obli- kovanje vphvala nikakršna vezanost na cer- kvene tekste. V razvoju je bil popolnoma prost ter je svobodno sprejemal v množeča se svodna polja na obokih prezbiterijev naiih cerkva angele, ki so s svojo navzočnostjo in pripravami, kakor si jih je zamislil slikar, slavili Kristusa v osrednjem polju. Tu si je specifično slovenska umetnost izobhkovala svoj tip, ki ustreza sočasnim tujim upodo- bitvam angelov z glasbili. Naslikana najdemo najrazhčnejša glasbila in njihove najrazlič- nejše obhke. Najpomembnejši kranjski prez- biteriji z glasbili na Slovenskem so pri Sv. Janezu v Bohinju, na Visokem, v Avčah, na Muljavi, v Prilesju, v Kranju, v Gorici, v Svinah, pri sv. Urhu na Križni gori in pri Sv. Ožboltu nad Skofjo Loko. Zbirka glasbil na naših srednjeveških fre- skah je presenetljivo bogata. Poleg razhčnih vrst trobent in lutenj je največ salma j ev in harf. Naslikani pa so še portativi, fidli, ro- govi, opreklji, pauke, klavikordi, zvonci, re- beki itd. Visoko število trobil je treba pripisati upo- dobitvam poslednje sodbe in epifanije. Vsi drugi instirumenti pa nastopajo v glavnem v okviiru »kranjskega prezbiterija«. Visoko število upodobljenih lutenj se ujema s po- gostimi upodobitvami tega instrumenta v ita- lijanskem in nizozemskem slikarstvu tega časa. Naslikana glasbila pomenijo dragoceno iko- nografsko gradivo, kjer se način igranja, drža instrumenta in njegova obhka povsem ujemajo z upodobitvami drugod v zahodni Evropi. Pri nas nasUkani glasbeni instrumenti so v mnogih primerih delo tujih shkarjev. Toda glasbila so slikali tudi domači slikarji. Sicer redki pisani viri pa obenem z nashkanimi glasbili dokazujejo razširjenost in obstoj in- strumentalne glasbe na Slovenskem. Oboji, pisani in likovni viri se v tem ujemajo in dopolnjujejo. Tudi po naših krajih so hodili potujoči pevci in godci. Tudi pri nas smo imeli mestne, grajske in cerkvene muzike. Nosilci glasbenega življenja so bile pevske šole po vseh večjih župnijah in samostanih, kakor tudi kora ljubljanske in gornjegrajske stolnice. Vloga in pomen teh šol sta bila prav takšna kot kjerkoli drugod. V samostanskih in stolnih šolah so gojili glasibo že zaradi predpisov, ki so jasno določali, da mora vsak bodoči duhovnik biti teoretično in praktično vešč glasbe. Predpisovali so kodekse, antifo- narije in druge knjige, ki so bile potrebne pri cerkvenem petju. S tem so prenašali vpli- ve zahodne glasbene kulture tudi na Sloven- sko. Pod vplivom potujočih pevcev se je raz- vijala posebna glasba. Med ljudstvo so jo prinašali vaganti, med plemstvo pa minne- sängerji. Znana minnesängerja, ki sta hodila po naših krajih, sta bila Ulrich Lichtenstein- ski in Oswald Wolkensteinski. Ulrich Lichtensteinski je imel v svojem spremstvu buzunarje, ki so spotoma trobih. Tako beremo v njegovem »Vrouwen dienest«: min busunaer die bliisen do mit Kunst ein reisenot vil ho. Drugod omenja piskača in bobnarja med viteškim pohodom: Darnach ein holrblaser slouc einen sumber mexsterlich genuoc. O piskaču govori še na dveh mestih: hort ich holefloyten don in holer floyren sumber doz pusunen und schalmeyen schal, moht niemn da gehren wal. Oswald Wolkensteinski (u. 1377) je prepo- toval na svoje stroške vso Evropo, se naučil desetih jezikov, med njimi tudi slovenskega in pel v vseh: »Gen Preussen, Litwan, Tartarei, Türkei über Meer, gen Lampart, Frankreich, Ispanion, mit zwaien Küngesheer treib mich die Minn auf meinen eigen Geldes wer; Franzoisch, mörisch, katloeisch und kastilian, teutsch, latein, windisch, lampertisch, reuschisch und roman, die zehen sprach hab ich gepnaucht, wann mir zemn«. 88 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika Meščanstvo, ki se je v tej dobi začelo raz- vijati, so zabavali vaganti, ki so se razločevali od minnesängerjev po tem, da so bili nižjega rodu. Jasno je, da so bili med njimi tudi ljudje našega porekla, O tem priča tudi ena izmed vagantskih pesmi, ki pravi, da spreje- majo vaganti medse vse: Cehe, Tevtone, Ro- mane in Slovane. Njihova vloga je bila po- membna zlasti zato, ker so pospeševah in- strumentalno glasbo in večglasje. Vaganti so bili tisti, ki so prvi prinesli glasbila k nam. Iz njihovih vrst so izšh prvi stalno nameščeni muzikanti, ki jih od XV. stoletja dalje sreču- jemo zlasti pri deželni brambi. Tako pisani viri dokazujejo navzočnost glasbil tudi na Slovenskem. Cerkvena notranjščina je vernikom zlasti v XV. stoletju pomenila »biblijo v podobah«. Te pa so morale biti ljudem razumljive. Ne- znanih glasbil ali glasbil sploh sHkarji ne bi bili slikali, ko jih ljudje ne bi bili poznali. Saj ne bi mogli razumeti, da z njimi slavijo Boga. Obenem pa pričajo angeli z glasbili, da je tudi na Slovenskem pojenjalo sicer tako močno in stoletja zasidrano mnenje o pre- kletstvu in manjvrednosti instrumentalne glasbe. Večina instrumentov na omenjenih freskah je naslikana izredno natančno. Tu prednjači zlasti Križna gora. Tudi Avče, Svina in Sv. Janez v Bohinju ne zaostajajo-. Slikar je pač moral dobro poznati instrument, ki ga je na- slikal. Zgodovina glasbe in glasbenih instru- mentov nam potrjuje, da so instrumente, ki jih vidimo na naMh srednjeveških freskah, upK>rabljali v srednjem veku v vsem zahod- noevropskem kulturnem krogu. Čeprav se naše freske po svoji kvaliteti ne morejo meriti z visokimi dosežki zahodno- evropske umetnosti, imajo pa poleg nedvo- umne umetniške in dekorativne vrednosti predvsem svojo dokumentarično vrednost, ki smo jo v danem primeru skušali prikazati na primerih angelov z glasbili. V upodabljanju le-teh slikarji, naj si bodo našega rodu ali tujci, prav nič ne zaostajajo za svojimi ko- legi kjerkoli drugod. Nashkani instrumenti so v večini primerov zvest odsev glasbenega instrumentarij a teda- njega časa. Najzanesljivejši dokaz za to je najstarejši znani tiskani priročnik o glasbe- nih instrumentih. Napisal in izdal ga je 1511 v Baslu Sebastan Virdung pod naslovom »Musica getuscht«. Delo je zelo slovelo in prevedli so ga v latinščino, francoščino in flamščino. Virdung sodi, da je instrumental- na glasba samo vokalna glasba, prirejena za instrumente. O tem priča že naslov dela sam: v^Musica getuscht und ausgezogen durch Se- bastian Virdung. Priester von Amberg, und alles Gesang aus den Noten in die Tabula- turen diser dryer Instrumenten den Orgeln, der Lauten und der Flöten transferieren zu lernen.« Vemo, da je bilo petje podlaga in osnova vsemu glasbenemu pouku in da so bili kom- ponisti najprej pevci. Kajti v srednjem veku so bih sijajni muziki-instrumentalisti, kot na primer menih Tulilo v samostanu St. Gallen ali slepi organist Landino, le posamezni po- javi. Sicer so se ukvarjale med razcvetom trubadurske pesmi viteške gospe z igranjem na harfo, na splošno pa le malo vemo o tem. Muziciranje so prepuščah potujočim muzi- kantom in mestnim piskačem. Položaj se je spremenil šele v začetku XVI. stoletja. Tedaj je nastopila prava strast za instrumentalno glasbo. Literarni izraz tega zanimanja je Vir- dungova knjiga. V smislu univerzalnosti te- danjega časa podaja splošno glasbeno znanje, nato pa opisuje vsa sodobna glasbila. Primer- java med glasbili, ki jih navaja Virdung, ki glasbili, naslikanimi pri nas, nam pokaže, da popolnoma ustrezajo tedanjemu evropskemu instrumentariju. V podkrepitev temu, da so bila tudi pri nas razširjena in znana, naj nam pomaga spet pisani vir, dnevnik Paola Santonina. Le-ta je bil kot tajnik kardinala Marca Barbe v letih 1485 do 1487 z njim na treh vizitadjah po naših deželah. V svojem dnevniku se dotika vseh tedaj aktualnih vprašanj in opisuje živ- ljenje krajev, ki jih je obiskal. Podrobno po- roča tudi o glasbi, ki jo hvali in občuduje. Poroča, da so petje večkrat spremljala glas- bila. Tako sta skrbela za razvedrilo pri ko- njiškem arhidiakonu dva piskača, v Tržiču je nekdo prepeval ob spremljavi župnikove ki- tare. Piskače je srečal Santonino tudi na ptujskem gradu, kjer so igrali za ples in raz- vedrilo. V svojem dnevniku se nam kaže San- tonino kot bister in oster opazovalec, ki za- nesljivo in natančno opisuje vse, kar je videl in doživel. Ce bi se glasbeno življenje v naših krajih bistveno razločevalo od življenja, ka- kršno je poznal doma v Italiji, bi to gotovo pripomnil. Tako pa v tej zvezi ne najdemo prav nobene opazke. Vse to nam dokazuje, da se je glasbeno de- lovanje na naših tleh in v času, ki ga obrav- navamo, razvijalo in odvijalo po istih princi- pih in smernicah, ki so vodili in usmerjali glasbo tedanjih evropskih kulturnih centrov. Naše posebne razmere seveda niso dovoljeva- le, da bi se bilo kulturno življenje razvilo v takih razsežnostih kakor tam, kjer našim po- 89 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO dobnih zgodovinskih nevšečnosti ni bilo. Kaže pa se nam tudi v tem času izredna volja in žilavost preprostega slovenskega človeka, ki je porušene cerkve vedno znova pozidal, jih dal shkat in krasit. Glasbila na slovenskih srednjeveških fre- skah zgovorno dopolnjujejo podobo naše glasbene preteklosti. Pričajo nam ne samo, da smo pri nas poznali iste inst.rumente kakor drugod, ampak tudi, da se je pri nas igralo nanje prav tako kakor kjerkoli na zahodu. Teza o tesni povezavi slovenske glasbene kulture srednjega veka z glasbeno kulturo za- hodne Evrope je torej tudi s te strani ute- meljena in prepričljiva. Instrumentalna glas- ba je tudi pri nas nehala biti atribut potujo- čih pevcev, dobila je vstop povsod in tudi v cerkev. Novi duh in nova miselnost sta se pri nas doslej najjasneje pokazala na freskah. Nista sicer vphvala v umetnostnozgodovinskem smislu stilno na slovenske srednjeveške fre- ske, zapustila pa sta svojo sled v novem ob- likovanju vsebine. Zato v gledanju s širšega kulturno-zgodovinskega aspekta naši angeli z glasbili ne pomenijo le važnega prispevka k splošni obogatitvi organografije, marveč na- kazujejo tudi dokaj večjo afiniteto do svojega časa, kot smo domnevali doslej. Ce je »kranj- ski (prezbiterij« specifična tvorba slovenskih tal, so angeli z glasbili, ki so nam jih shkali tuji in domači slikarji in so njegov sestavni del, le dokaz za resnico, da smo v tisti dobi hodili Slovenci vštric z evropskim kulturnim razvojem, da je bilo tisto, kar je bilo znano drugod, tudi nam domače, in da se nova gle- danja na naših mejah niso ustavila. Mnoge različne tuje vplive smo sprejemah, prekva- šali in oddajali naprej. Potegniti ostro mejo med renesanso in srednjim vekom je težko. Se težje je zato opredeliti marsikatere zgodovinske pojave. Vemo, da predstavljajo Petrarca in Boccaccio, Gentile da Fabiano in Pissanello', Jeann Fou- quet in Jan van Eyck, Dufay in Ockeghem določeno težavo pri klasificiranju. Prepričlji- va je zato Hauserjeva teza, ki postavlja odlo- čilno cezuro med prvo in drugo polovico srednjega veka konec XII. stoletja, ko oživi denarno gospodarstvo, ko nastajajo nova me- sta in dobiva moderno meščanstvo svoje zna- čilne obrise. Nikakor pa je ne moremo iskati v XV. stoletju, ko se sicer marsikaj dokonča, a se ne začne nič novega. Naša naravna, na- ravoslovna podoba sveta je sicer v bistvu stvaritev renesanse, pobudo za novo usmeri- tev pa je dal že srednjeveški nominahzem. Naturahzem XV. stoletja je samo nadaljeva- nje naturalizma gotike, ki že povsem jasno manifestira individualno pojmovanje indivi- dualnih stvari. Kolikor bolj se družba in go- spodarstvo osvobajata vezi cerkvenega nauka, toliko bolj se tudi umetnost obrača k nepo- sredni resničnosti. Angeh z glasbili nam v posameznih prime- rih to jasno kažejo. Odnos slikarja do upo- dobljenega predmeta odseva z angelov z glas- bili. Posamezni angel že postaja Individuum, ki prisluškuje svojemu instrumentu, ga ugla- šuje, nanj igra v povsem nedvoumni reahstič- ni drži. To pa so tudi že elementi, ki poleg instrumenta samega pričajo o naturalističnem duhu. Ta se tu manifestira povsem določno in kaže, da so slovenske srednjeveške freske manj zamudniške, kot smo morda zmotno mislili doslej. S tega vidika bi dajala muziko- logija umetnostni zgodovini nov moment vred- notenja, ki bi segel širše v kulturno zgodovi- no. S tem vred bi tudi srednjeveške freske z glasbili dobile nov poudarek in novo kva- liteto. 90 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika O NAJSTAREJŠIH TISKANIH URADNIH RAZGLASIH V SLOVENŠČINI BRANKO reisp Znano je, da začenja vlada za cesarice Ma- rije Terezije zakone in odredbe tiskati in ob- javljati tudi v slovenskem jeziku. Čeprav je bila nemščina edini uradni jezik v državi in je zavzela v tej dobi dominantno mesto v šol- stvu ter se je slovenščina le delno uporabljala v osnovnem šolstvu kot nujno zlo, ki je po- trebno za priučitev nemščine, je vlada v last- nem interesu pri razglašanju zakonov napra- vila izjemo in s tem, seveda nehote, tudi dvignila ugled slovenskega jezika. Dotlej so razglašali odredbe in zakone Slo- vencem, ki niso umeli nemščine, le pridigarji in biriä, ki so te odredbe prevajah sproti. Ta praksa pa je postala nemogoča. Ce so hoteli, da bodo nemščine nevajeni državljani zakone spoznali in se po njih ravnali, je bilo treba natančnih tiskanih prevodov. Ze iz tega je razumljivo, da so se prevajali le taki zakoni in odredbe, s katerimi je hotela vlada sezna- niti širše plasti ljudstva. Ta vladna težnja je bila pogojena tudi z dejstvom, da se je knjiž- na raba slovenščine med preprostimi plastmi prebivalstva čedalje bolj širila. Sprva se prevodi patentov objavljajo le sporadično. Stvarna težava tu ni bila v od- poru vlade do slovenskega jezika, temveč v nerazvitosti slovenščine za tekste te vrste. Z razvojem jezika so se težave zmanjševale, vlada pa je najemala za prevajalce najboljše sloveniste. Tako so uradne razglase prevajali Pohlin, Linhart in Kumerdej, Vodnik in za njim Metelko. Ne glede na razne okoliščine pa se je število objav počasi večalo predvsem zato, ker so državne oblasti posegale vse po- gosteje v vprašanja, ki so zadevala najširšo plast podložnikov. Običajno so objavljali be- sedila patentov v dveh kolonah: nemško-slo- vensko, včasih tudi slovensko-nemško, red- keje v treh kolonah: nemško-slovensko-itah- jansko, izjemoma pa so besedila bila samo slovenska. O starejših prevodih patentov je pisal že Peter Radios v Letopisu Matice slovenske leta 1879. V bibUoteki knezov Auerspergov v Ljubljani je našel štirinajst slovensko-nem- ških patentov od leta 1768 do 1790 in jih je v svojem članku naštel.' V Kresu pa je leta 1884 objavil celoten razglas o popisovanju duš z dne 10. III. 1770.^ Podobne podatke sta navajala kasneje Karol Glaser v Zgodovini slovenskega slovstva^ in Josip Gruden v Zgo- dovini slovenskega naroda."" Sele France Kid- rič je registriral dva starejša tiskana razgla- sa. Patent o nakladi na meso iz 1764 — po- zneje bomo videli, da je bil publiciran šele leta 1820 — je zabeležil v Časopisu za sloven- ski jezik, književnost in zgodovino leta 1922' in patent o vojaški službi iz 1758 v razpravi Dobrovsky in slovenski preporod njegove do- be leta 1930.« Tudi kasnejša literarnozgodo- vinska, zgodovinska in druga podobna dela, ki obravnavajo to snov, med njimi tudi Zgo- dovina slovenskega slovstva iz leta 1956 na- vajajo, da sta patenta iz leta 1758 in 1764 prva zniana slovenska tiskana vladna raz- glasa.^ V tem prispevku bi opozoril na dvoje dej- stev. V Škofijskem arhivu v Mariboru je akademik dr. Ivan Grafenauer že pred leti odkril uradni razglas v slovenščini iz leta 1754, torej štiri leta starejšega od dotlej zna- nega.^ Dr. Vaso Suyer pa je pri zbiranju gra- diva za zgodovinski slovar slovenskega jezika ugotovil in me na to opozoril, da nosijo neka- teri razglasi letnico prve objave zakona, v resnici so pa publicirani kasneje. Najstarejši znani uradni razglas v sloven- ščini torej ni iz leta 1758, temveč je to pa- tent Marije Terezije z datumom »v'Dunaij na 10. dan Melza Maja 1754.« Objavila ga je reprezentanca in komora koroške Vojvodine v zvezi z odpravo nekaterih praznikov kakor" predpisuje breve papeža Benedikta XIV. Be- sedilo je samo slovensko. Na koncu določa prevod naslednje: »Svunai pak na deshelli po farah fe ima per Sveti Malhi po Latinskimu Evangeliu tudi ta Slovenski Evangelium bra- ti, obkratkim islagat, inu Karihanski navuk dershati.« Kot že rečeno, je tiskani primerek tega patenta v Škofijskem arhivu v Maribo- ru.« Obsega štiri strani v velikosti 34 X 21 cm. Fotokopije izvirnika hrani v Ljubljani Inšti- tut za slovenski jezik, negative pa, pod števil- ko 534/537, Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umet- nosti. O tej zadevi je poslala dvoma komora 17. XI. 1753 reprezentanci in komori v Ljubljani patent za češke dežele Ln tudi papežev breve in naročila, naj napravijo osnutek patenta za Kranjsko in ga pošljejo v odobritev. Dvoma resolucija z dne 11. VIII. 1754 naroča, da se odposlani osnutek natisne in objavi istočasno in v sporazumu s cerkvenimi oblastmi. Ak- tom je priložen tiskan samo nemški izvod, datiran 12. VIII. 1754.i» Nikjer v aktih ni omenjeno, da bi se moral patent objaviti na Kranjskem tudi v slovenščini. Na koncu kranjskega patenta je samo odrejeno, da se 91 92 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA mora po latinskem evangeliju prebrati tudi »nemški« evangelij in nato na kratko razlo- žiti. Tudi drugi primerki tega patenta, ki se hranijo v Arhivu Slovenije, v Knjižnici Na- rodnega muzeja, v Narodni in univerzitetni knjižnici in v Mestnem arhivu Ljubljane, so samo nemški." Zanimivo je, da so ta patent na Koroškem objavili tudi v slovenskem pre- vodu, medtem ko je bil na Kranjskem objav- ljen samo v nemščini. Patent Marije Terezije o socialnem skrb- stvu za osebe vojaškega stanu, z dne 6. VII. 1758 je zato drugi, toda še vedno najstarejši v Ljubljani objavljeni uradni razglas s slo- venskim prevodom. Patent so objavili istočas- no v nemškem originalu in v slovenskem in italijanskem prevodu in to v treh posebnih izdaj ah. Ko je France Kidrič leta 1922 v CJKZ re- gistriral nemško-slovenski patent Marije Te- rezije o nakladi na meso —oziroma o mesnem knajcarju — z dne 16. VIL 1764, je omenil, da se hrani v arhivu deželnih stanov v Ljub- ljani. Ta dvojezični patent pa ni bil objav- ljen leta 1764, ampak šele leta 1820. Hranijo ga Arhiv Slovenije, Knjižnica Narodnega muzeja. Narodna in univerzitetna knjižnica in Mestni arhiv Ljubljane.^' Vsi ti izvodi so enaki. Že pri bežnem branju patenta vzbuja pozornost to, da je za leto 1764 slovenščina nepričakovano lepa. Se bolj jasno se to po- kaže pri primerjanju jezika tega razglasa z jezikom drugih v 60. in 70. letih tega sto- letja pubhciranih razglasih. Med jezikom teh razglasov in jezikom patenta o mesnem krajcarju je več desetletij razvoja slovenske- ga jezika. PosObno značilna je raba črke S z vejico spadaj in pisanje »Ljubljana« na- mesto starejše obhke »Lublana«. Tudi papir je druge kakovosti. Patent o mesnem kraj- carju z nemško-^slovenskim besedilom in da- tumom 16. VII. 1764 je bil že po tem sodeč preveden in ponatisnjen — seveda z datumom prve objave zakona — dosti kasneje. To po- trjujejo tudi arhivski viri. Gubemij v Gradcu je 26. VI. 1764 poslal deželnemu glavarstvu v Ljubljani načrt pa- tenta o mesnem krajcarju, da ga natisne in publicira. Pri tem nič ne omenja, da bi se patent moral prevesti v slovenščino. Dne 6. VII. 1764 je deželno glavarstvo sklenilo, da natisnejo 518 izvodov. K aktom je priložen in podpisan le nemški tiskani izvod.^* Tak, tj. samo nemški izvod, je v Arhivu Slovenije še v drugih zbirkah in se hrani tudi v Knjižnici Narodnega muzeja in v Mestnem arhivu Ljubljane.*^ Dvorna komora je z dekretom z dne 7. VI. 1820, št. 22657, sklenila spet uveljaviti patent o mesnem krajcarju. Ilirski gubemij v Ljub- ljani je ta S'klep objavil v posebni nemško- slovenski tiskani okrožnici — oznanilu — dne 30. VI. 1820. Iz aktov in okrožnice je razvidno, da je bil tej priložen ponatisnjen patent o mesnem krajcarju. V okrožnici je namreč rečeno »... zufolge dem allerhöchsten Fleischkreutzer-Patente vom 16. Juhus 1764, von welchem ein Abdruck beigeschlossen wird .. .«, ali slovensko »... po velizhalthvimu mefnkrajzerlkimu potentu 16. maliga lerpa- na 1764, ktiri potent fe tukaj natilnjen per- loshi...« Oba tiska, okrožnica in republicira- ni patent, sta aktom priložena.Papir, črke in jezik obeh tiskov so enaki. S eie 30. VI. 1820 je bil torej patent o mesnem krajcarju izdan dvojezično, vendar z datumom prve objave zakona. Patent in okrožnico je gotovo prevedel Franc Metelko, ki je bil v tem času uradno nastavljeni prevajalec. Tretji uradni razglas v slovenskem prevodu je nemško-slovensko objavljeni red za čolnar- je in vožnjo po Savi, ki ga je izdala cesarica Marija Terezija 23. III. 1766. Hranijo ga Arhiv Slovenije, Knjižnica Narodnega muzeja in Mestni arhiv Ljubljane.*^ Med razglasom, objavljenim leta 1758, in tem, tretjim znanim slovenskim razglasom, je še precejšnja časovna vrzel. Od leta 1766 da- lje pa izhajajo razglasi z nekaj presledki leto za letom, v nekaterih letih tudi po večkrat. Ta novost postane ustaljena praksa, dokler se v času fcoahcijskih in Napoleonovih vojn vladnim razglasom ne pridruži še nova zvrst objav, razglasi vojaških oblasti obeh vojsku- jočih se držav, ki vsebujejo včasih že politič- no-piropagandne motive. V članku sem se omejil le na ugotovitev zaporedja v izhajanju najstarejših doslej zna- nih razglasov v slovenskem prevodu. Razis- kovalec pa bo tudi pri kasneje objavljenih razglasih — tako kot pri razglasu o mesnem krajcarju — še naletel na primere republici- ranja. OPOMBE 1. P. Radios, Slovenščina v besedi in pismu po šolah in uradih; LMS 1879, 30—32. — 2. P. Ra- dios, Donesek k zgodovini cesarskih ukazov v slovenskem jeziku; Kres 4, 1884, 261—265. — 3. K. Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva I, Ljubljana 1894, 140, 141. — 4. J. Gruden, Zgo- dovina slovenskega naroda, Celovec 1910—1916, 1054. — 5. Pr. Kidrič, Opombe k protiref. (ka- tol.) dobi v zgodovini slovenskega pismenstva; CJKZ 3, 1921/22, 79. — 6. Fr. Kidrič, Dobrov- sk^ in slovenski preporod njegove dobe; RDHV 93 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 7, 1930, 10, 17. — 7. Zgodovina slovenskega slov- stva I, Ljubljana 1956, 309, 366. — 8. Po izjavi dr. N. Kureta, Inštitut za slovensko narodopisje SAZU. — 9. Škofijski arhiv Maribor, F 22, f 1. — 10. Arhiv Slovenije (AS), D gl, Eccles., F-1-1. — 11. AS, Patentenbuch 1754, pod št. 14; Knjiž- nica Narodnega muzeja (KNM), zbirka patentov; Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), zbir- ka patentov; Mestni arhiv Ljubljane (MALj), Norm. II/l. — 12. AS, Patentenbuch 1758, pod št. 12; MALj, Norm. V. — 13. AS, Gub. A, Reg. VIII, fase. 14, 1820, priloga k aktu 7769 in Gr A XV Krumperk, fase. 14 in cesarski patenti P-3-b; KNM, zbirka patentov; NUK, zbirka pa- tentov; MALj, Norm. II/l. — 14. AS, D gl. Ca- merale, F-2-1. — 15. AS, S A, Reg. I, fase. 61 in Patentenbuch 1763/64, pod št. 45; KNM, zbirka patentov; MALj, Reg. 1/22. — 16. AS, Gub. A, Reg. VIII, fase. 14, 1820, akt 7769; okrož- nica tudi v zbirkah patentov v KNM in NUK. — 17. AS, Patentenbuch 1766; pod št. 14; KNM, zbirka patentov; MALj, Reg. 1/66. 94 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika KNEŽJA PRESTOLICA CELJE — SREDI XV. STOLETJA^ VLADO HABJAN Kneževine Celjanov je nujno razmejiti v njen področni, to je širši slovenski pomen, in v konfederativno bazensko ali podonavsko- balkanako vlogo. To pa ni mogoče, če nam ni dovolj pred očmi takratna prestolnica: Ce- lje. Beseda Celje misel preveč napeljuje na vzporejanje z mestom v XX. stoletju. Tak nesporazum je treba že vnaprej izključiti. Knežje Celje sredi XV. stoletja moramo oce- njevati zlasti po političnem pomenu. Deloma pa ga smemo tudi stavbinsko primerjati — ne toliko s takratnimi Benetkami, Dunajem in Budimom, kakor je neizbežno soočenje Celja z vsemi deželnimi središči v trikotu: Alpe, Adrija, mežimurska Drava in Mura. In seveda s Prago, kjer je Luksemburžan Ka- rel IV. (1346—1378) dal postaviti pomembne stvari: Hradčane, Vidovo katedralo in kame- niti most čez Vltavo. Predvsem pa si je treba zapomniti biser srednjeveške arhitekture: češki grad-palačo Karlštajn. Karlštajn, odhčno obvarovani srednjeveški grad-ipalača, kjer so hranili državne insignije, so začeh zidati 1348. leta. Postavljen je sicer na vzpetino, vendar je kljub trdnjavskemu značaju hkrati tudi stanovanjska in sprejem- na palača češkega kralja in »rimsko-nemške- ga« cesarja Karla IV. Luksemburžana. Dokajšnjo obnovo srednjeveškega Celja nam omogoča tajnik oglejskega vizitatorja Paolo Santonino. Leta 1487 ali točno enain- trideset let po zatonu kneževine, med drugim, j takole opisuje bivšo pozno srednjeveško pre- ' stolioo, ki je v listinah trg 1323. leta — mesto j pa od 11. aprila 1451. leta. »... Celje, ki se je, kakor sem razbral s starih kamnov, imenovalo nekoč Celeia, leži v podolju, tako rekoč ob njegovem jugoza- hodnem (prav: jugovzhodnem, op. V. H.) iz- toku. Vsa pokrajina se imenuje po Savinji, ki teče proti jugu. Na tej strani ima preko 150 korakov dolg lesen most. V mestu je približno ' 130 zidanih, a s skodlami kritih hiš, od kate- rih so posamezne prav lepe. Tu je tudi lepa j župnijska cerkev sv. Danijela, ki je obokana ; tako nad glavno ladjo, kakor tudi nad stran- \ skimi ladjami... V mestu je še minoritski j konvent z lepo zidano cerkvijo in dve majhni ' podružnici imenovane župne cerkve. Župnija sedaj ni zelo bogata. Mestni načrt je štiriko- ten. Obzidje je novo, njegov obrambni pomen i povečuje širok in globok jiarek. V mestu soj razni antični mapisani kamni in mnogi reliefi i ali kipi, ki so odlično klesani..\ Iz celjske kronike je znano, da je Friderik i II. 1450. leta začel zidati obrambni zid, brž- j kone na pobudo sina Urha ali Oiiika-Konf e- | derativnega. Z jarkom na severu in sotočji treh tekočih vod je mesto v celoti spremenil i v zaključen, pravokotni in močan trdnjavski ; organizem. Za kakih 1600 metrov dolgo mest- no obzidje pravi kronist, da je takšno, »kakr- šnega ni najti, ne videti pet dežel naokoli«! Resničnost tega potrjuje ohranjeni stolp, ki ; Grad Karlštajn, posneto z letala 95 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO je del mestnega gledališča. Obrambni sistem osmih stolpov, prvotnih treh vrat (s 1483. le- tom štiri) je bil z dopolnili končan šele po izumrtju celjskih knezov. Na vsak način pa je Celje prvo mesto na Slovenskem, ki je sre- di XV. stoletja opasano z zidanim obrambnim sistemom po spoznanjih visokega srednjega veSa. Morda je tu tudi kaj pobud iz brankovičev- skega Smedereva!?.. . Mesto je bilo največja trdnjava na celinskem Balkanu. Dokazano je, da je bilo zidano v letih 1428—30 po bizantin- skih vzorih. Ali gre pri: Celju za spajanje vzhoda in zahoda? .. . Prvi pogled pove, da je bilo celjsko obzidje, postavljeno neposred- no za smederevskim, narejeno po štirikotni osnovi iz starega Rima, ki jo prevzame tudi renesansa XV. stoletja. Dovolj je vzpodbud za nadaljnja razmišljanja in širše primerjave. Danijelova župna cerkev je še ohranjena. Prvotna romanska stavba je v številnih pre- delavah XIV. in XV. stoletja, domala samo pod knezi, zaključila svojo gotsko rast: ka- pela žalostne matere božje okoli 1390, prez- biterij 1400, freske sredi XV. stoletja. Izreden kulturni spomenik je — v primeri s svoje- Grad Karlštajn, pogled na znamenito cesarsko palačo- grad iz preddverja Časno dvostolpno in do nespoznavnosti prezi- dano minoritsko cerkvijo — bolj srečno pre- živel stoletja. Tako je Danijelova cerkev osta- la kot svojevrsten pečat srednjeveškega Celja. »Drugega junija«, piše dalje Santonino, da je bil onstran severnih vrat kjer »... je škof posvetil oltar sv. Andreja in Florijana v isto- imenski prastari kapeli, ki je bila pod spod- njimi mestnimi vrati. Tam je prej stal utrjen s prestolni dvor starih celjskih krajišnikov. Dvor je bil zatem v strahu pred sovražniki, ki so büi tedaj z vehkimi trumami vojaštva v bližini, do temeljev podrt. Edinole opisana kapela, čeprav poškodovana, je zaradi odlične arhitekture in izvrstnih svetniških kipov ostala nedotaknjena ...« Tiste »trume sovražnikov« poznamo. To je bil osem dni, od 24. aprila do začetka maja 1457 leta v Gornjem Celju ali utrdbi obkolje- ni Avstrijec Friderik III. S trdnjave je dal streljati »iz vehkih topov« po nenaklonjenem mestu! Vitovec pa nazaj na utrdbo. Hkrati je »Jan Vitovec do temeljev podrl knežji dvor, ki je stal pred mestom Celjem (izven obzidja) in se je imenoval Stolp. Bil je lepo knežje zidan, olepšan s številnimi prijetnimi sadovnjaki in v njem so celjski knezi rajši prebivali, kadar so bili v Celju, kakor pa v velikem gradu (knežji palači, op. V. H.), ki stoji v mestu«.8 Stanovanjski dvor — pred severnim do- hodom v mesto — je bil prvotno stolp s štiri- mi pridvorji last Ivana in Rudolfa Orasela (Gra'celnika?). Celjani so ga kupili 1387. leta in ga dozidali v stanovanjski dvor. Stal je južno od potočka Koprivnica, »nasproti« Maksimiljanove cerkve, kot prvotna bramba severnega dohoda v kraj. Zahodno od stano- vanjskega dvora se je proti Medlogu in po- točku Ložnica širila loka s knežjim »živalskim vrtom« (1436). Dobrega pol stoletja pozneje bomo tu večkrat našli cesarja Maksimilijana I. Habsburžana. Arhitekturno odlično kapelo Andreja in Florijana so 1492. leta dokončno j 96 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika uničili bosanski akindžijci. Naslednica kapele je ibila Andrejeva cerkvica 1500. leta. Je le delno ohranjena v vzhodnem delu poslovne stavbe, ki je bila po 1906. letu prezidana in jo odtlej prekriva enotna streha. Santonino še pove, da so bili 2. juHja 1487. leta vizitatorji >•>¦... povabljeni gostje cesarje- vega namestnika v Celju in vsej grofiji ple- menitega in visokorodnega nosilca zlate veri- žice gospoda Andreja Hohenwarterja... Nje- gova hiša je taka, kakor kak grad in leži v mestu ob reki... Gospod namestnik je bil prijazen in pameten mož, ki ima pri cesarju velik vpliv, saj ga vladar v pismih naslavlja: »Moj svetovalec«! Prvotne hiše aH palače, ob reki na terasi Savinje, ni več. Iskati jo moramo na mestu tako imenovane Nove grofije. Njene rene- siančne zasnove je po svoje izpovedala: graška arhitekturna šola in jih pozneje dopolnila. Tu seveda ni več nobenega vpMva praške par- lerske šole, ne renesančne Italije neposredno, ker je tisto, kar je ohranjeno v Novi grofiji, zidano dosti za Celjani; v letih 1580 do 1600. Baročne slikarije znamenitega stropa — v dvoranici Nove grofije opredeljuje France Ste- le prav tako v preval XVII. stoletja. Približno na mestu Nove grofije je torej stala stavba, ki je bila »taka, kakor kak grad«. Po izumrtju Orlika — je v njem pre- bival vicedom grofije ali dežele. Po 1499. letu pa je deželnosti konec, ker je Maksimiljan I. grofijo združil z vicedominatom v Gradcu. V knežjih časih je ta stavba služila uslužben- cem, a v prithčju so bili hlevi, pa tudi »pi- sarniško hišo« omenja vir 1414. leta na tem predelu. Leta 1958 so bili med ureditvenimi deli na Novi grofiji najdeni ostanki antičnih in srednjeveško-gotskih stavb, kar dokazuje povezanost z vsemi pretekhmi obdobji. Trinadstropni mestni grad — pravilneje: Knežja palača je v osnovi še ohranjena. Nje- na prvotna vloga je izrazito strategičrua, saj je varovala zahodni dostop do Celja in tako nadaljevala lokacijsko izročilo antičnega gra- du Arxa. Knežja palača, najznačilnejša priča visoke- ga srednjega ve'kana Slovenskem, se še vedno — skriva — za sivino dolgočasnega beleža vojašnice na Trgu svobode! Preberimo San- toninov opis iz XV. stoletja: »V tem mestu, nekoliko nad namestnikovo rezidenco, ki je še izredno lepa pala- ča, zidana zelo visoko in s stolpi in bastijami zavarovana (podčrtal V. H.) ki jo s treh strani obkroža globok in širok jarek. Na četrti strani je reka in celjsko mestno obzidje. Tukaj so se zadrževali visoki gospodje knezi, kadar so bili v mestu. V tem času pa stanuje tam neki vitez, ki opravlja za cesarja razne naloge...« Santoninov opis »izredno lepe palače« s svojimi prvotnimi arhitekturnimi dosežki, je posebno dragocen. Najstarejše upodobitve, ki so na razpolago, kažejo, da je bila tu skupina stavb. Prevladoval je tako imenovani vovbr- škl stolp, ki je bil jedro obrambnih naprav. Leta 1333 so stolp dokončno dobili Celjani. Viri nas ne pouče natančno, kako so ga dopol- njevah. Tu je bil nižinski grad — palača, zavarovana z obzidji, bastijami in jarki. Ob- sežnost teh je sodobniku prav jasna šele, če odmislimo poznejše zazidave med Muzejskim trgom pred Novo grofijo čez Gosposko uhco, potem nekoliko zoženo čez Trg svobode do Okrožnega sodišča — in brez bivšega Narod- nega doma (1897). Ves ta prostor je bil v knežjih časih in še pozneje nezazidan. Med mestnim jedrom okoU Danijelove cerkve in knežjo palačo je 'bil obhkovan narav- Pogled na Celje 1. 1750 s severa, akvarelirana pero- risba; desno: Knežja palača; levo: Nova grofija 97 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO nost velikomestni razmik, nujen tako za zbi- ranje knežje vojske kot tržne in druge po- trebe deželnega upravnega središča — seveda do 1456. leta, ko je mesto to bilo. Pozornost vzbuja opis knežje palače iz 1567. leta, ki nazorno kaže, da tu ni več pravega gospodarja. Saj našteva: vdrto streho proti obzidju, trhel dvižni most, uničen strop v ve- hki gornji in manjši spodnji dvorani (tu je ležal Orlik — Konfederativni 1456. leta na parah), dalje so pokvarjene stopnice iz spod-j Pogled na Celje 1. 1775 s severa; desno: Knežja palača, Nova grofija; povsem levo; Gornji grad-trdnjava nje dvorane v jedilnico, zanemarjena je soba ob spodnji dvorani, ki je bdla določena za cesarja (zlasti ».poslednji vitez« Maksimiljan je bival večkrat v Celju). Prav take slabosti ße kažejo v namestnikovi sobi v gornjem Pogled na Celje 1. 1820 z juga; levo: Vojašnica, nek- danja knežja palača; desno: Nova grofija; povsem desno: ruševine Gornjega gradu-nekdanja trdnjava nadstropju, razmajane so bile tudi stopnice iz dvorišča v grad ali palačo in vrsta hudih okvar je že tu. Do leta 1579 so knežjo palačo dodobra popravih. Taka je bolj aH manj ohranjena dočakala 1748. leto, ko so jo prekrili z opeko, ki so jo vzeli z Gornjega gradu. V letih 1779 do 1785 so palačo .prezidali za vojašnico in drobne provincijsike potrebe. A v letih 1802 do 1804 so jo po ukazih z Dunaja v celoti predelali v vojašnico! Sočasno s tem so padla 1 obzidja in bastije. Zasuh so tudi jarke, ki \ novi vojski niso bili več potrebni. Preprosto, • stoletja so veMko storila, da bi zabrisala vse, i kar je imela ali še skriva zanimivosti pod i beležem ta mogočna priča.. 98 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Na stavbi se spričo prezidav preizkušajo vsi slogi od romanike do prevladujoče gotike in novejših klasidstianiih predelav. Na vsak način spomenik, za katerega bi si kje drugje vse prste obhznih. Sredi XV. stoletja zJlepa ne bi našli po- membnejše palače oziroma nižinskega gradu na vsej poti od Benetk do Prage. Po virih, ki so znauni, tudi Gradec in Dunaj nista ime- la kaj boljšega v posvetnih stavbah. Izjema je Štefanova cerkev, zidana od 1304. do 1340. leta in dopolnjevana še tja v XVI. stoletje. Usoda, ki jo je knežja palača naprej doživ- ljala, je E>odobna usodi, 'ki ni prizanesla kra- kovskemu Wawelu. Tujci so ga uničevali in prezidali v avstrijsko vojašnico. Vendar kra- ljevski Wawel so Poljaki po obeh vojnah s sikio ljubeznijo'obnovih. Kakor ob Wawelu vendarle vidimo pre- cejšnjo premoč, je ne vidimo v bližnjem so- sedstvu. Santoninov opis je še posebno va- žen, ker omogoča primerjave s Kranjem in Beljakom. Tega vzporeja s Pordenonom. A v Beljaku kaj takega, kot je celjska knežja palača, ni videl. Ker je bil iz Furlanije ozi- roma doma v Italiji, je gotovo poznal vrsto predrenesančnih in zgodnje renesančnih pa- lač, recimo: Palazzo Vecchio ali Palazzo della Signoria, zidano in predelovano od 1289. do 1593. leta, pa stolnico Santa Maria del Fiore, ki ji je Filippo BruneUesohi od 1420. do 1436. leta oblikoval kupolo — takratno arhitektur- no zmagoslavje. S stališča, da je Santonino že gotovo kaj takega ali podobnega videl, je njegova ocena celjanske stavbinske mogoč- nosti še toliko bolj odločilna. Kot nekak za- ključek opisa mesta, ki so mu srednjeveško podobo v celoti dali knežji Celjani, pa poto- pisec Santonino še pove: »Streljaj daleč od mesta je hrib, kjer je na vrhu drug, sila močno in vsestransko utr- Srednjeveški Krakov s kraljevskim gradom — palačo Wawel jen grad; s strani, ki je obrnjena proti mestu, sploh ni dostopen, kajti tod je visok skalnat previs. V gradu je poleg lepdh in smotrnih zgradb trojno obzidje, spričo tega gradu ni od nobene strani mogoče zavzeti. Tukaj so ] stolovali najprej omenjeni gospodje knezi, ki so že izumrli, dandanes pa je na razpola- go kot rezidenca cesarskih namestnikov.« Natančnejše primerjave bodo nemara p>o- kazale, koHko so se dopolnjevalci uitrdbe Gor-_ Tloris: Gornje Celje po Jožetu Curku nje Celje učili pri češkem Karlštajnu. Na to napeljuje zlasti podobna lega, čeprav je celj- ski Gornji grad večji kot cesarski sodobnik. Vsekakor je važno ponoviti, >da, so bile v Karlštajnu shranjene državne insignije. V utrdbi nad Savinjo pa »so imeli Celjani naj- večjo shrambo denarja in listin«, kot piše rodovni kronist, čeprav tu ne opozori posebej na dokument — državnega kneza — ne na knežjo krono in nad vse pomembne konfede- rativne pogodbe z vrsto knezov v Podonavjiu in Zahodnem Bai'kanu. Grad Gornje Celje je obsežen sestav pozno srednjeveške trdnjave. Vključuje severnjaške stanovanjske potrebe, ki imajo svoje slogov- no izhodišče na Saškem, V ospa-edju pa so predvsem bUe varstveno-obrambne zahteve. Zadnja dva tipa »kažeta značilne elemente rimske tradicije (rimski burgus linesa), in sta razširjena po Južni Nemčiji in Furlaniji«. Grad Gornje Celje je nesporno najznačil- nejši in najmogočnejši primerek srednjeveške profane gotske arhitekture na Slovenskem. Povsem zaživi v Visoherjevi upodobitvi (gl. str. 100). Potomec švicarskih priseljencev grof Gais- ruck je po vmesnih stoletjih in upravah na- čel utrdbo. Leta 1750 je poleg drugega kupil za petindvajset tisoč goldinarjev tudi razpa- dajoči grad in ga še bolj razkril. Tramovje ostrešja je uporabil za novo postavljeno gra- ščino v Novem Celju. Gaisruok je 1802. leta moral v konkurz. Za njim je prevzel zddovje Gornjega gradu že'povsem brež strehe, ne-" 99 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Celje, pogled z jugovzhoda; skrajno levo: Knežja palača; desno: Gornji grad-utrdba. Grafika G. M. Vlscher 1681 posredni sosed Andrej Gajšek za >><;elih petin- dvajset goldinarjev«. Kmet je spremenil grad v kamnolom in za dele zidin iztržil 300 gol- dinarjev. Z nadaljnjo preprodajo 1846. leta je hilo podiranje ustavljeno-^. Zob časa je svoje delo seveda nadaljeval. Se hujše so bile »turistične in olepševalne« povsem neprimerne »zaščite« v drugi .polovici XX. stoletja!?... Tako so razhčne okolišane še naprej uničevale najznaičilnejšo in najmo- gočnejšo gotsko trdnjavo na jugovzhodu Alp — lahko bi ji rekli: slovenski Karkason (Car- cassonne). K vsemu je treba povedati, da so bili v bliž- nji okolici še najmanj štirje manjši gradiči, ki so jih plemiči ali meščani dobivaU v najem od knezov. Dalje vemo za Gornji Lanovž ob Sušnici in Gozdni dvor ob Dožnici z že ome- njenim živalskim vrtom (zverinjakom). Gozd- ni dvor je 1469. leta (torej po izumrtju kne- zov) dobil od cesarja v zakup poveljnik celj- ske mestne vojaške posadke Wenko von Lustal« (Venko-ali Vinko z Ložnice?). Benetke v xv. stoletju — doževa palača (po lesorezu Jakoba de Barbari, okoli 1509) Mestno jedro, kot okohca s svojimi dvori in dvorci pričata, da je Celje XV. stoletja pomembno središče. V pohtičnem pogledu se lahko meri s številnimi srednjeveškimi mesti. Stavbinsko ne z vsemi, ki jih bomo našteli, a vendar ga je s pridržki tudi tu treba primer- jati z Benetkami, Dunajem, Dunajskim No- vim mestom, s Prago, Bratislavo, Budimom, Smederevim in Beogradom. Se laže pa ga vzporejamo z Zagrebom (Gradcem), pa Grad- cem in Trstom, pa seveda z Ljubljano. Kljuib razmeroma revnim ostalinam upo- dobitev knežjih in kraljevskih bivališč v me- stih v visokem srednjem veku, poizkušamo Pogled na staro kraljevsko palačo — grad v Parizu narediti evropski krog in primerjati nekatere palače — gradove. Benetke so morda v tem času najbolj »svetovno« in tudi najbolj »ev- ropsko« velemesto s svojimi 190.000 prebival- ci. Od večjih stavb v Celju bomo primerjali j predvsem: Knežjo palačo z doževo palačo v Benetkah. Beneška palača slogovno seveda hudo prekaša celjsko, saj je mlajša po na- stanku. Ne prekaša pa je kdo ve kaj po mo- gočnosti. Tu ni romanike in gotike, pač pa svojevr- stna beneška renesansa z bizantinsko-gotskim naglasom. Se več kakor pogled na doževo pa- lačo v Benetkah bo p>ovedala primerjava celj- ske knežje palače s kraljevskim gradom v Parizu — mestom, ki je v XV. stoletju bist- veno manjše od Benetk. Tu vidimo ilustracijo iz »Sijajnega hararija vojvode Berryskega« Jeana (Les tres riches | 100 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA Hradcani s tako imenovane Male Strani Heures du due de Berry). Vrsto podobnih posnetkov so naredili bratje: Paul, Henneguin in Hermand Limburg iza Berryskega vojvodo med leti 1411, ko stopijo v njegovo službo in 1416. letom, ko naročnik vojvoda Jean umrje, j Pogled na Dunaj sredi XV. stoletja Sočasnost s Celjem je popolna, saj so stavbe še trdno v gotski slogovni stvarnosti. Kakor doslej tudi pri nadaljnjih primerja- vah ne smemo gledati tohko na izvedbo in novo slogovno dognanost, temveč smemo pri- merjati samo vsebino upodobljenih palač — gradov. Ze prvi pogled na Prago pove, da je na posnetku iz XX. stoletja, obdobju sredi XV. stoletja še najbolj veren Karlov most nad Vltavo. Pri Hradčanih (zidanih od 1486 do 1510), pa pri Vidovi katedrali (1336 do 1420) in mestu, kolikor ga je videti, se je treba potruditi in odmisliti vse poznejše: renesanč-,. Obnova dunajske nadvojvodske palače — gradu Iz XV. stoletja (pogled z mesta), lavirana perorisba v mestni zbirki na Dunaju 101 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ne, baročne in romanticistične in druge pre- delave. Nastajale so od XVI. do XX. stoletja. V ospredju je grad avstrijskih vojvod. Po- gled je izrez iz tako imenovanega Albertin- skega mestnega načrta. Vendar moramo upo- števati, da je takoj po celjski dediščini 1456/ 57 prišlo do večjih sprememb in naglih do- polnjevanj Dunaja. Mesto je seveda že dotlej večje, ni pa mnogo izrazitejše, še posebno ne v gradovih in palačah, kot vidimo po palači habsburških vojvod. V tej palači so prebivali habsburški sodob- niki Urha ali Orlika — Konfederativnega Celjskega. Z Dunaja je neizogibno potrebno pogledati še v drugo obdciavsko središče: Budim, če- prav Ogrska do Matije Hunyadija še nima pravega glavnega mesta, pa tudi pričujoči posnetek je iz dobe p>o izumrtju celjskih kne- zov. Zdaj poglejmo nazaj. Preletimo vse upodo- bitve nekdanje knežje palače in tudi drugo v naštetih mestih. In kaj vidimo? Celje kot knežja prestolnica, ne zaostaja dosti za po- dobnimi središči po Evropi. V nekaterih pri- merih pa jih celo prekaša, zlasti če znova pomislimo na Trst, Gradec, Zagreb ali Ljub- ljano v XV. stoletju. Z zatonom kneževine Celjskih in Goriških pa je drugače. »Presežek dela« ali na kratko denar s slovenskih dežel gre v Gradec, Du- najsko Novo mesto in na Dunaj. V teh mestih se poslej zbira večvrednost slovenskega dela. Cesar in drugi veliki fevdalci zidajo v XVI. in XVII. stoletju palače in cele četrti — tudi z zakupninami, ki »pridejo« s Slovenskega, medtem ko Celje zgublja še tisto, kar je dalo XV. stoletje. OPOMBE 1. Odlomek iz obširne razprave: »Kneževina Ce- ljanov in podeželski punti« ali »Prehod srednje- ga veka v novi vek na slovenskem in kajkov- skem jezikovnem prostoru«. — 2. Die Reisetag- bücher des Paolo Santonino (1485—1487), Celo- vec, 1947, stran 180 in 185. (Vsi citati v naprej, ki niso posebej označeni, so iz tega vira.) — 3. »Celjska kronika« v prevodu L. M. Golie, roko- pis. — 4. J. Curk: Grad Gornje Celje, Celjski zbornik 1957, str 103. — 5. J. Orožen: Zgodo- vina Celja, Celje 1927, str 142. — 6. J. Curk: Celje — Urbanistično-gradbeni zgodovinski oris. Celjski zbornik 1963, str. 12 in 19. Budimski grad v 1. 1493 (Iz »Svetovne kronike« Hartmana Scliedla) 102 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika ORGLARSKI MOJSTER FRANC GORSIC (1836—1898) (Spomini na očeta) FRANCE GORSiC I. KRATEK ŽIVLJENJEPIS FRANCA GORSICA Orglarski mojster Franc Goršič se je rodil dne 21. oktobra 1836 v Krakovskem predme- stji! v Ljubljani, pri Medičarju, Krakovska ulica št. 18 (še prej št. 40), danes št. 23. Oče Martin Goršič (r. 11. novembra 1811, u. 6. ju- lija 1881), stari Medicar, je bil posestnik da- našnjih hiš št. 21 in 23 v Krakovski uMci, veliki čolnar in zeljar. Mati Urša Goršič roj. Lukek (r. 9. oktobra 1812, u. 30. junija 1870) je bila po rodu iz Trnovskega predmestja, po domače Hrenova, iz sedanje Cerkvene ulice št. 5. Ko je opravil ljudsko šolo, je Franc nekaj časa pomagal očetu doma; ko pa je bil 14 let star, ga je dal oče učit orglarske obrti k orglarskemu mojstru Petru Rumplu v Kam- nik. Peter Rumpel (r. 1787, u. 30. novemibra 1861) je bil Nemec in je imel orglarsko de- lavnico v predmestju Šutna v sedanji Sve- tičevi hiši. Po štirih vajenskih letih je bil postal Franc orglarski pomočnik ter je ostal pri mojstru Rumplu še eno leto. Franca je vleklo v rodno Ljubljano, razen tega pa orglarski mojster Peter Rumpel ni bil dovolj napreden strokovnjak, kakršnega je terjal čas. Zato je Franc 1855 stopil v službo pri orglarskem mojstru Ferdinandu Malahovskem (r. leta 1813 na Češkem, u. 3. maroa 1887 v Ljubljani), ki je imel orglarsko delavnico pod ljubljanskim gradom v Streli- ški uhci št. 75, danes št. 2 (stare številke 41, 17), v hiši p.d. pri Saferju (kasneje je bil v tej hiši Zavod svete Marte). Pri Malahovskem je stanoval v isti sobi s Francem Goršičem tudi gimnazijec Alfonz Müllner, kasnejši ar- heolog in kustos deželnega muzeja (r. 23. sepfembra 1840, u. 27. marca 1918 na Duna- ju). Goršič in Müllner sta takrat sklenila prist- no prijateljstvo, ki je trajalo do Goršičeve smrti. Izkazalo se je, da tudi Ferdinand Ma- lahovski ni bil mojster, ki si ga je Goršič želel. Po starem orglarskem običaju je zato leta 1856 Goršič krenil v tujino (v fremd). Potoval je peš čez Celje in Maribor v Gradec, in ko tu ni bilo ustrezne zaposlitve, dalje na Dunaj, kjer je ostal celih sedem let. Skrbela ga je nemščina, ki se je v šoli ni bil popolnoma naučil. Pravil je, da se je vzlic pomanjkljivemu znanju jezika hitro vživel v dunajsko okolje, ker se je opogumil, ko je pri svojem prvem dunajskem orglarju Deut- schmannu takoj prvo jutro slišal besede to- variša Ceha ob pogledu skozi okno: »Hajt is aber ene sene tag!«. Ze po treh mesecih bi- vanja na Dunaju je dobil zelo ugodno pomoč- niško mesto pri takrat slavni orglarski firmi Kari Hesse Wittwe und Sohn v tretjem okra- ju Landstrass, Beatrixgasse. S sohdnim de- lom, prav posebno pa z veščim intoniranjem in uglaševanjem, se je ob splošnem priznanju tako uveljavil, da mu je firma čedalje bolj zaupala. Od leta 1861 dalje je bil Goršič že prvi delovodja podjetja ter je samostojno montiral in uglaševal nove izdelke firme. Po- slovno je večkrat potoval na Češko, Ogrsko in Erdeljsko, a tudi v Romunijo. Glasove regi- strov, ki jih je on uglasil, so povsod zelo hvalili. Ko je leta 1862 v Erlauu na Ogrskem dovršil nove Hessove orgle, je bil tamkajšnji nadškof Haynald tako zadovoljen, da je po- daril Goršiču razen znatne denarne nagrade še zlat prstan, ki se hrani v družini še danes kot drag spomin. Na željo očeta Martina Cor- sica, ki je bil organist v trnovski župni cerkvi in je za sina Franca izposloval naročilo novih orgel za župno cerkev, ki je bila takrat na novo zgrajena, se je Franc leta 1863 vrnil z Dunaja v Ljubljano. V Ljubljani je odprl orglarsko delavnico (obrtni list z dne 11. aprila 1863, obrtni re- gister št. 32) na vogalu Emonske ceste v Gradaški uhci št. 22, p.d. pri Brdaku, toda hiše se je prijelo ime pri Planinšku po last- nikih Janezu in Mariji Planinšek, ki sta po- stala njena Icistnika leta 1840. Ivana Vrhov- nika knjiga Trnovska župnija, ki je bila sestavi j avcu teh spominov vir v več ozirih, poroča, da se je v tej hiši leta 1862 rodil pesnik in pisatelj Anton Funtek. Danes pa ta hiša ne obstoji več, ker je bila po potresu leta 1895 porušena. Ko je dobil naročilo za trnovsko župno cerkev, se je Goršič v tej delavnici lotil dela in do junija leta 1864 iz- gotovil prve orgle z dvema manualoma in 20 spremeni (registri) po takrat običajnem na- činu na smuke (Schleifladensystem). Trnovske orgle so bile leta 1920 prenovljene in služijO' svojemu namenu še danes, 'kar je vsekakor dokaz, da so bile zelo solidno izdelane. Goršič se je nadejal, da mu bodo trnovske orgle utrdile glas in da bo potem dosti naro- čil. Toda naročila so kapala počasi in Goršič je moral mnogo delati »na zalogo«. Druge svoje orgle je Goršič dobavil leta 1865 župni 103 kronika ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO cerkvi v Stari Loki. Sledile so leta 1866 tretje nove orgle za cerkev na Gorici ci (Domžale), leta 1867 pa četrte za župno cerkev v Planini pri Rakeku. Ko je stanoval ob postavljanju teh orgel v hiši planinskega župana Antona Kovšce, se je zaročil in še istega leta poročil z županovo hčerjo Marijo Kovšca (r. 6. janu- arja 1844, u. 30. marca 1926). Zdaj je Goršič preložil svojo delavnico v Trnovsko predmestje v vogalno hišo na Tr- novskem pristanu št. 4, oziroma v Konjušni (zdaj Svabičevi) ulici št. 2, po domače pri Legatu ( v tej hiši je imel pozneje tovarno peči Avgust Drelse). Tukaj sta se mu rodili hčeri Marija, kasneje žena zelo imovitega zasebnika Antona Moscheka, ki je bil po ro- du iz Planine (roj. 8. oktobra 1868, umrla v Gradcu 4. oktobra 1938), in JuMja (roj. 21. decembra 1870, u. 29. septembra 1923 kot žena pokojnega slovamika Antona Barila). Goršič je z denarno pomočjo svojega očeta Martina kupil leta 1874 na sodni dražbi Pre- glovo hišo v Razpotni uh ci št. 10, pozneje št. 6, zdaj št. 8, po domače pri Klinčku (pozneje pri orgelpavarju). V tej hiši se mu je rodil dne 3. julija 1877 sin France, sestavljavec priču- jočih spominov. V Razpotni ulici št. 6 si je Franc Goršič kot graditelj orgel pridobil največji sloves med vsemi dotedanjimi slovenskimi orglar- skimi mojstri. Število novih orgel, ki jih je izdelal, znaša v celoti 76. OkoH 50 let staremu se je začelo Goršiču pojavljati gnojenje na raznih delih telesa. Trikrat ga je v naslednjih desetih letih operiral takratni sloviti kirurg in primari j ljubljanske deželne bolnišnice dr. Fran Fuchs (1822—1892), toda medicinska znanost tedaj še ni toliko napredovala, da bi se lahko raziskalo, kje tiči vzrok pogostnim gnojitvam. Leta 1898, ko je bil Goršič y svo- jem 62. letu, je nenadoma prišla kriza, ki se je tragično končala. Goršič je postavljal pri Sv. Lenartu nad Skofjo Loko nove orgle, plačane iz volila notarja dr. Jerneja Zupanca, ki je v visoki starosti umrl v Ljubljani in v oporoki volil orgle svojemu rojstnemu kraju. Med delom se je Goršiču napravil na prstu desne noge tvor, ki je v nekaj dneh dobil obliko gnojne gangrene. Da je mogel v cer- kev na delo, je moral Goršič obuti copato. Po opravljenem delu so ga morali prenesti v voz in na škofjeloški postaji v železniški vagon. Doma je Goršičev sošolec in dober prijatelj Tomic, železniški zdravnik (ranocel- nik), takoj zasumil, da gre za pojave in po- sledice sladkorne bolezni (diabetes). Konzilij s takratnim slavnim kirurgom dr. Edom Slajmerjem je to diagnozo potrdil kot pravil- no. Goršič je nasvetovano mu amputacijo noge nad kolenom odločno odklonil in dne 29. avgusta 1898 hrabro umrl. Pokojni pesnik Anton Medved, zvest Gor- šičev prijatelj, je zložil nagrobni napis, ki ga je dala vdova vklesat na podstebrju ve- likega marmornatega križa, previtega z iz- klesano palmovo vejo na pokojnikovem gro- bu pri Sv. Krištofu. Medvedovi stihi so se glasih: Glas orgel, Tvojih del, povsodi proseče dvigaj se v nebo, da milosten Ti On naj bodi, za čigar čast si delal tu. Ko je bik) pokopališče pri Sv. Krištofu opu- ščeno, so bili zemeljski ostanki orglarskega mojstra Franca Goršiča preneseni v grob njegove žene Marije Goršič, rojene Kovšca, k Sv. Križu. Na tem mestu je zdaj skromen kamnit spomenik, na katerem so vklesani podatki rojstva in smrti obeh tu pokopanih polčojnikov. Pisec teh spominov je leta 1933 slučajno našel ostanke prejšnjega nagrobnega spomenika pri ljubljanskem kamnoseku Ku- novarju. Nekdanji nagrobnik s palmo in pes- nikovim stihom je ležal vandalsko zlomljen in uničen med množico nekdanjih spomenikov na kamnosekovem skladišču. II. KARAKTERNA PODOBA OCETA MARTINA GORSICA, STAREGA MEDICARJA Družinsko izročilo pravi, da se je rod Gor- šičev skupaj s sorodnim rodom Doberletov* priselil v ljubljansko Krakovo iz vasi Savlje, kamor so bili Goršiči v davnini prišli z Do- lenjskega. Leta 1626 je živel v Savljah Tomaž Goršič.^ Ker so bile matične knjige ljubljan- ske stolne (šentklavške) župne cerkve, kamor je bilo Krakovo nekdaj pristojno v faro, po požaru uničene, vemo le za dva Martinova prednika na krakovski Medicar j evini, namreč za Jerneja Goršiča (leta 1787) in za Jožefa Goršiča (leta 1799).^ Podatkov za starejše ča- se ni. Stari Medicar, poslednji krakovski veliki čolnai-, je folklorna posebnost v več ozirih. Martin je bil prvi med Krakovčani, iki se je s svojo iznajdljivostjo imenitno rešil iz go- spodarske krize, ki je Krakovo zadela, ko je bila južna železnica podaljšana do Jadranske- ga morja in je bil Ti-st zvezan čez Ljubljano z Dunajem (leta 1857). Colnarstvo, zlasti ve- liko, a tudi malo, je na mah propadlo, ker je Vrhnika prenehala biti prekladališče za robo v Trst in iz Trsta. Za Krakovčane so prišli črni časi, ker je jelo hirati tudi ribištvo, ki 104 časopis za slovensko krajevno zgodovino kronika samo sploh ni moglo preživiti tohko družin. Konec stoletja sta bili v Krakovem samo še dve hiši, ki sta se obrtno ukvarjah z ribolo- vom v Ljubljanici. Stari Medicar in za njim posestnik na Mirju, po domače Matevže (rod Franca Jakopiča, ki je bil oče slikarja Rihar- da Jakopiča), sta začela proizvajati kislo ze- lje na véhko za prodajo v Trst, Levanto in Egipt. Martin Goršič je začel tako, da je vsa- ko leto zaaral zelje pri kmetih v Polju in Zalogu, ki so mu jeseni na vozovih dobav- Ijah zelnate glave. Te jim je Martin takoj v gotovini obračunaval po dnevni ceni. Doma je organiziral proizvodnjo kislega zelja tako, da so najete ženske iz Krakovega ribale zel- nate glave, moški pa so to zelje tlačih v ka- deh z nogami. Na zelje.v kadeh so polagali deščice, ki so jih obtoževali s kamni. Ker so bile potrebne za kisanje zelja v kadeh obširne kleti, je kupil Martin hišo št. 21 (prej št. 41 in št. 17), po domače pri Erženu (še prej po starem pri Jemavšu), ter znatno razširil svojo zeljarsko obrt. Kadi za kisanje in sode za pošiljanje kislega zelja so dobavljali Martinu Medvedovi iz Tacna pod Šmarno goro, kjer se je bil Martin tudi sam izučil sodarstva, tako da je kadi in sode kar sam pK>pravljal. Zelje je prodajal na vehko slovenskim trgov- skim firmam v Trstu, vrhu tega pa je prodajo kislega zelja na drobno tako organiziral, da je hči Jera Goršič (r. 17. marca 1839, u. v Ljubljani 7. •marca 1905) stalno pirodajala domače kislo zelje na tržaškem trgu. Marti- nova žena Urša je z drugimi otroki obdelovala precej obširen zelenjadni vrt in prodajala na ljubljanskem trgu kislo zelje in zelenjavo. Hči Jera si je v Trstu pridobila znatno pre- moženje, se po Martinovi smrti vrnila v Ljubljano ter se leta 1890 poročila z železni- škim uslužbencem Verbičem iz Trnovega. Pri starem Medičarju je vladala precejšnja bla^ ginja. Martin Goršič je bil glasbeno zelo nadar- jen. Izučil se je orglanja pri stolnem organi- stu in skladatelju Gregorju Riharju in bil organist v trnovski župni cerkvi od leta 1834 do svoje sanrti leta 1881. Imel je stalen pevski zbor, ki je sestajal iz štirih žensk in treh moških.* Ukvarjal se je tudi s skladanjem slovenskih cerkvenih, zlasti božičnih pesmi. Martin si je pridobil posebne zasluge za slo- venstvo s tem, da je bil pevovodja krakov- skega pevskega zbora. Po mnenju Ivana Vrhovnika so navno Martinovi krakovski pevci dali pobudo, da se je ustanovil ljubljan- ski Citalniški pevski zbor.^ Za slovensko predstavo v stanovskem gledališču ljubljan- skem z dne 10. septembra 1849 je zložil Mar- tin dve novi slovenski pesmi, ki jima je dal naslov »Mati lepa, mati mlada« in »Kje so časi, kje so dnevi«." Z'birka Martinovih bo- žičnih in posvetnih pesmi se je izgubila.' Martin Goršič je bil samouk orglar. Izdelal je dvoje orgel, ene leta 1856 za kapucinsko cerkev v Trstu (te mu je pomagal montirati sin Franc v času, ko je bil pomočnik pri Fer- dinandu Malahovskem), druge pa kot sobne orgle za doma. Te sobne orgle je sin Franc leta 1895 prenovil in jim pročelje okrasil z reliefno podobo očeta Martina, ki jo je izkle- sal Ivan Vurnik starejši, podobar v Predtrgu pri Radovljici. Zdaj so te orgle kot slovenska etnografska posebnost v Narodnem muzeju v Ljubljani. Martin Goršič je bil v orglarstvo naravnost zaverovan. Tu tiči vzrok, da je dal glasbeno najbolj nadarjenega sina Franca učit orglarstva in da je sinu zbudil ljubezen za orglarsko obrt do take mere, da je bila to že navdušenost. Martin Goršič je bil sicer hberalen duh, vendar pa do skrajnosti konservativen. Ni hotel nič slišati o gajici, temveč se je do smrti podpisoval z bohoričico (Gorshizh). V družini je bil resen, strog in pravičen, v druž- bi pa veseljak, ki je nadvse rad prepeval. Rajnkemu pisarniškemu oficialu pri držav- nem pravdništvu v Ljubljani I. Roglju se ima zahvaliti pisec pričujočih spominov, da je zvedel, kako je ded Martin hodil stalno v gosposko družbo pri Methškem vinu na Bre- gu (kasnejša gostilna A. Slobodnika v hiši dr. Ivana Tavčarja) in pa v kavarno Valva- sor v Spitalski (zdaj Stritarjevi) uhd, kjer se je družil z uglednimi meščani in zlasti z jav- nimi nameščenci (med njimi tudi z Rogljem), ki so mu rekah »gospod Martin«. Rad je da- jal za pijačo in družbo zabaval z duhovitimi domislicami. iii. gorSiCeva orglarska delavnica Ko je Franc Goršič začel izdelovati cerkve- ne orgle kot samostojen mojster, je bil v navadi stari sestav na smuke z znano težko igravo in neprijetno shšnim hrumom drsajo- čih se debelih lesenih vlačic. Goršič je izde- loval doma brez strojev, samo z ročnim delom svojih delavcev, orgelske omare, pri katerih je posebno pazil, da so slogovno ustrezale stavbi cerkve, ki so ji bile namenjene, igralne mize, sapnike, mehovje, lesene in cinaste spremene (registre), skratka vse, -kar je bilo za orgle potrebno. Sestavljavcu pričujočih spo- minov je bilo kot otroku v veliko veselje, ka- dar so ulivali ein. Iz Anglije dobljene grude kositra, ki je bilo treba plačati zanje znatno oarino, in preostale cinaste odpadke od prejš- 105 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO njih del sta dva kositrarja topila v vehkem kotlu, vzidanem v vogalu kuhinje pri stano- vanju. Zmes sta mešala z vehko leseno ku- halnico. Raztopino sta nosila v keblicah v delavnico za ein (cinverkštat), kjer jo je moj- ster uhval v žlebnat, čez mizo za skobljanje piovprek poveznjen vzglavnik, ki sta ga ko- sitrarja, vsak držeč za ročaj ene strani, 2 veliko naglico porinila do kraja mize, — in cinasta plošča je bila ulita. Se vročo sta vrgla kositrarja s kleščami na tla ter se takoj pri- pravila na ulivanje nove plošče. Pozneje je cinar (der Zinnarbeiter) najprej grobo iz- sikobljal (izšropal) plošče s stružcem kosma- čem (Schrothobel). Sledilo je mojstrovo men- zuriranje in urezovanje, potem cinar j evo oblanje ali fino skobljanje, obljenje (rondira- nje) piščalnih cevk in nog, lotanje in Hkanje (poHranje), naposled pa mojstrovo intoniranje gotovih piščali s pomočjo iročnega sapnika, ki se je gonil z nogo. Intonirana cinasta piščal je bila pripravljena, da bo uglašena v orglah, ko jih bo mojster montiral. Leta 1881 je Goršič začel izdelovati orgle po načinu na stožce (Kegelladensystem). Do- voljenje za to patentirano izdelovalno metodo si je priskrbel od takrat zelo sloveče tovarne orgel Gebrüder Link v Giengenu an der Brenz, Württemberg. Dasi je s tem podjetjem vzdrževal stalne stike, je Goršič izdeloval sam doma vse potrebne dele novega sestava, zla- sti table z navodi in železnimi stikali, kotnike (Winkel), oblepljene z irhovino (Belederung), stožce (Kegel), sapnike (Windladen) in tiste lesene tanke abstrakte, ki so zavzeli mesto starih smuk. Firma je Goršiča naposled pre- pričala, da bi bilo zanj denarno mnogo bolj ugodno, če bi pri njej naročil gotove cinaste spremene, kot pa da se še dalje sam ukvarja z drago in zamudno proizvodnjo dnastih pi- ščali. Od leta 1887 dalje je postal Goršič stal- ni naročnik oinastih spremenov pri firmi Gebrüder Link, ki mu je točno po naročilih dobavljala prvovrstno robo po tako ugodni ceni, da se je naročevalec zares dosti bolje pretolkel, kakor če bi bil ravnal po starem. Dobavljene cinaste piščali niso bile intonira- ne, temveč jih je moral Goršič sam intonirati, se pravi, podehti jim osnovni glas in jih pri- praviti za končno uglasitev, ko bo orgle mon- tiral. Goršič je sam projektiral pročelja orgel- skih omar in prvotno omare tudi sam izdelo- val. Ko je leta 1889 postavljal nove orgle v župni cerkvi v Radovljici, se je seznanil z mizarjem in podobarjem Janezom Vurnikom iz Predtrga pri Radovljici, očetom univerzi- tetnega profesorja arhitekta Ivana Vumika, in ker mu je Vumik ponudil zelo ugodne ce- ne za orgelske omare, je odslej pri Vumiku naročal omare po načrtih, ki jih je sam za- mislil. Trdil je, da bi ga stalo delo več, če bi se z njim ukvarjal sam. Leta 1891 je Goršič kupil od firme Gebrü- der Link licenco za izdelovanje orgel po no- vem delno pnevmatičnem načinu, kombini- ranem s sestavom na stožce. Goršičeva moj- strovina, zgrajena po tem mešanem tipu, so orgle v nunski cerkvi v Ljubljani s tremi manuali in 32 spremeni. Postavljene so bile še istega leta (1891). Sledila so večletna po- gajanja s firmo Link zaradi hcence za izde- lovanje orgel po čisto pnevmatičnem načinu, ki ga je bila firma med tem časom patenti- rala. Toda zahteve podjetja so bile zdaj tako velike, da jih Goršič ni mogel sprejeti. Ko pa je firma svojo ponovno ponudbo cenovno pri- memo ublažila, je Goršič leta 1898 kupil licenco ter hkrati naročil pnevmatične cevi za orgle pri Sv. Lenartu nad Skofjo Loko, ki naj bi postale njegovo slavno, a žal poslednje, 76. delo. Sobo desno od vhoda v letu 1874 kupljeni hiši v Razpotni uhci št. 6 je Goršič določil za delavnico za dn, ker so mu ostale tri sobe pritlične hiše zadostovale za družino. S hišo je bila neposredno povezana zelo prostrana pokrita klonioa (šupa) s kletmi in dovolj ši- rokim prostorom za deske, ki so se imele neposredno porabiti. Vzdolž ulice je bila klo- ndca v svojem drugem delu, prehodu v or- glarsko delavnico, tako prostorna, svetla in visoka, da je Goršič tukaj montiral orgle do 18 spremenov. Orgle, ki so imele več »p>ojo- čih« spremenov kot 18, je Goršič mogel mon- tirati le v posameznih delih, postaviti pa jih je mogel šele na samem mestu. Glede izraza »pojoči spremeni« je treba pojasniti, da so Nemci začeli rabiti termin »singende Stim- men«, odkar so se zvoki piščalk mogli slabiti in celo spreminjati z mehaničnimi sredstvi in triki, da bi s tem terminom poudarili, da gre, v nasprotju z nestvarnimi, umetelnimi »registri« brez lastnih piščalk za prave »pojoče« regi- stre, se pravi za registre, ki imajo zares svoje posebne piščali. Goršič je leta 1895 s potresno podporo sezidal oia svojem vrtu, ležečem na- sproti hiše, osem metrov visok orgelski salon, ki je tam še danes. V tej zgradbi pa je mon- tiral le zadnja tri svoja dela. Klonica je bila zvezana s prostorno, svetlo, zidano orglarsko delavnico, v kateri je bilo nameščeno pet skobeljnikov in ena stružnica, vtem ko je bila ob četrti steni veMka štiri- oglata železna peč s kaminom, vzidanim v steno, za kuhanje kleja in vhodom v tako 106 ČASOPIS za SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika imenovani magazin, manjšo sobo, kjer je stal šesti rezervni skobeljnik in strojna žaga na ročni pogon (Bandsäge). Drugih strojev ni bilo. Delavcev je imel Goršič največ pet, če so bili časi hudi, pa celo le dva. Stalni kader so bili tnije preizkušeni delavci Andrej, Ernest in Franc. Tmovčan Andrej Hrastnik je bil izučen orglarski pomočnik, izvrsten mehanik, vešč vsakemu delu, imel pa je nagnjenje do pijače in ga ob ponedeljkih večkrat ni bilo v službo (Blaumontag). Sentpetrčan Ernest Pe- trič je bil izučen cinar (Zünnarbeiter), ki se je potem, ko Goršič ni več izdeloval cinastih piščali, skušal uveljaviti v Ljubljani kot sa- mostojen orglarski mojster, toda zaman, ker je samo popravljal stare orgle in se ni po- vzpel do gradnje novih. Bil je diletantgki igralec slovenskega odra v starem ljubljan- skem stanovskem gledališču. Goršič ga je vča- sih zalotil, da se je učil vloge, namesto da bi skobljal ein. Tako ga je nekoč presenetil, ko je hitro stlačil v predpasnik vlogo v veseli igri »Danes bomo tiči«. »Ti bom dal tiča!«, se je hudoval mojster, ostalo pa je le pri pretnji, saj je bil Goršič tudi sam s srcem pri slo- venskem teatru. Šentjakobski Franc Marješič iz Rožne uMce je bil sicer le izučen mizar, toda z leti se je usposobil za izdelovanje vseh orgelskih lesenih delov, zlasti sapnikov, me- hovja in piščali. Med mnogoštevilnimi Goršičevimi vajenci je bil samo Ivan Milavec (r. 22. februarja 1874, u. 18. januarja 1918), slavni tvorec orgel s tremi manuali in 52 spremeni v ljubljanski stolnici, glasbeno toliko nadarjen, da ga je imel mojster Goršič za orglarsko sposobnega, sebi enakega uglaševialca. Deloma je prišel v poštev še Smledničan Ivan Rebolj, ki je bil več let Goršičev pomočnik, kasneje pa se je povzpel za delovodjo v Lenarčičevi tovarni harmonijev na Vrhniki. Nemec Kari Kriegl, sin šišenskega železničarja, se je etabhral v Ljubljani kot orglarski mojster, še ko je bil Goršič živ, toda Goršič je dobro poznal nje- gove sposobnosti in prerokoval, da ne bo nič opravil. O tem bo še igovor, da je tako tudi bilo. IV. GORSICEVO ORGLARSKO DELO Ker se je na nepojasnjen način izgubila be- ležnica, v katero je orglar Franc Goršič vpi- soval podatke o svojih orgelskih gradnjah, njegov orgelski opus še do danes ni do konca dognan. Sestavljavcu pričujočih spominov je bilo le tako omogočeno sestaviti seznam kra- jev oziroma cerkva, kjer je Goršič postavil orgle, da se je cprl na nekatere zapiske, ki so se našli v Goršičevi zapuščini, na svoj spomin in na spomin oziroma izpovedi Goršičeve vdove Marije, roj. Kovščeve, prav posebno pa na dragocene podatke, ki sta jih dala pokojna raziskovalca muzikolog Josip Mantuani (pis- mo z dne 19. marca 1925, ki ga hrani pisec teh vrst) in pisatelj dr. Rudolf Andrejka (pis- mo z dne 29. avgusta 1940, v isti hrambi).* Kot Goršičeva dela so v seznamu upoštevani tudi taki primeri, ko je Goršič obstoječe stare orgle v cerkvi tako temeljito predelal in pre- novil, da se smejo šteti aa njegov izdelek po splošnem mnenju strokovnjakov. Ti primeri so v seznamu označeni z zvezdico. Dela so urejena alfabetično. Letnica dobave je doda- na le, če je popolnoma trdna. Kraji, cerkve in zavodi, v katerih stoje or- gle, ki jih je postavil oziroma korenito pre- novil Goršič, so tile: Begunje (ženska kaznil- nica), Bevke, Brezje na Gorenjskem (1892), *Bloke (1873), Bloke (1882), Borovnica (1884), »Brezovica (1877), *Brusnice (1878), Bučka, Bu- danje (1875), *Ceiiklje (1877), Črnomelj, Dol pri Hrastniku, Dolenja vas pri Ribnici, Doli- na pri Trstu, DutoVlje, Gorica (kapucinska cerkev), Goričica (Domžale 1866), Gradec (frančiškanska cerlkev), Gradec (zavod Gute Hirtinnen), Gradec (kaznilnica Karlau, 1873), Gradec (zavod Odilien-Blindeninstitut), Gra- dec (zavod Sacre Coeur), Grahovo, Hinje (1895), *Horjul (1884), Hotedršica (1871), Kam- nik (frančiškanska cerkev), Kobarid, Kobdil, Köflach (na avstrijskem Štajerskem), Koro- ška Bela (1893), Krško (pokopahška cerkev 1893), Lenart nad Skofjo Loko (1898), Lese, Ljubljana (Alojzijewšče), Ljubljana (franči- škanska cenkev, 1870), *Ljubljana (šentjakob- ska župna cerkev), Ljubljana (zavod Leoni- šče), Ljubljana (zavod Marjanišče, 1887), *Ljubljana (orglarska šola, 1879), Ljubljana, (protestantovska cerkev), Ljubljana (trnovska župna cerkev, 1864), Ljubljana (učiteljišče, 1885), Ljubljana (uršulinska cerkev, 1891), Log pri Vipavi (romarska cerkev). Maria Trost pri Gradcu (romarska cerkev na av- strijskem Štajerskem), Marjeta ob Rabi (Ma- džarska), Mengeš, Mokronog, Mošnje na Go- renjskem, Mrkopalj (v hrvaškem Zagorju), Novo mesto (frančiškanska cerkev). Planina pri Rakeku (1867), Pohca, Prezid (na Hrva^ škem). Rab (v Madžarski), Radovljica (1889), Ribnica, Slavina (1867), Smlednik, Stara, Lo- ka (1865), Stari trg pri Ložu (1881), Studeno pri Postojni (1878), Suhor (1875), Šenčur pri Kranju, Sentjurij pri Grosupljem (1883), Sent Lambert, *Sentvid nad Ljubljano, Vehke Zabije, Vipava (1890), Vodice, *Vrhnika (1888), Zagorje ob Savi (1895), Žalna. 107 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Za svoje 77. delo je Goršič sklenil pogodbo s cerkvenim predstojništvom cerkve v Ko- mendi pri Kamniku in imel ob svoji smrti polovico gradiva izgotovljenega. Vdovi Ma- riji Goršič roj. Kovšoa so izvedenci odsveto- vali spuščati se v stvar in dokončati orgle. Pogodba je bila sporazumno razdirta in vdova je komendskemu župnišču vrnila pogodbeno določene predujme. Izgotovljene dele ko- mendskih orgel, vse pokojnikovo orglarsko orodje in del obsežne prvovrstne lesne zaloge je kupil bivši Goršičev vajenec in pomočnik, tedaj orglarski mojster Kari Kriegl, ki je vzel od vdove v zakup Goršičevo orglarsko delav- nico, orgelski salon in vse druge delovne pro- store. Kriegl je prej ko v dveh letih prišel na boben ter se preselil v Dunajsko Novo mesto. Ostala velika zaloga suhega, največ smreko- vega, hra.stovega in bukovega, a tudi lipo- vega, češnjevega in hruškovega lesa je žal ostala za orglarstvo neizkoriščena, ker jo je kupila od Goršičeve vdove ljubljanska mizar- ska tovarna Binder iz Slomškove ulice. Vdo- va vseh zgradb, zlasti obamih krovov, ni mogla dolgo vzdrževati kakor treba ter je zato leta 1905 prodala posestvo trnovskemu zeljarju Karlu Kačarju iz Cerkvene ulice, ki so mu prostori zelo pri j ali za njegovo obrt. V svojem rodnem mestu Ljubljani je Gor- šič redno uglaševal in po potrebi popravljal orgle vseh cerkva in več zavodov za letni ob- račun. Razglašane spremene uglaševat so Goršiča klicali v mnoga mesta, zlasti tudi v Gradec. Sicer je pa popolnoma nemogoče le približno našteti p>opravila orgel, ki jih je Goršič opravil v času svoje 32-1 etne obrtniške dejavnosti. Goršič je bil deležen splošne pohvale, da zna načrtovati registrske zasnove tako, da imajo njegove orgle po eni strani mogočen poln glas tutija (zbiralnika vseh pojočih spremenov), po drugi strani pa neverjetno pestre zvočne kombinacije v posameznih ma- nualih. Zato naj bo pozabi Qteta Goršičeva skica za 25-spremenske orgle na Brezjah iz meseca julija leta 1893, iz katere se vidi, kako je Goršič razporejal spremene. Razporeditev se glasi takole: I. MANUAL: 1 Principal 8' E Bordun 8' 3 Gamshorn 8' 4 Gamba 8' 5 Hohlflöte 8' 6 Octave 4' 7 Pavillon 2' 8 Rohrflöte 4' 9 Kornet 2 — 3-kraten (c» — g» — e) ao Mikstura 2' — lE/3' — 1' — 1/2' U Hoboe 8' II. MANUAL: 1 Geigenprincipal 8' 2 Salicional 8' 3 Rohrflöte 8' 4 Aeolina 8' 5 Zartflöte 8' 6 Unda maris 8' od C 4' 7 Prästant 4' 8 Dolce 4' m. PEDAL: 1 Principalbas 16' 2 Subbas 16' 3 Bombarde 16' 4 Viola major 16' 5 Octave 8' 6 Cello 8' V. GORSICEVI USPEHI Ko je orglarski mojster Franc Goršič poln nad odprl svojo oglar^ko delavnico pri Pla- ninšku v Gradaški ulici, mu niti na misel ni prišlo, da se mu bo celo desetletje boriti z največjimi težavami zato, ker ne bo dovolj naročil za nove orgle. Vrhunec te gospodarske krize je prišel usodnega leta 1870, ko je Gor- šič več ko dve leti večinoma delal le na za- logo. Da bi v tej stiski prišel do večjega dela in z njim prebil led, je Goršič imenovanega leta sklenil denarno zelo neugodno pogodbo za postavitev novih orgel v frančiškanski cer- kvi v Ljubljani. Zatrjeval je, da je zabredel tako daleč, da bi bil moral opustiti orglarsko obrt, pa je raje »ugriznil v kislo jabolko«, se pravi, se spustil v nepravična pogajanja s frančiškanskim konventom, ki je hotel izko- ristiti njegovo delovno zadrego. Izdelavi teh velikih orgel z dvema manualoma in 32 spre- meni, ki jih je leta 1902 predelal in na 3 ma- nuale s 44 spremeni razširil salzburški or- glarski mojster Mauiacher, je posvetil Gca-- šič vso svojo pozornost. Trdil je, da ga je delo stalo toliko truda in novcev, da je pri tem šla v nič vsa dota njegove žene Marije (3.000 goldinarjev). Vendar se je pa Goršič tudi to pot zmotil, pričakujoč, da ga bo to prvovrstno in splošno pohvaljeno delo rešilo gmotnih skrbi. Toda stiska tudi potem ni pre- nehala, mairveč je pritisnila tako hudo, da je moral siromak, edinkrat v svojem življe- nju, skoraj vse leto 1872 romati, globoiko za- grenjen, od župnišča do župnišča po deželi, da si je s popravljanjem in uglaševanjem sta- rih orgel zaslužil toliko, da je ženo in hčerki za silo preživil. Res je, da je imel Goršič kasneje dovolj naročil za nove orgle vse do konca osemde- setih let preteklega stoletja. Takrat pa ga je zadela neprilika, da ni imel nobenih del za cerkve na slovenskem ozemlju ter da je de- lal le za tujino, zlasti za nemško Štajersko. V letih 1888-89 se je ukvarjal Goršič z resno 108 ČASOPIS za SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika mislijo, preseliti se za trajno v Gradec. Naj- bolj ga je pekla nelojalna tekma orglarske firme bratov Zupanov v Kamni gorici, ki jim je bila na voljo mnogo cenejša delovna moč ko Goršiču, ki je delal v glavnem mestu Kranjske. Goršič je Zupanoma očital, da izde- lujeta kovinaste spremene iz manj vrednega cinka, namesto iz dražjega, a bolj trpežnega cina, ter se jezil nad slepci, ki ne vidijo te nelojalnosti v izpodrivanju. Goršič je tudi zameril slovenskim župniščem, da naročajo orgle pri nemških orglarskih firmah, čeprav njih izdelki nimajo le pravih ah tako imeno- vanih pojočih apremenov, ampak tudi lažne, s pnevmatičnimi sredstvi (z dušenjem zvo- kov) modificirane, neobstoječe spremene. Dej- stvo je, da je rešil Goršiča v tej gospodarski krizi nemški Gradec, kjer je njegovo solidno delo naletelo na pravilno in pravično oceno pri odločilnih muizikologih, od katerih naj bodo imenoma navedeni univerzitetni profe- sor dr. Johann Weiss, kanonik Paulasek, ad- vokat dr. Archer in zdravnik dr. Zechner. Ti možje so oskrbeM Goršiču več naročil za nove orgle v samem Gradcu (v mestni župni cerkvi frančiškanov ter v zavodih Gute Hirtinnen, Odilien-Blindeninstitut in Sacre Coeur), da- lje velike orgle za romarsko cerkev Maria Trost pri Gradcu in orgle za župno cerkev v Köflachu na Gornjem Štajerskem. Poverili so mu tudi uglaševanje devetdesetspremenskih Walker j evih koncertnih Stephanieorgel v So- phiensaalu v Gradcu. Goršič je opustil misel na selitev v Gradec, ko se mu je spet odprlo delo na Slovenskem. Leta 1889 je dobil naro- čilo za nove orgle v župni cerkvi v Radovljici, leta 1890 pa so sledile naročbe vipavskega dekana Erjavca, ki je postal odkrit osebni prijatelj Goršičev, za župno cerkev v Vipavi in za romarsko cerkev v Logu pri Viipavi. Prav je storil Goršič, da ni šel v Gradec, zakaj v Gradcu so kmalu potem, iz naciona- lističnih nagibov, dajali naročila za nove or- gle salzburškemu orglarju Mauracherju, de- loma pa tudi že orglarju Hopf erwieser ju, ki se je etabhral v Gradcu. Zadnjih 20 let je bil prijatelj, zaščitnik in pospeševatelj mojstru Goršiču ljubljanski profesor bogoslovja in častni kanonik Jožef Smrekar, ki je imel v svojem stanovanju na Sentpetrski cesti za svojo osebno rabo majhno mehanično delavnico. Goršič je Smre- karju napravil marsikak model, napravo ali orodje. Mnogo pobud za mehanične novosti, zlasti nove ideje za zbiralnike, zveze, pogon, mešičke in ventile so se rodile ob skupnih posvetih obeh mož. Čedno število izumov je žal ostalo komercialno neizkoriščenih, ker si Goršič ni zavaroval patentnih pravic; sicer je poskusil tudi to, toda ta stvar se je izkazala zaradi naših skromnih razmer za popolnoma nerentabilno. Profesor Smrekar se je vneto ukvarjal z orglarsko hteraturo in opozarjal Goršiča na iznajdbe in novosti na orglarskem področju. Bil je strokovnjak za cerkvene slo- ge in Goršiču mentor za. umetniško usmerje- no arhitektoniko orgelskih omar, da so le-te dobro ustrezale slogom svojih cerkva. Prof. Smrekar se je za Goršiča toplo zavzel zlasti po njegovih uspehih v tujini. On je bil, ki je Goršiča odvrnil od graške ideje. Zaradi svo- jega zelo rahlega zdravja največkrat prof. Smrekar osebno ni prihajal ogledovat novo postavljenih Goršičevih orgel na njegovem domu, temveč se je redno zadovoljeval s po- ročili glasbenih kritikov. Bila so včasih tudi nesoglasja med mojstrom in njega mentor- jem, ker je slednji, prav gotovo tudi po dob- ljenih višjih nalogah, pred sklepanjem na- ročilnih pogodb pritiskal na mojstrove cene. Nadaljnja neprijetnost je bila mojstru v tem, da ga je profesor redno pozival, naj doda pogodbeno nedogovorjene naprave in popol- nitve, npr. dodatne povezke (Koppelungen), crescendo in decrescendo zbiralnike ipd. Gor- šič je včasih z ironičnim nasmehom pravil, da je moral še to in ono izdelati za slavo. Postavljene nove orgle so prihajah presku- šat na Goršičev dom slavni ljubljanski orga- nisti, med njimi pater Angehk Hribar, ki je bil Goršiču dolgoleten dober prijatelj, pater Hugolin Sattner, znani skladatelj in profe- sor Anton Foerster, skladatelj in regenschori v ljubljanski stolnici. Učitelj Glasbene matice in iklavirski virtuoz profesor Karel Hofmeister je zlasti pohvahl orgle s tremi manuali in 32 spremeni, ki jih je Goršič leta 1891 po- stavil v uršulinski cerkvi v Ljubljani." Gor- šič je imel nunske orgle za svoj chef d'oeuvre, češ da imajo najlepši glas od vseh njegovih opusov. Zahajal je redno ob nedeljah k de- seti maši k nunam in opazoval glasbeni raz- voj nune organistinje v registriranju in igranju. Pozornost glasbenega sveta so vzbudile Goršičeve prve čisto pnevmatične orgle pri Sv. Lenartu nad Skofjo Loko, ki so bile hkrati žal njegov poslednji, šestinsedemdeseti opus. »Kdor to delo vidi in nanj igra, vsak se čudi preprosti sestavi in lepoti glasov.«*" Franc Goršič je edini slovenski orglarski mojster, čigar dejavnost je segala čez ozke meje slovenskega ozemlja. Ob drugih, za or- glarstvo ugodnejših razmerah, bi se bil Gor- šič prav gotovo še dosti bolj razmahnil. V majhnih slovenskih razmerah, ki se je v njih 109 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO na vso moč uveljavljal, so mu soglasno in splošno priznavali, da ni bil 'kruhoibarec, marveč da je jemal svoj orglarski poklic kot vzvišeno, nad vsakdanjim življenjem vzdig- njeno stvar, ter da ni nikoli niti za las stopil s poti poštenosti, dajaje zgolj prvovrstno ka- kovostno gradivo, tako da njegove orgle zve- čine pojó še današnji dan, kolikor jih pone- kod niso zanemarili in prepustili okvaram po miših, netopirjih, prahu ipd. VI. MOJSTROVA KARAKTERISTIKA Orglarstvo je tako težak poklic, da more v njem uspeti samo tehnično in glasbeno na- darjen, marljiv in vdan navdušenec. Zaple- teni tehnični značaj orglarstva o^značuje stari pregovor, da gre pri orglarski obrti za sedem poklicev, združenih v eno obrt. Pravzaprav pa je v modernem orglarstvu zastopanih še več ko sedem obrtniških strok, zakaj podko- van orglarski mojster mora biti risar in po- dobar, mizar, tesar, strugar, pleskar, kositrar in dnar, kovač, irhar (Belederer), mehanik in kovinar, .povrh tega pa še dober intonator in uglaševalec. Mojster Goršič je imel piav, ko je svojim delavcem in vajencem zabičeval, da se mora orglarski delavec vse žive dni neprestano učiti, če hoče iti z razvojem or- glarstva. Dober orglar mora imeti dober glasbeni dar. Ce je v orglarstvu res tuotujoč v Jeruzalem, da postavi v cerkvi Božjega groba orgle, ki jih je naročil nemški cesar Viljem II., preskušal svoje slo- vite Stefanijine orgle v Zofijini koncertni dvorani v Gradcu, je vprašal navzoče graške glasbenike, ali dajo orgle pogostokrat ugla- ševat in kdo je orglar, ki jim to delo oprav- lja. Ko so mu povedali, da kličejo po potrebi slovenskega orglarja mojstra Franca Goršiča iz Ljubljane, se je Walker nemalo začudil in rekel: »Kdo je to? Tako? Iz Ljubljane? Jaz vam rečem, da dela on tako dobro kakor jaz. Držite se ga!«'i Goršič je bil na Walker- jevo pohvalo žeto ponosen in jo je imel za. svoj največji dosežek v življenju. Rad se je z Walkerjem postavil, češ da je ta pohvala ti- sta, ki mu je prišla z najbolj poklicanega pri- stojnega mesta. Goršiča je usposobil za tako popolno, or- glarsko dejavnost njegov zares izredni narav- ni dar glasbenega posluha. Lahko se reče, da je imel orglar Goršič absoluten glasbeni po- sluh, za'kaj ni se zgodilo nikoli, da bi bil po- grešil, označujoč tone po samem sluhu. Se pravi brez vsakega tehničnega pomagala. Enako brezhibno je vsakokrat pogodil in samo po sluhu mdel tonovske načine bodisi v duru ali v molu čisto neznanih mu glasbenih stav- kov, ki so se kjerkoli izvajali. Naravno je, da Goršiča pomočniško delo pri takratnih do- mačih orglarskih mojstrih, ki so bili rutinerji poprečne vrednosti, ni moglo zadovoljiti. Njegova orglarska nadarjenost je prišla do izraza in razvoja šele v tujini. Orglarski mojster Franc Goršič je bil tudi muzikalno izobražen. Prvi glasbeni pouk je prejel od svojega očeta Martina Goršiča, or- ganista, pevovodje in skladatelja. Na Dunaju se je glasbeno na tej jxxilagi razvil do take mere, da je na orgelski igralni mizi zares kar iz rokava, se pravi popolnoma svobodno, ušesom zelo prikupno preludiral in improvi- ziral ali, kakor se je imel sam navado izra- žati, brambulinal. Večkrat je smeje se pri- povedoval, da se naše ljudstvo, zlasti še kmet- sko, ne da pridobiti s cedhjanskimi napevi in da so mu na primer v Dutovljah na Kra- su po takem preludiranju možje rekli brez ovinkov, da so si mishli nove orgle dsto drugačne. Ko pa je nato zaigral nekaj korač- nic, so se mu podvizali opravičevat in zago- tavljat, da so orgle pravšnje in prav take da 110 ČAŠOPtS ZA SLOVENSKO KSAJÉVNO ZGODOVINO kronika so pričakovali, oprosti da jim naj njihove besede in zmoto. Pri igranju koračnic je Gor- šič umel tako spretno posnemati z levico na drugem manualu rog (komo), da so ljudje kar skup leteli gledat to igranje in mojstrsko ravnanje s pedalom. Celo skladatelj Anton Foerster, orgelski virtuoz, je nekoč Goršiču priznal — to je shšal ,pisec tehle vrst na svoja ušesa — da mu igranja koračnic na orglah ne bo zlepa nihče ponaredil. Ko je leta 1891 neke poletne nedelje popoldne vojaška godba zaigrala na takratnem Kozlerjevem vrtu v Spodnji Šiški novo strumno koračnico, ki je občinstvu izredno ugajala, je Goršič bodril omizje, naj vsi ploskajo, da bo godba marš ponovila. Slo mu je za to, da bi si napeve bolje zapomnil. Koračnico so nato ponovih, Goršič pa je rekel, da jo zdaj zna na pamet. Čeprav klavirja ni rad igral, ker je trdil, da si organist z igranjem na klavir pokvari or- gelsko igralno vezavo, je to pot, prišedši do- mov, takoj sedel h klavirju in po kratkih po- skusih kar gladko odigral vso koračnico s triom vred. Orglarski mojster Franc Goršič ni bil za- dovoljen s starim obrtniškim nazivom »or- glarski mojster«, temveč je sebi nadel naziv »orglarski stavbni mojster«. To oznako je posnel po imenoslovju Nemcev, ki so v zad- nji tretjini XIX. stoletja čedalje ibolj opuščaH stari strokovni izraz »Orgelbauer« in uvajali novodobno oznako »Orgelbaumeister«. Tudi v tem ravnanju je prišlo do izraza Goršičevo naziranje, da je orglarstvo med obrtniškimi pokhci eden od vodečih, najtežjih in najpo- membnejših obrti. Govorili smo že o tem, da je mojster Goršič v neugodnih razmerah, v katerih je bil prisiljen delovati, hudo trpel, ker je opravljal svoje delo vzorno in resno. Imel je zavest, da daje skupnosti s svojimi izvrstnimi opusi zdaleč več, kakor mu skup- nost vrača. Ni čuda, da ga je navdala zagre- njenost, češ da človeku orglarskega stanu ni naklonjena družba, v kateri je živeti obsojen. Ko mu je zelo vdani prijatelj, frančiškan p. Angehk Hribar, voščil srečo ob rojstvu sina, ker je dobil naslednika v slavnem orglaistvu, je Goršič zavrnil voščilo z besedami, da sina raje pri priči nese v Ljubljanico, kakor pa da ga obsodi na tako skrbi in bojev polno življenje, kot ga ima on. Vzrok konfhktov je bil zlasti v tem, da mojster Goršič ni bil istega pohtiönega pre- pričanja s svojimi deilodajald, ki so sedeli v slovenskih farovžih. Na Ogrskem se je bil Goršič navzel svobodnjaškega in narodnja- škega duha in je za spomin na svojo dunaj- sko dobo do smrti hranil zbirko slik ogrskih vodij in borcev osvobodilnega gibanja. Vrnil se je v domovino kot narodno čuteč, napreden liberalec. V naš narodnostni boj je aktivno posegel v mesecu aprilu leta 1882, ko je ob ljubljanskih občinskih vohtvah na svoje stro- ške postavil na voUšča do 200 trnovskih in krakovskih vohvcev drugega in tretjega raz- reda in bistveno pripomogel, da so bih Nemci tedaj dokončno ob vlado v ljubljanski mestni občini. Takrat je bil mojster Goršič izvoljen za občinskega odbornika v drugem volilnem razredu, toda že čez nekaj let je odbomiško mesto odložil prav zato, ker je s svojim po- litičnim delovanjem jasno pokazal, da je na- rodnonapredno opredeljen. Vdal se je blago>- hotnemu nasvetu prijateljsko mu naklonjene- ga profesorja Jožeta Smrekarja, da naj se depolitizira in odpravi oviro, zaradi katere bi težko dobil še kakšno orgelsko naročilo od slovenske duhovščine. Orglarski mojster Franc Goršič je bil sred- nje vehk, atletsko grajen mož vehke telesne moči, lepega obraza, ki ga je obdajala polna črna brada. Po svojem značaju je bil strog, resen, skrben, konservativen nasprotnik mod- nih novosti, zaradi katerih se je nekajkrat spopadel s svojima odraščajočima hčerama, zlasti z mlajšo Julijo, ki je bila do svojega 22. leta doma. Njegovo zanimanje za kulturo in posebej za literaturo se je kazalo v tem, da je bil naročen na dnevnike in časopise, tudi nemške (Laibacher Zeitung, Buch für Alle) ter prenumeriral izdaje pisateljev Jurčiča, Stritarja in Levstika. Z Josipom Jurčičem in Franom Levstikom je bil v osebnih stikih. Bil je član Narodne čitalnice in med ustanovitelji Obrtniškega pomožnega društva. V Trnovem in Krakovem je užival velik ugled svojih so- meščanov. Krog Goršičevih prijateljev ni bil majhen. To more posneti bralec teh spominov iz do- sedanjih zgodb in opisov. Sestavljavec sporo- čil o mojstru Goršiču pa ne sme z molkom preiti dejstva, da je vezalo mojstra Goršiča najpristnejše prijateljstvo tudi s kamniškim sodarskim mojstrom_ in posestnikom Alojzi- jem Medvedom (r. 1838, u. 1899), ki je svoje- ga prijatelja zalagal z negrčavim prvorazred- nim lesom vseh vrst iz Tuhinjske doMne. To prijateljstvo se je začelo v letih 1850—1855, ko je bil mojster Goršič orglarski vajenec in pomočnik pri mojstru Petru Rumplu na Sut- ni, a oprto je bilo prvotno na vezi oddaljenega sorodstva med Goršiči in Medvedi. Alojzijev sin pesnik Anton Medved je mojstra Goršiča zelo spoštoval in mu posvetil posmrtnico Na tvojem grobu (Poezije I, Žalnice str. 109), v kateri je ipovzet motiv sap, ko da igrajo orgle. 111 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino Poslednja kitica se glasi: Na orgle! — Da! Vanje si umel polagati divne napeve; zato domovina hvaležna ne zabi vse žive te dneve. OPOMBE 1. Franc Doberlet (r. 6. aprila 1832, u. 5. maja 1916), oče kranjskega gasilstva in sestric France- ta Goršiča (prvotno ime je bilo Doberle), je bil tapetnik in lastnik pogrebnega podjetja v Fran- čiškanski ulici. Njegovo podjetje je kasneje pre- šlo v mestno last. Sin Rajko Doberlet, poslednji član rodbine, je bil nameščenec Mestnega po- grebnega zavoda. — 2. Ivan Vrhovnik, Trnovska župnija, str. 230. — 3. Te podatke je dal piscu pričujočih vrst profesor Josip Mantuani (r. 28. marca 1860, u. 18. marca 1933) leta 1925. — 4. V Martinovem cerkvenem zboru sta peli sopran dve Anžonovi dekleti (sestri tapetnika Franca Dober- leta), alt pa dve perici, imenovani vulgo Perčo- neli, ki sta dajali mrliče na pare. Tenor je pel neki Koman, bas pa vulgo Malarček. Solist je bil neki vulgo Bukon, ki je hkrati vlekel me- hov j e pri orglah, a stopal naprej, da je svoj part odpel. — 5. Ivan Vrhovnik, Trnovska župnija, str. 191. Isto mnenje je izrekel tudi dr. Rudolf Andrejka v pismu z dne 27. septembra 1939, ki ga hrani sestavljavec pričujočih spominov. — 6. Novice 1849, štev. 214. — 7. Zbirko Martino- vih božičnih in posvetnih pesmi je dobil naj- mlajši Martinov sin Ivan Goršič, takrat učitelj v Kranjski gori, ki je pred leti umrl v Gradcu kot državni učitelj v kaznilnici Karlau in orga- nist župne cerkve za graško predmestje karlau- sko. — 8. Važni podatki so tudi y spisu dr. Rudolfa Andrej ke Znameniti slovenski obrtniki (1575—1940), Ljubljana 1940, posebni odtisek iz Zbornika slovenske obrti 1918—1938. — 9. Rafko Fabiani, Orgle v ljubljanskih cerkvah. Kronika slovenskih mest 1935, str. 169, s sliko Franca Goršiča. — 10. Tako pravi šentlenartski župnik J. Langerholc v pismu z dne 10. maja 1925, ki ga hrani sestavljavec pričujočih spominov. — 11. Po nemško so se glasile te Walkerjeve be- sede, kakor je Goršič ob več prilikah zatrjeval, takole: »Wer ist das? So? Aus Laibach? Ich sage euch, er macht es eben so gut wie ich. Hal- tet's euch an ihn!« . 112 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika MARTIN MIKLOSIC — NEZNANI NARODNI BUDITELJ JAN SEDIVY Poleg napodnih buditeljev, ki jih naštevata slovenska Uterama zgodovina in Slovenski biografski leksikon, zasluži ta vzdevek več mož, četudi niso mnogo ali pa nič napisah. Njih praktično delo med ljudstvom je bilo za prebujo slovenske narodne zavesti pomemb- nejše in uspešnejše kot zbirka kakih popreč- nih verzov. Med take može je treba brez dvoma prištevati Martina Miklošiča. Za prebujanje narodne zavesti v Sloven- skih goricah je bila Mala Nedelja eno izmed, najpomembnejših žarišč. V pravo slovensko trdnjavo jo je spremenil tedaj slavni govor- nik in zgodovinar župnik Anton Krempl (1790 —1844). Tu je kaplanoval tudi Martin Mi- klošič, ki mu gre zasluga, da je šel študirat njegov nečak, poznejši svetovno znani slavist Franc Miklošič.* Le-ta je mto potegnil za seboj v šole deset let mlajšega brata Janeza Miklošiča, tudi važnega narodnega buditelja. Tako je postal Martin Miklošič posredno zelo pomemben narodni buditelj. Martin Miklošič se je rodil 3. novembra 1780 na spodnjem pobočju vinorodnega Ra- domerščaka kot sin Gregorja Miklošiča, na- gomjaka, kakor so tedaj rekU želarju ali majhnemu kmetu, in njegove žene Lize, ro- jene Luknar.^ Zidana hiša, ki nosi letnico 1636, je še dandanes ohranjena v svoji prvot^ ni abH'ki iz spoštovanja do Franca Miklošiča, ki je zagledal luč sveta tudi v njej. Prizidana ji je le ena soba. Viri nam ne poročajo, kje je bil Martin Miklošič v gimnaziji, vemo le, da je končal bogoslovje v Gradcu 1. 1809.- Bogoslovje je imelo tedaj štiri letnike, filozofija dva, gim- nazija pa pet razredov in v prvi razred gim- nazije je torej vstopil 1. 1798, ko mu je bilo 18 let. To je bUo v času mariborskih državnih štipendij, ki so bile razpisane samo za slo- venske dijake mariborske gimnazije. Izposloval jih je mariborski župnik in okrožni dekan dr. Andrej Kavčič, ki je bil Obenem direktor mariborske gimnazije. Izko- ristil je zadrego državnih oblastev, ko je ka- tastrofalno padlo število mariborskega dijaš- tva. L. 1790 je štela mariborska gimnazija v vseh svojih petih razredih skupaj 36 učencev, in sicer v prvem 13, v petem kot zadnjem pa le 3. Nato se je število sicer polagoma dvi- galo, vendar je bilo 1. 1793 le 56 gimnazijcev v vseh petih razredih še vedno premalo za potrebe vse Spodnje Štajerske, ker druge ginmazije na tem ozemlju ni bilo. Tako je pozvala avstrijska vlada s posebnim razgla- som po vseh okrožnih uradih in slovenskih župnijah sekovske (graške) škofije slovenske starše, naj pošljejo nadarjene sinove v mari- borsko gimnazijo. Obljubila jim je štipendi- je, če se bodo marljivo uäli.ä Jasno je, da v takratnih razmerah mali po- sestnik Gregor Miklošič brez upanja na šti- pendijo ne bi mogel dati sina Martina štu- dirat. Preden se je odločil za tako daljnosežen korak, se je hotel gotovo še v svoji kmetski nezaupljivosti prepričati, ali se vladina ob- ljuba res izvršuje, kdo dobiva štipendijo in kakšni so pogoji. Nato je bilo treba Martina pripraviti za vstop v gimnazijo in prihraniti denarja vsaj za začetek. Tako je bil Martin goden za gimnazijo šele osemnajstleten. Pr- lekija tedaj ni pošiljala svojih dijakov v Gra- dec, ker je bilo življenje v njem predrago in jim je bilo to mesto tudi predaleč, saj so gimnazijci jemali s seboj mnogo kruha in druga živila ah pa so jim to prinašah sorod- niki in znanci, ker ni bilo denarja za redno toplo prehrano. Kakor Gradec pa tudi Varaž- din ne bi sprejel Martina Miklošiča zaradi starosti v prvi gimnazijski razred. Tako stare učence so sprejemali samo v Mariboru, kjer je bilo zelo malo učencev. Po dovršenih bogoslovnih študijah v Gradcu je prišel Martin Miklošič za kaplana k Sv. Miklavžu pri Ormožu 1809 in je ostal na tem mestu s kratkim presledkom do 1812, ko je moral v bUžnjo Vehko Nedeljo.^ Verjetno je, da se je njegov brat Jurij, ki je prevzel do- mačijo v Radomerščaku, ob obisku pri Mar- tinu seznanil z Marijo Zobovičevo z Vinskega vrha iz župnije Sv. Miklavža, s katero se je nato poročil. 2ena mu je prinesla precejšnjo doto in ker ga je veselila trgovina, sta pro- dala domačijo in se najbrž 1. 1819 preselila v Ljutomer in tam kupila hišo tik cerkve. Jurij je imel tu trgovino in gostilno.' Škof je čez skoraj pet let premestil Marti- na od Velike Nedelje za kaplana k Mali Ne- delji 1816.* Od tod je pri lepem vremenu vi- del zvonik ljutomerske cerkve in od 1. 1819 je ločilo oba brata le dobri dve uri hoda. Bilo je to v času, ko je doraščal Jurijev prvoro- jenec Franc, rojen 1. 1813, ki je kazal v lju- tomerski osnovni šoh izredno nadarjenost in vzbudil s tem stričevo pozornost. Morda je bilo prav Frančevo šolanje razlog, da je ma- lonedeljski kaplan Martin Miklošič saprosil in v septembru 1822 tudi dobil donosno žup- nijo Središče ob Dravi,' preden je bil nečak Franc goden za gimnazijo. Trgovina in go- 113 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino stilna rusta šli tako dobro, kot je Jurij pri- čakoval, a število otrok se je večalo. Franc je imel še tri brate in pet sester, od katerih je ena v mladosti umrla.* Z lepim prispevkom in z obljubo stalne pomoči je pregovoril Mar- tin brata, da je poslal sina Franca v gimna- zijo.' Vzhodni del Slovenskih goric in zlasti ob- mejno Središče je imelo tedaj živahne stike z Varaždinom. Tja so hodih nakuipovat na večje sejme in prodajat vino in sadje. Ko je po žetvi in mlatvi za krajši čas prenehalo največje delo na polju, so se vozih na velikih kmetskih vozeh skozi Varaždin na zdravlje- nje v Varaždinske Tophce. Varaždin je po- gosto obiskoval tudi središki župnik Martin Miklošič ibodisi po opravkih bodisi na poti v toplice ali pa nalašč zaradi nečaka, da ga nadzira pri učenju in mu pomaga premagovati začetne težave, ko ga je odvedel 1. 1824 na varaždinsko frančiškansko gimnazijo.*' Franc se je hitro naučil hrvaščine in kmalu mu šola ni delala nikakih preglavic. Stričeva pomoč mu je postala nepotrebna. Očeta Jurija Miklošiča je zadela 1. 1827 ve- lika nesreča. Pri velikem požaru v Ljutomeru mu je pogorela hiša do tal. Pač le s pomočjo brata Martina je dal sezidati novo, enonad- stropno hišo in se seveda pri tem močno za- dolžil.** Brez stričeve pomoči bi gotovo moral Franc zapustiti gimnazijo ah pa vsaj iprekiniti študij. Stric pa je želel, da bi nečak postal ne hrvatski duhovnik zagrebške škofije, mar- več slovenski, ki bi deloval med svojim ljud- stvom. Zato ga je poslal v tretji razred na mariborsko gimnazijo. Tu je že od državnih slovenskih štipendij vladalo med gimnazijci zanimanje za slovenski jezik. Za sošolca je imel odslej rojaka Stanka Vraza in tudi po- znejšega voditelja slovenskih študentov v Gradcu, pesnika in narodnega buditelja Ja- koba Košarja iz Slaptinec bhzu Vidma ob Sčavnici, svojega tekmeca v izvrstnem uspe- hu.*2 Martin Miklošič je v Središču vedno bo- lehal. Mučil ga je hud revmatizem in je moral vsako leto na zdravljenje v Varaždinske To- phce. Tuberkuloza ga je nazadnje rešila trp- ljenja. Se ne 53 let star, je umrl v Središču 1833,*^ ko je bil njegov nečak Franc v Gradcu v zadnjem semestru filozofije. Brez Košarjevih državnih mariborskih slo- venskih štipendij ne bi imeh Martina Miklo- šiča, brez njega pa ne slavista Franca Miklo- šiča in ne skladatelja in pisca slovenskih pr- vih beril Janeza Miklošiča. Ta, deset let mlaj- ši brat Franca Miklošiča je kot učitelj petja na mariborskem učiteljišču in na mariborski gimnaziji in v čitalnici izredno populariziral slovensko pesem in postal pomemben narod- ni buditelj ob severni slovenski meji. Drugi njuni bratje in sestre so ostali po večini v domačem kraju in so se kot delavci in delav- ke porazgubili, domačija pa je že 1. 1843 pre- šla v tuje roke. OPOMBE 1. Malonedeljska župnijska kronika. — F. Ko- vačič, Ljutomer. Zgodovina trga in sreza. Mari- bor 1926, str. 322. — 2. F. Kovačič, Trg Središče, Maribor 1910, 127/8. 3. J. Sedivy, Prvi izpiti iz slovenščine na mariborski gimnaziji. Jezik in slovstvo IX (1963/4) 200—202 in Posledice in po- men mariborskih slovenskih štipendij, prav tam, str. 266—269. — 4. F. Kovačič, Središče, str. 128. — 5. R. Kolarič, Franc Miklošič. Ljubljanski Zvon (dalje LZ) 1928, str. 36. — 6. Kot pod 4. — 7. Kot pod 4. — 8. LZ 1928, str. 37. — 9. Ljuto- merska župnijska kronika. — 10. Kot pod 4 in LZ 1928, str 37. — 11. LZ prav tam. — 12. Ju- ventus gymnasii Marburgensis 1829 in LZ 1928, str. 37/8. — 13. Kot pod 4. 114 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika IN MEMORIAM FRANJA BASA Dne 30. aprila 1967 je umrl v Ljubljani v devetinšestdesetem letu starosti naš znani zgodovinar, muzeolog in javni delavec profe- sor Franjo Baš. V osnovno šolo je hodil v rodnem kraju Kamenče pri Braslovčah, kot srednješolec je obiskoval gimnaziji v Celju in Kranju, kot visokošolec pa univerze na Dunaju, v Münch- nu in v Ljubljani. Tu je leta 1925 tudi diplo- miral in bil od tedaj dalje do leta 1931 pro- fesor v Mariboru. Zatem je bil v istem mestu skozi celo desetletje 1931—1941 banovinski arhivar. Hkrati je bil tudi tajnik Muzejskega društva in zaradi te funkcije taktični vodja mariborskega muzeja. Leta 1939 so ga imeno- vaM za direktorja Pokrajinskega muzeja. Profesor Baš je deloval v Mariboru do leta 1950, ko je postal šef odsCka za muzeje in galerije pri ministrstvu za prosveto in kul- turo v Ljubljani. Istega leta je prevzel tudi mesto honorarnega predavatelja za muzeolo- gijo na filozofski fakulteti ljubljanske uni- verze. Ko je leta 1952 prenehal biti šef odseka na ministrstvu, so ga naslednjega leta imenovali za direktorja novo ustanovljenega Tehniškega muzeja Slovenije v Ljubljani. Tako predava- telj muzeologije kot direktor tega muzeja je ostal vse do upokojitve v letu 1963. V času svojega javnega delovanja si je po- kojni pridobil mnogo zaslug na področju zgodovine, arheologije, narodopisja in zem- Ijepisja. Bil je tudi sourednik predvojnega Časopisa za zgodovino in narodopisje ter Kronike slovenskih mest, po osvoboditvi pa je bil član pripravljalnega odbora za izdajanje revije, ki naj bi bila naslednica omenjene Kronike, torej današnje naše Kronike, časo- pisa za slovensko krajevno zgodovino. Baš se je udeležil skoraj vseh sej uredni- škega odbora Kronike od prve seje, ki je bila 13. maja 1952, vse do 27. seje, ki je bila 14. maja 1953, formalno pa je bil član redakcije skozi vse prve tri letnike revije. Ves čas fak- tičnega dela v uredništvu je bil zelo iniciati- ven in agilen. Program revije, ki je bil objav- ljen kot uvodnik v prvi številki prvega letni- ka, je njegovo delo. Poleg organizacijskega in strokovnega dela je Baš tudi mnogo pubhdral. Objavil je dol- go vrstx) razprav in člankov v vseh naših po- membnejših časopisih in revijah; njegova bibliografija ob.sega prek 550 enot. V Kroni- ki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino, je objavil v 3. številki I. letnika nekrolog za Josipom MravlJakom ter članek Ptujski grad in njegova okolica v novem veku. Posebno delaven je bil Baš v področju mu- zejske stroke. Mariborski muzej bi brez nje- ga ne bil to, kar je, tudi podobna ptujska ustanova mu dolguje zelo veliko. Nadvse pa se je pokojni profesor uveljavil kot direktor Tehniškega muzeja Slovenije. Zaradi njegove organizacijske sposobnosti in ogromnega zna- nja so ga dobro poznali ne samo naši stro- kovnjaki, pač pa tudi domačini v Kropi, Že- leznikih, na Jesenicah, na Ravnah itd. S pokojnim profesorjem Franjom Bašem smo Slovenci zgubili zelo razgledanega in kvalitetnega zgodovinarja, ki je v vseh de- lovnih področjih, kjer se je udejstvoval, za- pustil vidne in trajne sledove. Jože Sorn 115 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino ZGODOVINSKO BRANJE Mirko Rupel, Primus Trüber, Leben und Werk des slowenischen Reformators. Deutsche Über- setzung und Bearbeitung von Balduin Saria. — Südosteuropa-Schriften. 5. Band. Südosteuropa Verlagsgesellschaft m. b. H. München 1965. V Münchnu obstaja že od 1. 1952 znanstve- na ustanova Südosteuropa-Gesellschaft, ki proučuje jugovzhodno Evropo zlasti v kultur- nem, gospodarskem in političnem oeiru. Izda- ja tri vrste znanstvenih publikacij. V zbirki Jugovzhodnoevropski Zbornik (Südosteuropa — Jahrbuch) izhajajo na približno 200 stra- neh dela, ki se ukvarjajo z gospodarskimi, kulturnimi in političnimi vprašanji celotnega tega področja. Seznam obsega sedaj 6 zvez- kov. Tako obravnava 1. zvezek, ki je izšel 1957, položaj Jugovzhodne Evrope med Vzho- dom in Zahodom, 2. zvezek ideološke, kultur- ne in gospodarske spremembe v Jugovzhodni Evropi, 3. zvezek njen gospodarsiki razvoj, 4. zvezek sedanje stanje gospodarskih in kultur- nih odnosov do tega dela Evrope, 5. zvezek pomen Donave v zgodovinskem, gospodar- skem in kulturnem oziru, 6. zvezek pa, ki je izšel 1962, obravnava ljudsko kulturo jugo- vzhodnoevropskih narodov. Jugovzhodnoevropske študije (Südosteuro- pa Studien) se ukvarjajo na kratko s kakim posebnim vprašanjem. Doslej je izšlo 8 zvez- kov. Nas posebno zanimata 3. zvezek, ki ob- ravnava bistvo in funkcijo denarja v socia- lizmu, in 7. zvezek, ki mu je predmet pastir- stvo v Romuniji. Važna zbirka publikacij nosi naslov Ju- govzhodnoevropski spisi (Südosteuropa — Schriften). Obravnavana knjiga, ki je posve- čena Primožu Trubarju, je peta po redu. Prva knjiga iz leta 1959 ima naslov Narodi in kul- ture Jugovzhodne Evrope, druga se ukvarja z njenim gospodarstvom in družbenimi za- devami, tretja je zbirka člankov in razprav iz njene zgodovine, četrta znanstveno razis- kuje njeno gospodarstvo. Ne samo Nemci in zunanji svet, tudi Slo- venci so morali dolgo čakati na to prepotreb- no delo. Nemec Theodor Elze je cd 1. 1863 skoraj 40 let proučeval začetke slovenske reformaci- je. Zbral je mnogo gradiva, napisal več teht- nih razprav, 1. 1897 pa je izdal Trubarjeva pisma, a žal ni mogel uresničiti svoje namere, da bi izdal tudi Trubarjev življenjepis. Dr. France Kidrič se je že v začetku svojega znanstvenega udejstvovanja temeljito poglo- bil kot prvi slovenski literarni zgodovinar v slovensko reformacijo. Objavil je s tega pod- ročja 54 knjig, razprav in člankov. L. 1908 je_ presenetil Kidrič v celjskem pohtičnem ted- rüku Domovini s krajšim Trubarjevim življe- njepisom v 32 podlistkih. V taki obhki je büo delo širši javnosti nedostopno. L. 1951 ga je izdal v knjižni obliki na 80 straneh dr. Mirko Rupel in mu napisal uvod. Kidrič je namreč umrl prej, kot je mogel na osnovi svojih študij in zbranega gradiva napisati izčrpen sintetičen prikaz življenja in dela za- četnika slovenske reformacije in slovenske književnosti. Taki težko pričakovani monografiji je bil kos edino le dr. Mirko Rupel, najboljši pozna- valec slovenske reformacije. Pobudo zanjo mu je dala beograjska založba Nolit. V njeni zbirki Portreti je izšel v skromni obliki in na slabem papirju 1. 1960 Primož Trubar. Preve- la ga je iz slovenščine Jelena Stefanovič-Kri- žaj. Delo obsega 292 strani male osmerke. Na- men in okvir zbirke Portreti pa nista dala Ruplu popolnega razmaha in prostora. Zato je ta življenjepis popolnoma predelal, razširil, dopolnil in ga opremil z znanstvenim apara- tom in s slikami tako, da pomeni popolnoma novo delo. Primož Trubar je izšel nato v slovenščiru v Ljubljani 1962 na 321 straneh oblike 24 X 16 cm na lepem papirju in pri- naša 35 strani fotografij pa tudi natančen se- znam Trubarjevih del, vire in literaturo, francoski povzetek, kazalo osebnih imen in podob, kar v srbski izdaji pogrešamo. Nemški Ruplov Primož Trubar ni dobesed- ni prevod slovenske knjige. Prevajalec Bal- duin Saria, pred drugo svetovno vojno vse- učiliški profesor v Ljubljani, je dal delu svoj pečat. Upošteval je nasvete slovenske strK>- kovne ocene, v soglasju s piscem pa je skraj- šal besedilo zlasti tam, kjer Rupel preobširno opisuje nemške razmere, ki so Nemcem že tako znane. Po Ruplovi smrti je Saria sam uredu in obdelal drugo polovico slovenskega izvirnika. Delo je dopolnil z najnovejšimi znanstverümi izsledki in ga približal tujim bralcem s tem, da je pojasnil stvari, ki so slovenskemu čitatelju znane, ne pa tujcu, ki je zrastel v drugačnih zgodovinskih, gospo- darskih in političnih razmerah. Nemška izdaja ima 314 strani in sicer v malo krajši obliki 23 X 16 cm. Shk je v slo- venski izdaji mnogo več in so deloma foto- grafije krajev, kjer je Trubar deloval, delo- ma slike oseb, deloma pa fotokopije Trubar- jevih knjig. Nemški prevod prinaša le 15 strani slik, ki so večinoma fotokopije začetnih strani Trubarjevih del. V slovenski knjigi je nagrobna plošča Primoža Trubarja v Deren- 116 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika dingenu tako velika, da je lepo čitljiva, v nemški pa premajhna, zameglena in nečitlji- va. Zemljevid slovenske izdaje navaja vse kraje Trubarjevega življenja im delovanja, nemška knjiga pa ima le zemljevid Notranje Avstrije v letih 1564 do 1619 oziroma do 1779. Pri pisanju krajevnih imen Saria ni dosle- den. Človek se ne more ubraniti vtisa, da je storil to namenoma. Kraje v središču Slove- nije navaja najprej s slovenskimi imeni in dodaja nemške izraze v oklepaju kakor npr. Raščioo, Ribnico, Zidani most, Sent Jernej in Novo mesta Pri štajerskih slovenskih mestih in celo pri Ljubljani ter pri krajih ob severni meji uporablja nemška imena in so slovenska le v oklepaju, kakor da bi bila nemška bolj v navadi; tako npr. pri Mariboru, Celju, Ve- lenju, Slovenjem Gradcu, Šoštanju in Gor- njem Gradu. Tudi v zemljevidu na koncu knjige so kraji na slovenskem ozemlju tiskani v nemščini z večjimi črkami, dodana sloven- ska imena pa z manjšimi, kakor da bi bili Slovenci na tem področju le neznatna narod- na manjšina. Sairia pravilno uporablja slo- venska krstna imena Miha, Gera, Gregor, ni pa mogoče odobravati, da piše prevajalec stalno le Truber, češ da se je reformator sam tako podpisoval, saj tudi nemška izdaja po- jasnjuje, kako sta nastah iz imena Trober obhki Trubar in Truber. V celoti je nemška izdaja Primoža Trubar- ja hvalevredno znanstveno delo, ki z novejšo strokovno literaturo dopolnjuje tudi sloven- sko izdajo. Jan Sedivy Volksmusik Südosteuropas. Beiträge zur Volks- kunde und Musikwissenschaft anlässlich der I. Balkanologentagung in Graz 1964. Herausgegeben und redigiert von W. Wünsch. — Südosteuropa — Schriften, 7. Band. München. Verlag Dr. Ru- dolf Trofenik, 1966, 4, 167. Delo prinaša predavanja z zborovanja bal- kanologov in glasbenikov od 6. do 8. maja 1964 na akademiji za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Uvod se spominja ob šestdesetletnici roj- stva delovanja enega izmed glavnih ustano- viteljev in poznejšega predsednika Jugo- vzhodnoevropskega društva, dr. Rudolfa Vogla. Kot rojak iz Gornje Slezije je že v mladosti spoznal tamkajšnji zapleteni narod- nostni problem in se pozneje posvetil spo- znavanju in raziskovanju narodnostno za- pletene Jugovzhodne Evrope. Vodja inštituta za glasbeni folklor na gra- ški akademiji za glasbo, prof. dr. Walter Wünsch, razpravlja o nalogah glasbene zna- nosti pri epskem raziskovanju (str. 7—13). Prof. dr. Alois Schmaus, vodja seminarja za slovansko filologijo in balkanologijo na uni- verzi v Münchnu, je prispeval Probleme in naloge pri raziskovanju balkanskih epov (14 do 28). Dr. Vinko Zganec, profesor glasbenega follčlora na glasbeni akademiji v Zagrebu, se ukvarja z urejevanjem zbirk narodnih pesmi (29—33). Dr. Milovan Gavazzi, profesor etno- logije na zagrebški univerzi, obširno pojas- njuje in ponazoruje z risbami imena staro- slovanskih glasbil (34—49). Dr. Leopold Kretzenbacher, vodja seminarja za nemško in primerjalno etnologijo na univerzi v Münchnu, se ukvarja z jugovzhodnoevropski- mi primitivnimi instrumenti tipa Rummelpott (50—97). Prof. Guido Waldmann, ravnatelj visoke šole za glasbo v majhnem mestu Trossingen na Würtenberskem (ca. 12.000 preb.), piše o večglasnem petju v slovanski kmetski pesmi (98—108). Pisec pri tem ne omenja in ne upošteva slovenskega večglasnega petja, ki je od vseh slovanskih najbolj razvito prav pri Slovencih in zanje tudi najbolj značilno. Dr. Richard Wolfram, vodja seminarja za etno- logijo, ki predava na dunajski univerzi o nemški in evropski etnologiji, je prispeval" članek Stare oblike plesa pri narodih panon- skega in karpartskega ozemlja (109—139) z mnogimi slikami, ne upošteva pa prekmur- skih Slovencev, vojvodinskih Hrvatov, Srbov in Slovakov. Dr. Kari Michael Komma, pro- fesor muzikologije na državni gliasbeni visoki šoU v Stuttgartu, je obdelal Češke muzikante (140—152). Solon Michaelides iz Soluna, pro- fesor kompozicije, komponist in ravnatelj severnogr!kega simfoničnega orkestra v So- lunu, poroča — edini v angleščini — o novo- grški narodni glasbi. Na koncu je na skromnih dveh straneh po- ročilo o tem mednarodnem zborovanju bal- kanologov in muzikologov. Zal se ga ni ude- ležil noben Slovenec, ki bi lahko dopolnil in popravil marsikatero izvajanje. Jan Sedivy Dinklage-Erker-Prasch-Koschier: Geschichte der kärntner Landwirtschaft und bäuerliche Volkskunde Kärntens, Klagenfurt 1966. 674 strani obsegajoče delo velikega forma- ta podaja obsežen prerez zgodovine koroškega kmetijstva ter njegovega današnjega stanja. V bistvu sestoji knjiga iz treh obsežnih raz- delkov: iz zgodovine koroškega poljedelstva od najstarejših časov do konca druge svetov- ne vojne in še čez (dr. Kari Dinklage), da- našnje stanje agrarnih dejavnosti na Koro- škem (Konrad Erker), tema prikazoma pa se pridružuje še narodopisni del. 117 kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino Knjiga obsega skupaj z leta 1953 izšlim delom Kärntens gewerbliche Wirtschaft von der Vorzeit bis zur Gegenwart celoto, kakrš- nih je malo. Tako kot prerez obrtnih in in- dustrijskih dejavnosti Koroške tudi pregled kmetijstva sega tja do prvih začetkov. Med- tem ko slonijo uvodna poglavja knjige pred- vsem na literaturi, pa se od XVI. stoletja Dinklage vedno bolj opira na arhivsko gra- divo ter lastne izsledke, kar daje delu še posebno veljavo. Vendar bi ob obilju podat- kov mestoma želeli bolj sintetičnih podoib, prav tako se ne moremo skladati z nekateri- mi navedbami, kot postavim z vprašanjem kosezov in koroških obmejnih bojev v letih 1918—1920. Slovenci so v delu sicer omenjeni, vendar bi tudi tu bilo želeti večjega po- udarka. t. z. Lovro Kuhar — Prežihov Voranc, P o i g ani- ca. Zbrano delo VI, uredil in opombe napisal Drago Druškovič, Ljubljana 1967 Za razmišljanje o nastanku Požganice so posebno zanimive ugotovitve o Prežihovi umetniški rasti in o njegovih pogledih na slovensko narodnostno vprašanje, tako usod- no povezano s koroškim dogajanjem v letih 1918—1920, ter o pisateljevi vlogi v medna- rodnem delavskem gibanju. Zal spada raz- rešitev plebiscitne problematike iz leta 1920 še med dolgove našega zgodovinopisja in pet- desetletnica plebiscita leta 1970 bi bila ne- mara ugodna priložnost za oddolžitev temu vprašanju. Med dela, ki podajajo duha in sliko takratnega dogajanja, spada tudi Pre- žihova Požganica in avtorju opomb Dragu Druškoviču gre zasluga pri razreševanju vprašanj, v kolikšni meri se je Prežih pri umetniškem obdelovanju koroške problema- tike poslužil življenja, ki je plelo okrog nje- ga, in v kohki meri se je naslanjal na litera- turo in priče takratnega dogajanja. Ne bo odveč opozoriti na pripombo glavnega ured- nika Zbranih del slovenskih pesnikov in pi- sateljev, prof. Antona Ocvirka o tem, kako bi mogel urednik Prežihovega zbranega dela obrazložiti nastanek Požganice in Jamnice, ne da bi se podrobneje dotaknil tudi političnih in gospodarskih ozadij, ki določajo snov in naravo obeh romanov (Naši razgledi, 25. 3. 1967, št. 6). Nadrobna študija o vlogi avstrij- ske socialne demokracije v prevratnih dneh 1918 in v predplebiscitnem času 1919—1920 bi najbrže v marsičem poglobila opozorila, podana v spremnem urednikovem delu. K opozorilu o Malgaju naj dodamo še naslednji prispevek Franca 'Staudekarja, ki je pred kratkim skupaj z dr. Franom Sušnikom v spominskem zapisku takole orisal Malgaja in njegove poglede: Malgaj je videl kot zgodo- vinsko vrednoto narodnost, nacionalno fronto, vprašanje narodne meje na Koroškem, reši- tev zgodovinske naloge: najprej zgraditi na- rodu hišo in dom, vanj zajeti tudi vse koroške Slovence in potem državo z njo vred pravič- no in socialno urediti, tudi za delavca (roko- pisni zapisek). Za genezo Požganice so v spa-emnih opom- bah posebej zanimive raziskave Prežihovih pogledov na narodnostno vprašanje, važne tudi za poglede KPJ na slovensko in na ko- roško problematiko. Oris pisateljevega delo- vanja v času 1918—1920 niam ob tem omogo- čajo takratni Prežihovi politični ter časnikar- ski nastopi, v katerih je ponovno posvečal osreidnjo pozornost slovenskemu delavstvu, pri katerem so se kazale posledice vzgoje avstrijske socialne demokracije in v »pičh« (Drago Druškovič) razredni zavesti in v tem, da je podlegalo avstrijskemu vplivu. Pisec opomb takole povzema takratno Prežihovo razlago delavskega gibanja: »Obe socialnode- mokratski stranki, tako avstrijsko, kakor ju- goslovansko (slovensko) prikazuje (Prežih) v njunem »lažisocijailističnem« delovanju, v njunem podleganju meščansko nacionalistič- nim krogom; pri tem do potankosti loči celo nacionahstično napadalnost avstrijske social- ne demokracije od medlih stališč JSDS. Za- vrača predvsem razdor in nestrpnost, ki ga sejeta omenjeni stranki med delavci obeh narodnosti, se zavzema za »čisti« razredni boj, za mednarodno sohdamost in združeva- nje delavcev različnih jezikov in narodnosti. Prav tako odklanja razporeditev delavstva glede na državni obliki, republiko in monar- hijo, ki sta obe kapitalistični po družbeni ureditvi. Posebej nasprotuje še agitaciji za »koroštvo«, s tem pK>udiarjanju regionalne pri- padnosti, prav tako pa tudi naivnemu nago- varjanju, da se mora socialist »odločiti za na- rodnost in državo«. Skupaj s KPA je Prežih zavračal glasovanje pod mednarodnim nad- zorstvom in pozival k abstinenci, ki bi pač mogla vsaj nevtralizirati akcijo avstrijskega meščanstva ter meščanski politiki vdano av- strijsko socialno demokracijo. Pri končnem obračunu razlaga tudi vzrok take politike socialnih demokratov, v katerih vrste se je po njegovih besedah »nateplo mnogo sumlji- vih elementov«. Prežih je deloma sodeloval tudi pri obhkovanju stališč Vukovarskega kongresa KPJ do koroškega vprašanja (str. 429-30, 434-35). Morda ne bo odveč, če se ozremo še na širše predplebiscitno območje Koroške ter 118 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO kronika skušamo izluščiti takratne orientacije posa- meznih socialno-demokratskih organizacij, ki so v nemajhni meri vphvale na glasovanje južnokoroškega prebivalstva 10. oktobra 1920. Ob luščenju nekaterih motivov, ki so vplivali na prepoved vsakršnega političnega življenja na plebiscitnem območju, se kaže predvsem strah ljubljanske deželne vlade in vodstva meščanskih strank pred negativnimi posledi- cami morebitnega političnega boja na sam potek plebiscita, na zaporo demarkacijske črte pa tudi strah ipred širitvijo radikalnih tendenc delavskega gibanja v plebiscitno cono A in v ostalo Jugoslavijo. Vse kaže, da vod- stvo Jugoslovanske demokratske stranke ni sprejelo stališča o prepovedi političnega živ- ljenja. Ob tem so slovenski sociahsti poudar- jali nujnost vskladitve političnega nastopa vseh slovenskih političnih strank na Koro- škem v skladu s politično diferenciacijo juž- nokoroškega prebivalstva in njegovih politič- nih tradicij ; zahtevah so tudi postavitev last- ne politične organizacije, da bi z njeno pomočjo pridobiH ko-roške socialiste za ju- go-slovan,sko stvar (prim, pismo Fihpa Urat- nika dr. Gregorju Žerjavu z dne 27. 9. 1919, Arhiv Slovenije, fond Narodnega sveta za Koroško, fase. 2). Zdi se, da je bila od začetka do nove jugoslovanske oblasti najbolj odklo- nilna borovelj ska socialnodemokratska orga- nizacija. Nasprotno pa so se kovinarji iz Bistrice v Rožu v začetku leta 1920 pridružiU Osrednjemu društvu in sorodnih strok v Ljubljani (Delavec, 14. 2. 1920). Vpliv bistri- ške organizacije je bil po nekaterih vesteh čutiti tja do Podroščice. Vse kaže, da so na območju plebiscitne cone A v veUkovškem okrajnem glavarstvu, kljub vključitvi neka- terih organizacij tamkajšnjih sodahstov v JSDS — nekatere organizacije še dalje ostale popolnoma pod vplivom celovškega vodstva. Očitno je bila na tem področju dejavnost JSDS omejena predvsem na nekatere posa- meznike, dejansko pa v rokah vidnih nemških nacionalcev, kot dr. Herbsta v Libeličah in Pliberku (prim, dopis občinskega urada Libe- hče z dne 11. 3. 1920, Arhiv Slovenije, fond poverjeništva za notranje zadeve, fase. 6, dok. št. 2746/pr; Slovenec, 23. 5. 1920, štev. 116). Kljub načelni prepovedi so oblasti tja do februarja 1920 dovoljevale poskuse JSDS, da bi zanesla socialistično gibanje na Koroško, pri tem pa budno pazile, da se ne bi morda pričela širiti sociahstična misel tudi zunaj delavskih središč in tako očito ogrozila tam- kajšnje pozicije Vseslovenske ljudske stranke. Iz te bojazni so oblasti skušale konec janu- arja 1920 omejiti delovanje stranke na ob- močje boroveljskega okrajnega glavarstva. Ni naključno, da je prvi na.padel to dejavnost JSDS Slovenec (28. 12. 1919, št. 250). Zani- mivo je, da so si sociahsti iz Bistrice v Rožu tudi prizadevali za združitev vseh političnih in strokovnih organizacij socialistične stran- ke aa območje Roža v okviru JSDS, kar pa so Borov elj cani zavrnili (Arhiv Slovenije, fond Okrajnega glavarstva Borovlje, fase, leto 1920, dok. štev. 27/78). Ob nadaljnji anaUzi Prežihovega zanimanja za koroško piroblematiko Drago Druškovič po- sebej opozarja, da takratno Prežihovo delo- vanje in presoja dogodkov izpričuje, kako globoko je bilo pri pisatelju poznavanje ko- roškega vprašanja, njegova politična misel pa je daleč presegla sodobnike, saj je bil med drugim pozoren m dvoje osnovnih stališč delavskega gibanja, na zapostavljanje kmeč- kega in naro-dnostnega vprašanja, pa tudi dejansko je svojo misel uveljavil tako, da je vnesel plebiscitno vprašanje celo pred jugo- slovanski vukovarski kongres. Že očrtani prikaz priča, da se Druškovičeve opombe ne ustavljajo le ob hteramozgodo- vinskih vprašanjih, ampak segajo v širino in ob Prežihovi pisateljski rasti ter njegovi vzpo- redni vključenosti v mednarodno revolucio- narno delavsko gibanje podajajo ne le posa- mezne elemente, ampak segajo tudi v širšo problematiko koroškega vprašanja tako, kot se je to kazalo neposredno ob koncu prve svetovne vojne, ob plebiscitu 1920 in kot se v marsičem kaže tudi danes. T. z. Dr. Theodor Veiter, Die Sprach- und Volks- zugehörigkeit in Osterreich nach den Ergebnis- sen der Volkszählung von 1939, Europa ethnica, Wien, 1965, zv. 3, str. 109—123. Ljudsko štetje se na območju Avstrije, zla- sti pa na Koroškem lata 1939 v marsičem loči od štetij v času prve avstrijske republike. Predvsem je bilo to štetje v času nacizma in njegovih ciljev. Med te dlje je spadalo, kot opozarja takratno koroško nadstično glasilo Kärntner Grenzruf, tudi poudarjeno vsilje- vanje in dokazovanje »vindišarskega živi j a« na območju južne Koroške. Tega ne dokazuje le takratna propagandna dejavnost nacistične stranke*, ampak tudi dejstvo, da je neposred- no po prikljudtvi Avstrije k tretjemu rajhu postavil Hitler v svoj državni zbor do tedaj neznanega »predstavnika koroških vindišar- jev«. Pranza Mikulo.^ Do nedavno so bili podatki ljudskega šte- tja 1939. leta po jezikovnih kategorijah tako za Koroško kot aa ostalo Avstrijo le deloma znani.3 Dr. Theodorju Veitru gre zasluga, da 119 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino jih je pred nedavnim odkril v državnem ar- hivu mesta Marburg na Lahni. Del gradiva je objavil tudi v glasilu Federalne imi j e evropskih manjšin, v reviji Europa ethnica. Po teh podatkih se je prištelo na območju juž- ne Koroške v vseh jezikovnih Icategorijah, ki zajemajo prebivalce s slovenskim občevalnim jezikom in s takratno varianto tega jezika, ki je spraševala po jeziku, ki se ga posameznik .poslužuje v vsakdanjem življenju, 44.708 oseb.^ Iz drugih virov pa lahko dopolnimo podatke dr. Veitra še s tem, da se je priznalo 1939. leta k slovenski narodnosti 8553 oseb (iz pri- spevka dr. Veitra lahko izluščimo število 6500). Po nekaterih seznamih tega štetja, ohranjenih v arhivu Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani (fc. 160), se je prištelo k slovenski narodnosti (in seveda k sloven- skemu občevalnemu jeziku) v občini Djekše 157 oseb, Vovbre 86 (izvleček tega štetja iz- delan dne 20. 6. 1939 posebej omenja, da je s tem teh 86 oseb »glasovalo za Jugoslavijo« (!), nekatere posameznike pa še dalje ocenjuje po njihovem slovenstvu in zadržanju), v občini Libuče pa se je izjavilo za slovensko narod- nost 132 oseb (pri tej občini manjkajo podat- ki za zaselka Lokovica in Sv. Jurij). Za ta- kratno orientacijo zavednega slovenskega koroškega življa so ti podatki tohko pomemb- nejši, saj je tisk v tem času večkrat opozarjal. na represali j e proti tistim, ki bi se prišteli k j slovenski narodnosti ali jeziku.' Ob prikazu popisa leta 1939 bi želeH v pri- spevku dr. Veitra tudi nadroben prikaz starostne piramide vseh, ki so se 1939. leta prijavili za slovensko narodnost (prim, tudi Die Furche, Wien, 21. 8. 1965), enako pa tudi podatke štetja po posameznih naseljih, kar nas napotuje na nadrobnejšo obdelavo in globlje ovrednotenje gradiva, na katerega nas dr. Veiter opozarja. OPOMBE 1. Gl. (Tone Zorn), Ob ljudskem štetju 1939 na Koroškem, Koroški koledar za leto 1966, Celo- vec, str 54—56. — 2. Kärntner Tagblatt, 17. 4. 1S38, št. 89. — 3. Statistische Übersicht für den Reichsgau Kärnten, zusammengestellt vom sta- tistischen Amt für die Reichsgaue der Ostmark, Wien 1941. — 4. Korekturo tega podatka ter štetja gl. v razpravi dr. Janka Pleterskega, Die Volkszählung vom 31. März 1961 in Kärnten, Razprave in gradivo INV, Ljubljana, 1966, št. 4/5, str. 165—215. — 5. Prim. Koroški Slovenec, 26. 7. 1939; 8. 11. 1939; dr. Franc Petek, Iz mojih spo- minov, tipkopis v redakciji dr. Janka Pleterske- ga (arhiv INV); dr. Mirt Zwitter, Izselitev, Ko- roška v borbi, Celovec 1951, str. 17—26. Tone Zorn 120 KRONIKA Časopis za slovensko krajevno zgodovino ima na zalogi naslednje publikacije: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, kompletni letniki 11/1954 in lV/1956 do XIII/1965 po ceni 9 N din za en letnik. Prav tako je na zalogi letnik XIV/1966, ki velja 12 N din. Od prvega letnika manjka prva številka, cd tretjega letnika pa manjkata prva in tret- ja številka. Manjkajoče številke kupujemo po ceni ION din. V seriji KNJIŽNICA KRONIKE so izšle naslednje knjige: Milko Kos, Srednjeveška Ljubljana, topo- grafsi opis mesta in okolice (1955), knjigo- trška cena 2,50 N din. Knjiga opisuje zgodovino in podobo mest- nih in predmestnih predelov srednjeveške Ljubljane in je ilustrirana. Igor Vrišer, Razvoj prebivalstva na območ- ju Ljubljane (1956). knjigotrška cena 2 N din. Na podlagi podatkov o ljudskih štetjih je prikazana rast Ljubljane, njenih predmestij, polagrarnih naselij njene bhžnje okolice v zadnjih sto letih. Približno je večje število zemljevidov. Vlado Valenčič, Sladkorna industrija v Ljubljani (1957), knjigotrška cena 2 N din. Ta prispevek k poznavanju industrializa- cije na Slovenskem je zanimiv tudi z gledišča Ljubljane in njene mestne podobe (Cukrar- na!). Knjiga je Uustrirana. Sergij Vilfan-Josip Cernivec, Zgodovina ljubljanske mestne hiše (1958), knjigotrška cena 2,80 N din. Iz vsebine: Komun in prvotni rotovž. Stari rotovž na sedanjem mestu in usoda komuna. Kamnolom za rotovžem, stavba pod Gradom in prve dvoriščne arkade. Ca vi jeva hiša. Ba- ročni rotovž. Gledališče na rotovžu in sosed- nji hotel. . . Prva obnovitvena dela itd. Do- dan je tudi rokopisni projekt iz leta 1679/1680, ki ni bil izveden. TRUBARJEV ANTIKVARIAT LJUBLJANA, MESTNI TRG 25 Kupujemo in prodajamo znanstvene knji- ! ge, redke stare tiske, rokopise, bakroreze, časopise in revije. Na razpolago so še naslednje naše edicije: Ndin Prešeren, Gazele..........10,00 Ramovš, Karta slovenskih narečij . . . 3,00; Ain newes lied von den kraynerischen bauren 1515...........2,00 Trubar, Abecedarium 1566 ...... 3,00 Drabošnjak, Parodije in satirične pesmi . 8,50 Crainska pratika 1741 (ročno kolorirana) . 20,00 Sončni mrk v Ljubljani 1664 ...... 8,50 Vodnik, Pesme sa pokushino 1806 .... 6,00 »Žavba« grafični list okoli leta 1800 . . . 1,00 »Hišni shegen« grafični list (ročno kolori- ran).............. 10,00 »Triglav« grafični list iz leta 1776 . . . 20,00 Ljubljana okoli leta 1835 — grafični list ročno kaloriran.......... 30,00 MESTNI ARHIV ZGODOVINSKI ARHIV MESTA LJUBLJANE ima na zalogi naslednje publikacije: Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku V tej seriji so objavljena besedila srednjeveških virov, ki vsebujejo bolj ali manj izčrpne podatke o zgodovini Ljubljane. Vsak vir je razmno- žen na posebnem kartotečnem listu, tako da izhajanje ni vezano na strogo kronološko zaporedje. Vsak uporabi j evalec si lahko listine razporedi kro- nološko ali drugače. Vlado Valenčič, Agrarno gospodarstvo Ljubljane do zemljiške odveze (1958), razmnoženo na multihth, cena 2,40 N din. 60 let Mestnega arhiva ljubljanskega (1959), razmnoženo na multilith, cena 6 N din. Poleg zgodovine samega zavoda vsebuje publikacija, ki obsega 219 strani, predvsem izčrpen strukturni pregled gradiva, ki ga hrani Mestni arhiv in ob tem tudi podatke o zgodovini organov, pri katerih je nastajalo gradivo. Gradivo o razvoju Ljubljane v prvem desetletju po osvoboditvi 1945—1955 (1965), razmnoženo na multilith, cena 52 N din. Publikacija podaja z besedilom in s številnimi tabelami razvoj Ljub- ljane v prvem desetletju po osvoboditvi po različnih panogah dejavnosti, med drugim tudi kratke historiate pomembnejših ljubljanskih podjetij, ki so delovala ali nastala v tem obdobju. Zgoraj navedene cene so lastne cene zavoda, ki veljajo, če se knjiga na^ bavi neposredno pri nlem. V knjigotrštvu se na te cene lahko zaračunajo pribitki, ki ustrezajo običajnemu rabatu. Kot poljudno branje sta izšli knjigi: LJUBLJANA, PODOBE IZ NJENE ZGODOVINE (1962), slovenska žepna izdaja, tisk z ilustracijami, cena 4 N din. Ob mnogih ilustracijah so navedeni glavni podatki iz zgodovine mesta Ljubljane začenši z najstarejšo zgodovino ljubljanskega prostora v dobi mostiščarjev. Knjiga sega do najnovejše dobe. Vsebuje tudi nekaj histo- ričnih zemljevidov in med drugim tudi podatke o zgodovini pomembnejših stavb ob zemljevidu mesta, ki prikazuje stanje v 17. stoletju. Podobno besedilo, dopolnjeno le za zadnja leta, vsebuje trijezična publikacija LJUBLJANA, PODOBE IZ NJENE ZGODOVINE ASPETTI DI STORIA CITTADINA BILDER AUS DER GESCHICHTE DER STADT (1965), tisk na uvoženem umetniškem papirju, z ilustracijami, cena: pol- platno 60 N din, usnje 100 N din. Knjiga je tiskana na finejšem papirju in v večjem formatu kot prejš- nja. Zato je tudi slikovno gradivo mnogo boljše. Primerna je zlasti za prodajo inozemskim obiskovalcem in kot darilo v osebnih ali poslovnih stikih z inozemci nemškega in italijanskega jezikovnega območja. Prodaja na debelo je prepuščena založbi Mladinska knjiga. Podobe na tej strani so izbrane izmed vinjet v slovenski žepni izdaji. Prosimo, da si tudi na notranji strani teh platnic ogledate seznam publikacij, ki sta jih založila TRUBARJEV ANTIKVARIAT IN KRONIKA